676
Fr. S. Finžgar: Oranže in citrone.
nisem videl doma velikega Akvinca, da sem v temni noči moral mimo samostana monte Cassino. Vozili smo že po Kampanji, ko se je zdanilo.   A na  mojo  žalost — vreme je bilo deževno. Zgrenjen je bil užitek te divne ravnine,  te  starodavne zibelke  razkošja in življenskih  naslad,  o  kateri  trdi Plinij, da hoče  ta   čarobna   ravnina   roditi   kakor za stavo samo najbujneje rastline.   Divje   rože rasto po  sili  in vonjajo kot paradiž, visoka jagnjeta  nosijo bogato obložene trte, matere najslajših vin, gozdiči mirt in oranž temne ravnino, in da je vabljivost in  razkošje še večje, pravi Plinij, se grlijo v košatih logih krasni go-lobci in  grlice, frfotajo pod sočnim listjem, se lovč in igrajo kot poredni Amorčki. Da,  zares,  še  danes je krasna ta ravnina, kakor  bi  bila  neiz-črpna  v  rodovitosti, kot   bi   mati   zemlja         H
dojila tu samo naj-milejšo deco. Ni se čuditi Horacu in Vir-gilu, da so se glasile
tako   zvonko   njih strune pod tem nebom, v objemu tako krasne narave — in seveda pri  Mecenatovi   mizi
in v Kokcejevi bogato založeni vili, kjer so večerjali slavčke, zelene ostrige iz Lukrin-skega jezera in pili falernca.
A takisto se ni čuditi, da je prav Kapua uničila Hanibala, ko mu je gostoljubno odprla vrata po bitki pri Kanah, otvorila vse zatvornice najmehkejšega razkošja in zazibala v naslade njegovo kremenito vojsko, izsesala moč junakom, pred katerimi je drge-
tal Rim. Ni jih zmagal večni sneg, ne lavine v Alpah, niso jih podrle rimske kohorte —: Kri jim je izpila Kapua v razkošnem naročju. Kako usodna je zgodovina ženske! Koliko veleumov in največjih umetnikov je pilo iz oči krepostnokrasnih žensk kakor iz Hipo-krene in nam ustvarilo nesmrtnih del, da se jim čudimo, hrepenimo po njih a jih ne do-
sezamo. A obratno je uničila   ženska   največje može, kot Da-lila  kodre Samsonu, postrigla peroti duha, zvezala  voljo  in jih kot izmozgane ženske sužnje  vrgla v  svetovno povestnico . . . Kapua  je   bila   že ,    davno  za   nami,   ko sem   še  vedno   pre-|   mišljal o  teh krajih, i    o vojskah, o poeziji, o galilejskem ribiču, ki je Kapui prinesel luč  od  izhoda  in ji pustil za škofa sprem-ljevavca Priska,  kateri je padel na povelje Neronovo — kot žrtva nove svete ideje ljubezni, padel sicer, a nauk njegov je ostal I   in ne premine na veke. Na  okna  je  rosil dež.   Pogosteje   smo brzeli mimo lepih vil sredi vrtov — na levi Gorenjec.                             se  Je   dvignil visok,
umazan steber dima iz gore, ki je bila zavita v meglo. Bili smo blizu Vezuva — vlak je obstal v Neapolu.
XVI. Razočaran.
O bella Napoli, — o suol beato, dove sorridere — volle il creato!
(Neap. pesem.)
Taka pesem mora v človeku zbuditi domišljijo, naj je še tako  zaspana in okorna.