11
DR. LJUBO BAVCON: SOCIALNE, PSIHOLOŠKE IN
ZDRAVSTVENE ZNAČILNOSTI DELINKVENTNIH IN NE- ,
DELINKVENTNIH ALKOHOLIKOV; ERVIN FRITZ: PESMI;
META GROSMAN-DOKLER: PROBLEM VREDNOTENJA
V SODOBNI ANGLEŠKI LITERARNI TEORIJI IN KRI-
TIKI; LUDVIKA KALAN: PESMI; IGNAC KAMENIK:
POSLEDNJE SREČANJE; VLADIMIR KAVCiC: ZAVESTNO
POTVARJANJE DEJSTEV?; MiSKO KRANJEC: PROKLETI
PES; ZDRAVKO MLINAR: DRUŽBENA STRUKTURA KO-
MUNE IN PROBLEM OBLASTI; JOŽE OLAJ; PESMI;
BORIS PATERNU: KRAKARJEV »CVET PELINA«; 2ARK0 .
PETAN: SMRT, PREPOVEDANE PAROLE; LEOPOLD SU-
HODOLČAN: SLOVENSKA PLOSCA; VITA VARL: SA-
MOTA — OCENE IN POROČILA — LIKOVNA PRILOGA
ZORANA DIDKA — JANUAR 1964
REVIJA ZA KUITURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
Vsebina
Miško Kranjec: Prokleti pês .... 1
Boris Paternu: Krakarjev »Cvet Pe-
lina-« ............ 8
Meta Grosman-Dokler: Problem vred-
notenja v sodobni angleški lite-
rarni teoriji in kritiki.....17
Leopold Suhodolčan: Slovenska plošča 20
Dr. Ljubo Bavcon: Socialne, psiholo-
ške in zdravstvene značilnosti de-
linkventnih in nedelinkventnih al-
koholikov ..........56
Zdravko Mlinar: Družbena struktura
komune in problem oblasti ... 69
Zarfco Petan: Smrt.......80
Prepovedane parole......128
Ervin Fritz: Pesem. Sonet .... 83
Jože Olaj: Svetlo zelena pesem, Ma-
rec, Spoznanje, Pričakovanje I,
Pričakovanje II., II. jesen ... 84
Ludvika Kalan: Luščina bledega zlata,
Moj čudni brat........88
Vita Vari: Samota.......89
Ignac Kamenik: Poslednje srečanje 97
Vladimir Kavčič: Zavestno potvarja-
nje dejstev?.........105
Čarobna kreda, piše S., riše P. (Ri-
sanka) ...........118
OCENE IN POROČILA
Eugene O'Neill: Strast pod bresti (Er-
vin Fritz)..........120
Novejša čilska literatura.....122
Dane Skerl, 2. sinfonija monotematica
(Kristjan Ukmar).......125
Sociologija razvoja (Lucio Mendieta
y Nuñez)..........124
LIKOVNA PRILOGA
Zoran Didek: Tihožitje, Kmečka ne-
vesta. Kmečko dekle. Glava
problemi
PROBLEMI — revija za kulturo in
družbena vprašanja, leto II., št. 13.
Ureja uredniški odbor: Adolf Bibič,
Božidar Debenjak, Janez Dokler, Bog-
dan Kavčič, Vladimir Kavčič, Viktor
Konjar, dr. Boris Paternu, Janez
Pirnat (odgovorni urednik), Andrej
Rijavec, Ivan Rudolf, Stane Sakslda,
Vita Vari, France Zupan
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon: 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon 30-033, tekoči račun: 600-14-
-608-28 z oznako: za Probleme. Cena
posameznega izvoda za naročnike 80
dinarjev, v kioskih in knjigarnah 150
dinarjev. Celoletna naročnina 960 di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v
Ljubljani. Tisk, Izdelava klišejev in
vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« v
Ljubljani. — Naslovno stran Je opre-
mil Janez Pirnmt
Prokleti pes
Miško Kranjec
Sila fletna punca je in tudi sila bistra. Zdaj pa — oboje, zlasti pa še bistrino
duha je moč uporabiti ali v dobre namene ljudem ali pa samopašno sebi v
prid. Ančika se je odločila popolnoma naturno, da bo živela le sebi v prid, ker
je to lažja in koristnejša pot. Ze dojenčka je začela z izsiljevanjem pri starših;
in ker je bila edinka, je tudi vse dosegla. Tudi nadaljnje spada pod že znane
zgodbe našega življenja: tudi šolanje je opravljala z izsiljevanjem. Mamica je
morala že pred vojno tekati okrog učiteljev, po vojni je to nadaljevala pri pro-
fesorjih. Medtem je očka po svoje krotil učitelje in profesorje v gostilnah in
edini kavarnici nekje v manjšem mestu na Štajerskem. Ko pa je Arčika trčila
ob trdega in »surovega« — kar sta z mamico obe raznašali po mestu — pro-
fesorja matematike Zemljiča, je ta zlati mamici v brk povedal; »Nič — punca
je dovolj nadarjena, da bi lahko znala. Zdaj pa — ali bo znala ali jo pa vržem.
Poiščite ji, ko bo godna, moža, da ga bo goljufala. Mene ne bo.« Nakar je ta
«4Jovolj nadarjena« punca zaradi lastnega prestiža in prestiža domače hiše raje
posegla po strupu, nakar so jo reševali v bolnici in tudi rešili, kakor se to
dogaja pri vseh komedijah, v mestu pa je nastal pravi pravcati vzgojiteljski
in politični škandal, ki je ročno odplavil »surovega« profesorja Zemljiča, tem
laže, ker si je drznil zapretiti, da bo pometal vse gosposke otroke zaradi ne-
znanja. Smešno, zaràdi matematike, ki je tako ali tako živ krst ne potrebuje!
In tako je zmagala Ančika, še junakinja je postala. Pa je tako zadnji razred
gimnazije lahko posvetila svojim nohtom na rokah in nogah (na nogah seve le
jeseni in spomladi), oblekam, obrazu, pričeskam in plesom; in ljubeznim. Ko
je maturirala, je spremenila tudi svoje ime najprej v Ani, v oboževanju za-
hodnega sveta pa celo kar v An. Vpisala se je jeseni na univerzo, na kompa-
rativo, ker je dognala, da je ta panoga brez pravega končnega poklica, si pa
komparativist kos vsem umetnostim, dà, celo nad vsemi. Ni treba v službo.
Inteligent v dana.šnjih razmerah pa lahko velja kaj le, če se ukvarja z umet-
nostjo, če se ume o tej pogovarjati, ko so politika in vse druge vede postale
plehke, zoprne, socialistične, množične. Sicer pa je Ann (začela se je podpi-
sovati z dvema n) imela najboljši namen, da se čimprej in čimbolje poroči in
posveti gospodinjstvu — oblekam, obrazu, nohtom, plesom, vobče družabnosti.
Da bi se lahko posvetila takemu visokemu cilju sodobne meščanske družbe, ni
bilo težko opredeliti, kaikšen in kaj mora biti njen mož; in seve — avto mora
imeti; ker Ann še na misel ni prišlo, da bi z možem večer za večerom posedala
v kavarnici v nekem pustem štajerskem mestecu, ko je cel dan doma kuhala,
prala, pospravljala, likala, ribala. Ann se je vendar posvetila komparativi,
umetnosti. Hoče v Maribor, Ljubljano, Zagreb, Beograd, vsako leto za cel
mesec na morje, čim več v tujino, na zahod; že zaradi zahodne usmerjenosti,
ki je nekaj pred tem prišla v modo.
Ker ga je iskala, moža — ga je tudi našla, s še kar čedno plačo in z avtom,
ki jih takrat še ni bilo na pretek ko dandanašnji. In še dober avto je imel.
Fant je bil v policijski službi, kamor je prišel naravnost iz partizanstva, pa
imel srečo, da se ni prej oženil (v partizanih je bil še premlad), pa je tako zdaj
lahko začel pri Ann. Opletal se je toliko okrog nje in tako nesrečno, da se je
ni več mogel znebiti, ko je odkril njeno nrav: Ann je spet posegla po strupu.
Rado je bil takrat še pravi idealist, njegov položaj pa je tudi bil tak, da ni
potreboval v svojem življenju nikakih spotik in sramot: ko so mu Ann rešili
v bolnici, kamor jo je odpeljal s svojim avtom, ker se je zastrupila v njegovi
navzočnosti, se je v dveh tednih poročil z njo. Ann je sedla v avto, ko da se je
rodila v njem, celo voziti se je naučila nekje kar gredoč. »Poslej, kadar kam
pojdeva, bom jaz vozila,« je rekla pomenljivo. Rado je skoraj že kar tisti dan
dognal, da ni predal Ann le krmila pri avtu, pač pa tudi krmilo svojega živ-
ljenja. Ampak Rado je bil takrat še vedno idealist, kar se tiče socializma,
nikakih sramot in spotik ni potreboval pri svojem položaju, še manj v svojem
življenju.
»Moje starše obiščeva,« ji je rekel po nekaj dneh zakona. »Gotovo si želijo, da
te spoznajo.« Povabil ju je sicer na poroko, a sta se, ker je mati bila ravno
bolna, odrekla tej sreči. Potem se je sprostil v pripovedovanje spominov nanju,
na svoja otroška in partizanska leta, misleč, da ju bo občudovala, kakor ju je
on: »Za časa bojev sem moral delati v Trstu, skoraj še otrok. Trst sem dobro
poznal, še otročka sta me oče in mati često vzela s seboj v mesto, potlej pa sem
tam tudi študiral. Stari,« Rado se je nasmehnil ob spominu na svojega očeta,
ki mu je vedno rekel le »stari«, ker sta si oče in mati rekala vedno le »stari«
in »stara«, »mi je postal za kurirja, stara pa ravno tako, ko se tega niti zave-
dala nista.« — »Reče se — mama in očka, oči, ati, pač nekaj takega,« je po-
pravljala Ann. »V olikani družbi ne bomo govorili ko na kmetih.« — Za čas
se mu je ustavilo. Rekel je mrko: »Saj te menda ne mika, kar ti pripovedujem?«
Užaljeno se je še posmehnil: »V slovnici nisem bil nikdar posebno doma. Slo-
venske nekoč sploh nismo poznali.« — Kar trdo ga je zavrnila: »Pa pripoveduj
brez slovničnih pravil, magari tudi o svojih ,starih', če drugega ne znaš.« —
2
»z umetnostjo se nisem nikoli ukvarjal. Kar tako sem prebiral knjige, poslušal
muziko, gledal slike — ne vem, zakaj. Tudi za oliko ni bilo nikdar časa. Nisem
pa pozabil in tudi nikdar ne bom, da sta stara dva dan na dan zame vtikala
svojo glavo v zanko, celo še potem, ko so me ujeli, zaprli in sta me reševala.
Četudi mi ne bi bila roditelja, bi jima moral biti večno na dolgu.« — »Moji
starši niso bili junaki,« je rekla posmehljivo. »Morali smo živeti na Štajerskem.
Junaštvo ni dano vsakomur.« — »To ni junaštvo,« je zamrmral. »Ljubezen —
rada sta me imela.« — »Ne vem, zakaj le si se potem poročil z menoj, ko ti je
njuna ljubezen vse. — »Razumi me vendar —,« je zaprosil. »Tudi tebe bosta
imela enako rada, boš videla!« ji je obljubljal. — »Cemu le?« se je posmehnila.
Kljub temu jo je odpeljal k svojim staršem, daleč na Kras, od koder je bilo
t-ako lepo videti na morje in na Trst. »Skoda,« je rekla, ko je za čas ustavila
avto na cesti, in ko ji je razkazoval veliko mesto v polkrožnem zalivu, in sonce
nad morjem, »da nimava potnih listov. Raje bi šla v Trst. Po Italiji. Kam
daleč —
Ampak takrat je Rado bil še ves nor na svoja dva »stara«, čeprav je noro rad
imel tudi svojo lepo komparativistko; morala je zapeljati pred domačo hišo.
Hiša je bila kakor vse na Krasu, kamnita, v nadstropje, krita z žlebičasto opeko,
obteženo s kamenjem proti burji. Kraško sonce jo je žarko objemalo. Le ne-
koliko nereda je bilo naokrog, za kar je sin dejal: »Na, stari pa danes spet ni
pometal pred hišo.«
Ne, ni bilo pometeno, pred pragom pa je ležal že osiveli, krastavi psič Figaro.
Ležal je na tem soncu, kdaj pa kdaj čez dan bevsknil, če so mu mulci nagajali
ali pa se mu je kakšna kokoš nevarno približala in v pomoti kavsnila po krasti
na njegovih uhljih in nad obrvmi. Toda planil ni nikdar proti nikomur, le
spremestil se je na kamniti plošči godrnjaje kot kak resnični starček.
Težko je reči, kaj je bilo krivo zdaj — bodi da mu je Ann zaslonila sonce, ki
se je grel na njem, bodi njen pogled, zarentančil je, nato pa se sunkoma pognal
proti njej; in če Rado ne bi preprečil, bi najbrž bila nesreča tu.
»Prokleti pês!« je vzkliknila v neki grozi zahodno orientirana komparativistka,
poskočila, pa že tudi sunila z nogo in zadela nesrečnega Figara. Naglašala je
prav po štajersko: prokleti, e pa izgovorila sila široko; pa saj je tudi sklanjala
besedo pês — pésa — pêsu. Nakar je rekla zahtevno: »Jaz se odpeljem. Ti pa
se vrni, kadar hočeš. Z mano tako ne greš?« Prav hotela je oditi sama, Rado
se je moral do kraja ponižati s prosjačenjem, da je ostala. »Ampak tega pésa
boste ubili, rečem.«
Tisti dan ga niso ubili, je pa zato ta pês ubil njim cel večer, sploh srečanje.
»Kaj bi,« je rekel »stari«, ko sta s sinom spregovorila o tem osivelem, krastavem
Figaru, »toliko let — in še v najtežjih časih nama je delal družbo. Vojko« —
3
vaški lovec — »ga je že vzel s seboj, na vrvici. Stara je jokala. Srce mi je kar
trgalo, najraje bi zdrvel za njima. Ampak še preden sem se odločil, je pes z
vrvico vred že bil doma. Naj pa umre od starosti.« Potem je še dodal z grenkim
nasmeškom: »In tako sama sva .. . kar skoraj celo življenje sama.« Rado ga je
razumel. Ampak — Rado je imel ženo, inteligentno, lepo — vse jo je občudovalo,
moški poželjivo gledali za njo; kar naprej je moral biti na preži zastran nje.
»Stara dva me bosta razumela,« si je dejal v brezupni stiski. »Vedno sta me
razumela.« — »Ne žalita mi je,« ju je zaprosil, ko so za časek ostali sami. »Saj
je dobra... v bistvu, po srcu je dobra ženska, morda nekoliko razvajena. Za-
vidajo mi jo,« se je žalostno nasmehnil.
»Saj, saj,« je kimal oče, pogledal mater, spet pogledal sina. »Lepo po štajersko
izgovarja pês in prokleti, a ne stara?« Nato je dodal vdano: »Poglavitno, da si
ti zadovoljen, srečen z njo. Midva bova že kako. Saj so bili na svetu mnogo hujši
časi, pa je šlo, a ne, stara?«
»Slo, stari, kaj bi ne. Pojde tudi zdaj.«
Ampak zjutraj, preden sta se odpeljala, je Ann dejala Radu: »Povej jima, tema
starima — če bosta prihodnjič še imela tega krastavega pésa, ne prestopim več
tega praga.« Celo uro sta zavlekla z odhodom, zgolj zaradi tega, ker si je Rado
nabiral poguma, da je svojima ¡starima povedal z neko ihto:
»Mislim, da bi Figara le morala dati ustreliti .. . star je, lahko se ga loti stek-
lina ... In krastav je .. . Ann pravi, da je ne bo sèm, dokler bo tu ležal...
kaj hočemo.« Nebogljeno je zganil z rameni, nato se nebogljeno in zgubljeno
poslovil od njiju, Ann pa je komaj zapela hinavsko »na svidenje«.
Star, naglušen, ves krastav je Figaro ležal cel dan na soncu, niti bevsknil ni, tudi
jesti ni prosil, ko da je vedel, da stara dva premišljujeta zgolj o njem in se
odločata.
Premišljala sta, se odločala. Sele ko se je zvečerilo in je zunaj postajalo hlad-
neje, in ko je stara že pripravila zanju večerjo, je nalila tudi za tega »pésa« v
njegovo skodelo in mu postavila na staro mesto, ga gledala, krastavega, osi-
velega, pa se ga nato dotaknila z roko in rekla:
»Ti kar jej, Figaro. Bomo že kako.« Ker je čutila za seboj moževo navzočnost,
je rekla, ne da bi se obrnila: »Pred mojo smrtjo ga ne smeš dati ubiti.
Potlej —«
»Potlej :--« je potrdil oče, nato pa se drobno nasmehnil: »Ampak kako po
štajersko je rekla: prokleti — in pês —<<
»Ubogi Rado,« je tedaj zamrmrala mati. »Lepa je, ampak srce ima tako strašno
hladno — zeblo ga bo ob njej.«
Dolgo dolgo zatem, morda čez pol leta se je Ann spomnila in vprašala Rada:
»Res — sem te že hotela vprašati — ti stara dva kaj pišeta?«
4
»Pišeta,« je zamrmral.
»Sta že dala ubiti tistega krastavega pésa Figara, ali po kateri operi ste ga že
klicali?«
»Ne vem, nič ga ne omenjata. Ampak oče piše, da si je mati zlomila nogo in da
bi bilo dobro, če bi jo pogledala.«
Bilo je, ko da se je komparativistka zamislila. Pa se ni, ker je to bilo naporno.
Odgovor je že imela pripravljen, le zavlekla je z njim: »Pa pojdi in jo poglej.«
»Ce bi oba,« je zamrmral proseče in jo pogledal: tako srčno je želel, da bi se
spravili, da bi vsaj malo imela rada njegova stara dva, in da si hkrati njegova
stara ne bi mislila, kako je nesrečen ob prelepi Ann. Ampak na odgovor je
moral čakati dobrih štirinajst dni, ko si je Ann zaželela potovanja: »Nisi rekel,
da si je ^tara zlomila nogo? Kaj pa, če bi jo le pogledala. Da ne bosta mislila,
da nočeš.«
Ker je sama vozila, je vozila tako naokrog, tako lepo, da sta šele na večer
prispela pred njegovo rojstno vas, pa še tedaj se je spomnila: »Veš kaj, Radek
— vaša stara zagotovo otepata kakšno kraško polento. Nič mi ni zanjo, danes
pa zares ne. Ne bi kje povečerjala?«
Stisnil je ustnice pa dejal tiho, z bolečino: »Pa dajva.« Nakar sta kar dovolj
pozno prišla domov, ko sta se že sitara odpravljala spat.
»Oh, zdaj pa nimava nič večerje,« je rekla mati. »Ce vama stari napravi kakšna
jajčka?«
»Nič,« je rekla komparativistka. »Sva kar gredoč povečerjala. Saj niste vedeli,
da prideva, kako le bi se pripravili?« Nato je dejala možeku — pred drugimi
je vedno rekala: možek — »Oh, Radek — tako sem zbita od vožnje. Jaz bi kar
šla spat, vi pa se pogovorite. Kar naklepetajte se nekoliko.« Skušala se je na-
smehniti. »Oh, saj res,« se je spomnila. »Kaj pa noga? Nisva mogla prej priti.
Pa saj — tu tako le zdravnik lahko pomaga, a ne? No — lahko noč.«
Vendar se je pri vratih obrnila pa kar od tam vprašala: »Kaj pa — pésa še
imate? Nisem ga videla.«
Stara dva sta se spogledala, bežno pogledala tudi sina, ki je bil ko na trnju,
nakar je oče dejal: »Se kar živi. .. kar živi.«
»In ki-astav je še tudi?«
Spet sta se stara spogledala, pa se tudi nasmehnila, oče pa je še dejal: »Vedno
je krastav — zacelijo se mu, pa se spet napravijo kraste. Lovec Vojko ga je že
dvakrat vzel s seboj, pa so ga otroci rešili. Nagajajo mu, lovcu. In Figara
dražijo.«
»Ampak sem rekla — ubiti ga morate dati. Ne bom več prišla. Ne maram
takih krastavih pêsov.« Z jezo je odšla v moževo sobo, ki ga je še vedno čakala.
5
Kakor nalašč je tedaj popraskalo po durih. Nesrečni krastavi Figaro je hotel
k njim v kuhinjo. Gledal jih je, ko da se hoče z njimi pomeniti, posebej si je
ogledal Rada, celo pomahal z repom: očitno ga je prepoznal. Nato pa je odšel
k štedilniku, si ogledal prostor, se vlegel in nato obvisel za čas na ljudeh,
teh njemu najbrž hudo dragih ljudeh, pomahal spet z repom, ko da hoče reči,
da bo čisto čisto miren, tih — nikomur v napotje.
Tedaj je stari dejal, ker se mu je zdelo, da vsaj on mora nekaj spregovoriti,
pri'tem pa je očitno mislil snaho: »Se vedno reče tako lepo po štajersko —
pćs.« Nasmehnil se je.
»Se vedno,« je prikimala »stara«. Nakar niso več spregovorili nobene besede.
In tako je bilo še kar dve leti, vedno enako, ker je nesrečni krastavi pes še
vedno živel, čeprav že nazadnje skoraj čisto slep, očitno pa že brez zob, ker
jedel je lahko le še mleko in juhe. A kaj — nazadnje ga niti lovec ni več hotel
vzeti s seboj: »Saj bo menda ja crknil?« je rekel. »Skoda naboja. In navsezadnje
—	najbrž ga ne bi mogel ustreliti.« Pa še ime je spremenil: rekali so mu kar —
pês, v šali celo prokleti pês. Ker resnično — kakšen Figaro pa je še bil to? Saj
niti ni več zmogel bevskanja, kar renčal je še, če je zagledal senco; kaj drugega
ko senco pa že ni več videl.
Ampak živel je kar naprej, prelepi komparativistki navkljub.
Ne pa tako »stara«. Zbolela je, oče jo je naposled, ker je začela naglo hirati,
odpeljal k zdravniku, ta pa jo je po pregledu poslal v Ljubljano v bolnico, »na
pregled«, na neki oddelek, ki njegovega imena pri najboljši volji nista mogla
izgovoriti.
A izgovorjava, nesrečno ime je postranska stvar, kar koj sta dognala, da gre za
raka. Rak pa je pomenil smrt, vendar iz medsebojne obzirnosti in skoraj štiri-
desetletne skupne življenjske poti o smnti nista spregovorila, le urejati sta
začela stvari, posebno »stara« je kar naprej nekaj naročala. In ko ji je on rekel
—	»To boš ti sama, ko se vrneš,« — je vzdignila roko in dejala: »O tem ne
bova. Ze vem, kako je. Domov pojdeš, glej, da bo vse v redu.«
Se je pa oče še v Ljubljani spomnil na njenega stričnika Borisa, ki jih je
študent, a tudi že v službi rad obiskoval: vesel, zdrav fant, ki je znal toliko
smešnih povedati. »Teto sem ti odpeljal v bolnico, na oddelek, ki ima tako
zveriženo ime — no, jo boš že našel, če bi že kdaj utegnil, in če bi se ti glih
dalo. Reva je, bo kar imela raka, že vem. To pa veš, kako je s takimi--«
In stric se je nasmehnil žalostno, da se žalostneje ni mogel. »Toliko veselih si
znal vedno povedati — no, pa še zdaj kakšne naberi — zanjo.«
»Bom, stric, poj dem. Bova že kako — nič skrbi.«
»No — da le. Saj razumeš — «
6
A še v Ljubljani je napisal pismo sinu in mu povedal, da je z materjo najbrž
hudo. Na oddelku je, ki njegovega imena ne zna napisati, po domače pa se
stvari reče rak. Jo bo že našel. »Zeli si te, zelo.«
Sin je pismo dobil, ko ga je že Ann prebrala. »Mater bi morala obiskati,« je
rekel skoraj kar plaho, vsekakor pa hudo ubogo. In rekel je »bi morala«, ne
pa »bova«.
Ann je premišljala, vsklajevala neke svoje stvari. »V nedeljo ne bo nič,« je
naposled rekla. »Poti v Zagreb ne bova prelagala. Saj ne bo tako hudo. Stari
pretirava. Prihodnjo nedeljo pa se lahko odpeljeva na Gorenjsko, pa spotoma
še pogledava k njej.« Ann svojih odločitev ni nikoli preklicala.
Ampak tudi tisto prihodnjo nedeljo je vse storila, da sta prišla k njej le za
zadnje pol ure odmerjenega časa za obiske. Si vendar ne bo kvarila kosila v
restavraciji, a ne? Kupila je pomaranče, piškote in nekaj rož.
Mati ni bila sama — sedela je na postelji, poleg na stolu je sedel Boris, ženske
na sosednjih posteljah so bile obrnjene k njima: Boris je take pripovedoval,
da so se ženske smejale na ves glas. Na mizici pa sta imela z materjo buteljko
vina. »Saj sem rekla,« je siknila Ann Radu, ko je zagledala vse to — tudi
buteljko vina. »Ti pa — rak, umrla da bo!« Na srečo so se ženske ravno smejale
in je ni nihče slišal.
»O!« je vzkliknil Boris, ki ju je prvi zagledal. »Obisk!« In že je skočil po stole.
»Prosim, prosim — sedita vendar.«
»O — bova kar stoje,« je odvrnila Ann z ljubkim nasmehom. »Bojo že menda
zaprli — Sva se zamudila — defekt, nikamor ne moreš. — Neke poma-
rančke sem vam prinesla, piškotke — smete? In rožce.« Stopila je do omarice,
položila vse nanjo, pa se že spet odmaknila.
»Lahko ponudim kozarec vina?« je rekel Boris. »Ampak bomo morali vsi iz
enega kozarca.«
»O — najlepša hvala,« je rekla Ann ljubko. »Jaz ne pijem. Rado pa tudi ne
bo — vozi. Bi lahko prišlo do nesreče.«
»Ne — ne bova,« je rekel tudi Rado.
»Bova pa kar sama, a ne, teta?« je rekel Boris, nalil najprej njej, in ko je
izpila, še sebi.
»Tako sem se bala,« je rekla Ann, prav iz srca je rekla, kakor je vedno govorila
iz srca, »da bo kaj hudega, pa vidim — o, saj ste kar dobri, dobri,« je zapela.
»Saj res — oče me je čisto preplašil,« je rekel sin. »Kaj pa pravijo zdravniki?«
Mati in stričnik sta se spogledala, pa je potem odvrnila:
»I — kaj,« govorila je kar vedro, »pregledujejo. Se nič ne vedo, le da ne bo
nič hudega, so dejali. Se kak dan, morda dober teden.« Potem se je spet obrnila
7
k Borisu in mu rekla: »No — tak pripoveduj mi.« Ženske so se spoštljivo
umaknile, nekaj mučnega je zavelo po sobi — večno to spraševanje: »kaj
pravijo zdravniki,« njim, na smrt obsojenim, kjer pa se vsakdo krčevito oklepa
tega svojega bornega življenja, verjame zase, da bo on vendarle ostal. »Pripo-
veduj,« zaprosi mati znova, le da tokrat tiše, z očmi obvisi na stričniku — s
sinom je opravila, odmika se ji s to svojo nesrečno Ann.
»Enega še spijeva prej, teta, potlej pa — ne vem, če sem vam že pripovedoval
tiste o Črnogorcih.« Kar smeh mu uide. Seže po kozarcu, ko mati svojega izpije.
Nič ne izbira, Ann navdaja groza — kar naprej se ji vsiljuje prispodoba s tistim
krastavim pêsom Figarom. Smrt gleda iz nje in oni tam pije iz istega kozarca.
Ona se smeje, na zmeni se več ne za Rada ne zanjo, posluša vice, tudi druge
ženske se primaknejo, smejejo se, smejejo se in Boris pripoveduje, strašno —
ko da so se tu zbrale ite ženske, da bodo poslušale šale, dovtipe, vice.
»Pa saj to je strašno!« nepričakovano zastoka, skoraj že kar zakriči Ann. »Ti
— neslani vici. Strašno!« Zagrabi Rada za roko: »Pojdiva. Saj vidiš, da naju
ne potrebuje. Ne ne — in pomarančke sem ji prinesla, piškotke, — še pogledala
jih ni. Vino pije —«
Rado pogleduje na uro, odloča se. Večno se bo odločal in vedno se bo odločil za
Ann, že zastoka z obupom v srcu: »Saj naju ne potrebujete? In ura je —
strežnica prihaja — Bova že še pogledala sem, če boste še kak čas tu. Pa
saj je zdravnik rekel, da pojdete domov? Nekoga še morava obiskati, potem pa
domov — zjutraj imam službo —
»Čudno,« je vzdihnila mati, ko je potem Boris pospravljal steklenico in se
poslavljal, »da ni vprašala po pêsu. Tako lepo po štajersko izgovarja tega pésa,
tako ljubko, f let no —■< Mati se grenko nasmehne pa doda z žalostjo: »Nikoli
ne bo spremenila govorice. In on je tako srečen, da jo lahko ima rad. Dobro,
da ni bilo starega tu. Gotovo bi bil žalosten. Vedno ga je imel rad —«
»Oče sina ali sin očeta?«
»Oh, kako si grd, Boris.«
Nakar je BorLs zamodroval: »Vsakdo ima koga rad, ali pa kaj, teta. In to je
najhujše. Ampak brez tega ni moč živeti--prazno, nesmiselno.«
»Ne,« je zakinkala mati z glavo. »To je tisto — rad imeti nekoga, nekaj —
vseeno — Ampak ti me le še kaj poglej, morda jutri še ne bom mrtva,
Boris, kaj?«
»Upam, teta, da še ne. Bom prišel z novimi vici!«
Nakar sta se oba za&mejala in si stisnila roko.
Najbrž mati ne živi več, najbrž tudi tisti prokleti pês ne živi več. Mogoče
živi oče, »stari«, najbrž živi tudi Boris, vsekakor pa živi Ann, ker takale Ann je
v nečem neumrljiva.
8
Krakarjev »Cvet pelina«
Boris Paternu
Lojze Krakar (1926) sodi v tisto pesniško skupino ali generacijo v ožjem po-
menu besede, ki je svoj prvi ustvarjalni zagon vidneje uveljavila v začetnih
povojnih letih. Njegova prva zbirka V vzponu mladosti (1949) stoji tako rekoč
na zaključku tiste lirike mladega povojnega rodu, ki je glavne inspiracijske
pobude našel še v dveh velikih družbenozgodovinskih témah: v dogajanju
vojnih let (pri Krakarju taboriščne teme) in pa predvsem v množičnih akcijah
povojne graditve.
Osrednji tok slovenske poezije se je takoj nato vse bolj razločno, čeprav po-
stopoma, obračal v novo smer. Najbolj splošne značilnosti tega razvoja so na-
slednje: ukinjanje premočrtne skladnosti med pesnikovim subjektom in novo
družbeno ter življenjsko stvarnostjo; razmerje ostaja sicer intenzivno, toda
pomika se na novo raven; med pesnikom in »družbo« se odpira življenjsko
resnična dialektika protislovij, disonanc, spopadov itd., ki pa se vse bolj
umika v pesnikov osebni svet, v lirske prostore njegovih subjektivnih emocij
in vizij. Vzporedno s tovrstnimi idejnimi procesi potekajo zvečine tudi stilni
premiki, in sicer od tradicionalne poetike realizma in romantike proti bolj
sproščeni, modernejši poetiki, ki se opre najprej na neoromantična, zatem na
ekspresionistična in naposled predvsem na surrealistična stilna izhodišča ter
jih razvija v nove ter individualno različne možnosti. Ta proces teče in se
poglablja skozi vsa petdeseta leta. Najbolj viden je v liriki mlajše in srednje
generacije, na svoj poseben način in razmeroma zlahka pa navezujejo nanj tudi
starejši predstavniki predvojnega ekspresionizma. V različnih variantah traja
in celo prevladuje še danes, čeprav so že otipljive nekatere njegove krize in
prav tako notranje antiteze.
Med Krakarjevo prvo in drugo pesniško zbirko (Cvet pelina, izšla 1963 z letnico
1962) stoji torej celo obdobje, v katerem je naša lirika napravila nenavadno
močan obrat, dolgo in razburljivo pot, pa tudi v kvalitetnem pogledu pomemben
razvoj. Na Krakarjevo mesto sredi tega dogajanja nas opozorita že dva cisto
zunanja pojava. Prvi je v dejstvu, da je njegovo pesnjenje v tem času doživ-
ljalo znatne prekinitve, najbrž celo krize, in se ni tako zlahka (kot npr. Ko-
vičevo) vključilo v novi tok. Po drugi strani pa je bil Krakar kot človek in
pesnik odprt protislovjem časa in je po svoji notranji nujnosti prej ali slej
moral kreniti v nova doživetja, z njimi vred pa tudi v novi izraz. Ta premik je
na prvi pogled viden že v velikem vsebinskem razponu, ki stoji med naslovoma
njegove prve in dmge pesniške knjige: tam še premočrtno napet, programsko
glasen in optimističen »vzpon mladosti« — tu zadržan, notranje mnogo širši
9
in protislovnejši »cvet pelina«. Poleg avtorjevega lastnega razvoja in splošne
preusmeritve slovenske lirike po letu 1948 pa je treba upoštevati tudi njegovo
intimno srečanje z moderno poljsko poezijo, ki nam jo je predstavil v obsežnem
izboru in zelo prizadevnem prevodu (Poljska lirika dvajsetega stoletja, 1963).
Pozornejši pregled nove zbirke pa nam mimo teh zunanjih znamenj pokaže,
kakšna je bila v resnici Krakarjeva pesniška pot iz preteklosti prvih povojnih
let v neposredno sodobnost. Čeprav zaporedje petih ciklov, ki jih vsebuje
Cvet pelina, ni kronološko, temveč tematsko, lahko iz različnih idejnih ploskev
vendarle ugotovimo njihovo notranjo sovisnost in razvojno zakonitost.
Prvi cikel Auschwitz kaže še najmočnejšo kontinuiteto s Krakarjevo poezijo
prvih povojnih let. Ena izmed pesmi je celo ponatisnjena iz prve zbirke
(Pesnikovo drevo v taborišču smrti.) Novost »lagerskih« motivov pa je v sploš-
nem ta, da so miselno bolj poglobljeni in doživeti iz sodobne zgodovinske raz-
dalje, tako da teže v izrazito aktualistično poanto. Toda kljub temu je globlji
idejni svet pesmi o nacističnih taboriščih smrti toliko jasen in po svojih no-
tranjih polih toliko preprost, da se v ničemer bistvenem ne oddaljuje od njegove
nekdanje poezije te vrste. Vse mejne točke v ustroju taboriščne slike sveta
so skrajno nazorne: na eni strani zverinsko organizirano nasilje, ki si je pri-
lastilo popolno zgodovinsko pravico ubijanja, na drugi nemočne množice ne-
dolžnih žrtev — »polmrtva raja, zgažena do tal«. Idejna orientacija pesnika,
ki je v občutljivi mladosti moral kot žrtev skozi ta vojni pekel, je čisto jasna:
na eni strani do dna ogorčen protest, na drugi sočustvovanje in ljubezen do
trpečih ter pobitih. Tako se njegova doživljajska dinamika strne v polno
dvojnost mržnje in ljubezni. V pesmi Pepel na zvezdah ga npr. najdemo v
značilnem doživetju, ko »moli kletve« nad pepelom mrtvih in nad grobom
svoje ubite mladosti. Toda ta paradoksna strnitev molitve s kletvijo v resnici
ni pravi paradoks. Vsak pol čustva ima namreč svojo situacijsko utemeljitev
in zgodovinsko logiko, je docela razumen, smiseln in daleč izven »modernistične«
alienacije ali absurda.
Tudi sicer je Krakarjev svet taboriščne groze v svojem bistvu perspektiven
in izven resnične človeške poraženosti. To stanje se ne kaže samo v nenehnem
poudarjanju protesta in upora, temveč tudi v zavestni, programs'ki veri, ki se
opira na množice. Usodo zasramovanega in s kamenjem pobitega pesnika (ne-
kakšnega taboriščnega Kristusa), konča takole:
Zasulo ga je kamenje. Telo je
zgorelo v prah. A veter je raznesel
kot dobro vest čez svet njegovo pesem,
razdrobil jo v semena in jo seje
v vsa srca, ki še niso trhle veje
in njihovim življenjem smisel daje
upor. Upor, ki se mu pravi pesem.
(Balada o liričnem uporniku)
Seveda se tu nekje začnemo srečavati s tistim, kar Krakarjevo taboriščno poe-
zijo resno ogroža. Dokler namreč njegovo doživljanje ostaja v mejah nepo-
srednega osebnega pričevanja, včasih celo lirskega popisovanja, je kljub patosu
10
pristno ter učinkovito. Kakor hitro pa prestopi v idejni mitos ali program,
postane preveč racionalno in hkrati retorično. Prav na takih mestih tudi njegov
izraz rad zdrsne v abstraktno umovanje ali v alegorijo:
Sključen spomin prihaja
na grob ubite mladosti.
Ob grobu sedi neizljubljena
prva ljubezen,
podobna starki, ki moli.
(Pepel na zvezdah)
Z enim in drugim se vse preveč čuti racionalistična konstrukcija, ki razkraja
ravnotežje doživetja ter izraza, oziroma je že posledica te razbitosti. Skratka,
v svojih taboriščnih motivih je učinkovitejši takrat, kadar je bolj oseben kot
splošen, bolj konkreten kot abstrakten, bolj aktualistično izostren kot zgodo-
vinsko filozofski.
Krakarjeve taboriščne téme imajo še neko lastnost, ki jih veže na bolj ali manj
splošno lirsko tradicijo prvih povojnih let. Po svoji osnovni težnji so namreč
te pesmi obrnjene izrazito navzven, v široko komunikacijo. Zato je v njih
zelo vidna tista stilna plast, ki bi jo lahko imenovali recitativno. Očitna je tudi
v zanosnih, razmeroma obsežnih ritmičnih lokih dikcije in še posebej v ekskla-
macijah. Posamezne izrazne in ritmične vzporednice kažejo včasih na poznega
Zupančiča in na Mateja Bora. Pesnikov kitični sistem in njegovo razporejanje
vnanjih ter notranjih rim prav tako lahko uvrstimo v tradicionalno poetiko,
kakršna je prevladovala v prvem obdobju povojne lirike.
Ni slučaj, da je taboriščna tematika postavljena na uvodno mesto nove pesniške
zbirke. Gre za neko primarno doživetje, ki je še vedno prisotno v samem jedru
pesnikove duševnosti in tako rekoč nenehno mobilno:
Še vedno kri moja je živa
in živa še sleherna kaplja,
ki tu je ostala . . . kot živa
je mina, pozabljena v travi,
da sproži se v hipu ...
(V Buchenwaldu, 1960)
Ta primarna sestavina pa ni samo spomin in tudi ni neko parcialno psihično
dejstvo. Saj se razrašča daleč preko svoje ožje (taboriščne) tematike in znatno
oblikuje Krakarjevo doživljanje sveta sploh. Idejni ustroj njegove ostale poezije
— poezije na čisto druge življenjske téme in dileme — namreč kljub vsem
spremembam kaže neutajljive obrise avtorjeve »prvotne«, v vojni dilemi utrjene
orientacije v svet. In prav ta zveza nam odpre pot v razumevanje vseh tistih
posebnosti, ki so značilne tako za Krakarjevo razdaljo dO' novega toka slo-
venske poezije po letu 1948 kot za njegovo svojevrstno vključitev vanj.
Drugi cikel z naslovom Kolodvorska restavracija predstavlja Krakarjevo vklju-
čitev v življenjsko disonanœ, deziluzijo in »idejno krizo«, ki je zajela liriko
11
po njenem »optimističnem« vzponu. Zadošča navesti samo nekaj mest, da v vsej
nazornosti spoznamo depresijo, v kakršno se je zapletel avtorjev odnos do sveta
potem, ko je pustil za sabo graditeljsko pesnjenje na tèmo: svet-cvet, mladost-
radost:
Zaplel sem se s svojimi sanjami,
o bog, s temi belimi sanjami,
visokimi tja do neba,
kot jelen z rogovi ponosnimi,
z rogovi kot himna zanosnimi,
med trnje in grmje sveta.	(Krik)
In spet je, kamor stopiš, mrzel led,
v ledeni led zakameneli svet.
Ljudje ta čas smo in te čudne čase
zariti kakor polži slednji zase
globoko s sabo v svoj samotni kot;
kdor zdaj še misli kaj, ta misli nase
in vidi le še svojo ozko pot,
da mu ne zdrsne kje in kje ne vda se.
Kak čuden dan in kakšen pukljast čas!
(Zimska nedelja)
To je že ostra antiteza poeziji, ki jo je v zanosu kolektivnih graditeljskih akcij
in velikih perspektiv pisal mladi Krakar. Odtujevanje posameznika in skupnosti
pri njem temelji na razkrajanju združujočega ideala in vidnemu ukinjaju jasne
perspektive v bodočnost:
A kaj bi zdaj s sanjami — kaj bi s cekini
na mrtvem otoku sred mrtvih ljudi!
(Tvoje oči, Marija)
A čas stoji, kot bi obstal za zmeraj,
ko da več sam v meglo ne ve poti.
(Zimska nedelja)
Mi tu kot v temnem živinskem vagonu
bolni jetniki v neznano gremo.
(Kolodvorska restavracija)
V skladu z novim doživljajskim tonom, ki je zavladal nad Krakarjevo liriko,
se občutno menja tudi njegov izraz. Iz zanosa pade v melanholijo, iz recitativno
napetih ritmičnih lokov v krajšo, odsekano pripovednost, iz abstraktnih vizij
v konkretno nazornost, iz programskih tez v negotovo misel.
Vendar je značilno, da znotraj Krakarjeve depresije žive močne protisile, ki
mu nikakor ne dopuste popolnega zlitja, popolne indentifikacije s položaji nje-
12
gove nove resnice, niti z usodo bohemske izgubljenosti ne. Celo patos iluzij
dejansko obstaja še naprej, le da ukine zunanje kretnje in se potaji v melan-
holijo, sočutje ali celo zastrto sentimentalnost. Njegova iluzija kljub vsemu
ostaja, le da se obrača od zgodovinskih množic k posamezniku. In sicer v dveh
variantah. Na nekaterih mestih dobi neoromantično obeležje »lepe duše« sredi
umazanega sveta (Tvoje oči, Marija), torej nečesa, kar išče stik z mlado »mo-
derno«. Drugje — in ta pot je za Krakar j a bolj značilna — pa se z ostanki iluzij
obrača k bolj konkretnemu, malemu ter zavrženemu človeku:
Tukaj je zadnja postaja Ljubljane,
kadar prehodiš vsa pota noči,
tu srečaš v bratskem objemu pijane
cipe, poete in zgledne meščane,
tu kot v peklu ob tej uri so zbrane
duše zgubljenih ljudi.
Vsi smo tu pravzaprav strašni berači,
brez idealov, žena in boga,
večni bohemi in večni nergači,
žejni življenja in lačni srca.
(Kolodvorska restavracija)
Krakarjevi izgubljenci, sentimentalne prostitutke in druge nočne eksistence
nosijo v sebi vsak svojo noto prave človečnosti in nepotešene žeje po »koščku
srca«. Realistični vrh je ta predstava o dobrem človeku dosegla v Osmrtnici
računovodji Petru Pertotu (pesem je v naslednjem ciklu zbirke), kjer je z učin-
kovitimi črtami zarisal življenjsko tragiko družbeno neznatnega, vedno podre-
jenega uradnika, ki pa nosi v sebi veličino zvestobe in preproste čistosti. Skratka,
Krakarjeva depresija, s katero se priključi splošnemu razvojnemu toku naše
lirike petdesetih let, se iz disonance med »sanjami« in »resničnostjo« rešuje
v romantično realistični humanizem, na dnu katerega živi čustveno močna ilu-
zija ter vera v malega in odrinjenega človeka.
Ob tem izidu pesnikovega notranjega spopada, ki je razmeroma preprost in
rahlo zožen, seveda ni moč prezreti idejnih niti, ki vodijo tja v izhodiščno
obdobje njegove lirike. V obdobje, ko so bile meje med človečnostjo in nečlo-
večnostjo, med ljubeznijo in mržnjo, med dobrim in zlim še čisto jasne in
pregledne. Zakaj jasne in pregledne ostanejo kljub vsej svoji relativizaciji ter
prenosu v drugačno motiviko tudi zdaj. Vera v apriorno človečnost je v njegovi
liriki res izgubila družbenozgodovinska tla, toda sama po sebi se je ohranila
in preselila v vizijo iztirjenih, a »dobrih src«.
Tak idejni položaj že sam po sebi nakaže tudi glavne možnosti in smeri kvali-
tetnih padcev, ki so v obravnavanem ciklu včasih precej vidni. Gre za spo-
drsljaje v tradicionalni sentimentalizem ali za tožeče komentiranje.
Kljub dokaj vidnim posebnostim Krakarjeve poezije, ki je nastajala onstran
»vzpona mlado.4ti« in predstavlja njegov premik v deziluzionistično obdobje,
je na njej več bistvenih lastnosti, ki jo vežejo na poezijo »štirih«, kakršna je
bila tja do srede petdesetih let. Našli bi lahko vrsto doživljajskih pa tudi mo-
13
tivnih stičišč zlasti z Menartom in Kovičem, mestoma pa tudi s Pavčkom in
Zlobcem. S Kovičem sta si včasih blizu tudi v tem, da sta za svoje melanho-
lične slike puste vsakdanjosti našla oporo ali asociacijo ob tesnobno realistični
liriki tridesetih let, npr. pri Klopčiču. Posamezne reminiscence pa vodijo tudi
k Golji.
Tretji cikel Proda se pesnik predstavlja v glavnem naslednje obdobje Kra-
karjeve lirike, ki pa je tesno povezana s prejšnjo. Disonanca med pesnikom
in resničnostjo je namreč še vedno poglavitna téma izpovedi. Vendar se avtor
z neko posebno in prepričljivo močjo trga iz melanholije in izgubljenosti. (Rahli
premiki v notranjo emancipacijo so se pokazali že v prejšnjem ciklu, npr. v
pesmi Konec februarja in v Kasarniški liriki.) Osvobajanje gre v dve smeri.
Ena vodi v suveren, satirično zbadljiv in realistično nazoren humor, ki meri
predvsem na položaj pesnika v moderni »tehnizirani« družbi. Cikel se začne
z verzi:
Podpisani književnik Lojze Krakar
prodam talent odpadu LRS.
Zaslužim manj kot napitnin natakar
in kaj mi bo le pesniški sloves.
(Proda se pesnik)
Obračun z ljubljansko »kulturno« klimo je prav toliko oster kot šaljiv, prav
toliko težak kot lahkoten, tako da v resnici ne presega duhovitega satiričnega
aktualizma (Proda se pesnik, Kako živi zajček, O nekem mestu), ki ga je med
mlajšimi pesniki gojil tudi Menart.
Druga smer njegovega osvobajanja iz melanholične pobitosti je pomembnejša
in kaže v poglabljeno ter zrelo refleksijo. V refleksiji, ki sega po večjih pro-
blemih sodobnega humanizma (npr. »kozmonavtska« tema: Sprašujem) in vrta
_v osrednja vprašanja človekove eksistence (Levi razbojnik, Credo). Tu mu
postaja izraz mnogo bolj skop in strnjen, verz pa hkrati svobodnejši.
Medtem ko ima tretji cikel vrsto lastnosti, ki kažejo na to, da gre še za neko
prehodno, razmeroma neenotno, bolj tipajoče kot trdno izhodišče, pa se v
četrtem ciklu Poldan Krakarjeva pesem prebije do nove in tudi v kvalitetnem
pogledu pomembnejše ravni.
Glavna smer iskanj gre predvsem v poglobljeno lirsko reflek.sijo, v kateri se
avtor odločno osvobaja tradicionalne romantične di.sonance in se prebija v neko
zrelo ravnotežje notranjih nasprotij.
Prvi verzi cikla se glase:
Odprl sem okno in v zlati
svetlobi zaprl oči	(Poldan)
Motiv sončne svetlobe postane eden izmed najvidnejših medijev izpovedi:
Moje srce je prepolno sonca neznanega jutri!
Bogve. od kod so prinesli v dar mu ga zlati valovi,
zlati valovi z brenaenom sončnim v neznano hiteči
(Fantazija)
14
Veliko kamenja jim dal je in otrok
in polno lačnih ust in praznih rok
in sonca dosti več, kot potrebuje
ga človek, da do groba pripotuje.	(Bela Krajina)
Nedvomno so v Krakarjevi duševni in idejni fiziognomiji že od nekdaj močne
prvine svetlega zanosa, ki jih je dokazal zlasti s prvo pesniško zbirko. Toda
ni moč prezreti dejstva, da se je pri novem vzponu v to smer oprl na vedri
pol Zupančičevega vitalizma. Ugotovimo lahko celo več stilnih oziroma meta-
foričnih vplivov. Vendar je Krakarju naposled uspelo, da se je srečno izvil iz
sugestije velikega vzornika in rešil avtentičnost lastnega doživljanja ter pesni-
škega jezika. To je scela dosegel v treh najboljših pesmih četrtega cikla in ce-
lotne zbirke sploh: Poezija, Avtoportret, Hvalnica noči.
V vsaki izmed teh treh pesmi je zmogel koncentrično strniti najgloblja na-
sprotja svoje resnične eksistence in jih povedati v novem pesniškem jeziku,
ki se je resnično osvobodil izčrpane tradicije — oziroma njenih podaljškov —
ter ujel korak s sodobno dinamiko lirskega izraza. Samo nekaj izsekov iz nje-
gove nove lirike:
Zvečer prišijem razbite ude
k razcefranemu telesu,
pokrpam mrežo misli
in grem na lov
v morje noči.
Včasih ujamem kakšno zvezdo
in polno mrežo luskinastih sanj
in se vračam srečen.	(Poezija)
Zdajle ob enih ponoči sem kot Picassojeva slika:
oči nekje zunaj mene votlo gledajo vame
in v tole srce, ki držim ga na dlani koščene roke,
v srce, velikansko in temno kot zemeljska krogla ponoči;
vse je vijugasto v meni in vse je koničasto zunaj
in neki skrivnostni obraz z napisom »-Žena poeta«
gleda od daleč iz kota kot laik na to zavozlano
in nerazrešljivo podobo z naslovom »-Pesnik ponoči«.
(Avtoportret)
Globoka, brezkončna noč,
začetek in konec vsega!
Bila si že davno pred mano
in večna boš jutri po meni,
bila si pred dnevom in soncem
Ti v meni izdolbeš prepad,
da strah me je gledati vase,
ti v meni vse strune napneš,
da pojem sam sebi kot čriček,
15
in misli umiješ mi z roko,
da spet zelenijo kot trava —
o noč, ti začetek in konec,
ne ugasni še mojega dneva!	(Hvalnica noči)
Toda izza modernega, asociativno razgibanega izraza, ki se že močno vključuje
v surrealistično tehniko, lahko opazimo docela pregleden in razumen sistem
misli oziroma doživetij. Slika sveta in vrednost se zelo dinamizira, vendar se
nikjer ne razbije v nespoznavnost, v popolno odtujenost razmerij ali v čisti
absurd. Svet postaja »vijugast«, »koničast«, podaljšan v kozmično »brezkončno
noč«, ki v pesniku »izdolbe prepad«, toda čez vso to negotovost oziroma izgub-
ljenost teče jasna črta avtorjeve perspektive. Seveda perspektive, ki živi znotraj
lirskega subjekta in se ohranja v mejah poetičnega vitalizma z romantičnim
predznakom. Obstaja namreč v »školjki z biserom«, v »zvezdi«, v zelenilu
»trav«, v očiščujoči »rosi« itd. Skratka, Krakarjeva pesniška vizija sveta kljub
raztrganosti ohranja v sebi še sistem jasnih idejnih koordinat in otipljive mi-
selne perspektive sredi njih. Kljub svojevrstnosti v doživetju ter izrazu se v
tem delu svoje pesniške poti približuje razvojni črti, ki vodi nekje od Župan-
čiča k Udoviču. Seveda pa je rast v to smer pogojena v njem samem. Čeprav
se mu notranji red, s katerim omejuje disonančno razbitost, pomakne v docela
subtilne in subjektivne prostore, vendarle ne more potajiti vzročnih zvez, ki
peljejo v prvo obdobje njegove pesniške tvornosti. V obdobje taboriščne in
graditeljske lirike, v kateri je bil sistem idejnih vrednot še skrajno nazoren
in avtorjeva zavest s končno perspektivo vred opredeljena docela premočrtno.
Prav ta mladostna zakoreninjenost in preverjenost v nekdanji totalni družbeni
angažiranosti je verjetno -najgloblja idejna plast, ki Krakarja (in njegovo »ge-
neracijo«) še vedno močno determinira in mu ne dopušča globlje alienacije.
Zato se v tok sodobne alienativne lirike vključuje samo iz večje ali manjše
razdalje in ohranja zelo vidne zveze s pesniško tradicijo.
Zadnji cikel Ljubezen v splošnem predstavlja slabši del Krakarjeve poezije
in, kot vse kaže, odkriva predvsem ustvarjalne upade, ki so spremljali opisano
pesniško pot. Tu najdemo izpovedi ljubezenskih doživetij, ki se sicer gibljejo
od velike zanesenosti do velikih razočaranj in od abstraktnega umovanja do
»levstikovske« dnevniške kronike, a vendarle vse prevečkrat obtiče na ravni
presrečne ali prejezne čustvenosti albumskega tipa in preživelega pesniškega
izraza. Sodijo bolj med psihološke dokumente o avtorju kot v krog njegovih
pomembnejših umetniških dosežkov.
•ig
Problem vrednotenja v sodobni angleški
iterami teoriji in kritiki
Meta G r osm a n - D o k 1 e r
Vsaj kar zadeva načelna Izhodišča in metode je angleška literarna teorija in
kritika po letu 1920 presenetljivo enotna. Nekateri avtorji trdijo, da se je po
začetnih revolucionarnih spremembah na tem področju komajda kaj spreme-
nilo. Bržkone ta trditev tudi drži, zakaj še vedno prevladujejo iste vodilne
osebnosti in njihovi neposredni učenci. Toda ko je beseda o enotnosti, je treba
takoj povedati, da znotraj te enotnosti obstajajo tudi pomembne razlike in
razhajanja o nekaterih vprašanjih in rešitvah. Sem spada zlasti celotno področje
estetskega vrednotenja, kjer so razlike tudi najbolj občutne. Razhajanja na tem
področju bodo predmet našega zanimanja in zorni kot, iz katerega bomo skušali
opazovati celotno dogajanje.
Ko govorimo o enotnosti angleške literarne kritike po dvajsetih letih našega
stoletja, običajno najprej pomislimo na značilnost, ki je obeležila že njen
zgodovinski nastanek, na njeno »antiromantičnost«. Za kaj gre, je razvidno iz
dejstva, da je vsa ta smer — zdaj jo navadno imenujejo »praktična kritika«
ali pa nekoliko ože »deskriptivna kritika« — nastala kot neka vrsta revolte
na razna romantična pojmovanja prejšnjega stoletja o značaju umetnin in o
vlogi umetnikov. Teoretiki in kritiki te nove smeri so odločno odklonili roman-
tične estetske teorije, ki so pojmovale estetsko iskustvo (ali doživetje) kot nekaj
posebnega, povsem izoliranega od stalnega doživljanja. Začetnika t. im. antiro-
mantičnega gibanja v angleški literarni kritiki sta T. E. Hulme in T. S. Eliot. Ze
zanju je značilno, da ju dokaj osrednje vprašanje literarne teorije in kritike,
namreč vprašanje vrednotenja, ne zanima. Ta odnos do estetskega vrednotenja
je ohranjen prav do danes, ko nekateri literarni kritiki tudi izrecno odklanjajo
vsakršno vrednotenje. Izrekanje vrednostnih sodb po mnenju teh avtorjev
ne spada v področje delovanja literarnega kritika. Ta naj se ukvarja le
z deskripcijo ali interpretacijo oziroma analizo obstoječih literarnih umetnin.
Literarni kritik je po tem naziranju le izurjen bralec in kot takšen v pomoč
neizurjenim bralcem. Vsa pozornost te smeri je obrnjena v podrobno analizo
tekstov, prav do osnovne enote — besede. Pozneje se temu pridruži še tendenca,
razlagati vsako avtonomno delo kot povsem avtonomno. Ta način obravnave
združuje dva elementa: tekst se obravnava kot da je sodoben, ne da bi se
pri tem upoštevalo kakršno koli zgodovinsko ozadje, in kot da je anonimen,
to se pravi, popolnoma brez uvajanja biografskih momentov. Tako biografska
kot zgodovinska razlaga ne ustrezata novemu pojmovanju literarne kritike.
Razum dobi v vsesplošno protiromantičnem gibanju novo pomembno mesto.
17
Ze takoj na začetku gibanja razvije T. S. Eliot pozneje tako vplivno in slavno
misel o »disociadji intelekta«, misel o nesposobnosti združevanja miselnega
s čustvenim.
Ta splošna smer v svoji antiromantičnosti komajda pozna izjeme. Med izjemami
bi mogoče lahko omenili H. Reada, pri nas razmeroma znanega umetnostnega
kritika in teoretika. Takoj pa je treba poudariti, da ga v domovini ne cenijo
kdovekako. V vsesplošni protiromantični usmerjenosti v Angliji komajda še
kdo jemlje resno njegov, na Freudovih in Jungovih ugotovitvah osnovan, pa
v bistvu romantičen koncept umetnika in umetniškega ustvarjanja kot izi-a-
žanja samega sebe. Večina je šla v drugo, temu nasprotno smer.
Glavno zanimanje nove smeri je osredotočeno na umetnino samo: struktura
posameznega dela, odnosi posameznih elementov, vsake besede in podobno, so
predmet vsakokratne konkretne raziskave. To je hkrati tudi tisto področje
»•praktične kritike«, kjer je bilo opravljeno največje in najbolj pomembno delo.
Napravljene so bile nove podrobne strukturalne analize; odkrita so bila šte-
vilna, prej neznana dejstva. To je verjetno tudi edino področje, kjer angleška
in ameriška literarna kritika presegata prizadevanja in dosežke literarnih
kritikov drugih narodov.
Hkrati pa nas to tako izrazito, včasih tudi izključno praktično zanimanje vodi
že k naslednji tipični lastnosti angleške literarne kritike: k njeni izraziti prak-
tičnosti in nestrpnosti do teorije, da ne rečemo k zaničevanju teorije. Angleški
literarni kritiki pogosto kar zanikajo, da bi imeli kakšno teorijo in preprosto
smatrajo vse za prakso. Teoretično reševanje problemov je odveč. Ti se rešijo
sami, takoj ko je kritik pri svojem opravilu, soočen s posameznim umetniškim
delom. »Teoretičen« je skoraj izraz za zaničevanje, po drugi strani pa je beseda
»praktičen« največja pohvala. Pesnik in kritik Donald Davie je v nekem svojem
predavanju ironično dejal, da imajo Angleži že skoraj teorijo o tem, kako
nimajo nobene teorije. Kakršne koli so že razlike med posameznimi avtorji,
vsekakor drži, da nihče izmed njih noče biti teoretik in obratno: vsi trde,
da so zgolj praktiki. Vendarle se zdi, da je D. Davie prišel s svojo ugotovitvijo
prav do roba resnice, da je namreč načelno zavračanje vsake teorije tudi teorija.
Razen zavračanja teorije — zavračajo jo tudi tisti, ki jih smemo imenovati
teoretike — druži angleške literarne kritike še eno splošno in skupno prepri-
čanje, to je globoka gotovost o pomembnosti, lahko bi skoraj rekli o vesoljni
pomembnosti literarne kritike za kulturo, civilizacijo in človeštvo sploh. To je
mogoče, razen praktičnosti, edino prepričanje, ki združuje od prvega do zad-
njega prav vse kritike. Vsi se skupaj trudijo, da bi o tem prepričali tudi vse
bralce. David Daiches začne v svojem pregledu »Sedanji čas« (The Present
Age) poglavje o kritični prozi z ugotovitvijo, da literarna kritika še nikoli
ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj. Zato se ji — po njegovem mnenju
— posvečajo najbolj originalni in ustvarjalni duhovi. Tu je treba opozoriti
na zelo običajen pojav, da se v Angliji s kritično dejavnostjo ukvarjajo tudi
najpomembnejši pesniki. Prepričanje o pomembnosti kritike gre včasih zelo
daleč; nekateri avtorji zlobno ugotavljajo, da literatura obstaja samo zato, ker
s tem omogoča obstoj mnogo bolj pomembne literarne kritike. Vsekakor je
dejstvo, da se — kot bomo videli — cela vrsta avtorjev tudi pri neposrednem
vrednotenju sklicuje na veliko družbeno pomembnost literarne kritike. »Kon-
18
tekst« poudarjanja te pomembnosti je prepričanje, da sta literatura in kritika
kot del kulture alternativa anarhiji in uničenju vseh vrednosti. Neposredna
nevarnost za le-te so tako imenovana masovna komunikacijska sredstva (mass
media), ki s komercializirano produkcijo popolnoma obvladajo okus množic.
Naloga literarne in sploh umetnostne kritike je obramba pred uničujočim
učinkom masovnih komunikacijskih sredstev. Ta učinek je nevaren predvsem
zaradi naraščajočega števila prebivalstva; zaradi tega postaja prepad med manj-
šino, ki pozna vrednostne norme, in večino, ki pod vplivom masovnih sredstev
teh norm ne pozna — vedno bolj usoden.
Problem vrednotenja in razlike med posameznimi pojmovanji si bomo poskusili
ogledati ob treh najvažnejših predstavnikih »praktične kritike«, ob I. A. Ri-
chardsu, F. R. Leavisu in C. S. Lewisu. Čeprav po letih vsi trije sodijo v sta-
rejšo generacijo, so nedvomno še vedno vodilni in najbolj vplivni. Seveda je
jasno, da tu ne moremo dati sintetičnega pregleda njihovega dela, prav tako
pa je razumljivo, da bomo morali zaradi preglednosti izpustiti vrsto drugih
avtorjev, ki zavzemajo vmesna stališča in se bolj ali manj približujejo enemu
izmed ekstremov.
I. A. Richards (Ivor Armstrong, rojen 1893.) je gotovo najbolj zanimiva osebnost
sodobne angleške literarne kritike. V sodelovanju s C. K. Ogdenom je leta 1921
izdal »Temelje estetike« (Foundations of Aesthetics) in dve leti pozneje skupaj
z istim avtorjem delo »Pomen pomena« (The Meaning of Meaning). S slednjim
je hkrati začetnik podrobnih sistematičnih raziskav jezika. Navedenima deloma
sledijo leta 1924 »Principi literarne kritike« (Principles of Literary Criticism),
ki so osnovno teoretično delo »praktične kritike« in kot tako za nas tudi
najbolj zanimivo Richardsovo delo. Ko Raymond Williams ocenjuje pomen tega
dela, pravi, da »Piincipi« vsebujejo program za kritično delo vse generacije.
Richards je pozneje izdal še več drugih del; med njimi sta najpomembnejši
»Znanost in poezija« (Science and Potry, 1925) in pa seveda »Praktična kritika«
(Practical Criticism, 1929), kjer so v praksi izpeljane njegove teoretične pred-
po.stavke. »Praktična kritika« je — najbrž zaradi praktičnosti — v Angliji
najbolj priljubljeno in tudi najbolj vplivno Richardsovo delo.
Z vidika vrednotenja so seveda najbolj zanimivi »Principi literarne kritike«,
delo, v katerem je Richards razvil svoje nazore o naravi in vrednosti poezije.
Izraza »p<5ezije« tu ne uporabljamo slučajno. Čeprav gre za širši problem in
Richards na mnogih mestih svoje knjige govori o učinku in pomembnosti lite-
ratpre in celo vseh umetnosti, je vendarle predmet njegovega — in ne samo
njegovega — posebnega zanimanja in podrobnejših raziskav pretežno le poezija.
Tudi to poudarjeno zanimanje za poezijo je ena izmed značilnih potez »prak-
tične kritike« in še danes velja. Ce ob tem pomislimo, da je prav poezija tista
zvrst literature, kjer so posamezne besede in njihove enkratne zveze najbolj
pomembne, vsekakor bolj pomembne kot razni drugi elementi literarne umet-
nine, važnejše v drugih literarnih zvrsteh (npr. zgodba, zgradba, značaj itd.),
nam bo jasno, da je prav poezija tista zvrst, ki jo je najlaže analizirati z
metodami »praktične kritike«. Seveda pa ima to posebno nagnjenje do poezije
tudi svoje slabe strani, ki se pokažejo takoj ko preidemo z isto metodo k obsež-
nejšim literarnim zvrstem, na primer k romanu.
V »Principih literarne kritike« je Richards podal svojo splošno teorijo in po-
skusil tudi nazorno pokazati, kakšen je učinek in, iz tega sledečo, kakšno
19
vrednost ima posamezna pesem. Richardsovo teorijo običajno označujejo kot
»psihološki utilitarizam«. Drugo, kar nas bo zanimalo, pa je način, kako
Richards utemeljuje široko pomembnost in vrednost literature in seveda z njo
tudi literarne kritike, kot posrednika med bralci in literarnimi umetninami.
Najlaže se bomo približali njegovim nazorom o umetnosti, če poskusimo najprej
pokazati njegov odnos do »Lepega«, kot to nekateri avtorji imenujejo. Richards
sam je odločen nasprotnik misli, da bi umetnine posedovale kot eno izmed
lastnosti Lepote ali bile lepe »same po sebi«. Ta lepota, ali bolje rečeno občutek
]cpote. se vsakič poraja v gledalcu ali bralcu, ki ima opravka z umetnino.
Poglejmo, kaj pravi v .svojem poglavju »O gledanju slike«:
Zdaj tako moderno pojmovanje, da prikazovanje (stvarnosti namreč) nima
mesta v umetnosti in da je način obravnavanja ne pa predmet tisto, kar je v
poeziji važno, izvira iz napačne predstave o odnosu med mišljenjem in čustvo-
vanjem. Ta zgrešena psihologija bi. sovražna drugemu, pač rada povzdignila
prvo. Iluzija, ki jo ustvarja jezik, omogoča umetnostnim kritikom verovanje, da
je Lepota lastnost predmetov in ne značaja naše reakcije nanje. Zato mislijo, da
si morajo biti vse lepe stvari (tj. stvari, deležne te lepote) podobne. Iz takih
nazorov izvira zmeda, ki povzroča vrsto težav pri ocenjevanju in razumevanju
umetnosti. (Principi, str. 160).
Omenjeno zmedo v naših predstavah pripi.suje avtor skoraj izključno le ne-
rodnosti kritičnega jezika:
Jeziku kritike je prav zares uspelo, da je do nedavnega skril pred nami skoraj
vse stvari, o katerih govorimo. Ne glede na to ali govorimo o glasbi, poeziji,
slikarstvu, kiparstvu ali arhitekturi smo prisiljeni govoriti tako, kot da bi ne-
kateri fizični predmeti — vibracije strun, in stebrov zraka, znaki natisnjeni na
papirju, platna in pigmenti ter marmorne gmote — bili tisto, o čemer govorimo.
In vendar se pripombe, ki jih delamo kot kritiki, ne nanašajo na te predmete,
temveč na stanje našega duha. na naše doživetje.
Pogosto občutimo, da je tako gledanje nenavadno, vendar se tega občutka s pre-
mislekom do neke mere znebimo. Kadar rečemo, da je neka pesem čustvena, se
nam ni težko sporazumeti, da pri tem mislimo na stanje našega duha. Toda ko
rečemo, da so gmote pri Giottu v natančnem .sorazmerju, postane to že manj
očitno. In če nadaljujemo s pogovorom o času v glasbi, o obliki vizualnih umet-
nosti in o zgradbi drame, postaja vedno bolj prikrito dejstvo, da ves čas govo-
rimo pravzaprav o mentalnih dogajanjih. Med nas in stvari, o katorih govo-
rimo. se vrine verbalni aparat. Besede, ki so koristne in neprecenljive v pogo-
voru. ki pa potrebujejo natančno opredelitev, se obravnavajo prav tako pre-
prosto kot imena ljudi. Tako se nam p>očasi zdi naravno, da začnemo iskati
stvari, ki jih te besede navidezno predstavljajo. Tako so se rodile neštete
raziskave, katerih namen pa je bil že od vsega začetka obsojen na neuspeh.
(Principi, str. 21, 22).
Tako Richards odreče umetninam posedovanje »Lepote«, po kateri naj bi bile
umetnine bitnosti, ki jih zaman iščejo v jezikovni zmoti rojene brezupne
raziskave. Vredno.st umetnine je v njenem učinku na opazovalca, bralca ali
gledalca. Iz opazovalnega predmeta v opazovalca samega prenešena vrednost
seveda ni niti malo skrivnostna, temveč preprosto obstaja v naših doživetjih
in občutkih, ki jih imamo kot rekcijo na opazovani predmet. Kakor ne obstaja
neka posebna estetska substanca tako tudi ne ob.staja posebno estetsko doživetje,
ki bi se kot tako bistveno ali sploh kako razlikovalo od drugega doživljanja.
Richards ne priznava posebnega estetskega čustva, kakršnega bi rad utemeljil
na primer Clive Bell, temveč izvede vsa doživetja in ustrezne vrednosti iz
20
preprostih človeških nagnenj in reakcij. V skladu s tem je seveda idealna
tista kritika, ki pove, da neki predmet povzroča določena doživetja, določen
učinek, in šele potem nadaljuje z raziskavo posameznih lastnosti predmeta, ki
so ta učinek povzročile.
Ko bomo videli, kako Richards gleda na vrednotenja, nam bo postalo jasno,
zakaj imenujejo vrednost, ki jo je določil Richards, »psihološka vrednost«. Takoj
na začetku sedmega poglavja, ki nosi naslov »Psihološka teorija vrednosti«,
opozarja Richards na relativnost dobrega in slabega. Predstava o tem, kaj je
dobro oziroma slabo, se s časom in s krajem zelo spreminja. To dejstvo ga
privede do sklepa, da je pojmovanje dobrega in slabega pač povsem odvisno
od vzgoje oziroma socializacije. Globok dvom v neposredno intuicijo dobrega
in slabega je zadovoljivo utemeljen že z odkritjem tako imenovanega »infansa
polyperversa«, s katerim je moderna psihologija ovrgla razna pojmovanja o
vrojenem dobrem v človeku. Gre namreč za odkritje in eksperimentalno potr-
ditev dejstva, da primarna otroška nagnenja, želje in okus nikakor ne ustrezajo
poznejšim, socializiranim nagnenjem, ampak so, nasprotno, dokaj nenavadna,
tako da bi se nad njimi zgrozili tudi ljudje, ki sicer nimajo optimističnih
predstav o človeku. To je zadosten dokaz za dejstvo, da je za razvit okus
potreben dolg proces socializacije. Po Richardsovem mnenju ta proces poteka
v obliki posebne organizacije osnovnih človeških nagnjenj. Nagnjenja in želje
na eni strani in temu nasprotna negativna nagnjenja ali averzije na drugi
strani, so šele tista točka psiholoških procesov, kjer Richards meni, da lahko
prične s svojim utemeljevanjem vrednosti. Potemtakem je za Richardsa:
»življenje naprestan napor, organizirati nagnjenja tako, da bi bilo največje
možno število izmed njih zadovoljeno, da bi bil zadovoljen najbolj pomemben
del nagnjenj. Tu se z obrazom v obraz srečamo s problemom vrednosti. Kako
naj razločimo, katera izmed nagnjen so bolj pomembna kat druga, kako naj
spoznamo različne organizacije (nagnjenj namreč) kot bolj ali manj vredne. Tu
moramo še posebej paziti, da ne bi pod pretvezo »osnovne pomembnosti« vtiho-
tapili kakšne etične, nepsihološke predstave.«
Tako Richards, dosledno zvest izključno psihološkemu značaju vsake vrednosti,
odvisnem od učinka v opazovalcu, še posebej opozori pred vnašanjem etičnih
principov, ki so po njegovem naziranju šele sekundarni, odvisni od procesa
socializacije. In nadaljuje:
Nadalje se moramo sporazumeti o tem, da vsakdo želi zadovoljiti čimvečje
število nagnjenj. Za sporazum o tem bo zadostovalo že preprosto opazovanje
človeškega, seveda tudi našega lastnega, obnašanja. Ce pogledamo, kaj lahko
moti ta preprosti princip, bomo videli, da pridejo v poštev le nasprotovanja
drugih, bolj ali manj neposrednih nagnjenj. Edino psihološko oviro nagnjenj
predstavljajo druga nagnjenja. In tako lahko našo definicijo razširimo: vredna
je vsaka stvar, ki bo zadovoljila neko nagnjenje, ne da bi pri tem vključevala
frustracijo drugega, enako ali bolj pomembnega nagnjenja. Z drugimi besedami:
edini vzrok, ki ga lahko navedemo za nezadovoljevanje neke želje, je dejstvo, da
bi s tem preprečili zadovoljitev druge želje. Tako postane morala čisto pre-
udarna in etični kodeksi zgolj izraz najbolj splošne prikladnosti, ki jo je do-
segel posameznik ali cela rasa. (Principi, str. 46 ff).
Tu postane »organizacija« osrednji pojem. Idealna organizacija prej neorgani-
ziranih in nasprotujočih si nagnjenj je tisto, kar dajo v Richardsovih očeh
vrednost literaturi. V skladu s tem je pesnikov posel:
21
»Pripovedovanje in ohranjanje doživetij,, ki so mu zde vredna posedovanja. (.. .)
Njegova doživetja, vsaj tista, po katerih je njegovo delo vredno, pomenijo
spravo nagnjenj, ki so v glavah večine še zmedena in si še nasprotujejo. Nje-
govo delo je urejanje tega, kar je pri večini še neurejeno«. (Principi, str. 61).
Kadar pesnik v svojem prizadevanju uspe, je vrednost njegovega dosežka prav
v popolnejši organizaciji nagnjenj, v organizacij, ki nam omogoča večje število
reakcij in dejavnosti. Da pa je sporočanje in sprejemanje vrednosti, ali z eno
besedo komunikacija, na kateri Richards vseskozi vztraja, sploh možna, mora
biti pesnik do neke mere normalen. Preden lahko govorimo o tem, po čem
se pesnik razlikuje od povpi-ečja, moramo predpostaviti zelo veliko stopnjo
podobnosti:
»Kolikor se pesnikove izkušnje ne skladajo z izkušnjami ljudi, s katerimi ko-
municira, ne bo uspel... Pogoj za uspešne komunikacije je določeno število
skupnih nagnjenj in njihovih učinkovitih stimulov; prav tako morajo biti
skupne splošne poti, po katerih eno nagnjenje modificira drugo. Očitno ne
moremo pričakovati, da bi bile skupne totalne situacije in reakcije nanje, toda
to tudi ni potrebno. « (Principi, str. 190).
In od tod lahko preidemo naravnost k veliki pomembnosti literature: literatura
— in umetnost na sploh — je pomembna zato, ker nam nudi primere »organi-
zacije«, kakor smo jo zgoraj opisali, in nam tako daje nove vrednosti namesto
meril ali predpisov. Richards niti malo ne dvomi o njenem pomenu in vplivu
na družbeni razvoj:
»Da ne bi prišlo do nesporazuma, lahko dodamo, da (družbena) organizacija in
sistematizacija prvotno nista stvar zavestnega planiranja ali razporejanja, kot
bi to razumeli v veliki poslovni hiši ali na železnici. Od kaotičnega k bolj orga-
niziranemu stanju se po pravilu gibljemo po poteh, o katerih ne vemo ničesar.
Tipično: pod vplivom drugih duhov. Literatura in umetnost sta glavni sredstvi,
s katerimi se ti vplivi širijo. Ni pa potrebno, da vztrajamo pri raziskovanju in
določanju stopnje odvisnosti visoke civilizacije — svobodnega, raznolikega in
nezapravljenega življenja — mnogoštevilne družbe od literature in umetnosti.«
(Principi, str. 57).
Ker nas v tem prikazu zanima predvsem način vrednotenja in s tem zvezan
Richardsov koncept psihološke vrednosti, smo izpustili glavnino Richardsovih
prizadevanj v »Principih literarne kritike«; gre za nadrobne raziskave in pri-
kaze učinkovanja pesmi in besed, raziskave, s katerimi je avtor podal tudi
teoretične osnove za tehniko besedne analize in ki jim je Richards tudi sicer
posvetil večino svojega poznejšega dela. To je hkrati tudi tisto področje, kjer
je Richards dosegel največje uspehe in najmočnejši vpliv. Čeprav so »Principi«
v tridesetih letih doživeli štirinajst ■ ponatisov in so pred kratkim izšli tudi v
žepni izdaji, vendarle niso tisto delo, po katerem bi bil Richards najbolj znan.
Najbrž so kljub praktičnosti še vedno preveč teoretični. Najbolj cenjeno Ri-
chardsovo delo pa je »Pi'aktična kritika«. Ta knjiga vsebuje opis in razlago po-
skusa, ki ga je Richards izvedel v Cambridgeu. Med svoje študente je razdelil
vrsto preprostih in po obliki tradicionalnih pesmi, toda teksti niso vsebovali
nobenih podatkov o avtorjih ali o času nastanka. Tekste je bilo treba prebrati
in nato komentirati. Komentarji so pokazali neverjetno raznolikost, ne le kar
zadeva oceno vrednosti posameznih pesmi, temveč tudi na področju pomena,
pri razumevanju. To raznolikost komentarjev in nerazumevanje so vzeli za
22
vsesplošne nesposobnosti pravilnega branja in, seveda, velike potrebnosti »prak-
tične kritike«, ki naj bi to nesposobnost pomagala odpravljati. Poskusne osebe
pri tem eksperimentu so bile — kar zadeva izobrazbo in prakso — daleč nad
povprečjem običajnih bralcev, zato je toliko bolj zanimivo, da niti eksperimen-
tatorju niti komu drugemu ni prišlo na misel, da bi ob tako slabih rezultatih
podvomil v vrednost teorije o branju brez upoštevanja zgodovinskega in bio-
grafskega konteksta. To si lahko razložimo samo z dejstvom, da poskus ni
bil delan s takim namenom.
Pustili smo ob strani Richardsa kot utemeljitelja besedne in strukturalne ana-
lize, ker nas je zanimalo predvsem njegovo prizadevanje, kako določiti »lepoto«
in njeno vrednost z raziskovanjem učinka umetnine na občinstvo. V tesni zvezi
s tem pa je njegova zahteva po komunikativnosti literature. Ta nujno izhaja
že iz dejstva, da je jezik socialna kategorija in da je seveda nujen pogoj za vsako
učinkovanje. Richardsova zahteva po komunikativnosti je očiten napredek v
primerjavi s prejšnjim romantičnim pojmovanjem, ki je ta aspekt umetnosti
povsem zavračalo. Do svojega stališča o tem vprašanju je Richards prišel pred-
vsem zaradi poznavanja psihologije; po njegovem mnenju je le-ta nujen sestavni
del kritičnega aparata. Kajti konec komcev tudi poezija ni nič di-ugega kot
proizvod človeške dejavnosti in jo je prav tako mogoče analizirati kot vsako
drugo dejavnost.'
Tako so bile v Richardsovem delu podane vse osnove za uspešen razvoj »prak-
tične kritike«; ta se je pozneje z neverjetno vitalnostjo razširila tudi preko meja
Anglije v Ameriko, kjer se je kot vodilna smer začela imenovati »The New
Criticism« (nova kritika). Napisane so bile številne koristne in pogosto pre-
senetljive študije, ki so obravnavana dela — redkeje avtorje — postavile v
povsem novo luč. Spričo uspehov in še vedno neizkoriščenih novih možnosti
so »praktični kritiki« vztrajali pri svoji praktičnosti in zavračanju teorije. Toda
to zavračanje teorije je naletelo na nepričakovan problem, ki ga je Donald
Davie v svojem predavanju za British Council izrazil nekako takole: »Zavra-
čanje teorije je imelo zanimive posledice takoj ko so praktični kritiki prešli od
interpretacije literature na njeno vrednotenje. Seveda obstaja možnost, da se
temu preprosto izognemo, kakor je storil Richardsov najboljši učenec William
Empson. Na splošno pa so angleški kritiki zadnjih trideset let jasno zavedajo
nujnosti tega, da izrekajo tudi vrednostne sodbe. K temu jih sili svet, pre-
plavljen z reklamo, novinarji in pisci, ki jim gre samo za denar, in kjer nepre-
stano izkoriščajo in ponižujejo literaturo. Ker se praktični kritiki tega dobro
zavedajo, niso v nevarnosti, da bi — podobno kot esteti in formalisti izpred
šestdesetih let — mislili, da je mogoče soditi litex-aime vrednosti, ne da bi pri
tem prestopili meje literature. Popolnoma jasno jim je, da vrednotimo lite-
raturo z uvajanjem norm iz etike, politike, religije in metafizike. S tem je
seveda jasno, da je literarna teorija del širše teoretične zgradbe; vsaka teorija
o vrednosti v literaturi neizogibno počiva na teorijah o človeku v naravi in
družbi. Seveda so nekateri pristaši praktične kritike pripravljeni izraziti svoje
stali.šče o tem: od kritikov, ki so člani katoliške cerkve, pa do članov KP.
Vendar so to le izjeme; največ praktičnih kritikov v Angliji, zvestih svojemu
* V svojem poznejšem delu se je Richards skoro povsem posvetil študiju komunikacije
in jezika. Se posebno ga zanima problem tako imenovanega Basic English, jezika, ki
bi z minimalnim besednim zakladom omogočal svetovne sporazumevanje.
23
empiricizmu in nezaupanju do teorije, se noče izrecno izraziti o moralnih in
političnih principih, ki jih vnašajo v svojo kritiko, ali pa pravijo, da jih vodi
le zdrava pamet.«
Med praktičnimi kritiki, ki so pripravljeni povedati kaj več o principih, ki jih
vnašajo v vrednotenje literature z drugih področij, je gotovo na prvem mestu
F. R. Leavis (Frank Raymond, roj. 1895), profesor v Cambridgeu. Čeprav je
nedvomno manj originalen kot Richards, nikakor ni manj zanimiv. Kot izrazito
praktičen avtor mnogih znamenitih študij je Leavis ena najbolj cenjenih oseb-
nosti praktične kritike. Iz povprečja izstopa tako po izredno visoki kvaliteti
analize kakor tudi po svoji neizprosni moralnosti. Ce vzamemo v roke katero
koli izmed Leavisovih odličnih zbirk, bomo gotovo že takoj na ovitku brali i »To
je prvorazredna kritična sodba; njena moč in neposrednost izhajata iz Leavisove
moralne trdnosti.« (Lionell Trillin, z ovoja zbirke The Great Tradition.) Ali:
»Leavisova kritika je bila vedno znamenita zaradi svoje brezkompromisne zveze
med literaturo in moralo. Ta zveza nam tudi pojasni, zakaj avtor izbere kot
predstavnike velike tradicije v angleški prozi le pet romanopiscev. Tistih pet
avtorjev, ki jih vse odlikuje vitalna sposobnost doživetja, posebna vrsta po-
nižne odprtosti življenju in značilna intenziteta v zanimanju za moralo.«
(z ovitka iste knjige.)
Leavis je s svojim delom eden glavnih predstavnikov tako imenovane razlo-
čevalne (»diskriminativne«) kritike, to je smeri, ki se ukvarja s ponovnim vred-
notenjem in prevrednotenjem literature in še posebej z razlikovanjem med
bolj in manj kvalitetnimi literarnimi deli. To početje se mu zdi dovolj po-
membno, kajti čemu bi brali drugorazredna dela, preden poznamo vse prvo-
razredne dosežke. Ker sta biografsko in zgodovinsko ozadje pri ocenjevanju
literarnih del brez pomena, je seveda tudi delo literarnega kritika povsem
različno od dela literarnega zgodovinarja. Problema, kako priti iz znanja o
literaturi v literaturo, pa seveda ni mogoče rešiti. Srečujemo se zgolj z ugo-
tovitvijo, da je ta ali oni avtor, oziroma delo, prenizko cenjen, ali pa, da bi bilo
treba tega ali onega avtorja, oziroma delo, ponovno in pravičneje ceniti.
Kako je s to stvarjo v praksi, nam bo jasno, če pogledamo Leavisovo zbirko
»Velika tradicija«. Med vsemi angleškimi romanopisci je avtor izbral le pet
imen, za katera meni, da zaslužijo oznako največjih. To so: Jane Austen,
George Eliot, Henry James, Joseph Conrad in Charles Dickens; le-ta pa prihaja
V izbor samo s svojim sicer manj znanim delom »Težki časi« (Hard Times). Ce
še pogledamo, kako Leavis utemeljuje izbor svoje prve velike avtorice Jane
Austen, bo za naše potrebe skoraj zadoščalo. Na 15. strani svoje »Velike tradi-
cije« piše takole: »Njeno (tj. Jane Austen) zanimanje za kompozocijo ne presega
njenega zanimanja za življenje; prav tako tudi ne nudi neke ,estetske' vred-
nosti, ki bi jo bilo mogoče ločiti od moralne pomembnosti.« Poudarjeno zani-
manje za moralo je v Leavisovih očeh tista stvar, ki daje resnično vrednost
literaturi. In zato tudi ni čudno, da je Leavis od svojega zgodnjega zanimanja
za poezijo pozneje prešel na obravnavanje romana, ki je — s tega stališča —
gotovo hvaležnejši predmet.
Zanimivo je, da v svojem delu »Skupno opravilo« (The Common Pursuit), ko
piše o nalogah kritika, sprva odklanja »merjenje« poezije z zunanjimi, izven
poezije nastalimi merili:
26
»-Kritik — bralec se sicer res ukvarja z ocenjevanjem pesmi. Toda povsem na-
pačno bi bilo, če bi si predstavljali, da meri svoj predmet (posem) z normo,
ki jo je prinesel od drugod in jo samo aplicira na predmet. Kritik mora najprej
kar se da občutljivo in popolno doumeti to ali ono, kar privlači njegovo pozor-
nost ...-« (Skupno opravilo, str. 213.)
Vendar pozneje, ko zaključi svoja razmišljanja o popolnosti in dosegu kritikove
poglobitve in njegove reakcije na obravnavano pesem (saj kritik je le izurjen
bralec), pride do zaključka, da je proces racionalizacije in izrekanja vrednostnih
sodb v bistvu proces organizacije, ki z dozorevanjem kritika teži k vedno večji
stabilnosti organizacije. In zaključi z mislijo, da bi se na podlagi določene
koheterentnosti kritikovih reakcij na določeno vrsto literature seveda dalo
izpeljati tudi principe in norme, ki bi jih bilo mogoče abstraktno formulirati.
Kako daleč je to pojmovanje privedlo Leavisa samega, smo videli, ko smo
obravnavali kriterije, ki jih je uporabil pri svojem izboru za »Veliko tradicijo«.
Toda če je Leavis sam prezrl relativnost vrednostnih sodb na taki osnovi, se
to gotovo ni pripetilo njegovim kolegom. K svoji pohvali Leavisovih visokih
kritičnih dosežkov David Daiches skromno doda dosti manj laskavo mnenje o
celokupnem Leavisovem prizadevanju:
»Za Leavisa je torej pravilno izvajanje kritikove naloge najpomembnejša stvar
vse civilizacije. V praksi je to pogosto pomenilo porabo neverjetne količine časa
in prizadevanj zato, da bi ljudje ne hvalili novih del, ki so le drugorazredna:
razlaga »modernosti« in modnih klišejev je del osnovne kritikove dolžnosti. To
je rodilo nekaj odlične kritike in veliko napredne polemike. Dr. Leavis je naj-
bolj uspešen, kadar govori o delih, ki jih občuduje, in najbolj dolgočasen, kadar
dokazuje, da nekatere zvrsti zabavne literature nikakor niso to, kar sploh nikoli
niso hotele biti.« (Naš čas, str. 138).
Veliko manj toleratno stališče do Leavisovih »razločevalnih« prizadevanj pa je
zavzel njegov kolega iz Cambridgea C. S. Lewis (Clive Staples, rojen 1898) : Ko
beremo njegovo delo »Poskus v kritiki«, se ne moremo znebiti občutka, da je
avtorja pri njegovem pisanju vseskozi vodila želja, dokazati neutemeljenost
vnašanja neumetnostnih (v Leavisovem primeru moralnih) kriterijev pri izre-
kanju vrednostnih sodb in ničevost tako imenovanih razločevalnih prizadevanj
nekaterih literarnih kritikov. Le-ta je ironično opisal takole:
»Odstranjevanja z literarnega prostora in ponovne ustoličltve so že skoraj me-
sečen dogodek. Za nobenega avtorja ni gotovo, da bo ohranil svojo vrednost.
Pope je postal moderen, prišel iz mode in se spet vrnil v modo. Milton, ki so
ga dva ali trije vplivni kritiki obesili in razčetverili, tako da so učenci že rekli
amen, je vendarle preživel...« »Okus« v tem smislu besede je pretežno časoven
pojav. Ce mi poveste datum rojstva, vam bom povedal, koga imate rajši: Hop-
kinsa ali Housmana, Hardyja ali Lawrenca.« (Poskus v literarni kritiki, str. 105).
C. S. Lewis je avtoriteta na področju starejše literature in zato nas bo v okviru
našega prikaza zanimalo pravzaprav samo eno njegovo delo, leta 1961 je izšla
študija z naslovom »Poskus v kritiki« (An Experiment in Criticism). Omenjeno
delo je skoi-aj v celoti posvečeno problemu razumevanja in vrednotenja v lite-
rarni kritiki. Lewis s svojim prizadevanjem v bistvu nadaljuje tam, kjer je
pričel Richards s svojim poskusom določiti »Lepoto« s pomočjo njenega učinka
na publiko.
25
»Poskus« v naslovu Lewisove knjige je pravzaprav poskus razločevanja med
dobrimi in slabimi knjigami s pomočjo kriterijev, ki bi jih dosegli na osnovi
branja, namesto razločevanja med knjigami samimi, na osnovi njihovih lastnosti.
Bralec in njegov odnos do knjige naj bi bila pokazatelj, ali je knjiga dobra ali
slaba. Na tej poti pride avtor do naslednjega predloga:
»Idealno bi lahko označili za dobro knjigo tisto knjigo, ki dopušča, vabi ali
celo sili k dobremu branju. Idealno slaba je tista knjiga, ki je ni mogoče brati
kot dobro.« (Poskus v kritiki, str. 113).
Ce bi knjige ocenjevali s pomočjo kriterija, osnovanega na načinu branja, bi
po Lewisovem mnenju dosegli večjo stabilnost vrednostnih sodb in bi se z
lahkoto izognili modnemu menjanju vrednosti. Bralec oziroma bralci so nepri-
merno solidnejša osnova za izrekanje sodb kot knjige same. Razlika med dvema
osnovnima načinoma branja je zelo konstantna in se tudi s časom ne spreminja.
Zato bi lahko nudili solidno osnovo za ocenjevanje knjig po prej omenjenem
predlogu.^
Seveda se pri predlaganem ocenjevanju lahko pojavi ugovor, da je pač vsako
knjigo mogoče brati na več načinov. Tak ugovor avtor zavrača s predlogom, da
bi knjige ne opredelila kot slabo možnost slabega branja, temveč šele ne-
možnost, da bi jo kdorkoli bral kot dobro.
Pri tem Lewis vseskozi poudarja, da pri dobrem branju in s tem seveda tudi pri
vrednotenju nikakor ni pomembno vprašanje prepričanja, strinjanja ali ne-
strinjanja z vsebino branega dela. Uvajanje tega aspekta kot vrednostnega
kriterija je po Lewisovem mnenju povsem neupravičeno. Čeprav sicer ni nujno,
da bi bile vse kritike, ki podčrtujejo določeno nazorsko stališče obravnavanega
literarnega dela, slabe že zato, ker to delajo, vendar pa nikoli ne smemo zgubiti
izpred oči, da:
»... vsak kritik pripisuje svojemu avtorju tisto, kar se njemu samemu zdi
najbolj modro. In stvari, ki se mu bodo zdele pametne, so seveda določene po
njegovih lastnih merilih. Ce je bedak, bo našel in občudoval neumnost, če je
povprečnež — povprečnost. Ce je pa sam globok mislec, bo filozofija, ki jo bo
pripisoval avtorju, vredna branja, pa čeprav bo v resnici le njegova lastna.«
(Poskus v kritiki, str. 87).
Zato je najboljša tista kritika, ki samo razlaga in opisuje in se nikoli ne skuša
vriniti med bralca in knjigo s svojim vrednotenjem. Seveda je iz tega razvidno,
da je polemična ost tega pisanja obrnjena proti prej obravnavani razločevalni
kritiki; ta je po Lewisovem mnenju lahko le škodljiva; in proti izrekanju vred-
nostnih sodb v kritiki na sploh. Lewis vrednotenje odklanja, ker meni, da z
vrinjanjem med bralca in delo onemogoča neposreden kontakt.
Lewis tako odkloni stališče, da bi bila literatura vredna zato, ker nam —
denimo — pripoveduje resnico o življenju ali pa ker je v pomoč kulturi. Spre-
- Lewis razlikuje dva načina branja: pravilno ali dobro branje, ki je poslušno, po-
zorno ali nepristransko; pri dobrem branju se bralec podredi brani knjigi in jo v
celoti sprejme kot neke vrste obogatitev. Obratno je slabo branje nepozorno in pri-
stransko; pri takem branju bralec brano knjigo le uporablja kot neke vrste olajšanje,
ogoljufan pa je za obogatitev.
26
jemanje branega dela smatra za vredno samo po sebi in vztrajno nasprotuje
mnenju nekaterih kritikov, da je v literaturi lahko dobro samo to, kar je
preprosto dobro v življenju. Njegov odgovor na vprašanje o vrednosti je dru-
gačen:
»Ce vzamemo literaturo v najširšem pomenu besede, je vprašanje: ,Kakšna je
korist od branja tega, kar kdo napiše?' zelo podobno vprašanju: ,Kakšna je
korist od poslušanja tega, kar kdo reče?' Dokler nismo vase sprejeli vseh virov,
ki nas lahko oskrbijo z znanjem, zabavo, nasveti, grajo in srečo, ki jo želimo,
je odgovor očiten.« (Poskus v kritiki, str. 131).
Seveda je vprašanje pri literaturi še nekoliko bolj zapleteno, ker tu Lewis
ločuje, pa čeprav nasilno, dva aspekta. Lewis pravi, da literarna umetnina
hkrati »pomeni« in »je« in tako združuje oboje: Logos, nekaj povedanega, in
Poiemo, nekaj napravljenega. Kot Logos pripoveduje zgodbo, izraža čustva,
opisuje ali graja in vzbuja smeh. Poiema pa je zaradi akustičnih vrednosti,
ravnotežja in kontrastov ter enotne mnogostranosti sledečih si delov predmet
umetnosti, oblikovana tako, da nudi zadovoljstvo. Ta dva aspekta sta seveda
ločljiva le abstraktno, obadva skupaj pa v nas povzročata določeno doživetje,
ki ga lahko označimo kot učinek veselja s končno ugotovitvijo, da je bilo
doživetje dobro za nas, tu in sedaj.
Tako Lewis zaključi z mislijo, da se odgovoru na vprašanje, čemu brati, še
najbolj približamo, če odgovorimo:
»..., da (v branju namreč) iščemo razširitev našega bitja. Biti hočemo več kot
mi sami. Vsak od nas že po naravi vidi ves svet iz enega zornega kota, iz
določene perspektive in s selekcijo, ki je lastna njemu samemu. Celo kadar
fantaziramo, so naše fantazije omejene z našo lastno psihologijo. In smešno
bi bilo, če bi se s tem spoprijaznili, če — z drugimi besedami — ne bi odkrili
perspektive. Potem bi morali verjeti, da se tračnice v daljavi resnično zožijo.
Mi pa hočemo ubežati iluziji perspektive tudi na višji ravni. Videti hočemo
z drugimi očmi, si predstavljati s predstavo drugih in čutiti z drugimi srci tako
kot z lastnim. Ne moramo biti Leibnitzove monade. Zahtevamo okna. In lite-
ratura kot Logos je vrsta oken in celo vrat. Eden izmed občutkov, ki ga imamo,
ko smo prebrali veliko delo, je .prišel sem ven' ali z drugimi besedami ,pri šel
sem notri', vstopil v lupino neke druge monade in odkril, kakšna je znotraj.«
(Poskus v kritiki, str. 137).
Tako nam literatura po Lewisovem mnenju pomaga priti preko mej posamične
zavesti. Pomaga nam, da spoznavamo dejstva takšna kot so, namesto dejstev,
kot jih vidimo sami. Pomaga nam, da premagamo svoj »provincializem« in z
njim tudi samotnost, da prodremo v mnenje drugih, pa čeprav se z njim ne
strinjamo. Zato leži posebna vrednost literature prav v tem, da nam odpira
izkušnje in doživetja drugih ljudi in nas s tem obogati. Lewis gre v svojem
zanimanju za tuja doživetja tako daleč, da meni, da bi bila zanimiva tudi podoba
sveta, kot bi jo opisala pes ali mačka, če bi znala pisati. Literarno doživetje
tako — ne da bi ukinjalo privilegije posameznika — zdravi rano individualizma.
In Lewis zaključi:
»Z branjem literature postanem tisoč ljudi in vendar ostanem jaz. Podobno
nočnemu nebu v grški pesmi vidim s tisoč očmi, pa sem še vedno jaz tisti, ki
vidim. Tu, v občudovanju, ljubezni, moralnem dejanju prekoračujem samega
sebe in nisem nikoli bolj jaz sam, kot ravno tedaj.« (Poskus v kritiki, str. 140).
27
Ta poudarjeno individualistični zaključek nas po relativni odprtosti Lewisovih
prejšnjih izvajanj prvi trenutek skoraj nekoliko preseneti. Vendar se moramo
samo spomniti začetka njegovih izvajanj, da se znebimo tega občutka. Lewis
namreč že v prvem poglavju svojega dela, v poglavju, ki nosi naslov »The
Few and the Many-« (Redki in mnogi), potegne strogo mejo med redkimi bralci,
ki berejo pravilno, in mnogimi bralci, ki pravzaprav ne znajo brati oziroma
ne berejo pravilno. Poudariti pa je treba, da to pri Lewisu noče biti socialna
razlika; med redke izbrane Lewis niti zdaleč ne vključi vseh poznavalcev in
literarno izobraženih ljudi. Pravi bralci so preprosto tisti bralci, ki berejo
posamezna literarna dela pač v istem smislu, kot so bila napisana, in se v tem
smislu podvržejo branemu delu, ne da bi vanj vnašali svoje osebne predstave
in pojmovanja. Gre preprosto za dejstvo, da so v nasprotju z večino — po
avtorjevem mnenju — le redki tisti, ki so sposobni takega branja.
Pri tem, ko smo se trudili dokazati nekatere razlike med posameznimi pojmo-
vanji, predvsem razlike v gledanju na način in pomen vrednotenja literarnih
umetnin v sodobni agleški literarni kritiki, smo prišli še do enega skupnega
stališča literarnih kritikov. To je mnenje, da obstaja neko stalno nasprotje,
ali bolje: razkol med manjšino, ki jo odlikuje poznavanje in priznavanje visokih
vrednostnih norm, in veliko večino, kateri so le-te neznane, pač pa jo vodi
okus, ki ga obvladujejo masovna komunikacijska sredstva. Same od sebe se
vsiljujejo asociacije na T. S. Eliotovo misel o eliti, ki se mu za obstoj umetnosti
zdi neobhodno potrebna celo v viziji brezrazredne družbe,' na Leavisovo zgodnje
delo »Masovna civilizacija in kultura manjšinec<,^ in, ne nazadnje, na Ri-
chardsov stalni problem: kako ohraniti visoke norme manjšine in o njih pre-
pričati večino, ki je pod vplivom masovnih sredstev brez njih. Ob vsem tem
se zdi, da je smer praktične kritike kljub vsej svoji antiromantičnosti, kljub
svojemu izvoru v uporu proti romantičnim pojmovanjem in kljub svojim pri-
zadevanjem, da bi le-ta nadomestila z realnejšimi dognanji, po neki čudni logiki
od romantičnih pojmovanj podedovala določeno predstavo o prepadu med umet-
nikom in z njim povezanimi redkimi izbranci ter ostalo družbo." S tem nikakor
nočemo zmanjšati vrednosti dosežkov teh novih prizadevanj. Nove, realnejše
predstave o osebnosti umetnika in o ustvarjanju, veliko zanimanje za probleme
komunikacije v literaturi, poskusi prenosa vrednosti iz umetni.škega dela v
njegovo učinkovanje na bralca oziroma gledalca in célo zanimanje za bralca
samega, če ne omenjamo posebej vsakovrstnih analitičnih dosežkov pri tek-
stovni obdelavi, vse to gotovo pomeni velik napredek.
Hkrati s temi prizadevanji pa se seveda nadaljuje močna tradicija zelo razvite
in do podrobnosti izdelane formalne (strukturalne) kritike. Vrednostne sodbe
v taki kritiki nimajo mesta. V umetnosti, katere učinek je odvisen od načina
uporabe besed, je po mnenju te smeri edina važna stvar, kako so besede rab-
ljene in kaj v določeni celoti pomenijo. Seveda je to tudi edina stvar, ki bo
kritika te smeri zanimala. Toda kakorkoli zastopniki te smeri nasprotujejo vsaki
' Cf. T. s. Eliot: »Notes Towards the Definition of Culture«, (Pripombe k definiciji
kulture) II. pogl. »Razred in elita«, str. 36.
Mass Civilisation and Minority Culture, 1930.
5 To podedovano pojmovanje o razkolu, ki se izraža tudi v znani delitvi na »high-
brow and lowbrow« je, ne glede na to, kakšne so realne osnove za to pojmovanje,
imelo nedvomne velike posledice v raznih naziranjih o kulturi in umetnosti.
28
teoriji, ki po njihovem mnenju nima mesta v literarni kritiki, tako se
vendarle izkaže, da predpxjstavlja domnevo (nikakor ne neteoretično), da je
literatura zgolj funkcija jezika in tako njena vrednost leži povsem v njenih
formalnih lastnostih: od izbora in razporeditve besed do ritmičnih in drugih
formalnih elementov. Seveda je ravno literatura za tak način obravnavanja
manj primerna kot druge umetnosti, in sicer zaradi zelo preprostega razloga, ker
od besed preprosto ne moremo abstrahirati njihovega pomena, to je kot pravi
Richards, socialne lastnosti, ki je v tem, da so besede znamenja za določene
stvari, brez katerih ne pomenijo nič. Ce bi bil namreč ves učinek odvisen le od
formalnih lastnosti, bi lahko brez težave uživali tudi poezijo v nam neznanih
jezikih. Na drugi strani pa ne bi mogli razumefi dejstva, da je literaturo
iz tujih jezikov mogoče tudi prevajati. In mogoče je bila prav ta v.sebinska
vezanost jezika tisto, kar je zaviralo izključno strukturalne težnje in navajalo k
raziskavam tudi drugih aspektov literarnih proizvodov.
Slovenska plošča
Leopold Suhodolčan
Avtobus mu je že odpeljal, ostal je bil še pol ure dalj v delovni sobi, tudi vodja
Pivec je ostal (vodja mora biti povsod pričujoč kot bog, je zmerom govoril),
počakal je nekaj trenutkov na avtobusni postaji, pogledal na veliki vozni red,
naslednji odpelje šele čez dobro uro, ne bom se razkazoval ljudem kot kip v
cerkvi, je pomislil, sprehodim se do doma železarjev, popijem kislo vodo ali
češnjev sok, prekleto bi se mi prilegel.
V domu železarjev je sedel pod pisani platneni dežnik; stali so na štirikotni,
nepokriti terasi na prostoru med restavracijo in kavarno. (Dežniki so kot daljni
vonj obmorske plaže, je pomislil.) V restavraciji še niso končali z obedom šte-
vilni abonenti, kavarniški prostori pa so bili prazni, le tu in tam je pasedal
tujec, ki je po poslih zašel na Dobrije. Oživeli bodo na večer, prišli bodo go.stje
iz velikega stanovanjskega naselja. Natakar mu je postregel, pogreznil se je v
stol in počasi srkal češnjev sok s slamico.
Zalebdel je v mehkobno praznino, v njej je sijalo mehkobno popoldansko
sonce s kratkimi, toplimi žarki, se širila mehkobna terasa, med njenimi ploščami
je poganjala nizka, mehkobna trava, popoldanski počitek na terasi ob morju,
zdaj že nekaj let nisem bil z družino na morju, bila je bolna Marijica in potem
je imel Marko senco na pljučih, in naslednje poletje sem bil jaz tri mesece na
študijskem izpopolnjevanju v republiškem arhivu, kako čudovita mehkobna
praznina.
»O Andrej ! Pozdravljen ..
29
Butnil je v rob praznine, da je za hip občutil mehkobnost kot bolečino, in se
ozrl. Ob strani mu je stal Dob, upokojeni učitelj.
»Zdravo..
»Fant, pootročil se boš ob soku,« se je zasmejal Dob in prisedel.
»Ne diši mi drugega, nisem še obedoval.«
»Tako? Gladovna stavka?«
»Ah, ne ...«
»Veš, tudi jaz še nisem obedoval... Nekaj časa sem si kuhal sam, pa sem zgubil
preveč časa s tistimi ceremonijami, in mi upokojenci imamo tako prekleto malo
časa.«
Govoril je naglo, besede so se mu prehitevale, bile so ognjevite, ko da se mu
sproti pečejo na žerjavici, ki ne more in ne more ugasniti, in ima venomer svojo
publiko pred sabo; bil je drobne postave, suhega obraza, koža pod vratom mu
je usihala v močne, viseče gube, ptičji nos mu je dajal posebno znamenje izra-
zitosti, lasje so se mu redčili.
Prihitela je natakarica, dekle z visokimi nogami in z glavo cvetličnega lonca.
»Tu ste, gospod Dob . .. Videla sem vas vstopiti, potem pa sem vas zgrešila...
Boste tu obedovali?«
»Kaj ne bi smel tu obedovati?« je s prikritim smehom poudaril Dob.
»Seveda . .. seveda lahko,« je bila natakarica v zadregi, kot šolarka mu je gle-
dala v oči.
»Ce lahko, potem mi, prosim, prinesi kaj dobrega.«
»Precej, gospod ...«
Natakarica je odhitela, trup se ji je lomil v višini. Dob se je obrnil k Andreju.
•>Ne vem, zakaj mora biti vsak star človek gospod. .. Postanemo s šestdesetimi
leti že sami po sebi senilni iburžuji?«
»Deklica je mlada... ne pozna tvoje preteklosti... Zraven tega ti izkazuje le
sramežljivo spoštovanje ...«
»Zaradi mojih redkih las?« se je Dob našobil v smeh. »Najbrž ne... Vsakega
prvega ji dam napitnino . .. To je... Vrag me vzemi. Ce bom še nekaj časa na
svetu, se bom še res pomalomeščanil.«
Ko se je natakrica vrnila, je zadišalo po topli juhi, kuhani govedini, praženem
krompirju in spinaci. .. Andrej mu je voščil dober tek in spoštljivo nekoliko
odmaknil svoj stol. Jed ga je vabljivo ščegetala v nos, nenadoma se je odprla
v njem lakota, po živalsko je odpirala široki gobec, obšel ga je občutek, da ne
bo mogel vzdržati niti trenutka več, in malone bi si rekel naglas: Kje pa je
zapisano, da si ne bi smel privoščiti obeda v restavraciji?
30
»Pravzaprav bi obedoval še jaz..
»Seveda, lej ga,« je rekel Dob in brž poklical natakarico. »Bolj mi bo teknilo,
če bova jedla v dvoje... Veš, moja žena nikoli ni marala obedovati sama.
Čakala me je mnogokrat z obedom vse do večera, tako se je navadila. Hm,
česa se človek ne navadi v zakonu, in ko je lani umrla, je umirala težko. Mo-
goče tudi zato, ker je vedela, da bom moral odslej obedovati sam; otroka sta
odrasla, petnajst let sta že od doma ...«
Že dolgo mi ni obed tako imenitno teknil, je pomislil Andrej, ko je odložil pri-
bor. Drobna sprememba mu je pomenila prijetno lagoden občutek, mehkobnost
se je vračala vanj s prenovljeno podobo, čeprav se je nekje prav v bližini še
vedno sprehajal vodja oddelka Pivec z mefistovskim plaščem iz črnega klota.
»Ce sva že obedovala skupaj, si lahko privoščiva še kozarec črnega,« je rekel
Dob, »boš videl, ne bo ti škodil.«
Medtem ko sta si počasi točila črno vino, se je na terasi nabralo že več gostov:
uslužbenci železarne, tehniki, inženirji s svojimi družinami, kozav gimnazijec
z dekletom ...
»Pred štiridesetimi leti teh še nikjer ni bilo,« se je nenadoma oglasil Dob, »bili
so delavci in zborovali .smo v majhni, temni kleti našega tovariša, delavca Thur-
nove železarne. .. Vodilni uslužbenci so bili tujci, zbirali so se zase, zgoraj
na gradu ...«
»Pred štiridesetimi leti so se na tej terasi še pasle koze,« se je nasmehnil
Andrej. Glej, naredil sem predolg požirek.
»Saj ne gre za nostalgične spomine, vrag jih vzemi! Kar tako človek ugotavlja,
zmerom znova mora v sebi preurejati spomine, in štirideset let pravzaprav tako
malo pomeni. .. Daj, natoči nama ... In ne bi rad ugotavljal, da je bilo takrat
črno vino boljše ...«
»Boljše?!«
»Morebiti je bilo tudi slabše, kaj vem,« je smeje nadaljeval Dob, »ne pijem tega
z istimi leti, in človek se privadi svoje dobe kot jarma. Ko pa mu ga nenadoma
zamenjajo, si začne domišljati, da je bil prejšnji boljši, nekako se ne more
navaditi na novega, čeprav se je sam boril za novega (ali še bolje povedano:
za nobenega!), žuli ga, zdaj na hrbtu, zdaj pod vratom, in les ni dobro uglajen,
kaj bi z nami, nepoboljšljivi smo ...«
»Ce je v nekem obdobju jarem država, potem je pri nas že začela umirati,« je
rekel Andrej in pomislil, to so besede govornika na našem zadnjem sindikalnem
zborovanju, ne vem, so mi ta hip prišle prav ali ne.
»Zal sem prestar, da bi si dočakal njeno smrt... Zato sem včasih resignirano
nestrpen...«
31
»•Prepričan sem, da vidiš povsem objektivno dobre in slabe strani njenega umi-
ranja,« je rekel Andrej, in vidno mu je bilo nerodno, ko ga je tikal, namerno
se je izogibal stavkov v drugi osebi, a stari t)ob je odločno vztrajal, naj ga tika.
»Ej fant moj,« se je nasmehnil Dob, »nikar me ne povišuj, prav tak slabič sem
kot drugi, neumno se zaganjam le v slabe strani...«
Pri vhodu na teraso je postal inženir Tomaž z ženo. Ko sta ugledala Andreja in
Doba, je inženir pomahal z roko in prišel z ženo k njima.
»Pozdravljena,« je rekel inženir Tomaž. »Saj lahko prisedeva?«
»To se razume, kar izvolita,« je dejal Dob. »Ce se pogovarjata dva sama, se
kmalu začneta ponavljati.«
»Nisva sama,« je rekel inženir in poiskal še dva stola. »Zobčeva še hodita za
nama.«
»Saj ne vem, če se ne bosta premislila,« se je oglasila Tomaževa in sedla k
Andreju. »Zobec pravi, da mora pripraviti poročilo za sejo upravnega odbora.«
»Eh, saj ne bomo dolgo.«
Prikazala pa sta se kmalu za njima. Zobčeva je bila nemirna, majhna ženska,
učiteljica, s patinirano srebrnimi lasmi, z obrazom neuveljavljene lepotice. Zobec
dolg in suh, z velikimi očmi in močnimi obrvmi, štrenasti lasje so mu venomer
silili na čelo, v nasprotjih se je dopolnjeval z ženo.
»Presneti dedec,« je hitela Zobčeva, »kar v poročilo se mi je hotel zabubiti.. .«
Zobec se je nerodno smehljal za njenim hrbtom.
Sedla sta med Doba in Tomaževo.
»Andrej, da tudi tebe vidimo tu?!« se je začudila Zobčeva, v družbi je bila vedno
nekaj tonov glasnejša od drugih.
»Kako — tudi mene? Mar nisem dovolj spodoben za to družbo?« je vprašal
Andrej in ne da bi hotel, je začutil v svojem glasu trpkost.
»Tepček, ko te pa tako malokdaj vidimo!« je odgovarjala Zobčeva in pogledala
Tomaževo. »Ali ne, Janja? Pi-va leta po poroki je še Barbaro kdaj pripeljal na
Dobrije, zdaj pa .. .«
»Najbrž je spoznal, da je mlado ženo bolje imeti na samem,« je rekel inžčnir
z glasom modreca.
»Mogoče pa mu je Pivec prepovedal hoditi v kavarno,« je dodala Tomaževa.
»Pivec?!« se je zdrznil Andrej, ko da mu je nekdo nenadoma položil na hrbet
hladen nož, v trenutku se je raztekla na vse strani mehkobnost, ki ga je zalila
ob obedu z Dobom, spet je sedel za svojo mizo v arhivu in se ni mogel več
dvigniti od nje, čutil je, da se bo le s težavo vrail na teraso k družbi.
»Prizanesimo mu s Pivcem,« je rekel Dob.
32
Zoran Didek: Tihožitje (olje) 1955; Kmečka nevesta (olje tempera) 1958;
Kmečko dekle (olje tempera) 1958; Glava (risba) 1960
»Tako je!« je vzkliknila Zobčeva. »Slovesno si prisezimo, da nihče od nas ne bo
več omenil tega imena . .. Ste za to?«
»Smo!« se je v en glas oglasila di-užba, a smehljaja niso mogli skriti.
Natakarica je prinesla vina, za Tomaževo in Zobčevo pa turške kave.
»Mene se pravzaprav še drži popotni prah,« je rekel inženir Tomaž prikrito
pomembno.
»Saj! Seveda!« je vzkliknila Zobčeva. »Bili ste vendar na svetovni razstavi
v Bru.slju.«
»Predvčerajšnjim zjutraj se je vrnil,« je povedala Tomaževa, z dvignjenima
prstoma prijela skodelico in srknila kavo, kako se je potrudila, da je v tej
kretnji pokazala ves svoj zadržani mir, je pomislil Andrej, močna, okrogla
ženska je, videti je, da potrebuje vsak dan več časa za nego obraza, ki je nekoč
brez tega vzbujal pozornost, inženir se je ujel v zanke te pozornosti, bila je hči
nižjega uradnika dobrijske železarne, šolo je kmalu prerasla, a starši niso
odnehali, šlo je tako rekoč za uradniško čast, z velikim trudom so prilepili nanjo
nekaj etiket: leto dni klavirja pri upokojeni trški učiteljici, leto dni šiviljske
umetnosti in šestmesečni kuharski tečaj ...
»No, in kako je bilo?« je vprašal Dob.
»Na to vprašanje je težko odgovoriti v eni sapi ... Imenitno pač ... Enkratno . ..
Razstavljeni so zadnji čudeži človeka ...«
»Tudi jaz sem imel priložnost, da bi potoval v Bruselj,« je rekel Zobec.
»... a je ostal doma, ker so v železarni prav tiste dni pričakovali neko komisijo
iz Beograda,« je ognjevito živčno dodala Zobčeva ... »Naš Ivo je pravi. ..
pravi...«
»...pravi Slovenec!« je smeje končal inženir. »Cvre se že stoletja v nepoboljš-
ljivem lokalizmu, v srčkanem vrtičku majhnosti in nepomembnosti. ..«
»... in se ne upa požvižgati na komisijo iz Beograda!« je vzkliknila Zobčeva.
»Ne bo res,« je ugovarjal Dob. »Sli smo v svet, ko nam je postal dom pretesen,
in šli smo tudi, če je bilo treba kje pomagati, borili smo se na ruski in francoski
fronti, v Španiji, Slovenca najdeš povsod . . . Tisto o neznatnem Slovenčku je
obrabljena laž. Slovenec je Slovenec in Slovenček obenem, v isti podobi, je
vrtičkar in je svetovljan, že od nekdaj ga razjedata lokalizem in kozmopolitizem,
vselej je bil zasrbljen za svojo drobno usodo in hkrati za veliko usodo sveta,
morebiti je v tem njegova slabost, morebiti je v tem njegova veličina, morebiti
je v tem njegova nesmrtnost.. .«
»Dragi moji, vem le to, da sem bil na razstavi drobna, neznatna pika. .. Čudeže
pa so razstavljali Rusi, Francozi, Amerikanci, Svedi... Da bi videli Atomium!
Cez sto metrov visoka, svojevrstna konstrukcija iz jekla in aluminija; sestavlja
33
ga devet krogel s premerom osemnajst metrov. .. Posebno impozanten je pogled
nanj preko velikega vodometa, kratko malo enkratno, nepozabno..
»Vidiš, Ivo, kaj si zamudil, nabila bi te kot otroka,« je zmajevala z glavo
Zobčeva.
»Saj bodo še svetovne razstave,« se je smehljal Zobec, videti je bilo, da se je
na njene vzgojne izbruhe že zdavnaj navadil, postali so nepogrešljiv del njunega
zakona.
»Morebiti bomo takrat tudi Slovenci že razstavili kako čudo,« je rekel Andrej
z občutkom, da se roga samemu sebi.
»Ah neumnost!« je resno zamahnil z roko inženir. »Vedno bomo capljali za
svetovnimi dogodki. .. Povem vam, obide te strahoten občutek, ko se pripelješ
iz našega provincijskega mesta v leto 2000: dvigneš na primer slušalko in za-
poveš v telefon, naj ti doma zaprejo okna, zalijejo gredice v vrtu, vključijo
kuhalnik in skuhajo obed ... Hm, fantastično!«
»O, Tomaž, nisi prvi Slovenec, ki se je vrnil s to boleznijo,« je rekel Dob. »Ven-
dar se najbrž motim, če rečem, da se lahko z njo okužijo prav tako Američani,
Rusi in Francozi.. .«
»Veliki svet mu je zmešal glavo!«
»Ivo, grozen si!«
»Mogoče mi je res,« je mirno odgovori inženir, »a če mi jo je, mi jo je le zato,
ker sem Slovenec ...«
»V naši železarni kmalu ne bomo izdelovali nič slabšega jekla od švedskega,«
je rekel Zobec in si krčevito stiskal členke na roki.
»Oh, kakšno nestrokovno govorjenje!« ga je zavrnil inženir, »švedskega jekla
ne bomo dohiteli do sodnega dne! To je samo naša politična teza, pobožna želja,
reklama za našega preprostega državljana .. . Ze zato jih ne bomo dohiteli, ker
kratko malo gledamo drug drugemu na prste, skozi vso slovensko zgodovino si
drug drugemu preganjamo vero, čeprav nas je vseh skupaj za eno cerkev, me-
rim.o drag drugemu svetovne nazore, čeprav nas je komaj za eno slabo, nepo-
membno stranko...«
»Zdaj smo ena sama stranka!«
»Na videz!«
»Prosim vaju!«
»Se pri tej majhni mizi ne moremo biti ena sama stranka ...«
»In nikoli ne bomo.«
»Dovolite,« se je oglasil Dob, »tudi jaz sem že imel bolezen, s katero se je okužil
Tomaž v Bruslju ... Bilo je pred tridesetimi leti morda, bral sem ruske in fran-
coske klasike in sem bral dela velikih marksistov, postal sem nestrpen, vse sem
34
hotel postaviti na glavo čez noč, vso slovensko družbo sem hotel zmašiti v en
lonec in jo skuhati na novo, potem pa me je tako enostavno, preprosto udarilo
življenje po glavi, da sem začel gledati marsikaj drugače, in danes mi je ostalo
le še spoznanje, da ni vsa veličina v velikih dogodkih zgodovine velikih narodov,
in vsa veličina v čudežih, ki so razstavljeni to leto v Bruslju . .In po trenutku
predaha je tiho končal: »Ni večje veličine in ni večjega čudeža od tega, če
majhen narod ohrani svoj obstoj v dolgih stoletjih ..
»Oh, Dob, rekel ti bom, da učitelj še v grobu ne odvrže svojega kožuha.«
»Zdi se mi, da je dobro povedal,« je pritrjeval Zobec, »čeprav še ni povedal
vsega, kar mislim jaz.«
»Zanosne besede prebavljajo v našem stoletju le še otroci, učitelji in politični
voditelji,« je rekel inženir.
»Človek, ti vendar delaš v tovarni, ki jo upravljajo delavci, komunisti!« je iz-
bruhnil Zobec.
»Nisem komunist, sem samo inženir,« je mirno odvrnil inženir Tomaž.
»Ljudje, kaj je zdaj?!« je zakrilila Zobčeva. »Smo sedli na črno kavo ali smo
prišli na predavanje delavske univerze? Ivo, če takoj ne prenehaš, pri priči
odidem ... Poglej Andreja! Lepo mirno posluša, nobene neumnosti še ni zinil. . .«
»Gospa Zobčeva, ne bodite hudi kot ostarela deviška učiteljica,« se je nasmehnil
Dob, »vaš mož samo zagovarja svoje stališče ... Pred vojno smo bili tega še
bolj vajeni... Na zborovanjih smo se skoro s koli s političnimi nasprotniki,
po zborovanjih pa smo šli skupaj pit, hahaha, človek ne sme biti prenapet, sem
absolutno za koeksistenco .. .«
»Toda Slovenci bomo ostali prenapeti,« je bil inženir trmast.
»Boris, pustimo Slovence,« je rekla Tomaževa in ga prijela za roko. »Povej jim
raje, kako živijo drugi ljudje po svetu ... Na primer tista inženirjeva družina,
pri kateri si stanoval.«
»Ne maram več,« je zamahnil z roko Tomaž. »Zobec naredi iz vsake moje besede
politični problem.«
»Branim samo našo čast, mislim, da imamo lahko tudi mi svojo čast in svojo
resnico .. .«
»No, vidite ga ...«
»Ivo!«
»Pusti me.«
Zobec se je nemirno presedal na svojem stolu, nikjer ni imel prostora za svoje
dolge noge. Po vojni se je izučil za topilca v železarni, bil je dober govornik
in spreten organizator, izvolili so ga v delavski svet, čutil je, da ga inženirji
in tehniki prekašajo po svoji izobrazbi, pa se je z velikim trudom šolal ob ve-
35
čerih na tečajih delavske univerze, še posebej po poroki z Magdo, učiteljico,
očital si je, da kdaj pa kdaj popusti občutku manjvrednosti, da ga le zavoljo
njega spravljajo taki pogovori v besnost in da so tudi njegovi zagovori le raz-
draženi kriki tega občutka, moram ga nekega dne preboleti, si je govoril, šele
potem bom imel svojo resnico za čisto resnico.
»No, tista inženirjeva družina ima veliko vilo v predmestju Bruslja,« je z vsiljivo
žensko spretnostjo nadaljevala Tomaževa, »vikend hišo na francoski rivieri,
dva avtomobila, in še sinu so kupili za maturo nov športni voz.. .«
»V tovarni, kjer dela, ga še posebej cenijo kot strokovnjaka za visoke peči.. .«
».. .in ga kot strokovnjaka tudi božansko plačajo!« je hitela Tomaževa.
»Pobuda, ustvarjalnost posameznika — to je gibalo, ki žene svet v velike
Čudeže,« je s povzdignjenim glasom govoril inženir, »posameznik naj ima vse
možnosti, da se povzpne v največje višave in da je za to tudi primerno plačan,
da, da, tudi v tem .. . Ce se bolj preprosto izrazim: Posameznik naj bo kot genij
tudi genialno bogat! To je nekaj!«
»Veš, Tomaž, po svetu pa je le tako, da v glavnem najbogatejši niso nobeni
geniji.«
»Postavljam le kot možnost, kot svobodno možnost posameznika, bolj teoretsko,«
je vztrajal inženir.
»Hm, teoretsko? Ne vem ... Praktično pa je v življenju le tako, kot sem po-
vedal .. . Razen tega je znano, da je pri nas genialno veliko .genijev'... In
prerokov ... Usodni blagoslov majhnega naroda?«
»V žlici vode smo vsi svetovni prvaki v plavanju,« je zamrmral Andrej.
»Kaj bi, saj imajo tudi pri nas strokovnjaki velike možnosti,« je iskal Zobec
primeren odgovor. »Dali smo jim hiše, avtomobile, zaradi njih prizanašamo
marsičemu, kar še diši po individualistično malomeščanskem udobju, po odtrga-
nosti od množice ...«
»Ivo, Ivo, prosim te!«
»Pusti me, da povem do kraja. .. Delavcem trgamo od ust, da, trgamo jim, mi,
komunisti, še zmerom živite tu na Dobrijah stokrat boljše inženirji, tehniki,
uslužbenci, poddirektorji kot tisti delavec, ki samo lopato obrača ... O, vem,
vsakemu po svojih sposobnostih, stoodstotno sem za to načelo, sovražim pov-
prečnost množice, njeno brezoblično podobo, toda mnogi si še redijo trebuh na
račun tistega, ki zasluži samo še po deset, dvanajst tisoč, redi si trebuh, čeprav
je brez sposobnosti, ponavljam: brez sposobnosti...«
Po kratkem premolku je prvi spregovoril inženir Tomaž: »No, zdaj po tem poli-
tičnem nagovoru našega predsednika upravnega odbora, lahko spet popijemo
kakšen kozarec ...«
36
»Pritrjujem Zobcu,« je rekel Dob. »Naj mi ne zameri, če ga bom popravil v
toliko, da se danes redijo tudi nekateri lažni komunisti, ne morem tega pre-
boleti, trideset let sem se šel revolucijo ...«
»Nikar, Dob ... Zaletavaš se v tabu,« je brž dejal inženir Tomaž.
Dob ga je pogledal, se za hip zresnil, takoj zatem pa se je spet poigraval s svojim
značilno mehkim nasmeškom.
»Tabu? Daj no.. . Zame je tabu samo to, zakaj to vino ni tako, kot je bilo
včeraj ... Drugega tabuja ne poznam ... Nekaj jih je ... Sedli so po vojni na
vodilne stolčke po podjetjih, postavili so si vile z denarjem delavcev, pripeljali
so si iz Nemčije volkswagne z divizami, ki so jih pretihotapili čez mejo, v
mestnih barih si s tisočaki prižigajo cigarete kot nekoč vsega naveličani tovar-
narji, komunisti so samo v tem, da imajo že zdaj dohodke po svojih potrebah ...,
sram, sram me je, da sem se šel nekoč revolucijo...«
»V vsakem gibanju so tudi smrdljivci,« je rekel Zobec.
»Poslušaj, Zobec, kaj ti bom povedal... Vam mladim tako prekleto zamerim,
da jih predolgo ne pomečete iz svojih vrst, te birokrate, te socialistične bur-
žuje... nezmotljive bogove... Postali ste plašljivi, nespretni, mehkužni, pre-
malo ste izobraženi... Mi smo si nekoč oči izpekli s študijem, da smo lahko
tolkli svoje nasprotnike ...«
»Gorje nam, kadar se vžge stari revolucionar!«
»Nič strahu, človek je rojen le za eno revolucijo... In moja je že za mano...
Zdaj je na vrsti Zobeč ...«
»Andrej, tak reci še ti kaj,« je vzkliknila Zobčeva, čutili so, kako želi obrniti
pogovor drugam. »Ali nisi preresen za svoja leta?«
»Kaj bi... Molčal sem ... Pa saj niti ne bi prišel do besede,« se je branil Andrej.
»Molk je zlato,« je rekel s posebnim prizvokom inženir Tomaž, »molk pa je
tudi previdnost, je zatočišče, kadar smo brez svojega pogleda, brez prepri-
čanja ...«
»No, pri Andreju je bil gotovo zlato,« se je nasmehnil Dob.
Ne, ne, bil je zatočišče, je pomislil Andrej in stisnil ustnice, prekleto, bil je
zatoči.šče, nobenih svojih pogledov nimam, ko bi vsaj zmogel zanikanje, sploh
ne vem, kje sem, kaj sem, kdo sem, prekleto!
»O, glejte jo! Liza!« je zaklicala Zobčeva in se zasukala na stolu proti vhodu
na teraso. »Ooo, Liza!«
»Ne deri se kot trobenta!« je rekel Zobec.
»•Pusti to, Ivo ... Kdo na Dobrijah pa ve, kdo je Bone Tone ...«
»Ooo, Magda je originalna,« se je zahihitala Tomaževa.
37
Liza Mahova, ki jih je pozdravila s priklonom, ko jih je zagledala, je sprego-
vorila še nekaj besed z visokim moškim atletske postave in z. nogometno glavo,
Nuhi Furihmedovič jo je za trenutek zadržal z roko, potem pa se je Liza z
gibčnimi koraki približala, zibala se je v močnih bokih, a so obrisi njene postave
ostali kljub vsemu privlačni, saj se ji je telo prožilo v sveži napetosti, delala je
v laboratoriju železarne, poznala se je dobro z vsemi iz družbe, sedla je k
Andreju, z enim samim pogledom je obletel zagorelo polt njene kože, močno s
šminko poudarjene obrvi in ustnice, minijasto barvo las, nosila je tesno, kratko
krilo, spretno je prekrižala noge v kolenih.
»Zdaj ko si prišla. Liza, se mi nikamor ne bo več mudilo,« je rekla Zobčeva.
»Tako?!« se je začudila Liza Mahova in se ji je na ustnicah napel bel nasmešek,
za droben hip jo je spreletela zadrega, ko je začutila, da so oči vseh uprte vanjo.
»Saj se že celo večnost nisva videli!«
»Tudi midva še nisva za domov, ali ne,« se je inženir obrnil k ženi. »Vendar
predlagam, da se preselimo v kavarno. Hladno je že . ..«
»Velja!« je pritrdila Zobčeva.
»Jaz se bom poslovil,« je rekel Dob in vstal. »Bilo je že tako čez uro.«
»Seveda, upokojencem se vedno kam mudi,« je rekel inženir Tomaž.
»Kajpada, moj oče hodi vedno dopoldne na sprehod, da je nato popoldne prost,«
je smeje vzkliknila Zobčeva.
»Ob šestih sva s Sivcem zmenjena za šah. Do smrti bi se mu zameril, če me ne
bi bilo točno ob uri... Na svidenje!«
»Adijo ... Na svidenje!«
»Zdravo!«
»Tudi jaz pojdem,« je dejal Zobec.
»Ivo !«
»Saj veš, Magda ...«
»Vem le to, da boš še malo ostal...«
Trenutek sta si nepremično zrla v oči, potem je Zobec povesil pogled in rekel:
»Dobro ... Za pol ure... Niti minute več.«
Stari Dob se je že odpravil čez teraso, nekoliko upognjen v hrbet, čez roko mu
je visela lahka sprehajalna palica, natakarica mu je prijazno odprla vrata. Liza
Mahova je napol tiho spregovoril nekaj besed z Andrejem, medtem je družba
že vstajala, nakar je glasno dejala: »Slišite, tudi Andrej se spravlja . ..«
»O, zanj pa le ti po.skrbi,« se je naglo oglasila Zobčeva. »Ne delaj si sramote in
ne kliči še nas na pomoč.«
38
v gosjem redu so stopali čez teraso, Andreja se je oklenila Liza Mahova, kaj
ne čutim v njeni roki zbegano lahkotnost, je pomislil. Zavili so po dolgem hod-
niku v kavarno. Bil je delavnik, kavarna je imela le malo gostov. Vsa zapadna
stena kavarne je bila zastekljena, na stropu so viseli mogočni leseni lestenci,
na zadnji steni sta se bohotili veliki sliki z motivom slovenske gorske pokrajine,
glasno sta se postavljali z dihom folklore, spredaj je na improviziranem odru
stal obrabljen črn klavir in nekaj stojal za note.
»K tej mizi sedimo,« je predlagala Tomaževa. »Rada imam vso kavarno pred
sabo.«
»Mm, jaz ji bom brez očitanja vesti kazala hrbet,« je pristavila Zobčeva in brž
zasedla stol.
»Ob delavnikih je tu pusto,« se je našobila Liza Mahova, »ne hodim rada sem.«
»Samo recite besedo in — čira-čara — puščobe ne bo več!« se je razvnemal
inženir, gledal ji je naravnost v oči.
»Ce sedim v kavarni, želim poslušati glasbo, ti ne, Andrej,« je rekla Liza Ma-
hova in sè tako umaknila inženirjevemu pogledu.
»Ne vem,« je zmajal Andrej z rameni, zalotil se je v kretnjah njenih rok, upam,
da svojih ujetnikov ne jemlje zares, je pomislil.
Ko se je prikazal natakar, je inženir zaklical:
»Smo najprej za konjak?«
»Smo!« je pritrdila Zobčeva za vse.
Potem so stali pred njimi tanki kozarci z velikimi trebuhi in s ptičjimi nogami,
ki so jih objemali prsti, alkohol se je bleščal v pretiranost, nekaj trenutkov so
še čutili zadrego, prinesli so jo bili s terase, drug od dragega so pričakovali
sunek, ki bo to zadrego razbil. Ko se je oglasila Liza Mahova, so jo vsi hvaležno
pogledali.
»Skoro bo že mesec dni, ko sem se vrnila z morja, a se še ne morem spet
vživeti v delo. .. Ponoči sanjam o dnevih na morju, in pripeti se mi to celo
si-edi belega dne ...«
»Hm, zanimiva ugotovitev,« se je oglasil inženir. »V dvajsetem stoletju je človek
še vedno suženj svojega dela ... Samo tri tedne dopusta na leto si lahko pri-
vošči .. .«
»In kako je v tem pogledu s tistim vašim inženirjem v Bruslju?« je brž vprašal
Zobec.
»Ivo. .. Ivo, če ti nisi nemogoč človek?!«
Inženir mu je odgovoril šele po premolku, ki je pomenil obvladovanje.
»To velja za človeka kjerkoli v svetu ...«
39
»o, zanimivo,« je zamrmral Zobec.
»Liza, prosim te, povej nam kak dogodek z morja,« je Zobčeva obračala pogovor
drugam.
»Seveda, povej,« je pristavila še Tomaževa.
»Mm,« se je nasmehnila Liza Mahova.
Andrej se je premagoval, da ji ne bi gledal v roke, ki si jih je položila na
kolena, odpravil se je s svojim pogledom po gorski pokrajini na veliki sliki,
ki jo je imel pred sabo, moram priti vse do podvznožja zasneženih gor,
gorski zrak krepi telo in dušo, smo se učili v šoli.
»So spomini, ki vas ne bi zanimali, in so spomini, ki bodo ostali samo moji,«
se je branila Liza.
»O, tiste kar obdrži zase,« je rekla Zobčeva, »ne bomo silili vanje.«
»V Portorožu je samo za las manjkalo, pa bi bila izvoljena z mis Portoroža!«
je nenadoma bruhnilo iz nje in potem se je začela smejati.
»Tristo zelenih, zanimivo!« je vzkliknil inženir.
Zobčeva je poskočila in glasno plosknila z rokami.
»Povej, takoj povej, drugače se bom razpočila od radovednosti!«
Liza Mahova se je še lomila v smehu, bila jo je sproščenost, ki lahko v hipu
podre vse zapornice in se razlije po razpoloženjih sobesednikov.
».. . ti presneti boki, moji boki,« se je smejala Liza Mahova, »kdo bi si mislil. ..«
Zanimivi boki, je pomislil inženir Tomaž. Se bolj se moram podvizati do zasne-
ženih gor, je pomislil Andrej, pri moji veri, močnejši so od mojih, je pomislila
Zobčeva, no, lepa reč, ali se bo hvalila z njimi, je pomislila Tomaževa, pre-
keto, s tem je začela, je pomislil Zobec.
»Kdo bi si mislil, vse je tako natančno,« je govorila Liza Mahova, »tu na
Dobrijah tega nismo vajeni... Kdo od vas si lahko zamišlja mis Dobrij?«
Potem se je nekoliko umirila, čeprav se ji je smeh naglo nabiral pred novimi
zapornicami, nadaljevala je: »Konferansje je hodil pred tekmovanjem od mize
do mize, z njim je korakala cela četa ocenjevalcev, hihi, sami trebušni pivo-
varnarji iz Nemčije, pri bogu, da so bili sami pivovarnarji, pa so pustili tudi
na moji mizi številko, kar je pomenilo, da sem bila izbrana med deset kan-
didatkinj ... Sploh me niso natanko pogledali, najbrž so nas ocenili že prej
skozi skrivno linico, hihi. In potem smo morale korakati na plesišču, v krogu
po taktu glasbe, hihi, kot ovčke, ki jih razkazujejo na sejmu. Ne bom pozabila,
kako sem se venomer smejala ...«
»Ne vem, kako je s pivovarnarji, so za smeh ali so proti njemu,« se je
zasmejala še Zobčeva.
40
..Odvisno je od tega, kdo se jim smeje,« je rekel inženir Tomaž in učeno
napel čelo.
»In zatem so začeli šteti glasove, ki so jih oddali gostje hotela ... Dobila sem
največ glasov . ..«
»No, bravo, imenitno!« je zaklical inženir, potem pa je ujel togi ženin pogled,
navdušenje se mu je v hipu skisalo.
»Torej mis Portoroža?«
»Čestitamo!«
»Ne, ne,« je smeje odkimavala Liza Mahova, »nisem dobila sama največje
število glasov. Enako število jih je dobila neka Petra . .. Petra, no, pozabila
sem njeno družinsko ime, neka Petra iz Frankfurta. .. Pivovarnarji so začeli
z velikim posvetom, gostje so postali nestrpni, razdelili so se v dve stranki,
ena je vzklikala Nemki, druga meni, pravcati dvoboj, pravcata vojna sredi
mehke portoroške noči...«
».. . za Heleno trojansko!« je vzkliknil inženir.
«... za za Heleno slovensko!« je popravila Zobčeva.
»... za Heleno slovensko in Heleno nemško,« je tiho dejal Andrej.
»Oh, bežite no .. . Postalo je vse tako kavarniško, tako pivovarniško ... Pred-
sednik komisije je nekje staknil krojaški meter, postavili so naju na podium,
zadonele so fanfare, gostje so potihnili v napet mir... Predsednik komisije,
največji pivovarnar vseh pivovarnarjev, je strokovnjaško pomeril boke Nemki,
glasno zaklical osemindevetdeset, centimetre je glasno pozdravila pozavna, nato
je pomeril boke še meni in zaklical stoena, muzikant s pozavno je okleval,
največji pivovarnar pa je že pohitel k blondinki iz Frankfurta, ji dvignil
roko kot boksarskemu šampionu in se zadri: ,Mis Portoroža 1958! Bravo!'
»Hudiča, za tri centimetre!« je razočarano vzkliknil inženir.
»Kajpada, za tri centimetre ... To je pravzaprav veliko, kadar gre za boke,«
je bila Liza hudomušna.. . »Toda predstave še ni bilo konec... Polovica
gostov je kričala ,Bravo', druga polovica pa ,Fuj!' In potem je polovica skan-
dirala ,Petra, Petra' druga polovica pa ,Liza, Liza!' Bilo je na moč imenitno
še dolgo v noč,« je smeje končala Liza Mahova.
»Važno je, da si bila tisto noč središče pozornosti,« je rekla Tomaževa.
»Oh, saj so objavili najini sliki v lokalnem časniku! Pred vestmi o svetovnih
dogodkih . ..«
»Pivovarnar s krojaškim metrom,« je rekla Zobčeva, »hm, kar predstavljam
si ga.«
»Piekleto neokusno,« je rekel Zobec.
»Ivo!«
41
»Oh, saj je bila samo dogodivščina,« je dejala Tomaževa. »Liza je še mlada ...
In potem se ji celo leto na Dobrijah nič ne zgodi... Saj bomo vsi pomrli od
dolgočasja... Vsak dan isti obrazi, vsak dan isti opravki, isti dogodki iz dru-
žinskih kronik ..
»Tisti dobrodušni pivovarnarji so med vojno izdelovali granate,« je vztrajal
Zobec.
»Predsodki,« je zamahnil z roko inženir. »Zaradi takih predsodkov ne bo nikoli
miru na svetu.«
»Pravim samo, da smo preveč pozabljivi, še posebej, kadar gre za dobrodušne
pivovarnarje... To se nam je že večkrat maščevalo.«
»Človek božji, ti nisi za družbo!« ga je karala Zobčeva. »Mi o mis Portoroža,
ti o pivovarnarjih z granatami... Kratko malo neznosen si.. .«
»Pustila bi me bila prej domov,« je mirno rekel Zobec.
»Se zmerom lahko greš.«
Zobec je naglo vstal.
»Poslušajta,« je rekla Liza Mahova in ujela Zobca za roko, »očitala si bom,
da sem s svojimi spomini povzročila družinski prepir...«
»Saj se ne prepirava,« je rekla Zobčeva in jo nedolžno pogledala.
»Ivo, prosim te, ostani,« je rekla Liza.
»Pusti me ... Res moram domov.«
»Ne misli, da pojdem s tabo,« je rekla Zobčeva.
»Lahko ostaneš.«
»Ni dobro, če eden ostane,« ni odnehala Liza.
»Liza, po nepotrebnem si sentimentalna,« je rekla Zobčeva, »ti prav nič ne
pristaja.«
Liza je počasi popustila in odmaknila roko, obrnila se je k Andreju, ko da
išče opravičila za svoj umik, Andrej je neopredeljivo zmignil z glavo. Ko se
je Zobec poslovil, je žena zaklicala za njim : »V hladilniku imate večerjo...
In glej da bosta otroka ob osmih v postelji...«
Vsi so se ozrli za njim, videli so, kako se je na vratih srečal s Parajem,
direktorjem trgovskega podjetja na Dobrijah.
»Oho! Dobili bomo zamenjavo!« je vzkliknila Tomaževa in pomahala Paraju,
ki se je nemudoma prizibal k mizi, težak, s kratkimi rokami na hrbtu, v
brezhibno krojeni temni obleki, dišal je po brivcu.
»Bolj lepo vas ne bi mogel najti zbrane niti v saijjah,« je rekel.
»Kdo ve, kakšni smo v tvojih sanjah,« je rekla Zobčeva.
»Sedi, sedi!«
42
»Ne bom utegnil... In tudi vi ne boste več utegnili, ker vas korporativno
vabim s sabo.«
»Kako s sabo?!«
»Domov k meni. ..«
»Pa vseeno sedi, da boš laže jxìvedal do kraja.«
»Veste... Z Angelco praznujeva dvajsetletnico poroke. .. Prav na današnji
dan je bilo . ..«
»Vraga! Da je že dvajset let!«
»Ja-no, dvajset,« je prikimal Paraj, v očeh se mu je v hipu nabrala melan-
holija otroške barve, zadihal je močneje, ko da ga tišči sveža na.škrobljena
srajca, dosegel je pozornost z vdanim glasom, ko je nadaljeval: »Res vas
prosim in ne odrecite mi... Vsi... Saj veste, zaradi Angelce, ubožica, vse
dneve sedi in se dolgočasi... Tako sem se veselila tega praznovanja, vse
leto sem se ga veselila, mi je rekla, pa se mi pripeti nesreča, ne bi se
smela tako veseliti, je. rekla, to ni bilo prav, ni bilo prav, je ponavljala,
ubožica . . . Potem je bila vsa iz sebe, ko sem ji predlagal, da bi kljub temu
povabila družbo. Poiskal sem žensko, tri dni ji je iz postelje postavljala naloge,
in rečem vam, izkazala se je kot kak organizator diplomatskega sprejema ...
Bal sem se že, da jo bo nesreča stria tudi duševno, a sem danes tudi jaz srečno
zmeden, ko sem videl, kako se je v zadnjih dneh spet uravnovesila, ne morem
vam povedati. . .«
V kratkem premolku, ki je sledil, so njegove besede počasi usihale, a njegov
pregreti odmév je še nekaj časa lebdel v zraku in v njem se je vsak zase
odločal, Tomaževa je vzdihnila močneje, inženir jo je pogledal od strani.
»... zato mi povabila gotovo ne boste odrekli, prav gotovo ne ...»
Začel je prepričevati še vsakega posebej, Lizo in Zobčevo je premišljeno udvor-
Ijivo ujel za roki in ju ni spustil, dokler nista prikimali. Tomaževai je bila
pri volji ob prvi besedi.
»Andrej, ti pojdeš zaradi mene,« mu je rekla Liza šepetaje, prekleto, kako je
premaknila ustnice, je spreletelo Andreja, in potem je pravzaprav vseeno, kam
grem nocoj, saj je zame lahko pridobitev že to, če se odločim in sedim na
mirni, neutrudljivi in natančni tekoči trak usode.
»Naročila mi je, da bo ob osmih že vse pripravljeno,« se je Paraj lepil v
neučakanosti.
Bilo je že temno, ko so prispeli do Parajeve hiše onkraj stanovanjskega na-
selja. Andrej je hodil z Lizo nekaj korakov za drugimi, ves čas je kramljala
z njim, ne vem, ali se je s tem posebej trudila, je pomislil, vsekakor je bilo
dovolj zanimivo, odganjala mi je druge misli. Hiša se je kockala v pravcati
43
gradič, enonadstropna, z mansardnim stanovanjem, menda samo še v Evroj
zidamo tako masivne hiše, se je spomnil Andrej, amerikanske so lahkotnejj
in cenejše. Ustavili so se v manjši veži v pritličju, ki pa so jo spremeni!
v cvetličnjak, »hm, Angelčin konjiček,« je hitel pojasnjevati Paraj, komaj j
še bilo prostora za sliki na steni, reprodukcija pokrajine s starim mlinon
solzavo razigranim potokom, šumečim slapom in s sanjavim koščkom po;
v brezov gozd, vse v kričečih barvah, »čudovite slike, mar ne,« je vzdihnil
Tomaževa, in je vzdihnila tudi, ko je med rožami zagledala palčka iz glint
»šli bomo kar v dnevno sobo,« se je v vljudnosti cedil Paraj in se sope
povzpel po stopnicah v prvo nadstropje, hiša je bila razsvetljena kot za nc
voletne praznike, dišalo je po poročnih jedeh, »mm, Magda, čudovit von;
kajne,« je vohljala Tomaževa, še je čas, da se vmem, je za tisti trenutei
pomislil Andrej sredi stopnic, čisto po neumnem se potikam tod okrog...
»Ni vrnitve, Andrej,« mu je zašepetala v uho Liza Mahova, ko je bila zapazil
njegov omahujoči trenutek. »In če gre za očitanje vesti, to čimprej preboli
ne maram moških, ki jih razjeda ta bolezen ...«
»Figo mi je mar, kakšne moške maraš... Prav vsi ste mi figo mar...«
Liza ga je pogledala z nagajivim svetlobnim trikotnikom v očeh, in njenemi
čelu kratkomalo ni kaj očitati, si je rekel Andrej.
»Oh, mene ne boš prepričal, da smo ti figo mar. V tvojih očeh berem drugače.'
»Telepatka?«
»Ne ... Liza ... samo Liza,« se je nasmehnila.
Paraj, ki je razkoračen stal na vrhu stopnic, ju je poklical. Liza je prijeli
Andreja za roko in ga odpeljala v dnevno sobo. Pod velikim lestencem je bUi
pogrnjena miza, spet povsod rože, ko da izpuhtevajo beli bolniški vonj, pri okm
veliki fikus, vse liste si je obmil k svetlobi, in slike po stenah: osamljen;
lovska koča s tremi ovčkami, veliki, osamljeni slap z romantičnimi skalami
velika, osamljena pot, ki vodi osamljenega človeka s popotno palico do osam-
ljenega križišča, >4>h, kako čudovite slike,« je vzdihovala Tomaževa. Drug
so molče stali okrog mize. Paraj je tekal nekje po hiši, slišali so njegove naloin-
Ijene glasove, dokler se ni znova prikazal, rekel, »samo trenutek še, prosim,-
nakar se je spustil po stopnicah v pritličje.
»Gramofon s ploščami!« je malone preglasno zaklicala Liza Mahova, pretrgali
je neprijeten molk.
»Tu glej, televizor,« je rekla Zobčeva.
»Same imenitne reči,« je rekla Tomaževa.
»Ženske, ko da vse to danes prvič gledate,« se je jezil inženir Tomaž.
44
»No, rekla sem kar tako,« se je opravičevala Tomaževa, »rekla sem, ker smo
se tako neumno zamolčali.«
Pred petimi leti vsega tega še ni imel, je pomislil Andrej. Potem je postal di-
rektor največjega trgovskega podjetja v občini. So ljudje, ki narede v petih
letih fantastične podvige, povzpnejo se na najvišji vrh sveta ali pa postavijo
nov globinski rekord z batiskafom, jaz se v istem času ne premaknem niti
za ped, čisto navaden niče sem, ne obogatim in ne propadem, ne povzpnem se
s Hillaryjem in se ne potopim s Piccardom, in še z mojimi drobnimi uspehi se
postavljajo drugi, vodja Pivec je tako prekleto požrešen nanje .. .
Vtem je Paraj že prisopihal po stopnicah, za njim je drobno stopicala suha
starejša ženska, v temni obleki in labodjebelim predpasnikom, narejeno po-
hlevno' se je priklanjala na levo in na desno ter zginila za Parajem v spalnico;
njuno slovesno obnašanje, obredniške kretnje, hoja, skrivostna zadržanost —
vse to je bila svojevrstna igra sperejma.
»Pravzaprav ne vem čisto natanko, kaj se zdajle dogaja,« je zinila Zobčeva.
»Takoj bo vse pojasnjeno!« je preroško odgovoril inženir Tomaž.
»Sedla bi, a najbrž ne bi bilo prav,« je menila Tomaževa.
»Nak, ne bi bilo prav.«
Zdajci so se vrata spalnice odprla na stežaj. Na pragu se je najprej prikazal
plečati Parajev hrbet, trudil se je, da bi spravil iz spalnice velik stol, na katerem
je nepremično sedela drobna ženska, ki ji po obrazu nihče ne bi mogel prisoditi
štirideset let, ženska z labodjim predpasnikom, ki je pomagala Paraju, je vidno
omagovala, priskočil je inženir Tomaž in jo zamenjal, »o, gospod Tomaž, kako
ste kavalirski,« se je zahvaljevala Parajeva, medtem ko sta jo nesla do mize,
»dober večer vsem skupaj in hvala, hvala, da ste prišli,« je govorila svojim
gostom s porcelanasto občutljivim glasom, »sedite, sedite, prosim,« je vabila.
Spominja me na japonsko lutko, si je rekel Andrej, goste, črne lase si je spletla
v veliko kito in jo zvila v klobčič, v obraz je bleda, videti je' le njene tanke,
črne obrvi, drobne roke ji negibno počivajo v naročju, še .smehljaj je z japonske
lutke: skrivnostno trpek nasmeh rožnate barve.
»Vidite, tako se mi godi,« je govorila Parajeva, »a zdaj sem se že navadila,
človek se edini lahko vsemu privadi. ..«
»Cez tri tedne jo bomo že lahko vzeli iz mavca,« je pojasnil Paraj in jo mehko
prijel za roko, »oba se kot majhna otroka veseliva tistega trenutka . ..«
»Slišala sem najmanj deset inačic o tvoji nesreči, Angelca,« se je v intimnejše
vzdušje prva prebila Tomaževa, čeprav je bila njena bolj redka gostja.
»Brez skrbi, tudi sama sem slišala nekaj zgodb,« se je nasmehnila Parajeva,
»nekatere že nimajo več nobene zveze z resnico moje nesreče, a kaj bi jih
45
preganjala, bog z njimi, naj jih imajo... Dolgo me niso pustili iz bolnice .. . Ko
pa sem bila vsa polomljena . .
»Do pasu je v mavcu,« je razlagal Paraj in sočutno pogledal ženo, »Angelca,
sirota, srce se mi para, kadar jo pogledam . ..«
»Oh, saj si bolj malo doma,« ga je ošinila s pogledom Parajeva, a le za bežen
trenutek, potem se je precej spet spremenila v zadržano japonsko lutko.
»V časniku sem bral, da je bil kriv motorist,« je dejal inženir Tomaž. »Mlad
fant, menda je bil celo brez vozniškega izpita.«
»Mladi ljudje ponorijo, kadar zajahajo motor,« je pristavila Tomaževa.
»Pripeljala sem se po klancu na Dobrije,« je pripovedovala Parajeva, čutili so,
kako se je trudila, da bi ostala mirna, »na ovinku sem vozila po skrajni desni,
ko se je pripodil motorist in zdrsnil pri zavijanju na mojo stran, pozneje je
zatrjeval, da se je moral izogniti skupini pešcev, zasukala sem volan ... in bilo
je dovolj. Zakotalila sem se z avtom po bregu ...«
»Angelca, ali si ne bi nocoj to prihranila,« je bil Paraj v oči ves nesrečen, »goste
sva vendar povabila na praznovanje.«
»Saj sem mirna, glej,« se je smehljala Parajeva.
»Ste bili sami v avtu?«
»Tako rada sem šofirala ... In še bom šofirala,« je naglo odgovorila Parajeva.
»Se zjutraj sem ji naročal, naj pusti avto doma, ker ga bom potreboval, moral
bi na službeno pot, no, pa me ni ubogala,« je govoril Paraj.
»Brez skrbi, naložila sem si lepo pokoro, šest mesecev do pasu v mavcu, naj-
hujšemu sovražniku tega ne privoščim, nikamor se ne moreš ganiti, vsako reč
ti morajo prinesti.. .«
»Hvala bogu, jedi so tu!« je zaklical Paraj.
Ženska z labodjim predpasnikom je bila hitra in spretna, dobro je premagovala
stopnice, miza je bila v nekaj trenutkih polna. Paraj je odprl steklenico. P're-
kleto, počutim se ko na svoji poroki, si je rekel Andrej, namesto Lize je sedela
poleg mene Barbara, malo sem jedel, silili so vame, češ da sem mrtvi ženin,
hujskali proti meni nevesto, ojej, urekla ga je, so si prikimavali, vsiljivo so se
hahljali, da mislim najbrž le na poročno noč, spraševal sem se, čemu je neki
potreben tak cirkus, ob poročnih obredih pridejo do besede samo tisti, ki so
se že nažrli zakona, tete vdove, ki ga pogrešajo, strici, ki jih davi klimakterij,
stare device, da naskrivaj pobožajo svežo zakonsko posteljo, in čemu sem nocoj
sploh tu, ne sodim v to družbo, sploh ne sodim v nobeno družbo, plavam nad
vsemi družbami kot odtrgano regratovo seme, pravo pravcato niče sem.
»Naj živi vajin praznik!« je nenadoma ves v zanosu zaklical inženir Tomaž
in prijel za kozarec, oči so se mu že skalile.
46
«Naj živi!« so ponovili za njim še drugi, razen mene, je pomislil Andrej, ko
da sem kak prekleti izrodek.
Paraj je izpil do dna, si obrisal usta s prtičkom, hip pomolčal, nato pa dejal:
»Angelci je bilo sedemnajst let, da, komaj sedemnajst let... meni dvajset. ..
poročila sva se, ker sva se imela rada . .. zdaj je že dvajset let... nič se ni spre-
menilo med nama. .. Angelca si je želela otrok . .. nisva jih dobila... pa je
vendar najin praznik tako lep .. . imava imenitne goste ... Angelca ..
Andrej je naskrivaj pogledal japonsko lutko, na bledem obrazu se ji ni pre-
maknila niti najmanjša poteza, in njen nasmeh je še vedno nosil lupino trpkosti.
Inženir Tomaž je bučno zaploskal, ko je Paraj končal, žena mu je s prikupniško
vnemo pomagala.
»Hvala!« je komaj slišno dahnila Parajeva.
Potem je praznovanje naglo spreminjalo svoje vzdušje, omizje je postajalo glas-
nejše, Tomaževa je silila v Parajevo z dovtipi, nabrala si jih je v tujih ilu-
striranih revijah, je pomislil Andrej, Paraj in inženir Tomaž sta zasipavala s
komplimenti Zobčevo, nevarno prikrito sta se lovila po meji gentlemanskega
tekmovanja, Liza pa si je prejkone naložila težavno nalogo, da spravi s tira
mene, se je na.smehnil Andrej.
»Opozarjam te že zdaj,« je rekla Liza, »karkoli bom nocoj zinila, katerokoli
kretnjo bom že naredila, domišljevati se ti ni treba zaradi nobene stvari. ..
In tudi zaradi mojega obnašanja ne, že zdavnaj sem prebolela zanosne scene.«
»Liza, saj si domišljaš ti,« je rekel Andrej, >K3rugače si ne morem razlagati tega
opozorila.«
»Ti tepec,« se je prikupno pridušila, njen pogled je imel podobo trnka, zakolje
se v živo meso in mu ne uideš več, »ti smešni, bolni tepec . ..«
»Liza,« je poklicala Parajeva čez mizo, »saj vas lahko kličem kar Liza, ali ne, vi
se gotovo spoznate na plošče.«
»Seveda! Z veseljem,« je precej privolila Liza, čakala sem na to že ves večer,
je pomislila in pohitela h gramofonu. Ko je zadonela melodija Spomin, so vsi
zadovoljno zaploskali. Liza je videla, kako ji je Parajeva komaj vidno namignila,
naj gre po plesalca. Spet so glasno zaploskali, ko si je izbrala gostitelja, nekje
je stal gramofon, nekje za velikim fikusom se je skrivala vijoličasta luč, ki ni
zmogla toplote in ne hlada, le skromno posebnost, čutila je, kako se ji Paraj
v ritmu počasnega sentimentalnega slovenskega valčka približuje, precej ga
je v trebuh, si je rekla, in za glavo je manjši od mene, »vroče ti je, kajne, Liza,«
je zaslišala njegov glas nekje na vratu, in tika me, nič bolj se ne poznam z njim
kot z njegovo ženo, »o, to še ni nič,« mu je odgovorila, hudomušno izzivajoče,
»bilo mi je že bolj vroče,« z vsakim ritmom mu postaja sapa težja, »škoda,
da me ni bilo takrat s tabo, ko ti je bilo še bolj vroče,« je znova začutila na
47
vratu njegove besede, imele pa so podobo lepljive slaščice, »gotovo je prelepo s
tabo, kadar ti je še bolj vroče,« gledala je Andreja, ko mu je odgovorila, »nič
še ni rečeno, da ne bi bili nekoč z mano, ko mi bo še bolj vroče,« začutila je,
kako mu je roka v njenem pasu postala močnejša, ujela se je z nasmehom nje-
gove žene, >K>na je bila vedno tako drobna in krhka,« je govoril Paraj, »nikoli
se je nisem upal objeti kot tebe, Liza, in zdaj je že šest mesecev v mavcu, pro-
sim, razumi me, pa saj ti nas moške razumeš, poznam te, Liza, ti nas razumeš,«
igla se je ustavila in podrsala po plošči, odtrgala se mu je s telesa in pohitela h
gramofonu.
»Tako. Zdaj boste zaplesali vsi!« je zaklicala Liza. »Noč in dan! Poje moja ljub-
ljenka Ella Fitzgerald ...«
Inženir Tomaž se je pobrigal za Lizo, Paraj je pohitel po Zobčevo, ostal je
Andrej, nasproti njega je obsedela Tomaževa, sramežljivo je sklenila roke v
naročju, kot sedemnajstletno dekle, ki je prvič zašlo na ples.
»Gospod Andrej,« ga je nagovorila Parajeva, »ne ozirajte se name, ne bo mi
dolgčas pri mizi, gledala bom plesalce, popeljite gospo Tomaževa... Tako rada
pleše...«
Tomaževa se je že dvignila in se mu napol sama približala, pri tem je zvila telo
v nekoliko prekričeč vprašaj, »ni res, da vas ne bi spravili v dobro voljo,« se
je posilila v smeh in se ga oklenila. Čutil je, kako se ne more premagati, da
ga ne bi vodila, krotil jo je z naglimi, nepričakovanimi obrati, začel je uživati
v tem, da se je morala zaradi tega kdaj pa kdaj presnečena ustaviti in takrat
se ji je zasvetila v očeh kljubovalna ihta, videl je Paraja, kako je plesal z
Zobčevo, natanko tako se je oklepa kot maloprej Lize, je pomislil, morebiti
ji govori celo natanko iste besede, si je rekel, ko je ujel njegove besede, »IVIagda,
škoda, da me ni bilo s tabo, ko ti je bilo še bolj vroče,« in nato čez nekaj tre-
nutkov, »poznam te, Magda, ti nas razumeš,« preplašil se je, ko je zaslišal,
da je začela Tomaževa tiho spremljati melodijo, nikoli nisem trpel, da bi mi
kdo pel. v uho, kadar plešem, prekleto, saj že več let nisem plesal, nerodno
prestavljal noge kot začetnik na plesnem tečaju, kaj zato tolikokrat trčim v
njeno stegno, prekleto, morebiti mi ga nastavlja, vlačuga stara, ali pa tudi ne,
ali pa tudi ne ...
»Gospa, imate Modugna?« je potem vprašala Liza,
»Prizanesi nam s tem kričačem!« je ugovarjal inženir in teatralično zakrilil
z rokami.
»Imam njegovo ploščo MODRO OBARVANO Z MODRIM,« je tiho rekla
Parajeva.
»Kar poiščite jo.«
48
Res jo je kmalu našla, nastavila iglo, nato pa sedla v naslanjač ob gramofonu in
se zamaknila v ritem, Andrej se ji je počasi približal.
»Kaže, da ne maraš plesati z mano,« je dejala, ne da bi ga pogledala.
»Kaj si nisva obljubila, da si ne bova nič domišljala?« se je nasmehnil Andrej,
sedela mu je globoko pod očmi.
»Saj res . ..«
»Poslovil se bom . ..«
»Za slovo je še prezgodaj .. . Sedi k meni...«
V profilu je čisto drugačna, je pomislil Andrej, vidim njeno drobno uho z
drobnim zlatim uhanom, pod njim se ji je vrat raznežil v popolno mehkobo,
prsi se ji močneje dvigajo, še je upehana od plesa, njena roka je tik moje, kaj
gledam žensko, kakršna je v resnici, brez vseh prekletih okraskov, brez spre-
nevedanja, brez oltarskega sija, ali pa sem vse doslej bil le jaz tisti, ki sem jim
obešal okraske, ki sem jih postavljal v oltarski sij, sem se jaz sprenevedal
pred njimi?
Liza je zamenjala ploščo. Paraj ni več izpustil Zobčeve, inženir se je smehljal
ženi, kaj se je njegovo svetovljanstvo že osulo, je pomislil Andrej, »po službeni
dolžnosti se smehlja,« je slišal reči Lizo, »in Magda je norica, najbrž so ji zme-
šale glavo Parajeve besede: ,Poznam te, Magda, ti nas razumeš!...'«
»Preveč ga je že popila,« je rekel Andrej.
Zavrtela se je nova plošča, oglasila se je MALA HACIENDA, »oh, ta je moja
plošča,« je šepnila Liza, Andrej je vstal in se ji nerodno praklonil za ples... Zelo
lahkotno pleše, si je rekel, za njeno postavo pohvalno lahkotno, veževa se le z
nekaj prsti leve Ln desne roke in z njeno levico, ki jo čutim na svojem ramenu,
»zelo so mi všeč meksikanski napevi,« je rekla, »tako daleč je njihova dežela,
živela bi na haciendi sredi široke ravnine, sredi neskončne ravnine, na hrbtu
konja bi divjala po njej, zemlja bi mi gorela pod nogami, in se zasopla vračala,«
po premolku ji je dejal, »tudi jaz imam včasih tako željo, neumno željo, vrag
vedi, vsak človek ima svojo malo haciendo,« japonska lutka naju venomer
spremlja s svojimi drobnimi, skrivnostnimi očmi, je pomislil, skrival je svoj
pogled pred njo, nenadoma je Liza okrenila glavo, njene ustnice so se ustavile
pred njegovimi, zdaj zdaj se bo razpočila na njih velika želja, pognal se bom
za njo do male haciende sredi brezmejne ravnine, je pomislil, in oba se bova
zasopla, »vsak človek Lma kdaj svojo malo haciendo,« je ponovil Andrej, »a ko
spregovori o njej, je že pravzaprav nima več,« Liza je ustnice spet umaknila,
morebiti je tudi ona začutila na sebi pogled japonske lutke, ustavila je svoj
korak ob stolu, na katerem je sedela Parajeva.
»Zal mi je vas, gospa,« je rekla.
49
»Hvala, Liza,« je rekla Parajeva skozi pršiv nasmesèk, »in prav lepo mi je . ..
2e nekdaj sem na plesih sedela med gledalci.. . Hvala, Liza ... Ne skrbite zame,
prav zares ne ..
Mala hacienda je medtem izzvenela v daljavo.
Paraj je ostal z Zobčevo v svojem kotu, venomer mu je kimala, ko ji je govoril
v uho, tudi Tomaž je z ženo čakal na novo ploščo, komaj je utegnil izpiti kozarec
rizlinga, v ženi je imel v tem svojem tihega tekmeca. Potem je Paraj prijel
Zobčevo pod roko odložila je bila jopico, pa je z rokami pokrivala svoja gola,
okrogla ramena, razgrela se je bila v lice, s svojo drobno, mično postavo in
patinirano srebrnimi lasmi je spominjala na barsko plesalko. Paraj se je obrnil
h gostom in zaklical:
»Gospa Magda me je nagovorila, naj ji pokažem svojo lovsko sobo . .. Takoj
bova nazaj .. . Dobil sem nove trofeje,« je še dodal in odhitel z njo v pritličje.
»Najbolj je ponosen na medveda s Pece,« je tiho rekla Parajeva.
Andrej je zaplesal z Lizo v nov ritem, postala je zamišljena, je pomislil Andrej,
morebiti zaradi Zobčeve, ne, ne, z zamišljenostjo si ni prav nič podobna; ko se
je zasukal, je znova ujel v pogled japonsko lutko, zdi.se mi, da je tu že od
vekomaj, mavec je zgolj pretveza, slepilo, etiketa za goste, večerna obleka ob
sprejemih, prepričan sem, da Parajeva tudi brez mavca ni drugačna, vedno sedi
na svojem mestu sredi pohištva in skrivnostno opazuje svet okrog sebe, opazuje
ga, a nikoli ne izreče nobene sodbe o njem, in o ljudeh, vse je nerazumljivo
skrito za njenim nasmeškom.
Ritem je postajal vse hitrejši, prehiteval se je v samem sebi, inženir Tomaž
se je z olikano požrtvovalnostjo pognal za njim, žena ni marala zaostajati,
nenadoma si je sezul čevlje, jih zalučal pod mizo, pri tem pa tacal kar naprej,
da je bil podoben ostarelemu cirkuškemu medvedu, ki pleše po taktih ciganskega
bobna, znenada je ženo spustil, ni ga več dohajala, brezumno je bil z ritmom,
odpel si je srajco, gumbi so se skotalili po tleh, razprl je svoje bele, poraščene
prsi, žena je nerodno stopicala okrog njega in mu ploskala takt, Andrej in Liza
sta se umaknila h gramofonu, da bi mu ne jemala prostora, gotovo se zdajle
spominja črnke iz bruseljskega bara, je pomislil Andrej, svojo svetlo, črno polt
razkazuje v trebušnem plesu, njena polt je mlada in prožna, njene noge so
vajene ritma dedov, njen trebuh nima petdeset let, divja, enkratna prvotnost,
kaj se vsak človek kdaj pa kdaj vrne vanjo?
In še preden je ritem dosegel svoj vrh, se je inženir Tomaž sesedel na stol,
roke so mu omahnile, le oči, ko da se mu še zmerom vrtijo v krogu ritma, sopel
je vse poča-sneje, »joj, vode, vode,« je zavreščala Tomaževa, »njegovo srce .. .«
»Na hodniku je voda,« je mirno rekla Parajeva, ne da bi premaknila prst na
roki.
50
Liza je pograbila kozarec in se pognala na hodnik, medtem je Andrej pomagal
Tomaževi, položila sta ga na kavč, dajali so mu vode, a je zmedeno odkimaval,
da niso vedeli, ali ne more ali noče odpreti ust, »ne s silo, ne s silo, saj se bo
zadušil,« je prestrašeno govorila Liza Mahova, »malo počakajmo,« videli so,
kako so se mu ustavljale oči, »oh, pojdimo po zdravnika,« je jadikovala Toma-
ževa, »o bog, njegovo srce, ustavilo se mu bo,« slišali so Parajevo, »Liza, stopite
v spalnico, na posteljni omarici boste našli kapljice,« popil je nekaj kapljic in
nato še pol kozarca vode, popravljal se je, a je še gledal vanje, ko da šele želi
prepoznati njihove obraze, »najbolje je, da se zdaj malo odpočije, boste videli,
da mu bo bolje,« jih je mirila Parajeva, »ne vem, kaj ga je nenadoma prijelo,«
je rekla Tomaževa, z robcem mu je brisala potno čelo, vrat in prsi, inženir je
obležal miren, obe roki si je položil na srce, obraz se mu je spreminjal v novo
bledico . ..
»Morala bi z njim domov,« je po premolku dejala Tomaževa, sedela je ob njem
in ga venomer gledala.
»Počakajte raje še malo,« je rekla Liza.
Iz pritličja se je vrnil Paraj, na odpeto srajco mu je visela kravata, z roko
si je popravljal lase.
»Prišli so po gospo Zobčevo,« je rekel z glasom, ki se mu je vidno napenjal v
razdraženosti, in stopil do točilne mizice. »Liza, ali vi veste, kje je njena
torbica?«
»Tu,« je rekla Liza, a jo je obdržala v roki.
»Gospa Zobčeva čaka nanjo,« je rekel, »dajte mi jo.«
»Sama jo bom nesla.«
»Dajte jo meni,« je ponovil Paraj, ni mogel več prikrivati razburjenosti, prav-
zaprav pa niti ni videti, da se v tem pogledu prizadeva, je pomislil Andrej.
»Ne trudite se, gospod Paraj,« je vztrajala Liza in stopila mimo njega.
»Ve ženske, hudiča nas razumete,« je tedaj zaslišala njegove besede, imele so
obliž polnokrvnega očitka, in potem: »Na, vzemite še njeno jopico. ..«
Andrej je obsedel pri glasbeni mizici. Paraj se je obrnil k mizi in si natočil
poln kozarec, »o, kaj pa je Borisu,« je vprašal čez prazni drevored steklenic,
da mu je prišlo čisto nenadoma, slabo srce ima, je pojasnjevalala Tomaževa, a
saj mu je že bolje, »kako je dragica,« je Paraj nagovoril ženo, »lepo sem se
zabavala,« mu je odgovorila, »in, Andrej, vi nič ne pijete,« ga je pogledal Paraj,
vzel z mize kozarec in mu ga ponudil, »nikar se ne dolgočasite, z Angelco ni-
mava rada, če se najini gosti dolgočasijo, ali ne,« vrnil se je k mizi in sedel k
ženi, »bila je tako presnečena, gospa Magda, ko je zagledala moje trofeje, hm, ni
se mogla načuditi medvedu, saj sem vedel, vso noč se mi bo zdaj sanjalo o njem,
51
mi je rekla,« je govoril Paraj, »Andrej, tak dajte, zavrtite nam še kakšno ploščo,«
se je spet zasukal k njemu, »dajte, prosim vas..,«
Poiskal je med ploščami, nekaj časa izbiral, prebiral naslove, nobenega pra-
vega naslova ni več, si je rekel, kaj smo že vse preigrali? NatO' je vzel ploščo
na slepo in nastavil iglo. Oglasila se je tiha, počasna melodija.
Liza Mahova se je vrnila ni obstala pri vratih, Parajeva jo je za hip prestregla
z nasmeškom, nato se je sprehodila do Andreja in se začudila: »Kje si staknil
to ploščo?«
»Kar tako sem jo izbral...«
»Melodija ni preveč znana,« je rekla Liza. »Zdi se mi, da je naslov NIHCE
VEC ali nekaj takega... Rada jo poslušam...« In potem je nekoliko tiše
pristavila: »Se ti ne zdi, Andrej, da je gospa Parajeva kot japonska lutka?«
Stanovala je v mansardnem stanovanju nad paviljonom Trgovskega doma.
Bilo je že dosti čez polnoč, ko ata prečkala prostrano ploščad pred domom,
jesenska noč je vlekla po tleh svoj težki vodenični trebuh, pod drevjem je
napadlo za pol čevlja listja, gobaste neonske svetilke s svojo bledikasto lučjo
niso poznale pramenov, dvorišča stanovanjskih hiš za Trgovskim domom, ki
so bila čez dan polna otrok, so počivala v mrzli praznosti.
»Hladno mi je,« je rekla, »pohitiva ...«
Držala se ga je za roko, ko sta se vzpenjala po stopnicah paviljona, po dolgi,
napol pokriti terasi do njene sobe, prižgala je luč. Soba je bila velika, imela
je eno samo veliko okno, svetlo pohištvo je izbrano s srečno uporabljenim
posluhom, je pomislil Andrej, in tudi razporejeno je s posluhom, na steni
je visela ena sama slika pod steklom, kopija Groharjevega Sejalca. Vrata na
desni so vodila v kopalnico.
Slekla si je jopico in prižgala še svetilko na posteljni omarici, pod strop je
švignila stožčasta svetloba.
»Skopala se bom,« je rekla, »ne morem taka v posteljo ... Glej, poskusi te
copate. Zadnjič je bil oče tukaj, pozabil jih je.,. Precej bom ... Potem se
lahko umiješ še ti, mislim, da bo za oba dovolj tople vode v bojlerju ...«
Slišal je, kako je zašumela voda, potem je vse utihnilo, obsedel je na robu
postelje. Vse je tako prekleto enostavno, je pomislil, prvič sem v tej sobi,
a je vseeno tako prekleto enostavno: štiri stene, strop, pod, svetilke, postelja,
posteljna omarica, copati, spominek s planinske koče, skratka samsko stano-
vanje, ki ga oddajajo za tri tisoč dinarjev, okna so še nova, ne zapirajo se
dobro, med njimi je čisto enostavna reža za zrak ... Nevarno enostavno? Glej?
to sem pa jaz, nenadoma šine vame: nevarno enostavno? Ubil bi se, res se
bi ubil zavoljo te preklete besede... Ali pa tudi ne ...
52
Liza se je vrnila v morsko modri pižami, lase si je na novo počesala. »Kar
pojdi, vode je dovolj,« je rekla.
Umil se je do pasu, mlačna voda ga je poživila. Na polici pred ogledalom
je našel polno drobnarij iz njenega vsakdanjega življenja: kozarec z zobno
ščetko, lasne sponke, šminko, kreme, steklenico s kolonjsko, še dišečo po
njeni polti, na šminki je ostala sled njenih ustnic, ostal je vonj po sveži
morsko modri pižami, zdi se mi, da me bo vsak trenutek premagalo neumno
pričakovanje, klic ohromelosti je v njem, pri Parajevih se mi to ves večer ni
pripetilo, hm, tam me je obsedel občutek nepoznane svobode, preteklost, pri-
hodnost sta se z lahkoto zgubili v njej, upal sem, da bo trajalo do jutra,
vsaj do jutra, a saj ga bom premagal, ta prekleti trenutek pričakovanja, prej
ne stopim iz kopalnice... Poklicala me je! To je kot nalašč, neumni trenutek
je mimo, se je razveselil, nič več tesnobne ohromelosti, znova je tu neznani
občutek svobode, nobene teže ne čutim.
Liza je bila že v postelji, do pasu si je potegnila odejo. Na laseh se ji je
odbijala luč, roka ji je počivala v naročju. Bolj neumno me ni mogla pričakati,
si je rekel, tako pričakujejo junakinje svoje junake v dramatičnih dramah,
vse je zanosno imenitno zrežirano, da se parajo srca zvestim zakonskim ženam
in ostarelim devicam, ki so se nagnetle v parterju, in se v pasu preščipnjenim
gimnazijkam uresničujejo velike sanje, ne maram tega, slišiš, Liza, ne maram,
se je zaklinjal, legel je k njej, nocoj ne maram tega, ne delaj tega z mano,
nocoj ne...
»Kako dišiš po mrzli vodi,« je rekla in mu pritisnila obraz na prsi, vsa se
ga je oklenila, »kako dišiš po suhem senu,« je rekel in pritiskal lice na njeno
rame, »lasno vodo imam tako, veš,« se je nasmehnila, »a vseeno dišiš po
suhem, svežem senu,« je ponavljal, »resničnem suhem senu ...«
Resničnost se je razširila v njem v en sam dolg trenutek, kot lijak je stala
nad njim, ožil se je daleč navzven, tam čakam spet nase, je pomislil, sam
se bom moral vrniti sebi, ničesar ne bom mogel vzeti s sabo skozi njegovo
ožino, niti drobca teh trenutkov ne, čeprav je nesebična, nase ne misli ali
pa je z vsem zadovoljna, ni razvajena, vsaka njena kretnja je kot življenje,
ki ima svoje lepe, ravne poti, prijetne hišice sredi travnikov, dobre ljudi v
njih, živijo le za svoj kruh, nič tatov in razbojnikov, vreme po koledarju,
ljubezen zaradi otrok, «-Andrej, močan si,« mu je kdaj pa kdaj pošepnila,
»lepo mi je, če si močan,« kaj mi mar, da bo kmalu dan, naj ne bo več
dneva, naj ne bo ničesar več... Liza ...
Naj ne bo ničesar več, si je ponavljal še potem, ko sta negibno obležala drug
ob di-ugem.
ђЗ
»Nisem mislil, da me bo nocoj zapeljala mis Portoroža,« je rekel po osladkano
trudnem premolku. »Andrej ... Ne bodi hudoben z mano ..
Čutil je, kako so brez boleče sledi zginjale vse njegove hipoteze o item, kaj
bi mu prineslo spolno občevanje z drugo žensko, postavljal si jih je v samotnih
urah osamljenosti, sredi noči, ko si je Barbara v spanju razkrila ramena, napi-
hovale so se v njem po daljši spolni vzdržanosti, in že v prvih letih, ko se
mu je predajala z ledom v očeh. V razpetem sanjarjenju rojene hipoteze so
se zdaj raztopile kot snežinke, ki padejo na topla tla, nič veličastnega zanosa
in nič lepe strahotnosti ni našel v gibih njunih teles, in dobil sem odgovor
za svojo radovednst, kako bi se z mano obnašala dmga ženska, je pomislil,
bila je izrastek mojih hipotez, a ne vem, zakaj se ta hip slabo počutim, ko
da nisem vajen te resničnosti, na bruhanje mi gre kot otroku, ki prvič okusi
novo jed, nisem vajen občevati z žensko, ki se ji pretaka po žilah samo kri
in nič drugega kot kri, zbegan sem kot sedemnajstletni fant, ki je prvič legel
k izkušeni ženski, zdaj pa ne ve, naj svoje dejanje imenuje greh ali zmago-
slavje, in glej, njena dojka, ki jo le napol pokriva morsko modra pižama,
ni iz rožnatega ledu ...
»Tako malo vem o tebi,« je rekla tiho in mu z roku grebla po laseh, »čeprav
se skora vsak dan srečujeva v železarni.«
»Motilo bi te, če bi vedela več o meni.«
»Mene pa moti, ker me poznaš premalo ... Večer pri Parajevih bi bil zame
drugačen, če bi to opravila že prej... Ne, ne, pusti me . .. Moti me in konec.
Spada k mojim slabostim, ne morem pomagati. Toda nikoli me ne moti, kaj
si kdo misli o meni potem, ko mu odigram ploščo s svojo zgodbo ... S sedem-
najstimi leti sem bila že povsem odrasla. Mama je imela čez glavo opraviti
z očetom, venomer ga je lovila po gostilnah, ni se dosti brigala zame . .. Ženske
smo matere le toliko, kolikor možnosti imamo kot ljubice. .. Kjerkoli sem
se prikazala, so se obešali name, najhuje sem prenašala spolzke opazke, zasov-
ražila sem jih ... Skovala sem si celo pravi načrt, izigravala sem opazkarje
do skrajne možnosti, potem pa se nenadoma nisem več zmenila zanje. .. Bilo
je samo enkrat, ko sem pogrešila v svojem načrtu .. . Preživljala sem počitnice
na morju, spoznala sem se z zgovornim fantom, izdajal se je za študenta
arheologije, pomisli, pozneje sem zvedela, da je frizer... Saj smo ga komaj
našli, šlo je za otroka, danes je star že sedem let, pri mami živi... A me ni
izučilo... Se živim od enega dopusta na morju do drugega, spet bi verjela
zgovornemu fantu, če bi se izdajal za študenta arheologije, pomisli, to priča-
kovanje mi je ostalo, a poročila se najbrž ne bom nikoli. ..«
»Liza, samo šališ se, tisto o pričakovanju si omenila kar tako, in glede poroke
si ničesar ne očitaj .. .«
54
»Saj res ... Ti si poročen že deset let... Po sedmih letih, pravijo, se v zakonu
obrne na eno ali drugo stran.«
»Dovolj dobra ljudska modrost, a zame ne velja.«
»Kako ne velja?«
»Pri meni se ni imelo kaj obrniti, pri meni je vse že od vekomaj .. . Ne vem,
toda včasih se mi zazdi, da prenekateri človek že na prvi postaji sede v napačen
vlak, pelje se v napačno smer, s tujimi ljudmi, skozi tuje pokrajine . ..
»Tudi jaz verujem v usodo ...«
»Motiš se, ne verujem v ničesar in tudi ne v usodo, kaj vem, morebiti je to
moja usoda, toda prepričan sem, čeprav pravzaprav nimam nobenega prepri-
čanja, slišiš, da sem čisto zavestno stopil v napačen vlak.«
»Glej ga, pa prestopi v pravi vlak!« je dejala smeje. »Se imaš čas.«
»Oh norica, to je tisto, da ima človek le po en vlak, to je tisto, prav gotovo
nisem potuhtal nič novega, o tem najdeš vse zapisano že pri starih Kitajcih ...«
Dobro je ito, da se v meni vse odpira, je pomislil, saj vendar morajo biti
nekje špranje tudi do mojih spoznanj, do moje resnice in do mojih načel, dobro
je, da se je v meni sprožil nevidni plaz, dolga leta sem čakal nanj, tistega
popoldneva, ko je oče po enem letu spet znenada sedel za klavir, se je začelo
— kaj je glas drobne tipke na klavirju dovolj za največji plaz — imam pre-
kleto upanje, da bo nekam zgrmelo in se nekje ustavilo, a da se bo pri tem
tudi kaj razbilo, to upanje imam še posebej.
»Glej, štiri je že ura, začelo se bo daniti,« je rekla, »začuda, nič še nisem
zaspana.«
»Boš mogla zjutraj v službo?«
»Prst;« se je nasmehnila in mu položila kazalec na usta. »Ne misliva še na
službo... Zdaj ne še, ko me nič več ne moti, povedala sem ti, kar moraš
vedeti o meni.«
»Se vsakemu izpoveš? Si se izpovedala nocoj tudi Paraju? Veliko sta si imela
povedati. ..«
»Andrej, spet si hudoben ... Ne maram tega...«
»Oprosti... To sodi k vožnji v mojem vlaku.«
»S Parajem sem le malo govorila, on je imel besedo,« je rekla. »In potem
je govoril tudi z Magdo... Ni imela opraviti s Paraji že s sedemnajstim letom
kot jaz, vidi se ji, da nima svoje zgodbe ... Stala je spodaj pri vratih v lovsko
sobo, ko sem prišla po stopnicah, ramena so se ji tresla v ihtenju, ,prekleti
stari prasec,' je hlipala in grizla robec, ,hotel je imeti še eno trofejo,' nato
je pograbila torbico in zbežala, zdaj šele čutim, kako prav sem storila, da ji
nisem rekla nobene besede v tolažbo ...«
05
»Ne bom pozabil, kako se je njen mož popoldne v kavarni bojeval za svoje
stališče, zavidal sem mu, čeprav nisem bil v vseh stvareh na njegovi strani,
molčal sem in se bojeval v samem sebi, zdaj sem pritrdil temu zdaj drugemu,
skušal sem poiskati tudi kakšen svoj odgovor, nisem ga našel, sploh ne vem,
kdo ima prav na tem prekletem svetu ...«
»Mene to še malo ne zanima,« je rekla Liza.
»S tabo je bolje ... Morebiti nisi sedla v čisto dober vlak, a vsaj nisi sedla
v napačen vlak.«
»Ne ugaja mi, do govoriš vedno, kot bi brala modrosti v knjigah,« se je naga-
jivo našobila.
»Veš, tudi meni ne ugaja, saj to je tisto. ..«
Sunkoma mu je zasadila roko globoko za srajco, kaj me je topli nož prerezal
na dvoje, si je rekel, misli so se mi razpočile kot balon, razcefrane so zaplavale
po zraku, že se pogrezam v sproščeno mlahavost, prekleto, veliko je vreden
občutek, da je dan še daleč.	(Poglavje romana)
Socialne, psihološke in zdravstvene značilnosti
delinkventnih in nedelinkventnih alkoholikov""
dr. Ljubo Bavcon
Inštitut za kriminologijo je oktobra leta 1962 oddal Skladu Borisa Kidriča
študijo o raziskavi socialnih, psiholoških in zdravstvenih značilnosti delink-
ventnih in nedelinkventnih alkoholikov.
Raziskava je bila načrtovana in organizirana tako, da bi odgovorila na nekaj
vprašanj, in sicer:
1.	V kakšnih življenjskih razmerah so zrasli ljudje, ki so postali vdani alko-
holu in ki so zaradi tega prišli navzkriž s pravili družbenega sožitja.
2.	Kakšne so značilne osebnostne poteze anketirancev.
3.	Kakšne vrste in oblike alkoholizma najdemo pri anketirancih, zakaj popivajo
in kako reagirajo na alkohol.
4.	Katera kazniva dejanja in prekrški se najpogosteje pojavljajo v zvezi z alko-
holizmom, kako alkoholizem vpliva na povratništvo in na druge pojave druž-
benega nereda.
5.	Kakšni preventivni, represivni in terapevtični ukrepi so bili uporabljeni
zoper anketirance in kako so nanje vplivali.
Odgovori na vsa ta vprašanja seveda niso mogli biti popolni. Vendar pa menimo,
da izpolnjujejo na.šo podobo o alkoholizmu in o kriminaliteti, ki je z njim v
• Članek Je bil objavljen v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo, stran 165, št. 4, leto 1962.
56
zvezi. Upamo, da bodo spoznanja, ki nam jih prinaša ta raziskava, lahko vpli-
vala na preventivno, terapevtično in represivno dejavnost pristojnih državnih
in družbenih organov, družbenih organizacij in strokovnih služb.
Sklepi, ki jih objavljamo, so sinteza obširnih obdelav, preverjanj in izračunov.
V	tem okviru seveda ni mogoče pojasniti metod, ki so bile uporabljene pri
zbiranju gradiva in pri njegovi obdelavi. Kdor bo želel, se bo lahko s tem
seznanil v obširni publikaciji, ki bo izšla pri Univerzitetni založbi. Piscu teh
sklepov se zdi končno potrebno povedati še to, da je njegova zasluga samo v
bolj ali manj uspelem povzetku ugotovitev in spoznanj, do katerih so prišli
pri obdelavi gradiva vsi sodelavci in soavtorji, in sicer: dr. Miloš Kobal, Janez
Pečar, Boris Uderman in podpi.sani.
I.	»
Sklepi študije o socialnih, psiholoških in zdravstvenih značilnostih delinkventnih
in nedelinkventnih alkoholikov poskušajo podati pregled najpomembnejših
ugotovitev, ki izhajajo iz raziskave, in sicer tako, kot so bila v začetku postav-
ljena vprašanja. Za izdelavo sklepov smo uporabili dvoje metod.
Prva metoda naj nam pomaga izbrati in diferencirati tiste okoliščine in čini-
telje, ki se pri anketirancih najpogosteje pojavljajo v zvezi z alkoholizmom in
njihovo delinkventnostjo in ki bi nam vsaj v obliki hipotez dovoljevali sklepati
o zvezah med posameznimi dejstvi ali skupinami dejstev ter alkoholomanijo in
delinkventnostjo. V ta namen smo iz vseh dejstev, ki jih obsega raziskava izbrali
tista, ki jih po splošni presoji in ob podatkih te raziskave lahko ovrednotimo
z negativnim predznakom. Gre za taka dejstva in okoliščine iz življenjske zgo-
dovine in osebnostne slike anketiranca, ki pomenijo poseben pritisk, posebno
neugodnost za njegov razvoj z razliko od normalnih, standardnih okoliščin, ki
jih vrednotimo kot ugodne ali v.saj ne neugodne. S tega izhodišča smo pri vseh
anketirancih prešteli vse izbrane negativne znake in izračunali koeficiente
obremenjenosti s takimi neugodnimi okoliščinami za tri temeljne supine anke-
tirancev.
Druga metoda pa upošteva to, kar je bilo že povedano ob prikazu podatkov v
tabelah in grafikonih, oziroma razvija misli in hipoteze, ki iz izračunanih
podatkov izhajajo.
1. V kakšnih življenjskih razmerah so zrasli ljudje, ki so postali vdani alkoholu
in ki so zaradi vdanosti alkoholu prišli navzkriž s pravili družbenega sožitja.
V	splošnem lahko ugotovimo, da so anketiranci rasli in živeli v dokaj neugodnih
življenjskih razmerah. Primerjav s prebivalstvom sploh v tem pogledu nismo
mogli napraviti. Izmed 22 okoliščin, ki smo jih izbrali kot negativne, je po-
vprečno vsak anketiranec obremenjen vsaj s 4,48 negativnimi znaki. Za mla-
dostno obdobje smo izbrali tele znake: nezakonski otrok, imel mačeho, starši
so živeli v prepirih, starši so živeli ločeno, ni imel lastne postelje, spal z več
osebami v istem prostoru. Vsak od anketirancev je bil obremenjen povprečno
z eno izmed naštetih okoliščin. Največkrat pa se pojavljajo okoliščine: ni imel
lastne postelje, in starši so živeli v prepirih. Toda če so te okoli.ščine kaj vplivale
na to, da so postali anketiranci alkoholomani, potem moramo ugotoviti, da pre-
57
težno niso vplivale na to, da so postali še delinkventni. V povprečju je namreč
obremenjenost delinkvetnih nekoliko manjša kot nedelinkventnih. Glede po-
sameznih znakov pa lahko trdimo, da izrazito materialne okoliščine življenja
v mladosti niso dosti vplivale. Ni posebno pomembno, ali je anketiranec imel
lastno posteljo ali ne, ali je spal sam ali z več osebami v istem spalnem prostoru
in podobno. Pač pa najdemo nekatere značilnosti v položaju, ki ga je imel
posameznik v družbi in širšem okolju in v vzdušju, ki ga je obdajalo. Pokazalo
se je namreč, da ni vseeno, če je bil anketiranec nezakonski otrok, če so živeli
starši v prepirih oziroma ločeno. Te okoliščine najdemo poudarjene pri skupini
upravno kaznovanih in sodno kaznovanih. Ti podatki dovoljujejo sklep, po
katerem so za zdrav razvoj otroka dosti bolj pomembni urejeni medosebni
in emocionalni odnošaji v družini in v okolju, kot pa materialne življenjske
okoliščine. To spoznanje utegre biti pomembno tudi za prihodnjo preventivno
dejavnost tako v smeri preprečevanja alkoholizma kot tudi kriminalitete. Druga
skupina podatkov s področja življenjskih razmer zajema poznejše življenje, in
sicer: brez šolske izobrazbe, nekvalificiran delavec, nezaposlen in delomrznež,
velikokrat menja bivališče in službo, razvezan, se ne razume z zakonskim
drugom, zakonski drug rad pije, nima stanovanja, stanuje pri bivšem zakonskem
drugu.
Koeficient povprečne obremenjenosti s temi okoliščinami je 1,38, skupina nede-
linkventnih je obremenjena z koeficientom 1,15, upravno kaznovani z 1,50 in
sodno kaznovani z 1,42. Vsa skupina delinkventnih je torej nekoliko bolj obre-
menjena v vseh pogledih, glede posameznih okoliščin pa se kažeta dejstvi, da je
človek brez izobrazbe sploh in še posebej brez strokovne kvalifikacije, še
posebno obremenilni, zlasti za skupino upravno kaznovanih. Skupina sodno
kaznovanih izstopa še posebej glede na nezaposlenost, nestalnost in glede raz-
vezanosti in slabih stanovanjskih razmer. Vendar moramo upoštevati, da so
razen šolske izobrazbe in strokovne kvalifikacije tudi vse druge okoliščine lahko
že posledica popivanja, zaradi tega pa se približujejo tudi vsi koeficienti po-
vprečju, oziroma odstopajo le pri sodno kaznovanih, ki so, kot kaže, moralno-
etično najbolj depravirani.
Tretja skupina podatkov s področja življenjskih razmer zajema psihične obre-
menitve v življenju, kakor so jih navajali anketiranci. Te obsegajo: težko mla-
dost, vojna doživetja, nesoglasja v zakonu, prejšnja kaznovanja in sedanje eko-
nomske težave. Glede tega smo našli prav majhne razločke med posameznimi
skupinami, vendar pa najbrž ne smemo spregledati tega, da je vsak izmed
anketirancev obremenjen z 1,16 teh okoliščin. Primerjav s prebivalstvom v
splošnem nismo mogli narediti, zdi pa se, da bi tud v tem pogledu anketiranci
ne izstopili.
S to metodo smo torej mogli izolirati glede življenjskih razmer v mladosti in
pozneje, kot pomembne za razvoj alkoholomanije in še posebej delinkventnosti,
zlasti naslednje okoliščine:
1.	nezakonsko rojstvo,
2.	prepiri in nesoglasja staršev,
3.	ločeno življenje staršev,
4.	pomanjkljiva šolska izobrazba,
5.	pomanjkanje strokovne kvalifikacije.
58
Razumljivo je, da s tem ne trdimo, da bo postal vsak, kdor ima te znake, že
zagotovo alkoholoman in delinkvent. Morda pa ni pretirano, če ugotovimo, da bo
tisti, ki te znake ima, v določenih okoliščinah laže zašel na to pot.
Mimo te splošne ugotovitve pa izhajajo iz te študije v zvezi z življenjskimi
razmerami anketirancev še nekateri sklepi, ki jih je vredno omeniti.
Z metodo izračunavanja koeficientov se je pokazalo, da glede materialnih raz-
mer, v katerih so živeli anketiranci v mladosti, ni pomembnih razločkov med
našimi skupinami. Poudariti pa je treba, da tudi te okoliščine niso brez pomena,
saj se je npr. pokazalo, da so kasneje v življenju dosegli boljše stanovanjske
razmere tisti anketiranci, ki so imeli že v mladosti lastno posteljo in sploh
boljše življenjske razmere. Revščina, zaostalost, neznanje in podobno sami sebe
reproduciraj o, in kdor se hoče iz tega izvleči samo z lastnimi silami, ima pogosto
velike težave ali sploh doživi neuspeh. Spričo tega ni neutemeljeno zahtevati,
naj se loti zlasti služba socialnega varstva svoje naloge s tega vidika. Otrokom
in mladim ljudem je treba ustvariti kar najbolj ugodne življenjske razmere,
da bodo mogli rasti v zdrave, normalne ljudi in državljane.
V zvezi s tem moramo opozoriti, da je imelo 89 anketirancev skupno 240 otrok
ali skoraj vsak po tri. Glede na razmere v Sloveniji zaznamujemo pri alko-
holikih presežek. To bi bilo lahko prav razveseljivo, če ne bi vedeli, v kakšnih
okoliščinah živijo in se razvijajo ti otroci (glej str. 76 in nasi.). Podatki kažejo,
da imajo 79 °/o vseh otrok tisti anketiranci, ki so ali brez šolske izobrazbe, ali
pa imajo neurejene razmere v družini. Ker se te okoliščine povezujejo z vsemi
drugimi kar najbolj negativnimi okoliščinami, si lahko predstavljamo, kako
močno so ti otroci ogroženi. Tudi tu moramo opozoriti na velike razločke, ki so
med našimi osnovnimi skupinami. V skupini delinkventnih odpade na tiste
anketirance, ki imajo zgornje negativne okoliščine, 59 "/o otrok. V skupini de-
linkventnih (upravno in sodno kaznovanih skupaj) pa odpade na tiste, ki imajo
pomanjkljivo šolsko izobrazbo, ki so nekvalificirani delavci in imajo neurejene
družinske razmere, kar 91'"/« otrok. Očitno je torej, da je nujna učinkovita
intervencija pristojnih organov za zaščito teh in vseh drugih ogroženih otrok.
Opozorimo naj tudi na ne tako majhno skupino razvezancev in vdovelih anke-
tirancev, ki se kaže v številnih pogledih hudo obremenjena. Tu najdemo največ
pavperizma, beraštva, splošne in zdravstvene neprilagojenosti, asocialnosti in
antisoeialnosti. Skratka, ti ljudje ekonomsko in socialno propadajo in pomenijo
poseben problem za našo varnostno, socialno in zdravstveno službo. Vse tri
pravkar omenjene službe se z njimi nenehno ukvarjajo, vendar pa kar po vrsti
z neprimernimi in neučinkovitimi ukrepi. Kaznovanje nič ne zaleže, socialne
podpore porabijo za alkohol, zdravstvena služba pa ni ne materialno ne ka-
drovsko usposobljena za njihovo obravnavanje. S tega področja naj omenimo
še, da živi kar 50 "/o anketirancev v slabih in neznosnih stanovanjskih razmerah.
Ta podatek je močno značilen, saj tega nikakor ni mogoče trditi tudi za pre-
bivalstvo v splošnem. Lahko se seveda postavimo na stališče, da so si tega
prizadeti sami krivi, saj popivajo, so delinkventni, se ne pobrigajo in podobno.
Toda s takim stališčem že vnaprej zapiramo tudi vsako možnost, da bi se tako
stanje izboljšalo. Vendar pa bo treba posvetiti pozornost tudi temu, saj gre v
prvi vrsti za otroke in za druge svojce, razen tega pa lahko z ureditvijo stano-
vanjskih razmer odpade spet eden izmed činiteljev alkoholomanije in delin-
kventnosti.
59
2. Osebnost anketirancev
Z metodo izračunavanja koeficientov smo poskušali tudi glede osebnosti anke-
tirancev izolirati podatke, ki bi utegnili biti pomembni. Negativne okoliščine
smo razdelili na štiri skupine, in sicer:
1.	Obremenjenost staršev (duševne bolezni, nevrotične motnje, alkoholizem).
2.	Inteligentnost in prilagojenost.
3.	Zdravstveno stanje (bolezni, ki jih je prebolel, sedanje zdravstveno stanje).
4.	Zakaj pije (objektivizirani vzrok: osebnostne motnje, konflikti in napetosti).
Glede obremenjenosti staršev in drugih bližnjih sorodnikov smo dobili v pov-
prečju koeficient 1,02, kar pomeni, da je imel povprečno vsak anketiranec v
družini nekoga, ki je bil duševno bolan, nevrotičen ali alkoholik. Daleč najbolj
pogoista je navedba o alkoholizmu v družini. Ostali dve navedbi sta kar petkrat
manjši. Razločki med osnovnimi skupinami so očitni. Koeficient za nedelin-
kventne skupine znaša 0,88, za skupine upravno kaznovanih 1,20, za skupino
sodno kaznovanih pa 1,01. Zanimivo je, da glede alkoholizma v družinah anke-
tirancev ni razločka. Vse tri skupine so glede tega enakomerno obremenjene.
Večji so razločki glede duševnih bolezni in nevrotičnih motenj, kjer najbolj
izstopa skupina upravno kaznovanih, nekoliko bolj je obremenjena zlasti z
duševnimi boleznimi v družini, tudi skupina sodno kaznovanih.
Skupina upravno kaznovanih anketirancev se že v vseh dosedanjih razglab-
ljanjih kaže kot najbolj obremenjena. Duševne bolezni in nevrotične motnje pri
starših ali sploh v ožji družini je treba prav tako upoštevati kot enega izmed
pogojev, ki pri drugih ugodnih okoliščinah lahko vodi v alkoholizem in de-
linkventnost. Ugotovili smo že, da je alkoholizem v družini najpogostejša na-
vedba. Pri anketirancih ga najdemo v več kot 80 ®/o. Ob tej in ob vseh drugih
podobnih ugotovitvah tujih raziskav ne bo pač nobenega dvoma, da je alkoho-
lizem v družini činitelj, ki skoraj neizbežno reproducira samega sebe pri po-
tomstvu. Kdor je že v mladosti videl in spoznal, kako se lahko reagira na
življenjske težave, ta bo pač laže posegel po tem načinu reagiranja, če bo zašel
v take težave. Iz tega izhaja tudi potreba po učinkovitih ukrepih za zdravljenje
ali vsaj za izolacijo alkoholikov, ki bi lahko s svojo vdanostjo alkoholu >K>kužili«
tudi svoje potomstvo oziroma mlajše brate in sestre. Tudi ukrepi za zdravljenje
in zatiranje že današnjega alkoholizma so hkrati preventivne narave.
Naslednja skupina negativnih znakov se tiče dveh psiholoških in dveh splošno
zdravstvenih značilnosti. Med negativne znake smo šteli podpovpi-ečno in pod-
normalno inteligentnost ter zelo slabo in slabo splošno osebnostno prilagojenost.
Prav tako smo šteli kot negativen znak vsako navedbo o hujših boleznih, po-
škodbah in podobnem v mladosti ter navedbe o slabem trenutnem zdravstvenem
stanju.
Podatki nam kažejo, da je v povprečju nekaj manj kot polovica anketirancev
podpovprečno ali podnormalno inteligentna, pri tem pa je razloček med nede-
linkventnimi in upravno kaznovanimi močno značilen. Med upravno kaznova-
nimi je relativno še enkrat več podpovprečnih in podnormalnih kot med nede-
linkventnimi, medtem ko se delinkventni približujejo povprečju.
Podobno ugotovimo tudi glede prilagojenosti. Skupina upravno kaznovanih je
precej bolj obremenjena kot skupina nedelinkventnih, zanimivo pa je, da naj-
60
demo nekaj večjo obremenjenost tudi pri sodno kaznovanih. V celoti kažejo vsi
anketiranci slabšo in slabo prilagojenost osnovnim življenjskim situacijam
(koeficient 0,57). Izračun koeficientov nam pokaže tudi dokaj večjo obreme-
njenost z boleznimi v preteklosti in s sedanjimi boleznimi pri skupini upravno
kaznovanih. Sedanje zdravstveno stanje nedelinkvetnih je več kot še enkrat
boljše kot zdravstveno stanje upravno kaznovanih anketirancev. Sodno kazno-
vani anketiranci se, kot po večini, tudi tu približujejo povprečju.
V splošnem torej lahko sklepamo, da se nižja inteligentnost in slabša prilago-
jenost pojavljata precejkrat kot činitelja, ki prispevata k razvoju delinkvent-
nosti tistega, ki je že vdan alkoholu. Delinkventnost je tu mišljena v širšem
pomenu. Poudariti je namreč treba, da je ta vpliv manj očiten pri delinkventnih
v ožjem pomenu besede kot pa pri storilcih prekrškov. Pri storilcih prekrškov
imamo opraviti s pasivnimi ljudmi, ki se vdajajo beračenju, potepanju, popi-
vanju, brezdelju, ki le tu in tam priložnostno storijo kakšno kaznivo dejanje,
ki so manj inteligentni, v splošnem slabše prilagojeni in slabšega zdravja, z eno
besedo, zapuščeni in zanemarjeni.
Kot je bilo v tej študiji že večkrat omenjeno, gre pri tej skupini povečini za
ljudi, ki jih lahko štejemo v družbeno usedlino in za katere bi morali kar
najbolj hitro poskrbeti na primeren način. Videli smo, da so glede te skupine
brezuspešni vsi represivni in tudi drugi ukrepi, pogosto tudi strokovna terapija
odpove. Edina primerna rešitev za ta del naših anketirancev, in z njimi vred
za vse njim enake*, bi bila oddaja v primerne delovno-zaščitne zavode, kjer
bi ob primerni zaposlitvi, oskrbi in zdravniški pomoči šele mogli najti človeka
vredno življenje. Ni izključeno, da bi se nekateri med njimi lahko še kdaj vrnili
v družbo kot njeni koristni člani.
Tretja skupina podatkov o osebnosti anketirancev zadeva vprašanje, zakaj
pijejo. Izmed štirih objektivnosti bolj ali manj približanih vzrokov smo izbrali
kot negativna dva, in sicer: pije zaradi osebnostnih motenj in pije zaradi kon-
fliktov in napetosti. Tudi glede tega močno izstopa skupina upravno kazno-
vanih, zlasti pri znaku pije zaradi osebnostnih m.otenj. Ta skupina je kar
petkrat bolj obremenjena s tem znakom kot skupina nedelinkventnih, skupina
delinkventnih pa spet pomeni povprečje. Ugotoviti pa moramo, da so vse tri
.skupine anketirancev enakomerno obremenjene z znakom »koflikti in
napetosti«.
Izmed sicer dokaj neobsežnih podatkov o osebnosti anketirancev lahko torej
kot pomembne za razvoj alkoholizma in delinkventnosti ter za njuno medse-
bojno odvisnost označimo naslednje okoli.ščine.
1.	alkoholizem staršev in bratov ter sester,
2.	duševne bolezni in nevrotične motnje v rojstni družini anketiranca,
3.	podpovprečna in podnormalna inteligentnost,
4.	.slaba osebnostna prilagojenost osnovnim življenjskim situacijam,
5.	več in težje prebolelih bolezni ter slabše trenutno zdravstveno stanje,
6.	emocionalne ali osebnostne motnje.
* Glej: Janez Pečar: Nekaj o nehospitaliziranih duševnih bolnikih in alkoholikih v
Sloveniji, Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 1959 3.
61
z naštevanjem teh okoUščin seveda nismo odkrili nič novega. To, kar je omembi
vredno, je kombiniranje naštetih okoliščin. Kakor smo povedali že v prvi točk:
teh sklepov, tudi te okoliščine ne pomenijo, da bi moral tisti, pri katerem jih
najdemo, neizbežno postati alkoholoman in še delinkventen. Vsekakor pa bc
obremenjenost z okoliščinami, naštetimi v prvi točki sklepov, pa še z zgora;
naštetimi, olajšala posameznikov razvoj v tej smeri.
3. Vrste in cblike alkoholizma, zakaj popivajo in kako reagirajo na alkohoi
Vprašanja, ki si jih tu zastavljamo, naj nam pojasnijo nekaj okoliščin, kot npr
o vplivu zgodnjega popivanja na poznejšo alkoholomanijo in delinkventnost, c
razločkih glede reagiranja na alkohol med delinkventnimi in nedelinkventnimi
alkoholiki ter o oblikah popivanja in o vrstah pivcev, s katerimi imamo opraviti
Z metodo izračunavanja koeficientov smo zajeli tu samo dve vprašanji, in sicer
v kateri starostni dobi so začeli anketiranci piti in kako reagirajo na alkohol
Glede prvega vprašanja moramo tu samo ponoviti, da med nedelinkventnimi
alkoholiki nihče ni začel redno popivati pred 16 letom starosti, medtem kc
najdemo v skupini upravno kaznovanih koeficient 0,30, v skupini sodno kazno-
vanih pa 0,23. Zgodnji začetek popivanja, še pred 16. letom starosti, se torej
kaže kot pomembna okoliščina tako za razvoj poznejše morbidne osebnosti,
kakršne se nam kažejo povečini vse v skupini upravno kaznovanih, pa tudi za
poznejše delinkventno reagiranje, oziroma alkoholomansko reagiranje, če de-
linkvent prej ni bil tudi alkoholoman. Morda bi tu veljalo postaviti naslednjo
hipotezo: kolikor mlajši je človek, ko začne redno piti, toliko večja je verjetnost
in možnost, da bo pozneje zašel v spopad s pravili za družbeno sožitje in še
več možnosti, da bo postal tudi delinkventen. Vsaj v vseh tistih primerih, ko
.smo ugotovili, da so začeli redno popivati že v starosti do 20 let, teh je 52 ®/<i
vseh delinkventnih anketirancev, lahko predpostavljamo, da so zaradi dolgo-
letne zlorabe alkohola zašli tudi v kriminalnost.
Pri vprašanju, »kako reagira na alkohol«, smo vzeli kot negativne oblike rea-
giranja vse, razen »občuti zadovoljstvo«. Kot negativne oblike reagiranja smo
torej vzeli: »fizično agresivno«, »psihično agresivno«, »zapade v depresivno
stanje« in »nastopijo motnje zavesti«.
V splošnem največ anketirancev reagira fizično agresivno, to pa je za družbo
in njena pravila precej pomembno. Pripomniti pa moramo, da kljub pričako-
vanjem nismo našli največje obremenitve s tem znakom pri sodno kaznovanih
anketirancih, temveč pri upravno kaznovanih, pa tudi pri nedelinkventnih jih
je precej. Podatkom glede nedelinkvetnih in upravno kaznovanih lahko za-
upamo, medtem ko podatki glede sodno kaznovanih niso verjetni. To stališče
se pokaže kot pravilno še posebno, če primerjamo tudi opombe psihiatra, ki
prav pri delinkventnih dostikrat opozarja na naskladanja med izjavo in dejstvi.
Nekoliko pomembnejše razločke dobimo pri znaku »reagira psihično agresivno«,
kjer skupina upravno kaznovanih kar močno izstopa. Zavrte, potlačene oseb-
nosti, ki so sebi in drugim v napoto, se nekoliko sproste pod vplivom alkohola.
Ta skupina anketirancev je močno obremenjena tudi z znakom »zapade v de-
presivno stanje«. Kar desetkrat več pripadnikov skupine upravno kaznovanih
kot pripadnikov skupine nedelinkventnih zapade v tako stanje. Precej visok
pa je tu koeficient pri sodno kaznovanih. Verjetno je, da so se izgovarjali
62
delinkventni alkoholiki tudi pred psihiatrom, češ da o svojem dejanju, ki je bilo
agresivne narave, nič ne vedo, se nič ne spominjajo in podobno. Verjetno spada
precejšen del tistih, ki reagirajo depresivno in z motnjami zavesti iz té sku-
pine, med tiste, ki reagirajo fizično agresivno.
Pri »motnjah zavesti« prednjačijo delinkventni anketiranci. V splošnem so
anketiranci z negativnimi oblikami reagiranja na alkohol precej obremenjeni,
vsekakor pa najmanj skupina nedelinkventnih in najbolj skupina upravno
kaznovanih.
S to metodo smo torej lahko ugotovili, da je zgodnji začetek popivanja eden
izmed pomembnih činiteljev pri genezi alkoholomanije in delinkventnosti ter
da delinkventni anketiranci v večjem številu normalno reagirajo na alkohol (z
občutki zadovoljstva) kot pa obe skupini delinkventnih.
Ti sklepi bi utegnili biti pomembni za preventivno dejavnost, ki naj prepreči,
da bo mlad človek, še otrok, že prišel v stik z alkoholom. Prav tako pa bi
utegnili biti koristni za preprečevanje in zatiranje alkoholizma in kriminalitete
sploh, saj je očitno, da je veliko bolj potrebna intervencija pristojnih družbenih
organov, kadar uživanje alkohola ne pomeni več zadovoljstva niti olajšanja,
kadar gre za globoke bolezenske spremembe človekove osebnosti. V resnici
pa, kot bomo še tudi pozneje videli, se ornejuje adekvatna intervencija zdrav-
stvenih organov predvsem na tiste, ki se prostovoljno želijo ozdraviti, glede
vseh ostalih pa se morajo uporabiti samo ali pretežno samo represivni ukrepi,
ki povečini niso adekvatni problemu, ki naj ga rešijo.
Mimo sklepov, ki smo jih lahko napravili z uporabo koeficientov, pa izhajajo
iz gradiva raziskave še nekatera pomembnejša spoznanja.
a)	Skupine nedelinkventnih in upravno kaznovanih anketirancev sta v večjem
številu značilni po rednem, vztrajnem in trdovratnem popivanju kot pa skupina
delinkventnih — sodno kaznovanih. Med temi najdemo več priložnostnih pivcev,
pivcev iz navade in zaradi družbe, ki ped vplivom alkohola izvršujejo tudi
kazniva dejanja.
b)	Ugotovili smo, da sta redna zaposlitev in redno popivanje v obratnem soraz-
merju, prav tako kot tudi občasna zaposlitev in občasno popivanje. Ta ugo-
tovitev seveda ni nova in je logična, vendar pa ne kaže pozabiti, da bo verjetno
več upanja na uspeh terapije in drugih ukrepov, če je prizadeti samo občasni
pivec, oziroma če je redno zaposlen.
c)	Iz podatkov o tem, kje anketiranci pijejo, smo lahko ugotovili, da povečini
v gostilnah. Le tisti, ki so po letih starejši, pijejo v večjem številu doma.
Razločki statistično sicer niso pomembni, vendar pa si dovoljujemo postaviti
vsaj hipotezo, da naši anketiranci toliko bolj pijejo po gostilnah, kolikor mlajši
so in toliko bolj doma, kolikor starejši so. Iz tega bi se dalo sklepati in pre-
pustiti kateri izmed prihodnjih raziskav v obravnavo vprašanje, ali dolgoletno
popivanje ne ustvari iz družabnega in aktivnega človeka — pivca, polagoma
samotarja, ki se umika iz družbe in postaja vedno bolj abnormna osebnost.
d)	Naši podatki o vzrokih popivanja (objektevizirani) presenetljivo soglašajo
z ugotovitvami francoskih avtorjev*, ki sodijo, da je začelo popivati več kot
* Milćinski dr. Lev: Ftiologija in patogeneza alkoholizma, Zbornik razprav o alko-
holizmu, Ljubljana 1961, str. 37.
63
50 ®/o alkoholomanov brez kakšnih izrazitih osebnostnih činiteljev, v smislu
osebnostnih motenj, temveč pretežno zaradi socialnih navad in običajev. Tudi
po podatkih naše ankete najdemo okrog 50 ®/o anketirancev, ki so začeli popivati
zaradi družbe in iz navade. To ugotovitev nam potrjuje tudi primerjava med
podatki o vzrokih popivanja in načini reagiranja na alkohol. Med alkoholiki,
ki smo jih zajeli z našo študijo, smo našli približno polovico težjih primerov,
že primarno osebnostno motenih in prizadetih ljudi, ki tudi v največjem številu
negativno reagirajo na alkohol in drugo polovico ljudi, ki so začeli piti iz
navade ali zaradi zgledov in družbe, ki po večini reagirajo »normalno«, z ob-
čutki zadovoljstva. S to ugotovitvijo želimo opozoriti na to, da utegne biti
tudi spreminjanje navad, ki so močno žive pri nas, pomemben prispevek k
boju proti alkoholizmu. Ta ugotovitev seveda ne ovrže, da je že samo popivanje
znak neke osebnostne (emocionalne) prizadetosti. Toda ta bi si ob pomanjkanju
vsesplošne navade, da se pije na žalost, na veselje, na slabo in na dobro voljo
in podobno, morda našla drugačno obliko sproščanja, tako, ki bi bila za družbo
in za posameznika manj škodljiva in nevarna.
Nadalje moramo ugotoviti, da se skupina upravno kaznovanih anketirancev
vseskozi pojavlja kot najbolj obremenjena. Tako npr. najdemo med njimi tudi
največ netolerantnih, kar pomeni, da so dosegli že skrajno fazo v razvoju alko-
holne toksikomanije. Prav podobne obremenitve najdemo tudi v skoraj v.seh
drugih pogledih, to pa nas opozarja na poseben problem te populacije v pre-
ventivnem, kurativnem in represivnem pogledu.
Podatki tega dela študije nam morda dovoljujejo tudi nekoliko pogumno, a po
našem mnenju vendarle umestno hipotezo, da namreč alkoholizem velikokrat,
skoraj neizbežno vodi tudi v spopad s pravili družbenega sožitja. Kolikor agre-
sivne in druge nenormalne reakcije na alkohol niso bile podane že poprej,
so se razvile pozneje zaradi alkoholikove moralne in etične depravacije, ki
spremlja skoraj vsakogar, pa naj je začel piti iz tega ali onega razloga, oziroma
naj je v ozadju njegove alkoholizacije ta ali ona prizadetost. Preprečevanje
alkoholizma in njegovo zdravljenje so potemtakem hkrati tudi najučinkovitejša
sredstva za preprečevanje kriminalitete in drugih negativnih družbenih pojavov.
4. Katera kazniva dejanja in prekrški se najpogosteje pojavljajo v zvezi z alko-
holizmom in kako alkoholizem vpliva na povratništvo in na druge pojave druž-
benega nereda
V začetku te študije smo povedali, da smo vključili med anketirance predvsem
storilce kaznivih dejanj in prekrškov, ki se odlikujejo po agresivnosti. Pozneje,
ko smo preverjali po razvidnicah in po podatkih kazenske evidence naše de-
linkventne anketirance, pa smo ugotovili, da so delovali anketiranci v življenju
do naše ankete ne samo na področju kaznivih dejanj zoper življenje in telo,
temveč tudi v približno enakem številu na področju kaznivih dejanj zoper pre-
moženje. Po žal zelo nepopolnih podatkih je med našimi anketiranci samo 41 "/o
takih, ki so bili ob anketiranju prvič kaznovani in ti so tisti, ki so storli samo
kazniva dejanja zoper življenje in telo. Vsi ostali, se pravi 59 "/o anketirancev,
pa so bili dva in večkrat kaznovani za kazniva dejanja in prekrške, tako, da
odpade na posameznika povprečno 3,5 kaznivih dejanj in prekrškov. V teh
sklepih moramo predvsem opozoriti na to, da smo naleteli pri delu na nepre-
64
magljiv problem slabih in nepopolnih evidenc in to kar po pravilu pri organih
socialnega varstva, deloma pa celo pri organih kazenskega pravosodja. Pri tem
dvomimo o poštenosti in učinkovitosti dela tistih organov, ki imajo slabo ali
pa sploh nimajo evidence, še tembolj pa seveda lahko dvomimo o tem, ali
ti organi sploh morejo voditi kakšno perspektivno politiko na svojem področju.
Ce se po tem intermezu vrnemo na naš problem, potem bi lahko ugotovili z
uporabo vseh podatkov naše raziskave naslednje:
Kolikor imamo opraviti s storilci kaznivih dejanj zoper življenje in telo, toliko
lahko govorimo o tako imenovanem kriminalnem alkoholizmu, se pravi o
pojavu, pri katerem je popivanje, brez drugih globljih vzgibov privedlo do
storitve kaznivega dejanja. V vseh drugih primerih pa gre za tako imenovano
alkoholno kriminaliteto, kjer se delinkventnost in alkoholomanija medsebojno
tako prepletata, da ju ni mogoče ločiti.*
Posebno zanimivo je, da smo odkrili v življenjskih zgodovinah in to po nepo-
polnih podatkih, večje število kaznivih dejanj zoper premoženje. Pri storilcih
teh dejanj smo našli tudi veliko več povratništva in sicer istovrstnih dejanj,
pretežno tatvin, storjenih na primitiven način. Mogli smo ugotoviti, da gre v
teh primerih pretežno za to, da bi si alkoholomani preskrbeli sredstva za pijačo.
Obenem najdemo med alkoholiki tudi precej kaznivih dejanj prikrivanja, kar
kaže njihovo povezanost s kriminalnim podzemljem in na to, da alkoholu vdani
slabiči zlahka postanejo tudi pomagači. V večjem številu se pojavljajo med
kaznivimi dejanji naših anketirancev tudi kazniva dejanja zoper uradno dolž-
nost. Razumljivo je, da storilcev teh dejanj ni veliko, ni pa razumljivo, kako je
moglo storiti osem anketirancev kar 18 takih kaznivih dejanj. Tudi tu je treba
opozoriti na pomanjkljivo evidenco, ki omogoča, da se storilci teh kaznivih
dejanj morejo ponovno zaposliti v poklicih, ki jim taka dejanja omogočajo.
Podatki ankete so pokazali tudi, da se močno med seboj povezujeta alkoholizem
in povratništvo. (Delinkventnost in povratni.štvo jemljemo tu v širšem po-
menu — vključujemo tudi prekrške.) Pri storilcih kaznivih dejanj zoper pre-
moženje je povratništvo kar reden pojav, še zlasti pa so v nenehnem povratku
storilci prekrškov. Boj proti povratništvu, ki je prav gotovo najtrši oreh kri-
minalne politike, bi zato nikakor ne smel spregledati tudi alkoholizma. Ta je
lahko vzpodbuda in razlog za to, da prihajajo njegove žrtve nenehno v spopad
s predpisi o javnem redu in miru pa tudi s predpisi kazenskega zakonika. O
problematičnosti prav alkoholu vdane populacije delinkventov, o izrednih
stroških, ki jih povzročajo družbi, priča nedvomno podatek, da je bilo 35 anke-
tirancev pred organi kazenskega pregona 636-krat, ali vsak povprečno sedem-
krat. Koliko manj stroškov, naporov in koliko bi lahko prizadetim samim bolj
koristili, če bi mogli za vsakega že prvič ali vsaj drugič uporabiti adekvatne
in zato učinkovitejše ukrepe.
Raziskava je zajela majhno število žensk, toda to ne bi smel biti razlog, da
bi se odpovedali nekaterim ugotovitvam, ki sicer ne povedo nič novega, pač pa
potrjujejo to, kar je bilo že v praksi spoznano. Zdi se, da je treba ugotoviti
pri ženskah predvsem še globljo in hujšo osebnostno motenost, kot smo jo
mogli ugotoviti pri moških anketirancih. O tem ne pričajo .samo siceršnji po-
♦Primerjaj tudi: Tjolstad Thorbjorn, Alcoholism and Criminality, Bulletin de la
Société Internationale de Criminologie, Annee 1957.
65
datki, ampak tudi podatki o storjenih kaznivih dejanjih in prekrških. Anke-
tiranke so postale npr. po anketiranju še bolj asocialne in so storile še več
kaznivih dejanj in prekrškov kot pred anketo. Njihova pot je vodila po naših
podatkih vedno globlje v fizični, duševni in socialni propad, ki ga seveda
nobeno kaznovanje ne more zaustaviti. Iz tega bi bil morda upravičen sklep,
da se ženske pojavljajo kot alkoholomani in kot delinkventi sicer manj pogosto
kot moški, kadar pa se, pomenijo dosti težji problem v vseh pogledih kot moški,
zato pa zahtevajo še tem bolj primerno obravnavanje.
5. Ukrepi, ki so bili uporabljeni zoper naše anketirance in njihova učinkovitost
Iz podatkov naše raziskave sledi, da so se anketiranci srečavali v svojem živ-
ljenju v prvi vrsti z organi represije. Drugi, za reševanje tega problema bolj
poklicani družbeni organi, so imeli v tem pogledu povsem podrejeno vlogo.
Morda gre to tudi na račun pomanjkljivih evidenc in deloma morda tudi na
račun naše neprimerne metodologije pri zbiranju podatkov. Vendar, če bi v
stvarnosti prevladovali socialnovarstveni in zdravstveni ukrepi, bi se to moralo
izraziti tudi v podatkih ankete. Prav podobno spoznanje sledi tudi iz neke
druge raziskave o alkoholizmu v občini Ljubljana-Vič, kjer so izmed 159, pri
zdravstvenih zavodih registriranih alkoholikov, imeli pri občinskem organu
socialnega varstva v evidenci samo kakih trideset primerov.
V naših sklepih lahko zato mirne vesti ugotovimo, da organi socialnega varstva
v prevenciji in pri splošnem boju proti alkoholizmu še niso pomemben faktor.
Nekateri zdravstveni zavodi so gotovo pomembnejši činitelj. Zdravljenje alko-
holizma je sicer prostovoljno, vendar število alkoholomanov, ki so poiskali
strokovno pomoč, ni majhno, in tako pomeni ta dejavnost nedvomno velik
prispevek pri prevenciji in v boju proti alkoholizmu sploh.
Toda, ker je zdravljenje alkoholizma samo prostovoljno, je razumljivo, da ne
more zajeti tistih primerov, ki so najhujši, še zlasti pa ne tiste populacije, ki
je predmet naše raziskave. Ze med zbiranjem podatkov za to raziskavo smo
imeli velike težave, ker precejšen del anketirancev, ki smo jih zajeli, ni hotel
iti na pregled v mentalnohigiensko posvetovalnico na Fužine. (Mimogrede, tu je
tudi eden izmed vzrokov za to, da se je prvotno načrtovanih 400 primerov
skrčilo na 140). Tako smo mogli ugotoviti, da se je od vseh anketirancev zdra-
vilo pred anketo samo 20 "/o. Tu se ne moremo spuščati v obširnejša razprav-
ljanja o problemih zdravljenja alkoholomanov. Ugotovimo pa lahko, da tej
dejavnosti v sedanji fazi manjka nekaj najosnovnejših pogojev za učinkovitejše
delo. Brez omrežja ambulant in dispanzerjev, kot triažnih ustanov, brez omrežja
psihiatričnih posvetovalnic, brez primernih zavodov za hospitalno zdravljenje,
brez delovno zaščitnega zavoda za skrajne primere in ob sami prostovoljnosti,
je in ostaja zdravljenje alkoholomanije stvar nekaterih za to zavzetih posa-
meznikov, ne pa stvar zdravstvene službe v celoti in še manj družbe kot take.
Ob takih razmerah se zdravstvo pri najboljši volji in požrtvovalnosti posamez-
nikov ne more v večjem obsegu vključiti v boj proti alkoholizmu.
Povedali smo že, da naletimo v boju proti alkoholizmu, ki je povezan s kri-
minaliteto, pretežno samo na organe kazenske represije in na pretežno repre-
sivne ukrepe. Potrebno je povedati in poudariti, da so spričo deficitnosti
socialno-varstvene in zdravstvene službe, velikokrat prevzeli vsaj nekatere
66
socialno varstvene naloge kar organi za notranje zadeve. To je seveda vse
pohvale in priznanja vredno, ni pa to prav niti v načelu niti s stališča per-
spektive. Organi za notranje zadeve in sploh organi kazenskega pravosodja
imajo pač svoja, predvsem represivna sredstva in v pomanjkanju boljšega so
seveda uporabljali ta sredstva. Treba je priznati, da je bilo tudi to boljše kot
nič. Toda, če moramo hkrati ugotavljati bolj ali manj popolno neuspešnost
takega boja proti alkoholizmu in delinkventnosti, ki je z njim v zvezi, to
pač ne gre predvsem na račun slabega dela omenjenih organov, ampak na
račun družbe sploh, ki jim ni dala primernih in adekvatnih sredstev za boj
proti tako zapletenemu in težkemu problemu.
Neuspešnost represivnih ukrepov zoper naše anketirance ni treba znova doka-
zovati. Kljub zgornjim ugotovitvam pa je potrebno opozoriti, da organi kazen-
skega pravosodja včasih ne znajo uporabiti tudi tistih hudo bornih sredstev,
ki jih imajo na voljo. Tako npr. vidimo, da na področju upravnega kaznovanja
ne uporabljajo ali slabo uporabljajo nekatere varstvene ukrepe, ki bi mogli
biti uspešni, če bi bili primerno organizirani. Tu mislimo na določitev pre-
bivali.šča, kar bi se lahko počasi razvilo v poseben delovno zaščitni zavod za
ljudi, ki se vdajajo alkoholomaniji, narkomaniji, beraštvu, potepuštvu, brez-
delju in podobno.
Na področju kazenskega prava pa je novela KZ prinesla mimo že obstoječega
varnostnega ukrepa oddaje v zavod za varstvo in zdravljenje, tudi nov ukrep,
obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov. Iz podatkov v tej študiji
smo mogli videti, da se ti ukrepi zelo poredko uporabljajo, čeprav bi bili za
veliko večino delinkventnih anketirancev edino primerni.
Anketiranci, oziroma samo del njih — 85 ljudi, so bili po podatkih od leta
1957 do 1961 kar 636-krat kaznovani za kazniva dejanja in za prekrške. Ko
sta jih pregledala psihiater in psiholog, sta na posebno vprašanje povedala
tudi svoje mnenje o najprimernejši terapiji. Takole sta predlagala: 42 anke-
tirancev ali 30 "/o jih potrebuje ambulantno zdravljenje, 65 ali 47 "/o jih potre-
buje haspitalno zdravljenje, 16 ali 11 "/o jih potrebuje socialnovarstveno pomoč
in nadzor, 4 ali 3 "/o jih potrebuje vzgojne ukrepe, pri 9 ali 7 Vo sta ugotovila,
da terapija ni potrebna, pri 4 ali 3 Vo pa sta ugotovila, da terapija ali sploh
ni mogoča ali pa anketiranec vanjo absolutno ne privoli. Iz tega vidimo, da
patrebuje resno zdravstveno pomoč skupaj kar 77 ®/o vseh anketirancev, še
11 ^/o potrebuje intenzivno pomoč in nadzor, le 4 pa bi bili primerni za ostrejše
ukrepe, morda tudi za kaznovanje.
Ce torej primerjamo to, kar se z anketiranci v resnici dogaja, in to, kar naj
bi se dogajalo, vidimo velik, prav neopravičljiv prepad. Naša družba si ne
bo mogla več dolgo zapirati oči pred tako očitnim razkorakom med potrebami
in stvarnostjo in jih bo morala začeti postopoma zadovoljevati, da ne bi bila
nekoč pozneje prisiljena poseči po ostrejših ukrepih.
Na koncu naj poskusimo še razvrstiti anketirance po skupinah glede na ukrepe,
ki bi bili potrebni za njihovo resocializacijo.
Sodeč po spoznanjih iz vsega gradiva so delinkventni alkoholiki nekoliko bolj
zdravi, bolj normalno reagirajo na alkohol, več jih je, ki pijejo iz navade in
zaradi družbe in podobno. Zdi se, da imamo pri njih opraviti z ljudmi, ki so
prišli zaradi svoje kriminalne dejavnosti ali v stik s kriminalnim podzemljem
67
in se tam navadili popivanja, ali so zaradi krminalnosti zašli v stisko, iz katere
iščejo izhod v alkoholu, ali pa so preprosto objestni, občasni pivci, ki prilož-
nostno, pod vplivom alkohola tudi izvršujejo kazniva dejanja. Izmed delinkvent-
nih alkoholikov je blizu 20 "/o pije priložnostno in ob takih priložnostih tudi store
kazniva dejanja in prekrške. Pri teh 20 "/o delinkventnih alkoholikov bo po vsej
verjetnosti kazenska in upravnokazenska represija še kaj zalegla, če se ji bo pri-
družil tudi primeren tretman in potrebna ureditev življenjskih razmer prizade-
tega. Več kot 42 "/o je med delinkventnimi alkoholiki pivcev iz navade v smislu
doc. dr. Milčinskega. Ta skupina je prehodna, saj ,so v njej zajeti tisti, ki se šele
utirajo, ki jih alkohol še ne obvladuje, pa tudi tisti, ki že drsijo med alko-
holomane. Za preventivno individualno in socialno dejavnost je ta skupina
najprimernejše torišče, ko je treba hkrati preprečevati tako alkoholizem kot
tudi delinkventnost. Ta skupina je verjetno najprimernejša za izvajanje proti-
alkoholnega tretmana v zaporih in kazenskih poboljševalnih domovih, saj gresta
tu v številnih primerih lahko z roko v reki represija in tretman. Seveda pa
bosta ostala oba brez uspeha, če se jima ne bo pridružila postpenalna pomoč
in nadzor. Pripadniki te skupine so očitno najbolj labilni in jih lahko vsak
neugoden dražljaj spravi v recidivnost, tako alkoholno kot tudi kriminalno.
Končno, zadnja skupina kroničnih alkoholikov ali alkoholomanov (38 ®/o) pred-
stavlja poseben problem, ki sedi predvsem v roke terapevta — psihiatra in
psihologa. Tu gre, kot smo videli, za patološko zasvojenost po alkoholu, ki
jo lahko represivni ukrepi samo še poslabšajo. Za del pripadnikov te skupine
bi bil edino primeren, v nekem smislu represiven ukrep, samo prisilna oddaja
v posebne delovne-varstvene zavode. Njihova osebnostna motenost in socialna
depravacija sta tako^ globoki, da jima z danes znanimi terapevtičnimi metodami
tudi strokovnjaki niso kos. Tu ne gre v prvi vrsti za odvzem prostosti, temveč
za varovanje prizadetega samega pred lastno patološko odvisnostjo od alkohola
in za njegovo izolacijo iz družbe zaradi njenega varstva. Niso naši družbi
v posebno čast in ne ljudem vobče v spodbuden vzgled razcapani, povaljani,
stalno pijani alkoholiki, ki moledujejo za denar po cestah, ki povzročajo razne
izgrede in s katerimi se organi ljudske milice leta brezuspešno otepajo, dokler
ga ne najdejo nekje kot žrtev suicida, prometne nesreče ali zapuščene, človeka
nevredne smrti.
V to skupino sodi večji del upravno kaznovanih anketirancev, ki so, kot smo
videli, posebno obremenjeni v prav vseh pogledih, ki smo jih raziskovali. Tej
ugotovitvi nasprotno temelji upravno kazensko pravo, oziroma bolje rečeno
družbena reakcija zoper kršitve družbene discipline, na izključni represiji.
Spričo tega seveda nikakor ne more učinkovati tako, kot bi bilo primerno in
za družbo ter za prizadetega koristno. Vsem drugim razlogom, ko govorijo za
to, da bi bilo treba družbeno reakcijo zoper prekrške spraviti v sklad s
sodobnimi kriminološkimi spoznanji, se pridružujejo tudi spoznanja, ki izhajajo
iz naše raziskave.
6. Kriminalnopolitični zaključki
S stališča kriminalne politike bi torej vsa naša spoznanja lahko strnili v tele
ugotovitve:
1 Izrednega pomena je preventivna dejavnost, ki naj prepreči, da bi otroci
in mladi ljudje sploh postali pivci alkoholnih pijač. Gre za to, da zloraba
68
alkohola ne bi postala življenjska navada in »rekreacijski vzorec« za reševanje
napetosti in konfliktov v poznejšem življenju. Alkoholomanski način reagi-
ranja kaj lahko privede tudi do delinkventnosti.
2.	Družbena reakcija zoper kriminaliteto, ki ji v ozadju stoji vdanost alkoholu,
je največkrat neučinkovita, če se zateka samo h klasičnim represivnim sred-
stvom — h kazni. V večini primerov je potrebno zdraviti alkoholomanijo, kar
je hkrati tudi najučinkovitejša oblika družbene rekreacije zoper kriminaliteto,
ki je povezana z alkoholizmom.
3.	Učinkoviti, po potrebi tudi prisilni, zdravstveni in socialnovarstveni ukrepi
za ljudi, ki so že vdani alkoholu, niso samo pomoč njim samim, ampak tudi
učinkovito preventivno sredstvo za varstvo razmeroma številnih otrok, ki jih
imajo alkoholiki.
4.	Kadar sta popivanje in storitev kaznivih dejanj plod predvsem objestnosti
in socialnih navad, prav gotovo ne bo odveč tudi uporaba kazni. Toda treba
je na strokoven način ugotoviti, ali je to primerno oziroma ali ne bo uporaba
kazni tisti »provokacijski faktor«, ki bo sprožil neustavljivo drsenje v telesni,
duševni in socialni propad.
5.	Sklepi, ki sledijo iz naše raziskave, znova poudarjajo potrebo po oblikovanju
enotne in temeljito premišljene kriminalne politike, ki bo med drugim zajemala
tudi prevencijo, terapijo in represijo alkoholizma, ki se nam je znova pokazal
kot izredno pomemben činitelj kriminalitete in drugih negativnih družbenih
poj avov.
Iriižbena struktura komune in problem oblasti
Zdravko Mlinar
Strukturo vsake lokalne skupnosti lahko zasledujemo glede na fizično in
družbeno diferenciranost njenih pripadnikov. Fizična diferenciacija se pojavlja
tako glede na razlike med biološkimi značilnostmi prebivalstva kot glede na
različne načine njegove razporeditve v geografskem prostoru. Zato lahko go-
vorimo v prvem primeru o demografski dimenziji, v drugem primeru
pa o ekološki (prostorski) dimneziji družbene strukture skupnosti.
Nadalje pa se pojavlja še bolj kompleksna in pomembna diferenciranost tudi
v t. i. družbenem prostoru. Pri tem gre za razlike med prebivalci glede na to,
da na različne načine participiraj o v posameznih vrstah aktivnosti, ki se
v skupnosti pojavljajo bodisi kot profesionalne aktivnosti ali kot aktivnosti
v prostem času. V tem smislu govorimo o horizontalni dimenziji druž-
bene strukture (na primer diferenciacija med pripadniki raznih poklicev, ne
ftlcde na njihov položaj v hierarhični lestvici te skupnosti).
Pri opravljanju teh aktivnosti pa vendarle posamezniki zavzemajo tudi različne
tj. višje ali nižje družbene položaje. Le-ti so v skupnosti, ki temelji na družbeni
lastnini, predvsem izraz dejstva, da nekateri opravljajo aktivnosti, ki so za
69
grupo večjega pomena (vodenje, koordiniranje ali sploh družbeno bolj pi
membna dejavnost ipd.) ali manjšega pomena (izvajalna dejavnost idr.) S te:
se pojavlja končno še vertikalna dimenzija družbene strukture vsal
lokalne skupnosti in tudi komune kot sistema takšnih skupnosti.
Na kratko lahko ilustrativno povzamemo predstavo o strukturni shemi komur
takole:
A. Fizična diferenciacija
1. Demografska dimenzija
Strukturne (interesne) kategorije in skupine:
npr. otroci
mladina
odrasli
stari ljudje
moški
ženske
pionirska organizacija
mladinska organizacija
društvo ž.ensk ipd.
II. Prostorska dimenzija
strukturne (interesne) kategorije in skupine:
soseska,
ulica (prebivalci, ki v njej stanujejo),
krajevna skupnost ipd.
B. Diferenciacija v družbenem prostoru
I. Horizontalna dimenzija
a) Profesionalna diferenciacija
strukturne (interesne) kategorije in skupine:
delavci
uslužbenci
obrtniki
gospodinje
upokojenci
podjetja
ustanove
zavodi
b) Diferenciacija v prosto-časovnih aktivnostih
strukturne (interesne) kategorije in skupine:
telovadci
planinci
igralci
filatelisti
lovci
vojni veterani
čebelarji ipd.
športno društvo
planinsko društvo
gledališče
filatelistično društvo itd.
70
II. Vertikalna dimenzija
strukturne (interesne) kategorije:
tisti z visokim ugledom nadrejeni oz. tisti,	tisti z visokimi dohodki
tisti z nizkim ugledom ki imajo določeno oblast tisti z nizkimi dohodki ipd.
podrejeni
Glede na vse štiri kriterije družbene strukturiranosti je potem mogoče ugo-
tavljati številne enote, ki v sebi zaobsegajo določen segment prebivalstva
skupnosti in jih povezujejo bolj ali manj pomembni skupni interesi. Ti interesi
se razlikujejo od interesov ostalih takšnih enot, ki prav tako eksistirajo v dani
skupnosti bodisi na ravni iste ali ostalih treh dimenzij njene družbene struk-
ture. Identifikacija takšnih enot (v naprej — interesne kategorije) prebivalstva
je predpogoj za analizo integrativnih in dezintegrativnih družbenih silnic v
komuni. Treba je torej ugotavljati, kolikšen delež pripadnikov skupnosti zaje-
majo posamezne interesne kategorije in intenziteto oformljenosti teh kategorij
v samostojne družbene grupe.
S tem pa že naletimo na enega od najbolj pomembnih in osrednjih vprašanj,
ki jih bomo obravnavali v tem sestavku, tj. na vprašanje medsebojnih odnosov
posameznih interesnih kategorij. Razne interesne kategorije vključujejo zelo
raznovrstne interese, ki so (tako kot interesi posameznih prebivalcev) lahko
v nekaterih pogledih, ali v celoti — skupni, podobni ali nasprotni interesom
ostalih kategorij.
Ce se iz potreb in interesov razvije tudi kolektivna akcija pripadnikov po-
sameznih kategorij, je ta za ostale kategorije in za skupnost kot celoto bodisi
povsem irelevantna, bodisi da pozitivno ali negativno prizadeva interese ostalih
kategorij prebivalstva. V prvem primeru zadeva ne dobi značaja »skupnostne
2adeve«, in neposredno ne prizadeva kohezivnost skupnosti, razen toliko, v ko-
likor z angažiranjem pripadnikov v svojih ozkih >4)kvirih« deluje segregacijsko
nasproti skupnosti kot celoti. V obeh ostalih primerih pa družbeno aktiviranje
ene kategorije pobuja istosmerno ali nasprotujočo reakcijo drugih kategorij.
Pogostoma pride do diskrepance med tistimi pripadniki skupnosti, ki prispevajo
k zadovolj-evanju določenih potreb, za katere — vsaj posredno — skrbi skup-
nost, na eni strani, in tistimi posamezniki, za katerih potrebe gre, na drugi
strani. Pojavlja se konfliktna situacija, v kateri nastopajo trije odločilni fak-
torji: tista kategorija pripadnikov, ki se pojavlja s svojimi potrebami in ne
prispeva (ali ne more prispevati) v zadostni meri (ali pa sploh ne) za njihovo
zadovoljevanje;
druga kategorija pripadnikov, ki samo prispevajo svoj delež za potrebe prejš-
njih, ne da bi tudi sami participirali v zadovoljevanju takšnih potreb, in
kot tretji glavni činitelj takšne situacije pa so odločevalci, ki so sicer lahko
predstavniki ene ali druge kategorije prebivalcev, ali pa obeh, lahko pa da
sami sploh niso prizadeti po vsebini in samo kot odločevalci vstopajo v situacijo.
Ne glede na to, koga (oz. čigave interese) predstavljajo, pa lahko odločijo bolj
v korist (ali škodo) ene ali druge strani in se tako s svojo odgovorno.stjo
vključujejo v to konfliktno situacijo, v katero aktivno posegajo.
71
Seveda je zgornja shema zelo poenostavljena. Nekoliko podrobnejšo specifi-
kacijo možnih družbenih situacij v komuni bomo podali v nadaljnem.
Prebivalci določene komune imajo zelo raznovi-stne potrebe in interese. Večina
prebivalcev zadovoljuje pretežni del potreb in interesov znotraj komune ali
celo v ožjih lokalnih enotah (krajevnih skupnostih). Vendar pa se pri tem
pojavlja zelo kompleksna konfiguracija njihovega kolektivnega ostvarjanja.
Kot smo že omenili, je le malo tistih potreb, ki bi bile skupne prav vsem
pripadnikom določene komune. Največkrat pa se potreba, ki terja kolektivno
akcijo, kolektivna sredstva ali (in) neposredni kolektivni način zadovoljevanja,
pojavlja samo pri določenem deležu pripadnikov komune.
Na ta način se pojavljajo strukturne (interesne) kategorije po vseh štirih
dimenzijah strukture lokalnih skupnosti (ki smo jih že obravnavali). Pi-i tem
gre večkrat samo za določeno število prebivalcev z istovetnimi potrebami. Ne-
redko kdaj pa ne gre le za golo koincidenco pojavljanja potreb (interesov),
temveč se na tej osnovi izoblikujejo posebne skupine — organizacije, združenja
ipd. (turistično društvo, gospodarska organizacija, športni klub, profesionalno
združenje itd.).
Kadar gre za različne interesne kategorije in grupe, je največkrat že podana
osnova za posredovanje predstavniških organov komune. Ze sam obstoj določene
interesne kotegorije prebivalcev predstavlja latentno in potencionalno možnost
konflikta z ostalimi prebivalci komune, ki nimajO' takšnega intere.sa kot prvi.
To velja posebno v primeru, kadar je interesna kategorija ali skupina pre-
bivalcev odvisna od materialnih (finančnih) sredstev skupnosti. V takem pri-
meru je praviloma naravno interesna kategorija pobudnik akcije in vplivni
faktor, ki si prizadeva doseči, da bi odločevalci na nivoju komune upoštevali
njene potrebe.
Razumljivo je, da se bodo tisti, ki imajo sredstva in bi jih morali vsaj (določen
del) žrtvovati za zadovoljevanje potreb drugih, izogibali vsake kolektivne
akcije, ki bi jo v tej smeri sprožila zainteresirana kategorija prebivalcev.
Verjetno pa je, da se bodo takšni akciji včasih celo upirali.
Pri tem pa bodo rajši (z manjšim odporom, ali celo prostovoljno) žrtvovali
del sredstev, s katerimi razpolagajo, če bodo vedeli, za katere potrebe gre, in če
bodo sami prepričani v njihovo upravičenost. Cim bolj določno so znane po-
trebe in njihovi nosilci in čim bolj neposredno so le-ti vključeni v življenjsko
72
okolje prebivalca, tem večja bo njegova pripravljenost, da po svojih močeh
prispeva k njihovemu zadovoljevanju. To je načelo, ki je bistvenega pomena
predvsem takrat, kadar s pomočjo institucionalnega mehanizma komuna vzdr-
žuje ravnotežje med aktivnim in vzdrževanim delom prebivalstva. V tem
primeru tisti, ki nekaj prispeva (žrtvuje), ne more pričakovati, da bo imel
tudi sam od tega neko neposredno korist. Gre bolj za to, da prispevek pomeni
izraz njegove socialne solidarnosti z ostalimi prebivalci iste komune.
Ce naj posameznik prostovoljno, tj. na osnovi spoznane nujnosti, žrtvuje
določena sredstva za potrebe drugih pripadnikov skupnosti, je še toliko bolj
važno, da pozna dejansko situacijo, kot pa v primeru, ko njegov prispevek
neposredno (čeprav preko kolektivne akcije) služi tudi njegovim potrebam.
Smisel in cilj zavestnega vplivanja na dogajanje v skupnosti je v tem, da se
z dano količino sredstev doseže maksimalni učinek glede na zadovoljevanje
različnih potreb vseh njenih pripadnikov. Obenem pa je seveda bistveno, da
se to samo količino sredstev (dohodka) nenehno povečuje s čim bolj vsestran-
skim angažiranjem ustvarjalne energije in sposobnosti prebivalcev. Pri tem
pa je treba računati z njihovimi različnimi interesi. Ne glede na razliko, ali
celo nasprotje, med interesi posameznih kategorij prebivalstva, pa vendarle
lahko vsaka na svoj način prispeva k temu cilju. Od njih sicer ni mogoče
pričakovati, da bodo vsi družbeno aktivni po nekem splošnem vzoru. To se
pravi, da bi bilo npr. napačno pričakovati neko vsesplošno pobudo in aktivnost
prebivalcev v vseh skupnostno-relevantnih zadevah. Takemu stališču se včasih
približujejo v praksi, ko implicitno štejejo 100-odstotno udeležbo prebivalcev
v raznih oblikah kot idealno, želeno stanje.
Sodoben razvoj pa gre v smeri vse bolj razčlenjene konfiguracije potreb pri-
padnikov določene skupnosti. Seveda pa tudi družbena udeležba in posebej
udeležba v upravljanju nujno odraža različne strukture potreb posameznih
prebivalcev. Zato bi bilo neudeležbo v določenem organu lokalne samouprave
mogoče negativno vrednotiti predvsem v primeru, ko prebivalci sicer imajo
potrebe, ki spadajo v kompetenco te samoupravne institucije, se pa kljub
temu ne udeležujejo v procesu odločanja.
Pri analizi vloge, npr. družbenega upravljanja v posameznih družbenih službah
(npr. šolstvo) lahko jemljemo kot kriterij in referenčno izhodišče za ocenjevanje
že tisto število prebivalcev, ki imajo potrebo (oni sami ali njihovi družinski
člani), po tej družbi. Torej ni treba procenta udeležbe ali zanimanja prikazovati
le v sorazmerju do celotnega števila prebivalstva, temveč tudi v razmerju do
tistega števila prebivalcev, ki dano potrebo dejansko imajo. Seveda pa na
ta način dobimo povsem drugačno sliko o dejanski vlogi samouprave na posa-
meznih področjih družbenega življenja. Izkazani procent aktivnih udeležencev
je v tem smislu dosti višji, zanimanje za način razreševanja skupnih zadev
večje itd.
Pri tem pa je nevarnost, da bi zapadli v drugo skrajnost, tako da bi kratko
in malo abstrahirali vlogo, ki jo imajo v politiki odločanja o določeni kolektivni
potrebi tisti preostali prebivalci skupnosti, ki te potrebe (interesa) nimajo.
Kot smo že zapisali, je mogoče povečati količino sredstev, s katerimi razpolaga
skupnost za kolektivne potrebe, in pri dani količini sredstev doseči optimalno
zodovoljitev potreb z vidika skupnosti kot celote, samo z maksimalnim anga-
73
žiranjem pobude in sposobnosti vseh njenih pripadnikov. S tem je mogoče
doseči stanje, ko bi v primerjavi z njim vsaka drugačna razdelitev sredstev
pomenila manjši efekt v zadovoljevanju potreb pripadnikov skupnosti. Takšno
stanje je osnova optimalne kohezivnosti družbenega sistema komune pri dani
stopnji ekonomskega razvoja. Mislim, da ravno ta predstavlja smoter vsega
političnega delovanja v komuni.
Ko govorimo o maksimalnem angažiranju sposobnosti pripadnikov komune,
to ne pomeni samo pobude in aktivnosti tiste kategorije prebivalcev, ki želijo
kolektivno uveljaviti neko svojo potrebo. Tudi ostali prebivalci, ki nimajo te
potrebe, lahko s svojim sodelovanjem pri odločanju o načinu njenega zado-
voljevanja prispevajo k temu, da se pride do — za celotno komuno — čim
ustreznejše rešitve. Ce je smisel ostvarjanja komune dezalienacija njenih pri-
padnikov (vzporedno z odmiranjem njenih oblastniških funkcij), potem je
v tej smeri mogoče napredovati samo na ta način, da posamezne interesne
kategorije prebivalcev čim bolj neposredno konfrontirajo svoje različne inte-
rese. Cim bolj neposredno soočijo (vsklajajo, dopolnjujejo ali medsebojno
omejujejo) posamezne kategorije prebivalstva svoje različne interese, tem bolj
zožena je sfera posredovanja in vmešavanja oblasti.
V	zvezi z oblastjo lokalnih skupnosti je mogoče govoriti o njenih sledečih
funkcijah: zaščitna, razsodniška, kontrolna in koordinacijska.* Ce gre za oblast
v komuni kot — za zaščito družbenega reda nasploh, potem le-ta izgublja
svojo upravičenost, potem ko je na osnovi podružbljenih sredstev za pro-
izvodnjo odpravljen osnovni razredni konflikt. Drugo vprašanje je oblast kot
razsojanje in odločanje v primerih, ko v konkretni situaciji nastopajo različni
(ali) nasprotni interesi posameznih kategorij prebivalstva, ki nimajo značaja
družbenih razredov. V tem pogledu se kaže tendenca, da se elementi oblasti
vzdržujejo še naprej. Vendar pa se — tako kot vedno — tudi v tem primeru
element prisiljevanja zmanjšuje, čim bolj popolno prebivalci določene družbene
kategorije poznajo interese ostalih prebivalcev in kompleksno objektivno situa-
cijo svoje komune. Oblast v nastajajoči komuni ima svojo funkcionalno upra-
vičenost kvečjemu vtoliko in tako dolgo, kolikor in dokler na določen način
prispeva k takšni organizaciji pobud, aktivnosti in materialnih sredstev, ki
lahko zagotovi največji efekt v zadovoljevanju potreb prebivalcev znotraj
komune kot celote.
Ce se povečuje razgledanost npr. obeh kategorij prebivalstva, ki imata raz-
lične (ali nasprotne) interese (tako da vsaka pozna in upošteva interese druge
in ostale pogoje dane družbene situacije), se na ta način zmanjšuje razlika med
odločitvijo, ki bi jo sprejeli tako ali drugače zainteresirani prebivalci sami,
in odločitvijo, ki bi jo z vidika celotne skupnosti sprejel njen predstavniški
oblastveni organ. Kolikor pa ta pogoj ni izpolnjen, še naprej ostaja potreba
po posebnem razsodniku. Ta je dvignjen nad prizadetima stranema, zastopa
nasproti njima »splošni interes« komune in z avtoriteto fizične prisile nadomesti
spoznanje nujnosti (ustrezno svobodno odločitev) prizadetih prebivalcev.
Kot smo že omenili, sta nadaljnji funkciji oblasti še kontrola in koordinacija.
V	zvezi s tem si zastavljamo tole vprašanje: kaj v obstoječem samoupravnem
* Gl. npr. Eugen Pusič: Iztraživanje odnosa vlasti u lokalnim zajednicama; Naše
teme, št. 5, 1902.
14
sistemu komune pogojuje še nadaljnje vzdrževanje navedenih elementov ob-
lasti? Kaj je tisto, kar jih omejuje, odpravlja in nadomešča? V kakšni zvezi
je vprašanje oblasti v (nastajajoči) komuni z vprašanjem družbene integracije
komune?
Da bi odgovorili na vprašanje, si najprej oglejmo nekatere primere.
Tako je npr. malo verjetno, da bodo kmetje vasi X glavni (ali sploh) pobudniki
in nosilci akcije za zgraditev športnega igrišča v delavskem naselju mesta Y.
Prebivalci občinskega centra C bedo pri razpravljanju o družbenem planu
in proračunu bolj nagibali k temu, da se za nastopajoče leto črta izdatek za
gradnjo ceste do hribovske vasi V. Namesto tega pa naj se ustrezna finančna
sredstva porabi za asfaltiranje nekaterih ulic v mestu C.
Volilci manjšega okraja Ki npr. zahtevajo od občine pomoč, da bi lahko v
svojem kraju osnovali mizarsko podjetje, ki bo zapaslovalo 50 ljudi. Pri tem
to zahtevo utemeljujejo s tem, da je v kraju dosti razpoložljive delovne
sile, ki že ima stanovanje, da kraj »že sicer od občine ni ničesar dobil in se
zida samo drugod« itd. Istočasno pa se na zborih volivcev večjega mesta Ks
(ki že ima veliko lesnoindustrijsko podjetje) pojavijo pripombe, da bi bila
takšna investicija nerentabilna z vidika celotne občine. V takšnem majhnem
obratu da ne bo mogoče zagotoviti visoke produktivnosti, režijski stroški
bodo večji itd. Zato je boljša rešitev v tem, da bi povečali lesnoindustrijsko
podjetje v kraju Кг; delovno silo pa naj bi dnevno vozili iz kraja Ki.
Starši, ki so zaposleni, forsirajo ureditev otroškega vrtca; mlajše samske
volivce pa to vprašanje le bolj malo zanima in se bolj zavzemajo za gradnjo
samskih stanovanj. Nekateri prebivalci si prizadevajo, da bi zbrali potrebna
sredstva ^a zgraditev pralnice. Drugi pa niti ne dajejo pobude niti ne podprejo
te akcije — namreč tisti, ki imajo pralne stroje že doma. Po drugi strani pa
so ravno ti drugi prebivalci bolj aktivni, če gre za servis za popravljanje
strojev, itd.
Takšne družbene situacije se pojavljajo v komuni iz dneva v dan. Kaj je
v njih tistega, kar zahteva posredovanje oblasti? V kolikšni meri lahko način
organizacije razreševanja različnih (nasprotnih) interesov vpliva na zmanjše-
vanje pomena oblastvene prisile?
Vzemimo poslednja dva vidika oblasti, ki smo ju navedli: — kontrola in koordi-
nacija. Iz gornjih primerov je zelo jasno razvidno, da praviloma ne moremo
pričakovati spontane spodbude in delovanja za ostvaritev določenega interesa
s strani tistih, ki tega interesa nimajo. To pa nikakor še ne pomeni da v
postopku, ki vodi do te ostvaritve, ne igrajo določene vloge tudi druge kate-
gorije prebivalstva, ki imajo sicer drugačne interese. Ce torej praviloma niso
pobudniki, niti nosilci akcije, ki naj vodi do cilja, ali je potem njihova vloga
samo negativna? Ali je to razlog za obstoj oblastvenih organov (ki naj dopolnijo
njihovo nezadostno angažiranje s sitematsko akcijo prepričevanja in pritiska).
Z vidika splošnih interesov komune kot celote ni mogoče šteti za negativno
(dezintegracijsko) vsako izostajanje od posameznih kolektivnih akcij za uvelja-
vitev raznih posebnih interesov. Ce določena kategorija prebivalstva ni aktivna
v prizadevanju za ostvaritev določenega interesa, ker tega interesa pač nima,
75
pa ima vendarle lahko pomembno vlogo vsaj kot faktor družbene kontrole.
Vzemimo, da komuna predvidoma razpolaga za proračunsko leto 1963 z dano
količino finančnih sredstev Q. Obenem pa imajo posamezne (ali vse) kategorije
in skupine njenih prebivalcev različne potrebe, katerih zadovoljitev naj bi
omogočila s svojimi sredstvi v istem letu. Celokupnost teh potrebnih sredstev
označimo s P. Značilno je, da je normalno P po količini večji od Q. To pa
pomeni, da se je treba vsako leto odpovedati določenemu delu ali vrsti potreb.
S tem pa nastopi tista tipična situacija, ki največkrat predstavlja osnovo za
delovanje oblasti. Kdo naj odloči (razsodi) o tem, katere potrebe je treba
upoštevati (v večji ali manjši meri) v letu 1963? Kdo naj preverja in kon-
trolira upravičenost vrste in obsega potrebe, ki jo je nakazala določena inte-
resna kategorija (skupina) in za katero (potrebo) naj bi komuna oskrbela po-
trebna sredstva?
Princip kontrole praviloma pomeni, da ena stran (skupina, institucija ipd.) kon-
trolira drugo tako, da pri tem prva stran zastopa neki splošnejši interes ter vsaj
posredno omejuje drugo v procesu ostvarjanja njenega posebnega interesa.
Poleg takšnih situacij, ko naj bi bilo ustrezno delovanje kontrole (npr. z vidika
celotne komune) zajamčeno z neprizadetostjo nosilcev te kontrole pri kon-
kretnem interesu, pa so še druge možnosti. Ena od najbolj učinkovitih oblik
kontrole je tista, ki jo opravljajo različno (ali nasprotno) prizadete kategorije
prebivalstva same med seboj.
V že omenjenem primeru, ko gre za postavitev majhnega mizarskega obrata
v kraju Ki, nastopajo kot pobudniki in nosilci akcije seveda prvenstveno pre-
bivalci tega kraja, Vlogo družbene kontrole pa imajo prebivalci kraja K2, ki
opozarjajo bolj na negativne ekonomske posledice te akcije. Z vidika interesov
prebivalcev kraja Ki bi bila namreč akcija uspešna že s tem, da dobijo od
komune določena sredstva za investiranje v svojem kraju. Zato le-ti sodelujejo
v akciji za ostvaritev tega posebnega interesa (nerentabilnega podjetja), četudi
se zavedajo, da to ne vodi do optimalne rešitve z vidika komune kot celote.
Prebivalci kraja Kä imajo spet svoj poseben interes, ki je različen od interesa
prebivalcev kraja Ki in ni nujno skladen z interesom komune kot celote. V
tem primeru je njihova aktivnost (če se sploh pojavi) reakcijsko-kontrolne na-
rave v odnosu do primarne pobude in aktivnosti prebivalcev kraja Ki. Kot
takšna pa vendarle vpliva, da se realizacija interesa Ki približa optimalni
realizaciji z vidika komune kot celote.
Praviloma v takih situacijah ne gre samo za razmerje med dvema interesnima
kategorijama. Bolj pogosto se nasproti tisti kategoriji (skupini) prebivalcev, ki
želi ostvariti določen lastni interes tia račun skupnih sredstev (Q), pojavlja
množica ostalih interesnih kategorij prebivalcev dane komune. Vsaka od njih
predstavlja vsaj potencialni činitelj družbene kontrole oziroma prisiljevanja.
Posamezne interesne kategorije vplivajo ena na drugo na isti ravni — tako,
da se vse izmenoma pojavljajo v vlogi kontrolorja in kontroliranega. S tem
pa se družbena kontrola oziroma prisiljevanje (franc.: contrainte social) tako
decentralizira in razprši, da izgubi svoj oblastniški značaj. Ali bo potencialna
vloga družbene kontrole (prisiljevanja) postala tudi dejanska vloga posameznih
kategorij pripadnikov komune, pa je seveda odvisno od zelo kompleksnih
pogojev.
Tako bi med vsemi značilnimi elementi oblasti zadržala relativno največji po-
men še tista dejavnost, ki jo je mogoče šteti za »koordinacijo«. Vendar pa v
pogojih razvite lokalne samouprave koordinacija različnih interesov vedno bolj
pomeni posredovanje s »težo« argumentov, kot pa z uporabo sile. Po drugi
strani pa je res, da postaja koordinacija vse bolj zamotana, čim bolj kom-
pleksna je družbena struktura (čim višja je stopnja družbene delitve dela),
tako, da objektivni pogoji niso pov.sem v skladu s težnjami po demokratizaciji.
Poglejmo sedaj nekaj pogojev, od katerih je odvisno, v kolikšni meri bo kla-
sične elemente oblasti nadomestila razvita • samouprava pripadnikov komune.
Na kratko se bomo ozrli na sledeče:
1.	materialna (finančna) osnova lokalne samouprave,
2.	neformalna (neposredna) in institucionalna povezanost interesnih kategorij
prebivalstva komune,
3.	vprašanje strokovnosti pri odločanju,
4.	delitev dela in struktura potreb,
5.	kulturna (in moralna) vzgojenost za demokratično odločanje.
1. materialna (finančna) osnova lokalne samouprave
Ob raziskovanju pogojev, ki vplivajo na udeležbo in aktivnost v nekaterih
institucijah lokalne samouprave, se je zelo jasno pokazalo, kakšen pomen ima
pri tem ekonomska osnova. Dmokratično odločanje je lahko razvito in učin-
kovito samo:
a)	ob solidni materialni bazi,
b)	ob ustrezni samoupravni organizaciji, ki pospešuje in upošteva samoini-
ciativo in dejavnost občanov,
c)	ob istočasni skladnosti prvega in drugega.
Lahko rečemo, da pri nas normativni red in razvejana organizacija lokalne
samouprave po sebi nudita vse možnosti za uveljavitev najbolj demokratičnega
odločanja o skupnih zadevah. Takšna organizacija seveda pomeni, da se je
izredno povečalo število ljudi, ki jim je bila zaupana določena družbena funk-
cija (odgovornost, položaj). To pa s socialno psihološkega vidika za vsakega
takšnega posameznika pomeni priznanje oziroma nagrado in s tem razlog
(pobudo) za še dodatno angažiranje svoje energije in sposobnosti za kolektivne
interese. Problem pa predstavlja nezadostna ekonomska baza tega odločanja.
Med enim in drugim se pogostoma pojavlja neskladje, ki izhaja iz tega, da
so organizacijske oblike odločanja v večji meri decentralizirane kot pa ustrezna
ekonomska sredstva. Torej gre pravzaprav za dva problema:
a)	eden je tisti, ki smo ga pravkar omenili, tj. problem delitve ustvarjenega
dohodka na različnih nivojih (krajevna skupnost, komuna, okraj, republika,
federacija);
b)	drugi, ki je še pomembnejši, pa je sploh problem ekonomske razvitosti do-
ločene komune; torej vprašanje, koliko se sploh ustvarja sredstev, ki lahko
služijo za skupne potrebe.
Eden in drugi pa je v tesni zvezi z možnostjo realizacije predlogov in sklepov,
ki jih občani sprejmejo v — ravnokar omenjenih — razvejanih oblikah orga-
nizacije lokalne samouprave. Število oziroma delež predlogov in zahtev, ki se
77
realizirajo, pa v sladu s teorijo grupne integracije — vpliva na »moralo« in
udeležbo prizadetih občanov v tej samoupravi.
2.	Neformalna (neposredna) in institucionalna povezanost interesnih kategorij
prebivalstva komune
Predpogoj za to, da bi lahko sami prebivalci neposredno odločali o skupnih
zadevah, je že to, da imajc pregled nad temi zadevami, da so obveščeni o njih
in poznajo možnosti njihovega reševanja. Zato osnovne institucije neposredne
demokracije s tega vidika lahko uspešno delujejo predvsem v manjših lokalnih
skupnostih. To nam potrjujejo tudi ugotovitve naše posebne študije o zborih
volivcev, ki kažejo, da je udeležba na zborih volivcev na podeželju večja kot
v mestu. Ravno zbori volivcev pa — mislim, da lahko rečemo — so najpo-
membnejša institucija (ki deluje na teritorialnem principu) neposredne demo-
kracije v komuni. V zvezi s tem je treba razlikovati dve vrsti situacij. V dolo-
čenih primerih so prebivalci glavnih, različno prizadetih interesnih kategorij
udeleženi na zboru volivcev tako, da lahko v neposredni interakciji vsklajajo
svoje interese (ko gre npr. v neki vasi za vprašanje, za kakšne potrebe bodo
porabili sredstva, ki so jih dobili od komune za njihove povsem krajevne po-
trebe). Drugačna situacija pa je tedaj, ko je med udeleženci na zborih volivcev
samo ena od dveh ali večih prizadetih strani. Največkrat se takšne situacije
pojavljajo zaradi teritorialne obsežnosti komune (na primer ker drugo inte-
resno kategorijo predstavljajo prebivalci drugega — oddaljenega kraja).
Posledica omenjenih situacij pa je, da se pojavijo različne oblike posred-
ništva. V takšnih primerih tudi odločanje kaže tendenco prehajanja na pred-
stavniške organe. Namesto na zboru volivcev in neposredno med prizadetimi
se nasprotje razrešuje v centralnih organih komune, samo med predstavniki
(odborniki) prizadetih prebivalcev.
V	takšnih primerih pa je potem odvisno prvenstveno od načina organizacije
tega posredništva in komunikacij ter od kvalitete informativne službe, kolikšen
del prebivalstva bo aktivno sodeloval pri odločanju. Cim obsežnejša je komuna
in čim bolj kompleksna je njena struktura, tem bolj je proces deetatizacije
odvisen od teh činiteljev.
3.	Vprašanja strokovnosti pri odločanju
Poleg splošne informiranosti o skupnih zadevah in problemih, je predpogoj za
aktivno sodelovanje pri odločanju o tem, kako naj se razrešujejo, tudi globlje
razumevanje. Pojavlja se torej problem izobraženosti in strokovnosti volivcev,
ki bi jim omogočala učinkovito sodelovanje v lokalni samoupravi. Dosedanje
študije nam zelo nazorno kažejo, da je lokalna samouprava manj učinkovita
zlasti v dveh primerih:
a)	kadar je predmet obravnavanja tako zamotan ali strokovno-specialen, da ga
lahko temeljiteje obvlada le ožji krog strokovnjakov,
b)	kadar je splošna izobrazba volivcev zelo nizka.
V	praksi ta dva primera nastopata ločeno, ali pa se kumulirala. Največja ovira
za uveljavitev lokalne samouprave —• glede na obravnavani pogoj — izhaja
zlasti iz strukture ekonomsko zaostalih in podeželskih komun. V teh je razme-
roma najmanjši delež visoko izobraženih strokovnjakov in obenem najnižja
78
splošna izobrazba prebivalstva. Talčšna specifična situacija pa seveda nenehoma
poraja tendence, da bi se odločanje osredotočilo v rokah strokovnjakov.
4.	Delitev dela in struktura potreb
Na tem mestu naj samo opozorimo še na enega od objektivnih pogojev, ki
vpliva na družbeno kohezivnost komune in s tem seveda tudi na obstoj ali
neobstoj oblasti. Gre za sledečo zakonitost: čim višja je stopnja družbene delitve
dela v dani komuni, tem večja je teritorialna razpršenost družbenih stikov
in aktivnosti njenih pripadnikov. Na drug način lahko rečemo: čim bolj so
razvite in diferencirane potrebe posamenzikov, tem večji je prostorski radij
njihovega zadovoljevanja.
Takšne objektivne tendence pospešujejo družbeno integracijo komune kot rela-
tivno obsežnejše skupnosti in slabijo kohezivnost manjših krajevnih skupnosti.
To pa pomeni, da se na ta način vsklajata (zbližujeta) dva »-svetova«:
a)	danes še razmeroma ozek »svet-< neposredne družbene udeležbe prebivalca
(večinoma v okolju svojega bivališča) in
b)	teritorialno dosti obsežnejši »svet« družbene tvorbe, ki se izoblikuje na
osnovi medsebojne ekonomske odvisnosti funkcionalno diferenciranih
elementov.
Od stopnje te vsklajenosti pa je v veliki meri odvisna možnost uveljavljanja
učinkovite lokalne samouprave v komuni.
5.	Kulturna (moralna) vzgojenost za demokratično odločanje
V naši razpravi smo se precej podrobno zadržali ob vprašanju — kakšna je
vloga komune kot okvira za razreševanje različnih interesov. Jasno je, da pri
tem ne gre le za abstraktna načela, temveč za konkretne situacije, v katerih
nastopajo konkretne osebe kot predstavniki različnih interesov. Vsako razre-
ševanje različnih (nasprotnih) interesov pa ima nujno določene posledice tudi
na medosebne odnose različno prizadetih prebivalcev. Zato se ravno v pre-
hodnem obdobju od centraliziranega in oblastniškega vodenja k razviti samo-
upravi še bolj izrazito pojavlja problem — vzgojenosti za demokracijo. Da bi
občan uveljavil tisto, kar šteje za pravilno z vidika splošnega interesa, se mora
izpostaviti tudi morebitnemu odporu in neugodnemu odzivu nekaterih drugih.
Po drugi strani pa njegova udeležba v družbenem življenju demokratično ure-
jene skupnosti predpostavlja takšno razumevanje in »širino«, da ne šteje vsa-
kega omejevanja njegovega individualnega interesa kot napad na svojo osebnost.
79
Smrt
Žarko Petan
V zaporu se pogosto pogovarjamo o smrti, še češče pa mislimo nanjo. Vedno
znova se tako ali drugače ukvarjamo z njo. Je osrednja tema naših na široko
razpredenih pogovorov. S pravim sladostrastjem se trpinčimo, kajti ni nobenega
dvoma, da se prav vsi do zadnjega bojimo zadnje ure, pa najsi se še tako ustimo,
kadar govorimo o tem, kako so umirali drugi. Ne vem, čemu to počenjamo.
Morda zavoljo celic, ki so presenetljivo podobne trugam; prav tako so mračne,
zatohle, grozljivo ozke. Ali pa zavoljo škodoželjnosti, kot na priliko Profesor.
Edini med nami je naročen na jutranji časopis, ki mu ga dežurni paznik prinese
sleherno jutro takoj po zajtrku, ko vsak čemi v svojem kotu ter zbira moči,
da bi se laže pretolkel skozi še en brezkončni dan.
Profesor je napravil iz branja časopisa pravi obred. Najprej obrne zadnjo stran
in nam z očitno naslado prebere osmrtnice.
»Dotrpel je naš nepozabni oče, stric in brat Jože Mikunda, upokojenec... Jože
Mikunda. Nekam znan se mi zdi. Ne vem, kam bi ga dal. Počakaj, Mikunda,
Mikunda... Poznal sem nekega Antona Mikundo. Bil je moj sošolec, ampak
tudi za Jožeta sem že slišal. Morda je Antonov starejši brat. Tako je! Gotovo
je njegov brat. Saj je Anton imel več bratov. Glej, glej, Jožeta Mikunde ni več.
Stisnilo ga je kar na lepem ... Globoko užaloščeni: žena Marija, hčerka Vero-
nika, nečak Janez in ostalo sorodstvo..
Profesor zelo lepo bere. Počasi, na glas in razločno. Z občutkom. Skoraj slo-
vesno. Razlage, ki jih vpleta med branjem, pa pove čisto drugače, kar tako
mimogrede, kot bi govoril sam zase. Zelo radi ga poslušamo.
»Sredi neumornega dela nas je zapustil Franc Zedravec, višji tehnik ... To bo
nemara mlajši človek, morda celo mlajši kot jaz. V osmrtnicah bi moralo vedno
pisati, koliko let je imel pokojnik. Tako bi vsaj lahko primerjali... Na zadnjo
pot ga bomo spremili v sredo, dne 13. maja 1960, ob šestnajstih izpred Andrejeve
mrliške veže ... Ce bi bil zunaj, bi šel na njegov pogreb. Všeč so mi pogrebi!
Venci", temne obleke, ženske v črnih pajčolanih, duh po svečah, bledi obrazi,
drsajoči koraki.. . Dobrega in požrtvovalnega delavca bomo ohranili v trajnem
80
spominu!... V osmrtnicah so vsi dobri in požrtvovalni, plemeniti in nepozabni,
ljubeči in sploh čudoviti. V resnici pa so samo mrtvi. Ni jih več!«
Tako že navsezgodaj zjutraj Profesor usmeri pogovor v običajno strugo. Do ko-
sila se nihče ne bo upal govoriti o čem drugem kot o smrti.
»Mnogo prezgodaj je neprijazna usoda iztrgala iz naše srede ljubo hčerko,
sestro in vnukinjo Viko Sutejevo, študentko ... Ze spet ne piše, koliko je bila
stara. Dvajset? Kakšno leto več? Petindvajset? Gotovo jih je imela manj kot
trideset, sicer ne bi bila še študentka . .. Od nje se bomo poslovili v nedeljo. ..
Nedelja je najmanj primeren dan za pogrebe, zlasti če dežuje. Pogreb v soncu
je nepozabno doživetje. Vse se blešči, tudi solze v očeh... Prosimo tihega
sožalja...«
Tiščimo se po kotih, koža se nam ježi, obliva nas zona, nervozno prepletamo
prste in se bedasto režimo. Veselimo se, da so umrli: Jože Mikunda, Franc
Žedravec, Vika Sutejeva, čeprav jih sploh nismo poznali. Veselimo se preprosto
zato, ker smo še živi. Dihamo, jemo, pijemo, se sprehajamo, mislimo, govo-
rimo... V primerjavi z mrtvaki je naš položaj naravnost imeniten. Vendar pa
nekje zadaj v malih možganih kar naprej kiju je misel o smrti, o naši smrti. ..
»Navsezadnje, kaj pa je smrt? Danes ali jutri, saj je vseeno. Obsojen sem na
petnajst let ječe. Petdeset in petnajst je petinšestdeset. Moj oče je umrl, ko jih
je imel komaj devetinpetdeset. Ce umrem danes, bom ogoljufal državo natanko
za trinajst let, štiri mesece in osemindvajset dni,« pove Mišo na glas svoje
misli. »Ima me, da bi se ubil.«
»Kaj praviš?«
»Najrajši bi se ubil.«
»To je laže reči kot napraviti. Kako se boš ubil?«
»Kako? Kako neki! Lahko skočim skozi okno.«
»Na oknih so rešetke.«
»Lahko se obesim.«
»Na kaj? Iz čevljev so ti pobrali vezalke, iz spodnjih hlač pa trak.«
»Lahko ... Lahko si prerežem žile.«
»S čim? Z žlico si jih še prežagati ne moreš.«
»Toliko časa bom udarjal z glavo ob zid, dokler je ne bom raztreščil.«
»Poskusi! Zid je trši od glave. Pa še to, če se ti samomor ne posreči, te bodo
kaznovali. Zaprli te bodo v samico. Za teden dni ali še dlje. Po hišnem redu
je samomor prepovedan, strogo prepovedan, zlasti če se ne posreči.«
»Ce pa se mi vendarle posreči?«
»Potem ne boš ogoljufal države niti za en dan, kajti država je pametnejša od
tebe. Zagrebli te bodo na zaporniškem pokopališču kot psa in ostal boš tam,
81
dokler ti ne poteče kazen. Se pravi: natanko trinajst let, štiri mesece in osem-
indvajset dni. Mrtvecev po pravilu ne amnestirajo.«
»To ni res! To ne more biti res. Ce umreš, se enkrat za vselej rešiš zapora.
Tvoje truplo lahko tvoji sorodniki odpeljejo domov in te tam pokopljejo.«
»Hahaha. Poskusi! Poznal sem človeka, ki je hotel ogoljufati državo za ne-
skončno število let. Bil je obsojen na dosmrtno ječo. Zdaj njegove kosti sedijo
namesto njega in ostale bodo za zidom kaznilnice za Vse večne čase.«
»To' ni res! To ne more biti res!«
Slej ko prej pride na vrsto tudi Makova zgodba. Čeprav je grozna, da te kar
stisne v trebuhu in ob poslušanju srh počasi polzi po hrbtenici navzgor, se ji
nasmejemo do solz. Smrt ima na tisoče obrazov: ta je groteskno spačen in prav
nič pretresljiv.
»Mako, ho, daj, Mako!«
»Saj sem vam že tisočkrat povedal.«
»Ze re.s, ampak povej še enkrat!«
»Ubil sem jo pač. To je vse. Zdaj je mrtva.«
»A povej, kako si jo ubil?«
»Hitro. Skozi okno sem jo vrgel.«
»Zakaj?«
»Zato, ker je bila psica, čisto navadna psića.«
»Kako je bilo. Povej vse lepo od kraja!«
»Rad .sem jo imel. Zelo rad.«
»Pa je bila lepa?«
»Lepa. Najlepša. Te, ki jih kažejo na pol gole v časopisih, se sploh ne morejo
kosati z njo.«
»Se je branila?«
»Ni imela časa, da bi se branila. Samo gledala me je s široko razprtimi očmi.
Ni mogla verjeti, da jo bom zares vrgel skozi okno. Sele ko sem jo spustil,
je zakričala.«
»Kaj je zakričala? Je poklicala na pomoč?«
»Ne vem. Saj to je tisto. Ne vem, kaj je zavpila. Bil je to skoraj živalski krik,
poln strahu in groze.«
»Povej, zakaj si jo pravzaprav ubil? No, povej!«
»Saj sem vam že rekel. Zato, ker je bila psica. Našel sem jo v postelji z drugim.
V moji postelji.«
»Zakaj pa nisi njega ubil?«
82
«Njega? On ni nič kriv. Ona ga je zvabila v posteljo. Počakal sem, da se je
oblekel, potem sem ga spremil do vrat. Pa še pridite kaj, sem mu rekel, ko se
mi je hotel opravičiti. Bil je bled kot stena. Roke so se mu tresle. Bal se je,
da bom planil nanj. Jaz pa sem se samo smehljal in ponovil: Res morate spet
priti, samo ne vem, če jo botste še našli tukaj. Potem sem zaloputnil vrata pred
njegovim presenečenim obrazom. Nato sem zgrabil psico, ki je drgetala ped
popackano rjuho. Bila je lahka ko pero. Vzel sem jo v naročje in jo nesel do
okna. Niti besede nisem črhnil. Pa tudi ona je molčala. Samo bolščala je vame.
Imela je čudovite oči: zelenkaste, ozke in podolgovate kot dva lista. Okno je
bilo odprto na stežaj. Trenutek ali dva sem jo držal nad globino, pa nisem
okleval. Užival sem. Navsezadnje sem jo spustil. Zakričala je. Pravzaprav za-
tulila. To je vse. Se pred njim je bila na cesti. Brezoblična gmota mesa, kosti
in krvi. Stanovali smo v petem nadstropju. Zaprl sem okno. Zunaj je ostala
ona in vse, kar sem doživel lepega z njo. Tako.«
Kako je to zabavno, če se takšne stvari ne zgodijo tebi, marveč drugim. Kar
laže dihaš in zapor se ti ne zdi tako strašen.
Morda se tudi zato pogosto pogovarjamo o smrti, o tuji smrti.
Najdeva se v tej mali izbi na večer.
pesbiii ^^ prihitiš od knjig za tvoj izpit,
jaz od sestanka, iz kavarne, ali odkoderže.
In skuhaš kavo in med Lenini
in malimi brošurami na mizi napraviš red
in daš na mizo jabolka.
Ervin Fritz
In slečeš krilo.
Ta najina ljubezen je preprosta. Lepa.
Z nama prihaja na večer, ker se imava rada,
ker je ne sanjava, ampak med tisoč dnevnimi opravki
od nje živiva.
To je vrč čiste radosti
z okusom tvojih ust,
z milino tvojih rok,
z zamolklo težo mojega telesa.
Tvoje prsi sta dve krotki ptici,
ki se ne umakneta, ker si vsa moja.
In tvoja usta dajejo pogum za jutri,
za delo in poštenost.
83
Ti najini večeri niso beg,
del dneva so: kot jabolka na mizi,
kakor kruh, kot Lenin,
kot dela, ki so čista pred ljudmi.
Sonet
Ervin Fritz
Naj se nikdar ne ločim od ljudi.
Ni sreče, če jo moraš sam užiti,
ne upa, če ga nimaš s kom deliti,
le kar je sreča vseh, me radosti.
Zato naj bodo hvaljene vezi,
ki mi jih narekujejo nositi
prijateljstvo, krepost, up plemeniti,
razum in delo, ki duha vedri.
Le te vezi so luč, notranji soj,
po njih se mi odpro ljubezni duri
v soglasje, moja ljubljena, s teboj,
v njih najde duh moj tisoče oblik,
kadar v naročju tvojem, v tihi uri,
zamaknem se v tvoj nežni, čisti lik.
Svetlo zelena pesem
Jože Olaj
In naenkrat si prebogat.
Komu boš dal
vse te vetrove njive,
komu livade razcvelih želja,
komu dekliške nasmehe in pesem,
ki s krvjo ženam po žilah igra.
Po poti med jagnedi pojdi na trate
in pticam skrivnost njihovih pesmi ukradi,
otroško ihtenje ujemi v dlani,
v oči si nasuj svetlo zelene pomladi.
Pojdi, dokler so še ceste zveneče
in žejna telesa so njive za setev,
zasej v njih semena lepote.
Velika drevesa bodo semena
v tem svetlo zelenem času pognala.
84
Marec
Jože Olaj
Lahen dež zvečer,
veter,
in naenkrat
smo spet znali prisluhniti
pticam.
Le še čisto narahlo
nekaj poje v daljavi,
drevo zazeleni,
ko se ga dotakne
otroško ihtenje,
v somraku zvene koraki.
Odpiramo okna
na stežaj.
Spoznanje
Jože Olaj
Nekaj je treba čutiti
to noč,
do zaljubljencev,
trav
in tudi do mrtvih.
Čeprav se ure
to noč
ne bodo ustavile.
Za trenutek obstati,
okusiti veter,
preštevati zvezde,
pa čeprav se nam jutri bo
vse to zdelo otroško.
Nekaj je treba čutiti
v tej svetlo zeleni noči,
ko vsepovsod po vrtovih
tiho klijejo
drobne kali ljubezni.
S5
Pričakovanje I.
Jože Olaj
Zelene ladje čakajo,
nabrekle od voda,
da slavnostno
pripljujejo v deželo.
V jadra
veter se opira,
divji,
razigran.
Pokrajino preplavil je
dekliški smeh,
topoli rastejo v nebo,
ki rumeni
od žejnega dotika,
visoko nad ravnico
plove zvonki glas.
Prihaja doba pesmi,
cvetja,
smeha.
Pričakovanje II.
Jože Olaj
Sumijo jagnedi,
zvenijo ceste,
telesa so umita —
žejne njive
čakajo na setev.
Razkrinkan tat
je smrt zbežala iz domov.
Drhtijo okna,
v rano jutro
vzletajo golobi,
žene vstajajo
in prisluškujejo zvenenju,
ki jim s krvjo
po žilah polje.
86
II. jesen
Cas je otožen
in noč je otožna.
Gozdovi zorijo,
ptice odletajo,
včeraj sem srečal
boso deklico,
ki je jokala,
pa nisem imel
poljuba več zanjo.
Cas je otožen
in noč je otožrm,
še bolj otožna.
Gozdovi le še težko,
vdano dihajo,
srebrni grozdi
lune pod oknom nihajo.
Spet je prišla
nocoj
bosa deklica
in je jokala,
pa ji nisem mogel utrgati
niti grozda lune.
Morda zato,
ker mi je črna noč
na oknicah spala?
87
Luščina
bledega zlata
Ludvika Kalan
Skozi sivo gubo oblaka
je zdrknila na vlažno gredo
luščina bledega zlata,
kot lepa misel,
ki je nehote zašla
v vreščeči vrtiljak
vsakdanjosti.
Čutim,
kako slednja minuta odkrne
nekaj njene jasnine,
kako jo počasi drobi in skruni
a jaz brez nje
ne vem za pot
v tem dolgem, praznem večeru.
Moj čudni brat
Ludvika Kalan
Na steni je ugasnilo zlato,
tvoje sončne oči
pa so še vedno sijale.
Neskončnost trenutka
te je vezala гште,
moj čudni brat.
Nisem stegnila rok,
da bi se zavila v škrlatni bršljan
tvoje bližine
in odšel si v temo
sam.
Morda je blaznost,
da ti sledim
sedaj,
ko je novembrski veter
osul zadnjo vrtnico.
88
Samota
Vita Varl
I.
»Izpij, trapa!« je ukazal moški. »Ne boš se zastrupila, ne!«
Bil je brkat črnolasec z očali in brutalnega videza. Dekle se je ob njem nasla-
njalo na visoko mizo.
»Ne morem,« je odkimala.
»Kar daj! Sam gobec te je. Ti bom že pokazal!«
»Na, da boš zadovoljen!« je rekla utrujeno in prijela za kozarec. Izpila je z
vidnim odporom. Imela je nežen obraz, ne lep, le nežen.
Bilo je ob devetih zjutraj. Drugi dan moje samote. Ura, ki sem jo podzavestno
določila za kavo. Prejšnji dan sem zavila v ta lokal in spoznala, da mi je
udobno. Skoraj visela sem na pomazani mizi, obme so se zadevali ljudje, ki so
prišli prav tako popit svojo kavo ali nabrat prepotrebnih kalorij za dan. Skozi
temna očala sem opazovala dvojico, ki mi je bila najbliže. Hotela sem obdržati
navade iz življenja, iz živega sveta. Cim manj se ukvarjati s svojo samoto.
Bila sem na praksi in sem stanovala v internatu. Le peščica nas je v tem
poletnem mesecu naseljevala pusto starinsko stavbo. Po praznih hodnikih so
se oglašali le redki koraki, ki so jih radovedno spremljale miši iz svojih kotov
in lukenj. Ta teden so vse moje kolegice odhajale dopoldne na prakso, le jaz
sem delala popoldne. Tako se je začel moj samotni teden.
Prebujala sem se okrog devetih, saj sem vedela, da me ne čaka prav nič. Počasi
sem odprla oči, že vnaprej naveličana nastalega dneva. Na stropu je bila brez-
imna okrogla luč in kup špranj. Vedno ista pol mrtva slika. Spomnila sem se,
da so bile tudi doma na stropu razpoke, a čisto drugačne. Cas je potresel hišo,
dal ji je svoj pečat. Vsaki stavbi ga daje. Tudi zlomljena šipa je bila po svoje
značilna. Razbila jo je Vanda, ko je neke noči med nevihto hitela zapirati okno.
Od strahu je menda komaj dihala. Jaz pa sem mirno spala, ne da bi sploh kaj
slišala. Zjutraj nikakor nisem mogla razumeti, da me ni zbudila. Sama bi se v
stiski prav gotovo zatekla k njej.
89
Na zidu je visela podoba morja v grobem brezovem okvirju. Na pretirano
modrem morju je negibno stala upadljivo bela jadrnica. Vsa kompozicija te
kičaste slike mi je budila spomin na zadnje poletje, ko sem si vbila v glavo,
da sem zaljubljena v nekega čudovitega človeka. Blesteča fantazija! Razblinila
se je v nič. Nisem bila zaljubljena in tudi čudovit ni bil. Saj zaljubljena sploh
nisem mogla biti. Prostorček v srcu, ki bi mogel koga sprejeti, se je že zaprl.
Bila je pač navada, da sem morala imeti v počitnicah vedno kakšno avanturo.
Nikdar pa ni nastalo nič resnega in z jesenjo sem zgodbico pozabila. Umirila
sem se kot narava sama. S pokroviteljskimi občutki sem se v mislih vračala k
preživetemu poletju.
Zdaj sem tukaj, pri samoti in kavi. Pri sosednji mizi eden izmed sijajnih moških
poskuša opiti utrujeno dekle. S stisnjeno pestjo bi ga udarila v obraz, da bi ga
potolkla na tla. Jutro je še sveže, vročina se počasi kopiči. Vse je bledo,
brezizrazno.
Kaj neki je med onima dvema? Le čemu je tako surov? Začela sta me v nekem
smislu zanimati. Zdelo se mi je, da počneta vse skupaj iz gole naveličanosti,
preprosto ker nimata moči, da bi počela kar koli drugega. Jaz bi na njenem
mestu vzela torbico in odšla. Ona pa je stala tam brez volje, čisto pasivna in
podpirala glavo z roko. Zdelo se mi je, da se bo zrušila, če izpusti mizo ali
glavo.
Obrnila sem jima hrbet. Nisem več hotela gledati notranjosti prostora, kjer so
vsi zapovrstjo mieli s čeljustmi in izgledali kot požrešen trop volkov. Zunaj
je sijalo sonce in ulica je bila dopoldansko živa in spočita. Po njej so hiteli
marljivi ljudje in avtomobili.
Avtomobili so bili že od rane mladosti moja šibka točka, čeprav nisem nikoli
imela smisla za tehniko. Mnogokrat sem si prav po otroško zamišljala, kako
bom nekoč imela lep športni voz, kako bom v elegantnih hlačah sedla vanj in
se odpeljala. Vozila bom seveda prehitro, dokler se ne bom ponesrečila in
ubila...
Mirno sem dosanjala lastno smrt. Potem sem se nasmehnila vase. Nikoli ne
bom imela avtomobila z denarjem, ki ga bom s svojim poklicem zaslužila!
Gotovo bom doživela častitljivo starost, če me seveda ne bo kdo drug povozil.
Nisem opazila, kdaj sta moški in dekle odšla. Popila sem kavo in se napotila
ven. Ob tej uri je bil kar vesel vrvež. Pred i^dečo lučjo semafora se je zbralo
nekaj nestrpnežev. Naslonila sem se na drog prometnega znaka in čakalaf
Zaradi mene bi mogel biti prehod zaprt kar dve uri skupaj! Imela sem preveč
časa, preveč kljub vsemu trudu, da bi praznino s čimerkoli napolnila.
Prvi dan, ko sem ostala tako sama. .sem pogrešala samo Vando. Nisem si mogla
zamišljati dneva brez nje. Ker je prepozno vstala, mi je pustila nepospravljeno
90
posteljo. Z veseljem sem postlala, brez kujanja. Ko bi bila vsaj doma! Čutila
sem, da sem se v enem letu najinega prijateljstva mmogo preveč navezala nanjo.
Bila mi je potrebna in mi je v internatu popolnoma zadoščala. Z ostalimi
dekleti nisem navezovala ožjih stikov. Z Vando sva se precej ločili od njihovega
povprečja, predvsem po nazorih, pa celo po vedenju. Zato sva jim stali zmeraj
nasproti. Najina zarotniška vez je bila nedotakljiva.
Sčasoma sem jo razvadila. Ničesar ji nisem mogla odreči, kar koli si je že
zaželela. Pri vsem tem pa Vanda ni bila nežna, neizkušena igračka. Zrela in
ambiciozna ženska kot ona pač ni potrebovala nikogar, razen v šibkih tre-
nutkih. Toda teh je bilo vseeno precej in mojemu samoljubju je prijalo, da je
v tistih trenutkih poiskala mene.
Zelena luč. Stopila sem čez odprt prehod in se na drugi strani takoj vprašala,
čemu sem sploh šla čez. Lahko bi še nekaj časa brez škode za ugled podpirala
simpatični prometni znak. Kolovratila sem po ulicah in nikjer ni bilo nič
novega. Le nekaj izložb so spremenili in jih natrpali z neokusnimi kričečimi
vzorci. Sicef pa nisem imela denarja in je bilo čisto vseeno, ali so mi vzorci
všeč ali ne.
Opazila sem znanca. Za hip sem si zaželela, da bi ga nagovorila. Takoj sem
pomislila, da bi me v svoji domišljavosti vzvišeno odbil. Tega pa nisem hotela
tvegati! Navsezadnje si njegove družbe sploh nisem želela. Nobene družbe
si nisem želela. Končno nisem več za gotovo vedela, ali se pomilujem v svoji
samoti, ali sem res osamljena, ali mi to celo godi. Kdo bi vedel? Bila sem
prazna, vtisi so se odbijali od mene, niso se obdržali.
Zadovoljna sem bila, ko sem po kosilu odšla na prakso. Spet bom na vse po-
zabila, ostalo bo le delo — morda tisto delo, ki rešuje človeka.
S prakse sem se vrnila zelo zbita. Znali so nas uporabiti. Vanda je odšla že
popoldne s svojim najnovejšim fantom. Predstavila mi ga je, a mi je bil zoprn.
Baraba iz prepričanja. Ce sem si predstavljala, da jo poljublja, me je popadel
bes. Verjela sem, da bo Vanda navsezadnje spet razočarana, čeprav sem jo
svarila. Lepe besede nikoli ne zaležejo. Bala sem se tistega trenutka, morala pa
sem pustiti dogodkom svojo pot. Vanda se ni hotela nikoli ukloniti na besedo,
vse je poskusila sama. Sicer pa je to dovolj drago plačevala.
Prazna soba me je spravljala v histerijo. Preletela sem prireditve v časopisu.
Zasledila sem baletno predstavo na prostem. Kljub utrujenosti sem se hitro
preoblekla in odšla. Balet mi je bil znan in vedela sem, da se ne bom dolgo-
časila. Prirodni dekor in čudovita glasba sta se skladala z gibi plesalcev. Bilo
je nekaj lepo izdelanega, čistega, brez goljufije. Za dve uri je ta svojevr.stna
popolnost zapo.slila moje misli in čute. Popolna nemoč me je zajela. Sanjala
91
sem. Kako malo mi je treba za lepe sanje! Domov sem se vrnila ožarjena od
čudovitega doživetja.
Vanda je že spala, ko sem stopila v sobo. Oni bedak jo je očitno »sladko
utrudil«. Pokrila sem jo in poskusila zaspati.
IL
Jutro.
Vse je bilo kot prejšnji dan. Luč, razpoke v stropu, slika morja in 'kostanj pred
hišo. Take stvari se ne spreminjajo, vsaj ne hitro. Vtis večnosti delajo, zoprne
večnosti.
Z nočne omarice sem vzela knjigo »Imate radi Brahmsa?«. Spomnila sem se
matere, ki bi gotovo spet neomajno kritizirala to »pokvarjeno, zdolgočaseno
smrkljo, ki bi jo bilo treba dobro pretepsti in nagnati delat«! Mene pa je ta
čudna prikazen po svoje privlačila in bila mi je vse bolj všeč. Morda se je res
dolgočasila, morda se je celo pisanja lotila iz dolgega časa. Kakor že, po mojem
mnenju zna kar dobro svoj posel. Ujela je vzdušje neke generacije, nekega dela
življenja, ki ga pa končno le ni mogoče povsem zanikati!
Dopoldan se je vlekel, dolg in strupen kot kača. Grizel me je, ker sem bila
prisiljena misliti, pa nisem hotela. Zmešanih misli sem imela že preveč. Dela
pa nisem našla nobenega. Počasi in sistematično sem preklela vse okrog sebe.
Od doma mi spet niso pisali. Verjetno je spet kakšen dobri duh prinesel kakšno
nemoralno zgodbico — najbrž strašno nemoralno in prav tako brezpomembno.
Dobri ljudje žive povsod, le spoznati se ne dajo. Ko bi jih odkrila, bi jim
krepko podkurila!
Domislila sem se zlomljene pete. No, vsaj eno ničevo opravilo! Nezadovoljna
sem se napotila k čevljarju in vrgla čevlje na pult. Možakar jih je pogledal:
»Pridite v soboto ponje.«
Prikimala sem in se obrnila k vratom. Ustavil me je z vprašanjem:
»Bo deževalo?«
»Ne,« sem rekla zlovoljno.
Spet cesta. Starinski trg, kamor sem se zatekala osamljena in nerazpoložena.
Ustavila sem se pri baročnem vodnjaku. Občutila sem nepremagljivo željo, da
bi sedla na kamnite stopnice in se ne bi več premaknila. Poslušala bi brez-
končno padanje vode, ki je nikoli ne zmanjka. Edina stvar menda, ki sproti
nastaja, ne da bi se mogla kamorkoli izgubiti. Spomnila sem se, da bi vsak
mimoidoči začudeno in radovedno pogledal. Drobna, bedasta željica je postala
problem, ki ga ni mogoče rešiti. Zaradi ljudi, ki so razumni in dobrohotni, ne
smem sesti na stopnice!
92
Obšla sem s soncem pokrit trg in zavila k reki. Hiše ob njej so se vzpenjale
visoke in ozke druga ob drugi k nebu, kot da tiho tekmujejo za svoj prostor
na soncu. Rdeče in modre in rumene so se gnale kvišku, prepričane, da jih čas
še ni zapisal smrti. Morale so biti prav takšne, ne drugačne. Po temni nepro-
zorni vodi so plavali prvi jesenski listi; na višku poletja jih je reka ukradla kdo
ve kje in jih prinesla s seboj. Vrbe so se sklanjale nizko nad gladino. Bilo je
hladno, senčno in umirjeno.
Slonela sem na ograji in poslušala vodnjak. Začutila sem samoto kot srečo.
Nihče, nobeno živo bitje bi mi ne moglo ponuditi te spokojnosti, ki so jo iz
daljave prekinjali klici otrok in grlica nekje med vejami.
Domov sem se vrnila pomirjena in zadovoljna s seboj. Občutila sem spet
iskreno željo po delu.
Vrnila sem se premalo utrujena, pa tudi preveč človeško razpoložena, da bi
mogla iti spat. Spet se mi je stožilo po Vandi. Tekla sem s trolejbusne postaje,
toda okna sobe so bila temna. Vande ni bilo doma. Z grenkobo sem ugotav-
ljala, da ji tisti uglajeni lump začenja nekaj pomeniti. Zmeraj se je preveč
razdajala. Delala sem sama popolnoma isto napako, toda zanjo sem čutila, da
bi morala prenehati. Zase sem bila pač polovico manj previdna, pa tudi pravega
trenutka nisem znala ujeti. Biti opazovalec je mnogo enostavneje kot pa
igralec.
Pozdravilo me je pet pospravljenih postelj, pokritih z enoličnimi svetlimi pre-
grinjali kot mrliški odri. Na nočni omarici je bil listič:
»Sla sem s Petrčkom, Imej se dobro!«
»Petrček . . .-« sem se na glas ponorčevala. Prozorna praznost tega človeka je
bila jasna, le ona je sveto verjela njegovim lažnivim zgodbicam. To bo še solz!
S cigareto sem se zvalila na posteljo. Skozi zidove so prodirali glasovi televi-
zorja. Dekleta so bila torej tam in lahko sem si v miru privoščila cigareto, ne
da bi se mi katera spakovala v obraz. Po treh dneh samevanja mi je bilO' že
všeč, da jih nisem imela vedno okrog sebe. V tišini sobe sem si kot pO' čudežu
spet zaželela domov.
Pomislila sem, da je to pač sanjarjenje, ki se bo kaj klavrno končalo, kakor
hitro bom prestopila domači prag. Vedno sem se vračala s strahom in občutkom
krivde kot velik grešnik. Nisem* vedela zakaj. Tako je prišlo. Iz nadarjene,
dobro vzgojene deklice sem prezgodaj postala zaprto, samovoljno bitje. Mami
sem postala odveč, ker me kratko in malo ni bila sposobna razumeti. Odtujila
sem se ji z občutkom, da me bo gotovo zavrnila ob vsakem poskusu zbližanja.
Počutila sem se zatrto. Menda pa sem bila le njena živa vest, slika vsega, česar
sama ni imela priložnosti doživeti. Saj je v njeno bedno mladost kot narobe
princ stopil moj brutalni oče. S pogledom je odpodil prijatelje. Ostali smo
93
osamljeni. Tudi mene si ni znal pridobiti. Ostala sem v sredi med obema, vsa
od njiju me je hotel zase, pa se nobenemu ni posrečilo. Stala sem v sredi
odtrganimi rokami. Čakala sem, ne da bi vedela, kaj čakam. Nikogar ni bil
blizu, nihče mi ni križal poti. Zrasle .so mi nove roke, nežne in polne hrepe
nenja. Toda bile so prenežne, da bi mogle kar koli obdržati. Vse se jim j
izmaknilo. Vračala sem se praznih rok — na obisk domov.
Gotovo sta se postarala. Zlasti oče je z leti postajal vse manjši, bolj siv i
spravljiv. Ostalo mu je samo delo, za katero ni bil in ne bo nikoli dovol
poplačan. Reševalo ga je, v njem je iskal uteho zaradi družinskih neuspehoi
Sanjal je o vse drugačnem domu, kot pa ga ima danes. Mama mu že neka
let krepko vrača vse mladostne zaletavosti. Zamenjala sta vlogi.
Nobenemu cd nas ni življenje izpolnilo upov. Tudi meni ne, ki sem imela vs
pogoje za uspešen razvoj, razen miru. Vsi hodimo mimo sreče, vedno le za kora
odmaknjeni. Zavidamo jo drugim, ki je nimajo, oni pa nam, ki je tudi nimam(
Gre samo za to, kdo spretneje dela vtis, da je srečen.
Večer se je spustil neslišno kot mucka, ki gre z mehkimi tačicami čez dvorišči
Mesec je premeril kakih dvajset centimetrov po nebu. Le koliko v resnici
Hladen in neprizadet je potoval mimo kostanjevih vej zunaj, mimo moje zapu
ščenosti. V nekem dvorišču je lajal pes, ki ga je očitno vznemirjala mesečini
prav kot mene. Ali kaj občuti v svojem pasjem srcu? Nekaj brez dvoma, mord
celo toliko kot slab človek. V daljavi je vsiljivo zavijala avtomobilska sireni
Rešilni ali avtomobil LM, tisti modrobeli? Nekomu poskušajo rešiti ali p
uničiti življenje. Tema se je zgostila, kot katran je kapljala čez vse in postajal
lepljiva.
Zaželela sem si, da bi se napila. Ne z užitkom, le z željo, da bi se utopila
pijači. Vedela sem, da od žalosti pijejo samo slabiči, toda bila sem pripravljen
priznati tudi to svojo pomanjkljivost. Saj s tem se vse opraviči! Sicer pa ser
resnično slabič, cunja za brisanje prahu, sicer me teh nekaj dni samote pa
ne bi tako prizadelo. Končno pa sem živela resnično le od spominov, bežni
srečanj in varljivega videza. Jutranja kava, cigareta; fant, ki je požvižgal z
menoj; ženska v trolejbusu, ki me je ob pogledu na drobiž vprašala, če ser
beračila.
Da, beračila sem. Za prijazen pogled in besedo, ki mi je ni imel kdo dati.
Namenila sem se v kino. Ze ob prvih taktih dražeče muzike se mi je zazdek
da se dve uri resnično podaljšujeta na vso noč, na dolgo potovanje zveze
Zgodba zakoncev brez otrok, ki sta z leti zaživela vsak po svoje. Njune poti s
postale nezdružljive. Na neki zabavi sta preživela noč ločeno. Spoznala sta tu
svet, pa tudi svoj, oni mali, na katerega sta se obsodila. Ob svitu sta venda
našla skupno govorico.
94
Nemirno sem se presedala. Počasi tekoče dogajanje, kot široka reka v ravnici,
me je morilo in priklepalo obenem. Pod skorjo miru sem čutila elementarno
silo reke.
Domov sem se vračala po zasnulih ulicah. Spomnila sem se, da sem se hotela
napiti. Hotela bi konjak, močan in z okusom po milnici. Cesto sem ga pila z
odporom. In nekoč v družbi . .. Pila sem iz neznanega razloga, zlivala sem vase,
vsa naježena od studa. Skozi kozarec sem gledala neki obraz, katerega oči so že
izgubljale lesk, lasje že siveli. Nekje na dnu se mi je porodila misel, da je še
moški, da želim, da mi to dokaže. Potem sem si rekla neumnica, dopovedovala
sem si, da je kriv konjak in si ne želim nikogar in ničesar. Pila sem dalje in
gledala njegov tilnik in se ga želela dotakniti, se ga polastiti. Nisem hotela
priznati, da se je v bistvu on polastil mene že v trenutku, ko sem si ga zaželela.
Vse je izgubljalo smisel, le oči so ostale, bile so tu in so že spadale k mojemu
obrazu, dokler se niso resnično sklonile nadenj in izginile v dotiku ...
Vsak konjak me bo spominjal človeka, ki mi je mnogo dal in vzel. Od takrat
se nisva več niti pozdravljala.
Pozabila sem, da se mi je mudilo v internat. Prihitela sem zadnji' trenutek,
ko je dežurna že rožljala s ključi. Vanda je bila že v postelji. Nekaj je za.stokala
in se obrnila stran.
III.
Iz običajne jutranje dremavice me je zdramila dežurna kolegica z vestjo o
sestanku. Hudobno sem pomislila na kolegice, ki so mi pomenile približno
toliko kot omare in stoli. Oh, morale se bomo pač srečati.
Užaljena sem potegnila pregrinjalo kar čez nepospravljeno posteljo. Jezila
sem se, ker bom ob kavo zaradi tolikih že znanih reči. Imela sem občutek
stiske, ki se je vedno odzival na mojem želodcu. Mirno sem krenila proti dvo-
rani, misli pa so se mi sprehajale daleč proč po sončnem mestu. Nekaj deklet
je bilo že zbranih. Sveže in nasmejane se niso mnogo vznemirjale zaradi se-
stanka. Mene pa je peklilo, saj sem vedela, da se spet ne bom strinjala, da
ne bom znala vljudno prikimati, če mi ne bo všeč. V mislih sem že slišala znani
samogovor o neresnosti, grdih odnosih, kvarjenju ugleda . .. Izrečene bodo več
ali manj utemeljene obtožbe, v meni pa bo odmevalo:
"Saj mi nismo le številke, smo ljudje!«
Mnogokrat obstaja realna osnova za neko ravnanje. Vendar ne mara nihče
pred vsemi razkladati svojih osebnih težav. Druga drugi ne zaupamo. Vsaka
molči, nadene svojo trmasto krinko in misli svoje. Besede zadenejo ob gluha
ušesa, samo v molku smo složne. Žaljivo se oziramo po kotih in oknih in se pri
vsem celo zavedamo, da bi morale kdaj pa kdaj dati srce na dlan. Morale bi
95
razložiti kup nejasnih stvari, do katerih vodi pot skozi srca. Sicer se pač ne
izplača braniti. Tako čutim sama in morda še katera, vendar molčimo. Nočemo
ali nimamo poguma? Različno, toda vsaki nekaj brani spregovoriti.
Po sestanku, ki bo ostal kot večina brez učinka, bo spet širok razgovor po
sobah. Tam si upajo spregovoriti celo one, ki na sestankih najbolj vneto pri-
kimavajo. In kdor nam bo že govoril, bo imel končno prav, ko bo onemogel
nad strnjeno vrsto molka rekel zaničljivo:
»Kako ste majhni...«
Nasmehnila sem se nezavedno. Rada bi bila takrat odgovorila, rada bi zrasla,
da bi ne bila več tako brezmočno drobna. Pa ne, ne! V imenu vseh ne bi mogla
govoriti. Svojih misli ne bi smela posploševati. Saj sem samo prav majhen
človeček.
Namenila sem se k vratom. Začudeni pogledi so me pospremili.
»Ne boš počakala na .sestanek?«
Odkimala sem, skomignila z rameni in stopila ven. Po.slopje je bilo mrtvo, v
pi.sarni je leno udarjal pisalni stroj. Lesene stopnice so škripale ped koraki.
Ničesar ne bom zamudila, če me tokrat ne bo. Bom pač spet nedisciplinirana.
Vrnila sem se v sobo in legla. Celo na kavo sem pozabila. Ptičji živ-žav v ko-
stanjih mi je pel uspavanko.
Zbudila sem se, ko se je sonce že priteplo na moje lice. Blesteče je oznanjalo
poldan. Muhe so se podile po zraku, drevesà so izgledala modrikasta in zapra-
šena. Bolela me je glava in oči so mi otekle od tolikega spanja. Mrzla prha me
je vseeno hitro usposobila za delo.
Popoldan je bil soparen in zvečer me je na ulici sprejela nevihta. Dež mi je
ugajal. Topel in božajoč je nosil s seboj olajšanje. Deževalo je vse močneje.
Pri neki hiši sem stopila pod napušč, kaplje so korak pred menoj bile ob tlak,
med kockami so se porajali potočki. Drobni razpršeni biseri so se odbijali od
gladke površine tal, kakor da bi bili prah. Globoko sem dihala, veter je pri-
našal k meni svežo vlago rasti.
Kmalu je ponehalo, le rahlo je še rosilo. Po cesti je ležala plast umazane vode.
Sezula sem sandale, ker mi jih je bilo žal in krenila po manj obljudeni ulici
proti domu. Po obrazu me je božala mlačna voda in noge sem utapljala v lužah.
Lak na nohtih pač ni pristajal v to blato, pa kaj za to! Po tolikih dneh sem se
nenadoma počutila spet oprano, očiščeno vsega.
Na hodniku sem srečala kolegico. Pogledala je moje bose, blatne noge, ki so po
deskah puščale zverižene mokre sledove.
»Si hodila bosa po mestu?« jo je zanimalo.
96
»Jasno.«
»Pa si res slika!«
Neprizadeto sem šla dalje. Važno je, da imam zdaj suhe čevlje, ostalo pa mi ni
mar. Očitek v njenem glasu me ni ganil.
V sobi je bila tema kot po navadi. Okrog mene je spet plaval molk, ves topel
in vlažen se me je dotaknil. Molčanje je včasih tako zgovorno. Radodarno deli
tisočletne modrosti, z govorico vetra in listja in dežja.
Prisluhnila sem v noč. Drobno šumenje je prihajalo iz teme. Čutila sem, da
je vse z menoj, čeprav sem sama.
»Nisem žalostna,« sem si hotela zagotoviti na glas, pa sem se tiho sklonila skozi
okno, ker sem se bala zmotiti drago molčanje.
Poslednje srečanje
Ignac Kamenik
Nebo je rdelo, ko se je poslavljal. Dober človek je bil, pa ga je bilo škoda.
Vzele so ga gore, ko je obvisel na previsu in se ni mogel obdržati. Za njim
bo jokala mati. Samo ona. Uboga stara vdova; spala je doma in ni slutila.
Slikar je bil in je slikal ljudi in živali. Pokrajine mu niso bile všeč, zato ni
maral za pejsaže. V gore je zahajal, ker je hotel biti sam s seboj in Svetom.
Včasih je iskal boga, ko je bil še mlajši, so govorili ljudje, da se je preveč vdal
ruskim knjigam. Pa to je minilo, ko je spoznal, da tem rečem ni kos, in ljudje so
se potolažili. Ni dobro, če človek preveč misli; začnejo te imeti za posebneža.
Zato je odnehal.
Potem je slikal. Barve so spregovorile, on pa je molčal in se predajal.
Pa se je zgodilo, da se je nekoč vrnil z gora. Dolgo ga ni bilo, in ko je prišel, je
prijel za paleto in slikal ves dan. Pri tem je nehote pozabil paziti nase in roka
mu je ušla preko ustaljenega in za sosede razumljivega roba. Crta se je skri-
venčila in se poredno namuznila njegovi zavesti. Začela je počenjati neumnosti.
Ljudem in živalim so meni nič tebi nič zrasla krila; njihovo oko je zasijalo
in se razpotegnilo preko obraza, da je planila na platno luč, prav nič irhasto
domača. Slikar se je zdrznil. Le kje je videl te oči?! In ta krila?! To ne bo
dobro.	/
Pa ni odnehal. Tako za šalo je počenjal zdaj s platnom neumnosti, ki se jim je
sam smejal. Hotel je nanje ujeti luč. Golo luč s človekom na krilih. Samo za
97
šalo, je govoril, če se mu bo posrečilo. Vmes pa se je ukvarjal s samimi nepo-
membnimi stvarmi. Celo arabščine se je učil. Baje je Alah boljši od vseh bogov,
se je včasih namuznil; mlajši je in ni ne angel ne hudič. Treba je pogledati.
Ljudem se je spet zameril. Niso bili šaljivci, pa so ga vzeli za res. Arabščino
so mu oprostili — njegova stvar — norčije z lučjo in krivuljami ne. To so
resne stvari in on je bil domač človek. Tako se ne dela. Resničnost je še vedno
resnična, ne pa razpotegnjena in sumljivo vzvišena. S krili smo opravili, ko
smo pokopali angelce — ta pa ... To ni prav. In svoja pota hodi, namesto da
bi skrbel za mater, ki vsakokrat trepeče zanj, kadar se odpravlja. On pa nič.
Se ponorčevati se zna iz koga, ki ga prijazno ogovori.
Tako so mu uhajali prijatelji. Ljudje niso popustili. Slikar pa jih ni hotel
razumeti. Trdoglavi so bili on in oni — le da se jim je prvi še vedno skrivaj
nasmihal in jih imel hudomušno rad. Zmeraj pogosteje pa je zahajal v gore.
Tam je ostajal dneve in dneve. In ko se je vračal, je bil tišji.
Zdaj se je ta otrok poslavljal od ljudi, ki jih je imel rad, in od gora, ki so mu
dajale prijazno samoto.
Ležal je v globeli s cepinom ob glavi in s prebitim telesom. Nikogar ni bilo
blizu in daleč. Se tišina je samotarila. Le tam, nedaleč od sebe, je slutil Smrt.
Njena prisotnost ga ni vznemirjala. Vedel je, da je konec in je brez strahu
gledal na rdeči curek, ki je barval belino snega. Kolikokrat je želel, da bi
njegov karmin barval tako resnično sliko. Prijetno mu je bilo, da je tako zlahka
opravil. Smrt je že slikal, a zdaj je bila prijaznejša.
—	Kako sb vse te slikarske smrti tuje, je pomislil.
Ko bi zdaj imel platno, bi jo naslikal: dobrodušno, preprosto, v pled zavito
žoničico, ki sedi in čaka na stranko. Le oči ni videti, ker dremlje. V življenju
je vendarle vse tako preprosto. Samo spoznati moraš. Ljudje radi zapletamo
in počenjamo zaradi drobnarij kopico neumnosti. Med menoj in teboj ni razlike;
škoda le, da je dostikrat vsak izmed naju prepričan samo o svoji pomembnosti.
To je vse.
—	Od tod nesoglasje, je pomislil, — in sovraštvo. In začutil je, kako čudovito
bi bilo, ko bi se ljudje na Svetu srečali in bi on zaspal zadovoljen in srečen.
Tako pa ... Nesmisel.
Počasi so polzele minute in Slikar je vedel, da polzijo kaplje. Nima več dosti
časa. Se poslednjo besedo bo zapisal, potem bo knjigo zaprl. Saj je nihče ne bo
bral. Zato je prav, da se je končalo tu. Ne bi rad, da bi jo brali. Človek mora
v tem življenju živeti sam, da se ne izgubi in da ni drugim v napoto. Srečanja,
to že. Drugače pa... vse preveč smo rinili drug v drugega, da bi lahko živeli
kot ljudje. On je živel sam in je počel svoje. Zdaj je konec in nič nima proti
temu. Vsakdo nekoč konča. Živel je in to je dovolj. Nikomur ni hotel biti v
98
napoto. In ni bil. Drago je sicer plačeval, pa to je njegova stvar. Konec. Samo
smrt je pomembna.
Ozrl se je po njej. Kaj še čaka? Ničesar več nima domisliti. Hvaležen ji je bil,
da ga je čakala, zdaj pa naj bo poštena in naj zaključi igro.
Ni se zganila. Sedela je, ko da ji ni vsega tega nič mar, in počivala. Slikar se
je nejevoljno zganil. V takem trenutku — je mislil — sklene človek račun in
zapre oči. Začuti hip, ko si je s seboj na jasnem, in izgine. Svet in življenje
okrog njega je ugasla luč, ki jo je bil sam utrnil. In nihče se nima pravice
vtikavati. Zdaj pa to. Pa ne da . ..
Cisto rahlo je kljuvalo v njem, ko da bi hotelo prodreti v zavest.
Ne. Nobene sentimentalnosti. Ob koncu nobenega zakaj. Ob koncu je samo
konec in nič več. Vse drugo je sanjarija.
Počasi so polzele minute in Slikar je vedel, da polzijo kaplje. Smrt pa je čakala.
Brezobzirno velikodušna je, ne meri minut. ■
Tedaj ga je zapazil. Najprej je bil podoben drobni piki. Potem se je ta pika
razpotegnila in dobila krila. Velik, bel ptič. Že spet je za njim. Zdaj mu ne
more uiti. Kadarkoli je zahajal v gore, vedno mu je bil za petami. Danes ga
je našel. Slikar je zaslutil usodnost srečanja. In je razumel, da je Smrt čakala.
Življenje in Smrt sta zaveznika.
Krila so zarisala senco čez pečine.
Obstal je na skali nedaleč od njega. Peruti so mu podrhtevale in iz krempljev
je silil nemir. Le oko se je neizprosno zastrmelo in vbodlo v človeško telo med
pečinami. Sivina v očeh je bila mrzla in drzna.
—	Našel si me, je spregovoril Slikar in čutil je, kako se je prikradlo vanj
kot občutek krivde.
Besede so zadele ob meč. Sivina je vztrajala. Nič. Molk.
Neizprosno določno ga je čutil poleg sebe, da ni mogel vzdržati. Obrnil je glavo
in pogleda sta trčila. Brezobzirno in jekleno. Slikarjev se je prelomil in zazeval
v prazno, sivina pa je žgala in terjala.
—	Zakaj si bežal pred menoj?
Vprašanje je udarilo in preprečilo umik.
Tako torej, je spreletelo Slikarja. Vendarle. Ne bo se mogel izogniti. Vse se na
koncu dopolni. Tega srečanja ga je bilo strah. Vedel je, da bo do njega prišlo,
a se ga je otroško bal. Celo k Smrti se je zatekel, naivnež. Tu ga je našlo.
Da. Zakaj je bežal? Kadarkoli je šel v gore, je vedel, da bo tam in da ga čaka.
Pa se mu je izmuznil, čeprav ga je zaradi njega vleklo v skale. Zakaj?
—	Nisem bežal, je butnilo iz njega.
99
Odgovor je prišel sam od sehe. Od nikogar potrjen. Nesmiseln in jalov. Slikarja
je postalo sram svoje otroškosti.
—	Bežal si. Glas je bil hladen. Ugotovitev dokončna.
Nemočen se je ozrl k Smrti. Ni je bilo. Nekam se je izgubila. Ostal je sam s
seboj in ptičem.
Torej bo vendarle spregovoril. Niti v samoti ne more neopazno s Sveta, ne da
bi ga kdo prijel za vrat in ga pritisnil k tlom. Smešno. Vse življenje se je
izmikal, celo pred seboj, zato da hi se zdaj razgalil in razjokal. To neprestano
vtikavanje. Da, želel je mir. Svoj svet. Svoj prav. Vsak človek ima svoj prav.
Pusti mu vendar ta njegov prav. Cemu neprestano dregati vanj in mu ne pustiti
živeti. Ni vsakdo rojen za junaka.
—	Igra, se je oglasilo rezko in določno.
Slikar se je potuhnil.
—	Kaj bi rad?
—	Cist račun. Ne igro. Navadil si se lagati samemu sebi. Meni ne boš, je pribilo
s skale.
—	S kakšno pravico si drzneš?
Glas je postajal zloben. Zdaj je vseeno.
—	Moja pravica. Ne izmikaj se! Odgovori!
—	Ujel si me zdaj, ko sem omagal. Izrabljaš mojo nemoč. To ni pošteno.
Ironija je izzivala. Nemočna in narejena.
Lahen drget. Peroti so nervozno vztrepeiale. Zrak je postal nemiren in glas
nepotrpežljiv.
—	Vsaj zdaj bodi pošten, človek nesrečni, in se ne sprenevedaj! Misliš, da si
opravil, ko si se izpovedal samemu sebi? Zdaj pa lahko meni nič tebi nič zgineš
s Sveta. Odgovor.
—	Nikomur nisem dolžan odgovora. Sam sem živel, sam sem sklenil. Tebi
nič mar.
Tedaj se je zgodilo. Začutil je močan, top udarec, ko da je veliko krilo butnilo
obenj. Zagledal ga je. Cisto pred seboj. Visel mu je pred očmi, močan in drzen.
S krili, ki so vztrepetavala, in z očmi, ki so se zabodle vanj. Obzorje se je
spoštljivo umaknilo pred senco, ki jo je obesil nanje. Pogleda sta se spopadla
in se zazrla. Slikarjev je nepremično vzdržal in iskal v spominu. Utrnilo se je.
Zdaj je zaslutil. Ne. Vedel je. Te oči! Ta krila! Njegove podobe. Njegove stare
dobre podobe.
Zrušil se je vase.
100
stal je na skali nedaleč od njega. Njegov glas je bil oster in ni trpel ugovora.
Sodnik.
—	Ko si prišel v gore, sem ti jih dal. Svoja krila in svoje oči. Da bi jih upo-
rabil, ko boš stopil na asfaltno cesto med antene in žerjave. Potem sem te
čakal, da se boš vrnil in se pogovarjal z menoj. Ti pa si bežal. Zakaj?
Molk.
—	Z mojimi očmi si gledal v Svet. In ko si ujel luč, si se zdrznil. Ne bo dobro,
si rekel in se napotil v udobje svoje osebnosti. Potem si se šalil in se naskrivaj
muzal. Ljudje na krilih z lučjo v ozadju! Ko pa so ljudje vzdignili glave, si tiho
zaklenil vrata in se izmuznil v gore. Zakaj?
Molk.
—	In si si izmislil: V življenju je vse enostavno in preprosto. Vsakdo ima svoj
prav. Pusti mu ta prav, da bo laže živel. Potem pa si, ko si se naveličal, stopil
v svoj hram, kjer si imel spravljeno ropotijo tako za vsak primer. V miru si se
poigral z lučjo in duhom za zasebno rabo pa še mimogrede popestoval dušo, ki
se ti je od časa do časa razbolela. Ko pa si — jetnik človeškosti — stopil v gore,
si bežal in se skrival pred menoj. Zakaj?
Molk.
—	Zato, ker si se bal. Ljudi in Sveta, mene in sebe. Vsega si se bal. Ker si
spoznal resnico, pa si videl, da hoče boj. Ti pa si imel mehka kolena in si
klecnil. Nisi se znal upreti. Nisi se upal upreti. Samo naskrivaj si ljubil ljudi
in se jim nasmihal. Trmoglavil si z lučjo in perutmi, a si se šalil z njimi, samo
da si imel mir. Le skrivaj si vztrepetaval, ker si se bal posledic. Ponorčeval si
se iz ljudi — uprl se jim nisi, čeprav si vedel, da nimajo prav. Pokleknil si,
strahopetno pokleknil.
Obtožba je cefrala. Slikar je vedel, da pokajo zračni baloni utvare.
—	In tu v gorah si bežal pred menoj, ker si se bal resnice. Vedel si, da sem te
spregledal in da bom terjal račun. Ker nisi bil vreden. Zdaj sem tu. Ne boš
več ušel. Terjam. Kam si zapravil iskro, ki si jo dobil? Izpod komolca si jo
kazal ljudem, potem pa si se v imenu ljubega miru namuznil in naskrivaj pe-
stoval svojo melanholično sanjarijo, namesto da bi se uprl, ti nesrečni samoza-
dovoljni intelektualec.
Zrasel je. Nemir je planil iz njega in zazibal ozračje, da se je napolnilo. Samota
se je umaknila. In Slikar je čutil, kako se je Svet stisnil v gore, da bi prisluhnil
Življenju, ki je terjalo račun. Človek v njem se je izgubil in se preplašen stisnil
vase. Umolknil je, ko je spregovorilo Življenje, ki je zahtevalo od drobnega
življenja v njem poslednji obračun. In z grozo je spoznal, da je vse, kar je bilo
v njem živega, jecljaje utihnilo, ko bi moralo spregovoriti.
Zdaj je vedel, da je bila zmota. Vsa njegova pot.
101
Nič ni bilo res. Njegov obračun s seboj je bila velika laž. Resnica je bila ena
sama, tista, ki je živela v njegovih podobah in se je je bal. Zdaj je nenadoma
spoznal, zakaj ga je vleklo v gore. Iskal ga je: njega, ki mu je dal svoje oči in
svojega duha. Pa se je bal, ker je vedel, da je majhen in nebogljen. Rojen v čas
in obtežen s časom. Zato se je skrival pred njim — strahopeten upognjenec, s
hrbtenico, ki je iz grbe silila k soncu in jo je ob luči postalo sram. Pozabil je,
kaj je upor, ker se je navadil klečati in izmikati.
To je konec. Le čemu je Smrt čakala. Laže bi bilo.
Ozrl se je naokoli. Ptič je še vedno prikovano molel s skale. Le glavo je sklonil,
da je ugasnila luč in drhtavica se je umirila. Skoraj človeški je postal. Potrt in
samoten. Trenutek, ko je znal živeti s človekom. Potem se je vzravnal in molče
ostal.
—	Pogrebec, je pomislil Slikar in se trpko nasmehnil.
—	Človek, je pomislil ptič in se ni nasmehnil.
Tedaj se je zganila Smrt in prišla z odprtimi očmi. Votline so ukazovale. Cas
je sklenil.
Slikar je vdano ubogal in se nepremično zazrl.
Nenadoma ga je zaskelelo. Začutil je trzavico po vsem telesu in nepremagljivo
željo, da bi gledal. Rezko je zabolelo in ko se je zavedel, se je gora kopala v
luči. Dva plamena sta sikala s skale in metala po mrzlih pečeh uničujočo
svetlobo. Smrt je presenečena pogledala k Slikarju, trznila in obstala. Votline
so se ji zožile. Tega ni pričakovala.
—	Upri se! je ukazalo s skale.
Nič. Molk. Nemir v telesu. Rahel žarek upanja. Podobe. Podobe.
—	Upri se, človek! Tvoja zadnja priložnost. Tak stori vendar kaj, da se ne boš
brez plodu izcedil!
V Slikarju se je odločilo.
—	Pomagaj! je jeknil in se vzpel.
—	Sam, je odjeknilo s skale.
—	Ne morem. Spet je upadlo.
—	Moraš. Moraš. Človek, sam moraš vstati. Upri se! Vsaj v smrti se upri.
Opraviči svoje dostojanstvo. Človek. Človek. Človek.
—	Zdaj ali nikoli, je preblisnilo Slikarja. — Sam bom storil. Hvala, prijatelj.
Naravnal se je in priprl oči. Zdaj lahko pride.
—	Srečno, Človek. Glas je odpustil in mu stisnil desnico.
Ptiâ se je odlepil in zakrožil. Ni ga več videl, a Slikar je vedel, da se ziblje
tam nekje nad previsi in bodri in čaka.
102
—	Na življenje in smrt, je odločil Slikar. — Prvi in poslednji boj.
Ležal je v globeli s cepinom ob glavi in s prebitim telesom, oči pa so lovile
sinjino, ki je rdela. Počasi so polzele minute. Kaplja za kapljo. Zdaj jih je štel:
ena, dve, tri.. .
Ona pa še vedno sedi in čaka.
Sedem, osem, devet... Izcedil se bo. Brez haska, brez časti. Kup mesa na
osmojeni planoti Sveta. Nekaj mora storiti. Tako ne sme... Dvanajst, tri...
—	Na pomoč!
Krik se je rezko zajedel v pečine in treščil v dolino.
—	Na pomoč!
Vzpel se je in se z rokami zagrizel v grušč. Kaplje so se zlile v droben, tenek
curek. On pa ni popustil. Morajo ga slišati. Ona in ljudje. Predvsem ona. Se
malo, še in še. Mora vzdržati. Mora. S poslednjimi močmi je grabil v skalo in
se vzpenjal.
—	Ne boš. Ni še konec ... Ljudje. Na pomoč!
Trzaji v mišicah. Pene na ustih. Droben curek. Zrušil se je na bok in zahropel.
Tedaj je vstala in se sklonila k njemu. Votlini sta zarežali. Nič več ni bila
dobrodušna ženica. Zdaj je bila Smrt.
—	Proč, je siknil z onemoglim glasom in podzavestno segel po kamnu.
Ni se umaknila. Nepremično je strmela vanj brez oči in srca. Vzravnala se je in
obstala. Temna gmota je prekrila obzorje. Zarja je zašla.
Slikar je zamahnil. Brez moči je zdrsnil kamen ob telesu in negiben obležal na
sipini. Roka je udarila ob cepin in zakrvavela. Vrglo ga je na hrbet.
Smi't se ni premaknila. Razumela je. Ni ji bilo mar, kdo se z njo bojuje za svojo
čast. Na koncu vsakdo podleže. Častno ali nečastno. To je njegova stvar.
Slikar je vztrajai. Zgrbil se je vase in iskal moči. Morajo ga najti. In če ga bodo,
bo začel znova. Nikoli ni nič končano. Samo vzdržati je treba. Človek ne bi smel
živeti sam. Samota žre. Vzdržati, samo vzdržati, ne se prepustiti. Kako ostudna
je Smrt s svojim Ničem v očeh.
—	Ljudjeee . .. ljudje . .. pomagajte ...
Dovolj. Smrt je domislila. Razširila je roke in zamahnila.
—	Ne. Ne maram. Nočem. Ne...
Čutil je, kako se izgublja nekam vase, kamor zavest ne seže več in kjer vse
živo malomarno zadremlje. Cisto narahlo se mu je zdelo, da pada. Vse se je
nekam odmikalo.
—	Mati...
103
Poslednji napor. Grgrajoč glas nekje iz globine. Ne more več. Prepozno. Motijo
ga rdeči kolobarji, preko Laterih ne more. Trudi se, da bi jih uredil v določeno
obliko, pa mu plešejo pred očmi in pred zavestjo in ga še bolj oddaljujejo od
določnosti.
To je njen način boja.
Ves napor je ničeven, otroški. Nič več ne more ukazovati mislim, njegova po-
doba se strahopetno umika.
Kup mesa.
Spoznanje zaboli kljub svoji nedoločnosti, a se umakne občutku praznine, ki se
širi in rase. Napolnjuje se z nečim puščobnim, mrkim in mori s svojo neizprosno
danostjo. Njegova zavest je le še drobec, ki trepeče pred veličino neznanega.
— Pomoč ... Mati...
Osamljen vzdih sanjajočega otroka.
Zdaj je sam. Kolobarji. Kolobarji. Vse se je zavozlalo. In nikjer konca. Nit
se izteka v drugo in vedno naprej, vedno naprej. Nič več ni gospodar. Le tam
za sencami se zdaj pa zdaj zasvetlikajo stare podobe s Sveta, a si ne upajo
blizu. Tako mimogrede se zasvetijo in splahutajo.
Nekje v daljavi drobna pika. Krila. Zamahnejo in zakrožijo. Zasliši se žvižg,
ki se zaje. Iskri se in ugaša, buta ob zavest in skuša bodriti. Potem utihne.
Mir. Spokojna tihota. Upor je končan. Up>or? Svet je veliko pokopališče upor-
nikov. Kdo živih bi si upal soditi.
Nebo je rdelo, ko se je poslavljal. Ko zaspiš, je zate končano. Drugo ostane
tako, kot je. Zlo in dobrota. Svet in ljudje. Samo klas se je osul, ko se je
dopolnil.
Smrt se je sklonila. Slikar se je vzpel in obležal.
104
Zavestno potvarjanje dejstev?
Vladimir Kavčič
V zadnjem zvezku Perspektiv (št. 33—34, leto 1963—64) je Taras Kermauner
v uvodu k zapisu o slikarstvu Staneta Kregarja z zanj značilno publicistično
samozavestjo in pomanjkljivo argumentacijo znova razdelil slovensko kultur-
niško inteligenco na generacije in skupine, tem skupinam in generacijam pa je
v skladu s svojimi lastnimi intencijami in v skladu s položajem ožjega in širšega
»občestva«, kateremu pripada, dodelil vloge in funkcije, ki naj bi jih te skupine
in generacije po njegovem mnenju imele v sedanji kulturni in politični stvar-
nosti na Slovenskem.
Pri tej razdelitvi generacij in vlog je že na prvi pogled očitno dejstvo, da je
največ zaslug za razvoj slovenskega kulturnega in drugega javnega življenja,
v zadnjih desetih letih pripisal skupini, ki ji pripada, torej tudi samemu sebi.
Ta njegov postopek sicer ni nov in je za Perspektive značilen. Sodelavci Per-
spektiv so si namreč že nekajkrat napisali svojo zgodovino. Spomnimo se na
primer Nekrologa za Besedo, ki ga je v 11. št. letnika 1962 63 objavil Janko Kos,
ali Kermaunerjevega sestavka O revijah, objavljenega v isti številki. Naglica
s katero si ti, razmeroma mladi ljudje pišejo svojo zgodovino in utemeljujejo
svojo javno eksistenco, mi vzbuja nekatere pomisleke. Predvsem se mi zdi
upoštevanja vredna znana resnica, da človek, posameznik, ni tisto, kar sam
misli, da je, temveč tisto, kar je v resnici. Kaj v resnici je, pa ne more pre.soditi
.sam, temveč okolje v katerem učinkuje. Konec koncev je to vprašanje v kul-
turnem in civiliziranem svetu že dokaj udomačenega etosa, vez po kateri
posameznik ali gibanje preide v zgodovino, ali pa ostane anonimen. Avto-
portretni panegiriki ne morejo spremeniti njegove objektivne podobe. Samo-
prevare so v zgodovini kot v zasebnem življenju pogoste, ko pa jih nekdo
kot edino resničnost prezentira pred javnostjo, je sodobnikom, vsaj upam,
dovoljeno o njih spregovoriti tudi z nasprotnega stališča.
Pisanje lastne zgodovine, utemeljevanje in poudarjanje lastnih zaslug, svojega
poslanstva, žrtvovanja in mučeništva, pa je mogoče razložiti še na drug, psi-
hološki način. Povsem možno je, da so nekomu potrebne, potrebne zaradi
vzdrževanja notranje stabilnosti, utvare o lastni pomembnosti, poslanstvu, me-
sijanstvu in mučeništvu. To sodi k njegovi psihofizični strukturi, je pa za
okolico lahko kar neprijetno, odbijajoče. Pogostno, ponavljajoče poudarjanje
lastne vloge, pa tudi kaže, da prepričanje ni trdno niti pri avtorju niti ni
osvojilo javnosti. Ker želim k historiografiji Perspektiv dodati nekaj dejstev,
znanih iz la.stnega opazovanja, se bom k temu vprašanju kasneje še povrnil.
111
v uvodoma omenjeni Karmaunerjevi delitvi na kulturniške generacije in
skupine se je to pot razmeroma dobro odrezala tako imenovana srednja gene-
racija, tisti njen del, ki se zbira okrog revije Sodobnost. Pripadniki te skupine,
še do nedavnega na straneh Perspektiv žigosani kot sentimentalni humanisti,
za katere je značilen razcep med javnim in privatnim mišljenjem, akademizem
itd., so se po Kermaunerjevi oceni očitno popravili, ker so objavili polemiko
o urbanizmu, Pirjevčev članek O resnici neresnič*nosti, prevode Goldmanna in
Mendes Francea, Segavo razmišljanje ob desetletnici revije; Kocbekovo so-
delovanje itd.
Ni moj namen ocenjevati premike, ki so nastali v krogu sodelavcev Sodobnosti,
značilna pa se mi zdi Kermaunerjeva pripravljenost, kaj vse je mogoče razumeti
za napredek: prevode Goldmanna in Mendes Francea, Segavo razmišljanje ob
desetletnici revije, Kocbekovo sodelovanje. Nekdanja dogmatična zaprtost vase,
eskluzivnost in napadalnost Perspektiv, si je očitno skrhala svojo ost. Vodilna
posadka Perspektiv se približuje srednji generaciji in se je celo pripravljena
priznati za njeno naslednico. Zdaj je celo Perspektivam postalo jasno, da je
srednja generacija brez dvoma stvaren vezni člen med prejšnjimi rodovi in
sedanjimi. Po Kermaunerjevem zatrjevanju celo opravlja določene servisne
naloge za to generacijo. Vsekakor lep primer sodelovanja, značilen za slovensko
kulturniško stvarnost: Sodobnost se je dejansko odrekla spopadu in polemiki
z idejnimi, kritičnimi in drugimi značilnimi premisami Perspektiv, Perspektive
so se ji pa oddolžile z benevolentnim razumevanjem njenega napredka, razvoja.
Dimenzije brezkompromisnosti, načelnosti, idejnosti in uresničevalstva, toliko
proklamirane na straneh Perspektiv, dobijo povsem druge okvire, ko jih
soočimo s pojavi (analizo tekstov) zaradi katerih se Perspektive približujejo
tako imenovani srednji generaciji. Kaže, da bo to naravno zavezništvo končno
le vzpostavilo novo hierarhijo generacij in dalo Perepektivam tisto javno
priznanje, po katerem že nekaj let bolj ali manj prikrito tožijo. Tedaj bodo
tudi načelnost, brezkompromisnost, idejnost in uresničevalstvo dobili drugačen
smisel, kot so jim ga pripisovali doslej. Na bojišču generacijskega boja se bo
rodil nov kompromis. Pri tem seveda ne bomo pozabili, da so tudi generacije
v kulturi in na idejnem področju, »izmislili« predvsem sodelavci Perspektiv
in so vztrajno ostali gluhi za tiste glasove, ki so tixiili, da je v kulturnem in
javnem življenju važna predvsem dejavnost in nazorska usmerjenost posa-
meznikov in ne njihova generacijska pripadnost.
Da ima perspektivovski generacijski boj in zdaj aklamirana pot zbliževanja
z delom tako imenovane srednje generacije svojo neprincipielno, nerevoluci-
onarno in brezidejno osnovo, kaže tudi dejstvo, da Taras Kermauner popolnoma
izgubi svoj občutek za načelnost, razvoj in gibanje, ko bi moral kaj (vsaj)
podobnega kot Sodobnosti priznati še komu drugemu, na primer Problemom.
Zaradi jasnosti stališč naj poudarim, da kot sodelavec Problemov ne pogrešam
priznanj v Perspektivah in odnos do Problemov navajam le kot primer Ker-
maunerjeve nenačelnosti in nedoslednosti. V njegovem, uvodoma omenjenem
članku namreč piše, da skušajo sodelavci Problemov doseči nemogoče: vzbuditi
videz, da načenjajo in odpirajo socialno problematiko, obenem pa delati in
obdržati kariero v bolj ali manj birokratskih institucijah naše družbe; biti
apoteoza splošnih okvirov družbe in kritika delnih posameznosti, zi-aven pa
veljati za pravega družbenega borca. Medtem, ko se je Sodobnost »popravila«
106
že s samim tem, da je objavila nekaj člankov in prevodov, pa v Problemih ne
najde ničesar, kar bi lahko stopilo ob stran omenjenim člankom in prevodom;
Namenoma pristajam na njegove kriterije in dopuščam, da je vsa aktivnost
Problemov problematična. Tedaj se vprašam, kam sodijo prevodi Ernsta Blocha
in Wrighta MilIsa, desetina člankov o načelnih problemih literarne in jezikovne
kritike, razprave o likovni umetnosti, polemika o literarnem mentorstvu in
sociološke razprave, da omenim le nekatera, slučajno izbrana področja? So te
razprave in članki po Kermaunerjevih kriterijih akademske, dogmatske, v službi
birokratskih institucij, apoteoza splošnih okvirov družbe ali morda kritičen, na-
čelen odnos do aktualnih družbenih in kulturnih pojavov? Ce niso zadnje,
zakaj jih ne analizira in ne pokaže na njihovo nazoi-sko in družbeno konser-
vativnost? Tak bi bil po mojem mnenju stvaren in načelen pristop k stvari.
Omogočal bi diskusijo, »dialog«, za katerega se Taras Kermauner rad zavzema.
Toda Perspektive niso dale možnosti za tak dialog, kot ga ni dala tako ime-
novana srednja generacija, čeprav sta obe strani, z redkimi izjemami, če že
ne sovražno pa vsaj skeptično sprejeli nastanek in obstoj Problemov.
Sicer pa je iz samega Kermaunerjevega pisanja razvidno, da uporablja dvojno
merilo za ocenjevanje dejavnosti Sodobnosti in Problemov. Pri Sodobnosti
vrednoti in obravnava članke, izdelke, pri Problemih pa ljudi, sodelavce, njihovo
službeno dejavnost, delovno razmerje. Ce bi sodili po dosedanjem Kermau-
nerjevem pisanju, so birokratske vse institucije na Slovenskem, razen Per-
spektiv in Odra 57. Birokratske ustanove so po njegovem: RTV, gledališča,
založbe, časopisi. Univerza, itd., itd. Z isto metodo, kot je diskvalificiral sode-
lavce Problemov, bi lahko v isti sapi odpravil tudi sodelavce Sodobnosti. Toda
iz posebnih ozirov tega ni napravil. Morda goji skrite želje, da bi se institu-
cionaliziral, postal apoteoza hierarhičnih generacijskih razmerij? Pot je pra-
vilna. Afirmacijo v današnji kulturni sredini lahko da le tako imenovana
srednja generacija; ne meščanska toliko po svoji socialni provenienci kot
meščanska po svojih estetskih in idejnih kriterijih v kulturi. Te koncepcije
ne spremenijo svojega bistva, čeprav dobivajo uradna in druga formalna pri-
znanja naprednosti, revolucionarnosti. Problemi ne morejo nikogar afirmirati
v naši javnosti, če se ne bo uveljavil sam, z delom; Problemi ne sodelujejo
v generacijskem boju in ne predstavljajo stopnice v hierarhiji generacij. Pi'ob-
lemi so sedanjim Perspektivam lahko le idejni nasprotnik.
S Perspektivami bi se najbrž težko zedinil v oceni birokratizma, ker so ta
pojem po potrebi širile in ožile; včasih so zbujale vtis, da pod birokratizmom
razumejo vsako politično aktivnost, ki ni enaka njihovi, včasih, da je to vsa
državna uprava, včasih le njen del, drugič pa kar vsa administracija ustanov
in društev, ki se po veljavnih pojmih upravljajo povsem demokratično, jih
pa sodelavci Perspektiv niso mogli zavzeti z naskokom. Kar poglejmo letnike
Perspektiv: Kateremu nasprotniku so priznale poštene namene? Komu so pri-
znale tisto, kar so terjale zase? V borbi z »dogmatizmom« so formirale naj-
doslednejši kulturniški dogmatizem, kar smo jih poznali v povojnih letih in
v primeri s katerim je bil dogmatizem socialističnega realizma pravo strašilo
za vrabce.
Toda problemu se lahko približamo z druge plati. Poglejmo ustanove s kate-
rimi so sodelavci Perspektiv v službenem odnosu, ali z njimi kako drugače
sodelujejo, vselej tako, da za to sodelovanje sprejemajo za slovenske razmere
107
povprečne ali celo nadpovprečne honorarje. Med temi ustadnovami so: RTV,
gledališče, založbe, SAZU, časopisi, šola, knjižnica. Zavod za proučevanje pro-
duktivnosti dela, itd. Vse te institucije postanejo torej »bolj ali manj biro-
kratske« šele tedaj, ko v njih sodelujejo drugi, na primer sodelavci Problemov?
Morda pa je hotel Kermauner posplošiti in glorificirati svoj lastni socialni in
delovni status? S tem, da ni v stalnem delovnem razmerju s to ali ono »bolj
ali manj birokratsko institucijo« naše družbe, še ne pomeni, da živi neodvisno
od te družbe. Zivi enostavno od Perspektiv, iz sredstev, ki so prav tako druž-
bena, razen če je njegov socialni status tak, da ima na razpolago druge vire
dohodkov, ki nimajo družbenega značaja. Prav tako bi bilo zanimivo zvedeti,
kaj za Kermaunerja pomeni »delati in obdržati kariero«? Prepričan sem, da
bi se večina slovenskih tako imenovanih kulturnih delavcev odpovedala stalnim
delovnim razmerjem in »karieri«, če bi imela na razpolago kakšne druge
eksistenčne možnosti, če bi jim na primer neka slovenska revija zagotovila
stalni mesečni eksistenčni minimum.
Nadaljnja Kermaunerjeva trditev, ko govori o sodelavcih Probleriiov, je, da
so isti ljudje v Mladih p)otih še na vse kriplje skušali napraviti vtis, kot da
zmeraj v vsem in v celoti podpirajo tisto, kar je, kar velja, kar vlada in so
zavračali tiste, ki so zavzemali kritičen odnošaj do stvarnosti, zdaj pa da bi
se isti ljudje radi predstavili za kritiko stvarnosti. Ce se prav spominjam, so
bila Mlada pota mentorska revija, ustanovljena 1. 1953 in namenjena predvsem
literarnim začetnikom. Ce pogledamo kazalo desetih letnikov te revije, najdemo
na stotine imen, dijakov, študentov, vajencev, univerzitetnih profesorjev in
publicistov, med drugimi tudi številne prispevke, ki so vzbudili nasprotovanja
v javnosti, v političnih in kulturnih kuloarjiih. Trditev Tarasa Kermaunerja
bi bila dosti bolj prepričljiva, če bi v dokaz svoji trditvi navedel kakih deset,
petnajst sestavkov, ki vzbujajo vtis, da zmeraj v vsem in v celoti podpirajo
tisto, kar je, kar velja, in zavračajo tiste, ki zavzemajo kritičen odnošaj do
stvarnosti. Morda je imel v mislih anketo o položaju intelektualca v naši družbi,
objavljeno v zadnjem letniku Mladih potov, ki je prikazala kritičen položaj
zlasti tako imenovane humanistične inteligence?
Osebno mi je odnos sodelavcev Perspektiv do Problemov povsem jasen že od
začetka. Janko Kos je pred dobrim letom dni na predavanju v Slavističnem
društvu, ko so izšle šele tri ali štiri številke Problemov, označil to revijo kot
ziherlovsko-dogmatsko. Veljko Rus je v razgovorih z nekaterim.i sodelavci soci-
ološkega instituta, ki jih je vabil k sodelovanju v Perspektivah, povsem samo-
iniciativno izjavljal, da jim ne kaže sodelovati v Problemih, ker bo to ostala
mentorska revija in torej ne bo enako afirmativna kot ostali dve slovenski
reviji. V Beogradu in Novem Sadu so nekateri sodelavci Perspektiv pred
tamkajšnjimi mladimi kulturnimi delavci označili Probleme s številnimi peiora-
tivnimi nalepki iz njihovega »antidogmatskega, načelnega in idejnega slovarja«.
Posluževali so se enakih metod in prijemov kot nekateri pripadniki srednje
generacije, ki so v beograjskih kultui-nih in političnih krogih skušali diskre-
ditirati Perspektive: nenačelne klevete, proti katerim so sodelavci Perspektiv
ogorčeno prostestirali, seveda le tedaj, ko so se nanašale na njih.
V odnosu do Problemov so imele Perspektive, kljub pogosti reklamirani »odpr-
tosti proti vsem in vsakomur«, kjub zagovarjanju potrebe o poživitvi sloven-
108
skega kulturnega življenja, podobno odklonilno stališče kot del tako imenovane
srednje generacije, ki je pod videzom, da brani mentorstvo, na javen (polemika
v Naših razgledih) in nejaven način poskušal zatreti novo revijo še preden se
je pojavila.
Za ilustracijo »načelnosti« in »brezkompromisnosti« Perspektiv je zanimivo
tudi dejstvo, da so se sodelavci Perspektiv na našem jugu, v Beogradu, Novem
Sadu in drugod, predstavili kot preganjana in zatirana skupina, ki bije stra-
hoten boj s slovenskim birokratskim zmajem in je zaradi tega tudi socialno
ogrožena. Letos poleti so na Stražilskem srečanju v Novem Sadu plasirali
krilatico, da »nekateri od njih delajo na pumpah«, da bi se preživeli. Nad tem
dejstvom se je javno zgrozil urednik neke zagrebške revije in na javno vpra-
šanje, naj to pojasnijo, sodelavci Perspektiv niso odgovorili. Vztrajali so v
svojem mučeništvu, da bi vzbujali simpatije v sosednjih republikah.
Ce pa pogledamo v oči dejstvom, so Perspektive danes na Slovenskem naravnost
privilegirana skupina. V vsem času svojega izhajanja so jim bila zagotovljena
takšna materialna sredstva, za revijo in za Oder 57, da njihov obstoj ni bil
nikoli ogrožen. (Problemi pa se na primer morajo pogajati z izdajateljem skoraj
za vsako številko posebej.)
Spričo omenjenega, se mi zastavljajo še nadaljnja vprašanja, ki zadevajo boj
Perspektiv zoper slovensko birokracijo. Kdo jim namreč zagotavlja tako znatna
sredstva za njihovo dejavnost? Je to ista birokracija, proti kateri bijejo
tako ogorčen »boj«? Tedaj upravičeno zaslužijo oznako, ki se je v javnosti
že udomačila, da so namreč »plačana dvorna opozicija«, V tem primeru je
eden od nasprotnikov v boju. kateremu se tako vneto posvečajo Perspektive
— iluzija. Ce je birokracija tako strpna, da plačuje svoje lastno obglavljanje,
potem nikakor ni tako strašna, kot jo prikazujejo Perspektive, zato tudi boj
z njo ni tako veličasten, kot si predstavljajo Perspektive, je kvečjemu boj
z mlini na veter. Morda pa je na Slovenskem več vrst birokracije. Ena, ki
dopušča in finansira boj zoper »birokracijo« in druga, ki se temu upira? Iz
prakse vemo, da je ustanavljanje revij dokaj odgovoren posel, da mu vselej
botruje avtoriteta neke institucije ali osebnosti, če ne iz drugih razlogov,, že
zato, ker je treba za izhajanje revije zagotoviti kar znatna materialna sredstva
ter oskrbeti njihov kontinuiran dotok. Tudi tiskarna hoče imeti neko garancijo,
če ne v drugem, vsaj v imenu izdajatelja, da bodo milijonski računi pravočasno
poravnani. Tisti, ki to lahko zagotovi, mora biti kar precejšnja avtoriteta,
biti mora celo močnejši kot birokracija, ki se temu upira. Torej že obstaja
nekdo, ki družbeni razvoj, demokratičnost in ne vem kaj še zavirajočo biro-
kracijo obvlada. Potemtakem že znotraj birokracije same obstajajo sile, ki
onemogočajo najbolj negativne tendence, potemtakem se boj ne bije le na dveh
frontah, na eni strani Perspektive in na drugi birokracija, temveč že znotraj
»birokratskih in.stitucij« samih. Perspektive precenjujejo svojo vlogo in svoj
pomen. Peščica ljudi, ki ne razpolaga niti s številnimi sredstvi javnih komu-
nikacij, niti z mrežo organizacij in inštitucij, ki so organsko vzrasle v boju za
napredek ter bolj ali manj adekvatno odgovarjajo na potrebe milijonov ljudi,
si ne more prisvajati vloge, da bi bistveno in odločilno posegla v družbeno
dogajanje. To so lahko le pobožne želje, apostolska in mesijanska glorifikacija
lastnih prizadevanj, ki nima realnih osnov.
I
109
Birokraciji lahko pripišemo še naslednje absurdno stališče: Je norec, ki vzdržuje
psihiatra zaradi svojega lastnega ozdravljenja, pri tem pa slepo zaupa v zdrav-
nikovo duševno zdravje in v uspeh zdravljenja, čeprav je njegov prvi pacient.
Spričo nekritičnosti Perspektiv do lastnega razvoja in nastanka, spričo glori-
fikacije njihovega pomena ter vloge v preteklosti in sedanjosti, se kaže resna
potreba, njihovo pot in njihova prizadevanja osvetliti še z druge strani. Koso-
vemu nekrologu za BesedO' in Kermaunerjevim spisom o historiatu njihove
skupine bo treba še marsikaj dodati. Sami so napisali svojo zgodovino, napisali
so jo tako kot ugaja njim. Nekatera dejstva so pozabili ali preoblikovali. Njihova
podoba še ni popolna. V dogajanju, ki ga opisujejo niso bili sami, prisotni so
bili še drugi. Njihov molk še ne potrjuje, da se z napisanim strinjajo.
Značilen primer zaverovanosti vase in mistifikacije lastne dejavnosti, je tudi
Kermaunerjeva ocena diskusije o ustavi, ki so se je udeležili zastopniki treh
slovenskih revij, Perspektiv, Sodobnosti in Problemov in je bila pod naslovom
Družbena vloga in položaj kulture v luči ustanovnih predosnutkov objavljena
v Sodobnosti, št. 1—2, 1963, seveda s pristankom vseh sodelujočih v skrajšani
in korigirani obliki. Da bi Kermauner podkrepil svojo oceno sodelavcev Mladih
potov in Problemov, se mu »zdi, da je doživel ■ suženjski zagovor stvarno.sti
polom v sami stvarnosti« in trdi, da so v omenjeni predustavni debati sodelavci
Problemov »branili skoraj do pike nedotakljivost osnutka ustave, nasprotovali
predstavnikom drugih dveh revij, ki sta predlagali spremembe« in trdi, da je
bilo v končni verziji ustave sprejeto marsikaj, kar so predlagali spreminjevalni
predlogi Perspektiv, »tiste kulturne skupine, ki skuša biti do stvarnosti in vseh
njenih spremnih ideoloških pojavov — tudi do osnutka ustave ■— kritična.«
Ob tej priliki je Kermauner znova uporabil dvojno merilo, enega za sodelavce
Sodobnosti, drugega za sodelavce Problemov. Ce kot hipotezo prejmemo nje-
govo mnenje, potem bi smeli logično sklepati, da so bili družbeno progresivni
le predlogi, ki so jih dale Perspektive. Iz zapisnika o omenjenem razgovoru
pa je mogoče ugotoviti še kaj drugega. (Z zapisnikom razpolagajo uredništva
vseh treh revij in ga je mogoče v celoti objaviti.) Spreminjevalne predloge
so namreč imele vse tri revije. Najobsežnejše in najdalekosežnejše spremembe
so res predlagale Perspektive. Toda kakšni so bili ti predlogi?
Mod številnimi vprašanji, ki so bila v diskusiji načeta (o tem priča 67 tipkanih
strani dolg zapisnik), je bilo tudi vprašanje družbenih funkcij in družbenih
kompetenc delovnih organizacij. Sodelavci Perspektiv so bili mnenja, da po
predosnutku ustave delovne organizacije nimajo možnosti medsebojnega zdru-
ževanja, da so striktno vezane na mediacijo političnih organov, zato njihovo
delo ne more imeti pravega družbenega učinka. V obširni in včasih s pravnega
stališča nejasni terminologiji, pa tudi iz konteksta posameznih trditev, sem
dobil vtis, ki ga je mogoče na kratko strniti v spoznanje, da sodelavci Per-
spektiv želijo zagotoviti v ustavi združevanje gospodarskih organizacij ne
toliko zaradi skupne proizvodnje in skupnega upravljanja njim zaupanega
družbenega premoženja, kot zaradi združevanja njihovih samoupravnih orga-
nov. Razumel sem jih, kot da hočejo dati tem samoupravnim organom vse
politične fukncije neke politično teritorialne enote. Ker bi se po intencijah
Perspektiv združevali samoupravni organi po strokah, bi potem ti strokovni,
višje organizirani samoupravni organi odločali na primer o vseh zadevah v
110
neki občini. Razumel sem jih, da se zavzemajo za odpravo političnih organov,
za večjo afirmacijo strok, strokovnih stališč in problemov. Izrazil sem svoje
mnenje, da se mi tak predlog ne zdi sprejemljiv, ker ne rešuje vprašanja
sodelovanja med samoupravnimi organi raznih strok in sem menil, naj ima
vsaka politično teritorialna enota nek splošen, nestrokoven organ, ki bo odločal
o vseh vprašanjih z njegovega teritorialnega področja. Trdil sem, da so vsi
strokovni problemi tudi družbeni problemi, takoj ko družbeno učinkujejo. V
tej zvezi sem omenil, da uresničitev predloga kot so ga dale Perspektive, v
končni konsekvenci pripelje do organizacije, ki bi bila podobna cehovski in
kasnejši korporativistični. Podobno mnenje je s strani Problemov zagovarjal
Božidar Debenjak. Sodelavec Sodobnosti, Dušan Pirjevec pa je v nadaljevanju
razgovora med drugim ugotovil, da so korporativističen sistem imeli v faši-
stičnih državah. Njegova ugotovitev je celo bila povod za neznaten besedni
incident. Menim, da smo vsi, ki smo v omenjenem predlogu videli kali korpo-
rativizma, ravnali prav. Našim ugotovitvam od strani Perspektiv v tej točki
ni nihče stvarno oporekal. V nadaljevanju razgovora se je izkazalo, da je bil
navedeni predlog razširjen na področje gospodarskih dejavnosti in družbenih
služb zaradi želje po univerzalni uporabi in da so ga sodelavci Perspektiv
želeli uveljaviti predvsem na kulturnem področju. Želeli so, da bi ustava zago-
tovila enaka načela upravljanja proizvodnih in neproizvodnih organizacij. Kon-
kretno: o kulturi naj bi odločali kulturni delavci sami, enako kot o proizvodih
svojega dela odločajo neposredni proizvajalci materialnih dobrin. Se vedno sem
prepričan, da je o takšnih in podobnih stališčih mogoče razpravljati in jim na-
sprotovati, ker ne upoštevajo nekaterih osnovnih razmerij naše družbe, pa tudi
ne utemeljenih razlik med samoupravljanjem in družbenim upravljanjem. Okrog
navedenih vprašanj so bila po mojem mnenju glavna nesoglasja med sode-
lavci Perspektiv in Problemov. Kot vemo, ustava ne uvaja korporativističnega
družbenega sistema (ali nekaj temu podobnega), pa tudi družbenega uprav-
ljanja ne odpravlja. Morda se motim, ko mislim, da je to bila glavna tema
na razgovoru predstavnikov treh revij, zato se mi zdi, da bi nam vsem zaradi
objektivnega obveščanja javnosti bili dobrodošli podatki Tarasa Kermaunerja
o tem, katera stališča predstavnikov Problemov so doživela polom v stvarnosti
in kateri predlogi Perspektiv so bili sprejeti v ustavo. Dotlej pa si dovoljujem
dvomiti v njegove trditve.
Prepričan sem celo, da so pod vplivom diskusije o ustavnih predosnutkih sode-
lavci Perspektiv korigirali nekatera svoja stališča. Na letošnjem Stražilovskem
srečanju v Novem Sadu so nastopili z modificirano zahtevo po »socializaciji«
kulture. Zavzemali so se za njeno samostojnost in samoupravnost, pri tem pa
se niso več sklicevali na položaj proizvodnih organizacij. Ker so podobna
stališča zagovarjali tudi predstavniki nekaterih drugih jugoslovanskih revij in
časopisov, so se stališča, izrečena na Stražilovskem srečanju izrazito pola-
rizirala. Ena stran se je zavzemala za samostojnost kulture in so njena stališča
izzvenela predvsem kot nasprotovanje politiki. Podobno kot Perspektive so
natolcevali zoper birokracijo in dogmatizem, pri tem pa so se izogibali bolj
oprijemljivih izhodišč in zahtev. Odnos do »politike« je bil apriorističen, near-
gumentiran. Hoteli so vzbuditi vtis, da povsem jasno vedo, kje se konča politika
in kje se začne kultura. Za vse zadrege jugoslovanske kulture so obtožili
politiko. Druga stran, prav tako številna, je zavračala aprioristične trditve
111
prvih ter opozarjala in utemeljevala nujnost povezave, medsebojne prepletenosti
in medsebojnega vplivanja kulture in politike. Opozarjala je na dialektično
povezanost vseh družbenih pojavov, govorila o kulturni politiki, politični
kulturi itd., itd. V celoti je bila ta debata toliko abstraktna in načelna, da so
predstavniki obeh nasprotujočih si strani, pa tudi drugi imeli vtis, da so prodrli
s svojimi stališči in dobili zanje nove opore. Zato je tudi v tisku dobila različne,
nasprotujoče si odmeve.
Stražilovsko srečanje je bilo poučno tudi zato, ker so nekatera stališča Per-
spektiv, izrečena na ljubljanski predustavni debati, dobila določnejšo in jas-
nejšo podobo. Izkazalo se je, da so na sedanji stopnji družbenega razvoja
vsaj nerealna.
Menim, da tele polemičen zapis, dopolnjuje podobo »tretjega dela povojnega
rodu«, ki je, po besedah Tarasa Kermaunerja ves čas nastopal na dveh frontah:
zoper liberalizem srednje generacije in zoper birokratizem kulturnih oblast-
nikov in njihovih mlajših učencev. Primeri so pokazali, kakšen boj je to bil in
kakšen je, kakšnih metod se poslužuje. Pokazal je njegovo »načelnost«, »idej-
nost« in »brezkompromisnost«.
Podoba tretjega dela povojnega rodu morda le ni tako svetla kot se v roman-
tičnem zanosu »prikazuje« Tarasu Kermaunerju in podoba drugih ne tako
temna, kot bi si želel on.
112
čarobna kreda
Piše S., riše P. (Risanka)
Živel je deček, ki je našel čarobno kredo. Kar je z njo narisal, je zaživelo in
ostalo v tem svetu. Narisal si je prijatelja. In prijatelj je oživel. Ko si je prijatelj
zaželel lakastih čevljev, si jih je pač narisal. Karkoli sta si odslej želela, sta si
narisala. Narisane stvari sla morala dečka zelo paziti. Nekoč je prijatelj nepre-
vidno stopil v lužo, ki ni bila narisana in lakastih čevljev ni bilo več. Saj vsi
dečki vedo, kako se zbriše kreda.
Se so dečki, ki so našli čarobno kredo
Sedaj so že odrasli, zato ne rišejo več lakastih čevljev. Občutiti morajo, da
živijo. In zato rišejo svet, da v njem nastopajo. Najprej so narisali pošast
s katero se neustrašeno borijo kot vitezi.
Vsi resnični vitezi so se neprestano bojevali. Niso bili le pogumni, bili so tudi
gibčni in jasnovidni. V primerjavi z njimi so bili ostali borci pravi slepci. Tavali
so v trdi temi. Od njihovega prejšnjega, še ne slepega, življenja, so jim ostale
samo še nejasne predstave o preteklosti. Četudi niso bili tako slabi, čeprav so
bili kulturni borci srednje generacije, pa so bili vendar le natanko taki, kot so
jih lahko videli samo jasnovidci.
113
Pa nikarte misliti, da je bil p(»l(»žaj resničnih junakov kdaj lahek. Pošast,
s katero so se borili, je bila nenavadno trdoživa. Ce so ji odsekali eno glavo,
so takoj zrasle tri nove. Pa tudi kotila sc je kar naprej. Tako se je okroj; nje
nagrmadil cel stolp gnusnih mladičev. In vsa golazen tega sveta je skušala
posnemati vsemogočno pošast. Sčasoma se je nabralo že toliko pošastnih mlajših
učencev, da so junaki le redko kdaj še videli ostarelo zverino.
Toda odnehali vitezi niso nikoli. Ves čas so sc borili na dveh frontah. Nenehna
borba jih je ckremenila. Niso bili več samo pogumni in jasnovidni, navadili so
se trpeti in vztrajati čisti in neoniadcževani od gnusob tega sveta.
Vztrajnost v čistosti in trpljenju je končno vse resnične junake posvetila. Posve-
tila odkrivanju lastne zgodovine, lastne zveze s preteklostjo.
Junaki so prenehali biti sami. Tudi boriti se bodo prenehali sami. Podedovali
so osnovno značilnost srednje generacije, njeno ideološko poanto: »biti brez
krivde kriv«.
Prav res, deček, ki je našel čarodejno kredo si je narisal prijatelja in prijatelj
je oživel. Karkoli si odslej želita, si narišeta...
POST SCRIPTUM
Naši herojsko-jasnovidno-moralno-per.spektivni dečki so tako s pomočjo čarobne
krede uspešno vsakodnevno uresničujejo. Kajti, kot pravi Taras Kei^mauner
sam: »Njegovo humaniziranje .sveta je praksa, estetiziranje sveta. Problemov
iloveka in zgodovine ne rešuje v ekonomski, politični ali moralni stvarnosti,
ampak preko estetske podobe. Zato lahko tudi ta njegov umetniški postopek (ki
118
se zdi vulgarnemu materialistu čisto neefektiven idealističen, nestvaren, neučin-
kovit) opredelimo kot akcijo na svet, kot oblikovanje sveta, kot uresniče-
vanje svet a.«
Da, tako nastaja perspektivni stvarni svet. Citat se res da nanaša na Kergarja
— a to ne spreminja pojmovanja.
Na slovenskem svetu je sicer še kakih 99,9 "/o ljudi, ki ustvarjajo svet drugače.
Niso niti mračni birokrati, ne zavoženi srednjegeneraoijski mitologi, ne prob-
lemski karieristi. Nič ne de. Tudi je še kakih 98 V« ljudi, ki nikoli ne preberejo
niti Perspektiv, niti Sodobnosti, niti Problemov. Tudi nič hudega. Saj niso
stvarni svet. Ce sploh so, so popolna slučajnost. In dogajanja, ki izvirajo iz
objektivnega sveta in iz njih tudi. Kajti: »Sam spor s kominformom bi lahko
peljal tudi v alban.sko ali kitajsko enačico (da ne bo pomote — gre za jugo-
slovanski spor) — važno je bilo, kakšne družbene sile so prevladale v tem sporu,
■>-kako smo ga o smislili.■<■< Kaj objektivni svet, kaj ljudje v njem, zakonitosti.
Kdor ga »osmisljuje«: birokrat, srednja generacija, karierist in seveda per-
spektivni hero-jasno-moralist, tisti ustvarja zgodovino.
Seveda konec koncev, saj tudi sami nastajamo iz svojih izjav, ne iz svoje de-
javnosti v svetu. Rišemo se sami iz sebe. Ne? Pa poglejmo kaj svetuje Taras
Kermauner srednji genei-aciji: »Ti ljudje, ki so priče lastnega življenja in zato
v posesti osnovnih podatkov o sebi, bi morali povedati, kaj so bila njihova izho-
dišča, njihove vere in upi, v čem so bili insuficientni pred stvarnostjo, v čem
je bila stvarnost grozljiva in nečloveška, da jih je načela in pritisnila ob tla,
v čem je torej vir stiske, razočaranja, zmot ipd. Tisti trenutek, ko bodo lo po-
vedali, se bodo že vzdignili nad svojo stisko, zajeli jo bodo, priznali,, se distan-
cirali in si omogočili nadaljnjo —- še ustvarjalno — pot.« Neprijetno je samo,
će se mora nekdo risati iz praznine svoje lastne zavesti. Potem si pač iz sebo
izprojicira male pošasti, nebogljence, karierističe. In tako nastane njegova
podoba — čisti negativ iz projiciranega. Kar oglejmo si ga.
Kaj zato, če se ljudje v stvarnih (po Tarasu Kermaunerju — birokratski) insti-
tucijah borijo proti resničnemu birokratizmu, realizirajo samoupravljanje. Kaj
zato, če si pri tem nujno umažejo roke. To pač ni govorjenje, ni nikakršna
perspektivna beseda. Majnka jim vilinske čistosti nedotaknjene, neuresničene
ideje. Niso na tisti liniji stvarnosti, ki odpira dejansko perspektivo. Niso niti
kulturni, niti demokratski.
Nekoč je dejal Marx o Brunu Bauerju:
Sveti Bmno pride končno itako daleč, da nam »sme in more« dati eno naj-
globljih pojasnil o moči knitike, ki ruši državo, namreč pojasnilo, da »imajo
kritika in kritiki silo v rokah, ker« (krasen ker!) »imajo moč v svoji zavesti«,
in drugič, da imajo ti veliki fabrikanti zgodovine »silo v rokah«, ker »črpajo
moč iz samih sebe in iz kritike« (torej še enkrat iz samih sebe) — pri čemer
pa žal še vedno ni dokazano, da je tam notri, v »samem sebi«, v »kritiki« mogoče
sploh kaj »črpati«.
In še:
Kot meni kritična kritika, da se je dvignila nad vsa dogmatska nasprotja, s tem
ko postavlja na mesto dejanskih nasprotij umišljeno nasprotje med seboj in
svetom, med svetim duhom in profano maso, tako veruje, da se dviga nad
stranke s tem, ko pade pod stališče strank, tako da se sama kot stranka postavi
lin
nasproti ostalemu človeštvu in koncentrira ves interes v osebnosti gospoda
Bruna ex Comp. Kritika stoluje v osamljenosti abstrakcije, in celo, če se
navidezno ukvarja z nekim predmetom, ne stopa iz svoje brezpredmetne osam-
ljenosti v resnično družben odnos do dejanskega predmeta, ker je njen predmet
le predmet njene utvare, le umišljen predmet: resničnost tega priznanja doka-
zuje ves naš prikaz. Prav tako pravilno opredeljuje kritika značaj svoje abstrak-
cije kot absolutne abstrakcije v tem, da »se odloči od vsega«, torej je prav to
odločenje od niča, od vsega, od vsega umišljenja, zrenja etc., je absolutni ne-
smisel. Sicer pa je osamljenost, ki jo dosežeš z odločenjem, abstrakcijo od vsega,
prav tako malo prosta predmeta, od katerega abstrahira, kot je bil Orígenes
prost organa plodnosti, katerega je odločil od sebe.«
Pomislite, Marx sploh ni poznal Tarasa Kermaunerja.
Ocene in poročila
eugene o'neill: strast pod bre-
sti (slo celje)
O'Neillova dramatika je modernističen od-
klon od »prozaičnega« družbenopisja ev-
ropske klasične meščanske drame in njeno
romantično prevrednotenje. Svet te drama-
tike je svet ljudi z elementarnimi strast-
stmi in nagoni brez intelektualne fiziog-
nomije, brez sestavljenih socialnih čustev,
ljudi fizioloških potreb, katerih voljo
usmerjata v glavnem dva elementarna na-
gona: hipertrofirana seksualnost in lakota
po posesti.
O'Neillova dramatika je dramatika primi-
tivizma, surovih (a močnih) pitoresknih
(kar patoloških) strasti in konfliktov. Zra-
sla je iz neposrednega doživljanja člove-
ških posledic ameriške dolarske civiliza-
cije. džungelskih zakonitosti ameriške
družbe, ki množično izpraznjuje duhovni
svet posameznika in dopušča v njem raz-
voj le primitivnejših strasti, lakote po de-
narju in erotiki.
Življenjsko materijo te drame tvorijo
ljudje, s katerimi je imel O'Neill opravka
v svoji učni dobi kot zlatosledec v Hon-
durasu, kot mornar na vlačilcih, kot fak-
totum v pristaniški krčmi: ljudje z najbolj
dehumaniziranim! nagoni. Bistveno za
podobo te drame pa je, da O'Neill teh pri-
mitivnih, bestialnih kreatur nima za
končni, dovršeni fabrikat ameriške civili-
zacije, za posledico življenja v družbi, ki
je v resnici pošastno pokopališče najboljših
človeških lastnosti, ampak jih ima za pri-
rodne ljudi simpatične življenjske sile, ka-
terih se ta družba še ni dotaknila in jih
ukrotila. Njihovi anarhično razbohoteni
nagoni so mu dokaz prirodne vitalnosti,
zato njihovo primitivno biološko mehaniko
mitizira v človekovo apriorno bit, ki do-
loča človekov pravi svet, njegov bistveni
(od družbe nepopačeni) človeški volumen.
Odkrivanju te apriorne biti, o katere ob-
stoju ga poučuje in prepričuje freudovska
psihologija podzavesti, je docela posvečeno
njegovo dramsko ustvarjanje. O'Neill noče
prikazovati »odnosov človeka do človeka,
marveč odnose človeka do Onega, ki mu
človek ves in neogibno pripada«. Tako se
zavestno odreka vsem družbenim določi-
lom svojih dramskih figur, iščoč bistvenih
določil življenja v njihovih nagonskih gi-
balih. Ker skupaj z družbeno problematiko
(odnosov človeka do človeka) iz te drama-
tike izgine tudi realna vzročnost odnosov
med ljudmi (dramska nujnost kot rezul-
tanta nasprotujočih si družbenih in člove-
ških sil), nastopi iracionalna usoda, deter-
minanta, ki daje tej dramatiki neposredno
alegoričen značaj. Dramsko dogajanje, ki
tako preneha biti posnemanje takih in ta-
kih družbeno moralnih in antropoloških
dilem, po.stane emanacija neke krute in
visoke volje (libido kot usoda), ki se ne-
prizadeto igra z ljudmi, da bi znova in
znova dokazala, da je svet tragičen po
svojem bistvu, da je vsaka posebna dra-
ma le epizoda v veliki tragediji, ki se ji
126
pravi zgodovina človeštva. Ta koncepcija,
ki se močno približuje schopenhauerskemu
pojmovanju tragičnega, omejuje prosto
voljo dramskim osebam, s tem pa negira
njih človeški patos in veličino. Kakor vsa
klasična dramatika in celo »prozaična«
meščanska drama omogoča dramskemu ju-
naku, da skozi konflikt, v katerega se za-
plete, zraste, kljub padou, do človeške
pomembnosti in veličine, ki je brez tega
ne bi nikoli dosegel, pa so O'Neillovi ju-
naki brez te človeške veličine in notra-
njega bogastva. Konflikti, ki izhajajo iz
nijhovih banalnih strasti, so brez človeške
bilance, ker so strasti mistificirane. Dram-
sko dejanje zato ne kaže, kaj je pri njih
človeško izgubljenega ali pridobljenega.
Pomanjkanje notranjega bogastva, širine
misli in čustev, njih pomembnosti, nado-
mestuje brutalna silovitost genitalnih na-
gonov. Pomanjkanje humanistične per-
spektive, ki tako sili O'Neilla, da z besti-
alnostjo slika bestialnost, da jo glorificira
v pravo usodo človeštva, napravlja nje-
govo dramo za mitologijo nagona, njega
samega pa, posredno, za apologeta bar-
barstva.
Tudi drama Strast pod bresti (1924), pri nas
že dolgo znana po svoji slavi, nas vodi v
eksotično pokrajino višjih notranjih zako-
nitosti, ki vladajo posameznikom. Ta
usodna pravljica, ki pretendira na odkri-
vanje sil kozmične usode, ki vodi dejanja
ljudi (»nikoli noben človek ne mori dru-
gega. Zmerom je še nekaj drugega vmes.
Tisto je morilo«. ..), ni drugega kot scen-
ska alegorija freudovskega teorema o eno-
rodnosti ljubezni in sovraštva, ki rasteta
iz skupnega nagonskega korena, teorema
o atavističnem in incestnem značaju lju-
bezni med starši in otroki, napihnjenega
v kozmično življenjsko usodo. Čeprav je
ta pravljica zaradi svoje scenske oblike
postavljena v nek konkreten čas in kraj
(dejanje se godi na Cabotovi farmi v Novi
Angliji v letu 1850), je v njej vsa »mi-
Ijejska« tj. družbeno-moralna in človeško-
moralna problematika izpuščena, dejanje
pa se v celoti posveča odno.4om oseb do
iracionalnega ><Dnega, ki mu človek ves in
neogibno pripada«. To »Ono« je trdi bog
starega Efraima Cabota, ki ga življenje
žene, da se ubija na kamniti, nerodo-
vitni zemlji, da ne prizanaša s tem ne ženi,
ki od tega umre, ne sinovom. To >Ono^<
je tudi v njegovem sinu Ebnu in se izraža
v njegovem incestnem nagnjenju do mrtve
matere in v hrbtni strani tega nagnjenja,
v njegovem slepem, nagonskem sovraštvu
do očeta Efrajima. Z >KDnim« je zazna-
movana tudi Abbie, Efraimova nova žena
in Ebnova ljubica.
Tu se vse godi po višji sili: stari Cabot
spozna ukaz svojega vitalnega boga in se
oženi z Abbie, strastno žensko. Abbie si
že prvi hip poželi njegovega sina Ebna,
»junca nagrajenega«. Eben pa nori za njo,
ker v njej želi in ljubi svojo rajno mater.
Vrh drame: Abbie zvabi Ebna v zapuščeno
izbo njegove matere in se mu poda v mor-
bidnem vzdušju materine duhovne prisot-
nosti, na njenem mrtvaškem ležišču ... In
mu rodi sina. Stari Eirajim pa vidi v tem
sinu triumf svoje starčevske vitalnosti,
vendar trdi bog odloči, da Abbie umori
svojega otroka, nažene Ebna, da zatoži
Abbie šerifu, pa ga zopet nažene, da vzame
njeno krivdo nase. Serif odpelje Ebna in
Abbie, v čemer vidi stari Efraim znak
trdega boga, da ga obvladuje in še, da
tisti, ki so v njegovi senci, morajo ostati
do kraja trdi in samotni, zvezani le z njim
in z nobenim od ljudi.
Ta pravljica o iracionalnem ^Onem« je
dramsko zelo konsekventno zasnovana le
na dejanjih in odnosih, v katerih je »Ono«
pričujoče. O'Neill obvlada dramsko teh-
niko in se zato skopo in brez ostanka drži
bistva. Ne glede na to, ali moremo z njim
deliti vero v kozmični »elan vital«, ki gib-
lje njegove osebe, pa se nam to »Ono«
kaže kot nadvse problematičen dramski
princip. Ker je od tega, do česa se osebe
v nekem dramskem delu opredeljujejo,
odvisno bogastvo njihovih odnosov, nji-
hove človeške lastnosti, skratka volumen
njihove individualnosti (ta pa je v skrajni
konsekvenci tisto, kar določa vpliv dram-
skega dela na gledalce), to O Neillovo ira-
cionalno »Ono« ni vzpodbudno za zbujanje
aktualnih emocij v avditoriju. Osebe
»Strasti pod bresti« s svojimi mršavimi od-
nosi do »Onega« dobijo nadvse omejen in-
dividualni volumen. Dal bi se izraziti z
eno besedo — seksualna manija. Ta volu-
men pa je tako reven na antropoloških
določilih, da gledalca ne more čustveno za-
nesti, ne vzbujati mu sočutja in strahu, ne
občutja tragičnega. Edino kar doseže, je
senzacija barbarizma: senzacija surove
pervertirane spolne sile, ob kateri moralne
dileme, človeška veličina, humanizem in
kar je še stvari iz »sveta, ki je vsem bud-
nim skupen«, ki je bil in bo osnova vsake
resnično velike umetnosti, nimajo kaj
iskati.
Primitivnosti figur iz te drame pri nas
zelo radi obešajo epitetom monumental-
nost, vendar brez osnove. Dramska monu-
121
mentalnost je pojem, ki je izrazito povezan
z družbeno moralnimi komponentami v
dramskem junaku, z njegovim tragičnim
patosom, ki izhaja iz bistvene povezave
»njegovih lastnih posebnih ciljev s tistim,
kar predstavlja voljo svetovnega duha«
(Hegel). V tem smislu je patetična in mo-
numentalna sveta sestrska ljubezen Sofo-
klejeve Antigone, je patetičen in monu-
mentalen Goethejev Götz ali Shakespearov
Richard III. Stari Efraim Cabot, ki mu
njegov trdi bog O'Neill ne daje drugega
volumna, kot čisto fiziološko vitalnost plus
očetovska grobost ter perverzna starčevska
zaljubljenost, ni monumentalen. Tudi ne
smemo šteti sem posuroveli spolni nagon,
ki je ves volumen Abbie. Enako nima
opravičila za to besedo Ebnova individu-
alnost, razen če seveda nimamo za monu-
mentalno njegovo perverzno spolno po-
tenco. A če pristanemo na to, potem je od
vsega na svetu pač najmonumentalnejši
zaskok kobile po čistokrvnem žrebcu, ki ga
človek, četudi je potenten kot O'Neillovi
junaki, le ni sposoben posnemati.
Strast pod bresti so na Slovenskem že do-
volj igrali. Njeno letošnjo uprizoritev v
Celju si zato ni razlagati drugače, kot s
konjunkturo avantgardizma in pa s širino
šivankinega ušesa repertoarne politike slo-
venskih gledališč, ki (žal) drugje pušča na
oder še bolj grbaste velblode, kot je ta,
celjski. Predstava, ki jo je režiral Branko
Gombač, nima mnogo O'Neillovskega.
Prej izzveni v nekakšno ljudsko igro, ki ji
le izrazito kaubojski kostumi branijo, da
se ne bi mogla goditi nekje na našem Po-
horju. zlasti še, ker je scena (ki jo je delal
Mile Korun) bolj odrski posnetek pohor-
skega Poštarskega doma, kot prostor, ki
bi ga morala moreče ovladati oba bresta,
kakor stoji v tekstu. Gombačev režijski
koncept prezira predvsem iracionalni vo-
lumen te drame, determinirajočo silo
»Onega«, ki je na odru prisotno zmeraj v
obliki tesnobne atmosfere (tudi v prizoru
s sosesko). Tako se mu dinamika igre in
eruptivnost povnanji, predvsem pa — ose-
be nehajo biti vodene, pač pa dobijo pro-
sto voljo in se — pokmetijo. Tako Jerši-
nov Efraim neha biti vizionarni nepriza-
nesljivi puritanec, ampak postane kmečka
grča, naše gore list, ki je kljub scensko
izpričani vitalnosti (ples) neodpustljivo
mehak in sentimentalen. Ob takem Efrai-
mu tudi Sandi Krošl kot Eben ni dosegel
s tekstom predpisane notranje sile, kajti
ob zmanjšanju Jeršinove agresivnosti in
trdote tudi on ni mogel pokazati več, kot
pubertetniško nebogljenost. Vendar bi bilo
napačno, če bi neustreznost njegovega lika
opravičevali le z Jeršinom. Njegova čustva
do rajnke matere izražajo le milobno
nagnjenje ne pa — v osnovi — erotično
čustvo, ki mora planiti na plan ob vsakem
srečanju z Abbie. Marjanca Krošlova kot
Abbie mu za takšno igro pač ni dajala po-
voda, saj je strastno osnovo svojega lika
izrazila kar se da prepričljivo — (prizor
prvega srečanja in ostali prizori zapelje-
vanja), dasi bi se ji dala očitati malce
medla dvoličnost v prizorih z Efraimom.
Jože Pristov kot Peter in Janez Skof kot
Simeon pa sta z adekvatno vitalnostjo in
grobostjo zadela like svojih dveh zlato-
kopskih telebanskih bratov.
Ervin Fritz
novejša čilska literatura
Enrique Lafourcade
(Nadaljevanje in konec)
Brez obnavljanja formalnih pravilnikov
skuša doseči različne literarne situacije, ki
so bliže človeku in sposobne spremeniti,
zapeljati in ganiti duha njegovih sodob-
nikov, skratka teži, da bi s »čisto literarno
rešitvijo« prešel k drugim rešitvam: soci-
alnim, etičnim in političnim.
Stališče te generacije je zgodovinsko pove-
zano z uporom mlade generacije v Argen-
tini in Urugvaju. Res je tako za argentin-
ske »parricidas«, ki so jih tu imenovali
»generacija 50«, kakor za urugvajske pisa-
telje značilen nestrpen odnos do literarne
tradicije, iskanje novih oblik in estetskih
izrazov.
Skrb za človeka v njegovi duhovni in me-
tafizični bolj kot znanstveni ali zgodovinski
perspektivi je značilna za nekatere pisa-
telje »generacije 50«. Radi bi združili in s
trdno resničnostjo posredovali veliki ameri-
ški mit. Nekateri so že posrečeno skušali
črpati iz teh področij. Izredni roman Ku-
banca Aleja Carpentiere, zlasti »Los Pa-
sos Perdidos« (Izgubljeni koraki) in »Reino
de este Mundo<' (Kraljestvo tega sveta) so
za mnoge mlade pisatelje vzor in vir za
plodne pobude. Odkritje Amerike kot ve-
like teme umetniškega ustvarjanja, vsako-
dnevno odkrivanje bistva človeka na tem
kamenitem kontinentu je bogato področje
za umetnika. Na njem so ustvarili tako
popolna dela Gabriela Mistral s svojo pes-
nitvijo »Cordillera de los Andes«, Pablo
122
Nerada z »Alturas Macchu Picchu« in Ni-
cahor Parra s »Soliloquio del Individuo'<.
Svoboden polet, ki ga je Rubén Dario dal
literaturi s svojo pesniško revolucijo, po-
časi prodira v zavest latinskoameriških pi-
sateljev. Ne gre več samo za to, da bi pri-
kazali lastno resničnost, deželo ali neko
določeno lokalno situacijo, temveč da bi s
tem prikazovanjem jioiskali globoke vezi
z velikimi problemi in skrbmi sodobnega
človeka; da bi s pomočjo zaporednih in
skladnih serij in estetskih odkritij črpali
iz sveta človeške družine. Vzor in pobuda
je stališče pisatelja Jorgeja Luisa Borgesa,
ki se navidezno tako skrivnostno muči v
svojem lastnem labirintu, v svojih vzorih
in sanjah, za katerega pa bi že ob površ-
nemu pregledu lahko rekli, da je najmanj
latinskoameriški med temi pisatelji. Morda
tudi novi, mladi in nasilni Augustin Yañez,
ki v svojem kot azteška piramida močnem
ciklusu romanov meša poezijo in filozo-
fijo. Borges, Cai-pentier in Yañez v romanu;
Neruda, Molinari, Paz in Gorostiza v po-
eziji; Reyes in Dicón Salas v eseju tvorijo
osnove nove literature.
»Generacija 50« v Cilu in njej podobne
skupine v Argentini, Urugvaju, Kolumbiji,
Venezueli in Mehiki se z budno in bistro
zavestjo lotevajo osnovnih nalog kot so:
ohraniti in obogatiti latinskoameriško li-
terarno tradicijo; združiti se v poklicne
skupine z odgovarjajočo tehniko in zna-
njem; težiti k raznovrstnosti svojih del,
skratka delati, da bi postali v najvišji meri
to, kar vsebuje beseda »pisatelj«.
Prevedel Piešej Jože
dane skerl, 2. simfonija
monotematica
Skerlova simfonija je bila prvič izvedena
4. oktobra na koncertu orkestra Slovenske
filharmonije pod vodstvom Sama Hubada.
Delo je pisano za godalni orkester in ima
pet stavkov — Largo, Allegro energico,
Adagio, Vivo, Largo, — ki pa prehajajo
eden V drugoga brez povezave. Kot pove
že naslov, je simfonija grajena na osnovi
ene same teme. Ta tema je sestavljena iz
vseh dvanajstih tonov našega sistema, ven-
dar pravi avtor v Koncertnem listu, da
»... je to samo naključje, ki se mi je že
večkrat primerilo v mojih dosedanjih kom-
pozicijah.«
Kljub temu so v delu vidni nekateri prin-
cipi dodekafonskega načina kompozicije.
2e v prvem stavku, Largu, nastopa tema
najprej v svoji osnovni obliki, nato v
transpoziciji, spet na osnovnem tonu, v
zrcalni obrnitvi, v transpoziciji itn. Pri
vseh teh nastopih je od teme ohranjeno
samo zaporedje tonov, medtem ko sta ri-
tem in metrum drugačna. Bolje je torej,
da temo imenujemo serija, saj sta pri temi
ritem in metrum njena prav tako karakte-
ristična sestavna dela kot zaporedje tonov.
Pač pa poteka celotna gradnja dela po
tematskem principu. Serija — v tej ali oni
obliki — nastopi v enem glasu, drugi gla-
sovi pa jo spremljajo. Te spremljajoče gla-
sove pa oblikuje skladatelj čisto svobodno.
Dostikrat napiše ob tej tematsko uporab-
ljeni seriji kontrapunktično protitemo.
Drugod spet spremlja serijo z ritmičnimi
ostinati, ki so v harmonskem pogledu do-
kaj jasno določljive akordne tvorbe (kvint-
sept- ali nonakordi). Ponekod spremljajo
serijo ležeče neljarmonske akordne tvorbe,
ki so predvsem barvnega karakterja. To
je le nekaj najbolj značilnih primerov,
vseh tako ni mogoče navesti, ker skladatelj
inventivno uporablja vedno nove kombi-
nacije.
Celotno delo je pisano v nekakšni obliki
teme z variacijami. Vlogo teme imata
uvodni in zaključni Largo, saj v njiju na-
stopi serija najpogosteje in najjasneje.
Ostali stavki pa so njuna metamorfoza.
Drugi stavek. Allegro energico, je trode-
len. Prvi del je zasnovan na melodično in
ritmično razgibanem motivu petih osmink.
Nad to zasnovo se pojavi serija in se ved-
no močneje razvija. V srednjem delu. Po-
co meno mosso, nastopi često nova tema;
tokrat tema v pravem pomenu besede, saj
je melodično, ritmično in metrično karak-
terizirana. Zadnji del. Tempo I, je skoraj
enak kot prvi, tako da je oblika celotnega
stavka A B Ai.
Adagio je grajen prosto. Serija in njeni
obrati nastopajo v metamorfozirani obliki
in so težko spoznavni. Glavni poudarek
stavka je na močni ekspresivnosti. Vivo
je spet trodelen. V prvem delu nastopa
serija v vedno novih ritmičnih oblikah,
kar spet ustvarja višek. Drugi del. Poco
meno mosso, je skoraj ponovitev srednjega
dela drugega stavka. Tema je ista kot tam,
le transponirana cel ton navzgor. Sprem-
ljava in gradnja sta nekoliko spremenjeni.
Tretji del je dosledna ponovitev prvega;
oblika stavka je torej ABA. Zaključni
L;n-go je skoraj enako grajen kot uvodni.
Prvi takti, to je nastop sei-ije v violinah,
so isti. Nadaljnji razvoj poteka nekoliko
123
drugače, celotna gradnja je bolj strnjena
in je zato stavek tudi krajši od začetnega.
V celotnem delu je torej vidna težnja po
trdni, logični gradnji, pa najsi bo to v
dodekafonskem principu melodike, orffov-
skem načinu ostinatne spremljave, neoba-
ročni kontrapuktivni ali neoklasicistični
oblikovni zgradbi. Ta raznovrstnost daje
delu tudi neko določeno zanimivost, ime-
nujemo jo lahko nekakšen »originalen«
eklekticizem.
Vendar pa je Škerlova simfonija s formal-
nega stališča pisana le nekoliko preveč eno-
lično in bi postala dolgočasna, če ne bi
bil glavni poudarek na njeni izraznosti. To
izraznost Skerl doseza z napetostjo fraz,
z velikimi dinamičnimi razlikami med lini-
jami in med akordnimi skupinami, pred-
vsem pa z iskreno izpovednostjo, s katero
je delo napisano. Prav zaradi takšnega ka-
rakterja je delo v bistvu ekspresionistično.
Simfonija pomeni gotovo napredek v
Skerlovem ustvarjanju. Vendar bi bil iz-
razni učinek še večji, če bi skladatelj ne
uporabljal formalnih elementov, ki so se
jih posluževali komponisti dvajsetih in tri-
desetih let našega stoletja, ampak novejše.
Zdi se namreč upravičena zahteva, da
umetnost mora biti tudi aktualna, saj je
voditeljica sodobnega človeka. Skerlovi
2. simfoniji pa ravno manjka aktualnosti.
Ne mislim, da bi moral skladatelj eksperi-
mentirati z najsodobnejšimi sredstvi; med
obema možnostima je še neka srednja pot.
2. simfonija je dokazala, da zna skladatelj
formalnim sredstvom vdahniti izraznost.
Zato lahko tudi v delih, grajenih s sodob-
nejšimi formalnimi sredstvi, pričakujemo
od njega še marsikaj,
sociologija razvoja
Doktor prava, profesor Lucio Mendieta y
Nuñez sodi med vodilne latinskoameriške
sociologe starejše generacije. Njegovi prvi
prispevki k sociologiji segajo že v leto
1921, ko je bil vodja oddelka za populacijo
v Antropološki upravi Mehike. Svoje delo
je nadaljeval tudi tedaj, ko je bil kot član
Revolucionarne narodne stranke imenovan
za direktorja Inštituta za politične, eko-
nomske in socialne vede. Končno se je
povsem posvetil sociologiji, ko je 1. 1939
prevzel vodstvo inštituta za socialna raz-
iskovanja pri Narodni univerzi Mehike.
Osnoval je tudi mehiško sociološko revijo
»Revista mexicana de sociología«. Med
njegovimi številnimi deli so zlasti zani-
miva »Urbanizem in sociologija«, »Druž-
be'ni razredi« in »Agrarni problem Mehi-
ke«, v katerem razpravlja o položaju kme-
tov v tej deželi. V želji, da bi informirali
bralce o stališčih tega vidnega predstav-
nika latinskoameriške sociologije in z ne-
katerimi problemi, s katerimi se ta socio-
logija ukvarja, objavljamo tudi njegov
članek iz revije »Revista mexicana de so-
ciología«.
Razvoj je v glavnem gospodarski pojem,
ki je nastal v novejšem času in ga uporab-
ljamo v zvezi z industrializacijo ter z na-
menom, da bi tipizirali deleže glede na
njihov industrijski napredek. Navadno
pravimo, da so razvite tiste dežele, ki
imajo močno industrijo, in nerazvite tiste,
ki imajo malo pomembnejših industrijskih
podjetij.
Omenjeni koncept je povezan tudi z me-
hanizacijo, kajti nanaša se na podjetja, ki
uporabljajo moderno tehniko.
Vendar je koncept o edinole gospodarskem
razvoju nesprejemljiv, kajti celoten razvoj
je nujno vezan na druge družbene činitelje.
Družba ga je sprejela kot sociološki kon-
cept, ki naj bi zajel »skupek socialno-kul-
turnih in gospodarskih aspektov, ki prika-
zujejo razvoj neke družbe« (po D. P. Mu-
kerjiju.: »Les Vues du Mahatma Gandi
sur les machines et le Progrès Technique«.
Bulletin International des Sciences Soci-
ales. Vol VI. num. 3 1954).
Ce termin vzamemo v vsej njegovi širini,
vidimo, da je neločljiv od kulture vsakega
posameznega naroda in je popoln samo,
če upoštevamo še kulturo. »Glavno od-
kritje današnjih zgodovinarjev in antro-
pologov, — pravi Polanyi, — je zaključeno
v njihovem dognanju, da je ekonomsko
življenju ljudi na splošno neločljivo od
družbenega.« (Bulletin International des
Science ces Sociales. Vol VII. num. 3.,
str. 433.)
Torej, če vzamemo stopnjo industrializa-
cije za klasificiranje ljudstev v razvita in
nerazvita, so oznake, ki jih danes uporab-
ljamo, nismiselne in nič kaj utemeljene,
ker jemljejo za paradigmo evropske dežele
in ZDA, kjer je industrija zelo razvita in
odgovarja napredku v vseh drugih aspek-
tih družbenega življenja.
Na ta način bi bila vsaka družba, ki bi
dosegla visoke rezultate na kulturnem
področju, filozofiji in znanosti, nerazvita,
če ne bi dosegla prav očitnega tehničnega,
mehanizacijskega in gospodarskega na-
predka.
124
Da bi mogli objektivno upoštevati razvoj,
ga je treba obravnavati v okviru določe-
nega sistema vrednot, kajti drugače ima
oznaka nerazvite dežele omalovažujoč zna-
čaj in prikazuje popolnoma nesprejemljiv
etnocentrizem.
Mimo tega sta termina razvit in nerazvit
netočna, kajti med njima je prostor za
razne druge stopnje. Znani sociolog Emile
Sicard je popolnoma upravičeno izjavil,
da »je treba določiti neko vmesno kate-
gorijo med popK)lnoma oziroma visoko raz-
vitimi in nerazvitimi deželami« in je mne-.
nja, da bi se lahko govorilo tudi o sred-
nje razvitih deželah.
Avtor meni, da ima ta klasilikacija pre-
cejšnje prednosti, vendar sam pravi, da
ima »eno samo pomanjkljivost znanstve-
nega značaja: skrajno zapleteno diskrimi-
nacijo, do katero bi nujno moralo priti in
težave, ki bi jih ta povzročila v današ-
njem stanju znanosti, zlasti sociologije,
torej edine Znanosti, zmožne rešiti proti-
slovja, ki bi nastala zaradi omenjene di-
skriminacije«.
Mislimo, da ima razvoj dva aspekta: ma-
terialni in kulturni. Prvi se nanaša na
učinkovitost sredstev, ki jih človek upo-
rablja za obvladanje prirode v svojo ko-
rist. To je vprašanje načina njihovega
dela in rezultata njegovih naporov za za-
dovoljitev svojih potreb. Drugi aspekt pa
ima dva pomena: prvi je zaključen v zna-
nju in drugi v načinu življenja, običajih,
obnašanju, idejah in verovanjih.
Narod ni dovolj razvit, če mu oblike in
načini dela ne dovoljujejo, da bi pridobil
od narave vse, kar mu ta lahko da, in če
mora vlagati pretiran napor, da bi dosegel,
kar nujno potrebuje za zadovoljitev svojih
materialnih življenjskih poti'eb; medtem
ko narodi, ki imajo boljšo opremo in na-
prednejšo tehniko, pridobijo več z manjšo
potrošnjo osebne energije.
Tu nastane pravi problem moralnega zna-
čaja in sicer: tako imenovane nerazvite
družbe imajo sledečo osnovno karakte-
ristiko:
a)	družinsko in družbeno življenje je pre-
prosto;
b)	razrednih razlik pravzaprav ni;
c)	sožitje je skladno;
d)	bivališča so skromna, oblačila skoraj
enaka in vedno cenena;
e)	ambicij ni;
f)	ugled in spoštovanje skupnosti pomenita
več kakor ekonomsko stanje (standard);
g)	velika vernost;
h)	kultura je v pogledu znanja minimalna;
i)	pokazatelj hib in delinkvence je nizek,
skoraj na ničli.
Razvita družba:
a)	družinsko in družbeno življenje sta
komplicirana;
b)	družba je razdeljena na strogo ločene
socialne razrede;
c)	solidarno sožitje je nadomestila konku-
renca;
d)	zahteva se boljše bivališče, oblačila in
zabave, za kar se troši večji del zaslužka;
e)	ugled je nadomestila družbena hierar-
hija;
f)	pokazatelj nemoralnosti in delinkvence
je visok.
Ko primerjamo obe sliki, se pravzaprav
lahko vprašamo, če je sploh potrebno
spreminjati nerazvito družbo v razvito.
Ker pa sociologija proučuje tisto, kar je,
ne pa tisto, kar bi bilo prav da je. mo-
ramo upoštevati dejstvo, da danes vsi na-
rodi teže po izboljšanju tako na gospodar-
skem kakor tudi na kulturnem področju.
Ne glede iia neprijetnosti, ki jih povzroča
civilizacija, si vsi žele doseči višjo mate-
rialno in moralno stopnjo.
Ta težnja pa zahteva sodelovanje vseh sil
in uporabo vseh družbenih sredstev.
Nikakor .se ne sme dovoliti, da bi dolo-
čene zaostale skupine prebivalstva v ok-
viru neke dežele neprimerno izkoriščale
naravne elemente in zapostavljale možno-
sti za proizvodnjo, ki je potrebna celi de-
želi in morda tudi svetu.
Iz omenjene svetovne tendence je vznik-
nilo dejstvo, ki spada v študij sociologije
in sicer: države, ki imajo na razpolago mo-
derna sredstva za proizvodnjo in so do-
segle visoko kulturno stopnjo, pomagajo
v znanstvenem in tehničnem pogledu pri
industrializaciji tistih držav, ki te stopnje
niso dosegle.
Zaradi tega je bilo treba klasificirati de-
žele na razvite in nerazvite. Vendar te
klasifikacije, kakor smo videli, niso vsi
prevzeli. Večkrat je bila tudi kritizirana.
Sedaj si prizadevajo, da bi jo nadomestili
s točnejšo opredelitvijo, ki mimo tega, ne
bi žalila dostojanstva narodov.
125
Med poizkusi, da se izvede omenjeno re-
klasiiikacijo, naj omenim sledeče: ter-
mini: razvite in nerazvite ali slabo razvite
skupnosti so precej megleni in vsebujejo
omalovažujoč pomen, ki se mu skušajo
izogniti. Prav tako ni mogoče sprejeti ter-
minov: popolnoma razvite dežele in de-
žele v razvoju, kajti, kakor pravilno trdi
doktor Émile Sicard, ni nobene popolnoma
razvite dežele, ker družbeni razvoj nima
meja in so vse človeške skupnosti pravza-
prav v razvoju.
Mislim, da bi se to vprašanje moglo rešiti
s klasii^ikacijo dežel na le-ti dve kategoriji:
razvite dežele in dežele, ki imajo med
svojim prebivalstvom obrobne, stranske???
skupine, ki še niso dosegle razvojne stop-
nje, na kateri se nahajajo tisti, ki imajo
v svojih rokah gospodarsko in politično
oblast.' Te dežele bi se lahko imenovale
s skupnim imenom dežele z razvojnimi
problemi, torej z oznako, ki jih ne bi poni-
ževala in ki mimo tega odgovarja družbeni
stvarnosti.
Ko smo tako določili bazične koncepte, bi
bilo treba proučiti možnosti za sociologijo
razvoja.
Posebne sociologije so upravičene samo
tedaj, če nastane v družbi skupina važnih,
medsebojno povezanih pojavov z lastnimi
značilnostmi.
Razvoj, ki ima dva aspekta, prav gotovo
spada med take primere: prvi aspekt bi
lahko imenovali normalni razvoj in zajema
dosleden, postepen gospodarski razvoj po-
sameznih dežel v njihovem lastnem okviru
vrednot. Z drugimi besedami: dežele v ka-
terih je sicer prebivalstvo razdeljeno na
različne razrede in tudi njegova kultura
ni enaka, vendar so v bistvu enota z last-
nim zgodovinskim razvojem.
Drugi aspekt razvoja ni normalen in smo
mu priča v primerih, ko pride do stika
dveh narodov z različno civilizacijo in kul-
turo, kajti narod, ki je v boljših pogojih,
ostane strnjena enota, tisti pa, ki je v manj
ugodnih pogojih, stagnira, ali pride do
motenj, ki zaustavljajo njegov gospodar-
ski razvoj.
Prav zaradi teh narodov je v glavnem
vzniknil problem razvoja, ki je bil doslej
deležen pozornosti zlasti v ekonomskem
pogledu in sicer pri študiju učinkov indu-
strializacije na skupine nerazvitega prebi-
valstva; proučevalo se je probleme, ki na-
stajajo pri prehajanju delavcev z ročnega
dela ali dela s primitivnim in nezadostnim
orodjem k delu s stroji ali modernimi in-
strumenti in to v okviru neke znanstvene
.in tehnično planirane organizacije.
Vendar se je ne glede na to, da so vsa
ta vprašanja videti specifična, kmalu po-
kazalo, da jih ni moč ločiti od socialnega
okvira, v katerem se dogajajo, in da jih je
treba proučevati skupaj z ostalimi soci-
alnimi pogoji, v katerih potekajo.
Ker je prav sociologija poklicana, da pro-
učuje družbeno stvarnost, bi sociologija
razvoja odigrala pomembno vlogo, saj bi
zajela celoten razvoj, ki je brez dvoma
eden najvažnejših aspektov te stvarnosti.
Na podlagi teh misli bi se dalo približno
opredeliti sociologijo razvoja kot tisti del
splošne sociologije, ki obravnava zlasti po-
jave ob rasti in evoluciji človeških družb
in njihovih smotrov.
Sociologija razvoja mora najti svetovne
konstante tega pojava in bi morala pri tem
uporabljati v glavnem zgodovinsko, etno-
grafsko in komparativno metodo. Prva bi
pokazala fazo evolucije posameznih dežel
v preteklosti. Komparacija teh faz pa bi
pripeljala do ugotovitve, katere izmed njih
so skupne vsem in se ne spreminjajo niti
v času niti v prostoru. Etnografska raz-
iskovanja in raziskovanja o stikih med na-
rodi na raznih stopnjah civilizacije in kul-
ture bi s komparacijo pokazala značilnosti
teh stikov. Prav bi bilo, da bi se vselej,
kadar je mogoče, uporabila tudi statistična
metoda, vendar je treba upoštevati, da šte-
vilčni podatki ne podajajo vedno najbolj
točne slike in lahko pripeljejo do napač-
nih zaključkov.
Tudi psihologija lahko osvetli marsikatera
nerešena vprašanja pri raziskavah razvoja,
zlasti kadar gre za nerazvite narode.
Balandier trdi v svojem povzetku o delih
posameznih avtorjev glede tega vprašanja
sledeče: Programi ekonomske ekspanzije,
ki je v tako imenovanih »nerazvitih« de-
želah, kakor tudi programi tehnične po-
moči, ki so bili izvedeni na posameznih
ozemljih, so dokazali, da so psihološki in
kulturni činitelji, potem ko se je rešilo
finančne in tehnične probleme, odločilnega
pomena.« (Balandier; Bulletin Internatio-
nal des Sciences Sociale Vol. VI num. 3).
V sociologijo razvoja spada tudi študij
vplivov, ki jih imajo na razvoj razni čini-
telji in drugi družbeni pojavi, kakor: eko-
nomija, izobrazba, vzgoja, sistemi zemlji-
ške lastnine, industrija, trgovina, emigra-
cija, vera, javna uprava, šport, umetnost.
126
bližina mest in sploh vse tisto, kar bi se s
študijem in raziskavami ugotovilo, da vpli-
va na rast in evolucijo človeških družb.
Iz tega izvira ena glavnih nalog sociolo-
gije razvoja in sicer ustanovitev idealnega
tipa razvite družbe, po načinu Маха
Webra, in sociometrične skale, po kateri
bi se klasificiralo vsako družbo ali deželo
ustrezno stopnji približanja idealnemu
tipu.
Ustanovitev tega tipa in skale bi zbrusila
vse ostre vogale pri vprašanju razvoja in
mu poleg tega odvzela sedanji etnocen-
trični značaj, kajti mnenja smo na pri-
mer, da je dežela popolnoma razvita (se-
veda, ustrezno aktualnim možnostim), če
je: 1. popolnoma industrializirana; 2. če je
v njej popolna zaposlenost, 3. če je mate-
rialno delo maksimalno poenostavljeno; 4.
če je to delo maksimalno produktivno; 5.
če je delovni čas maksimalno reduciran;
6.	če obstaja splošno socialno zavarovanje;
7.	če imajo vsi vse prilike (priložnosti?);
8.	če se oddih in razvedrilo popolnoma iz-
koriščata; 9. če je nepismenost popolnoma
odpravljena; 10. če se kultura in umetnost
maksimalno širita; 11. če so pokazatelji
hib in delinkvence zreducirani do minimu-
ma in 12. če so doseženi najvišji ekspo-
nenti pri osebni in družbeni morali in soli-
darnosti. Ce bi vsak omenjeni socialni
aspekt v tem idealnem tipu označili s šte-
vilko 100, bi lahko skoraj natančno opre-
delili mesto, ki pripada vsaki posamezni
deželi, in bi videli, da so tiste države, ki
jih prikazujejo kot paradigmo razvoja, še
zelo daleč od njega. Zato bi moralo biti
njihovo ravnanje z drugimi deželami, ki
se ne nahajajo v takih prioritetnih pogo-
jih, precej skromnejše in bi moralo te-
meljiti na racionalnem in solidarnem so-
delovanju, namesto da bi bilo kakor do-
slej ošabno in samozadovoljno.
Sociometrična skala za zgoraj omenjeno
klasifikacijo bi morala biti izdelana po de-
tajlnem študiju, ki bi bil izveden iz dveh
razlogov. Prvi: da bi se ugotovilo, na kak-
šen način je treba izračunati številko, ki
odgovarja vsakemu posameznemu aspektu
razvoja ustrezno stvarnosti v vsaki posa-
mezni deželi (deželam, kjer je nepisme-
nost popolnoma odpravljena, bi se na pri-
mer prisodilo 100, medtem ko bi se onim,
kjer je 50 odstotkov nepismenih, prisodilo
50). Drugi razlog pa je, da bi se našlo
številko ali srednji koeficient, ki ga je
treba določiti za vsak posamezen rezultat,
da bi prišel v poštev ob zaključku, ki bo
pokazal, kam spada proučevana dežela na
sociometrični skali v primeri z idealnim
tipom. Po našem mnenju bi ti delovni pri-
pomočki pomagali orientirati in sistemati-
zirati raziskovanja ter spoznavati stvar-
nost na razvojnem področju.
Sedaj pa nekaj besed o vsebini sociolo-
gije razvoja.
Čeprav so študije, razmišljanja in raz-
iskave razvoja nesimetrične in razpršene,
nam vendarle dovoljujejo, da določimo
vrsto splošnih socioloških konstant tega
pojava, ki ga bomo le shematično naka-
zali.
I. Ekonomija in razvoj
Kljub temu, da se ne more razvoj omejiti
samo na ekonomijo (kakor so zabeležili
nešteti pisci), je vendarle res, da je nje-
gova materialna podlaga ekonomija, kajti
od nje je v velikem merilu odvisna eks-
panzija in izpopolnjevanje drugih aspek-
tov družbenega življenja.
Ekonomija pa je pogojena v geografskem
okolju. Sicer se ne strinjamo s pretirano
determinacijo neke sociološke šole, ki vse
družbene pojave razlaga s tem okoljem, je
pa vendar res, da precej vpliva na druž-
bo. Tla, podzemljišče, rastlinstvo, žival-
stvo, rudnine, nafta itd. nudijo pogoje za
družbeni razvoj, ki ga lahko v določenem
merilu pospešijo ali pa zaustavijo. Neka-
tere skupnosti žive v tako revnih geograf-
skih prilikah, kakor na primer posamezne
skupine Indijancev v Latinski Ameriki,
da zaradi pomanjkanja materialnih ele-
mentov ne bi mogli pospešiti razvoja, tudi
če bi bili za to sposobni.
V nekaterih krajih sveta pa prebivajo
ljudstva na najrodovitnejših tleh in imajo
na razpolago izredno močno ekonomijo,
vendar jo ne izkoriščajo, ker zaostajajo za
civilizacijo in kulturo.
Ko substistenčna ekonomija tako imenova-
nih nerazvitih dežel stopi v stik z narodi
evropske in moderne kulture, se vedno le
z veliko težavo spreminja v ekonomijo
tržišča. Te težave bi bilo treba proučiti in
v vsakem posebnem primeru poiskati na-
čin in sredstva, da bi jih prebredli.
Jolanda Kvas
(Konec prihodnjič)
127
Prepovedane parole
Žarko Petan
Da je opica postala človek, so bila potrebna tisočletja, včasih pa človek napravi
iz sebe opico v nekaj minutah.
Pii nas smo odpravili razrede — na železnici.
Beseda ni konj, a kljub temu se pogosto zgodi, da človek zavoljo ene same
besede zleti iz sedla.
Njegova življenjska pot je bila posuta s cvetlicami. Toda tega se ni zavedal,
ker jo je prevozil v limuzini.
Politična linija je ravna črta, ki včasih zavije v levo ali desno.
Mléko se ni podražilo — dinar se je pocenil!
Kraljestvo za konja — republiko za avto!
Ni slučaj, da pravijo nekemu močnemu vinu, ki človeku hitro zleze v glavo in
ga popolnoma zmeša — »direktor«.
Beseda rehabilitacija je tujka, ki pomeni isto kot osmrtnica.
Ker se je bal, da mu drugi ne bi solili pameti, je v menzi naročal samo neslana
jedila.	^
Diskusije o pospeševanju diskusije se ni udeležil niti en diskutant.
Poznal sem človeka, ki se je trkal na prsi, da je internacionalist, in sicer samo
zato, ker je včasih jedel francosko solato ter redno hodil na angleško stranišče.
Ni vse kravjek, kar smrdi!
Nekoč se je dekle za deset tisočakov obleklo od nog do glave, danes pa se za
isti denar sleče od glave do nog.
Včasih so bile ženske tako neumne, da so se delale pametne; danes pa so tako
pametne, da se delajo neumne.
128
Glede na povečani obseg in na nizko ceno revije, ki je
kljub stalnemu naraščanju tiskarskih stroškov že nekaj
let ista, kakor tudi glede na ceno ostalih slovenskih revij,
in zato, da bi vsaj nekoliko zmanjšali razliko med pro-
izvodno (222 din) in prodajno (50 din) ceno, smo pri-
siljeni z novim letnikom reviji povišati ceno na 80 din
za izvod. Prosimo bralce in naročnike, da to z razume-
vanjem sprejmejo. Uredništvo si bo prizadevalo, da bo
tudi nov letnik revije pester in zanimiv.
VSEM SODELAVCEM, NAROČNIKOM IN BRALCEM
ŽELIMO V NOVEM LETU OBILO USPEHOV, SRECE
IN ZADOVOLJSTVA.
Uredništvo in uprava revije