njegove vonje in čudezna dogodke,, 

Poslovenil 

Janez Parapat 

duhoven Ljubljanske škofije . 

Izdala 

družbn sv. MabaM v ~~lav~u. 

Z dovoljenjem visoko častitega, Kerškega knezoŠkdjstva. 

1876.
Natisnila tiskarnica družbe sv . Mohora v Celovcu



V70d 

dorkoli se šteje med izobražene , gotovo 
mu ni neznana prelepa, povest : Robinzon,. 

V mladosti je sočutno prebiral čudezne zgodbe 
nesrečnega mladenča , ki so ga morski valov i 
zanesli na otok, kjer se je toliko in toliko le t 
v samoti pokoril za nepokorščino svojo proti 
ljubim staršem. Spremljaval i smo v mislih 
mladega puščavnika na vseh njegovih potih, 
v2ivali ž njim vse britkosti, a tudi sem ter tj& 
veselje samostanskega življenja, njegova hiša, nam je bil a 
znana zunaj in. znotraj, neka čudezua moč nas je vezala, 
na preljubega Robinzona. Kdo pa si je izum.el in opisal 
to povest? Anglež je , Daniel de Foo po imenu, ki je 
Živel 1661—1731 , mož bistre glave in poštenjak, kakoršaih je malo. Spisal kakor terdé do 200 spisov , 
izmed ktorih so ga, nekteri pri ln,jvioi oblasti spravili v 
marsiVere zadrege . Moral je blagi mož pobeg niti iz domovine in ko se je verni] domu, sprejel ga je kralj z 
veseljem in postal mu naklonjen in prijazen. Toda nje

govi niso mirovali dokler ga niso vtaknil i 
* 


ječo kjer je 2 leti zdihoval. Sreča se je sicer zasuk-11lb, 
toda, Daniel de FoO se nikomur ni vsiloval ; tora] tudi 
od nobene strani ni prejel zaslužene hvale , da se je s 
peresom vojskoval za, ljudske pravice in umeri je pozabljen in ubožen. Slava njegova se je pa kmalu zasvetila. Spisal je bil namreč po resnični dogodbi posneto 
povest : Zgodbe Robinzona Kruzoe . Dolgo ni hotel nihče 
založiti: dela ubogega moža. Ko pa leta 1719. vendar 
ugleda beli dan, kdo bi si mislil! priljubila se je knjiga , 
vsemu svetu tolikanj, da so jo posnemali in prevajali v 
vse evropejske jezike — samo Nemci imajo nad 60 različuih predelav in prevodov. Zatoraj mislim , da ne zadenem napak, ako vam Slovencem ponudim Robinzon a 
v mili slovenščini , da si tudi vi , zlasti pa mladina 

]terej se posebno prilega ta prelepa povest, po vsakdanji h 
)pravkih razvedrujete um in serce . 
Tega Vad'

n, iz serca želi 

prevo (Melj. 


Pervo pog1ajo.

v 

Robinzonova mladost in perve njegove voznje. 

Rojen sem bil leta 1632 . v mestu Jorku. Moj oče »
bili iz rodovine Krajcnaerske v Bremen-u in kupčevali so v 
Hull--u. na Angleškem. Šlo jim je po sreči , nabrali so si 
precej premoženja. Ko so se pa naveličali kupčije, preselili so se v Nork in oženili ondi z mojo materjo, ki so 
bili iz stare in spoštovane korenine Robinzonove. Tako sem 
dobil dvojno imé . Robinzon Krajenaer, poslednje pa so ljudje 
navadno skrajšali v Kruzoe in ta priimek se nas je tud i 
prijel in ostal v prihodnje . 

Imel sem dva starejša brata. Pervi je služil pri an-' 
gleških pešcih v Flandriji , kterim je zapovedoval nekdaj 
slavni Lochart. V bitvi pri Diinkirchen-u zoper Španjolce 
je bil ubit. Kaj se je zgodilo z mojim drugim bratom , ni-koli nisem izvedel, prav tako, kakor tudi moji starši nikdar 
niso poizvedeli, kako se je pozneje meni godilo. 

Jaz sem bil tretji sin pri hiši. Nikoli nisem resno premišljeval, kaj bode iz mene. Imel sem prav čudezne misli in 
naklepe. Po glavi so mi namreč rojile le lepotije daljnih 
dežel, noč in dan sem sanjaril o palmovih gozdih, o hribih ,
kjer zlato kopljejo , in o neverjetni krasoti tujih krajev .
Najbolj pa me je veselilo mornarsko Življenje, ker morila' 
se v lahkem čolniču tako prijetno ziblje po višnjevem molju . 
in vse one čudeže sam gleda in vliva . 

Oče so mi sicer lepe nauke dajali ter pridno v šol o 
pošiljali, kaj radi bi bili videli, da postanem pravdosrednik. 
Toda želje do mornarskega življenja mi niso mogle odvzet i 
ne resnobna opominovanja očetova, ne mile prošnje materne. 
To veselje me je tako zmotilo, da sem bil-slep za vse, karmi je ponujala očetovska hiša. 

Moj oče, oster, previden mož, so mi močno odsvetovali . 
Ker zavoljo putike niso mogli iz izbe, pokličejo me nekega 
dne pred se in mi tako-le na serce govoré : 

Kaj druzega, ko tvoja nespametna želja, potovati križem 

sve,t&, te je pač nagnila zapustiti očetovsko iišo in domovin o 
kjer bi si s pridnostjo in vednostjo tako lahko napravil 


e o prihodnost brez skerM? Le revni in brezupni ali p a 

no častilakomni ljudje si z nenavadnimi in prederznim i 
~anji vlové včasih srečo in slavo . Za-te je vse to ali previsoko ali prenizko. Glej, da bodeš najbolj čislal sredn i 
stan, kterega srno mi. Ozri se okoli sebe! Ali ga ne želé 
vsi? Marsikteri kralji, urejeni v blišču in bogastvu, radi 
bi bili zlati prestol zamenjali s ponižnim rokodelstvom. In 
celS najmodrejšemu vladarju je bil nekdaj sredni stan naj 
srečnejši, ker Boga ni prosil ne bogastva ne revščine! Sred a 

e tudi tukaj zlata skleda , ne zavidnost in častilakomnost, 

ne prevzetnost in nevoščljivost ne zbadajo njega, ki se nj e 
,tlerž e " 

Tako so me oče opoi.ninjali, da ne bi sam sebe pogreznil v nesrečo. Povedali so mi, da me hočejo na vse 
strani, podpirati in sploh vse storiti, da postanem to, za kar 
so me odmenili . 

„Vtisni si v serce moje besede!” govorili so na dalje . 

.,,To isto sem rekel tudi tvojima bratoma, toda nič nista 
parala. Kakošna je bila njuna osoda? Dalječ od očetovskega doma je padel tvoj starejši brat na flanderski zemlj i 
in kje gnjijejo kosti druzega tvojega brata, vé le Bog 
sam. Verjemi. mi, ako res nepremišljeno butneš tje v 
en dan v svet, kedar pride dan nesreče, k°o ne , 
bodeš nobenega svojih imel okoli sebe, tadajbodeš britko žaloval, da me nisi slušal. " 

Zdajci vtihnejo in solze notranje žalosti jim oblijejo 
ice. Ves ginjen sem obetal, vse storiti, kar oče hočejo . A 
v malo dneh so vse dobre obljube splavale po vodi, v men i 
je izbudila stara želja iz novega. Od očeta nisem ničes a 
pričakoval, poskusim toraj, če bi se dalo z materno pomočjo kaj doseči . Razložim jim, kako neizrečeno rad bi svet 
videl, da sem že 18 let star, tedaj prepozno lotiti se pravdarskega ali kupčijskega nauka. Naj pregovoré očeta, da 
me vsaj enkrat pusté na pot, ako mi ne bode mornarsk o 

ivljenje všeč, hočem zamujeno popraviti . 
Tega mojega senčnega razodenja moja mati niso bili 
kar nič veseli, in brez ovinkov so mi rekli , da je zastonj, 

o tem očetu besedo čerhniti . Vendar so o priložnosti omenil i 
to reč očetu, toda zdihovaje so jim odgovorili : „Fant bi imel 
jako prijetno življenje domá ; če pa gre na tuje, največi 
siromak bode na zemlji'. Ne privolim .” 
Tako je minulo zopet leto in dan, opominovanje moji h 
'staršev med tem je bilo bob v steno . Necega dne grem v 
tin naletim di starega šolskega tovarša, ki je bil rav-no 


namenjen v ladiji očeta svojega odriniti v London . Nagovarja 
me, naj ga, spremim, in prav po mornarsko se mi prilizuje : 
', te vožnja nič ne stane! Sklep je bil berž storjen. Ne

Saj 

izmeni.vši se za skerbi staršev svojih stopim v ladijo, bil o 
je l. septembra l. 1651 . 

Nikoli ni začela nesreča lahkomiselnega človeka tako 
hitro kaznovati in nikoli ga ni tako dolgo tepla, kakor mene . 
Komaj smo zapustili luko , jel je vihar razsajati in visok o 
so se vzdigovali valovi . Še nikdar nisem bil na morju, toraj 
me zgrabi nevsmiljena morska bolezen . 2e sedaj sem se 

kesal svoje nespameti, že sedaj sem se spominjal očetovsk e 
hiše, kjer sta me zastonj pričakovala plakajoča oče in mati . 

Nevihta je rasla ; ladija se je pogrezovala v globočino 
kmalu je zopet dervila kviško. Neizrečeno sem se bal. V teh 
hudih stiskah sem obetal, koj verniti se domu , da me le 
Bog še reši iz te grozne nevarnosti . Ko se pa naslednji dan 
potolaži morje in valovi, minejo me tudi vsi dobri sklepi . 
Proti večeru se je izjasnilo in solnee je zatonilo čisto i n 
'svetlo, da je prihodnje jutro izišlo zopet v isti lepoti . Njegovi žarki so se lesketali po neizmernem morskem poveršju, da se nisem mogel nagledati nenavadnega prelepeg a 
prizora. 

Noč sem dobro prespal, tudi morska bolezen me je za 

pustila. Oziral sem se po gladki planjavi, ki je bila po

prejšni dan tako nevarno razburkana. Ves zamišljen sem bil,

tadaj stopi k meni prijatelj, ki me je zapeljal k tej vožnji , 

in smejé mi reče : 

Robin, kako se ti je prilegel veerajšni hrup ? Saj 
te mala, sapica menda ni prestrašila? " 
',Kaj? Sapica? Vse žive dni še nisem prestal takega 
viharja." 

77No 

to imenuješ vihar? Nič ni bilo. Da imamo le 
eversto ladijo in da smo na visocem morju, ne izmenim o 
se potem za meh sape kar nič . Ti si se vé da le mornarček 
sladke vode. Pojdi , napraviva si čaja, in pozabiva vse to . 
Glej, kako krasno vreme imamo!" 

~iveli smo prav po morsko. Čaj je bil gotov in dobro 

sem ga podiral. V pijanosti je prešlo vse kesanje zarad moje 

nepokorščine, vsi moji dobri nameni in sklepi za prihodnost 

so se potopili v njej. Sicer so prišli še včasih trenutki, kjer 

se je oglasila vest ; toda zdelo se mi je, da je to le slabost , 

toraj sem skušal te muhe, kakor sem jih imenoval, odganjat i 

v veselih tovaršijah in v pijančevanju. V 5—6 dneh sem 


vest svojo popolnoma potolažil in spomin na očetove nauke 

izbrisal. 

Toda še kaj hujšega me je čakalo , da mi čisto noben 

izgovor ne ostane . Če nisem v ravnokar prestani dogodbi 

hotel ugledati Božje milosti, bila je naslednja taka, da b i 

bil najterdovratniši nespokornik v njej moral spoznati kaze n 

in ob enem vsmiljenje Božje. 

Sesti dan svoje vožnje dospémo v ladijostajo Jarmouth, 
ker neugodni vetrovi in tišina nas po oni nevihti niso pustil i 
dalje. Tukaj smo se morali tedaj ustaviti, ker vlekel je na 
sprotni veter. Z nami vred so bile zaderževane tudi nektere 
veée ladije iz Nevkastla. Veter je bil že iz poeetka močen, 
prihajal pa polagoma tako silen, da ni bilo varno peljati se 
v Themso . Ladijostaje navadno dajo tako zavetje, kakoršn o 
luke ; za našo terdno ladijo se toraj ni bilo bati. Mornarji 
so bili tedaj brez skerbi, ves čas so burke vganjali in norc e 
brili. Toda osmi dan se je veter spremenil v hudo neviht o 
in vsi so- imeli dokaj opraviti, da so jadra in rajne spustili . 
Valovi so ploskali čez našo ladijo in enkrat smo mislili, d a 
se je pretergala verv na sidru. Viši mornar je ukazal, še 
druzega mačka spustiti, da bi bilo tem varniše. Vihar je 
strahovito razsajal . Groze in stra'hú so trepetali mornarji . 
Kapitan je vse storil, da ohrani ladijo ; ko je pa memo mo'ega ležišča gredé izdihnil : „Gospod, usmili se nas! Izgub

jeni smo!” spreleté me smertne težave , da kar okamnen 
obležim na postelji. Kako bi mogel popisati, kaj sem čutil ! 
Izperva mi še na misel ni prišlo, da bi se kesal, naravnost 
,sem se ustavljal vsakemu kesanju. Ko je pa sedaj stala pred 
menoj grozna smeri, obšel me je neizrečen strah . Planem iz 
izbe na verh ladije ter se ozrem okrog sebe . Kako strašne 
reči sem tu ugledal! Visoko kakor goré so se dvigali valov i 
in v treh ali štirih minutah odbijali ob nas . Kamorkoli sem 
pogledal, povsod je bil stok in revščina . Na dveh težko 
obloženih ladijah Mizo nas so jadernike posekali in po l 
ure dalječ od nas je utonila barka. Dve drugi ste se 
odtergali od sider in vihar ju je strahovito po morju metal 
sem ter tje, ker nobeden jadernik ni ostal cel . Manjši čolni 
$o manj terpeli, vendar dva ali trije so samo z velikim 

jadrom dervili memo v. 

Proti večeru prosita viši mornar in kermar kapitana , 
naj bi smela posekati sprednji jadernik . Moral je privoliti, 
ker brodnik je terdil , da je sicer ladija gotovo izgubljena . 
Ko je tedaj padlo sprednje drevo ostalo je srednje bréz 


podpore ter barko tako premajalo, da je bilo treba še njeg a 
posekati. 
-

Nevarnosti in groze mornarskega življenja tačas še nisem 

bil vajen, toraj mi je bilo neizrečeno čudno pri sercu . Dobro 
še pomnim iz onega davno minulega časa, da me je v 
onih strašnih urah bolje peklo , da sem bil popustil svoj e 
dobre namene in sklepe, kakor pa me je strašila groza pre d 
smertjo. Menil sem, da je ta nesreča Božja kazen za nepokorščino do mojih staršev in ta misel me je popolnoma 
zmedla. Toda mera terpljenja našega še ni bila polna . 

Vihar je divjal tako grozovito, da so celil mornarji terdih, da enacega še niso doživeli. Naša barka je bila sicer 
terdna, gugala se je pa vendar tako silno sem ter tje, d a 
so mornarji sleherni trenutek vpili : „Poginjamo!” In kar 

se pač redko zgodi, kapetan , viši mornar in drugi so jeli 
na kolenih moliti ter so brez upanja, pričakovali gotoveg a 
pogina. 

Cl polnoči zakliče nenadoma neki mornar : „ladija ima,
luknjo!” drugi zaupije : „Voda stoji že 4 čevlje visoko v 
barki.” Vsi so morali sedaj k sesaljkam. Jaz sem bil kakor 
štor ; kar znak sem se zvernil na ležišče, poleg kterega se m 
stal. Mornarji me ne prerahlo izbúdé mermraje : ako poprejže nisem bil za rabo , seáaj vsaj lahko pomagam ko drugi. 
Vstanem tedaj, grem k sesaljkam in čversto vodo poljem iz 
ladije. V tem ugleda kapitan nekoliko lahkih bark . Te zavoljo viharja niso mogle stati na mačku ter so verv izpustile ,
morale so toraj na široko molje , kjer so se na vso moč 
prizadevale, da ne terčnejo z nami. Kapitan ukaže vstrelit i 
na pomoč. Jaz nisem vedel kaj to pomenja. Mislil sem, da 
se ladija že v kosce drobi, in iz strahu. omedlim. Nikdo 
ni zmenil za-me , sleherni je skerbel , kako sebi otmé življenje. Neki mornar je celcS menil , da sem že mertev , te r 
bacnil me z nogo od sesaljke in stopil mesto mene . Precej 
časa je minulo, da sem zopet oživel . 

Delali so na preterganje, toda voda je neprenehoma na

raščala v barki. Gotovo je bilo, da se potopimo. Sicer je 
nevihta nekoliko odlegla , vendar ni bilo upanja, da prija

dramo v varno luko . Med tem so neprestano streljali na 

pomaganje in lahka ladija ne dalječ od nas je res odposlala 
čolnič nam na pomoč . Srečno je priveslal do nas, toda dolgo 
ni bilo mogoče, va-nj stopiti, ker ni mogel pritisniti k naš i 
lad'iji . 

Ljudje v čolnu so v vodni nevarnosti veslo gonili z 
vsemi močmi. Ko slednjič dosti blizo priveslajo 


10 

jim verv. Ujamejo jo in pritisnejo k barki . V hipu smo bili 
vsi. v čolnu ; vendar misliti ni bilo, da dohitimo Iadijo, ki 
nam je naklonila to pomoč . Sklenemo toraj čolnič prepustit i 
valovom ter ga varno obračati proti bregu. Kapitan je obrubil, da ga plača, ako se razbije. Deloma veslaje, deloma 
prepustivši se vetru pomikali smo se proti suhi zemlji, prot i 
vlsočini Winterson-Nes imenovani. 

Komaj je minulo četert ure, odkar smo zapustili ladijo, 

videli smo, kako se je potopila . Cerno se mi je delalo pre d 

očmi, ko so mi brodniki kazali utapljajočo se ladijo . Ze ta-
krat, ko so me bolje vergli v rešilni čolnič, nego sem sam 
stopil vanj, vterpnelo mi je serce iz strahu in zavoljo hud e 
vesti. Neprenehoma so mornarji veslali, da pridejo na suho . 
Kedar so valovi ladjico visoko dvignili, ugledali smo n a 
bregu veliko ljudi pripravljenih pomagati nam, kedar dospemo dosti blizo. Toda naša vožnja je bila kasna. še le 
ko smo priveslali okoli svetilnika kraj morja, kjer niso bil i 
valovi tako silni, stopili smo po neizrečenem terpljenj u 
srečno in zdravi na suho . V Jarmouth-u so nas potem jako 
prijazno sprejeli. Gosposka nam je beri odkazala dobro sta


It 

novanje in kupci in ladijarji se zložili denarjev, da je mogel 
vsak izmed nas ali v London ali v Hun nazaj. 

Ko bi bil takrat le toliko pameten, da bi se bil verni l 
3 Hun , srečen bi bil in moj oče bi bili po besedah sv. 
pisma iz veselja gotovo zaklali pitano tele. Kakor sem pozneje slišal, izvedeli so , da se je potopila arka, na kter i 
sera bil jaz, in veliko kasneje še le se jim je sporočilo, da 
sem se otel. A neki hud duh me je zmotil. Včasih sicer se 
je oglasila vest v meni in opominjala, naj se vernem v očetovo hišo, vendar nekaj me jc zaderŽevalo, da nisem slušal 
njenega glasa. Rad sem se klatil po svetu. To veselje me 
je zapeljalo v nepokorščino do staršev in sedaj me je bilo 
poleg tega še sram, kreniti na pravo pot. Tedaj sem dervil 
3 lastno nesrečo . 

Moj tovarš, ladijinega lastnika sin, ki me je poprej učil,
kako tolažiti nemirno vest, bil je sedaj bolje pobit ko jaz .
Še le nekoliko dni po prihodu v Jarmouth sva se snidita ,
ker dalječ saksebe sva stanovala. Sedaj je vse drugače govoril. Ves poparjen me vpraša, kako se mi godi, in o b 
enem pričujočemu očetu naznani, kdo da sem, da sem se t e 
vožnje vdeležil le za poskušnjo in da mislim še dalje popotovati. Potem se kapitan obelile k meni in osorno, skerbn o 
spregovori : 

„Mladeneč! nič več ne smete na morje, vsi dogodki, ki 
ste jih ravnokar doživeli, prepričali so Vas menda do do 
brega, da niste za mornarja . ” 

„Kako gospod"_odvernem, » ali tudi vi ne greste nič ve č 
na morje?” 

»Pri meni je druga, to je moj stan, moja dolžnost. Vi 
pa ste le poskusili in mislim, da ste dovolj okusili, kaj vas 

čaka. Toda povejte mi vendar, zakaj silite na morje? " 

Povem kapitanu dosedanje življenje in ko jenjam za 
dere se nad menoj : 

„S čem sem se pregrešil, da je stopil tak malovredne ž 

3 mojo barko? Po nobeni ceni ne bi hotel še kedaj voziti se z varni.” 

Nesreča, ki je zadela kapitana, razserdila ga je tako 
nenavadno. Vendar je pozneje resno govoril z menoj ter 
razlagal , kako nespametno da je skušati Božjo previdnost 
in da bi bilo najbolje, da se vernem domú. 

» Prepričani bodite" končal je opoldneva*, »ako se ne 
vernete k očetu, prevalili se bote, vživali le nadloge in brit 
kosti in spolnile se bodo besede Vašega očeta." 


Nič ne zinem , ampak naglo se poslovim od mota , ki 
ga pozneje nikdar nisem več videl . 

Z nekoliko evenkom v žepu krenem jo v London sam , 

ne vedoč , kaj mi je početi. Domu se oberniti me je bilo 
sram, bal sem se zasmehljivih govoric sosedov . Kako nespametna je pač mladost! Sramuje se pogostoma bolje kesanja kakor greha in siloma se ustavlja temu, kar zapoveduj e 
pamet. Čem bolje je ginil spomin na prestane nevarnosti, te m 
manje sem mislil na vernitev. Slednjič sem to misel n a 
klin obesil in sklenil udariti jo čez morje . 

Največa nesreča moja na vseh vožnjah je bila, da nise m 
hotel služiti kot mornar. Pač bi moral terdo delati, kakor 
drugi, a upanje bi bil imel postati kermir, veliki mornar ,
lejtenant in morebiti eelá kapitan. Toda posebno osodo sem 
imel, da sem vedno naletel na najneugodniše in ker so mi novc i 
težili žepe, in dobra obleka herbet, vozil sem se vselej kakor 
popotnik in kot tak se vé , da nisem imel ničesa opraviti, 
pa se tudi nisem navadil ničesa. 

Pridem tedaj v London . Ondi najdem po sreči dobro 
druščino, kar se zanikernemu, lahkomišljenemu mladenču,
kakor sem bil jaz, menda le redko prigodi. Najprej sem se 
seznanil s kapitanom ladije, ki je prijadrala iz Guineje ter 
se napravljala zopet nazaj . Verlemu možu sem bil všeč . 
Rekel mi je, da me seboj vzame, pot me ne bode stala nič 
in ako hočem nekaj blaga nakupiti, da ga v Afriki speČam , 
bode morebiti še nekoliko dobička . 

Kdo e bil veseliši od mene! Brez pomislika dam kapitanu roko. Na njegov nasvet nakupim za 40 f. šterlingov 
steklenega blaga in druge drobnjave . K temu znesku so ne 
koliko pripomogli nekteri mojih sorodnikov, kterim sem do

pisoval, in ti so moje dosedanje dogodivščine in namen e 
naznanili' tudi mojim staršem ter jih, kakor menim , eelci 
pregovorili, da so tudi oni nekaj pomagali k pervemu početji mojemu.. 

To je bilo edino potovanje , ki je bilo za-me srečno . 
Hvala za to gre pa le poštenemu mojemu prijatlu kapitanu ,
pri kterexn sem se naučil dokaj računarstva in mornarstva . 
Znal sem sestavljati ladijin dnevnik , opazovati mornarsk e 
prikazni, sploh reči, ki so potrebne mornarju . Veselilo ga 
je mene učiti, kakor mene , poslušati ga m tako me je t a 
vožnja prerodila v kupčevalea in brodnika . Kupčija se mi 
je dobro obnesla : pridobil sem 5 funtov in' 9 uneč zlatega 
praha , za kterega so mi dali v Londonu 300 rumenjakov . 


13 

Ta sreča me je oslepila in rodila mojo nesrečo . Saj hodi 
prevzetnost pred padcem ! 

Zgol brez nezgode pa tudi ta vožnja ni bila. Prehuda 

vročina med povratnikoma , med 15 0 zemljepisne širjave i n 
ravnikom naklonila, mi je tako terdovratno merzlieo, da se m 
skoraj ves čas našega bivanja v Afriki bolan ležal . 

Drugo pogaje. 

Robinzon. -*t in njegov beg. 

Tako sem tedaj postal ginejsk tergovee . ~alibog, da je 
moj prijatelj kmalu potem umeri .. Sklenem toraj, še enkrat 

sam poskusiti_ srečo in sicer na isti barki, kteri je bil sedajpoveljnik prejšni nadmornar . Tako nesrečne vožnje mend a 
še ni bilo, odkar se vozijo po morji, kakor je bila ta . Blaga,
sem seboj vzel le za 100 funt. šterlingov — dobrih 1000 
goldinarjev v, naših denarjih — ostalih. 200 pa hranil pri 

vdovi prijatla svojega. To zaupanje v njeno poštenost me 
ni goljufalo. 

V najlepših nadah smo jadrali med kanarskimi otoci in 
afrikanskim pomorjem. Kar nas nepričakovano nekega jutra 
zgodaj zaloti mavrišk korzar ali morsk ropar, ter se spust i 
z vsemi jadri na našo Iadijo. Tudi mi razpnemo vsa jadra, 
da mu ,utečemo. Ko pa zapazimo , da roparica hitreje voz i 
kakor mi, in da nas v malo =h doteče, jamemo se 
pripravljati na boj. Naša ladija je imela 12 topov , roparska pa 18 . 

Okoli treh po poldne se nam približa . Korzar je hotel 
jadrati okoli zadnje kerme , da nas zgrabi od strani, a ne 
previdno je zašel našemu pol-palubniku nasproti, iz ktereg a 
smo ga sprejeli z osmimi topovi . Ko smo vdrugič zasmodil i 
odgovoril je tudi ropar s topovi in puškami kakih, 200 mož ., 
ki jih je imel v ladiji, in se umaknil . Naših nihče ni bi l 
ranjen , vsi so stali na svojih mestih. Korzar s teras.ni bii 
ugnan, temveč naskočil je v drugo barko našo in sicer o d 
strani in va-njo postavil 60 mož, ki so mahoma posekal i 
vse vervi. Mi nismo rok kriŽem deriali. S puškami , gratalni in eempini smo jih dvakrat nazaj potisnili v njih ladijo. 


Naposled se pa vendar le nismo mogli dalije braniti. Vidši 
tri naših ubite , osem pa ranjenih udali smo se sovražn i 

večini. Odpeljejo nas v Saleh, majhino luko Berberije. 

Strah, da bodo mavri gerdo ravnali z menoj , ni se 

vresničil. Niso me namreč gnali, kakor moje tovarše v notranjo deželo , v stolno mesto cesarsko , ampak kapitan me 
je prideržal pri sebi, da njemu služim . Tako so se tedaj vs i 
visoki naklepi mladega „ginejskea tergovca” hipoma spremenili v nič, navaden nesrečen suženj sem bil sedaj ter s e 
pogosto spominjal opominovanja očetovega ; zakaj nikogar 
nisem imel, ki bi mi pomagal. 

Nadjal sem se vendar, da me bode novi gospodar seboj 
jemal na morske vožnje in živo sem si že domišljeval, kak o 
me bode rešila kaka španjolska ali portugalska vojna barka . 

A tudi v tem sem se močno prevaril. Kedar koli se-je 
namreč gospod napotil na morje, puščal me je domá, da se m 
delal kakor vsak drug rob ter mi zlasti izročal oskerbovanje verta ; kedar se je pa vernil, moral sem spati v njegovi kajuti, da sem jo v redu ohranil . 

Da-si sem neprenehoma premišljeval, kako bi pobegnil , 

vendar nisem staknil nobenega pripomočka in ker me d 
mojimi tovarši ni bilo nobenega Angleža , Irca ali Škota , 
nisem mogel nikomur razodeti svojih misli . 

Dve leti ste pretekli, kar se prigodi nekaj, ki me 
spomni na beg . Moj gospod že precej časa ni izšel na rop, 
ker manjkalo mu je novcev. Kratkočasil se je tedaj s tein, 
da je o lepem vremenu v pristanišču ribe lovil . K temu 
zabavnemu opravilu je navadno seboj jemal me-ne in majhnega 
mavra, ki je vodil čolnič. Ker je moj gospod dobro vedel, 
da sem izurjen in srečen v ribjem lovu, pošiljal me je več 
krat z nekim sorodnikom svojim in z mladim mavrom n a 
morje, ribe lovit za njegovo mizo . 

Nekega dne se je namenil na lov z dvema ali tremi 
imenitnišimi mavri in delal za to velike priprave . 2e dan 

popred mi je ukazal prinesti več hrane kakor po navadi , 
isto tako tri puške s smodnikom in svincem, da bi streljal i 
ne le ribe, ampak tudi tiče . 

Storil sem , kakor je bilo velevano in naslednje jutr o 

sem na čedno umitem in z jadri dobro oskerbljenem čoln u 
pričakoval goste , da jih lepo sprejmem . Toda le gospod j e 
prišel. Rekel je , da njegovi gostje zarad nepričakovanih 
opravkov ne morejo priti in naročil meni, naj grem z enim 
možem in z mavriškim dečkom na lov , ker prijatli bodo 
pri njem večerjali . 


15 

V tem trenutku se mi zasveti v glavi, spomnim se i z 

nova na beg, saj sem imel sedaj čoln v oblasti svoji . Komajtedaj gospod odide , začnem se vsestransko pripravljati, pa 
ne za ribji lov, ampak na pot, sam ne vedoč , na ktero 
stran bi krenil , ker vsaka je bila dobra , da me je le peljala od tega zopernega kraja . 

Najpred sem mislil, mavra s pretvezo napraviti, da še ve č 
živeža pritira v ladjico, češ, da se gospodovi é'dil ne 

smemo dotakniti. „Prav”, rekel je in prinesel vse jerbas 
suhara ali cvibaka in tri majolke merzle vode . del sem, 
kjer je gospod hranil steklenice , ki sem jih po podobi koj 
spoznal za anglešk plen. Tudi te prinesem v 1Qjico, da b i 
maver menil, da so za gospoda. Isto tako sen el poldrugi 

cent težko kepo voska, velik klopčič špage, o sekiro i n 
kladvo — reči, ki so mi bile potem jakoristne, zlasti 
vosek za svečavo. Še eno si izmislim, d p polnoma premotim nič slutečega mavra. „Mulaj”, pravim, „puške našegagospoda so v čolniču, ali bi ne mogel priskerbeti še nekoliko smodnika in svinca ? Morebiti vstreljimo kake škurhe . 
Znam, da ima gospod vedno streljivo v ladiji .” 

„Dobro, grem ponj,” odgovori in res privleče kmalu veliko usnjato mošnjo, ki je imela poldrugi funt streljanega 
prahu, in še drugo s petimi ali šestimi funti svinca in 
krogel. V tem tudi jaz najdem v kajuti nekoliko smodnika 
in napolnim ž njim prazno steklenico v omari . 

Z vsem potrebnim oskerbljeni odjadramo tedaj na lov . 
V terdnjavi pri uhodu v ladijostajo so nas že poznali te r 
se ne zmenili za nas . Ko smo bili kake dve uri dalječ o d 
luke , zvežemo jadra in pričnemo ribariti. Borja je pihala,
kar mi ni bilo všeč ; zakaj ko bi bil vlekel jug , dospeli b i 
bili na španjolsko obrežje in v Kadiš'ki zatok . Toda mojsklep je bil terden : naj brije veter odkoderkoli, proč moram . 

Ko smo nekaj časa lovili, pa nič ujeli , (ako je tud i 
kaka riba šapnila na ternek, nisem je potegnil iz vode, da 
je ne bi videl moj tovarš) rečem mavru : „Danes nič ne 
ujamemo , s tem ne bode zadovoljen naš gospod, odrinim o 
dalje.” Maver nič hudega misleč priterdi in ker je spredajsedel, razpné jadro, jaz pa primem za kermilo. Peljamo s6) 
blizo dve uri dalje , potem hočem na videz ribe loviti, izročim kormih) dečku in stopim proti mavru. Neutegoma ga 
objamem čez pas in. predno si je bil snest , bil je v vodi. 
Koj pride na verh, ker plaval je ko pena in prosi, naj ga 
vzamem v čoln, obetaje, da gre z menoj, kamor koli hočem . 
Toda jaz stopim v ladijino izbo po lovsko puško in na


merim na-nj rekoč : „Nič žalega ti nisem storil in ti tudi 
ne bodem , ako me pustiš v miru. Dovolj dobro znaš plavati, da priplavaš k bregu, saj je morje mirno, podvizaj s e 
tpraj, da prideš na suho, nič, hudega se ti ne bode zgodilo . 
Ce se pa bližaš čolnu , sprožim ti puško v glavo , pros t 
hočem biti.” Nevernik se oberne in plava proti bregu , 

ga je kot dober plaw gotovo dosegel . 

Morebiti bi bil bolje storil, da bi bil prideržal tega človeka in mesto njega v vodo pahnil dečka, a 'l'ervemu nisem 
nič kaj upal. Ko je odplaval, rečem dečku : Ksuri, če mi 
zvest ostaneš, postal bodeš po meni imeniten mož . Udari se 
v obraz in prireži mi zvestobo pri bradi Mohameda in svo 
jega očeta , sicer veržem še tebe v morje." Deček se nedolžno zasmehlja in nisem mu mogel hud biti. Prisegel je, 
da hoče zvesto z menoj hoditi do konca svetá . 

Dokler sem imel pred očmi odplavajočega mavra, veslal 
sem tik vetra tako daljeé na široko morje, da bi slehern i 
lahko mislil, da sem namenjen v Evropo . In kdo bi bil re s 
volje', da hočeva proti jugu. Tam je primorje neznano divje, 
tam so pretili divjaški čemi ljudje . Celi narodi bili bi naju 
obdali s šajkami in ubili . Slehernemu je bilo znano, da naj u 
zverine ali še hujši ljudje umoré, ako stopiva ondi na suho . 
Vendar o mraku spremenim tek in se spustim naravnost 
proti jugu obernivši čoln nekoliko proti izhodu, da ostaneva 
blizo brega. Ugodni veter je tako pospešil najino vožnjo, 
da sva bila naslednjega dné popoldan, ko sva se bližala 
deželi , že° dalječ daljeČ, od Saleha, menda že celo za deželami marokanskega cesarja ali. kterega si bodi berberskega 
vladarja. Zive duše nisva zapazila na bregu. Da ne pridem 
mavrom zopet v pesi-, nisem hotel na suho, pa tudi ne 
mačka vreči. Jadram toraj naprej, pet dni neprenehoma in 
še-le, ko sem menil, da sva popolnoma varna, spustim sidr o 
ne dalječ od izliva majhne reke ne vedoč , v kteri dežel i 
da sva. Nikogar nisem ugledal, pa tudi ni.česa nisem hotel 
videti, le studenčnice nama je bilo treba. Zvečer jo zavijeva 
v zanožje in skleneva o mraku pritisniti k bregu ter ogle 
dati bližnjo pokrajino . 

Ko se pa temá, razprostré po deželi in morju, začn ó 
zveri tako grozno tuliti in rjoveti , da je moj ubogi deče kstrahú kopernel in pol mertev milo prosil , naj nikar n e 
stopim na suho pred dnevom. 

„Dobro Ksuri, odvernem , „počakati hočeva jutranj e 
zore, toda kdo vé, je-li ne najdeva potem ljudi, ki so hujši 
meno teh zverin.” 


17 

~e pomagati", odgovori Ksuri okorno, ker ni znal moiega jezika, „Ijudje hud, puška v roke, pok!” 

Dečkovo zaupanje mi je bilo všeč in da ga oserčim 

nalijem mu kozarček iz ene gospodovih steklenic . Mirno 

ostaneva tedaj vso noč na mačku. Kar prihrulijo okoli dveh 

ali treh strašne, nama neznane Živali na brežino . Skočijo v 

vodo in se valjajo v njej menda, da se ohladé , pri tem 

pa tako grozno tulijo , da še nikdar nisem kaj tacega 

slišal. 

Ksuri je bil v smertnih težavah, tudi meni se ni bolj e 

godilo . ln da najin strah do verha prikipi, prične ena teh 

pošasti s strahovitim sopihanjera plavati naravnost proti 

najini ladjici. Mladi tovarš je terdil, da je lev , in prav j e 

imel menda. Na vse gerlo je kričal, naj dvignem sidro, da 

se otxneva. 

„Ksuri”, odgovorim, „raji spustiva verv , da naju Žene

od brega, saj Žival ne more dalječ za nama . ” 

Komaj izustim te besede , pomoli zver glavo iz vode 

komaj za dve vesli dalječ od barke, kar me silno prestraši. 

Beri skočim po ,.puško, napnem petelina in sprožim. Na hip

se oberne žival in odplava proti bregu . 

Ni mogoče opisati, kako čudno je zakrohotal ta strel 

— morebiti pervi v teh krajih — ne le po obrežji, ampak 
dalječ dalječ po deželi. To me je do dobrega prepričalo, da 
ne kaže po noči zapustiti ladijo . 
A tudi po dnevu je bilo zavoljo divjakov nevarno sto 
piti na suho. Nekaj je pa bilo treba vendar-le storiti, ker 
ne kapljice vode nisva imela . Ko se je jelo daniti, pravi 
Ksuri, da gre po vodo, le vere naj mu dam . Vprašam ga : , 

',Zakaj siliš ti tako na suho, mene pa pustiš v čolnu? " 
Odkritoserčni deček mi odgovori tako udano , da sem 
ga odslej prav rad imel : „Ma pridejo hudi ljud, mene ham 

tc

ham; ti smuk ! 
',Dobro”, odvernem, ,,pojdiva oba in če pridejo divjaki. 
postreljiva jih. 

Ponudim xnu sedaj kos suhara in požerk pijače, ki sv a 
jo bila seboj vzela ; potem veslava kolikor mogoče blizo d o 
brega, stopiva iz ladjice in s puškami in dvema verčexn a 
v rokah prebredeva vodo . 

Na čoln sem pa vedno pazil ; kaj bal sem se, da ne bi 
se divjaki v šajkah pripeljali po reki. V tem ugleda Ksuri 
kake četert ure znotraj v deželi nekoliko nizkega sveta, 
spusti se v tek, pa se kmalu verne . Misleč, da so xnu divjaki ali kaka divja zver za petami, hitim mu naproti . Ko 

Robinzon. 2 


18 

bliže pritečem, zagledam mu čez rame nekaj viseti. Bila je 
žival našemu zajcu podobna, toda druge kože in daljših nog. 

Dobro južino sva si tedaj obetala, a prijetniše mi j e 
bilo, da je Ksuri našel merzlo vodo in poleg tega ni videl 
nobenega divjaka. 

Napolniva verča , poručava slastno zajca ter se napraviva na odhod . 

Od pervega potovanja sem vedel , da kanarski in ze

lenogorski otoki niso dalječ sak sebe. Ker pa nisem na 
tanko poznal njih lege , ni kazalo drugače, kakor upati, da 
morebiti naletim na kako angleško ladijo, ki bi naju vzel a 
seboj. Po mojem mnenji se je dežela, ki sem jo videl, razprostirala med marokanskim cesarstvom in Nigricijo . V neizmernih pu.stinah njenih živijo le divje zverine. Zamorci so 
se odtod iz strahu pred mavri umaknili proti jugu ; ti so 
pa v velikih trumah hodili v te nerodovitne pokrajine sam o 
na lov. Levov, leopardov, šakalov in hijén sva silno veliko 
videla po vsem obrežji, po noči. so pa te pošasti godile 
na čudne viže . 

Zarad neugodnih vetrov nisem se upal na Tenerifu — 
med enajsterih kanarskih otokov — moral sem tedaj ostat i 
blizo brega. Pogosto sem hodil na suho po merzlo vodo . 
Necega jutra pritisniva k majhnemu., precej visokemu polotoku. Voda je naraščala in to sva hotela porabiti, da bi s e 
spustila dalje v notranjo deželo. Ksuri bistrejšega očesa 
ko jaz zašepetá, : „Proč , gospod , tam-le na skali leži strahovita Žival. ” 

Ozrem se tje in res ugledam velikanskega spejočega 
leva. „Ksuri”, velim, „stopiva na suho in ubij leva.” 

„Jaz ubiti?” odgovori prestrašeni Ksuri, „zazijal bode, 
pa me ne bo.” 

Molče mignem dečku, naj se ne gane . Nabijem največo 
puško z dvema kroglama in mnogim smodnikom in postavi m 
poleg sebe , potem nabijem drugo tudi z dvema kroglam a 
in slednjič tretjo z najdebelejšim šprihom. V glavo mu pomerim ; ker je pa tace deržal čez gobec, zadenem ga v taco 
nad členom ter jo mu zdrobim . Plane kviško, zgrudi se p a 
koj na zemljo. Vdrugič se dvigne na treh tacah in grozn o 
zarjové. Nekoliko prestrašen , da ga nisem v glavo zadel , 

d

zo.rabim drugo pušo in krogla mu švigne sedaj tako dobr o 
v glavo, da se kar zavali . Ksuri se sedaj zopet ojači in hoče 
na suho. Dovolim mu. Urno skoči v vodo in deržeč z en o 
roko risanico nad glavo priplava z drugo k bregu. Prav 
Mizo nastavi živali puško na uho in jo usmerti popolnoma . 


To ti je bil pač prederzen lov, a za zobe ni dal me in ,
dal mi je bilo za strelni prah in svinec, ki sva ga tako ne 
potrebno potratila . Ksuri pa je vendar hotel dobiti svoj delež' 
in prosil, naj mu dam sekiro . „~emu ti bode ?” vprašam ga. 

Glava sak!" se odreže. Ker pa ni mogel., glave odsekati, 

pritiral je capo ali taco, ki je bila res čuda velika. 
Sedaj mi pride na misel , da utegne koža koristiti . Koj se 
lotiva dela. Ksuri je bil za to priprav-niši od mene, venda r 
sva se trudila ves Božji dan , da sva ga popolnoma oderla . 
Kožo razprostreva na kajuti , kjer se je sušila dva dni, potem je bila moje ležišče . 

Po tej zamudi jadrava zopet 10—12 dni dalje proti jugu , 

kolikor mogoče varčno ravnaje z živežem, ki je skoraj potekel, in ustavljaje se le, da sva donašala pitne vode. Rad 
bi bil dospel do reke Senegal ali Gambia, to je na visočino 
zelenega nosa ali polotoka, kjer bi morebiti srečal kak o 
evropejsko ladijo, zakaj vedel sem, da vse v Ginejo , Bra

zilijo ali izhodno Indijo namenjene barke jadrajo okoli zelenega nosa. 
Ko sva se potem vozila še deset dni., spoznava na primorji, da je obljudeno. V nekterih krajih so se prikazovali 

nagi, Černi ljudje na breg ter naju debelo gledali . Enkrat sem hotel že k njim, toda modri. Ksuri me je od

venil Orožja niso imeli divjaki razen enega samega, ki j e 
deržal dolg drog. Ksuri mi je povedal, da je sulica, ktero 

ti zamorci neznano spretno lučajo od dalječ . Toraj sem osta l 
od njih čem daljše tem boljše. Vendar sem jim. znamenja 
dajal, da hrane potrebujeva, oni pa so kazali, naj se ustavim . 
Razpel sem jadra in bližal se suhi zemlji.. V tem sta tekla 
dva možaka v notranje in v pol uri prinesla dva kos a 
suhega mesa in nekaj žita. Kaj rada bi bila zagrabila, a 
bala sva se stopiti med zamorce, pa tudi njih je bilo stra h 
pred nama. Uganili so tedaj to-le : . ivež so položili krajmorja, potem so se umaknili čakaje, da sva prišla po-nj . 
Ko sva jedi pobrala, stopili, so zopet na breg . 

Zahvaljevala sva se jim z znamenji, saj druzega nisva 
imela, vendar kmalu se je ponudila priložnost, da sva mo l 
hvaležnost+ svojo pokazati v djanji . Dve grozni živali se, 
namreč pripodite s kviškega proti molju . Ali se nalašč ali,
iz togote tako preganjate, nisva mogla določiti, ker se pa te, 
zveri navadno ne prikazujejo pred nočjo in ker so se zamorci, zlasti Ženske, silno prestrašili, zdelo se mi je, da j e 
kaj n.enavadnega. Vsi so v divjem teku zbežali, samo mož 
s sulico je ostal. Zverini vendar niste pomerili na za


morce temin skočili v vodo, da bi se okrepčali v hladni h 
valovih. 
Ena teh pošasti pa se jame bližati najini barki . Sluteč 

nevarnost , sva nabila svoje tri puške in ko žival priplava ,
dosti blizo, zapodim jej svinec naravnost v glavo, da se po 
topi. Kmalu pa pride zopet na verh , dviga se in utaplja 
boreča se s smertjo . Predno je bila pri najini ladiji, poginila je. Uno je ogenj in strel moje puške tako preplašil, da 

je urno plavala na breg in popihnila v goré . Nisem mogel 
spoznati, ktera žival da je bila. 

Ne dl se pa povedati , kako so se zavzeli zamorci, k o 
so ugledali blisk in zaslišali pok iz moje puške, nekteri s o 
samega strahu nezavedni popadali na tla. Vidoč pa žival 
mertvo plavati na vodi in ker sem jim mignil , naj pridejo 
na breg, postali so zopet serčni . 

Kri na vodi mi je kazala mesto , kjer je ležala zver . 
Zadergnil sem toraj verv okoli tace, vergel konec zamorcem 
in ti so jo potegnili na breg. Sedaj smo še le videli, da je 
bil prelep pisani leopard. Zamorci bi ga bili radi jedli . Ko 
tedaj znamenje dam, da ga jim prepustim, bili so neiz

rečeno hvaležni ter ga koj začeli odirati . 

Mesa so mi ponudili , pa nisem maral za-nj , zahteva l 
sem pa kožo. .Iz serca radi so mi jo dali in poverh še raznih jedil . Ker sem potreboval vode, poveznil sem verč, kazaje s tem, da je prazen. Berž so poklicali žensk le s 
pertom prepasanih in dve ste prinesli veliko lončeno, menda 
na solncu posušeno posodo. Postavili ste jo kakor poprejživež kraj molja in jaz sem odposlal dečka, da je najine tri 
verče . z vodo napolnil . 

Dobro sem bil tedaj oskerbljen s koreninami, žitom in 
pitno vodo , zatoraj se poslovim od prijaznih zamorcev in 
odrinem na isto stran deset dni v enomer jadraje , dokle r 

naposled zapazim 4—5 ur od sebe suho zemljo da ječ segat i 
v morje. Poveršje morsko je bilo mirilo , tedaj sem jadral 
okoli polotoka, kake dve uri oddaljen od njega . Dobro sem 
videl pri tej vožnji uno stran polotoka, dozdevalo se mi j e 
in sicer po pravici, kakor sem potem izvedel, da je bil zeleni nos in otoki kapverdski. K njim me ni mikala, ker bal 
sem se , da me kak neugoden veter ne zanese na široki 
ocean. 

Zamišljen stopim v kajuto , kar zaupije Ksuri na ker 
milu : „Gospod, ladija !” Ubogi deček je bil strahu ves saksebe misleč , da nama je gospodar za petami . Skočim iz 
kajute in koj spoznam da je ladija portugalska ki je jadrala 


2t 

menda v Ginejo po zamorce. Ko pa nekoliko opazujem njen,

tek , kmalu se prepričam , da je krenila na drugo stran 

d.a ni namenjena k bregu . Na vso moč jadram in veslam ,
da bi jo dohitel . Ze mislim, da se zastonj, trudim, kar zapazim, da so najino barko vendar le ugledali in jadra zvezali., da bi jih doga. Oserčen razpnem zastavo svojega gospoda in sprožim puško, v znamenje , naj pridejo na pomoč. 
Bandero in dim so videli , strela pa niso slišali. V treh 
dolgih, dolgih urah sem srečno prijadral k ladiji . 
Vprašali so me portugalsko , potem špansko in francosko, kdo da sem, a nisem jih razumel . Slednjič me bara 
po angleški neki skotsk mornar po mojih okolščinah in temu 
povem, da sem anglež in pobegnil iz sužnosti . Prijazno naju 
zdajci sprejmejo z najinim blagom vred. 

Neizrekljivo sem bil vesel, da sem bil rešen . Iz hvaležnosti sem kapitanu ponudil vse, kar sem imel . Toda ta velikodušno odverne : ,,Ničesa ne vzamem in kedar dospemo v 
Brazilijo, dal Vam bodem vse nazaj . Ko bi sprejel Vaš dar, 
poginili bi Vi, ki ste tako dalječ od domovine, in jaz bi n e 
vžival veselja, da sem Vam življenje oteli Ne, iz čiste ker 
~čanske ljubezni popeljem Vas na Braziljsko in blago, ' ki gami ponujate , bode Vam tam potrebno za življenje in popotnico. 

Blag je bil ta njegov svet in natanko ga je izveršil . 
Noben mornar se ni smel dotakniti mojega imetja , cel o 
imenik. mojega, blaga je napravil , ter vse stvari na drobno 

opisal, še treh lončenih veréev ni pozabil . Ker je bila moja 

Ldjica dobro ohranjena, hotel jo je kupiti . Odgovorim mu,

da si v čast štejem, ako mu jo smem prepustiti zastonj, sajje tudi on do mene tako milega in dobrega serca . A kapitan ni priterdil. Dal mi je za barko 80 dublonov, za, fanta 
pa ponudil 60 dublonov . S poslednjo kupčijo nisem bil pra v 
nič zadovoljen, ker deček mi je res zvesto služil . Kapitan 
je to sprevidel in našel drugo pot, ki je bila všeč vsem trem. 
Zavezal se je namreč , da ga v desetih letih oprosti , ako 
postane kristjan. Deček je bil s tem jako zadovoljen, tora]
mu ga prepustim . 

Vožnja je bila srečna. Hitro in brez ovir smo 22. dan 
prijadrali v zaliv vseh svetnikov. Blagi kapitan ni zahteval 
nobene voznine, plačal 20 cekinov za leopardovo, 40 cekinov 
za levovo kožo, izročil mi vse moje reči in kupil, kar sem 
hotel predati, n. pr. košarnico za sklenite, dve puški in vosek ,
kolikor ga je bilo ostalo. Za vse sem prejel 220 dublonov . 
8 tem premoženjem stopim na braziljsko zemljo . 


Ne dolgo potem me je kapitan priporočil možu , ki j e 
bil poštenjak kakor on, ter se pečal s sajenjem in izdelovanjem sladkorja ali cukra. Ostal sem nekoliko časa pri 
njem in naučil se kmalu, kako s sladkorjem ravnati. Ob 
enem sem se seznanil s prijetnim življenjem naselnikov in 
-opazil kako naglo obogaté. Tudi jaz bi se bil rad naselil. 
Premišljeval sem toraj, kako dobim svoj denar iz Londona. 
Ž njim sem si nakupil sveta, kolikor se je dalo in naredil 
načert novega hiševanja. 

Tretje po vje. 

Robinzon braziljsk naselnik . 

Za soseda sem imel kot braziljsk naselnik portugalc a 
iz angleške rodovine . Njegove okoliščine so bile enake mojim . 
Dve leti sva imela čez glavo opraviti, da sva si le prislu .
žila živež. Sčasoma se je pa pomnožilo najino posestvo in 
postalo tako ugodno , da sva nameravala v tretjem letu saditi tobaka, v četertem pa sladkorja. Sedaj sva še le čutila 
pomanjkanje delavcev in težko sem pogrešal svojega Ksm>ij a 
ki bi bil naju kaj izdatno podpiral . 

Toda kmalu mi je jelo presedati to življenje ; zakaj po 
prijel sem se bil stanu, ki je bil mojemu nagnjenju, po svetu 
klatiti se, naravnost nasprot. Sedaj sem hrepenel po onem 

srednem stanu, kterega w,o mi oče tolikanj priporočali. „Vse 
to”, djal sem večkrat sam pri sebi, „imel bi lože v svoji do-
mačiji ; marsikterega terpljenja bi se bil ovaroval, sedaj pa raoram tukaj živeti brez prijatla, ki bi imel sočutje z mojo osado .” 

Toda nekaj moram še donesti o svojem kapitanu. Cakal 
je tri mesece na blago in že se je hotel verniti, ko pogovo r 

zasučem na novce , ki sem jih imel v Londonu . To-le mi 
je svetoval : „Dajte mi pooblastilo in izročite ob enem tudi 
pismo do osebe, kjer je denar shranjen . Svoje reči pošljite 
v Li.sabon, da jih Vam o pervi vožnji pripeljem . Ker se pa 
utegne zgoditi to in uno, svetujem Vam, da mi odkažete 
samo 100 funtov šterlingov, to je polovico premoženja ; zakaj ako se ta izgubi, ostane Vam vendar še druga .” 

Ta svet sem poterdil ter dal Portugalcu narediti pooblastivno pismo. Udovi angleškega kapitana sem opisal 


23 

dogodbe, svojo sužnost, beg, tudi kako sem se snidel s portugalskim kapitanom *in kako uljudno mi je pomagal . Pridši 

v Lisabon je blagi mož srečno oddal pismo . Udo'v-a je kojposlala ne samo zahtevane novce , temuč 416 njemu daril o 
za njegovo dobro serce. Za tistih 100 funt. Šteri. je kupec 
v Londonu nakupil angleškega blaga, kakor mu je kapita n 
naročil, ter poslal v Lisabon. Odtod je kapitan nakupljeno 
blago in razno drugo koristno orodje odpravil do mene . 
Celó služabnika je za 5 funt. šterl., ki mu jih udova v dar 
poklonila, za-me najel s pogodbo, da mi služi šest let . 

Moji sreči sedaj ni primanjkovalo Mizo nič . Angleško 
blago sem poprodal bolje nego sem mislil, tako da sem v 
denarnih zadevah dalječ prekosil svojega soseda . Najel sem 
sedaj še enega evropejskega slugo in kupil zamorca.Taslednje leto se je letina sila bogato obnesla . Pridelal sem 
50 po cent težkih klobas tobaka ter jih skerbno hranil, dokler ne pridejo ladij iz Lisabona. 

Ko bi bil v sedanjem stanu ostal do konca življenj a 
vžival bi bil mirno srečo , toda v moji glavi so rojili premnogi visoki naklepi . Takoni v pogubljenje peljajo eeló 
izkušene može. Tudi jaz naj bi to skusil . 

V štirih letih svojega bivanja sem se, se .vé da, tudi 
navadil deželnega jezika in séznanil z nekteriml tergovci v 
San-Salvador-u. Marsikterikrat sem jim pripovedoval o do 
godbah v svoji mladosti, zlasti pa o vožnjah poleg ginejskega primorja. Pri tem nisem pozabil omeniti, kako lahk o 

bi se ondi dalo za zlati prah kupčevati z ck.obnjavami, kakor 
s steklenimi koravdami, zerkali , noži, igračami in drugim i 

ročarijami. Posebno pazljivo so natezali ušesa, kedar sem 
jim pravil o kupčiji z zamorci, zakaj tačas sta smela ž njim i 
tergovati samo španski in portugalski. kralj, zato so bili zamorci zeló dragi. 

Necega dne smo se zopet prav živo pomenkovali o tej 
stvari. Naslednji dan so že bili trije onih tergovcev pri meni, 

češ , da mi hočejo nekaj ponuditi , ako nobeni duši o. tem 

iČ ne zinem. Ko jim to obljubim, razodenejo mi to-le : Vsi 
trije imajo naselstva kakor jaz , toda k vspešnemu obdelovanju primanjkuje jim potrebnih delavcev. Zatoraj so se 
namenili ladijo poslati v Ginejo po zamorce , pa ne, da b i 
kupčevali ž njimi , ampak da si jih med seboj enako razdelé. Sedaj le še vprašajo, je-li bi hotel kot nadkupec 
ladiji ž njimi in kupčijo voditi na ginejskem primorji? Ak o 
privolim hočejo mi dati toliko zamorcev kakor vsakemu 


med seboj in poleg tega oprostiti me vsakoršnih stroško v 
za barko. 

Ta nasvet je bil že na sebi, kakor sploh vse kupčevanj e 
s sužnji, nepošten in nečlovešk . Vendar je bil za vsakega 
druzga, ki si je želel , ravnokar pričeto naselstvo razširiti,
bolje zapeljiv, kakor za-me . Zakaj jaz sem bil že mož , ki 
bi si bil v 3—4 letih pridobilI5000 funt. šterl., ko bi 
gospodaril, ko dosihmal. Jako nespametno je bilo toraj, da 
sem se udal, a jaz sem bil že namenjen za nesrečo , tedajnisem slišal pameti in vesti : stara , nepremagljiva strast,
potovati križem svetá, potegnila me je za seboj. Da več ne 
govorim : dal sem roko ter si le to izgovoril, da mi do vernitve dobro 'oskerbujejo moje posestvo in ko bi umeri ali 
ko bi me zadela kaka nesreča , da ga izročé njemu., kterega si postavim za naslednika. V tem smislu napravimo 
pravno pogodbo in za pervega dediča si izvolim portugalskega kapitana s pogojem, da mora pol premoženja poslati 
na Angleško. 

Jeli smo ladijo oskerbovati , s potrebnim in ko je bilo 

to storjeno, odrinemo — o nesrečni uri : bilo je l. sept. 

I. 1659., prav tistega dné, ko sem pred 8 leti popustil očetovsko hišo, da sem šel v Hu.lu na morje. Naša ladija je 
imela 120 ton, 6 topov in 14 mož s kapitanom , njegovim 
novincem in menoj vred . Težko ni bila založena, ker naložili smo le take drobne šare, ki je zamorci radi kupujejo . 
Jadrali smo sperva ob braziljskem bregu proti sever u 
z namenom, potem kreniti tje prek v Afriko. Dokler smo 
bili pri kraju, imeli smo najlepše vreme ; pri nosu sv. 

Avguština smo izgubili suho zemljo ter v 12 dneh šli če z 
ravnik. Vreme je bilo doslej izverstno, sedaj pa nastane hud 
vihar. Od kraja je pihal jugovzhodnik, ta se je prevergel v 
severozahodnika in slednjič je burja tako bučala, da nas j e 
12 dni metala po morji sem ter tje. Vsi smo se bali, d a 
sedaj sedaj poginemo ; neki mornar je umeri za vročico,
drugega in nekega novinca pa so valovi potegnili čez ladijo .
Še le 12. dan se je nevihta nekoliko polegla. Kermar se j e 
trudil , kolikor mogoče, izvedeti, kje da smo, in našel , d a 
smo nad Amazonsko reko ne dalječ od Orinoka . Premišljujemo tedaj, kaj početi , zlasti, ker je ladija imela luknjo . 
Kermar je menil, da najbolje kaže , naravnost oberniti s e 
nazaj proti braziljskemu bregu . Temu sem se ustavljal n a 
vso moč, zakaj ali je bilo misliti, da pridemo v kraje, kje r 
ljudje prebivajo , ki bi nam pomagali? Dogovorili smo s e 
tedaj, da se obernemo proti Barbados nekemu otoku v 


malih Antiljah ter ostanemo dosti dalječ na širokem morj i 
da bi ne bilo treba v mehihanski zaliv. V 14 dneh smo 
mislili dospeti do karajbskih otokov, zatoraj smo jadral i 
proti severo-zahodu. 

Toda mi smo' obračali, Bog je obernil . Vdrugič je nastala huda nevihta in tirala nas dalječ od primorja, kjer so prebivali omikani ljudje . Ako bi tudi utekli viharnemu morju ,
bati se nam je bilo divjakov in pesjakov. Oj, le pregotov o 
je bilo , da nikdar ne vidimo domovine svoje ! In glej! v 
najhujši stiski in grozi zaslišimo proti jutru klic : Suhazemlja! Že hočemo pogledati , kteri deželi se bližamo, kar 
nov vihar našo ladijo snoma trešči na prod in obtičali sm o 
na njem. 

Peneči valovi so pluskali čez barko in sleherni je pobegnil v stanico, da se ubrani togotnega morja . Neprenehoma 
divja vihar in ladija mora razpasti vsak čas , če se kako r 
na čudež ne preverže . Smert je bila gotova in v tem strašnem stanji nas je le nekoliko mogel tolažiti nadmornar,
terdeč, da vihar pojenjuje. Da si je imel mož morebiti prav, 
vendar se nismo nadjali, ladijo kedaj vzdigniti s sipe. Na 
zadnjem koncu njenem je visel čolnič , toda kermilo mu j e 
bilo razdrobljeno in njegovi kosci so se zibali na razdraženih valovih. Bila je sicer še šalupa, mala ladjica, na barki , 
pa nemogoče se nam je dozdevalo, spraviti jo v vodo. 
Smertn težave nas naposled prisilijo poskusiti to in z 
združenim prizadevanjem kapitana in mornarjev se vendar 
posreči, da jo dvignemo čez bok. Vsi skočimo va-nj ter s e 
prepustimo — 11 nas je bilo — vetru 'in valovom , kamor 
je Bog hotel . 

Naše okoliščine so bile strahovite. Videli smo, da naš 
čolnič na rastočem morji ne more dolgo obstati. Jader 
nismo imeli, saj bi ne bila nič koristila . Z vsemi močmi 
veslamo proti kraju, pa tako težkega serca, kakor da s e 
bližamo morišču ; dobro smo spoznali , da bodo silni valov i 
razdrobili čoln, prodno še pride k bregu . Zdelo se nam je 
toraj , da lastno pogubo pospešujemo , kolikor bolje se po 
mikamo h kraju. 

Kakoršen je breg pred nami, skalnat ali peščen, visok 
ali plitev — kdo je to vedel? Le to edino upanje nas j e 
še navdalo, da se morebiti pripeljemo v izliv kake reke ali 
kakega zatoka, kjer je. voda mirnejša. Vsega tega ni bilo 
nič, le še groznejša od morja zdela se nam je dežela', ke rstrašne pečiho,so nam šterlele naproti . Kake pol druge milj e 
smo veslali, ali bolje rečeno, tirali so nas valovi, ko se pri


vali za čolnom val, velik kakor gora, proteč gotovi . pogin. 
Tako silovito se zažene v našo ladjico, da se ta l:tipoma 
prekucne. Ločeni drug- od druzega se pogreznemo v globo

io, še Boga nismo utegnili na pomoč poklicati. 

Ni, mogoče dopovedati, kaj sem mislil in čutil, ko sem 
se utapljal. Dobro sem sicer znal plavati, a sedaj se nise m 
mogel izkopati iz valov, da bi scipel, dokler se ni naposle d 
u.raakDil val, ki me je bil potegnil proti kraju, in pustil me 


27


-priti više na breg. Voda je priderla, glavo sem hotel del.
iati nad njo in plavati h kraju ; toda zopet -me je pokopala 

3 čevljev globoko in &til sem, kako neznano silno in nagl o 
me je potegnila k obrežji. Ze mi je sapa pohajala, kar se 
z glavo in rokama zaženem iz vode . Zopet se oserčira, da-s i 
ostanem nad vodo le 2 sekundi, toliko da sopnem . In zopet 

me pokrijejo valovi in kmalu zapazim, kako se nazaj po 
mikajo ; zatoraj jamem z vso močjo plavati, njim nasproti . 

Poslednji val me bi bil lepko pokončal, zakaj tabo silovit o 
me je telebnil ob ; spalo , da sem koj omedlel . Se en tak 
udarec, po meni bi bilo. Sedaj se terdno oklenem šterlin e 
in sapo tako dolgo derž'im, da se voda umakne . Urno splezam po pečinah na trato in rešen sem bil . Proti nebu po 
vzdignem oči in priserčno zahvalim Gospoda, ki me e tako 
budno otel smerti. Potem se pa spomnim tovaršev, ki so 
beri ko ne vsi. utonili. Saj nikoli nijednega izmed njih nisem videl, še slišal ne, da živi, samo tri klobuke, kučmo i n 
dva čevlja sem ugledal, ki so jih valovi splavili na suho . 

Ko gore visoki valovi. so se spenjali (Jez razbito ladijo, 
ki je bila tako daljee , da sem jo koma ugledal . Nehotó 
vskliknem : „Moj og, kako je bilo pač mogoče, da sem 
prišel do-tega brega!” Veselje zavoljo raoje rešitve so kmal u 
<>grenile le prežalostne misli. V kako strašni. okoliščinah 
sem bil! Moker do kože, brez obleke , terpinčili steme lakota in Žeja, verh tega mi je manjkalo orožja, da bi 

se z lovom preživil. Dvoje mi je pretilo, ali lakote umrem , 
ali me divje zverine 'aztergajo. Nož, pipa in nekoliko tobaka 
v mehurji, to je bilo yse moje premoženje . Grozen obup s e 
-me polasti. V te dušnem stanu koračim nekaj sto stopinjdalje, da bi našel čem potolažim lakoto in ug,snem Žejo . 
V neizrekljivo veselje naletim bistro vodo, ki me čudovito 
okrepča, živeža pa' nikjer ne zasledim, tora] po mornarsko 
tobak zveeem. Mračilo se je polagoma. Tamni, težki oblam. 
so se podili pod nebesom, da je, bila noč še tamnejša ; veter 
je majal veje , peneče in bobneče so se valovi razbijali o b 
pečinah. Strah pred divjo zverino me spreleti, ker brez 
orožja bil sem jim prepuščen . Tu jo uganem : za orožje si-odreŽexn debelo gorjačo, njo zlezem na drevo. Kmalu 
erdo zaspim na njem ter se prebudim še le pozno zjutraj. 


četerto poglavje 

Robinzon rešen. 

Ko se ;zbudim, bilo je solnce ie visoko na nebu . Vreme 
je bilo jasno, vihar potihnil in morje pokojno. Zeló sem se 

zavzel videč, da je pritok ali plem ladijo vzdignil in splavil 

skoraj do tje , kjer so me poprejšni dan valovi treščili n a 

skalovje. Bila je sedaj le pol ure daljee od kraja in stala p o 

koncu. Ihtel sem tedaj va-nj, iskat potrebnega živeža in orodja. 

Ko skočim s prenočišča v zračni višavi, najprej ugledam 

čoln kake pol ure daljee na desno v pesku. Rad bi ga bil do

segel , pa ga nisem mogel zavoljo male zanožine ; tudi do 

ladije ni bilo mogoče priti. 

Popoldné je voda skoraj toliko odtekla, da sem se moge l 
za nekoliko sto stopinj bližati razbiti ladiji. Pol slečen plavam proti njej. Ko priplavam do nje , glej nova težava : 
vlegla se je namreč na stran in visoko molela nad vodo ,
nisem tedaj mogel va-nj . Dvakrat plavam okoli nje, toda 
ničesa ne najdem , da bi se po njem kviško zagnal . Napo-
sled zagledam konec verni , ki ga , ne vém kako , že pre d 
nisem zapazil. Visela je vere na sprednjem delu ali nosu. 
tako nizko , da sem jo dosegel in po nje ' splezal v ladijo. 
Tu vidim , da ima luknjo in da je že veliko vode pritekl o 
v njo. Ležala je na produ, kerma je visoko šterlela, nos p a 
je bil skoraj ves v vodi. Ker sem bil silno lačen , krene m 

najprej v shrambo, kjer vesel zapazim, da je ves živež ne 

kvarjen. Nabašem si žepe s suharkn ali. cvibakom in rlastno požeraje stikam dalje , ker predolgo se nisem smel 
obotavljati. V veliki kajuti najdem ruma, dobro ga potegnem , 
da si nekoliko dušo privežem. Le čolniča sedaj ni bilo , da 
vse to spravim na suho. čas tratiti z nevspešnim tarnanjem 
nisem utegnil, ampak urno sem jel plav sčstavljati. V ladij; 
sem dobil nekaj raju, dva ali tri tramove in par bramcev . 
Iz tesarske shrambe sem vzel žage, sekire, kladva in žebljev . 
Tramove najpred zvežem med seboj z vervmi , da jih vod a 
ne odnese , in veržem v vodo . Potem se spustim ob ladij i 
in sklenem tramove, da so bili plavil podobni, pribijem ne 

kaj desek počez in sedaj sem že smel na-nj. Za več() težo 
je bil vendar še prelahek . Razžagam toraj bramea na tri 
kose in vterdim ž njimi svoj plav. Potem premišljujem 
kako bi naložil in blago obvaroval mokrote . 


29 

Pri tem se dolgo ne mudim, temuč hitro se lotim dela . 

Najpred pritiram na plav vse deske, kolikor sem jih mogel 

ugrabiti, potlej odprem dve mornarski shrambi ter ju iz 

raznim in napolnim s kruhom, rajžem , tremi hlebi holan

ega sira, peterimi kosi prekajenega kozjega mesa, z ne 

koliko režjo in- ječmenom , ki je bil namenjen za kuretino, a 
v žalost svojo zapazim kmalu, da so ga podgane spridile. 
Poleg tega naletim na več omar polnih steklenic mnogoverstne žgane pijače, ki je bila kapitanova, in 20—24 meri c 
araka. Te steklenice mi pa niso bile za rabo in tudi v 
skrinjah za nje ni bilo prostora. V tem je voda rastla, da-si 
je bilo vreme mirno , in žalovaje sem moral gledati , kako 
mi je z brega odnesla kamižolo in srajco . To me opomni,
da pogledam , je-li kaj oblačil v ladiji . Dovolj jih je bilo. 
Potem se spomnim streliva in orožja . V veliki kajuti so bile 
dve dobri lovski puški in dve pištoli ; poleg teh najdem 
majhen meh svinca, dva stara zarjevela meča in nekoliko 
prahovnic ali rogov za smodnik . Znano mi je bilo, da smo 
imeli v ladiji tri sode strelnega prahu, pa kam jih je postavil topničar, nisem vedel. Po dolgem iskanji jih najdem, 
dva sta bila suha in dobro ohranjena, tretji je vodo puščal . 
Perva dva in orožje znesem na plav . 

Ko dosti naložim, začnem premišljevati, kako vse t o 
spravim na suho, zakaj zamogel nisem niti 'juh niti kermila 
in najrahlejša sapica ga bi lepko zvernila. Tri reči pa so 

dajale pogum : mirno in piano morje, voda, ki je nara

ščala in plimala h kraju , in veter, ki je pihal proti bregu . 
Staknil sem bil še dve ali tri zlomljena vesla , dve žagi, 
sekiro in kladvo. Kake pol ure je dobro plaval moj plav, 
vendar ga je veter.gnal nekaj v stran od kraja, kjer sem 
bil poprej stopil na suho. Iz tega sem sklepal, da je tukajmenda kak zaliv ali pa, da se tu izteka kaka reka, in nadjal se, da se va-nj pripeljem kakor v luko in blago srečn o 
izložim. 

Nisem se motil, ker pred menoj je bila mala zajeda v 

zemljo, kamor je voda močno derla. 

Prizadeval sem se plav spraviti sred vode . Pa tu bi se 
bil skoraj razsul. Moj plav je namreč z enim koncem ob-
tičal na plitvem, na drugem kraju je plaval , malo je tora]
manjkalo , da ni vse blago zderčalo v vodo. Da bi se to 
ne zgodilo, upiral sem se na vso moč v zaboje, in ob enem 
trudil se, vzdigniti plav s proda. Skoraj pol ure sem se tako 
mučil, dokler je naposled pritok krenil moj plav s sipe. 
Potem sem srečno priveslal v zaliv . A tudi tukaj je pretila 


nevarnost, da izgubim vso svojo beračijo ; zakaj breg je bil 
jako sterm in sprednji del mojega, plava bi bil lehko butnil 

va-nj. Zatoraj nakanim, plav z veslom kakor na mačku 

mirno deržati in čakati, da se voda začne odtekati . Kmalu 
potem veslam na raven kraj obrežja in zabijem dve zlomljenih vesel na dveh koncéh v zemljo. Tako ostanem, dokler 
se jame voda umikati in moj plav z blagom vred obsedi n a 
suhem. 

Tu naj omenim, da srno imeli v ladiji psa in dva mačka -
Njih čudne dogodbe hočem pozneje pripovedovati. Mačka,
sem seboj vzel na plav, pes je pa skočil v molje in plava l 
za menoj do kraja. Ta žival je bila mn.ogo let moj zvest 

prijatelj in tovarš ter mi veliko dobrega storila. Ko bi bila 

mogla govoriti, nadomestila bi mi bila skoraj človeka. 

Pervi moj opravek je bil sedaj, da se nekoliko ogledam, 
saj še nisem vedel, je-li sera na otoku ali na deželi, v po 
krajini, kjer ljudje prebivajo ali ne , ali mi divje zverin e 

rete ali ne. Komaj eno miljo od rnene je bila sterma gora ,

i je bila v versti druzih , proti severu razprostirajočih se ,
najviša. Vzamem puško, pištolo in rog s smodnikom. Tako 
oborožen splezam na verh , kar je bilo precej težavno. Odtod se ozeram na vse strani in spoznam, da sem na otoku . 
Nikjer ni bilo videti veče suhe zemlje , le v daljav' sem 
komaj razločil visoko pečevje in v zahodu , kake tri milj e 
oddaljeno , dva manjša otoka . Vse je kazalo, da na otoku, 
kjer sem bil , nihče ne prebiva ; tudi divje zverine ni bil o 
mnogo. Zagledal sem pa temveč tičev , ki jih nisem pozna l 
in ki še morebiti niso bili za vži.tek. Nazaj gredé vstrelil 
sem z drevesa velikega tiča. Od vstvarjenja sveta sem po 
čila je puška tukaj menda pervikrat ; zakaj komaj sem sprožil, dvignila se je iz goščave neštevilna panožica vsakoverstn'ih tičev, ki so z neznanim hrupom letali sem ter tje . 
Vstreljena tisa je bila po barvi in velikosti podobna jastrebu , 
le kremplji so bili drugačni . ~alibog , da njeno meso ni 
bilo za jed. 

Zadovoljen sem moral biti s tein, kar sem videl in 
slišal na pervem svojem ogledu , saj si nisem mogel pomagati., zatoraj se vernem k plavu . 

IzloŽil sem blago ter se pri tem mudil ves ostali dan . 
Kaj po noči poč,p.em, sam nisem vedel ; kar pod milim nebom. 
na zemlji spati, zdelo se mi je prenevarno . Zagradim se 
tedaj s skrinjami in deskami, ki sem jih pripeljal na suho ,
in si. napravim za noč nekako kočo . Tudi zastran živeža 
nisem še znal , kako se ž njim oskerbim za prihodnje 


dni , ker izmed divjačine sem videl le dve ali tri našem u 
zajcu podobne živali takrat, ko sem j~treba ustrelil 

Nadalje si domislim, da si iz ladije donosom še mnog e 

koristnih , eeló potrebnih reči ; zato se namenim vdrugič k 

njej. Perva nevihta jo brez dvombe popolnoma razdene ; zatoraj sem hotel vse dobiti, karkoli mogoče. 

Pri tem si poprašujem, je-li grem zopet s plavom, 
plavam do nje, kedar se voda umakne. Konečno se odločile 
za poslednje. Obleko hranim v koči, le pisano srajco , portene hlače in čevlje pustim na sebi . Kakor pervikrat zlezem 
v ladijo in bolje skušen , séstavim manj okoren plav, d 
blago lože odpeljem . Med tesarskim blagom najdem par vre d 
žebljev, in šravbov, velik sveder, več sekir in Balt in brus . 
Izmed orodja topničarskega vzamem dva ali tri železne kole , 
dva sodčeka mušketnih krogel , sedem pušek in gorsko risanico , nekoliko smodnika , veliko mošnjo zern in zvitegi 
tankega svinca, ki je bil tako težek , da se ga nisem upa. 
na plav spustiti. Poleg tega poberem vsa oblačila , koliko]
jih je bilo, spodnje jadro na sprednjem jadrilu in visečo po • 
steljo z opravo vred . S temi rečmi naloženi plav srečn e 
spravim na suho. 

Med tem sem se ne malo bal da bi mi o moji ne. 

pričujočnosti nepovabljen gost ne pojedel živeža, vendar do m 
pridši nisem zapazil, da je bil kdo res prišel . 

Dela je bilo sedaj dokaj , da si z jadri in nekterim j

koli séstavim šotor in vse, kar se utegne pokončati na solne 
in dežji, pospravim pod streho. Prazne sode, skrinje ir 
bačne razpostavim okrog šotora ter se tako nekoliko za,
gradim proti napadajočim ljudem in živalim, Isto tako za, 
bijem vhod z deskami, razprostrem žimnico po treh, polohn 
dve pištoli k zglavju, nabito puško poleg ležišča in zaspim 
pervikrat složno in mirno do jutra . 

Tretji dan sem zopet romal k razsuti ladiji in pobral 
vse verni debele in tanke , kolikor sem jih zasledil, razux 
teh tudi velik kos tkanine, da pokerpam poškodovane rjuhe ,

in še oni sod z zmočenim smodnikom. Da jader nisem pustil 
menda ni treba dostavljati . Najbolle pa sem se razveselgzagledavši po petih ali šestih vožnjah velik sod kruha , tr. 
sodčeke ruma, zaboj cukra in cvetne moke . Tem bolje m (
je to zavzelo, ker sem mislil, da sem že vse jedi odpeljal. Ker je bil sod s kruhom pretežek, razdelim kruh n 
manjše kampe ter jih zavijem v jadrovino. Tudi ta po 
vse srečno spravil na obrežje . 


Vsaki dan sem potoval in v 12 vožnjah iz razbite ladij e 
vse prepeljal, kar sem smel zaupati svojemu plavu. O zadnji 
vožnji vendar še najdem v kajuti , ktero sem , kakor se m 
menil, že skozi in skozi preiskal, v miznici nekoliko britev ,

dvanajstero ali še več nožev, vilic in evropejskih in braziljskih zlatih in srebernih denarjev- kakih 40 funt . šterl vrednosti. Zaničljivo sem se namuznil in rekel : »Čemu mi je 
ta berklarija! En sam nož je več vreden, ko vse to zlat o 
in srebro ! Je-li se izplača, da se pripognem in ga poberem ? 
Ne maram za-nj. Naj ostane, kjer je, ali naj se pogrezne v 
molje!" Toda že za nekoliko trenutkov se premislim , za 
vijem denar v košček platna in potem jamem plav delati. 

Med tem opravilom se je dvignil od suhe zemlje se m 

močen veter. Nebo je bilo prepreženo, s černimi težkimi 
oblati. Sprevidim, da ni varno čakati, skočim toraj naglo v 
vodo in priplavam srečno h kraju . Hujši je prihajal vete r 
in više so se dvigali mdrski valovi — jaz pa sem bil varen 
v malem šotoru, kakor Frez sred med bogastvom svojim. 
Vso noč je vihar tako razsajal , da zjutraj razbite ladije ni 
bilo več videti . Le pri prav plitvi vodi sem ugledal born e 
podertine fz morja moleti. se precej preplašim, potem pozabim ladijo in se tolažim, saj sem vse, karkoli' j e 
kake vrednosti , eelá živali, ki sem še žive našel, prepelja l 
v novo stanovanje svoje . 

Toda to prebivališče je bilo le za silo, ker stalo je blizo 
brega na vlažnem močvirnatem kraju. Kaj naj si tedaj izberem, šotor ali duplino ? Morebiti oboje! In zopet sem še l 
na ogled in dospel do griča, čegar ena stran je bila visok a 
stena navpik, in ki je bilo ob enem pripravno zavetje zope r 
napade zlobnih ljudi in divjih zverin, kakor tudi proti žarečim solnnim žarkom. Verh tega je bil prost pogled na 
morje, da sem mogel videti vsako memojadrajočo barko. Na 
znožji skalnate stene je bila votlina, ki pa tega imena š e 
ni bila popolnoma vredna . Njej nasproti na zgornji ravnin i 

si izvolim prostor za novo prebivališče. Ta ravnina je me 
rila na široko 300 čevljev , na dolgo pa še enkrat toliko ; 
kakor zelen pert se je razprostirala pred šotorom mojim. 
Na severo-zahodni strani griča ležeča oúerta hladni m 
vetrovom branila me je pekajoče vročine tropičnega podnebja . 

Predno postavim šotor, naredim pred duplino polokro g 

kakih 30 čevljev dalječ od skale in 60 čevljev v primeru 

d.o enega konca do druzega. V ta polokrog zabijem kole v 
dveh verstah šest palcev saksebe tako terdno , da so stal i 
kakor stebri, 51 /2 čevljev so bili nad zemljo in zgoraj vspi

o 

Beni. Te versti zvežem z vervmi med seboj na verhu navskriž in ju od strani vprem z drugimi, po 21,!2 Čevlj. dolgimi koli. Ne človek, ne zver ne bi mogla predreti 4a plot. 

Duri nisem napravil , ampak po lestvi sem plezal če z 
ograjo. V to plotno terdnjavo prenesene sedaj z neznano težavo vso svojo bogatijo , postavim potem prostoren šotor i n 
zavoljo hudega dežja o nekterih letnih časih razpnem nad 
njim dvojno streho , to je, nad spodnjo še drugo . Poslednjo 
pokrijem še z osmolenim platnom , ki sem ga tudi zalotil 
na ladiji. Nisem več spal na zemlji, ko v perveni stanovanji , 
ampak prijetno sem se sedaj zibal v obešeni postelji, v kter i 
se je poprej kapitan gugal . 

Pervi opravek sedaj je bil : skalo izvotliti , da va-njo 
ospravim jedi in blago, ktere sem hotel varovati mokrote . 

r

Pri em delit sem se mudil več dni, toda predno je bilo gotovo, zgodilo se je nekaj , kar moram pred vsemi povedati . 
Nekega clné je bil silen vihar , v potocih je lilo z neba i ngerinelo strašansko. Kar na mah se zabliska, kraj se za 
nekaj sekund zasveti v višnjevo-rllcleči svetlobi . „Moj smodnik, moj smodnik!” mislim si. Serce nii je bilo kakor kladv o 
in da-si je, bil moj strah prazen , vendar vse popustim i n 
začnem strelni prah deliti v majhine oddelke in spravljati 
v skrinjice. Na ta način sem 240 funtov shranil v 100 
raznih zvezkih in drug od druzega tako dalječ naraze n 
hranil, da se vsi vkup ne razleté, ko bi se po nesreči kter i 
zasmodil . 

} Ko grem pervikrat s puško zjutraj na sprehod, da kaj 
za zobe ustrelim, radosten zapazim , da je na otoku mnog o 

oz , pa bile so tako prekanjene, plašne in urne, da se jim 
pisem mogel bližati na streljaj. Vendar sem opazil , da s o 
vselej silno prestrašene bežale , kedar so me z višave ugledale v dolini, ako so se pa pasle spodaj in jaz selu stal n a 
skali, niso se izlnenile za-ene. Dozdevalo se mi je tedaj, da 

te živali pač vidijo od zgoraj navzdol , a težko od spodaj 
navzgor. To premišljevaje koračim na neki hrib , na znožj i 
njegovem so se pasle Čede . Pervi strel med nje zadel je 
kozo, ki je imela mladiča. Ko stopim k ubiti živali , da j o 
vzdignem, mladič mirno obstane , še cehi za menoj teče v 
šotor. Hotel sena ga izrediti , ker pa ni maral za nobeno 
klajo, moral sem ga zaklati in pojesti. Te dve živali ste mi 
dali plesa na več dni in tako sem si prihranil živeža, k i 
sem ga bil otel iz ladije. 

Odslej sem sleherni dan mahal po otoku , deloma d a 
kaj novega iztaknem, deloma da kaj ustrelim . Polagoma selu 

Robinzon . 3 


tudi ograjo uterdil, da je bilo v njej prostorniše in zložniše . 

Kakor sem izračuni]. , dospel sem 30. sept. leta 1659 na ta 
otok, ki je bil kakih 9 0 nad ravnikom . Menda 14. dan., odkar sem stopil na suho, začel sem čas šteti, da se ne zmotim v versti dni in mesecev in da rte pomešam delavniko v 
z nedeljami. Ker nisem premogel niti papirja niti černila 
niti peres , izmislim si pratiko , kakoršne blizo še nikdo n i 
rabil. Zabijem namreč v zemljo čveterovoglat kol , zgoraj 
pribijem počez podolgasto leseno plošo, kjer je bilo vrezan o 
z velikimi čerkami : 

„Tukaj je Robinzon Kruzoe na suho stopil dne 30. sept. 

leta 1659 . ” 

Na robu kola narejal sem vsaki dan zarezo , vsak a 
sedma je bila še enkrat daljša, od onih in pomenjala nedeljo 
pervi dan meseca je b .l zaznamovali zopet s še več() zarezo. 
Tako je bilo nekaj časa . V tein sem dupljino razširjal, mizo 


in stol tesal in stanovanje svoje vredoval. Pri poslednjem,

delu naletel sem še na marsiktere reči , ki jih nisem posamezno, ampak zavite in hranjene v omarah ali vrečah pripeljal iz razsute ladije . Našel sem več kompasov, matematičnega orodja, daljnogledov , morskih kart in enake stvari , 
ki se pa meni takrat niso zdele posebno koristne. Ali jako 
-sem se razveselil, zagledavši vso pripravo za pisanje . Sedajse v puščavi nisem več čutil tako samotnega, ko poprej ;
saj sem mogel vse misli in občutke svoje papirju izročati . 
Sedaj sem se lepko iznebil misli, ki so me doslejg neprenehoma vznemirjale in mojo otožnost le množile . 

Pričnem tedaj séstavljati dnevnik in zapisavati vs e 
svoje dogodke od 30. sept. sem. Dupljinsko in podzemeljsko 
delo je dobro napredovalo, kar se prigodi nesreča, ki bi m e 
bila skoraj vsmertila . 

Dne 10. dec. — Votlino sem do malega izdolbel, kar 

se mahoma velikanska gruča s strašnim hrušem odterga o d 
stropa in strani. Beri ko ne sem predalječ kopal, da se je 
sedaj zasula. Sreča za-me , da nisem bil doma takrat , pokopal bi se bil sam. Predno vse popravim , namreč duplja,
izpraznim in strop podprem, minulo je dokaj časa . 

Dn. e 27. grudna. — Božični prazniki so bili. žalostni 
neprestano je deževalo, čepeti sem moral v jami. Britko sem 
se spominjal domovine in vesele mladosti ter se neb.oté prepustil sladkim sanjani, ki so me peljale dalječ čez širok o 
morje tje na obrežje angleško v očetovsko hišo, kjer so 
starši gotovo s solzami mislili na zgubljenega sina. Britkost 
se mi slednjič spremeni v gorečo molitev k onemu, ki vs e 
dobro izpeljuje in polagoma se mi vpokoji težko serce .

Še le drugi dan po Božiču se je nekoliko izjasnilo in 
hladna sapica je igrala po valovih . Šel sem na lov in 
zverriil mlado kozo , drugo sem pa le obstrelil ter vje l 

in peljal v stan. Tam jej obvežem ranjeno nogo in skerbno 
strežem. V mojih zdravniških rokah je žival kmalu okrevala., ,in postala tako krotka, da se je mirno pasla Mizo mojega

i)rebivališča in ne zbežala . 

3*



,36


Peto pog1vje. 

Robinzonov dnevnik . 

Dné I. januarja l. 1660. — Za novo Teto sem si sam 

sebi voščil, in verjemite mi., da si nisem , Bog vedi , kako 
priklanjal. Novo leto na pustem otoku, sam, zapuščen brez 
kakega človeškega bitja. Toda ne obupaj , Robinzon! Na 
prej, naprej ! Obesim puško čez ramo in krenem v notranje 
kraje otoške. Močno je pripekalo, treba je bilo toraj večkrat počivati v hladni senci košatih dreves . Ko se je jelo 
mračiti, dospém do več prijaznih dolin, ki so se razprostirale proti sredi otoka. Tu zagledam na različnih krajih 
obilno kozá, a kedarkoli sem se približal tem živalim, vselejso prekanjeno odbežale . Zato sklenem naslednji dan ps a 
seboj vzeti in ga na koze huskati, da nektere žive dobim v 
pest in vdomačim. Toda delal sem račun brez keremarja 
zakaj ko sem naslednji dan Filaksa dražil na čedo, obernile 
so se hipoma živali proti psu , tega pa ni kaj mikalo po 
skusiti se z rogovi dolgobradcev, ampak bojazljivo se je 
zvijal okoli mene, toraj sem opustil to reč za takrat . 

Dné 14. aprila. — Od 3. januarja do danes sem se 
ukvarjal z vterjenjem svojega gradu. Delal sem na preteg e 

da-si me je dež enekrati silil po več dni zaporedoma prenehovati. Da sem imel z vsakim posameznim kolom neznanske težave, lehko verjamete, ako pomislite, da sem 
moral dalječ hoditi po hlode in da me je njih zabijanje stalo 
neizrečeno veliko truda . 

redar je -vreme dopuščalo , stikal sem po navadno p o 
otoku in marsikterikrat zasledil prav zanimive reči . Tako 
sem enkrat našel d i v j i h golobov, ki pa ne gnjezdij o 
kakor navadni lesni na drevji , ampak enako breguljam v 
gorskih razpokah . Vzel sem nekoliko mladičev in jih gojil;
pozneje pa , ko jim je s perutnicami vred zrasla serčnost, ,
odferčali so v stara gnjezda nazaj . 

Sicer sem imel mnogo reči, ki so mi bile v samoti . kajugodne, britko sem vendar pogrešal luči . Kako sem pač 
hrepenel po onem kosu voska, ki sem ga bil iz Afrike odpeljal! Treba je bilo sedaj premišljevati , kako si drugače 
napravim svečavo. Dobra misel me prešine in spomnim 
se loja koz ki sem jih jedel . Nabirali' ga tedaj v lončeno, 


na sol= posušeno posodo in iz stenja, sukanega iz ladjine 

vervi, začnem vlivati sveče. 

V tem času naletim nepričakovano na nekaj posebnega,
ob enem veselega. Malo korakov od svoje terdnjave zapazim,
namreč 10—12 klasov rženih in poleg njih nekoliko pšeničnih in rajžovih bilk . Kako neki so prišla ta žita v to 

podnebje? Nehoté pride na misel, da je tukaj Bog čudež 
storil, kar se domislim, da sem v deževji tu stresel vrečico, 
v kteri so bili borni ostanki po podganah objedenih rženih,
pšeničnih in rajžovih zern, da sem va-njo hranil smodnik . 

S čudežem zginila je skoraj moja hvaležnost do Bog a 
in vendar bi bil moral prav v tem spoznati posebno znamenje Božje dobrotljivosti, da je ohranil ta zernica. 

Dné 16. aprila. — Kočo sem popolnoma ogradil in dovolj sem bil sedaj zavarovan . Tako vsaj se mi je zdelo, a,
že naslednji dan bi bil skoraj ves sad tolikega časa in truda 
splaval po vodi. Za šotorom sem nekaj berkljal , kar me 
nepričakovano osupne grozna prikazen . Zemlja se začne gibati , s stropa v du.pljini se vsuje sipa , podpore omahujejo 
in z neznanskim ropotom padejo na tla. Da bl me razvalin e 
ne zasule, naglo lestvo, pristavim in skočim čez plot . Komajsem bil na 1mi strani, ogledam, kako se je kake pol ure 
od mene velikanska skala od hriba odtergala in z gromeéim 
bobnenjem valila v kipeče valove . Nikdar nisem doživel 
tako hudega potresa, že pervi tresk me je omamil, da se m 
se nezaveden zgrudil pod drevesom in še le dal ječ razlegajoči se šum me je prebudil iz omedlevice . Nehoté in brez 
nikakoršne pobožne misli mi uidejo besede : „Gospod Bog, 
usmili se me I ” 

Sicer sem se zopet oseréil , toda v stan se nisem upa l 
ter obsedel na zemlji , ne vedoč , kaj bi začel. Vedno boljsoparično je prihajalo , nebo se je preoblačilo z deževnim i 
oblaki in potegnil je veter, ki se je v pol uri spremenil v 
strašno- nevihto. Morje je vrelo in pene so se divje dervile 
po poveršji njegovem, šumeči valovi so pluskali ob bregove 
in vihar je s koreninami roval drevje. V treh urah je vtihnilo bučanje in jelo močno deževati. Sedaj še le se spomnim,
da sta veter in dež, nasledka potresa in da ga bode torajskoraj konec. Nekoliko potolažen vernem se v šotor in pre

en do kože stisnem se v kot, vedno še v strahu, da se 
strop nad menoj 'ne podre . Polakoma se vendar vpokcjim 
in stopim v shrambieo , da si s požerkom ruma zopet dušo, 
privežem. 


Deževalo je vso Božjo noč in skoraj ves naslednji da n 
da se nisem mogel ganiti iz stana. Najbolj potrebno se mi 

e zdelo sedaj , iskati si druzega stanovanja, zakaj kak o 

ehko me živega pokoplje še kak tak potres ! Sklenem tedaj, 

šotor prenesti , a premišljujem sem ter tje , kam bi ga postavil. Ko pa vidim , v kako lepem redu je bilo vse okoli 
mene , kako varno in složno prebivam, in ko pomislim, s 
kakošnimi težavami SOM delal malo terdnjavico, odločil se m 
se prav težko za preselitev. Začasno skle,nem š ostati v 
starem prebivališču, dokler novega ne napravim in začne m 
za silo sipo metati iz berloga svojega . 

Dné 22. aprila. — Nemudoma sem jel izverševati svoj 
sklep. Najprej poskusim svoje tri. močne sekire in več 
majhinih robevnic in spoznam, da sedaj niso za nobeno rabo, 
ker so se prej pri sekanji in tesanji terdih kolov jako izkuhale. Tu se mi zablišči v glavi : saj imaš brus. Toda 
prav tako hitro minulo me je veselje, domislivši se, d a 
ne morem sukati. Pač malokteri deržavnik si je tolikanj 
glavo belil v deriavnih poslih, kakor jaz , da ga, naredim 

za rabo. Po dolgem premišljevanji se mi je vendar posre

čilo , da sem napravil nekako nogavnico, ktero sem z nog o 
gonil, roke pa so bile proste. In postal sem brusač da mal o 
tacal. 

Dné l . majnika. — Ko se zjutraj ozeram po molju 

ugledam, stvar, podobno sodčeku, in res je bila, Mizo sto 
pivk' , mala beeka, in nekoliko ostankov naše ladije, čega r 
rebra so po zadnjem viharji više molela nad vodo . Sprednji 
korm ali. nos ni tičal ko poprej v sipi, temuč stal 6 čevlje v 
nad poverš jem. Strop ali paruba, odkerhnen od ostalega 
trupla, ležal je po strani in goré peska so ae bile nakupičile 
okoli ladide, da sem mogel sedaj ob oseku po suhem k razvalinam, ko je bilo treba poprej precej daljeé plavati . Sperva 
sem se čudil tej spremembi , pa kmalu sem sprevidel, d a 
je to beržkone uzročil potres, ki je tudi barko še bolje razdjal, zakaj sleherni dan so valovi podertine phiskali na suho. 
Najdeni sodček sem zvalil na breg in našel, da je pol n 

smodnika. 

Dné 3. maja. — Danes sem šel z žago k razsuti ladiji 
in prežagal tram , ki je berž ko ne podpiral zgornji strop . 

Potem sem kolikor mogoče pesek odpravljal, toda kmalu je 
*bilo treba nehati, ker voda je jela rasti. 

Dné 4. maja. — Ribe sem lovil. Nisem imel sicer 
terneka, ampak samo kos zakrivljenega železnega Brata, na 
,dolgi iz razsukane verni narejeni vervici , vendar sem vjel 


39 

mnogo rib, med njimi mladega delfina . Večkrat sem potem 
še lovil, vjete ribe večidel sušil na solncu in suhe jedel . 
Skoraj sleherni dan je bilo kaj opraviti na razbiti ladiji , 

tergal sem deske .i nje ali izbijal žeblje in drugo enak o 

z železnino in pri tem delu našel marsiktere reči za rabo, n a 
primer kos svinca, ki bi ga bil rad odnesel, pa je bil pretežek ; zatoraj sem ga razsekal na manjše kosce . 

Dné 16. maja. — Vso noč je brila huda sapa, in ostank e 
razsute barke raznesla na vse kraje. Valovi so na suh o 
ploskali zaboje, tesarskega lesa in podnic in moja lesna zaloga na bregu se je pomnožila, da bi si bil le pko ladijo iztesal, ko bi bil le količkaj umél o tej umetnosti . Tudi sod 
svinjine je priplaval na primorje , pa morska voda je mes o 
tako skazila, da ni bilo za vžitek. 

Dné 16. rožnika. — Sprehajaje se na jutro po bregu , 
zapazim veliko želvo. Bila je perva > ki sem jo tukaj videl . 
Vbijem in raztelesim jo in njeno kuhano meso se mi je 
zdelo najprijetniše in najokusnejše, kar sem še kedaj jedel ; 
saj sem pa tudi od prihoda na otok živel samo ob divjih 

kozah in tičih . 

Dné 27. rožnika. — Kakih osem dni sem bolehal, mra

zilo me je in po noči nisem mogel spati ; verh tega me je 
silno glava bolela, slednjič se me je lotila merzlica, da se m 
moral ves dan ležati brez jedi in pijače. ,ejalo me je strašno, 
a same slabosti nisem mol po vodo. Sedaj se vendar enkrat zopet spomnim Boga, a tako reven in zmeden sem bil , 
da sem zaklical samo : „0 Gospod, ozri se milostljivo na m e 
v moji revščini , usmili se me!” Utrujen naposled zaspim. 
Se le pozno po noči se prebudim in se čutim boljšega, da-s i 
me je mučila huda žeja. Ker je-pa nisem premogel kapljice 
vode v hiši , moral sem si odreči tudi to dobroto te r 
vdrugič zadremal . 

V tem drugem spanji. imel sem strašne sanje . Zdelo se 
mi je, da sedim unkraj ograje na tleh prav na istem mestu , 
kjer sem gledal konec potresa . Zdajci stopi. iz velikega sivo

eernega oblaka velikan, obdan s tako žarečimi plameni, da 
se mi je kar bliščalo pred očmi. Dolgi bliski švigajo na 
nebu in ko se njegove noge dotaknejo zemlje , strese se ta 
v svojem oserčji. Dolgo sulico z roko zavihti proti meni in 
z germečim glasom preti rekoč : „Ker te toliko opominovanj 
ni spokorilo, prebodem te malopridnež s to le sulico, umri ! ” 

Pri teh besedah se ves preplašen zganem iz spanja i n 

še dolgo časa pbtem se nisem mogel prepričati , da so bil e 
le sanje. 


Besede te ponočne prikazni so bile žalibog le preresnične , zakaj terd človek sem bil , ker imel nisem prav z a 
prav nobene vere . Lepe nauke očetove sem bil že zdavnejpozabil v onih 8 letih, ko sem se pečal samo z brezbožnimi 
judmi. Nikdar mi ni prišlo na um , v nesreči , ki me j e 
tolikanj preganjala, spoznati pravično šibo Božjo. Odkar sem 

bil v Afriki ujet, komaj enkrat sem Boga prosil pomoči ., a 
tudi tedaj ne , ko sem bežal s Ksuriom v tolikih nevarnostih. Ko me je potem sprejel portugalski kapitan , čuti l 
nisem nobene hvaležnosti za čudovito rešitev . Še celá , ko 
me je pozneje voda zagnala tu. na ta otok , natega in brez 
pomoči, nisem se kesal zavoljo terdovratnega svojega serca ,
temuč le tarnal, da sem rojen samo za nesrečo . Sicer sem 


41 

takrat , ko sem se iz izburkanih valov srečno otel na otok ,
čutil v sebi nekako hvaležnost do Boga, toda bila so le 
znamenja veselja — občutki trenutka, ki se spreminjajo. 
Svoje nesreče nisem nikakor hotel spoznati za naslede k 
Božje jeze , temuč prizadeval sem se v sebi zatreti vsakoršno žalost in lakote rešen mislil sem le , kako si stanovanje napravim in življenje ohranim . 

Le memogredé se je hvaležnost obudila v meni, ko se m 

zagledal rasteče žito ; ne mnogo več me je strah potresa 
opomnil najmogočnejšega sodnika. Še le huda merzlica, ve s 
moj revni stan mi je uternil solze in zbudil vest . „Sedaj” , 
pravim sam sebi, „sedaj s izpolnuje prerokovanje mojeg a 
očeta , ni ga , da me tolaži in mi pomaga. O dobri starši, 
da bi bil pač slušal Vaša opominovanja ; izpolnoval Vaše 
prošnje in ne zapustil domovine! Moj Bog, pri kterem je 
vsa moč in vse usmiljenje, ne zapusti me, zakaj moja rev-
ščina je velika! ” 

Tako že zdavnej nisem molil .
Dné 28. rožnika. — Merzlica je odjeiijala, vendar sanje


pretekle noči so me strašile še dolgo. Čas oddihljeja sem 
porabil v to, da sem k postelji postavil sklenico vode i n 
nekoliko ruma , da bi hudo žejo utolažil, ako bi me mra z 
zopet tresel. Na žerjavici sem si spekel kos kozlovine, pa 
mi ni nič kaj dišala. 

Potem sem se šel sprehajat na prosto , toda same sla 
bosti nisem mogel daljee ; toraj sedem na skalo ter se ozeram 
po širokem, sedaj mirnem in gladkem morju. Tu se mi zbudé 
misli : „Kdo je ustvaril vse te stvari, morje, nebo in zemljo ? 
In kdo vse to ohranuje in vlada? Ali ne Bog, ki vse vidi, 
vse vé? Da, on vidi tudi mene. Po njegovi volji, brez ktere 

se nič ne zgodi , živim na tem otoku ; njegovi previdnosti 
se odam, vse bode prav storil .” 

To premišljevanje me jako utolaži in zamišljen se ver 
nem proti domu. Pred njim zagledam zlato-rumeno klasje, 
sedaj polno dozorenih zern . Bilke potergam, poberem skerbno 
sad iz latovja in ga hranim za prihodnjo setev . 

Skoraj mi je ta sprehod več „škodoval, nego sem mislil, 
in bal sem se, da se me merzlica iznova loti . Sedaj se domislim, da Braziljci blizo vse bolezni zdravljajo s tobakom . 
Koj toraj krenem v klet, kjer sem ga imel precej shranjenega . 
Sam Bog mi je vdihnil to misel ; zakaj poleg tobaka naše l 
sem tudi ona tri sv. pisma, ki so mi jih iz Angleškega 
poslali v Brazilijo. Kako neprecenljive so bile te bukve za 
me! Kako pa rabiti tobak? Sam nisem vedel . Skušam toraj 


-tako in tako. Najpred ga nekoliko zveČem ; potem denem 
peresce na dve uri v rum, da bi ga pil ; naposled kot tretj e 

zdravilo sežgem ga nekaj na, Žerjavici in ta, dim sopem. 
Med temi opravki sem hotel brati., a omotica, po mojem 

nekako čudnem zdravih' ni dopuščala éitati več kokor le-t a 
stavek, ki sem ga ugledal najprej : „KliČi me v sili na pomoč in otel te bodem in ti me bodeš hvalil!” Te besed e 
kakor nalašč, za-me, neznano so 'ne presunile . Pač rad se m,
veroval v rešenje svoje ; toda dolga leta so poprej še pretekla . 

S tobakom navdani rum me je nenavadno omoti], i n 

kmalu sem tako terdno zaspal, da sem se prebudil še-le naslednji dan ob treh popoldne . 
Menim celo, da sem prespal 
še cel dan, ker na moji pra

-tiki mi je potem manjkal en 
dan. Čutil sem se boljšega,
pa silno lačen sem postal . 
Skuham si toraj močno jnhico iz želvine in okreva m 
odslej od dne do dne , vendar je bilo treba 2 . juija še 
nekoliko tobaka piti . 
Od 1 16. julija. — Tako. 

sem se tedaj ozdravil z rečjo ,
za ktero pa nisem porok, da 
vselej pomaga. Da-si slab in 
shujšan , vendar nisem opuščal, z nabitim samokreso m 
hoditi po svojem „kraljestvu. . ” 

Na nekem takem sprehodu 
dospel sem na prelepe zelene livade , ki jih poprej nise m 
videl, ter ondi našel tobaka dolgih, krepkih stebel, nekak e 
aloe in eukra ; poslednji je bil pa nepopolen in samorašeen, , 
ker ni imel nikakoršne odgoje . 

Unkraj te trate stopim v goščavo , kjer je bilo razni h 
sadežev , zlasti veliko soenatih melon na zemlji in nek o 
grozdje že zrelo na vinski terti, ki se je pohotno ovijala p o 
drevji. Teh grozdov naberem, da bi jih na solncu posušil 
zakaj surovih nisem hotel jesti, domislivši se, da je za čas a 
mojega bivanja v Berberiji več angleških robov, ki so preveč užili žlahtne-ga tertnega, sadu, umerlo za grižo. 

To potovanje me je toliko zamudilo, da me je noč prehitela, predno sem se je nadjal . Tudi pretruden sem bil, d a 
M se vernil dom -toraj sem prenočil pervikrat zunaj šotora . 


Kakor na dan svojega prihoda na otok zlezel sem tudi sedaj 
na drevo in prav sladko zaspal . Zjutraj sem jo mahal dalje 
po istem potu, vedno proti severu obernen , ker na strane h 

so mi holmci in griči omejali razgled. Kraj doline se je odperla lepa ravnina, jo je močil proti jutru tekoči potok . 
Krasno je bilo gledati , kako se je pertu enak razprostira l 
zeleni travnik, obsejan s tisoči in tisoče pisanih cvetlic . 
Palme so kviško molele košate verhove ; oranže, citrone in 
limone so mi kimale, naj sežem po njih in težko obložen z 
okusnim sadjem poslovim se od tega rajskega verta, da po 
hitim proti toliko časa zapuščeni koči . Ko pridem v svoj o 
„hišo”, bili so grozdji pokvarjeni in jagode stlačene , citrone 
pa, kterih sem našel le malo, prinesel sem srečno domu . 

Ona bogata dolina me je odslej tako mikala , da se m 
se že hotel tje preseliti. Ko sem pa imel iz svojega stana 

odpert razgled na širno molje in je bilo tedaj mogoče, d a 
kedaj ugledam kako barko mimo jadrati, popustil sem ravn o 
tako hitro zopet to misel. Vendar sklenem v onem blaženem 
dolu postaviti lopo ali vilo. Neutegoma se lotim dela in 
ogradim drugo svoje stanovališče z dvojno verstjo kolov, k i 
sem jih še prepregel z dračjem in ovijavnimi rastlinami . 
Mudil sem se pri tem delu do meseca avgusta. 

Obešeno grozdje se je dobro posušilo in nemudoma ga 

poberem, ker deževni čas se je že napovedal . Dve sto zabojčekov rozin ali civeb sem shranil v hrambo ter si 2 
njimi mogel sladiti prihodnje mesece . 

Dné 14. avg. — Danes je jelo deževati in pripravljen 
sem zopet po cele dni, celo po cele tedne preživeti v dobr o 

vterjeni koči na bregu . 

Danes se je v moje veselje pomnožila, moja družina . 

Zginila mi je bila mačka za nekaj časa, nisem vedel, kam? 
Ko gledam iz terdnjavice po okolici, glej! priskaklja m i 
vesela s tremi mladiči proti koči . Se ve, da sem urno nove 
goste prijazno sprejel. V zakotji je bila mlade toliko odgojila, da so bili varni pred mačkom in sedaj mi jih je pripeljala. 

Od 14—29. avg. — Neprenehoma dežuje. zivhn ob 
rozinah , kozjem mesu in praženi želvi, ki sem' jo vdel na 
lovu. Dan za dnevom dolbem svojo klet . 

Dné 30. sept. — Na zarezih svoje lesene pratike spoznam, da je leto in dan minulo, odkar sem prišel na otok . 
To obletnico praznujem s hvaležnim sercem do dobrotljiveg a 

Boga, ki me je tako prečudno ohranil . 


Ssto poglavje. 

Robinzon rokodelec in kmetovalec. 

Ker sem bil s černilom le slabo založen ga skorajdo malega posušil z obširnim opisovanjem vsakdanjih navadni h 
dogodeb in opravil, treba jé bilo sedaj resno berzdati premočno veselje do pisarije in zapisovati samo najvažniše prigodbe svojega življenja. 

Že poprej sem menda omenil žito , ki sem ga še premogel. Mislim, da dobro zadenem, ako ga po dežji posejem . 
Z leseno lopato torij izkopljem in zrahljam nekoliko sveta , 
razdelim na dva dela:in izročim zernje rodovitni. materi zemlji, 
tretjino pa previdno hranhn , ko bi ne bil morebiti nalete l 
pravega časa. Naslednji mesec je bila huda suša in moj a 
setev je komaj jela kaliti. Zato sem kar obupal , da bode m 
kaj žel, ker do prihodnjega deževja ni moglo zoriti . Poišče m 
tedaj druzega prostora, zemljo okopljem in posejem ostala 
zerna meseca svečana koj pred dežjem. Mokri sušec in mali 
traven sta bila tako ugodna moji- žetvi, da sem vsacega 
Žita pridelal po en bokal . 

Toda vernixno se k listopadu, ko je slednjič jenjalo 
deževati. Pervi lepi dan me je izvabil v znotranji otok k 
mojemu šotoru . Tu najdeni vse kakor je bilo pred nekterim i 
meseci. Ograja okoli poletne- hišice je bila popolnoma taka, 
kakor poprej , le živa meja se je gosto obrasla z zelenim i 
mladikami, ki so se je pohotno ovijale vse križem . Obreže m 
jih in vso zmes zopet v nekak red spravim. In res je lopa 
obetala v malih letih gosto senčnato streho. Enako zeleno 
steno zasadim potem tudi okoli terdnejše svoje hiše na breg u 
in iz dalje moje pripovesti se bode pokazalo , koliko mi j e 
to koristilo pri brambi moje perve terdnjave . 

Letni časi se v mojem podnebji niso tako prijetno i n 
rahlo verstili, kakor doma, ampak bili so le ali suhi al i 
mokri : od sred svečana do sred aprila je lilo, odtod do sre d 
avgusta je bilo suho ; od sred avgusta do sred vinotoka je 
deževalo, od sred vinotoka do sred svečana je bila suša . 

V prisiljenem samotarstvu od deževnih dneh sem izde -

Iaval raznih potrebnih reči. Poskusil sem tudi j e r b a s e 
plesti. Pri tem so me podpirale skušnje iz mladih let . Kdo 
bi bil pač mislil, da mi bode kedaj hasnilo, da sem večkrat 
pokukal k sosedu k o š a r j i! Perve veje, s kterimi sem jel 


delati, bile so prekerhke . Sedaj ugledam mladike okoli lope . 
Te se mi zdé boljše. Bile so šibke kakor verbove šibe . Ni 
bilo toraj težko, da sem z umetnimi svojimi rokami splete l 

mnogoverstne košarice za različne potrebe . Da-si niso bile 
preveč lične, za silo so bile vendar le. 

Moje življenje je prihajalo vedno složniše, kervavo se m 

pogrešal le ene same reči : kuhinske posode . Sicer sem imel 
kotel, a bil je tako velik , da v njem nisem mogel kuhati 
malega kosa mesa niti juhe . — Kako si toraj pomagam ? 
Mislil sem si : da le najdeš ila, žgeče solnce bode ti že posušilo lonce. No, moji lončarski pridelki ! Bog sam vé, kolikokrat sem poskušal, kako prečudno sem obračal in obračal 
dobro mamico, ki jej pravimo zemlja, kolikokrat so se razsule posode na solncu ali pa pobile pri prenašanji : v dveh 
mesecih še le po neštevilnih poskušnjah sem stlačil dve gerdi 
spaki, ki bi ju preveč častil, ko bi terdil, da ste bili l e 
količkaj podobni najslabšim ladjinim veréem . 

Z več() posodo tedaj ni bilo nič, toliko bolje se , mi je 
posrečila manjša, kakor : ploščeki, lonci , vereki , sploh vs e 
reči, ki se dajo delati z rokami. Solnee jih je posušilo 
prav dobro. 

To je bilo še dosti ugodno . Kot lončarsk umetnik sem 
si izdelal razne posode , da v njih hranim mnogoverstneg a 
živeža, take pa vendar še nisem premogel, ki bi sterpel a 
ogenj. Premišljujem toraj sem ter tje, kako z ognjem uterditi lončeno posodo. Ker pa prav nič nisem uma niti o izdelavanji lončarskih peči niti o lošu ali glazuri, s kter o 
lončarji svojo blago polivajo ali steklenijo, postavim kar 
v versto velike majolike, na nje nekoliko manjših in okol i 
vseh zažgem germado , da bi se peščeni deli v ilovici rw 
topili. V 5—6 urah so lonci rudeči postali. Ogenj je polagoma pojemal in imel sem tri dobre verče in dva lonca, k i 
so bili popolnoma terdni pred ognjem . To je bilo veselje ! 

Marsikterega kraja svojega otoka še nisem bil prehodil . 
Snamem tedaj nekega dné puško s klina , vzamem seboj_ 

sekiro, dva suhara, zabojček rozin ter se napotim s psom . 
Ko dospém konec doline, kjer je stala moja poletna kočica,
ugledam na zapadni strani morje in ker je bil zrak čist k o 
ribje oko , dalječ na obzoru megleno progo , razprostirajoč o 
se kakih 15—20 milj proti jugu. Nisem sicer vedel, je li to 
bregovje kakega otoka ali amerikanske dežele, dozdevalo se 
mi je pa vendar, da španske naselbine ne morejo dalječ biti 
od ondot, in da se utegne vendar kedaj prikazati kaka 
barka. Morebiti pa tam prebivajo oni divji ljudje, ki člo


veško meso žró ter si s tem pridobili žalostno slavo i n 
ime : pesjanerji ali pesjaki ? 
V tacih mislih korakam dalje po ravninah in travnikih , 

kjer so rasla mnogotera krasna zelišča in cvetlice , tu i n 
tam pa tudi kako germovje. Na drevesih so sedeli golobje 
v tropah, njih kruljenje so prevpile čvereajoče pisane papige . 
Tacega krasnega tiča moram imeti., djal sem sam pri sebi , 
in res vjamem mladega pa prevzetnega hrušta ter ga s palico t4.o zadenem, da qmamljen pade z veje . Kmalu se oživi 
in radosten ga vzamem seboj. 

Po nižavah sem videl tudi živali, podobne našim zajcem , 
druge so bile menda lesice , toda puške nisem hotel rabiti , 
ker koze , golobje in želve po mi dajale tako slastno meso 
in rozine tako okusen prigrizek, da tudi. Londonski sejni ne 
premore boljšega. 

Pri preiskavanji otoka preril sem le 2—3 milj na dan , 
na de s no in levo sem pa krenil večkrat tako daljee, da se m 
vselej prav utrujen prisopihal na mesto, kjer sem hotel pre-
nočiti. Ležišče so mi bile, ali široke veje na drevesu ali 
vlažna zemlja pod milim nebom. Ko pridem kraj morja, zavzamem se videvši, da so ti bregovi mojega kraljestva jak o 
prijetniši in da živi tukaj mnogo več živali nego na un i 
strani. Silno veliko želv se je grelo na pesku in morski tič i 
brez števila so se ošabno sprehajali sem ter tje . 

Dozdeval se mi je sicer ta kraj otoka rodovitniši mem o 
onega , kjer 'je stala moja hiša, vendar me ni mikalo, preseliti se tu sem . Rajši sem se spustil dalje kakih 12 ur prot i 
jutru. Mejo svojega popotovanja sem zaznamoval .s kolom, 
ki sem ga v zemljo zabil, da bi se pozneje mogel spomniti , 
do kje' sem prišel . Obernem se potem na zahodno stran, da 
udarim po drugi poti domu. Ko hodim skoraj tri milje, obstanem v kotlu , okrog in okrog med visokimi, gosto obra

ščenimi gorami, da sem se moral po solncu ozirati, da izvém,
kje da sem. Tri dni sem se mudil v tej dolini, in ves čas 
je bilo nebo tako oblačno, da solnca še videti ni bilo . Nisem 
vedel, kam bi se obernil. Prisiljen sem bil toraj, pogledati,
kje je kol, in od ondod verniti se domu . 

Med potom je pes ugrabil mlado kozo . Urno priskočim,
da mu jo iztergam iz ostrih zob. Verv okoli vratu in naprej smo mahali, dokler smo v nekaj dneh prisopihali kstanu, neizrečeno utrujen po Žgečem solncu. Več ko mesec 
dni nisem bil doma. Kako sladko sem toraj zopet zaspal na

soji obešeni postelji! 


Najpred sem moral sedaj kletko narediti papigi, ki s e 
mi je Že nekoliko privadila. Potem je bilo treba kozo iz 

lope v dolini spraviti domu in lačno živalico preskerbeti s 
tečno klajo. Našel sem jo še privezano na istem mestu, kjer 
sem jo bil pustil , in krotka kakor domača žival je stopala 
za menoj in mi iz rok zobala vado , s ktero sem jo vabi l 
za seboj . 

Zopet je napočil dan 30. septembra in zopet sem s postom in molitvijo obhajal obletnico rešitve na ta otok . Dve 
leti sem živel tukaj, edini prebivalec sem bil, kralj in podložnik ob enem — veliko sem skusil in preterpel v teh dveh 
letih. In le en sam žarek upanja mi še ni, zasijal, da bo 
dem kedaj rešen s samotnega otoka. Vendar zahvalim neskončno dobrotljivega Boga , ki mi je osladil revno moj e 
življenje in brez kterega bi bil nesrečen . 

Kedar sem se poprej klatil po ravninah in gorah, d a 
ali kako zver vstrelim ali kaj novega najdem , vsikdar se m 

se domišljeval, kako nesrečen in zapuščen da sem . Zdelo 
se mi je, da sem jetnik, ki zapert z brezkončnimi zapahi. in 
velikanskimi ključavnicami velikega morja v divji puščav i 
žalostno životari brez upanja, da bode kedaj rešen. Večkrat 
so me motile take misli in prehude žalosti sem roke lomil 
in britko jokal. 

Sedaj je bilo drugače! Nove misli, ki sem jih zajema l 
iz sv. pisma, bukev vseh bukev, spremenile so me in kedarkoli sem bral sveto-pisemske tolaživne bqsede, utolažil sem 
se in postajal serčniši. Ta dan sem se celo terdno prepričal, 

a sem lehko tukaj v samoti sreéniši, kakor morebiti zunaj 
med svetom. Zatoraj zahvalim Boga, da me je tako čudn o 
pripeljal k spoplanji mojih pregreh in zmot . 

Pričelo je tedaj tretje leto mojega otoškega samotarstva. 
Vsakdanje svoje opravke sem precej natanko razdelil tako-le : 
Najpred sem trikrat na dan nekoliko časa odločil molitv i 
in branji sv. pisma, potem sem hodil na lov za kake tri ure 
do poldne, se vé, če je bilo vreme ugodno . Domu se vernivši, 
sem pospravljal ali kuhal nabrana jedila. O poldanski vročini sem navadno zadremal . Včasih sem pa hišni red spremenil : zjutraj delal, zvečer lovil . 

Listopad se je premikal h koncu in jel sem misliti n a 
Žetev. Ali kako se prestrašim , ko se na njivici prepričam , 
da kozam in živalim, ki sem zajce imenoval, žito jako diši 
in da so mlade, sočnate bilke skoraj do malega vse bile 
tako nizko objedle, da niso mogle v latovje. Treba je bilo 
toraj hitro v okom priti roparskemu razdjanji : ogradim tedaj 


njivo z gostim plotom, da nepovabljenim gostom enkrat z a 
vselej pot zamašim. To vam je bilo težavno delo ! Tri tedn e 
sem se ukvarjal ž njim. Razun tega sem tudi streljal na 

živali, ki so se po dnevu bližale, in po noči je pes varoval . 
Kmalu so sitneži izostali. 

Bohotno rasteče bilke so privabile k sebi čveteronožn e 

kosmatince, zernje pa je mikalo krilate tise . Ko se namreč 

nekega, dné ozeram po polju , kako kaj kaže , mergolelo je 

po okolici neštevilnih, raznoverstnih tičev, ki so nekako po

smehljivo že čakali , češ kedaj jim pač prepustim njivo. V 

tacih okoliščinah nisem mogel prizanašati. Vstreljim med 

najgostejšo tropo in zdajci se dvigne izmed režišča z divjim 

krohotom kar oblak samih tičev, ki jih doslej še nisem bi l 

zapazil. 

Upanje , da bodem kaj našel, bilo je po tacih skušnjah. res žalostno, vendar nikakor nisem hotel, da se mi š e 

zadnji žitni ostanki pokončajo. Zato sem pred vsemi pregledal storjeno škodo . Ni bila tako silna, kakor sem si domišljeval, ker zernje je bilo še prezeleno za ptiče . 

Ko stojim poleg njive in puško nabijem , posedajo po 
pervem strelu prestrašene tise na bližnje drevje in prežaj o 
menda, kedaj odidem. Takrat res grem in na videz zapustim 
polje. Ko bi trenil, planejo požrešne roparice nad rež. To me 

pa tako razkači, da kar ustreljim med nje in tri smertno ranim. 
Tako sem jih tedaj dobro izplačal. Kakor na Angleškem tatove 
obešajo, obesim jih tudi jaz drugim v svarilo in strah. Nasledek tega djanja je bil očiten : nobena žival se odslej ni 
več upala na moje polje, da, vse so še celo zapustile ta kraj , 
kjer se jim ni nič kaj varno zdelo . Sedaj sem smel vesel 
pričakovati grudna, ko žito drugič zori. Kdor bi me -,bil pa 
gledal , kako sem žel, serčno bi se bil smejal , zakaj bre z 
kose in serpa mahal sem s krivo sabljo strašno tje po žitu . 
Nažel sem, Bog si vedi, koliko . Klasje sem nabral v velik 

jerbas in vsakega posamezno izmamil z rokami . 'lokal semena mi je dal kaka dva koma rajža pol koma reži. 

Ta mali pridelek v kruh spremeniti ni kazalo , ko b i 
bil to tudi vedel in znal zatoraj ga sklenem shraniti za 
prihodnjo setev . 

Sedaj je bilo treba več sveta obdelati nego poprej, ke r 
semena je bilo več ko za en oral . Drevesa nisem imel, 
skusil sem tedaj lopato narediti. To me je mučilo ves ljubi 
teden. A pri vsem tem nisem izdelal prav nič mojsterskeg a 
preokorna in pretežka mi je bila . Delal sem s tem orodjem 


kakor je bilo mogoče in vesel sem bil, da sem seme na 
prostornih njivah tik svojega stanovanja srečno v zemlj o 
pospravil. Rajžu sexn odbral najbolj močvirni kraj, ker se m 
zapazil, da le na prav vlažnem svetu obilno rodi . Njive se m 
zagradil z močnim plotom in nadjaz se, da se do konec leta 
dobro obrasté . 

O deževji, ki je ' sedaj nastopilo , tičal sem večidel v 
koči ter ukvarjal se z marsikterimi opravili. Da se oddal).
nem, učil sem papigo govoriti . Kmalu je znala brihtna žival 
svoje ime žlobodrati in na tanko je izgovarjala : „Pol! Pol!” 
Ta je bil pervi človeškemu podobni glas , ki sem ga 'tukajna otoku črti iz tujih ust . 

Sedmo pogla 

RoMnzon pek in la Ijotesar . 

Ni ga bilo na svetu rokodelstva, ki sem ga tako grozno 
malo poznal , kakor kamen sekati, in vendar je bilo treba 
premišljevati , kako si osnujem možnar ali kako drugo pri

ložno orodje, da žito v moko stolčem. Tu pač je nepotrebno 

dostavljati, da v svojih mislih in željah nisem dalječ segal 

ali celó po umetnem mlinu . Dolgo sem iskal kamena, k i 
bi se dal izvotliti; toda zastonj, kamen na otoku se jc tako 
drobil, da ni bil za rabo. Naposled sklenem kak terd hlod 

privleči iz boste . 

Z neizrekljivim trudom posekam debelo drevo, na spod 
njem kraju odsekam nakit' podoben kos, obsekam ga s 
sekiro in izvotlim na ognji , kakor Braziljski deželani 
svoje šajke. Tolkač mi je bil bat iz istega lesa. 

Pa tudi s i t o sem moral imeti , da bi moko presejal 

očistil otrobov. Tu pa sexn bil v zadregi ; zakaj premogel 
nisem ne kanefasa, ne 'Žime, in platna, ki mi je bilo ostalo , 
imel sem le borne cape. Po dolgem premišljevanji domislim 
se, da sexn iz razbite ladije med drugo mornarsko šaro pri 
nesel tudi nekaj katonastih in mu.šelina,stih rut. Iz teh si 
napravim tri sitica, ki so 'bila še dosti dobra . 

Med tem je prišel čas žetve . Dobre volje sem jo z jerbasi mahnil na polje in vesel ogledoval bogato žetev. Urno 

Robinzon 4 


se lotim dela, žito požanjem in povežem v snope, pomeée m 
v jerbase in odnesem domu . Tu pustim vse, kakor je bilo 

prineseno, da o svojem času zernje izmanem , zakaj niti 
poda niti cepca nisem premogel . 

Veliko sem nažel . Pridelal sem 20 korcev žita in tolik o 
rajža ; zato sem bil prisiljen žitnico razširiti in zboljšati. Ze 

je bilo dokaj časa , da nisem vžival kruha . Sedaj sem imel 
dovolj blaga. Iz skušnje sem sedaj vedel , da na leto lehk o 
po dvakrat sejem in žanjem ali bom prihodnjič samo po enkrat sejal, hotel sem spoznati iz tega, koliko bodem sedajpovžil. 

Najprej tedaj izmanem klasje , v možnarji stolčem in 
presejem skozi brodarske rute. Za peko je pa treba , kakorznano , peči in zopet sem bil v hudi, stiski, toda sila kola 
lomi. Naredim iz gline velike, zelo široke, pa ne globoke 
piskre. Kakor popred lonce, žgem tudi te v ognji. Kedar 
sem toraj hotel kruh peči, zanetel sem močen ogenj na 
ognjišču, ki sem ga bil z žganim kamnjem svojega izdelk a 
dobro potaracal, potem žerjavico razberskal, da so se kamen i 
razbelili, za tem žerjavico pobral , pepel čisto pometel in„vsadile hlebe ali bolje rečeno plitve opresnike, z lonci pokril ter jih okrog obsul z žerjavico in pepelom , da je bila 
vročina tem veča. Na ta način sem kruh pekel tako dobro 


M 

kakor v najboljši peči ; v kratkem sem znal peči celo paštete ,
pipice , pogače in druge umetne močnate jedi, da se je v 
prihodnje tudi na moji enolični mizi kaj spremenilo . 

.Pri teh opravkih spominjal sem se večkrat onega pri 
morja, ki, sem ga zadnjič dobro videl kot tamno progo n a 
,obzoru, in ker sem si nakrat domišljeval, da je ona dežel a 
gotovo kos Amerike, vleklo me je čez široko morje in silno 
sem kopernel po njej . Ves navdušen še mislil nisem, kak o 
nevarno da je morebiti ondi. Kakor poprej bi si bil moral 
reči , da tista pokrajina ni obljubljena dežela , ampak pre d 
ko ne obrežje, kjer prebivajo karajibi, kterim je človeka za 
klati in poročati — prava malenkost. 

Sedaj sem se prepričal, da voda je mokra. Nazaj sem 
si želel Ksurija in barko z latinskim jadroni, v kteri se m 
se nevarno vozil ob afrikarnskem bregovji . Brez pomislika 
bi se bil iznova izročil burnemu morji . 

Toda prazna je bila ta Želja . Kar se domislim šalupe ali 
-čolniča naše ladije, ki je ležala precej daljeé na bregu . 
Urno se napotim gledat, kakošna je še . Najdem jo na istem 
mestu, pa narobe, ker valovi in viharji so jo vergli na suh o 
v visoko peskovino . Težava je bila, kako čolnič oberniti in 
iz peska vzdigniti, brez pomočkov mi je bilo pa toliko mogoče, kakor ves otok oberniti. Grem toraj v gozd, posekam 
tekaj drog in oblikovcev in nesem k čolnu, da poskusim . 
Ce ga spravim na spodnji tram ali podsek in popravim , 
mislim sam pri sebi, smem upati, da vendar le odrinem Ž 
njim na morje. 

Ves moj nepopisljiv trud in vse prizadevanje je bilo 
zastonj . Ko sprevidim, da ni mogoče ladjico ganiti, začne m 
pesek izpod nje izkopavati, da sama derkne v vodo. A tudi,
ko se je to zgodilo, nisem je mogel poriniti navzdol. Popustim tedaj to trudapolno delo, s kterim sem se mučil 3 d o 
4 tedne . 

Spodletelo mi je sicer, a to me še bolje spodbadalo in 
v glavo sem si vtepel , da si sam iztešem šajko , kakoršn e 
prebivalci teh krajev delajo brez orodja, da, rekel bi, celo 
brez rok kar z velikega debla. To se mi ni zdelo samo mo

goče, temué prav lehko in v mislih sem se že veselil : koliko več pripomočkov in orodja da imam jaz mimo zamorcev 
ali indijancev. Se vé, da je bilo pomisliti, da je bilo meni,
ki sem bil sam, mnogo teŽavniše, nego tem, ki si morej o 
drug drugemu pomagati. In koneéno kaj bi mi koristila 
najlepša šajka, bi je pa ne mogel v morje spraviti? 

4* 


Človek bi mislil, € a so me skušnje pri barki, ktero se m 
se zastonj prizadeval vzdigniti, dovolj jasno učile , da n i 
lehko, čolnič v vodo poriniti. Vendar ni bilo tako! Ves 
zbegan in razmišljen se poprimem dela prav abotno . V časih 
me je sicer še motilo vprašanje : kako pa bodeš spravil čol n 
v vodo? toda vselej potolažim strah z bedastim odgovorom :
Že dobro Robinzon! Pred šajka, vse drugo bode že šlo ! 

S kratka : terma je zmagala . Najdem prelepo drevo ,

kakor nalašč za moj namen. Pri koreninah je v premeru 
merilo 5 čevljev 10 palcev in 4 čevlje 11 palcev v visokosti 22 čevljev, kjer je bilo drevo tanjše in se razhajalo na več vej. Dvajset dni je bilo treba, da sem poderl 
tega velikana in 14 , da sem mu odsekal veje in verh. Potem sem skoraj ves mesec deblo zunaj obokal, da je dobil o 
trebušno podobo šajke , ki more na vodi plavati, pa ne s e 
nagniti. In poleg vsega tega sem ga še tri mesece votlil p a 
ne z ognjem, kakor Indijanci, ampak s sekiro in dletom . 

Ko sem dognal vse delo, veselil sem se neizrečeno ; zakaj res še nisem videl tako velike, iz enega debla izsekan e 
šjke, ki je bila prostorna za 26 oseb, toraj tudi za-me i n 
za vse moje blago . Iarsikterikrat je zapela sekira, udarilo 
kladvo , marsiktera sraga je padla pri tem delu in ko bi 
bil mogel čolnič spraviti v morje , kdo vé, ali bi se ne bi l 
spustil na najnevarnišo pot, kakoršne še ni skusil nobede n 
prederznež ? 

Nova ladija je ležala samo 300 čevljev od molja. Svet 
je jo dvigal proti bregu ; to je bila največa overa . A to me 
ne moti; zato jainern zniževati reber, da bi svet visel proti 
kraju. To vam je bilo šmentano delo ! Pa kaj clovek ne stori ,
da bi se . rešil! Ko je bila pot že precej ravna, kar nič,. 

nisem bil na boljšem, ker šajka, se ni ganila z mesta, kakor 

popred ne čolnič . Potem premerim daljavo med svojo šajka 
in moljem, pa tudi, kako globok je svet in kako široko j e 
treba kopati, da naredim kanal do molja ter po njem ladjico, 
spustim v vodo . Ko premišljujem to ogromno delo — kanal 

bi bil moral biti najmanje čevljev globok — in ž nji m 
primerjam delavne moči , to je, svoji dve roki, izračnnixn,
da dobrih 10—12 let bi minulo, predno dosežem svoj namen . 

To me je silno pobilo in sedaj, se ve da sem prepozno, 

spoznal traparijo , da sem pričel delo , ki ga poprej nise m 
natanko pretehtal in pomislil, je-1i ga morem s svojimi močm idognati ali ne. 

Med tem delom mi je minulo. eeterto leto na otoku. 
Obletnico sem obhajal kakor poprej s pobožnim premišlje


-vanjem, ki me je obilno tolažilo . Vdal sem se v pridnost 
in voljo Božjo. Svet se mi je zdel , kakor tuja , daljna de

žela, kjer smo nekoliko časa živeli, potem jo pa za vselejzapustili in s ktero nas ne veže nobena vez . Po pravici sem 
toraj smel reči svetu, kar je Abraham rekel bogatinu : Med 
nama je velik prepad .

v 
Cernilo mi je že davno pošlo , da nisem mogel zapisovati znamenite svoje dogodbe . Večkrat sem se kratkočasil 
s prebiranjem obširnega dnevnika in kedar sem se oziral v 
prelekle dni, čudil sem se , kako se nekteri dnevi vjemajo,
ki so bili za-me posebno osodepolni. Da sem babjeverec,
prav lehko bi verjel, v srečne in nesrečne dni . 

Oni dan , ko sem staršem ubežal v pluli , vjel me je 
mornarski ropar in odpeljal v sužnost. Ko sem se rešil iz 

-viharja pri Jarmut-u, prav tisti dan sem srečno pobegnil iz 

aleh-a. Dné 30. l. 1659., bil je moj 26. rojstni god — otel 

sem se čudovito na ta otok. 
Za černilom mi je zmanjkalo suhara ali cvibaka, in 
da-si sem ž njim ravnal zelo varčno , pojedel sem ga do 
` s ega že leto pred žetvijo . 
V slnairnbi za oblačila je bilo tudi jako žalo . Že več 
času sem nisem imel nič druzega nego nekoliko mornarskih srajee, da so me varovale pekočih solnčnih žarkov . 
Pregledam skrinje in omare in najdem še nekaj obleke za 
rabo in poleg tega par velikih, poveršnih sukenj . Skorajsem se smehljal , ugledavši poslednje, ker , v tej vročini bi 
ne prebil v njih in vendar sem tudi iz njih naredil nekajpripravnega . Ker so bile vse moje haljine v precej otožnem 
stanu, poskusim srečo tudi kot pošten kr9jač ter si vreže m 
tri kamižole, ki sem jih mislil dolgo nositi. Ce so se pa izdelki 
poveršne obleke obnesli, da se Bog usmili, kako glasno s o 
le upile moje hlače, kakošen mojster skata da sem. 
Tu moram donesti, da sem kože vseh čveteronogih 
živali , ki sem jih usmertil , hranil in na drogih na solne u 
sušil. Nektere so postale tako terde , da niso bile za nikakoršno rabo ; ktere se pa niso tako skerčile, služile so mi 
verlo dobro . 

Iz kož si naredim pred vsemi veliko pokrivalo, na kterem pustim dlako zunaj , da sem zavarovan proti dežju . 
Perva poskušnja je izšla še dosti dobro. Tedaj se prevzamem 

češ, v meni tiči viši talent za krojaško umetnost, in radosten sklenem , iz posušenih kož séšiti janko in do kolen 
dolge , široke hlače . A kamižola in irhaste hlače sem taka 


preserčno slabo skerpal, da se je visoka misel v mojo mojstersko roko dokaj omajala . 

Še nekaj sem težko pogrešal : d e ž rt i k ali solnčni k. 
Pogostem sem bil namreč, na prostem , vročina je bila nesterpljiva. Precej časa nisem zmašil nič prida, ker največa 
težava je bila dežnik tako narediti , da bi se dal zaperati ,
sicer bi ga moral vedno razpetega nositi, kar bi bilo še boljnerodno. To nosno streho sem pokril s kožami z dlako,
venkaj oberneno in tako me je branila dežja in solnca . Kedar je nisem potreboval, zapori sem jo. 

Za silo sem bil tedaj še dosti oskerbljen z vsem potreb

nim , kolikor je bilo mogoče v samoti ; toda človek nikoli 
ni ugnan. S koristnim sem hotel strinjati prijetno in čes a 
bi si sedaj bolje želel kakor — pipice! Saj sem se ž e 
izkazal v Iončariji, da mi je bilo kdo izdelati igrača. Na 
umetno lišpanje tega orodja se vé , da nisem mogel misliti . 
Tudi cev se je dobila in sedaj sem žlahtno zelišče pušil po 
svojem kraljestvu, da je bilo kaj . 

Ne morem terditi, da se mi je v naslednjih petih leti h 
pripetilo kaj znamenitega , ker živel sem v istih razmerah 
na tistem mestu in prav tako, kakor poprej. Sejal sem, kruh 
pekel, grozdje nabiral, ter vedno skerbel, da mi ne zmanjk a 
Živeža . Tudi na lov sem zahajal, tiče in koze streljal, včasih 
vjel še kako želvo za okusno juhico in ribaril. Da sem 
vmes tudi pridno tesaril , lončaril, koše pletel, celo pošten o 
krojačaril in s tem čast delal tem rokodelstvom, ni treba 
dostavljati. 

V teh petih letih sem posebno meril na to, da izteše m 

novo barko, pa to reč modrejše pričnem nego popred . Sicer 
tudi sedaj nisem našel namena svojemu primernega debla 
blizo brega, ker gozd je bil precej dalječ od morja. Šel sem 
toraj kake pol ure v notranje in sicer ob potoku, kjer sem 
s plavi pritisnil h kraju. Ondi najdem slednjič 15 vatlov 
od vode, česar sem iskal. Najpred drevo podrem, obsekams sekiro in dletom in v kratkem je bila dodelana šajka. 
Potem izkopljem šest čevljev širok in štiri čevlje globo k 
kanal in s potom v obrazu spravim barkico z ladjenice v 
potoček in potem v morje. 

Da-si sem nič manj nego dve leti tesaril ladijo, ni bila 
tolikanj velika , da bi se v njej upal na uno stran , ki j e 

bila po mojih mislih dalječ do 40 milj. Vesel sem pa vendar bil, videvši, kako gladko in varno je plavala moja šajka 

na valovih in če sem se moral odreči želji , obiskati ono 


55 

obrežje, zdela se mi. je dosti močna in pripravna, da v njejposkusim vožnjo oko i. svojega otoka. 

Koj začnem izverševati to željo. Na ladijo postavim 
malo drevo, obesim nanj jadro , skerpano iz nekterih platnenih cap . Isto tako' napravim na obeh straneh skrinjice i n 
shrambe za živež, smodnik in svinec, da so varovani dežj a 
in morskih pen. Znotraj po dolgem izdolbem votlino, položi m 
va-nj pušo in pribijem čez njo platno , da se ne zmoči . 
Razen tega vtaknem konec barke svojo streho , da bi mebranila Žgečih žarkov, dodenem kermilo in sidro in začne m 
za poskušnjo vozariti se za kratek čas . 

Po taeih vožnjah prepričan , da je barkica dobra in 
terdna , nisem se mogel dalje ustavljati želji, jadrati okoli 
svojega malega kraljestva . -V ta namen prinesem v šajko 
potrebne hrane, namreč 24 hlebov ali rženih opresnikov, lonec 

rajža , polovico koze in sklenico ruma , verh tega vzame m 

seboj streliva in dve veči poveršni suknji, da ste mi v 
hladnih nočeh deloma za ležišče deloma za odejo . 

Tako preskerbljen stopim dné 6 . nov. v šestem letu svo

jega vladanja — ali če hočete svoje suŽnosti — na Iadij o 
in odrinem. Toda ta pot se je drugače zasuknila, kakor se m 
mislil. Ko se vozim nekoliko časa in prijadram do izhodnegabregovja, zagledam skalovje, ki je segalo dve milji dalječ v 
molje, njegove šterline so bile deloma nad, deloma pod vodo . 
Konec teh čeri se je razprostirala sipa še pol milje dalje,
da bi bil tedaj še le po dolgem ovinku prijadral okoli njenega nosa. Ta opazka mi je bila jako neugodna ker se mi 
je zdelo vendar le prenevarno voziti se med neznanimi pečinami, vernem se v zaliv in sidro veržem. Potem zadenem 
puško na rame, stopim na suho in krenem na grič, s ktereg a 
sem se ogledoval po pečevji . S tega kraja zapazim siftn tok, 
ki je deri prav blizo skrajnega konca sipine . To bi bilo zame lehko nevarno zakaj , ako me potegne val za seboj,
nikdar ne vidim več otoka. Na južni strani je bil enak tok, 
pa nekoliko dalje od brega. Zavoljo tega je bilo treba 
veslati kolikor mogoče blizo kraja. 

Ob enem je veter pihal in zaganjal valove v skale in 
sipo . Tedaj čisto nič kazalo odriniti na morje, ker zavolj o 
kipenja valov je bilo prenevarno voziti se blizo brega , i n 
zaradi toka se nisex smel dalječ spustiti . Zatoraj miren 

ostanem v zalivu dva dni. 


Osmo ~ ~lt,vic 

Robinzonova nesrečna voza ja. 

Zjutraj tretjega dne se vleže veter, morje =h-i in sedaj 
še-le odjadram. A moja osoda bodi v svarilo nevednim in 

prederznim brodnikom! Komaj sem namreč prijadral d o 
konec sipine ter bil le za barkino dolgost od kraja, čuti l 
sem se v globini in tok, močen kakor hudournik, me j e 
tako silno zgrabil, da nisem mogel druzega početi nego delati na vse kriplje, da bi ne prišel sred toka. Toda ves trud 
je bil zastonj : dalje in dalje so me dervili valovi od sip e 
na moji levici . Najrahlejša sapica se ni ganila, da bi si bil 
z jadri pomagal iz toka, z veslanjem tako nisem nič opravil . 

e sem menil, da sem izgubljen, ker oba toka sta se stekala, 
kakor sera opazil na enem mestu in ako zabredem na tisto 
mesto , telebneta me gotovo z vso silo na širno molje . Pretila mi. je poguba ne toliko zaradi morja , ki je bilo zuna j 

tako mirno, temuč zavoljo pomanjkanja hrane, zakaj s tem , 
kar sem pervi dan pritiral na barko, in z želvo, ki sera j o 
vjel poprejšni dan, nikakor nisem mogel izhajati, če m e 
valovi zanesejo &lijoč na široko molje, morebiti veliko miljod kterega si bodi brega . 

Sedaj sem se milo oziral na samotni in zapuščeni otok , 
kakor na prelep raj, in preserčno sem si želel nazaj . „Ojsrečna samija”, klical sem, „ali te res ne bodem „ Iikdar več 
videl? Ne, nikoli bi te ne hotel zopet zapustiti !” 8e-le sedaj , 
ko sem mislil, da jo moram izgubiti, spoznal sem vrednost 
njeno. Z neprestanim veslanjem in neizrekljivim trudom sera 
se proli 5. uri popoldne z Božjo pomočjo vendar izmetal iz 
hudih tokov in srečno stopil zopet na priljubljeni svoj otok . 

Ko sem bil na suhem , molil sem hvaležnega serca 
Božjo previdnost in slovesno obljubil, nikdar se ne spustit i 
na široko morje . Ko se oddahnem ter z južirio okrepčam, 
ležem v senco pod drevo in zaspim . Naslednji dan premišljujelii jadrati ob kraju proti zahodu , da ladiji najdem za 
vetje. Zdajci zapazim nekaj ur dalje kanal, ki je segal v 
deželo ter vedno ožji izlival se v majhino reko . Ondi pustim 
barko, vzamem seboj le puško in .soln4nik, ker je silno pripekalo in mahnem peš proti poletni hiši , kjer najdem vs e 
pri starem. Zlezem čez plot, ležem v senco in utrujen vročine in dolgega pota kmalu zaspim . Iftko se pa prestrašim, 


ko zaslišim v spanji glas : ,,Robin, Robin ! ~~jo si? Robin 
Kruzoe, kje si? Kje si bil ? 

Tako terdo sem bil zasmereal, da sem se še le po'večkratnem klicanji prebudil . In (lej, moja papiga je sedela n a 

plotu in tako kričala ! Teh besedi s m jo s kraja učil, keda r 
se,m bil prav žalosten. In tudi sedaj še, ko som prepričan , 
da je ona tako besedovala, nisem si mogel razjasniti, kako 
da je živalica tu sem prišla. Ni se, veliko zmenila za moje 
čudenje, ampak blebetala in prilizovala se mi je, češ, kak o 
vesela je, da me zopet vidi . Se ve , da sem jo z veselje m 
seboj vzel na dom . 

Rad bi bil zopet imel čoln, toda nikakor ga ni bil o 
mnog oče dobiti', in tudi mene ni mikalo, še enkrat poskusiti 
ravnokar prestane nevarnosti, rajši sem hotel pogrešati, ka r 
mi jc stalo več mesecev dela . 

Tiho in brez posebnih sprememb živel sem dalje nekaj 

let in tako sprijaznil se s svojilni okoliščip,ami, da sem s e 
srečnega čutil tudi brez človeške družbe. V tem času sem 
so izuril v umetnostih in rokodelstvih, s kterimi sew se le 
prisiljen pečal. Tesarska dela so se mi vkljub pomanjkljivemu. 
orodju obnašala vedno boljše, tudi posoda, ki je prihajal a 
iz moje lončarnice , ni bila tako okorna in sirova , kako r 

poprej, celo košarstvo se je povzdignilo v mojih rokah. Po 


pravici smem tedaj reči, da sem bil najbolji obertni vladar 

kolikor jih je bilo . 

Najresnejši človek , bi se smeha ne bil ubranil, ko b i 
me bil videl v moji družin i . Pred vsemi. bi se čudil mojemu veličanstvu, kralju in vladarju otoka, neomejenem u 
gospodarju življenja in smerti vseh svojih prebivalcev. S 
kraljevo častjo sexn obedoval za mizo prav sam sredi vseh 
dvornikov. Pol, moj ljubljenec , smel je edini z menoj go

voriti, in to pravico je pogosto rabil ter včasih mi celo prederzno sedel na rame . Pes, ki je postal starikav in slaboten, 
zasedal je kot star skušen služabnik vedno prostor na moj i 
desnici. Dva mačka sta pri mizi, prežala kakor dvoraniea,
na znamenje moje milosti in željno hlastala kose, ki se m 
jih jima metal . Nista bila pa tista mačka, ki sem ju pri 
bal iz ladije, ta sem bil že zdavnej z lastno roko pokopa l 
lito stanovanja svojega, sedanja mačka sta bila mlajša, 

pervih. Ta rod se mi je bil tako obilno zaredil , da je postal prava šiba ; živali so kradle in gospodarile v moje m 
domu, da je bilo treba terdo na noge stopiti in do maleg a 

vse pokončati. 

O dolgem mojem bivanRbil je smodnik že tako pošel 

da sem jel resnobno premišljevati, s čem si nadomestim to 
neprecenljivo blago . Kako vprihodnje streljati koze in tiče ? 
Kako braniti se , če me kdo napade ? Do zadnjega zern a 
vendar nisem smel čakati, zato sem začel koze loviti. 
Sicer sem imel dve, toda ena mi je že zdavnej starosti poginila, druga pa , ki sexn jo mlado v tretjem letu svojega 
samotarstva vjel in udomačil, postarala se je v enajstem letu 
mojega vladanja že' silno , silno . Rad bi jej bil pridruži l 
kozliča, a ni bilo mogoče, ker vselej mi je spodletelo, kedar 
sem ga mislil v oblast dobiti . Kedar sem namreč ustrelil,
ranil sem jih ali prehudo ali premalo : pervi so pocepali , 
drugi pobegnili. Sedaj v sili začnem zanke nastavljati in 
žive loviti. Posebno rad bi bil vjel kozo z mladiči. Berž ko 
ne se jih je več vjelo, toda vervi niso bile dovolj močne, i n 
mesto vjetih koz našel sem vselej zanke pretergane . Naposled poskusim z jamami, ter ondi, kjer so se koze pasle,
izkopljem globoke jame, preprežem z mrežami iz tankih šib,
posipljem jih s perstjo in to z .rajŽem in žitom . Na kozje m 
sledu spoznam potem , da so zobale žito in ko naslednjega 
jutra željno pregledujem lovske naprave, res ni bilo ne zerna 

— pa tudi ni jeclne koze. Po več nesrečnih poskušnjah vendar vjamem pozneje v neki jami. velikega, tolstega kozla, v 
drugi pa tri mlade in dve starši kozi in enega kozla . Ta 

je starec 
p


a bi ga živega spravil iz jame. Ustreliti ga tudi nisem hotel 
ker terdo njegovo meso mi prav nič ni dišalo . Brez daljnega premisleka ga toraj spustim in v dolgih skokih jo popihne v hosto. Takrat se ve, da nisem vedel, da lakota. 

kroti celo leva ; ko bi bil kozla le 3 ali 4 dni postil, potem 
pomolil mu vode in zelenjave , postal bi bil krotak kakor 
jagnje. Kozice potegnem drugo za drugo iz jame , skupaj 

privežem in Ženem domu. Od kraja kar nič niso hotele jest i 
ko so pa nekoliko dni stradale, položil sem jim sočnate klaj e 
jele so jesti ter se v kratkem udomačile. 

Tako se je pričela moja čeda in v mislih sem se ž e 
veselil časa, ko bodem imel brez smodnika in svinca dost i 

kozlovega mesa. A tu se pokaže nova napaka. Nikakor 

namreč nisem smel dopllščati , da bi se Živali pajdašile s 
tovarši v dolini in gozdu, za to pa je bilo dvorišče premajhino. Treba je bilo tedaj veči prostor ograditi z gosto 
mejo ali s kolovjem , da domače koze ne bi mogle ubežat i 
divje pa ne va-nj prodreti . 

To se ve, ni malenkost za enega samega človeka, tod a 
sila je pritiskala in ročno začnem iskati pripravnega pašnik a 
ki bi imel za čedo vode in sence . 

Ljudje , ki znajo graditi , smejali bi se mi. bili , ko bi 
bili videli , kako sem si v pervi grajenik izbral enega 
onih obširnih travnik.ov , ki jih v zapadnih deželah savane 
imenujejo. 

Nekteri bistri' potoki so namakali na enem koncu gost o 

obraščeno senožet , ograja okoli nje pa bi bila dolga skorajcelo uro. Ne samo , da sem si naložil tako ogromno del o 
tudi to je bilo bedasto, da nisem pomislil, da bodo na take m 
prostoru koze tako divje in da jih bodem tako težko lovi l 
kakor ko bi proste letale po otoku. 

~e je bilo dodelanih. 150 čevljev, ko se tega domislim. 
Sklenem tedaj samo 200 vatlov ograditi , kar bi u .tegnil o 
dosti biti za čedo , kakoršn.o sem hotel v kratkem izredit i 
saj si lehko mejo razširim, kedarkoli treba. Tri mesece sem 
gradil. V tem času so se ko.ze tako udomačile, da so za menojhodile in zobale iz roke. V 10 mesecih se je čeda pomnoŽila : bilo je 1:4 starcev in jarcev in v dveh letih premogel 
sem 43 kozá,, da-si. sem jih Že več povil Pozneje sem 
ogradil še pet krajev za manjše éede, da sem živali lože lovil . 

Pa ne le z mesom, tudi z mlekom je bila sedaj shramb a 
obilno založena. Namolzi' sem sleherni dan 8—10 bokalov 
mleka in po nekterih nesrečnih poskujah sem se celo na


učil surovo maslo in sir delati, ker sem naletel tudi na sol,
ki se je napravljala v globinah na bregu, kjer se je izhlapila morska voda. 

Moji obleki bi so v sleherni deželi, kjer ljudje prebivajo, 
krohotali , ali tudi morebiti vstrašili . Na glavi sem imel po

vezneno velikansko kučmo iz kozlovine s čopkom, ki m i 
je visel do ramen in varoval solnca in dežja, ker v te m 
podnebju jc zeló škodljivo, če človeka dež premoči . Suknja 
in hlače so bile tudi iz kozlovine, poslednje široke in tak o 
dolgih kocin, da so globoko segale, zategadelj ni bilo tfeb a 
nogovie. Noge so pokrivale nekake opanke. Gez suknjo sem 
se prepasal z usnatim pasom, za kterim ste mesto meča 
tičali sekira in žaga. Naramnica je nosila torbi smodnika in 
svinca. košarni je bila hrana , na ranah puška in pole gtega sem moral prenašati še streho, brez ktere mi ni bilo 
izhajati. Kar zadeva barvo mojega obraza , ni bila še tako 
majava, kakoršno bi pričakoval kdo v tako vročem podnebju . 

-oveto 

Robinzon najde elovdko sled. 

Dobro opertan pričnem novo potovanje , v ,) 6 dneh 
sezn ga menil 4okončati . Najprej jo primaham do kraja, kjersem se z ladijo vstavil, da sem zlezel na pečine in ogleda l 
se po okolici. Tudi sedaj priplezam do onega verha in sterme 
zagledam, da je molje gladko ko zerkalo . Ta čudna prikazen je prej ko ne prihajala odtod, ker voda k bregu pritek a 
in odteka. Ker mi pa stvar še ni bila prav jasna, sklene m 
jo kakor naravoslovec natanko preiskati . Grem torij o mraku ,
ko se je voda odtekala, na grič in tudi sedaj vidim določn o 
silni tok. Ob enem pa zapazim , da je bil od brega kake 

pol ure (bijoč, ko je poprej dervil tik sipine. Pri teh opaz

kah rečem sam pri sebi, da brez etežav lehko z malo bark o 
jadram okoli otoka, le natanko moram oprezati, kedaj vod a 
priteka in odtega. Toda prestane nevarnosti so mi bile še 
tako živo v spominu, da me kar nič na mikalo , še enkra t 
poskusiti srečo z morsko vožnjo . Toda drug, d-a-si silno težaven naklep mi pride na um, namreč novo barko tesati, d a 
bi imel na vsakem bregu eno ladijo . 


Takrat sem imel prav za prav dve naselbini, namreč 
na podnožji pečin, blizo brega pa šotor ali grad, kakor sem 

rad imenoval , s plotom okoli njega in votlino za njim . 

Dupljino sem polagoma razširjal, in napravljal kašče, da se m 
v njih hranil poljske pridelke v velikih jerbasih. Sčasoma 
so koli druge ograje, ki so, kakor sera omenil, pognali, dorasli v krepka drevesa in njih veje so se tako zgostile, da, 
še prav blizo ni bilo spoznati, da je za tem zelenim ploto m 
človeško stanovanje. Bolje znotraj na otoku je bilo mojo 
polje, ki sem ga jako marljivo obdeloval, kar mi je pa tud i 
vračalo bogato letino. 

Poleg tega sem si bil napravil še- drugo selišče prav 
blizo svoje poletne hiše. Tudi tam v prijetnem dolu obrasla 
se je živa meja čversto in dajala hladno senco , kedar sem 

utrujen tje prišel. Sred nje sem razpenjal platno, postiljal si 

s kozjimi kožami in o merzlih nočeh odejal se z volnat o 
odejo in velikim plaščem. Tako sem tedaj tukaj po več dn i 
prav složno prebival, kedar sem hotel grad zamenjati za nekoliko časa s poletno hišo. 

Prav blizo tej hiši sem si, kakor povedano, nasadil plo t 
za živino. Vedna skerb, da mi kedaj kozé ne prodrejo, dajala mi ni miru, dokler nisem ograje tako zgostil, da skoraj 

roke ni bilo mogoče skozi vtakniti . In ko so o deževji šibo 
in protje pognale, podobna je bila meja zgolj neprederljivem n 
zidovju. V isti dolini rasle so tudi ,terte, ki so me preživele 
precej obilno z grozdjem za zimo, in ker je bilo jako okusno 
in sladko, posuševal sem jih vedno o pravem času . 

Nekega dne zopet poželim ogledati se po otoku, in sice r 
po izhodni in severni strani in memogredé tudi videti svoj o 
ladijo . Najpred jo mahnem na oni grič , kjer sem prej opazoval , potem počakam , da se je jela voda odtekati , 

plitvi vodi potok prebredem, jc tekel v podnožji . S perva 

sem korakal ob bregu, potem krenil proti severu in zvečer 
sem prispel do reke , ki je bila največa , kolikor sem ji h 
videl doS'Iej. Tudi to sem preplaval in kmalu sem bil n a 
jako pustem, deloma gričastem, deloma skalnatem in z 
dračjem obraščenem bregu. Ze se je mračilo , ko slednjič 
vendar najdem svoj čolnič. Urno si v njem posteljem , kolikor mogoče, in kmalu terdo zaspim. 

Komaj me je jutranja zarja prebudila iz spanja, bil sem , 
že zdrav in vesel na potu. Toda kmalu sem zapazil nekaj 
strašnega. Ko sem namreč hodil nektere ure, 'zagledam v 
pesku prav celo stopinjo človeške nog e . Morebiti mislite, 
da sem se veselil naj bi se bil, da po tako dolgi samoti 


najdem človeka, a koj se domislim divjakov, Ijudožereeyrki 
so neki prebivali na teh otoeih, kakor sem bil slišal. Kakor 
ada me je strela zadela, obstanem ugledavši človeško stopinjo , 
vlečem na uho , ozeram se sem ter tje , toda ne vidim , ne 
slišim ničesa. Zlezem na bližnji griček, s kterega sem mogel 
več sveta pregledati, potem se spustim zopet kraj morja , 
preletam breg od ene strani do druge, ali morebiti zasledi m 
3 pesku še ktere stopinje, pa nobene več ne najdem. Potem 
zopet natanko ogledam sled, da se prepričam ali se morebit i 
motim. Toda persti , peta, blazina , s kratka, vsi deli človeške noge so bili prenatanko vtisnjeni . Od kod pač t a 
sled ? Te skrivnosti nisem mogel uganiti . Mahoma se neznano 
prestrašim, groza mi spreleta vse ude in popolnoma zbega n 
vderem jo proti domu, boječ se vsakega germa, sleherneg a 
drevesa, pričakovaje, kedar je zašumelo v listju, sedaj, sedajplane divjak nad mene, in naposled prisopiham v svoj grad,
ne vedoč, je li sem prišel vanj po lestvi ali skozi skalnate 
duri. Zajec ne teče tako urno na ležišče, preganjana Jesica 
ne beži tako hitro v svoj brlog, kakor sem jaz takrat teke l 

3 zavetje. 

Strahu in skerbi nisem zatisnil očesa vso noč . Blodile 
so se mi po glavi čudne reči in enkrat sem celo mislil, da 
je oni sled peklenščaka — Bog nas obvaruj! — samega. 
Kako bi neki mogla tudi živa stvar brez ladije priti na 
otok? kje je bila kaka barka in kako da je bila le en a 
stopinja, saj je bil svet okrog in okrog rahel in peščen ? 

Sled noge v pesku mi ne zgine iz spomina . Je-li niso 
morebiti divjaki iz onega kraja zašli na moj otok? Ker s o 
na najpustejšem kraju stopili na suho, menda jih ni mikalo, 

tukaj koče postavljati, vendar so pa lehko zapazili mojo 
ladjico in spoznali, da tu ljudje živé. Kaj, če se povernejo 
3 večen' številu, vjamejo me, zakoljejo in pojedó? In ako 
se mi kaj tacega ne pripeti, vendar mi lehko koze odienó 
tolikanj težavno obdelano polje pokončajo in moje shramb e 
izpraznijo — gotovo nič manj žalostno za me, ker potem 
mi je umreti lakote . 

Take in enake misli so me strašile tri dni in tri noči 
in nisem si upal niti stopiti iz skalnate svoje graščine . V 
tem so popolno pošle voda , mleko in ržena pinica . Te je 
bilo treba nadomestiti, koze pa mlesti, da jim mleko ne za 
stane. Sedaj ni pomagalo nobeno obotavljanje ;II da-si je bilo 
težko hoditi v notranje kraje, sila me je gnala . 

Ko sem nekoliko prestopal , prihajal sem serčnejši ,

smijati sem se začel da sem tolikanj boječ . Prigovarjal 


em si, da sem videl pač, stopinjo svoje noge, da sem se 
tako rekoč vstrašil svoje lastne sence . Toda serčnost moja se 
ni posebno izkazala ; zakaj predno sem doki do letne hiše 
ozerl sem se pač stoki:at na desno in levo, gledal pred in 
'za seboj kakor grešnik , ki' se pravice boji. Srečno vendar 
pridem tje in pomolzem koze , ki so me menda že davnej 
pričakovale. 

Nekoliko dni sem tu preživel brez posebnih dogodeb. 
S puško na ramah ogledoval sem , kar sem bil nasadil , i n 
koze molzel po navadi ko poprej , toda poprejšnega 
miru in brezskerbnosti ni' bilo več. Sled, sled! Ta mi'. ni 
šel iz spomina. Na vaak način., prepričati sem se moral 
jeli sem videl stopinjo svoje ali tuje noge. Da se potolažim, sklenem naposled še enkrat oni sled na tanko 
ogledati in pomeriti s svojo nogo, če se vjamem ž njo ali 
ne. Ko pa pridem na grozni kraj, prepričam se koj ,
tukaj nikakor nisem mogel iz ladije stopiti na suho, ker je 
bil več ur oddaljen. Slednjič primerim čudni sled z nogo in 
očitno je bilo, da je bil dokaj daljši in šiiji od moje noge . 
Dognano je bilo toraj : sled je bil tujega človeka in berž ko 
ne kaeega divjaka. 

To me je neznano prestrašilo. Mraz me je tresel, nisem
vedel, kaj početi. Strah me je omamil, da sem bledel prav
bedaste reči: Od kraja sem hotel kar vse plotove podreti in


spustiti v hosto, da je sovražnik ne zapazi in zavolj o 
nje privabljen večkrat ne pride v goste. Tudi polje in vse,
kar sem bil zasadil, šotor in varni gozdek sem hotel pokončati, da bi se nikjer ne poznalo, da tu kdo prebiva : 
Ves zbegan nisem mogel spati vso noč , še le k jutru 
utrujen, zadreml,jem. Ko se prebudim, čutim, da mi je odleglo in da sem bolj miren. Slednjič si mislim, da prijetm 

in rodovitni., suhi zemlji precej bližnji otok menda ni tako 
zapu.ščen , kakor se mi je zdelo doslej, da ga toraj vsaj 
včasih obiskujejo divjaki, ki. semkaj prihajajo s šajkami 
,svojimi hoté ali nehoté. Sicer sem tukaj prebival že petnajst let, pa še žive duše nisem videl ; vzrok temu je bilo 

_er_ ko ne, ker __ otoku, ~_ kdo res -__nikoli _- dolgo . 
mu.dil. Edino nevarno j 

e čakovano priklatijo ljudje tu sem. Ker bi pa ti gotovo na-
Iašč ne prišli, podvizali bi se berž ko ne, kar mogoče naglo 
zapustiti otok , da jih no~ ne prib.iti. Ko bi tedaj ugledal 
divjake , treba bi bilo umakniti se v terdnjavo in za okopi 

,poskriti se. 


Najhujše v tem stanu je bilo, da so mi strah, skerb in 
nepokoj vzeli vso tolažbo , ki mi jo je sicer vera dajala . V 
Boga , yki. mi je tolikanj dobrega storil, nisem nič več za 
upal. Zalost, stiske in nevarnosti so me tako poterle, da nisem 
mogel moliti k Njemu, ki govori : „Klči me v potrebi in 
rešil te bodem .” Ko bi bil slušal ta glasi in klical v potrebi 
h Gospodu, serčnejši in stanovitniši bi bil postal in premagal boječnost in strah, ki sta me vsega prevzela . 

Sedaj sem se kesal, da sem izkopal iz berloga izhod , 
ki ni bil dosti zavarovan . Sklenem toraj drugo ograjo na

saditi ne dalječ od zidu, prav ondi, kjer sem pred 12 leti 
posadil dvojno versto drevja. Ker so se drevesa razrasla, 
treba je bilo le prazne prostore zamašiti, da postane v kratkih letih gost, močen plot . Imel sem toraj dvojno zidovje, 
vnanje sem še vtordil z deskami , starimi vervmi, kito i n 
perstjf 1. Ta nasip upeljal ne samo čez izhod, temuČ tild i 
čez studenec, da mi nikoli ne bi vode zmanjkalo . 

Ko je bilo vse to gotovo, zasadil sem po vsem brcgovju malega travnika pred drugo svojo terdnjavo na d 
2().f ,00 verbovih mladik , pustil pa med njimi in nasipo m 
toliko prostora, da dem mogel sovražnika videti , on pa n e 
se skriti v drevju. Ze v treh ali štirih letih bilo je lesovje 

okoli mojega, stanovanja tako gosto , da ga nihče ni moge l 
predreti , pa tudi ne slutiti, da za to goščavo prebiva človeška duša. Ker do grada nisem pustil nobenega, pota obpertega, hodil sem čez nasip po dveh lestvah . Eno sem 
prislonil k ne visoki pečini, na ktero sem potem postavlja l 
drugo. Brez njih nikdo ni mogel do mene,. ako se ni hotel 
prepustiti najhujši nevarnosti . Znotraj sem napravil sede m 
lin tolikošnjih, da sem mogel roko skozi vtakniti ; poleg tega 
sem iz jame persti nanosil ter jo dobro z nogami poteptal , 
da jc zid močen posuti skoraj 10 čevljev . V one line spravilu ostalih sedem pušek in jim naredim podstavke, da so 
na njih počivale, kakor topovi na la,fetah . Mogel sem sedaj 
v eni minuti sprožiti vse svoje strelno orožje. 

Tako sem tedaj vse storil, kar je velela modrost in 
previdnost. Pozneje sem se prepričal, da je bilo koristno . 
Pri teh opravilih pa nisem zanemarjal druzih svojih poslov, 
posebno sem skerbel za koze, ki 8o mi dajale, dosti mesa in 
mleka, kakor tudi varovale moj smodnik in svinec, ker m i 
ni bilo treba• na lov hoditi. Res žalosten bi bil , ko bi jih 
tari zgubil ; da jih toraj ohranim, najdem po resnem premiš

ljevanji samo dva pripomočka . Pervi je bil, na pripravnem 

mestu izkopati drago jamo, da va-njo vsaki večer ženem 


65 

svojo čedo ; drugi pa na več krajih v hosti skritih ograj

napraviti in v vsako kakih šest kozá postaviti. Če kedaj

po nesreči zgubim iz čede, v kratkem in brez truda si ven 

dar zgubo poravnam. Ta pripomoček se mi je zdel boljši, 

da-si je dal mnogo dela . 

Začnem tedaj po najnepristopnejših krajih na otoku 
iskati kolikor mogoče pripravnega mesta . Tu se domislim 
pečin in dolin , kjer sem o pervem potovanji proti vzhodu 
zašel. Visoke, gosto obraščene gore so obdajale ondi senčnate 
razpočene lobelji. Nektere tratite v visokem , gostem lesovji obetale so pripraven prostor moji Živini , iemveč, ker 
je bilo treba le malo graditi. V enem mesecu doveršim 

ograjo in ženem deset kozic in dva kozla v njo . 

Ko sem na ta način preskerbel en del svojega živega 
premoženja, stikal sem zopet po otoku, da bi našel še kakdrug, prostor v tisti namen. Na tem potovanji dospem nekega dne proti zahodu dalječ , kakor še nikdar ne , in ko 
pogledam na molje, zdi se mi, da se barka ziblje na lehki h 
valovih. Težko pogrešam sedaj daljnogleda, ki sem ga naše l 
v mornarskih skrinjah. Dolgo in ostro sem zerl proti onemu 

kraju, jelo se mi je že bliščeti pred očmi, razločiti vendarnisem mogel, je-li je bila ladija ali ne. Ko pridem z griča, 
še enkrat terdo in osorno pogledam po dozdevnem čolnu, 
toda kar nič ne zapazim . Kmalu si vso reč izbijem iz glav e 
ter sklenem vprihodnje nikoli več potovati brez daljnogleda . 
Bil sem sedaj na kraju, kjer doslej še nisem bil . Kako se 
pa prestrašim, ko se ogledam po okolici! Hipoma mi je bila 
sedaj jasna človeška stopinja . Moja groza tačas je bila popolnoma, opravičena. Okrog in okrog po bregu so ležale 
éepinje roke, noge in druge človeške kosti . Posebno sem 
se čudil kolobaril., ki so ga divjaki zarisali v zemljo in v 
njem pri ognju obhajali ostudne pojedine . 

Ta pogle' me je tako pretresel, da sperva nisem mislil 
na lastno nevarnost. Ves serdit sem bil nad tako spačenostjo človeško. Take gnjusobe nisem mogel gledati in 
omedlel bi bil, ko bi ne bil začel močno bljuvati . Tukaj je 
bila groza in kakor mogoče urno spustim se proti', domu . 
Ko dirjam kake pol milje, obstanem, da se oddahnem . Živo 
ganjen povzdignem solzne oči proti nebu in Boga preserčno 
zahvalim za dobroto , da sem bil rojen med ljudmi, ki ne 
uganjajo tako ostudne reči. Hvaležen sem bil tudi previdnosti, ki je naklonila, (Id so me valovi vergli na isto stran 
otoka , kamor so divjaki le malokedaj ali celo nikoli pri

hajali, in da me mojemu potovanju po otoku vkljub še nis o 
Robinzon . 5 


zapazili. Jako potolažen korakam dalje in pridem v svoj 
grad zastran varnosti svoje miren kakor še nikdar ne. 
Toda kmalu se me zopet polasti skerb in nepokoj . 

Skoraj dve leti sem kakor jetnik tičal v svojih kočah . Bival 
sem le pri zasadih , v gradu , poletni hišici in pašniku v 
gozdu, kamor sem hodil samo koze lovit. Vedno boječ, da 
bi divjaki ne izvohali mojega selišča, ogibal sem se vsega , 
kar bi utegnilo razodeti jim moje bivanje . Pred vsemi sedajnikoli nisem streljal, iz strahu da me pesjoglavci ne slišijo . 

To mi ni težko djalo, ker moje ograje so bile polne kóz , 
ki so mi dajale okusnega mesa in mleka , iz kterega se m 
narejal obilno surovega masla in sira . A vse druga je bil a 

z dimom, ki se je valil iz mojega skrivališča! Kako le pko 
me izda bistrim očesom divjakov Kedar sem tedaj kruh 
pekel, lončeno posodo žgal ali kako drugo delo opravljal, 
kjer je bilo treba močnega ognja , kuril sem z oglji . Videl 


sem namreč doma kot deček, kako so derva pod šoto zapalili, razbelili in tako spremenili v oglje. To skusim sedajin dim se ni več kadil iz koče. 

Tudi za ladjico se ta čas nisem dosti izmenil, novo sem 

hotel iztesati, da-si moje perve poskušnje v tej umetnosti 
me niso posebno spodbadale . V sedanjih okoliščinah ni 
bilo varno , na ono stran otoka hoditi ; zakaj kako lehko 
bi prišel pesjoglaveem v pest, ki bi me gotovo spekli! Ako 
sem poprej omenil, da se nisem upal puško sprožiti, vendar 
nikdar nisem z doma šel brez orožja. Vselej sem imel pri 
sebi po dva ali tri samokrese in meč , h ktereuu sere si. 
napravil poseben jermen . Pač mi verjamite , da sem bil v 

j opravi dokaj grozen. 

Kako vesel in brez skerbi sem zasledil človeško stopinjo! Sedaj pa v vednem strahu pred neznanim sovražnikom prevzel me je do onih trinogov nek serd , da 
na vso naeinQ premišljeval, kako bi jim uničil njih nečloveške gostije in če mogoče iztergal nesrečne žertve . Ko bi 
hotel zapisati vse misli in naklepe , ki so mi švigali p o 
glavi, napisal bi debele bukve . Na primer : svet , kjer so 
ogenj zažgali, hotel sem spodkopati, smodnika natresti 5 d o 
6 palcev na debelo in rahlo pokriti s perstjo . Kedar bi potem ogenj zanetili, zasmodil bi se strelni prah in raznese l 
vso divjaško druhal. A tega naklepa nisem mogel poterditi',, 
ko se domislim, da premorem le še malo smodnika. Ob 
,enem tudi ni bilo gotovo , da se vname o pravem času. V 
dru.go sklenem s tremi dvocevkami, dvema samokresoma in 
nabrušeno sabljo skriti se v pripraven kraj in iz zased e 
streljati na pesjanarje , kedar so pri kervavi gostiji pra v 
dobre volje. Dva ali tri zanesljivo usmertim z vsakim strelorn 
mislil sem sam pri sebi, — in če jih potem napadem s 
samokresoma in sabljo, ugonobim vse kerdelo, ko bi jih bil o 
tudi 20 mož. Takošne maščevalne želje so mi rojile po možganih več tednov in tolikanj sem imel opraviti njimi, d a 
sem se celo v sanjah vojskoval z divjaki. In res séiri iskal, 
kje bi se skril ; zahajal sem celo na mesto, kjer je bil nji h 
sled, in postajal zeló kervoželjen. Slednjič najdem na zadnji 
strani griča kotiček, kjer bi jih skrit videl na suho stopiti ,
odtod bi se potem lehko splazil skozi goščavo do votlega, 
drevesa in ondi prežal. In sedaj sem si mislil kakih 20 
ljudi, kako jih moje krogle mečejo na tla in čepinje 'n kost i 
sem ter tje ležeče me še bolje razvnamejo. Puške nabijem 
z 4—5 večimi kroglami, lovsko puško z debelim svince m 
samokrese s 3	4 manjšimi kroglami . 

5* 


Tako za vojsko oborožen hodim vsako jutro dve uri 

,dalječ na holm gledat, je-li se bliža kaka barka. Ko pa 

.skoraj cele tri ali štiri mesece dan za dnevom prežam . na 

barko in nobene ne ugledam, naveličam se naposled ne

vspešnega truda. 

Ko se nekoliko unesem, začnem stvari premišljevati o d 
druge strani. Kdo — vprašal sem se — kdo me je pa postavil sodnika in maščevalca tem ljudem, ki morebiti menijo , da svojemu bogu prav strežejo! Saj je vojna navada , 
ki so jo ti' narodi zdavnej podedovali po svojih očetih, d a 
vjete moré, in zdi se jim to tako malo neusmiljeno, kako r 
nam zaklati ovna ali kako drugo žival. Morivei ti ljudje 
tedaj niso bili v mojih očeh . Ce sem jih primerjal kerščanskim vojskovodjem, zdeli so se mi poslednji grozovitniši , 
ker mnogokrat dajo sila veliko vjetih postreljati ali cele 
trume posekati, da-si so oddale orožje in prosile milosti . 

Res, da divjaki uganjajo kervavo malikovavstvo; ker 
ljudi koljejo bogovom v dar ; ali je pa ta ostudna šega v 
primeri z gnjusobaini, ki so jih doprinašali Španjolci v Me 
hiki in Peru, kjer so cele narode in plemena iztrebili z 
zemlje , da se vsem Evropejcem, celo Španjolcem sami m 
studi nečloveško djanje onih osvojevalcev? Te misli so inc 
omehčale zoper divjake in tudi gledé mene se mi je zdel o 
nečloveško napasti jih , dokler mi nič žalega ne storé . In 
konečno kaj so in eni, mar nečlovečnosti, ki jih doprinašaj o 
med seboj ? Poleg tega bi se bil s prenaglim ravnanjem l e 
'e pokončal, ne pa otel. 

Naj plane, na primer, kakih 20—30 divjakov nad me, 
je-H sem si res snest, da užugam vse do slednjega? Da m i 

le eden uteče, doma naznani zgubo tovaršev na otoku, kmal u 
seboj pripelje 100 ali 1000 druzih, da maščujejo mertv e 
prijatelje. Iz vsega tega posnamem, da je pametno in 
človeško , ne mešati se med tuje zadeve, temuč vse opu,eati., kar bi jih napotilo na sled, da na otoku Živi člo-veško bitje . 

Vera združena s treznostjo me prepriča, da so moji .
kervoŽeljni naklepi proti divjakom, ki mi še nikoli niso nič 
žalega storili, naravnost nasproti mojim dolžnostim. Na kolenih toraj Boga zab.vaHm, ki ni dopustil, da bi bil človeka 
xmoril. Prosim ga, naj me varuje divjih ljudi, ter obljubim ., 
,samo tedaj lotiti se jih, kedar bi se moral braniti. Teh misli 
ostal leto in dan in tako malo sem bil hud na tujc e 
da ves ta čas ne enkrat nisem stopil na• grič gledat, je-1i se 


prikazuje v daljavi kaka ladija, ali je bila o kratkem ktera 
na otoku. 
O s eni n aj s t let sem Že prebival na otoku in razen 
one edine stopinje in onih ostankov kervave pojedine nise m 

našel nič človeškega. Iz tega sem smel pač posneti, da tujci 
le malokedaj prihajajo na otok in da tudi vprihodnje ostane m 
tem bolje skrit, čem skerbnejše se prizadevam, da me noben a 
reč ne izda. Prav samotarsko sem živel in le malokedaj za 
puščal stan, da sem koze molzel in čedo v hosti oskerbljeval. Pri 
vsem tem vendar nisem bil popolnoma miren, `kedar sem se 
domislil barke, ki me lehko divjakom izda . Spravil sem jo 
tedaj v majhen s skalovjem zavarovan zaliv na vzhodne m 
koncu, kamor tujci niso mogli zavoljo plitve vode . Vožnja 

je bila ugodna in srečno sem skril ladijo z drevesom in 
jadrom, s sidrom in vsem, kar je bilo v njej . 

Tako sem tedaj storil za obrambo vse , kar se mi j e 
zdelo potrebno . Toda prekmalu sem doživel nov grozen strah . 
Oglje mi je do malega pošlo, treba je bilo drugo kuhati . 
V ta namen grem v skalnato dolino, kjer so bile moje koze . 
Tam na znožji visocega hriba v duplini najdem za kopá 
pripraven kraj, zlasti ker se tu v goratem svetu ni bilo bati' 
da me dim izda . Ko blizo pečevja veje klestim, zapazim za 
gostim germovjem v. skalnati steni tamno jamo, ki je precej 
dalječ segala v hrib in v ktero bi se menda ne bil upal 
noben divjak, ko bi prav našel vhod . Ves radoveden si na 
napravim gaz skoz goščo, a hitrejše sem bil zopet zunaj , 
nego sem noter prišel, zakaj iz Černe teme ste se mi za 
lesketale kakor žareče zvezde, dve veliki oči, da sem bil 
popolnoma omoten. Zunaj pred skalnato steno se polagoma 
ojačim in sram me začne biti, da sem tako plašen. Bedaka 
se zmerjam in sam pri sebi rečem, da človek, ki. Že skoraj 
20 let prebiva čisto sam na pustem otoku, mora biti bolje 
skušen in pameten, da ga ne ustraši koj vsaka nenavadn a 
prikazen kakor bojazljivega otroka , saj sem sam strašnejši , 
nego vse, kar utegne biti v berlogu. Ohrabrim se toraj zopet, vzamem gorečo tersko in stopim v jamo. Ko pa pre: 
stopim kake tri ali štirikrat, preplašen odskočim, da se m l 
kar merzel pot polije po obrazu. Lasje so stali po koncu 
da bi bili klobuk pahnili z glave, ko bi ga bil imel. Iz 

jame je donelo kakor zdihovanje terpečega eloyeka, potem 

sem čul stokati, zatem šepetati, kakor da kdo govori, i i 

petem zopet globoko zdihovati . 

Vse svoje modi zberem in oserčim se z mislijo , da je , 

Bog povsod pričujoč, da me povsod varuje. še enkrat sto


Tim v jamo in sedaj še le zapazim , da stvar , ki me j & 

tolikanj preplašila, ni bila nič druzega nego velik star koze l 
ki je tukaj testament delal ali po domače umiral . Zastonjga vzdigujem , da bi ga iz jame spravil , prizadeval se j e 
vstati, a vselej se je zopet zgrudil . Pustim ga toraj in mi, 
slini : kakor je mene ustrašil, plaši naj še divjake tako ,
kedaj kteri zaidejo v to jamo . 

Ko me stermenje nekoliko mine , ogledam si votlino . 

Merila je na široko in dolgo kakih 12 čevljev, na visoko,
pa tri vatle. Ni bila niti okrogla niti. čveterooglata, ljudjeje gotovo niso naredili, ampak Božja roka sama . Zadej sem 
videl luknjo , ki je peljala dalje v zemljo , bila je pa tako 
nizka, da je bilo treba po rokah in nogah plezati va-njo . 
Ker nisem vedel, kam da pridem, nisem se hotel brez luči. 
prepustiti slepi sreči, ampak sklenil, naslednji dan priti z 
lučjo. Danes sem dovolj doživel in videl, zažgem toraj kopo , 
pomolzem koze in odrinem domu . 

Naslednji dan pridem s 6 velikimi svečami . Omeniti 
je treba , da sem že več let dosti dobre sveče vlival i z 
kozlovega loja, stenj sem pa delal deloma iz starih cap al i 
vervi, deloma iz posušenih bilL neke koprive. Stari kozel 
se je o moji nepričujočnosti pritiral do vhoda in ondi obležal . 
Ker mi je na ta način jamo zadelal, spravil sem veliko,
težko žival v kraj ter koj pokopal, da me smrad ni nadlegoval. Sedaj prižgem dve sveči in stopim v jamo. Ko dospem do luknje, počenem in plezam kakih 10 čevljev dalje č 
na rokah res prederzno početje, ker nisem znal niti kako 
prostorna je jama, niti kaj pride za njo . Ko se splazim skoz i 
najoži del, odpre se luknja do 20 čevljev in tu ugledani 
najkrasnejši prizor, kakoršnega še nisem videl na otoku . 
Sred prelepe jame stojim, stene njene se lesketajo pri . Žarkih 
moje luči. Ali so diamanti ali drugi, zlatni kamni ali rude ? 
Ali je morebiti zlat pesek, ki se je vledenil pa skalnatih 
stropih? 'Ne morem razločiti. Tla so bila suha in ravna, 
pQ,suta s prav drobno sipo in nikjer najmanjše mokrote,
škodljivih soparov ali gerdih strupenih žival. Edina napaka, 

je bila, da je bilo težavno tu-sem priti in da je bilo zelcl 
temno, vendar me je veselilo , da sem naletel na to jamo,
ker zdela se mi je varno zavetje. Zatoraj berž sklenem, brez 
daljnega pomišljevanja sem pospraviti svoje najvredniše i n 

najboljše reči . 

Najprej pritiram smodnik, obe lovski puški in tri risanice . 

Pri tej priložnosti odprem poslednji sodček, ki sem ga vlovil 
iz morja, in vidim da je morska voda priderla va-nj za dva 


71 

ali tri palce visoko in da je tudi smodnik toliko na debelo 
postal kakor k4>a terd . Ostali je bil za rabo, bilo ga j e 
50—60 funtov. Vsega sem hranil v jamo in jemal za vsak

danjo potrebo nikoli več , kakor 2—3 funtov. Tudi kolikor 
sem imel svinca, iz kterega sem vlival krogle, hranil sem z 
drugimi dragocenostmi na tem tako varnem kraju. Prepričan sem bil sedaj, da bi me divjaki, ko bi me prav iskal i 
na otoku, tukaj nikakor ne našli in ko bi me našli, ne bi 
se upali prijeti me. Zdel sem si kakor velikani v starih časih , 
ki so prebivali v berlogih in razpokah kjer jih živa duš a 
ni mogla zalotiti . 

Deseto poglavje . 

Tiho življenje, in marsikaj vmes . 

Tri in dvajset let sem bil že na otoku. V tem času 
sem se kraja in samotnega življenja tako popolnoma pri 
vadil, da se mi tukaj umreti ni več zdelo žalostno . 
Samo to me je motilo, da me morebiti divjaki. napadejo. 
Hiševanje sem si vravnal kolikor mogoče prijetno in složno , 
celo veselic in marsikterega kratkočasa nisem pogrešal 
Sicer mi je že v 16. letu mojega pregnanstva poginil zvesti 
tovarš Filaks, nadomestovale so ga pa dve ali tri jnb1jene 
mačke. Poleg teh imel sem vedno okrog sebe nekoliko vdomačenih kozi, in kozličkov, ki so za menoj hodili in mi iz 
rok zobali. Najbolje me je kratkočasil moj stari prijatelj Pol , 
ki se je polagoma navadil toliko in tako natanko in razločno 
govoriti, da skoraj človeka nisem pogrešal . Poleg njega ime l 
sem še dve drugi papigi, ki ste tudi prav veselo in glasno 
klicali : „Robin, Robin! Kruzoe , Kruzoe!” Še več druzih 
po imenu neznanih tic, ki živ(' , na suhem in na morji, se m 
si vdomačil, perutnice jirn Istri gel in v ograji prostor za 
gnezdo odkazal, kjer so se,:S- kratkem jako razmnožile in z 

veselim obnašanjem oživile okolico moje grajščine . 

Bil sem toraj , ka4or spoznate , oskerbljen z vsem potrebnim in popolnoma vdan v osodo živel mirno kakor po 
prej. Novi naklepi mi sinejo v glavo, da bi zboljšal življenje . 
Na misel mi pride, -kaj ko bi si ga sladil z žlahtnim ječme


72 

novcem? To je bila nova in ob enem čudna misel ; nova, 
ker že skoro od mladosti sem nisem še okusil kaplje piva ;
čudna, khr res nisem vedel, kje dobiti k varenji potrebnega 
orodja. In ko bi ga imel, manjkalo je posode , da hrani m 
pijačo. Vendar ne obupam. Tedne in mesece poskušam in 
poskušam , trda brez vspeha. Zvest sem si pa bil, da vendar le zvarim pitnega ječrnenovca, da le stanoviten ostane m 
ko bi me vedni strah pred preklicanimi divjaki ne bil priganjal k imenitnišim opravkom . 

V tein se je približal mesec gruden tri in dvajsetega 

leta in skerb za ugodno letino me je klicala večkrat ko poprej na polje in k nasajenkam . Ko sem se nekega jutra z a 
rano napotil, zagledal sem čudi se ogenj na bregu, pa n e 
na svojemu stanovanju nasprotni strani, ampak prav pre d 
svojim svetom in sicer ne dalje nego pol ure . Kako da se m 
se prestrašil, ne morem dopovedati. Ves zmeden sem zbežal 
v gozdek in nisem se upal na dan . Od kraja nisem vedel 
kaj početi. Verh tega me je strah obšel, da ne bi bliže prišli 
divjaki, zapazili moje žito in druzih naredeb spoznali, da. 
tukaj ljudje prebivajo. Ako bi se to zgodilo, nisem dvomil, 
da ne bodo nehali iskati, dokler me ne najdejo. V tej stiski 
in nadlogi se spustim kar naravnost v grad, potegnem lestv o 
za seboj ter se začnem pripravljati na brambo . 

Terdno sklenem braniti se do poslednje kaplje. Zato 

nabašem topove, kakor sem imenoval na podstavah ležeč e 
puške, in vse samokrese s krogljami in železom . Pri tem 
pa ne pozabim , izročiti se Božjemu varstvu in prositi ga ,
naj me otme iz rok teh grozovitnih ljudi . Tako čakam skorajdve uri., naposled se naveličam dolgega oprezovanja in ker 
ne morem dalje sterpeti v telin negotovem stanji, prislonim 
zopet lestvo, zlezem na skalo poleg terdnjave, ležem na trebu h 
in kukam skozi daljnogled tje , kjer sem prej videl ogenj. 
Tu vidim kakih 10 nagih divjakov čepeti okoli plamtečeg a 
ognja, pa ne da se grejejo, zakaj solnce je pripekalo, ampak 
beri ko ne, — natanko nisem mogel razločiti — da si napravijo zopet strašno kermo gostijo . Na enkrat vstanejo in 
začnó plesati ter pačiti in piečudno zvijati se z životom . Ali 
so bile med njimi tudi žensk nisejn_ mogel spoznati . Imeli 
so na bregu privezani dve šajl'i in ker je bil ta čas ose k 

videlo se je , da pričakujejo plé a.a , ki bi jih odnesel od 
otoka. Težko je povedati , kako me je pretresel ta pogled, 
vendar sem prav sodil ; zakaj ko je \ pritok narasel , videl 

sem, da so divjaki stopili v čolne i.nz vso močjo odveslali. 
Opazka da tujci morejo tu sem le, kar se voda odteka 


73 

tolažila me je močno, ker v času plema smel sem brez skerbi 
mahati po otoku. 

Ko se odpeljajo, obesim čez rame obe puški, vzame m 
par samokresov in veliki lovski nož in urno korakam tje,
kjer so se tujci gostili. Tu ugledam grozne ostanke 
njih nečloveškega početja : ker-v, kosti in nektere' kose mesa ,
človeških žertev, ki so jih grozovitneŽi požerli. Potem grem 
na grič , kjer sem onikrat našel enake ostanke , in vidim 
odtod , da so bile tukaj še tri druge šajke divjakov , ki so 
počenjali enako divjaštvo . Pogled na molje mi je kazal,
kako so tudi ti veslali proti domu . 'znova me zgrabi jez a 
in pervemu , ki mi pride blizo, sklenem pognati kroglo v 
čepino , naj pride sam ali v tovavšiji. Zopet me obhajajo 
morilni občutki proti tujcem in premišljujem , kako bi ji h 
najlone napadel, zlasti kedar so kakor ravnokar-. razdeljen i 
na dva kampa. 

Več ko 15 mesecev je minulo , da se niso prikazali 
pesjeglavci , vsaj najti nisem mogel nobenega sledu njihovega prihoda. Poleg tega sem si bil tudi svest , da se v 
sedanjem deževji ne bodo spustili na nevarno morje. Vendar sem bil ves ta čas silno nepokojen . Imel sem jako žalostne 
dni. Sanje o preganjanji in prelivanji kervi so me terpinčile po noči in budeč sem se bal in maščeval. 

Bilo je dne 16. majnika 424. leta — ako sem prav vredoval leseno pratiko — ko je ves dan in skoraj vso noč 
razsajala huda nevihta z bliskom in gromom. Zamišljen sem 
bil v sedanje okoliščine svoje. Ravnokar — bilo je na večer 

— segel sem po sv. pismu, da bi iz tega sv . nevsahljiveg a 
studenca zajel tolažbe in terdnega zaupanja, kar me iz pobožnosti preplaši zamolkel strel kakor iz topa . 
Ta strah je bil ves drugačen in obudil v meni, se v é 
da vse druge občutke. Urno splezam čez plot in hitim na 
stražnico. Ko pridem na verh in pogledam na šumeče morje 
zasveti se odtod 'vdrugič in pol minute pozneje čujem drugpok. Prišel je iz onega vzhodnega otoka, v kterega sem bil 
poprej že sam enkrat zašel z ladijo . Berž mislim , da jegotovo kaka ladija v sili in drugi Ž njo veslajoči naznanja svoj o 
nevarnost. Toliko sem še zaveden , da sem spoznal : ako 
jima j a z ne morem pomagati, morebiti mi o n i pritečete n a 
pomoč. Nanesem toraj suhljadi , kolikor je je bilo dobiti v 
naglici na stražnico v germado ter jo zažgem, da-si je vete r 
močno pihal. Kmalu je plamen visoko šinil in brezdvomn o 
so ga zapazili na barki, ker so večkrat zaporedoma ustrelili . 
Vso noč sem ostal na griču, derva nosil in kuril, včasih je po 


74 

viharju in noči zamolkli grozni strel bučil na moje uho naposled je vse vtihnilo . 

Jutro je bilo jasno in prijetno , nevihta popolnoma polegla. Pogledam skozi daljnogled proti izhodu in zapazim 

precej dalječ od otoka neko nerazločljivo reč ; po mojih 
mislih je bila ladija ali barka . Ker pa tudi po dnevu, kakor 
si. lehko mislite, natanko opazujem ono stvar, pa se kar n e 
gane, posnemam, da je- ladija ali na mačku ali celo na produ . 
Da se tega popolnoma prepričam, napotim se z risanico i n 
samokresi proti južnemu bregovji in skalóvji, kamor me j e 
bil nekdaj tok zanesel. Tje pridši spoznam o jasnem vremenu ostanke razbite barke , ki je poprejšno noč zadela n a 
skrite pečine. Zdel se migje prav tisti kraj, kjer je tudi našo 
ladijo zadela enaka nesreča . Prav ono pečevje je bilo, ki 
me je na moji morski vonji okoli otoka otelo iz najhujš e 
nevarnosti. Tako ista reč temu donaša rešitev, drugemu 
pogubo. 

Razbita barka mi je vzbudila .razne misli in premišljevanja. Posebno čudno se mi je zdelo, da ni bilo videti `nobenega človeka. Mislil sem sam pri sebi : ljudje v tami 
menda niso zapazili otoka, sicer bi se bili pač podvizali, v 
šalupo skočiti. Temu je nasprotoval strel iz topov , zakaj 
brez dvombe so videli moj ogenj verh hriba in toraj slutili , 
da je suha zemlja Mizo. Mogoče, da so stopili v rešilni čoln, 
da jih je pa tok kakor mene zgrabil in zanesel dalječ sre d 
morja, kjer so bere ko ne strašno poginili. Potem zopet premišljujem, da so čoln zgubili, morebiti, ker so se valovi zaganjali v barko in mornarje prisilili, da so čolne pometali v 
vodo. Vendar sem pa še upal, da je una barka, ktera j e 
spremljevala razbito , tej na pomoč prihitela in ljudi rešila. 

A vse to se mi je dozdevalo in naj se je zgodilo kar 
koli, ljudje so bili vsega usmiljenja vredni . To je bilo za-m e 

o tem ozira koristno, da sem sedaj Boga zahvalil, da je v 
moji samoti tako očetovsko skerbel za-me in prav men e 
ohranil živega in zdravega, ko so mornarji že dveh bark žalostno končali na tem nesrečnem skalovji. Ne morem do 
povedati, kaj sem čutil ugledavši ladjine drobljance . „0 da. 
bi se bila vsaj eden ali dva teh nesrečnih otela, tovarša bi 
bila , s kterima bi se pogovarjal!” Tako sem klical in š e 
nikoli, kar sem bil na otoku, nisem si tolikanj želel rk) .

c

veka in nikoli tako težko in britko pogrešal ga kakor sedaj . 
Na enkrat mi šine misel : kaj ko bi veslal k podertinam ? 
Morebiti še rešim kakega človeka, in tudi , če doidem pre


pozno, gotovo najdem v barki marsiktere koristne reči . Ta 
želja me je tako močno gnala, da se mi je zdela kakor Božj e 
povelje, in da nisem odlašal izpolniti jo . 

Najprej tečem v grad iskat , kar je treba za vožnjo . 
Vzamem dosti kruha, lonec pitne vode, sklenico ruma, jerba s 
posušenega grozdja in kompas . S tem blagom obložen napotim se k čolnu , izpoljem Ž njega vodo , ki se je bila v 
njem nabrala, in ga vzdignem s proda . Potem pokladam blag o 
lepo čedno va-nj in se vernem domu po drug tovor . Tabart 
si naložim veliko vrečo rajža , še eden lonec merzle vode, 
kakih 24 hlebov kruha in pinic, sklenico kozjega mleka i n 
kos sira s praktičnim solnčnikom vred . S potom na čel u 
pritiram breme v čoln in Bogu priporočevaje se odrinem . 
Ob bregu veslam , dokler priveslam verh. sipine na severoizhodnem koncu svojega otoka . Sedaj velja, spustiti se na 
široko morje. Pogled na dereče toke , ki so neprenehoma,
dervili v neki daljavi na obeh bregovih, spomni me grozn e 
nevarnosti, ki sem jo tukaj že prestal . Misel, da me kak to k 
seboj potegne in dalječ odnese od brega, popari me tako,
da hočem početje opustiti. In res na suho skočim in čoln v 
malem zalivu privežem . Sedem na griček in v strahu in 
poželjenju se posvetujem, kaj storiti . 

Ko tako duhtam, zapazim, da voda narašča . To je za

kasnilo mojo vožnjo za nekoliko ur. Potem si mislim, je-li 
me ne more eden teh tokov ravno tako hitro k bregu pe

ljati, kakor me je drug od njega odgnal? Da to reč preiščem, splezam na visok grič, kjer sem mogel videti morj e 
od obeh strani in natanko gledati, kako voda odteka i n 
priteka. Tu spoznam , da se valovi blizo brega dervé prot i 
severu, da mi je tedaj le treba kreniti na ono stran in plene 
me gotovo pripelje nazaj k otokt,l,. To me oserči. Grem s 
hriba, stopim v čoln, veslam po raznih ovinkih sem ter tje 
in v dveh urah srečno priveslam k razbiti barki . Ladija, po 
vnanjem španjolska , bila je v jako žalostnem stanu. Med 
dvema skalama je bila stisnena ; sprednji del in kos boka 
so močni valovi razdrobili in ker je zadnji konec z velik o 
silo zadel na pečevje, zlomila sta se sprednji in zadnji jader

ik. Poprečni jadernik na nosu je ostal cel . 

Ko pridem do ladije, prikaže se pes, ki ugledavši mene , 

začne lajati in tuliti. Pokličem ga. Koj skoči v vodo in 
plava proti mojemu čolnu. Pomagam mu va-nj . Uboga žival 
je bila na pol mertva glada in žeje . Pomolim mu kruha i n 
pinic in jedel je hlastno kakor volk, je 14 dni stradal v 


snegu. Potlej sem mu dal piti in ko bi mu bil pustil, prenapil bi se bil. 
Stopil sem potem v barko in najpervo ugledal v spod

nji kajuti dva utonjena človeka, ki sta se še v snierti skupaj 
deržala. Berž ko ne so se valovi s tako silo zagnali na d 
ladijo sred skalovja, da so se ljudje kar potopili kakor n a 
visokem morji. Razen psa ni bilo na ladji nič živega . 

Blago je po večenn morska, voda poškodovala . V barki 
sem našel več sodov vina ali žganja, toda preveliki so bili , 
da bi jih mogel premakniti. Isto tako najdem nekolik o 
skrinjic, menda lastnina mornarjev, ter jih znesem v čoln i n 
še ne pogledam , kaj da je v njih . Ko bi sprednji del n e 
bil tako zdelan , zadnji pa ne zadel ob skale , našel bi bil 
gotovo veliko vrednostnega , ker soditi po tem, kar je bil o 
v skrinjicah, bilo je v barki mnogo bogastva. Po teku sem 
sklepal, da je jadrala iz Buenos-Ayres ali Rio dela . Plata , 
na južni, strani Brazilije, proti Havani in potem menda proti 
Španski. 

Poleg skrinjic je ležal sodček likera , kakih 20 meric . 
V kajuti je bilo nekoliko pušek in velik rog . Ker sem imel 
dovolj strelnega orožja, pustim une in vzamem samo rog, v 
kterem so bili 4 funti smodnika. Najbolje koristne reči za 
me so bile : lopatica, klešče, dva majhina kuprena kotlička, 
bakrena majolika za čokolado in naš . S tem tovorom i n 
psom se napotim proti domu . Rastoči plem mi je ugajal, 
eno uro po solnčnem zahodu bil sem na otoku . 

Ves spehan nisem mogel v terdnjavo . Tedaj ležem, ko 

se navečerjam, kar v čoln, varen slehernega nepričakovanega 
napada, ker sem imel zopet čuvaja pri sebi. Okrepčan se 
prebudim naslednje jutro in po zajuterkn, ki sem ga vestn o 
delil z novim prijatlom, spravim blago na breg in natank o 
pregledam vsako reč kako» človek, ki cestnino pobira. Žganje 
v sodčeku je bil nekak runi, a precej slabši od onega, ki 
ga v Braziliji pijo. V skrinjicah najdem več reči deloma 
prijetnih, n. pr. lepo izdelano torbo, v kteri je tičalo več 
s srebernimi zamaški zamašenih steklenic, ki so derž'ale p o 
tri bokale dobrega žganja, nadalje dva lonca skuhanega sadja, 
tako terdo zadelana, da ni mogla morska voda va-nj, potem 
rtekoliko jako močnih srajc, do 18 platnenih belih rut in 
več pisanih ovratnic — skozi in skozi reči, ki sem si jih 
neznano želel in ki so mi bile ne malo koristne . Naposled 
najdem prav na dnu skrinjic še tri velike mošnje srebernega 
denarja, kakih 1100 srebernikov vkup . V eni je bilo šest 
cekinov v papir zavitih in nekteri mali kosci zlata, težki 


77 

morebiti 1. funt vsi skupaj. Rad bi bil vse zlato, ki za me, 

ni bilo več, vredno nego kremenica, zamenjal za par a n 
&leških čevljev in nogovic, ki sem jih toliko let tako kervavo pogrešal. Sicer sem čevlje onih dveh v kajuti vtopljeni.h, 
mornaljev ugrabil in še dva druga pa zasledil v škrinjah , 
toda tako pripravni in močni niso bili kakor angleški . V 
drug-i skrinjici je bila obleka in dva funta smodnika posebno drobnega, ki je bil namenjen samo za tičji lov. Poslednja skrinja, ki sern jo odperl, hranila je nekaj srebernine , 
pa nič zlata ; berž ko ne je bila kakega mornarja, una, 
pa kterega si bodi častnika. Poleg naštetih reči so me najbolje razveselili papir peresa , nožki in velika steklenica , 
černila. Kakor vidite , nisem dobil Bog si vedi kaj v raz 
biti ladiji, toda zadovoljen sem bil s tem , kar mi je prišl o 
tako nepričakovano v pest. Vse tedaj postavim pod streho 
v jamo , čoln pa na poprejšnje mesto . Potem se vernem k 
gradu, kjer je bilo vse pri starem. 

Pač so se moje koze in mačke ne malo prestrašile, ko 
so ugledale mojega čveteronoga tovarna , ki je glasno za

lajal nad nje , toda kmalu jih pomirim in vsi prebivalci so 
odslej skupaj živeli složno in mirno. Ko nekaj dni kasnej e 
zopet grem na breg Mizo kraja , kjer se je barka potopila, 


najdem v žalost svojo mertvega mornarskega učenca, ki s o 
ga valovi izpljuli na suho. Na sebi je imel samo mornarsk i 
jopič, hlače na kolenih stergane , in plavo platneno srajco. 
Nič ni razodevalo, kterega naroda da je bil. V žepih njegovih staknem dva majhina novca in pipo , ki mi je bila 
ljubša , kakor vse zlato in srebro . Sicer nisem zapazil nobenega brodnik... nesrečne barke . Po teh dogodbah se je začelo pri. "i zopet staro enoterno življenje , samo da sein 
se vseh reči previdniše lotil in bolje na tanko pazil na vse , 
kar se je godilo zunaj mojega grada. Kedar sem bil namenjen v poletno hišo , dobro sem se založil z orožjem ; 
ako sem se pa spustil proti jutru, smel sem že bolje brezskerbno, vendar ne brez risanice, zakladnice ali hrame ogledovati. Včasih me je obhajala želja , vdrugič peljati se k 
razbiti barki , toda pamet me je opominjala : saj ne najde š 
ničesa, kar bi ti povernilo težave in nevarnosti druge vožnje . 
Pri vsem tem si nisem mogel barke izbiti iz uma in meni l 
sem, da me tam čaka kako neprevideno veselje . Kdo vé, 
ali bi ne bil še enkrat veslal k razvalinam, ko bi ne bili 
neko viharno noč poslednji ostanki izginili z morskega poveršja . 

Ker nisem, kakor sem pričakoval, na barki našel ljudi, 
tovaršev v samoti, rodili so se v mojih možganih misel in 
naklepi, ki so bili prečudni . Zopet me je prijela stara strast do 
potovanja, moj „podedovani greh,” kakor sem jo imenoval. Vsaj 
enkrat bi bil rad s čolničem obiskal ona mojemu otoku naj 
bližja ostrova ; odtod bi se spustil menda tudi lehko na amerikansko zemljo . Tudi sedaj se zopet domislim barkice, v kter i 
sein nekdaj z zamorcem Ksurijem pobegnil iz Saleha. Ko bi 

jo bil 'imel v tacih trenutkih, gotovo bi se bil zopet na dobr o 
srečo izročil nevarnemu morju, da bi le prišel k omikani m 
ljudem. Rad bi bil tudi izvedel, kje da prebivajo tujci, ki s o 
me iz zložnega pokoja za vselej izdramili, kako daljeé daje njih 
dežela od mojega otoka, in vprašal sem sam sebe, zakaj b i 
pač jaz ne mogel do njih tako lehko, kakor oni do mene . 
Tega se vé, da nisem pomislil, kaj bi se mi zgodilo, ko b i 
prišel divjakom v pest in je-li bi se mogel kedaj oteti . 
Toda tako sem bil zamišljen v novo vožnjo, da mi ni drugo 
po glavi blodilo nego, kako da srečno stopim na zapadni zemlj i 
na suho. Zopet se mi je zdelo, da ne morem prenašati pričujočih okoliščin in zopet sem tuhtal, kako bi se odtegnil 
tem žalostnim razmeram. Da sem le unkraj na suhem, našel 
bi že zaželjeno pomoč. Kakor v Afriki bi veslal ob bregu 
in zasledil kraje, kjer Evropejci prebivajo, ali bi srečal ker


79 

š&nsko ladijo, ki bi me vzela iz usmiljenja na brod ali k o 

bi mi spodletelo vse , ostalo bi mi slednjič najhujše , t9 j e 
smert in konec bi bil potem vsemi]. mojemu terpljenju! Česa 
se je bilo tora] bati ? 

Bilo je deževno vreme' marca meseca 24. leta mojega 
prebivanja na otoku. Neko noč kar nič nisem spal , da-si 
nisem čutil nobene telesne slabosti. Ni. mogoče napisati brezštevilne misli, ki so se mi dervile po možganih . Tisto noč,
so mi po versti stopale pred oči vse dogodbe pretekleg a 
življenja, žalostne in vesele. Ko sem se domislil raznih 
časov svojega tukajšnega bivanja, primerjal sem poprejšn e 
mirno življenje s plašnim, britkim od trenutka, ko se m 
ugledal v pesku osodepolni človeški sled. Nikakor nisem 
dvomil, da so divjaki poprej večkrat prihajali na moj otok ,
pa ker jih nisem videl, živel sem brez skerbi tje v en dan. 
Kako dobrotljivo pač ravna z nami Božja previdnost , ki 
naše presodke in misli tako ozko meji , da mirno in bre z 
težav živimo v sredi med nevarnostmi, ki bi nam vse veselje do sedanjega življenja grenile, ko bi vedeli za-nje . Kolikokrat sem ta čas varen korakal po kraljestvu , ko me j e 
morebiti le kak germ, kako drevo, kak grič , bližnja no č 
ali kaka druga reč varovala, da nisem zabredel med divjake ,
ki bi me bili hladnokervno umorili in pojedli , kakor ja z 
goloba ali drozga. Ne bi bil pravičen do sebe , da ne b i 
omenil, kako ginjen sem Boga zahvalil, da me je otel iz 

nevarnosti, ki jih še poznal nisem . 

Te misli so mi kri silno razburile in žila je tolkla kakor 
kladvo. Še le za jutra sem utrujen terdo zaspal . Sedaj se 
mi je sanjalo, da kakor po navadi hodim po bregu na 
vzhodni strani otoka in zapazim dve šajki, iz kterih stopi 
11 divjakov in nekoliko vjetih, ktere so hoteli pojesti . Mahoma pobegne eden onih jetnikov in se skrije v germovj i 
okoli mojega gradu . Prijazen mu grem nasproti veleč, najstopi bliže. Ubogi. vjeti pade na kolena, prosé pomoči zoper 
svoje rabeljne. Potem se mi je zdelo, da mu pokažem lestvo,
pomagam čez plot ter peljem v hišo, kjer postane moj služabnik. „S tem tovaršem”, rečem sam pri sebi, ,,bode m 
mogel doveršiti najiskrenejšo svojo željo ; nič me ne overa,
da se spustim na široko morje ; zakaj on me bode vodil i n 
povedal kaj storiti, kaj opustiti . V tem sanjskem pogovor u 
se prebudim. Ko mi je bilo popolnoma jasno, da so vsi moji 
prelepi rešilni načerti le sanjarije, postal sem neznano otožen . 

Vendar me je to sanje napeljalo na misel , če mogoče ,
tla divjaka, ki bi ga kanibali privlekli na otok, in hoteli za


klati, rešim iz morilnih njih rok . Kako bi potem sebe otel,
sam nisem vedel. Toda to se je lože mislilo, nego storilo ! 

Takošno početje ni bilo brez največih težav in nevarnost i 
in kako lehko bi mi spodletelo! Nasproti pa sem začel 
zopet dvomiti, jeli so moji naklepi pač pošteni in stra h 
me je bilo, kri prelivati . S kratka : cincal sem sedaj na to ,
sedaj na uno stran, poslednjič je prevladala želja po rešitvi 
in skenil sem , po vsaki ceni dobiti divjaka v pest . Kako 
pa doseči ta namen? Najpripravniše se mi je zdelo, opazovati divjake , kedar stopijo na breg, vse drugo pa prepustiti dobri sreči. Hodil sem tedaj sleherni dan prežat, zlasti 
na zapadno in južno-izhodno stran. Toda kakor koli sem 
kukal , ladija z divjaki se vendar le ni prikazala . Tako j e 
prešlo dokaj časa. Vendar senčnost mi ni upadla, veliko več 
še unemal sem si v mislih serd do pesjoglavcev, da se m 
kar gorel hrepenenja, poskusiti se njimi . 

Enajsto poglavje. 

Divjaki. 

Preteklo je poldrugo leto, kar vidim nekega jutra zgodaj pet šajk vštric veslati naravnost proti svojemu domovju . 
Tako število me osupne. Vedel sem, da jih je navadn o 

stopalo po 5—6 včasih tudi po več v eno šajko ; zato se mi , 
zdi presneto nevarna reč, sam zagrabiti morebiti kakih 0 
mož. Prepaden in skerben se umaknem v svojo terdnjavo . 
Tu. vredim vse potrebno, da spodobno sprejmem kakoršn o 
koli obiskovanje. 

Ker sem pa gostov čakal in čakal in nobenega pričakal, tudi ne čul nobenega ropota, ki bi bil naznanil nji h 
prihod, minula mi je poterpežljivost . Po vsaki. ceni selu hote l 
vedeti, kaj se godi v moji deželi. Puške prislonim k lestvi, 
jaz pa sem v dveh skokih verh griča . Previdno se tako 
postavim, da glava moja ni veliko segala nad mali b .olmec . 
Skoz daljnogled zapazim sedaj kakih 30 divjakov, ki s o 
skakali ter se prečudno zvijali in spakovali okoli velikega, 
ognja . Potem vidim, kako so iz šajk vlekli dva nesrečn a 
človeka , da ju zakolejo . Eden se koj zgrudi na tla, zadel 


ga je menda kol. V divji naglosti planejo nad njega dva 
ali trije in zrežejo na kose . Drugega je čakala enaka osoda. 
Na enkrat pa se v nesrečnežu zbudi veselje do življenja , 

pobegne in beži naravnost proti moji koči. Neznano se prestrašim videč da je krenil na to stran, posebno, ker se j e 
za njim vderla tropa pesjoglavcev. Vendar se ne ganem ter 
se oserčim še le , ko zapazim, da samo trije možje še preganjajo begajočega, ki je bil pa že tako dalječ pred njim i 
da ga ne dotečejo, ako le še pol ure tako naglo beži . 

Med njimi in mojo terdnjavo je bil zaliv, kterega se m 

imel že večkrat v mislih. Tega je bilo treba preplavati, ak o 
je hotel begunec uteči. In res skoči brez pomišljevanja v 
vodo in po 30—40 krepkih udarcih priplava na to stran , 
spleza urno na breg in neznansko hitro nadaljuje svoj tek . 
Ko preganjavci prisopihajo do vode, oprezno se eden obern e 
in jo ubere k gostujočim se tovaršem , ona dva pa plavata 
za ubežnikom in potratita pri tem še enkrat toliko čas a 
kakor oni. 

Sedaj se mi je zdel trenutek , da se spolnujejo moj e 
sanje. Mislil sem, da me je Božja previdnost poklicala, temu 

nesrečnemu divjaku življenje oteti . Jaderno spustim se s 
stražnice, zagrabim puške pri lestvi in koračim po bliinic i 
proti morju. Kmalu. sem bil med begočim in nasledovalcem a 

Robinzon . 6 


njegovima . Unemu glasno zakličem, toda siromak se m e 
tako ustraši, kakor se je bal svojih sovražnikov . Pomignem 
mu tora] z roko, naj pride k meni, in ob enem stopim preganjaveema naproti. Bliskoma skočim nad enega in ga treščim s kopitom ob tla . Nisem se namreč upal puško izprožiti bojé se , da strel ne privabi še ostale druhali, da-si j e 
bila tako dalječ od nas, da bi bila težko čula pok ali ugledala dim. Ubitega pajdaš plah obstane . Ko se mu približam ,
napné lok in hoče izprožiti v me pušico . Toda srečno mu 
prestrežem in ga ustrelim , 

Strel, ogenj in dim tako omamijo ubogega rešenega 
divjaka, da je ostal, kakor bi ga bila strela zadela. Rajši bi 
bil menda bežal pred menoj , nego se mi bližal . Zopet mu 
pomignem z roko, naj pride k meni. Razumel je blezo moje 
znamenje , ter prestopil , obstal, potem bliže se pomaknil 
in zopet obstal. Poznalo se je siromaku, da se je tresel, 
kakor šiba na vodi . Morebiti je mislil, da sedaj je m o j jetnik in zdajci pride versta na njega, da bode usmerten . Jaz 
sem mu kimal in prizadeval se s spijaznimi besedami in 
znamenji., da mu strah preženem. To ga je nagnilo, da se j e 

jel bliže pomikati, toda vsaeih 10—12 stopinj je pokleknil, 
in s tem kazal svojo hvaležnost in udanost . Nasmehljam se 
mu sedaj in še enkrat pomignem . Naposled vendar pride 
tik mene, poklekne, zemljo poljubi, prime desno mojo nog o 
in si jo postavi na glavo . Menda je hotel s tem na znanje 
dati, da je odslej moj rob. Vzdignem ga, prijazno pogledam 
in storim vse, da bi postal pogumniši . 

V tem je k zavesti prišel divjak, ki sem mislil, da sem 
ga ustrelil, ter jel se gibati. Pokažem ga otetemu, varovancu. 
Le-ta spregovori nektere besede, kterih sicer nisem razume l 
ki so mi pa bile 25 let sem najplijetniši glasovi, ker prišl i 

so iz človeških ust. Sedaj pa ni bil čas za tako premišljevanje ; zakaj ranjeni se je bil že dvignil in moj varovane c 
se je tega silno prestrašil. Zatoraj pomerim na-nj , da ga 
usmertim, toda moj divjak, kakor ga hočem zvati, naznanj a 
mi z znamenji , naj mu meč posodim. Dam mu orožje . 
Kakor blisk plane nad sovražnika in na en sam mahljejmu glavo tako ročno odseka, kakor da je hodil h kakemu 
evropejskemu rabeljnu v šolo. S tem mojsterskim čino m 
se mi je hotel prikupiti, ker čudno meni nerazumljivo kresaje in skaklaje se mi. je prismijal in pred-me položil 
glavo in meč . 

Najbolje ga jé pa osupnilo, da sem unega preganjavc a 
tolike daljave usmertil. S perstom mi ga je kazal in zdelo 


83


e mi je, da me prosi, naj ga pustim k njemu, česa mu 
tudi ne odrečem . Dospevši do merliča, ogledoval ga je čudé 
se, obračal ga sedaj na to sedaj na uno stran in preiskava 
rano, iz ktere je teklo le malo kervi, ker krogla je proderla. 
dalječ v persi in kerv se je razlila proti znotraj. Po tem 
mertvaškem ogledu vernil se je moj divjak in ker sem hotel 
oditi, mignem, naj gre za menoj. On pa kot sin puščave 
previdniši od mene , kaže, naj zagrebeva merliča v pesek ,
da ju ne najdejo tovarši njuni. Temu popolnoma priterdim 
in v éetert uri sta bila zakopana . 

Se nisem vedel, kam z divjakom. Po svojih sanjah bi 
ga bil moral peljati v grad, vendar se mi je zdelo varniše, 
da grem njim v jamo , kraj, ki je bil od mojega stanovanja najbolje oddaljen na otoku . Ondi mu dam kruha, 
rozin in merzle vode, kar mu je slastno dišalo . Potem mu 
veržem otep rajževe slame za posteljo in odejo. Kmalu moj 
divji gost po terpljenju tistega dné mirno zaspi. 

Bil je lepo izraščen ., krepek, berhek mladeneč kakih 
25 let. Obličja ni bil divjega, ampak prijetnega, polnega 
moškega ponosa . Kedar se je smehljal, kazala se je iz njega 
celo neka krotkost, kakoršno imajo sicer le Evropejci . Lasje 
niso bili volnati ali kuštrasti, ampak viseli v kodrih okoli 
zatilnika. Polti je bil tamno-rujave , a ne one rumenkaste 
tolikanj berde in odurne rujave barve, kakoršne so Braziljci, ampak olivaste , s progami pomešane, ktera je jako 
prijetna. Obraz je imel okrogel in poln, čelo visoko, usta. 
pravilna, zobe majhine in bele ko repa . 

Ko je spal, šel sem v bližnjo ogrado koze mlest . Nisem 
Še izgotovil tega opravka, prileti moj Indijanec jaderno k 
meni, vleže se ponižno pred me, kakor je že enkrat storil, 
mojo nogo si na glavo postavi in z vsakoršnimi znamenj i 
razkazuje svojo hvaležnost in udanost. 

Do malega sem že umel njegova znamenja ; zato mu 
naznanim, da sem zadovoljen z njim, ter si prizadevam govoriti ž njim. Najprej mu dam spoznati, da naj mu bode 
Ime Petek, ker po svoji pratiki sera sodil, da sem ga, 
rešil v petek. Za tem mu dokazujem, da me mora gospod . 
imenovati.. Slednjič mu razjasnim, kaj je d a in ne, kak o 
izgovarjati te besedi . S tem sem sklenil pervi nauk v jezikoslovji. Sedaj mu ponudim kruha in v lončeni posodi mleka,
sebi pa nadrobim v mleko ječmenovih pipic in mignem., naj 
me posnema. To je tudi storil in pokazal, da merzlih jed i 
nikakor ne zaničuje . 


Ves ostali dan in naslednjo noč ostal sem pri njem v 

jairi. Ko se je zazorilo, vzamem ga seboj v grad, da g a 

oblečem, zakaj bil je, kakor ga je Bog vstvaril. Prišedši do 
pokopališča ubitih divjakov , pokazal mi je natanko mest o 
ter znamenje dal, da bi merliča rad izkopal in pojedel. Toda 
gnjus mu izrazim nad takim početjem in z roko mogočno 
pomignem, naj odstopi, in voljno je ubogal. Potem koračim 
ž njim na stražnico gledat, je-li so odveslali divjaki in natanko sem skozi daljnogled zapazil kraj, kjer so bili. Njih 
in šajk njihovih nisem zasledil ; gotovo so se toraj odpravili 
kar nič zmenivši se za ostala tovariša. 

Toda to mi še ni bilo dovolj ; moj novi pajdaš mi je 
dal pogum, vse natanko pregledati. Stisnem tedaj Peteku 

meč v roke , obesim mu pušico in lok, kterih je bil jako 
vajen, in mu naložim še puško za se, sam pa vzamem dve . 
Tako oborožena korakava proti taboru divjakov hoteč izvedeti, kaj so počenjali . Ko dospeva do mesta kervave gostije , 
zastane mi kerv v žilah, ker grozne reči sem tu ugledal . 
Zemlja kervava, človeške kosti sem ter tje, tri čepine, pe t 
rok, kosti treh ali štirih nog in več na pol snedenih, umazanih in razterganih kosov mesa : to so bila znamenja zmagovalne pojedine, ki so jo tukaj obhajali nečloveški divjaki . 
Petek mi je dokazoval, da so pesjoglavci 4 jetnike sem pritirali, izmed kterih so tri požerli, éeterti da je ón sam. 
Velika bitva je bila neki med njegovim in sosednim rodom 
na obeh straneh so jih mnogo vjeli in na razne kraje od 
peljali , da jih kakor tukaj porabijo za zmagovalne gostije. 
Ukažem Peteku čepine, kosti, meso, s kratka vse človešk e 
ostanke na kup znositi in séžgati. Tu je Petek razodel star o 
pesjanarsko nagnenje ; zakaj zeló ga je mikalo po človeške m 
mesu. A jaz sem mu kaj tacega tako resno in odločno prepovedal, da se ni prederznil streči svoji želji . Celó smert 
'sem mu zažugal, ako bi kedaj še jel človeškega mesa . 

Zapustila sva tedaj kraj človeške grozovitosti in krenila 
.naravnost v grad, da služabnika svojega oblečem . Najprej=l dam platnene hlače, potem skerpam telovnik ali Iajbie 
.i.z kozlovine po najprostejšem kroju, zakaj bil sem že dokaj 
izurjen krojač. Tudi za jopič sem skerbel in pripravn a 
:precej čedna kučma iz zajeevine je dopolnila Petekovo 
-obleko. S perva je bil kar zamaknen, da bode kakor njego v 
gospod, a kmalu se mu je zdelo oblačilo okorno, hlače so 
ga nadlegovale in rokavi so bili preozki okoli ram in rok . 
Ko sem pa popravil , kjer je bilo pretesno , navadil se je 
obleke in naposled se prav rad oblačil . 


Sedaj sem premišljeval, °kam bi utaknil dobrega Peteka 
da se mi ga ni treba bati ali da mi ne bode nadležen. 
Najpripravniše se mi je zdelo, med obema terdnjavama po 
staviti šotor in sebe dobro zavarovati, ako bi mi hotel Pete k 
kaj hudega storiti . A vse to je bilo nepotrebno, zlikaj ni j e 
bilo bolj zveste udane duše, nego je bil moj Petek . Nikoli 
ni bil,svojeglaven in razposajen, vselej je bil pokoren . Serčno 
mi je bil udar in ljubil in častil me kakor očeta, da sme m 
pač reči, da bi bil za me rad in vesel umeri_ , ko bi bil o 
treba. Njegova prijaznost in veselo serce, njegova marljivost 
pri vsakem delu, ktero mu sem naložil, priljubila mi ga j e 
tako , da nisem ničesa tolikanj želel, kakor razgovarjati se 
i njim o tem in =m. Zatoraj sem ga pridno učil angleškega jezika ter se veselil njegove dobre glavice . Najbolje 
pa sem se prizadeval, v njem zadušiti gerdo željo, človešk o 
meso jesti. V ta namen se mi je dozdevalo najpripravniše , 
navaditi ga na drugo meso. Necega dné ga vzamem sebojin ugledam ne dalječ kozo letati z dvema mladičema . 
Primši ga za roko rečem : „Tiho bodi in ne gani se!” in 
tisti hip ustrelim kozličev enega . Ubogi dečko se tako prestraši, da se skoraj zgrudi na zemljo, mislil je celo, da se m 
hotel njega usmertiti, ker odpel je jopič in tipal , je-li j e 
ranjen. , Potem je pritekel k meni, pal na kolena, jeclal dokaj nerazumljivih besed in prosil, naj mu prizanesem. Prijazno smehljaje primem ga za roko, pokažem na ubiteg a 
kozliča in zapovem, naj gre po-nj. Ko je čudé se žival ogledoval , nabijem puško z nova. Nikakor mu pa še ni bilo 
jasno, kako se je godilo , da je bila žival mertva. To reč 
razjasniti , pokažem s perstom na puško, potem na papigo ,
sedečo streljaj dalje+ na drevesu . Sedaj mu z znamenje m 
razodenem, da tudi tega tiča z risanico lepko ustrelim, najle natanko pazi na žival, sprožim in papigo poberem z 
drevesa. 

A tudi sedaj se je ubogi Petek silno prestrašil in kazal 

malikovavsko boječnost pred puško . Ker je namreč ni videl 
basati, menil je, da se morejo ž njo neprenehoma ljudi in živali moriti iz ktere koli daljave . Precej Časa je bil kar 
omamljen in ko bi mu ne bil prigovarjal z resnimi besedami, menda bi bil puško molil po božje . Pogovarjal se je. 
i njo, -kakor da ga umé, prosil jo priserčno, naj ga nikar 
ne ustreli , in pričakoval pred njo stoje , da mu odgovori.
Več dni je minulo, predno se je je dotaknil . 

Ko Peteka strah nekoliko mine, rečem mu iti po ustreljenega tiča. Dolgo ga ni bilo nazaj, papiga namreč ni bila, 


popolnoma mertva ter sferfetala dalje naposled jo pritira .. 

Vzemši še kozlička se verneva domu. Tu razsekam žival i n 
kos skuham še tisti večer. Petek je hlastno poručal okusno, 
meso. Čudno se mu je zdelo, da sem svoje jedi. solil , in 
dajal mi je na znanje, da je to njemu. poebno zoperno. Da, 
bi mi to prav živo dokazal, položil je košček soli na jezik 
in obraz neznansko raztezoval, potem izplunil kislo mešt o 
in usta izplaknil z merzlo vodo. Jaz sem ga hotel na njegov 
način prepričati, da nima prav. Vzamem toraj kos mesa brez, 
soli ter se pačim na prečudne viže ; toda moje dokazovanje 
ni veljalo. 

Naslednji dan postavim pred tovariša dobro kozjo pe

čenko. Pripravil sem jo pa, kakor sem nekedaj videl na 
Angleškem. Vtaknil sem namreč Mizo močnega ognja dve 
palici nekoliko saksebe v zemljo , tretjo pa položil čez un'i 
dve, obesil na verni meso in ukazal verteti. Petek se jeumnemu početju jako čudil. Ko je pa pečenko okusil, ni 
mogel niti z besedami niti znamenji dosti dokazovati, kako . 
mu ta jed diši , celo tako je bil navdušen, da je kar sam 
zaterdil in obljubil, da ne bode nikdar več jedel človeškega 
mesa. Naslednji dan sem Petku zapovedal ječmen mlatiti ini 
čistiti, kakor je videl mene delati, kar je prav urno in dobro , 
izveršil. Tudi sem mu kazal, kako kruh pečem in mlinic e 
delam in druge take opravke. Vse je kmalu umél in o 
kratkem sem mu lepko brez skerbi vse delo prepustil . 

Ker sem moral sedaj naju dva rediti, treba je bilo ve& 

Žita sejati, da več na:Žanjem. Poiščem toraj večega sveta za, 
njivo in ga ogradim kakor poprej . Veselo in pridno mi je 
pri delu pomagal Petek ; zlasti ko mu povem, da se to godi 
zaradi tega, da dobiva jaz in on dovolj kruha. 

To leto je bilo res najprijetniše , kolikor sem jih preživel na otoku. Petek se je v nekterih mescih precej dobro 

navadil angleškega jezika ter znal imenovati vse reči, ki 
sem jih tirjal od njega, in vse kraje, kamor sem ga, pošiljal . 
Sedaj še-le, ko je preteklo toliko let, užival sem veselje, 
pogovarjati. se s človekom v maternem jeziku . Verh tega, 
mi je prihajal moj tovariš od dne do dne ljubši . Ker je bil 
pošten, priprost in udan , imel sem ga čedalje rajši in tud i 
43n me je ljubil, kakor poprej še morebiti nobenega . 

Nekeg-a, dné sem ga skušal, je-li zeló želi zopet videt i 

svojo domačijo in ker je dosti dobro umel angleški, vpraam ga : 

Ali je tvoj rod kedaj v vojskah zmagal? 


„I a da " odgovori smejaje se, ,, bili vselej pervi.” 

(Hotel je reči., da so druge premagali .)

„Vi ste se najbolje vojskovali, praviš? Kako pa, da s o 

te vjeli? Petek! ” 

„Moj rod je vendar le zmagal . 

„Ali zmagal? Ne verjamem, sicer bi ti ne bil jetnik .” 

„Gospod, tam, kjer sem jaz bojeval se, bilo j'e več sovrainik.ov nego naših bratov ; vjeli so enega, dva, tri in 
mene ; sorodniki moji so zla drugem kraju, kjer mene n i 
bilo, premagali neprijatelje in vzeli jim eden, dva, tri tisoč .” 

„Zakaj te pa tvoji tovariši niso oteli? ” 

„Zgrabili naglo eden, dva, tri in mene in tirali v šajk e 

moj rod takrat ni imel čolnov. ” 

1n kaj počenja tvoj rod z vjetimi? Ali jih vi tudi 
Ženete proč in jeste,kakor ljudje, ki so bili tukaj na otoku? " 

„Gospod, znoj rod, tudi jé ljudi, vse pojé . 

„Kam jih pa vlačite? ” 

,7 

„Na drug kraj, kakor mislijo! ” 

„Ali jih tirate tu sem, Petek? ” 

„Da, da, tu sem in v druge kraje . 

si tudi ti ie 2 njimi prišel tu-se 
Prišel prišel, gospod, od tam-le . ” 
In Petek je pokazal na severno-zahodno stran otoka , 
kjer so divjaki na suho stopali. 

„Toda, nadaljujem, „ali šajke ne zgreše včasih prave 
poti? 

„O, to ni nobena nevarnost . Da le ne zaidejo v tok, ki 

dervi dalječ v morje. Tudi piha zjutraj druga sapa in zvečer 
zopet druga . ” 

Od kraja sem menil, Petek govori o pritoku in odtoku ;

toda kasneje sem se prepričal, da res dva različna vetrova 
vladata po teh vodah, ki menda prihajata od mogočne reke 
Orinoko, v čegar ustji je bil moj otok. Zemlja, ki sem 
jo videl v zahodu in severo-zahodu, bil je veliki otok St . 
Trinidad (sv. Trojice). 

Izpraševal sem Petka, kakošrna je njegova dežela, kaki 
ljudje so ondi, kako je morje, bregovje in kakošni so sosedni narodi. Odkritoserčno mi je odgovarjal, kakor je vede l 
in znal, toda zastran ljudi nisem od njega nič druzega iz 
vedel, kakor da se jim pravi Karibs. Iz tega sem sklepal,
da so menda Karaibi, ki prebivajo od Orinoka do Guiane. 

Pripovedoval je nadalje : dalječ tam-le za mesce m 
to je v zahodu, kjer zahaja — so beli in bradasti možj e 
kakor jaz (kazaje mojo dolgo brado in ti možje so 


88 

mnogo ljudi pobili . Lehko je bilo uganiti, da je imel Š p anjolce v mislih. Saj je bi a njih grozovitost sploh z na,na p o 

Ameriki in glas njen se je širil od rodu do rodu . 

Ko ga vprašam, kaj storiti , da dojdem na oni otok k 
belim možem, odgovori : „Da, da, .lehko se peljaš tje v dveh 

čolnih.” Nisem razumeli kaj je hotel reči z besedami : v 
dveh čolnih. Slednjič se je pokazalo, da je mislil na šajko , 
dvakrat več() nego moja. Ker je Petek vedno bolje napredoval v znanji angleškega jezika, hotel sem ga seznaniti z 
najimenitnišimi resnicami kerščanske vere .' Pri tej priložnosti sva se tako-le pomenkovala. 

„Ali mi veš povedati, Petek, kdo te je vstvaril? ” 

„O, se ve da, moj oče! ” 
Sprevidim, da tako nič ne opravim . zatoraj drugače 
poskusim. 

„Povej mi, Petek, kdo je naredil zemljo, morje, hrib e 
in gozde? ” 

„Starček, po imenu B e n a m u k i . Na najvišem hribu 
prebiva in je veliko starši, kakor zemlja in molje , mesec 
in zvezde . ” 

„Ako je tedaj'', uprašam dalje, „Benamuki ustvaril vs e 

stvari, ali ga toraj ne molijo vse reči na svetu? ” 
Petek sedaj jako resnoben postane in serčno priprosto 
reče : „Vse stvari pravijo k njemu : 0,! ” 

„Je-li hodijo ljudje, ki umerjd v tvoji domovini, na ka k 
drug svet? ” 

Da, vsi gredo k Benamuki-ju ." 

„In pridejo oni, ki jih pojeste, tudi tje ? 

„Tudi, gospod .” 

„Ali si kedaj govoril z Benamukijem? ” 

,,0 ne, mladi ljudje ne smejo k njemu, temué le stari 
možje, Uwukakis, ki pravijo : ,, O! cc S hriba stopaje oznanujejo, kaj jim je Benamuki razodel.'‘ 

Uwukakis so bili toraj njih duhovniki, ki so nevedn o 
ljudstvo sleparili s praznimi vražami in tako ohranili sebi spoštovanje do duhovskega stanu. Učencu sedaj razkrijem vso sleparijo in živo mu pred oči postavim pravega Boga, stvarnika nebes in zemlje in očeta nas vseh . Govoril sem, kako 
mogočen in previden je , vse je v njegovih rokah, po svoj i 
volji daje in jemlje. Petek je zvesto poslušal. Posebno ga je 
veselil nauk o našem Zveličarji, Jezusu Kristusu, kakor tudi, 
kako močna je molitev, ki jo pošiljamo k Bogu v nebesih . 

Nedolžno in priprosto zaverne potem Petek : ,,Dobro ! 
Če je Bog nad so ncem in zvezdami in molitve naše sliši 


89 

tedaj je pač veči memoBenamukija, ki molitve Uwukakije v 
le takrat čaje, kedar sami pridejo, do njega! " 
7iPrav imaš, Petek! Bog je velik in moo. očen , kakor 
nobeno drugo bitje . " 

Sleherni dan sem sedaj podučeval Petka v naukih našek 
vere in mu zlasti razodeval zveličansko skrivnost našeg a 
odrešenja po Jezusu Kristusu , ki se je na Golgati za na s 
daroval. Vso revščino sem loŽe prenašal, odkar sem imel 
tolikanj zvestega tovariša . Stanovanje mi je postalo ljubše 
in nič več se mi ni zdela nesreča. da sem zaše na ta otok. 


Neznano me je veselilo, da sem mogel Petka učiti, pravega 
Boga spoznavati. V treh letih, ki sva jih preživela skupaj ,
čutila sva se popolnoma srečna in vnemal naju je terdn i 
sklep, stanovitna ostati v zaupanji v Božje usmiljenje . 

Poleg verskih pogovorov pripovedal sem prijatlu svoj e 
poprejšne dogodbe, kar mi je dajalo pogostoma priložnost 
lepe nauke saditi v mehko serce divjakovo. Vmes sem tudi 
marsikaj omenjal o evropejskih deželah in narodih, opisova l 
svojo domovino z velikanskimi mesti, kjer je živahna obel-tnija, razkladal , kako velike in imenitne so naše ladije, k i 
plavajo po vseh morjih in so v dotiki z najbolj oddaljenim i 
ljudstvi. Razodel sem mu tudi, kaj je smodnik in svinec in 

učil ga streljati divjaščino. Podaril sem mu velik nož ,z a 
rabo, kar ga je močno razveselilo, ter dodal pas z noinie o 
kakor jih imajo pri nas za lovske nože. Mesto tega sem mit. 
izročil sekirico, ki je večkrat koristniša memo noža . 

Na enem najinih skupnih sprehodov pokažem mu ostanke ' 

svoje ladje , je popolnoma razpadla. Petek se zamisli. 

Vprašam, kaj da premišljuje in naposled odgovori : 

rodu našemu vidim prihajati ladijo, kakoršna je ta." 

Teh besedi ne razumem , zatoraj ga vdrugič vprašam, ,
kaj da hoče povedati. Sedaj mi razloži, da je neugodno 
vreme ladijo moji .enako priplulo v njegovo domačijo . Menil 
sem sam pri sebi, da se je oni kaka evropejska barka razdrobila in vihar čoln treščil na breg Karaibske dežele . Ko 
pa Petek pristavi : „Bele, bradaste može smo oteli., da se 
niso potopili”, nategnem neznano ušesa in uprašam : „Koliko 
belih mož je bilo v čolnu ? 

„Sedemnajst”, odgovori Petek naštevši jih na perstih. 
„In kaj se je zgodilo ž njimi? ” 
živijo in bivajo pri mojih bratih. " 

„Ali pač veš, koliko je tega? ” 

„Dobro znam, Robin, tega so 4 leta . 
Tu se domislim, da prav takrat se je razbila ladija, k i 
so njene razvaline obstale blizo mojega otoka . Menda so s& 

brodniki rešili v čolnič in vihar in valovi so jih zanesli na ,
bregovje onih divjakov. 

„Rekel si mi poprej, Petek, da bele možje stanujejo pri 
tvojem rodu. Kako da jih tvoji prijatli že niso požerli ? 
„Ne”, zaverne Petek, „pobratili so se z nami in mi ne 
jemo ljudi , ki jih ne vjamemo v vojski . Verlo dobro se ji m 

godi in naši bratje jim dado, česar potrebujejo . ” 
Precej časa je minulo po tem pogovoru. Necega dne 
koračim s tovarišem na rob južno-izhodnega berda. Nebo je 


91 

bilo jasno in ne oblačica ni bilo na modrem nebelci , zra k 
svetel in od molja sem je pihljala hladna sapica. Petek se 
je ozerl na neizmerno , morje in neprestano gledal na en o 
mesto . Mahoma se vznemiri, začne plesati, skakati in ukat i 
ter me kliče : 

»Robin, Robin, pojdi hitro sem . 

„Kaj je, Petek?” 

„0 veselje! Kako srečen sem . Domovino vidim. Tam 
le pride moj rod! ” 

Kar jojega dobrega, prijatla tolikanj razveselilo, 
užalilo je mene. Kaj ko bi Petek ,res .rqeiiel po očetnjavi ? 
Od-Té-g-a,—tnnutka sem -sumničil svojega prijatla in ta sum 
me je nadlegoval več tednov. Postal sem čmeren tih ; 
toda krivico sem delal ubogemu dečku, ker tako zaupen , 
tako udan mi je bil, da sem slednjič zaupal v odkritoserčnost in prijateljstvo njegovo . 

Ko sva _bila nbkedaj zopet na onem verhu po me

glenem vremenu, začnem Petka skušati . 
„Pač bi bil srečen, kaj ne da, ko bi se vernil v domačij o 
k svojim bratom? ” 

da, Robin, zelo vesel" bi bil, videti svoje ljudstvo. " 
',Menda bi tudi rad, kakor tvoji divji bratje, jedel zope t 

človeško meso? " 

„0 ne, ne! Petek ne bode jel nikdar človeškega mesa . 
bratom bode rekel, ljubite se med seboj , ne molite Benamuki-ja, jejte kozje meso in druzih živali in pečite režen in 
ječmenov kruh .” 

»Ali se pa ne bojiš, Petek, da te ubijejo, ako tako govoriš? " 
„0 ne' ne Robin , ne bodo me umorili radi se bod o 

učili.” 

,7Tedaj bi rad šel do'mu 

„0 se ve da! Toda kako plavati tako daljen tje do on e 
dežele?” 

„Sajko ti hočem stesati.” 

pojdeš potem? Zakaj brez tebe ne zapustim 
nikdar otoka . 
»Jaz, Petek? Berž bi planili tvoji bratje nad men e 
ubili me, razkosali in na ognju pekli. " 

„Ne , ne, Robin, to se ne bode zgodilo. Povedal jim 
bodem , da si mi življenje otel , da me ljubiš po bratovsk o 
in da naj tudi tebe ljubijo in ti dobro storé .” 

' ,Tedaj še enkrat, zakaj se nočeš sam verniti domu? 
gospod, pač si zelo hud na me da me odganjaš!" 


' ,Prav nič nisem hud ljubi Petek! Le še razveseliti se m 

te hotel pustivši te radovoljen domu." 
„In Petek ostane pri tem : nič brez gospoda . ” 
',Kaj pa počnem pri tvojem ljudstvu ? 
„0 , tam je dosti opraviti . Kakor si mene učil in po

bo Pal, napeljaval bodeš tudi. moje brate k čednemu obnašanju.” 

„Ljubi moj Petek! Sam ne veš, kaj govoriš . Za tako 

delo nisem dosti močen, stanoviten in moder.” 

,7Pa vendar le pojdeš z menoj, Robin! " 
„Ne , ne Petek. Idi brez mene , jaz ostanem tukaj in 
živim kakor poprej . ” 
Dobra duša je bila živo ginjena in solze so mu zalil e 

oči. Potem seže v pas po sekirico ter mi jo pomoli . 
,Kaj čem Ž njo, Petek ? 

„Da me ubiješ, gospod! ”
Kaj si se s pametjo skregal? "


17 

„Da, rajši ubij Petka, kakor da ga odpodiš od sebe ; 
ne more živeti brez tebe.” 

Ta konec najinega govora me je popolnoma prepričal , 
da mi je Petek udan in zvest iz serca . V meni pa se je 
zopet oglasila stara želja , potovati in jadrati proti veliki 
zemlji., kjer so bili po poročilu Petkovem gotovo beli bradači, Portugalci ali španjolci. Necega dné peljem Petka k 
čolnu v zalivu, ki ga že več let nisem rabil, temveč v vod o 
utopil, da me ne izdá divjakom . Vodo izplujeva iz šajke in 
sedeva va-njo. Petek je čolnič tako spretno in varno vodil,
da sem se mu kar čudil . Za nekaj časa mu rečem : „No,
Petek, kako, ko bi v tej šajki veslala proti tvoji domovini? ” 

To vprašanje ga je osupnilo, ker zdela se mu je jako 
premajhina za tako dolgo pot. Rekel sera mu pa , da pre

morem še večo ladijo, ktero bodeva naslednji dan ogledala . 
In, kakor sem obljubil, peljal sem ga na mesto, kjer je ležala barka, ki je nisem mogel spraviti v vodo. Ker se pa 
že 22—23 let , odkar sem jo iztesal, nisem izmenil za njo 
bila je razsušena in počena, da ni bila za rabo. Petek je 
terdil, da ladija take velikosti, je prav pripravna za morsk o 
vožnjo, ker se v njo pospravi dosti živeža in pijače. To 
mnenje je bilo za moje namene kakor nalašč. 


Dvanajsto poglavje. 

Ime e dogodbe. 

Ker sem neprenehoma mislil na onih 17 mož, ki so po 

spričevanji Petkovem prebivali pri njegovih ljud6, želel se m 
jih* čedalje bolje videti. Neutegoma se s Petkom lotim iz 
delovati novo barko . Bilo je na otoku dreves dosti za ladije, a treba je bilo, da najdem deblo, kolikor mogoče bliz o 
brega, da me ne zadenejo overe, kakor poprej . Petek je les 
bolje poznal od mene in kmalu je staknil pripravno drevo . 
Po njegovih mislih bi bilo treba po navadi njegovih rojako v 
deblo z ognjem izvotliti. A jaz mu dokai'em, da se to doseže z orodjem in ko mu pokaŽem, kako rabiti to in uno 
izkazal se je kmalu kot dosti urnega tesarja. Ko sva na vso 
moč delala mesec in dan, bila je barka gotova. Bila je prijetna in lična , ker sva tudi vnanjo stran s sekiro skerbn a 
obrezala. e naju je pa čakalo težavno delo, zakaj ladijo na 
valjarjih in z vodi k morju spraviti, ni kar si bodi : treba je. 
bilo za to skoraj 14 dni. Ko je pa naposled plavala po vodi , 
gledal sem jo ves zadovoljen in ponosen, ker prostorna j e 
bila za 20 mož. Tudi Petek je bil vesel in da-si je- bila velika, vodil je ladijo neznano spretno in varno . 

„No, Petek , ali se pač smeva spustiti v le-tem čolnu 

proti tvoji domovini?” 

„Da, da,” pritegne Petek, verlo dobro se bova vozila, 
ko bi tudi-hud veter pihal . " 

Toda še nekaj druzega sem ukrenil. Kakoršna je bila, 
šajka sedaj, ni še bila po mojih mislih . Dodati sem jej hotel 
ladijin.o opravo : jadernik, jadro in sidrino vere. Jadernika 
ni bilo težko dobiti. Prav blizo najdem mlado tanko drevo, 

kakor nalašč za svoj namen . Petku zappvem, posekati ga 
ter pokažem, kako deblo čedno obrezati , sam pa se loti m 
jadra. Imel sem sicer doma nekoliko starih rjuh ali bobe. 
jadernih kosov, toda že 26 let so mirno ležali v kotu i n 
večidel s+gnili. Nekaj jih je bilo vendar še za rabo in Ž 
njih skerpam , kakor vem in znam, trioglato ali latinsko 
jadro. Ako bi se veter obernil, pridenem poleg tega na 
sprednjem in zadnjem koncu dve jadri ; najbolje potrebno 
se mi je pa zdelo, na, ladiji kermilo napraviti. se to mi jedalo toliko dela, kolikor izdelovanje o 


94



95 

Ko doveršiva ladijirio opravo , sedeva v ladijo in jadrava po zalivu. Petek je sicer dobro veslal, kermila in 
jadra pa še ni poznal . Sterxné je tora] gledal, kako se m 

šajko poganjal naprej in nazaj in kako spretno sem obračal 
jadra. Vsakdanje vožnje 'po morju so Petka kmalu seznanile 
$ temi rečmi, da je v kratkem postal everst brodnik . 
Le s kompasom ni vedel kaj početi. A to ni nič délo ; zakajnebes v onem podnebju. je le malokedaj oblačen in ker sva 
po noči videla zvezde, po dnevu pa bregovje , kompas ni 
bil potreben. V deževnem času , ko je nebo skQraj neprenehoma zavlečeno , se ve bi težko kdo potoval po mokre m 
ali kopnem brez njega . 

Sedem in dvajset let sexn že prebival na otoku kako r 
jetnik, vendar življenje poslednja leta s Petkom ni bilo ve č 
tolikanj podobno ječi. Sleherno leto sem obhajal spomi n 
dneva, ko so me valovi vergli na otok, in Boga hvalil, d a 
me je doslej tako čudovito ohranil in upanje dajal, da kmal u 
zopet pridem med ljudi. V tem sem delal po navadi, kopal 
sadil, gradil, žel žito in riž nabiral, sadja in grozdja. Opravljal sem koze, pekel kruli in mlince, šivali", jerbase pletel 
'in lončaril. 

Med tacixni opravili se je približala deževna doba treb a 
je bilo barko v varen kraj pospraviti . Privlečeva jo na suho 
in pokrijeva ter pričakujeva novembra ali decembra ob 
kterem času sva se na-menila odriniti . 

Ko je prišel lepi poletni čas, pripravljala sva se na pot ,
ker že v 8—42 dneh sem hotel odjadrati . Neko jutro pošljem Petka k morju po želvo ; meso in jajca te živali so 
jako okusna. Toda nenadoma v naglem diru prisopiha iu 
skoči čez pervo ograjo . 

„O joj, o joj, Gospod! ” 

„Kaj pa je, kaj ti je ? ” 

„Tam doli, tam doli! Eden, dva, trije čolni, eden, dva 
trije!” 

Kakor se je izrazil, menil sem, da je Petek videl šest 

Čolnov , ko pa pokukam skoz daljnogled proti oni strani .,
razločim samo tri . Petek je bil prestrašen., da se je kar trese l 
po vsem životu ; terdno se je domišljeval, da ga hočej o 
divjaki vjeti, na kosce razsekati in pojesti. Tolažim ga, 

kolikor se je dalo, dokazovaje, da sexn jaz prav v taki nevarnosti kakor on. 
,Petek," pravim , udariti, se je Ž njimi. ali si pripravljen? 


,i Se vé da, streljal bodem na nje , toda veliko jih je . 

,.Kaj dé, Petek? Najine puške bodo jih nekaj usmertile, nekaj jih bode v beg zapodil ogenj in strel . Ako pa z 
življenjem branim tebe , bodeš li tudi ti mesti zvest in vse 

storil, kar ti porečem? 
"
„Umreti hočem, ako to ukažeš .
”


Sedaj ponudim Petku dober požirek ruma, da ga ohranim pri dobri volji . Potem mu zapovem, naj prinese lovske 
puške , jaz jih pa dobro nabijem. Doveršivši to stopiva na 
stražnico gledat, kaj se godi na bregu. Tu vidim, da se jih 

je priklatilo 21 divjakov v treh čolnih in sicer na južnovzhodno stran , kar me je tem bolje osupnilo , ker na te jstrani še nikdar nisem zapazil divjakov . Kraj, kjer so stopili na suho, bil je na videz zéló plitev, breg nizek in kakih 
100 korakov od ondot se je razprostirala močna gošča precejdalječ v otok. Zdelo se mi je, da imajo pri sebi tri ujete 
in menda niso tu sem iz druzega namena prišli, nego zopet obhajat grozno gostijo. To me razljuti. Urno stopim s stražnice in terilno sklenem divjake napasti in vse do poslednjega pokončati. Najprej nabašem dva samokresa in štiri 
puške. Meč vtaknem po navadi za pas in izročim Petku 
njegovo sekiro, samokres, dve risanici in puško s svince m 
in smodnikom, jaz pa vzamem udi samokres in ostalo strelno 
orožje. Poleg tega vtakneva k sebi še nekoliko živeža,
namreč mlinic in suhih rozin in steklenico ruma, da si pri 
veževa duši. Tako oborožena se napotiva. Zastran bojnega 
reda zapovedal sem Petku, naj se vedno tik za menoj dedi 
ničesa počenja brez mojega dovoljenja in molči kakor riba. 
Potem koračiva po ovinku kake pol ure proti koncu on e 
goščave, da odtod nevidna priplaziva se divjakom tako blizo , 
da jih najine krogle dosežejo . 

Na potu se zopet oglasijo stari pomisleki , je-li pa 

mam pravico, divjake pobijati, ter mi omajajo moj sklep. Ne. 
da bi se bil bal številnega sovražnika, zakaj s svojim 
orožjem sva jim bila kos, a popraševal sem se, kaj me nek i 
sili, omadeževati se s kervijo in zagrabiti ljudi , ki mi ni

koli niso storili nič žalega ? Pri Petku je bila druga. On 
jim je bil zaprisežen sovražnik in imel tudi dokaj vzrokov, 
osvetiti ali maščevati se nad njimi. Tako premišljevaje 
sklenem samo bližati se pesjanarjem, da opazujem njih kervavo slovesnost, vse drugo pa prepustiti dobri sreči. 

' Previdno in tiho dospem kraj lesovja blizo neprijatelja, 

le uval gozdek me je ločil od njega. Rečem Petku, naj na 
drevo spleza gledat kaj počenjajo divjaki. Stori, kakor mu 


velim , in kmalu se verne nazaj in naznani , da je sovražnike na tanko videl : okoli ognja sede jedcS meso ujeteg a 

človeka, drug pa leži zraven njih zvezan na nogah in roka h 
in berž ko ne pride kmalu na versto , da tudi njega poju.žnajo. „Pa ni”, pristavi pomenljivo Petek , „nikdo izme d 
naših, ampak belih, bradastih mož eden, ki so se naselili v 
naši deželi.” To naznanilo me razkači. Zlezem tedaj sam 
na neko drevo in po obrazu in obleki zvezanega jetnik a 
dobro spoznam evropejca. 

Malo germovje se je razprostiralo od lesovja na levo 

proti brežini in skrit v njem mi je bilo mogoče še bliž e 
priti do divjakov. Konec germovja stopim na majhin pešče n 
holm , kjer jih samo 80 korakov dalječ od njih natank o 
opazujem. Sedaj ni bilo zamuditi ne trenutka, ker ravnokar 
sem videl, kako sta jela dva divjaka vjetemu odvezavati 
vezi na rokah in nogah, da bi ga potem zaklala. Ozrem se 
po Petku.. 

Petek", rečem mu, „stori, kar ti velevam. ” 

»Zapoveduj, gospod! " 

»Natanko stori , kar vidiš mene storiti in glej , da zadeneš ! t ' Pri teh besedah položim puško in risanico na 
zemljo. Petek stori isto. Potem pomerim na ona dva divjaka in velim Petku vstreliti med trumo . 

»Petek, ali si pripravljen?" 

»Pripravljen . " 

„Tedaj ogenj! ” 

In zagermelo je mogočno po deželi in morju . 

Ko se dim razkadi, vidim, kaj sva opravila. Moj strel 
je enega usmertil, druzega ranil, Petek je celo dva vstrelil 
in tri ranil. Ne da se popisati strah, ki ste ga najini puški 
napravili divjakom . Ranjeni so zdihovali ječali ter valjali 
se po tleh, uni, ki niso bili zadeti, skočili so plahi kviško 
in hoteli zbežati . V grozni zmešnjavi pa so le letali sem 
ter tje, ne vedoči, odkod jim preti poguba . Petek ni trenil 
očesa od mene in pazil, kaj bodem počel nadalje . Po pel.
vem strelu. denem paško na tla in sežem po risanici. Petek 
stori enako. „Napniva petelina! Pomeriva! Ogenj!” Zope t 
se je grom razsul nad glavami sovražnimi . Ker ste bili 
risanici basani le z debelim svincem, padla sta sedaj sam o 
dva, a ranjenih je bilo toliko, da so do malega vsi kervavi 
in od bolečiae rjoveči begali kakor besni . Kmalu se zgrudij o 
na tla še trije, da-si niso bili mertvi . 

„Petek , sedaj za menoj!” zakličem pobravši poslednjo,
Petek pa tretjo risanico . Z glasnim krikom planeva iz ger-

Robinzon . 7 


movja naravnost nad divjake. Eden onih dveh, ki sta vje

tega odvezavala, ležal je mertev, drugi ranjeni pa je skoči l 
v čoln, kamor so pritekli za njim štirje njegovih tovaršev . 

]hoj ukažem Petku vstreliti na begoče . Dobro me je 
umel, tekel kakih 40 korakov za njimi, da bi jih tem bolje 
dobil na muho in sprožil . Verlo se je obnesel ; zakaj kar 
vseh pet je cepnilo, mislil sem že, da so vsi mertvi, vendar 
sta se dva še dvignila , ostali trije pa so obležali ali- težko 
ranjeni ali ubiti . 

V tem hitim k jetiku in prerežem vezi, s. kterimi je 
1)11 zvezan na rokah in nogah. Potem mu pomagam vstati 
in vprašam ga v portugalskem jeziku, kdo da je . Odgovori 
mi latinsko : christianus (kristjan sem), a bil je tako slab,

da ni mogel ne vstati niti še ktero besedo več spregovoriti . 
Pomolim mu sklenico ruma, iz nje dobro potegne in vidn o 
se oživi. Tudi kos kruha mu podam , hlastno , hlastno ga 
Pobaram, od kod je? Odgovor je bil : Španija. Ko se 


nekoliko okrepčal, dajal mi je razna znamenja, kako 

valežen mi je, da sem ga rešil iz rok človekožereev. Po 
španjolsko , kolikor se je dalo, zavernem ga : „Gospod, pozneje se bodeva pomenila, sedaj se je treba biti. Ako čutite 
še kaj moči v sebi, vzemite ta samokres in meč'in sedaj z 
Bogom. ” 

Komaj je Španjol prijel za orožje, prešinila ga je nov a 
serčnost in moč. Divje je sekal po rabeljnih in poderl, ko bi 
trenil, dva ali tri. Da resnico povem, strašno orožje naše in nepričakovani napad je osupnil divjake, da so skoraj vsi kako r 
oterpneni popadali na tla ter niso mogli niti bežati nit i 
ustavljati se našemu navalu . 

Imel sem sicer puško nabito, a sprožiti je nisem hotel, 

da bi ne bil popolnoma brez brambe, ker meč in samokre s 
sem bil izročil Spanjolu. Pokličem Petka in velim, da gre 
po izprožene puške. Neznansko hitro jih prinese. Ročno jih 
nabijeva. V tem sta se strašno spopadla Spanjol in ne k 
divjak, ki je z lesenim, kakor železo terdim mečem mahal 
po pervem. Toda ta, prederzen in pogumen, se je, da-si 
slab , dolgo branil proti indijancu , še celo dve rani mu j e 
vsekal v glavo. Divjak pa, močen in velik kakor hrast, grabi 
nasprotnika, telebne na tla in hoče mu meč izpuliti. 

panjol modro izpusti orožje , potegne izza pasa samokre s 
in mu krogljo požene skozi persi, da na mesta obleži . 
Tudi petek ni rok križem deržal. Zagnal se je za be-

gočimi samo s sekiro in ubil , kterega je dohitel ali naše l 
na tleh ležečega. Sedaj me prosi Španjol za puško. Rad mu 
eno prepustim. . njo jo udere za dvema divjakoma in rani 
oba ker ju pa ne dote& , uideta mu v gozd. Tu zadeneta 
na Petka. Ta koj enega pobije, lini pa, da-si ranjen, zbeži 
k bregu, skoči v morje in plava k čolnu, v kterem 'sta ležala dva , eden merrev, drugi ranjen, trije živi pa so s e 
hoteli rešiti v njem. Sedemnajst ljudi je bilo deloma ubit h , 
deloma tako hudo ranjenih, da so za ranami pomerli in 
samo štiije so se oteli in še med temi je bil eden zel č 
ranjen. Begunci so veslali na vso moč , da bi utekli 
našim krogljam in da-si je Petek dva ali trikrat vstrelil z a 
njimi, nobenega menda ni zadel . Bil je pa za boj tako raz 
gret, da je hotel v enega njih čolnov skočiti in kar udariti 
za njimi. Tudi meni se je zdelo to potrebno, zakaj da mi 
uteče le eden in rojakom sporoči njih grozno pobitje, gotov o 
jih v kratkem prilomasti 00—300 divjakov, ki nas ka r 
zmečkajo. Hitim toraj s Petkom in skočim v čoln. Kako 


se pa začudim ugledavši tu še enega na rokah vklenjenega, 
strahu na pol mertvega divjaka ! 

Naglo mu prerežem spone in ga hočem dvigniti , tod a 
ni mogel niti vstati niti govoriti, ampak grozno milo j e 
stokal, mislil je menda, zdajci bode umorjen. Petku izročim 
sklenico z rumom , da ž njim reveža okrepča, in naročim 
divjaku napovedati njegovo rešitev. Požerk in še bolje veselo naznanilo ga poživi, da sede v barki. Ko mu pa Petek 
natančneje pogleda v obličje, bil je kakor spremenjen . Ob

jemal je rešenega, poljuboval, na persi pritiskal ga pote m 
se je smijal, veselo ukal, skakal, plesal, pel, jokal, roke 
sklepal in védel se, kakor bi bil blazen ali nor. Dokaj čas a 
nisem spravil iz njega ne ene pametne, naposled se venda r 
strezne in reče, da je njegov o če . 

Ne morem dopovedati, kako se je dobri Petek veselil 

rešenega očeta ; 2Ukrat je skočil iz čolna in zopet v čoln,
sedel poleg očeta, odperal obleko , glavo očetovo pritiskal 
na persa in grel ; prijemal ga potem za roke in noge, k i 
so bile zarad tesno zadergnenih vezi vse terde in otekle , 
in mencal z rokama. Toraj mu dam nekoliko ruma, da 
opere oterpnene ude, kar je silo dobro delo starčeku . 

Petek je imel tolikanj opraviti z očetom, da ga res 
_nisem mogel odgnati od njega. Ko se mi je zdelo, da j e 
razodel otroškega veselja dovolj, pokličem ga in z radostn o 
Žarečim obrazom je priskakljal. 

si očetu že dal kruha? Menda je pač lačen! " 

„Ne še, oj ne še”, odgovori skoraj jokaje se ubogi dečko ,

jaz malopriden pes sem vse pozabil, vse! " 

„No, umiri se, Petek, ni sile. Tu imaš milnic, ki sem 
jih še našel v torbi, tu vzemi še rozin in ruma in poživi ž 

njimi očeta . ” 

Petek s hvaležnim pogledom uboga darove izroč i 
starčeku. Potem plane z enim skokom iz šajke in zdirja 
kakor nastreljena zver, da nam je na mah izpred oči . 
Vpijem , letim za njim — nič ne sliši. V četert uri vidim 

ga nazaj korakati , pa ne tako naglo , kakor je zbežal ,
ker nesel je nekaj v rokah . Bil je namreč v tem kratke m 
času v gradu in pritiral kruha in verč merzle vode . Njegov oče, ki je žeje medlel, poživil se je s pijačo bolje, neg o 
^bi bil storil ves moj rum . Ko se starček napije , vprašam 
Petka, ali je še kaj ostalo , in ker pokima, ukažem, naj j o 
kruhom vred nese Španjolu, ki je bil ravno tako potrebe n 

ter v senci, nekega drevesa počival . Ko stopi Petek k njemu , 
vzdigne se, in jé in pije jaz mu ponudim pest rozin. Sedaj 


upre oči v mene in me hvaležen pogleda. Rad bi bil vstal,
toda tako je bil vtrujen, in ker je bil silno terdo zvezan, bili so,
njegovi udje tako otekli, da ni mogel stati na nogah . Pustil 
sem ga tedaj pri miru in Petku ukazal roke in noge dergniti 
mu z rumom . Pri tem opravilu se je neprenehoma oziral 
po očetu. Enkrat je videl, da ne sedi več kakor poprej . 
Kar popustil je delo in plani.l,v čoln , kjer se je bil oč e 
ulegel , da bi se bolje spočil. Se le ko se je prepričal , da,
ni nič lru.dega in vse v redu, skočil je nazaj in doveršil 
naročeno pomoč . 

Vse to naju je zaderžalo , da se nisva spustila za divjaki in njih barke že nisva videla , ko sva se je domislila ., 

To pa je bila nama na veliko srečo, kakor sva le prekmalu_ 
spoznala. V dveh urah se je namreč dvignil močen veterin pihal ves ostali dan in vso noč. Kako nevaren bi bil 
postal najini lehki ladjici ! 

1:)4n.jolu svetujem, naj se opiraje na Petka pomaga 

do čolna, v kterem ga popeljeva domu, kjer mu lože i n 
boljše postrežem. Pa tako je bil opešal, da nikakor ni mogel 
ostati na nogah. Brez daljnega pomiš'ljevanja si ga Peteknaloži na herbet , nese k čolnu in rahlo va-nj položi nog e 
proti znotraj. Potem ga dvigne, posadi poleg očeta , batne 
šajko od brega in vesla ob brežini vkljub rastočemu vetru. 
hitreje, nego jaz hodim . Tako popotnika pripelja v zaliv , 
kjer sta bila varna, in ja pusti v čolnu . Sedaj krene nazajin mimo mene gredé vprašam ga : „Kam?” „Po uno šajko ! ” 
se kratko odreže in zbeži kakor veter. Ko pridem do zatoka, privesla že Petek z drugim čolničem. 

Doslej je bilo vse dobro . Ker pa niti divjak niti 'panjol 
nista mogla hoditi, bila sva v ne majhini zadregi, kako ob a 

spraviva do terdnjave in zlasti čez gosti plot. Dolgo vendar 
nisva smela pomišljevati in najboljši pripomoček so se mi 
zdela v teh okolščinah nosila. Unema dvema rečem sesti,
na bregu , jaz pa se s Petkom lotim dela in v pičli uri j e 
bila z dveh drogov in pletenine nosilnica za silo gotova . 

Na njej tedaj neseva Spanjola in Petkovega očeta d o 
ograje xnojega gradu. A tu se zopet vprašava : „Kaj pa., 
sedaj ? Kako spraviva onemogla gosta čez plot ?” Po lestvi, 

— sama spoznava — ne grč : Pomagala bi si, če predreva $ 
plot in skozi luknjo rešenca porineva. Toda previdni.Še je,, 
terdnega plota prav nič ne dotakniti se . Ni kazalo drugač e 
nego postaviti šotor med pervo ograjo in zasajenim gel,
movjem. Petek se z navadno urnostjo poprime dela in v 
dveh urah izveršiva precej čeden šotor , pokrit s starim'i 

-rjuhami in vejami. Znotraj postaviva mizo, klop in par neulzretno zbitih stolov, potem za ležišče dobre rajžove slame 
in vsakemu po dve volnati plahti , da na eni leži, z drug o 
se odeje . 

BerŽ ko je bilo vse pod streho, treba je bilo pač skerbeti tudi za me in Petka. Velim mu toraj mlado kozo zaklati inz razkosati. Nekaj kosov dam kuhati in pripravi m 
močno juho in okusno meso . S tem postrežem v nove m 

otoru in velim gostoma, naj boter le dobre volje in čversto 
zajemata. Za mizo smo se pogovarjali v dveh jezikih , v 
angleškem in divjaškem, ker Španjol je bil poslednjega pra v 
vajen. Petek je tolmačil . 

Po večerji naročim Petku, naj vzame čoln in vesla p o 
orožje, ki smo ga v zadregi pozabili na bojišču. Ko se je 
-ventil, rečem mu očeta vprašati, kaj misli o divjakih in ali 
bodo pač v velikem številu prišli maščevat se nad nami ? 
Menil je c~če : begunci se v lahnem čolnu bojé niso ubranili viharju, ki je nastopil kmalu, ko so odrinili, in to te m 
manjc, ker jih je že zagrabil, ko so doveršili komaj četert 
pota. In če jih ladija ni prekucnila in pokopala v valove, 
gotovo so jih ti proti jugu zagnali na breg, kjer so jih vjel i 
in ubili. Ako jih je pa res kak čudež pripeljal domu, prejbodo rojakom odsvetovali nego prigovarjali, da še kedaj 
stopijo na otok. éul je namreč, kako so si koj po perve m 
strelu s strahom in trepetom klicali : ta dva — jaz in Petek 

— nista navadna človeka, temuč hudobna duhova , ki sta 
iz nebes došla na zemljo, pokončat jih ; zakaj ljudje, bodisi 
kakoršni koli , ne morejo bliskati in germeti, niti ognja i n 
smerti sipati iz daljave. Beri ko ne se jim zdi ta otok 
kakor začarana dežela, čegar prebivalci, podobni duhovom , 
vse s treskom in plamenom končavajo, kar se jim bliža. 

Starec je menda prav imel, vendar em pazljivo čul s 

svojimi ljudmi. Ker smo bili sedaj štirji, lepko smo se poskusili s 50, tudi s 100 možmi . 

Pomenkovali smo se še o marsičem , potem sem p a 
Petkovega očeta in Spanjola prepustil potrebnemu počitku , 
ker bila sta še vedno utrujena in slaba . Mi dva se umakneva 
v hišo. Kjer tudi poležava. Da-si. truden nisem mogel zatisrtisniti očesi. Poslednje dogodbe so mi tako živo stopile v 
spomin, da sem skoraj ves boj v mislih še enkrat doživel. 
Stanovalci mojega otoka so se sedaj počveterili in n .eomenjen vladar sem bil svojih podložnih , ki so bili razne na 
] odnosti in mere, kristjani in pagani ali ajdje . 


Ko se naslednje jutro prebudim ukažem Petku lopat o 
vzeti ter pokopati ubite divjake. Njih trupla na žgeéem 

solneu so začela trohneti in smerdeti . Ob enem mu naročim 
odpraviti tudi ostudne ostanke kanibalske pojedine . Kakor 
po navadi, vse je doveršil rad in urno . 

Potem se vsi skupaj napotimo okoli, grada in po okolici do 
berloga in konjaka . Hotel sem se namreč ne le sam prgpriéati 
kako in kaj, ampak tudi svoja nova tovarša séznaniti s svoji m 
kmetovanjem in vspehom njegovim . Petek je imel dovolj

tolmačiti ; zakaj njegov oče je stermel vidši toliko novih. 
reči, in sin mu je njih namen in rabo razkladal, kolikor s e 
je dalo na drobno. A tudi Španjol ni bil malo osupnen zarad primernih naprav in vravnav , ki sem jih bil v toliki h 
letih osnoval in polagoma izboljšal . 

Ko sta gosta okrevala, pomagala sta mi pri kmetiji i n 
drugih opravkih. Petek je najraji delal z očetom, Španjo l 
se je deržal mene. Tu se , da ni manjkalo sto in sto 
vprašanj in pripovedek , premišljevala , snovala in sklepala,
sva , kako prideva na suho zemljo , kjer bi me , kakor je 
zateljeval Petkov oče, zavoljo njega prav gostoljubno sprejeli . 

Španjol mi je najprej pripovedoval svoje in svojih . tovaršev dogodbe tako-le : 

Ime mi je Janez Caballos (Čitaj : Kabaljos) , doma pa 
sem iz Vallodolida na Španskem. Odjadrali smo na ladiji 
proti Havani , da ondi evropejsko blago zamenjamo za kožuhovino in srebro. Vihar nam je ugonobil več ljudi. Ko 
smo pa kmalu po tem pet portugiških brodnikov, kterim s e 
je bila barka potopila, vzeli na ladijo, bilo nas je kako r 
poprej. Toda nevihta nas je preganjala , kakor serdita sovražnica , ter naslednjo noč treščila tako silno ob skalovje,
da smo se — bilo nas je 11 Španjolov in 5 Portugizov — 
morali podvizati, da smo se rešili v šalupo. Izročeni viharj u 
in valovom, lakote in žeje , strahu in. nevarnosti na pol 
mertve zažene nas morje na karaibske brežine , kjer v 
groznem trepetu čakamo , kedaj nas divjaki požró . Toda. 
kanibali so bili bolje človeški nego smo mislili : prijazno sona-s sprejeli in dovolili, da smo mirno Živeli med njimi . 
Ker se pa nismo mogli niti hoteli privaditi njih slabe hrane ,
zlasti njih navadnih pojedin človeškega mesa, stradali sm o 
da so nam kosti pokale. Imeli smo sicer nekoliko pušek in 
sabel ; a že perve dni , ko smo stopili na suho , postrelil i 
smo ves smodnik in.' svinec in živeti nam je bilo toraj sam o 

o tem, kar so nam divjaki dajali Kaj čuda, če se je v nas 
izbi-Idila in vnela želja pobegniti iz te dežele! Toda kako 

izversit,i jo? Saj nismo premogli niti orožja, da si izdelamo 

več() ladijo , tudi nam je manjkalo najpotrebnejšega živeža 
in kolikorkrat smo shajali v posvetovanje, razhajali smo s e 
jokaje in brez tolažbe. Tako, prijatelj Robinzon., godi se 
mojim tovarš'em med pesjoglavei. " 

„Res žalostno je”, odvern.em Španjolu. „Toda misel mi 
je šinila v glavo : kaj ko bi Vaši pajdaši od mene sprejeli nasvet k rešitvi? ” 

0j gotovo, s priserčno hvaležnostjo , gospod , zakaj v 
sedanjem strašnem stanu ne morejo kar nič upati, da se 
kedaj rešijo ." 

17 

„Moja misel je ta-le : vsi naj pridejo na naš otok, da, 
si skupaj iztešemo barko, prostorno dosti za nas s potrebn o 
hrano vred, da se potem v njej popeljemo v Brazilijo ali na 
ktero si bodi špansko naselbino . Britko se ve bi se kesal, 
da sem jim pripomogel k rešitvi, ko bi me, ker sem anglež , 
zavoljo neprijateUstva med španskim in angleškim narodom, 
zgrabili in vlekli v rudnike, kjer bi moral rudo kopati.” 

„0 gospod”, odgovori Španjol, »moji. tovarši so okusili 
tolikanj pregrenkega terpljenja , da jih že misel pretrese 
hudo storiti njemu, kteremu so za rešenje iz stiske in pregnanstva dolžni najtoplejšo hvaležnost. " 

„A vendar prava hvaležnost ni zeló navadna reč med 
ljudmi, zakaj le prepogostoma se ravnajo ne po dolžnostih , 
ki jim jih nakladajo prejete dobrote , temveč po sebične m 
dobičku . ” 

„Res, gospod, zaupanje se ne da vsiliti . Ako pa Vam 

je ugodno, dovolite, da se s Petkovim očetom povernem k 
svojim rojakom naznanit jim vaš predlog in napravit Ž 
njimi s prisego poterjeno in v pismu podpisano pogodbo.
Predno pa odrinem , prisežem vam sam zvestobo in pokorščino, dokler živim, ter obljubim, spodbadati k temu tud i 
tovarše svoje in ako bi se kedaj uperil ter nezvesti postali , 
krepko Vas podpirati, nikdar zapustiti in braniti do poslednje kaplje. ” 

Pri tacih besedah menim, da smem poskusiti rešitev 
Španjolov in Portugalcev. Zapovem tedaj, da se Španjol in 
stari divjak odpravita na pot. Ko je bilo že vse priredjen o

na odhod , ugovarjal je temu Španjol sam in s tem spriča l 
svojo modrost in odkritoserénost. Prav rad sem slušal njegov 
svet in osvobodenje njegovih tovaršev odložil še za šest mesecev. Ogledovaje mojo zalogo riža in ječmena sprevidel j e 
namreč berž, da pač zadostuje za me in Petka , sedaj pa 
ko smo štirje treba je, da smo posebno varčni . Kaj še le, 


105 

ako se naše žitnice loti poleg nas onih 16 evropejcev 
Zatoraj svetuje Španjol, naj on in oba indijanca toliko svet a 
obdelajo in obsejejo, kolikor se moremo žita brez škode 

,anati , in potem naj čakamo prihodnje žetve. Ce bode neugodna, lakota lehko nezadovoljnost in razpertije rodi ; tovarši njegovi porekó , da so iz nesreče zabredli v nesrečo. 
',Saj sami veste", pristavi, „kako so se izraelski otroci s 
perva veselili rdenja iz Egiptovske sužnosti, potem pa, ko 
jim je kruha primanjkovalo v puščavi, godernjali in puntali 
se zoper vodnika. ” 

španjolov svet se mi je zdel tako izversten in premišljen, da sem mu brez obotavljanja priterdil . Vsi štirje se 

toraj, kolikor se je dalo z lesenim orodjem, čversto lotim o 
-dela, razkopljemo precej sveta in mesec dni, ko je došel čas 
setve, imeli smo njivo, da smo posejali na njo 22 korce v 
ječmena in 16 verčev riža . Verh tega nam je do prihodnj e 
žetve ostalo še dovolj živeža. 

Ker nas je bilo sedaj toliko, da se nam ni bilo bat i 

divjakov, se vó če jih ne pride posebno veliko, hodili smo 
brez skerbi in samci sem ter tje po otoku, da smo pripravljali vse, kar treba za osvobodenje, ktero nam je bilo vsikda r 
najbolje pri sercu. Ko je grozdje dozorelo, nabrali in obesil i 
smo ga tolikanj, da bi bili napolnili 60—80 sodov . Ta sad 
in kruh sta bila najnavadniši šivež . Poleg tega smo pridn o 
pletli jerbase, da hranimo va-nj svoje pridelke . 

Tudi čedo vdomačenih koz sem se prizadeval pomno 
Žiti. V ta namen sem hodil s Spanjolom na lv. Petek najti 
je spremljeval . Ker sva starke postreljala , mladiče pa po 
lovila, nabrala sva blizo 20 kozličev , ki sem jih izredil z 
onimi vred. Tudi debla v gozdu sem zaznamoval, ki so 
bila pripravna za barko, ter ukazal Petku in očetu njegovemu, posekati jih , Španjolcu pa naročil, da pazi in nad

oruje to delo. Kazal sem jim, kako poterpeqivo in ne

umorno sem tesal in tesal, da sem izdelal iz hlodov čolne 

in rekel, naj isto storč. Nažagali so tedaj kakih 12 dobrih 
desek po dva čevlja širokih, 35 čevljev dolgih in 2—4 palc a 
debelih, delo, ktero jim je vzelo marsiktero kervavo srago . 

V tem se je približal čas žetve in veselo smo spravljali v žitnice in kašče . Letina sicer ni bila najbogatejša, 
mnogo boljših sem že imel, vendar ni bila slabša , kako r 
smo pričakovali. Pridelali smo 220 četert ječmena in primerno riža ali rajža. To je bilo dosti ne le za nas vse s 
španjolovo tovaršijo vred do prihodnje žetve, temuč š e 
ostalo bi bilo toliko, da bi si založili barko, ki bi nas pe


CCV 

ljala v amerikanske pokrajine, kjer Evropejci prebivajo . Ko 
pospravimo pridelke, zdelo se mi je potrebno , polje še enkrat obdelati in obsejati, ker zarad pomanjkanja orodja za 

izdelovanje barke se nam je bilo še precejšni čas tukajmuditi. 

Ko je bilo vse v redu, pripravimo čoln, da v njem od 
-veslata Kaballos in stari indijanee, pogajat se s 15 Spanjol i 
in Portugizi. Da sera bil popolnoma varen, napišem lpanjolu 
to-le povelje : „Nikdo ne sme tu-sem, kdor ni v pričo Petkovega očeta in Kaballa na evangelij prisegel, da hoč e 
mene Robinzona spoznati kot pervega poveljnika, zvesto i n 
pokorno meni. služiti, vedoma mi nikdar škovati ali hudega 
kaj storiti , braniti me vsakoršnega napada in nikoli s e 
ustavljati mojim poveljem . Sveto naj sleherni obljubi , mojblagor po močeh pospeševati in množiti . ” 

To vse naj vsakteri s prisego in podpisom poterdi . S 

temi naročili odpravita se Kaballos in Petkov oče v enem 
manjših mojih čolnov na pot . Vsacemu dam puško in prah u 

svinca za kakih 8 strelov , priporočevaje jima, naj pra v 
varčno gospodarita njima. Poleg tega popotnika preskerbim 
s kruhom in rozinami ne samo za nju, ampak na osem dn i 
tudi za one, ktere bota osvobodila. Da bode mogoče pogodbo 
podpisati , izročim Spanjolu sklenico &mila in nekolik o 
peres in se dogovorim njim zastran znamenja, s kteri m 

o že od dalječ naznanjali svoj prihod. Potem jima voščiva 
srečno pot in dolgo še zreva za čolnom , ki se je , ker sta 
krepko veslala, pri rahli sapici ljubko zibal na morskih valovih, dokler nama je zibnil izpred oči . 
[riijso pog v. 

Rešilna, ldi . 

Po poveršni sodbi, zakaj natančno zaznamovanje lesen epratike sem bil zanemaril, bilo je menda meseca oktobra 
leta 1686 , ko sta Kaballos in Petkov oče odveslala prot i 
Ameriki. Petek je bil pri slovesu od očeta, kterega je pravotroško ljubil, tako Žalosten, da je jokal . Tudi jaz sem zeló 
ginjen gledal za čolničem, vendar pa sem čutil nekako ne


107 

znano serčno veselje če sem pomislil, da sem v sede m 
i n dva j s e t i h letih naredil sedaj pervo poskušnjo k re

šenji svojemu iz samotnega otoka, ki je obetala, da se bod e 
srečno izšla. Vse moje misli so se sukale zgol le okoli potovanja v domovino in sto veselih upov, a tudi marsikteri 
dvomi so se mi zbujali v persih . Od mladih let do sedaj, 
koliko dni je minulo, prepolnih vsakoršnih skušenj! Kak o 

se je pač vse na Angleškem spremenilo ? In kaj počenjaj omoji preljubi, dobri starši? O gotovo Že davaej žalujejo po 
zgubljenem sinu, misleči, da je mertev ! 

Osem dni je prešlo, odkar sta odveslala španjol in star i 
indijanec . Težko sem ju že pričakoval. Neko jutro me iz 
najslajšega spanja Petek prebudi. z veselim klicem; „Gospod 
so že došli, so že tukaj! ” 

Urno skočim z ležišča, veržem oblačila na-se in ne 
misleč na nevarnost, brez puške, dirjam proti bregu . A kako 
osupnem , ko stopivi iz malega gozda okoli svojega grad u 
ugledam šajko, ki je imela latinsko jadro in z močni m 
vetrom jadrala naravnost proti mojemu otoku! Ta ni bil 
naš čoln, tudi' ni prišel od severa , ampak iz južno-izhodne 
strani. Petka, ki je že naprej tekel, hitro nazaj pokliče m 
in ukažem, naj se tik mene v gozdu skrije, ker vedel nisem , 
je-li so prišli ljudje prijatli ali sovražniki . Potem se pa 
previdno umakneva v terdnjavo i.D, tam koj hitim z daljnogledom na stražnico, opazovat pri'šlice . 

Komaj prisopiham rta verh, ugledam na izhodni strani 
kako poltretjo uro daljee barko na sidru in po obliki njeni 
natanko spoznam, da je angl e š k a, kakor tudi šalupa, k i 
je vedno bliže jadrala proti bregu .. 

Ne morem dopovedati , kakošni občutki so me sprehajali pri tem pogledu . Sperva se me je polastila nepopisljiv a 
radost, ker bodem pozdravil svoje rojake, svoje prijatle ;
toda, ko bi trenil, razni pomisliki zadušé vse moje veselje . 
Kaj neki. ima angleška barka v teh vodah opraviti? Sajtukaj ni nobene kupčije? Kaj žene čudne goste tu-sera 
vendar ne viharji., saj je najlepše vreme? Treba toraj pa-
ziti, iz dobrega namena beri' ko ne ne prihajajo . Zatorajje najboljše skriti se, da ne pridem morskim tolovajem 
v pest. 

Preveč previdnosti še nikdar ni škodovalo, premalo p a 

e mnogokrat. Blagor mi, da sem slušal notranji glas. Nisem dolgo stal na stražnici, ko šajka pitisne k bregu ; ker 
pa ni jadrala dosti proti severu, ni zapazila zaliva, ter je pri 
plavala na pesek . To se vé bilo je meni prav všeč sicer 


bi bili ljudje skoraj pred mojim pragom stopili na suho 

tudi niso mogli sedaj videti mojega čolna v zatoku in i z 
tega sklepati, da tukaj človek prebiva, moj grad izropati i n 
požgati, mene pa ujeti ali celó umoriti . Ko stopijo možje iz 
šalupe, spoznam, da so angleži, osem oboroženih, trije pa 

brez orožja in kakor se mi je dozdevalo , bili so poslednj i 
zvezani . 

Ti so bili v grozni sili, zakaj večkrat so roke prosé 
vzdigovali. Zlasti eden se je vedel, kakor bil norel. To me 
je strašno zmedlo, ker nisem vedel, kaj bi si mislil. Petek 
stopi sedaj na stražnico in zašepeta mi v uho : „Glej, ti 
angleški. možje tudi jedó vjetnike, kakor moji rojaki. ” 

„Petek”, odgovorim, „je-li res meniš da so tako nečloveški, da jedó ljudi?” 

„Da, da, gospod, o dobro ve tudi Angleži žró svoj e 
bele brate. ” 

„Ne, ne, Petek” učim ga, „pač mogoče , da bodo sovražnike, tam-le pomorili, a jedli! — nikdar! nikdar .” 
„Saj pa to menda ni velik razloček! ” 

Nemirno stojim in še vedno ne umém, kaj vse to po 
meni. Bojim se za vjete, da jih zdajci pomoré, kar vidi m 

kako eden izmed onih mož meč zavihti nad glavo eneg a 
onih ubogih žertev. Kerv mi zastane v žilah, vendar takra t 
se ni zgodilo nič hudega, le zažugal mu je . 

Sedaj si želim Španjolov in Petkovega očeta, da bi ne 
srečnike rešili. Ker mi pa niso mogli pomagati, premišljujem 
kako bi jih sam otel, zlasti, ker v rokah njih trinogov nisemopazil nobenega strelivnega orožja . Angleži so se sprehajali 
ob bregu ne zmenivši se za vjetnike. Ti bi bili lepko prosto 
hodili sem ter tje , vendar preplašeni sedejo na zemljo i n 
obupno premišljujejo svojo osodo. Enako se je meni godilo, 
ko me je vihar treščil na le-to skalovje, da nisem vedel , kj e 
najdem podstreho, ampak vsaki trenutek pričakoval nesreče n 
pogin. Takrat pač nisem upal, .da pride za me rešilna ura . 
Prav tako so sedaj sedeli na pusti brežini nesrečneži in s e 
niso nadjali, da je njih rešitev tako blizo. Redar sila do 
verha prikipi, pomoč Božja rada prihiti . 

Ko so tuji gostje došli na otok , bila je voda najviša ,

tačas pa, ko so se mudili na njem, odtekla je in šalupa j e 
obtičala popolnoma na suhem. Dva mornarja sta bila sicer 
v čolnu ostala kot varha , ker sta pa menda preveč žganja, 
ovžila, zaspala sta mirno . Eden se vendar prebudi in vide č 
Ldijo predeleč od vode zdrami tovarša in oba skupaj kličeta na vse gerlo ostale na pomoč. Ti urno prideró k ša


lupi, toda ne spravijo je na vodo. Po mnogih praznih po 
skušnjah tolažili so se menda po mornarsko z besedami. 
,Pustite jo, lupina bode že sama rada plesala, kedar pride 

plima!" Ves ta čas sem na stražnici opazoval tujce in njih 
vedenje. Prepričan sem bil, da najmanje 10 ur mora preiti,
dokler bode šalupa zopet v vodi. Potem se vernem v terdnjavo vesel, da sem tako dobro zavarovan. Vedoč pa, d a 
imam sedaj dokaj spretnejšega sovražnika, nego so divjaki,
postavim se še bolje v bran ter s Petkom nabašem ne sam o 
topove, temuČ tudi vse ostale puške in samokrese. Bilo je 
sedaj okoli dveh popoldne , vročina je močno pripekala . S 
stražnice, na ktero sem hodil opazovat tujce, hočem tudi 
sedaj pogledati po njih, toda nijednega ne zapazim, umaknil i 
so se in berž ko ne polegli v hladno senco . Le vjeta trojica 
je še vedno čepela pod drevesom ne dalje ko 10 minut o d 
mojega grada in sicer v kraju, da jih neskerbni preganjalci 
niso mogli videti. 

Ta trenutek se mi je zdel tako važen, da ga nikakor 
nisem smel zamuditi. Vzel sem tedaj dve puški, samokres 
in sabljo, svojemu tovaršu Petku pa, ki je že znal izverstn o 

sukati orožje, izročil sem tri puške, meč in samokres . Poslednjega si je vtaknil za pas kakor jaz . 
Moja oprava je bila strašanska . Le pomislite : život po

krit s kocinasto kozjo kožo, na glavi, velikanska kučma in 
neznano dolga brada! Ali nisem bil kakor pošast? Tudi 
Petek je bil prečuden in grozen dovolj . Tako opravljena in 
dobro oborožena korakava prav blizo tujcev, ki naju ne za 
pazijo. Irt sedaj zakličem : „Kdo ste ? 

Pri teh besedah planejo kviško in se še bolje prestra

šijo najine prečudne prikazni. Nič ne odgovoré , najraji bi 
bili menda pobegnili . V drugič zakličem : „Ne bojte se me 
morebiti je vaš rešnik in branitelj bliže nego mislite. ” 

Eden izmed njih se odkrije sedaj in resnobno odgovori : 
„Tedaj ga nam je sam Bog poslal iz nebes , zakaj o d 
ljudi se nismo nadjali nobene pori:toči.” 

',Vsa pomoč prihaja od zgoraj," povzamem . „Videl se m 
vas na suho stopiti . Prosili ste menda milosti surove spremljevalce in zapazil sem, kako je izmed njih eden mesto od

govora meč zavihtil, da bi doprinesel umor. Govorite, kako 
vas otmem! ” 
Nesrečni človek kar ostermi , solze ga oblijejo , ko 
vsklikne : ste bog ali človek ali angelj nebeški? " 
, Angelju", odvernem smehljaje se, ,,pač nisem podoben 
v tej opravi. Vendar umirite se, človek sem angleŽ, pri


110 

pravljen pomagati vam . Sicer sva, kakor vidite, samo dva , 
toda dobro preskerbljena z orožjem in strelivom . Povejte 

toraj brez ovinkov , kakošna nesreča vas je zadela in kaj 
moreva storiti za vas . " 

„To je dolga povest, gospod, do konca bi je ne mogel 
pripovedovati, ker naši morilci so preblizo. Zatoraj samo 
to-le : Jaz sem bil kapitan ali poveljnik one-le barke tam, 
posadka se je spuntala zoper mene in sklenila umoriti me . 
Naposled se Bruhal dogovori, mene in ta dva vesla moža , 
kterih eden je lajtnant, drugi popotnik , izpostaviti na ta 
otok in prepustiti negotovi osodi . ” 

Kje so vaši sovražniki? Veste li, kam so šli? " 
„Tam-le v lesovji ležé”, odgovori kapitan . „Tresem se 
že, kedar le mislim , kaj , ko bi vas videli ali šlišali. Brez 
usmiljenja nas vse pomoré.” 
?Imajo morda možje puške?" vprašam. 

„Dve imajo pri sebi, tretja je v čolnu . ” 

„Dobro kapitan, dovolite, da jaz ravnam . Tiho in pre

vidno stopajte vsi proti gozdiču . ” 
Koj se napotimo in kmalu ugledamo može vse speče . 

„Tam spé vaši ljudje, kapitan”, povzamem besedo . „ Z 

lehka jih postrelimo , da niti' eden ne uteče . Morebiti pa 
hočete raji puntanje žive dobiti v oblast? ” 

„Dva izmed njih sta zrela za vislice : nobene milosti 
nista vredna. Da le ta dva prideta meni v pest, uni se bodo 
izmodrili in storili svoje dolžnosti .” 

,Gujte sedaj gospod! Ce vse poskusim za vašo rešitev, 

ali hočete privoliti nekteriin pogojem?" 

„Jaz in barka moja, ako jo zopet dobim v posest”, poterjuje kapitan, „vse bode popolnoma vaše . če pa ne pridem 
do barke , pripravljen sem v vseh rečeh vam poslužen i n 
zvest biti, z -vami živeti in umreti! ” 

Tovarša njegova mi isto obljubita. 

„Dobro”, pravim nadalje, „samo dva pogoja slavim. 
Pervié : Dokler ste na tem otoku, ne smete izverševati no-
bene oblasti, ampak edino le mene morate ubogati . Izročeno 
orožje je meni izročevati , kedar koli to zahtevam in obljubiti mi je treba , niti meni niti mojim kedaj škodovati., 
temue, le moj blagor pospeševati . Drugič : Ako zopet po 
sedete barko, peljete mene in mojega slugo z vsem imetje m 
mojim brezplačno na Angleško . ” 

„Gospod”, priterdi kapitan, ,,pogoja sta tako pravična, 
da ju z veseljem sprejmem. Pristavim pa še , da h-valežen. 


za svoje rošenje sem vsikdar pripravljen, braniti vas s svoj o 
kervjo." 
,71n mi dva", sežeta v besedo tovarša njegova, „obljubiv a 
po izgledu kapitanoven za vami hoditi, kamorkoli .” 

„Dobro ste se odrezan, možje”! odgovorim in krepko 
jim stisnem roko . „Na delo tedaj! Tukaj so tri mu.skete 
smodnik in svinec. Najboljše menim da je , če pomerim() 
na nstajnike, dokler spé. Če pa krogle vseh ne zadenejo in 
ostali prosijo milosti, naj jih pomilostimo . Sicer prepustimo 
Bogu, naj vodi krogle . ” 

S tem pa kapitan ni bil zadovoljen. Kakor je imel 
pravico ostro kaznovati Puntarje , zavojo dveh hudob

nežev vendar ni hotel vseh pokončati . Ti. plemeniti občutki 
se mi pa v teh okoliščinah niso zdeli opravičeni.. Sila, storiti kaj odločnega, je bila tolikošna, da polovičarsko dejanj e 
ne bi samo nič pomagalo , temue še nemara vse skazilo . 
Zatorej tiščim v kapitana, naj se jih loti brez odlašanja . 

Med pogovorom stopita dva moža iz goščave. 

sta ta dva glavna zarotnika?" baram kapitana,. 
„Nista ne, gospod . ” 
',Pustimo ju tedaj, ker ju je previdnost Božja sama 

prebudila , da se otmeta. Ce pa tudi. uni utečejo , vaša je 
krivda." 

Razgret po teh besedah prime kapitan za puško, tovarši storé isto in naprej korakamo. Ropot korakov in rožljanje orožja predrami tretjega brodnika. Pogleda , kdo ga 

moti, a ko vidi prišleče zakriči, da spavajoče izbudi . Prestrašeni skočijo, toda v istem trenutku sprožita lajtnant in 
potnik tako srečno, da se eden kolovodjev kot mertev zverne , 
drugi pa hudo ranjen obleži . Vendar je bil še tolikanj pr i 
moči, da se je kviško dvignil in une na pomaganje klical . 
Kapitan, ki modro ni streljal, plane sedaj nad njega ,

očitajo mu njegovo hudobijo telebne ga s krepkim udarcem 
ob tla. Tretji je bil nekoliko ranjen, ostali pa so, ko so 
videli mene in Petka bliže stopati , milo prosili usmiljenja . 
Ko ti še na kolenih prosijo, prihitita ona dva, ki sta s e 
perva izbudila . Strel ju je privabil. Videča, kako se je vs e 
spremenilo in da imajo njih dosedanji vjetniki orožja v rod 
in da so z menoj in Petkom zmagan, ne pokušata ustavljati se, ampak podveržeta se kakor tovarši njuni . Smeli 

smo tora] reči, da smo popolnoma zmagali . 

Kapitan sedaj ogovori premagane s temi resnimi besedami : ,,Znate, da kot uporniki in zarotniki zapadet e 
smarti. Vendar mesto pravice naj velja milost . Prizanesem 


112 

vam, toda le s pogojem, da obžalujete hudobno svojo izdaj .. 

stvo in prisežete pripomoči, da barko zopet dobim v oblast . 

Na vso moč so obetali zvestobo in udanost , da jim j e 
kapitan skoraj verjel ter jih hotel pomilostiti. Zoper to 
nisem sicer nič imel, terjal sem pa, da mora vjetnike na 
rokah in nogah vklenjene terdo zaperte imeti, dokler so na 
mojem otoku. Ukažem jih toraj kaj zvezati in lajtnantu in 
Petku velim peljati jih v jamo. 

Potem se posvetujem s kapitanom, kaj na dalje storiti . 
Na barki je bilo 26 mornarjev , kteri vsi so zarad ustaj e 
zoper poveljnika zaslužili smert. Kapitan je menil , da jih

bode prav težko ukrotiti, ker na vso moč se bodo branil i 
vedoči, da jih na Angleškem ali v angleških naselbinah 
zanesljivo čakajo vislice. To je bilo treba dobro pomisliti in 
ob enem tuhtati , da z zvijačo v oblast dobimo uporno posadko. Najprej pa je šlo za to, da ubranimo, da v preobilnem številu ne stopijo na otok. Tu mi šine v glavo, da 
utegnejo ljudje na barki, ako se njih tovarši ne vernejo, 
bed ko ne v drugem čolnu priveslati po nje in nam marsiktere sitnosti napraviti. 

Pervo opravilo je bilo toraj , uničiti š'alupo , ki je bila 
že v naših rokah, da je s seboj ne odpeljajo. Kapitan je temu 
priterdil. Beri' se napotimo k šalupi in poberemo vesla,
drevo, jadra in kermilo, nadalje puško, prahovnico, sklenic i 
žganja in ruma in naposled suhor in velik kos sladkorja ,
ki ga mnogo let nisem že nisem videl. Ko smo vse to znosili na breg, šalupi dno prederemo , da je ne morejo sebojpopeljati. Komaj doveršimo delo, verneta se lajtnant in 
Petek in vsi skupaj potegnemo ladijo tako visoko na 
brežino, da je ni mogel tudi najviši pritok doseči, nikar p a 
še odplaviti . 

Sedaj ni bilo ničesa početi, zatoraj krenemo proti mojemu gradiču. Le nekoliko korakov hodimo , kar se stre l 
oglasi iz barke , menda je klical šalupo nazaj. Toda ta je 
ležala mirno na pesku, ni se ganila. Ker je bil pervi pok 
zastonj, streljali so brodniki na ladiji še večkrat, a noben a 
šalupa se ni prikazala. 

Podvi omamo se, da prej ko prej doidemo v tabor. Ka

pitan in tovarša njegova se čudijo mojim gradbam , s kterimi sem se tako močno zagradil , in ob enem umetnosti.,
v ktero sem jih tako spretno skril. Saj je bil pa gozdič nasajen že več ko 20 let in hitreje , kakor bi se bilo zgodil o 
na Angleškem, zrastel tako gosto, da ga ni bilo mogoče 


11 3


predreti. Le ena ozka stezica se je vila skoz njega , znana 
samo meni in Petku . 
„No kapitan”, obernem se ne malo ponosen proti Spanjolu, 

kako vam je moj grad všeč ? Ali ni prav krasno skrivališče ? " 
„Izverstno! Za tem živim zidom smo varniŠi kakor ko

bi nas bilo 20.” 
„A to še ni vse”, povzamem besedo naglo, ;,premorem 

tudi palačo ali vilo, kjer prebivam poletni čas . To bi videli 
gospod ! Tam je otoški raj. Kmalu jo vam morebiti pokažem 
sedaj pa je treba, da greste vsi z menoj na stražnico gledat,
kaj počenja barka. Petek prinese daljnogled in kak prigrizek ,
da se okrepčamo. " 

Na stražnico pridši vidimo, da so brodarji, ker ves 

njih strel ni_ nič hasnil, nataknili pisano zastavo in ker tudi 
to ni pomagalo, izpustili so v vodo drugo ladjico . Ko se je 
prizibala bliže , spoznamo , da je v njej deset s puškami 
oroženih mož, prav natanko razločimo obraze posameznih . 

Kapitan mi jih nekoliko opiše. „Zalibog,” pravi, „da s o 

med njimi, samo trije pošteni mladenči, ki so bili k punt u 
zapeljani ali prisiljeni po svojih tovarših . Ostali pa , zlasti 
nadmornar, ki šalupi zapoveduje, so tako prekanjeni hudobneži, da se nam je najhujšega bati od njih .” 

„0 ljudje , kakoršni smo mi , ne bojé se ničesa, odgovorim. Vse slabše se mi je že godilo na tem otoku in k o 
bi vam hotel pripovedovati svoje dogodbe , gotovo bi va s 
navdajalo isto zaupanje v Boga, kakor mene . SerČnost velja ! ” 

„Da, da, zaupam gospod! ” 

',Dobro tedaj! Modro je bilo, da smo une potaknili v 
jamo. Samo eno me skerbi, utegnilo bi nas motiti ." 

„Kaj pa ? 

„To , da so , kakor sami pravite , med njimi trije poštenjaki , ktere je treba ohraniti in pridobiti na našo stran . 
Toda bodi si kakorkoli, zmagati moramo mi.” 

Ko tako možujem, priplava mala ladija do brega in 
poleg njega do kraja, kjer se je perva ustavila . Tu stop i 
druhal na otok in potegne šalupo visoko na prod , kar m i 
je bilo jako všeČ ; zakaj bal sem se že, da jo pusté na molj u 
s stražo vred, da bi je nihče ne mogel opleniti . Pervo, kar 
so storili prišleci, bilo je, se ve, da pogledajo, kje =e perva 
šalupa. Kako pa ostermé, ugledavši jo terdno, kakor Noetovo 
barko na produ tičati, z veliko luknjo in brez vsakoršn e 
oprave ! Iz enega gerla vsi skupaj trikrat zakličejo, odgovor apa ni bilo nobenega. Ker je bilo to , kakor vsa poprejšna 
znamenja, zastonj, vstopijo se v kolobar in vsi ob enem iz -

Roblazon . 8 


114


prožijo puške , da je močno germelo po skalnatih dolina h 
in gozdih. Sapo uderžé in vlečejo na uho. Toda živa duša 
se ne oglasi, le po gorah odmeva zamolkli strel . 

Sedaj se tujcem ne zdi več varno. Urno pahnejo ladijo v 
vodo in odrinejo. A kmalu se obernejo in naravnost veslajo 
zopet proti otoku . Ne mara da jih je ta čas strah minul in. 
da so se vnovič pomenili, kako hočejo iskati zgubljene tovarše. Res jih je sedem stopilo na suho, trije so ostali v 
ladiji. To se ve da nam ni bilo kar nič po volji, ker kajbi hasnilo, da premagamo onih sedem mož, če pa ostali pobegnejo ž njo? Tu se sedaj ni dalo nič storiti ; čakati je 
bilo treba, kako se bodo reči zasukale . 

Drug tik druzega mahnejo naravnost proti moji terdnjavi. 
Ker se jim je gosti gozdek zdel menda prenezložen, krenil i 

so poleg njega in stopili na holm, odkoder se je dalječ videlo po hostah in ravninah. Tu so jeli zopet iz vsega gerla 
klicati, da jim je skoraj sape zmanjkalo . V notranjo deželo 
pa se nikakor niso hoteli spustiti ; zatoraj sedejo pod drevo 
in začno posvetovati se. Da bi kakor poprej njih tovarši 
pospali, bilo bi nam to prav ugodno . Ali preveč so bili 
oplašeni in v skerbeh, da bi bili misliii na spanje, da-si se 
je že mračilo. Mi pa v tem tuhtamo na vse strani, kako se 
jih najpripravniše polotimo . Toda nič prida ne uganemo . 
Kar namah vstanejo možaki in se vernejo k šalupi. Ta tre

nutek je bil važen ; sedaj je mogla pomagati le zvijača . 

Naročim tedaj lajtnantu in Petku , naj gresta na lev o 
proti gričju , od koder so prišli mornarji , tiho in previdn o 
naj ravnata. Potem naj stopita na grič in na vso noč vpijeta, dokler jima odgovore brodniki. Ce se oglasé', naj jih 
z neprestanimi klici vabita od griča do griča vedno globokeje v notranjo goščavo, pa se jim ne smeta dati dohiteti 
ali preblizo voditi jih do moje poletne hiše ali jame . Kedar 
sta jih izvabila tako dalječ , da pred nočjo na morajo spoznati, kje da so, naj jih popustita in na bližnicah umakneta 
se domu. 

Ravno se mornarji zopet odpravljajo na morje , ko s e 
lajtnant in Petek pervikrat oglasita . Hipoma postojé ter se 

obernejo tje, odkoder so čuli klic . Naša kričita še večkrat 
in šlo je vedno dalje v notranje. 

Sedaj je bil čas , polastiti se ladije, ki je mirno ležal a 
na sipini. Samo eden je ostal v njej ; onih dveh stražnikov 
tekel je eden za trumo , drug-i se je v bližnjem germovj u 
ulegel. Kapitan stopi najprej proti, temu in ga s puško ubije. 

Potem zakliče unemu v šalupi, naj se udi . Bil je zapeljanih 


115 

upornikov eden ; poklekne in milo prosi usmiljenja ter pri 
sega , vprihodnje za-nj zastaviti premoženje in življenje.. 

Dečko je bil kasneje res mož beseda. Tudi to ladijo oropamo 
drevesa, er juh ali jader, vesel in sploh vsega, kar je imela ,
in jo potegnemo na pesek . Ker smo bili samo štirje, potili 
smo se, da joj. Po doverŠenem delu gremo v moj grad . 

Ko dospémo tje, bila je že tema. Po prestanem trudu. 
na poživijo riž, rozine, kozje meso in čverst požirek ruma . 

sedimo okoli goreče lojene sveče, ko prisopihata Pete k 
in lajtnant. Ni treba omeniti, da sta krepko segla po slastn i 
večerji in dobro naložila. Saj sta tudi dobro opravila moje 
naložilo. S klicanjem in vpitjem sta mornarje privabila 
v tamno goščavo ter jih potem popustila, in hitela v mo jgrad, da niso mogli do nas pred dvema ali tremi urami . 

Ko se okrepčamo z jedjo in pijačo, odpravim kapitana,
popotnika, Petka, in pomilostenega puntarja iz ladije , po 
imenu Robertson, k jami, da k meni pripeljejo one tri vjetlaike, kterim je bilo zaupati. Vseh skupaj nas je bilo tedajlepo število devetih mož . Razdelim jim orožje in streljivo,
namreč 12 pušek in 5 mečev, kterih dva sebi prideržim . 

Tako oroženi čakamo . Ura že skoraj preteče, ko čujemo 

neprijatelje prihajati. Ta je tožil, da je lačen, uni, da je,
ejen, vsi pa so zdihovali, da so neznano trudni. Vmes sliimo tudi opominovanje, vendar hitreje stopati, da prej pridejo do šalupe. S težkim trudom naposled pritavajo na 

mesto, kjer so na suho stopili. Kako pa ostermé ugledavši 
ladijieo ne v vodi, temue na suhem in sicer oropano vseg a 
mornarskega orodja ! Polni vraž mislijo, da so jim peklen

bčeki sami to naredili. Menijo, da so na zakletem otoku in 
taka groza jih prevzame, da ne vedá , kaj početi . Komajljudem ubranim, da kar ne planejo nad-nj . Vendar pomislim , 
da v tami prav lehko utegne ranjen biti tudi kdo izme d 
nas, zato rajši počakam ugodnejšega časa, da jih primemo, 
saj nam sedaj itak niso mogli ubežati. 

Najbolj mevžasto se je vedel pervi mornar , sicer najpri.derznejši puntarske druhali. Ta človek se skoraj že ni 
več zavedal, jokal je kakor otroče , roke vil, po tleh valja l 
se, tekal potem sem ter tje, klical, kakor je mislil, izgubljene tovarše, ki se mu pa niso oglasili , in počenjal vsa : 
kor šn e budalo &ti . 

Da nam reč ne izpodleti, pomaknem se bliže, in veli m 
Petku in kapitanu , naj se na trebuh vležeta in kolikor le 
mogoče tiho plezata proti sovražnikom . Ne dolgo potem pride 
pervi brodar z dvema pajdašema blizo skritih . Kapitan je 

8*



116 

bil tako razljuten na puntarskega glavarja da ni mogel 
skoraj sterpeti , da bi mu kroglo zapodil v hudobno serce . 
-Modro se je vendar premagal, da ne bi nasprotnika zgrešil . 
'Sedaj ko si je bil zmage svest, ostane s Petkom, oba 
skupaj sprožita in pervi se v kervi zverne mertev na tla . 

Eden tovaršev njegovih je bil močno ranjen , v eni uri je 
izdihnil dušo, drugi malo obstreljen je odnesel peté. 

Sedaj je veljalo zgrabiti sovražnika. Vsa na ga armada 
je štela devet mož, jaz sem zapovedoval. Gozd je bil tako 

zaraščen in noč tako temna, da sovražniki nikakor niso 

mogli spoznati , koliko nas je. Da bi jih primoral, pogajati 

se z,nami ali celo kar podvreči se nam, rečem Robertsonu 

naj slehernega po imenu pokliče, ali bi se morebiti udal. 

Zakliče tedaj : » Tom Smith! " 

Koj se oglasi ta rekoč : „Je-H si ti Robertson? ” 

„Da, da, jaz sem. Za Božjo voljo, udajte se, sicer vsi 

smerti zapa dete . " 

',Komu naj se podverž'emo ? Kje pa ste ? vpraša Smith . 

' , Tu le!” odgovori Robertson . „Naš kapitan je tukaj s 

50 možmi, Pervi mornar je ubit , Viljem Fry ranjen , ja z 

sem vjet in ako se ne podaste, vsi ste izgubljeni, ” 

„H nas bodo vzeli pod streho ?” bara nadalje Tomaž'. 

„Ce nas puste živeti, udarno se .” 

„Koj poprašam kapitana,” odgovori Robertson. 

Kapitan pa kar povzame besedo rekoč : „Saj poznaš 
moj glas, Smith! Kar obetam, spolnujem . Ako se brez obotavljanja vdaste, pustim vam življenje vsem, samo Viljemu 
Atkins-u ne.” 

Boga!" kliče poslednji. »Usmilite se tudi mene. 
Kaj sem pa hujšega doprinesel memo unih? Hudobni so 
bili vsi, kakor jaz. " 

',Lažeš", zagermi nad-nl kapitan, „ali me nisi pervi 

,zgrabil, in zaničevaje me roke mi zvezal? « 

',Milost, milost, kapitan!” ječal je Atkins . 

',Bodemo videli. Sedaj še enkrat, udajte se ali - - ! " 

Brez ustavljanja oddajo puntarji svoje orožje in zvezan e 
kakor vjetnike jih odpeljejo na prostor pred plotom. Tu jim 
kapitan resno na serce govori , povdarja grozno hudobijo 

njih početja, pa tudi Žalostne nasledke , ktere so si sam i 
nakopali . 

„Hoteli ste me”, končal je govor, »izpostaviti na pust 
,otok, toda Bog me je otel ; zakaj tukaj vlada anglešk g uyern é r ki me je prijazno sprejel. Prosili ste me poprej 


milosti, jaz tukaj nimam nobene oblasti, odslej ste odg o 

vorni guvernérju . " 

Te besede so pretresle vjetnike. Obljubili so spokoriti 

se za pregreho in prosili kapitana , naj se potegne za nje , 

pri oblastniku. 

Menda ni treba povedati, da imenitni naslov : guvernér 

ali oblastnik je veljal meni . Umaknil pa sem se s Fetkom 

ter niti prikazal se , ker moja obleka se je presneto mal o 

vjemala s častjo , s ktero so me obkladali. Vendar mi je 

bila zvijača kapitanova všeč in voljan sem bil še dalje *ostat i 

guvernér. Odpravim tora] lajtnanta h kapitanu . 

» Gospod", poroča, »prevzvišeni gospod guvernér želé z 

Vami govoriti." 

„Naznanite gospodu oblastniku”, odgovori kapitan, 

utegoma bodem pri njem." 

Po tacih besedah so vjetniki se vé verjeli , da jc re s 

guvernér z vojaki tu blizo. Ko je bil kapitan pri meni, sve

tujem mu, zarad varnosti vjetnike razdeliti, Atkinsa in ob a 

terdovratna malopridneža na rokah in nogah vklenjene v 

luknjo vtakniti, une pa nastaniti med okopoma, da nam ne 

morejo škodovati. Oskerbel sem jih ob enem z obilno hrano 

in pijačo. 

Ko je bilo vse to vredjeno , posvetoval sem se s kapitanom, lajtnantom in popotnikom, kako si najpripravniae 
osvojiti barko. V zvesti sem si bil, da nam k temu pomagajo brodniki. Le natanko je bilo treba pozvedeti, kak o 
in kaj mislijo. V ta namen pošljem kapitana in lajtnanta 
k berlogu. Petek jima sveti s prižgano svečo. V drugič jihkapitan dobro ošteje in kakor poprej prosijo ujeti milost i 
na mnogotere viže obetaje zvestobo . 

»Dobro", pravi kapitan, „poskusil bodem pomilostenj e 
izprositi vam od oblastnika tega otoka. Toda od vas pri

čakujem še nekaj druzega, pomagati mi morate namreč, d a 
barko zopet dobim v last ; zakaj to je poglavitni pogoj, brezkterega ni milosti . Ali ste zadovoljni?” 

Iz enega gerla priterdijo mornarji, vojskovati se za n ega 
do poslednje kaplje. Naj jih le pelje kamorkoli, bo i s i 

zoper pekel in hudiča. 

',Tedaj", sklene kapitan pogovor, »bodem oblastniku sporoa. vašo udanost in vam potem naznanil njegove sklepe ." 
Vernivši se mi je razodel misli mornarjev. Ker sem 

bil preverjen, da zarad naše varnosti nikakor ni preveč odjenjati, odpravim kapitana z odgovorom : Onih šest zdravih. 
Ime peljati se k barki Atkins in oba ranjenca pa morajo 


18 

tu ostati, da jih koj obesimo , ko bi se nam uni izneveril i 
nezvesti postali. Slovesno so sedaj prisegli, guvernérj a 

v vseh rečeh natanko ubctgati. 

a vojsko zoper puntanje, ki so ostali na barki, bilo j e 

odločenih 13 mož. Jaz in Petek se nisva udeležila, ker je 
bilo treba, varovati najino premoženje in vjetnike . 

Sedaj je veljalo šalupi luknjo urno zamašiti ter jo pri 
praviti za vožnjo . Ko doženemo vse to, stopijo kapitan, po 
potnik in pet mož v eno, lajtnant s peterimi drugimi možmi 
v drogo ladijo. O polnoči odveslajo. Jaz ostanem na bregu 
in vlečem na uho, kako se bode izšel ponočni boj . Bilo je, 
okoli dveh, ko slišim z barke sedemkrat streljati, kar j e 
bilo znamenje, da jo je kapitan zopet dobil v oblast. Ne dá 
se dopovedati veselje, ki me je prevzelo, vidoč svoje odrešenje tako blizo. Na kolenih goreče zahvalim dobrotljivega 
Boga. Potem se s Petkom vernem domú in kmalu nam a 
terdo spahzatisne utrujene oči . Zjutraj naju prebudi strel 
iz topa in nekoliko trenutkov pozneje slišim klicati : „Gtt

vernér, guveruér!” Urno skočim z daljnogledom v roti n a 
stražnico, kjer naletim na kapitana . Strastno me objam e 
rekoč : „Moj prijatelj, moj odrešenik! Tam je barka, vaša j e 
in vse, kar premoremo!” Sedaja se ozrem proti morju in 
vidim barko pičle pol ure od brega ležati na sidru . 

Moja rešitev je bila tedaj gotova ! Močna ladija je bil a 
pripravljena, da me ponese, kamor si serce želi! Sreča moj a 
je bila tolikanj velika, da me je sperva skoraj zadušila . Prevelike radosti se mi solze v potocih vlijejo čez lica. Ko 
se izjokam, objamem tudi jaz verlega kapitana in pozdravljam ga kakor rešitelja iz nebes meni poslanega, da mi odvzame vezi dolgega pregnanstva . 

Ko se umirim, stopiva v grad in kapitan mi mora pripovedovati, kako je ladijo dobil v oblast. 

„Kakor hitro se je šalupa bližala barki” začne kapitan,
,,ukazal sem Robertsonu poklicati euječe mornarje in naznaniti, da je pripeljal tovarše , ktere so še le po dolge m 
iskanji našli. S takim in enaeim besedovanjem jih je tolik o 
časa mudil, da je šalupa priveslala pod ladijo . Jaz in popotnik perva splezava na njo, podereva mornarskega pomagača in tesalja in s pomočjo onih treh polastiva se krova. 
Ko še možje iz drugega čolna priplezajo za nami, pospravim o 
sprednji krov in odtod mahnemo v kuhinjo, kjer kuhajo i n 
dva puntarja vklenemo. Potem zapovém line zapreti, da s i 
ljudje ne morejo na pomoč hiteti in ukažem Iajtnantu s 
tremi močmi ulomiti kajuto, kjer je ležal po ustavnikih iz


11 

voljeni kapitan. Vriš ga prebudi. Jaderno skoči iz postelje 
in oboroži sebe in dva brodarja. Ko duri odjenjajo, ustrelé 
iz kajute vsi skupaj, da je izmed nas eden smertno zade t 
dva ranjena in lajtnant na levi roki pohabljen, kar ga p a 
ne moti planiti na puntarskega kapitana in m-4 kroglo zasmoditi v glavo . Ko ga brodnika vidita omahovati', mine ju 
serénost in se udasta. Še je pa ostalo osem mož , ktere je 
bilo treba ukrotiti. Zakličemo jim, naj se udajo, sicer vsi 
smerti zapadejo. Spoznavši, da bi se zastonj upirali, podveržejo se tudi oni. Odpremo tedaj lino in p'u.stimo jih 
verh barke. Tako sem bil toraj zopet gospodar lepe ladij e 
in naposled odpravim lajtnanta k topu. Sedem strelov 
vam je, kakor sva se dogovorila, naznanilo veselo dogodb o 
naše zmage. " 

Po dokončani pripovedi veli kapitan, oblastniku namenjene reči prinesti. Bilo je šest sklenit vina, 2 funta 
izverstnega tobaka, nekoliko pipic, dva vik osa govedine ,
šest gnjat in plečet, vreča graha in kakih 100 funtov S'uhara 
potem zaboj sladkorja in zaboj moke, vrečo citron in mnog o 
jako koristnih reči, kakor : šest srajc, šest ovratnikov, dva 
para nogovic , klobuk in popolna obleka, ki je bila nošen a 
komaj en dan. Vse to mi je v dar dal hvaležni kapitan in 
želel, da bi se koj preoblekel, da bi smel kot poglavar me d 
ljudi ter jim ukazovati . Verjemite mi, ljubi bralci, da se s 
perva v novi, nevajeni obleki nisem nič kaj dobro počutil , 
temuč da sem se v njej vedel prav okorno in nerodno . 

enajsto poglavje. 

Robinzon zapusti otok. 

Pri kosilu simo se posvetovali, kaj početi z ujetniki . 
Atkins in pajdaša njegova so bili terdovratni hudobneži , 
kterih se je bilo bati. Ko bi jih bili hoteli seboj vzeti, zvezani bi bili morali biti, da jih na pervi angleški naselbini 
gosposki izročimo . Rahločutnemu kapitanu so se pa smilil i 
in pomilostil jih je. S tem sem bil tudi jaz zadovoljen in 
zatoraj sva se dogovorila popustiti jih na otoku. Toda kot 
dobroto naj bi to spoznali in še prosili za njo . 


120 

Ko se preoblečem, ukažem Petku vjetnike peljati v 

gozdek pred gradičem. Kmalu pridem tudi jaz tje in zve

zane malopridneže ogovorim tako-le : 

' ,Vaša hudobija mi je znana do pičice . Spuntali ste s e 

zoper svojega dobrega kapitana, da bi tem lože ropali p o 

molju. Vendar zgodilo se je, kakor ni bilo drugače priča

kovati : kdor drugim jamo koplje , sam se zverne va-njo . 

Po mojih naredbah prišla je barka pravemu lastniku zope t 

v posest in že sem zapovedal puntarskega vašega kapitan a 

obesiti na veliko rajno. Ako se vendar morete kaj opravičiti, 

storite , toda urno, sicer ukažem vam vsem, kolikor vas j

z Atkinsom vred vrat zadergniti! " 

V imenu vseh odgovori eden, da nimajo ničesa clruzeg aomeniti nego da jim je kapitan, ko so se dali zvezati, obljubil, da jim bode pustil življenje , zatoraj prevzvišeneg a 
oblastnika prav ponižno prosijo milosti . 

„Ker mi je”, odvernem, „dovoljeno na pervi barki verniti se na Angleško in ker takoj odrinem, ne znam drug e 
dobrote, kakor popustiti vas na tem otoku ; zakaj če vas 
vzamemo na Angleško, čakajo vas ondi vislice . ” 

Ljudje se hvaležno odločijo za pervo in da jih do od 
hoda svojega v strahu ohranim, dam ustreljenega puntarskeg a 
kapitana obesiti na veliko rajno. Pervi kapitan pa, ki je o 
tem pristopil in čul, kako milo sem ravnal z vjetimi, kaza l 
je , češ , da moje naredbe njemu nikakor niso všeč. Razžaljen v svoji časti zavernem kapitana rekoč : „Gospod kapitan, vedite, da vjetniki niso vaši, ampak m o j i . ” 

Ko še enkrat vsi zaterdijo hvaležnost do mene, začne m 
jim razkladati na drobno , kar jim je bilo sedaj treba vedeti in želeti , kakošna je zemlja , kako lončariti ., jerbase 
plesti, kruh peči ; pokažem jim tudi poletno hišico, pozemeljsko jamo , ograje za koze in shrambe za mleko in sir. 
Nisem tudi pozabil omeniti, da o kratkem doide 17 panjolo v 
in Portugalcev, za ktere pripravim pismo, da ga oddajo 
gospodu Kaballu. Naposled jim prepustim pušek, smodnika, 
svinca in skoraj ves živež , kolikor ga je bilo , da se ji m 
pomanjkanja ni bilo bati. Potem jih odpravim. 

Sedaj sem se posvetoval s kapitanom o bližnjem od 
hodu ; zakaj nisva že mogla pričakovati trenutka, da 
slovo dava otoku. Toda vkljub najinemu tiščanji, najinemu. 
neprestanemu trudu ni bilo mogoče odriniti pred tremi dnevi . 
Ko je bilo slednjič vse na barki, kar sva menila seboj vzeti ., 
v zadnji uri jelo mi je vendar le tesno prihajati , zapustit i 
otok kjer sem doživel tolikanj britkosti pa tudi veselja . 


11


;pivo so mi v spomin stopile vse dogodbe, ki so me zadel e 
v tej samoti. 

Pilo je dné 19. decembra leta 1 86 po ladiji'nem /kole 
dalji, ko sem zvečer ob osmih stopil na barko . Sedem ia 

dvajset let , dva meseca in 19 dni sem preživel na otoku , 

'spomin sem seboj vzel veliko kučmo iz kozlovine, solnč

nik, priljubljeno papigo in psa, pozabil pa tudi nisem denarja,
ki sem ga bil našel na naši in na Španjski ladiji. Ker je, 
mnogo let v kleti v kotu ležal , postal je tako čem, da g a 
je bilo treba likati, da se je svetil kot denar . Petek, ki 
svojega očeta ni več videl, gledal je z barke neprestan o 
proti otoku in solze so mu igrale v očeh . A tudi ,jaz sembil zelo žalosten , ko so se poslednji gorski verhovi utopil i 
v vedrih valovih širnega morja . 

Hitro smo jadrali in že dne 11. rožnika l. 1G87 smo 
došli na Angleško . Xe morem opisati, kaj sem čutil, ko sem 


122 

po 35 letni nepričujočnosti zopet pozdravil domače kraje. 
Kako tuj sem bil med tem svetom, med temi ljudmi, kakor 
da nikdar nisem prebival v tej deželi! e čudnejša se j e 

pa zdela moja domovina Petku : v lukah ladija tik ladije,

visoke, mogočne hiše v dolgih, dolgih ulicah, mravljišč e 
pridnega ljudstva in neprestani ropot vozov, vse to ga je 
kar omamilo . 

Brez odloga hitiva v glavno mesto London. Ondi najprej popravšujem po udovi, kteri sem zaupal malo svoje premoženje . Se je živela, a v drugič postala udova ; preterpela 
marsiktero nezgodo in životarila v jako hudih denarnih 
stiskah. Razodene mi, da izročenega izneska ne more verniti, To spoznati jej je bilo tako težko, da se mi je revica 
smilila. Zastran te reči jo tedaj tolažim, rekoč, da sva bo t 
'saj jej doslej še nisem povernil nekdaj storjene dobrote . 

Nekoliko dni kasneje se napotim v Jork . Oče in mat i 
so mi bili že davnej umeril in izmed vse svoje rodbine s o 
živeli le še dve sestri in dva odraščena sinova druzeg a 
mojega brata, ki je , ni dolgo bilo tega, umeri in nekolik o 
premoženja zapustil . Ker so pa menili , da sem Že davnejnrertev, meni nič ni volil in sestri bi mi tudi ne bili mogli 
nič izplačati , ko bi bil tudi res imel kak delež. Bil sem 
tedaj samo ob tem, kar sem seboj prinesel z otoka . V Jorku 
ni bilo tedaj nič opraviti, zatoraj se vernem v London, kjer 
naletim na kapitana. Verli mož me je svojim ladjinim last

nikom tako dobro priporočil , naznanivši jim , da sem jaz 
barko jim pridobil , da se niso samo živo zahvalili za to,
ampak prosili, naj v dar vzamem 2000 gold. Ta znesek je 
pripomogel, da sem potoval v Lisabon na Portugalskem, 
poizvedit ondi , kako se godi mojemu nasadu in drugu , k i 
je berž ko ne mislil, da sem že davnej v Kertovi deželi . 

V ta namen se odpravim z neločljivim svojim tovarše m 
Petkom in dospem v Lisabon konec septembra meseca . Tu 
poprašujem po portugalskem kapitanu, ki me je bil nekdajtako ljubeznjivo sprejel in z dobrim svetom pomagal . Bil 
je že silno star in ni več vozaril po morju. Komaj se spoznava. Ko mu povém svoje čudne zgodbe, izvem v veliko 
veselje, da opravnika mojega zasajenja v Braziliji in dedič i 
njuni so_ dobro gospodarili. Moja saditev je še vedno dajala 
bogate dohodke, ktere so deloma hranili za me, ker ni bil o 
spriéano, da sem res že umeri. Moj drug, ki je še Živel, 
poklonil mi je pa moja pisma med drugimi več leopardovi h 
kož , denarja, raznega sadja v dar ter priserčno vabil , najsam prevzamem svoja posestva, dediči pa so mi poslali 


123 

poleg natančnih računov o dohodkih mojega posestva 5200 0 
goldinarjev v blagu in gotovini, Mahoma sem toraj postal 

bogat mož.. Obilno sem obdaroval verlega kapitana i n 
zvestih opravnikov dediče, a tudi ne pozabil svojega drug a 
v Braziliji. 

Ko je bilo vse v redu, vernem se na Angleško, pa ne 
po morju, kterega sem se nekako bal , ampak na svet sta 
rega prijatelja kapitana po suhem skozi Spansko in Francosko. In prav sem storil, zakaj onih dveh bark , ki st & 
takrat odrinili iz Lisabona , zaplenili so eno algerijski roparji, druga se je potopila ; da so se rešili samo trije ljudje . 
Pridružil sem se angleškim in portugalskim tergoveem . 
Bilo nas je šest gospodov in pet služabnikov, vsi na konji h 
in oroženi. Popotniki so me zvali „kapitan”, ker sem bil 
najstarši med njimi, in menda tudi za to, ker sem imel d v a 
služabnika . 

V Madridu smo se mudili nekoliko in ogledovali po

sebne in znamenite reči glavnega mesta španjolske dežele . 
Sred oktobra meseca se pomaknemo dalje, da še pred zimo 
prekoračimo pirenejske gore . V Pampehmi nam sporočé, d a 
na severnih verhovih je že sneg zapadel , da ga ni mo č 
predreti. In res , strupeno je bilo mraz, posebno mene , ki 
sem živel toliko let v vročeni podnebji. Toda še več je 
terpel ubogi Petek, ki zime še poznal ni in tukaj pervikrat 
videl zemljo v beli sneženi odeji! Zarad zgodnje zime i n 
neprenehoma v cunjah padajočega snega smo v Pampeluni 
ostali 20 dni. Naposled smo najeli vodnika , ki je prišel iz 
Francoskega. Rekel je, da nas popelje po tistem potu v 
francosko deželo, kakor je pripeljal štiri rojake tu-sem 
snega se ni bati, tem bolje pa volkov, ki se lačni trumoma 
klatijo po lesu. Pridruži se nam 12 popotnikov in 15. nov. 

l. 1687 se dvignemo . 
S perva je bilo še dosti prijetno , nič posebnega se n i 
pripetilo. Ko pa neko popoldne vodnik pred nami odjaha , 
planejo nad-nj dva velika volkova in medved . Revež se je 
tako prestrašil, da je pozabil ustreliti , ampak jel na vse 
gerlo opiti. Kaj ukažem Petku, naj odjezdi gledat, kaj d a 
je. Urno spodbode konja v dir in prestreli s samokresom 
enemu volku glavo, drugi, ki se je ves izstradan konja lotil, 
zbežal je v hosto, oaza medved se pa kar nič ni dal motit i 
temuč mirno obstal . Ubogi vodnik je imel dve rani, eno na ,
desni rami , drugo v stegnu , ki pa niste bili zelá nevarni . 
Konj je bil nepoškodovan , ker volk mu je zobe zasadil l e 
v uzde. Ko smo ranjencu dali. požerk žganja in obvezali 


rani, zapazijo tovarši, da se medved, korenjak precejšne 
velikosti, bolje bliža nego umika. Prederzno sedaj moj Petek 
spleza na bližnji hrast, medved za njim , Petek stopi na 
vejo in ker mu je kosmatin vedno za petami, pomika s e 
prav na konec veje . A sedaj jo začne tresti, da je zver 
gugala se na vse strani in ni se upala do njega . Klobuk v 
roki ga lepo pozdravlja in počenja marsiktere burke, da se 
je vsa družba senčno smijala. Ker se je že mračilo , velim 
Petku konec storiti nevarni igri . Ta skoči z drevesa, previdno korača medved za njim in ko se debeluh dotakne tal, 
nastavi Petek puško naravnost v uho, sproži in mertev 
se zavali velikan na zemljo. Moško se oberne proti nam 
rekoč : 

;7Tako streljamo pri nas medvede!" 
',Oho, Petek, ta pa že ne velja, saj nimate pušek . z 
vernem ga . 
,,Premoremo pa dolge pušice, ki tudi izverstno zadenejo . 

Rad bi bil Petek kosmatina oderi, toda noč, je prihajala in gladni volkovi so grozno tulili okrog 'nas, bili sm o 
namreč na jako nevarnem mestu. Ko prijezdimo do neke 
globeli, čujemo strel in beri' potem vidimo osedlanega konj a 
divje diijati — za njim pa 16—20 volkov, ki so ga gotov o 
dohiteli. V sotesko stopivši vidimo strašen prizor : dva moža 
in konj , vsi grozno rawmesarjeni in raztergani po lačni h 
zverinah, ležali so na tleh! Eden teh mož je menda ustrelil, 
ker poleg njega najdemo samokres, ki ga potem seboj 
vzamem. Menda prav naši konji so privabili toliko volkov, 
da jih je bilo okoli, nas več ko 100. V našo srečo so na 
strani ležali mogočni hlodi. Za nje tedaj stopimo, konje pa 
vzamemo v sredo. 

Ropa željne napadajo divje zveri našo leseno zagrado . 
Dobro pomerimo, perve sicer pobijemo, a zadnji sprednje 

bliže potisnejo in puške počijo drugič , tretjič : veliko jih 
pokončajo , ukroté pa ne . Med tem rečem Petku posekan i 
les na dolgo poštupati s smodnikom . Zopet se volkovi zažená na naš tabor, sedaj ustrelim potrošeni smodnik in 
kervavo zacverči strelni prah . To je pomagalo . Oslepljeni 
in prestrašeni razperšé na vse vetrove in naše puške jim za 
slovo še enkrat dobro posveté . Brez daljnih zgodeb prijahamo v pol uri v bližnjo vas. 

Naslednjo jutro je nam vodnik tako obnemogel, da ni 
mogel dalje pot kazati . Pošteno ga plačamo, najamemo druzega odrinemo v Toulouse , kjer ni bilo niti snega nit i 
volkov ampak toplo solnce in rodovitno eveteče polje. 


Tamošnji ljudje so se čudili, da je bil naš vodnik tolikanjprederzen ter nas peljal v zimskem času čez gore in sicer 
s tolikimi konji , ki volkove tem bolje dražé k požrešnosti ,
čem več jih je. Vsi so terdili, da le čudež nas je otel smerti . 

Brez zamude jo potem krenemo dalje v Paris, odtod na 
Angleško in v London. Dobri udovici sem izgovoril letenznesek za vse Žive dni in prosil jo ob enem, naj , prevzame 
gospodinjstvo mojega hiševanja, kterexnu je rada priterdila. 
Tudi sester sem se spomnil in vsakej obljubil gotovega denarja na leto. Sinova svojega brata sem vzel k sebi. Starši 
je imel nekoliko premoženja. Njega dam dostojno izgojiti.. 

Druzega , ki je imel veselje do mornarstva, izročim izkušenemu kapitanu, ki ga na daljnih vožnjah v zahodnjo Indijo 
izuri za izverstnega mornarja . Večkrat sem mislil na brazilijanska posestva ter hotel tje , kakor sexn bil obljubil. A 
vsa tamošna družina in vse življenje ondi se mi je zdelo 
tako malo ugodno, da sem vse imetje rajši prodal . Po nekterem pisanji sem ter tje sexn ga dedičem svojih nekdanji h 
oskerbnikov prepustil za blizo 400.000 golil. Složno in brez 
skerbi sem tedaj lehko živel v Londonu . 

Potajso poglavje. 

Robinzon zopet na morji. 

Pet in trideset let sem se vojskoval, sedaj se mi je, 

sreča smehljala : živel sexn složno , brezskerbno . Kdor bi 
mislil , da zopet zabredem v staro bolezen? Neprenehom a 
me je mikalo v Brazilijo , na moj otok , na zapuščeno naselbino in če sem primerjal sedanje premišljevalno in len o 
svoje življenje z neprestanim delom nekdanjim, neznan o 
me je vleklo čez morje v gorke južne kraje . Vdova se je 
prizadevala, tolažiti , razvedriti me, toda njen trud je bil 
zastonj. Naposled mi brez ovinkov pové, da se moram oženiti in strast , klatiti se po svetu, me bode gotovo minula . 
Dam se prigovoriti in kmalu v hišo pripeljem pametno Uti

beznjivo nevesto . 
Nekaj let me niso nadlegovale stare skušnjave . Tem 
hujše so se potem zaganjale v me da so me kar popol


126 

rtoma omamile . Budeč in speč sem videl, kako Španjoli,
Angleži in divjaki šarijo po mojem otoku, živo sem si domišljeval uboštvo , prekanjen.ost, pobijanje in razne umore 
svojih naselnikov . zena se je bala, da ne zbolim, veliko 
dušno se tedaj ponudi, da gre z menoj . Ta nježna udanos t 
'me je ganila tako, da sem vse okoliščine še enkrat na 
drobno premislil, predno bi ženo in oba cveteča otroka pre

pustil nemirni, morebiti celo nevarni prihodnosti . 

Da bi se s čem motil, kupi' sem obširno zemljišče n a 

deželi, kjer sem sadil, sejal, gradil, popravljal in sto druz'i h 

opravil izverševal . In kar sem pridelal, bilo je moje ; drevje,

ki sem ga nasadil, bilo je moje ; ognjišče, na kterem sem 

se grel, m o j e. Ta stan so mi moj ranjki oče posebno močn o 

hvalili., najsrečnejši čas vsega življenja je bil za me. 

V tej sreči pa me zadene roka Božje previdnosti in 
uniči zemeljski raj : britka, neusmiljena smert pobere meni 
zvesto tovaršieo, otrokoma skerbno mater . Bil sem sedajkakor ladija brez kormih, ki jo valovi gonijo sem ter tj e. 
Niti pristava, ne vert, ne čede, da, tudi ne druščina — 
nobena stvar me ni več veselila! Kako pusto, kako prazno 
se mi je zdelo na svetu! Kar sterpeti nisem mogel več na 
deželi.. Proda,' sem toraj zemljišče in umaknil se v šumeč i 
London. A tudi tukaj mi je bilo pretesno , brez posla sem 
postopal po širokih ulicah ; vnovič so se mi obudile želj e 
po daljnih krajih, po tihem otoku, kjer sem včasih eno samo 
desko tesal mesec dni . 

Bilo je leta' 1693. Premišljujem, kam bi se obernil, kar 
stopi v izbo moj bratranec in me povabi, naj grem ž njim 
na barko, namenjeno na Kitajsko in Japansko ; ker se dotakne Brazilije, lepko od ondbt, ako nle je volja, obišče m 
svoj otok. 

Bratranec pač ni mogel slutiti, da me je zopet zgrabila 
strast popotovati. Stermé ga toraj pogledam in vprašam : 
„Kteri zlodij ti je vdihnil to nesrečno misel? ” 

Sperva je sicer osupnil, a kmalu je spoznal, da nisem 

tako nejevoljen, kakor sem kazal . Serčno tedaj odgovori : 

„Ljubi stric, ali se Vam moj nasvet zdi tako zaveržljiv ! 

Menil sem, da Vam ponudim zaželjeno priložnost, še enkrat 

videti malo kraljestvo, ktero ste tolikanj zadovoljno vladali . ” 

Kaj bi mi bilo pomagalo u.metno mojo obotavljanje ! 

Dam mu tedaj roko . 

Udova in zlasti otročiča so tarnali in odvračali me od 
potovanja, toda nisem jih slušal. lzročivš'i otroka in za izrejo potrebne prihodke udovi , stopim s Petkom dne S . ja


127 

mulja l. 1694 . na barko in še isti večer odrinemo. Od kraja 
vožnja ni bila dokaj srečna, nasprotni vetrovi so nas gnali 
proti severu na Irsko, kjer smo morali ostati tri tedne . Takrat sem ladijo naložil nenavadno bogato z raznim suknom ,
platnom in drugo tkanino , s klobuki, čevlji, nogovicami ,
posteljno opravo, lonci, kotli, žeblji, sekirami, mnogim i 
puškami , samokresi., dvema topoma, smodnikom, svincem, 
kroglami razne velikosti, s sabljami, meči, kopjem in ladjico, ki se je dala razložiti . 

S tem sem hotel otočane preskerbeti za brambo . Polegtega sem seboj vzel dva tesarja, kovača, sodarja, ki je bi l 
ob enem spreten strugar in lončar, sploh za vse je bil pri 

praven in zatoraj smo ga imenovali na kratko mojster Jakob 
ali mojster za vse . Slednjič naj omenim nekega krojača, ki 
je bil izurjen tudi v drugih rokodelstvih. Namenjen je bil v 
izhodno Indijo, toda pregovoril sem ga, da se je naselil na 
mojem otoku. 

Naše neprostovoljno bivanje nam je več hasnilo nego 
škodovalo ; zakaj , ker je bil tukaj živež po ceni, naši za 
kladi niso se zmanjšali, temuč pomnožili . Kupil sem za svojotok več prešiéev in dve kravi s teleti . 

Dne 5. svečana se vendar veter oberne in odrinemo n a 
široko morje. Neki večer ugledamo v daljavi neki svit . 


128 

Bed slutimo, kaj če e je vnela kaka barka? In res po l 
ure pozneje vidimo ne daljeé gorečo ladijo na razsvitljene m 
molju. Večer je bil tih in miren, tem strašneje je vriščalo,
praskalo in pokalo na valovih. Hitro petkrat ustrelimo, nevreénim ljudem v znamenje , da je pomoč Mizo . Po času 
jadramo proti ognjenemu velikanu , toda resk — in goreč a 
barka se razleti, da se ozračje strese in valovi zašumé . Z 
glasnim vriščem se potem ostanki plamteče barke potopé 
in černa teina zopet zagerne morje. Ta strašni pogled in 
in grozni ropot nas pretreseta , serčno milujemo nesrečne 
utopljence , ki so ali v plamenu zgoreli ali golo življenj e 
oteli na šibkih čolničih, toda zarad teme nismo opazili no-
bene šalupe, nobene ladijice . še le naslednje jutro priveslat a 
dva z ljudmi natlačena čolna. Ker je pihal nasprotni veter , 
nista mogla prav do nas. Razpeli smo toraj jadra, da bi 
jima šli hitreje nasproti in v pol uri smo jih dohiteli . Bilo 
je v njih najmanje 60 ljudi, moških, ženskih, otrok, popot

nikov in mornarjev . 

Kapitan zgorele barke , ki je bila francoska , pripovedoval nam je, da, je ogenj nastal po nemarnosti kermarjevi . 
Kdo more opisati veselje smerti rešenih! Eni so se topil i 
v solzah, drugi so se bili na persi, še dru.gi po barki letal i 
kakor norci. Nekteri. so plesali, smejali se in skakali, drugi. 
prekriževali se in tiho molili. e nikdar nisem videl enacega. Zdravnik je imel dokaj posla in marsikteremu je bilo 

treba puščati. 

Namenjeni v izhodno Indijo nikakor ni bilo mogoč e 
utopljence peljati v deželo, iz ktere bi se bili lehko vernili 
domú na Francosko . Zatoraj smo se naslednji dan dogovorili, da jih popeljemo v novo Fundlandijo . Tam jih tudi res 
srečno postavimo na suho, le mlad duhovnik in štirji mornarji so ostali pri nas. Sedaj smo krenili proti jugu, a 
vožnja je bila dolgočasna, ker vetra ni bilo. Dné 19. marca 

l. 1694 ugledamo v izhodu veliko ladijo bližati se naši , s 
streljanjem je klicala na pomoč . Bila je brez velikega jadernika , sprednjega in. zadnjega drevesa. Hud vihar jo je 
odtergal od sider, treščil iz luke , kjer so jo popravljali n a 
široko morje , in ondi dervil sem ter tje . Ker sta bila kapitan in lajtnant ostala na, suhem, nihče ni znal voditi barke 
brez jadri]. Pošastna lakota je že grozila njenim prebivalcem . 
zakaj le nekaj malega žganja, moke in nekoliko sodov pitn e 
vode so še premogli., ko smo naleteli na njih ladijo . 
Med popotniki je bil tudi mlad mož z materjo in služkinjo. Dokler so sami kaj imeli životarili so za silo, ko je 


129 

pa lakota pritisnila, skoraj bi bili gladu pomerli, ker surovi brodniki se še zmenili niso za nje. Perva naša skerb 

je bila, izstradane ljudi z jedjo in pijačo poživeti . A to bi 

jim bilo utegnilo nevarno škodovati, zakaj siromaki so tako 
hlastno planili nad jedi, da so jih potem težave obhajale . 
Pa to še ni bilo vse . Ko jim je namreč odleglo , začeli s o 
iz nova divjati . Naš pervi mornar je bil prišel z mesom i n 
kruhom na njih barko in hotel jim skuhati močno juho. 
Toda prelačni niso mogli učakati. Kakor besni so prihrumeli v kuhinjo in mož je imel posla dosti , da se jih j e 
obranil. Da bi se ne preobjedli in zdravji škodovali, dal j e 
slehernemu le nekaj malega . To je pa še bolje razdražil o 
njih požrešnost in ne vém, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi jaz 
ne bil stopil med strastno množico in žugal, da nihče grižijej a 
ne dobi. To jih je umirilo. 

Uboga mati, ktero sem prej omenil, 'Stradala je iz lju

bezni do sina , da on pri močeh ostane . Ko je nadmornar 
stopil v njeno izbico , ležala je na tleh , naslonjena k steni 
in bolje merliču podobna ko živemu človeku . Mornar globoko ginjen, jej vlije v usta žlico juhe , odpre ustne , hoč e 
govoriti, toda nikakor ne more spregovoriti besedice . 
Vendar ga razume ter z znamenji pokaže , naj rajši. skerbi 
za sina, za njo je pomoč že prepozna. In. res še isti večer 
je umerla uboga žena. 

Sin , kteremu je mati življenje s svojim odkupila 
bil v boljšem stanu. Skoraj ves terd je ležal na postelji in

v ustih tičal kos usnjene rokovice, kolikor je še ni zgrizel . 
Tudi njegov želodec ni prenesel juhe , vendar je okreval,
ker je bil mlad in krepak . 

Služabnica je legala poleg gospodinje. Kerčevito se je 
z eno roko oklenila stolove noge , vsi udje so jej bili izključeni samega gladu . Ranocelnik je za to zvesto revic o 
storil, karkoli je vedel in znal in rešil jej je življenje . 

Za nesrečno ladijo nismo mogli mnogo storiti. Postavili 
smo jej nov velik jadernik in mestu zadnjega drevesa jadro 
za silo, s prebivalci pa smo zamenjali mesa, slanine, suhara , 
moke in graha za sladkor, rum in nekaj denarja . Mladenča 
in služabnico smo na milo prošnjo vzeli seboj z vsem ka r 
je imel pervi. 

Brez posebnih dogodkov smo jadrali dalje tje, kjer se m 
menil, da je moj otok. Precej dolgo smo se vozili mimo 
otokov sem ter tje , mojega le ni bilo nikjer . Na jutro 

10. aprila ga vendar ugledamo daljee dalječ na južnovzhodni strani. Krenemo proti njemu. Na enkrat Petek 
Robinzon . 

9 


130 

ploskne z rokama ter kliče skakaje : „Da, da, sedaj vidim 
vse, tam-le je grad!” 

„Petek, kaj misliš, bodemo pač koga našli? Ali je tvojoče še ondi , ali se morebiti bojiš , da ga ne bodeš videl 
nikdar?” 

„Prav praviš, gospod !” ihti se Petek. „Oj nikoli jih ne 

bodem več videl, oče so bili stari, oj, davnej so že umeril! ” 

„No, le ne obupaj, kmalu se bode pokazalo .” 

Kake pol ure smo bili dalječ od otoka in Petek je Ž e 
zapazil ljudi na bregu. Ukažem trikrat s topom ustreliti i n 
šalupo izpustiti v morje. Belo zastavo nataknemo na njo v 
znamenje, da smo prijatli. S 16 dobro obroženimi možmi,
Petkom in mladim duhovnikom pritisnemo k obrežju , kje r 
se je v tem zbralo veliko otočanov . Hotel sem sam stopiti 
na suho in ogovoriti množico, toda Petek je že iz daljav e 
spoznal očeta. Kakor strela je šinil med osupnene prebivalce 
naravnost k očetu, objemal ga, po licu gladil, poklekoval 
pred njim, poljuboval mu roke, sedel poleg njega in m u 
z vso otroško ljubeznijo gledal v sivo obličje . Ni se ganil 
od njega , tudi ga je vodil za roko, ž njim sprehajal se , 
nosil iz čolna sedaj sladkorja, sedaj suhara, sedaj žganja . 
Da še celo plesal je okoli njega in prepevaje in smejaje se 

pripovedoval, kaj j'e doživel na kopnem in mokrem . 

Tu-di mene so sprejeli z velikim veseljem . Marsikaj bi 
bilo povedati, ko bi hotel na tanko razložiti, kako prijazn o 
in lepo so me pozdravljali . Pervega sem spoznal španjola 
Kaballa , kterega sem bil poslal med indijane po njegove 
tovarše. Spoznavši me ves osupnen ni mogel spregovoriti , 

izročil je bandero in puško spremljevalcu in preserčno me ob 

jel. Potem mu je velel, naj gre po tovarše. Kmalu. se je vernil z 11 omikanimi in priljudnimi možmi' , ki so se mi vsi 
prav lepo zahvalili za rešitev . 

španjol me je peljal sedaj proti stari graščini . Sam bi 
je menda ne bil našel, toliko drevja je bilo zasajenega okol i 
nje. Popraševaje, zakaj da so jo tolikanj skerbno zavarovali , 
odgovoril mi je : „Potrebo tega početja bate spoznali, kako r 
hitro vam zgodbe naše razložim .” Začel je pripovedovati : 

Naša vožnja s tega otoka je bila srečna in radost moji h 
rojakov neizmerna, ko so se prepričali, da jih resničn o 
hočemo rešiti. Veseli sicer , da ste se rešili iz pregnanstva, naša žalost ni bila majhina, ko mesto vas najdem o 
na otoku pet Angležev, ki ste jih tu popustili , med njim i 
tri previhane hudobneže . Edino njih pošteno djanje je bilo 


da so nam izročili vaše pismo vse blago in nam odme

njene zaloge. 

Od kraja so bili še precej priljudni, menda iz strahu,

ker je nas bilo več. Toda le prekmalu so razodeli, da nis o 
nič prida. Delati se jim ni ljubilo , kakor gospóda so pohajkovali po gozdih , streljali divjaščino, na večer pa zas e 
dali. mize in čversto segali po jedeh, ki smo jih mi pripravljali. S tem ne zadovoljni jeli so nam celo nagajati, 

Masti rojakoma svojima, ki sta si boljša od njih , napravila 
na drugem kraju dosti prijetno domovanje, ker ju hudobnež i 
nikakor niso hoteli imeti v terdnjavi . Iz nevoščljivosti i n 
sovraštva , češ, so le oni gospodalji na otoku, zažgal jim a 
je eden izmed njih kočo, ktero sta še o pravem času rešila . 
Mi smo jih posvarili in sicer takrat z lepa. A to jih še 
bolje vterdi v hudobiji in neko jutro prilomasti Berda deteljica k Angležema, ko nista bila doma, ter jim do tal razdene obe koči, potolče vse orodje , pobije njune koze , poraandra in potepta vse, kar sta siromaka nasadila s tolikošnim trudom in potom . Kdo opiše njuno žalost, ko sta vernivši se ugledala strašno razdjanje! Tu. ni bilo več ostanka ,
drugod se je bilo treba naseliti in težavno delo pričeti o d 
kraja. Vsa pobita sta prišla nam naznanit, kaj se je zgodilo. 
Toda mi smo že vse vedeli. Potepuhi so se namreč sami 
bahali, da se bode tudi nam zgodilo, kakor Angležema, ak o 
jih rte bomo bolje spoštovali. S tem se je vnel prepir med. 
nami : Najprederzniši med njimi izbije španjolu . klobuk raz 
glave. španjol sicer miren pa mož grozé, pogleda bahača in. 
ga s pestjo trešči na tla, da omedli. Sedaj Atkins pomer i 
na španca, toda zadene ga le v ušesce, da je kervavelo . 
španjol ranjen in razserjen zagrabi puško in nedvomno bi 
bil Atkinsa ubil, da nismo mi o pravem času zaklicali : 
stoj! Berž potem planemo nad potepuhe ter jim poberem o 
orožje. Rotili so se strašno in žugali , uganjali to in uno ,
naposled smo jih vendar le ukrotili, da so morali rojakom a 
vso storjeno škodo popraviti , koči iznova zidati , ograditi , 
saditi in obsejati. Ko so doveršili naloženo delo in ko smo 
jim izročili njih orožje, da so se poboljšali, zrastel jim še le 
greben, prevzetniši so postali ko poprej — trije proti devet

n 

ajsterim ! 

Sedaj vendar še nič hudega ne doprinesó ; zakaj druga• 
nevarnost je protila nam vsem. Neko noč nisem mogel zaspati. Nič prida sluteč plazim okoli našega grada. Izperva 
menim, da pa že zopet Angleži kaj hudobnega snujejo. 
Toda z enim svojih rojakov se kmalu prepričam , da se, 

9* 


132 

motim : terdo so smerčali vsi . Stopiva tedaj na stražnica in 
se ogledujeva na vse strani. In glej, na obnebju se zasveti 
in sum nama doni na ušesa kakor daljnih človeških glasov I 
Res, na bregovji zapazimo dve rudeči germadi. Beri ko ne 
so ju užgali i n d i j a n ci. Boječ se za naše koče, polje, živino, hitro izdramiva speče tovarše, da se pripravimo . Petkov 
oče je šel oprezovat. V dveh urah se je vernil s poročilom : 
dva sovražna rodova sta se spopadla v kervavi bitvi, sedaj 
pa oba, nič ne vedoč drug za druzega, prišla na otok, da 
svoje vjetnike pojedó . Še-le ogenj jih je izdal in sedaj koperné še enkrat poskusiti se v bitki. In res zjutraj se sprimejo in serdito mahajo. V dveh urah je bil boj določen : 
naši terdnjavi bližja stran je bežala . Mi se umaknemo v 
grad, svojeglavni Angleži pa ostanejo na mestu, kjer s o 
radovedno gledali vso vojsko . Samo trije begunci so pritekli, 
Angleži so jih zajeli_ in gotovo bi jih bili umorili, da ne b i 
,prihiteli nekteri Spanjolci, in to zabranili . Premagani indijanci, kolikor jih je ostalo, poskakali so v šajke in popihnil i 
domu, premagovalci pa so po narodni šegi dvakrat strašn o 

zakričali., vjete zaklali, požerli in naposled odrinili . Dva in 
trideset merilčev smo našli na bojišču, ubiti so bili delom a 
s pušicami, deloma z lesenimi meči. Tako je bila tedaj nevarnost srečno odstranjena. 

Angleži, kterim smo dali one tri indijance kot služab

nike, bili so nekoliko časa sem še precej pametni . A 
ne dolgo začeli so po stari navadi pohajkovati . Kakor 
prevzetni surovi trinogi so ravnali z ubogimi podložniki,
nakladali jim pretežka dela in s tem sebi nakopavali nji h 
sovraštvo . Necega dne je Tomaž divjaku nekaj ukazal, česar 
pa , ker ga menda ni prav razumel, ni po volji opravil . 
Serdit plane Tom s sekiro nad njega. A v jezi ga zadene 
mesto na glavo v rame. Hitro stopi neki Spanjol med gospodarja in služabnika, da ubrani prelivanje kervi . Še bolje 
razkačen oberne Anglež sekiro proti njemu, toda ta se ogn e 
in suroveža z motiko telebne na tla . Sedaj priderejo drugi 
naši rojaki in Angleži in boj se prične . Dva naših sta bil a 
ranjena. Naposled jih užugamo in vklenemo. Naselniki, ki 
sem jih vprašal , kaj storiti s hudobneži, tirjali so skoraj z 
enim glasom njih smert. Iz hvaležnosti do Angleža, ki mi 
je življenje otel, temu nisem priterdil, ampak sodba moja 
13e je glasila na pregnanstvo. Izpahnili smo toraj nevredno 
trojico iz naše družbe. Dalječ od nas so si postavili dv e 
koči, našem,u gradu podobn'i , dobro ogradili in zemljo obdelali. A ni minulo devet mesecev, prišli so prosit orožja, 


133 

ktero smo jim bili pobrali, in čolna, češ , na ta način ji m 
ni živeti, rajši otok zapusté. Po nekterem besedovanji privolimo jim voščimo srečno pot , veseli, da se iznebimo 
grozovitnežev . 

Pregovor veli : Kopriva ne pozebe. V treh tednih so bili 
rogovileži zopet pri nas. Iz njihovega pripovedovanja po 

snamem najznamenitniš'e reči. V dveh dneh so priveslali 
do suhe dežele, ker so se pa na bregu prebivalci zbrali 
v velikem številu in s sulicami in pušicami proté tekal i 
sem ter tje , ni tedaj kazalo pritisniti k bregu, zatoraj so 
se spustili proti severu . Kmalu so spoznali, da ona dežela, 
je velik otok med mnogo manjšimi otočiči . Na enem izme d 
teh so stopili na suho in našli tukaj priljudniše stanovalce 
ki so jih obdarovali s koreninicami in posušenimi ribami. 
Pripovedovali so jim tudi, se vé da, z raznimi znamenji, da 
je njih kralj v bitvi 200 sovražnikov ujel, ktere za prihod 
njo svečanost pitajo. Angleži razodenejo željo, da bi jih radi 
videli. Divjaki, napak misleči, da jih hočejo seboj vzeti i n 

pojesti, pripeljejo jim 11 moških. in 5 ženskih v dar. Kaj 
početi? Najhujše razžalenje bi bilo to . Vzamejo jih toraj in 
jim za nje poklonijo ročno sekiro , nož, star ključ in 5—6 
krogelj, kar jih je močno razveselilo, da-si niso vedeli, čem u 
so vse te reči. Potem se hitro poslové. Na pervem otoku, 
kjer so stopili na suho, izpostavili so osem mož, ker vsehni bilo mogoče preživeti, tri moške in pet ženskih so p a 
pripeljali seboj na naš otok, ter potaknili v kočo . 

Radovedni gremo vsi gledat ujetnike. Moški so bili 

čverste postave, 30—35 let stari ; dve ženski ste imeli kakih 
40, dve do 25 , ena kakih. 17 let, vse so bile precej prietne in lepo izraščene. Uboge stvari so se nam smilile. 

edno so se tresle strahu, zdajci jih boino zaklali. Petko

vemu očetu smo naročili, naj jim naznani, da se jim nič 
žalega ni treba bati . Veseli zavoljo tega so smešno poskakovali in kretali se na čudne viže. Bili so raznih narodov, 
zunaj neke žene, nobeden ni umel Petkovega očeta . To ženo 
tedaj dam vprašati, ali hočejo služiti njim , ki so jim živ

ljenje ohranili? Mestu odgovora jeli so plesati ; ta je to 
drug uno 'na ramena zadel in s tem so naznanjali, da hočej o 
vse storiti, kar se bode velelo . 

Da bi v okoxn prišli slehernemu prepiru , vadlali so 
Angleži za žene. Mi smo jim potem pomagali nove koč e 
postaviti. Otok je bil sedaj na treh krajih naseljen in obdelan. Na najbolje odaljenem koncu so stanovali malopridni trije Angleži, bliže terdnjavi sta prebivala po


134 

tena njih rojaka. Njun stan je bil zagrajen z mladim 
gostim drevjem , polje lepo rodovitno. Poleg tega sta v 
gozdu izkopala precej prostorno jamo, kjer bi se poskrivala , 
v nevarnosti. Okrog nje sta sadike nasadila tako gosto, da 
" se je moglo do zavetja priti le po jako zvitih ovinkih, tujcu 
popolnoma neznanih. Oni trije možje so bili, da-si nekolik o 
nanj, vendar vedno še leni in zanikerni. Sejali, gradili so 
sicer, toda nehoté so mi prišle na misel besede Salomonove : 
„del sem memo vinograda lenuha, in poln je bil ternja.” 
Ko bi se pridne žene ne bile poprijele kmetije , pod zlo b i 
bila šla vsa njih naselbina. Kakor poprej so se namre č 
možje rajši klatili po otoku in lovili Želve, ribe in tiče,
Ženam prepustivši najteža opravila . 

Nekega dné zopet pritisne 5—6 šajk divjakov k otoku . 

Ker se je to pogostoma godilo, bili smo jih že vajeni . Kakor 

sicer, poskrili smo se tudi sedaj , dokler so se mudili . Ko 

pa odidejo , gredó nekteri Spanjoli proti bregu in sterm é 

zapazijo v goščavi tri speče indijance . Morebiti so zašli te r 
zakasnili se, morebiti so jih tovarši pozabili. Kaj početi ž 
njimi ? AH umoriti ali vjeti jih? Ker nisem hotel človešk e 
kervi prelivati, obveljalo je drugo . Zdramimo jih toraj, zve

žemo in peljemo k pridnema Angležema , kterima jih prepustimo. Kmalu je eden izmed njih pobegnil v hosto i n 
nikakor ga nismo mogli najti. Berž ko ne se je povernil 
na dom o pervi priliki, ko so na otok došli njegovi rojaki . 
Ako bi bila res taka, protila nam je zopet velika nevarnost , 
ker gotovo je svojemu rodu naznanil, da beli ljudje na otoku 
stanujejo. In res nista minula dva meseca, kar nekega jutr a 

za rano šest čolnov, vsak s 6—8 indijanci, privesla k otoku 

kake pol ure dalječ od bivališča pridnih Angležev . Ko bi 

bili na tem mestu vsi naselniki skupaj stali, nijeden divjak 

ne bi bil utekel, toda kaj bi opravila dva zoper petdeset ! 

Hitro ukažeta dvema sužnjema, ki sta prišla z ženskam i 

oba rojaka onega begunca zvezat in ju z najpotrebnišim 

hišnim in poljskim orodjem vred odpeljat v skrito jamo,

tretjega pošljeta do Španjolov sporočit pretečo nevarnost, 
sama pa odpreta ograje in izženeta koze v gozd pomikaj e 
se proti jami. Radovedna, kaj počenjajo neprijatelji, stopita 
na malo višino. Ti so korakali naravnost h kočama, kmalu 
ste v plamenu. Sedaj se divjaki razkropé na vse strani . 
Ker je bilo zavetje njuno silno gosto obraščeno , ni se bilo 
bati, da ga zasledé. Zatoraj se umakneta proti strani , o d 
,ktere sta pričakovala pomoči . Naposled se ustavita za starim, 
votlim drevesom. Ne čakata dolgo ko pridervé trije indi


135 

janci. Dobro pomerita, dva divjaka, med njimi begunec , 
zgrudita se mertva na tla, tretji obstreljen se iz strahu zavali na zemljo. Sedaj se približa tropa peterih mož. Vprašajo ranjenega, kaj se je zgodilo ? V tem trenutku vdrugi č 
zagermi : en divjak mertev obleži, drugi je ranjen , ostali 
trije pa samega strahu popadajo na zemljo . Zdajci planeta 
iz zasede Angleža misleča, da so vsi mertvi, pogumno na d 
Indijance ter jih pobijeta s puškinim batom, , razun enega 
samega, ki je milosti prosil. V tem prihité Spanjoli na pomoč , hitro se spusté za divjaki , a ti jaderno poskačejo v 
šajke in zbežé . 

Uboga Angleža sta bila tedaj že vtretjič pogorela. Toda 
vsi, celo Atkins in njegova pajdaša, se, ročno lotimo dela : 
v kratkem ste stali novi koči in Angleža sta si opomogla. 
A ta sreča ju je kmalu minula . 

Kakih 5—6 mesecev po teh dogodbah privesla nek i 

večer 28 bark k našemu otoku. Pripeljalo se je do 250 divjakov , oroženih z loki , pušicami, dolgimi sulicami in lesenimi meči. To nas se vé neznano prestraši. Naglo poderemo iz nova, postavljeni koči in živino in orodje pospravimo v jamo. Naša m(A je bila primeroma pač jako pičla ,
samo 30 mož nas je bilo vseh skupaj, namreč 17 Španjolov , 
5 Angležev, Petkov oče in 7 indijanskih slug. Premogli 
smo 17 mušket, tri lovske puške, 5 samokresov, 2 meča in 
več sekir, batov, kijev itd . Mi Evropejci smo si prideržal i 
puške in slehern je vzel tudi še sekiro . Jaz sem bil zapoveljnik male armade, Atkins pa podpoveljnik ; zakaj serčev ,
pogumen in prederzen. je bil kakor nobeden. S šestimi 

možmi se je postavil <spredi v germovji . 

Zjutraj prikorakajo divjaki v trumah, po 59 mož moč 
niha Perve se Atkins ni lotil, v drugo gosto druhal je da l 
vstrelitL Groza in zmešnjava med indijanci je bila strašna, 
ubitih sila veliko. Vendar popolnoma se niso dali ostrašiti 
kakor levi so planili nad naše ; enega Španjola, Tomaža in 
sužnja so pušice smertno zadele , Atkinsa ranile . V četah 
po 6 in 8 mož se sedaj pomaknemo bliže in začnemo pokat i 
med divjake, da so deloma pocepali, deloma brezupni tekal i 
sem ter tje. Potem deremo iz gozdne tame naravnost na d 
sovražnike in jih zagrabimo s sekirami in meči. Kakor 
oterpneni iz perva omahnejo, toda kmalu se ojačijo, mahajo 
divje z bati in meči in obsujejo nas s pušicami ter ranijo 
Petkovega očeta in več naših ljudi. Pa tudi mi krepko 


136 

vihtimo sekire , meče in puškina kopita. V kratkem jih 

obleži 180. Videči, da nič ne opravijo, spusté se v divj i 

beg proti ladijam in da bi nesreča prikipela do verha, raz 

bila jim je nevihta nekaj šajk ob skalovji, nekaj jih je treščil a 

visoko na prod, da niso mogli odveslati. V kolobarju počenejo na 

zemljo — bilo jih je le še 70—80, nategnejo kolena, naslo

nijo na-nje brade, glave stisnejo med dlani 'in se globok o 

zamislijo. 

V tem smo se lehko izpočili in pokrepčali z jedjo i n 

pijačo. Dolgo vendar ni kazalo roke križem deržati. Gremo 

toraj gledat, kaj pač delajo begunci. Ko se jim približam o 

za kaka dva streljaja, ukažem dve puški sprožiti, da bi jih 

vstrašili in izvedeli, kaj bodo počeli . Komaj slišijo strel,

dvignejo se s silnim krikom in grozno tuleči zbežé v gozd . 

Da, ne bi se vernili domu ter zopet prišli v večera številu 

na naš otok, zapalimo in uničimo vse šajke , kolikor jih j e 

ostalo. Nismo še izveršili tega dela, kar pridervé divjaki . 

Spoznavši, da nikakor ni mogoče uteči, strahovito zatulij o 

in brezupno se zopet razkropé. Kakor besni letajo po otoku,

karkoli jim pride vpest, v divji jezi vse pokončajo, drevje ,

ograje izrujejo, Žito pomandrajo, terte iztergajo . Sklenem o 

tedaj potisniti jih v hribe in z vednimi napadi zmanjševat i 

njih število, potem pa z ostalimi mir napraviti in kos zemlj e 
jim v obdelovanje izročiti. V ta namen se nam je zdelo potrebno, da vjamemo koga izmed njih, kteri bi rojakom razložil naše misli. Prešlo je dokaj časa, da smo naposled do 
bili enega v oblast, zakaj plašno so se umaknili in rajš i 
terpeli lakoto in pomanjkanje, nego se nam udali. Petkov 
oče se je na vse načine prizadeval, divjake prepričati, da nič hudega ne nameravamo, temveč le še skerbeti 
hočemo za njih vse, ter dati jim nekaj sveta, hrane, seme n 
in potrebnega orodja. S to ponudbo smo ga odpravili k indijancem. Neznano izstradani so se ubogi reveži — kterih je 
bilo samo še 37 glav — koj udali in milo prosili jedi i n 
pijače, kar smo jim prav radi dali . V prebivališče smo jim 
odmerili na južno-vzhodni strani dolinico med visocimi skalami, ki je bila zelo rodovitna . Nemudoma smo jim pomagali 
hišice delati, učili jih zemljo obdelovati, kruh peči, jerbas e 
plesti, lolice žgati, koze mlesti, dali smo jim nekoliko sekir , 
nožev in mnogoterega druzega orodja , poleg tega še nekajkozlov in koza,. Polagoma se je narodič privadil složnejšeg a 
življenja, mirno in zadovoljno je živel v svojem kotiču sreč

nejši morebiti kakor v lastni domovini! 


Dve leti že vŽivamo mir in pokoj. Priveslalo je še tu 
in tam kako indijansko kerdelo na naš otok, toda v notranje k nam ga ni mikalo . 

šestnajsto pogaje~ 

-Robinzon se verne domu. 

Tako je pripovedal gospod Kaballos. Izvedel sem , da 

je moj ljubi otok prestal burne čase . Naselbina je sedaj ve 
selo napredovala in evropejska omika se je blagotvorno 
razodevala pri indijancih. Kmalu so znali prav lično in čedno 
plesti mize, stole, postelje , sita, tičnike in enake reči in v 
teh umetnijah skoraj prekosili svoje učenike . 

Moj prihod je bil za naselnike in indijanee jako koristen 

zakaj pripeljal sem jim obilno močno potrebnega orodja, 
kakor nožev, škarij, lopat, rovnic, motik, šivank, sukanc a 
in druzega blaga, kar je bilo sploh pripravno olajšati ji m 
življenje. Posebno marljivo so se poprijeli pletenja ; spletene 
so bile celó njih kočice, ktere so bile iz daljave podobne 
velikim ulnjakom. Zlasti Atkinsova hiša je bila prav čudež . 
Ozidje, stene, mostovži, izbe, kašte : vse je bilo spleteno. V 
njej so prebivale tri družine, namreč njegova, njegovega 
tovarša in s tremi otroci udova Tomaža, kterega so divjaki 
v boju ubili. Sploh se je Atkins, odkar je bil oženjen, ve s 
spremenil, postal je priden, pošten človek. Na otoku je sedajkraljevala lepa edinost, kar me je močno veselilo . Opominjal 
sem prebivalce, naj tako,, ostane vsikdar ; vsi so si dali 
roke. Za naslednji dan sem jim napovedal skupni obed. 
h res, prav vesel dan smo obhajali, naš kuhar se je 
izverstno obnesel. Kozjega mesa, svinine, teletine, želv, raznega sadja je bilo obilno, krepko smo segali po rudečem 
francoskem vinu in angleškem pivu in bili prav židane volje . 

Po kosilu sem razdelil darove , pred pa ljudem pred 
stavil nove došlece : krojača, ključarja in oba tesarja. Najprej je krojač opravilo dobil , ker ubogim otočanom j e 
manjkalo srajc in druge potrebne obleke. Žene so se učile 
pri njeni in tudi pomagale vmes. Vsak naselnik je dobil 
~opato, motiko, grablje, veliko sekiro in žago . ,žebljev, škarijkladev , zagozd, nožev in enacih reči je vzel sleherni p o 
potrebi. Orožje in strelivo sem izročil poglavarju, bilo ga 


138 

je pa toliko da se je mogel vsak orožiti dvojno, trojn o 

tedaj se ni bilo bati tisoč divjakov. 
Ogledoval sem si otok na tanko. Spremljevali so me 
razun bratranca, duhovnik, rokodelci, mladeneč, čegar mati 

je lakote =orla , in služkinja njegova, lepo izrojena, sramožljiva deklica . Ko poslednja dva vidita, kako moja drua veselo cveté, prosita me, naj bi smela ostati na otoku . 

Iz serca rad sem ju sprejel med svojo druščino, odločil jim a 

lep kos sveta , ukazal postaviti složno stanovanje in pripo

ročil ju ostalim. Kmalu sta bila naš »mojster za vse" in de

klica zakonsk par. 

Kar je bilo v mojih moča, storil sem, da bi olajšal i nosrečil življenje na samotnem otoku , samo ena reč me j e 
skerbela: moji ljudje so bili skoraj brez vse vere, celo oženili 
so se .brez blagoslova cerkvenega . Dvajset otrok do šest le t 
starih je bilo izrojenih kakor živinčeta na paši. Lene so bile 
sicer delavne, dobroserčne, prijazne in rahločutne do otrok,
toda o kerŠčanskem nauku niso vedele čisto nič . 

Na mojo prošnjo se je duhovnik, sicer namenjen druga m 

velikodušno odločil, da ostane na otoku in posveti svoj e 
moči službi Božji. Ta njegov sklep me je silno ganil in obljubil sem mu pospeševati ga, kolikor le mogoče . Naslednji 
dan t-o reč razložim ljudem in Atkins odgovori : „Mi vsi 
ljubimo svoje ene in nikakor bi se ne ločili od njih. Zatorej nas serčno veseli, ako bodemo cerkveno poročeni . 
Skerb za naš dušni blagor zaupljivo prepuščamo Vam . ” 

Dokler se indijanke niso dale kerstiti , ni se moglo to 
zgoditi. Duhovnik jih je toraj učil , jaz in Atkins sva tol

mačila. V kratkem jih je kerstil in potem poročil. 

Pri tem slovesnem opravilu je resno opominjal može, naj 

tene in otroke svoje vseskozi pridno učé kerščanskega nauka . 

-Ko je bilo polagoma vse vredjeno, mislil sem na odhod . 

Imenitna reč mi je še ostala : svet na otoku primerno 
razdeliti. Vso deželo sem tedaj razdelil na več okrajev in 
vsak naselnik je dobil enak kos zemlje. Jaz sem ostal gospodar vsemu otoku , Kaballos je bil moj namestnik , indijanei so po večera rajši služili nego sami gospodarili . Kar 
je bilo namenjeno naselnikom, izročili sem jim, le zastran 
topov in šalupe sem se premislil : nisem jih dal, pervih ne ,
da bi divjakov stermoglavno ne napadli in s tem sebe pogubili , poslednje ne , da ne bi se kteri nezadovoljni kedajdomislili, ž njo pobegniti z otoka . 

Pet in dvajset dni sem se mudil na priljubljenem otoku, 
potem sem slovo dal naselnikom, so me častili kakor 


139 

svojega očeta in dobrotnika. Žalostni. so me vsi spremili do 
čolniča. Ko je barka jadra razpela, pozdravila je otok s 
petkratnim strelom. Ta pot pa smo doživeli prav hudo dogodbo. že tretji dan so vsi vetrovi potihnili in močen to k 
nas je gnal od naše poti naravnost proti suhi' zemlji. Na 
večer smo zapazili na pomorji černe pike, ki so se premikale 
sem ter tje. Nadmornar je zlezel z daljnogledom na spredni 
jadernik in naznanil : kar tema jih je, najmanje tisoč šajk. 

Prestrašil sem se malo ; zakaj nadjati se nam je bilo 
kervavega boja. Bratranec moj in brodniki, ki so na otoku 

tolikanj strašnega čuti o kanibalih ali ljudožercih, menili 
so , sedaj , sedaj jih bodo pohrustali. Oserčujem jih in ukažem obe šalupi, eno na kermo, drugo na rivec prikleniti in z ljudmi napolniti. Da ne bi sovražnik barke zažgal, vzeli so na moje povelje vode v vedrih seboj , da b i 

o potrebi gasili. Tako pripravljeni pričakujemo indijance 
kterih pa ni. bilo tisoč , ampak komaj 130 čolničev, po 12 
do 15 mož v vsakem. Divjaki nameravajo nas zajeti, naši 
v šalupah jim to branijo in boj se vname. Ko se namreč 
5—6 največih šajk za lučaj približa , dajo naši z rokam i 
znamenje, naj se umaknejo. Dobro umejo znamenje sovražniki, toda ne zmenivši se zanj , obsujejo naše s pušicami 
in ranijo nekega brodnika. Svojim ljudem vendar branim 
streljati, jim v šalupo spustim nekoliko desek, da se zagradé proti pušicam. Sedaj privesla vsa druhal in nas napade zadej. Tu spoznam med njimi stare znance, s kteriml 
sem že na otoku občeval. 
Zatoraj zapovem topove pripraviti in pošljem Petka 

kraj barke tujce vprašat, česa želé . Mestu odgovora pridervi ploha pušic in ker je Petek stal sam in nič obvarovan, prebodejo ga tri pušice in m e r t e v s e pri te jpriči zgrudi na tla. 

Britkost zarad zgube mojega starega zvestega tovarš a 
mi iz serca prežene sleherno usmiljenje . Strašno razljuten 

ukažem devet topov deloma s kaxtačami deloma s krogljam i 
nabasanih zakaditi med gosto ~o. To vam je bil pozdrav, 
kakoršnega niso doživeli vse žive dni : sila mnogo šajk je 
bilo razbitih, druge prestreljene pogreznile so se v dno 
morja ; kdorkoli je čutil veslo v rokah, delal je na vso mo č 
da bi se rešil iz .groznega morišča. Kmalu je izginila divja 
druhal izpred naših oči, toda v vodi med drobljanci in tramov i 
so plavali mertvi, ranjeni, pa tudi živi indijanci . Enega po 
slednjih ki se je dolgo plazil okoli nas, vzeli smo na barko . 


140


Naš vjetnik je 1* tako preplašen, da ni hotel jesti 
niti govoriti ; mislili srno, da hoče gladu umreti. Zato sem 
mu grozil, da ga veržemo v morje, ako ne spregovori. Nič 
ni pomagalo in res ga pahnejo v valove . Plaval je za nami 
in klical in naši so ga zopet potegnili na ladij'o. Sedaj je 
bil voljniši. Sila težko se je navadil nekoliko angleški, go 

voril je sicer rajši , vendar vprašanje , zakaj so nas na

padli, ni vedel ničesa odgovoriti . 

Kar nič ni mogel ta divjak nadomestiti starega mojeg a 
prijatla. Ubogi Petek! Tu slednjikrat slovo jemljem od tebe , 
ko smo tvoje truplo izročili hladnim valovom . Ne priklič e 
te več ne moje žalovanje, ne jok. Več, kakor vse besede, 
vse solze, velja moj poslednji pozdrav : Z Bogom, z Bogom ! 

Na večer tega prežalostnega dneva se je veter pre 
vergel, čversta sapa je morsko poveršje ljubko valila ing 
jadrali smo tirno v Brazilijo , kjer sem se snidel s svoji m 
starim drugam. Za moje razne darove. mi je vernil mesa, 


vina , vkuhanega sadja in tobaka. Da me je bil neznano 

vesel , pač ni treba omeniti . Z njegovo pomočjo sem seboj 

pripeljano šalupo dal sestaviti in s potrebnim oskerbeti, da 

mojim naselnikom obetano blago pripelja, namreč tri. molzne 
krave, pet telet , kakih Cl 2prešičev , dve kobili in žrebca, 
ker govedino, ki sexn jo bil nakupil na Angleškem, poklali 
smo na dolgem potovanji. Nekteri naših mornarjev , ki bi 
se bili radi naselili na, mojem otoku , prevzeli so naložen o 
ladij() ; dodal sem še vjetega indijanca kot služabnika . Ob 
enem se jim je pridružil braziljsk naselnik z ženo in dvema 
hčerama. Srečno je ladjica prijadrala k otoku, kjer so prebivalci njo in novo-prišlice z veseljem sprejeli. Družina se 
je ž njimi pomnožila skoraj na 70 duš brez otrok . Veselo 
je cvetela in večkrat sexn slišal prav ugodna poročila iz 

ljubega otoka . 

Jaz sam pa sem še obhodil Madagaskar, Bengalsk o 

Kitajsko in severno Rusko ter se po mnogih čudnih dogodkih zdrav in srečen vernil domu. Dve in sedemdeset 
let star odloŽim sedaj romarsko palico, da pri svojih 
dveh otrocih, ki m.i ju je Bog ohranil , mirno preživim odločene dni in se pripravljam na poslednjo dolgo pot k i 
polja v nebesa, 


Kazal 
o


stran . 
Vvod . 3 
Pervo poglavje . 
Robinzonova mladost in perve njegove vožnj e 
Drugo poglavje. 
Robinzon ujet in njegov beg 1 3 
Tretje poglavje. 
Robinzon braziljsk naselnik . . . 2 2 
Četerto poglavje . 
Robinzon rešen . . 2 7 
Peto poglavje. 
Robinzonov dnevnik . 
Šesto poglavje . 
Robinzon rokodelec in kmetovalec . 44 
Sedmo poglavje. 
Robinzon pek in ladijotesar . . 49 
Osmo poglavje . 
Robinzonova nesrečna vožnja	 56 
Deveto poglavje. 
Robinzon najde človeško sled . 60 
Deseto poglavje. 
Tiho življenje in marsikaj vmes . . 71 
Enajsto poglavje . 
Divjaki . 80 


stran. 

Dvanajsto poglavje . 
Imenitne dogodbe 9 3 
Trinajsto poglavje . 
Rešilna, l 10 6 
tnajsto poglavje . 
Robinzon zapusti otok . 11 9 
Petnajsto poglavje . 
Robinzon zopet na morji . . 125 
Šestnajsto poglavje. 
Robinzon se verne domu . . 137