List 2. Od zemljišne odveze. *) Ko so nam v letu 1848 presvitli Cesar obljubili vstavo dati, so se mnogotere želje obudile, in veliko jih je bilo, ki so mislili, de se bojo, kakor bi pihnil, vsih težav znebili, prosto in brez skerbi živeli, kakor tičice/pod nebam. Posebno pa so podložni kmetje jeli veršeti, ter so djali, „zdaj bo vse dolj —¦ tlaka in desetina — vse je preč." — Veliko ljudi je svoje želje preveč delječ verglo, niso se jim mogle do zdaj spolniti, — nekteri so pa s«, bolj nazaj padli, kakor so popred stali, — le sam kmetovavec, to je, podložnik, se je iz poprejšnje stiske zmuznil, ker je v resnici odvezan vsih zavez s svojimi poprejšnjimi grajšinami. Sklenil je tako deržavni zbor na Dunaji, poterdili so ta sklep Cesar Ferdinand, poterdili so ga tudi naš sedanji Cesar Franc Jožef pri nastopu vladarstva in so ga veleli izpeljati po postavah 4. sušca in 12. kimovca pretečeniga leta. Ker pa le pravica zamore biti terdna podstava vladarstva 5 ker je le ona pravi kit, ki mnogotere ljudstva obderži v zavezi deržavne edinosti; tedej se ta odveza ni mogla tako zgoditi, de bi bili grajšaki kar na ravnost vse svoje dohodke brez odškodovanja zgubili, ampak potreba je , na tanjko preiskati, kaj de grajšanam po pravici gre, in kakošno odškodovanje se jim mora prisoditi. Kakor se na eni strani pravica varje grajši-nam, tako se mora tudi na drugi strani pravica varovati nekdanjim podložnim, de ne bojo takih davšin od-škodovali, do kterih grajšine bi ne bile smele pravice imeti, ali kterih pravičnost po novi vladi sama od sebe nehati mora. Urbarske in desetinske davšine so pa tako mnogoverstne, tako zamotane ali zmedene, de ni bilo mogoče, splošnih postav za vse dežele našiga cesarstva vpeljati, in zato je patent od 12. kimovca 1848 za našo kronovino komisijo odločil, ktera na tanjko pozna urbarske in desetinske razmere z njihovimi posebnostmi, in tako je tudi za krajnsko deželo v Ljubljani taka komisija postavljena. De bi pa ta zastran zemljišne odveze vpeljana komisija dosegla potrebno zaupanje vsih prebivavcov naše dežele, in de bi se vsi prepričali, kako de ministerstvo želi le pravično vravnavo tega imenitniga dela, je iz- *) Z velikim veseljem smo sprejeli od častitiga gosp. Ambroža, kije že toliko koristniga s svojo priljudno domačo besedo v poprejšnjih tečajih Novic pisal, s pričijočim so-stavkam obljubo, de bo dajal iz te komisije, ki opravlja imenitno delo zemljišne odveze, in ktere ud je, večkrat našim bravcam kaj na znanje. Vredništvo. - 6 - volilo za predsednika ali poglavarja te komisije našima častivrednima rojaka, poprejšnjima cesarskima dohtarja, gospoda Korlna Uliepiča, kteriga so prebivavci Postojnske kresije v letu 1848 poslanca na deržavni zbor izvolili. Ljudstva zaupanje je tega gospoda p0_ slalo na imenitni kraj postavedajanja, in zadobil si je on tudi zaupanje ministerstva, ktero ga je vredniga spoznalo, njemu to imenitno in težavno opravilo izročiti. Gotovo bi nam ministerstvo ne bilo moglo bolj vstreči, kakor tako, de nam je spoštovaniga rojaka na to imenitno stopnjo postavilo. Zraven tega je pa tudi ministerstvo zapovedalo, de imajo nekdanji podložniki tri može in tri namestnike v to komisijo izvoliti, ktere volitve so se, kakor je znano, v vsih treh kresijah zgodile. Kakor je mene v letu 184S vaše zaupanje na deržavni zbor poslalo, tako ste tudi zdaj za to imenitno opravilo mene za uda imenovane komisije izvolili. Ako ravno sim se bil vsim kanceljiskim opravilam prostovoljno odpovedal, pa se vender nisim mogel zderžati, de bi se tega dela ne bil lotil, zato, ker sim vedno pripravljen, za blagostanje svoje drage domovine vse dni svo-jiga življenja darovati. Imenovana deželna komisija zastran zemljisne odveze je 17. listopada pervič vkup stopila in opravlja od tega dneva svojo službo po različnosti reči, ki jih ima razsoditi. Prepričan sim, de so pri tem zboru možje združeni, ki so zaupanja vredni, — vem de bodo po storjeni prisegi na tanjko po dobri vesti to službo kakor svoje lastne dolžnosti spolnovali, in za terdno obljubim, zaupajoč na pravičnost predsednika, de se ne bo nobeni strani nepostavna podpora dajala; zatorej rečem: mirno pričakujte konca teh opravil, ako ravno od njih začetka ne pike ne zveste. Pretekli so časi tihotapstva, minuli so dnevi, v kterih so se posvetvanja med stenami na tihim ravnale, — na njih mesto je stopila javnost ali očitnost z bakljo raz-svitijenja ? ktera tirja, de tudi ljudstvo zve, kakšni sklepi se delajo v tistih zadevah, ktere mu na zadnje plačila nalože, in zato sim se namenil, vam od časa do časa kaj razjasniti, kaj de deželna komisija zastran zemljisne odveze počenja, in kako de ona svoje opravila doveršuje. Vem scer dobro, de marsikterimu ne bom vstre-gel — posebno tistim gospodam ne, kteri pravijo, de so slovenski časopisi vse ljudstvo popačili, in spolnim se pregovora: „Kdor pravico gode, z lokam po ustih dobi" —¦ ali tega se nič ne vstrašim , zakaj pravica in resnica ste še zmiraj na zadnje premagale. Potreba je kmetam polagama od teh opravil kaj zvediti, zato de se bojo počasi pripravljali k temu imentnimu delu, zakaj prišel bo čas, de bo vsak poprejšnji podložnik posebej k obrajtu klican in zavesti se mora, de ga kaj ne naglama ne dohiti. Potreba je pa tudi, de se tisti kmetovavci iz svoje terme zbrihtajo, ki zmeraj trobijo , „vse je preč — mi ne bomo nič pla-čevali." — Prav privošii bi jez, de bi nekdanji podložniki za urbarske in desetinske davšine nič ne plačevali, — ali miloval bi grajšine, in še bolj njih upav-ce, ki bi morebiti vse na grajšinah posojene kapitale zgubili. V taki okoljšini bi bilo prav prijetno, ko bi nam nebeški oče kak zaklad odperl, iz kteriga bi se te odrajtvila poravnale. Ali ker zdaj niso časi, de bi se čudeži godili, se je mogla ta reč tako oberniti, de nobeniga rana preveč ne boli — in tako je sklenjeno, de bote vi le tretji del na-se vzeli, in ta ne bo tako težak, de bi ga ne mogli prenesti. Tode zdaj je že treba dobro gospodariti, de se prihrani kej, če je mogoče , za čas plačila; ali pa, de se s tem, kar se graj-žinam zdaj ne odrajtuje, kmetijstvo poboljša, de bo bolj rodovitno in v časih plačila vam več pridelkov dajalo. Tako bo vam ravno ta zemlja, ktero zdaj težavnih davšin odrešujemo, sama na sebi obresti za plačila rodila. Te besede naj bojo pervi vvod za moj namen, od kteriga bomo drugikrat na dalje govorili. 4. prosenca 1850. Ambrož.