ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Štev. 11. V Ljubljani, 1. novembra 1888. Leto XVIII. Bolnemu bratu. ykär, nikar oj bratec moj ^Se smrti blede mi ne boj ! Zapustil stariše ljubljene, Zapustil bodeš sestro, mene, A raj se bode ti odprl, Nebesa svitla bodeš zrl. Glej! arigeljev krilatih zbori Ti dušo sprémijo tjà gori Na dom presvetega Boga, Ki vse nas ljubi iz srca. — Ko vzdigal boš se na peroti, Marija pride ti naproti, Objela bode te ljubo, Pred sedež svoj peljala bo, Kjer bodo v radosti sprejele Nebeščanov te trume cele. Tam broj Marijinih družic, Najljubeznjivejših devic Poda ti novo oblačilo, Ki bode se takó svetilo Kot solfni žar čez širno plan, Kot snežni biser zimski dan. Oblečen v novem oblačili V naročji boš Devici mili Prišel pred večnega Boga, Pred vsmiljenega Jezusa, Da zlati venec bode Večni Podaril tvoji duši srečni. V obleko svitlo odevèn, Z zlatim vencem okrašen Nedolžno jagnje boš spremljéval In pesni angeljske prepéval, Da enkrat srečno za tabó Dospémo tudi mi v nebo. J. Rejec. .♦< 170 -Učenec — mučenec. prvih treh stoletjih po Kristu seje moralo krščanstvo neprenehoma bojevati proti groznim in hudim napadom. s katerimi so hoteli paganski vladarji uničiti nauk Gospodov in ga popolnem iztrebiti z zemlje. Izmišljali so si najgrozovitejŠe muke, s katerimi so trapili nedolžne kristjane. Ali zaman so bili vsi in toliki napori, zaman vse napenjanje peklenskih moči. „Kri muče-nikov je seme kristjanov; čim bolj nas kosite, tem več nas je!" piše cerkveni pisatelj Tertulijan, ki je živel v ónej dòbi. Peklenska moč je pešala, a krščanska cerkev je stala in še stoji neomajena, ker je zidana na skalo. Navedeni Tertulijanov izrek se je potrdil vzlasti v živ-. ljenji sv. Celzija, ki je v zornej mladosti trpel najgrozovitejŠe muke za Kristovo vero. Kakor v Italiji, tako je tudi v Malej Aziji krščanska kri v potoeih pojila zemljo. Mej vsemi maloazijskimi mesti pa se je odlikovala vzlasti Antijohija. V vrsti njenih brezštevilnih krščanskih junakov se odlikuje sv. mladenič Julijan, ki je slovel vzlasti zaradi svoje telesne lepote in zaradi velikega svojega bogastva. Ko je zvedel Marcijan, cesarski namestnik v Antijohiji, da je Julijan kristjan, ukazal ga je takój préd-se pripeljati. Vrl vojak Kristov je stopil neustrašeno pred srditega trinoga, ki ga je skušal na vse mogoče načine pregovoriti, naj daruje malikom in se odpove krščanstvu. Ker vse prigovarjanje ni nič izdalo, dal ga je sredi trga v verige ukovati in z jermeni ter železnimi škorpijoni pretepsti. Eavno, ko se je to godilo, prišli so mali učenci iz šole mimo njega. Mej njimi je bil tudi jedini sinček trinoga Marcijana z imenom Celzij. V tem, ko so se drugi učenci pridružili ljudstvu, ki je z veseljem paslo oči na neusmiljenem trpinčenji, zagnal je Celzij, videč blagega Julijana v tako grozovitih mukah, knjige od sebe in stekel k mučencu ter se oklenil njegovih krvavečih nog. Poljubujoč mu skeleče rane, prosi gajokaje, naj mu dovoli ž njim trpeti in umreti. Sodnik zapové hitro služabnikom, naj odtrgajo sina od mučenca. A Julijan strese verige z rok in objame mladega tovariša. Obä se tako trdno skupaj držita, da ju nihče ne more razdružiti. Odvedó ju v ječo. Ta prizor je gledalcem segel takó v srce, da se je takój dvajset vojakov in sedem drugih veljavnih mož razglasilo za kristjane. Po noči je prišel v ječo duhovnik Antonij, ki je krstil vse te nove vernike. Drugi dan pripeljejo vse krščanske ujetnike na trg, kjer je imel Marcijan svoj sodni stol. Zdajci prinesó mimo paganskega mrliča, katerega Julijan z molitvijo v življenje obudi. Obujeni Anastazij pristopi takój v vrsto mučencev. A Marcijann ostane tudi po tem čudežu srce trdovratno. Jeze se peneč ukaže vse junaške borilce pometati v kadi, napolnene z vrelo smolo. Zvesti krščanski junaki pa stoje, hvalne pesni prepevajoč, v razbeljenej tekočini, ki jim ne škodi nič Marcijan otide domóv, ker ne more gledati lastnega sinčka v tacili mukah. Srce so mu trese, ko sliši, da mučenci v kotlih hvalne pesni prepevajo, in da je obličje Celzijevo mnogo lepše nego li poprej. V strahu, da bi se še več novih gledalcev ne spreobrnilo, vzamejo mučenee nepoškodovane iz kotlov i u je peljejo nazaj v temnice. Žena Mareijanova ne more pretrpeti izgube sinove. Vsa obupana hiti k njemu v ječo. Vrže se mu k nogam in jokaje prosi: „Sin! sin! zakaj si me zapustil? . . . Pomisli, da bodeš moral umreti najgrozovitejše smrti! . . . Pusti to neumno vero in daruj bogovom!" — „Mati draga! ne bodi tako preslepljena in ne misli, da vaši grdi bogovi res kaj premorejo. Prosim te, veruj to, kar jaz verujem in . . „Celzij ljubi! smiliš se mi, ker toliko trpiš. Pomisli, da si jedini moj sin, jedino moje veselje, jedina moja nada . . . Oh, daj se pregovoriti, saj ti želim le dobro!" „Mati, ti si pomilovanja vredna, ne jaz. Ne žaluj zavoljo mene; jaz sem srečen, neizmerno srečen. Od te sreče me ne odtrga več nobena stvar. Morejo mi sicer vzeti to moje ubožno življenje, a duše in nebes mi ne bodo vzeli nikdar. Zapusti to smrtno senco, v katerej sediš vže tako dolgo in gledala bodeš svetlobo, katero gledam jaz. Oj. ko bi ti videla to, kar jaz zdaj vidim, kar sem videl, ko sem bil v kotlu vrele smole, kar sem zrl, ko so me neusmiljenci pehali in suvali sèni ter tjà . . . Otročiči, lepši kakor jutranja zärija, in mladeniči z žarnimi peroti so me spremljali na vseh mojih potih. Vsaka kapljica krvi, ki je padla na zemljo, izpremenila se je v čarobno belo rožo. Vse te cvetice so pobirali óni nebeški prijatelji in je povijali v venec, katerega so mi potem položili na glavo . . . Oni me vedno spremljajo in osrčujejo . . ." Nedolžni njegov obraz še bolje zažari, roki se mu više d vigneti in okó se mu uprè navzgor. Nebeška svetloba ga obsije in v takem zamaknenji nadaljuje: „Poglejte . . . nebeška Gospa v belej obleki, takó lepa, takó mila . . . smeji se mi ... . zbor krilatih nebeških duhov jo obdaja . . . kako petje . . . kaka pesen ! . . . . Vä-me gleda Gospa .... K sebi me vabi in kliče: „Pridi dete, pridi! .... Oh, Marija pridem, pridem" — Deček se sklone in zakrije obraz. Kmalu vstane ter se vrže materi v naročje milo govoreč: „Oh, mati, pusti slepoto; veruj, kar jaz verujem in združena bodeva na veke, ne na sveti, ne v tej sòlznej dolini, temveč tam gori nad zvezdami, tam gori pred prestolom živega Boga, v družbi vseh izvoljenih, v zboru nebeških duhov — — — Mati je poslušala in jokala, a ni mogla umeti vzvišenega govora svojega sinu. Stražnik je ustopil in ukazal naj se ločita. Vsa zmedena in preplašena zapusti žena ječo. Celzij pa se vrže na obraz in milo prosi Boga za spreobrnenje svoje matere. Drugi dan mati zopet pride, da bi vzela Kristu nedolžno ovčico; ali vse njene prošnje so bile zaman. Ko pa tretji dan novič pride k sinu, spreobrne se sama in postane goreča kristjanka. Zdaj noče več iti od sina; ž njim hoče živeti in ž njim umreti. V naslednjej noči jo mašnik Antonij krsti. To novico zvedši, Marcijan kar zbesni. Takoj ukaže ónih dvajset spreobr-nenih vojakov z železnimi kavlji trgati in s plamenicami žgati. Moleč in hvalne pesni prepevajoč trpe vrli junaki te nečloveške muke. Moči rabljev opešajo, a srčnost mučencev vedno raste. Boječ se, da bi njihova stanovitost ne vzbudila nejevolje, ukaže jih obglàviti. Drugih sedem plemenitih mož ukaže na gromadi sežgati. 11* Nato privedó pred sodnika ostale kristjane: Jnlijana, obujenega Anastazija. Celzija in njegovo mater. V najlepšem antijohijskem svetišči napravi Marcijan slovesno daritev. Notri pripeljejo ujetnike in jim ukažejo darovati. Ti pa popadajo na kolena in jednoglasno zapojó : „Svet, svet, svet si Gospod Bog vojskinih trum !" Pri tej priči se tla zazibljejo, maliki se rušijo, stene pokajo in mnogo paganskih duhovnikov in gledalcev podsujejo. Marcijana samega nek malik zelò pobije. Odnesó ga domóv. V neizmernej togoti ukaže vse, posebno pa Celzija, na najgrozovitejši način mučiti. Vržejo jih mej sestradane zveri, a te ležejo mirno k njihovim nogam ; postavijo jih na gromade, ali ogenj ugasne. Ko si drugega več ne upajo poskusiti, odsekajo jim glave. Samó Celzija hočejo še pridobiti. Da-si je toliko vže prestal, moral je še hujše muke prebiti. Z nepopisno bridkostjo se je ločil od matere, ne za to, ker je bil odslej sam, nego zato, ker mu še ni bilo dano, da bi se združil z nebeščani. Po vrsti so padale glave zvestim mučencem, in Celzij je moral vse to gledati, da bi se prestrašil in odpadel. A hvalne pesni pevajoč je neustrašeno gledal neusmiljeno klanje ; njegova srčnost ni pešala, temveč rastla. Končavši to delo primejo rablji Celzija. Pregovarjajo ga, obetajo mu naj-mikavnejše stvari, prete mu z najhujšimi mukami — a vse zaman; kakor skala stoji sveti deček in za las se ne odmakne od vere. Ročici čez prsi križem držeč in neprenehoma k nebesom zroč, stoji kakor ponižna ovčica mej divjimi in krvoločnimi tigri- Njegovo srcé bije mirno, in njegovi ustnici se premičejo v tihej, gorečej molitvi. Z obraza mu sije nebeška milina. Lici ste mu tudi po tolikih mukah rožnocvetoči. Podoben je bolj angelju kakor človeku. Razjarjeni, da je vse njihovo prigovarjanje bilo zaman, zaženo se rablji kakor divje "zveri nanj. Polože ga na tezälnico in mu polagoma raztegnejo vse telo. Ba bi ne videl svojih trapiteljev, zatisne oči in moli na glas. Nekega hlapca to takó razjezi, da ga udari po ustih in mu izbije zobé Crno-rudeča kri se pocedi po licih. In glej! da-si v tacili mukah, ko so mu vse kite pretegnene, ko nobena kost ni več v sklepu, ni je slišati niti najmanjše tožbe iz njegovih ust. Ko tezàlnico nekoliko omehčajo» pade mlado telo vse onemoglo na tla. A hitro ga poberó in obesijo na drevo, z glavo nizdolu. Najprej ga s škorpijoni do kosti pretepó, potem mu trgajo z železnimi kavlji meso s telesa; bil je čez in čez s krvjo oblit. Peklenska moč še huje vzkipi. Vsega razmesarjenega oblijó s kisom (jesihom), da ga telo, ki je bilo vse le jedna rana, še bolje skeli in peče. Žgo ga s plamenicami, da kri skoraj zavrè na njem. V teh najhujših bolečinah se dete bolestno stresne in zaječi: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Da bi jim še ne umrl odvežejo ga, pripnó na nogi vrvi in ga takó vlečejo po kamenji skozi mestne ulice v ječo. Pa tudi tu mu ne privoščijo pokoja. Raztegnejo ga črez steklene črepinje in polože nanj težko kamenje, da bi ne mogel vstati. Tu ga puste ležati brez vse hrane, čisto samega. Ko Celzij sam leži v temnici, obsije ga nebeška svetloba. Prijetna vonjava se razlije okolo njega. Jezus sam, spremljan od angeljev, pride ga tolažit. Angelji potresejo tla okolo njega s cveticami in mu celijo rane. Stražniki pritekó v temnico, pa ne vidijo druzega nego rajsko svetlobo. Ugledavši Celzija ozdravljenega in vsega izpremenjenega, spreobrnejo se vsi in ostanejo vso noč v ječi, da jih mučenec pouči v veri. Drugi dan pripeljejo Celzija zopet na trg. Vse se mu čudi, da je kar čez noč ozdravel. Stražniki se razglase za kristjane in mnogo gledalcev se jim pridruži. Da bi se jih še več ne spreobrnilo, odseka Marcijanov namestnik sam Celziju glavo. „Bog, sprejmi mojo dušo!" bile so njegove zadnje besede. In splavala je čista dušica na angeljskih krilih v sveto nebo k svojej materi. Angelji so mu dali na glavo krasen mučeniški venec in v roko palmovo vejico. Grozoviti oče Marcijan ni več ozdravel, odkar ga je malik potrl. Začel je gnjiti in črvi so ga živega zglodali. Tudi on je prejel svoje plačilo ! J. B. ìfyfr Mala Samaritanka. „ da ne vem. kako je z našo Jovanko," reče oče župan nekega jutra Jig^f svojej ženi Marijani. „Poprej nekaj časa je ni bilo z lepa spraviti iz hiše, vedno je pri svojem delu tičala, pridno predla ali pa nogovice pletla, a zdaj je to vse drugače. Komaj odjužinamo, vže je iz doma in je ni po celo uro nazaj. Bojim se, da bi ne zahajala h kakej malopridnej tovarišici in se nam ne izpridila. Dekleta, ki so zvršila ponavljalno ljudsko šolo in so vže v petnajstem letu svoje dòbe, kakor naša Jovanka, iščejo si rada tovarišic in se večkrat izpridijo, če zaidó v slabo družbo." „Tudi jaz sem to zapazila," reče mati županja „ter sem jo vprašala, kam da zahaja? A ona mi je odgovorila, da hodi k poštenoj prijateljici, ki jo vsaki dan z veseljem pričakuje; a imena mi vender ni hotela povedati." „Jaz jej bom to vasovanje prepovedal, ker je vže več kakor teden, odkar tako dela," reče oče župan. „Veš kaj?" reče mati županja, „pustiva jej to veselje še danes, ker mi je sama rekla, da je nje prijateljica poštena in zlagala se nama ni še nikoli. A prepričati se vsakako morava, h komu da hodi in kaj tam dela. Jaz mislim, da bi bilo najbolje, če bi poslala njenega brata Francka za njo, da bi skrivaje pazil, kam hodi in potlej nama povedal." Takój po južini se Jovanka po navadi iz hiše zmuzne ter gre, tebi meni nič, zopet iz doma. Komaj otide, vže gre njen starejši brat Franek za njo, da bi iz daleč pazil, kam bode šla. Prišedši kraj vasi, vidi jo, da izgine v majheno leseno hišo. Franek postoji nekaj časa, potem pa tudi on prav tiho stopi za njo v hišo. Kakšen prizor! V ubožnej hišici je ležala bolna ženica na siromašnej postelji bleda in suha kakor smrt, poleg nje pa je sedela Jovanka in jej stregla. Franek ne ve, ali vidi prav ali ne, zatorej vpraša: „Jovanka, ali si ti tukaj?" — Jovanka se ga zelò ustraši in nekako boječe vpraša: „Franek, kaj pa hodiš za menój?" — „Oče in mati sta mi rekla, naj grem za tebój, da vidim, kam vsaki dan po južini tako naglo iz doma greš," reče Franek. „Oj, kako me to žali!" reče Jovanka, „hotela sem na skrivnem dobro storiti ubogej ženici, a zdaj ste me vže zasledili. Pojdi domóv, Franek, ter reci očetu in materi, da se kmalu vrnem in jima vse povem, kam da zahajam." Za uro kasneje pride Jovanka domóv ter pripoveduje starišem to-le: „Bolna ženica, katerej strežem, vdova je in velika sirota. Bila je pred nekaj leti naša dekla in je mene otroka péstovala ter me zelò ljubila. Mož jej je umrl in zdaj nima nikogar, ki bi jej kaj postregel in pospravil po hiši. Jaz sem čula o njenem uboštvu in sem hodila nekaj dni k njej, da sem jej posteljo prestlala in jej malo postregla. Danes jej je vže nekoliko bolje ter upam, da kmalu ozdravi. Prosim vas torej, stariši ljubi, oprostite mi, če vam sem s tem nepotrebnih skrbi delala in dovolite mi, da jej še toliko časa strežem, da ozdravi." Oče in mati zelò vesela tako lepega dejanja svoje hčerke, objameta jo in dovolita, da sme tudi zanaprej še vsaki dan ubožnej bolnici postreči in tudi nekoliko boljše hrane prinesti. Oj to je bilo veselje za Jovanko! Bolnica je kmalu ozdravela ter se Jovanki in njenim starišem prav lepo zahvalila na vsem, kar so jej dobrega storili, proseč jim blagoslova iz nebes. P. G. Basni. (Iz češkega preložil Janko Barlè.) 1. Miška in žaba. jfliška je prosila žabo, naj bi jej pomagala preko reke. Žaba je privezala prednji miškini nogi z laneno nitjo k stegnu svoje desne noge. Ko ste priplavali na sredo reke, spustila se je žaba v globočino in se potopila, hoteč tudi miško s sebój potegniti. Miška se je branila in se ni dala potopiti. V tem, ko ste se miška in žaba po vodi vlekle in suvale, ugledal ju je mimo leteči jastreb, spustil se bliskoma doli, zgrabil s svojimi kreffiplji potapljajočo se miško in jo odnesel s privezano žabo vred v visočino. Tako pogine večkrat óni, ki je drugemu dosodil smrt. 2. Smokva in ptice. Visoka smokva je branila s svojimi košatimi vejami mnogo ptic solučne vročine in jih hranila s svojim sladkim ovocjem. Treščilo je v smokvo, spalilo jej listje in uničilo sadje. Ptice so precej odletele in se niso nikdar več povrnile k suhim vejam. Kogar sreča zapusti, zapuste ga tudi prijatelji. Otročje pesence. (Priobčil Janko Barle.) I. Deček in Jo zraku mi ptiček leti, Leti in glasno gostoli. „Oj ptiček veseli ti moj, Počakaj me malo, postój ! Letiš tjà čez sinje gore, Čez vode, globoko morje, Ogledaš si mesta, vasi, Ogledaš vrhé in doli. Oj ptiček, oj ptiček ti moj, Kakó bi jaz rad šel s teboj, Posodi mi krilca lahke, Da s tabo ponesejo me! Oj vzlétel bi tjà na goró Tam gori takó je lepó, Tam gori takó je lepó, Ni daleč več v zlato nebó. ptiček. Tam gori bi vedno ostàl In z angeljci bi se igràl ; Bi pesence Bógeku pél, Po tratah bi skakal vesel. Po tratah pa cvétke cvetó, Oj cvétke cvetó prelepó, Te cvétke skrbnó bi gojil, Potem pa z njih venceke vil; In venčeke skupaj bi zbral, Jih ljubemu Jezušku dal. Oj ptiček, oj ptiček ti moj, Počakaj me malo, postój ! Posodi mi krilca lahké, Da v nebo ponésejo mé." — A ptiček le dalje leti, Leti in glasnó gostoli. IL Kdo ho dečku hlače dal? J'réde, prède dan na dan, Dolgi pajek pàjòolan. Slini, süße, vléèe, prède, Ves kotiček z njim zapréde. Kaj bo pajku pajčolan, Ki ga prede dan na dan? Ga ponese v žabij grad, Tam ni oken niti vrat, Tam stanuje osmokràk Dolgobrki starec ràk. Rak si škarje bode vzel, Robo rezati zacél, Starec rak bo vrezal hlače, Dolge lilače, dopetače. Kaj pa bode z njimi ràk, Dolgobrki, osmokràk? Jčžeku jih bode dal, On skrojiti bo jih znal. Iglic nosi sto in sto, Ježek vedno sè sebo. On najbolji je krojač, Skrójil je vže tisoč lilae. Pa še te bo skrójil hlače, Dolge hlače, dopetdče. — Kaj bi ježu hlačice, ■ Vsaj imä on iglice? Dečeku jih bode dal, če moliti bode znal. Hodil v cerkev deček bo, Molil Bógeka lepó. Vseh mrtvih dan. ep jesenski dan. Letnemu času nenavadno čisto je nebó. Niti jeduega ^oblačka, niti jedne meglice ni ua širnem oboku. Samó zlato solnce se iz-prehaja tam gori in zrè tožno v tožni svet. Koliko izpremembe! Gola sta log in dol, hrib in plan, golo drevje, cvetje zamorjeno, usèhlo. Opustošena je vsa narava. A tudi žarkega solnca moč ni več tista kakor v poletji, tudi njegovi žarki so le mrkli in slabi. V lepo opravljenej sobi glej mlado gospo sedeč nemo na mehkem naslonjači. Pri delu je, tako vsaj nam kaže šivalna mizica pred njo in pa orodje šivalno v roei. A delati ne more. Bolest jo mori vidno, vabi jej svitle solze na lepa lica, a ona dela, da jej zastajata roci pri delu. Kaj neki je zalej gospéj, ki jej izvestno ne manjka ničesar, ki se jej — tako vsaj kaže oprava sobina in njena — ni treba boriti za obstanek, za življenje vsakdanje? S stolpa siru done zvonovi. Tako žalostno ubrani so jim mili glasovi, tako tajno pretresujoč lijó se po dolgih mestnih ulicah, lijó skozi ozbiljno okno mladej gospej v stanovanje, v žalostno njeno dušo. Vseh mrtvih dan! In spomini, ti spomini . . . Srečna je bila nekdaj gospa Lada. V ljubega moža skrbnem varstvu in zlatega deteta najprijetnejšej družbi je živela lepe, lepe dni. Ali čudno, nestalno je vse ua zemlji ! Kakor se izprcminjajo po večnem zakonu narave zlati časi krasne spomladi iu prijaznega poletja prijazne ure ter na njih inesto stopi vsako leto tožna jesen, prav tako so se tudi njej zamenili lepi dnevi srečnega življenja s tož-nimi, britkimi . . .• Poldrugo leto vže počiva Ladin mož v hladnem grobu. Oj koliko solz je prelila ob njegovoj smrti, koliko žalosti je pretrpela! — Ali čas — zdravnik je zacelil deloma vsaj to rano. Da-si jej je izkopala nemila smrt zenico iz jednega očesa, iz obeh jej ni! Se je imela mlada gospa jeden zaklad, ki bi ga ne bila dala za vse zaklade na sveti, imela je — dete svoje. Zal otrok je bil njeu Milanček. Ko je umrl oče, zvršil je bil tretje leto svoje starosti. A po marsičem zdel so je mnogo, mnogo starejši. Kako gladko in lepo je govoril, kako razumen, kako priden in poslušen je bil! Kolikorkrat se je ozrla dobra.mati vanj, razjasnila so se jej veselja materina lica. A tudi to veselje in jedino tolažbo vzela jej je kruta smrt. Nedavno umrl jej je Milanček, njen sinček, ki jej jo bil najljubši, najdražji ... In zdaj je sama v širnem svetu ! Kaj jej mladost, kaj bogastvo, če je izgubila najljubše, najdražje oboje ! Vseh mrtvih dan! Kako lepó je danes na pokopališči ! Pri cvetu dehti cvet na grobéh in lučica gori pri lučici in nebrojne tolpe ljudstva puhté k Bogu svoje molitve za nadzemsko srečo prerano jim umrlih svojcev . . . Tudi gospa Lada je vže bila danes na pokopališči. Z rosnim očesom je položila ondù zala venca na draga jej grobova in pomolila molitevco za svoja ljuba. Potem se je vrnila domóv, kjer jo vidimo, kako si hoče v delu utolažiti bolest svojo. Ali zaman ! S stólpa sim done zvonovi. Tako žalostno ubrani so jim mili glasovi, tako tajno pretresajoč lijó se po dolgih mestnih ulicah, lijó. skozi ozbiljno okno mladej gospej v stanovanje, v žalostno njeno dušo. Vseh mrtvih dan! In spomini, ti spomini . . . — m— - —< 178 Iz otročjih let. Vse kot nekdaj — a vender vse drugače! 3j|äff (Gestri».) SmB} Je kdaj, bilo . . . Mirno so nam tekla sladka leta prve mladosti. Pod ljubo streho rojstnega doma, v zlate matere varnem krilu, nam ni nedostajalo ničesar. Veselili smo se mladega življenja, prav kot se raduje nežna cvetica pomladnega svojega žitja. Zadovoljnost in sreča nam je poljubljala cvetoča lica, prav kot poljublja v mladoletji lepa Lada krasno žemljico. Srca nam ni stiskala nobena bolest, življenja valovi nam niso drvili burno nasproti, marveč ljubko šumeč so drhteli k nam, kažoč nam lepo solnčno stran našega mladega življenja. Bili smo otroci — srečni otroci ! . . In kaj nam je bilo najljubše, najdraže na svetu? — Blagi roditelji, skrbni oče, zlata mati, za tem pa rojstni dom, hiša očetova in svet okolo nje, kolikor smo ga poznali. — Dà, to nam je bilo najljubše, najdraže. — Lepšega mesta od domače vasi, širnejšega gradii, krasnejše palače od rojstne hiše nismo poznali. K resnejšega vrta ni bilo od našega, naše drevje je bilo najlepše. In kraji, kjer smo se igrali, grivice in livade, oj kako smo je ljubili ! — Bilo je kdaj, bilo ... A zdaj ni več takó! . . . Ona srečna leta so minula, minulo je zlato mladoletje. — In rojstni dom, domača tla, logi in grički, — naši nekdanji tovariši? Ti so še! In ti, prijatelj, in jaz? „Solzeč se oziram na mesta nazaj, Kder sanjal sem sanje detinske," — porajajo se mi spomini, lepi, duši mili spomini ! I. Domača hiša. Vse kot nekdaj ! — V kotu ondù stoji še vedno velika, hrastova miza, okolo nje klop. Nad mizo v kotiči je še vedno stari oltarček : sveto razpelo stoji v sredi, na vsakej strani razpela bel, iz apna ukrojen angeljček, nad razpelom stara, na platno slikana podoba Boga Očeta, na obeh straneh -dalje po zidu pa so obešene druge svete podobe. — Poleg zadnje, glej, *še malo poličico! Ondù, kjer se tišči zidii, podpirata jo dva v steno zabita žreblja, prednji del pa držita k višku žici, kateri vzprejema v sé tretji, više od ónih dveh zasajen žrebelj. —„Kaj pata deščica?" Oj, takó moreš vprašati le zdaj, ko jo vidiš takó prazno tukaj. Toda — o Božiči pridi, prijatelj, ali bolje: pred leti bi bil prišel k nam o Božičnem času in bi bil videl, kolikega pomena, kolikega veselja vzrok je bila ta deščica ! Koliko radosti smo užili otroci, ko smo postavljali na ravno to poličico lepe jaslice! Spredaj v sredo smo postavili betlehemski hlevček hraneč v sebi najsvetejšo družino: Jožefa in Marijo z novorojenčkom Jezusom. Za hlevčkom pa smo napravili iz mahii prijazen holmček. Potoček je žuborel sredi njega, ob obeh straneh potočka pa so pasli betlehemski pastirei svojo drobnico. — Nad hlevčkom je plavala angeljčkov truma, katerih jednemu smo dali v roki na pergamen napisan pozdrav: „Slava Bogu v višavi in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!" — Pred jaslicami pa so gorele lučice . . . Tako je bilo nekdaj, tako je še zdaj, od nekdaj je bila ondù ta poličica in zdaj je tudi še, jaslice je nosila o Božiči, kot jih nosi še zdaj — in vender vse drugače ! Toda dalje, dalje! Ondù za vrati je peč, po starem ukrojena, velika peč z velikimi slepicami Oj peč, in pa nekdanji zimski večeri! Kako lepo je bilo, ko smo se spravili otroci na vroče njeno površje, mati, oče, babica, sosedje in sosede pa so jo zavarovali krog in krog prišedši drug k drugemu na klop in pritisnivši svoje hrbte k njenim stranicam. —In kaj potem? Oj, potem se je čulo marsikaj lepega, marsikaka prigodbica, povestica se je razvila mej vasovalci. — Iz hiše drže vrata v stransko izbo. — Tam-lè poglej, poleg materine je stala inoja posteljica. — Oj, saj še stoji! ... In poleg nje je okence. Pri njem sva molila z mamico večerno molitev zroč k nebu, na katerem je blestelo tisoč in tisoč zvezdic . . . Vse, oj vse kakor nekdaj, vse po starem —- in fender vse drugače! — n. Naš grič. Okolo hiše se razprostira vrt. — Na dolenjem kraji pri poti je zasajeno sadno drevje — vrt v ožjem pomenu besede — na gorenjem se razprostira od hiše i dalje dvoje lešic, za temi pa prehaja raven svet v skalnato, prav malo se dvigujoče višavje. To je naš grič. Veselo je bilo nekdaj na griči, veselo in živo po leti in po zimi. In kako nè? Saj je vender toliko lepega na našem griči! Evo ti ondù le óne skalice! — Le natanko si jo oglej! No, ne zapaziš na njej nikake posebnosti? Oj ti si pravi, ti, kaj ne vidiš, kako čudnolepo je ustvarjena? Vzbočena je in tako gladka, da se kaj prijetno sedi na njej. — Oj, dobro smo jo poznali otroci, rekah smo jej „črevljarski stolec", in vedno, kadar smo si igrali ondù, bil je prepir, kdo bode pač sedel na njej. — Dalje od „stoica" tjà je „m ài in ček" — ravno taka skalica ustvarjena prav otrokom v igračo. Pri njej smo merili otroci „mokieo" — prah, zgoraj smo zasipali in spodaj je dričalo v kak papirnat zavitek, ki smo ga postavili. Hej, to je bilo veselje! Ali kaj še to! Ona le črešnja tam, tista, tista ! — Kadar je ona porudečila svoj sad, tedaj je še le bilo živo in veselo na Sarovčevem griči! — Zbralo se nas je kateri dan Bog sam si ga vedi po koliko; od vseh vetrov sem jih bil priklical in privabil, samó, da nas je bilo več. — Prišel je Markovčev Nacek, Jožek, Erjavčev Franek, Mihovčev Ju rij ček, Onegav Markee in Cebavsov Janezek, pa Bog vedi, kdo še vse. — In vzeli smo izpod kozolca „hlapca", jaz sem šel na izbo po óni veliki ključ, ki smo ga imeli, da smo seno skupa pulili, in — liajdi na črešnjo! —Vsi seveda niso smeli gori, toliko je vže veljala moja beseda, ali po kaki trije — to je gotovo, da jaz tudi — smo le šli nanjo. Drugi pa so spodaj čakali, kdaj se vrnemo. Vrnili smo se. In kar smo nabrali, deli smo vsi skupaj v jeden klobuk, potem pa razdelili . . . Gorje, če je kateri kaj prikril in smo ga zasačili! — Klobuk smo mu vzeli in obesili ga na grm, in ni ga dobil poprej, dokler ni začel hudo jokati. -— Hà, hà, hal neporedni smo tudi bili, kaj ne dà, in veseli tudi, srečni, zadovoljni tudi.-- A črešnja tudi še ui bila naše vse. Še nekaj lepšega smo imeli na griči. Skalnat, kakor vže rečeno, je naš grič, a ne čisto ves. — Prostor, ki leži ravno nad prvo lešico navzgor tjà proti Novakovim, nima najmanjše skalice. In to kakor navlašč! Zima, huda zima okrog in okrog. — Vse j3 bilo belo in sneženo, vse — pusto, dolgočasno. Hm, seveda, dolgočasno starim ljudem, ki menijo, da potem, ko jedenkrat zapade sneg, ni za nikamor, kot jedino v zapeček. A vsa drugačna se je zdela zima nam otrokom! Ne dolgočasna, pusta — marveč vesela, lepa, da-si nekoliko mrzla. — Uj, kako izvrstno je bilo po zimi! Tako le po kosilu so prišli k nam tovariši moji „vasovat." Tako vsaj so dejali prikimavši s „škrjančki" na nosu v hišo. A jaz sem vedel drugače, po kaj so prišli. In kar ni mi dalo biti v hiši. Vedno sem se oziral na grič, in tovariši so takisto skrivno pogledovali tjà. Naposled pa sem se opogumil in toliko časa prosil očeta, da so nam dovolil vzeti — sani. .Juhe ! To je bila zopet jedna ! — Da si videl četrt ure potem, kako smo dričali po griči in še daleč daleč doli do sredi njive, z nami vred bi bil ukal! — Res, da se je včasih kdo prekopienil po snegu, res, da smo bili, ostavivši veselo vožnjo, karani doma, češ, da imamo zdaj vsa razmočena obuvala, da bodemo pa vže zopet hrecali in kašljali, da ne bode nikakega konca — ali kaj to v primeri s krasno zabavo ! Oj griček, griček, kje pa so zdaj óni dnevi? Okó mi solzi, ko se oziram nate. Isti grič, mislim si na griči še vedno „stolček" in „malinček", in črešnja, še se vrača zima, sneg še vedno obeli vsako leto griček, in stare sani so tudi še pod kozolcem, — vse, vse kakor nekdaj — in vender vse drugače ! — m. Markovčeva „čuža". Na grič naš meji Markovčeva „čuža". — Odkod to čudno ime, ne vem: povedal mi ni nikdar nihče, in beseda sama je tudi vže toliko skrivnostna, da je težko razsoditi, katerega debla je, in kaj je prvotno pomenila. — Naj vže pomeni pred časi in leti kar koli hoče — v našem času ne pomeni „čuža" očetu Mar-kovcu nič druzega, nego óni kosec zemlje, ki ga ima gori nad Sarovčevim gričem. — Troje lešic je tam, katere pa gospodar navadno vsako leto le oseje z mačjim repom ali pa deteljo, češ: da še najbolje kaže, ima vsaj človek dovolj krme za žival na izbi, dovolj, da se mu ni treba bati* zime, naj se vleče prav do sv Jurija. Konci njivic je kozolec, malo proč od tega pa dvoje jablan. „Špičevni" — takó jima je ime — sta bili — če je še takó, ne vem — vsako leto polni, kar se je dalo. Pač, kaj lepa povsem ta „čuža!" In prijetno se je pastirovalo včasih ondod. — Markovčev Nacek je bil vselej vesel, kadar koli mu je ukazal oče: „Boš pa kar na „čužo" zapodil; ker imamo proti večeru vožnjo, ni da bi peljal živino kam dalje." Zažvižgal je Nacek takrat, stekel okolo ogla pa naravnost k meni, vabit me: „Pridi, Mihee, pridi k meni na „čužo", bom pasel gori." Jaz pa se nisem branil — rad sem šel k Nacku. In imela sva kratek čas, da je bilo kaj. Ondii pri grmovji mej skalami sva zakurila. Nacek je zlezel na „špičevno", nabral polne nédrije lepih podolgastih jabolk, pritekel zopet k ognji, in zdaj ni bilo treba druzega, kot prav potrpežljivo čakati, kdaj se naredi žerjavica, v katerej spečeva. kar je nabral Nacek. Naredila se je kmalu — in zagrebla sva v njeno grobovje ponosne „špičevne" sadove. Četrt ure potem. — Zivinica se je mirno pasla po zelenej grivi ob njivah, a midva sva z vso slastjo použivala pečena jabolka. Bog vedi. če so bila dobra, — nama se je zdelo, da jih nihče bolje ne speče. Pospravivši vse v kraj sva sedela še nekaj časa na mestu, potem pa sva pohodila in pogasila ogenj, urezala v grmovji tri palice, dve taki z rogovilicami in jedno gladko, naredila iz teh skakalnico, ter jela skakati, preko nje. To vam je bilo smeha! — Kolikokrat sem se pač izpodtaknil jaz, ter telebil natia, koliko-kratov se je to zgodilo Nacku ! Ej, bilo je, bilo . . . IV. Markovčev ulnjak. Sredi Markovčega vrta stoji še danes star ulnjak. čemu pač nosi še vedno to ime ! Saj vender vže Markovec sam, dà, celò mati Markovka, ki je bila še prej pri hiši — on namreč se je priženil, ne ona — ne pomni, da bi se gojile čebele ondii. — Bes, ulnjak Markovčev ni ulnjak, vsaj od pamtiveka sim ne. — Kaj pa je? Tako nekaka „šupica", kamor spravlja oče Markovec steljo in drugo tako plažo . . Dà, to je, to je bil ta ulnjak — pri-držimo ime, da-si ne po pravici — ko smo bih še otroci noseč prve hlače ali če vže ne ravno prvih, da se je, če smo gumbe potrgali, belo bliskalo za nami. In vender — je bilo kdaj, bilo . . . Radost me prešinja, če se oziram na to poslopijče, radost in pa — otožnost. Vse kot nekdaj ! — V ónem kotu še vedno tist razbiti panj, na katerega smo včasih bobnali, okolo njega še dvoje drugih starin, drugače pa vse polno listja. — Dà, prav takó je bilo kdaj. — In še drugače! To listje — ubogo listje! kadar je privedel Markovčev Nacek svoje tovariše — skrivaj seveda — v ulnjak, to vam je trpelo le tisto! Kar koli smo mogli, počeli smo: skakali, skrivali se, igrali se „mrliče", in Bog vedi, kaj še vse. — In kadar smo se tega naveličali, veste, kaj smo še radi delali? Ulnjak ima in je imel dvoje nadstropij. V drugo nadstropje smo se torej spravili po kakej lestvici. Nacek pa je šel po tisto posodico, ki jo je rabil oče, kadar seje bril; vzel jo je prav po tihem, vlil vanjo malo vodke, poiskal še košček mila ter prinesel po tem vse to v ulnjak. — In kaj po tem? Po tem smo si naredili iz slamnatih bilk vsak svojo cevko. razstopili óno milo v vodi, ter jeli spuščati raznobojne, lepe mehurčke. — Seveda smo bili pri tem delu včasili kaj nesrečni. Oče Markovčev nas je zapazil, in iij, hj — naglo smo se morali razkropiti, če ne — kazali so nam palico ! In vender smo drugič zopet prišli. — Saj Markovčev oče ni tako hud, kakor je videti. — In dobro smo se imeli in tudi v drugič, tretjič, vedno-- Bilo je bilo. In danes? Vse kot nekdaj — in vender vse drugače! * * Pri konci sem. Dà, pri konci s tem sestavkom — a spominov, teli je še polna moja glava. — V duši mojej je opisanih še mnogo več vrtov in vrtičev, grivie in livadic. kjer sein igrajoč se preživel najsrečnejšo dòbo življenja. In zakaj jih ne orišem tudi na papir, zakaj vam jih ne predočim, otroci ljubi? Zato ne, ker uvidim, da je vse, kar hočem naslikati, tako temno, tako malo podobno onim lepim slikam, ki se vrste v mojej duši! . . Mihec. Hvaležni sinovi. ^ar