I Črniški I Dragi Marijini otroci! Naša dva zaščitnika prejšnjih mesecev, sveti Ignacij (f 1556) in sv. Terezija (f 1582) sta Še živela, in že je pognala na Poljskem nova cvetica, ki je po-stala kras Marijinega vrtca. To je bil S t a n i s 1 a v Kostka, Živel je od leta 1550. do 1568. Dne 13. no-vembra praznujemo njegov god. Naj nam bo ta svet-nik zaščifcoik v mesecu novembru in decemibru. Po-glejmo na kratko v njegovo življenje. Dne 28. oktobra 1. 1550. se je rodil v Mazoviški pokrajini Stanislav Kostka. Do 13. leta so ga odga-jali doma. Že v teh letih je kazal čudovito srainež-ljivost. Rdečica ga je vselej oiblila, ali celo v omedle-vico je padel, kolikorkrat je slišal kako nespodobno besedo. To sramežljivost je ohranil vse življenje. Štirinajstleinega pošliejo starši s starejšim bratom v šolo na Dunaj. Tam sta stanovala v zavodu očetov jezuitov. Stanislavovo največje veselje je bila moli-tev in učenje. Vsi njegovi tovariši so ga zato jako lju-bili, spoštovali zavoljo njegove preprostosti, molčeč-nosti in nedolžnosti. Po enem letu je bil pa zavod odpravljen. Stanislav in njegov starejši brat Pavel sta prišla zdaj s svojim domačim učiteljem na stano-vanje k nekemu luteranu. Stanislavu je bilo to zelo neljubo. Pavel pa, ki je ibil bolj lahkomiseln mladenič, se za to ni nič zmen.il. Pobožno življenje Statiislavovo mu je bilo celo neljubo. To mu je večkrat tudi po-vedal, grajal ga in celo pretepal. Stanislav jc bil pa — 137 fcrotak in vedno ljubezniv s svojim bratom. Svoje za-tajevanje in molitve je pa opravljal kolikor le mo-goče na skrivaj, Vsak dan je obiskal več cerkva, ko so drugi še spali. Vsak dan je bil pri dveh ali treb svetih mašah. Pred šolo in po šoli je obiskoval pre-sveto Rešnje telo. Stanislav je čutil, da ga Bog kliče v redovniški stan. Neki otročji strah ga je pa zadrževal, da tega ni povedal svojemu spovedniku. Ko je pa po šestme-sečnem notranjem boju razkril svoje srce spoved-niku, je izgubil vso plašnost, in sladek mir je objel njegovo dušo. S solzami in prošnjami je nadlegoval očete jezuite, naj ga sprejmejo v svojo družbo. Ob- . Ijubili so mu, da ga sprejmejo, če mu dovolijo starši. Stanislav je pa vedel, da mu starši tega ne bodo do-volili; pa vendar ni izgubil poguma. Napadla ga je potem huda 'bolezen. Srčno je želel prejeti sveto po-potnico. Toda hišni gospodar, luteran, ni pustil v hišo duhovnika s presv. Rešnjim telesom. Stanislav je ibil silno žalosten. Goreče je prosil sveto Barbaro, naj mu preskrbi milost, da bo obhajan. 0 polnoči po-tem vidi sv, Barbaro, ki mu prinese v družbi dveh angelov sveto popotnico. Bolezen se poslabša. Sta-nislav se pripravi na smrt. Pa ima spet drugo prika-zen. Vidi Marijo z božjim Detetom v naročju. Tudi on sme Jezuščka vzeti v naročje. Odslej ni mislil Sta-nislav na nič drugega, nego na Jezusa. Marija mu razodene, da po tej 'bolezni ne bo umrl in da je božja volja, da vstopi v jezuitski samostan. Ko ozdravi, res hoče vstopiti v družbo Jezusovo, pa provincijal ga noče sprejeti. Polbožen in učen duhovnik mu svetuje, naj gre na Nemško ali pa na Laško, da tam vstopi v redovniški stan. Stanislav čaka prilike, da odpotuje. Ko nekega dne forat Pavel spet po stari navadi grdo ravna z njim, mu rcče: »Če boš še dlje grdo ravnal z menoj, me primoraš, da pobegnem. Ti pa potem odgovarjaj zame pri starših.« Brat mu reče razdra-žen, naj le gre, kamor hoče. Stanislav si urno pre-sknbi vse potrebno za beg. Ko prečuje noč v molitvi, gre še zjutraj k spečemu bratu, ga pokliče in vpraša, 138 — če je še te misli, da sme pobegniti. Ko ga brat jezno pahne od sebe, se Stanislav urno preobleče v rev-nega kmetskega fanta, gre k sveti maši, prejme sveto obhajilo in prosi duhovnika, ki mu je nasvetoval ta beg, za priporočilno pismo na očeta Kanizija in Fran-čiška Borgijo. Z božjo pomočjo in pod varstvom Ma-rijinim gre proti Augsburgu na Nemškem. Ko domači opazijo, da je pobegnil, so vsi v skr-beh. Napotijo se za njim, ga tudi dohite, a ga nc spoznajo. Po potu pride Stanislav do neke cerkve in misli, da je katoliška. Vstopi vanjo, da prejme sveto obhajilo. Povedo mu pa, da je cerkev luteranska; težko mu je, da mora ostati brez svetega obhajila. Prikaže se mu pa angel z nebes in mu podeli sveto Rešnje telo. Tako pokrepčan pride Stanislav v Augs-burg. Ker tu ne najde očeta Petra Kanizija, se napoti v Dilingen. Kanizij ga vzame na poizkušnjo, spozna pa, da vodi mladeniča duh božji. Ker se boji, da bi ugo-varjali starši, ako ga sprejme v red, si ne upa spre-jeti ga, marveč ga pošlje v družbi dveh redovnikov h generalu v Rim. Dolga je bila ta pot v Rim. Leta 1557. dobi Stanislav dovoljenje, da sme kot novinec stopiti v red. Njegovo veselje je bilo dopokijeno. Nje-gov oče je zvedel o begu in o njegovem bivanju v Rimu, pa mu je pisal in očital nehvaležnost. Stanislav pa mu je spoštljivo odgovoril, da mora izvršiti božjo voljo pred vsako drugo človeško. Že kot novinec je potem živel svetniško. Vedno je bil vesel. Iz opi mu je sijala angelska nedolžnosi. Največja radost mu je bila obiskovati presv. Rešnje telo. Pri sveti maši je bil s toliko pobožnostjo, da je bil bolj podoben an-gelu kakor človeku. Posebno je čas