FR. PALNAK                                                                          
Čveteronožci v našem gozdu m.
elja, da bi videli kaj novega in zanimivesca, naravnava naše korake naprej. Dasi bi radi zavriskali od radosti v veličastnetn, tajnostnem prirodnem domu, ki se ze-len in košat razpenja nad nami, moramo vendar krottti svojo radost. Zato pa previdno in tiho hodimo dalje po gozdu, da ne splašimo živali, ki bi se večinoma vse poskrile, če ugledajo kaj neznanega ali če se jim bliža človek. Zremo predsč in po tleh, kar nam prileti zviška na klobuk — oglodan smrekov češarek! Odkod pa to? k
... v e v e ri ca
s smreke tam se norca dela: »Kumek, kam? Če moreš, pa ujemi me in v torbi s sabo vzemi me!«
Ej. kdo bi te? Sicer pa se tudi sama več ne zmeni niti za nas, niti zato, da ;e vrgla ogrizek ravno na naš klobuk. Sedi lepo na zadnjih nogah, košati rep zasukan navzgor, v prednjih šapicah pa že drži spet nekaj ter nosi li gobčku, da gloda ia gloda.
Le stojmo prav mirno!
Saj jo komaj vidimo ob rjavem boro-vem deblu, vso rjavo od čopkov na uše-sih pa do konca košatega repa; belino po vratu in trebuhu pa je skrila ob deblo.
2e spet je odvrgla, kar je držala s prednjima nogama; oprijela se je z dolgimi krempeljci in kakor misel je šinila v vrh. Ali so nas zapazila njena živa črna očesca? Ha, že beži po deblu nizdol; zasukala se ie, vrgla se na vejo — hop, hop! — s te na drugo, tretjo. Izginila nam je
8»
izpred oči... O, ne! Glej jo, je že spet tu! Spet se je skrila in zdaj — aha! Gnezdo ima tam zgorai v drevesnih rogovilah! Prav umetno si ga je spletla iz vejic iumahu, na spodnji strani si je napravila vhod, da je za-varovana notranjščina proti dežju. Ko bi bilo slabo vreme, bi veverice sploh ne videli. Ne prikaže se tedaj iz gnezda. Danes pa je solnce, in vse euo se je skrila vanie? B, kaj pa, če itna notri mladičke? V takem top-lem, mehkem gnezdecu pride do sedem mladih veveričk na svet. Prve dni so slepe, ali komaj izpregledajo in malo odrastejo, že silijo vun, kjer se po ves božji dan igrajo, skrivajo, cukajo in skačejo. V nevarnosti pa jih znosi starka vse v gnezdo na drugem drevesu; saj ima gnezd mnogo, ko pa je ves gozd njen dom.
Glej jo, je že zopet zunaj! Oho! Kaj pa je to? Cuden glas nam ie pri-šel hipoma do ušes: veverica pišči! Slrah jo je. Koga? Ni se utegnila ozreti po gnezdu, kar na drugo drevo ie preskočila; zopet... in že je ni ved...
Po njenih stopinjah pa jo pobira njena največja sovražnlca — k u n a z 1 a t i c a. Tudi ta nam izgine liipoma izpred oči, a da bl mogli zreti za begunko in preganjalko, bi videli zanimiv prizor.
Veverica ve prav dobro, da ji gre za kožo; ve pa tudi, da proti svo-jetnu sovražniku nima drugega orožja kakor svojo urnost. Zato pa se napne, kolikor se more, ter se kaže v vsej svoji gibčnosti. Zleti v vrh, se spusti od tu na tla, zbeži na drugo drevo, spusti se na tla iznova, beži po deblu, se suče okrog njega ter se tako skriva preganjalkinemu očesu. Zla-tica pa ie vedno za njo in v vrhu jo že skoro zaseže. Se enkrat se spusti veverica zviška na tla; tako ji zlatica ne more slediti, a pleza naglo po deblu navzdol. Veverica pa vse eno ne uide; zlatica, ki ie vztrajnejSa, jo preganja toliko časa, da veverica vsa upehana obnemore in se vda.
Gotovo ie upehala zlatica tudi našo veverico in zdaj kje srebHe in liže njeno toplo kri. 2al nam je je, čeprav nam je delala v gozdu s svojim glodanjem le žkodo.
A tudi zlatico še doleti zashižena kazen od človeka. Če bi ie nc lovil že zaradi drugega, bi io zaradi njene kože, ki daje mehko, gosto krzno. Vse je rjavo, na grlu ima lepo rumeno liso, pod ušesi pa se vleče tanka temnorjava črta. Treba pa je, da preganja človek zlatico tudi za-radi njenega krvoločnega rokovniaštva.
Zlatica je precej domača po naših velikih gozdih, in čim gostejši so in temnejši, tem ljubši so ji. Po drevju je urna, kakor nobena žival pri nas. Dan navadno prespi v kakem duplu ali pa v zapuščenem gnezdu divjega goloba ali veverice. Vendar ne zametuje plena tudi za svetla, čeprav se priine njeno pravo živlienje s solnčnim zahodom. Tedai pa se spusti na vsako žival, ki io more obvladati, četudi je ta večja kakor zlatica sama.
82
I 83
Ne mlade srne, ne zajci, ne miši, ne ptiči — nič ni varno pred drzno ta-tico. Kaj napravi z veverico, ki bi ji človek prisodil, da pri svoji Kibčnosti uide ujedi, smo videli ravnokar. In da ni varen pred nio veveričin sorod-nik, sivi, debeli in zaspani p o I h, si lahko mislimo.
Hei, saj res, polhec! Nate smo se spomnili. Kje pa si! Olei, radi bi si te ogledali, ko smo že toliko čuli o tebi. V pregovor je prišla tvoja toplota, in pravimo »topel kakor polh,« v pregovor tudi tvoie spanje, in govorimo, da «spi kakor polh.« Tako dobro že vemo zate in vendar te tako malo poznamo.
Kje si, da te vidimo?
Ej, saj vemo, kje: v kakem duplu ali v kaki luknji tičite in se tiščite skupaj no ves dan. Tam spite sivi po hrbtu, po trebuhu srebrnobeli, od gobčka pod ušesa pa temni; majhni, še ne 20 cm dolgi, ste kakor veve-rice, samo da nimate tako košatih repov. V svojem ždelu čakate na noč, tedaj pa se razkropite po gozdu, in vso noč bo čuti šušljanje in lomljenie vejic po drevju. vi pa se boste gostili ob mastnem želodu in žini, ob
84
oglati bukvici. Tako noc na tioč, vse poletje! Siti si z-našate obilnih zalog v svoie skrivališče, in ko bo grelo še jesensko solnce, se že spravite k dolgem zimskem spanju. Le časih se zbudite pozimi, tedai pa kar zato, da praznite svoje zaloge. Oj, požrešni ste polhi! Pa le bodite, le mastlte se še in redite, da bodo zadovoljni z vami polharji, da bo sre6na polšja lov.
IV.
Polžja lov! Sedimo malo in počijmo se tu-le na hrastovem parobku, pa naj nam pripoveduje o njej Josip Jurčič:
—• Ko se narcdi mrak, se snide za vasjo mala družba polharjev. Na . čelu Ji je star polhar, ki so tnu bile že od mladih nog polšja lov in samo-strine veliko veselje. Na rami nosi ozek, iz vrbovih šibic spleten koš, poln pasti. Sicer prestavlja mož nekam počasi svoji nogi; ma!o besedi prihaja iz njegavih ust, toda kadar sedi ponoči v gozdu m ima okrog raz-stavljene pasti, takrat je zgovoren, in ne poide mu tako kmalu govorica. 2e se začne delati tema, ko privede vodnik svojo družbo v globoko do-lino, po eni strani zaraslo s prastarimi hrasti in gabri, po eni pa opusto-Seno do same praproti. Na starem pogorišču se družba ustanovi. Tukaj strese vodnik svoje samostrine iz koša na tla, razklene vsaki posebe že-lezne klešče ter jih namaže od znotraj z gnilitni hruškami, ki si jih je na-fcral spotoma. Tako store tudi drugi.
Tedaj jih pouči starina: »Ti pojdi tja k razklanemu gabru, tam je ga-brica polna, že oni teden sem jo ogledoval. Ti pa nastavi na vrhu, kjer je želod poln!« Spet drugemu: »Zate in za polhe, ki bodo polzeli po tvojem gollu, je obrodila žir v bukovju Tiad skalo. Ako pride še kateri, naj se nastavi bolj zgoraj v vrhu, j;iz že ne hodim lahko daleč pobirat iz pastl, zato nastavim tod okolo.« — Tako daje povelja v svesti si svoje močl in oblasti, kakor vojvoda pred bo.iem.
Vsi se razidejo- Vodnik nagrabi Tiaročaj pasti in gre tudi nastavljat. Prvo nastavi v rogovilo votlega gaibra tik luknje, kamor je bila nanesla polšica velik kupček želoda, žiri rn gabrice. »Tukaj je gotovo eden moj!« si prikima polhar gredS do drugega gabra. Drdraje beže polhi v dupla, kamor jih obseva polharjeva nažgana treska, ali kadar trči ob deblo, po-izkušaje, če se bo kaj zgenilo. Ko razpostavi pasti, se vrne na mesto ter zaneti iz kresilne gobe ogenj. Kmalu se zbere vsa družba. Vsakteri pri-nese gredoč suhe brsti in jo vrže na ogenj, da ta veselo plapola.
In okrog ognja se prične ono veselo ponočno življenje, ki naorav-Ua polšjo lov še poseono mikavno. Pravljica se vrsti za pravljico... Kako Se ptišel k polhaiju v gozd volk, niu raztigal malho i nalovljenimi poM ter pridno trgal, kar si je nalovil mož. Kako da lovi pravi polhar le do
m
sv» Simona in Juda in da ne mara po tem dnevu več ne v pasti, ne v skledi ne živega, ne ubitega. To pa zato, ker mora imeti vsaka stvar kdaj svoi mir in pokoi, polh pa po sv. Simonu in Judi. Tisti večer pred njunim godom spravlja hudoba polhe skupaj ter jih žene spast.
Med pripovedovanjem pa vstaja od ognja zdaj eden, zdai drugi, da pogleda k svojim pastem ter pomaga ujetim živalcam, ki se uvijajo, sto-picajo in brcajo, da bi se ubranile, a jim nič ne pomaga. Mrtve romajo v malho polharju, ta pa nastavlja iznova.
Tako gre lov naprej do novega dne, ki prinese polliarju plačilo za niegov nočtii trud: polno skledo tolstih polhov, kuhanili v krompirju. —
Tako pripoveduje Jurčič. mi pa smo se zamislili v iesenske noči 11» v polšje love ter smo skoraj pozabili, da je okrog nas vsepovsod živ-Ijenje. Dvignemo se s svojega sedeža, suha veja pokne pod našimi no-gami. Glej! Tam pod drevesom iz dupline nas gleda iznad malega rilčka dvoie oči. O, j e ž , j e ž e k ! Kaj vidimo tudi tebe pri belem dnevu, ki si vendar predvsem ponočnjak? Le razvij spet klopko, kakor si se zvil, in spravi se v svojo luknio k počitku! Ni se ti nas treba bati, ne storimo ti nič. Tudi psa nimamo s seboj, da bi te divje in sovražno oblaial, zna-biti celo izkopal ter si odnesel od tvoiih bodic krvav gobec. Mi. pa te poztiamo, poštenjaka!
Odpravimo se naprej, v mislih pa nam ostane jež. SLromak! Pač malokatera žival v našem gozdu se prebije vse svoje življenie na tako pošten način kakor iež, in vendar se ni priljubil človeku. Res, da ga imajo časih celo po liišah, da zatira ščurke in miši, a ko ie preneliala ta
86
nadlcga. mora iz hiše tudi jež. Ponoči — pravijo — da ne da mlru, ker venomer copota s svojimi širokimi podplati okolo in pa da smrdi. Re-cimo, da v hiši ni ravno posebno všečen, a s tetn se vendar še ne daje pravica vsakemu paglavcu, ki dobi v roke siromaka, ki so mu bodice edina obramba, da ga nese k potoku ter vrže tam v vodo, da se klopko razvije, potem ga pa pobija s kamenjem. Takega ravnanja ni prav nič treba in ttidl ni painetno. Ne bomo zagovarjali ježa. če kdaj izpiie pti-cam jajca ali pohrusfa mladiče, preudariti pa je treba, da je spravil s sveta ob vsakem jajcu po več miši in pri vsakem mladiču množino škod-Ijivih žuželk in črvov, ogrcev, polžev, žab, kuščarjev in kač. Da, tudi kač! — Sprime se celo s strupenim gadom in ga ustrahuje. —
Ko smo tako dokazovali sami pri sebi ježevo koristnost, smo dospeli navkreber polagoma do prostorne jase na zeleni planici, in pred nami se pasejo s r n e. Če hočemo, da jih lahko opazujemo, jih glejmo oddaleč, pa skrijmo se za deblo, da nas ne zapazijo, in ostanimo tukai prav tihi, da nas ne slišiio.
Lepe in ljubeznive živali so srne s svojimi vitkimi vratovi, pa z manj vitkim truplom, s kratko, prisekano glavo in skoro brez repa. Jasen in mil je pogled njihovih rjavih oči, premikajo pa se na visokih, vitkih nogah ter
87
stopicajo na male, ozke in ošpiljene parkeljce. Oosta rjava dlaka se glad-ko pritiska (rupla. Srnjaka spoznamo med čveteroglavo odraslo živino že oddaleč, ker ga krasi lepo, kratko, rogovilasto rogovje. S starimi vred se pas6 tudi tri mlade srnice, ki jim ie dlaka 5o pegasta. Mirno mulijo travo, odgrizujejo tupatam tudi brst ali mladiko, mehki mah izgine v nfl-hovem gobčku...
»Stojte!« bi jim radi zaklicali, a ne pomagalo bi nič, le še boli bi Jlh splašili. Ko smo 3ih gledali, je mahoma dvignil srniak svojo rogato glavico, je povohal proti nam v zrak in z enitn skokom je izginil preko grmovja v goščo. Za njim so io ubrale pravtaho ročno in brez vsakega truda v mogočnih skokih sme in srnice, pred nanii pa ie ostala prazna iasa...
Kaj jih Je prepodilo? Ali nam je spodrsnila noga, in nas je izdal srnam njihov preostri s!uh? Ali je potegnil od naše strani Prav lahek veter, ter so nas zavohale? Ali pa so zapazile kje v zraku kako nevar-nost? Zaman ugibljemo in zaman bi jih čakali, ker so gotovo že na paši kje drugje, kjet se jim zdi varnejše. Mi pa se obrnimo proti domu, ker nam pravi solnce, da &mo že dosti dolgo v gozdu.
88