PoSInina plačana v gotovini.
LETO VI.
LJUBLJANA, 5. MAJA 1928.
STEV. 17.
NADOČNINAZAJVCiOSLA* VIJO-ČETBTLETNO DIN 15-CELOLETNO DIN 60/ZA INOZEMSTVO JEDODATI DOSTNINO/OCLASIPO ENIKV/ POSAMEZNA TEVILKA PO DlN f
RAČUN FOŠT. NRANILNICE 13.188
fi
A
/Aa
l VREDNljTVOIN-VPRAVA k VVČITELUKI-TIJKARNI/ O ROKOPISI -JE- NE VRA-|A XA)0/ANONlMNl'DO-'PISIJE-NEPRIOBČV-k lElO/POjTNlNA-PlA-X AN AV-GOTOVINI
TELEFON ŠTEV. 290«
Konkurz Slavenske banke.
Pod tem naslovom je priobčila zadnja številka našega lista članek, ki je vzbudil velike zanimanje v javridsti, med upniki Slavenske banke pa seveda precejšno razburjenje. Posledica tega članka so bila Predvsem' razna ugibanja, kdo je avtor članka in kdo ga je inspiriral. § temi ugibanji v zvezi pa so se čula kot običajno v takih slučajih sumničenja, da služijo ti članki le v dosego namenov raznih oseb. ki se skrivajo za uredništvom našega iista. Ker smo* navajeni govoriti vedno in dosledno resnico, bodi javnosti povedano to:
. Naša organizacija je prenehala z lavnim delovanjem in si izbrala povsem drug, mnogo bolj riskanten, a judi mnogo bolj koristen delokrog. Pri tem jo bila postavljena zlasti teza, da nas naše notranje politične razmere prav nič ne zanimajo* in da nam je popolnoma vseeno', katera stranka je na vladi, kajti politična Partija je za nas vedno izraz večie ali manjše koruptnosti. Obdržali smo Pa v vidiku naše gospodarske prilike. Imamo sredstva na razpolago in kot v drugih, mnogo težjih slučajih, se nam je posrečilo tudi v gospodarskem oziru zbrati gradivo,^ ki je naravnost porazno, za prizadete, deloma visoko ugledne osebe. Pri-občevanje tega gradiva se bo vršilo sistematično in po potrebi.
Ker se je veliko šušljalo* o raznih nepravilnostih v konkurzu Slavenske banke, smo se zanimali tudi za ta konkurz in dobiii v roke povsem točne podatke. Kdo nam jih je dal? To je naša skrivnost, lahko pa izjavimo odkrito, da se v to svrho nismo posluževali niti funkcionarjev. niti uradnikov Slavenske banke ■n so vsa tozadevna sumničenja ene ali druge osebe !e prazna ugibanja. Tudi konzulu Gavottiju ni šlo v glavo, da je mogla naša- organizacija dobiti upogled v najbolj tajne akte. iskal je krivce, toda kljub svoji bistroumnosti na čisto napačnem kraju. Toliko v splošnem.
O položaju smo obvestili javnost najprej s kratko notico v obliki, bi-[ance. Ta bilanca je trdila, da znašajo dosedanji stroški sekvestra in konkurzne uprave preko 2/300.000 Din, dočim niso vlagatelji prejeli ničesar. Takoj nato pa so neki prizadeti krogi v Ljubljani napravili poskus, da bi se stanje konkurza in delovanje konkurzne uprave pregledalo po dobrem in neprizadetem strokovnjaku. Ta poskus nas je razveselil, ker stojimo na stališču, da se mora postopati v takozvanih gospodarskih aferah po 'možnosti di-
skretno in brez prevelikega kričanja po časnikih. .Po svojem pooblaščencu smo takoj sporočili pokreni-teljem te akcije, da naš list o stvari ne bo pisal, dokler ne bo. izvršena revizija konkurza Slavenske banke-da pa tudi pozneje ne bo ničesar objavil, če bo akcija smotreno nadaljevana.
Revizija je bila izvršena in javna tajnost ie, da revizijsko poročilo ni bilo ugodno. Kljub temu pa je '■stalo vse pri starem, ker menda ne bi bilo oportunej izvajati, posledice v eni ali drugi smeri. Ce pa zmaga oportuniteta drugje, za nas pod nobenim pogojem ne. sme biti merodajna. Vsled tega sino priobčili pr v; naš članek, vsled te,ga bodo sledili novi članki, če upniški odbor ne bo v najkrajšem' času stopil pred javnost. To pa se mora zgoditi takoi. kajti položaj konkurzne mase je itak že dovolj kritičen.
Drugo vprašanje, katero stav-ljajo prizadeti krogi, se glasi: Zakaj iznaša ravno naš list to zadevo v javnost? Odgovor nii težak, kajti vsi člani upniškega odbora: morajo priznati, da stanje konkurza ni ugodno in da doseženi uspehi niso v nikakem razmerju z dosedanjimi stroški konkurza. Uprava konkurz-ne mase je v rokah konkurznega upravitelja dr. Horvata, oziroma njegovega namestnika dr. Kovačeviča ter upniškega odbora, ki sestoji iz 5 članov, treh Slovencev in dveh Hrvatov. Slovenci imaio v rokah predsedniško in podpredsedniško mesto ter so z ozirom na višino zastopanih vlog in svoje število na vsak način faktor, brez katerega in proti kateremu se vsaj 'trajno ne bi moglo delati. In vendar morajo priznati slovenski člani upniškega odbora sami, da ne morejo doseči pričakovanih uspehov, da nimajo ni-kake odločilne moči- marveč so le šahovske figure, premikane po neki nevidni^ roki, ki igra še nadalje šah na račun vlagateljev Slavenske banke.
Debata O' tej nevidni roki bi bila gotovo zanimiva in če drugi ne. jo bo sproži! naš list. Za danes pribijemo dejstvo, da igrajo tudi v konkurzu Slavenske banke mnogo preveliko* vlogo ljudje, ki so bili v nai-ožiih stikih s to banko pred konkur-zom. Kot prej, je tudi sedaj njih vloga precej dvomljiva in mirno se lahko reče, da njih delovanje ne more koristiti interesom nesrečnih vlagateljev. Za danes pa je bolj nujno vprašanje, zakaj se upniški odbor v interesu svojih pooblastiteljev ne
upre delovanju teh oseb in kje je tista moc, ki podpira še danes delovanje teh oseb. Razumljivo nas zanima predvsem vloga, ki jo igrajo pri tem. slovenski člani upniškega odbora, gospodje dr. Roman Ravnihar, dr. Drago Marušič in O. Jeruc. Vsi trije so prevzeli zastopstvo slovenskih vlagateljev popolnoma prostovoljno in po lastni iniciativi, vsi trije so pa tudi toliko* inteligentni, da bodo priznali, da je ostalo delo upniškega odbora dosedaj precej brezuspešno in da se je v konkurzu marsikaj zgodilo, kar ni pravilno. Brez njih vednosti se to ni moglo zgoditi, zakaj torej msO izvajali posledic?
Saj ni treba za vsako stvar de-misijonirati, kajti osebne spremembe ne koristijo vedno stvari sami. Imajo pa dolžnost, da sproti obveščajo
svoje pooblastitelje. da jim polagajo ■od časa do* časa račune o delovanju upniškega odbora in zlasti o svojem lastnem delovanju in da jih obveščajo zlasti o vseh težkočah in event. nepravilnostih, ki jih niso mogli preprečiti.
Do danes gorenji gospodje niso smatrali za potrebno sklicati* širši sestanek slovenskih upnikov ter jim dati objektivno poročilo. To bi bilo v njih lastnem1 interesu, kajti le na ta način se zavarujejo* proti napadom in očitkom, ki se danes že iznašajo in bodo* postali še mnogo hujši, če se bo* konkurzne postopanje zaključilo na način, ki ga ravno sedaj pretresa, upniški odbor.
Konkurz Slavenske banke ni zasebna zadeva upniškega odbora,
gospodje dr. Ravnihar, dr. Marušič
in Jeruc ne zastopajo sebe, marveč ca. 88,000.000 Din slovenskega denarja in nosijo polno zakonito odgovornost za vsako nepotrebno in pre-prečljivo izgubo, ki jo bodo utrpeli slovenski vlagatelji. Oni ne odgovarjajo samo za event. nepravilnosti
v	svojem postopanju, marveč tudi za pogreške drugih, ki jih niso mogli ali niso znali preprečiti. Ne sum ničimo* nikogar kakfe korupcije, ugotovimo pa, da delo upniškega odbora ni uspešno, da je mnogo prepočasno in mnogo* predrago, kar vse gre v breme vlagateljev. In zato je potrebna javna debata o tej stvari. Naši politični dnevniki dosledno molče o tej gospodarsko tako važni zadevi in ni težko uganiti, kaj je vzrok tega molka. Mi pa smo* prosti vseh obzirov, naše roke so popolnoma svobodne in predvsem, mi ne zasledujemo prav nobenih osebnih ambicii in koristi.
Če' se hoče torej upniški odbor kot celota ali pa vsaj slovenski del upniškega odbora znebiti raznih očitkov, naj stopi pred javnost in skliče sestanek slovenskih upnikov, s kojih pooblastilom zavzemajo svoje mesto. Če pa tega ne store, potem* nosijo polno odgovornost in so krivi sami, če se niih bosta panje tolmači na razne, več ali manj dvomljive načine. Mi bomo prvi, ki bomo popravili event. storjeno krivico, do danes pa moramo vztrajati na stališču, da so vse naše navedbe absolutno točne in da slovenski člani upniškega odbora niso* dorasli svoj: prostovoljno prevzeti nalogi. Njih’ nasprotniki so mnogo boli gladki in verzirani ter so jih doslej še vedno izigrali. Žal so* bili s tem izigrani tudi vlagatelji.
Angleško posojilo.
Dnevno časopisje polni že mesece svoje kolone z razpravami o angleškem posojilu, ki ga hoče najeti* naša država ozircima sedanja vlada. Iz razprav o tem posojilu, njegovih pogojih in njegovih izgle-dih. se kaže vsa neskončna razrva-nost in koruptnost naših notranjepolitičnih razmer. Kdor *zasleduje pisanje naših časnikov, vidi, da se gre pravzaprav le za vprašanje, kdo bo na vladi v času, ko se bo to posojilo delilo, mnogo manj oziroma skoraj nič pa se ne razpravlja o pogojih tega posojila in o njegovih posledicah za našo državo v zunanjepolitičnem oziru.
Ni dvoma o tem, da nam je posojilo potrebno in da bo to posojilo lahko blagoslov za našo državo in njeno gospodarstvo, če nam ga bodo* dali Angleži pod količkaj sprejemljivimi pogoji. Čim bo investiran
v	naši državi jak angleški kapital, za čegar obrestovanje in amortizacijo bo jamčila vsa sedanja kraljevina v svojih sedanjih 'mejah, bo imela Anglija materijalen interes na nedotakljivosti naših mej in mirnem razvoju naše države. Ljubezen gre skozi želodec in denar je doslej še vedno odločal zunanjo politiko velesil. zlasti pa politiko najjačje evropske sile, to- ie Anglije, ki se jo označuje v splošnem s pristavkom, da je kramarska. Sklep in izplačilo velikega angleškega posojila pome-nja torej za našo državo neprecenljivo obrambno sredstvo proti fašistični Italiji, ki se brez dovoljenja Anglije sploh ne more ganiti. Po našem mnenju bi bil sklep takega posojila za našo državo ravno tako važen, kot je bil sklep naše prijateljske pogodbe s Francijo.
Drugo vprašanje so pogoji tega
Dr. G. PiCCOLI
lekarnar v Ljubljani
priporoča pri zaprtju in drugih
težkočah želodca svojo preizkušeno
ŽELODČNO Tl NKTURO.
posojila. Gotovo je upravičen odpor gospodarskih krogov proti zastavit-
vi	poslovnega davka, ker bi bil s tem ta davek za1 nedogiedno* dobo petrificiran, s tem pa bi bila fiksirana za isto dobo tudi neenakopravnost takozvanih prečanov, ki nosijo v prvi vrsti ta krivični davek. Glede pogojev pa mora na angleške finančnike i vplivati skrajno* neugodno baš način, kako* razpravljaj'. o teh pogojih naše politične partije in njih glasila. Mesto, da bi se tvorila enotna fronta, ki bi popolnoma mirno in stvarno presojala to vprašanje, ki bi sporazumno* določila pogoje, ki jih more naša država prevzeti napram angleški finančni skupini, ne da bi bilo naše narodno gospodarstvo preveč oškodovano, se pa le kriči in razglaša urbi et orbi, da se posojilo ne bo uporabilo v one produktivne svrhe, za katere je namenjeno, marveč bo šlo 'zopet le v partizanske svrhe vladajočih partij, (zlasti , radikalov. Pri tem pa ne pomislijo ti državotvorni opozicionalci. da rušijo s takim kričanjem ugled države, slabšajo pogoje nameravanega posojila in stavljajo to posojilo v nevarnost. Angleški finančniki niso neumni in gotovo poznajo* naše notranjepolitične razmere. Oni* vedo, da bo sedanja vlada ostala ali padla, kakor se bo pač to vprašanje rešilo, vedo pa tudi, da bodo sedanji vladinovci ravno tako kričali proti pogojem tega posojila, če bi prešli ta čas v opozicijo in bi sedanja opozicija to posojilo sprejela po svojem vstopu v vlado. Vsled tega bodo tuji kapitalisti* stavili vedno še in vedno bolj ponižujoče pogoje, ker morajo imeti zavest, da izkažejo s posojilom milost našim vladujočim partijam, ne pa dobro plačano in popolnoma sigurno povračljivo uslugo naši drža-
vi	in njenem gospodarstvu.
Ta način razpravljanja najvažnejših gospodarskih problemov mora prenehati čim prej. Za nas so si v tem oziru slične vse naše partije, ena je vredna druge in vse škodujejo s svojim* patrijotičnim kričanjem ugledu naše države in njenemu gospodarstvu. Ce kje, potem* je baš v tem slučaju nujno potreben poziv, naj se iztreznejo vsi naši vodilni politiki pne in druge strani. Če pa je postala njjh partizanska zagrizenost tako velika, da iztreznje-nje ni več mogoče, potem naj gredo v nezasluženi pokoj ir. napravijo mesto drugim neparlamentarnim faktorjem. Slabše kot je sedaj, pač ne more postati.
LISTEK.
TONE KAMENJAK — B. Z.:
NOVI BORCI.
»Svoboda!«
»Smrt!«
Senca je zašepetala odziv in se skozi odprtino v grmovju splazila v pečino. Ko se je hotela obrnit’, so jo zagrabile štiri močne roke in od-zadaj se je čul šepet:
»Kdo si?«
»Istra!«
Roke so popustile in neki glas je Živo vprašal:
»Ti Ive?!«
»Jože!«
Dvoje senc se ie objelo v mraku, ko je straža zgoraj vpraševala novo senco:
»Svoboda!«
»Smrt!«
In nova senca je bila spuščena v notranjost pečine.
Jože je molče prijel Ivana za r°*ko *in ga vedel za seboj. Stopal je ^ sigurnim korakom med tem, ko je ‘ve napenjal oči, da bi 'kaj razločil
v temi. Ko je napravil v temi kakih trideset korakov, je zapazil v jami svetlobo in čez par trenutkov je stal pred majhnim ognjem, okrog katerega so molče sedeli štirje mladci s sklonjenimi glavami. Ko sta prišla bližje, so vsi štirje vzdignili glave in uprli1 pogled v Iva. Jože ga potegne naprej in reče:
»To je oni mladi prijatelj, o katerem sem vam* pripovedoval.«
Ivo je stisnil štiri ponujene desnice in se srečal s štirimi pari vprašujočih oči. Sedel je na kamen. Čez nekaj časa pride še sedmi in molče sede k ognju. Ivo mu proži roko, katero ta čvrsto stisne.
»Ali smo* vsi?« vpraša Ivo1.
»Lahko začnemo. Daj, Jože govori tt prvi!«
In Jože prične govoriti. 'Govoril je lepo in z zanosom kot more človek, 'ki ni dopolnil niti dvajset let, ki fanatično ljubi svojo zemljo in ki ponoči ustanavlja v špiljah tajna udruženja za osvobojenje.
Govoril je o Istri, o narodu, o svobodi. Ko je spominjal prisotne na Principa, mu je zasijalo v očeh nekaj kot solza. Vse oči so bile vprte v njega in v vsakem očesu
je bilo1 ono isto, kar v Jožetovem: ljubezen, mržnja, odločnost in ono svetlo, kar je prešinjalo prve kristi-ja*ne, ko so v katakombah poslušali besede o* Bogu-človeku.
»Sedaj pa nami bo Ive nadalje razlagal, ker je prišel od tam in bo znal bolje razjasniti stvar,« konča Jože svoj govor.
»Stvar je* taka,« prične Ivo in vse oči so1 se z Jožeta obrnile nanj.. »Treba je začeti, toda kako? Prvikrat smo se tukaj sestali, da se dogovorimo. Odkrita borba ni več mogoča. Treba je začeti podzemno borbo. Toda kako — kdo?«
»Mi evo — tako,« vzklikne oni, ki je sedel kraj Iva in ki je ožarjenih ojči poslušal pripovedovanje. Pri tem je potegnil* nož in zamahnil z njim po zraku. »Dosti je bilo trpljenja, solz in plakanja. Stare kukavice naj vzdihujejo, a mi mladi se hočemo boriti... in poginiti!«
»Ne,« nadaljuje Ive z povzdignjenim glasom. »Ne poginiti, temveč živeti in boriti se. Istri je treba naših življenj in malo nas je, a njih je mnogo, na milijone.«
»Kukavice!«, pripomni nekdo.
»Da, kukavice. Toda oni so država, a nas je peščica. Evo* samo sedem. Oprezni mojramo biti kot levi in lisice. Ni sicer častno biti lisica, toda vendar vodi k uspehu. In vsako sredstvo je dobro, če vodi k Osvobojenju. Uspeti moramo, hočemo! Sam čutim to v vsakem delu svoje duše. Mogoče bomo tudi padli, toda iz vsakega od nas bodo vzrastli novi borci, ki bodo z enako borbo pripravili pot vojski, ki je strla dvoje carstev in ki ie neštetokrat okitila svoje barjake z lovorom zmage. Zato bratje: sedem src, eno srce, sedem mišic, ena mišica in zmaga je naša! Svoboda ali smrt!«
»Zakolnimo se!«, kriknejo skoro
vsi.
Jože vzdigne kamen v steni in potegne iz nje najprej malo črno zastavo* z emblemom smrti in* napisom: »Sloboda ili smrt!« in »Za Kralja i Otadžbinu!« Nežno jo položi na kamen in nanjo revolver in nož. Vsi vstanejo in se zberejo okrog zastave. Na licih vseh je bilo nekaj, pred čemur bi človek vztrepetal in kar bi istočasno vzljubil. Mešanica največje mržnje in brezkončne ljubavi.
»Pokličite i Toneta!«, zapove Jože.
V	naslednjem trenutku je bil- i Tone, ki je stražil pred pečino, na mestu.
Vsi se odkrijejo in šestnajst temnih oči se je uprlo v prapor. Osem desnic se je dvignilo v temi.
»Zaklinjamo se.. .j« lodjjekne osem glasov in ta »kunemo se« je prodrl v skale in pečevje. Prodrl je v srca zakletnikov, ki so v tem hipu postali odporni in trdni kot kraške skale, skozi katere je velo že ne-broj neviht in burij, a so vseeno ostale trdne ih nezlomljive.
Sence vzdignjenih rok in upognjenih glav so plesale po stenah v svetlobi plapolajočega ognja in risale v skalovje pošastne slike, katere je sedaj močnejše, sedaj sla-bejše osvetljeval ogenj* iz kroga novih borcev, ki delajo račun z življenjem. da morejo ponesti Križ vsega naroda na Golgoto, iz katere bo vzklilo Vstajenje in Zmaga.
Oblaki so se vili po nebu spremljani od pasjega laježa in zategnjenega kukurikanja, ko se je iz špilje izvilo osem senc, ki so se po osmih različnih potih splazile v spavajoče selo.
A. VERBIČ:
Zasedanje Narodne skupščine.
Včeraj je zopet zavihrala nad poslopjem nekdanje ‘konjušnice ponosna jugoslovenska trikolora in oznanila Beograjčanom, da so se zbrali otci domovine k spomladanskemu zasedanju Narodne skupščine. Pred vrtno ograji: stoji zopet mrki stražar v žandarskii uniformi in pazno motri slehernega obiskovalca aeropaga vrlih narodnih prvoborcev. Zavoljo večje varnosti pretiplje količkaj sumljivi osebi še posebej obisti, kak policijski agent, ki vestno vrši svojo službo in misli na >golega Rističa«, ki zamere povzročiti danes še vedno slično senzacijo, ko vedri in oblači na zelenem vencu blagoslovljeni pendrek, kakor v času Božovega kundaka.
Narodni otci so se torej zbrali. Temu vsakdanjemu dejstvu ne bi posvetili posebne pozornosti, ker že v naprej vemo, kak bo potek in program novega zasedanja, ki ga vladni in opczicionalni organi prav nič ne prikrivajo. Hamlet' bi dejjal k vsemu temu: »Besede in samo besede!«, kak naš Jovo, Janez ali Šte-fek Zagorac pa bi še ad ilustrandum pripomnil: »In psovke, psovke in še enkrat psovke!« Da navzlic temu obračamo pdgled proti hiši, k| bi morala biti centrala vseh najboljših pozitivnih si! naroda, ustvarjevalni-ca zakonov, pokreniteijica velikih ciljev in mesto za izvrševanje velikih postov, pa nas sili veliki čas, v katerem živimo in desetletna bilanca naše državne samostojnosti.
Stari in dobri gospod Ljuba Mrav je sicer, vsaj kot trdi, velik optimist in vidi bodočnost države v dokaj rožnatejši luči, odkar prosve-tuje njegov intimus Grol. Mi pa ne moremo deliti z njim optimizma, ki ga pripisujemo njegovim' oslabelim očem, kakor tudi drugače povsem nerazumljivo njegovo politiko spra-vitelja že davno za v mrtvašnico spadajočega policijsko kleroradikal-nega režima.
Položaji naše zemlje je tako v zunanje, kakoir notranje političnem oziru zelo, zelo resen in težko nam in našim prihodnjimi če ne bomo v pravtetn momentu ubrali Drave smeri m uganjali politiko ptiča noja, ki se je tako kruto maščevaJa nad predvojno cesarsko Nemčijo, kjer se je tudi bujno gojil optimizem in za-nikaval obstoj sicer vsakemu političnemu lafku kot beli dan jasnih dejstev.
Italijanska obkroževalna politika in rastoče nezadovoljstvo širokih mas jugosloveuskega naroda, ki se čutijo zapostavljene in lizkc/riščane po gotovi priviligirani, že davno v Glavnjačo spadajoči bandii, niso zgolj nedolžni aprilski trenutni oblaki, nego težki nevihto obetajoči, iz katere zarnore vsak hip treščiti zlo-nosni blisk in upaliti slamnato streho naše domačije.
Kako se pri nas dela politika in voli parlament je notorično) znana resnica, katero si uPa zanJkavati samo kak poslednji sefski radikalni Pandur, ali pa sfučafnf predslednik vlade Velja Lavec. Demokracija in Parlamentarizem sta pri nas samo kulise,, za katerimi s/ei skriva naj-grši reakcionarizem, ki že prehaja v mnogočem v zelo očiten despoti-
zem in neprikrito diktaturo, o kateri govore poučeni krogi, da izhaja od nekih, le predobro poznanih mračnih sil, ki hočejo osrečiti Jugoslavijo s kako balkansko izdajo bikoborbskega Primo de Riviere.
S to politiko slepljenja in podlega izigravanja največje svetlin je XX. veka — demokracije je potreba enkrat za vselej prenehati! Vplivov tajnih in zakulisnih neodgovornih faktorjev, ki se v svojem figarstvu skrivajta za robove najsvetejših simbolov narodne in državne bitno-sti, Imamo Jugosloveni dovolj!! Največja krivica, ki je bila prizadejana narodu kumanovskih, cerskih-dobruških, kajmakčalanskih, soških borcev in veleizdajniških ter hokejskih puntarjev, mora biti odpravljena. Ako je imel suvereni jugoslo-venski narod dolžnost v stetisočih umirati za svobodo in obstoj te zemlje. potem ima tudi pravico do suverene v'a de te zietnlje, brez policijsko in zakulisno izvedenih korektur. Oblast države, ki je danes v rokah male, ali mogočne kaste beograjske porodice, mora nazaj v roke onih- ki so s svojo1 krvjo in življenji svojih najboljših drugov omogočili funkcioniranje te oblasti.
Način izvrševanja vladanja, ki je danes v modi v naši državi, slabi Jugoslavijo od leta do leta bolj. Težko nam in onim, ki morda upajo, da bomo popravili, ko bo prišel usodni trenutek, da pokažemo, da li smo' vredni državne samostojnosti, ali ne. s podvojenim številom divizij. to kar rušijo s herostratsko lahkomiselnostjo danes oni, ki bi morali biti prvi med prvimi konstruktorji. V velikih mlomentih ne odloča pot zmagam samo številna jakost baonov, nego duh, ki >Sh vodi in dviga nad onega sovražnikovih.
Beograjska pdrodica Je na smrt obsojena zalega tatov! Njej v veliki in demokratski Jugoslaviji ni mesta. Ali bo vladala ona, ali pa resnična suverena narodna volja. Kompromisov v tem pogledu ni in slabo uslugo delajo zemlji oni, ki omogočajo obstoj tej degenerirani kasti privili-giranih vlastodržcev, ki so utisnili našemit narodu enak pečat politične nezrelosti, kakor krvavi Mussolini potomcev Mazzinija in Primo de Riviera narodu, iz katerega je izšel Blasco Ibanez.
Kulturno in politično kvišku stremeči jugoslovenski narod, ki ni zda-leka tako naiven, kakor morda misli marsikdo, ki še danes lagodno jezdi na njegovih ledjih, bo prej ali slej obračunal z onimi, ki mu natikajo uzde in se samozvano oklicu-jejo za njegove jerobe. Zakoni narave so močnejši od vseh papirnatih ukrepov in še tako rafiniranih načrtov. pa najsi stoji potem za njimi samo goli bajonet, ali pa 'blagoslov-’ ljeni kundak.
Zato kličemo ob sedanjem spomladanskem zasedannu Narodne skupščine: »Razpustite ta parlament, ki ga je volila policija in ki nudi krvavo sfiko pravega narodnega razpoloženja. Iz njeea ne more za zemljo iziti nič dofcrtega, ker stoji na cenenih nogah In ima povsem vezane roke napram cirtim. ki so njegovi pravi očetje.
Dajte narodu za jubilejno leto priliko, da se svobodno izrazi komu poklanjia Sjvoite zauptanfb in krmilo državej katero čakajo v bližnji bodočnosti še zelo opasni viharji.
Te volitve pa morajo voditi možje, ki nimajo nikakega drugega interesa, kakor dobro zemlje in nacije, brez ozira na katerekoli partijo. Takih mož se nam hvala Bogu še vedno ne manjka, naj si jim bo potem ministrski predsednik sivolasi Stepa Stepanovič, ali vedno mladeniški Zivojin Balugdžič, v katera imena ves jugoslovenski narod ne-
cgraniceno stavi poverjenje.
Komur bo pri teh volitvah pokloni1: narod zaupanje, na temu naj j bode potem carstvo. Mi smo za ta slučaj globoko uvlerjeni, da bo_edino le tako izvoljeni parlament dal vladi pravo oporo o gigantski borbi za biti ali ne biti nacije, katero pripravila Benito onkraj Učke. In edino tako izvoljeni parlament bo imel tudi popolno pravo in pogum povedati svetu, da li Jugoslavija sprejme ali odklanja Nettunske konvencije z vsemi eventualnimi posledicami te izjave.
DR. MILOŠ VAUHNIK:
»Marburger Zeitung" ali čudno izdajanje časopisa od slovenskih lastnikov in slovenskih urednikov.
Znano je dovolj, kaj je uganjalo pred prevratom nemško časopisje v naših krajih in drugod. Za Slovence in Slovane sploh niso Nemci imeli nikdar objektivne sodbe. Posebno Slovenci smo bili za nemško časopisje predmet psovanja, zasmehovanja in zasramovanja. Nemškemu narodu smo bili prikazani kot divjaki brez kulture in omike. Zato ni bilo nič čudnega, če so se pri izbruhu vojne pokazali sadovi te zločinske gonje, ko so' razpaljene strasti slavile orgije nad našim brezpravnim življem. Slovenec je bil a priori veleizdajalec, manjvreden element, ki zasluži- da ga pocestna sodrga opljuje in kamenja, nazadnje pa rabelj potegne na vislice. Nemška žur-nalistika je bila lahko vesela svojega dela. Sadovi so’ bili vidni v taki meri, da je bil vsak nemški žurna-list lahko ponosen na svoje zločinsko početje, ko so leta in leta po nemških listih psovali našo' ubogo rajo z »Messerhelden«, »Windische Hunde«, »Hammeldiebe« itd. Pred vojno je bil pri nas nemški narod navdahnjen s tisto ogabno ošabnostjo, katero kažejo' danes fašisti na-pram tujerodcem.
Po vojni se je obrnilo to stanje nekoliko na bolje. Nemcem so se v marsikaterem o'ziru odprle oči in sli^ šali so se v nemškem časopisju trezni glasovi, ki so lojalno priznali, da se je pri Nemcih grešilo, ko se je tako malomarno in namerno zlobno poročalo o narodu, ki je enakovreden vsakemu kulturnemu narodu v Evropi. Treba brati danes samo knjige ljudi,- ki prepotujejo Jugoslavijo. Vsi se povoljno izražajo o ju-goslovenskem narodu, kateremu priznavajo, da so se mu godile hude krivice. Seveda se najdejo tu pa tam tudi ljudje, ki gledajo naše razmere še zrniraj skozi predvojna očala. To smo opazili tudi pri zadnjem obisku nemških žurnalistov. Večina je poslala svojim časopisom objektivna poročila. Nekateri so pa ostali stari grešniki. Če pa preberemo njihova poročila, nam je takoj jasno, da to ni zraslo ria njihovem zelniku, ampak da so prišli v stik s tukajšnjimi nem-čurskimi kreaturami, ki so jih znali pridobiti v svoje ogabne svrhe.
Po prevratu je seveda nastala situacija za domačo jugoslovensko-nemško žurnalistiko drugačna. Nemško nacionalni! listi sc,1 ali prenehali popolnoma, ali pa si nadeli bolj pohlevno obliko, čeravno v stari koži. Pojavili so se tudi novi nemški listi, ki so najprej oprezno, potem pa zmi-raj bolj drzno pokazali svoje pravo lice.
Brez dvoma je. da bi nemški listi v Jugoslaviji vršili lahko veliko misijo p-ri medsebojnem zbližanju obeh narodov. Danes so Nemci že povečini uvideli, da ni oportuno voditi politične borbe z Jugosloveni, temveč iskati gospodarsko in kulturno zbližanje, ki ima predvsem velikanske koristi za nemško' industrijsko ekspanzivnost na Balkanu in ki je v stanu na ta način preprečiti popolnoma nameravani pohod fašizma na Balkan.
Posebno važno funkcijo bi imeli pri tem zbližanju vršiti nemški listi, in sicer tisti, ki so pod našim političnim ali gospodarskim vplivom. Najvišja dolžnost teh listov bi bila, skrbeti za to, da se nemškemu narodu v objektivni obliki prikažejo naše gospodarske, kulturne in socialne prilike. Dolgoletno, vztrajno, objektivno in intenzivno informiranje Nemcev o nas, bi rodilo obile dobre sadove. Toda žalibože so ti listi zašli na opasna stranpota. Zastavo nosi pri tem početju »Marbur-ger Zeitung«. List se tiska v slovenski tiskarni in je last slovenskih podjetnikov. Vendar se pisava tega lista včasih prav nič ne razlikuje od pisave, ko sta imela pri listu glavno besedo' slovenočoh Jan in pa cinik protestantski pastor Mahnert. Javnost splošno misli, da je list v nem-ško-nacionalnih rokah. S sadizmom kakršnega ne kaže nobeden jugoslovenski list tega ali onega jezika, režimski ali protirežimski, servira javnosti različne nerodnosti naših oblasti in ljudi ter jih zabeli z žaljivimi glosami za naš narod in državo. Ta list smeši vsako nacionalno prireditev. Če je Orjuna imela kakšne izlete, je pisal redakter o »Wildfest« na Pohorju.
Ko še je vršilo vpisovanje otrok v osnovne šole, je list debelo tiskano polival nemčurske starše, naj vpišejo otroke v nemške razrede, češ, pozor pred našimi nezanesljivimi oblastmi.
Odkrivala se je spominska plošča Jugoslovenske Matice v mestnem parku ob obletnici Rapalla. Po slavnosti je napravila mladina obhod po mestu. Drugi dan je redakter »Mar-burgerce« napisal pamflet, v katerem je obsojal in smešil patriotično slavnost prejšnjega večera in to navzlic temu, da sedi v sosednji sobi redakcije »Marburger Zeitung« predsednik Jugoslovenske Matice in obenem šef tega g. redakterja. Če že ne iz rešpekta do' naših nacionalnih prireditev, bi človek mislil, da bode kaj takega izostalo vsaj iz rešpekta do gospodarja. Jok!
Našim rodbinam priporočamo
KOLINSKO CIKORIJO
izboren pridatek za kavo!
Ob priliki prihoda nemških žurnalistov v Maribor je priobčil urednik »Marburgerce« v svojih vsakodnevnih duševnih utrinkih dve skrajno žaljivi in sramotni notici za našo državo, da je tako nemške žurnali-ste takoj opozoril v kakšno barbarsko državo so prišli:
Policija je odvzela nekemu »Kolletniggu« torej »pristnemu Nemcu« potni list iz nam neznanih razlogov. Ta gospod je slučajno, oziro*-ma^ je bil funkcijonar nemškega političnega društva. Ta grozni čin naše policije je spravil iz ravnotežja urednika »Marburgerce«, ki je to* svetovno važno vest objavil na vidnem mestu na prvi strani z neprimernimi' opazkami za naše oblasti.
Kakor smo izvedeli, je hotel dati tej notici celo demagoški napis: >>Qibt es noch eine Verfassung. in Jugoslavien!«
Umrl je Nemec in dali so sorodniki parte v »Marburgerco«. Zahtevali so nemško označbo kraja, češ, da drugače ne dado posmrtnice v »Marburgerco«. Ugodilo se jim ie in kraj je bil označen z nemškim imenom Marburg«. Toda urednik se je v zadnjem momentu zbai ter je dal vreči stavek ven. Ni- pa dal v stavek slovenske označbe kraja, ker bi slovenska označba kraja strašno žalila pokojnika, ki bi se bržkone obrnil radi tega v grobu.
Ko je bila pred kratkim naša kraljica na tem, da porodi, je ta list v rokah slovenskih gospodarjev in slovenskih urednikov pisal o naši vladarski hiši tako, da je bilo državno pravdništvo) v Mariboru prisiljeno zapleniti celo izdajo dotične »Marburgerce«.
Pred kratkim je zopet urednik »Marburgerce« odložil v listu utrinek. v katerem primerja fine nemške železniške vagone z našimi »rol-lende Wanzenburgen«.
In tako so na dnevnem redu članki, notice, razprave, iz katerih zmiraj veje refren, kako visoka ie nemška kultura in kako inferiorna je naša. Sploh dobi človek, ki bere »Marburgerco« utis, da je subvencioniran od kakšnega nemškega kul-turno-bojnega društva in da ie last Nemcev. Toda temu ni tako!; List je last slovenskih podjetnikov, priznanih rodoljubov in urednika sta oba Slovenca. Sedaj pa recite, če ne velja že stoletja tista, da Slovenec pljuje zmiraj v lastno skledo.
Torej v kratkem je glavno delo »Marburgerce«:	kritiziranje	naših
kulturnih razmer in običajev, naših uredb, institucij, zakonov, sploh vsega, kar poseduje in dela naša država, na način, ki meji že skoraj na zasmehovanje, na drugi strani pa nebroj člankov, kjer se poje slavospev nemški kulturi, moči in slavi in forsira nemška gospodarska ekspanzivnost.
Vsega tega pa ne bi bilo treba. Kajti sramotili in zasmehovali so nas Nemci pred vojno že zadosti. Nemško’ kulturo, slavo in moč smo spoznali Slovenci že od nekdaj do dobra in to na način- v katerih »Mar-
Zapiski.
(Dnevnik lngosJovenskega vojnega ujetnika.)
Pisal Janko Kos.
»Povest enega iz njih, ki so šli...,« tako bi lahko naslovili te »zapiske«, ki jim puščamo prvotni naslov samo zato, ker jim ga je dal sam pisatelj. Ni jasno, kaj je nameraval z njimi, ali jih je pisal sebi za spomin, ali jih je hotel obelodaniti pozneje, ko bo prišel zanje čas. Prišli so mi v 'roke šele te dni in so mi vzbudili mnogo lepih spominov nanj. ki jih je pisal.
Seznanila sva se pred vojno v Ljubljani, ko je bil v peti šoli. Bil je eden onih, ki so zgodaj pogledali resnici v obraz in spoznali ves obupen položaj našega naroda. Leta 1910. sem se vrnil preko Balkana s potovanja po Rusiji in sem prevzel po našem obolelem »batjuški« dr. Jenku pouk ruščine v »Ruskem kružku«. Dasi je bil obisk »Ruskega kružka« na srednjih šolah prepovedan, je bilo med obiskovalci vendarle največ dijakov. Med njimi je bil tudi Janko Kos. Ker setn videl, da
mladino zanima slovanski svet, sem tu in tam dodal kako predavanje iz ruske literature. Ob smrti L. N. Tolstega smo priredili posebno spominsko slavnost. Ob takih prilikah smo se domov grede mnogo pogovarjali tudi o drugih sodobnih vprašanjih. Jugoslovensko vprašanje je stopalo v ospredje in leta 1911. sem delil med svoje učence »Siavenski jug«, ki sem ga dobival po 20 izvodov iz Beograda. Dijaki so list odnesli s seboj in kmalu spoznali zmi-sel novega nacionalističnega gibanja. Začela se je propaganda po naših srednjih šolah: v ospredju mlade organizacije sta ostala Avgust Jenko in Janko Kos. Janko Kos je bil doma iz Rogaške Slatine in je imel dovolj prilike videti vso nevarnost, ki preti naši zasužnjeni zemlji. Saj je prav okoli Slatine divjal najhujši nemški pritisk. Med počitnicami se je večkrat oglasil s kakim dopisom za tedanje »Jutro«. Dasi šele šestošolec, je bil že cel mož. Čim dalje bolj odločen bojevnik je rastel v njem.
»Meni je najbolj zahrepenelo srce,« je pisal v pismu gdčni. Anici dne 6. dec. 1912, »takrat, ko sem vi-
del vso gnilobo in žalost našega življenja. vso žalostno’ usodo svojega naroda; tedaj sem sklenil delati neumorno za svobodo svoje domovine, da izginejo enkrat gnile in žalostne razmere. Ali sem iskal prijateljev? Da! Prijateljev, somišljenikov sem iskal — našel sem; jih ... Prišla bo pomlad, prišla bo vesela in razkošna in mi bomo delali brez prestan-ka, neumorno vedno, vedno ... Smrt in starost kako daleč sta še!« Bil je takrat bolehen, a opomogel si je zopet in čim dalje bolj stopal v ospredje mladine. To leto ie začel izhajati »Preporod«, ki mu je bil prvi urednik in propagator. 'Poslej je stal d!o< svetovne vojne v prvih vrstah »Prepo-rodašev« in marljivo deloval pri Počitniški zvezi in pri tajni organizaciji. Njegov cilj je bil jasen: osvo-bojenje in ujedinjenje pod okriljem Srbije. Organizacija »Preporoda« je segala globoko v šolsko mladino prav do prvih razredov — zato je bilo treba podajati program naravno in preprosto, kot je bil ves naš narodni problem sam na sebi. Taki so tudi njegovi članki. Škoda, da je bila uničena vsa korespondenca, ki bi nam nudila zanimiv pogled v dušo
naše mladine tik pred svetovno vojno.
Dne 13. jan. 1914 je pisal gospodični Anici; »Nikdar v svojem življenju se nisem bal povedati resnice
—	in ker svet ne ljubi resnice, ker jo nerad sliši, zato sem moral trpeti in še danes čutim posledice in morda še ne prestanejo kmalu... Toda pri vsem trpljenju ima človek zavest, da je delal prav in pri vsaki priliki lahko pogleda svojega nasprotnika z ofcmi, pred katerimi mora nasprotnik svoje pobesiti. Za srečno življenje je pač predvsem potrebna mirna vest, potreben je mir duše, ako tega ni, ne pomaga nobeno bogastvo, nobena še tako dobra služba.
Torej slediti hočete mojim idejam. slediti moji bodočnosti — a moja ideja ostane ona, o kateri sem Vam toliko pisal, kakšna bo moja bodočnost, še sam ne vem, ker me bo najbrž moja revščina prisilila, da si bom moral koj po maturi poiskati službo. S tem se nikakor ne morem sprijazniti, ali uvidevam. da bo moralo biti tako. Sicer pa še takrat ne bo konec moje ideje in mojega dela zanjo — tedaj se bo šele začelo.
Ker, verjemite mi, vsak človek lahko dela za svoje ideje v vsaki službi na vsakem mestu, ako hoče, in ako ne postane filister. Služba, žena, nekaj otrok, zvečer liter vina — s tem so ljudje zadovoljni — to so filistri. Kaj narod, kaj delo zanj — taka je filozofija teh ljudi. Cankar je prav imenitno položil na jezik neke učiteljice v eni svojih dram: »Kaj bi tisto, pečene piške so najboljše«. — Kdaj vremena Kranjcem bodo se zjasnila? Niso se še — še vedno slabša postajajo... Še nekaj rodov — in naša usoda je zapečatena. Zato na delo — tudi Vi ne po« zabite, da ste hčerka naroda slovenskega. teptanega, zaničevanega, nesvobodnega in prinesite tudi Vi po svojih močeh vsaj nekaj na oltar dela za njegovo svobodo.«
Sledil je dijaški štrajk na ljubljanskih srednjih šolali. — »Klic od Gospe Svete« in burna pomlad leta 1915. Policija je segala po voditeljih mladine in skušala zatreti .nacionalistično propagando. V to soparno dobo je udaril strel v Sarajevu in Janko je nastopil skupno pot s svojimi tovariši.
Iz »Zapiskov« se vidi, da ie pri-
burgerca« vkljub vsemu trudu ne bo nikdar mojster. Ko gledamo v »Mar-burgerco«, se nehote vprašanih, kaj nam je treba vsiljevanja nemške kulture potom »Marburgerce«. Slovenci in Nemci berejo toliko nemškega časopisja in boljše urejenega, da »Marburgerca« za to delo1 ni potrebna. Tako. n. pr. priobčava »Marburgerca« večkrat neko »Bucher-schau«, kjer na dolgo in široko razpreda o različnih nemških publikacijah. Moralo pa bi biti narobe. Dolžnost »Marburgerce« pa bi bila, da bi ona Nemcem prinesla »Bu-cherschau« čez slovenske publikacije. Zakaj ne bi »Marburgerca« prinašala prestave slovenskih del, oziroma srbo-hrvatskih in prestave naših pesmi. V Mariboru imamo Slovence, izvrstne germaniste, ki bi vse to opravili jako dobro.
Kaj nam je treba razlaganja o upravni razdelitvi Nemčije in to celo z zemljevidom. Nam in Nemcem bi bilo bolj ustreženo, če bi gospodje pri »Marburgerci« načeli velevažen problem upravne razdelitve naše države in zato narisali pregledno karto. Vse takšne in slične naloge vrši v vzorni meri list »Prager Pres-se« in bi se naši gg. od »Marburgerce« lahko marsičesa naučili od tega lista.
Nepotrebno je nadalje razburjenje »Marburgerce« 'radi opustitve starega pokopališča. Gospodje uredniki dobro vedo. da našim nemčur-jem ni do pletete, kajti tozadevno so mariborski nemčuirji na slabem glasu. Pač pa jim je za nepotrebno
provokacijo in sedaj kričijo, da hočejo Slovenci odstraniti dokaz o ma riborskem nemštvu. Ne pomislijo pa, da je opustitev tega pokopališča sklenil že predprevratni nemški občinski svet; seveda »Marburgerca« se žuri, da ustreže in piše naenkrat o pijeteti naših nemčurjev.
Če bi hoteli naštevati naprej, bi lahko navedli cele registre. Zaenkrat smo navedli le slučaje, ki so nam ostali mimogrede v spominu. Dejstvo pa je, da skoraj ne mine dneva, da »Marburgerca« ne bi ob javila, česar, kar da slovenski jav nosti povod, da se huduje nad li stom, ki napačno pojmuje svojo na logo.
Grehi »Marburgerce« gredo po večini na rovaš drugega urednika, prvega urednika pa zadene krivda v toliko, ker je dal listu popolnoma napačno« smer, ,ker ne zna nastopiti proti načinu povzročanja gosp. drugega urednika, ki si je nadel ime Skarabeus. To ime pomeni lahko dvoje: Keber, ki brska po gnoju, ali pa staroegiptovski kamen- kateremu sci izkazovali božjo čast. Ce misli prvo, potem je stvar v redu, če pa drugo., pa bo treba temu primerno tudi pisati in poročati.
Sicer smo radovedni, kako dolgo se bodo še gospodje igrali z našo potrpežljivostjo, kajti mera je že davno polna in enkrat bo tudi pre več drugače ponižnim in pohlevnim Slovencem. Pomanjkanje narodnega ponosa je krivo, da ne samo nem-čurji in Nemci, temveč da že sair! pl ujemo na lastni mod.
Kronika.
POMAGAJMO BOLGARSKIM BRATOM!
Silna potresna 'katastrofa je uničila v Bolgariji cvetočo pokrajino okrog Plovdiva — porušila ceste, železnice in na tisoče hiš — tako. da so tisoči brez krova, hrane in obleke prisiljeni iskati pomoči.
Ob taki pretresljivi tragediji, ko gre za življenje tisočev naših bratov
—	moramo pozabiti vso bridko prostost in za zgled naj nam služi nad vse plemenita gesta srbskega plemena našega naroda, ki je pozabivši na mah vse. 'kar ga je razdvajalo v prošlosti z Bolgri, takoj na pcziiv vodilnih beograjskih listov priskočilo na pomoč ter pokazalo visoko stop-noj srčne kulture.
Tudi mi Slovenci pokažimo ne le s frazo, temveč z dejanjem svoje iugoslovenstvo in priskočimo bednim takoj na pomoč, ker kdor takoj da, dvakrat da!
_ Odgoda sleta sjeverodalmatin-skih Orjuna. Mjesni upravni odbor Orjune u Šibeniku zaključio je da se odgodi slet sjeverodalmatinskih Or-juna zakazan u Šibeniku za dan 27. maja 1928.
Dan sleta ustanovit če se naknadno nakon obdržavanja oblasne skupštine dalm. Orjuna utečene u Splitu za dan 6. maja o. g. Za rnics-ni upravni odbor Orjune Šibenik predsjednik Dr. Čedornil Medini.
»Devin«. V soboto, dne 5. maja 1928 ob 8. uri zvečer strogo obvezni sestanek.	Glavar.
»PRIJATELJI«.
V	imenu Njegovega Veličanstva kralja!
Okrajna sodnija v Ljubljani je o obtožbi Marka Kranjca kakor zasebnega obtožitelja zoper Slavkoma Caharijo zavoljo prestopka zoper varnost časti razsodila tako:
Obtoženec
Slavko Caharija, rejen 3. julija 1898 v Nabrežini, pristojen v Ljubljano, r. k. vere, samski, trgovski zastopnik v Ljubljani, Karlovška c. štev. 24, že zaradi ža-lenja časti večkrat kaznovani je kriv,
da je dne 25. decembra 1927 .v; Ljubljani vpričo več ljudi dejal, da so Orjunaši same barabe, pasja zalega, ki z Markotom in Verbičem vred niso vredni, da bi se jih polilo s petrolejem in sežgalo, je tedaj s tem zasebnega obtožitelja Markotci Kranjca psoval z grdimi besedami in ga he navajaje določenih dejstev dolžil zaničljivih lastnosti. S tem je zagrešil prestopek zoper varnost časti po §§ 496., 491. kaz. zak. in se obsodi vsled določila § 267. kaz. zak. po § 493. kaz. zak. z uporabo §§ 266., 261. kaz. zak. na 300 (tristo) Din denarne kazni, v slučaju neizterljivosti' na 3 (tri) dni zapora; po § 389. kaz. p. r. v povračilo stroškov kaz. postopanja in event. izvršitve kazni ter po tarif. post. 82. taksnega zakona v plačilo 20 Din takse.
Ljubljana, dne 21. aprila 1928.
šel kot vojak najprej na rusko fronto, od tam pa na italijansko, k'er je Prišel dne 1. nov. v ujetništvo. Tu se začenjajo njegovi »Zapiski«, ki so jasen dokaz njegove jugoslovenske vere. Tu in tam; naravnost preseneča s svojimi domnevami o bodočih dogodkih. Ti »Zapiski« so izpoved mladega človeka, ki ga je sovražna sila ustavila na poti do cilja. Negova edina želia je: priti v srbsko armado. »Zapiski« so zgodovinski dokument, kako so postopali Italijani z onimi ujetniki, ki so se hoteli kot Jugosloveni boriti za zmago Srbije.
Skušal je dobiti zveze z »Jugo-slovenskim odborom« in je prevedel »Program Jugoslovcnskega odbora« iz francoščine v slovenščino. Iz »Zapiskov« se vidi, kako bi rad pomagal in sodeloval pri reševanju jugoslo-venskega vprašanja, toda Italijani niu delajo ovire. Težko prenaša usodo ujetništva, ker je šel na drugo stran z jasnim namenom, da služi Svoji domovini. Grozno triu ie življenje med ljudmi, ki se posmehujejo njegovim idealom. Zapiski so isti-hita slika življenja v ujetniških taborih. Končno se posreči našemu navdušenemu nacionalistu po dolgih niukah in ovirah priti v Solun — a tam novo razočaranje.
»Čemu ste prišli?«
Ravno pred desetimi leti je zapisal v dnevnik zadnje dogodke, ki kažejo naš položaj spomladi 1. 1918. .Od tega časa se začne pot navzgor...
Konec »Zapiskov« nas čudno spominja na današnje čase...
Srečno je doživel vstajenje Jugoslavije. Videl je uresničen svoj
i!' ^*° v0'P' 'e os*al v armadi in delal z vsemi silami za svojo državo a videl je, da .ie tudi tu mnoge slabega.
Zadnjič sva se srečala v Sarajevu na kolodvoru leta 1924.. ko sem se vračal iz Dalmacije. Sedeli smo zvečer na peronu z gospo- Anico in obujali spomine. Našel je svojo srečo v življenju, a ni se mi zdel zado-vol:en. Videlo se je, da trpi na posledicah vojne duševno in telesno. Pred tremi leti je umrl kot kapetan v Sarajevu. Zapustil ie vdovo in dva otroka.
Njegovi tovariši so deloma padli na fronti, drugi so trpeli in umirali v ječah, nekateri so srečno prešli v Švico, mnogi so prišli v 'rusko ujetništvo in nekateri so zdaj komunisti. On je ostal do konca zvest idealu, dasi je moral pogosto videti, kako malo idealizma je v svetu. »Zapiski« so dokaz borbe s tem svetom.
(Dalje prihodnjič.)
Gornje obsodbe ne bi iznesel v javnost, da ni tako- značilna za moje »prijatelje«. Vsi tisti, ki so poznali moje razmerje do obsojenega, dobro vedo, da sem- mu' bil vedno zvest drug in ga vedno ščitil, kjerkoli in kadarkoli je bilo treba, dasi je ravno zaradi te zaščite marsikateri dober Orjunaš zapustil naše vrste. Njemu je dobro znano, da pri vsem svojem nacionalnem delu nikdar nisem imel, niti iskal osebnih koristi. Nikdar, tudi potem ne, ko sem obrnil svoje korake od njega, mu nisem storil vedoma nobene krivice in dasi sem' mu svoj čas celo dejanski rešil življenje, mi je vendar moje prijateljstvo tako brezobzirno poplačal.
Takih »prijateljev«, ki so od mene in od Orjune prejemali obilo dobrot, pa sedaj, ko so te dobrote prenehale, po različnih beznicah in javnih lokalih, ko jim vsled preobilo zavžitega alkohola žolč zalije razum, razlivajo -gnojnico na mene in moje delo je še obilo med bivšimi Orjunaši. Oni se navadno ob taki priliki izprsavajo in povdar-jajo svoje zasluge, toda če bi moja potrpežljivost odgrnila plašč pozabljenja raz njih, bi se pokazali v vse drugi luči, kakor pa izgledajo sicer v smrdljivi nočni atmosferi, ko se ne zavedajo niti tega, da žagajo lastno vejo, na kateri sede. Vseh teh »p r i j a t e 1 j e v« mi ni mogoče pri-tirati pred sodnijo, ker običajno nimam prič in ker bi se sicer moral posvetiti samo temu poslu, saj sem izgubil samo za gornji slučaj 5 do-poldnevov, torej pet razprav, predno se je sodniji s pomočjo policije posrečilo dobiti krivca pred svoje obličje — zato mislim, da lahko danes enkrat za vselej postavim tozadevno p i k 'O-	  Marko.
BORIS Z.:
BREZMEJNI CINIZEM.
Neredko se tudi pri nas, celo v naših šolah, čujejo izbruhi proti sa-rajevskim atentatorjem in njihovemu činu, ki jih razni črnožolti tipi *51rL'^a^aj0 za °'bičajne anarhiste in zločince. V proslavo desetletnice smrti heroja jugoslovenske omladi-ne pa si je glasilo najekstremnejših hrvatskih separatistov »čujino« privoščilo največjo profanacijo naših najsvetejših čuvstev, ki prekaša vse napade gori omenjenih tipov iz Slovenije.
V	14. številki je omenjeni list pod naslovom »Ludovanje splitskih Orjunaša« odgovarjal na, članek splitske »Pobede«, v katerem imenuje slednja Gavrila Principa svetnika jugoslovenskega naroda. Med drugim piše »Čujrno« tudi naslednje:
»Zar Gavrilo Princip nije bio obicni zločinac, pusto orudje u ru-kama stanevite političke klike, koja je znala izrabiti sve slabe strane njegove neinteligentne duše i zelenu mladost njegovu, te ga učinila zločincem? Za,r je kakova razlika iz-medju Principa i Alijagiča? Ni-kakva.«
... Zavedamo se, da je v naši zem-ji mnogo takih, ki bi jim bilo naj-ijubse, da ostane ime omladinca-ju-naka Gavrila Principa pozabljeno med onimi, za katerih svobodo je žrtvoval svoje mlado življenje Pričakovali pa smo, da bodo molčali vsaj tedaj, ko mi vsi, ki nismo1 omahnili na potu do njegovega cilja, čutimo vso tragiko mladega idealnega borca, ki mora spati večni sen pozabljen in ki mu nobena roka ne zaljša zapuščene gomile zato, ker je pade v borbi šibkih proti močnim m silnim m ker je bolj ljubil narod in njegovo usodo kot svoje živlienie
Globoko je padla morala ustvar-jevaicev balkanskih federacij in hr-vatskih republik. Mladi idealni srednješolec, ki je v temni noči prekoračil srbsko-avstriisko mejo, da se žrtvuje poln mladosti zato, da bo iz njegove in vseh padlih krvi vzklila Velika Jugoslavija, ideal njegovih sanj, .ta idealist je torej danes po desetih letih njegove smrti proglašen za običajnega zločinca, ki se da primerjati kvečjemu s kakim Alijagi-čem!
Mi dobro vemo, da more tako obsodbo izreči le človek, ki se ,v tem ubilejnem letu spominja onih časov, ko je lahko svobodno vklonil tilnik pred dvoglavim črnožoltim orlom in ko je mogel uganjati skupaj s svojimi madžarskimi brati v ubogi Srbiji najhujša zverinstva v čast in zmago njegove Avstro-Ogrske. Tudi vemo. da morejo tako obsodbo izrekati le ljudje, ki bi zaslužili, da n jih videli vsi čestiti Jugosloveni že ob dnevu ujedinjenja viseti na
7
kandelabrih v dokaz, da je napočil tisti dan, proti kateremu so se borili z vsemi silami.
Mi čutimo baš v teh dneh vso veličino žrtve Gavrila Principa in zato prehajamo s prezirom preko prekogrobnih izbruhov sovraštva. Verujemo v čistost Gavrilove duše in njegovih vzvišenih idealov, ki jih danes nosimo sami v naših srcih, zato smo si ustvarili jasno sliko o moralnem karakterju skrunilcev na ših največjih svetinj. Prehajamo to rej preko profanacije naših najsvetejših čuvstev in čakamo samo še na oni veliki trenutek, ko se bo za Jugoslovene izpolnil izrek:
Božje kladivo mora udarita prej ali slej, danes ati Jutri. Kar je krivo bo postalo ravno in pokončano bo kar ie zlo!
JANEZ P.:
ORJUNAŠEM SOKOLOM!
V	jubilejnem desetem letu našega Ujedinjenja se vrši v Carskem Skoplju — centru osvobojene južne Srbije na Vidovo veliki pokrajinski zlet, ki se ga ne udeleži le celokupno naše Sokolstvo z raznimli nacionalnimi organizacijami, temveč tudi številno članstvo ostalih slovanskih sokolskih organizacij. Ne vem siicer, zakaj starešinstvo JSS, ki je poslalo poziv na zlet v razne politične — strankarske liste — ni dostavilo istega za priobčitev našim naciona-lističnm organom: »Orjimi«, »Po-bedi« in »Jugoslaviji«, ki so vedno bili Sokolstvu več kakor naklonjeni
—	vendar prehajamo preko tega, ker gre za pomembno nacionalno manifestacijo v naših južnih krajih in pozivamo vse naše člane, ki so člani sokolskih društev, da se zleta, zlasti z ozirom na to, ker .ie izjemoma tudi za netelovadce dovoljena četrtinska vožnja, udeleže ter pripravijo pravočasno, da bodo tudi naše oddaljene severne župe čim krepkeje zastopane. Zdravo!
Reklama je lepa, potrebna in razumljiva pomoč trgovca, da si razširi krog svojih konzumentov. Tako tudi pri naših kiniih. kjer je večkrat naravnost židovsko smešna in slepa kopija čifutskih kinodirek-torjev. Vsak film najsi je še tako malenkostne produkcije se dviga v deveto nebo in opisuje vernim Slovencem kot pravo filmsko čudo. Najneznatnejši filmski igralec postane pri nas ljubljenec cele Jugoslavije, zvezdnik in kaj si ga vedi 'kaj še vse. Filmi se nam vse preje, kakor naklonjenih filmskih koncernov importirajo in razširjajo s pravo aposteljsko gorečnostjo. Omenimo naj samo »Uto«, ki je last Hu-genbergovega koncerna, ki je opora nemškim reakcionarjem in neprestano propoveduje v svojih z inflacijskimi profiti kupljenimi listi zvezo Nemčije z Italijo proti Franciji in Jugoslaviji, kot francoski zaveznici. Tako čitatno v reklami za »Harry Pielov« film »Panika«, da je pri filmanju le tega napadel Harry Piela tiger in ga težko ranil. Nam ni o tej krvavi zgodbi nič znanega in vemo le to. da se je pri filmanju »Panike« gospod Harry Piel igral s tigrom, svojim ljubljencem. Tiger se je pri tem hotel kar najbolj dobrikati Harry Pielu in mu je položil
Nogavice
iz prave ali umetne svile.
Vsaka dama ve, koliko veljajo njene nogavice, in radi tega treba paziti, da bodo zmeraj popolnoma v redu.
Z „RADlONOMu lahko perete nogavice kolikokrat hočete, one ne bodo nikdar izgubile svoj prvotni sijaj.
Eno pravilo je važno: Vedno je treba „ RADIO N* v MRZLI vodi raztopiti, a potem nogavice izprati o mlačni raztopini. — Potem izprati s čisto vodo in razprostreti, da se suše.
S takim pranjem bodo nogavice ohranile svoj sijaj in svoj svileni izgled.
tace na rame. Ker je bila mrha kaj težka so Harry Pielu jela klecati kolena in se je naslonil na ograjo prolvizornega kuMsnega stopnišča. Ograja seveda ni zdržala teže Harry Piela in tigraste mrcine in se je polomila. S tem je izgubil ljubljenec Jugoslavije Harry Piel ravnotežje in štrbunkml vznak preko stopnji-šča. Padec ni bil globok in si je junak in nevarno ranjeni samo malo opraskaj lice. izpahnil reko in potolkel po glavi. V par dneh je bil v smrtni nevarnosti težko ranjeni igralec zopet pri svojem delu pod bleščečim solncem ateljejskih reflektorjev.
Italijanski konzulat v Ljubljani
se očividno ne more vživeti v naše kulturne razmere. Sodi nas po sebi in misli, da živi med abruškimi roparji, katere je treba imeti v stalni policijski evidenci. Splošno je znana šikana ljubljanskega italijanskega konzulata, da mora vsakdo, ki hoče imeti vizum za Italijo priti osebno na konzulat. Tam se potem pregledujejo nešteti registri, če ni potnik zaznamovan s črno piko pri gosp. konzulu, ter se ga ogleduje s kritičnimi očmi od1 peta do glave, ali od-gdvarja vsem zahtevam tujskemu premetu v Italiji. To policijsko obravnavanje zadev potnih listov je nevzdržno in naravnost žaljivo za naše državljane. Manjka samo še, da človeku odtisnejo prste predno dobi dovoljenje za potovanje v blaženo Italijo.	--v
Če pa pogledamo delovanje našega konzulata v Trstu, pa vidimo, da se vizumi dajejo en gros in ne da bi bilo treba priti osebno. Toplo bi priporočali, da se tudi na jugo-slovenskih konzulatih' uvede ista tortura kot je uvedena pri italijanskem v Ljubljani. Na ta način bomo mogoče vendarle dosegli, da se spametujejo gospodje na konzulatu kraljevine Italije v Ljubljani ter prično poslovati, kot se običajno posluje v uradih zastopnikov tujih držav.
Gorica. V soboto, dne 5. maja ob 20. uri zadnji sestanek radi vaje. Pridite vsi radi zadnjih instrukcij in razdelitve funkcij!
Vodja.
Mi spoštu/femo samo avtoriteto resnice, ne pa krvi in urada.
*
Orjunaš bodi zamozavesten državljan. ki se zaveda, da tvori integralni del države.
Država |e zaradi državljanov, ne državljani radi države.
Zdravje mladine. Higijena doma in v šoli. Spisal dr. Mavricij Rus, mestni fizik. Z 18 podobami in 4 prilogami. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Cena 40 Din. — Dolgoletni in priznani zdravnik dr. Rus, mestni fizik ljubljanski je napisal knjigo, ki je spričo svoje aktualnega in poljudnega tona, s katerimi^ so obdelana vsa vprašanja domače in šolske higijene, neobhod-no potrebna vsakemu vzgojitelju ■mladine, ki bi se morala nahajati v vsaki šolski kot domači knjižnici. Navodila, ki jih daje priznani strokovnjak, bodo ohranila zdravje marsikje, kjer leži kal bolezni vsled nepoučenosti vzgojiteljev mladine. Knjiga je opremljena z lepimi slikami, ki spopolnjujejo tekst.
Zakaj so kolesa
AIGLON
najpriljubljenejša?
EKSPORTNA HIŠA
„ L U NA"
Maribor, Aleksandrova cesta 19
trgovina z galanterijo, drobnarijo, nogavicami vseh vrst, pleteninami, vezeninami ter raznimi potrebščinami.
Posebni oddelek za igr a Ca.
Na drobno I	Na	dabalol
££I£i MARIBOR N0VQI
NOVI MEŠČANSKI HOTEL
Palača pokojninskega zavoda pri dravskem mostu. Popolnoma na novo urejen. Restavracija. Kopalnice. Avtoga-raže. Hladilnica in izdelovanje ledu v hiši. Portir na kolodvoru. — Tel. 302.
ulili
je najmodernejše arejena ter Izvršuje vsa tiskirniška dela od aajpripre-atejšega do najmodernejšega. - Tiska šolske, mladinske, leposlovne in znanstvene knjige. Kastrirane knjige v eno- ali večbarvnem tlskn. — Brošure v malih in tndi največjik nakladata. Časopise, revije, mlad. liste.
Otona opna Mr. kataloge?, rosiko? Is reklam, listo?. Lastna tvoroira Solskik zveiko?.
Šolski zvezki za osnovne ia srednje šole Risanke, dnevniki in beležnice.
Za konzorcij lista »Orjune« odgovarja Rado Prosenc.
Tisk Učiteljske tiskarne; zanjo odgovarja Erance štrukelj.
Ureja in odgovarja Miroslav Matelič.
	
PROMETNA BANKA d. d. v LJUBLJANI |	Nakup in prodaja valut in deviz, obrestovanje vlog na tekočih računih in hranilnih knjižicah, borzna naročila, trgovski krediti, akreditivi i. t, d. 1 NAJKULANTNEJE! 1					1	
I naznanja, da se je iz dosedanjih poslovnih prostorov v Prešernovi ulici 4 preselila v lastno hišo, Stritarjeva ulica 2 (vogai Pred škofijo) nasproti magistrata, kjer je pričela dne 30. aprila 1928 s poslovanjem, na kar se cenj. občinstvo vljudno opozarja. 	i i—^—ii			—		 - i 	ir—-——ir	
VELEMESTO.
Draga gospodična!
Niste Vi prvi in zadnjii, ki pišete pisma polna hrepenenja in želja, da bi se zainogli poglobiti v duha velemesta in se otresti ozkih spon naše male domačije, kjer je od enega našega gnezdeca do drugega razdalja kvečjemu velika za žabji skok. To čudno hrepenenje po občudovanju tujega, velikega in nepristopnega leži nam Slovencem: že v krvi
.vssatkk
JkkouI
PliTININB STO ZNAMKO SO NAJBOU&EI
in nas tira s hudičevo močjo na bele cesarske ceste, da romamo preko klancev v dežele naših sanj.
V	srednjem veku so pod dojmom tega čudnega nagona romali naši pradedje v daljno Kompostelo, sveti Rim in z božjo milostjo bogato obdarjeni Kelmorajn. V dobi pare, elektrike, ladijskega vijaka, avtomobila in letala smo Slovenci romanje močno opustili in ga gojimo samo še kot nedeljski in praznični vvekind mladih kmečkih bogaboječih fantov in deklet ter starih, v borbah življenja preizkušenih terejalk. Namesto romanja smo uvedli izse-
Poravnajte naročnino!
MIO
po 88 Din
dobite pri
J. TRPINU
MARIBOR
GLAVNI TRG ŠTEV. 17.
A.&E.SKABERNE,
Velika z češkega angleškega sukna
SPOMLADI
naj izgledajo tudi Vaše obleke sveže in kakor nove, zato pustite iste kemično čistiti, barvati, plisiratiin likati v tovarni
JOS. REICH, LJUBLJANA
POLJANSKI NASIP 4—6. Sprejemališče: ŠELENBURGOVA ULICA ŠT. 3 Izvršitev v 24 urah. Postrežba točna. Cene zmerne.
Elegantni katalogi in ceniki na zahtevo pri
Viktor Bohinec
Ljubljana, Dunajska 21.
ljevanje in tako lahko danes najdete našega človeka kamorkoli Vas zanese pot. Saj m: je dejal pred nedavnim mož z dalmatinskega PJ-kaštelja, ki ie bival štirideset let izven domovine in obhodil več, kakor polovico sveta, da smo Slovenci razsejani po svetu, kakor Židje in da ga ni kotička tega planeta, kjer še ne bi odmevala slovenska kletvica. Primera je sicer za' Antisemita nekoliko odvratna, in to smo po večini vsi, ali zadene vsebino.
Zanimiva bi bila anketa o čem naši ljudje na rajše govore po delu, ko sedejo zvečer okoli mize in rešujejo življenske probleme v dimu krajcarskega tobaka in orjunaških Vardar-cigaret. Da nismo Slovenci prehudi kvantači in babjeverci. je znano in gotovo ne turisti, ti dve temi ne tvorita glavno vsebino razgovorov, nego opisovanje dogodivščin in tujih dežela po katerih je romal gotovo kateri od družbe. Sam sem presedel marsikateri večer med našimi ljudmi in poslušal njih modrovanje. V večini so se vrteli razgovori okoli tujih dežela- lepoti neznanih mest. Marsikdaj sem se čudil ostrini opazovanja našega človeka, ki mnogokrat prav natanko premo-tri predmete, na katere ie potreba druge še posebej opomniti. Da vedo pri teh opisovanjih v prvi vrsti kje je najboljša pijača v kraju o katerem se menijo, ni potreba niti pripomniti.
Sicer pa sem s tem razmotriva-njem zavozil z glavne linije na slepi tir in se je treba povrniti k temi. Vi kujete ditirambe v proslavo življenja in obstoja velemesta in ga opisujete na način, ki mi daje misliti, da ste morda gledali film »Simfonija velemesta«, ali čitali kak roman, v katerem je moči gledati sliko vele-
gradu zgolj z ulične fasade reprezentančnih ulic.
Kaj ie velemesto? Središče pajčevine stkane po železniških tirih in pokockanih ali asfaltiranih cestah. Vidne ali nevidne žile prometa peljejo med pusto, enoličnimi kilometre dolgimi kanjoni brezobležnih ulic z več ali manj nesrečno kričečimi fasadami, ki tako spominjajo človeka na napudrani in debelo po-šminkani obraz deklic z ulice. Dvakrat na. dan naraste po teh ulicah tok ljudi, kakor spomladi hudourniki v naših gorah, ko se topi sneg. Ljudje hite na delo in z dela. Z mrzlični,' naglico se prerivajo po stopniščih tramvajev, busov ih črnih lukenj do podzemske železnice. Druge žile črpajo zopet po udih okamenelega velemestnega kolosa vodo; toploto, elektriko, odpadke milijonov in cevno pošto. Stotisoče telefonskih žic tvori živčno centrale. Po stoterih železniških tirih in desetoricah vodnih kanalov se pomika proti osrčju neprekinjena vrsta transportov živeža, luksuznih in dražilraih predmetov. In nad vsem tem kraljuje belo orokavičena roka policije, ki z najrazličnejšimi oddelki ureja nehanje in delanje velemesta. 1 Ta .roka je vsegamogočna in njej se mora ukloniti volja milijonarja s Citya, kakor 'beračice s severnih predmestij, ki prosi v cape zavita mimoidoče skorjice 'kruha.
Mnogi pojo himne življenju velemesta in ne samo Vi gospodična. V
bistvu pa je to življenje baš tako prozaično in vsakdanje, kakor pogled za kulise najikrasnejše revije, kjer sije pred očmi senzacij željne publike nepojmljiv blesk, dočim je dva tri metre za kuliso tako strašno prozaično in prašno umazano, da si mora človek obrisati prste in okr-tačiti obleko, ko odhaja z odra.
Železo, cement, beton, ceno kamenje, steklo, na dežju razpadajoče slabe imitacije marmora, asfalt, mnogo papirniašeje, les, ponarejeno usnje, smrad po bencinovih nadomestkih, mešaioč se z izparinami pocestnih kanalov, so poleg neštetih drugih glavno kamenje, ki tvori pestri velemestni mozaik.
Morda boste zavoljo tega mojega gledanja na velemesto razočarani in poiskali celo v domačem slovarju ali kaki razlagi tujk za to čudaštvo kak primeren izraz.
Velemesto ie danes kup tisočerih kamnitih kock in reprezentant današnje dobe mehanizacije duha in življenja, ki je našla svoj triumf v amerikanskem »bussinesu«. In zato se bom vedno z bolestno ironijo nasmehnil, kadar bom čital v naših listih, da napreduje Beograd. Zagreb ali Ljubljana z velikimi koraki v velemestni formi, ker srno- asfaltirali Miklošičevo cesto, zgradili moderno klavnico ob Gruberjevem prekopu, ‘pomnožili število barskih dam v zagrebškem »Pir baru« in na mesto- porušenih »Treh seširov«, zgradili moderni oblakoder z oseb-
BERLIN
aparati in sestavine slovitih nemških tvornic, s katerimi vsak čas lahko poslušate ves svet, so po tvorniških cenah v veliki izbiri v zalogi.
Zahtevajte, da se Vam še danes brezplačno pošlje ilustrovani cenovnik R No 6.
Odplačilo v 4 mesečnih obrokih dovoljeno, ako se ob nakupu plača tretjina zneska v gotovini.
Radioblažek, Beograd, Jakšičeva 11. - Telefon 41-85.
Ker so izdelana v prvovrstni francoski tovarni, imajo krasno obliko, so iz najboljšega mate-rijala, imajo priznano najložji tek ter so v primeri k izvrstni kvaliteti po
jako nizkih cenah.
Cene od Din 1480’- naprej.
nim in tovornimi lifti, parno kurjavo, toplo in mrzlo vodo1...
Janez Trpin.
Orjunaši!
Zahtevajte takoj kolekcijo vzorcev manufakturnega blaga za moške obleke, damske kostume, plašče itd., kakor za telesno in posteljno perilo, kar Vam nudi pod najugodnejšimi plačilnimi pogoji
OlLMILHllA JIIII"
OTON PELAN MARIBOR, Koroška c. 48.
Priporoča se
specijalna trgovina premoga in drv
FRANJO KALAN
CELJE, DOLGO POLJE
ima vedno v zalogi vseh vrst premog, koks za industrijo in centralno kurjavo. Kovaški premog. Trda in mehka drva.
POSTREŽBA TOČNA IN SOLIDNA.
Knjigarna, umetnine in muzikali;e
Goričar & Leskovšek, Celje
/ Veletrgovina s papirjem, pisalnimi in risalnimi pred- ij 3 meti. Zaloga vseh tiskovin za urade In privatnike, h
h	Lastna zaloga šolskih zvezkov,	/
/	risank in risalnih skladov.	|