Pfemsko ¥@sMk
Saraoislte
□	□ D

IteMk LXMXV1 oztana od letali
vs
Dr. Tone Strojin	Narava — moja največja vrednota	241
Tomaž Banovec	Alešev sklad ali YU Alp Pool	242
Pavel Kunaver	Tihi koraki z močnim odmevom	243
	Malčki odločajo o visokogorskih	
	ciljih	247
Helena Giacomelli	Bom šel na planince — z majhnimi	
	koraki	250
Tomo Česen	Tekma z rezultati in zmagovalci	253
Viki Grošelj	Na najvišjem vrhu Avstralije	256
	Ledenik odkriva radioaktivnost	258
	Dela je za desetletja	259
Pavle Segula	Poletni plazovi	260
	Gore v deželi vzhajajočega sonca	261
Tine Mihelič	Alpe v najlepši opravi	264
Darja Jenko	Stvarnlca (skoraj) vse ti ponudi	266
Helena Giacomelli	Pomladni veter	268
Dr. Tone Strojin	Igra o nečem ali drama o nekom?	269
Stanko Klinar	Klementov in Jančarjev padec	271
Aleš Berger	Klementov padec	272
Aleksander Novak	Planinske koče iz vojašnic	274
Dr. Marijan Slabe	Plezalstvo in varstvo narave	275
Andrej Brvar	2ulj od lanske štafete mladosti	275
Dr. Jože četina	Lokalne omrzline	276
Janez Jerični	Bodeča neža za Ljubelj?	276
	Iz planinske literature	277
	Društvene novice	279
Slika na naslovni strani:	Plezanje za rezultat v Ospu Foto: Janez	Skok
Planinski vestnlk Izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, Dvorakova ulica 9, p. p. 215. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Dolinšek, Mitja Košir, Edo Kozorog, Silvo Kristan. France MaiaSiČ, Dragica Mantreda, Marlen Premšak, Tone Strojin, Tone Skarja in Franiek vogelnik. Predsednik Zaloi-niško-izdajateijskega sveta Tomaž Banovec. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov In slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046. Polletna naročnina v letu 1988 je 7000 dinarjev, za tujino znaša letna naročnina 30 ameriškiti dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi start naslov, in sicer s tiskanimi Črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tiska Tiskarna Joža M o ¿kri 4 v Ljubljani.
IN MEMORIAM: PAVEL KUNAVER (1889—1988)
NARAVA - MOJA NAJVEČJA VREDNOTA
DR. TONE STROJtN
Z odra slovenskega planinskega dogajanja je spel odšla markantna samosvoja osebnost, ki je uživala ta privilegij (če ga je sploh hotela), da smo jo že za življenja spoštljivo postavljali v alejo zaslužnih planinskih mož — Pavel Kunaver. Živel je zunaj objema stehniziranega sveta in potrošniškega življenja, sam zazrt v višje vrednote, v povezanost človeka z naravo, kamor je žele! priključiti predvsem čimveč mladih.
Dolgo življenje — bil je skoraj stoletnik — mu je na ogled postavilo zadnje stoletje, v katerem je imel kaj videti in doživeti, tudi v naravi. Če mu kaj zavidamo, potem mu za doživetja in poglede na naravo In gore, take, kot so bile na prelomu Iz prejšnje v to stoletje, še pred prvo svetovno vojno pa tudi pozneje, ki so le redkim še v spominu, skratka takrat, ko so bile planinske koče družabna zbirališča in so se planinci med seboj skoraj vedno osebno poznali, gore In počivališča pa so bila taka, kot si je le želeti mogoče. Ko danes v spoštljivosti do opravljenega dela Pavla Kunaverja premišljamo, katere vrednote je za slovensko gorništvo razvijal in v čem so njegove zasluge, ne moremo mimo osnovnega zaključka, da je Pavel Kunaver personificiral družbo Dren (čeprav ni bil njen idejni vodja), ker je dolga desetletja pisal o njej in tovariših, in da je ta družba na nek način takratno slovensko Izletništvo šele preobrazila v gorništvo, ker hoje v gore nI prakticirala samo polet! in na nižje vrhč, temveč je hodila tudi pozimi in da nI hodila zgolj po markiranih in uhojenih poteh, temveč tudi plezala, na primer v Zeleniških špl-cah, čez Severno triglavsko steno, se ukvarjala z jamarstvom In turnim smučanjem. Tako za Drenovce kot za Pavla Kunaverja velja, da je bil v naravi vsestransko razgledan mož.
Značilnost za Pavla Kunaverja In Drenovce je bila, da so hoteli aktivno spoznavati naravo z opisi, s fotografijami, skicami, s herbariji in podobnim. Nihče do takrat si v slovenskem planinstvu ni tako celovito prizadeval za intenzivno doživljanje narave kot Drenovci, predvsem pa on. Tovariši, predvsem pa Pavel Kunaver, so svoje planinsko delovanje namenili vzgoji s poljudnimi brošurami, priložnostnimi članki, predavanji in z objavljanjem fotografij. Pavel Kunaver je v vsem tem ostal vodilni dolga desetletja: pravzaprav je
Pavel Kunaver, kakršnega se marsikdo spominja
Folo: Franc Vogelnik
bil pčjem vzgojnega delovanja v planinstvu, tudi že po tem, ko so se člani družbe razšli in pomrli.
Pomembno je podčrtati, da Drenovci niso bili le specialisti za posamezne oblike planinske dejavnosti, na primer za jamarstvo, fotografijo, turno smučanje, alpinizem itd,, ampak so bili z eno besedo univerzalni. Spoznati so se morali na vse, če so v nedotaknjenem svetu hoteli kam priti poleti in pozimi, v podzemlju in v stenah. Ob tem jim poguma in iznajdljivosti ni manjkalo.
Osnovna Kunaverjeva odlika je bil njegov pedagoški čut. Redkokateri gornik je že pri svojih otrocih in vnukih vsadil takšno iskro gorništva kot on, otroci in vnuki so po očetu in dedu začete dejavnosti v naravi, najsi bo alpinistika ali jamarstvo, še poglobili in nadaljevali. V desetletjih so za Pavlom Kunaverjem ostajale generacije tako vzgojenih kadrov, ki so Ku-naverjev odnos do narave Širile v svojem okolju in pri različnih organizacijah. Za Pavlom Kunaverjem je ostal dolg seznam priročnikov, vodnikov o tem, kako naj hodimo v gore in v podzemlje in kako
naj opazujemo vesolje. Za slovensko planinsko zgodovino imajo neprecenljiv pomen Kunaverjevi zapisi iz obdobja Dre-novcev, saj bi bilo povsem izgubljeno in pozabljeno vse, če Pavel Kunaver preprosto in slikovito tega ne bi zapisal v zbranih spominih, ki so po radijskih oddajah izšli še v knjižni obliki pri založbi Obzorja,
Pavel Kunaver in tovariši so alpinistično obiskovali gorski svet, pri čemer niso delali razlik med Grintovci in Julijci. Pavla Kunaverja opis plezanja čez Triglavsko steno leta 1911 v Planinskem vestnlku sodi v našo alpinistično klasiko. Planinska fotografija, ki je bila v zadnjih letih prejšnjega stoletja bolj organizirana kot danes, je imela tako v Drenovclh kot pri Pavlu Kunaverju posnemalca v Planinskem vestniku in drugje. Z zapisanim seveda nismo izčrpali vsega: kaj bi bilo vse še mogoče povedati o Ku-naverjem jamarstvu, zvezdoznanstvu, slikariji in podobnem I Prepričan sem, da mu bodo najbolj privržene organizacije
slejkoprej posvetile posebno publikacijo. Zato naj bodo te vrstice namenjene le Pavlu Kunaverju kot planincu in alpinistu. Odšei je klasik, estet in naravovarstven i k, a še tudi tukaj nismo dorekli vsega, Pavel Kunaver je bil še mnogo več. Zveza društev za varstvo narave mu je v osmrtnici zapisala, da je Slovence tri četrt stoletja učil spoštovanja do narave. Naj si vsak zase v hvaležen spomin ustvari svoj vtis nanj. Meni bo Pavel Kunaver ostal v spominu tak kot nekega poznega novembrskega večera v Bohinju. Avtobusna postaja pri jezeru. Dolina je že v mraku, zvonik svetega Janeza se ostro riše na večernem nebu. Triglavski snegovi so rdeči, dan ugaša. Nikjer ni nikogar, tišina. Od mostu sem strumno prikoraka znana profesorjeva podoba, v visoki starosti ima še odsekan korak, skavtsko je opremljen, ves je v gibanju. Za pozdravom komaj še nekaj besed, kot bi učenik hotel reči: Poslušaj In občuduj tišino! Triglavski robovi še rdijo, le profesor je odšel v tišino ...
ramsto tomneotarja
ALEŠEV SKLAD ALI YU ALP POOL
Tik pred prvo pomladansko se/o Glavnega odbora Planinske zveze Slovenije je bila v Ljubljani ustanovna skupščina Aleševega sklada-YU Alp Poola. NI bilo tako, kot smo pričakovali pred dobrim letom dni: ustanovnih članov je bilo manj, kot je planinska organizacija pričakovala. Seveda pa smo tudi storili malo ali manj, kot smo pričakovali. Kar 29 bodočih članov sklada še premišlja o sodelovanju, torej niso formalno — samoupravno in poslovno — rekli da. Vseeno smo izvolili upravni odbor (vodi ga podpredsednik PZS Tone Škarja), predsednika Skupščine Sklada, potrdili statut, ki bo trajal le malo časa, saj je ob redukciji izpadlo preveč pametnih določil, zato Sklad še ni pravna oseba, marveč bodo zanj veljali še statut ter pravila PZS, računovodstvo in seveda tekoči račun in druge ugodnosti. Navzoči "zunanji člani« so si, kot kaže, oddahnili, štefeto pa so ponovno dobili (oziroma je niso mogli oddati) funkcio-
narji PZS. Ni lahko in ne bo lahko, čas pa nas vodi ne samo na K-2 in druge visoke gore in v ekstremne stene, marveč tudi v stabilizacije in omejitve doma.
Veliko smo govorili ter najbolj opozorili na medijsko vrednost visokogorskega vrhunskega plezanja. Malo smo storili, možnosti pa je verjetno veliko. Brez TV in medijev ni prihodnosti. Člani Aleševega sklada bodo podprli predvsem vl-zualizacijo, nekaj manj jih bo sodelovalo in podpiralo odprave zaradi čustvenih vplivov in narodnih obveznosti. Vseeno smo začeli, tekmovanje v Ospu je bilo že v ta namen. I/ začetku maja pa je japonska ekipa v mešani ekspe-diciji s Kitajci v čudovitem vremenu prenašala svoje stopicanje po vrhu Everesta kar »on line«; tudi mi smo to videli.
Torej bodo kmalu izpolnjeni tehnični pogoji — in kar hudo nam bo, ko bomo lahko videli neposredne prenose iz velikih sten vsak dan manjšega sveta.
Prav to pa bo naloga Sklada — ena od najpomembnejših: seveda ne neposredni prenos/, marveč razumevanje vizije in njeno uresničevanje.
Tomaž B a nove c
BREZNA IN VRHOVI STAROSTE SLOVENSKE ALPINISTIKE
TIHI KORAKI Z MOČNIM ODMEVOM
PAVEL KUNAVER
V zbirki Domače in tuje gore je kot deseta knjiga leta 1974 izšlo Pavla Kunaverja delo »Brezna in vrhovi«. To je nekakšna avtorjeva naravoslovna avtobiografija, v kateri pripoveduje o nekaterih prelomnih trenutkih svojega življenja z naravo. V spomin na velikega slovenskega gornika in Jamarja objavljamo odlomke iz te Ku-naverjeve knjige. (Op. ur.)
Ljubljana je bila leta 1889 še zelo majhno mesto. 30 000 prebivalcev se je stiskalo v dokaj nizkih hišah pod Gradom in ob Ljubljanici. Polja so silila Še v mesto. Razprostirala so se Še za Poljanami, tik za železniško postajo, v Vodmatu, in šiška je bila še majhna kmečka vas, Vič tudi. Od vseh strani so gledale gore skoraj v sredino mesta. S Kodeljevega si videl že Julijske Alpe. Tako ni čudno, da so ml leta 18B9 v decembru snežišča Kamniških planin posvetila prav v zibelko, ki mi je stekla v podstrešni sobici hiše ob Ljubljanici, tam, kjer je danes čistilnica Labod. Snežišča Kamniških planin pa so mi svetila v sobo in na posteljo še šestnajst let v novi hiši tik ob robu Kodeljevega. Tam se danes razprostira velik del mesta, a jaz potlhem mnogokrat vzdlhnemr »Kako zeleno je bilo Kodeljevot« Stari Gradič je stal sredi prav tako starih dreves in širnih polj. Štepanja vas in Moste za njim sta bili majhni vasici. Obzorje na vseh straneh je bilo brez visokih dimnikov. Prvi ga je okoli leta 1900 predrl dimnik nove bolnišnice — a še ta ni dosti zmotil vsega tega, kar je gledalo z obzorja v Ljubljano — vse Kamniške planine. Karavanke in Julijske Alpe ter lepo razgibano sredogorje in gričevje — in to skozi čist, nezadimljen zrak. Vse je bilo kar ustvarjeno, da je zbudilo že v mladem srcu ljubezen do narave, posebej pa do tistega, kar se je z vso lepoto In mogočnostjo kar vsiljevalo — do gora. Pa tudi dom je bil tak, da so bile gore mnogokrat predmet razgovorov ob mizi. Oče, višji paznik v takratni prisilni delavnici, je v službi doživljal težke ure. A kot kmečki sin je bil navezan na naravo — seveda Času primerno —, na lepo okolico Ljubljane. Starejši bratje so že hodili svoja pota, jaz pa sem bil mnogo let očetov spremljevalec na takratne Fužine, Golovec, Rožnik in tja do Ježice. Do vseh teh krajev pa je bilo »daleč«, prek čistih
polj s pogledom, uprtim na zobati venec daljnjih, skoraj vse leto s snegom okrašenih gora.
Še danes vidim očeta, kako se je nenadoma sredi polja ustavil, zaviha! dolge brke navzgor, se oprl z eno roko na neizogibno sprehajalno palico, z drugo pa pokazal s prstom proti zahodu in izgovoril s posebnim poudarkom eno samo besedo: »Triglav!«
O gorah pa je vedno pripovedoval najstarejši brat France, ki je služIl na železnici kot prometni uradnik v Podkloštru, pod Dobračem na Koroškem, v Admontu na gorenjem štajerskem In na Jesenicah — še majcenih, nezadimljenih Jesenicah, stisnjenih med stenasto Mežakljo, Jelenkamnom in drugimi višjimi gorami. Mnogokrat je prišel domov na obisk. Bil je zelo zgovoren in je tako živo opisoval bližnje In daljne pokrajine, da sem ga vedno z odprtimi usti poslušal In videl v duhu vso lepoto razgrnjeno pred seboj.
France je ostal poleg brata Jožeta moj mentor. Večkrat me je za dalj časa povabil na Jesenice in hodil z menoj na lepe izlete.
Nekoč sva izstopila na postaji Bela peč za Ratečami, danes že onstran meje. Tiho sva korakala po ozkem kolovozu in naštela 27 studencev, ki so se stekali v Belo, pritok Zlljice in Zilje. Bila sva sama. Nenadoma se je posvetila pred nama gladina prvega Klanjškega jezera, obdanega z velikim starim smrekovim gozdom. Nad njim pa se je dvigala silovita gora — Mangart v vsej svoji mogočnosti, v spremstvu strmih Ponc, stenaste Kotove špice. Malega Mangarta In drugih slikovitih sosedov. Niti vetrič se nI zganil, Mangart pa je bil dvojen — tam zadaj resnični velikan — v gladki vodi njegov odsev —- na dnu kristalno čiste vode pa stara debla, že pokrita z belkasto sivim apnencem, ki se je usedal iz vode.
Šla sva še dalje, mimo velikanskega le-deniškega balvana, in obstala na bregu gornjega, drugega, še sllkovitejšega jezera. Še danes se prav ob njem večkrat spominjam davnih časov In uživam v neminljivi lepoti te edinstvene pokrajine. Že v tistih prvih mladostnih letih me je povabi! bratranec z drugimi prijatelji na celodnevno »zimsko« turo na Šmarno goro. Smejali se boste — a bilo je drugače kakor danes. Bila je trda zima; od Šiške do Šentvida samota. Snežni metež; šli smo peš s Kodeljevega. Saj nI bilo razen že- 243
teznice nobenega vozila, a ljudje so še radi hodili. Skozi sneg smo videli ie redka, zasnežena drevesa in majhne, k zemlji se stiskajoče hišice. Le dim iz njih je pričal, da so notri živa bitja ob peči. Pri znamenju svetega Roka v Dravljah smo že prvikrat počivali. Minevala je že tretja ura hoje, ko smo se prebijali skozi pravljično zasneženi gozd. Hudo utrujeni smo počivali malo pod sedlom na skalah kapelice. Končno smo le dosegli vrh — zavit v meglo in snežinke — in toplo peč v gostilni. Pot nazaj do Ljubljane zopet peš in prav do Kodeljevega je bila še težja — toda ostala je zavest, da je tam zunaj v naravi ob vsakem letnem času in v vsakem vremenu vedno lepo in vredno vsega truda.
Tako se je lučka z gora v meni razplamtela In ni nikdar več ugasnila.
Sele leta 1905 se mi je izpolnila vroča želja, vzpeti se na Griniovec. Sedaj, ko se ceni vzpon po stopnjah od ene do šest plus, se bo kdo pomilovalno nasmehnil — vendar je bila tudi ta tura takrat velika, nepozaben in naporen doživljaj za dora-ščajočega fanta. Kamniška Bistrica ni več podobna tisti pred 70 leti. Prehoditi smo jo morali od Kamnika do konca peš, in to ponoči. Smodnišnico je stražil samoten stražar, civilist s helebardol Za Stahovico smo stopili v nepretrgan gozd do konca — gozd, kakršnega danes redkokje najdeš. Galerij pa ni bilo, le kamnit kolovoz je vodil visoko čez Kobilico v notranjost doline. V soboto zvečer si srečava! samo utrujene drvarje kosmatih obrazov, ko so se vračali v svoje borne domove v Stahovici. Govorice o rokovnjačih še niso utihnile; z brlečimi svetilkami v rokah smo hodili skozi divjino in tišino. Včasih jo je zmotil nekam grozotni krohot velike uharice uhuhu-hu-hu ... pa topot srne, ki smo jo splašili spečo na mahu pod smreko. Sele okoli polnoči smo poleg stare koče. ki je že spala, počivali — in potem dalje skozi tihi, strmi gozd! Po prelepem sončnem vzhodu smo bili že na Dolgem grebenu — in Jože je našel zavetno skalo, kamor sva se stisnila pred mrzlim vetrom. Zajtrkovala sva ob neznansko lepem razgledu prek vseh grebenov Kamniških planin, ki so jih zlatih sončni žarki, medtem ko so doline ležale še v mraku. Potem sva prehodila in preplezala še tiste strme vrhnje bregove s še neokrnjeno tloro — in že sva stala na čudovito razglednem vrhu. Tam pa sva že našla znanega tihega samohodca dr. Cirila Oblaka, ki se je poglabljal v širni razgled in ki je pozneje med samotarskim sestopom s Triglava našel smrt v objemu gore.
Po neki hudi nevihti sva z bratom v Mojstrani stopila iz vlaka, a že pod zvezdnato nebo, s katerega je sijala luna in nama svetila na samotno pot. Popolnoma sama sva korakala v tiho Zlatorogovo kraljestvo, Peričnik, ki ga že dolgo nisem videl, je narastel in v luninem svitu se je svetil posebno čarobno v okviru skalovja in gozdov. Nizka poletna luna je zašla, še preden sva prišla do konca, osvetljevala pa je Triglav, ki se je prikazal za Poldovim rovtom.
Več takratnih zanimivosti današnji turisti ne vidijo več. Na Tominškovi poti je bilo v višini nad 1800 metrov krasno, naravno okno. Skozenj smo morali prestopiti na zelo strmo snežišče v žlebu, ki vodi v prepad, Ledenik je bil še zelo obsežen; imel je globoke modre razpoke, barvne razlike med njim in veličastno razčlenjeno severno steno v mraku so bile čarobne, posebno, kadar so ga osvetljevali jutranji žarki. Snežišča med Kredarico in koncem Tominškove poti so bila nepretrgana in vsi globoki kotilči so bili še do vrha pokriti s snegom.
Od okna dalje sem hodil poln izredno močnih vtisov. Hodil in vzpenjal sem se kljub velikim prizorom tja do Kredarice in na vrh Triglava malone kakor v sanjah. Posebno globoko se mi je vtisnil v spomin pogled z grebena, kakršnega danes ne doživiš več: naravnost v globino neštetih modrih razpok na ledeniku, pa njegov blesk, za njim pa globina doline Vrat. Naslednji dan smo v Toscevih stenah zagrešili precej barbarstva. Natrgali smo toliko planik, da smo ovenčali svoje klobuke. Največje so imele premer osem centimetrov! Sele pozneje nas je profesor botanike poučil, kakšno škodo smo napravili. Prenočili smo na senu v Vojah in naslednjega dne sem prvič videl lepo Bohinjsko jezero. Sama sva nato pešačila skozi Bohinj do Lesc, ker so železnico takrat šele dokončavali.
Dom mi je dal le kruha, štrukljev, jajc pa Čaj in sladkor in Maggijeve juhe. Jože mi je podaril star špiritov kuhalnik, oče pa je dovolil, da sem dal nakovali nedeljske čevlje. France mi je odstopil nekaj planinske obleke. Planinsko društvo je bilo dijakom izredno naklonjeno. Plačevali smo le dva krajcarja enkratne vstopnine v koče. Prenočnina na skupnem ležišču je bila za dijake breplačna. Razmere za ture po gorah brez steza tedaj še niso bile ugodne. V zamejstvu pa so turisti že hodili in plezali tudi brez vodnikov po še nepreplezanih stenah in se vzpenjali na še redke do tedaj nezav-zete vrhove. Dr. Turna se je na takih svobodnih potih, a večinoma v spremstvu vodnika, tudi že srečaval z dr. Kugyjem.
Razpoka v ledeniku pod Skulo, fotografija J, Ku-naverja Iz knjiga Pavla Kunaver|a »Na planina», ki Je Izšla leta 1M1 pri Učiteljski tiskarni
Popolnoma prosto in brez vodnika pa se je hotel dr. Stoje povzpeli s tovarišem po severni steni na Skrlatico, a se je hudo ponesrečil in bil nato deležen samo obsodbe v družbi In med vodilnimi člani SPD. Nas pa je žejalo po svobodnejšem delovanju, po boju s težavami in nevarnostmi, po gorohodstvu v vseh letnih časih in po vsej nedotaknjeni in težko dostopni naravi.
Proti poletju leta 1910 je planinsko društvo priredilo razstavo planinskih fotografij in slik. Največ in najlepše je naredil amater Boguml! Brinšek iz malo znanih in neznanih gora. Seznanili smo se z njim in takoj spoznali, da smo si sorodni; gore ne poznajo sezone, po svoje so vedno lepe; najbolj prvotne pa so še v nedotaknjenih, nepreplezanlh stenah in smereh, odkritih po lastni presoji. Žane In Jože sta postala vneta Brinškova učenca v fotografiji, vsi drugi pa smo ga vzljubili zaradi njegove vedno vedre, hudomušne in šegave narave. Takoj ko smo se seznanili z njim, nas je povabil; »Gospodje, pojdite z menoj na Zeleniške špicel« 2e dalj časa jih je poznal. Popolna samota, gamsji raj, nepre-plezane stene In vrhovil Vse, kakor je sproti ustvarjala in spreminjala narava. NI
besed, da bi mogel popisati lepote tistih davnih dni v samotnih Zelenlšklh špioah v njihovi prvobitnosti na vsakem koraku. Brinšek je po nekem takem dnevu, ko se nam je posrečilo prodreti globlje v samoto narave, zaklicali »Pa smo le dren!« — in prijelo se nas je ime dre-novci. Dali so nam ga dijaki, ki so se nam želeli pridružiti, posebno pri raziskovanju podzemeljskih jam. Majhnemu krogu dijakov smo postali vzorniki.
Pozimi leta 1910 smo si nekateri drenove! nabavili dotlej v Ljubljani še nepoznane takrat moderne Zdarskyjeve smučI s trdimi stremeni in dolgo palico. Odprle so se nam bleščeče poljane zimske Velike planine, Krvavca In Kriške planine. Kakšna slast bliskoma drveti prek pobočij, kjer si se prej globoko vdirali Med mladino je Dren postat pojem in pionir, ki je podiral stare nazore in odpiral vrata v gore v vsakem času in v vsako smer. Fotografije s takih zimskih tur v še popolnoma nedotaknjeno naravo so se širile med mladino in jo vnemale za nov način gorohodstva tudi pri nas. Starejši za nas, drenovce, res niso imeli posluha. Vendar nas to ni motilo; nekdo je moral podreti plotove in stare nazore, da ni prav, če hodiš zunaj steza in celo pozimi. Dr. Turna je bil samotar in prvo-bojevnlk, hodil pa je z vodniki, posebno s Trentarji, in odkrival smer za smerjo v Julijcih, kjer se je na podobnih poteh sre-čaval z enakim ljubiteljem gora dr. Ku-gyjem. Mi pa tudi nismo počivali, in ker smo si sami Iskali poti, smo globlje doživljali gorski svet.
Leto 1910 Je bilo za nas mlade planince pomembno še v drugem ozlru. Po nasvetu znanega raziskovalca podzemlja inž, Viljema Puticka so ugledni znanstveniki ustanovili Društvo za raziskovanje podzemeljskih jam, da bi temeljiteje spoznati še neznane ovire v podzemlju, posebno na dolenjskem krasu. Ob hudih pomladanskih in jesenskih nalivih so se v kraških kotlinah, »polja« Imenovanih, zadržale vode in ob velikih povodnjih povzročale veliko gospodarsko škodo. Našemu prijatelju dr, Cerku kot tajniku društva je bilo naročeno, naj zbere okoli sebe družbo mladih ljudi, ki bi se zanimali za raziskovanje podzemlja, kajti odborniki so bili po večini že starejši možje. Bili smo ravno zbrani pri Brinšku, ko nam je dr. Cerk sporočil zanimivo novico. Še neraziskani dolenjski kras! Vse neznano! Kar zagoreli smo.
.,. Zopet smo se zbrati ob breznu in vpričo ljudi iz okoliških vasi ter ob prerokovanju, da nas bodo vzeli »bete roke«, »krvava stegna« in »tisti z rdečo kapico«, smo se pripravili za spust v Marjanščico. Ob jami smo pritrdili vitel na močno desko, jo obložili s težkimi skalami, vrv pa pretaknili skozi škripec, ki je bit privezan na močno vejo nad prepadom. Na konec železne vrvi smo pritrdili kolec za sedež. Prvi je bil zopet Brinšek, ki si je navezal varovalno vrv čez prsi, da bi imel proste roke za svetilko in piščalko. Natančno smo se dogovorili za posamezna znamenja s piščalko, potem se je vrv napela in Brinšek se je začel pogrezati v temo. Tiho smo zrli za njim v globino. Zavoj za zavojem se je odvijal z valja. Že se je bližal konec varovalne vrvi in bali smo se že, da bo naš trud to pot zopet zastonj, ko smo zaslišali znamenje »stoj«! Vrv je postala ohlapna, vedeli smo, da je tovariš stopil na tla. Za njim smo se spustili še štirje v prepad in domačini so menili, da nas ne bo nazaj Toda to prerokovanje se ni izpolnilo, kajti vsi smo se vrnili iz te prekrasne jame. Z dna sem lahko lepo občudoval našo vožnjo. Vrhnji det brezna je podoben strmemu lijaku, katerega stene so sicer preperele, vendar k sreči prerasle z mahom. Po ozkem lijaku smo prešli precej oster rob, nato pa se je pričel najlepši in najzanimivejši del prepada, ker se je prostor polagoma širil. Voda je ogladila skalnate plasti. Stene so gladke, le majhni žlebiči jih preprezajo. Nikjer varnega oprimka in gorje mu, ki bi se mu sredi vožnje pretrgala vrv. Toda brez skrbi smo presedeli na malem kolcu, dasi ni bilo
pod nogami nič drugega nego zrak In tema. Kakor struna je bila napeta vrv in je zamolklo brnela ob zadevanju ob zgornji skalni rob.
Po 50 metrih se je rov še enkrat zožil, nato pa so se stene razmaknile v velik prostor. Vrv se je začela sukati. Pošastno se je Iz teme posvetil tuintam kak moker rob, le visoko nad menoj se je svetilo nebo. Končno sem po zadnjih 30 metrih zagledal pod seboj mokro kamenje. Bil sem 84 metrov pod površjem. Ves trud nam je povrnila jama s posebno lepim prizorom. Mali prostor, v katerega smo stopili, je bil preobložen z bleščečim nakitom. Viseči in stoječi kapniki, za-stori in lične kapelice, vsega v obilju. Cim dlje navzgor, tem lepši so bili kapniki. Nikdar še ni bila stopila človeška noga v ta bajni, skriti svet okoli nas, tega dne pa je zažarel v luči naših svetilk. Toda fotografa med nami sta takoj mislila tudi na tiste ljudi, ki jim nikdar ne bo mogoče v to podzemlje. Hitela sta sporočiti na vrh, naj jima pošljejo dol fotografske potrebščine. Tako se je začelo naše raziskovanje podzemeljskega sveta. Kaj vse smo raziskati! 106 jam in brezen, kamor je pred nami kvečjemu padla kaka divja žival — preganjani jelen ali sam preganjalec — volk, katerih kosti, večinoma že zaslgane, smo našli v mraku, ki je trajen v naročju naše Zemlje.
* * *
Težko se je ločiti od ljubih, zvestih prijateljev. Med te spadajo gotovo tudi gore, ki nam vedno darujejo toliko lepih, nepozabnih prizorov in doživljajev ...
Spremenjene proge
»V Trstu ao ustanovili odbor za valorizacijo bivše železniške proge z Marsovega polja v Drago, ki naj bi Jo preuredili v pešpot od mesta do Krasa.
Železniško progo, kt Je povezovala Trst a Herpeljami, so po piflih 20 mesecih dela dogradili leta 1M7. Merila Je 20 kilometrov ter Je obsegala sedem viaduktov, pet nadvozov, Sest železnih mostov In pet predorov. Po drugI svetovni vojni Je deloval samo odsek do Drage, leta 13GB pa so tudi ta odsek ukinili ter odstranili tračnice. Z ureditvijo nove pešpoti bi po mnenju odbora ustvarili Čudovito sprehajalno stezo po dolini GllnSSice, ki bi lahko nudila ljubiteljem narave Izreden sprehod. Tehničnih težav bo vaekakor veliko, »al Je del stare železniške pioge porušen, ponekod so ga spremenili v odlagališče odpadkov, nekateri mostovi so bili odstranjeni. Vendar bi se dalo vse težave premostiti, ko bi občinska uprava, tudi na pritisk Javnega mnenja, pokazala zanimanje za načrt.«
To novico iz tržaškega Primorskega dnevnika smo ponatisnili žeto, da bi opozorili še na drug del omenjene predvojne železniške proge, ki Je potekala, kot rečemo, do Herpelj. Ob tem bi veljalo enako razmisliti o neka-
terih bivših slovenskih železniških progah, ki so Jih dali v evtorljl povojne bencinske modernizacije podreti, čeprav bi Jih že ne kal let poznefe spet želeli imeti. Doslej so bile že kar pogoste pobude občanov, naj bi usposobili traso nekdanje romantične proge Iz Planice do Martuljka ali vsaj nekatere njene dele, kt bt bili pozimi smučarska tekaška In sprehajalna pot, poleti pa sprehajalna in tekaška eteza pod gorami. Seveda bi lahko ob tem omenili Se kakšno drugo nekdanjo Železniško progo, ki bi Jo bilo mogoče vključili v (pod)gorskl turizem. Morebiti bi tudi naše občinske uprave na pritisk Javnega mnenja pokazale zanimanje za take načrte.
Plezalska ura
Bolgarska Inženirja Iz Sllvna Dlmltr Slanev In Ivan Krajfiev sta skonstruirala elektronsko uro, ki naj bi bila namenjena Izključno tekmovanjem v plezanju. Ta krono meter kaže rezultat do stotfnke sekunde natančno. Merilec časa sproži In zaustavi sam tekmovalec. Ogn|enl krst Je ta ura doživela (pravijo, da zelo uspešno) na bolgarskem prvenstvu v prostem plezanju na območju, Imenovanem Sinite kamni.	.
KDAJ NAJ VZAMEMO S SEBOJ V GORE OTROKE?
MALČKI ODLOČAJO O VISOKOGORSKIH CILJIH
Marsikaj je takega, kar nas vleče v gore. Doživljanje narave, rastlinstvo, živalstvo, redke kamnine, razgledi, mir, samota, daleč od vsakršnega mestnega prerivanja je človek sam s seboj In lahko preprosto spet postane človek.
Pogosto pa gre še za marsikaj več: gora kar izziva. Pri gorništvu ne vabimo nikogar na dvoboj, kot na primer pri tenisu ali sabljanju; pri gorništvu se spopadamo sami s seboj.
V človekovi naravi je, da hoče tudi svojim otrokom pokazati in predstaviti vse tisto, kar mu ]e drago in dragoceno; hoče celo še več: da bi njegovi otroci dobiti in doživeli še več tega, kot je bilo dano staršem. Seveda pa še zdaleč ni rečeno, da otroci tudi hočejo tisto, kar imajo radi starejši in kar starši pričakujejo od njih. Za to poznamo tisoče primerov na vseh mogočih področjih. Seveda gorniki v začetku svoje otroke preprosto jemljejo s seboj In otroci se pač s tem sprijaznijo. Sčasoma pa otroci razvijejo svoje lastne želje, ki jih morajo starši pač upoštevati. Če se to ne zgodi, se začnejo upirati in se dokončno snamejo 7 naveze, brž ko jim je to mogoče. Rezultati so izgovori: »Kot otrok sem moral tako pogosto iti v hribe, da me zda] tja gor ne spravi deset konj, saj sem toliko odrasel, da delam, kar me je volja.« Da bi se izognili takim zgrešenim rezultatom, bi morali otroke ustrezno motivirati.
Tako ni le pri hoj! v gore; za popolnoma Isto gre tudi pri smučanju, igranju tenisa, jadranju in drugih športih, podobno pa velja tudi za umetniško navdušene starše, ki vlačijo svoje otroke od muzeja do muzeja.
Otroci morajo biti za vsakršno dejavnost motivirani. To se začne s pravilnim pristopom do otroka. Ob tem je vredno citirati nekaj stavkov Kahlila Gibrana, ki je napisal: »In čeprav so (otroci) pri vas, vam vendarle ne pripadajo popolnoma. Njihova duša prebiva v hiši jutrišnjega dne, kamor vam vstop ni mogoč, niti v vaših sanjah. Se tako se lahko trudite, da bi jim bili enaki, vendar jih ne poskušajte napraviti enake sebi, kajti življenje ne teče nazaj in se ne more zadrževati pri včerajšnjem dnevu.« Za starše je lepo In osrečujoče, če jim uspe voditi otroke skozi takšno življenje, kakršnega so si izbrali; vendar je treba to smatrati za posebno darilo in nikakor ne kot nekaj samo po sebi razumljivega.
Vsako pretiravanje, vse prevelike zahteve imajo na otroke ravno nasproten učinek od tistega, ki bi ga želeli doseči. Ponudba mora biti pravilno dozirana in pod posebnimi pogoji obložena in okrašena z zapeljivimi obljubami. Nemara je treba obljubiti tudi to, da bomo mulčka fotografirali v hribih in da se bo lahko potem doma občudoval na diapozitivih. S pedagoškega stališča gledano naj bi otroka spodbujali, vendar ne bi smeli od njega preveč zahtevati. Isto velja tudi z razvojno psihološkega in otroškozdrav-nlškega sfališča.
RAZVOJNO PSIHOLOŠKI VIDFKI
Majhen otrok, star od treh do šestih let, je zrel za otroški vrtec, v katerem se lahko Igra, nI pa še zrel za šolo, kjer že zahtevajo, da mora kaj pokazati. Vsakršno dejavnost, tudi športno vedenje in tudi popotništvo ali hojo, naj bi pri majhnem otroku spodbujali z igro. Samo to ustreza njegovi starosti in je za njegov razvoj spodbujevalno in ne zaviralno. Otroka lahko vzamemo s seboj, vendar moramo vedno imeti občutek, da bo hoja zanj zadovoljstvo, ne pa da bi od njega pričakovali kakšne napore. Tak pogoj je mogoče postaviti šele otroku v sedmem letu starosti, ko je že zre! za šolo. Približno od desetega leta starosti išče otrok družbo vrstnikov: vrstnik je zanj pomembnejši od staršev, učiteljev in šole. Kot starši bi ukrepali zelo pravilno, če bi računali s tem in vzeli s seboj na gorsko turo tudi prijatelja svojega otroka. Tako bi pridobiti dva mlada človeka za hojo po hribih, v nasprotnem primeru pa nobenega.
PEDIATRIČNI VIDIKI
Tudi majhen otrok je sposoben prestajati dolgotrajnejše napore, če je seveda le zdrav, ni pa sposoben za eksplozivne učinke in za delo, ki zahteva moč. Zato otrok ne pošiljamo na vsestranske zdravniške preglede z ergometrijo in podobnim, saj popolnoma zadostujejo redni pregledi pri otroškem zdravniku, ki jih zdaj opravljajo sistematično vse od rojstva. Sicer se lahko tudi bolni otroci, na primer otroci s srčnimi napakami, astmo in drugimi kroničnimi boleznimi, ukvarjajo s športom, vendar le s privolitvijo otroškega zdravnika, ki mora otroka dobro poznati.


Oprema, motiviranost, načrtnost in pravilna prehrana, to so pomembni delavniki, ko se odio-čamo, da vzamemo na pot v gore svoje otroke
Zdrav otrok se lahko starosti primerno ukvarja s športom, seveda pa mu je treba privoščiti odmor, brž ko se zasope ali ko je utrujen. Nikoli ne bi smeli pozabiti, da je otrok s svojo manjšo telesno višino ter svojim še ne ekonomičnim načinom delovanja srca, pljuč in krvnega obtoka manj sposoben prenašati napore kot odrasli. Na vsak način mora biti oprema, pri hoji po hribih še predvsem obutev, izvrstna. Pri daljših potovanjih je treba posebej upoštevati pravilno prehranjevanje in še bolj redno nadomeščanje izgubljene tekočine. Hranili naj se ne bi tako, da bi bil obrok sestavljen iz zelo obilne malice, ampak otrokom predvsem dajajmo vedno znova manjše količine lahko prebavljive hrane. Največjo količino kalorij naj bi pokrili z ogljikovimi hidrati, ki naj bi jih ponudili mešane, torej v najrazličnejših oblikah in ne le kot sladkor ali grozdni sladkor. Kot je znano, izgubi človek pri hoji po hribih — enako kot pri vsakem napornem telesnem delu — zelo veliko tekočine s potenjem, s tem pa ne le vode, ampak tudi mineralnih snovi. Pri hoji po gorah je nujno potrebno redno dodajanje dovolj velikih količin tekočine, povezano z ogljikovimi hidrati, vitamini in solmi, pa tudi z elementi, kot sta magnezij ali kalcij. Pitje čiste vode pripelje do elektrolitskih motenj, pitje sladkornih raztopin do visokih vrednosti sladkorja v krvi in do žeje, limonada s kofeinom ali kava spodbuja simpatikotonus in zaradi tega takšno srčno frekvenco, ki ne dviga telesnih sposobnosti, ampak jih manjša. Industrija zdaj ponuja tako imenovane izotone pijače, ki vsebujejo vse, kar potrebuje telo (pri nas na primer maratonik). Pri močnem potenju naj bi te pijače sicer nekoliko bolj razredčili, kajti v tem primeru telo vendarle potrebuje več vode kot soli. To še posebno velja pozimi v
večjih višinah, kajti tam je zrak Izredno suh, največje izgube vode pa so z dihanjem.
V vsakem primeru je nekdanje zlato pravilo, da gornik ne pije, dokler ne pride na cilj, v načelu napačno in ga ne bi smeli v nobenem primeru priporočati.
OTROŠKI SANJSKI SVET
Pomembna navodila bi morali dati še glede prilagajanja na višino in obnašanja na višinah. Kot so dokazali zdravniki iz otroške bolnišnice v Salzburgu, je zmožnost prenašanja telesnih naporov do nadmorske višine najmanj 2000 metrov nespremenjena. V nadmorski višini 3000 metrov je že bistveno zmanjšana in doseže svojo normaio šele povprečno po treh dneh bivanja na tej višini. Hkrati je presojanje majhnega človeka, ki je na normalni nadmorski višini normalno, bistveno moteno: otroci se precenjujejo, to pa lahko pripelje do motenj srčnega utripa in do motenj v krvnem obtoku. Zato je treba še posebno otrokom priporočiti počasno prilagajanje na višino.
Popolnoma napačno je potovati ponoči z avtom pod gore in se potem z žičnicami takoj dvigniti na največje višine,-do katerih peljejo te naprave. To so za otroke izjemni napori. Pravilno je, da gremo prvi dan do višine kakšnih 1500 metrov, tam prenočimo, drugi dan pešačimo do višine kakšnih 2500 metrov in se nato šele tretji dan odločimo za vzpon na visoko goro. To bi iahko pomenilo, da je treba otroke voditi k doživljanjem gorž, vendar šele v pravi starosti, pri čemer je treba upoštevati izsledke in navodila medicinske znanosti in zdravnikov, prav tako pa je treba otroka za pot v gore pravilno motivirati. Le tako bo z veseljem in rad šel s starši v hribe. V nasprotnem primeru bo to zanj muka, ki je ne bo pozabil vse življenje.
Vse to bi seveda lahko povedali tudi z drugačnimi besedami.
Človeku, ki je obseden od gor&, se nenadoma zgodi, da postane še bolj obseden od drugih reči — in tako postane nenadoma čisto iz sebe, ko ugotovi, da se mu je zaradi naraščaja v družini čisto podrl njegov življenjski slog. Vendar se tak človek ne da: koliko ljudi vidimo po hribih, ki nosijo v posebnih nahrbtnikih svoj naraščaj — ata pravi nahrbtnik in mama nahrbtnik z živim tovorom — ali pa obratno. Do tukaj je seveda še vse v redu, kajti dokler se otrok nosi, je kar zadovoljen s takim hribovstvom. Ko pa postane pretežak in ko naj bi začel premagovati strmine z lastnimi nogami, se to marsikateremu otroku upre, ker ne razume, kaj vidita mama in ata v tem skalovju, v tej vročini in v tem dolgočasju. Edina možna reakcija na takšno mučenje je potem: »V hribe? Oh, ne, hvalal« Kajpada takšne reakcije niso nujno potrebne.
Gorništvo z otroki je seveda izkušnja, ki si jo lahko pridobi vsak količkaj izkušen planinec. Pri tem je pomembno, da ne deiamo velikih napak. Najprej morajo odrasli popolnoma pozabiti na to, kaj jih je do takrat gnalo v gore in kaj jih je spodbujalo, da so plezali na vrhove.
Otroci namreč nimajo nikakršnega estetskega občutka; lep razgled, zanimiva skala ali romantična planina jih niti malo ne gane, takšna pokrajina je zanje enaka katerikoli drugi, V zgodnji mladosti otroci tudi nimajo nobenega občutka, kaj pomeni stati na vrhu gore, kaj je to veličastna pot in kaj so to mogočni razgledi. Otroci imajo pač svoj lasten sanjski svet, svoj smisel za doživljanje. Imajo tudi neizčrpno energijo, absoluten smisel za gibanje in prav presenetljivo veliko željo po preprostem, kajti čisto vse bi želeli delati igraje.
Za majhne otroke vrh sploh ne more biti nikakršen cilj, saj je zanje pomembna le pot. Otroški cilji so usmerjeni v to, kaj vse se med potjo ponuja njihovim očem: na poti je nujno treba preplezati kakšno ograjo ali plot, v kristalno čist potok je treba vsaj pomočiti prst, mravljišča so karseda zanimiva, enako kot soteske z majhnimi slapovi in brzicami, seveda pa tudi podzemske jame ali spodmoli, za debelimi drevesi se je mogoče tako lepo skriti in prestrašiti mamo, skalni bloki sploh niso tako težavni za plezanje, seveda pa je velikansko veselje tekati skupaj z očkom za kozami in kravami. Ni treba posebej omenjati, da je za vse to treba veliko potrpljenja In premagovanja, da bi se popolnoma prilagodili otrokom. Če pri vsem tem ne pozabimo, da s takšnim ravnanjem poskušamo pri otrocih spodbuditi zanimanje in veselje do gorskega sveta, vse to sploh nI težko. Če hočemo biti pošteni, moramo priznati,
da je vzgojni proces vedno zasnovan na vzajemnosti, kajti tudi mi, mame In očetje, se učimo od otrok. To velja tudi za gorski svet in za hojo po njem: nepomembne skale in gorski pašniki, zavite stezice in soteske se nam pokažejo čisto v drugačni luči. Medtem ko smo do tedaj hodili mimo, ne da bi jih sploh opazili, postanejo zdaj pisani kamenčki v naravi, ob katerih se naši otroci počutijo prijetno — in mi z njimi. Kdo bi lahko zvečer še jadikoval, ker tisti dan ni stopil na vrh, kamor je imel namen priti, ko pa pred planinsko kočo naš otrok prijazno čeblja, kako lepo je bilo skakati s kamna na kamen, da smo prišli čez potok, kako ga sploh ni bilo niti malo strah, ko se je splazil v skrajni kot spodmola, kako pustolovsko je bilo plezati na razvejano drevo in poleg vsega še mnogo težavneje kot na umetno drevo pred domačim otroškim vrtcem, in kako zabavno je bilo, ko je oče stopil mimo kamna v potok, ki pa vendar ni bil tako mrzel, kot se je prvotno zdelo.
PUSTOLOVŠČINE_MED SKALAMI _
Otroci nas učijo popolnoma na novo odkrivati gorski svet, ki se kaže še v drugačnih barvah, kot smo ga bili do takrat navajeni gledati. Tako za nas kot za otroke je koristno, da pustimo novim raziskovalcem čimbolj proste roke. Ko bodo otroci odraščali, bodo tudi vrhovi dobili svojo moč in bodo vabili, kot so nas do takrat; takrat bodo tudi otroci hoteli tja, kjer se oblaki obešajo na stene in od koder pihajo ledeni vetrovi. Seveda pa je treba, ko pride čas za to, z njimi prenočiti v pravi planinski koči, v odročnem zavetišču, in zjutraj navsezgodaj vstati, da bi jih naučili, kako gorniki ne spijo do opoldneva. Gotovo so starši tedaj prav presenečeni, kako zdrž-Ijivl so lahko njihovi otroci, pri čemer pa morajo pomisliti na to, da ne bi smeli iti do njihovih skrajnih zmogljivosti. To velja tudi za prve korake v steno in skalo ali v ledišče in snežišče: z nekaj spodbudnimi besedami je mogoče premagati otrokov strah. Toda že pri prav skromnem plezanju je dobro in koristno otroka navezati na vrv — pa ne le zaradi varnosti, ampak tudi zato, da bi se mulček počutil kot pravi plezalec. Toda tudi na takih turah otroci določajo cilj; odločilna je njihova zdržljivost in pripravljenost na gorsko turo.
O vsem tem naj bi natančno premislili starši, preden bi se odločili za gorsko turo z majhnimi otroki. Še bolj kot za starejše velja za otroke: popolnoma zgrešen je izlet, če na njem trpimo, če se mučimo, če nismo sposobni dojemati lepot narave, če se bojimo.
V gore pa bi želeli iti zato, da bi se imeli lsP°-	(Mlltellungan OEAV) Z49
PLANINSKI VESTNIKM^^^^^^mm
POSKOČNICE NA MODRI ZVONČNICI
BOM ŠEL NA PLANINCE -Z MAJHNIMI KORAKI
HELENA GIACOMELLI
Ko si majhen, hodiš na majhne gore, na hribčke in planine. Ko si večji, se po-vzpneš na Triglav. Včasih greš že prej, preden se potegneš očetu čez glavo, na visoke gore.
Toda dokler meri očkov korak dva ali tri tvoje, še vedno ubiraš do planin krajše stezice. Tudi s prijatelji, kajti več oči več vidi, več nog prehodi Isto pot hitreje kot ene same.
» • *
Lepe so — travne bilke, na katerih so nanizane kapljice rose — biserna ogrlica, ki si jo je nadelo jutro. Lep je — gozd, ko se nenadoma razgrne meglena zavesa in se skoznjo razpršijo sončni žarki. Lepa je — dolina, potopljena v megleno jezero, iznad katerega se dvigajo strme stene gora. Lep je — moj, tvoj in Borutov korak po stezi, ki so ji vrata pajčevine noči. Ne vidiš jih, dokler se ne zapleteš vanje. Če si prvi na poti. Kam pa gremo tako 2godaj, ko drugi Še spijo?
Na izlet, v planine!
Planina pod Golico — hiše z velikimi, sončnimi okni za vsak dan in hišice iz pravljic z rožnatimi okenci za nedelje. Ceste, ki se kot kraki prijazne hobotnice raztezajo v gozdove. Tam, daleč in visoko, pa se skoraj dotika neba zeleni hrbet Golice. Malo pod vrhom, kjer se gozd prelije v travnato goljavo, pa čemi hišica. Za Janka in Metko, pa Andrejo in Mihca in ... za vse otroke, ki hočejo danes priti do nje. In potem, kajpak, še malo više, na rob grebena — In po njem do vrha gore, Golice.
Noge nič ne vprašajo, če smejo, noge kar rastejo. Nihče jih ne zaliva, pa se vendar čez noč potegnejo kot mamine rože. Zjutraj pa Jure ne more obuti goj-zarjev. Naj gre morda bos na Izlet? »Mama, čevlji so premajhni!« stoka, »2e spet? Saj sem ti komaj lani kupila nove!« vzdihne mama in gleda svojega fanta, kot da ne more razumeti, da je bil lani še Jurček, letos je pač Jure z ve-250 likiml nogami.
Tako kupita nove gojzarje. »Oh, kako so lepi!« jih ogleduje Jure z vseh strani, »podplati ne zijajo tako kot pri Jasninih.«
Že res, da podplati pri Jasninih gojzarjih včasih zazevajo kot lačna usta. Toda Jure, ki ni več Jurček, ne ve, da je Jasna v njih prehodila že ničkoliko steza, prebrodila ničkoliko voda in se povzpela že na ničkoliko visokih gora. Zato zdaj Jasna nima žuljev, Jure jih pa Ima, ker je čisto nove, lepe gojzarje obut za izlet na Golico. In tako pridno sedi, ko mu Jasna povezuje razbolele pete.
Gozd — z veje na vejo so napete strune pajčevin, na katere sončni žarki igrajo jutranji napev. Drobni koraki se spotikajo ob zgrbančene korenine dreves. Pašnik — steza je mehka zelena preproga, ki jo je stkala narava In vanjo nežno vpletla vzorec iz planinskih rož. Greben — steza se strmo vzpne in se položi na robu, ki se na drugi strani spet lomi v globino. Včasih je greben tako širok, da gresta lahko z Mihcem vštric, včasih se steza zoži in ti vodnik Mišo drži ravnotežje. Kadar pa je na grebenu prostora samo za tvojo nogo, moraš sam po njem, vodnik Mišo pa te varuje z vrvjo. Stena — nenadoma se steza ustavi ob navpični skalni gmoti. Od tu naprej je ni več, ker vodijo čez steno drugačne poti. Skoraj navpične so, da ležeš po njih po vseh štirih. Jeklene vrvi In klini varujejo na prepadnlh mestih. Tam, kjer tudi vrvi in klinov ni več, plezajo alpinisti.
Boštjan, Katja in Luka še ne hodijo po takih brezpotjih. Za njihove drobne korake so steze na Golico ravno pravšnje. Ampak tudi te poti in steze se niso same naredile, niso se same potegnile Čez pašnik in greben. Nekdo je uhodil stezo (nekoč, davno tega, najbrž pastir, ko je iskal za-lezlo drobnico ali lovec, ko je sledil gamsu). Se potem je nekdo posekal veje, ki so bile napoti, pobral odvečne kamne, zgladi! rogovilaste korenine, kjer so se pregosto razpredle čez stezo. In danes spet nekdo skrbi, da so gorske poti vedno varne. Ta NEKDO ni neviden, čeprav ga malokdaj vidimo pri delu. Ni le eden, več jih je. Vsako leto spomladi, ko sonce po-
bere zadnje zaplate snega z gora, prehodijo in pregledajo poti. Tudi ime imajo. Pravimo jim markaoisti.
—	Markacija je okrogla, pa bela in rdeča,
—	je rekel Jani.
—	In pot označuje, — je modrovala Petra. Boštjan pa je pristavil:
—	Te kam vodi.
—	Seveda pa moraš vedeti, kam si namenjen. Sicer se lahko zgodi, da greš po isti poti tja, od koder si prišel, — je dodala vodnica Lili. Katja pa je rekla:
—	Markacija je, ko imaš krogec na klobuku. — Mama ji je namreč sešila prikupen zelen klobuček in nanj prišila lepo markacijo.
—	Tako se res ne moreš izgubiti, ko jo imaš vedno pri sebi, — je bila resna Andreja, Mihec pa je rekel:
—	Ko greš v hribe, je na vsaki skali markacija.
—	No, prav vse skale niso belo-rdeče porisane, — je vskočila vodnica Marija,
—	markacija je pač navadno na križišču več poti in tudi tam, kjer bi v megli lahko zgrešil pravo pot In se izgubil.
—	Mi pa se ne moremo izgubiti, ker imamo markacijo In še Lili in Marijo, — je rekel Matjaž odločno.
Glej jih no, odkod so se le vzeie, korenine kcreninaste? Se malo prej jih ni bilo nikjer videti, zdaj pa se je Gregov čevelj zataknil v rogovilasto korenino in — kaj, in? Padel je, Grega, padel, podolgem in počez, na nos in na kolena. In to se je zgodilo prav njemu, ki vselej tako dobro gleda pod noge, da ne spregleda klobuča-ste gobe, ki se mu nasmiha izpod praproti. Zdaj je pa na tleh, vsem na očeh. še drevesa ob stezi se mu hudomušno hahljajo, da se tresejo tenke in debele veje, ko se držijo za trebuhe. On pa briše umazana kolena in nos in še drobno solzico v kotičku očesa, ki jo vidi (a tega nikomur ne pove) le vodnica Lili.
Rožic ne bom trgala, da bi venček spletala... ne, mi res ne trgamo planinskih rož. Samo gledamo jih. V maju bele narcise, ko jih boža tanki vetrič, modri clu-sijev svišč, zaspanček, ki se ves droban preriva med travo, in avrikelj ali ¡epi jeglič, ki rumeni v skalnih razpokah. Rože rastejo za vse nas. Najlepše so tam, kjer imajo svoje korenine, svoj dom. Če jih utrgaš in zapreš med štiri stene, ne morejo več šepetati z vetrom, se spogledovati s soncem, se umivati z jutranjo roso. Niso več tisto, kar so bile. In kar so —■ dehteč šopek v vazi narave.
Najmlajši družinski član naj bo mera za hitrost na gorski stezi
Steza se je postavila skoraj navpično, zdaj-zdaj nas bo krenila v nos. Grizemo kolena, požiramo strmino in zelo globoko dihamo. Na vrhu klanca se steza prevali čez travnato koleno, strmina se poleže, pod čevlji zaškrta droban pesek. V oči pljuskne val sonca. Pred nami je zrasla iz tal nova, še malce neurejena koča. Ni imela časa, da bi se za nas pražnje oblekla, sneg je predolgo ležal na pobočjih. Zato pa je v njej svetlo, domače.
Ljudje prihajajo in odhajajo, oskrbniki prinašajo vroč planinski čaj in nasmeh k mizi — od jutra do večera, iz dneva v dan, čez vse poletje. Zgodaj vstajajo, še preden najbolj zagnani planinec pogleda na uro, in skuhajo velik lonec čaja. Oskrbniki imajo radi gore in ljudi. Radi ti povedo o tem in onem: kateri veter prinaša slabo vreme, kateri oblak je nevihtni in kateri te bo samo opršil z dežjem. Poznajo tudi vse poti okrog koče in poti, ki vodijo
na vrhove — le vprašati jih moraš. * » *
Koče v planinah so zato, da ne tečeš na zadnji avtobus, kadar te noč lovi sredi poti. In tudi zato, da si odpočlješ od dolge hoje In pojšš malico, ki jo je skrbno pripravila mama, ter spiješ vroč čaj, ki ga doma sploh ne maraš, v koči pa je najboljši. Boljša je ie še kokta.
V koči navadno brenči, kot bi stopil v panj. V tak panj, kjer so se čebele spremenile v besede. Ko je bila pot najbolj strma, so jih planinci spravili v nahrbtnike (da so lahko globoko dihali) in so zdaj, ko so razvezah nahrbtnike, dobile besede peruti in brezglavo letajo od enega do drugega. Ko se utrudijo, poležejo po klopeh in tedaj se oglasi pesem. — Kadar je človek srečen, — pravi mama, — takrat ne potrebuje besed. Takrat molči ali si zapoje.
Vrh je, ko prideš do konca poti. Konec poti pa je, ko se ti nikamor več ne mudi. Ko lahko sedeš, odvežeš nahrbtnik in začneš jesti. Kruh v dolini nikoli tako slastno ne diši kot na vrhu. Toda včasih še ni pravi vrh, ko pojiš prvi sendvič in popiješ prvi sadni sok. Kajti naše majhne noge se morajo kdaj pa kdaj ustaviti tudi sredi poti. Da si odpo-čijejo in naberejo novih moči. Šele takrat, ko zavije steza mimo nepo-košenih senožeti, da vodnica Marija komaj vidi vse kuštrave glave iz trave, ko se hiše v dolini zmanjšajo v hišice, ko se z roko skoraj dotakneš puhastega oblačka, šele takrat si zares na vrhu. Na tvojem vrhu tvoje gore. ki je lahko tudi samo planina ali hribček.
* * *
Meja je — zelena grmičasta ograja med
našo in sosedovo hišo. Meja je — če se gremo »zemljo krast«, pa s kredo zarišeš in si ogradiš svoj kos zemlje. Meja je — ko si sosedi obrnejo hrbet in sezidajo visok, grd zid brez oken in vrat, pa se nikamor nič ne vidi. Ampak na Golici ni zidov, ni grmičaste ograje, pa tudi žice ni. Tam, na grebenu, so le beli mejni kamni in sonce, ki sije na obe strani gore, na našo in avstrijsko, enako prijazno in toplo.
Beli in tenki se vozijo oblaki čez vrh Golice. Gledaš oblake, te neutrudne popotnike, gledaš gore v daljavi in reke v ni-žavi, gledaš čez mejo na drugo stran in se pogovarjaš s prijatelji, Ze prej si vtisnil v planinsko izkaznico žig. Da bo mama vedela, kako visoko si bil — 1836 m. Vrh — je lahko travnat in širok, kot je vrh Golice,
—	je lahko skalnat in ošiljen, da trije ljudje komaj stojijo na njem, kot je vrh Kočne,
—	ima lahko na temenu tudi železen stolp, kot je na Triglavu.
Vsak vrh vsake gore pa ima svoje zgodbe, ki so njegova zgodovina.
Če z vrha Golice iztegneš roko, daleč, daleč pred seboj, se lahko dotakneš — Triglava.
če dolgo strmiš tja, kjer veriga gora podpira nebo, vidiš— Triglav. Če so se tvoje poti v hribe podaljšale čez pašnike do prvih skalnatih vrhov in, če si zrasel očetu do ramena in je tvoj korak tako trden kot njegov, boš tudi ti
šel, morda že jutri — na Triglav.
* * *
Ko prideš na Triglav, si najbolj visoko. Višje leti samo ptica. In avion.
Ko si najvišje, je dolina globoko pod teboj. Tako majhna je.
In temna, ker je sonce pri meni, na vrhu. Do vrha vodi veliko poti. Kako veš, katera je prava?
Vse so prave. Vse tiste, ki so označene. Pa če niso označene? Po takih plezajo alpinisti. Ko zrasteš, ko si velik In močan, potem si lahko tudi ti alpinist.
In če pride megla, pa ne vidiš markacije? Kako veš, kam?
Nekdo te prime za roko in skupaj najdeta pravo pot.
To ni nekdo, to sta Jasna ali Mišo ali Lili in Marija. Oni so vodniki in že vedo, kod in kam po pravi poti.
Tečem — za žogo, ker je okrogla in se kar naprej kotali po tleh.
Tečem — ko je ura sedem zvečer, pa sem Še vedno na dvorišču, čeprav mi je mama zabičala, da moram biti ob tej uri že doma.
Tečem — ker bi rad ujel včerajšnji dan, ko je sijalo sonce, danes pa dežuje. V dežju ne smem na dvorišče. In potem gledava skozi okno, dolgčas in jaz, in se kislo drživa.
Teče — studenec s planine. Kar naenkrat zažubori izpod skale, da nastaviš dlan in se odžejaš s hladno vodo.
Jaz pa — nikoli ne tečem s planine. Na stezi so kamni in vegaste korenine, lahko bi se spotaknil in padel. Raje hodim počasi in si utrgam gozdno jagodo ali borovnico. Ko pa pridem na travnik, si zaigram poskočnico na modri zvončnici.
Kar naenkrat je bil med nami. Nihče ni videl, odkod se je pritepel, iz katere špranje je pripihal, veter nagajivi. Najprej je tenko zašumelo, kot bi Grega našobil ustnice za žvižg. Potem je vzva-lovila trava, kot bi mama pogladrla Jurč-
kove kužtrave lase, nato pa je začel veter prevračati kozolce okrog nas: vodniku Vinku je odvezal majico z nahrbtnika in jo zalučal čez mejo na drugo stran; Petru je snel klobuček z glave in ga, še sreča, vrgel Borutu v naročje; brcal nas je v noge in roke, nam mašil ušesa in mešal besede, da Katja ni razumela, kaj bi Ji rada povedala Mojca In je Franci hotel prevpiti veter — on pa je pometal z nami, kot da mu ni všeč, da se še obiramo na vrhu.
Pa bo le treba v dolino! Ne samo zaradi vetra, tudi zato, ker je na vrhu Golice pač konec neke poti. Višje ne moreš, samo navzdol greš še lahko. V dolino. Na koncu doline, pravzaprav na koncu ceste, kjer se ustavi avtobus, je tvoj dom. Skozi okno že nestrpno pogledujejo mamica, očka in bratec ali sestrica, kdaj se boš prikazal na robu dvorišča. Počasi hodiš, noge so težke, utrujen si od dolge poti. Toda v nahrbtniku nosiš vonj gozdov in pašnikov in ceio košček sonca si spravil v žep. Majhen je kot kocka sladkorja, da si z njo posladkaš puste in deževne dni.
Nekega dne pa, ko ti bo sonce igrivo pomežlknilo In bo nebo modro kot morje, boš šel spet na pot. Na nove planine in vrhove. Toliko jih je še, ki jih želiš spoznati!
Dojenčki v visokogorju
Sredi lanskega avgusta Je francoski tlak na dolgo In na Široko poročal o poskusu poll-skege zakonskega para Andrzeja In Ellaabeth Kowalczyk, da bi s pleza Is na vrti Mont Blanca (4907 nt) a svojim sinom Jean-Jacquesom, čeprav Je bil star koma) dva leti. Poskus so preprečili v koči Tele Rousse (3167 m), potem ko J s prišla »gendarmerle de haute montagne«, pobrala olroka In njegovo mamo, ju spravila v helikopter ter Ju odpeljala v Chamonbr.
Ta poleza mladih staršev Je bila vsekakor nespametna, vendar ne čisto Izvirna In torej ne čisto nova. Natančni gorski statistiki so zabeležili otroški višinski rekord, h kateremu sta pripomogla Japonsko-francoska starša Ta-kashl In Fredarlqua Ozakl, ko sta 12. novembra 1985 splezala na laland Paak (6189 m) v Himalaji s avojlm sinom Makotom na ramah, čeprav je bil star šete eno leto. To pa je le eden od takih otroških rekordov. Poznega julijskega dne leta 1972 Je Angležinja dr. Margaret Stanslleld prišla v Hlndu-kušu na območje dolina Munjan do višina 4725 metrov skupaj a svojo hčerko Eather, ki Je bila takrat stara komaj pat mesecev. Eks-pedlcljska zdravnica je to komentirala tako, naj bi se olrok čimprej navadil na tako višino, kjer telo proizvaja bistveno več rdečih krvničk kol v dolinah, zalo bo tudi pozneje bolje prekrvavljeno. Seveda pa je treba vedeti, da Je višina lahko karseda nevarna celo za neprilagojenega odraslega človeka, kaj Šeia za olroka aH celo za dojenčka. Takšni »poskusi« so po mnenju veČine zdravnikov nespametni — prav tako kot nošnla prav majhnih otrok v naše vlaoke goro, kjer jim grozijo vsakršna nevarnosti, od take poti pa nimajo nič.
DRŽAVNO PRVENSTVO V ŠPORTNEM PLEZANJU OSP '88
TEKMA Z REZULTATI IN ZMAGOVALCI
TOMO CESEN
Športno plezanje nam — na srečo — dopušča vse tiste elemente, ki so pri drugih športih njihov sestavni del — publiko in prisotnost medijev. Tekmovanja so samo logična posledica te plezalske dejavnosti v kratkih in dobro zavarovanih stenah, kjer tveganja in nevarnosti praktično ni. Prva tekmovanja v Jugoslaviji, ki so jih pripravili v sosednji Hrvatski, so bila na žalost slabo izpeljan poskus, kako bi na ta način prodrli med širše ljudske množice. Nima namreč posebnega pomena prirejati tekme (ki poleg ogromno dela zahtevajo tudi precej denarja) samo za plezalce same oziroma za publiko, ki se tudi sama ukvarja s plezanjem. Z organizacijo prvega tekmovanja v Sloveniji pa smo v Kranju pokazali, da je celotno zadevo mogoče izpeljati povsem drugače. Veliko časa je bilo porabljenega predvsem pri oblikovanju tekmovalnih pravil: tekmovalci morajo biti namreč pred začetkom tekmovanja točno seznanjeni s
pravili, ki morajo biti jasna, predvsem pa med tekmovanjem za vse enaka.
V	Ospu sva s Srečom Rehbergerjem pripravila po tri smeri za obe konkurenci. Prijavilo se je presenetljivo veliko tekmovalcev (42 moških in 18 žensk), kar kaže na to, da plezalci (čeprav tega niso bili navajeni) niso proti neposrednim preizkušnjam.
Prva smer za fante je bila visoka dobrih 16 metrov in pol, ocenjena pa s Vil +. Izmed 42 tekmovalcev je vrh smeri dosegla trinajsterica. Omeniti velja, da so vse smeri plezali NA POGLED, kar pomeni, da nobene od njih niso poznali od prej.
Dekleta so Imela prvi dan pred seboj 20,88 metra visoko smer z oceno VI. Od 18 tekmovalk jih je enajst splezalo do vrha,
V	sobotno polfinale se je uvrstila najboljša trideseterica pri moških in najboljša pet-najsterica pri ženskah. Rezultat je bila dosežena višina, ki so jo sodniki na vrvi ob smeri izmerili do centimetra natančno. Polfinalna smer pri moških (16,86 m) je 253
imela oceno VIII. Od vseh trideset tekmovalcev so konec smeri dosegli le trije. Ženske so imele nekoliko krajšo smer kot prvi dan (14,79 m), bita pa je za malenkost težja kot prva. Vrh je dosegla deseterica. Finalni obračun v nedeljo je bil le za deset najboljših pri fantih in za prav toliko deklet. Vrstni red po dveh dnevih smo oblikovali tako, da smo vsakemu sešteli dosežene višine iz obeh smeri. Finalne smeri so bife precej težje od kvalifikacijskih. S Srečom sva menila, da je bolje, da smer ne prepleza v celoti nihče, kot pa da Imamo več plezalcev z istim rezultatom.
Moška finalna smer je bila visoka 16 metrov in pol, ocena pa IX—. Več kot polovico smeri sta preplezala samo dva in do odločitve med njima je prišlo na ključnem mestu kakšne tri metre pred koncem. Pri ženskah je bilo nekoliko drugače. Smer je bila visoka 16,62 m, ocena pa nekoliko več kot VII. Vse finalistke so prišle vsaj do polovice, zadnji previsni de! pa je potem dokončno opravil selekcijo. Za večino plezalcev je bila to njihova prva tekma in zaradi treme so nekateri naredili napake, ki jih sicer ne bi. Prestopi čez črto, ki je pomenila mejo smeri, so bili sicer redki, vendar so se nekateri težko sprijaznili z napako. Toda tekma je tekma, pravila pa so za vsakega enaka. Odmevi na tekmovanje v Ospu (tako tekmovalcev kot tudi gledalcev) so bili sko-
Sotfnlki na vrvi ob smeri so do centimetra natančno Izmerili doseženo višino (zgoraj) — tudi pri zmagovalcu Viliju Gučku (spadaj)
Foto: Srdjan Zivulovič
raj brez izjeme zelo ugodni. Hvala, zelo iepol
Naj k temu dodam še svoj komentar: nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še bolje. Upajmo, da bomo prihodnje ieto ponovno sestaviti tekmovanje, najmanj na ravni tega letošnjega. Vsem tistim samozadovoljnim teoretikom, ki imajo še vse polno idej, pa svetujem, da si čimprej Izberejo eno Izmed njih in jo kar najhitreje uresničijo. Če si jih bodo izmišljevali še naprej, jih ne bo poslušal nihče več.
REZULTATI
Moški; 1. Vili Guček (AO Trbovlje) 47,4;
2.	Tadej Slabe {AO Ljubljana Matica) 47,0;
3.	Metod Skarja (AO Mengeš) 40,2; 4, Marko Lukič (AO TAM Maribor) 39,5; 5. Rok Kovač (Akademski AO) 39,5; 6. Uroš Grilc (AO Črnuče) 37,7; 7. Sašo Prosenjak (AO TAM Maribor) 36,8; 8. Silvo Babič (AO TAM Maribor) 36,4; 9. Mirko Kranjc (AO Črnuče} 36,1; 10. Igor Jamnikar (AO Ljubljana Matica) 35,8.
Ženske: 1. Simona Skarja (AO Mengeš) 51,6; 2. Ines Božič (Obalni AO Koper) 51,5; 3, Jelka Tajnik (AO Ravne) 50,5;
4.	Betka Gaiičič (AO Skofja Loka) 50,4;
5.	Marija Stremfeij (AO Kranj) 49,5; 6. Marjeta Tomšič (AO Ljubljana Matica) 49,3; 7. Nuša Romih {AO Tržič) 49,3; 8. Metka Lukančič (AO Trbovlje) 49,0; 9. Mojca Oblak (AO Vrhnika) 48,5; 10. Maja Krajnik (AO škofja Loka) 48,3.
Tekmovalna pravila (uskladena s pravili UIAA)_
za tekmovanje v športnem plezanju Osp 88 (22.-24. april 1988)
1.	Tekmovalci čakajo na nastop v izolacijski coni, od koder ne morejo (in tudi ne smejo) spremljati tekmovanja. Lahko so v spremstvu osebe, ki jo sami izberejo, vendar pa se mora ta oseba ravnati po istih pravilih v izolacijski coni kot vsi ostali tekmovalci,
2.	Organizator pokliče tekmovalca v t. i. tranzitni prostor v trenutku, ko tekmovalec pred njim stoji pod smerjo. V tem prostoru se tekmovalec pripravi na svoj nastop (obuje, natakne plezalni pas Itd,), ne sme pa spremljati tekmovanja. V nasprotnem primeru je diskvalificiran.
3.	Po prihodu pod smer ima tekmovalec dve minuti časa za ogled smeri. Po preteku dveh minut se prične meriti čas, ki je na voljo za plezanje {npr. 10 minut, sicer pa odvisno od dolžine in težave smeri). Seveda nI nujno, da tekmovalec takoj prične, vendar se preostali čas izteka v njegovo škodo. Če tekmovalec
prične pred iztekom dveh minut, se začne meriti čas, ki je na voljo za plezanje {torej 10 minut) v trenutku, ko druga noga zapusti tla oziroma črto, ki označuje 0 (nič) metrov.
4.	Smeri so označene in zavarovane s svedrovci. Kompleti so že vpeti v kline, vrv pa je že vpeta v prvi svedrovec.
5.	Varujoči je določen s strani organizatorja in varuje pravilno — torej z lokom (tako, da vrv nI vpeta) in ves čas spremlja vzpon.
6.	Tekmovalec pleza NA POGLED in v trenutku, ko vrv obremeni ali pade ali z roko-nogo oziroma z drugim delom telesa prestopi črto ali se prime za komplet ali se vrne na tla, nastop konča. Kot rezultat šteje najvišje dosežena točka, ki jo je dosegel pred tem.
7.	Tekmovalec mora vpeti vse komplete, s tem da je prvi svedrovec že vpet. Če tekmovalec z najnižjim delom telesa prekorači višino svedrovca in vrv še ni vpel, je diskvalificiran!
8.	Med nastopom lahko tekmovalec pleza tudi navzdol, vendar se ne sme vrniti na tla. Ponoven dotik tal oziroma prehod pod črto, ki označuje 0 (nič) metrov, pomeni padec.
9.	Po preteku časa, ki je tekmovalcu na voljo za njegov nastop (torej 10 minut), sodnik zapiska in prekine vzpon — šteje najvišje doseženo mesto. Glede na potek
Ines Boiiievl Je za Jas uila zmaga
plezanja žirija opozori tekmovalca, da se mu izteka čas, ki je namenjen za njegov nastop.
10.	Zadnji svedrovec oziroma sidrišče z verigo, ki predstavlja cilj, je dobro označeno in zanj se je dovoljeno prijeti. Cilj je dosežen (in s tem smer preplezana v celoti), ko se tekmovalec dotakne verige (ni nujno torej, da verigo prime).
11.	Ce tekmovalec med plezanjem z roko ali nogo oziroma z drugim delom telesa prekorači Črto, se vzpon prekine in šteje dosežena višina pred tem.
12.	Ura se zaustavi v trenutku padca, obremenitve vrvi, če tekmovalec prekorači črto, če se prime za komplet ali če se vrne na tla, čas sicer ne vpliva na rezultat, vendar se ura zaustavi, da žirija uradno potrdi, da je bil vzpon opravljen v okviru dovoljenega časa.
13.	Sodnik(-i) na vrvi spremlja(-jo) vzpon molče in izmerijo najvišje doseženo točko, k! je lahko dosežena tudi s skokom. Višina se izmeri do centimetra natančno.
14.	Varujoči OBVEZNO pregleda vozel, s katerim se je tekmovalec navezal. Trema in zmedenost bi lahko povzročila nesrečo.
15.	Vsak tekmovalec lahko pleza z opremo po lastnem izboru (plezalntki, plezalni pas, vrečka z magnezijo), vendar mora (plezalni pas) ustrezati tehničnim zahtevam in normam UiAA. Dolžan pa je uporabiti plezalno vrv in majico s štartno številko, ki jo preskrbi organizator.
16.	Na vsake toliko tekmovalcev (o pogostosti odloča žirija) smer očistita magnezija sodnika na vrvi.
17.	Vsak tekmovalec tekmuje na svojo odgovornost.
18.	Pritožbe žiriji so možne v pisni obliki v roku 30 minut po koncu tekmovanja oziroma tekmovalnega dne.
Vodja tekmovanja: Tomo Česen
SPONZORJI
Finančna pomoč: Komisija za alpinizem PZS; Slovenijašport, Ljubljana; TOP, Portorož; LB, Temeljna banka Gorenjske; ZTKO Kranj; Skupščina občine Kranj; Planinsko društvo Kranj; Alpetour, DO Turistična agencija Skofja Loka; Iskra Kiber-netika; Sava, Kranj; IBI, Kranj; Zavarovalna skupnost Triglav, Kranj; Kokra, Kranj. Materialna pomoč: Avventura, Trst; Papi Šport, Opčine; Iskra Delta, Ljubljana; Av-totehna, TOZD Zastopstva Bosch; Pletenina, Ljubljana; Radenska, Radenci; Union, Ljubljana; Fructal, Ajdovščina; Gorenjski sejem, Kranj; MfP, Nova Gorica; Planika, Kranj; Iskra Elektro zveze-Stegne, Ljubljana; Lorbek, Izola; Globočnik, Tržič.
KONČALA SE JE ENA POT, ZAČENJA SE KAKŠNA DRUGA
NA NAJVIŠJEM VRHU AVSTRALIJE
VIKI GROŠELJ
Pot po najvišjih vrhovih celin me je končno pripeljala tudi v Avstralijo: najbolj oddaljena in najmanjša celina, najnižji in najlažje dostopen vrh. Pa morda prav zato tako lep in polno doživet. Za mano so dnevi načrtovanj, zbiranja podatkov in čakanja na vlzo. Za mano je petdeset ur letenja z letalom, več kot en dan v eno smer in prav toliko nazaj. Še vedno sem prepoln vtisov, ki jih je vame nasula ta svojska dežela. Sydney s svojo bleščečo opero, ki z drznimi loki okamenelih belih jader sega v enaindvajseto stoletje, s svojim blagim podnebjem, tako prijetnim, da dobiš občutek, da v tem mestu ni hudo biti brezdomec. Pa še trava v parkih je tako mehka! In potem dežela sama s svojimi krvavimi evkaliptusi, z ljubkimi koalami, z modrim morjem In visokimi valovi, po katerih drsijo surfarji, s črnimi labodi in prečudovitim kljunačem, brez katerega Darwin ne bi imel dokaza za razvoj vrst, s puščavo, s krokodili In bajnimi bogataši, z Ayers rocks, brez katerih ne bi vedeli, kje se je rodil Mesec, z rjavim ljudstvom in njegovim bumerangom, ki je silno slavje ob letošnji dvestoletnici razglasilo za svo) dan žalovanja, s širokimi cestami, kjer se vozi po levi, in s peščenimi plažami, kjer lahko tečeš v neskončnost in vpiješ življenju.
čarobna in nenavadna: z ljudmi, ki živijo na njenih robovih, z gorami, po katerih je nemogoče plezati. Pa ne zato, ker bi bile pretežavne, ampak zato, ker so preveč položne.
SPREHOD NA DOBRIH 2000 METROV__
Mount Kosclosko leži na jugovzhodu, nekje na polovici poti med Sydneyem in Melbournom. S svojimi 2226 metri je najvišji vrh Snežnih gora In s tem tudi vse Avstralije.
Udoben avtobus te iz Sydneya v približno desetih urah pripelje skozi Canberro In Coomo do vasi Thredbo ki je s svojimi 1300 višinskimi metri najboljše izhodišče za vzpon na vrh. Naselje je tudi najbolj znano zimsko športno središče — nekakšna avstralska Kranjska gora. Dokaj obilne snežne padavine omogočajo izvrstno smuko od maja do septembra. Smučarske
Vik) Grošelj: Na tej točki se moja pot po najvišjih vrhovih celin končuje in začenja se kakšna druga
proge so Izsekali skozi gozdove mogočnih evkaliptusov, ki obraščajo spodnji del planote.
Januarja, v času najhujšega poletja, o snegu ni bilo sledu. Sonce je divje žgalo. Opustila sva misel, da bi v tako hudi vročini hodila navzgor, in naredila načrt, da se bova z zadnjo žičnico odpeljala do roba planote in v iztekajočem se dnevu, ko vročina vsaj malo popusti, nadaljevala hojo proti vrhu, tam nekje prenočila in se potem zgodaj zjutraj, ko še ne bo prevroče, spustila nazaj v dolino. Skoraj do petih se hladiva v bazenu bližnjega hotela, potem pa vzameva nahrbtnika in se s sedežnico odpeljeva navzgor. Samo v treh dneh sem se v Avstraliji vozil z letalom, taksijem, ladjo, avtobusom, s podzemno železnico, s premičnimi stopnicami, z dvigalom in žičnico. Spet nekaj za zadovoljitev mojih otroških sanjarij! Peš hoja zadnje metre do vrha se mi bo prav prilegla. Dvajset minut traja vožnja do višine 1300 metrov. Planota, ki se na tej višini začne, je posejana s skalami nenavadnih oblik In zelenimi tratami, polnimi cvetja. Od tu do vrha je dve url prijetne hoje in tri sto višinskih metrov se morava dvigniti.
Ko prestopiva majhen potok, stopiva na kovinsko mrežo, ki Jo uporabljajo za hojo proti vrhu. široka je do dva metra In pritrjena na 20 do 30 centimetrov visoke železne opore. Trava in druge rastline pod njo nemoteno rastejo in nihče ne gazi po njih. Avstralci zelo skrbijo za svojo pokrajino. Včasih pa jih ta skrb vseeno pripelje do skrajnosti.
Okolica me zelo pritegne. Skale so poraščene z zelenimi krpami lišajev, ki sredi trat, polnih belega cvetja, delujejo nekam nezemeljsko, kot da niso od tod. Preko vsega pa železna pot k najvišjemu vrhu pete celine. Občutki, ki me preplavljajo, so povsem podobni tistim z drugih naj-
višjih vrhov kontinentov. Čeprav je tu vse le prijeten sprehod, nič ne zmanjšuje njegove pomembnosti.
NAJVIŠJA NA NAJMANJŠI CELINI
Po uri hoje se vrh že prikaže. Zaobljena zelena kupola, za spoznanje višja od okoliških, Se pred mrakom jo bova zlahka dosegla.
Spust v dolino, pa spet navzgor, Železna pot mehko teče prek valovitega pobočja. Prav zanima pa me, kako bi se počutil na njej, če bi prihrumela nevihta in bi začelo tu zgoraj treskati. Pol ure pred vrhom se takšna pot neha; od tod naprej jo še gradijo. Čeprav me je zaradi zanimivosti in domiselnosti kar nekako pritegnila, sem vendarle vesel, da je zadnje metre ne bo. Preden prideva v zadnje sedelce pred vrhom, zagledava na levi Coopatambo, najvišje avstralsko le-deniško jezerce. Tako ljubko je, da skleneva na povratku prenočiti ob njem. Sonce izgublja moč. Na sedlu sva. Z druge strani je včasih do sem vodila cesta, ki pa so jo v skrbi za neokrnjeno naravo opustili. Po lesenih, zaprodenih stopničkah se vzpenjava naravnost navzgor. Vznemirjenje raste. Še zadnji metri — in na najvišjem vrhu najmanjše celine na svetu sva. Spet se mi je uresničil eden od velikih ciljev. Daleč segajo pogled In misli. Tu, na tej točki, se moja pot po najvišjih vrhovih celin končuje in začenja se kakšna druga. Sele tu, ra tem vrhu, dobiš občutek, kako prostrane so avstralske Snežne gore, Ogledujem si to očarljivo naravo s pridržanim dihom, vedno znova presenečen in začuden nad osupljivo lepoto našega planeta.
Mogoče bi vsaj za spoznanje drugače živeli na njem, če ne bi bila za večino ljudi ta skrivnostno čudna lepota Zemlje nekaj samo po sebi umevnega, nekaj, kar je tu samo zato, da zadovolji njihova materialna stremljenja in rekreacijske potrebe. Kot da bi bile čarobne obale morja 257
LEDENIK ODKRIVA RADIOAKTIVNOST
Ko prestopiva majhen potok, stopiva na kovinsko mrežo, po kateri Je treba hoditi skoraj do vrha
in njegove globine zato, da plavamo in se sončimo, gore pa zato, da plezamo in smučamo po njih!
KAJ JE ZA ZADNJIM GREBENOM?__
Tik pod vrhom je spominska plošča Paulu Edmondu Strzeieckemu, ki je 15. februarja 1840 prvi stopil na vrh gore. Sem gor se je kot kartograf povzpel iz doline reke Murray. Vrh ga je spominjal na krakovsko grobnico poljskemu junaku Tadeu-szu Kosciusku in zato ga je poimenoval po njem.
Ura je osem in svetloba je najlepša. Somrak. Obrisi skal na okoliških gorah so ostro zarisani na večernem nebu. Fotografiram kot obseden. Moje sanje spet postajajo resnica. Nekje daleč na severozahodu je Evropa. Doma je ura šele deset dopoldne.
Ko naju začne veter rahlo mraziti, se posloviva od vršne piramide. Mrači se že, ko na sedelcu malo proč od poti postaviva šotor. V zraku se nenadoma pojavi ogromno vešč, ki jih veter v velikih valovih nosi čez greben proti zadnjim ostankom rdeče svetlobe na zahodu. Hitro se vseliva in utoneva v miren in sproščen spanec.
Še en dan se je končal. Neponovljiv kot vsi drugi v življenju. Vendar je bil ta ves mehak, blag in svetel od zelenih grebenov avstralskega višavja, ki se dvigajo drug za drugim prav tja do obzorja. Kaj je za zadnjim? Jutri grem in pogledam.
Takoj po nesreči v jedrski elektrarni Černobil so znanstveniki univerze v Innsbruc-ku pričeli s skrbnimi, načrtnimi raziskavami ugotavljati stopnjo okuženosti posameznih okolij. Med drugim so si ogledovali tudi razmere na štirih ledenikih v Oetztalskih, Stubajskih in Zillertalskih Alpah med 1800 in 2700 metri nadmorske višine. Ogledali so si tako kopno v dolinah kakor tudi neposredno okolico ledenikov in fim* na ledenikih. Analize in meritve so pokazale, da nevarnost za zdravje v visokogorju nI presegala tiste, ki je prežala na ljudi in živali v dolinah.
Opazovanja so opravili že takoj, leta 1986, in z rezultati javno seznanjali tudi planince. Ti so opozorila lahko prebrali na oglasnih deskah v kočah. Seveda pa so raziskave pokazale tudi različne možnosti okuženja iz zraka in vode Snežnica in nasploh voda, prihajajoča z ledenikov, je bita zdravju neprimerno bolj nevarna, okužena je še danes, čeprav je jakost sevanja zelo padla in še zdaleč ne presega avstrijskih predpisov. Slednji dopuščajo kot najvišjo zgornjo mejo 244 Bq za liter vode, medtem ko je stvarna vrednost 1,4 Bq, kar je preprosto zanemarljivo. No, meritve so pokazale, da so nas Ame-rikanci in Sovjeti ter kasneje Angleži krepko zastrupljali že mnogo prej, le da tega nismo vedeti niti nismo imeli objektivnih podatkov. Firn in led pa sta nepodkupljiva pričevalca dogajanj, zato vemo, da Černobil, okrog katerega smo (upravičeno) gnali toliko hrupa, ni bil hujši od posledic eksplozij atomskih bomb pred desetletji, saj so tudi izvidi iz plasti, ki sodijo k letu 1963, povsem podobni. Poskusi so okužili ves planet, nekje bolj, drugod manj. Po letu 1963 je okuževanje popustilo, znova ga ledeniški firn kaže v povečanem obsegu v začetku sedemdesetih let, ko so z atomskimi poskusi pričeli Francozi in Kitajci. Očitno je presneto prav, da sedaj poskuse opravljajo pod zemljo; prav gotovo pa tudi to ni preveč dobro, ker se bodo posledice še pokazale Analizo stanja so raziskovalci, med njimi tudi z Medicinsko-fizikalnega instituta univerze v Innsbrucku, opravili s pomočjo vzorcev, ki so jih vzeli z vrtinami na le-
' Pri nas spomladanskemu, debeiozrnatemu snegu neustrezno pravimo firn namesto srenec. Raziika je v starosti in zrnatosti, saj srenec poleti skopni, medtem ko se iirn — pri nas mu po domače pravimo zeleni sneg — v visokogorju ohranja iz leta v leto in se približno v sedmih letih spremeni v ledeniški led.
deniškem firnu. Leta 1986 jih je bilo 55, lani pa 215. Pokazalo se je, da radioaktivno sevanje naglo ugaša oziroma da se s privrhnjih plasti seli v notranjost in oku-žuje tudi trdne snovi in umazanijo, ki jo s seboj nosi ledenik.
V zaključku svojega prispevka Radioaktive Ablagerungen im Gietscherfirn (v OEAV-Mitteiiungen 2/88, str. 12. 13) pravita avtorja dr. H, Eisner in univ. prof. dr. W. Ambach približno naslednje: Zaradi nesreče v jedrski elektrarni Černobil 30. 4. 1986 so jedrski odpadki približno enako močno okužili ledeniški firn, kot so ga popreje prizadeli poskusi z jedrskimi bombami. Pokazalo se je, kako pomembno je, če imajo ljudje na voljo merilne priprave, da ob polomijah v jedrskih elektrarnah in siceršnjih nezaželenih sevanjih lahko nemudoma ukrepajo. K raziskavam je bistveno pripomogla Avstrijska akademija znanosti.
Priredil P. Segula
GORE IN GORNIŠTVO NA ANTARKTIKI
DELA JE ZA DESETLETJA
Nad ledenim oklepom povprečne debeline 3000 metrov, ki pokriva antarktični kontinent (98 %), se vzpenjajo Številna pogorja z neštetimi neznanimi In še neosvojenimi gorami. VeČina teh špikov je fotografiranih od zgoraj, iz letala, spodaj pa še ni bilo nikogar, da bi pogledal navzgor in izmeril pravo višino. 2e to dejstvo je dovolj dražljivo, mamljivo in vabljivo: za pustolovce, za vse tiste, ki hočejo In znajo tvegati. Iskalci divjega in prvobitnega sveta bodo na Antarktiki našli in okusili najbolj ekstrem-ne bivanjske razmere: absolutno samoto, temperaturo, ki se redkokdaj dvigne nad — 20° C in mrzle zračne tokove, ki vejejo od južnega tečaja na vse strani in se večkrat spremene v viharje z močjo 300 kilometrov na uro.
Mogočne gorske verige se vlečejo vzdolž antarktičnih obal; začenjajo se na Palmer-jevem polotoku, to je na tistem delu celine, ki je najbližji Ognjeni zemlji na koncu Južne Amerike. Največja gorska skupina je Transantarktično pogorje, veličastna veriga neraziskanih štiritisočakov, ki se v 3200 kilometrov dolgem loku prečno zajeda v celino. Najvišje antarktične gore leže v pogorju Ellsworth. Poglejmo najbolj markantne vrhove: Mt. Vinson (4895 m), najvišji vrh Antarktike; odprave zadnjih dveh let so mu z natančnejšim merjenjem znižale prejšnjo višino
5139 m; Mt. Tyree (4845 m), Mt. Shinn (4801 m), Mt. Gardener (4886 m), Mt. Naomi Uemura (4650 m), Mt. Epperly (4602 m). To najvišjo verigo jB iz letala opazil pilot Lincoln M. Ellsworth leta 1935, toda posamezne vrhove so identificirali šele leta 1957 v okviru znanstvenega raziskovanja Antarktike, ki je bilo vključeno v program mednarodnega geofizikalnega leta. Zgodovina gorništva na Antarktiki se je začela leta 1908, ko so se člani Shackle-tonove odprave povzpeli marca meseca na 3795 metrov visoko goro in aktivni vulkan Mt. Erebus. Zaradi ozeblin so morali enemu udeležencu tega prvenstvenega vzpona kar na Antarktiki amputirati del prstov na nogi. Vzpon na Erebus so leta 1911 ponovili nekateri udeleženci nesrečne Scottove ekspediclje na Južni tečaj. Na vrh so prišli v Času, ko je Scott še prodira! proti tečaju. Zatem je gorništvo na Antarktiki zamrlo, šele po drugi svetovni vojni so obalne gorske verige raziskovali Argentinci, Či-lenci in Novozelandčani. (Med to pionirsko skupino alpinistov je bil tudi naš argentinski rojak Dinko Bertoncel); op, J. 9.)
Decembra 1966 je ameriška mornarica prepeljala deset najboljših ameriških alpinistov do vznožja pogorja Ellsworth. Njihova nalaga je bila raziskati možnosti vzpona na najvišjo goro. Delali so pod srečno zvezdo, pravimo alpinisti. Kot prvi ljudje so se povzpeli na najvišji vrh šeste celine In še na Štiri najvišje sosednje gore skupine Ellsworth. V naslednjih letih je pri znanstvenih odpravah sodelovalo nekaj svetovno znanih alpinistov, med njimi Ed Hillary in Walter Bonatti. Sposobnost vriniti se v kakšno znanstveno odpravo je bila in je še za alpiniste edina možnost za plezanje po antarktičnih gorah. Zasebni poskusi In skrite sanje o neznanih vrhovih so propadli pri največji težavi, kako sploh priti na Antarktiko. Države antarktičnega kluba, ki so si razkosale Antarktiko po vplivnih območjih, so imele predvsem strateške cilje (iskanje in izkoriščanje podzemeljskega bogastva). Alpinisti so takim znanstveno obarvanim akcijam le v napoto. Vse države antarktičnega kluba se na vso moč branijo gornikov In zasebnega turizma tudi zato, ker so pogoste reševalne akcije izredno tvegane in zelo drage. Leta 1983 sta ameriška milijonarja Dick Bass In Prane Wells organizirala prvo privatno gorniško odpravo na Antarktiko. Najeli so predelano letalo DC-3, pilotira! pa je danes najuspešnejši in najbolj iskani pilot Giles Kershaw. Prepeljal jih je do vznožja pogorja Ellsworth, člani odprave pa so se kot tretji povzpeli na najvišjo goro Mt. Vinson (drugi pristop je uspel dvema znanstvenikoma leta 1979).	259
Ta odprava je opogumila naslednja zasebna potovanja k antarktičnim goram. Vse take pustolovščine imajo nekaj stan-darnih izhodišč', edini zasebni prevoznik je (zaenkrat) Giles Kershaw s svojim DC-3, cena prevoza je vrtoglavo visoka, izhodišče je na letališču Punta Arenas na najjužnejšem koncu Čiia, vmesno oskrbo z gorivom pa ima organizirano v eni izmed čilenskih baz na Palmerjevem polotoku.
Raziskovanje gora Antarktike in vzponi na tamkajšnje najvišje vrhove bodo Še dolga desetletja poseben izziv in atrakcija.
(Po podatkih Iz Švicarske revija Dle Alpen priredil Janez Bizjak)
V CENTRALNIH ALPAH JE TREBA BITI VEDNO NADVSE PREVIDEN
POLETNI PLAZOVI
PAVLE SEGULA
Naslov tega prispevka bi pravzaprav morali nekoliko posplošiti; gre pač za to, da moramo računati s plazovi — bodisi snežnimi, bodisi ledenimi — v vseh tistih gorstvih, ki jih tudi poleti pokriva sneg. To pomeni, da bi morali o tem razmišljati vsi naši gorniki in alpinisti, ki zahajajo v ledeniške gore kjerkoli po svetu, še posebej pa organizatorji vodenih izletov. Slednji imajo namreč opravka z gorniki, ki so o teh problemih manj poučeni, za nameček pa se podajajo na vrhove v večjih skupinah, kar bi ob spletu neugodnih okoliščin moglo privesti do velikih, množičnih nesreč. Mont Blanc du Tacul Je vabljiv, hitro dosegljiv štlritisočak nad Chamonixom. Zahtevnih tur na njegovih stenah, v ozebnikih in razih se lotevajo najboljši alpinisti, medtem ko so severna pobočja pravo sprehajališče zahtevnejših gornikov, ki si s pomočjo žičnice na Alguille du Midi močno skrajšajo Čas dostopa do Col du Midi, odkoder ni več posebno daleč do vrha. Poznan je tudi tistim alpinistom, ki si za ta pristop na Mont Blanc izberejo nekoliko zahtevnejšo smer prek Mont Maudit.
Leta 1977 smo se na Mont Blanc du Tacul povzpeli delegati in člani 23, zasedanja ¡KAR in si s tem popestrili sicer mukotrpno sejanje v učilnicah in dvoranah ENSE. Profesor te slovite šole za gorske vodnike, Jean Coudray, je v 4. številki revije La Montagne, letnik 1987, opisai velikanski plaz na severnem pobočju Ta-cula, ki je le zavoljo nenavadnega, srečnega naključja ostal brez posledic za človeška življenja.
J. C. pripoveduje: »V soboto, 29. avgusta 1987 ob 8. uri, se je skoraj celotno severno pobočje Mt. B. du Tacula otreslo debele snežne odeje. V nekaj trenutkih so velike snežne gmote zgrmele vse do Col du Midija, kjer so bili že prvi turisti, namenjeni na vrh, Spiazitev je dvignila v zrak pravi oblak snega, debelina plazo-vine v območju odlaganja je merila več metrov. Tistim alpinistom, ki so bili priče dogodka, je že kmalu sledilo več desel drugih; kaj kmalu je postalo jasno, da bi ta izjemno velik plaz lahko postal velika katastrofa, zanesljivo ena od največjih te vrste v zgodovini nesreč v gorah. Nesojene žrtve se imajo za življenje zahvaliti ničemer drugemu kot enourni, izjemni zamudi odhoda prve kabine žičnice Cha-monbc—Aiguille du Midi. če bi ne bilo zamude, bi se po strminah, ki jih je pomete! plaz, vila dolga vrsta hribovcev in vprašanje je, koliko b! jih ušlo pogubi. Se tako je nekaj teh, prič velikanske spla-zitve, moral odpeljati v dolino helikopter; doživetemu psihično niso bil! kos.« Avtor poročila o dogodku se seveda sprašuje, če je bilo plaz mogoče predvideti; na vprašanje daje pritrdilen odgovor. Kakšne so bile razmere v snežni odeji 29. avgusta zjutraj?
Od nedelje, 23. 8., pa vse do petka, 27, 8., je na gori padla večja količina snega. Silovit veter je še dodatno pripomogel k prerazpo rejan ju snega na višinah nad 3000 metri. Podlaga je bila neugodna: v lepem vremenu zasrenjen in otrdel sneg. Severne vesine Mt. B. du Tacula je potemtakem pokrivala neznansko prostrana In debela kloža na nestabilni podlagi, ponekod debela dva metra in več, Ce bi lepo vreme imelo vsaj še en dan časa, bi preobrazba snežne odeje (zrnje-nje) verjetno pripomoglo k njeni ustalitvi in bi plazu ne bilo. Stvarno pa se temperatura 29. 8. zjutraj ni zadosti povečala, stanje snežne odeje se ni spremenilo in po vsej verjetnosti Je tedaj padec seraka odigral vlogo prožilca, ki Je snežne gmote na vesinl dokončno potisnil navzdol. Ko se je zrušil v globino serak na levem robu pobočja, je to povzročilo mehanski pretres tal in začetno napoko*, ki se je bliskovito širila znotraj snežne odeje in iskala šibko točko. Čez pobočje se je potegnila cikcakasta odsekana, vsiljena* na-poka povsod tam, kjer natezna trdnost snežne odeje nI bila kos obremenitvi. Domnevo, da je bilo tako, potrjujejo v pla-zovini najdeni bloki ledu, ki se pogosto trgajo, ko ledeniški led visečega ledenika počasi drsi navzdol. In povzetek?
" Podrobnosti o mehanizmu trganja plazov sprejetega snega so v priročniku -Sneg, led, plazovi«.
Če govorimo o snegu kot vzroku nevarnost! plazov, razmere v visokogorju pač niso poleti bistveno drugačne kot pozimi. To povečini radi pozabljamo, morali pa bi se možnosti plazov stalno zavedati In ustrezno ukrepati.
Po drugi strani imajo posamezne gore in pobočja v določenih legah Se posebno pogosto take razmere, da se na njih pro-
žijo plazovi. K tem nedvomno sodi Mt. Bianc s svojimi sosedi, ki so iz znanih razlogov cflj velikega števila gornikov in alpinistov. Za nameček je vsepovsod polno sledi navez, ki jim mnogi slepo zaupajo in sploh ne gledajo, kam jih vodijo, kaj šele, da bi pomislili na plazove, serake, padajoče kamenje In razmišljali, kako se Izogniti nesreči.
KAKO JE AMERIČANKA DOŽIVLJALA JAPONSKE ALPE
GORE V DEŽELI VZHAJAJOČEGA SONCA
Številni popotniki imajo Japonsko in več-milljonska velemesta za sinonima, vendar vedno več Američanov odkriva Japonsko gorskih divjin, ki je dostopna pustolovskemu obiskovalcu. Večina vodnikov poudarja predvsem obiske svetišč, templjev in restavracij s sušijem, tako da je človek kar presenečen, ko izve, da je mogoče lesti na japonske Alpe. Te gore so Imeli Japonci sami stoletja za sveto območje duhov, kjer so smeli hoditi edinole budistični duhovniki In romarji v belih oblačilih. Vse to je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja spremenil britanski misijonar, častiti Walter Weston. Kadar ni pridigal, je rad hodil v gore, najprej v švicarske Alpe, potem pa v japonske, štiri leta je raziskoval gorovje Hlda v osrednjem delu Honšuja na območju Ču-buja, ki je postalo prvo japonsko območje za hribolazenje in plezanje. Westonu so se gore, ki jih je imenoval Japonske Alpe, zdele kot bogate slike, čeprav so za tretjino nižje od evropskih Alp, raste na njih več raznovrstnih listnatih rastlin In dreves in je na njih več ugaslih vulkanskih ognjenikov. V dnevniku, ki ga je kasneje objavil v Londonu, piše o »veličastju in divjini pokrajine, ki jo redko spravljajo v zvezo s tipično japonsko krajino«.
TRITISOČMETRSKE GORE
Sad Westonovega dela je bilo novo ljudsko razvedrilo. Do leta 1905 se je nabralo dovolj navdušencev, da so ustanovili japonski planinski klub. Potem ko je Maki Juho leta 1921 preplezal švicarski Elger, je začelo hoditi v domače gore več Japoncev. Hribolazništvo se je zares razmahnilo po drugI svetovni vojni in danes nič ne kaže, da zanimanje zanj pojenjuje. Od začetka plezalne sezone, ki traja od 1. julija do 1. septembra, se na najbolj priljubljenem izhodišču za izlete, v gorskem mestu Kamlkočiju, skoraj 300 kilometrov zahodno od Tokia, zbirajo trume Japoncev. Kamikoči je na nadmorski višini 1500 metrov središče narodnega parka
Čubu-Sangaku, ki zavzema 1696 kvadratnih kilometrov gorovja Hida z vrhovi, ki segajo nad 3000 metrov visoko. Med njimi izstopata Jarigatake (3181 metrov) in Ho-takadake (3391 metrov), ki je tretji najvišji vrh na Japonskem.
Ko se planinci napotijo iz Kamikočlja v park, se izza nahrbtnika tu In tam pokaže kakšen zahodnjaški obraz. Več ameriških potovalnih agencij organizira potovanja, ki poleg konvencionalnega potepanja po ulicah Tokia in Kjota nudijo še teden dni v Alpah. Ti izleti so namenjeni bolj ogledovanju na prostem kot težaškemu plezanju v gore, čeprav so na-pornejši od povprečnih izletov peš. Na dan prehodijo ti hribovci okoli šest do enajst kilometrov. V brošurah piše, da jih zmore vsakdo, ki ima povprečno telesno kondicijo In do 70 let. Poleg tega morajo biti udeleženci takšnega izleta v gore pripravljeni nositi srednje velik nahrbtnik (težak do deset kilogramov) na
Sea of Japan
MT. Y ARIGA TAKE £,
) <CA-, CHUBU-SANGAKU,
IATIONAL PARK f MT. HOTAKADAKE -	Tokyo
Yokohama y

^^Nagoya MT. *	J
Kyoto. £ FUJI- Ç^iS
1>W
Pacific Ocean
Miles Ó 100
višino do 2300 metrov in hoditi po tri do šest ur na dan (čeprav so vmes odmori in si lahko nekatere izlete popotniki izbirajo sami). Izletnik: se nastanijo po planinskih kočah. Kuhinja je povsod japonska, kamorkoli greste. Ko pride človek iz mesta v divjino in se od tam spet vrača, opazi živo nasprotje v hrani in stanovanju. Sprva se vest, da bo trikrat na dan na jedilniku japonska hrana, zdi Imenitna, A potem, ko imaš tri dni zapored za zajtrk juho miso, riž in čaj, se kaj rad pridružiš skrivnim misi-jonom po hamburgerje k McDonaldu v Tokiu, Osaki in Kjotu in po pomarančni sok in toast v kavarni Greenwich Village v Takajami. V mestih obsegajo kosila poleg okusnih posebnosti, kakršne so tem-pura, suši in rezanci, še sladoled. V gorah pa mora biti človek pripravljen, da bo dobil za kosilo pest lešnikov in malo sira, za večerjo pa osnovnejše jedi, na primer juho, ribe, riž in čaj. Po ameriških merilih so obroki vse prej kot obilni, čeprav organizatorji trdijo, da ni pritožb.
BANKET OB GORSKEM JEZERU
Moj cilj je bil, da bi se oddaljila od običajnih turističnih poti in si ogledala del Japonske, kjer bi bilo samostojno potovanje težje in bi vzelo več časa. Moje edine planinske izkušnje so bili enodnevni izleti in nekaj daljših na Mount Washington, na jugozahod in v Britansko Kolumbijo. Posvetovala sem se z japonskimi prijatelji o vremenu, potem pa konec septembra, ki velja za idealnega za občudovanje narave, krenila na pot. Prijavila sem se pri Journeys East iz San Francisca. Poštni nabiralnik je bil kmalu poln razlag in seznamov opreme, tudi namigov, kaj storiti, da ne zaostajamo. Uredili smo vse potrebno za obisk posebnih krajev, na primer vrtov Moss in Ka-curove vile v Kjotu.
V zahodnjaškem tokijskem hotelu se je zbrala raznolika skupina ljudi, večinoma srednjih let. Med njimi sta bila dva zakonska para, eden ali dva pravnika, britanski arhitekt in njegova žena iz Bostona, upokojeni par iz New Yerseya, tloridski socialni delavec, pisec reklamnih tekstov Iz Madisonove avenije in newyor-ski novinar. Nekateri od njih še nikoli niso bili na Japonskem, veČina od njih pa je že hodila v gore. Naš voditelj, genialni vodnik po divjini iz Združenega kraljestva, je povabil z nami angleško govorečega budističnega duhovnika iz Tokia in mladega geologa iz Osake, Zgodaj drugo jutro smo se nagnetli v minibus, ki smo ga najeli posebej za ta podvig. Namenjeni smo bili na vroči izlet na Fudži, legendarno japonsko goro, ki pa za hribolazenje ni kaj prida. Tri ure kas-
neje sta s fudžijske pete postaje, do koder pelje cesta, krenili dve skupini. Štirje so se odločili za navpični vzpon skozi vulkanski prah. Tista skupina, ki sem se ji pridružila jaz, je krenila po stezi, ki obkroža vrh približno na 2500 metrih. Dan je bil jasen, sončen in brez vetra, ko smo kakšne tri ure zlagoma hodili skozi gozdove zelenega in zlatega listja In prečkali žlindrasta pobočja. To noč smo prebili v udobnem riokanu ob bregu Kavagučija, enega od petih tudžijskih jezer, kjer smo se seznanili z nekaterimi japonskimi navadami. Najprej z ofurom, japonsko kopeljo, ki jI je sledil tradicionalni banket, na katerem so nam stregle ženske v kimonih. Mi smo bili v enakih jukatah (bombažnih oblekah) in lesenih coklah, primernih za štorkljanje okoli jezera po večerji. Po takem pohajkovanju nas je večina kar popadala na futon, položen na žlmnico iz tatamija. Bil je idealen začetek.
JAPONSKA SKUPNA LEŽIŠČA
Drugo jutro našega potovanja v Alpe je hudo deževalo. Minibus, dva vlaka in karavana taksijev nas je skozi gorske predore in po ozkih cestah popoldne pripeljalo do Kamikočija. V koči smo pustili odvečno prtljago, potem pa se napotili na dobrih šest kilometrov dolgo potovanje peš; nahrbtnike smo pokrili s plastičnimi vrečami za smeti, ki so jih naši vodniki vzeli s seboj, da bi se zavarovali pred dežjem. Položna steza se je vita ob poraščenih bregovih reke Azusa proti mirnim ribnikom, visečemu mostu in We-stonovemu bronastemu spomeniku. Ko smo opazili rdečo opečnato streho mirnega hotela, podružnice gorskega tokijskega hotela Imperial, smo si zaželeli, da bi bilo tudi naše gorsko zavetje kaj podobnega.
Pa ni bilo. Na koncu travnika s šotori tabornikov je stala velika lesena stavba. Ta koča Tokusava je nudila le najosnovnejše: skupne umivalnike z mrzlo vodo ter špartansko jedilnico z dolgimi mizami in klopmi. Ob pol desetih je luč ugasnila, ker so izključili generator. Kot tujce so nas nastanili v sobah tatami za dva, a stene iz papirja šoji so prepuščale tako glasove kot mrzel zrak. Namočili smo se v vroči vodi in navdušeno klepetali o gorah, na katere se bomo še povzpeli. Pri kopanju v japonskem slogu se je kmalu spletlo tovarištvo; ženske so delile en kopalni prostor, moški drugega, vmes pa je bila stena.
Ob sedmih zjutraj so se za zajtrk skupaj z umešanimi jajci, rižem, sojino omako in tenkim slojem morskega rastlinja pokazale mavrice. Naučili smo se, kako se s paličicami naredi suši, in srkali zeleni čaj {za kavo je bilo treba dodati pet do-
Griči In gore Japonske: kot povsod ustvarjeni le za gornike
larjev). Izletniki so se nato razdelili v dve skupini. Odločujoča manjšina se je odpravila zavzet pečino z imenom Co. Večja, bolj konzervativna skupina z menoj vreči pa se je odločila za osem kilometrov dolgo pot, ki se je vila po strmem, zelo gozdnatem pobočju, ki je kar žarelo od zelenja; srečali smo komaj kakšnega popotnika. Kosilo smo pojedli na mizi za piknik pred družinsko kočo na vrhu, strmeč v »prečudoviti mir gostih gozdov«, kot je dejal Weston. Japonska bukev (kuna), hrast (nara) in iglavci so blesteči od barv gledali čez gorske globeli.
PLEZANJE TURISTIČNE SKUPINE _
Tisto noč smo si spet pripravili prtljago, kajti naslednje jutro smo se nameravali povzpeti do naslednje koče, Karasave, na višini 2287 metrov Tam smo nameravali dvakrat prespati. Molili smo, da bi sijalo sonce, posebno še naši veterani, ki so imeli za seboj težek dan. Eden od njih, ki je zaostal, se ]e v temi vrnil z budističnim menihom, ki ga je vodil nazaj. Vzpon je bil napornejši, kot je bil računal.
Ko smo se ob osmih zjutraj odpravili na pot, je bilo delno oblačno. Dve ženski sta rajši ostali v spodnji koči, da bi se lagodno sprehodili in brali. Ostali smo odšli ob bleščeči se reki, se ustavili, da bi si ogledali kraj, kjer lovijo sveže postrvi in jih pečejo na ognju; hiteli smo skozi visoko, sijočo travo in gozdove. Po nekaj urah smo prečkali reko po ozkem mo-
stičku na kolih, zelo podobnem tistemu, ki ga je fotografiral Weston za svojo knjigo, objavljeno leta 1896. Odmor za kosilo smo si privoščili zgodaj, jedil smo sede na skalah med japonskimi plezalci, ki so se pripravljali na dolg vzpon na pobočja gore Hotake dve ali tri ure od tam
Zjasnilo se je, ko smo začeli plezati — najprej po poti skozi gosto poraščena pobočja, ki so se dvigala nad globelmi in soteskami. Ko smo prestopili drevesno mejo, se je steza izgubila In začeli smo jo ubirati med skalami, ki so zrasle v pečine. Spominjale so me na goro Washington in na moje vzpenjanje nanjo Nagrajeni smo bili s spoštovanja vzbujajočimi prizori, povrh pa smo srečavali Japonce: šolarje, zakonske pare, starejše In skupine fotografov, obložene s trinož-niki in kamerami. Vsakdo se je nasmehnil in pozdravil: koničiva (dober dan)! Priganjala nas je misel, da bi lahko bile zasedene vse postelje, in tako smo v kočo Karasava prispeli sredi popoldneva. Gorsko gostišče, vsajeno visoko na granitni steber, se je vzpenjalo nad poljem sivih skal, posejanih s pisanimi šotori. Nad njim širni amfiteater in mogočni vrhovi Hotake, katere pepelnata pobočja so bila prepredena z zaplatami starega ledu In snega ter škrlatnega in rumenega listja. Tod so se drzno spuščali plezalci s cepini in vrvmi iz višje ležečih koč skupaj z nekaj enodnevnimi Izletniki iz Karasave.
NAZAJ V CIVILIZACIJO
Razgled je bil spodbuden, novica o prenočišču pa ne. Prespali naj bi v topi za popotnike, drugače, kot smo imeli v načrtu. Vanjo se naj bi nas stisnilo vseh 15, na voljo pa smo imeti eno sitmo kopalnico z mrzlo vodo. Vendar smo ostali dobre volje. Kakor hitro je sonce zašlo, se je ohladilo. Z dna nahrbtnika sem izbrskala toplo smučarsko bundo, rokavice in smučarsko perilo.
Temperatura se je gibala od 19 do 33° Celzija, a neko jutro smo opazili slano. Večerjo so nam postregli v koči na dolgih mizah pred ognjem, medtem ko je bilo iz ozadja slišati tiho Mozartovo glasbo. Ker so bila naša kosila bolj malice, smo nekateri dodali goriva: v koči smo si naročili sobo In čudovita japonska jabolka, ki so imela podoben okus kot hruške.
Dva dni je navdušenje nad slikovitimi gorskimi prizori odvračalo naše misli od pojedin in ofurov. V majhnih skupinah smo se odpravljali na nove višine — enkrat smo celo plezali po jeklenih vrveh — in se srečavali s kamerami, ko smo
sledili fotografom, prevzetim od jesenskega sijaja. Japonskim planincem, zlasti otrokom in tistim, ki so že bili kdaj v ZDA, smo se zdeli zanimivejši od listja, ustavljali so se in se pogovarjali z nami, radovedni, kaj neki nas je prineslo v njihove planine.
Zgodaj popoldne na naš zadnji dan v gorah je napočil čas, da se odpravimo v kočo Tokusava. Tokrat smo težko čakali čistih oblačil, tople kopeli in zasebne sobe, zato smo pospešili korak. Drugo jutro smo šli nazaj do Kamikočija, pa spet z minibusom do majhne gorske kmečke vasice Ogimači, kjer smo si še enkrat ogledali japonsko podeželje. To-
krat so nas nastanili kot v Šogunu — v čudovito minšuku (zasebno gostišče) z ljubkim potočkom pred drsnimi zasloni iz šojija v naših sobah. Utrujene mišice in zdrav tek sta utolažila dobra hrana in gostoljubnost majhnega kraja. Po večerji nas je družinski stari oče odpeljal na sprehod po vasi.
Pot skozi našo zadnjo postajo v gorah, mestece Takajamo. nas je vrgla nazaj v sodobno Japonsko, ko smo prečkali ogromen projekt hidroelektrarne in se kmalu pridružili svetu trgovine, praznovanj, prodajaln z darili in svetišč.
[The New York Times)
IN MEMORIAM: WALTER PAUSE
ALPE V NAJLEPŠI OPRAVI
TINE MIHELlC
Januarja letos je v 80. letu umrl ljubiteljem Alp vseh usmeritev in narodnosti dobro znani in priljubljeni pisec planinskih uspešnic Walter Pause. Dasi po rodu iz nižin srednje Nemčije so ga Alpe že za-mlada omrežile in pritegnile, da se je priselil v njihovo neposredno bližino. Trgovski poklic, ki ga je sprva opravljal, ga je utesnjeval; mladi zanesenjak se je želel popolnoma posvetiti gorski naravi. Le-to je spoznaval s široko odprtimi očmi in srcem. Nikoli se ni posebej specializiral za neko področje. Bil je sicer dober planinec, a bi si po današnjih merilih komajda prislužil naziv alpinist. Gorski svet ga je privlačil kot celota, v vseh podobah. Prekrižaril je Alpe po planinskih poteh, na turnih smučeh, s cepinom in derezami, pa tudi z vrvjo In klini. Le podvigov ekstremne sorte se nI loteval. Tako si je ta resnično vsestranski mož pridobil sloves velikega poznavalca In ljubitelja Alp. Temu gorovju je ostal zvest do konca svojih dni. Posveti! mu je svoj pisateljski dar, ki je bil take narave, da so se njegovega navdušenja nalezli tudi bralci in mu sledili v svet alpskih divjin. Walter Pause se je uveljavljal na vseh področjih planinskega pisanja. Začel je z doživljajskimi deli, izdaja! planinske monografije, poučne in zgodovinske knjige. Bil je tudi priljubljen avtor komercialnih izdaj: s privlačnimi teksti je opremljal planinske koledarje in slikanice. Ves čas se je pripravljal celo na roman, seveda s planinsko tematiko — edina namera, ki je ni izpeljal. Vsa ta dejavnost pa mu nemara ne bi prinesla pomembnejšega mesta v svetu planinskega pisanja, kajti pero mu ni seglo do kugyjevskih globin.
Walter Pause, ki )e bralcem desetletja odkrival privlačnosti Alp
Pauseja namreč ljubitelji Alp cenijo predvsem kot nedoseženega mojstra žanra, ki ga je sam »izumil« in ki se je odtlej v svetu planinskega pisanja bohotno razširil. Gre za svojevrstno obliko vodniške literature, ki Jo je Pause osvobodil tehno-kratske suhoparnosti ter jI vdihnil polno-krvnost in življenje. Iz dolgočasnih teoretskih del je tako nastala pravcata literatura, ki bralca navdušuje in vleče v gore, Pausejevi »vodniki« niso vodniki v pravem pomenu besede, saj zvečine sploh ne vsebujejo tehničnega opisa objekta. PIšČevo vodilo je: planinec, plezalec ali smučar naj o svojem cilju dobi čim več raznovrstnih podatkov, predvsem pa mu Pause skuša pričarati atmosfero načrtovane ture. Pausejevo pero je izjemno lahkotno. Njegove knjige »planinskih recep-
tov« niso namenjene iskalcem skrajnega, temveč radoživim ljubiteljem in občudovalcem Alp. Z nezmottjivlm instinktom izjemno razgledanega poznavalca Izbira najlepše cilje in jih s privlačnimi komentarji predstavlja bralcu. V tekst vključuje anekdote iz bogate zgodovine alpinizma, tehnične podatke in aktualne napotke nekako »preobleče« ter napravi Iz opisa planinske, plezalske ali smučarske ture privlačno branje. Ker mu za tako razprostranjeno dejavnost primanjkuje osebnih Izkušenj, se obda z učinkovitim štabom vrhunskih svetovalcev in pomočnikov. Njegova dela so vedno strokovno neoporečna In aktualna. Po tehnični plati so Pausejeve knjige na izredno visoki ravni, pri opremljanju sodelujejo le vrhunski fotografi in risarji. Ponatisi niso nikoli kopije prejšnjh izdaj, temveč pripombe uporabnikov upoštevajoče, izpopolnjene, k ažurnosti in popolnosti težeče knjige
Oblikovno je Pause vseskozi ostal zvest svojemu preizkušenemu receptu. Kot temo posamezne knjige si je izbral določen razred alpskih ciljev. Nato je izbral določeno število (običajno 100) objektov tega razreda, jih enakomerno razporedil čez prostrani lok Alp od Niče do Dunaja in jih na svoj privlačni način predstavil bralcem. S svojimi albumi je pokril vse težavnostne stopnje planinstva in alpinizma s turnim smučanjem vred. Tako je postal svetovalec vseh obiskovalcev Alp od skromnih vandrovčkov do mojstrov najtežjega plezanja. Zaradi visoke kakovosti svojih izdaj si je Pause pridobil izredno širok krog bralcev, seveda predvsem z nemškega govornega področja. Njegove knjige so postale prave uspešnice. Izhajale so v velikih nakladah ter številnih ponatisih in prevodih. (Tudi slovenski planinci In alpinisti se še dobro spominjamo dobrih starih časov, ko je bilo mogoče večino Pausejevih knjig kupiti v naših knjigarnah. Mnogi smo to možnost Izko-ristllil) Vse to je Pauseju omogočilo, da se je lahko v zrelih letih popolnoma posvetil pisanju. To pa je počel tako ve-hementno, da so njegove knjige izhajale kot na tekočem traku. Recenzent v »Al-plnismusu« si ga je nekoč celo privoščil z «Mach' mal Pause, Pause!« Nekaj naslovov: zbirka Berg Heil je posvečena obiskovalcem skromnih, lahkih, v glavnem predgornih vrhov, V svet strmih apnenčastih vršacev, kjer često ne gre brez lažjega plezanja in uporabe vrvi, nas popelje knjiga Im Kalkfels der Alpen, Klasične pristope na najponosnejše velikane Centralnih Alp opisuje zbirka Im Eis und Urgestein. Plezalskim sladokuscem, ki si žele užitkov á !a Raz tančic, ponuja Pause zbornik In schweren Fels, mojstri najtežjih alpskih vzponov klasičnega tipa pa najdejo obilo najlepših ciljev v knjigi Im extremen Fels.
Pausejevo pisanje pa je v Alpah nehote sprožilo tudi nekatere dotlej neznane pojave. Ob vstopih »njegovih« smeri so se nenadoma pričele pojavljati vrste plezalcev, druge smeri pa so samevale. Mnoge alpiniste je popadla prava zblrateljska strast in so tekmovali med seboj v številu opravljenih vzponov »iz Pauseja«. Toda v resnici si le malokateri alpinist lahko privošči tako popoln pregled nad Alpami, kot si ga je v desetletjih delovanja ustvaril Walter Pause. Zato smo mu bili ljubitelji Alp vedno hvaležni za dobrohotne, prisrčne in tehtne nasvete ter za njegovo res neizčrpno zakladnico idej za vzpone v našem matičnem gorstvu, »Oče eklektičnih vodnikov« je seveda spodbudil tudi druge planinske pisce, da se poskusijo z novim in privlačnim žanrom, ki je pravzaprav nastal kot posledica vedno bolj masovnega obiska gorskega sveta. Celo tako znameniti alpinisti In pisci kot Rebuff at in Messner se niso mogli upreti skušnjavi. — Tudi na naših tleh je Pause pustil nekaj sledov; če ne kdo drugi, mu marsikatero pobudo dolguje vsaj pisec teh vrstic. Treba pa je priznati, da so Pausejeve odlike — njegovo mojstrstvo, privlačnost, neposrednost, vzbujanje navdušenja — do danes v tem žanru ostale nedosežene. Z odhodom Walterja Pauseja pa njegova dela ne bodo usahnila, Pausejev sin Michael se z uspehom trudi, da bi očetova dediščina razveseljevala tudi prihajajoče rodove. Ime Pause torej ostaja pojem prijaznega, dobrega vabila v Alpe.
Interalpin 1988
Že po tradiciji Jesenska prireditev bo letošnji Interalpin od 13. do 15. oktobra v kongresnem centru v Pnnsbrucko. Interalpin bo ludl letos mednarodna strokovna razstava, na kateri bodo razstavi)aIcl predstavljali stroje za vzdrževanje zlmskošpbrlnlh Igrišč, urejanje in odpiranje gorskega svela obiskovalcem ter za varstvo In reševanje v alpskem prostom. Tako bodo med drugim razstavljeni stroji za teptan |e smučarskih prog, najrazličnejši snežni plugi, snežna prevozna sredstva, pomagata, a katerimi |e mogoče hitro pri 11 na vrh zasnežene gore aH smučarske proge, materiali in sistemi za gradnjo, urejanje in opremljanje planinskih koč, materiali in sistemi za zaščitne gradnje, reševalne naprave, priprave in oprema za turno smučanje in plezanje aH gornišhro pozimi In športni pripomočki za zimski prosil čas.
Ob tej prireditvi se bodo v innsbruškem kongresnem centru zbrali avstrijski ŽlčnlčarJI na svojem vsakoletnem srečanju In se pogovorili o težavah, 15. oktobra pa bo zasedanje mednarodnega združenja žlčnlčarjev, na katerem pričakujejo vrsto zanimivih referatov, — Med drugim bodo, kot smo zvedeli, govorili tudi o modnih barvah ličnic, ki naj bi bile prihodnjo zimo rožnata, svetlo modra In men-tolno zelena. — Ni znano, ali bodo na teh zasedanjih razpravljali tudi o varstvu gorskega sveta pred prevelikim Izkoriščanjem turističnega gospodarstva.
STABILIZACIJSKA ODPRAVA NA CVRSNICO IN VELEŽ
STVARNICA (SKORAJ) VSE TI PONUDI
DARJA JENKO
Pred petimi leti je ob svoji 90-letnici planinsko društvo Kamnik organiziralo stabilizacijsko odpravo —• obisk hercegovskih gorž Čvrsnice in Veleža. Odprava, ki jo je vodil Bojan Pollak, je štela petnajst članov, od mlajših pripravnikov do alpinističnih inštruktorjev in gorskih vodnikov. V štirinajstih dneh, kolikor je bila odprava na poti, so njeni člani opravili 113 vzponov in preplezali 38 različnih smeri, od tega 29 prvenstvenih, tri prvenstvene variante in osem prvih ponovitev. — Darja Jenko, takrat 18 let stara mlajša pripravnica, je po vrnitvi domov za skupno poročilo o odpravi napisala, kako je sama doživljala svojo prvo ekspedlcijo. Besedilo, ki doslej še nI bilo objavljeno, med drugim kaže na to, da sedanje izrazoslovje mladine nI od včeraj, ampak vsaj
od predvčerajšnjim. (Op. ur.)
* * *
Petnajstega julija smo se s kavbojskim vlakom podali iz Ljubljane v Sarajevo. Naslednje jutro smo prispeli tja, ruzake spflkali v en kot in jih izmenoma pazili, da ne bi pobegniii, si ogledali mestne zanimivosti In se nato v največji vročini v prenatrpanem vlaku gužvali v Grabovico. Ko smo izstopili, je bilo oblačno In ker je začelo še roslti, smo si ogrnili šotorska krila, ljudje pa so nas gledali kot kakšne diverzante. Pešačili smo do kočice, ki je menda lovska, za nas pa je bila važna le štima, in sicer polna. Tam smo se uta-borill.
Ze naslednje jutro smo odšli na razpoznavno turo pod Meziča stene in mimo Pešti brda na Velinac. V bajti je bila peterica navdušenih planincev, ki so nam ponujali ložo, a popili smo le čaj — in si pri tem lahko le domišljali, da pijemo čaj, saj je bil skuhan iz enega kotla vode, v katerem je plavalo nekaj planinskih rožic in sočnih trav. Sicer pa smo bili v hribih, kjer sploh ni tako pomemben okus; pomembna je le dobra volja, ki so jo pokazali.
Vračajoč se z Všlinca smo se precej obirali. Mojzes, Gafo in Mesner so zadaj opravljali obrede, da naslednji dan ne bi deževalo. Izprosili so kar dobro vreme in so se tako lahko šli naslednji dan kopat na jez na Neretvo. Z najdenimi trnki so poleg tega poskusili loviti ribe, vendar so se takih klošarjev vse ustrašile in so 266 zbežale.
Gladek, Bojč, Mark in jaz smo se namenili prečit Veliki kuk. Stena je bila ponekod kar precej krušljiva. Ko si čakal na dokaj varnih stojiščih, je neprestano frčalo mimo tebe. Spomnila sem se poskusov pri fiziki, ko se ti izvor približuje z višjo frekvenco in oddaljuje z nižjo. A če te tak izvorček zadene na pravo mesto, lahko rečeš le »adijo, vsa fizika!«. En kamen me je tam našel in mi priletel na sredinec leve roke. Kakšen sheat! Mark ml je dohtarsko zavil prst in odbluzila sva naprej za Bojčem in Gladkom. Prst pa me je začel pošteno boleti šele, ko sem zagledala rano. Vendar sem si brž dopo-vedala, da je brez veze misliti na to, čeprav me je venomer nekaj skelelo in nisem mogla izbijati z levo roko. Ko smo se vrnili v tabor, je Bojč predlagal, da bi se iz Čvrsnice preselili kar v Velež, kajti tukaj je bilo precej vroče pa tudi za »ta zelene«, kakršnih nas je bita polovica, to ni bil najbolj primeren teren.
KRNICA IN POLEG LEDENICA
Tako smo se tisti torek zjutraj spfikali in se preselili v dolino Neretve, kjer smo se na jezu oprali in nakopali. Andreja, Tatjana, Milan in Cene so se brž odpravili proti Mostarju, v Nevesinje, drugi pa smo si postlali na travniku zraven železniške postaje v Grabovicl. Po zares pestri večerji, ko si je vsak po svoje kombiniral ribe, marmelado, majonezo, margarino, hren in pašteto, smo šli na postajo in začeli krajšati čas čuvaju, ki je bil ves srečen, da smo mu malo peli in malo klepetali z njim.
Naslednje jutro, ko se je zdanilo, pa smo zložili spalne vreče in se z vlakom odpeljali proti Mostarju. Nekaj jih je v tem mestu odšlo nabavljat hrano, Meta je šla na obisk k bratu v vojsko, drugi pa smo si ogledovali mesto. Nahrbtnike smo še malo napolnili s hrano in se s polnim avtobusom odpeljali v Nevesinje — spet po vročini, tako da smo lahko ugotavljali, kako niso vročekrvni samo Balkancl, ampak tudi njihovo ozračje. V Nevesinju smo presedli v avtobus, ki je peljal proti Lakafu. V razgreti škatli so nas ljudje sprva bolj čudno gledali, ko pa smo se začeli z njimi pogovarjati, so postali karseda prijazni. Voznik nam je ustavil kar sredi polja, kjer sploh ni postaje, ljudje pa so nam združno pokazali
bližnjico, po kateri smo jo mahnlii proti Veležu,
Tam pri jezeru pa nas je že Čakal motoriziran del naše odprave. Nastanili smo se v eni od krnic, poleg katere je velika podzemska jama, v kateri je bilo dovolj snega, da smo si ga topili za vodo. V času stabilizacije nam je prišlo na pamet marsikaj pametnega, o norih stvareh pa raje ne bom pripovedovala. Ognjišča smo si napravili čisto po praslovansko: zakurili smo v Škrapljah ali pa med dvema kamnoma. Nasploh smo si veliko naravnih pojavov prilagodili v svojo korist In jih Izrabili za udobnejše življenje: za hladilnik in vodovod nam je služil sneg v jami, luknje v zemlji smo uporabljali v zahrbtne namene, v eno od njih pa smo ob koncu zmetali prazne konzerve in druge odpadke in vse skupaj zažgali.
RJAVA BARVA NI OD SONCA
V	četrtek smo začeli plezati. Zelenci smo odšli ponavljat Mehurčkov, Pajkov In Popoldanski greben ter Strelovo, Taborsko in Poševno, smeri, ki so bile preplezane lani. Drugi so se podali v stene nad krnico.
Delovni dan smo začeli okrog šestih z vstajanjem in zajtrkom, medtem ko smo na umivanje pozabili. Takrat se nam je zdelo, da smo na soncu porjaveli, ko pa smo se popoldne v jezeru umili, je z umazanijo in soljo izginila tudi skoraj vsa domnevna barva,
V	petek smo kar pridno plezali, v soboto pa smo se šli Izraelce in smo po njihovih postavah skoraj vsi počivali. Skoraj vsak večer smo zakurili ogenj in debatirali o zanimivostih, ki se dogajajo po svetu. Nekajkrat smo bili tudi pevsko razpoloženi. Toda naše žurke so bile vendarle bolj resne in kratke. Ko smo se spravili spat, so začeli nočno življenje polhi: vso noč so kihall in se lovili med konzervami.
Nuša, Meta, Mark in Mihaela so se poslovili že v petek. Vsakič, ko je kdo odhajal, smo za slovo pili indijski čaj, da je bilo tudi glede tega vse skupaj zelo ekspedicljsko. Bojč je v pripravo čaja vložit vse svoje alkimijske sposobnosti, na koncu pa ga je še aromatiziral z rumom.
V	nedeljo sva se z Radom napotila proti tretji krnici, vendar nisva prišla do tja, ker je bila od tabora kar precej daleč. Vedno znova se nama je zdelo, da sva že pri zadnjih stenah In da za robom ni nič več, vendar se je vsakokrat pokazalo kaj novega.
Dan pozneje smo dopolnili skladišče hrane, popoldne pa sta hotela Rado In Bojč
dokončati neko smer pa ju je iz stene pregnal dež. Komaj sta se spustila po vrvi, je začela padati še toča. Vsa mokra sta prišla v tabor in delala velikansko reklamo za kopalnico v naravi.
LJUDJE SMO ČUDNA BITJA
V sredo sva se z Radom namenila še malo bolj proti vzhodu. Prepričala sva se. da so imeli kar prav tisti, ki so nama dopovedovali, da se s ceste vidijo še stene. Toda ker so bile precej daleč od tabora, se zanje ni nihče zanimal. Stena, pod katero sva prišla, je razmeroma nizka in v polkrožnem loku obdaja krnico. Z malo domišljije si lahko predstavljaš staro antično gledališče. Sprva se me je loteval občutek ponosa, saj sva bila prva človeka v tej steni. Toda takoj nato sem pomislila, kako sva lahko tako nesramna, da oskrunjava čisto, nedotaknjeno skalo. Vendar sem se brž pomirila: če ne bova tega dela opravita midva, ga bo kdo drug, ki pride za nama. Ljudje smo pač čudna bitja: vedno hočemo nekaj, po možnosti nekaj novega. Vsak hoče uspeti. Ko stremi za ciljem, se pogosto bolj malo ozira na okolico, če pa se mu kje zatakne, so večkrat krivi vsi drugi, le on sam ne.
Naslednje dni se je začela odprava osi-patl. Najprej smo izgubili kuharico Andrejo, ko pa nas je zapustita še Nuša, so bila vsa gospodinjska opravila na Andrejinih ramah. Zatem je odšel Še Mojzes.
Zadnjih nekaj dni je naša motivacija malo padla. Po tranzistorju smo poslušali novice, da ne bi ostali Čisto za svetom. Nismo se mogli načuditi, ko je bilo v Mo-starju 45 stopinj vročine, mi pa smo pri malo več kot 30 stopinjah še kar znosno preživeli tisti dan.
Predpredzadnji Julijski dan so odšli še Tatjana, Cene in Milan. Predzadnji dan v juliju smo podrli šotor In generalno počistili okolico. Pod balvanom zraven tabora smo pustili kis in olje ter nekaj steklenic vode: čez sedem let vse prav pride. Ce pa dolgo časa tja gor ne bo ljudi, si bodo morda še medvedi začeli klsati solato.
Ko boste stopali po planinski poli In doilv-Ijall kaj lepega, nenavadnega, težavnega ali neprijetnega, se spomnile Planinskega vesl-nlka. Takoj ko se vrnete domov, sčdile In opISIte svoj doživljaj! Honorar od lega bo morda zadostoval za dal vaše naslednje poti v hribe.
ZAKAJ SE OZIRAMO. VRAČAMO IN SPRAŠUJEMO?
POMLADNI VETER
HELENA GIACOMELLJ
Tišina, polzeča kot kapljice rose po svežem, prosojno zelenem listju pomladi v gozdu, razpeta v jutranjem soncu čez toplo rdeče resje ob stezi — to je razkošje, ki diši, ki omamlja, ki ti zaplete korak v nevidne mreže, stkane iz mavrice jutra.
To je samota.
Pod menoj v dolini so hiše. Neme, kot da se še ni prebudilo življenje za njihovimi zastrtimi okni. Suhe, prašne ceste od vasi do vasi, vrezane v polja in ne-po koš ene travnike, nekje v ozadju jezero, sonce In sence v njem. Vse je odmaknjeno, zabrisano, neresnično. Kot da se je ustavil čas. Pa vem, tam v dolini je življenje, so ljudje. Vedno enaki — umirjeni v jutru, zbegani v večeru. Kot da so si z jutrom oprtali nahrbtnik skrbi in ga vdano prenašali ves dan, ne da bi postali, ga odložili, si spočili. In hite naprej, zgrbljeni pod težo oprtnika, brez oddiha, pogled uprt ozko pred seboj, zagledani v svoje cilje. Hite, da bi ujeli in zadržali čas. On pa jim polzi skozi prste, ne da
bi se tega zavedali. In morda ostajajo lačni, osiromašeni, nezadovoljni. Ker ne vedo za taka jutra v gozdu, za razkošje samote, v kateri pozabiš nase.
Čez Bašeljsko sedlo je potegnil oster veter. Mrzel, rezek se /e ihtavo zaprašil čez dremajoče pobočje Storžiča, se zlomit čez greben in brez moči zdrsnil v dolino. Kot da je morski val, ki se vrže na obalo, da odnese z nje vse, kar ni dovolj trdno pritrjeno nanjo. Bo lahko odplavil tudi spomine, ki vstajajo v meni z vsakim korakom po znani, nekoliko pozabljeni stezi?
Počasi se odpira pot pred menoj — začela sem spet prebirati knjigo, ki mi je bila vedno draga, pa jo je čas odrinil v poza bi je nje. Ze po prvih korakih je zazvenelo iz nje vse znano, vendar nekako drugače. Spremenila sem se, po-misllm, drugačen je moj korak, svet ob meni. Ves ta odmaknjeni čas sem živela svoje življenje, nekaj se je mora/o spremeniti. Jaz sem se, še pomislim, ne gora. Ona je vselej enaka, toda poti k njej so vsakokrat drugačne. Zato se lahko vedno znova vračam nanje. Ne da bi se Iskala na njih ali jim trgala spomine. Ne, le rečem si, sama v sebi, »lepo je bilo takrat.«
Lepo je bilo takrat, veš, ko smo mlahavo utrujeno obsede// pred kočo, zadovoljni s
Grozi gornikom aids?
Tudi v gorah je zadnji čas vse več razprav o nevarnostih, ki naj bi grozile gornikom zaradi kuge sedanjega časa — aidsa. Tako je Švicarska zdravniška komisija za prvo pomoč in reševanja v gorah Izdala proti koncu lanskega leta pomemben dokument z naslednjo vsebino:
iiV nufnlh primerih je slej kop rej odločilna hitra in strokovna pomoč. To še posebno velja za življenjsko nevarna stan|a. V primerih, ko ponesrečenec ne diha, je pomembna vsaka sekunda. Takojšnje umetno dihanje (usta na nos aH usta na usla), ki so ga opravili prisotni laiki, Je pogosto rešilo življenje. Takšen način pomoči je brez vsakršne Izgube časa, saj za to niso potrebna nobena pomagala. Vaako nedejavno čakanje na zdravnika aH aparate bi utegnilo povzročiti pacientovo smrt ali bi Imelo za posledico nepopravljive poSkodbe možganov. Ta dejstva se niso bistveno spremenila niti v času aidsa. Do zdaj ni bil niti opisan niti ni nikjer na svetu znan niti en sam primer, ko bi dajalec pomoči nalezel aids od ponesrečenca, ko bi mu dajal umetno dihanje. To tveganje so strokovnjaki označili kot praktično nepomembno. Zato tudi nI nujno potrebno, da bi vsakdo vedno nosil s seboj masko za umetno dihanje, da bi lahko dobil oll dal umetno dihanje. Tlsll, ki zna pomagati, lahko vedno daje umetno dihanje z usti.«
Nekatere gornISke kroge v tujini pa muči še neko vpraSanje: aH se lahko planinec ali alpinist, k) se poškoduje s scefrano fekle-
nico na zavarovani planinski poti, okuži z virusom aidsa, zaradi česar se mu potem seveda sesuje Imunski sistem, kar Ima za posledico smrt?
Strokovni časopis B erg welt je pred časom
iiomiril evoje zaskrbljene bralce, ko |e ob-avil prispevek o minimalni nevarnosti take infekcije. V neki ameriški študiji so bili nanizani primeri osebja v bolnišnici, ki se je zbodlo z Iglo, ki so jo prej uporabili za jeman|a krvi ail kot Injekcijsko iglo pacientov, zbolelih za aldsom. Raziskave so pokazale, da fe tveganje v najslabšem primeru 0,8-odslotno.
GornlSko glasilo izhaja iz tega, da Je infekcija s poškodbo na scefrani Jeklenlcl v gorah »sicer v načelu možna, vendar skrajno neverjetna«. Takole Je zapisano; »Za to bf morala biti na Jeklenid sled krvaveče poSkodbe nosilca virusa, In sicer sveža kri prenašalci aidsa. Drug gornik, ki bi prlSel za njim, bi se moral na islem meatu Jeklenlce poškodovati do krvi, v njegovo kri pa bi moralo skozi rano priti Izredno veliko virusnega materiala prejšnjega poškodovanca.« Stoodstotno varnost pred aldsom pa zagotavlja le »varno leze njen, le »mehanska za. ščita«, se pravi plezalne rokavice, ki popolnoma izključijo prav majhno tveganje. Tako menijo strokovnjaki. Za konec pa dodajajo, da |e aid* tema, o kateri bi lahko premišljevali le hudo poškodovani gorniki, ki bi s transfuzijo dobili okuženo kri (kar pa Je pri nas v Sloveniji, kot trdijo zdravniki, nemogoče). Prav tako, dodajajo, bi lahko o tem premišljevati »gorniki, ki so znani kot spolno aktivni ljudje — to pa je že pretežna večina te populacije«.
seboj, in uživali razkošje doseženega cilja. Lenobnost večera se je zalezla v naše ude in nam hladila prepoteno telo. Potem je prišlo, nenadoma je udarilo v nas, da je skoraj zabolelo. Obnemeli smo, besede so napol izrečene obvisele v zraku — čakali smo, napeti, nezaupljivi. Najprej je zavel veter, topel in blag. Da bi nas omamil, razbil napetost telesa, da bi sprejeli tisto, kar je prihajalo za njim. Prišla je tihota — v mraku je temnela dolina, le nad goro je še lebdel zadnji od-svit dneva. Potem je počasi, kot da umira, tonila gora v noč (naše stopinje so še ostale na njej), samota pa je kot tenka pajčevina padla Čez nas. Obstali smo sami pred seboj, da bi se spozna//, bili tisto, kar smo; brez besed, brez obrazov, da bi se skrivali za njimi. Sprejemamo se, ne da bi premišljevali, da smo drugačni za zidovi svojih hiš (vemo, da smo tam drugačni, ujeti v vsakdanjost trenutka), novi znanci na poti.
Ampak zdaj, si pravim, ta trenutek smo samo tisto, kar še ne vemo, da smo. Proti svoji volji smo se stopili z večerom, z nočjo.
Ohromilo nas je nekaj, čemur ne vemo imena, ne moremo tega določiti, ker je zraslo iz globeli noči, iz temine ugaslih gora, se zažrio v nas In nas vrglo v prostor nepripravljene. Ne moremo se skriti, ker ni nobenih ograj, zidov. Čeprav ne vemo, koliko tistega, kar nam je iztrgal večer, je bilo resnično naše, smo bili mi sami. In vendar smo bili ena misel, zlita z večerom ob neki gori — blizu smo si bili.
• * *
Iz zemlje puhti mehka, omamna toplota, ki diši po gostih, zelenih borovcih; po mokri prsti pod poleglo travo, na kateri je še včeraj ležal sneg; po razpokanih, osušelih skalah in po potu, ki se izceja iz pregretega telesa.
Veter, dušeč, vlažen, zanese do mene raztrgane besede. Tuj ritem korakov pijusk-ne skozi samoto, ki se je razrasla v meni. Obstanem. Potem ju zagledam, dve postavi na robu grebena, negibni, čakajoči, kot da nas je zaustavila ista misel. Gledamo se, od daleč, ne moremo še razločiti obrazov, samo čutimo svojo bližino, živo in toplo. Ne poznamo se še (ko se spoznamo, smo si lahko že zelo daleč in tuji), vendar smo si blizu. Na isti stezi. Postavi se premakneta. V enakomerni ritem njunih korakov uberem svojega. Varnejša se počutim. Hodim za njima, ograjena z njuno navzočnostjo, vendar še vedno svobodna, sama s seboj. Počasi stopam navzgor, po stezi, ki le iskanje, hrepenenje, vračanje — nikoli končana, vedno znova začeta. Do vrha gore, kjer steza obstane, da se potem razdeli v več poti, smeri. Moram se od-
ločiti, katero bom izbrala za vrnitev, katera je najbolj prava tisti trenutek. Na razpotju sem. Vem, da gredo od tu naprej poti, steze ali kakorkoli že imenujem svojo odločitev, vedno le navzdol, nazaj v dolino. Kamor se obrnem, samo dol. Da se potem, iz doline, oziram navzgor, razdvojena in nepotešena. Kot da je ostal tam gori del mene in moram nekoč, kmalu spet, nazaj. Da bom morda našla izgubljeni del sebe in bom — kot zmotno upam — spet celota.
odmeva
IGRA O NEČEM ALI DRAMA O NEKOM?
V Mestnem gledališču ljubljanskem že več mesecev — najbrž ne v Čast 95-letnice SPD — predvajajo Jančarjev Klementov padec. V Partljičevi spremni besedi -Kako je Ikaru na tieh« v katalogu naj bi šlo za Jančarjevo četrto dramo. Zame je drama že to, ker je dr. Klement Jug postavljen na deske, v podstrešna stanovanja, med postelje, v krokarijo, vsepovsod tja, kamor Jug nI zahajal in od koder je bežal, čeprav skuša biti Tone Partljič Jančarjev zagovornik, Češ »da bi zabijanje klinov delovalo smešno na odru«, pa je vendarle res, da človeka vendarle ne moremo nasilno posaditi tja, kamor ne spada. Jug, kot ga poznamo, sodi tja, v Steno, vse drugo je potem zaradi prehudega simbolizma samega Kle-menta ne le neresnica, ampak žalitev osebnosti.
Jugovi osebnosti se je storila sila. Ne prvič, saj je bil pomanjšan že v povojnem romanu. Bil je prek osebnega pisma večkrat razkazovan v osebnih čustvih. Napaka s pismom je bila storjena že pred časom in zdaj se ponavlja iz desetletja v desetletje.
Mar res Juga ne poznamo tudi drugače kot prek tega nesrečnega pisma in trmaste povezave z njegovo tragično smrtjo v severni Triglavski steni? To je pač literarno dramatična snov — a le za koga? Nisem in ne mislim biti gledališki kritik. Spregovoriti hočem le o etiki javne besede, ko gre za osebo In osebnost, ki ni izmišljena, ko je v svojem ljubezenskem in — če hočete — poslovilnem pismu razkazana in ponižana. Če že mora biti tudi v drami izkazana avtentičnost osebe, naj vsaj ne bo z manipulacijo osebnih Čustev osebe, ki ni izmišljena, v kateri so generacije videle prej vzornika kot blazneža, nevrotičnega ljubimca In odri- 269
njenca v samoto sten, da ne govorim celo o samomorilcu. Zal smo tudi v kulturi pozabili na star latinski izrek »o mrtvih vse dobro«. Drama pa poleg tega tudi namiguje na to, da so planine — ne stene! — kraj za razočarance, odrinjence iz družbe in dosiedneže. Pa pustimo nauke umetnosti in si raje v osnovnih potezah in v Jugov spomin — 19. novembra bo minila 90-letnica rojstva — oglejmo, kaj je dr. Klement Jug dejansko dal planinski organizaciji, posebej alpinizmu in alpinlstiki! Predvsem je bil Jug pri nas prvi, ki je alpinizmu pridejal skoraj simbolni pomen. Nihče drug pred njim ni plezanju, vrvi, navezi, tovarištvu v steni, pomenu alpi-nistike za krepitev volje in poguma ipd. dal takšen poudarek kot Klement Jug. Bil je etik v pravem pomenu besede in v pristopu, ki je simbolom v alpinizmu nadel skoraj mističen pomen. Tragično je, da zdaj drugI (ki niso alpinisti) s še hujšim simbolizmom kot on, čeprav z igro in dramaturškimi prijemi manipulirajo z Jugovo osebnostjo. Tragika je v nerazumevanju tega, kar je Jug dejansko kritiziral, tistega, nad čemer je obupaval. Potenciranje je del tega. Dr. Klement Jug je skupaj z dr, Henrikom Turno, sicer ločeno, a istosmerno utemeljeval alpinizem, ki si je na Slovenskem šele iskal pot v prakso in seveda v stene. Jug osebno si je izbral najvišjo preizkušnjo, ki je bila na slovenski zemlji možna, prav v Triglavski steni. Steni je bil vsekakor dorasel z voljo, žal ne tudi s plezalno tehniko takratnega časa, pa tudi smer je bila za takrat morda še prete-žavna. Njegov plezalni dnevnik je primer klasike. V nobeni plezalni in domači od-pravarski knjigi (mislim, da sem prebral vse) nisem prebral toliko hipokrenih plezalnih misli, drastično zakovanih v reke, pravi alpinistični kodeks. Koliko je Jug storil samo za etiko gornlštva, da ostalih zaslug ne omenjamof
In glejte, prav njega smo predstavili kot blazneža, zavrteža, neuslišanega ljubimca, kabinetnega učenjaka, izobčenca in kaj vem kaj še drugega, kar prenese oder, ne pa Triglavska stena, kamor Jug edino spada.
V vsej zdaj že kar dolgi slovenski alpinistični zgodovini ni nihče tako kot Jug vzbudil plezalne mladeži. V resnici jih je morda bolj prežel ideološko kot z uspehi, ki pa za tisti čas tudi niso bili majhni, Z močjo volje, prepričljivostjo plezalnega čreda, v zagovoru plezalnega dejanja za pokončnost človeka in celo naroda je črpal moč svojih besed in dejanj v stenah. Skratka, bil je vse prej kot neuravnovešena osebnost iz kukavičjega gnezda. Jug je študiral filozofijo in je postal doktor filozofije. Živel je v času, ko je bilo 270 ničejanstvo moda. Mnogo je sprva nanj
vplival profesor France Weber, Jug je bil na razpotju filozofskih šol in smeri, strastno si je iskal »svojo«. Našel jo je v preizkušanju v skalah. Ni bilo mnogo njemu podobnih, nobenega pa tako premočrtnega, tudi po klenem besednem izrazu, mišljenju in celo po notranjem ognju. Močno je prešinil naša alpinistična obzorja. V tem je ostal vzornik nekaterim še desetletja po tem, ko so triglavske raztežaje zamenjali himalajski osemtiso-čaki. Vendar Jug je ostal ... Kmalu po smrti je postal merilo v mnogo pomenih. V ideološkem mu ni bil enak nihče, pač pa so tekmovali z njim v drugih primerjavah. Zmanjšanje Jugovih plezalnih uspehov je pomenilo dvig pomembnosti ostalih.
Jug si je v slovenski planinski literaturi sodbo napisal sam s svojimi Zbranimi plezalnimi spisi, ki jih je izdala Planinska matica leta 1936. Komentar njegovega lika, dela in uspehov so napisali njegovi prijatelji Zorko Jelinčič, dr. Vlado Kajzelj in dr. Vladimir Bartol, izdala pa ga je Planinska založba iz Ljubljane leta 1956. Razumljivo je, da je Klementa Juga po drugih lahko najbolj zvesto in upodobijivo dal njegov čas in njegovi sodobniki. Tem je treba verjeti! Če je kdo med slovenskimi umetniki Klementu Jugu dai literarno izrisano podobo (človeško so mu skušali vzeti mnogi), je bil to Vladimir Bartol v Ai Arafu že pred vojno v založbi Modre ptice, v romaneskni podobi pa med alpinisti-literati Ivan Bučer v Koči na robu. Daleč po Jugovi smrti, v popolnoma drugačnih časih, je o Klementu Jugu pravično razmišljal Janko Blažej v Planinskem vestniku, pa tudi Stanko Klinar z ¡zbrušenim peresom. Slika Klementa Juga v zrcalu časa nikoli ni obledela, pojavljala se je v odbleskih, tudi takih, kot je zdaj Jančarjev.
Težko bi v planinskih vrstah tisti čas našli večjega domoljuba od Juga. Komaj je prišel iz prve svetovne vojne, že je bil priča fašističnemu divjanju na Primorskem in ponižujočemu obravnavanju domačega Človeka. Juga je to bolelo, bil je v svojem ponosu Slovenca razžaljen. Sam ni mogel storiti ničesar, saj tudi politiki v frakih takratnega triplemenskega naroda SHS proti rapalski pogodbi niso mogli nič ukreniti. Zakaj tega danes nočemo videti? Glede tega Jug ni bil daleč od Cankarja (hlapci ste, za hlapce rojeni). Končno, po Jugu alpinizem ni samo plezanje. Alpinizem in alpinistika sta v moralnih vrednotah človeka v stenah. Brez tega bi bila alpinistika rokodelstvo v stenah. Brez Juga in njegovih sodobnikov ne bi bil slovenski in jugoslovanski alpinizem to, kar je zdaj v Himalaji, Patagoniji in drugod. V vsakem od teh naših fantov je nekaj Jugovega, vsak od njih je doživel notranje strese, alpinistične In druge.
Končno je vsak od nas Jug na svoj način, je osebnost, taka ali drugačna, ki je tudi v »umetniški prispodobi« ustavno zavarovana z nedotakljivostjo osebnega življenja. Jugova zgodba ni in ne more biti večerna predstava pred nepoučeno publiko, kdo je Jug v resnici bil. Ploskanje gledalcev ni merilo odrske stvaritve. 2e katalog budi mešana občutja pri tistem, kdor je le »nekaj« slišal o Jugu. Ponavljam, nisem gledališki kritik, vendar bi se po mojem prepričanju dalo Juga predstaviti tudi malo drugače, recimo pravičneje. Vsaj dramaturg bi na začetku predstave lahko žrtvoval bralni vložek, s katerim bi v petih minutah predstavil resnično podobo dr. Klementa Juga.
Ker ni tako, nam preostane le, da čimprej pozabimo ta aberatlo Iactus (zgrešen udar; op. p.) na deskah Mestnega gledališča ljubljanskega in zato pojdimo za Jugovim duhom tja, »kjer ni izdajstva človeka«, v gore, kamor Jug edino sodi.
Dr. Tone Stroj In
KLEMENTOV iN JANČARJEV PADEC
Klement Jug je bil meteorska zvezda slovenskega planinstva po prvi svetovni vojni, mali bog planinskih generacij pred drugo vojno in po njej, v nekaterih očeh pa seveda sporna osebnost, ker je bil premlad, da bi Iz svoje vulkanske eruptiv-nosti Izšel kot Izčlščen dozorel mož, toda v vsakem primeru s »planinsko bibliografijo«, ki je do danes na Slovenskem do svojega petindvajsetega leta starosti ni potolkel nihče. Pod »bibliografijo« moramo razumeti skladno povezavo peresa in dejanj, s prevago na slednjih, kar je Že od nekdaj značilnost pionirskega uma. Klement, ki ga je Jančar obudil od mrtvih, pa ni mali bog naših mladih let, četudi mu je Jančar pustil zgodovinsko popkovino. Je nadaljevanje podobe, ki so si jo o njem ustvarili ljubljanski fII¡stri (ko smo že pri Jugu!) že ob njegovi smrti. Je zakompleksan predmet foteljskih kvazl-filozofskih razglabljanj, vozlišče zanlče-valnih fašistoldnih nagonov, neprilagodljiv hrulež, hrupni apostol »neuklonljive volje« (ali res?), vsaj na zunaj pa študentski polizanec, ki sicer nekoliko naporno in nevarno telovadi, v glavnem pa v fraku in metuljčku leta po odru od začetka do konca predstave — razen takrat, ko se sleče do gat in gre božat prelepe dekliške prsi, s katerimi si sam postreže — kar je bržkone treba razumeti samo kot prvo etapo do »pokončnega cilja«, ki bi ga spričo svoje »nezlomljive« volje go-
tovo dosegel — iz oči v oči z globoko pritegnjenim avditorijem, allas zaničevano maso — Če ne bi zastor nesramno trešči! med njegovo spolno Igro in gledalce. Tega Jančar v Klementovih (namreč Ju-govih) zelo strogih in doslednih (samo)-vzgojnih nazorih nI našel. Tudi ne v njegovih spisih, čeravno sicer bogato zajema iz njih. Lepo mu je podtaknil, ker kot umetnik vidi »več« in «globlje« kot kdorkoli od nas, najbrž celo Klement sam. Razsvetljen po dobrem starem Freudu in pripeljan do drznih razglabljanj po Petru Shafferju nam je v brk pomolil, koliko smo vredni. Zares fantastična »vrednota« za nastopajoče planinske rodovel Mlade nas je Jug nekoč pritegnil s čistostjo svojega stremljenja, s skladnostjo (četudi vihravo) besed in dejanj. V njem smo videli delavnega In discipliniranega špartanca, upornika zoper malomeščanske manlre in mehkužnost, ki se je — da omenim samo eno lastnost — strigel na balin, da nI zapravljal časa s česanjem. Danes nas z umetniško Jančarjevo taktirko prečarani Klement naviža nazaj v ljubljansko šlata-rljo. — (Saj, ali naj v današnjih prosvet-Ijenih časih, ko so padli vsi tabuji, še verjamemo v nekdanje vrednote? Ali niso bile samo poze, plitkosti, če ne kar direktna klerikalna hinavščina?) Kar je prej In kar je potem, je nekoliko bedasto cigumiganje z vrvjo po odru in babje vreščanje in požreševanje, ki ima resda namen kontrastno pokazati, kako vse drugače idealen je Klement (kdove
TV na vrhu sveta
V začetku maja sta se skupini alpinistov Iz Japonske, Kitajske In Nepala po južni in severni strani povzpeli na Everest. To je bilo prvo tako srečanje na Everestu, ki ga je lahko spremljal svet na svojih TV ekranih. TV kamere so v živo prikazovale, kako se je 12 alpinistov povzpelo na vrh svata In si seglo v roke. Odpravo sla tehnično In materialno omogočila japonska NT V (Nlpon Television Network Corp.) In dnevnik Yomlurl Shlmbun. Pri tem je sodelovalo 2Q0 ljudi, cene odprave pa znaša 12,5 milijona ameriških dolarjev. Vzpon je bil posvečen obletnici prvega vzpona na Everest, ki sta ga opravila Sir Edmund Hillary in Tenzing Nor-gay leta 1953.
Odprava je bila skrbno načrtovana. Oprema je bila Izdelana posebej za ta podvig in Je Izvrstno delovala. TV signal z vrha Je sprejemal satelit Intelsal nad Indijskim oceanom. Sorodniki plezalcev so se lahko direktno pogovarjali s tistimi, ki so prišli na vrh. Tod s čudežne tehnike In priprav niso vsi pozdravljali. Nasprotniki takega početja menijo, da vdor visoke tehnologije Jemlje alpinizmu vso vznemiri j i vost. Plezanje na goro Je dokončno izgubilo ves mik. Vseeno pa je težko verjeli, da odpravam na Everest v letu 1990 ne bo ostelo veliko presenečenj tako na gori kot v ljudeh, ki se bodo kosati z njo.
(Po članku Iz Newsweeka pripravil A. Cičerov)
če res, saj po Jančarju sploh nI posebno jasna, iz enega kosa rezana osebnost), toda njegov idealizem so v glavnem citati iz njegovih spisov, ki gredo mimo ušes poslušalcev, ki bi bili raje gledalci, a kot gledalci so priča stvarem, ki s Klemen-tovim planinstvom nimajo več zveze. Hočem biti pošten do bralcev teh vrstic. Govorim o Klementovem planinstvu, ki je umrlo pod Jančarjevim skalpelom. Ocena drame kot gledališke umetnosti je stvar poklicnih strokovnjakov. V njihovo delo se ne vtikam. Zal moram vseeno priznati, da je drama odrsko privlačna, ker je po okusu današnje publike, in v tem je naša tragika. Kot ozadje človeškim strastem se namreč prodaja nekaj, kar ozadje ne more biti. Klementu planincu je storjena sila. Saj, kaj pa se lahko stlači v gledališče, da bi bilo planinsko uspešno in bi ohranilo človeško globino? Najbrž nič. Verjetno sta si to dva izključujoča se pojava. Planinstvo je notranji lirizem, osnovan sicer na akciji, ki pa je za zunanjega opazovalca lahko monotona in dolgočasna in kot taka odrsko neučinkovita. Prazno rjovenje ofrakanega prenapeteža, ki bo šel »v steno«, v presitem liberalističnem am-blentu ne pomeni nič. Če bi bili gledalci priče izdelanemu, premišljenemu uporu zoper puhli akademizem, in drama zgoščena okrog te teme, bi nemara kanila nanje kapljica Jugovega duhovnega bogastva. Tako pa se ta »čudak« napihuje kot kak zavožen soprog srednjih let, ki se usaja na ženo (odrski Kiement se kar izdatno usaja na Milko, čeprav jo kar uspešno zapeljuje), češ da je ona kriva njegovih neuspehov.
»Zmagovati je potrebno, živeti ni potrebno« je nezrelo, poceni in teatralično poudarjena pubertetna floskula, ki brez fundamenta obvisi v zraku, vržena v dvorano od tistih, ki Klementa niti niso kaj dosti marali, v njegovih očeh filistri ali na robu filistrsiva, rečena torej v posmeh zelenemu stremuhu, Še malo ne kot priznanje ali celo življenjski moto. (Pa kaj naj bi odrskemu Klementu tudi priznali?) Morda bi bilo drugače, ko bi nam Jančar dal Juga kot človeka, ki se z ostrino uma in dosledno samodisciplino rešuje Iz globin razočaranj in duševnega trpljenja, kot proučevalca in analitika (ampak, seveda, to ni po današnjem okusu, to bi bil »tip«, neresnični vzornik, šablonskl »svetnik«), ne pa, kot mora gledalec tudi posumiti, seksualnega nepotešenca, rahlega pre-maknjenca. Tako smo pri moderni drami, ki oznanja z odra tak planinski evangelij, da gledalci na poti domov ne bodo niti od daleč posumili, da je planinstvo lahko otok pobega iz umazane vsakdanjosti. Kristusovih štirideset dni posta in zbranosti pred javnim nastopom, zvrhana kupica optimizma kot protistrup za samo-
morilska razpoloženja, očiščenje in po-mlajenje. O katarzi (nevarnega) planinstva se Jančarju niti ne sanja. Prej obratno: planinstvo je kotišče motnih strasti, stena je orodje za človeka (fašista?), da dokaže svojo nemoč (nad-moč? Obermenschlichkeit?) — ah, kaj naj počnemo danes s to zgodovinsko ropotarnico? Planinci smo videti šeme, zagovedneži, zagrenjenci, zaletaveži, kandidati smrti. NIČ posebno vrednega ni v planinstvu (in v nas), lepote pa sploh ne. Jančarju je samo sredstvo za brozganje po skritih tokovih v temačnih podzemskih jamah človeške duše. Toda meni bi bilo bolj všeč, ko bi si bil za ozadje svojega brozganja izbral kaj drugega, Čeravno niti malo ne zanikam, da tudi planince lahko črvičijo temne človeške strasti — samo ne predvsem kot planince, pač pa predvsem kot navadne smrtnike. Tega pa Jančar menda ne ve. Tisto, kar je Juga ugonobilo, je starogrška usoda, je Prešernova »sovražna sreča«, je tragičen razkorak med ikarskim hrepenenjem po »blagoslovu z gora« in nezadostnostjo človeškega telesa. Vsakršno čvekanje o samomoru je mlačva prazne slame. Zato čutim, da v drami ni padel samo Kiement, ampak predvsem Jančar, in sem mu to prisodil v naslovu.
Uradna planinska kritika bo prejkone tradicionalno ugodna, kot je bila še zmeraj do vsakršnega domačega spisa, če je še tako zlorabil planinsko tematiko. Slovenci pač nimamo izbire. Kar bi moralo biti eno od umetniških videnj, je pri nas edino videnje. Če tega zavržemo, nam ne ostane nič. Treba je torej pohvaliti edini napor. Jančar nam bo zanaprej natikal očala, da bomo »vsi« videli Juga tako, kot on hoče. Zlasti mlajše neštudiozne generacije, ki Juga skoraj več ne poznajo. Klementa planinca, ki je gradil svojo strogo samovzgojo na odpovedi, je pokopal. Ostal nam je samomorilski prenapetež In zakompleksanec. Taka je naša ozko za-plankana in malce eplgonska slovenska usoda.
Stanko Kllnar (Delo)
KLEMENTOV PADEC
»Klementov padec« je in ni življenjepisna igra o zanimivem in nesrečnem Slovencu. Je — ko s pomočjo ohranjenih podatkov, pričevanj in drugih virov oblikuje samosvojo, v intelektualnih zmožnostih in etičnih zahtevah izjemno postavo Klementa Juga (1898—1924), slovenskega filozofa in alpinista; in ni — ko konkretno življenjsko zgodbo, vpeto v čas in prostor, in stvarno literaturo v zvezi z njo zapušča, jo s tem razširja in poobča ter jo predaja avtonomnemu svetu gledališča, lite-
rature. Ta dvojnoplastnost, Ki je pravzaprav pogoj, da ubeseditve vredna oseba prestopi prag historične k uri oz i tete in zaživi samostojno odrsko usodo, je v »Kle-mentovem padcu« uravnotežena in zato za Igro in njeno izvedbo produktivna. Mnoge Kiementove — med njimi tudi ci-tatne — besede nas v njej res vodijo nazaj k Jugu, evocirajo njegovo misel in njen vpliv in nerazumevanje, ki ju je doživljala med sodobniki, in njegova intimna stiska je nemara res podobna tisti pravi spred več kot šestdesetimi leti, hkrati pa se s precejšnjo gotovostjo dozdeva, da za razumevanje in doživljanje igre njena »dokumentarna podlaga« ni bistvenega pomena. Kar in kakor se v njej zgodi, se je — ali bi se — nemara res dogodilo, a za odrsko resničnost nI pomembna njena preverljiva zgodovina, temveč sedanjik njenega dogajanja, ki ga s preteklostjo veže le še rahla popkovina. Takšna živijenjepisna Igra si seveda ne more in noče prizadevati, da bi nanovo osvetlila konkretno življenjsko zgodbo, kaj šele, da bi o njej povedala kakšno dokončno resnico, ki je ostala nerazjasnjena celó stvarnim vedam; hoče in zmore pa, znotraj verjetnostnih okvirov, ki si jih je bila zastavila, o njej govoriti sproščeno in svobodno ter pred časom dokončano biografijo povsem osebno presvetliti. »Kiementov padec« pripoveduje o dvojnem iskanju in nesporazumu: o vzpostavljanju posameznikove radikalne in Čiste etične pozicije, za katero se Izkazuje, da v svetu standardne komunikacije ni mogoča, in v navezovanju intimnega stika, ki pa tudi ne more biti skladno uresničen; in o koncu tega iskanja, ki ga nenehno samopotrjevanje v nevarnih plezalsklh smereh privede do samouničenja. Kdo je kriv za trajni nesporazum: zahtevni, intelektualno su-periorni, prenapeti, mizantropski, trohice razumevanja nezmožni Klement ali njegova plitva, filistrska, okostenela In uživaška okolica In v njej radoživa, premalo (?) ljubeča ga Milka posebej? V takšni izraziti polarizaciji o krivdi seveda nI mogoče govoriti in tudi Jančarjevo besedilo je ne išče niti ne daje dokončnega prav lej ali oni strani (četudi vsaj v nekaterih javnih situacijah gotovo simpatizira s Klemen-tovimi stališči); prej je mogoče zapisati, da predvsem ugleduje razklanost sveta na izjemnega posameznika In vsakdanje povprečje in njuno nezdružljivost. Ob tem in Še bolj pa je »Kiementov padec« tudi pripoved o neuresničeni ljubezni, ki ji na poti ne stojijo zunanje prepreke, temveč lastna — obojestranska — nezmožnost popolne predaje. V tem svojem preseku je Jančarjeva igra — za razliko od humornih, tudi grotesknih slikanj Klemen-tovih konfliktov z drugo okolico — pre-žarjena z nekakšno turobnostjo in za-drževanim sentimentom in s postavo Milke
(gotovo doslej najbolj polnega avtorjevega ženskega lika) ustvariti enakovredno pro-tiigro, ki prepričljivo problematizira ravnanje moškega junaka in hkrati razkriva njegovo ranljivost.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so »Kiementov padec« uprizorili zavzeto in s premislekom. Upoštevaje predvsem drugo, nadčasovno plast besedila so skorajda zabrisali historično in geografsko okolje igre; scena (Sanja Jurca) je ponujala sicer prostorno, a proti vrhu mansardno zapirajoče se prizorišče s temnim podom in rebračami, na katerem je prostranost vršacev kdaj pa kdaj ponazarjala le rdeča dvokraka lestev, prav tako so bili v temno uglašeni — z izjemo Milkine snežno bele oblekce — kostumi (Doris Krstič), ki pa so s svojimi kroji in skupaj z nekaterimi rekviziti vendarle opominjali, da dogajanje ni čisto iz današnjih časov. Stik s preteklostjo je bil torej v predstavi nakazan, ne pa prevladujoč. Režiser Janez Pipan (dramaturgija Livia Pundur, Tone Partljič) je besedilo ponekod malo in razumno okrajšal in tako še zgostil dogajanje, ki se je zdaj gladko In skoraj neopazno prelivalo iz prizora v prizor, spet drugič pa se, v skladu z dramatičnostjo dogodkov, ostro in sunkovito prelomilo; obilno ga je podlagal z občuteno glasbo, ki mu je z variacijo istega motiva še dodajala mehko, hrepenenjsko razsežnost. Velja omeniti, da se ob tem, ko je precej skrbno sledil Jančarjevemu besedilu in natančno oka-rakterizirai njegove postave in kratke stike med njimi, ni odrekel nekaterim avtorskim oznambam v besedilo, in poudariti, da so delovale skladno In vsekakor intenzivirate njeno atmosfero.
Igralska ekipa je učinkovala sveže in poletno in kljub mladosti večine nastopajočih zrelo. Manj hvaležni vlogi sta imela Vesna Jevnlkar In Ivan Godnič kot brezskrbno uživaški par; tu je predstava nekajkrat zdrsnila v poenostavljajoče karikiranje, ki se ne bi smelo zadovoljiti s pri-trjevalnimi odmevi iz občinstva, ampak ohranjati manj skrajnostne nastavke, ki omogočajo Milkino naklonjenost, a zato niso — v Klementovih očeh — nič manj brezupno topoumnl.
Humanističnega profesorja starega kova, rahlo utrujenega in zagrenjenega, nedovzetnega za nove oblike in izrazna mišljenja, a v glavnem akademsko spravljivega z njimi, je v prepletu dostojanstvenega videza in notranje nemoči upodobil Tone Kuntner; Klementovega vrstnika, negotovega In zato prevrtljivega Gregorja pa je v mešanici alkoholne evforlje In mačka-ste depresije, pa tudi izdajanja In nato polaščanja oblikoval Srečko Spik. V vlogi neuslišanega ljubimca je z razumno zadržanostjo in notranjo mirnostjo nastopil MIlan Štefe, kot plesalec je nemo (ko-
reografija Darinka Lavrič) asistiral Borut Vesel ko.
Težo predstave sta seveda nosila Janez Skof kot Klement in Mirjam Korbar kot Milka. Nalogi sta bila dorasla. Škot je dal svojemu liku obilo eruptivnosti, ki je bila v višjih legah nemara kdaj preveč kričava, vzvišenosti, ki je prehajala v oholost in cinizem, napete vročičnosti in ob tem zbrane ponotranjenosti; v intimnih prizorih z Milko pa se mu je posrečilo zazveneti tudi krhko, nekajkrat kar infantilno nebogljeno, s čimer je dal nasiutiti blodnjake Klementovlh skrivnih zavor in njihovih kompenzacij. Opazna je bila — glede na nekatere njegove prejšnje vloge — tudi skrb za natančnejšo izreko (lektor Majda Križaj). Mirjam Korbar pa se je odlikovala kot toplo čuteča, a mladostno razposajena Milka z željo po Ijubavni harmoniji In obenem z vztrajanjem pri lastni samosvojosti, radoživa, a ne pregrešna, zaljubljena, a ne avšasto zatrapana; lepa in su-gestivna vloga mlade igralke, ki potrjuje obete iz študentskih predstav. Uprizoritev »Klementovega padca« je torej uspešno krstila in upodobila novo, zanimivo slovensko besedilo — ugodnemu vtisu se izmakne le neiznajdljivo sestavljen gledališki (ist, tudi malce preveč brezskrben do popolnosti in nazornosti svojih obvestil.
Ale5 Berger (Naši razgledi)
PLANINSKE KOČE IZ VOJAŠNIC
Prav bi bilo, da bi se letos spomnili 40-letnice ustanovitve Planinske zveze Slovenije, katere skupščina je bila 6. junija 1948. Na tej skupščini sem bil tudi sam kot predstavnik IV. armade, Čeprav je kot predstavnik JLA v zapisniku napisan ka-petan Ivan Labus, ki je bil višji po činu. Kot predstavnika IV, armade so me delegirali v glavni odbor PZS in sem tako prisostvoval vsem sejam glavnega odbora od skupščine PZS leta 1948 dalje. Ze na ustanovni skupščini so razpravljalci govorili o novi organiziranosti društev, o alpinizmu, propagandi, vzgoji kadrov in o težavah na gospodarskem področju, med drugim o pomanjkanju planinskih postojank na območju Julijskih Alp in drugod. Več planinskih postojank so planinci z marljivim in prizadevnim prostovoljnim delom do takrat že obnovili in usposobili, da so lahko sprejele planince pod streho, hkrati pa so uredili vsaj osnovno preskrbo v njih.
Na sejah glavnega odbora PZS je poleg vsega drugega večkrat prišla na dnevni red točka, da bi Planinska zveza dobila
nekatere vojaške objekte, ki so bili takrat last JLA. Glede tega sem kot predstavnik JLA redno seznanjal svoje predstojnike v poveljstvu IV. armade v Ljubljani. Svetovali so ml, naj kot njihov predstavnik sprožim na seji glavnega odbora PZS misel o tem, da bi vojska lahko odstopila nekatere svoje objekte, ki bi služili potrebam planinske organizacije. To sem tudi storil. Glavni odbor PZS pa je zbral vse potrebne podatke o takih objektih v lasti JLA, ki jih vojska takrat nI več uporabljala, vendar so bili ali Še uporabni ali delno porušeni med NOB ali pa so takrat obstajali samo še temelji. Seveda je bilo takrat odvisno od JLA, kaj se bo zgodilo s temi objekti. Glavni odbor PZS je takrat pismeno posredoval za vrsto vojaških objektov, ki naj bi jih JLA odstopita Planinski zvezi. Pismeni predlog PZS sem potem Izročil poveljstvu IV. armade v Ljubljani, od koder so ga posredovali pristojnemu poveljstvu v Zagreb. Odgovor seveda ni prišel takoj; glavni odbor PZS je dobil pismeno privoljenje o primopredaji vojaških objektov, ki jih JLA ne bo več potrebovala, šele spomladi leta 1951.
Takrat sem bil zaposlen v Vojaško-grad-beniškem odseku v Ljubljani in sem bil odgovorni referent za vojaške objekte. Na eni od sej Glavnega odbora PZS smo izdelali načrt primopredaje objektov, ki so bili odobreni, da jih vojska izroči Planinski zvezi oziroma planinskim društvom. Vojaško-gradbeniški odsek Ljubljana me je pooblastil, da opravim primopredajo, prav tako pa me je pooblastil glavni odbor PZS, da opravim primopredajo in izročim objekte posameznim planinskim društvom.
Primopredaja vojaških objektov je bila opravljena takole: 19. aprila 1951 karavla pri planinskem domu Savica, 26. maja 1951 finančna karavla Log v Trenti, 14. julija 1951 karavla na Lajnarju in Možicu, 15. julija 1951 karavla na Poreznu in vojašnica Petrovo brdo, 8. septembra 1951 vojaške zgradbe na območju Vršiča (Sotto Prisani) in vojaška zgradba ob izviru Soče, 9. septembra 1951 karavla Morbegna pod Triglavom, 10. septembra 1951 karavla nad prvim Triglavskim jezerom Alba, 11. septembra 1951 karavla na Bogatlnskem sedlu in na vrhu Skrbi, karavla Na kraju, karavla na Dobrenščici in karavla na Pre-hodavcih, 12. septembra 1951 temelji vojašnice pri Krnskem jezeru in vojašnica na sedlu Prehodavci, 14. septembra 1951 karavla pri Razor planini, karavla pri sedlu Globoko, bunker pri prelazu Globoko in vojaški objekti na Ravneh, 16. septembra 1951 pa vojaški objekt pod vrhom Črne prsti.
Tako so bili predani vsi odobreni vojaški objekti planinskim društvom.
Leta 1948 so bile natisnjene tudi prve planinske izkaznice. Dobil sem jo tudi jaz in je imela številko 00013, registrirana pa je bila pri Planinskem društvu Ljubljana Matica in jo Imam še zdaj. Isto leto smo na mojo pobudo organizirali v JLA planinsko sekcijo In smo se skoraj vsako soboto odpravili na planinske Izlete v Julijske Alpe, Karavanke in Kamniške Alpe. Spravljenih imam še nekaj fotografij iz tistega časa.
Ob 10-letnlci ustanovitve OF se nas je 27. aprila 1951 zbralo nekaj funkcionarjev in smo se odpravili na Kredarico s smučmi, da bi tam proslavili to obletnico. Te ture smo se udeležili Fedor Košir, inž, France Avčin, inž. Bojan Deržaj, Janez Kmet, Franc Debevec, Rajko Stare, Jože Pernuš, Lojze Pobožnik, Dane in jaz. Prav na vrh Triglava zaradi zelo slabega vremena nismo šli, biii pa smo na Kredarici, o čemer Imam fotografski dokument. Dajem pobudo za to, da bi se letos, ob 40-letnici ustanovitve Planinske zveze Slovenije, spomnili tistih zagnanih odborni-kov-planlncev, ki so tvorno sodelovali pri novi organiziranosti P2S, in jim podelili plakete PZS, saj smo tisti čas opravili pionirsko delo za planinsko organizacijo, ki z določenimi spremembami in dopolnili obstaja še zdaj. Vsa dela smo takrat opravili amatersko In pošteno za razvoj planinstva.
Sam doslej še nisem dobil nobenega priznanja; kdo ga je dobil, ml nI znano, vendar sem prepričan, da ima evidenco PZS. Dajem tudi pobudo za to, da bi izdali nov vodnik po planinskih domovih in kočah Jugoslavije. Tisti, ki ga je leta 1957 Izdala Planinska zveza Jugoslavije, je že zastarel, saj je bilo med tem že veliko sprememb in dopolnitev.
Aleksander Novak
PLEZALSTVO IN VARSTVO NARAVE
Pred nedavnim je bila planinska dejavnost v najširšem pomenu besede ena od najbolj blagih oblik prisotnosti človeka v naravi. V zadnjem času pa zaradi množičnosti In novih oblik dejavnosti naravo ponekod resno ogroža. Takšen primer nove in množične dejavnosti je plezalstvo. Ob manjših skalnih stenah, kot so Osp, Črni kal, Dolžanova soteska In druge manjše, ponavadi prisojne skale po Sloveniji, se preizkuša in trenira množica plezalcev. Skalne stene pa so tudi oz, so predvsem življenjski prostor številnih živalskih vrst. Za primer navedimo Osp: na policah In v špranjah skalne stene gnezdijo planinski hudourniki, mestne lastovke, navadne kavke, skalni golobi, mo-
dri drozg, velika uharica. Od naštetih vrst jih je večina ogroženih in vpisanih v Rdeči seznam ogroženih vrst Slovenije oz, celo Evrope; za eno vrsto je v Ospu edino znano gnezdišče v Sloveniji. Ob tako množični plezalski dejavnosti pa je verjetno, da bo tamkajšno izredno bogato in redko živalstvo dokončno propadlo, česar pa v nobenem primeru ne moremo dopustiti. Zato bomo Osp predlagali za začasno razglasitev za naravno znamenitost in v tem pravnem aktu natančneje določili naravovarstvene zahteve glede plezanja. Takšnih primerov, da je v istih skalah, kjer je plezališče, tudi prebivališče redkih, ogroženih in zavarovanih živalskih vrst, je še več. In v večini primerov so živali obsojene na propad.
Da do podobnih navskrižij v prihodnje ne bi več prihajalo, zlasti zato, ker je večina plezalcev zavzeta za varstvo narave, predlagamo, da Planinska zveza spremlja na-delavo plezališč in alpinističnim odsekom priporoči, naj se (preden začnejo uporabljati novo plezallšče) posvetujejo s Komisijo za varstvo narave pri Planinski zvezi Slovenije.
Dr. Marijan Slabe
ŽULJ OD LANSKE ŠTAFETE MLADOSTI
... Še žulja na palcu se bom dotaknil. V Mladinski komisiji Planinske zveze Slovenije smo ob ponudbi Republiški konferenci ZSMS za organizacijo odhoda Štafete mladosti imeli pred očmi predvsem dvoje:
1.	Razrešiti zadrego mladinskih politikov, ki so se soočali z zahtevami za ukinitev štafete na eni strani in nedotakljivostjo dolgoletne prakse na drugi strani. Z organizacijo odhoda s Triglava bi odpadel eden od ritualov štafete, to je pompozna prireditev na prvo pomladno soboto z vso navlako, ki sodi k proslavam klasičnega tipa. Zal so slovenski mladinski politiki zadnji hip pokleknili in bili primorani organizirati klasično prireditev v Bohinjski Bistrici. Za marsikaterega tradicionalista se je pot štafete začela šele tam. Zato pa na Kredarici in na Triglavu ni bilo nobenega vsiljenega protokola, varnostnih služb, Črnih avtomobilov In ljudi, ki bi se prerivali v prvi vrsti. Ta cilj smo zato v končni fazi uresničiti te deloma.
2.	S televizijskim prenosom odhoda štafete afirmirati alpinizem In alpiniste v jugoslovanski javnosti. Menim, da smo ta cilj zgledno uresničili. Vreme, ki nam jo je po eni strani zagodlo tako, da je postavilo pod vprašaj odhod s Triglava, je na drugi strani pustilo toliko luknje,
da je celotna jugoslovanska javnost v živo videla podvig alpinistov. Ze ob pripravah na organizacijo smo se pogajali z Republiško konferenco ZSMS o višini stroškov take organizacije. Na koncu smo se zedinili o poravnavi celotnih potnih stroškov in oskrbe na Kredarici ter dodatno še tri milijone dinarjev Planinski zvezi Slovenije za organizacijo. Ta sredstva je izvršni odbor PZS na 22. seji razdelili po naslednjem ključu: 1,2 milijona postaji GRS Mojstrana, 0,9 milijona Mladinski komisiji in 0,9 milijona v Alešev sklad. Na omenjeni seji je bil prisoten tudi načelnik komisije za alpinizem, ki pa jo je predčasno zapustil kljub opozorilu, da pride na vrsto še razprava o delitvi sredstev za organizacijo odhoda štafete mladosti. Izvršni odbor je sprejel takšno rešitev na podlagi razprave. Nam se je zdela razporeditev sredstev v Alešev sklad najbolj optimalna iz več razlogov. Tistim argumentom, ki so bili izrečeni na seji v prid takšni rešitvi, pač nihče ni oporekal.
Poleg tega smo v maju organizirali za deset alpinistov — prvih nosilcev štafete sprejem v Planiki, kjer je vsak prejel po par treking čevljev iz programa adidas. V tistih dneh na Kredarici, ki smo jih preživeli skupaj, je bilo dosti govora o tem. Tudi o vrveh. Vendar pa tudi nobenih dokončnih obljub pristojnih. Nekdo je pač prezgodaj delil to, kar še ni bilo dogovorjeno. Predstavljati stvari, ki so obstajale kot variantna rešitev, za dogovorjene in dokončne, je neodgovorno dejanje tiste osebe, ki si je poskušala s tem morebiti utrjevati položaj ali dvigovati ugled. Da pa te stvari bolijo, če so kasneje izpeljane drugače, priča Jankov tretji žulj. Upam, da bo iz te izkušnje najmanj Janko potegnil nauk, da vsem le ne kaže verjeti na vsako besedo. Tistim, ki so ta zaplet povzročili, pa naj bo izkušnja, kako v prihodnje v podobnih primerih (ne) ravnati.
Andrej Brvar (Alpinistični razgledi)
LOKALNE OMRZLINE
Zdravniška podkomisija GRS je na svoji zadnji seji med drugim razpravljala tudi o prispevku »Prva pomoč pri lokalnih omrzlinah« v PV št. 3/88, str. 121. Prispevek pomeni dobra in tudi za laika izvedljiva navodila, ki so v skladu s stališči, sprejetimi na seji medicinske komisije I KAR 11. septembra 1987. Podkomisija meni le, da bi pri ukrepih v koči ogrevanje omrzlih delov udov v mlačni in postopno vedno bolj zagrevani vodni kopeli ne omejevali časovno na pol ure, kot to piše v prispevku, temveč da naj
bo glavni kriterij bolečina, ki jo omrznje-nec pri takem ogrevanju čuti in mora biti zanj še znosna. Dolivanje tople vode vse do temperature okoli 40° C naj bi torej bilo v načelu naglo, vendar omejeno s subjektivno bolečino, ki pa je odvisna od raznih objektivnih in seveda tudi subjektivnih faktorjev.
Za zdravniško podkomisijo GRS: dr. Joie Četi na
BODEČA NEŽA ZA LJUBELJ?__
Komisija za podeljevanje turističnih nageljnov in než, ki deluje pri ljubljanski televiziji In katere člani so znani slovenski turistični delavci in novinarji, je dobila pismo, v katerem je med drugim zapisano:
Predvsem pa Tržičana zbode ob razmišljanju, kaj vse bi Ljubelj kot majhno turistično središče lahko ponudil: ne le mejni prehod z bolj ali manj standardno spremljajočimi objekti Zelenica, menda najlepši gorski okoliš v tržiški občini, je bila z izgradnjo žičnice v marsikaterem pogledu uničena, Ce pa je že bila žrtvovana v turistične in športne namene, bi jo bilo potrebno izkoristiti mnogo bolje in smotrneje. Zastarela, dotrajana žičnica, tri vlečnice, planinski dom v lasti in z udobjem domačega planinskega društva, to je vse. Pa bi Zelenica s svojimi tereni prenesla mnogo večje število smučarjev na Isti površini bolje urejenih smučišč! Gnečo in ponudbo v planinskem domu bi bilo mogoče zmanjšati in popraviti z majhnimi objekti, kjer bi prodajali čaj in enolončnice.
škoda bi bilo uničevati čudovito okolje z gradnjo novih žičniških naprav. Lahko pa bi Zelenico ponudili kot idealno izhodišče za vse bolj uveljavljajoče se turno smučanje. Begunjščica, Palec, Vrtača, Ze-lenjak, Stol, Završnica so cilji, ki so kot nalašč za turne smučarje. Tržič je znan po svojih smučarjih, alpinistih in gorskih reševalcih. Ali ne bi bilo mogoče pripraviti ob šoli alpskega smučanja še šolo turnega smučanja, prvo pri nas z vodniki, inštruktorji, posredovanjem vremenskih in snežnih podatkov, svetovanjem? Ali ne bi bilo mogoče na sončnih planinah proti Završnici urediti tekaško progo in obnoviti zapuščeno smučarsko skakalnico za planinskim domom na Zelenici? In poleti? Okolica Ljubelja in Zelenice je polna še živečih planšarij. Od tod je čudovito izhodišče za planinske in lažje plezalne ture. Kakšna atrakcija bi bil lahko izlet z Ljubelja skozi »bornove tu-
nele« skozi trebuh Begunjščice na planino Preval! Menda tej poti v celih Alpah ni enake. Pa od planšarjev na Prevalu na vrh Begunjščice, ali pa med murke na Roblek, v Drago, na Dobrčo, navzdol k Tomlnškovemu slapu! Kako zanimiva bi bila za turista, ki bi ga zna! Ljubelj zadržati za dan ali dva, tura po stari cesti na vrh Ljubelja, ki zapuščen in zanemarjen sameva In hrani toliko zanimivosti! Kaj vse bi lahko povedal turistu dober vodnik, ki bi pozna! in znal pokazati vso zgodovino gorskega prelaza tam od rimskih časov dalje! Pa o ljudeh, ki so potovali tod preko, gradili cesto, predor, piramide na vrhui Kakšna prijetna pustolovščina je lahko plezalna pot po grebenu od Ljubelja do Mož nad Zelenico! Pa poleti Izlet z Ljubelja na planšarske dobrote na visokogorsko planšarijo na Korošici! Pa tura s (»švercarskega«) Hajnževega sedla na Veliki vrh! Pa stara Bornova vila, sedaj Panorama, pa ljubeljska cerkvica, pa ostanki taborišča! Pa še In še. In ker vsega tega Ljubelj ne zna ponuditi, pa bi lahko, bi kakšna bodeča neža morda le zbodla koga.
Jedinega Janeza Janez
m pDamske Iferatae
Skice vremena
Zdravko Petkovšek in Miran T r on te! j: SKICE VREMENA; Ljubljana, Zveza organizacij za tehnično kulturo, 1987, 101 str. + 16 str. barvnih prilog
V letu 1987 je to že druga knjižna izdaja na slovenskem trgu, namenjena bralcem, ki jih zanimata vreme in vremenoslovje. Prva je bila knjižica — priročnik E. Neukampa Oblaki in vreme (Cankarjeva založba), ki ima za osnovo lepe fotografije, razlage pa je bolj malo in je marsikje strokovno oporečna. Knjiga Petkovška in Tronttja je tudi izredno močno ilustrirana: vsebuje okrog 200 slik in skic (nekatere imajo isto oštevilčenje in dodatne oznake a, b, c; nekatere v barvni prilogi pa niso oštevilčene). Toda slikovno gradivo v knjigi služi predvsem razlagi vremena in vremenskih dogajanj.
Knjiga želi bili predvsem razlagalna, pri tem pa sta se avtorja zavestno odrekla sistematičnemu pristopu k snovi. Postopno uvajata v razumevanje ozračja in vremena povprečnega slovenskega bralca, ki je z vremenoslovjem seznanjen predvsem prek televizijskih poročil in časopisnih objav. Tako pričenjata s poglavjem o planetarnih zahodnlkih, pa potem nadaljujeta s fron-
tami, cikloni in anticikloni, vremenu in njegovem napovedovanju, dodani pa so tudi nekateri klimatski podatki za Slovenijo — nekaj v tabelah, nekaj pa kartografsko.
Izbrani način torej gradi na ilustracijah, podobnih tistim s TV ekrana (seveda so tudi drugačne: diagrami, prerezi, fotografije vremenskih pojavov in meteoroloških Instrumentov) in na njih sloni razlaga: kaj posamezne slike pomenijo ter kakšna dogajanja te slike ustvarjajo In pogojujejo. V knjigi tako ni niti ene razlage kakšne zakonitosti, ki bi ponazarjala povezanost posameznih količin med seboj s pomočjo kake enačbe. Tudi kvantitativnega je v knjigi malo in grafikoni največkrat nimajo označenih vrednosti na koordinatnih oseh; Izjema so nekateri klimatski prikazi. Na splošno skušata avtorja čimveč povedati le z besedami In slikami. Tak način je za marsikaterega bralca edino sprejemljiv, za tiste, ki so vajeni načina, kot je v uporabi v naravoslovju, pa seveda manj pregleden. Izbrani način ima to prednost, da bralca »nežno uvaja« v vremenoslovje, in to slabo stran, da je gradivo manj sistematično. Npr. vzroki in nastanek burje so obravnavani dvakrat: na straneh 35—36 v poglavju Topla in hladna fronta (ker se burja pojavlja po prehodu hladne fronte) In na straneh 61—62 v poglavju Značilni vetrovi v Sloveniji. Res pa je, da je stvarno kazalo na koncu knjige pri tem bralcu v pomoč. Toda tekst je vseeno kar zahteven, saj zaradi poljudnega in obenem sintetičnega načina ponekod razlaga po več dogajanj hkrati.
V knjigi ni nerazumljivih ali neutemeljenih trditev. Včasih si sicer nekatere navidez nasprotujejo: npr. na strani 21 avtorja pravita, da je spreminjanje temperature ob dviganju ati spuščanju zraka »za po-oblačitev in razjasnitev neba bolj pomembno, kot gibanje oblakov z vetrovi, ki naj bi oblake prignali ali odpeljali proč«. Pri tem mislita seveda na lokalne razmere, saj na strani 33 povesta, da so obsežni premiki vseeno tudi zelo pomembni, kajti »ob prehodu hladne fronte... se kmalu zjasni, saj so nas fron-talne motnje s ciklonom prešle«. Knjiga je lepo natisnjena in ima le malo tiskovnih napak: še največji sta tisti na strani 59, kjer sta v Beaufortovl skali vetra zamenjana stolpca s hitrostmi v m/s in km/h, ter na predzadnji strani teksta, kjer sta levi in desni stolpec zamenjana. Ilustrativno gradivo je zanimivo in povečini so slike iz narave iz naših krajev, slike mnogih instrumentov pa so privzete iz prospektov svetovnih proizvajalcev. Skoraj vse skice so natisnjene v več barvah, pri čemer uporaba modrega rastra predstavlja hladen, rdečega pa topel zrak 277
oz. moder raster označuje anticklonska in rdeč ciklonska področja. Barvno so rastri na splošno primerno močni, le tu in tam morda premočni. Pri nekaterih kartografskih prikazih so izbrane barve manj primerne.
Knjiga je, kot rečeno, namenjena predvsem bralcem, ki jim je bližji opisni način razlaganja pojavov. Za bralce, ki so navajeni na naravoslovni način izražanja, bi bilo včasih laže in nazorneje, če bi bile zakonitosti razložene kar z enačbam! In diagrami. Toda tudi ti bralci bodo Iz nje mogli s pozornim branjem dobiti dosti informacij in novega znanja — tudi z besedami In slikami je mogoče pojasniti marsikateri naravni pojav. Knjiga je tako zelo dobrodošlo dopolnilo k vsakodnevnim vremenskim informacijam. Mislim, da bodo tisti, ki jih vreme zanima, z njeno pomočjo dosti bolje razumeli stanja in dogajanja, ki jih ponazarjajo najrazličnejše vijugaste črte na vremenskih kartah.
Jofe Rakovec
Nove kartografske izdaje
Zadnje mesece je na kartografskem trgu kar nekaj novih zanimivih ponatisov planinskih kart (zadnje tri so pravkar izšle). Ker se začenja sezona pohodništva, je prav, da o njih bralce vsaj Informiramo. V Planinski založbi (št. 24) je Inštitut za geodezijo in fotogrametrijo pripravil že sedmo popravljeno in dopolnjeno izdajo JULIJSKE ALPE — zahodni del. Ta karta predstavlja z vzhodnim delom, ki je izšel že lani — obe pa sta v merilu 1 :50.000 — zaokroženo celoto Julijskih Alp. Karta prikazuje v glavnem vse markirane planinske poti, planinsko transverzalo, slovensko geološko pot, pianinske postojanke, naravne in kulturne znamenitosti, izvire, vode in vrsto drugih, za planince pomembnih podatkov. Nazorno in čitljivo je predstavljen relief s plastnioami in senčenjem. Znaki so opisani v petih jezikih. Turistično društvo Bohinj-Jezero je založilo karto BOHINJ — Triglavski narodni park, ki je svojstveno zasnovana; izdelana je na osnovi fotomozaika a erofo to posnetkov v približnem merilu 1 :20.000. Na njej dominlra Bohinjsko jezero z okolico z zelo pregledno mrežo cest in poti, vod, stavb (naselij). Posebej so poudarjene sprehajalne poti ter naravne In zgrajene zanimivosti, kar vse je posebej oštevilčeno in na hrbtni strani pojasnjeno. Kratek opis Bohinja in pojasnila so podana v petih jezikih. Karta (izdelal jo je Geodetski zavod SRS) je zelo uporabna tudi za tistega, ki se na kartografijo manj spozna, saj je dejansko le dobro opremljena fotografija 278 tega predela.
Tudi vse naslednje karte, ki so pravkar izšle, so delo Geodetskega zavoda SRS v založbi Planinske zveze Slovenije. JULIJSKE ALPE — BOHINJ v merilu 1 ; 20,000 je že sedma dopolnjena izdaja (šesta je izšla leta 1986). To je dokaz, da je karta zelo uporabna. Merilo omogoča veliko natančnost in ponuja dovolj prostora za prikaz množice podatkov. Ker pa teh v visokogorju — razen gostih plast-nic — ni veliko, deluje nekoliko prazno. Barvna kombinacija karte deluje simpatično, prijetno za oko. Obsega podatke
0	markiranih poteh, planinskih in lovskih kočah, hotelih in drugih gostinskih objektih, žičnicah, izvirih in vodah, plan-šarskih stanih in senikih, gozdnih površinah, ruševju In grmovju in še kaj. Plast-nlce so na 20 m. Predstavo reliefa dopolnjuje senčenje.
List karte JULIJSKE ALPE — TRIGLAV se na severu nadaljuje tam, kjer se konča list Bohinja, prav tako v merilu 1 :20.000. Tudi četrti ponatis tega lista je dopolnjen in prikazuje enake elemente (podatke). Na njem predvsem izstopajo markirane poti, saj jih je v tem predelu kar precej. Za Izletnike v Triglavsko pogorje je to zelo uporabna karta.
Tretja dopolnjena izdaja karte ŠKOFJELOŠKO POGORJE je izdelana v merilu
1	:40.000. Ce so na prejšnjih dveh prevladovali zeleno modri toni barv, so tu bolj rum en kasto rjav i: karta je že bolj podobna turističnim kartam občin, vsebina pa podobna predhodnicama. Lepo izstopajo tudi na tej markirane poti z opisi, planinske postojanke, bencinske črpalke, ni pa drugih gostinskih objektov. Relief je prikazan s plastnicami (na 20 m) in senčenjem. Potna mreža je zelo podrobna (do stezi), prav tako vodovje, slabše so vidni spomeniki, cerkve, znamenja, razvaline ...
Vse navedene karte z izjemo Bohinja na osnovi fotomozaika imajo prazne hrbtne strani, kar je prava škoda. Na hrbtni strani je namreč moč odtisniti vrsto zanimivih podatkov, pravi mali vodič, ki bi uporabniku nudil veliko večje možnosti spoznavanja naravnih In kulturnih spomenikov brez dodatne uporabe literature. V natančnost in ažurnost kart se v tem prispevku nisem spuščal. Gotovo, da niso popolne, čeprav se izvajalci trudijo. Zato je seveda dobrodešel vsak podatek uporabnika, na podlagi katerega bi bilo moč karte Izboljšati.
Ker jo je moč dobiti tudi na Planinski zvezi Slovenije, je prav, da ob koncu omenimo še karto BJELAŠNICA — IGMAN, ki jo je v merilu 1:50.000 izdelal Geodetski zavod Sarajevo, izdala pa Planinska zveza Bosne in Hercegovine. Čeprav je karta prvenec tega zavoda, je izdelana zelo kakovostno in je povsem podobna slovenskim turističnim kartam tega
merila. Prikazuje markirane poti in drugo potno omrežje, turistične in gostinske objekte, planinske postojanke in druge znamenitosti. Obsega območje olimpijskih iger (vzhodni del) z vrhovi Bjelašnice, Treskavice, kanjonom Neretve, Rakitnice, delom sarajevske kotline in območjem Boračkega jezera. Kdor se bo podal v to gorovje, mu bo prepotreben pripomoček. Če sem prav seznanjen, je to prva karta take kvalitete izven SR Slovenije,
Peter Sveti k
Nov zemljevid Žiše Pangme_
Na Kitajskem so lani natisnili in Izdali nov zemljevid. Gre za »Regionalno karto Mount Xixabangma« v merilu 1 :50,000, ki zajema ozemlje 28 X 45 kilometrov od ledenika Langtang v jugozahodnem vogalu do doline Hangpu na severovzhodu. Zasnovana je na fotogrametrijski metodi, na njej pa so vrisane plastnlce po 20 metrov ter zelo podrobne strukture skalovja in zemeljske površine nasploh. Na nesrečo pa so geografska imena dokaj skopa. Višine na tej karti se precej močno razlikujejo od tistih, ki ji poznamo od prej. Glavni vrh Šiše Pangme, ki je bil na prejšnjih kartah označen z višino 8013 ali 8046 metrov, je na tej karti visok 8027 metrov, Osrednji vrh 8009 metrov in Zahodni vrh Šiše Pangme, na katerega sta kot prva leta 1987 splezala J. Kukuczka in A, Hajzer, 7966 metrov.
J. N.
etaitven® »vie®
In memoriam: Stane Hudnik
nih intelektualcev, ki je v dveh desetletjih obrnila mnogo strani v zgodovini slovenskega planinstva in alpinizma. V letu 1924 je v navezi z Vladimirjem To-polovcem, Slavkom Prevcem in Stankom Skokom potegnil prvenstveni vzpon v severni steni Planjave z varianto naravnost na vrh in v isti družbi preplezal še severno steno Skute, Turške gore, Rinke in greben do Skute.
Že dve leti kasneje je v navezi z Edom Deržajem prvi ponovil slovito smer De-belak-Tominšek v severni steni špika, v družbi Slavka Prevca pa splezal prvenstveno v vzhodnem delu severne stene Travnika. Temu sledijo še mnoge prvenstvene ture in več ponovitev, kot so severna stena škrlatice, Razorja in Prisojnika, Hornova smer v Jalovcu, Slovenska in Nemška smer v severni steni Triglava. Naštel sem samo vidnejša pota in puščam ob strani vsa druga, ki so stkala Hudni-kovo izredno pestro alpinistično življenje. Kot vodnik je vodil po Julijskih Alpah angleške skupine, po Slovenski smeri na Triglav pa Amerikanca Hilarda Cooka, ki ga je k nam napotila miss Copelandova, katero je pozimi, za novo leto, vodil v družbi Slavka Prevca kot prvo žensko na Triglav.
To turo je čudovito opisala ta neizmerna ljubiteljica naših gora v svoji knjigi »Čudovite gore«.
Takole opisuje njihovo prvo noč v drvar-ski koči v Kotu:
»Pogledala sem svoja tovariša, tedaj sta se videla bolj dvojčka Petra Pana, ne pa kot Jupitrova otroka Polux (Preveč) in Kastor (Hudnik). Morda sta bila res oboje, samo v različnih svetovih. Zehteče vroče je bilo v tej koči, a prijetno. Vstali smo malo pred 6. uro. Vsaj Po-lux in jaz sva vstala, Kastor pa se ni hotel zbuditi, dokler ni zvedel, da tega jutra z zajtrkom v postelji ne bomo postregli. Oba sta bila gotovo podobna otrokoma v gozdu, ko sta rekla, da ne bo to jutro nobenega umivanja in da tudi pomivali ne bomo, kakor je to sicer z nekakšnim jutranjim obredom po zajtrku navada. Odšli smo, preden je napočil dan. Polux je hodil prvi, nato sem v vrsti hodila jaz, Kastor pa zadnji s skrbnim očesom za mojo varnost...«
O istem dogodku Stane Hudnik v članku »Nekaj spominov« v Planinskem vestniku govori v njemu lastnem jeziku: »Prespali smo v drvarski bajti v Kotu. Ponoči naju je zbudilo nekakšno petje, Po-gledava proti vhodnim vratom, bila so na stežaj odprta. Pred vrati je stala v mesečini miss Copeiand in prepevala stare keltske pesmi. Vrata je odprla na stežaj zato, da je po starem škotskem običaju spustila v hišo novo leto. Za naju, zaspana 279
Ob zadnjem slovesu, ob slovesu na koncu življenjske poti čudovitega planinca, pionirja slovenskega alpinizma in gorskega reševal-stva Staneta Hudnika, naj razgrnem nekaj drobcev njegove življenjske poti, in to drobcev z. njegove srečne in bogate življenjske poti — življenja in dela za planinstvo.
Stane, star 13 let, že stoji s svojim starejšim bratom na vrhu Triglava, na čaščeni gori, ki ga je tako prevzela, da je ostal zvest goram cčlo svoje življenje. Pri petnajstih letih je bil sprejet v TK Skalo, v plezalsko druščino mladih zagna-
Kranjca, pa je bilo bolj važno spanje po naporni hoji..
Leta 1932 je Stane Hudnik kot član osrednjega odbora SPD prevzel funkcijo načelnika GRS in jo opravljal tri leta. Ustanovil je več reševalnih postaj, uvedel je tudi »reševalni dinar« v vseh planinskih kočah. Sodeloval je skoraj pri vseh alpinističnih in planinskih nesrečah, tako pri reševanju Lanarčiča, dr Klementa Juga, Vladimirja Topolovca, Herberta Brandta in Ernesta Bračiča, Sandija Vizjaka in v veliki nesreči pod Storžičem v marcu 1937. V že omenjenem članku »Nekaj spominov« v Planinskem vestniku Hudnik piše s trdimi realnimi besedami: »Ko smo prinesli dr. Klementa Juga na pokopališče v Dovje, smo se oglasili pri župniku Aljažu. Vprašal je, kdo bo plačal pokop. Ker ni bilo nobenega svojca (brat iz Solkana zaradi potnega lista ni mogel takoj priti), smo sami izkopali grob In ga tudi zagrebli. Pri župniku Aljažu smo zato dobili vsak po en malinovec, nato pa odšli spat v Mojstrano...«
In dalje: »Sandija Vizjaka smo našli v velikanskem plazu pod Planjavo v Sukalniku kot Iglo v senu. Po dolgotrajnem iskanju in sondiranju sem z lesenim drogom vrh plazu ,žoknil v sneg' in zadel na mehek predmet. Bil je Sandi.« Član GRS je bil celih trideset let. Stane Hudnik je spadal tudi med naše prve turne smučarje. Bil je s smučmi na vrhovih od Črne prsti do Krna, od Ka-njavca do Draških vrhov in do Debele peči. S smučmi je prišel tudi na vrh Stola. Stopil je tudi prek meja in se povzpel na Braithome (s smučmi), na Grossglockner, Sonnblick, Annkogl in Wiesbachhorn. Deloval je tudi zelo zavzeto v planinski organizaciji kot odbornik osrednjega odbora SPD, bil gospodar Vodnikove koče in Doma na Kredarici. Planinsko življenje mu je prekini! okupator, golgoto svojega življenja je prestal v Dachauu. Po osvoboditvi je dobil stik s planinci v Celju, kamor ga je zanesla službena pot. Tu sem ga kot mlad odbornik PD Celje spoznal tudi sam. Ves zavzet z mnogimi izkušnjami se je zagnal v obnovitvene in gradbene naloge v Logarski dolini, na Ko-rošici, Okrešlju, Raduhi, na Golteh in na Celjski koči.
Selimo, da bi bil Planinski vestnlk ukrojen po mori čim številnejših slovenskih planincev. Zato vas prosimo za sodelovanje: napišite nam, kaj vam je v PV všeč In kaj vas v nJem moli, da bomo skupaj oblikovali čim prijetnejše slovensko planinsko glasilo.
Stane Hudnik nam je bil s svojo gospodarsko razgledanostjo in strokovnim sodelovanjem vselej na voljo in za zgled. Prispeva! je izjemno veliko k napredku slovenskega planinstva. Hvaležni smo mu za vse, predvsem pa za njegovo prijateljsko sproščenost, dobrodušnost in optimizem.
Hvaležni smo mu za prijateljsko sodelovanje za isto stvar, to je za planinstvo: to je največja sreča, ki človeka v življenju lahko doleti.
Naj v slovo dragemu prijatelju in sodelavcu ponovim besede našega velikega pisatelja Iva Andriča, ki je dejal, da resnično umre samo tisti človek, ki ga vsi pozabijo.
Stane ne bo pozabljen. V zgodovini slovenskega alpinizma in planinstva bo zapisan za vse čase.
Kadar bom pogledal v nebo v jasni noči in bom zagleda! svetlobo ozvezdja Dvojčkov, se bom spomnil Kastorja iz knjige »Čudovite gore« Miss Copelandove.
bušan Gradišnik
V	kraljestvu nomadskih Tuaregov
V	Hoggar, pretežno gorato prostranstvo na jugu Sahare, ki po površini dvakrat presega velikost Jugoslavije, smo se 14. januarja odpravili štirje alpinisti z Jesenic: Benjamin Ravnik, Klemen Volontar, Tadej Pušavec in Jože Uršej. Pridružili so se nam še Slavko Klinar iz AO Gorje, Marta Zupan in Aleš Ježek iz AO Radovljica, dva alpinista iz AO Kozjak-Maribor, alpinistična pripravnica Iz Krope, brez ple-zalskih načrtov pa še študentka z Jesenic in novinarka iz Ljubljane. Slednja Je s svojim znanjem francoščine in komunikativnostjo skrbela, da smo potovali z avtobusi od oaze do oaze praktično brez težav kljub veliki gneči za vozovnice.
Do mesta Tamanrasseta, ki je nekaj več kot 2000 kilometrov oddaljeno od glavnega mesta Alžirije, smo prispeli v štirih dneh, kar je za tamkajšnje razmere izredno hitro. Od tod smo se z najetimi terenskimi vozili odpeljali v najvišji predel Hoggarja Atakor z najvišjim vrhom Takotom (2918 m), ki pa plezalsko ni zanimiv. Uta-borili smo se na ravnici med gorami, ki so ponujale najlepše vzpone. Stene so do 350 metrov visoke, kamnita sestava pa je bila za nas nekaj povsem novega — na kristaiinski granitni podlagi zapečena lava, ki pa se je skoraj povsod izkazala za zelo kompaktno. Plezanje, predvsem v severni steni južnega Tekonlaga, je izreden užitek. Med plezanjem prehajaš iz zajed v kamine in skozi preduhe spet v čudovito razčlenjene plošče. Na vrhu pa si za nameček poplačan še z brezmej-
nim razgledom. Razsežnosti pokrajine in popolna tišina te povsem prevzamejo in prisilijo k razmišljanju o naši majhnosti In minljivosti ter naših večnih zmotah. Kako povsem drugače se odvija življenje skromnih, a ponosnih nomadskih Tua-regov...
V osmih dneh smo preplezali 13 smeri, po tem času pa smo se vrnili v Taman-rasset po nove zaloge vode In hrane, nakar smo naslednjega dne ponovno krenili v gore. Ježek, Klinar, Ravnik in Uršej smo se odpravili za šest dni v 350 kilometrov oddaljeni granitni masiv Garet el Djenoum, kjer so bile preplezane najtežje smeri in kjer je Ravnik na prosti način splezal smer VII. težavnostne stopnje. Pod iharenom so drugi splezali nekaj lažjih smeri in pred tem dve klasični pettci v Daondi. Med drugim sta proti koncu odprave Klinar in Ravnik splezala prvenstveno Gorenjsko smer VII. težavnostne stopnje.
(Železar)
Dom na Menini planini (1453 m)
Prvo kočo na Menini so zgradili že leta 1898, vendar je leta 1920 pogorela. Po vojni so prizadevni člani PD Gornji grad ieta 1957 dogradili nov dom, ki so ga pred kratkim temeljito prenovili, nekaj sanacijskih del pa še traja. Zaradi prostorskih težav je Planinsko društvo leta 1983 zgradilo poleg doma še pristavo, ki ima štiri sobe, kopalnico in sanitarije. Dom ima v pritličju veliko jedilnico in kuhinjo, v zgornjih prostorih pa lepo urejene 2-, 3- in 4-postetjne sobe; skupno Ima 28 ležišč v sobah, na dveh skupnih ležiščih pa je prostora za 30 oseb. Upravlja ga PD Gornji grad in je redno odprt in oskrbovan od 1. junija do 30. septembra. Izven tega časa je v domu dežurstvo ob sobotah, nedeljah in praznikih. Med dežurstvom nudi dom čaj, pijačo in prenočišče.
Do doma lahko pridete po markiranih poteh iz Zadrečke doline, iz Šmartnega ob Dreti (3 ure), iz Gornjega grada (2 url 30 minut), iz Nove Štifte (2 uri 30 minut) ali po izredno lepi grebenski poti s prelaza Črnivec {4 ure). Vse te poti so dobro oskrbovane. Možen pa je tudi dostop iz Češnjic ali Gollc v Tuhinjski dolini (2 uri 30 minut). Do doma se lahko pripeljete tudi po cesti iz obeh dotin. Iz Zadrečke se odcepi cesta v Bočni {15 km), iz Tuhinjske pa v Gollcah pri bencinski črpalki.
Ogromna planota Menina nudi številne možnosti za izlete in sprehode. Na najvišjem vrhu Vlvodniku (1508 m) je nov razgledni stolp, od koder vidimo vse Kamniške ali Savinjske Alpe, vidijo pa se tudi
Triglav, Nanos, Snežnik, obširno posavsko hribovje, Sleme, Kozjak in Pohorje. Na planoti ponovno oživlja planšarstvo, saj se pase na prostranih pašnikih več kot štiristo glav goveje živine. Tako obiskovalci prav lahko pridejo do mleka In mlečnih Izdelkov.
Na Menini lahko združite prijetno s koristnim, saj na planoti in njenih obronkih ne manjka gob, malin, borovnic in še posebno zdravilnih brusnic in vseh vrst zelišč.
Pozimi pa lahko izkoristite brezštevilne možnosti za turno smuko, ki se v zadnjem času dobro razvija tudi na Menini. Le malokomu je znana čudovita proga od Črnivca do doma in od tam po cesti v Tuhinjsko ali Zadrečko dolino. Se posebno je ugodno obiskati Menino v predsezoni in v posezonskem času. Medtem ko so drugje prave zimske razmere in so domovi zaprti, nas tu v sredogorju pričakujejo ugodne razmere za rekreacijo — in vsak konec tedna odprt planinski dom.
Menina vas vabi na svoje tSme ob vsakem letnem času, dobrodošli pa boste tudi v našem planinskem domu, kjer se bomo potrudili za vaše dobro počutje.
PO Gornji grad
Osem desetletij PD Tržič
Na stiku Karavank z Grintovci je ob sotočju rečic Mošenlka in Bistrice v stoletjih nastalo mestece. Skrito je v tesni, ki se med Dobrčo in Križko goro odpira proti jugu v Gorenjsko ravan in popotnik ga opazi šele prav od blizu. Večino območja tržiške občine obkrožajo gore. Navzgor ob rečicah se svet dviguje in v treh dolinah teže vasi in zaselki. Ob življenjski nuji so naprej v gorski svet vstopali drvarji, lovci in pastirji, pred dobrim stoletjem so jim šele sledili posamezniki, ki so želeli le spoznati kaj je tam višje gori.
S 17. junijem 1908. leta se je pričelo organizirano planinstvo v Tržiču. Z ustanovitvijo podružnice Slovenskega planinskega društva so se tržiški prijatelji planin združili v enoto, ki je prestala vse preizkušnje kriz in dveh vojn. Osem desetletij društvenega delovanja pomeni, da so Tržičani to društvo sprejeli za svoje, da so ga imeli in ga mi še danes imamo za nepogrešljiv del svojega kraja. Na prvi strani društvenega letopisa je vpisan ustanovni občni zbor, letopis pa se nadaljuje s splošnim potekom društvenega delovanja, Pripoveduje nam skopo o dosežkih, ne pa tudi o skrbeh, delu in prizadevanjih številnih članov. Ni vpisov o obsežnem organizacijskem delu, naporih
markacistov in nadelovalcev gorskih potov, o ljudeh, ki so gradili koče, odbornikih in oskrbnikih, ki so imeli na skrbi planinsko gospodarstvo, o članih, ki so se udejstvovali v alpinizmu ali pa se posvečali vzgoji planinske mladeži, o zagnanih propagandistih In fotoamaterjih, ki so gore približali slehernemu. Nihče ni opisal vseh nesebičnih dejanj gorskih reševalcev ali pa drobnih In mogočnih dokazov pristnega planinskega prijateljstva. Kronika le v grobih obrisih govori o opravljenem delu in uspehih. Zapisana so imena voljenih odbornikov in pomembni datumi, Žulji in znoj številnih skromnih članov pa razen v besedah »prostovoljno delo* niso omenjeni. Brez njih ne bi moglo biti In tudi v bodoče ne bo uspešnega delovanja društva. Zasluge teh v skupnem številu skritih skromnih članov je potrebno ceniti enako ali pa še bolj od zaslug iz-, voljenih Članov.
Takoj po ustanovitvi je bila dejavnost društva v prirejanju izletov po domačem okolišu in v ozaveščanju o narodni pripadnosti. Prva svetovna vojna je za kratek čas društvo ohromila, vendar je takoj po razsulu Avstroogrske ponovno vzniklo. Z vključevanjem delavcev je prišlo tudi do sprememb v strukturi članstva In vodstva. Opazna so bila prizadevanja za popolno nepolitično delovanje društva, vendar pa strankarskih teženj za politično opredelitev ni bilo mogoče vselej izključiti. Prihajalo je do nasprotij in število članov je občasno upadlo. Kljub vsemu je takratnim odborom uspevalo obdržati društvo pri življenju In prebroditi krize. Doba med obema vojnama je dala možnosti za širši krog delovanja. Gradnja lepega doma na Kofcah, ki je sicer potekala kot zadružna graditev, je na tržlškem območju postavila temelje planinskemu gospodarstvu. Dom je po dograditvi prevzelo društvo — skupaj z vsemi obveznostmi in dolgovi. Povedati pa je treba, da so zadružniki — člani društva svoje deleže podarili društvu In s tem dejanjem omogočili lažje delovanje in gospodarjenje. Iz te dobe je tudi veliko planinskih poti in znane so pravde s tujimi veleposestniki, ki so si lastili izključne pravice do dostopov in gorskih zemljišč in niso dovoljevali nadelov in markiranja. Ob nemški okupaciji leta 1941 je društvo prenehalo delovati. Celotna imovina je bila zaplenjena v korist Rajha, prav tako tudi arhiv. Le redke dokumente je posameznikom uspelo ohraniti. Po narodni in družbeni osvoboditvi leta 1945 se je generacija, ki je prevzela dediščino, z močnim naletom lotila obnove. Med vojno sta pogoreli dve planinski postojanki, Dom na Kofcah in Koča na Zelenici. Prva povojna postojanka je bila 282 planšarska koča na planini Jesenje pod
Storžičem. Prav z njo je bil v veliki meri omogočen razmah alpinizma v Tržiču. Marljivi člani so leta 1946 obnovili kočico na Siji pod Kladvom. Sledila je gradnja Doma pod Storžičem (1952. leta), prevzem Prl-možičeve koče na Kofcah ter odkup lovske koče Krisanole na Dobrči. Leta 1964 je bil dograjen Dom na Zelenici. Gradnjo do tretje gradbene faze so s prostovoljnim delom opravil! gojenci in predavatelji mlličniške šole v Begunjah že leta 1952, Vmes je bila še gradnja bivaka v Stor-žičevi severni steni in nekajletno oskrbovanje gozdarske koče na Kalu in gostinskega objekta na Brdu pri Ljubnem. Požar je na Dobrči upepelit kočo in treba je bilo postaviti novo. V treh letih je zrasla in bila leta 1978 dana planincem v uporabo. V zadnjih letih pa obnavljajo domove na Zelenici, na Kofcah In pod Storžičem. Potreben denar prispevajo tržiški delovni kolektivi.
Planinsko društvo sodi med najstarejše, najmočnejše in trdne družbene organizacije v Tržiču. Prizadevanja so usmerjena k udejstvovanjem na različnih področjih in pritegnitvi še več članov, predvsem mladih. Glavni smoter In namen pa ni Številčnost članstva ali gospodarska dejavnost. Osnovna naloga je vzgoja vseh nas. Navajanje na tovarištvo tako na označenih poteh In v kočah, v gorskih stenah kot tudi v dolini, spoznavanje in varstvo naravnega okolja, seznanitev z nevarnostmi in tovariška pomoč v sili naj bodo slehernemu gorniku vodilo. Fizični krepitvi mladeži v dobre, poštene in delovne državljane je tudi namenjena posebna pozornost.
Planinsko društvo Tržič oskrbuje štiri planinske postojanke. Domovi na Kofcah, na Zelenici, pod Storžičem in na Dobrči nudijo vsakomur zavetje in oddih. Označenih, nadelanih In zavarovanih poti, stez in prehodov je čez 120 kilometrov. Člani se udejstvujejo v alpinističnem, mladinskem, gospodarskem, propagandnem, mar-kacljskem in gradbenem odseku, poleg tega pa še v Gorski reševalni službi in v Gorski straži. Vsem je skupna želja, da bi društvo tudi v prihajajočih obdobjih dosegalo cilje in uspehe, da bo dokazovalo upravičenost obstoja, da se bomo v njem počutili doma in se dobro razumeli.
j. L.
Skupščini SPD Trst in Gorica
Zadnje dni marca je bil v nabito polni Gregorčičevi dvorani redni občni zbor Slovenskega planinskega društva v Trstu, Clanl, mladi in starejši, redni in neredni, so se polnoštevilno udeležili te važne priložnosti, da se pobliže seznanijo s pro-
blemi in uspehi ene izmed najvidnejših zamejskih organizacij, ki je, kot je v svojem govoru de jat predsednik društva Aleksander Sirk, nastala pred 46 leti iz ljubezni do gora in iz narodnoobrambnih namenov. Na letošnjem občnem zboru so z veseljem ugotovili, da se je število članov v pretekli sezoni povečalo za 86. Skupno šteje zdaj SPD Trst 365 članov. Novo Izvoljeni odbor je imel že tri dni pozneje svoj prvi sestanek, na katerem so člani Izvolili predsednika in podelili še druge odgovornosti. Predsednik SPD Trst Ja postal Lojze Abram. Sredi aprila pa so se v Kulturnem domu v Gorici zbrali na letnem občnem zboru člani Slovenskega planinskega društva v Gorici. To je bil že 41. občni zbor po obnovitvi dejavnosti. Ta skupščina Je Imela pretežno delovni značaj, vendar je bila združena s podelitvijo društvenih priznanj za zvestobo planinstvu In priznanj Planinske zveze Slovenije za prehojeno planinsko transverzalo. Kakih 30 članov je iz rok predsednika Zorka Čotarja prejelo priznanje za 25-letno članstvo v društvu. O uspehih, prizadevanjih in tudi težavah v društvu je govor!) predsednik Čotar, poleg njega pa sta o delu spregovorila še načelnika smučarskega odseka in jamarskega društva Kraški krti, ki deluje v okviru planinskega društva. Jamarji so med drugim povedali, da so pripravili brošuro o krasu in Kraških krtih, ki naj bi izšla maja. Natisnjena je v slovenščini In italijanščini, Ima povzetke v angleščini in je bogato Ilustrirana.
Zanimivost za minerje
Za minerje so klešče, s katerimi pritrjuje vžigalne kapice na vžigalno vrvico, prepotrebno orodje. Na letošnjem tečaju za namerno proženje snežnih plazov, katerega program je potekal v Poljčah (teoretični del) In v Dragi pri Begunjah (praktični del), sem imel priložnost videti tri tipe klešč, ki so jih uporabljali minerji. Vse tri tipe prikazuje slika. Klešče na levi strani, tako imenovane varnostne klešče, uporabljajo pripadniki JLA pri minerskih delih. Klešče v sredini slike uporabljamo minerji snežnih plazov, člani GRS. Tretje klešče pa so zgodovinski primerek. Uporabljali so jih v prvi svetovni vojni. Lastnik Zajc-Kravanja, ki dela na kaninskih žičnicah, mi je povedal, da je klešče našel v zapuščeni kaverni na Bombonu. Na kleščah ni nobenega znaka, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, ali so jih uporabljali italijanski ali avstrijski vojaki.
Posebnost in prednost teh starih vojaških klešč je trojna: so zelo lahke, imajo škar-
jasto rezilo za rezanje vžigalne vrvice, s posebnim vijakom pa je možno naravnati odprtino klešč.
F, Bernot
Počitnice na Uskovnici
Uf! Končno so počitnice. Nlfi marksizma, nič geometrije, samo sneg in sonce! Jasno, letimo na Uskovnico! Dom namreč slovi po svoji prijaznosti In dobri hrani. Na naše veselje oskrbnica Milka tradicijo nadaljuje. Čakajo nas lepe, tople in čiste sobe: in takoj dobimo čaj, da se ja ne bi kdo prehladi!.
Naslednje jutro gremo na Veliki Draški vrh. Za popotnico dobimo kruh iz domače peči, ki je vse bolj redek, in še kaj zraven, Sneg škriplje pod nogami in sonce krvavo ožarl Viševntk. Kakšna tišina in miri Narava spi ln je ne smeš motiti. Jezerca so vedno bližje in vedno manj je s snegom zasutih smrek. Strmina Dra-škega vrha vabi in kmalu prisopihamo (eni bolj, drugi manj) na vrh. Pred nami se razprostre panorama v vseh možnih odtenkih modre in bele. Noben človek ne zna ustvariti take popolnosti. Pihlja samo rahel vetrc in sonce vedno bolj žge. ln zda) nas čaka višek dneva: smučanje. V začetku gre krasno, ampak vse le ni popolno In kmalu zarijemo v skorjast sneg: nekaj salt in mnogo padcev, drugače pa je vse to brez posledic. Skorja se končno neha In lahko zavljugamo. Vsega Je prekmalu konec. No, ne vsega! Čaka nas še nora vožnja s Konjščice do Uskov-nice: super slalom, okoli in pod smrekami. Malo mokri, malo utrujeni in predvsem sestradani pridemo v kočo. Tam nas že čaka topla juha, ki nas vse poživi in ogreje. In za poobedek presenečenje: vsak dobi kos jabolčne pite. Hrana nam dvigne moralo in po kosilu gremo igrat — ne boste ver-jelll — nogomet. S sabo imamo namreč čisto pravo nogometno žogo. To nas spet utrudi in večerja se prav prileže. Spet smo prav prijetno presenečeni, dobimo
krompir in pečenko, na koncu pa še jabolko zaradi vitaminov in zdravja. Večeri so v vseh planinskih kočah prijetni in tudi mi ne zaostajamo. Malo zabavnih iger, pa kitara in petje.
Tako nam je teden hitro minil. Osvojili smo še Viševnik, Mesnovo glavo, Mali Draški vrh, naučili smo se ustavljati s cepinom, hoditi z derezami in ugotovili, da postavljanje bivaka sploh ni težko. Zvečer smo igrali karte in sploh smo se Imeli super.
Na koncu smo vsi obljubili, da se naslednje leto spet vidimo na Uskovnici, v upanju, da nas ne bo presenetil hotel, žičnica, avtomobili in poleg tega še obvezni »manekeni«, ki jim je bolj važna nova bunda iz Italije kot pa skrivenčen in otožen bor na robu skalovja v beli in tihi pravljici.
Neva Soline
Dolgi pohod SPD Trsi
Tradicionalni »dolgi pohod« SPD Trst bo tokrat od 20. do 27. avgusta, planinci pa se bodo podali v okolico Monvisa. Odhod gornikov bo 20. avgusta od 5. uri z avtobusom izpred tržaške sodnijske palače, prihod v Crissuolo pri Saluzzu pa je predviden ob 16. uri. Planinci bodo ta dan prespali v koči Baita della Polenta na Pian della Regina (1745 m), tako da bodo že prvi dan hodili kakšni dve uri. Naslednjega dne se bodo odpravili ha Pian del Re, do koder bo pet do šest ur hoje, kjer bodo prespali v koči Quin-tino Sella (2640 m). 22. avgusta bo »bistveni« dan celotnega trekinga. Izkušeni se bodo odpravili na vrh Monvisa (3841 m), kamor bodo predvidoma prispeli po sedmih urah hoje, ostali pa bodo šli na Viso Mozzo (3019 m), do kamor bo tri ure hoje. Prenočitev bo za vse v koči Guintino Sella.
Četrtega dne trekinga bo še kar naporno, saj bo hoje več kot osem ur. Planinci se bodo namreč odpravili na Passo San Chiaffredo ter se prek gozda D'Aleve, kjer raste posebna zaščitena vrsta bora, spustili v Vailone di Vallanta, Spali bodo v koči Gagliardone (2420 m). Ta dan bo hoje od pet do šest ur. Naslednjega dne je predvidena hoja do Passa Valanta (2811 m) in koče Monvisč v Franciji (2460 m), kjer bo prenočitev, 25. avgusta si bodo izletniki ogledali Buco del Viso, prvi predor med Italijo in Francijo, ter se dvignili na Colle delle Traversette (2950 m), nato pa se še spustili na Pian del Re, Naslednjega dne je na programu izlet z avtobusom v Chrisuolo, ogled doline Valvaraite ter spanje v kraju San Peire, kjer bo družabnost z okcitansko manjšino v Piemontu, 27. avgusta bo v 284 večernih urah povratek v Trst.
Vpisovanje za ta izlet je na sedežu ZSSDI v Ul. sv. Frančiška 20, 2. nadstropje, tel. 767304, vse informacije pa je mogoče dobiti pri tajniku SPD Trst Ervinu Gom-baču (tel. 754742).
{Primorski dnevnik)
Spomladi na Žumberak_
Ob 40-letnicl delovne organizacije Monter iz Zagreba je istoimensko novo planinsko društvo organiziralo spomladanski pohod na Žumberak. Za planince iz Slovenije je bil Štart na Suhorju med Metliko in Novim mestom, za planince iz Hrvaške pa v So-Šicah v osrednjem delu Zumberka. Obe poti peljeta do vasi Sekuiiči (710 m) nedaleč od Gere, ki leži na Vezni poti kurirjev in vezistov. V tej vasi je tudi hiša, ki jo je dr, Deželič iz Zagreba podaril planinski organizaciji, v planinsko kočo pa jo je preuredilo PD Monter iz Zagreba. Tam se je zbralo več kot 500 planincev iz Slovenije in Hrvaške, največ iz Zagreba. Vreme je bilo za pohod primerno, zato tja niso prišli le odrasli, ampak tudi majhni otroci. Sekuiiči so nedaleč od vasi Radatovič ob meji med Hrvaško in Slovenijo, zato bodo verjetno priljubljena izletniška točka za planince z Dolenjskega in zahodnega dela Hrvaške, posebno Jaške in Karlovca. Pohode v Žumberak bodo odslej redno organizirali; udeleženci prvega pohoda dobijo bronast, za štiri pohode srebrn in za osem pohodov zlat znak, za deset pohodov pa plaketo.
Josip Sakoman
Silvestrski sodček piva_
V	sredo zjutraj, dva dni pred novim letom, sva se s Petrom Brečkom, sodelavcem, ob treh zjutraj odpeljala iz Laškega do Hrastnika, tam pa se nama je pridružil — že upokojenec — prekaljen planinec, ki je bil pozimi že šestkrat na Triglavu.
Naše izhodišče je bila Krma: od tod je bilo na Kredarico za osem ur hoje. Na Kredarici pa smo ugotovili, da je bila naša hitra hoja res hitra, saj so drugi za to pot potrebovali tri ure več kot mi.
V	četrtek se nam je za vzpon na Triglav pridružil še en planinec. Če verjamete ali ne, s seboj smo imeli še sodček piva! Za zimske razmere smo bili primerno opremljeni, z derezami in cepini, s seboj smo imeli tudi vrv in prusikove vrvice, ki pa jih nismo potrebovali.
Od Kredarice do Malega Triglava je bil zamrznjen sneg, potem pa se je tej težavi pridružil še hud veter. Vrvi za varovanje so bile pod snegom, veter je pihal in zato smo se morali prek grebena z Malega na Veliki Triglav preplaziti.
Tisti, ki smo ta dan priplezali na vrh Triglava, smo doživeli veliko veselje, vendar smo morali pred tem premagati veliko težav. Po tveganem pristopu na vrh je bilo tudi nekaj veselja na račun piva, ki je dokaj hitro kristaliziralo In pivcev ni spravljalo v nevarnost. To je bila le atrakcija.
Sestop s Triglava na Kredarico je bil precej nevaren, ker se je sneg ponekod že talil in dereze niso prijemale, možni so bili vdori in zdrsi. Pa smo le vsi skupaj srečno prišli spet v kočo na Kredarici, kjer smo izpraznili sodček s pivom. Na Kredarici se je tokrat zbralo približno 200 obiskovalcev; vsi seveda niso šli na Triglav, bilo pa je tudi nekaj takih, ki so priplezali nanj ob prehodu v leto 1988. S seboj so imeli rakete, kar je še poudarilo veličastnost dogodka. Za postrežbo v koči so skrbeli vremenoslovci izredno solidno in so lahko za vzor marsikateremu poklicnemu gostinskemu delavcu v dolini.
Drago Bajič (Laški pivar)
Šola za zdravo življenje
Izteka se sedmo leto od moje vključitve v šolo za zdravo življenje ter skladne medsebojne odnose, ki deluje v Dravogradu pod strokovnim vodstvom terapevta dr. Hebra. V tem času sem spoznal najrazličnejše ljudi, ki so jih pripeljale v šolo različne težave in alkoholizem, čigar posledice so lahko tudi psihične in zdravstvene narave. Naše delo poteka v skupinah, vsakdo, ki obiskuje to šolo, pa mora brati, teči in planinariti. Posebno pri slednjih dveh dejavnostih igrata pomembno vlogo skupina in tovarištvo; skupina daje moč, bodri, spodbuja — in ker gojimo rekreativen tek, ne puščamo to-tarišev v težavah.
Posebno poglavje je planinarjenje, ki je gotovo najbolj priljubljena dejavnost naše šole. Nisem prešteval, vendar lahko rečem, da razen redkih izjem pred tem nismo zahajali v gore, da pa smo jih v kratkem času globoko vzljubili. V teh sedmih letih sem prehodil Julijce pa Kamniške in Savinjske Alpe ter nam bližnje domaČe gore, najprej Uršljo In Peco, nato Raduho, pogorje Smrekovca in Olševe ter Pohorje. Doživljal sem krizo Jeseniške smeri Prisojnika in tako Jalovec ni bil več problem. Večkrat sem bil na Triglavu, moral pa bi omeniti tudi lepe in zanimive pohode železarjev. Uršljo goro sem v teh letih obiskal velikokrat, prav posebno pa me privlači pozimi, kar je seveda pomembno za ohranitev oziroma vzdrževanje kondicije. Naš program planinarjenja je res pester in bogat, prava poslastica pa so naši pla-
ninski tabori, ko se odpravimo v gore za več dni. To so sicer zahtevni pohodi, a tudi lepo preživete ure v planinskih postojankah.
Ivan MlaCnlk
Kaj je v našem kraju narobe?
Ne vem, kaj je danes z menoj. Ne morem in ne morem se odločiti, da bi končno že sedla k pisanju. Pred mano leži nepopisan list papirja in čaka. Domislim se, da je v sobi morda preveč zatohlo, zato stopim k oknu in ga odprem. Namesto svežega zraka začne v sobo prodirati gost in siv zrak. Čutim, da je v njem nekaj težkega — kakor da bi bili v njem zapisani vsi zdihljajl žalostnih ljudi, vsa nesreča in žalost. Zaprem okno In globoko vzdihnem.
Kako dolgo je že od takrat, ko sem se vedno, preden sem se odpravila spat, tiho naslonila na okensko polico, zrla v temno noč in s polnimi pljuči vdihovala svež zrak! Zdaj ni poleti nič več svežega vonja po cvetlicah. Vse manj je ljudi, ki se sprehajajo ob našem gozdu. Vsako leto smo otroci težko pričakovali pomlad: ob pogledu na travnik — ves posejan z belimi zvončki — je v vsakem otroku nekaj vztrepetalo.
in potok, v katerega smo pomakali ročice in drezali v male paglavce in ribice — kako bister je bil ta potoki Sedaj vsega tega ni več. Nič več ni belih zvončkov, in kadar postojiš ob kalnem potoku, se spomniš pesmi o mrtvi reki. Na robu nekdanjega travnika pa mogočno stoji Etol in spušča v zrak temne kolobarje dima. Včasih te je iz sna prebudilo veselo ptičje ščebetanje, danes stopaš v tišino ... Gozd odmira in vse manj čisti zrak. Gozdna pot je posuta s suhimi vejicami in po-rumenelim listjem. Veliko dreves ljudje posekajo in novih ne posajajo več — premalo je časa ... Drevesa ostajajo slabotna in ukrivljena. Kadar zapiha veter, se čuje slaboten jek gozdov. Bomo našli čas za sajenje novih dreves šele potem, ko bo prepozno?
Na Prekorju je v zadnjih letih zraslo veliko novih hiš — tudi veliko rodovitne zemlje je pozidane. Lepe, moderne in visoke stavbe so sedaj ponos našega okolja.
Prekorje ne leži daleč od mesta Celja. Vplivi Cinkarne so iz dneva v dan opaznejši. Vse manj miru je tu. Blizu leži Šmartinsko jezero. Nekateri bi radi to izkoristili In iz Prekorja naredili bolj razvit kraj. Potrebno pa bi bilo razširiti glavno cesto, ki pelje skozi kraj — a stari prebivalci ne dajo svoje zemlje. Mislim, da imajo čisto prav. Tu žive že dolgo in najbolj vedo, kako Prekorje spreminja svoj obraz.	285
Le kam izginja vse zelenje, vsa milina in spokojnost narave? V siv, ostuden molk, v temen, vlažen beton. Rodila sem se na deželi in morda zato še toliko teže prenesem pogled na velike stolpnice, bloke; kot kletke so. Kot majhna deklica sem na Vinskem vrhu zasadila majhni smreki. Sedaj sta že veliki in se junaško upirata hudemu vetru. Tako močni stal Seveda, saj rasteta v drugačnem okolju! V teh dveh smrekah je moje upanje.
Toda ali bo čiovek res spozna! svoje napake šele potem, ko bo sam obsedel na suhi, neplodni zemlji? Sam — z masko na obrazu!
Mate ¡a Sega
Srečanje planincev-železničarjev
V soboto, 23. aprila, je bilo na Gori Oljki (734 m) v organizaciji PD Železničar iz Celja 29. srečanje planincev-železničarjev iz Slovenije in Hrvaške. Dan je bil lep in sončen, hoje pa ravno prav, tako da udeleženci niso bili preutrujeni. Domačini so imeli priložnostni program, slavnostna govornika pa sta bila Tone Florjančič in Jože Rataj. Planinci Iz Zagreba in iz Go-spiča so ob vrnitvi obiskali še Donačko goro in tamkajšnji planinski dom.
Trideseto srečanje hrvaških in slovenskih planincev-železničarjev bo prihodnje leto v organizaciji PD Železničar iz Zagreba In bo prav tako v čast dneva železničarjev.
Josip Sakoman
Postaja na spominski poti
Planinsko društvo Brežice je leta 1986 odprlo spominsko pot »Po poteh kozjanskih borcev«. Pot poteka od Artič preko KS Sromlje, Pečice in Pišece do Bizelj-skega. Na poti je osem kontrolnih točk, možno pa jo je prehoditi v osmih do devetih urah, kar pa ne zmore vsakdo v istem dnevu. Da bi poskrbeli tudi za take pohodnlke, nam je ob velikem razumevanju KS Pečice ter s pomočjo TKS Brežice in nekaterih delovnih organizacij uspelo urediti in opremiti planinsko sobo v poslopju nekdanje osnovne šole Pečice. Soba Ima štirinajst težišč in je odprta od 1. junija 1983 dalje. Dnevnik poti je na voljo pri PD Brežice. Za prehojeno pot prejme pohodnik spominsko značko.
PD Brežice
Mali oglasi
V	korist Planinskega vestnika so odstopili avtorski honorar:
Franc Skerbec, Liubljana, 12 000 din Andrej Kranjc, Postajna, 28 000 din Miroslav Zolnlr, Titovo Velenje, 5000 din Herbert Maček. Slovenska Bistrica, 15 000 din Igor Dakskobler, Podbrdo, 45 000 din
V	gotovini so prispevali za Planinski vestnik:
Mihael Sere, Smolnik-BuSa, 2500 din Drago Kozole, Dol pri Hrastniku, 5000 dtn Jožefa Gabrovšek, Godovlč, 13 000 dtn Bine Vengust, Ljubljana, 13 700 din Ciril Magajne. Nova Gorica. 6000 din Mihajlo Bojkič, Ljubljana, 3000 din Dr. Jože Celina, Cei]e, 100 000 dtn Janez KuferSin, Ljubljana. 13 000 din Franc Merhar, Ljubljana, 2400 din
V	korist PV je odstopil povračilo potnih stroškov za službeno potovanje:
Ježe Dobnik, Ljubljana, 3000 din
Gotovinski prispevek za Planinski vestnik:
PD Matica, Murska Sobota od prireditve članstva 30 000 din
Za varstvo narave:
Ruša Pasarifi, Novi Sad, 5000 din
Vsem imenovanim darovalcem In tistim, ki niso želeli biti Imenovani, se uredništvo In uprava Planinskega vestnika lepo zahvaljujeta.
Upokojenec iz ZDA, ki uživa pokojnino v Sloveniji, išče družabnlco za planinske Izlete, smučanje in jadranje. Ponudbe pošljite na naslov: p, p. 3, 64202 Naklo.
Predvojne letnike Planinskega vestnika, lično vezane, ugodno prodam. Andrej Der-nlkovič. Trg JLA 20, Izola.
Planinske vestnlke od letnika 1972 do 1984 nadvse ugodno prodam. Kogar nakup zanima, naj pokliče telefonsko številko (061) 349 338 in vpraša za Ivanko Klaus.
Na južnem pobočju Krna sem našel planinski klobuk z značkami, ki ga je lastniku najverjetneje odpihnil močan hribovski veter. Ker menim, da se lastniku toži po tem planinskem rekvizitu, naj se oglasi na naslov; Andrej Dernikovič, Trg JLA 20, Izola.
Če ste kaj Izgubiti alf našli v gorah ali planinskih kočah, če kupujete ali prodajate kakšen del planinske opreme ali kakšen pripomoček za planlnarjenje, jamarstvo, alpinizem, zmajarstvo aH sp tava r jen je po divjih vodah, pošljite mali oglas v Planinski vestnik!
Program letnih prireditev GLAŽUTA '88

Vljudno vabljeni
Koledar »Maše gore 1989«
Za prihodnje leto PZS izdaja stenski planinski koledar s posnetki iz Julijskih, Kamniških in Savinjskih Alp, pa tudi iz drugih predelov Jugoslavije (Velebit, Durmitor, Prokletije, Korab itd.). Ob teh glavnih posnetkih je še 25 manjših posnetkov alpskega cvetja. Na podložnem kartonu je zemljevid Jugoslavije s pomembnejšimi gorskimi skupinami ter spremni tekst v slovenskem, srbohrvaškem in angleškem jeziku.
Tehnična izvedba: obseg 13 listov 38 X 40 cm, podložni karton 33 X 40 + 5 cm za dotisk firme, obešanje na spiralo, pakiranje v vrečki.
Koledar je lep, obenem pa tudi poučen in zelo primeren za prijatelje, poslovne partnerje, sodelavce, znance itd. Vzorci so že natiskani, končna cena pa bo okrog 6000 din. Planinska društva in alpinistični odseki bodo imeli ugoden knjigotrški popust, akviziterji in prodajalci pa provizijo. Za vse podrobnosti se lahko obrnete na tov. Franja Zupančiča, tel. (061) 315 493 ali 312 553.
Novo iz založbe PZS
1.	V kratkem bo iz založbe PZS prišel plezalni vodnik »Kamniška Bistrica!'. Avtor Tone Golnar je na 120 straneh opisal 210 plezalnih smeri od Mokrice in Kompotele do Brane in Planjave. Večina opisanih strani je opremljena tudi s shemami. V vodniku je objavljenih tudi 12 fotografij, na 43 straneh so skice in sheme, 65 strani pa je besedila. Dodana je tudi pregledna gre-benska karta.
Vodnik bo predvidoma v prodaji po 18. maju, do 15. junija pa bo vodnik v prodaji po znižani ceni 5000 din. Po 15. juniju bo vodnik stal 6500 din.
2.	Zemljevid Bovec 1 : 25 000 — 4000 din.
19Ö9
Nase gore
Nase planine
Mountains of Jugoslavia
Izčrpno prospektno gradivo in vprašalnik za Tvoje sodelovanje pri nadaljnjem tehnič- /ji nem razvoju plezalni-/«® kov dobiš pri
Generalni uvoznik za Avstrijo
Prosim, da mi pošljete informacijsko gradivo
Ime in priimek
Naslov: ......................„_......_.„.
Kupon »zreži in poSlji na naslov:
Norltiland Sport Import Elisobelbip-i-rgijsit 22
6020 Gnu
SPORT IMPORT Ges.m.b.H. A-8020Graz, Austria, Elisabethinergasse22 Telefon (0316) 91 41 77, Telex 312327