KAKO SO NASTALE

VERE in BOGOVI?

PO INGERSOLLOVIH SPISIH
ZA SLOVENCE PRIREDIL

IVAN KAKER.

PONATIS IZ “PROLETARCA”.

N E prazne besede, marveč resničen boj
proti poneumnjevanju in duševnemu
suženjstvu bodi sveta naloga vsakega
svobodomiselnega in res naprednega Slovenca!

(jTAJTE , naročajte in razširjajte spise, ki od¬
pirajo ljudstvu oči in ga učijo spozna¬
vati resnico!

Kako so nastale vere in bogovi?

(Moderno naziranje o bogu.)

O, daj moji duši raje nepokoj, nego mrtvaški
mir vere in nevede! Preženi me iz paradiža,
če hočeš, toda daj mi prej okusiti sad od
drevesa spoznanja!

Pravični bog je

najplemenitejša stvar človeštva.

Vsak narod si je sam ustvaril boga, in bog je bil
vedno podoben svojim stvarnikom. Ljubil je in
sovražil, kar so sovražili ali ljubili ljudje, in stal je
vedno na strani tistih, bi so imeli v rokah moč. Vsak
bog je bil neznansko rodoljuben (patriotičen) in pre¬
ziral je vse druge narode, razun svoj lasten narod.
Vsi ti bogovi so zahtevali, da se jim izkazuje čast in
slava, da se jim človek sladka in jih moli. Ljudstvo
jih je obdržalo pri dobri volji steni, da jim je prina¬
šalo na žrtvenik raznih darov; kajti vonj nedolžne
krvi je bil bogovom že od nekdaj prijetna dišava.
Vsi ti bogovi so vztrajali vedno pri tem, da imajo
okoli sebe čim največje število svečenikov, in ti du¬
hovniki so pa od svoje strani tudi vedno pri tem
vztrajali, da jih vzdržuje in redi ljudstvo. Glavni
posel duhovnikov je bil od nekdaj ta, da se s svojim
bogom bahajo in zatrjujejo, da je njegovi vsega-
mogočnosti prava igrača uničiti z enim samim
mahljajem vse druge bogove in jnalike.

Bogove so fabricirali po neštetih vzorcih, in vedno
v soglasju z najčudovitejšo in najsmešnejšo modo
dotičnega naroda. Nekateri so imeli po tisoč rok,

— 4  —

drugi le po sto glav; nekateri so imeli okrog vratu
verižico spleteno iz sajnih živih kač; nekateri so bili
oboroženi s kiji, drugi z mečem in ščitom ; nekateri
so bili oblečeni v železne oklepe, drugi zopet so imeli
peroti kakor kerub; nekateri so bili nevidni, drugi
so se kazali vsega, še drugi le svoj hrbet; nekateri so
bili ljubosumni, drugi so vzeli na-se človeško podobo,
drugi podobo labuda^ bika, ali goloba, — vsi pa so
ljubili lepe hčere človekove. Nekateri so bili ože¬
njeni — (vsi bi pravzaprav morali biti!) —, in druge
zopet so si ljudje predstavljali kot stare samotarce
in mladeniče na vse večne čase. Nekateri so imeli
otroke, in ti otroci so tudi postali bogovi in ljudje so
jih ravnotako častili kakor njih očete. Večina teh
bogov so hlepeli po maščevanju, bili so divji, razuz¬
dani veseljaki in veliki nevedneži. Ker so bili, kar se
tiče pouka in znanja, odvisni od svojih duhovnikov,
se njihovi skrajni nevednosti v raznih znanstvih ne
smemo preveč čuditi!

Vsi ti bogovi niso poznali niti podobe sveta, ka¬
terega so baje vendar sami ustvarili, marveč so mi¬
slili, da je naša zemlja ravna ploskev. Nekateri so
mislili, da morejo dan podaljšati na ta način, če usta¬
vijo za nekaj časa solnce na svoji poti, in da za-
more glas tromb porušiti mestno obzidje, — in vsi so
tako malo vedeli o pravem in resničnem bistvu stva-
rij, da so ljudem, kateri so ustvarili nje same, za¬
povedali, da jih morajo ljubiti. Nekateri so bili taki
tepci, da so si domišljevali, človek je v stanu vero¬
vati, kar hoče, ali kakor mu kdo zapove ali ga na¬
uči, ter da je bogokletno in vredno večnega pogu-

— 5  —

bljenja, če se kdo da voditi zdravi pameti in izkuš¬
njam. Noben bog ne ve, kako je pravzaprav nastala
naša mala okrogla zemlja. Vsi so bili grozno ne¬
vedni v geologiji in astronomiji (t. j. zemljeznanstvu
in zvezdoslovju). Navadno so bili tudi prav borni
postavodajalci, in kot vladarji so po svojih zmožno¬
stih stali mnogo nižje nego kak povprečen predsed¬
nik severo-ameriške republike. Vsi bogovi so zahte¬
vali najsramotnejšo in najbolj sužensko pokorščino
od svojih spoznavalcev. Da se jim prikupi in da
imajo nad njim dopadajenje, moral se je človek pred
njim v resnici valjati v prahu. In bogovi so tudi
bili vedno zelo strankarski; zdaj so potegnili s tem,
zdaj z onim, — kakor jim je pač bolj kazalo! Zdaj
so mahnili po glavi tega, onemu pa se prijazno im
milostno nasmehnili in pokimali; — če se je pa polo¬
žaj za nje spremenil, pa so taktiko zasukali in planili
po onem, ki so ga poprej “radi imeli”. Uganjali so
;orej najlepšo osebno in koristolovsko politiko, pod
pretvezo splošnega blagra, — in razumeli so se na
njo še skoro bolj, nego naši novodobni slovenski
“bogovi” v Ameriki!!! Kadar se je šlo za to, da ople¬
nijo in uničijo druga ljudstva in da ugrabijo njih
žene in dekleta, so stali vedno na njih strani.

Ničesar se tem bogovom ne dopade bolj, nego
klanje brezvercev; nihče pa jih ne more bolj raz¬
kačiti nego oni, kdor se predrzne njih eksistenco ta¬
jiti in kdor v nje ne veruje.

Nekateri narodi so bili tako revni, da so imeli le
po enega boga. Fabriciranje bogov je bilo vendar
tako lahko in material tako po ceni, da je bilo tržišče

— 6  —

z bogovi običajno bogato založeno in nebesa s temi
izrodki bolne domišljije prenapolnjena. Bogovi pa
niso imeli le v nebesih mnogo opravka, marveč so se
vmešavali tudi v vse zadeve človekove. Povsod so
imeli svoje prste vmes, v vseh življenskih odnošajih:
vse je bilo pod njihovo neposredno kontrolo. Nič ni
bilo za nje premalenkostno, nič prevažno; vrabec, ki
je padel z drevesa, ali kroženje velikih svetovnih
teles, — vse so z enako marnostjo nadzirali ti marlji¬
vi in čuječi bogovi. Pogosto so prihajali s svojih ne¬
beških prestolov doli na zemljo, da sporočajo in po¬
jasnijo človeštvu kaj važnega. O nekem bogu se celo
pripoveduje, da je prišel v oblakih neba med gromom
in bliskom, samo zato da ljudem pove, da se jagnje ne
sme kuhati v maternem mleku. — Drugi zopet so
ostavili svoja svetla stanovanja v zračnih višavah,
da naznanijo ženam človekovim, katera naj porodi,
in katera naj ne porodi otroka; — ali pa so prišli
doli, da pokažejo kakemu bedastemu farju, kako naj
ureže in nosi plašč.

Večkrat, kadar so ljudje zanemarjali svojega
boga, ki so si ga sami ustvarili, in ga niso več molili,
ali pa — kar je navadno eno in isto — če niso ma¬
rali njegovih duhovnikov več rediti in oblačiti, je
bog obiskal človeštvo s kugo in lakoto. Včasih je
tudi dovolil tujim narodom, da so jih odvedli za
kazen v sužnost, njihove žene in otroke pa prodali;
običajno pa se je maščeval na ta način, da jim je
poklal vse prvorojence. Duhovniki so pri tem vedno
storili svojo dolžnost, ne le da so natančno preroko¬
vali vse te nadloge, maryeč tudi da so ljudi potem

— 7  —

prepričevali, da jim je “ljubi bog’’ poslal to nesrečo
samo raditega, ker so — duhovnikom premalo dali!

Bogovi so se med sabo razlikovali vtoliko, vko-
likor so se med sabo ločili narodi. Največji in naj¬
mogočnejši narodi so imeli tudi najmogočnejše bo¬
gove, dočim so se morala slabotnejša in manjša ple¬
mena zadovoljevati le z nebeškimi ostanki in po¬
mijami. Slehern bog, bodi že majhen ali velik, je
obljuboval vsem svojim sužnjem srečo na tem in
onem svetu, in grozil s časnimi in večnimi kaznimi
vsem onim, ki ali ne verujejo na njegovo eksisten¬
co, ali pa domnevajo, da so nad njim morda še višji
bogovi; — kdor pa sploh ničesar ne veruje, tisti je
pa zločinec vseh zločincev, največ ji grešnik na vsem
božjem svetu, za katerega se pripravljajo najglob¬
lje na dnu pekla prav posebne muke!

Omadežuj si roke s človeško krvjo; okradi ne¬
dolžnemu z obrekovanjem dobro ime; oropaj reve¬
ža še za tisto malo, kar ima, in izroči ga najhujši
bedi; zadavi nedolžnega otroka v naročju matere;
ogoljufaj mladenko, ki te ljubi in ti. zaupa, za nje¬
no življensko srečo: a ni ti treba še obupati; kajti
vse to se ti lahko odpusti. Vseh teh zločinov te more
oprostiti ona sodnija, ki so si jo izmislile in uredi¬
le cerkve pod firmo “zakrament svete pokore”. To¬
da zataji bogove in malike, — in sladko solzavi o-
braz debelušastega božjega namestnika, ki se v po¬
božni ponižnosti kar cedi ljubezni do bližnjega (!)
se skremži v najsrditejše sovraštvo. Zlata vrata ne¬
beška se zapro, ko se približaš, v ušesih pa ti zadoni
strašno prekletstvo; s kajnovim sramotnim zname-

— 8  —

njem na čelu se pogrezneš kot vekovečni izobčenec,
kot neumrljiv kaznjenec v večno-ognjeno peklensko
žrelo! —

Eden izmed teh bogov, eden, ki zahteva od svo¬
jih spoznavalcev ljubezen, občudovanje in češčenje,
eden, ki se ga v resnici še dandanes moli in slavi, a-
ko se prazne, mrtve in nesmiselne ceremonije sploh
smejo imenovati bogoslužje, — je dal svojemu “iz¬
voljenemu” ljudstvu (t. j. Judom, kojih Jehova je
objednem tudi naš kristjanski bog, in kojih sveto pi¬
smo stare zaveze smo “pojerbali” mi kristjani) —
naslednje vojne postave: “Če prideš v bližino mesta,
katero hočeš oblegati, ponudi jim najprej mir. In
če ti dajo miroljuben odgovor in najdeš mestna vra¬
ta odprta, naj ti bo podložno vse ljudstvo, ki v me¬
stu živi, in naj ti služi. Če pa ne marajo s tabo mi¬
ru, temveč se hočejo proti tebi bojevati, potem jih
pa oblegaj. In ko ti je Gospod tvoj Bog naklonil nad
njimi zmago in jih izročil tvoji roki, pomori vse mo¬
ške prebivalce z ostrino svojega meča. Žene in o-
troke, in živino in vse, kar je v mestu, kakor tudi
plen, ki ga najdeš, pa je tvoja lastnina; kajti vzeti
imaš plen, ki ti ga je dal Gosnod tvoj Bog. Tako to¬
rej postopaj proti vsemi mesti, ki leže daleč preč in
ki niso mesta teh narodov. Toda mestom onih ljud¬
stev, ki ti jih je Gospod Bog dal za dedščino, ne pri¬
zanašaj ; ne pusti ničesar živega in pokolii vse kar
diha!”

Ali si je mogoče misliti človeku", ki čuti po člo¬
veško, še kaj bolj okrutnega, bolj zverinskega? Ni-li
verjetnejše, da izhajajo taki ukazi od hudobnega

— 9  —

satana, nego od ljubečega boga? Pomisliti je treba
vendar, da je bila ta vojska, ki je prejela ta navo¬
dila, napadalna armada! Mir se je ponudil samo pod
pogojem, če se podvrže vse ljudstvo brez izjeme usi-
ljivim pritepencem in radovoljno sprejme na-se nji¬
hov suženjski jarem; — ako pa se ojunači le eden,
da brani svoje ognjišče, ščiti ženo in otroke, potem
naj meč ne prizanaša nikomur, niti. nedolžnemu o-
troku v zibelki!

In kristjanske cerkve, to so: katoliška, pravo¬
slavna, in potem razne protestantovske sekte, kakor:
luteranska, metodistiška, presbiterijanska, bapti-
stovska^ itd., — to je vse one, ki verujejo v Kristusa
in imajo za podlago svojemu verstvu sveto pismo, —
zahtevajo od mislečih ljudi j še dandanes, da molijo
takega boga, da padajo pred njim na kolena in mu
neprenehoma zatrjujejo, da je on res pravi Bog,
usmiljen in pravičen, da ga je sama ljubezen! In če
se braniš postati lažnik na samem sebi in zatajiti
svoje boljše prepričanje ter da ne pripoznaš tega
boga, potem boš proklet, preganjan in sovražen, iz¬
dan in izobčen, in isti bog ti žuga z večnim žveple¬
nim ognjem, kakor hitro zapustiš to solzno dolino in
zamore usmiljeni bog zasaditi v tvojo revno dušo
svoje neusmiljene kremplje!

V oni knjigi, ki se imenuje sveto pismo, je polno
takih stvari, ki niso nič manj strašne, krivične in
okrutne, kakor zgoraj navedeni odstavek. In to je
knjiga, ki se naj čita v naših šolah in vzgojuje našo
mladež v “plemenite, milosrčne in dobre” ljudi!?
To je knjiga, ki se pripoznava v ustavi “svobodne”

10  —

ameriške republike kot vir vse avtoritete (zakonite
oblasti), kot vir vse pravičnosti!!? Zahteva se od.
nas, da smatramo take grozovite reci kot pravične,
edino iz razloga, češ da je sveto pismo “božja bese¬
da, božje razodetje”! Istina pa je, da je sploh ne¬
umnost dokazovati, je-li kaka knjiga inspirirana, to
se pravi: spisana po božjem navdahnjenju ali razsvet
ljenju, ali z drugimi besedami, da jo je bog sam
spisal, poslužujoč se pri tem človeka le kot nekakega
peresa; — takih dokazov ni in jih ne more biti, pa
naj se še cerkve tako zatekajo k zvijači, laži in falzi-
ficiranju! Kje imajo žive priče, kje kak pameten
razlog za to, ki bi ne bil v obraz zdravemu človeške¬
mu razumu, vsem znanstvenim izkušnjam in moder¬
nemu pojmovanju o bogu ? Kakor hitro priznamo, da
je kaka knjiga preveč sveta, da bi vzbujala dvom,
ali da bi smeli o njej le razmišljati, postanemo du¬
ševni sužnji. Z izvanredno neumnostjo mora biti
udarjen oni, kdor veruje, da bi kak bog razumnim
bitjem nekaj razodel, a pri tem smatral za zločinstvo,
ki se ima kaznovati z večnim ognjem, če bi ta bitja
rabila svoje, od njega sprejete možgane in skušala
razumeti to “razodetje”! Če imamo pravico rabiti
svoj razum, potem smo gotovo tudi upravičeni, mi¬
sliti in uravnati svoja dejanja v soglasju s pametjo,
in noben bog ne more svojih stvari radi tega kazno¬
vati.

Znana cerkvena dogma, ki uči, da je naše zve¬
ličanje odvisno od vere, je potemtakem nestvor čisto
posebne vrste. Misel, da bo slepa vera poplačana z
večnim veseljem, ravnanje po pameti in izkušnjah

li¬

pa da zasluži večno trpljenje, je preneslana, da bi jo
resen človek pobijal; vzdržuje se na površju le
vsled one nesrečne topoglave slaboumnosti in ne¬
vednosti, kar ravno se imenuje “vera”. Kteri pro¬
svetljeni in izobraženi človek je še v stanu danes
verovati, da zamore kri boga potolažiti? In vendar
temelji ves naš kristjanski verski sistem na tej pod¬
meni! Judje so pomirili svojega Jehovo, kadar se
je razjezil, vsaj samo z živalsko krvjo; — glasom
kristjanskega sporočila pa je bilo treba celo krvi
najplemenitejšega človeka vseh časov (Jezusa), da
se je bog nekoliko omehčal in da se je omogočilo
zveličanje malega števila ljudi j ! # ) Res je teško raz¬
umeti, kako se je mogel človeški duh radovoljno
ukloniti tem tako strašnim idejam, in kako more
človek z zdravim, jasnim razumom čitati sveto pismo
in verovati še potem na njegovo namišljeno božje
razodetje; kajti naj že vsebuje sveto pismo resnico
ali laž, stalno vendar ne more več uplivati na svo¬
bodno mišljenje in razvoj človeškega duha.

Rešitev s pomočjo suženjstva ni vredna nič; — to
bi se reklo toliko, kakor izganjati hudiča z belcebu-
bom! — rešitev iz sužnosti pa je neprecenljiva.

Dokler še človek veruje, da je sveto pismo ne¬
popačena čista resnica, dotlej bo ta knjiga imela še
vedno čez njega moč in svoj odločilen upliv v življe¬
nju. Vsa današnja civilizacija pa ni nastala iz vere,
marveč je dete nevere, je posledica svobodnega

*) Primeri svetopisemske besede: “Veliko je
poklicanih, a malo izvoljenih!”

— 12  —

mišljenja. Da prepričaš nepristranskega človeka o
tem, da je sveto pismo le človeško delo, duševni
proizvod ali pesniška fantazija neomikanih barba¬
rov, ni druzega treba, nego da je čitaš. Cita.j enkrat
sveto pismo tako, kakor čitaš tudi. vsako drugo
knjigo; razmišljaj o njem, kakor razmišljaš o vse¬
bini katerekoli druge “nesvete” knjige; odvzemi si
izpred očij mreno svete spoštljivosti, ki ti zapira
jasen pogled; preženi iz srca pobožen strah; pahni s
prestola svojega 1 ažurna niskotno in grdo pošast
praznoverstva — in potem čitaj to “sveto pismo”
z vsemi kričečimi protislovji: in čudil se boš, kako
si mogel verovati le en trenotek, da bi neskončno
modro, dobrotljivo in čisto bitje sklatilo skupaj toli¬
ko neumnosti!--

Naši predniki pa si niso ustvarjali le bogov,
fabricirali so tudi hudiče. Ti ubogi belcebubi na¬
vadno niso bili nič druzega nego bivši bogovi nižje
vrste (angelji), ki so pri najvišji oblasti padli v ne¬
milost. Eni so se spuntali, drugi so bili zasačeni, da
so ljubkovali in uživali prepovedan sad s soprogo
najvišjega boga. Po navadi so vsi ti zlodeji s člove¬
kom sočustvovali, in iznenadi nas, ko izvemo, da se
skoro v vseh bogoslovjih, bajeslovjih in verah opi¬
sujejo peklenščeki kot veliko bolj človeški, ljudem
mnogo prijaznejši in bolj naklonjeni, nego neskonč¬
no usmiljeni in dobrotljivi “Oče” in najvišji bog
dotičnega verstva ali naboženstva. Ali se je kdaj
slišalo že o satanu, da bi zapovedal vojskovodji in
svojemu privržencu, da naj pomori majhne otroke?
Taka okrutna grozodejstva odredijo navadno le ne-

— 13  —

skončno dobrotljivi bogovi. Kuge in bolezni poši¬
ljajo le posebno usmiljeni bogovi. Strašne lakote,
tekom katerih umirajoči otročički zaman vlečejo na
materinih prsih, povzroči navadno le ‘bog ljubezni’.
Noben vrag še ni bil kdaj obdolžen tako satanskih
lopovščin!

Eden izmed onih bogov je utopil pred davnim
časom, kakor nam pripoveduje sveto pismo, vesoljni
svet, razun osem oseb. Vse ostalo, mlado in staro,
lepo in grdo, zdravo in bolno, vse, vse, je pogoltnila
neskončna voda. Ta dogodek, — pač najstrahovi¬
tejša žaloigra, ki jo je kdaj zasnovala fantazija
pesnikova, — pa ni morda delo hudičevo, marveč
čin takozvanega boga, katerega še do današnjega
dne ogromno število človeštva'v svoji nevednosti
slavi in moli. — Kako bi se pa hudobca radi takega
dejanja klelo in čezenj zabavljalo!! ....  Neki pro-
rok ravnoistega boga je ujetega kralja razsekal na
kosce v navzočnosti vsega ljudstva. Ali se je kdaj
že slišalo tako barbarstvo od najzadnjega zlodejčka?

O nekem drugem bogu se nadalje pripoveduje,
da je dal glede suženjstva sledeče postave: “Ako si
kupiš hebrejskega (judovskega) hlapca, naj ti služi
šest let, in v sedmem naj bo prost, brez vsake od¬
kupnine. Če pa je prišel k tebi prostovoljno, lahko
tudi prostovoljno odide, kadar hoče; je li bil ože¬
njen, sme njegova žena oditi ž njim. Ako pa mu je
dal ženo gospodar in je rodila sinove in hčere, potem
naj bodo žena in otroci v lasti gospodarjevi, hlapec
pa naj odide sam. In če hlapec reče: Jaz ljubim
svojega gospoda, svojo ženo in svoje otroke, nečem

— 14  —

biti svoboden, — potem ga naj gospodar odvede
pred sodnika, naj ga sam pripelje k vratom ali na
prag; in njegov gospodar naj mu prevrta uho s
svedrom, in naj ostane suženj za vedno.”

Glasom te postave se je dala možu prostost le
pod pogojem, če zapusti ženo in otroke! Ali je usi-
lil kak peklenšček kdaj soprogu in očetu tako krut
in brezsrčen pogoj? Kdo je še v stanu takega boga
moliti? Kdo more pasti na kolena pred tako zversko
pošastjo?

Skoro vsak bog je dalje grozil, da bo izročil
duše svojih sovražnikov večnim mukam. Ali je mar
hudobec svojim žrtvam kdaj kaj tacega grozil?

Prvo poročilo o hudiču se nahaja v one j vse¬
skozi tako znanstveni (?) knjigi, imenovani “Gene-
sis (stvarjenje), kjer se glasi:

“In kača je bila bolj prekanjena nego vse druge živali
na polju, ki jih je napravil Gospod Bog, in je rekla ženi:
Da, ali je Vama Bog rekel: Ne smeta jesti od vsacega dre¬
vesa v vrtu? žena je kači odgovorila: Midva uživava sad
od vseh dreves v vrtu; le o drevesu, ki stoji sredi vrta, je
Bog rekel: Ne jejta tega sadu, tudi ne dotaknita se ga, da
ne umreta. Nato ženi kača odvrne: Nikakor ne bosta umr¬

la; Bog marveč ve, da se vama kadar okusita ta sad, od¬
prejo oči, da postaneta enaka Bogu, in da bosta vedela, kaj
je dobro in kaj hudo. In žena si je drevo ogledala in videla,
da bi bilo dobro jesti od tega drevesa, ki je tako lepo in
vabljivo, ker dela človeka modrega; in vzela je sad in jedla,
in dala od tega tudi svojemu možu, in tudi on je jedel. Po¬
tem so se obema odprle oči, in zapazila sta, da sta naga;
in spletla sta si predpasnike iz listja figovega drevesa. In
zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki se je sprehajal v hladu
vročega dne po vrtu. In Adam se je s svojo ženo skril pred
obličjem Gospoda Boga med drevjem, ki je raslo na vrtu.
Gospod Bog pa je Adama poklical in mu rekel: Adam, kje
si? On odgovori: Slišal sem tvoj glas v vrtu, in bal sem se

— 15  —

te, ker sem nag, in zato sem se skril. In Bog je rekel: Kedo
na ti je povedal, da si nagi Aii si mar jedel od drevesa,
glede katerega sem ti zapovedal, da ne smeš jesti! Adam
odgovori: žena, ki si mi jo dal za družico, mi je dala od
drevesa, in jedel sem. In Gospod Bog se je obrnil k ženi in
rekel: Zakaj si to storila? žena odgovori: Kača me je za¬
peljala, da sem jedla. In Gospod Bog je rekel kači: Ker
si to storila, bodi prokleta izmed vseh živalij na svetu. Po
trebuhu se boš plazila in prah boš žrla vse dni. In sovraštvo
hočem napraviti med teboj in med ženo, med tvojim zaro¬
dom in njenim zarodom. In ona ti bo glavo strla, ti pa jo
boš v peto pičila. In ženi je rekel: Povzročil ti bom mnogo
bolečin, kadar boš noseča; v bolečinah boš rodila, in svo¬
jemu možu boš podložna, in on bo gospodaril nad tabo. In
Adamu je rekel: Ker si poslušal glas svoje žene in jedel
od drevesa, katero sem ti prepovedal, bodi radi tebe zemlja
prokleta; v revščini in nadlogah se boš na njej preživljal
vse svoje žive dni. Trnje in osat ti bo rodila, in zelišče na
polju bo tvoja hrana. V potu svojega obraza boš jedel svoj
kruh, dokler ne postaneš spet prst, iz katere si vzet. Kajti
prah si in v prah se povrneš. In Adam je imenoval svojo
ženo Heva, zato ker je mati vseh živih. In Gospod Bog je
rekel: Glej, Adam je postal kakor nas eden, in ve, kaj je
dobro in kaj slabo. Da bi pa ne stegnil roke in ne odtrgal
in zavžil sadu tudi od drevesa življenja, da bi potem večno
živel, ga je Bog pregnal iz vrta Eden, da obdeluje zemljo,
iz katere je vzet. In izgnal je Adama in postavil pred vrt
Eden keruba z ognjenim mečem, da straži pot k drevesu
življenja.” ■—

Kakor izvemo iz tega poročila, se je obljuba hu¬
dičeva natančno izpolnila: Adam in Eva nista umrla
onega dne, “ko sta jedla prepovedan sad,” marveč
sta postala kakor Bog in znala odslej razločevati med
dobrim in slabim.

Pripovedka o “prvem grehu” nam tudi kaže, da
so bogovi že tedaj ravnotako imeli strah pred iz¬
obrazbo in znanjem, kakor ga imajo še dandanašnji.
Še danes straži cerkev nevarno drevo spoznanja in

— 16  —

v vseh časih je skušala silovito preprečiti, da hi člo¬
veštvo ne zavživalo od tega drevesa. Duhovniki vseh
ver se niso nikdar naveličali ponavljati stare laži in
grožnje: “isti dan, ko bosta jedla, bosta umrla!” In
doli raz prižnic nam še daneis doni isti bojazen raz¬
odevajoči vzklik: “da ne postanete kakor bogovi
in ne spoznate, kaj je za vas dobro!” To je vzrok,
zakaj vera sovraži znanost*); kajti'vera in razum
si nasprotujeta kakor noč in dan: kjer je eno, ne
more biti drugo; teologija (bogoslovje) je filozofiji
(inodroslovju) smrtna sovražnica. Z ognjenim me¬
čem prokletstva čuva cerkev sovraženo drevo spo¬
znanja, in kakor je v paradižu bog proklel radoved¬
nega človeka, tako prekolne tudi cerkev v najtem¬
nejše peklenske globočine vse one resnicoljubne
mislece, ki si drznejo' raziskavati resnico in zavživati
sad od drevesa spoznanja, da bi postali enaki Bogu
(t. j. najvišjemu razumu).

Če bi bila ona pripovedka o stvarenju prvega
človeka resnična, ali nimamo potem večjega vzroka,
da smo hvaležni kači, t. j. hudiču? Satan je bil potem
takem naš prvi učitelj, prvi nagib, da se je človek za-
učel učiti in spoznavati, prvi nasprotnik nevede, prvi
ki je divno besedo “svoboda” šepnil v človeško
uho; vrag je potemtakem izvor človeškega dosto-

*) Primeri, kako hudobno in strupeno preganja in blati
cerkev vse resnične učenjake, ki se ne boje povedati čiste
resnice: prof. Haeckla, Wahrmunda, Tolstoja, Hoensbraecha
in dr.; pri tem pa ji pridno pomaga tudi posvetna vlada in
druge korporacije, ker so tudi te več ali manj odvisne od
zabitosti svojih podložnikov.

17  —

janstva; iz njega izhaja nemirni dnh človeški, ki v
svoji vedoželjnosti sprašuje, dvomi, ki je oče razmiš-
ljana in raziskavanja, in ki je dal podlago napredku,
— da, vsej civilizaciji!!!

O, daj moji duši raje nepokoj, nego mrtvaški mir
vere in nevede! Preženi me iz paradiža, če hočeš,
toda daj mi prej okusiti sad od drevesa spoznanja!

* *

*

Nekateri narodi so si svoje bogove izposodili.
Eden od takih — to moramo pač priznati — je tudi
naš kristjanski bog. Ko so Judi prenehali biti sa¬
mostojen narod sam za—se in vsledtega z narodnim
bogom niso vedeli kaj početi, prilastili so si ga prvi
kristjani, naši predniki, z novim Mesi jem (odrešeni¬
kom) vred, in za svojega so sprejeli tudi hudiča.
Ta izposojeni Jehova pa je še vedno predmet vse¬
stranskega češčeuja, in izposojeni vrag ima še vedno
velik upliv na domišljijo naših ljudij. Še vedno se
veruje, da “hodi okrog po zemlji kakor rjoveč lev
in išče, koga bi požrl,” ter da še vedno nastavlja ne¬
varne pasti in premetene zanjke, da ugrabi naše ne¬
skrbne in nič hudega sluteče duše, — skratka, še
vedno vodi s precejšnim uspehom stari boj proti iz¬
posojenemu bogu.

Resnično! Mislečemu človeku ni teško raztol¬
mačiti, kako so nastali vsi ti bogovi in maliki. Vsi
so skoz in skoz človeškega izvora, človek sam jih je
ustvaril vse, ž njim so stopili na svetovno pozorišče,
in s svojimi stvaritelji so spet odstopili, ko so odi¬
grali svojo vlogo. Ako bi danes zavladale iste raz-

—18  —

mere, pojavili bi se spet ravno taki bogovi. Ne le
da je človek svoje bogove sam ustvaril, ustvaril jih
je celo iz ravnoiste snovi in tvarine, ki je obdajala
njega. Navadno jim je dal svojo lastno obliko in
podobo; upodobil jih je z rokami, glavo, nogami,
očmi, ušesi in jezikom. Vsak bog je govoril v mate¬
rinščini dotičnega naroda, in bil podvržen tudi vsem
tistim zgodovinskim, zemljepisnim, zvezdoslovnim in
narodopisnim zmotam, v katerih so živeli sami in ki
so bile lastne dotičnemu narodu. Noben bog ni v
čem nadkriljeval svojega ljudstva, ki ga je ustva¬
rilo. Zamorci upodabljajo svoje bogove s črno kožo
in volni podobnimi lasmi. Mongolec je dajal svo¬
jim rumeno barvo in temne, mandljaste oči. Judom
ni bilo dovoljeno upadabljati boga; ako bi jim bilo
dopuščeno, bi danes njih Jehovo gotovo videli s čr¬
no, polno brado, bledim, podolgastim obličjem, za¬
krivljenim nosom in dolgimi kodri. Zevs (najvišji
starogrški bog) je bil polnokrvni Grk, in Jupiter
(vrhovni bog starih Rimljanov) bi po svojih dušev¬
nih in telesnih lastnostih prav tako lahko bil kak
rimski senator. Bogovom egipčanskim je odsevala
z obraza ona udana potrpežljivost in tisti tožno—-
mili, krotki pogled ljubezni polnega in globoko po¬
božnega ljudstva, ki jih je ustvarilo. Bogovi sever¬
nih krajev se nam predstavljajo zaviti v tople kožu¬
he, oni v vročih tropičnih krajih pa nagi. Indijski
bogovi se upodabljajo včasih jezdeči na slonih, bo¬
govi na otočju Velikega oceana so bili izvrstni pla-
vači, in božanstva Eskimov in drugih ljudstev ark¬
tičnega ozemlja pa ljubijo sosebno mast morskega

19  —

kita. Skoro vsa ljudstva so podobe svojih bogov izre¬
zovala iz lesa, slikala, ali izklesavala, in s temi umo¬
tvori je nižja, zabita ljudska masa ravnala navadno
tako kot s pravimi bogovi, ki so jih one podobe pre-
dočevale, — in tem malikom in krivim bogovom so
veljale in veljajo še danes molitve in žrtve!

V mnogih “paganskih” deželah je še dandanes
običaj, da se ljudstvo, ako se čuti po svojih bogovih
zanemarjano in se njih prošnje navzlic dolgotrajnim
gorečim molitvam niso uslišale, odkriža svojih mali¬
kov kot nepotrebnih bogov, ki so popolnoma za nič,
ali pa jih razžaljivo kolne in pretepe na jako sramo-.
ten način. “Kaj si neki domišljuješ, ti ničvredna
mrcina,” — se pač potem sliši, — “dajamo ti za
stanovanje krasen tempelj, oblačimo te v zlato, hra¬
nimo te z najizbranejšimi jedili in darujemo ti miro
in kadilo, —• a navzlic vsej naši skrbnosti si toli ne¬
hvaležen, da nam naših prošenj ne uslišiš?” Potem
telebnejo boga s prestola na tla in ga vlačijo po blat¬
ni cesti. Če se pa med tem časom želje ljudstva iz¬
polnijo, potem osnažijo in očistijo svojega malika
s slovesnimi obredi, pripeljejo ga nazaj z velikim
pompom in ga zopet postavijo v templju na. prejšni
prostor; ljudstvo pa skesano pade na kolena in pro¬
si odpuščanja za svoje “bogokletno” početje. “Da
govorimo resnico,” — pravi potem ljudstvo —- “bili
smo nekoliko prevročekrvni in ti si bil s svojim usmi¬
ljenem prepočasen,- pravzaprav si torej sam kriv, če
smo grdo s tabo ravnali. Pa, — kar se je enkrat
zgodilo, se ne da več predrugačiti; ne govorimo to¬
rej več o tem; in če hočeš to, kar se je zgodilo, po-

20  —

zabiti in se v bodoče bolj podvizati, oblačili te bomo
spet v zlato in škrlat, bolj razkošno ko kdaj po¬
prej.”*)

Človek ni bil radi bogov nikdar v zadregi: molil
in po božje častil je vse, celo najnižje in najgnus-
nejše živali. Molil je ogenj, zemljo, zrak, vodo, sve¬
tlobo, zvezde, solnce in mesec ter stoletja in stoletja
padal na tla pred strupenimi kačami in grdimi ku¬
ščaricami. Divja plemena so si napravila svoje bo¬
gove in malike pogosto iz stvarij, ki so jih prejela
od omikanih narodov. Divjaki, z imenom Todas, so
n. pr. molili nek švicarski kravji zvonec (Sakser!).
Kotasi pa so častili dva srebrna krožnika za juho, ki
so ju smatrali za boga in njegovo boljšo polovico,
in peko drugo divje pleme si je napravilo boga iz
igralne karte “srčni kralj”. — Ker je mož v teles¬
nem oziru močnejši nego žena, je razumljivo, da so
bili višji in mogočnejši bogovi vedno moškega spola.
Če bi pa žena bila močnejša nego mož, bi se najbrž
one prirodne sile, ki so si jih mislili kot povzročite-

*) Temu smešno-naivnemu počenjanju priprostih otrok
narave se mi s kulturo nažavbani “izobraženci” morda sme¬
jimo, — toda roko na srce: ali smo mar mi v bistvu kaj
boljši, pametnejši, naprednejši? Nismo-li mi ameriški Slo¬
venci, —■ navzlic vsej namišljeni “naprednosti”, o katerej
se vsepovsod, pri vseh strankah, strančicah, društvih ali
jednotah, toliko govoriči, da človeka od samega napredka
že kar glava boli, —■ še pravi pravcati malikovalci, ki ča¬
stimo in slepo verujemo svojim malikom, katere smo si sami
po lastnem okusu ustvarili in postavili na prestol, da nas
s “svojim delovanjem v blagor delavskega ljudstva” sle¬
pijo, izžemajo in s svojo umazano osebno politiko zastrup¬
ljajo???

21  —

Ijice raznih prikaznij v naravi, prispodabljale kot
orjakinje nadčloveške velikosti. Morda bi jih danes
gledali v naših modernih cerkvah celo kot prave
pravcate boginje z razkošno obleko na vlečke, z na¬
gimi prsi, nakodranimi in nazaj počesanimi lasmi, —
skratka, kot elegantne dame, v soglasju z našo vi¬
šjo^?) kulturo! Ničesar ni bolj naravnega nego to,
da je slehern narod prenesel na svojega bc-ga svoj
lasten značaj, in da si vsak posamezen človek pre-
dočuje svojega boga s svojimi lastnimi posebnostmi,
oziroma si ga ustvari takšnega, kakoršen je sam.

Človek v svojem mišljenju ni samostojen; sploh
drugih mislij imeti ne more, nego onih, ki mu jih
vdihnejo razmere, v katerih se nahaja, in njegova
okolica. Predstavljati si ne more ničesar, kar bi
bilo docela različno od onega, kar vidi in sliši in
čuti. Pretirava in zmanjša, uredi in razdeli, spači
in zlepša pač lahko, lahko tudi zboljša, poveča, pri¬
merja vse ono, kar vidi, čuti, sliši, skratka: vse, kar
spoznava s svojimi peterimi čuti; — toda sam iz sebe
ven ne more ustvariti nobenih novih pojmov ali
mislij.

Videl je pojave velike moči, zato je v stanu
reči: vsegamogočnost. Živel je, zato more reči:
neumrjočnost. Ve, kaj je čas, zato pravi: večnost.
S pomočjo razuma si je napravil gotove nadčutne,
nadnaravne predstave, zato reče: bog. Videl je
primere zlobnosti, zato pravi: satan. Nekaj žarkov
sreče je posijalo v temo njegovega življenskega pa¬
radiža, zato pravi: rajska blaženost. Okusil je bedo
v vseh njenih neštetih oblikah, zato pravi: pekel.

— 22  —

Vsi ti pojmi pa eksistirajo le v človeški domišljiji;
vse njene zračne gradove se je moralo ometati, —
kakor omečejo zidarji z malto svojo zgradbo, — s
pretirano, pomanjšano, sestavljeno, razdeljeno, spa¬
čeno, olepšano, zboljšano ali povekšano istinitostjo,
tako da vsa ta stavba pravzaprav ni nič drnzega ne¬
go zmešanica onega, kar človek zazna s svojimi čuti.
To je približno tako, kakor če bi se (po vzoru sred-
nje-azijatskih spakedranih božanstev) hotelo leva
opremiti s peruti orla, s kopiti bizarna, repom konja,
podtrebušno vrečo kenguruja in s truplom slona.
Domišljija bi si na ta način ustvarila popolnoma
nemogočo pošast, koje posamezni deli sicer obstoje,
a bitje samo kot tako ne živi nikjer. Skoro z vsemi
bogovi, ki jih je človek ustvaril, je ravnotaka.

Iz narave ven človek ne more, še v mislih ne;
nad naravo se ne more dvigniti, pod naravo ne sme
pasti!

Človek je v svoji nevednosti mislil, da povzro¬
čajo vse prirodne prikazni razumna nadnaravna
bitja le radi njega. Glavni smoter vseh ver je bil
in je še dandanašnji ta, da skušajo doseči in vzdrža¬
ti s temi mogočnimi bitji prijazne odnošaje. Človek
je padal na kolena ali iz strahu, proseč pomoči, ali
pa iz hvaležnosti za vse dobrote, ki jih je prejel ba¬
je od onih božanstev. Istotako je skušal z molitva¬
mi in prošnjami potolažiti boga, katerega je, kakor
je domneval, z nečem razsrdil. Blisk in grom sta
ga navdala s strahom; pred bljuvajočim ognjenikom
se je zgrudil na kolena; velikanski pragozdovi, polni
gioznih živali j, strašne kače, ki lazijo iz tajinstve-

— 23  —

nih globin, neskončno morje, goreči komet, zračni
prikazki, veličastni mir zvezd, in najbolj še pač
vedna smrt, — vse to je človeka prepričevalo, da je
igrača v rokah nevidnih zlobnih sil. Čudne in stra¬
šne bolezni, ki so ga napadale, stresajoči mraz in
žgoča vročina mrzlice, zvijajoči krč, nenadni mrtvo-
ud, temna noč s svojimi blaznimi, fantastičnimi sa¬
njami, ki mu begajo možgane, — vse to se je dozde¬
valo človeku kot dokaz, da ga preganjajo in zasle¬
dujejo neštevilni zlobni duhovi. Imel je povod vero¬
vati, da so ti duhovi po svoji moči različni in ne
vsi enako hudobni, da vladajo višji nad nižjimi,
in da je njegovo nadaljno življenje odvisno edino-le
od tega, če je deležen pomoči najmogočnejšega du¬
ha. Raditega se je zatekal k molitvi, k dobrikanju,
k češčenju in k žrtvam. To mišljenje je bilo pri
vseh neomikanih ljudeh v bistvu enako.

Stoletja so ljudje verovali, da so bolniki obse¬
deni od “hudobnih duhov”. Tisočletja se je pečalo
zdravništvo edino s tem, da izganja in odganja “zle
duhove.” Navadno so duhovniki — (ki so bili v
davnih časih in pri divjakih še dandanes objednem
tudi zdravniki) — delali pri tem glušeč in najdi-
vjejši dirindaj. Trobili so v rogove, tolkli ob primi¬
tivne bobne in žvenkljali s kraguljčki, nerazločno
pri tem kričeč. Če vse to ni nič pomagalo, morali
so na pomoč poklicati “višje duhove.”

Živeti v dobrem sporazumljenju s temi “višji¬
mi duhovi” je baje še dandanes neprecenljive važ¬
nosti. Ubogi divjak in ubogi bedak današnjih dnij,
oba vesta, da se doseže naklonjenost visokih gospo-

24  —

dov z raznimi darili in s sladko priliznjenostjo, in
vsledtega dajata “višjim duhovom”, kar jim je
najdražje. In tako korupcijo imenujejo revni na
duhu “vero”, prefriganei pa, če se nanaša na javno
življenje — “politiko”! ... S krvavečim srcem so
žrtvovali očetje svoje najdražje otroke (Abraham
svojega sina); kajti niso mogli verovati, da bi bo¬
govi bili tako povsem drugačni od ljudi j, ter da se
bodo vsledtega te nevidne moči pri pogledu na njih
veliko bedo in globoko žalost dale vendar vsaj ne¬
koliko omehčati. Pri barbarih je bilo že takrat
tako, kakor je še danes pri omikanih narodih: en
del ljudij živi v razkošnosti na stroške drugih in
jih drži v strahu in nevednosti, da vleče iz tega do¬
biček. Poedine premetene osebe so se lotile naloge,
da potolažijo bogove in da razlagajo ljudstvu dolžno¬
sti napram nevidnim močem. To je pravi in edini
postanek duhovništva. Duhovniki so zatrjevali, da
posredujejo med razsrjenim bogom in grešnim lju¬
dem, ki si ne znajo pomagati. Bili so takorekoč in
so še nekaki advokati, ki zastopajo človeštvo pri
nebeški sodniji. Duhovnik je dvignil prapor obram¬
be in priprošnje v nevidni svet, in prišel nazaj že
z ukazom, oblastjo in močjo. In človek je padel na
kolena pred svojim lastnim služabnikom, in duhov¬
nik je premeteno izkoristil bojazen in spoštljivost,
ki jo je vzbujal s svojim namišljenim občevanjem
z bogom, in napravil je iz svojih bratov ponižne
sužnje in klečeplazne hinavce.

Celo Jezus, ki je baje bil sin božji, je učil, da so
ljudje, ki so obsedeni od hudobnih duhov, in kakor

— 25  —

se poroča, je svoje božje poslanstvo večkrat dokazal
tudi stem, da je izgnal nešteto hudičev iz svojih ne¬
srečnih rojakov. Izganjanje hudičev je sploh bilo
nekaj časa njegov glavni posel, in izgnani hudiči
so ga navadno zato — priznali za pravega mesijo!
Njegovi sodobniki so namreč pričevanje teh hudičev
smatrali vedno kot najzanesljivejše in najkompe-
tentnejše, in spisatelji novega testamenta omenjajo
častne izjave teh gospodarjev kraljestva teme z vi¬
dnim zadoščenjem.

Okolnost, da je Jezus mogel kljubovati satano¬
vim skušnjavam, proglašajo bogoslovci kot jasen
dokaz za to, da je moral stati Krustusu. na strani
kak bog, ali sploh kako bitje, ki je višje nego člo¬
vek. Evangelist Matevž poroča o slučaju, kako je
hotel satan zapeljati dozdevnega sina božjega, in
verni kristjani so vedno poveličevali Kristusovo
junaštvo, da je tako plemenito odbil in osmešil sata¬
novo prizadevanje. Dogodek, o katerem je tu go¬
vor, se v evangeliju glasi tako-le:

"Jezus pa, poln svetega duha, se je spet vrnil od
Jordana, in duh ga je peljal vpušeavo, in tam ga je satan
skušal štirideset dni. In ničesaT ni jedel tiste dni; in ko je
doba potekla, je bil lačen. Satan pa mu je rekel: če si ti

sin božji, zapovej kamnu, da se spremeni v kruh. Jezus
mu je odgovoril: Pisano je: človek ne živi samo od kruha,
marveč od vsake besede, ki pride iz ust božjih. Potem ga
je satan peljal na vrh visoke gore in mu pokazal vsa kra¬
ljestva vsega sveta hkratu ter mu rekel: Dam ti oblast

nad vsem tem; kajti dana mi je, in jaz jo izročim, komur
hočem. Vse dam tebi, če padeš pred me in me moliš.”

Kristjani zatrjujejo, da je bil Jezus bog. Če je
to res, potem je gotovo moral to vedeti tudi satan,
a vendar je hudič vzel sabo vsegamogočnega boga.

— 26  —

postavil ga na vrli templja in ga nagovarjal, da sko¬
či doli. Ko se mu je to izjalovilo, vzel je stvarnika,
gospodarja in vladarja neba in zemlje, na zelo viso¬
ko goro ter mu ponudil pod njim ležeči svet — ta
prah v vesoljstvu! — , ako pade on, bog in stvarnik
vesoljnega sveta, pred njim na kolena in ga moli,
njega, revnega hudiča, ki tudi niti kamenčka od
tega “sveta” ne more imenovati svojo last! Ali je
mogoče, da je bil satan tak tumpec? Ali naj Jezusu
štejemo še v zaslugo, da si ni dal metati peska v
oči? Pomislimo enkrat nekoliko: hudič, knez vseh
lopovov, kralj zlobe, gospod prekanjenosti skuša
preslepiti vsevednega boga, -ki ga vendar spregleda,
z nečem malenkostnim, kar pa ipak ni last hudiče¬
va^ marveč božja! Se-li dobi v vsej nabožni literatu¬
ri še kaj bolj plitvega, nego je to?!

Glasom svetega pisma so se hudiči med seboj
bistveno razlikovali. Nekateri so znali govoriti in
so slišali, druigi so bili gluhonemi. Niso se mogli
vsi po istem receptu izganjati. Velike teškoče je
povzročalo izganjanje gluhonemih hudičev. Evan¬
gelist Marka pripoveduje o nekem gospodu, da je
pripeljal k Jezusu svojega sina, kajti zdelo se je, da
je mladenič obseden od gluhonemega duha, čez ka¬
terega pa učenci gospodovi niso imeli moči. Jezus
je duhu rekel: “Ti nemi in gluhi duh, zapovem ti,
spravi se ven in ne hodi več nazaj!” — na kar je
gluhi duh, (ki pa je vendar .moral dobro slišati!)
glasno zaupil (bil pa je revež nem!) — in nevte-
goma zapustil telo. Lahkota, s katero je Jezus ob¬
vladal gluhonemega duha, je osupnila celo njegove

— 2 ? —

licence, in uprašali so ga potem v zasebnem pogo¬
voru, zakaj bi nikdo izmed njih sam ne mogel pre¬
magati tega duha. Nato jim je Jezus odgovoril:
“Kaj takega je mogoče storiti le z molitvijo in po¬
stom.” — Uprašam: Ali je pač na vsem božjem

svetu kristjan, ki bi veroval v to pravljico, če bi, —
no, če bi jo čital n. pr. v kaki drugi knjigi? —
Vzrok je spet vedno le ta, da zaprejo te pobožne in
verne dušice poprej vrata k svojim možganom, pred¬
rlo odprejo sveto pismo ali predno gredo k pridigi.

V starih časih se je splošno verovalo v hudiča*:
ljudstvo ni o njegovi eksistenci dvomilo niti najma-
nje, in iz dejstva, da je hudič, so ljudje sklepali, da
mora biti, kdor ga hoče premagati ,ali bog sam, ali
pa z njim vsaj v oskem stiku. Vsi verski ustanov-
niki (Jezus, Buddha, Zarathustra, Mohamed itd.)
so se z namenom, da bi dokazali božji izvor svoje¬
ga nauka, ukvarjali najraje z izganjanjem hudiča,
ali pa učinjali take reči, ki so po prirodnih zakonih
nemogoče. Izganjanje hudiča je bilo takorekoč spri¬
čevalo o božanstvenosti. Proroka, ki si ni upal spreje¬
ti boja z zlemi močmi, ljudstvo ni upoštevalo. Naj
je bil kdo še tako človekoljuben in plemenit, naj

*) V današnjih dneh nič manj kakor nekdaj, vsaj pri
ljudeh brez lastnih možganj. Komaj pred par leti se je
pripetil v Rigi na Ruskem skoro neverjeten slučaj. Nekega
dne se je raznesla po mestu novica, da so ujeli hudiča in
zaprli, — in ljudstvo je kar trumoma vrelo pred policijski
zapor, da bi —• videli hudiča! In ikdor eita “Glas Naroda”,
se bo gotovo še spominjal, da je tudi v New Yorku in po
nekaterih drugih krajih Amerike strašil letos meseca janua¬
rja nek čuden spak, ki so ga nekateri rojaki resno proglasili
za 'hudiča!

— 28  —

je živel še tako vzorno in neomadeževano, — zabita
in po čudežih hrepeneča masa ga ni marala, dokler
se ni izkazal s čudeži!

Vera v dobre in zle moči izvira odtod, ker ob¬
dajajo človeka dobre in pogubonosne prirodne pri¬
kazni. Naravne pojave, ki so človeku koristili, so
pripisovali dobrim duhovom, nasprotno pa so one,
ki so mu škodovali, obesili na vrat hudobcem.. Ko je
enkrat obveljalo, da povzročajo vse prikazni v na¬
ravi duhovi, je bilo že samo ob sebi umevno, da so
se delili ti duhovi v dobre in zle, kakoršne pojave
so pač učinkovali; potemtakem je vera v hudiča
najmanj tako stara kakor vera v bogove.

Mnogi pisatelji trdijo, da ima biti ideja, če hoče
postati univerzalna ali splošna, predvsem resnična,
in da so nadalje vse univerzalne ideje prirojene, ter
da torej prirojene ideje ne morejo biti krive ali ne¬
resnične. Če torej dejstvo, da je kaka misel univer¬
zalna, dokazuje, da je prirojena, in če dalje priroje-
nost izpričuje resničnost, potem morajo tudi vsi oni,
ki verujejo na prirojene ideje, priznati, da je stvar
glede ‘dokaza za nadnaravnega boga in glede doka¬
za za nadnaravnega hudiča prav taka, ter da je ravno
tako ob sebi umevno, da je hudič, kakor to, da je
bog. Ker se pa dokazuje bog iz dobrih, hudič pa iz
pogubonosnih prirodnih prikaznij, in se pri tem ven¬
dar veruje, da je bog včasih povzročitelj bede in ne¬
sreče, je vsledtega gotovo ravnotako naravno in lo¬
gično, če se veruje, da tudi hudič stori za ljudi tu-
patam kaj dobrega. Iz tega pa zopet sledi, da je v
slučaju, če je dobrotno najvišje razumno bitje ne-

— 29

posredni povzročitelj vseh prikaznij, zelo teško do¬
ločiti, je-li ta najvišja modrost človeku prijazna ali
sovražna. Ako bi bili vsi noj a vi dobrotvorni, potem
bi se že lahko reklo, da jih učini neskončno dobro¬
tljivo bitje; ako pa bi bili vsi pogubonosni, bi lahko
rekli, vsi prihajajo od popolnoma zlobnih duhov.
Ker pa so pojavi taki, da človeku zdaj koristijo,
zdaj škodujejo, morajo jih potemtakem povzročati
različni, med seboj nasprotujoči si duhovi; ali pa jih
učinja kako omahljivo, šviga-švaga bitje, ki je da¬
nes to, jutri ono, danes polno dobrote, jutri polno
zlobe; ali pa slednjič — in to je zadnja možnost —
nastanejo le vsled fizikalične nujnosti, vsled neizo¬
gibnosti večnih, nespremenljivih, železnih zakonov
prirode, brez ozira na človeka, brez vsakega ozira
na to, kake posledice imajo za človeka.

V nesmiselni nauk. da je pripisovati vse poja¬
ve dobrim in hudobnim duhovom, se je verovalo in
se veruje še danes v najraznejših oblikah. Da veruje
večina ljudi j tudi v današnjih časih še na nevidno
bitje, ki lahko poljubno poseže v naravni tok stva-
rij, je dokazano že s samim dejstvom, da se skoro
vsi taki ljudje zatekajo k molitvi, Tisoči prosijo v
gorečih molitvah — morda ravno zdajle — neko
dozdevno, nevidno moč, da poseže v naravni razvoj
njim v prilog. Nekateri si želijo ozdravljenja; dru¬
gi ga prosijo, da čuva nad dragim svojcem, ki je v
tujini; eni prosijo bogastva, drugi dežja, tretji soln-
ca; nekateri molijo, da jih obvaruje pred kugo in
boleznijo, — nasprotno pa si žele zdravniki čim
največ bolnikov: nekateri zaman prosijo vsakdaj-

— 30

nega kruha; drugi prosijo za telesno moč, — in le
tu pa tam prepusti kdo gospodu bogu, da sam ukre¬
ne po svoji prevdarnosti, kakor se mu najboljše zdi.
Prav malo pa je takih, ki bi ga resno prosili za raz¬
svetljenje pameti! Tisoči prosijo, naj jih čuva pred
satanom; drugi ga prosijo kot Davigl za maščevanje,
in še drugi molijo (k Svojemu dobremu bogu!!),
naj jih ne pelje v skušnjavo. — Vsa ta molitev te¬
melji in izhaja iz vere, da višje moči ne le da so v
stanu, marveč da jih je najbrž tudi volja posegati v
naravni red vesoljstvo. Ta vera je razširjena pri ve¬
liki večini vseh plemen in narodov. Vse svete knji¬
ge so polne poročil o takem božjem posredovanju,
in naše sveto pismo ne dela v tem oziru nobene iz¬
jeme.

Ako se veruje v bitje, ki stoji nad naravo, po¬
tem je pač popolnoma logično, če se tudi veruje, da
je ta moč v stanu poseči ovirajoče v naravni razvoj
in spremeniti prirodne zakone, ter da bo to tudi sto¬
rila. Kajti če bi se tako vmešavanje ne dogajalo,
kakšen pomen naj bi potem sploh še imela ta moč?
Sveto pismo nam ve povedati o najčudovitejših pri¬
merah takega božjega delovanja. Živali govorijo ka¬
kor ljudje; studenci privrejo nakrat na dan iz su¬
hega skalovja; solnee in mesec se v navskrižju z
vsemi prirodnimi zakoni ustavita na svoji poti na
nebu, samo da bi imel Jozua več časa za moritev;
senca solnčne ure se pomakne za deset stopinj na¬
zaj, samo da bi se neznatnega kneza barbarskega
ljudstva prepričalo, da ne bo umrl za gnoječimi bu¬
lami; ogenj neče goreti; voda se trdovratno brani

— 31 —

stopiti v svojo naravno lego, marveč stoji pokonci
kakor stena; pesek se spremeni v uši; navadne spre-
hodne palice se pretvorijo v kače, — samo zato ker
je gospod bog poln vseh muh! -— in se potem druga
drugo požrejo; šumljajoči potoki, vsem zakonom
težnosti kljubovaje, tečejo leta in leta navkreber —
le za šalo! — spremljajoči izvoljeno ljudstvo na po¬
tovanju; prorokovanje je ložje ko zgodovina; si¬
novi božji se zaljubijo v hčere človekove; ženske
se spreminjajo v solnate stebre, samo da si ljudje lo¬
žje zapamtijo važen dogodek; žveplo najfinejše ka¬
kovosti se importira colnine prosto iz nebes (Sodoma
in Gomora); obleka se ne obnosi in ne postane pre¬
majhna 40 let (Judje v puščavi); ptiči otvorijo.
hotel, da brezplačno prehranjajo potujoče proroke;
medvedje raztrgajo male otroke, ker so zasramovali
starega moža, ki ni imel lasulje; telesna moč je od¬
visna od dolgosti las (Samson); mrtvi ljudje spet o-
živijo, le da nagajajo svojim sovražnikom in de¬
dičem; čarovnice in čarodeji se prijazno pomenkuje¬
jo in neprisiljeno zabavajo z dušami umrlih.

Zagrinjalo med nebom in zemljo je bilo doslej
vedno v najemu ali pa ukradeno. Senca tega sveta,
žar nebes in odsev pekla so se takorekoč zmešali
med seboj, kakor kaka godlja, in človek končno ni
več vedel, v kateri kraj pravzaprav spada: ali je
v peklu, ali v nebesih, ali še na zemlji. Živel je v
čudnem, neresničnem svetu; svoje misli in svoje
sanje je zamenjal z resničnostjo. Njegov strah se
je utelesil v groznih, škodoželjnih pošastih; obdan
je bil od furij, škratov, vil, rojenic in sojenic, stra-

-32  —

hov, čarovnic, čarodejev in od cele armade raznih
drugih bogov, polbogov in peklenščakov. Tajinstve-
na tema globin se je napolnila s kremplji in peruti,
s kljuni in kopiti, s škilečimi očmi in norogljivo
smejočimi gobci, z raznimi spakami in zlodeji, skra¬
tka: z vsemi onimi nejasnimi oblikami, meglenimi
podobami in brezobraznimi bitji, ki jih razdražena
človeška domišljija v svojem strahu tako rada slika
in pričara v ozadje temne noči.

Bilo bi res ravno dovolj, da se pritira človeka
naših dnij iz usmiljenja do blaznosti, ako se pomisli,
koliko so naši predniki morali pretrpeti v tej dolgi
temni noči; ako se prevdari vse one duševne muke,
ki so jih nekdaj prestali, obdani, kakor so si domiš-
ljevali, od hudobnih moči j in preganjani od strahot¬
nih zračnih prikazkov. Ni čuda, da je' človek tresoč
padel na kolena, da je stavil oltarje in jih škropil
s krvjo, —• celo s svojo lastno krvjo. Ni čuda, da
je pri nevednih farjih in nesramnih čarodejih jokal
za pomoč. Ni čuda, da se je v prahu po kolenih
plazil pred vrata svojih templjev, in tam v. blaznem
obupu prosil mrtve, od njega samega narejene bogo¬
ve, da uslišijo stokanje njegove duše!

V istem razmerju, v katerem se otresa neomika¬
ni človek barbarizma, izgublja tudi vero na svoje le¬
sene in kamnite malike ter postavi na njih mesto
več nevidnih bogov. V istem razmerju, v katerem
se mu razširja duševno obzorje in napreduje v pri-
rodnih vedah in drugih znanstvih, odpoveduje se
tudi tem majhnim, nedostatnim bogovom ter veru¬
je namesto njih le na enega samega, ki ga smatra

— 33  —

za najvišjega in neskončnega. Predstavljajoč si
tega velikega duha kot izven in nad naravo stoje¬
čega, ga moli, se mu klanja in sladka, v trdem pre¬
pričanju, da doseže stem njegovo pomoč. Naposled
vendar, ko je uvidel, da tudi od dozdevnega najviš¬
jega boga ni upati pomoči; ko je prišel na to, da je
vse iskanje po nadzemskim in nadčutnim naravno
brez vsakega praktičnega uspeha; ko je spoznal, da
si v naravi ni mogoče misliti ničesar brezpogojnega
(vsak učinek mora imeti namreč kak vzrok) —: dal
je končno vendar enkrat slovo vsem takim in ena¬
kim fantastičnim izrodkom svoje bolne domišljije
ter začel spoznavati okrog sebe stvari, ki so istinite
in ki res eksistirajo; začel se je opirati in zanašati
le na svoje lastne zmožnosti, in ne več na pomoč
svojih bogov.

Človek začenja torej misliti, prevdarjati, preis¬
kovati. Polagoma, neizrekljivo polagoma, — toda
sigurno — bodo bogovi pregnani s te zemlje. Le še
pri redkih prilikah, — (tako mislijo sedaj celo ver¬
ni ljudje) — se še vmešavajo bogovi v človeške raz¬
mere. V največ slučajih pa uživamo danes vendar
že kolikor toliko svobode. Tako so n. pr. morali
bogovi večinoma opustiti svoj prastari posel po¬
vzročanja lakote, odkar se vsled izumitve železnic in
parnika morejo prevažati proizvodi vseh dežel z lah¬
koto in največjo hitrostjo iz kraja v kraj. Zdaj pa
zdaj še umorijo bogovi kakega otroka, katerega so
stariši baje preveč ljubili in oboževali. Navadno so
tudi vso krivdo nesreč pri železnicah zvalili na in¬
ženirje, kakor tudi razstrelbo kotlov in petrolejskih

— 34

svetilk podtaknili onim ljudem, ki imajo s temi
stvarmi opraviti. Kuga, jetika in druge take straš¬
ne bolezni se večinoma še naziva jo kot “kazen bož¬
ja”; toda ošpice, škrlatinka, mrzlica se pripisu¬
je naravnim vzrokom. Tudi ne mečejo več bogovi v
vodo neubogljivih fantalinov, ki oskrunjajo svetost
nedelje s tem, da se vozarijo v čolnu na tan dan. Za
kralje in cesarje, za kneze in grofe, za nekatere pred¬
sednike republik, nadalje za katoliške ‘učenjake’, in
sploh za vse one “znanstvenike”, ki se še naslanjajo
na kako čeznaravno vero, in končno za vse mili¬
jonarje in bogataže se bogovi nekoliko še zanimajo
( — pravzaprav ti se zanimajo za bogove toliko, ko¬
likor se jim zdi potrebno! — ); mi navadni, pripro-
sti ljudje pa si znamo sami najbolje pomagati na¬
prej. V vojnah med mogočnimi narodi oziroma
državami imajo bogovi še vedno svoje prste vmes;
toda kadar tekmujeta dva ali več borilcev za stavo,
bo vedno zmagal najsposobnejši, če razsoja pošten in
pravičen človek.

Cerkev seveda “božje previdnosti” in “božje
volje” ne more zavreči med staro šaro; to bi jo u-
propastilo. Cerkev mora vztrajati, če se hoče vzdrža¬
ti, pri trditvi, da bo molitev uslišana, to se pravi: da
bo neka nadnaravna sila izpolnila odkritosrčne in
ponižne prošnje, — in ravnotako mora vztrajati pri
trditvi, da skrbi ta moč ljubeče za nas vse na neki
tajni, za nas nerazumljivi način.

Neki vnet duhovnik je imel navado, da je pri
vsaki priliki svojemu sinu dokazoval, kako lepo skr¬
bi bog za vse stvari; da ve za vsak las, ki pade z gla-

— 35

ve, in da njegova neskončna dobrotljivost skrbno
čuva nad vsemi svojimi stvarmi. Tako je videl ne¬
kega dne dolgonogo sivo čapljo v vodi, ki si je iskala
hrane. Dobri oče je brž opozoril svojega sina na to,
kako popolno je ustvarjeno čapljino telo za iskanje
živeža. “Glej”, pravi, “kako pripravne so njene
noge za brodenje! Kako švigljast kljun ima! Glej
le, kako previdno in brez šuma stopa po vodi! Niti
najmanjšega valčka ne napravi! Na ta način se mo¬
re natihoma bližati ribi, ne da bi ta le najmanje
čutila pretečo nevarnost. Sin moj! nemogoče je
pogledati tega ptiča, in pri tem ne priznati božje
modrosti in dobrotljivosti, ki tako ljubeče skrbi za
vse življenske potrebe. Ali ne priča o tem jasno
obnašanje tega tiča?” “O, da,” odgovori razumni
sin, “vkolikor to zadeva ptiča; toda, odkritosrčno
rečeno, oče, ali se ti ne zdi, da je lopov proti ribi
zelo prekanjen?”

Tudi bolj svobodomiseln in napreden vernik, ki
v mnogih rečeh ne veruje več, da se vtičejo bogovi
v razmere na zemlji, še vendar misli, da je moral v
začetku kak bog določiti zakone, po katerih se svet
in vse, kar je, suče. Domišljuje si, da vzdigne člo¬
vek le zaradi teh zakonov večjo težo z vzdigačo, ka¬
kor brez nje; nadalje da je ta bog tvarino tako
napravil in vse stvari na ta način uravnal, da n. pr.
ne moreta biti dve telesi ob istem času na istem pro¬
storu; da se gibajoče telo tudi tako dolgo giblje, do¬
kler ga kaj ne ustavi; da je pot v velikih ovinkih
daljša nego v ravni črti; da ima pravilni štirjak
štiri enako dolge strani, in ne pet ali sedem; meni.

— 36  —

da je bilo treba posebne božje določbe, da je celo¬
ta večja nego en del, in da bi, če bi ne plavala bož¬
ja moč in božja previdnost nad naravo, morda bilo
potem dvakrat ena več nego dvakrat dve, ali pa da
bi kol in vrv in klobasa imela morebiti le en konec
namesto dveh! Živel je na Škotskem prileten žup¬
nik, ki je vsako nedeljo zahvaljeval boga zato, ker se
je nedelja vedno pričenjala v začetku tedna in ne
sredi njega, in zato, ker pošilja bog smrt koncem
življenja, in ne sredi življenja, ter nam na ta način
da priliko, da se za ta znameniti dan zadostno pri¬
pravimo !! — Ti verski ljudje vidijo pač povsod le
gotov namen in modro zasnovan načrt, in osebno
vodstvo boga v vseh rečeh. Zatrjujejo, da je bil
svet ustvarjen, in da je neka višja roka, neka urav¬
navajoča previdnost pri vseh dogodkih popolnoma
razvidna. Vedno in vedno nas opozarjajo na lepi
solnčni sij, na krasne cvetlice, na blagodejni spo¬
mladanski dež in druge take vremenske pojave,
sploh na vse koristno in lepo na svetu, — vse, kar
je krivičnega in nepravilnega, pa modro zamolče!
Ali so ti ljudje kdaj pomislili, da je navadni rak v
svoji rasti ravno tak čudovit umotvor, kakor naj¬
lepša rudeča roža? Da je to, kar oni imenujejo “bo¬
žjo previdnost” in “božjo modrost”, v raku ravno-
tako očitno izraženo, kakor v spomladanskem
dežju? Kako čudovito primerno se vrši razvoj!
Na kako bistroumen način se kri raku zastrupi, da
se mu je mogoče razvijati! Glej, kako čudovit meha¬
nizem mu služi, da se preživi s sočnim, okusnim
mesom, ki ga.obdaja! Glej, kako stonnjema in po-

— 2,1  —

lagoma, toda gotovo, raste in se veča! Kako- dol-
ge, fine, občutljive tipalniee ima, da takoj zasluti
vsako nevarnost, ki preti njegovemu življenju! Ka¬
ko krasnobarvn je! Skoz drobnogled opazovan, je
vzor redu in simetrije. Noben človeški razum ne
more tega raka v rasti ustaviti. Noben človek ni v
stanu napraviti takega raka, in če bi se trudil tudi
vse svoje življenje. Ali je mogoče, videti raka, in
vendar dvomiti nad velikim, vse obsezajočim razvoj¬
nim zakonom v naravi, tej neskončno mogočni, mo¬
dri in dobri umetnici!?

Pravi se nam, da je vesoljstvo po nekem po¬
polnoma gotovem načrtu zasnovano in ustvarjeno,
in da bi bilo abotno misliti, da je tvarina, tu že od
vekomaj, — a v isti sapi se nam pripoveduje, da je
popolnoma samo ob sebi razumljivo, da je bog od
vekomaj do vekomaj!

Vzemimo, da je vesoljstvo res ustvarjeno in da
ga je ustvaril bog, potem je moral enkrat napočiti
čas, ko je bog začel ustvarjati. Pred tem časom je
morala potemtakem trajati že cela večnost, ko še ni
bilo ničesar, prav ničesar, — razun tega namišlje¬
nega boga. Ta bog je torej preživel takorekoč celo
večnost v brezdanji pusti praznoti, v neizmerni gluhi
ničnosti, in v popolni brezdelici!

Ce se vzame, da je bog vesoljstvo “ustvaril”,
nastane uprašanje, iz česa ga je ustvaril. Iz “nič”
nikakor ni mogel ustvariti, kakor uči sveto pismo;
kajti nič v smislu tvarine je popolna nesmisel. Iz
tega sledi, da je moral bog svet ustvariti iz samega
sebe, ker je vendar bil on edino bitje. Svet pa ob-

— 38  —

stoji iz tvarine, in če je bil iz boga napravljen, mo¬
ral je bog vsekako biti tudi iz tvarine. To, logično
prav pametno misel je imel v glavi tudi Anaximan-
der iz Mileta, ko je rekel: “Stvarstvo je razstelesba
neskončnega” (t. j. boga.)

Zvezdoslovci so dokazali, da bi padla naša zem¬
lja nazaj v solnce, če bi je ne privlačevali drugi
svetovi, in te privlačujejo zopet drugi bolj oddalje¬
ni svetovi, in tako naprej brez konca. To pove, da
mora biti tvarina v vesoljstvu res brezmejna. Če je
torej iz tvarine neskončnega boga ustvarjeno ne¬
skončno vesoljstvo, — koliko je potem še preostalo
danes od tega boga??

Ideja o stvarjajočem osebnem bogu se bo po¬
lagoma čisto opustila, in že danes priznavajo brez
vseh ovinkov skoro vsi znanstveniki, da mora biti
snov od vseh vekov tu. Ta snov pa je neporušna,
in kar je nepokončljivo, torej brez začetka in brez
konca, vendar ni moglo biti “ustvarjeno”. Devet¬
najsto stoletje je ono slavno stoletje, ki mu gre
krona, da je jasno dokazalo neuničljivost tvarine in
vekovečno trajnost prirodnih sil. Ne sila in ne tva¬
rina se ne more nikdar zvečati niti zmanjšati. Moč
brez tvarine ne more eksistirati; tvarina je možna
le v zvezi s silo, in potemtakem je moč, ki bi bila od
tvarine neodvisna in stoječa nad naravo, izkazana
nemogočnost.

Istotako morajo torej biti tudi prirodne sile od
vseh vekov tu in niso mogle biti ustvarjene. Snov,
obstoječa iz tvarine v vseh svojih neštetih oblikah
in podobah, iz mrtve prsti do ljubljenih oči, in iz

— 39  —

sile v vseh svojih pojavih, od najenostavnejšega gi¬
banja (n. pr. padec kamna) do veličastne človeške
misli, — dokazuje neizpodbitno, da je pravljica o
božjem stvarjenju laž, ki se norčuje iz “božje pre¬
vidnosti”.

Misel je pojav in oblika sile. Našo hojo po¬
sreduje ista sila, kakor naše misli. Človek je orga¬
nizem, ki presnavlja raznoliko silo v misli, — orga¬
nizem, nekak živ stroj, ki ga netimo in vzdržujemo
pri delu s pomočjo “ognja in vode”, t. j. hrane, s
katero proizvajamo njegovo gonilno silo, t. j. naše
misli. Kako čudovit je kemičen proces, ki je mogel
spremeniti nekaj hrane pri Shakespeare v božanstve-
no žaloigro “Hamlet” ali pri Goetheju v globo¬
koumnega ‘ ‘ Fausta ’ ’!

Bog v smislu svetovnega vladarja in inženirja
bi moral biti ne samo tvarinski, moral bi biti tudi
organizem, zmožen, da pretvarja silo v misli; to pa
se z drugimi besedami pravi: delati mora na nek na¬
čin to, kar imenujemo mi “jesti”. Če bog misli,
mora vsekako tudi “jesti”, t. j. imeti mora sred¬
stva, da si ohrani moč, ktero izvaja, s katero misli
in vlada. Nesmiselno si je predstavljati bitje, ki bi
na veke učinkovalo s svojo močjo in s svojimi misli¬
mi na tvarino, — a vendar ne imelo nobenega sred¬
stva, da bi izgubljeno moč obnovilo ali vsaj ohranilo.

če ni ustvarjena ne tvarina in ne sila, kake do¬
kaze imamo potem, da živi neka moč, ki stoji nad
naravo? Bogoslovec bi morda odgovoril: “Imamo
zakon in red v vesoljstvu, imamo vzrok in učinek,

in razuntega se snov vendar ni mogla začeti gibati
sama od sebe.”

Vzemimo radi dokaza, da ni bitja, ki bi stalo
nad naravo, in da je tvarina in sila vekovečna. Vze¬
mimo, da trčita skupaj dva atoma, — ali nastane
potem kak učinek? Gotovo! Vzemimo, da prile¬
tita vsak od nasprotne strani in oba z enako močjo.
Kaj bi se zgodilo.? Če že drugega ne, bi se vsaj
ustavila. To bi bil učinek. Tvarina, sila, učinek
so tu, brez vsakega čeznaravnega bitja. Vzemimo
dalje, da se snideta dva druga, ravno taka atoma,
pod natančno istimi okolščinami, bi li ne bil učinek
natančno takšen? Gotovo; kajti enaki vzroki, ki
imajo enake posledice, to je baš ono, kar razumemo
pod zakonom in redom. Tako imamo tvarino in si¬
lo, učinek, zakon in red, ne da bi trebali čeznaravne¬
ga bitja. Mi pa vemo, da je vsak učinek sam na
sebi vzrok spet nadaljnim učinkom, in ti zopet vzrok
prihodnjim, in tako dalje v neskončnost. Za čezna¬
ravnega boga ne preostane torej nič druzega nego
prazen prostor. Njegov prestol je prazen nič, in
njegovo kraljestvo, s katerim se njegovi duhovniki
širokoustijo, je brez tvarine, brez moči, brez zako¬
nov, brez reda, brez vzrokov in brez učinkov.

Kaj pa je sprožilo neskončno snov v gibanje?
Ako je tvarina in sila večna, potem mora hiti snov
tudi v večnem gibanju; kajti sile, ki bi se ne gibala,
ni; sila se nahaja v neprestanem, večnem gibanju,
četudi za naše oči včasih nevidno; drugače bi sploh
ne bila sila; njenemu delovanju ni ne začetka ne
konca, Ker sta tvarina in sila večni, velja torej

— 41

to tudi o gibanju. In v resnici ni v celem vesoljstvu
niti enega atoma, ki bi se nahajal v stanju popol¬
nega miru.

Boga izven narave ni in ga ne inore biti. Nara¬
va objemlje vso silo in vso tvarino s svojimi ne¬
skončnimi, materinskimi rokami. To, kar leži on¬
stran njenih mej, onstran tvarine in sile, je brez¬
pomembno in pač ni vredno, da bi človek častil in
molil.

Le ena edina možnost je, da se dokaže od na¬
rave neodvisna, nad njo stoječa razumna moč, in
ta edina možnost je, če bi se prekinilo, in akoprem
le za trenotek, neprestano menjavanje med vzro¬
kom in učinkom. Vzemi le en sam člen iz te brez¬
končne verige prirodnih nujnostij; ustavi le za en
edin trenotek vekovečno kroženje svetovnih teles
v neizmernosti: — in dokazal si nad vsemi dvomi
vzvišeno, da ima narava nad seboj svojega gospo¬
darja in vladarja. Zabrani le za eno sekundo, da
bi atom ne težil k atomu, snov ne privlačevala snov,
—■ in pokaže se ti bog!

Še celo najsurovejši divjak je to resnico slutil
ali pa spoznal, vsled česar je vedno v dokaz zahte¬
val čudeže; in zato so morali biti skoro vsi verski
ustanovniki, ako so hoteli imeti uspeh, v stanu spre¬
minjati vodo v vino, zdraviti s svojo besedo slepce
in hrome in z dotikanjem vzbujati mrtve, k življe¬
nju ter delati druge čudodelne reči. Za mesijo
(“odrešenika”) je bilo neobhodno potrebno, da po¬
kaže svojim nevednim učencem, da zamore naravi
zapovedovati, in da zna več ko hruške peč’! V do-

— 42  —

bi lahkovernosti to pač ni bilo teško; kajti neved¬
nost in naivnost takratnih ljudij je bila gorostas-
na. # ) Njim se ni zdela resnica lepa ; za lepo in mo¬
dro so imeli le to, kar je bilo čudovito in nerazum¬
ljivo; in vse skrivnostno so smatrali za vzvišeno.
Raditega tudi sloni vsaka vera na čudežih, to se pra¬
vi, na kršenju prirodnih zakonov, in to je z drugimi
besedami: na sleparstvu.

Še nikdar ni noben človek v svetovni zgodovini
skušal dokazati resnice s čudežem. Resnica se iz¬
pričuje sama po sebi in ji ni treba nobenega čudeža,
ker bi jo le omadeževal. Le sleparstvo je od nekdaj
šlo na to, da bi si z glasnim krikom in dozdevnimi
čudeži pridobilo vero in zaupnost ljudstva. , Pravi,
resnični čudež se ni nikdar zgodil; noben pameten
človek si ni nikoli še o samem sebi mislil, da je na¬
pravil čudež, in dokler ni tak napravljen, je vsak
dokaz o eksistenci nadnaravnega razumnega bitja,
ki ima v svoji oblasti naravo, nemogoč.

Cerkev od nas zahteva, da verujemo. Naj cer¬
kev ali pa kdo izmed njenih številnih mogočnih (!)
svetnikov vendar enkrat izvrši resničen čudež, in
potem bomo verovali. Pravi se nam, da ima narava
gospodarja nad sabo. Dajte, dajte, gospodje duhov¬
niki, pregovoriti tega gospodarja in vladarja, da
zaobrne le za en sam trnotek kolo prirode, in mi ho¬
čemo smatrati Vaša zatrdila za resnico! —

Toda dovolj je že besed o tem predmetu. Sli¬
šali smo vse tiste Vaše zaspane, brezmiselne pridige,

*) Dandanes nič manj! Tudi današnji “odrešeniki”
nimajo preveč teške naloge!

— 43  —

s katerimi mučite svoje vernike. Čitali smo Vaše
sveto pismo in spise Vaših najboljših “veleumov”.
Vse to pa je toliko vredno kakor nič. Zdaj hoče¬
mo enkrat kaj očitnega, dejstvo hočemo. Prosimo
Vas na pragu Vaših cerkva le za en sam mal dokaz,
neizpodbiten dokaz. Ponižno se priplazimo, s klobu¬
kom v roki, mimo cerkvenih klopi j do Vaših priž¬
nic in Vas milo prosimo le za eno samo dejstvo. Vse
Vaše otročje svetopisemske čudeže in čudodelstva
svetnikov že itak dobro poznamo. Zdaj bi pa že
radi imeli enkrat kako dejanje, — besed o čudežih
imamo več kot dovolj! — saj zahtevamo le eno sa-
so; dajte ga nam iz usmiljenja; kajti Vaše staro-
in novotestamentne pripovedke o čudežih so posta¬
le danes že preveč obrabljene in starinske. Priče
istih so skoro že dva tisoč let mrtve, in četudi so
takrat veljale morda za verodostojne in resnične,
pa mi ne vemo danes o tem nič več. Dajte nam
enkrat pravi, resničen čudež, in overite ga z živimi
pričami, takimi, ki žive med nami in ki se ne preda¬
vajo ! Ne pošiljajte nas vedno v Jeriho, da bi sli¬
šali glas tromb, in ne potiskajte nas s tremi mla¬
deniči v gorečo peč; ne silite nas, da bi se vozarili
po morju s parnikom “morski som” pod kapitan-
stvom Jonasa, ali pa da bi zajutrkovali z gospodom
prerokom, Hezekielom; kaj nam pomaga, če nas po¬
šiljate s Samsonom na lisičji lov; zgubili smo tudi
že vse zanimanje na oni govoranci, ki jo je imel Bi-
leamov navdušeni in tako zgovorni osel; popolnoma
nepotrebno je, da nam kažete svoje prisleparjene
zaklade in nam dajate okušati svojo, z zvijačami

— 44  —

pridobljeno politično moč; ni nas treba opozarjati
na ogromne ljudske mase, — na “dobro, verno ljud¬
stvo”, ki se da nakrmiti s par bonbončki! Mi za¬
htevamo resničen, pravi čudež, in zahtevamo ga v
današnjih dneh! Naj da napraviti cerkev le en sam
čudež, in če je to v stanu, potem sklenite mir ž njo
za vedno!

V prej snih časih je cerkev dokazovala eksisten¬
co čeznaravnega boga stem, da je baje delala reči,
ki so s prirodnimi zakoni v nasprotju. V tistih
časih so se delali čudeži s čudovito lahkoto. Postali
so že tako navadni, da je morala cerkev svojim du¬
hovnikom slednjič zaukazati, naj ž njimi odnehajo.
In zdaj, ko je prišlo ljudstvo, vsaj ponekodi, neko¬
liko k pameti, pa uči ravnoista cerkev po svojih
plačanih učenjakih (?), da so čudeži sploh nemo¬
goči. To pa priznava le v takozvanih “znanstve¬
nih’ spisih, namenjenih za bolj prosvetljene vernike,
ki ne verujejo več v bajke. Pri priprostih, lahko¬
vernih, nevednih ljudeh pa si še vedno pomaga
s čudeži.

Cerkvi pride torej vse prav, neveda in razum;
okoristiti se zna z vsem, z resnico in lažjo, samo
da služi njenim namenom. Cerkev ima to čudo¬
vito lastnost, da se zna dobičkanosno prilagoditi
vsaki okolnosti in jo izrabiti, računajoč pri tem na
ljudsko lahkovernost in kratko pamet. Njena ne¬
dosežna jezuitska prekanjenost in njeni velikanski
uspehi so dali povod tudi mnogim posvetnim sreče-
lovcem, da jo v tem posnemajo. Take politikante
ima vsak narod, in tudi naš ni brez njih. Ti kra-

— 45  —

marji (ne pa učitelji!) svobodomiselnosti in socija-
lizma so največja ovira vsakemu resničnemu na¬
predku.

Cerkev, ta dvorezni nož, je še celo tako pre¬
drzna, da danes zanikuje to, kar je trdila včeraj;
da priznava sedaj nauke, ki jih je besno nekdaj
pobijala. Sama iz sebe se dela norca ter se cinično
roga vsej svoji preteklosti. Danes namreč zatrjuje,
da je baš to, da so čudeži nemogoči, in pa to, da je
nujna vzajemnost med vzroki in učinki trajna in
nepretrgana, — jasen dokaz za eksistenco neke nad
naravo stoječe moči!! To pa vendar dokazuje rav¬
no nasprotno, to namreč, da nepretrgana veriga
vzrokov in učinkov ne razodeva nikakega samolast-
nega vmešavanja v življenje prirode!

Toda tudi med odkritosrčnimi bogoslovci in
poštenimi duhovniki so že začeli to uvide vati. Ena
najboljših cerkvenih opor in eden najznamenitej¬
ših modernih bogoslovcev, Viljem Hamilton, je iz¬
razil svoje mnenje o tem tako-le:

“Iz pojavov snovi samih, v katerih se ne razodeva na¬
ravnost božja previdnost in vladanje nevidne roke, se ni¬
kakor ne nvore dokazati boga, — nasprotno, ti pojavi mar¬
več izpričujejo, da ni boga. Pojavi tvarinskega sveta so
podvrženi večno nespremenljivim prirodnim zakonom. Po
kazivajo se in zopet izginjajo, v istem nespremenljivem
redu, in ne dokazujejo nič druzega, nego slepo snujočo silo
mehanskih neizogibnostij. ”

To je enkrat jasno in odkrito! Narava ni nič
druzega nego brezkončna vrsta učinkujočih vzro¬
kov. Sama od sebe ne more na novo ustvariti ni¬
česar, temveč to, kar je že tu, na vse veke vedno

— 46  —

le obnavlja, pretvarja in presnavlja, in v tem ni
ne začetka in ne konca.

Vsi pametnejši duhovniki so že začeli uvide-
vati, da iz realne narave tega, kar imenujemo ‘bog’,
ni mogoče dokazati. Raditega si morajo pomagati
drugače; ta “dokaz” so našli sedaj v svoji do¬
mišljiji, in prav otročje nam zagotavljajo, da stoji
razum nad naravo in ž njo v nasprotju. Zatrjujejo,
da je človek posebno stvarstvo samo za-se, čisto
drugačno od ostale prirode, in da se nahaja nekje
v njegovih možganih žarek božji, del “velikega
prvega vzroka”. Pravijo, da snov ne more roditi
nobene misli, da pa je nasprotno misel v stanu na¬
praviti snov. Pravijo nam, da ima človek razum,
torej se mora nahajati nekje razum, ki je še višji
nego človeški. Čemu pač ne rečejo raje takoj: bog
ima razum, torej je nekje še drug razum, višji nego
božji —? Kolikor dozdaj vemo, ni razuma, ki bi
ne bil navezan na snov in ki bi eksistiral sam za-se,
brez tvarine. Ne moremo si predstavljati nobene
misli, ki bi se ne porajala v možganih.

Ona “veda” (če se to sploh sme imenovati
veda), s pomočjo katere se skuša dokazati neko
nemogoče, nadnaravno razumno bitje, in nerazum¬
ljivo moč, se imenuje metafizika ali bogoslovje. Bo¬
goslovje že mora sedaj priznavati, da vodijo končno
vse prirodne prikazni v dokaz, da je pravljica o ne¬
ki čeznaravni moči izmišljotina in preračunana laž,
ker ne mjoremo videti v teh pojavih nič druzega
nego brezkončno verigo učinkujočih vzrokov, — ni¬
česar kot “slepo vladajočo silo mehanske nujnosti”.

— 47  —

Zato se teologi sedaj zatekajo k “pojavom duše”,
v duševni svet, da najdejo to nadprirodno moč.

A stvar je tukaj spet kočljiva; kajti v tako-
zvanih “duševnih pojavih” (t. j. v delovanju duha
ali razuma, v mišljenju) se pojavlja ravnoista brez¬
končna veriga učinkujočih vzrokov in ista slepo snu¬
joča sila mehanske neizogibnosti, ki tiho a nepre¬
stano snuje tudi v “mrtvi” prirodi. Vsaka misel
mora imeti kak povod od zunaj ali znotraj, vsaka
misel je posledica učinkujočega vzroka! Vsak na¬
gib, vsaka želja, vsaka bojazen, vsaka nada, vse
sanje se morajo neizogibno na ta ali oni način
roditi, imeti morajo svoj izvor ali vzrok. Za
“božjo previdnost” in za slepi slučaj ni torej v člo¬
veškem duhu — v njegovi “duši” — absolutno no¬
benega prostora! Pogoji in sile, ki uravnavajo na¬
še misli, so natančno tako neomejene, kakor one,
ki določajo smer velikim, vrtečim se svetovnim, te¬
lesom. Pesen je baš tako proizvod delujočih na¬
ravnih sil, nastavša vsled iste neizogibnosti in istim
naravnim potom, kakor gorovja in jezera. Zamanj
se trudiš najti v človeških možganih misel brez po¬
voda. Vsaka stvar ima svoj vzrok in vsak vzrok
svoj učinek ;vsako duševno delo je neizogiben plod
gotovih dejstev in predpogojev. Duševni pojavi se
navadno zde bolj zamotani, kakor po pojavi tvarine,
in zato so skrivnostnejši. Ker so pa skrivnostne.jši,
se domneva, da bi se morda iz njih boljše in uspeš¬
nejše dokazalo čeznaravnega .boga. Nikdo ne bo
iskal boga v priprostem, znanem in lahko umljivem,
izvajal ga bo marveč iz neznanega, skrivnostnega

— 48

in nerazumljivega. Naša nevednost je bog; kar
vemo, je znanstvo! Bogoslovje znači torej neved¬
nost in glupost.

Če splošno zavržemo nauk, da je večno bitje
ustvarilo silo in tvarino ter spisalo zakonik z na¬
tančnimi določbami, kaj in kako se ima vse na svetu
vršiti, — potem je ideja o božjem vladanju in božji
previdnosti brez vsakega pomena. Pravi, resničen
duhovnik potemtakem ne bo gramofon svojega na¬
mišljenega samodržca v nebesih, marveč tolmač
narave, ki nam razlaga in pojasnu j e prirodne zako¬
ne. Od tega trenotka naprej preneha cerkev eksi¬
stirati. Voščene sveče na zaprašenih oltarjih bodo
ugasnile; molji bodo razjedali oguljeni žamet na
prižnicah in cerkvenih klopeh; sveto pismo bo za¬
vzelo ponižen prostor med ostalimi svetimi knjigami
druzih starih religij; pojmovali ga bomo tako, ka¬
kor pojmujemo danes egipčansko, starogrško, staro¬
rimsko bajeslovje s svojimi neštetimi bogovi; — in
okovi ponižujoče vere bodo slednjič odpadli od člo¬
veškega duha: veličastna verska zgradba se bo zru¬
šila v prah in pepel!

“Ali,” — oporeka nam. duhovnik — “vi ne
morete pojasniti vsega, ne vsega razumeti, in baš to,
česar niste v stanu razumeti in razjasniti, je bog!”

Kaj še! Napredujoča veda nam odkriva vsak
dan nove resnice; neprenehoma razrešujejo učenja¬
ki velike svetovne uganke, katerih je vedno manj
in manj; — iz tega sledi, da postaja tudi vaš bog
z vsakim dnem manjši in manjši. In enkrat pride
čas, ko ga bo popolnoma zmanjkalo.

— 49  —

Nemoteno zatrjuje duhovnik nadalje, da mora
vendar imeti vsaka stvar svoj vzrok, in prvotni
vzrok vsemu da je bog.

V odgovor na to trditev je treba vedno in ved¬
no spet opozarjati na neizpodbitno temeljno resnico,
da mora imeti vsak vzrok svoj učinek; kajti če tega
ni, pa o “vzroku” sploh ni govora. Vsak učinek
pa potem spet postane vzrok nadaljnim pojavom.
Zadnjega vzroka torej ni, in to raditega ne, ker
mora “zadnji” vzrok spet učinkovati na ta ali oni
način, in ta učinek je spet novi vzrok. Istotako
logična resnica je obratni stavek: Vsak učinek mo¬
ra imeti kak vzrok, in vsak vzrok je posledica prej¬
šnjega učinka. Vsledtega nikdar ni moglo biti
“prvega ali prvotnega vzroka”; prvi vzrok je rav-
notako nemogoč, kot zadnji učinek.

Izven vesoljstva ni ničesar, in v vesoljstvu ne
eksistira in ne more eksistirati nič čeznaravnega.

Čim se bo ta velika resnica popolnoma razume¬
la, posplošila in priznala, izginila bo vera na splošno
in posebno božjo previdnost sama od sebe. Od tega
trenotka naprej bo človek nehal z brezuspešnimi
prizadevanji, da bi dosegel dopadajenje in ljubezen
nekega namišljenega bitja; obračal bo svoj prosti
čas in svojo pozornost izključno zadevam tega sve¬
ta. Človek bo opustil bedasto in ponižujočo misel,
da more kaj doseči z molitvami, prošnjami in pri¬
lizovanjem. Izobrazba se bo dvignila visoko in raz¬
širila v vse sloje; ljudstvo bo postalo zrelejše, mi¬
slilo bo s svojimi lastnimi možgami in dalo bo svo¬
jim ‘voditeljem”, ki ga sedaj pod krinko izobrazbe

50  —

“vodijo” (namreč za nos!), in raznim drugim ro¬
kovnjaškim osrečevateljem zasluženo brco. Človek,
ojunačen po velikih zmagah nad prirodnimi silami,
se bo v umskem in moralnem oziru povzpel do take
veličine, o kakoršni se spoznavalcem te ali one vere
še nikdar sanjalo ni. V načrte človeštva ne bo več
posegala razdirajoče vsemogočna roka kakega na¬
mišljenega bavbava, in nikdo ne bo več verjel, da
bi moglo kako božanstvo, pa naj se že potem ime¬
nuje kristjanski Bog ali judovski Jehova ali pa mo¬
hamedanski Allah, ohraniti ali pokončati cele naro¬
de ali posamezne ljudi. Iz verig pobožnjaških šeg
in verskih predsodkov osvobojena veda se bo raz¬
vijala svobodno, neovirano po zbesneli verski nestrp¬
nosti. Človeški duh bo lahko brez strahu pred cer¬
kvenim prekletstvom svobodno razmišljal, razisko¬
val, in tako dobljene resnice objavljal brez bojazni
pred strupenim preganjanjem mračnjaških duhovni¬
kov. Pobožnim vernikom se ne bo treba več križati,
če jim kdo pove pravo resnico o postanku sveta, in
nobenemu katoliškemu “znanstveniku” se ne bo
treba jeziti, ako se Mozesova pravljica o stvarjenju,
vkljub napornemu trudu s cerkvene strani, ne da
spraviti v soglasje s pridobitvami moderne geologije
(zemljeznanstva) ; ljudje bodo nehali s pobožno
spoštljivostjo gledati na judovske svete knjige kot
na božje razodetje. Kakor hitro bo vzelo znanstvo
cerkvi mioč, katero zlorablja človeštvu v škodo, bo¬
do učenjaki in vsi oni, ki iščejo resnice, želi še tem
večje uspehe; slogaštvo med vedo in vero in neod-
kritosrčno primirje, ki ga neodločni filozofi tu pa

51  —

tam še zagovarjajo, bo zginilo ,in prekanjeno zavi¬
janje od strani cerkve se bo moralo umakniti trajni
splošni zmagi vede nad nevedo.

Če bi hoteli priznati, da je bila osoda posamez¬
nikov in celih narodov v rokah vsegamogočnega
bitja, potem bi bila vsa svetovna zgodovina le groz¬
na, krvava igra spletkarskega boga. Stoletja in sto¬
letja so močnejši slabejše teptali z nogami; preka¬
njenci in rokovnjači so nesramno sleparili in skubili
pošteno misleče, kruto zatirali nedolžne, ter jih te¬
lesno in duševno zasužnjevali; nikjer v zgodovini
človeškega rodu ni zabeleženo, da bi bog pomagal
zatiranim, ako niso prijeli sami za meč in se sami
osvobodili.

človek naj ne pričakuje pomoči od zgoraj. Naj
že vendar enkrat spozna, da nebo nima ušes, da bi
slišalo, ne rok, da bi pomagalo! Sedajnost je ved¬
no neizogibna posledica preteklosti, — po prirod-
nem zakonu vzročnosti. Nadnaravne pomoči ni bi¬
lo nikdar, božjega posredovanja ni.

če naj se krivice odpravijo, mora jih odpraviti
človek. Če naj se sužnje osvobodi, osvoboditi jih
mora človek. Nove resnice mora odkriti le človek.
Če naj se revne obleče, lačne nasiti; če naj vlada
pravica; če naj bo delo pošteno plačano; če naj se
praznoverstvo odpravi, ščiti brezpravne in zavlada
pravo 'bratoljubje: — vse to morajo storiti ljudje sa¬
mi. Vse velike zmage na duševnem polju mora si
človek v bodočnosti šele priboriti, in sicer priboriti
edino on sam.

Vkolikor moremo zaznati, je priroda v večnem

— 52  —

prenavljanju in presnavljanju; nove oblike nasta¬
jajo in zopet razpadajo. Priroda ne čuti ne veselja,
ne žalosti; brez vsakega namena postavi- človeka v
življenje in ga zopet konča brez sočutja. Ne pozna
razločka med dobrim in zlem, med strupom in.hra¬
no, med smehom in jokom, med življenjem in smr¬
tjo ; njej je to vse eno. Priroda ni niti usmiljena,
niti okrutna; s častenjem si je ne nakloniš in ne
omehčaš s solzami. Tudi molitev ji je neznana, in
razlikovati ne ve med kačjim strupom in med sočut¬
nim srcem človeškim. Le mnenje in naziranje člo¬
vekovo je to, da narava pozna dobroto, resnico in
lepoto, in kolikor vemo, je ravno človek najvišje
razumno bitje v naravi.

Navzlic vsemu temu pa človek ne neha verovati,
da živi neko silno bitje, ki je neodvisno od prirode
in ki ima nad njo oblast, in še vedno si prizadeva
z nesmiselnim pobožnjaštvom, praznimi obredi, mo¬
litvijo, hinavščino in žrtvami pridobiti pomoč take¬
ga bitja. Najboljše moči se zapravljajo v službi te¬
ga strašila. Vse grozote čarovništva je rodila be¬
dasta vera na čeznaravno, maščevalno bitje, ki je
v stanu kljubovati vsem prirodnim zakonom, od ka¬
terih je popolnoma v svojem delovanju neodvisno.
Vse te verske vraže temeljijo celo na veri v naj¬
manj dva bitja, v dober in hudoben duh, boga in
hudiča, kojih vsak more sam za-se poseči v vesoljni
red. Zgodovina ver ne obstoji v ničemer drugem
nego v naštevanju tega, kako se je človek vedno
skušal ogniti enemu, prikupiti pa drugemu bitju.
Obe bitji sta vzbujali le nečasten strah. Strogi po-

— 53  —

gled božji je bil ravno tako strašen, kakor preka¬
njeno, preračunljivo smehljanje hudičevo.

Pri vsakem dogodku je osoda človekova po oni
neznani sili, ki stoji nad vsemi zakoni in dogodki,
samovoljno že od vekomaj naprej določena. Dokler
se ta vera ne zavrže, se človek mora smatrati še
vedno kot sužnja svojih namišljenih stvarnikov in
gospodarjev, ki mu ne na tem, ne na onem svetu
ne obljubljajo svobode.

Človek se mora navaditi, da se bo zanašal le
na samega sebe. Citanje svetega pisma ga ne obva¬
ruje pred zimskim mrazom, pač pa hiše, ogenj in
obleka. Da se prepreči lakota, je en sam plug več
vreden nego cel milijon najlepših pridig in spre¬
ten zdravnik bo zlečil več boleznij, kakor vse mo¬
litve, ki so se nažlobudrale od začetka sveta.

Čeprav se je mnogo znamenitih mož pošteno
trudilo, da bi spravili v soglasje prirodni zakon
vzročnosti s svobodno voljo, hudobijo z božjo vsega-
mogočnostjo in dobrotljivostjo, vendar ti možje niso
dosegli pravzaprav nič druzega, nego da so povzro¬
čili celo vrsto učenih in duhovitih zmot. Veliko so
si prizadevali odlični duhovi, da bi zgradili most
med nasprotnimi idejami, ki tako malo odgovarjajo
resničnosti, — most med vero in znanstvom. Vse
one pa, kateri so si drznili trditi, da ni mogoče spra¬
viti v sklad verskih naukov z znanstvenimi resnica¬
mi,- je cerkev proglasila za nevernike, brezbožnike
in bogokletneže. Vsa sredstva in vso svojo moč je
uporabljala proti neustrašenim'mislecem in učenja¬
kom, da bi jih prisilila zanikati neizpodbitno doka-

— 54  —

zano resnico, zatajiti razum, tega pravega odreše¬
nika človeštva.

V oni grozni dobi, ki je znana pod imenom
“temni srednji vek”, je vladala vera neomejeno.
Cerkve so bile s “koleni tlakovane”, in bogastvo
vsega sveta se je stekalo v Rim in krasilo neštevil-
ne kapele in oltarje. Slavni slikarji so dali na
razpolago svoje talente cerkvi in ovekovečili verske
noroglavosti, katere so tudi pesniki proslavljali v
svojih nesmrtnih delih. Na zahtevo te vere je člo¬
vek močil zemljo s svojo krvjo (v križarskih vojnah
in neštevilnih drugih verskih bojih). Kazalo na
tehtnici pravičnosti se je vsled teže zlata vedno
nagnilo na napačno stran, in vera je bila oni rabelj,
ki je izumila v svoje namene vse tisto strašno, sa¬
tansko orodje, s katerim so se mučili nedolžni ljudje
na tako grozovit, nečloveški način (sveta inkvizici¬
ja). Vera je gradila veličastne cerkve za boga, in
strašne ječe za ljudi. Vera je napolnjevala oblake
z angeli, zemljo pa s sužnji. Stoletja je korakalo
človeštvo nazaj, vedno in vedno nazaj, v črno temo
barbarske noči! Maloštevilni brezbožniki, nekaj
krivovercev je končno vendar zaklicalo splošni po¬
vodnji verske nestrpnosti in skrajne nevede svoj
mogočni “Stoj!”, s čemur so pripravili tla sedajni
verski revoluciji in neizprosnemu boju proti okrut¬
ni veri in nezaslišani lahkovernosti prošlih dnij.

Človeške misli so le tedaj kaj vredne, ako snu¬
jejo svobodno, brez škodljivega upliva od zunaj.
Pod pritiskom strahu pa možgani otrpnejo, ohrome,
— in namesto da bi človek presodil kako stvar po

00  —

svoji lastni pameti, pa veruje to, kar mu kdo drugi
natvezi. Dokler se bo še večina 1 j udi j valjala v pra¬
hu pred “veličanstvom” neznatnega barbarskega
kneza ali pa pred igralnimi kartami in jim izkazo¬
vala božjo čast, kako velika bi morala biti straho-
pezdljivost in poniževanje takih malih duš šele v
sedajnosti, ko vlada baje vsegamogočni bog?! Ko¬
liko je še vredna v verske verige uklenjena “samo¬
stojnost” mišljenja pobožnih ljudi j pod takimi
okolščinami 11

Originalnost ponavljanj starih verskih pravljic
in duševno moro “udarnosti v božjo voljo”, to je
vse, kar še imamo pričakovati od kristjanstva.
Dokler se bodo pereča uprašanja reševala zgolj z
besedo “bog”, je vsako znanstveno raziskavanje in
vsako razumno premišljevanje že vnaprej onemogo¬
čeno. V isti meri pa, v kateri se zadostno razjas-
nujejo prirodni pojavi, mora se ožiti delokrog one
dozdevne nadnaravne moči, ki gine pod ekspeji-
mienti učenjaka in streli misleca kakor kafra, dočim
se naše duševno obzorje v isti meri širi in veča.

Ne zadostuje več, da odgovarjamo na upraša-
nje, zakaj vsak narod nekaj časa krasno napreduje,
potem pa žalostno propade, z resignacijo: “Božja
volja je tako!” Taka rešitev uprašanja postavlja
nevednost na isto stopnjo ko vzgojo in zabranjuje,
da bi se preiskovali pravi vzroki..

Ali ima duhovnik pač pogum trditi, da je na¬
men vsemu znanstvu ta. da se dožene, kako in čemu
dela bog tako in ne drugače? Ako bi se veda mo¬
trila s tega vidika, obstajala bi sploh edino v tem,

— 56  —

da še skušajo dognali zakoni božje samovolje; veda
bi po takem pojmovanju imela edino to nalogo, da
najde pravila, katerim se mora končno ukloniti pač
tudi božja muhavost.

Po modroslovnem naziranju je veda znanje za¬
konov življenja, pogojev sreče, razumevanje obda¬
jajočih nas prikaznij v prirodi, razumevanje odno-
šajev do soljudij in stvari, s pomočjo katerih obvla¬
duje človek naravo, uprega prirodne sile v svojo
službo in si pokorava slepo mehansko moč svojih
možgan.

Vera na posebno božjo previdnost pa noče nič
vedeti o svobodnem razmišljanju in je nezdružljiva
z voljo človekovo. Čemu naj bi človek še kljuboval
božjim določbam?! Saj je vendar vse že od veko¬
maj do pičice natančno določeno, kaj se ima zgoditi
in kako se ima izvršiti! (“Kdo je med vami, ki bi
mogel svojo postavo le za komolec napraviti dalj¬
šo?”) Pod žarki take vere se.človek solnči v pri¬
jetni prevari, da se njemu samemu ni treba za ni¬
česar brigati in skrbeti za bodočnost. (“Poglejte
lilije na polju in ptice pod nebom; ne orjejo nič, ne
sejejo nič, pa vendar jih ljubi bog z vsem potreb¬
nim preskrbi!”) Ker se domneva v oblasti vsega-
mogočnega bitja, ki ga lahko pahne vsak trenotek,
če se mu zazdi; v peklensko brezno, ali pa ga dvigne
v sedma nebesa, opusti človek seveda vsako misel
na to, da"bi dosegel iz lastnega prizadevanja kaj pa¬
metnega. Dokler je ta vera vladala svet in bila
splošna,^ je bil svet poln nevede, praznoverstva in
bede. Človeške moči so se izčrpale v neplodnem

— 57

prizadevanju, da bi se pridobila naklonjenost one¬
ga bitja, ki je baje vladar vesoljstva. Nepregledno
vrsto let so se darovali ljudje na oltarjih temu mo¬
gočnemu bogu. Da bi si ga naklonile, so matere
prelivale kri svojih najljubših otrok; so mučeniki še
sredi gorečega plamena peli zahvalne pesmi; so se
potuhnjeni, lokavi farji napajali s krvjo, redovni¬
ce se z nebeškim zanosom odrekale posvetni ljubez'
ni (—večina pač le navidezno!—); sivi starčki so
zamanj vili svoje vele roke, in slabotne ženske za-
manj jokale in prosile; skratka, vse možne muke in
strahote so se prestale. V teku dolge temne dobe,
ki je sedaj že minula, je človeštvo več pretrpelo,
kakor si danes moremo misliti. Največ so prestali
slabotni, ljubeči, pravični in nedolžni. Z ženo se je
ravnalo kakor s strupeno živaljo, in z otroci kakor
z golaznijo. Neštevilne oltarje je škropila kri no¬
vorojencev. Cvetoče mladenke so darovali takrat
gnusnim kačjim božanstvom; celi narodi so ječali
stoletja in stoletja v sužnosti, in vsepovsod je bilo
človeštvo od malega števila oblastnikov izkoriščano
na način, ki presega najbujnejšo fantazijo. Med
vsem tem časom so trpeči prosili, lačni molili, ble¬
de žrtve vile roke proti nebu, — toda nebo je ostalo
do danes gluho in slepo in nemo! -—■

Kaj so bogovi da danes človeku sploh še ko¬
ristili??

Bilo bi le prazno besedičenje, ako bi se hotelo
na to odgovoriti, da je moral pač kak bog ustvariti
svet s solncem, mesecem in zvezdami, in določiti
gotove prirodne zakone, — potem pa obrnil svojo

— 58  —

pozornost drugam, pustivši svoje slabotne otroke
na cedilu, v nevednosti in brez pomoči, da izvoju-
jejo sami teški življenski boj. Tudi ni na zgo-
rajšno uprašanje noben odgovor, ako se zatrjuje, da
bo ta bog na nekem ‘onem svetu” osrečil nekate¬
re ,ali pa tudi vse svoje stvari. Kako pač moremo
pričakovati od neskončno modrega, dobrotljivega in
mogočnega bitja, da bo z nami nekoč ravnalo boljše,
nego je ravnalo z nami doslej in še ravna? Svet
je poln nedostatnostij, nepopolnosti j. Ako ga je
ustvarilo neskončno modro bitje, pač nimamo no¬
benega razloga trditi, da ga bo kdaj napravilo
popolnejšega nego je sedaj! Ako pusti neskončno
dobri “oče” večino svojih otrok v nevednosti in
revščini, kakšen dokaz pač imamo potem za to, da
bo zboljšal njih položaj pozneje? Bo-li ta bog
kdaj bolj mogočen? Postane-li kasneje bolj usmi¬
ljen? Bo-li njegova ljubezen do svojih bednih stva¬
ri plamtela kedaj bolj goreče? Zamore-li najpo¬
polnejša modrost, najvišja moč in ljubezen svoje
postopanje kedaj spremeniti? .Je-li “Neskončni”
in “Najpopolnejši” v stanu postati še boljši in še
popolnejši?

Duhovniki nas uče, da je ta svet le nekaka šo¬
la; da nam bog pošilja križe in težave le z namenom,
da se naše duše bolj razvijejo in spopolnijo, ter da
se človek edino le v trpljenju more očistiti, ojačiti
in postati kreposten in plemenit.

Vzemimo, da je to res, — kaj bo pa potem s te¬
mi, ki umrjejo v zgodnji mladosti? Po tem nauku
bi se mali otroci nikdar ne mogli “razviti”. Kakšna

— 59  —

nesreča za nje, da niso postali deležni ožlahtnujo-
čega upliva trpljenja in bede! Tako pa morajo biti
sedaj na večno duševno manj vredni! če bi bila
duhovščina s svojim zgorajšnim naukom v pravem,
potem bi nikdo ne bil tako nesrečen, kakor oni, ka¬
terim se dobro godi, in vsega siti milijonarji bi mo¬
rali revne, lačne, raztrgane proletarce za njih “sre¬
čo” le zavidati! če je nesreča za človekov razvoj
potrebna v tem življenju, kako je potem za dušo
mogoče, da bi se v popolni, neskaljeni rajski sreči
še spopolnila?

Odkar se papežu v Rimu in drugim duhovni¬
kom po svetu dobro godi, je dobrotno skrbeča božja
previdnost očitno izkazana in nad vsemi dvomi do¬
kazana stvar!!

Cerkev uči, da je bil ta svet z vsem, kar je na
njem, bistveno tako ustvarjen, kakoršen je še danes;
da so trava, cvetlice, drevesa in vse živali, neiz-
vzemši človeka, posebna stvarstva sama za-se, in
da niso med sabo v prav nobeni zvezi ali sorodstvu.
N a jpravovern ejši človek bo pa gotovo moral pri¬
znati, da se je od začetka sveta marsikaj na naši
zemlji spremenilo: požrlo je morje tukaj suho zem¬
ljo, tam pa jo zopet dvignilo: nekatere gore so se
znižale, druge zvišale, ali pa nastale popolnoma no¬
ve (ognjeniki); v davnih časih so živele čudne, po¬
šastne živali (takozvani zavri ji ali “zmaji”), ki da¬
nes ne žive več in ki leže globoko v zemeljskih pla¬
steh okamenele; nasprotno pa imamo danes čisto
druge živali, ki jih geologični stari ali srednji vek
ni poznal. Ista stvar je z rastlinstvom. Nauk o

60  —

stopnjevitem razvoju iz nepopolnih v popolnejše
oblike je bil našim prednikom še neznan. Naši
predniki so pojmovali svet tako, kakoršen se jim
je takrat pokazival, kot nespremenljivo, stalno ured¬
bo, ki je od nekdaj taka in ostane taka do konca
sveta. Zemlja se jim je zdela, kot bi pravkar pri¬
šla iz božjih rok. Niso šernič vedeli o evolucijah ali
razvojih davnih dolgih dob, zahtevajočih milijone in
milijone let, marveč so n. pr. mislili, da je nepre¬
gledna raznolikost živalstva in rastlinstva bila že
od vseh početkov sem taka.

Mislimo si en primer: Na samotnem otoku

najdemo človeka, ki je star milijon let.' tri njem
vidimo voz, izdelan po najnovejšem vzorcu. Mož
'nam pripoveduje, da je ta voz sad mukapolnega de¬
la mnogo tisoč let; petdeset tisoč let je imel v rabi
deblo, tako ravno, kakor ga je le mogel najti, pred-
no je prišel na to, da bi isto površino imel lahko
za poloviao ložje, ako bi prerezal deblo po dolžini;
spet je poteklo več tisoč let, predno ji iznašel kole¬
sa k temu deblu; kolesa so bila v začetku masivna,
in premišljevati je moral spet petdeset tisoč let,
predno je izumil kolo z glavino in naperki; več sto
let je rabil kolesa brez klinov; minulo je stotisoč let,
predno je spoznal, da je voz s štirimi kolesi boljši
nego z dvema; več let je moral hoditi za vozom, da
ga je nazaj držal, kadar je šlo navzdol, in le srečne¬
mu slučaju se je moral zahvaliti, da je iznašel za-
vornico. — Ali bi mi iz te primere pač sklepali, da
je ta mož, ki je tako počasi mislil, bil že od vsega
početka izredno bistroumen in izurjen mehanik? Ali

— 61  —

pa vzemimo, da ga najdemo v elegantni vili, in on bi
nam povedal, da je stanoval v njej pet sto tisoč let,
predno je prišel na srečno misel, da je napravil
streho ,ter da je šele pred kratkem izumil duri in
okna; — je-li stal ta stavbenik že od početka na
vrhuncu dovršenosti in strokovne izobrazbe?

Nam li nasprotno ne dokazuje vedna zboljšava
in spopolnjevanje v vseh stvareh sorazmerno zbolj-
šavo in spopolnjevanje stvarnikovo?

Ali bi neskončno modri, dobri in mogočni bog,
v namenu, ustvariti človeka, pač začel z najnižjo
življensko obliko? z najpriprostejšo praživalico, in
bi v teku neizmernih časovnih dob počasi in skoro
nevidno izboljševal to prvotno, enostavno svoje
stvarstvo do vedno popolnejših organskih oblik,
dokler se slednjič ne razvije iz tega človek? Ali so
se morala potratiti nešteta življenja v svrho postan¬
ka prehodnih življenskih stvorov, ki vendar potem
spet preminejo? Vidi-li človeški um tudi le trohi¬
co modrosti v tem, da lazijo in plazijo po zemlji
gnusne pošastne živali, ki žive le od muk in bolečin
drugih? Ali spoznavamo pravilnost stvarjenja v
tem, da so bile razmere na zemlji le na primeroma
prav malem prostoru tako ugodne, da se je iz višjega
živalstva razvilo razumno človeške bitje? Kdo mo¬
re zadostno raztolmačiti razloge, zakaj je svet tako
ustvarjen, da žro živali druga drugo, da so vsaka
usta klavnica in vsak želodec grob? Ali je mogoče
spoznati v večnem splošnem mesarjenju neskončno
modrost?

Kaj bi si pač mislili o takem očetu, ki bi dal

--62  —

svojim otrokom vrt, in predno bi jim istega prepu¬
stil, nasadil v njem tisočere smrtnosne rastline in
zelišča? napolnil ga z roparskimi živalmi in strupe¬
nimi kačami ter ga oskrbel tudi z nekaj močvirji
kot zaležiščem strahovite rumene mrzlice? ki bi
stvari tako uredil, da bi se ob priliki zemlja odprla
in požrla par njegovih dragih, in ki bi razuntega
postavil v neposredno bližino par ognjenikov, ki
utegnejo vsak trenotek preplaviti njegove otroke
z rekami tekočega ognja? Vzemimo, da bi ta oče
svojim otrokom ne povedal, katere rastline so smrt-
nonevarne in katere kače strupene; ki bi z nobeno
besedico ne omenil potresov in obdržal za-se dolo-
vanje ognjenikov kot tajnost, — bi li nazivali tega
očeta “dobrotnega boga”, ali “lokavega satana”?

In vendar, baš to nam je učinil bog “edinozve-
ličavne”! Kakor učijo duhovniki, je Jehova pri¬
pravil to zemljo nalašč za stanovanje svojim ljubim
otrokom, — a pri tem je oživil gozdove z divjimi,
grdimi živalmi, nastavil po 1  vseh potih strupene ka¬
če, napolnil podzemlje s potresi ter površje okrasil
z ogenj bljuvajočimi gorami!

Navzlic vsemu temu pa nas uče še dandanašnji,
da je ta svet popoln, da ga je ustvarilo popolno bi¬
tje in da vsledtega tudi mora biti popoln. Trenu¬
tek kasneje pa nam ti ljudje, ki to učijo, že povedo,
da je zemlja prokleta, pokrita s trnjem in osatom,
in da je človek obsojen v bolezen in smrt, — samo
zato, ker je naša ljuba, uboga, nam vsem skupna
mati Eva vkljub prepovedi okrutnega boga pojedla
eno jabolko!

63  —

Nekoč sem prišel v razgovor z nekim pobožnim
znancem. Pogovor se je sukal o verskih rečeh. Moj
znanec je sprevidel, da sem brezverec in da ne ve¬
rujem v nobeno višjo moč, ki bi vladala nad nami.
Da bi me o modrem in dobrem bogu prepričal, mi
je začel pripovedovati, kako že vsaka najmanjša
stvar dokazuje božjo modrost, in da je ves svet ta¬
ko krasan in popoln, da .bolj popoln sploh biti ne
more. Ko sem se tej abotni trditvi posmehoval, mi
je rekel, da sem bogokletnež, ki se drznem dvomiti
nad popolnostjo božjo in popolnostjo njegovega
stvarstva. Po njegovem mnenju je popolnoma iz¬
ključeno, da bi se mogla dokazati le ena nepopol¬
nost. “Bodi tako dober,” — mi pravi — “in ime¬
nuj mi le eno stvar, ki bi jo lahko še zboljšal in spo-
polnil, ako bi bilo v Tvoji moči.” — “Dobro,” —
mu odgovorim — “jaz bi n, pr. napravil tako, d-a
bi zdravje bilo nalezljivo, ne pa bolezen.”

Nemogoče je spraviti bolezni, telesno trpljenje
in duševne muke, katerim je človek na tem svetu
podvržen, v soglasje z naziranjem, da nas je ustva¬
rilo neskončno dobro, mogočno, dobrotljivo bitje, da
nas brani in čuva od narave neodvisni in nad njo
vladajoči bog.

Duhovščina pa skuša to nesoglasje spraviti v
ravnotežje steni, da postavlja vsem križem in teža¬
vam tega življenja nasproti neskončno srečo prihod¬
njega življenja na “onem svetu”. Učijo nas, da je v
nebesih vse idealno popolno-, — tam je nebo vedno
jasno in brezoblačno, vse je vzvišeno, vse se topi v
blaženosti in rajski sreči. Tukaj na zemlji naj se

— 64

rušijo temelji držav; milijoni sužnjev naj ginejo pod
žgočimi žarki afriškega solnca in pod strahovitimi
udarci biča; — tam gori v nebesih plava vse v nepo¬
pisnem) veselju. Kuga naj razsaja na zemlji in davi
naše drage, in preživeči naj v brezmejni bolesti o-
plakujejo izgubljene, — vseobjemajoča ljubezen v
nebesih se ne gane. Otroci naj sahnejo in zamanj
kruha prosijo, novorojenčke naj trgajo divje zveri,
— bogovi sede nad oblaki s smehljajem na obrazu.
Nedolžni naj v groznih sibirskih zaporih počasi umi¬
rajo; neustrašeni možje in junaške žene naj na sra¬
motnem stebru svetohlinstva in hudodelskega pobož¬
njaštva živi gore in se pod groznimi mukami počasi
spreminjajo v pepel, — v nebesih vse raja, prepeva
in pleše veselja. Tam zunaj na širokem morju, v
temi in viharju, se obupno bore z neusmiljenimi va¬
lovi mornarji, — toda angelji v nebesih igrajo med
tem na svojih zlatih harfah. Po vseh cestah sveta
je polno bolnih, hromih in revnih; po hišah tuge in
bolečin odmevajo bolestni klici bledih trpinov, —
dočirn plavajo angelji v srečnem kraljestvu svetlo¬
be semtertja in se vadijo v letanju. Nebo je preveč
srečno, da bi moglo za vse to imeti sočutje; preveč
zanimišljeno v aleluja-petje, da bi pomagalo prose¬
čim in zdihujočim. Oko angeljevo je slepo, uho glu¬
ho in srce spremenjeno v kamen v brezmejni samO-
pašnosti veselja. Rešeni mornar, ki je dosegel breg,
v svoji preveliki radosti tudi pozabi na tovariše, ki
se potapljajo daleč tam. V nebrižnosti sreče, v po¬
zabljivi blaženosti nima nebo smisla za’ bedo tega
sveta. Naj le zalije mesta goreča lava; odpre se naj

— 65  —

le zemlja in požre tisoče ljudi; slabotni naj le ste¬
gujejo roke milo proseč proti nebu, — bogovi so
preveč srečni, da bi svojim otrokom pomagali. Smeh¬
ljanje božje ne ve, kaj so solze človeštva; veselo
vriskanje v nebesih preglušuje stok in jok na zemlji!

# #

*

Videli smo, kako je ustvaril človek bogove, in
kako je slednjič postal ponižen suženj svojih last¬
nih izmišljotin. Sedaj pa nastane uprašanje: Kako
se je osvobodil — četudi le deloma — od tega vla¬
darja nebes, tega samodržca oblakov, te aristokra¬
cije zraka? Kakim potom se je mogel znebiti, čeprav
le v tej ponižni meri, kolikor se je otresel do danes,
neumnega in poniževalnega strahu, in vreči od sebe
jarem praznoverstva ?

Morda prvo, kar je krenilo njegov razum na
pravo pot in ga osvobodilo zmot, je bilo to, da je
spoznal gotov red in zakonitost v vesoljstvu. Na po¬
dlagi tega je začel domnevati, da tam zgoraj morda
vendar le ni vse premišljeni namen z ozirom na nje¬
ga in da sploh z njim ni v nobeni zvezi. Opazil je,
da ostane kroženje vseh onih svetlih zvezdic vedno
nespremenjeno, ne glede na njegovo dejanje in ne¬
hanje; spoznal je, da se ponavljajo solnčni in lunini
mrki in druge spremembe nebeških teles vedno po
preteku gotovega časa, in da celo zvezde repatice
prihajajo spet v popolnoma določenih dobah. To je
človeka prepričalo, da nimajo spremembe na nebu
in ropatice z njim nič opraviti, in da tudi njegovo
obnašanje nima prav nobenega upliva na nje: spo-

— 66  —

znal je, da se ne pojavljajo niti v njegovo korist,
niti v njegovo škodo, in to ga je nepričakovano na¬
vdalo z občudovanjem namesto s strahom. Začel je
domnevati, da lakote ne pošilja kak razsrjeni, ma¬
ščevalni bog, marveč da izhaja večinoma le iz ne¬
umnosti in lenobe ljudij. Prišel je na to, da bolez-
nij ne povzročajo hudobni duhovi, temveč so le po¬
sledica naravnih vzrokov, in se vsled tega morejo
spet odpraviti naravnim potom: v svoje lastno za¬
doščenje je človek dokazal, da molitev ni nobeno
zdravilo. Po dolgih, žalostnih skušnjah se je overil,
da. njegovi bogovi niso kdove kaj vredni, ker mu
niso nikdar pomagali, izvzemši če je bil v položa¬
ju, da si je mogel pomagati popolnoma sam, brez
njih. Končno je uvidel, da ni njegovo osebno obna¬
šanje v prav nobeni zvezi s prirodnimi dogodki; da
ne more biti tako hudoben, da bi povzročil povo¬
denj, in ne tako dober, da bi jo preprečil. Po več¬
stoletnem premišljevanju je slednjič spoznal, da ne
nastajajo potresi zato, ker ne izkazuje kakemu du¬
hovniku morda tiste časti, katero on zahteva. Opa¬
zil, z velikim začudenjem je opazil, da ubije strela
pogostoma jako dobre ljudi, dočim se drugim, zelo
hudobnim ljudem, ki so stali čisto zraven, ni zgo¬
dilo nič, le da so se nekoliko prestrašili. Na svojo ve¬
liko žalost se je često prepričal, da ne zmaguje ved¬
no pravica, —• in to je najbolestnejše spoznanje, do
katerega more človek priti! Nadalje je videl, da bo¬
govi nikdar ne branijo slabotnih in nedolžnih. Osup¬
nilo ga je, ko je zdaj pa zdaj videl, da se največji
hudobnež veseli najkrepkejšega zdravja. Končno je

— 67

sam sebi zatrjeval, da ni nastala vsled tega tako stro¬
ga zima, ker farjem ni mogel dati dovolj volne. Za¬
čel je domnevati, da se vesoljni red in prirodni
zakoni ne dado spremeniti poljubno in njemu v ko¬
rist, kot plačilo zato ,da zna blebetati kako veroiz¬
poved na pamet. Opazil je, da nekateri otroci kra¬
dejo, čeprav so krščeni pravilno po. predpisanem o-
bredu. Spoznal je velikansko razliko med pravoso¬
djem in vero. in videl, s kakim veseljem si zavijajo
med sabo vratove pripadniki enega in istega boga.
Videl je, kako napolnujejo svet z okrutnostmi ver¬
ski prepiri. Slednjič se je človek predrznil celo su¬
miti, da bi sploh mogel kak bog poseči v naravni
red dogodkov. Človek je spoznal le nekaj resnic;
toda že samo te maloštevilne resnice se niso dale
spraviti v soglasje z brezmiselnim praznoverstvom
njegovih dedov. Ker so njegove svete knjige baš v
najvažnejših točkah bile nepravilne in napačne, je
začel človek dvomiti, da bi vsebovale te knjige ab¬
solutno resnico in izhajale od boga; končno se je
prepričal, da so tudi duhovniki v večina najvažnej¬
ših stvareh popolnoma nevedni, vsled česar je zgu¬
bil ves strah in spoštovanje do njegove črne suknje.
-Takov je bil začetek razumske svobode.

Omika je vedno rastla v isti meri. v katerej je
pojemala verska moč. Duševni napredek človeštva
obstoji prav v tem, kolikokrat more kako staro vra¬
žo zamenjati z novo resnico. Cerkev seveda ni dala
človeku nikdar prilike, da bi prišel le do ene resnice ;
nasprotno, vedno je uporabljala vso svojo moč, da
bi ga od resnice odvračala, in zato se cerkev zelo

— 68  —

huduje, če je človek spoznal, da je prav mnogo ver¬
skih pojmov krivih. Citanje svetega pisma — (ki je
katoličanom v celoti prepovedano!) — ga je dove¬
dlo do spoznanja, da je bil Jehova bolj okruten in
nasilen nego najhujši divjak. Istotako je človek
našel, da je ta sveta knjiga polna nevednosti, in da
so jo gotovo morali spisati ljudje, ki so imeli prav
malo pojma o prirodnih pojavih in naravi sploh. —
Le malokateri človek je imel pogum, povedati take
misli odkrito in javno. V vsaki dobi je tu pa tam
kak mislec, dvomljivec, učenjak, sovražnik hlimbe,
zaničevalec hlapčevske ponižnosti, kak neustrašeni
branitelj pravice z veseljem, ponosom in junaštvom
potegnil svetli meč resnice proti poblazneli pošasti
verske neumnosti, človeštvu v blagoslov. To vrsto
mož, —• enake bogovom, ker so vedeli, kaj je dobro
in slabo, — so bogomolci navadno raztrgali v kosce.
Sokrat je moral piti strup, ker je odrekel nekaterim
bogovom spoštovanje. Jezusa je fanatična verska
druhal križala radi “zločina” bogokletstva, ker je
smatral sam sebe za boga, — saj je vendar vedel,
kaj je pravično in kaj krivično! Ničesar ni bogomol-
cem bolj prijetnega, nego moriti svoje sovražnike
na povelje boga. Vsa verska preganjanja koreni-
nijo v oni mistični ljubezni do boga, ki rodi nestrp¬
nost, mrzkost in slepo sovraštvo do drugače misle¬
čih.

Strašne verske vojne, ki so pojile zemljo s krv¬
jo, so imele le ta učinek, da so prišle slednjič vse
vere ob “vero” in. v slab glas; ljudstvo je začelo
gledati na duhovnike z nezaupnostjo in sovraštvom,

— 69  —

kot povzročitelje tolikega gorja. Misleči ljudje so
začeli dvomiti nad božjim izvorom vere, ki uči svoje
vernike, da naj teptajo pravice drugovercev. Neka¬
teri so začeli primerjati krščanstvo z verami pagan-
skih narodov; radi ali neradi, so priznali, da je raz¬
lika tako malenkostna in nebistvena, da ni vred¬
no umreti za eno ali drugo versko prepričanje. Uvi¬
deli so, da so drugoverni narodi v marsikaterem
oziru celo boljši, srečnejši in uspešnejši nego krist-
janski, — z eno besedo, da je slednjič vsaka verska
razlika toliko vredna kakor — počen groš! Tri sto
dolgih let si je .ves krščanski svet zamanj prizadeval
iztrgati prazni “božji grob” iz rok “nevernikov”;
tri sto dolgih let so se brezuspešno in z velikanskimi
izgubami zaganjale nahujskane trume križarskih
vojsk v versko še bolj fanatične spoznavalee polu-
meseca, v te “nesramne, bahaste poganske pse,” —
kakor so izvolili kristjani v svoji znani bratoljubno-
sti nazivati Turke. Ta grozni neuspeh, ki je za¬
hteval morje krščanske krvi, to strašno dejstvo je
zasejalo seme nezaupnosti v vsem krščanstvu, in
milijoni so začeli izgubivati vero v boga, ki ga je
pred vsem svetom osramotil Mohamed. Ljudstvo je
spoznalo, da trgovina ustvarja prijateljstvo, dočim
seje vera neslogo in sovraštvo, ter da je verska pre¬
napetost popolnoma nezdružljiva z mirom med na¬
rodi in posamezniki. Videlo se je, da oni, ki boga
najbolj ljubijo, najmanj ljubijo človeka, in da je
medsebojno odpuščanje in krščanska ljubezen do
bližnjega predrzna hinavščina; kajti prav tisti, ki
najbolj molijo, so najzlobnejši, in tako pokažejo, da

— 70  —

je ppnižnost in nasilnost sad enega in istega stru¬
penega drevesa.

Mnogo desetletij že traja med maloštevilnimi
vrlimi, razboritimi, resnicoljubnimi možmi in žena¬
mi na eni strani, ter med veliko, nevedno, verno ma¬
so na drugi strani, neizprosen boj na življenje in
smrt. To je vojna med znanstvom in vero. Oni, ki
so v veliki manjšini, apelirajo na razum, poštenje,
na človeške pravice in svobodo, na znane resnice, na
blagostanje in srečo na tem svetu; večina pa apelira
na predsodke, strah, čudeže, suženjstvo, na nezna¬
no in na pekel onstran groba. Maloštevilni pro-
svetljenci kličejo: “Misli!” — topoglava masa pa
kriči: “Veruj!”

Prvi dvom je bil zibelka, začetek napredka, in s
prvim dvomom je človek prekoračil prag duševne
ječe. Človek je začel razmišljati in dvomiti, in cer¬
kev je začela to prepovedovati. Zvezdoslovec je
začel meriti nebo, in cerkev mu je na plemenito čelo
vžgala besedo: “Brezverec”, —• in vendar: ne ene
blesteče zvezde ni na nebu, ki bi nosila kako krščan¬
sko ime! Vsem veram vkljub je prodiral geolog (ze-
mljeslovec) v notrajnščino zemlje, čital njeno zgo¬
dovino v ogromnih knjigah iz skalovja in našel v
njenem osrčju skrite spomenike davno minulih ča¬
sov. Zastarele ideje so se razstopile v prekapniei
kemikovi, in nove, koristne resnice so zavzele njih
mesto. Verski pojm za verskim pojmom se je razpr¬
šil in razhlapel v topilnici vede, in ostala je le žlin¬
dra. Nov svet se je odkril pod drobnogledom; vse¬
povsod se je našla neskonočnost. Na vse strani je

— 71  —

človek mislil, iskal, odkrival, — pa nikjer, ne na ze¬
mlji, ne na zvezdah ni našel sledi od narave neod¬
visnega in nad njo vladajočega bitja!

To so one vzvišene resnice, ki so človeka uspo¬
sobile, da je vrgel raz sebe jarem praznoverstva;
to so slavna odkritja, ki so iztrgala duhovništvu iz
rok žezlo avtoritete.

* *

*

Na onem nepreglednem grobišču, nazvanem
prošlost, je sedaj večina človeških ver pokopana, in
tamkaj tudi počivajo skoro vsi bogovi. Sveti tem¬
plji indijski so davno že razpadli v razvaline; preko
stebrišč in obokanih hodnikov, preko šareno posli¬
kanih sten se vijejo sedaj rastline plezavke in ovi-
javke. Brahma, zlati, s štirimi glavami in štirimi
rokami; Višnu, svečani, kaznovalec zlobe, s tremi
očmi, s polumesecem in ovratno verižico iz človeških
lobanj; Živa, razdiralec, s krvjo polit; božanstveni
Kali, beloroki Daupradi, Krišna — vsi, vsi so promi¬
li uli in zapustili prestol svojega sedaj samotnega
kraljestva. Na bregovih svetega Nila se ne izpreha-
ja več jokajoča Izis, in ne išče več svojega mrtvega
Ozirisa. Senca Tifonovih temnih potez ne pada več
na valove. Solnce še vzhaja, kakor nekdaj, in nje¬
govi prvi žarki poljubu jejo še vedno ustna Memno-
nova, toda Memnon je tih in nem kot zagonetna
sfinga. Sveti templji leže v puščavi v pesku poko¬
pani; prašne mumije še vedno čakajo vstajenja,
katero so jim obetali duhovniki; in stari verski izre¬
ki, vklesani v čudno upodobljenih kamenih, spe y

— 72  —

nerazumljivem, davno pozabljenem jeziku. Božji
ognji Perzov in Aztekov so že davno ugasnili v pe¬
pelu preteklosti, in nikogar ni, ki bi razpihal sveti
plamen in ga vzdrževal. Harfa Orfejeva je obmol¬
knila; posušena čaša Baechova je vržena v stran;
Venera je mrtva in okamenela, in njenih belih prs
ne dviga več nobena ljubezen. Reke še vedno žubo¬
rijo, toda Najade se ne kopljejo več v njih; drevesa
še vedno šumijo v skrivnostnem šepetu, a rojenice
ne plešejo več na razupitih krajih v gozdu. Bogovi
so zginili z visokega Olimpa. Tudi stari bogovi in
boginje slovanske: Triglav, Perun, Kurent, Vesna
itd. — so šli k večnemu počitku, in ne prikliče jih
nikdo več nazaj. Potihnil je grom sinajski, obmol¬
knil glas prerokov, in dežela, kjer se je nekdaj ce¬
dilo mleko in med, je danes samotna puščava. Baj¬
ka za bajko je na nebu obledela, trume pošastij in
sanj so polagoma zginile, in počasi so stopala na
njih mesto dejstva, resnice in istinitosti. Vse, kar je
nadnaravnega, se je razkadilo v dim in minilo, osta¬
lo pa je to, kar je naravno. Bogovi so šli v grob, —
a človek je še tukaj!

Kakor vsako posamezno bitje, tako imajo tudi
celi narodi svojo mladostno dobo, moško dobo in
dobo propadanja. Prav tako je tudi z verami; ista
neizogibna osoda čaka vse. Bogovi, ki so jih ustva¬
rili narodi, morajo preminiti s svojimi stvarniki
vred; kajti ustvaril jih je človek, in kakor ta, mora¬
jo tudi njegove stvari zveneti in propasti. Bogovi
ene dobe služijo vedno v posmeh poznejši dobi, in
yeri naših dnij bo ravno tako malo kakor drugim

— 73

veram prizaneseno, da se ne bi daljna bodočnost iz
nje norčevala. Ko je bila Indija najmogočnejša, je
sedel Brahma na prestolu sveta. Ko je prešlo že¬
zlo na Egipt, se je človeštvo poklonilo Ozirisu in
njegovi soprogi Izis. Prišla je-do svetovne vlade sta¬
ra junaška Grecija, in Zevs se je oblekel v škrlat
avtoritete. Zemlja se je tresla pod stopinjami hra¬
brih sinov Rimaj in Jupiter je zgrabil z železnimi
rokami kij in grom je stresal nebo. Padel je stari
Rim, in zrasel je na njegovih razvalinah novi Rim;
kristjani so zbrali vladajoče narode sveta, v eni roki
križ, v drugi pa krvavi meč, in dandanes sedi Kri¬
stus na starem prestolu. — Kdo bo pač njegov na¬
slednik ?

Dan na dan izgubivajo verski pojmi svojo pr¬
votno moč; stari verski duh in prejšno versko odu-
ševljenje izumira bolj in bolj. Ognjevita navduše¬
nost, uničevalni fanatizem nekdajne cerkve je pro-
minil, in ne povrne se nikdar, nikdar več. Verski
obredi pač še ostanejo nekaj časa, toda starodavna
vera se krha in kruši od človeškega srca. Obrab¬
ljena dokazila izgubivajo svojo prepričevalno moč,
in verske obtožbe, ki so pačile nekdaj obraz vsemu
človeštvu, vzbujajo danes v nas le zasmeh in gnus.
Čas vrši mimo; čudeži postajajo neslani in za člove¬
ka sramotni; dokazi, ki so naše prednike popolnoma
prepričali, nas ne zadovoljujejo več. Neizogibno, ne¬
spravljivo nasprotstvo nastane med vero in vedo;
kajti'med tema dvema protivnikoma ni primirja.
Boj se bo nadaljeval čim dalje huje, dokler ne pod¬
leže — vera!

— 74  —

Razum, opazovanje in skušnja, — ta sveta tro¬
jica znanstva, je nam razodela, da je edino dobro
tukaj na zemlji sreča, da potrebujemo sreče sedaj,
a ne v megleni bodočnoscti na ‘‘onem svetu”, ter da
dosežemo srečo edino steni, ako osrečujemo svoje
bližnje. •

To je za nas dovolj; v tej veri lahko mirno ži¬
vimo in umremo.

Navzlic temu, da so se brezverci v vseh časih
borili za človeške pravice in vedno bili neustrašeni
branitelji svobode in pravičnosti, se svobodomislece
vendar vedno dolži, da hočejo staro podreti, ne da
bi zidali novo. Cerkev bi s svojimi dolgoletnimi
skušnjami vendar morala biti toliko pametna, da bi
vedela, da je popolnoma nemogoče vzeti človeku
njegovo prepričanje s silo. Zgodovina verskih pre¬
ganjanj zadostno dokazuje, da se ustavlja duh vsem
nameram nasilnega vladanja. Duh časa se drži tako
dolgo starih idej, dokler ni goden in sprejemljiv za
nove. Kakor hitro spoznamo resnico, odpadejo vse
stare krive ideje same od sebe.

Bil je nekdaj zdravnik, ki je nagovoril hrome¬
ga reveža in mu prijazno ponudil svojo zdravniško
pomioč. Zdravnik je začel spretno razlagati bistvo
in vzrok vseh boleznij; razpravljal o zdravilni mo¬
či nekaterih lekov; o ugodnem učinku telesnega gi¬
banja v svežem zraku in v svetlobi, in o raznih dru¬
gih sredstvih in metodah, kako se zdravje in moč
spet doseže. Njegova pojasnila so bila tako jasna in
pametna in pričala so o tako globokih mislih in na¬
tančnem znanju, da je hromi revež ves iz sebe

— 75  —

vzkliknil: “ O, prosim Vas iskreno, nikarte mi ne od¬
vzemite mojih bergelj, ki so moja edina opora, in
brez njih bi bil nepopisno nesrečen!” — “Nimam
namena vzeti Vam bergelj, ljubi mož,” reče zdrav¬
nik, “marveč dati Vam hočem le zdravje, in potem,
ko ozdravite, boste berglje kar sami od sebe proč
vrgli!”

Namesto praznih sanj o “onem svetu” predla¬
gajo svobodomisleci, da se bolj negujejo istinitosti
tega sveta; namesto praznoverstva sijajne dokaze in
znanstvene pridobitve; in namesto duhovniške stra¬
hovlade svobodo mišljenja brez vsakoršnih okov. Ne
trdimo, da je veda že vse odkrila, da so naši nazori
svota vseh resnic; kajti človeškemu napredku ni
konca ne kraja. Ne moremo še pač razvozlati nepre¬
glednih komplikacij in tajnostij sile in tvarine; bis¬
tvo najmanjše praživalice je še ravnotako zagonetno
kakor vesoljstvo v celoti. Kapljica vode je prav
tako čudovita in skrivnostna kakor vse. široko mo¬
rje; en list tako kot cel gozd.

Znanstvo ne misli vkovati bodočnosti v verige,
osvoboditi hoče marveč sedajnost; svobodomisleci
nečejo skovati verig za svoje otroke, streti hočejo
temveč le one, v katere so nas vklenili naši predniki.
Hočejo biti branitelji uprašanja in svobodnega miš¬
ljenja ; lcajti modroslovje ne ve nič o verskem ego¬
izmu. Dočira praznoverstvo zida steno in vali na
pot zapreke, odpira veda vse glavne ceste svobodne
misli. Ne trdimo, da poznamo ves svet, da smo v
stanu rešiti vse uganke, toda mi verujemo, da je
boljše ljubiti ljudi, nego trepetati pred bogom; da

— 76  —

je častnejše in clostojnejše, ako mislimo sami in ra¬
ziskujemo sami. nego pa dati se voditi ljudem, ki
nam vtepajo v glavo nesmiselne in popolnoma nepo¬
trebne stvari, katere so si izmislili v davnih časih
neizobraženi ljudje. Zadostuje nam za sedaj, da
vemo, da ni govora o kaki svobodi na zemlji, dokler
še vlada trinog v nebesih. Tudi ne pričakujemo, da
srno v stanu v današnjih dneh vse izvršiti; veruje¬
mo pa, da lahko vsak izmed nas stori nekaj za na¬
predek in ga pospeši. Dobro vemo, da ni dovolj, ako
strmoglavimo bogove in nadnaravne oblastnike raz
njihovih prestolov. — to je še le začetek razsvetlje¬
nja; pravi in edini cilj je sreča in blag-ostanje vseh
ljudij na zemlji.

Gozdove sekati ni končni cilj poljedelstva, in
morske razbojnike preganjati še dolgo ni namen
svetovni trgovini.

Vera bodočnosti ni vera strahu božjega, mar¬
več vera ljubezni do bližnjega: ne bo imela temp¬
ljev za bogove, temveč tempelj za vse ljudi, v ka¬
terem se bo vsestransko negovala in slavila vera
človekoljubja. Vsakega poštenega človeka sveta
dolžnost je, da pospešuje po svojih močeh, da čim
preje zasinejo dnevi, v katerih bo človeška družba
nehala roditi milijonarje in berače. — sito lenčad in
lačno delavstvo, — kjer hodi resnica v cunjah, praz-
noverstvo in falotstvo pa se šopiri v škrlatn. Upaj¬
mo in pričakujmo z gotovostjo čas, ko bo koristno
tudi pravično, in resnica edina lepota: kadar bo se¬
del na. prestolu razum, kralj vseh kraljev, bog vseh
bogov!

RIJATELJEM napredka in vsem onim,
ki se žele seznaniti z važnimi kul¬
turnimi, socijalnimi ter političnimi upra-
šanji, se priporoča sledeči reviji:

“Izobraževalna knjižnica”

ki je vsled materijalnih ovir morala začasno prene¬
hati, bo v doglednem času začela spet izhajati.—
Dosedaj so izšli in se še lahko dobe štirje snopiči,
s “Svetovnimi ugankami” in zgodovino papeštva,
katera snov se bo nadaljevala tudi v prihodnjih sno¬
pičih. Poleg tega bo pri šala knjižnica splošno
podučne sestavke ter k in daljše pripovesti.