L. R.: Naši milijonarji. (Dopis iz kmetskih krogov.) Predvojni in scdanji milijonarji. Pred vojno bi človek lahko naštel na prstih slovenske milijouarje, tako redko so bili posejani. Danes že imamo v vsaki večji vasi toliko milijonarjev, da jih na prstib ne moremo več sešteti. Saj je že vsak posestnik, lci redi dve kravi, po sedanji valuti milijonar, ako proda Eemljišče, hišo in hleve, živino in orodje. Vsak uradnik in delavec vleče s svojo plačo obresti od milijonskega kapitala. Med sedajnimi in predvojnimi niilijonarji pa je «"c ivendar razloček. Predvojni mnijonarji so vedno živeli feakor bogatini, današnji kmetski, delavski in uradniški milijonarji pa morajo vkljub svojemu milijonu živeti kakor siromaki. Prvi so vedno imeli sluge in avtomobile, razkošne palače in mastne juhe; drugi pa stradajo in si ne morejo kupiti niti poštene obleke. Ti milijonarji svojega življenja in življenjskega položaja niso spremenili in izboljšali. Vkljub «papirnemu« milijonu, katerega posedajo, ruorajo delati od zore do mraka in se truditi za Vsakdanjo skorjico kruha, kakor nekoč pred vojno. Prej so bili reveži brez milijona, danes so revni miiijonarji, čeravno se nam bo zdel ta izraz nekoliko smeien, ker učinkuje na predvojne možgane. To razliko med predvojnimi in sedajnimi inilijonarji sem hotel najprej razjasniti, ker se čuje žalibog od gotoviii strani neopravičena trditev, da se nam kmetom csijajno« godi, da plačujemo premalo davka, kakor se jje to povdarjalo na nekem shodu trgovcev v Ljubljani, da smo postali «gospodje« in da predrago tržimo svoje pridelke. Uradnikom in delavcem pa se neopravičeno predbacivajo visoki mesečni dohodki, ki presegajo več tisočakov. Kmet ni pridobil po vojni ničesar. Mi kmetje smo tudi po vojski ostali posestniki isle eemlje, katero smo imeli pred vojno; malokateremu se je posrečilo, da je prikupil kako njivico, travnik, šumi-  co ali vinograd. Vojna ni povečala našega posestva niti  za 1 kvadratni meter. Pač pe je padel vsled slabe obdela  ve, vsled pomanjkanja živine, gnoja in delavskih moči  dohodek naših posestev. Stari nasadi goric stojijo pred  obnovo, sadno drevje se suši, šume so se zredčile. Hiše  in hlevi, kleti in preše se niso popravljale vso vojno in predstavljajo danes manjšo vrednost kakor prej. To ve- ]ja tudi za vso gospodarsko orodje: za plug in brano, za vozove in stroje. Vidimo torej, da se naše premoženje ni povečalo, in ako bi računali po predvojnem ključu in z zlato valuto, bi padla vrednost naše imovine nele na  predvojno stopnjo, ampak v mnogih slučajih še pod is- to. V najboljšem slučaju pa lahko rečemo, da stojimo danes na istem premoženjskem stališču, kakor pred voj no. Tega dejstva se moramo zavedati, dragi tovariši, da nas ne omamijo papirnati lnilijoni, da nas ne prešine ošabnost (žalibog se že najde ta bolezen), kakor bi bilo nespametno, ako bi uradnika in delavca premotili tiso- čaki, ki jih dobi «prvega.« Njih povojno raamerje je v mnogih slučajih še slabše. Beg iz državne službe nam to dokazuje, beg od naroda — k zlatemu teletu.  Novi milijonarji. Za predvojne milijonarje se nismo mnogo brigali. Tudi oni se niso brigali za nas. Vsaj neposredno ne. — Vsled vojne in po njej razvite kapitalistične špekulacije z našimi pridtlki in močmi pa so zrastli v naši sredini novi, pravi milijonarji, kojih premoženje daleč presega naše papirnate milijončke. četudi bi te ljudi, razne tr~ govce, krčmarje, mešetarje in špekulante dvomljive — predvojne vrednosti sodili po predvojni valuti, bi njihovo sedajno premoženje doseglo milijon, dasiravno pred vojno niso imeli ničesar in niso bili kos niti našim ubogim krajcarjem. Še za poroka jim ni botel nikdo biti. Eksekutorja so povabili vsak mesec na južino. Ti ljudje se danes šopirijo med nami, igrati hočejo vlogo voditeljev in kličejo: «le vkup, le vkup, uboga gmajna«, kakor da bi izkoriščanje kmetskih, delavskih in uradniških žepov Tes že bila «stara pravda.« Kmetu ia delaveu se milostno smehlja^o, uradništvo in učiteljstvo pa vabijo na gostije, da jim sveti luč inteligence. Liberalni advokati, banke in drugi jih podpirajo, ker si pač medsebojno pomagajo. Ker pa narod še veruje na Boga, na pravičnost in poštenost in na osebno čast, zato so pa proti veri. Malo je častnih izjem! S pomočjo svojih mi lijtoov hočejo uničiti vse, kar ne služi milijonom. Pred vojno so bili «zlati« milijonarji daleč od nas in redki, danes pa živijo med nami in zastrupljajo s svj jimi kapitalističnimi nazori našo zdravo jugoslovansko ozračje. Pijejo našo kri in redijo se z našimi žulji. — Vsled svojih milijonov so zmožni, da pokupijo n. pr. ob času žetve vse razpoložljive množine žita, potem pa je tržijo z ogromnimi dobički. Kmet mora ceno prodati, delavec in uradnik drago kupiti. Prvi mora imeti denar za življenje in nadaljno gospodarstvo, drugi nima denarja, da bi si preskrbel večjo zalogo. Delo, zaslužek obeh požre kapitalizem, ki ni sejal, ne oral, pa vendar bogato žanje! To je nezdravo razmerje! Vsled izvrstne, centralistične organizacije izgine n. pr. naenkrat kako blago iz trga in pride zopet na dan s stokratnim poviškom v ceni. Kapitalizem živi — narod umira! Pozor pred povojnim kapitalizmom! Ako se ozračje ne bo lunalu razčistilo, postal bode ves narod hlapec špekulativnega kapitalizma, ki je sedaj tembolj opasen, ker ima že skoraj v vsaki vasi svo- jega organiziranega zastopnika. Kdor je bil v prvih letih svetovne vojne v Galiciji in na Poljskem, ta je videl, kako so tam narodu gospodovali vsemogočni židi. Ibogi narod je delal — žid je užival. Tako daleč ne sme priti pri nas v Jugoslaviji! Komaj smo se rcšili suženjstva srednjevcških grofov in baronov, pa bi že šli pod novi jarem in delali tlako modernemu kapitalizmu? Ne, niivviar! Da se otresemo tega jarma, ne pomaga ne krik in vik o slabih časih in neznosnih razmerah, ne pomaga misel na kakd5 revolucijo ali morda nasilno razbijanje kapitalističnih gradov po povojnem vzorcu, ampak !e edino mirno in trezno delo ob času prihodnjih volitev. Tedaj se moramo zdužiti vsi trpeči sloji, vsi «papirnati« milijonarji proti — zlatemu teletu. Moč je dana v naše roke in ako strnemo naše vrste proti vladi kapitalizmi, moramo zmagati. Kdor ljubi svojo domovino in bedni narod, se mora odreči porodici, zlatemu ieletu. Sedajni centralistični centralizem mora pasti in priti mora na krmilo narod, stranka — revnib milijonarjev!