49 Jonatan Vinkler HIŠNA POSTILA PRIMOŽA TRUBARJA (1595) Prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti in njegovi konteksti Spomladi 1897. je Ivan Cankar na naslovni strani Slovenskega naroda objavil neko neprikrito žolčno pisanje. Kritika je nosila povsem nepre- tenciozen, celo neizrazit naslov – Naša lirika –, toda nazorno je reflek- tirala avtorjevo strastno mentaliteto, zaznamovala literarni spoprijem novoromantičnih »sinov z očeti« in signalizirala menjavo generacij ter s tem avtorskih perspektiv in pisav v slovenski književnosti ob iztekanju »dolgega stoletja meščanov in revolucij«. Cankar se je zaradi »epsko-lirskih slik« Smrt (1896) zagnal v enega tedaj uveljavljenih mojstrov književnega »zlatega standarda«, v dramati- ka, pesnika, prevajalca, libretista in uglednega urednika Antona Funtka (1862–1932). O njem je konstatiral: »Eden izmed tistih naših pesnikov, ki so si prisvojili brez vsakega hrupa, korak za korakom, čudno, kakor na tihem dogovorjeno priznanje, o katerem pa nikomur ne pride na misel, da bi prašal, je li zasluženo ali ne, je A[nton] Funtek.« (I. Cankar 1897, 1.) Bojeviti mladi ustvarjalec, ki si je za razliko od etabliranega Funtka šele utiral pot na lokalni literarni Parnas, je o isti reči že pred svojim kritiškim nastopom v poglavitnem slovenskem časniku pisal tudi svo- jemu bratu Karlu: »Ali si videl Funtkovo ’Smrt’ v ’Kn[ezovi] knjižnici’? Grozno! Jaz ga nalomim s cepcem v ’Narodu’, tega bedaka, zastarelega formalista in jalovega pridigarja!« (1. marec 1897, Iz. Cankar 1948, 45.) Toda Cankar je s svojim peresom v resnici popadel nekoga, ki ni bil nikakršen literarni nazadnjak ali zapečkar, kot bi morda mogel soditi kak brezprizivni občudovalec vsega, kar je prišlo iz Cankarjeve mentalne delavnice. Funtek je bil namreč v devetdesetih letih dolgega 19. stoletja eden najzgodnejših predstavnikov slovenskega dramskega naturalizma 50 RAZPRAVE, ŠTUDIJE (Iz osvete, 1896, motiv dednosti), za tem pa se je njegova dramatika gibala v obnebjih ibsenovske psihološke drame, kar zgovorno izpričuje tragedija Tekma, ki pride med bralce leta 1898. Poleg tega je bil možak v svojem času najpomembnejši slovenski libretist, prevajalec tujejezičnih libretov v slovenski jezik (npr. Čarostrelca C. M. von Webra, Prodane neveste B. Smetane in Ernani G. Verdija), v materinščino pa je prestavil tudi posamezna temeljna dela svetovne književnosti, med drugimi (Shake- speare, Schiller …) npr. tudi prvi del Goethejevega Fausta. Slednji je postal tudi prvi celoviti prevod prvega dela te znamenite knjige nemškega Olimpijca, sam natis v reprezentativni secesijski izdaji Slovenske matice (1908) pa signalizira pomemben jezikovni in v času izida tudi nacionalnoidentifikacijski prelom. Dejstvo, da Slovenska ma- tica izda temeljno delo nemške književnosti in pri tem z natisom računa na knjigotrški uspeh, razkriva morda spremembo jezikovne situacije v »spodnji deželi«: Če je bila namreč za celotno 19. stoletje slovensko- -nemška dvojezičnost pri ljudeh, ki so se identificirali za Slovence, prav- zaprav pravilo, pa se zdi, da ravno prevod tako temeljnega dela, kot je Faust, kaže na spremembo jezikovnih kompetenc. Da namreč odrašča nova generacija recipientov književnosti, pri kateri bralska kompetenca za književnost v nemškem jeziku morda ni samoumevnost in tudi ne vnaprej privzeta danost. Cankar je svoje zlobno pisanje nadaljeval z naslednjimi besedami: V slovstvenih zgodovinah imajo [takšni avtorji, kot da je Funtek] svoja stalna, privilegovana mesta; v čitankah in zbornikih bi jih človek celo pogrešal, kakor nekaj neizogibnega, ki nikomur ne koristi in tudi ne vznemirja nikogar. Podobni so ti poeti znancu iz kavarne, ki nam sedi vis-à-vis, dan za dnem, leto za letom, kadi molče svojo cigareto in pije svojega črnca in katerega se sčasoma tako privadimo, da bi nam bilo ne- prijetno, ko bi ga ne videli več na starem mestu … (I. Cankar 1897, n. m.) Literarno zgodovinopisje ima na Slovenskem občasno to nenavadno, vendar ne tudi nerazložljivo tipološko lastnost, da se s preučevanjem tekstnih fenomenov preteklosti, ki sodijo pod zelo širok dežnik »sloven- ske književnosti«, ukvarjajo tudi ljudje, o katerih je mogoče ob prebi- ranju njihovih besedil dobiti nelagoden vtis, da bi bilo za njihovo polje 51 JONATAN VINKLER udejstvovanja morda primernejše kakšno drugo torišče, ne (literarno) zgodovinopisje. Tako jih dičita predvsem dober namen najčistejšega kova in strastna želja do prebiranja, interpretiranja ter brezpogojnega pritrjevanja njihovemu »velikemu slovenskemu pesniku« ali »največjemu slovenskemu pisatelju«, in sicer občasno kar brez kritičnega sita v vsem, kar je njihov literarni idol pač dal na papir. Tako literarno starinarstvo – tudi posamezniki in posameznice iz plejade cankerjeslovcev in cankarjeslovk starejših, novejših in najnovej- ših dob v tem pač niso nobena izjema – do Funtka ni bilo niti približno tako dobronamerno, kot je v svoji kritiki menil Cankar: Obsodilo ga je namreč na pozabo, kajti zaljubilo se je v Cankarjeve napete, čustvene, strastne, toda marsikdaj pristranske (ob)sodbe ter jih ob vsaki priliki ponavljalo z mislijo, da je enako lucidno, kot je znal biti on sam (Grdina 2003, 271); diskurz literarnih starinarjev ni (bil) kajpak niti blizu tekstne sugestivnosti, ki nareja Cankarja za nekaj izjemnega. Funtku se je tako dogodil damnatio memoriae – »izbris« tako iz ka- nona kot z obrobja literarnega razvoja slovenske književnosti v obdobju preloma 19. stoletja. Toda ni bil niti prvi in še zdaleč ne edini, ki se mu je pripetilo kaj takega. Že pred njim je bil znotraj premen paradigem narodne identifikacije in s slednjo povezane »narodne književnosti« med literarno staro šaro, dobro le še za pozabo, že zaživa potisnjen Jovan Vesel Koseski. Slovenski meščani so ob njem in novi literarni generaciji Josipa Stritarja (Kritična pisma, V. in VI. pismo, 1868) ter sodobnikov kaj hitro pozabili, da so s poezijo pesniškega barda Koseskega na začetku ustavne dobe pridno mašili primanjkljaj, ki so ga čutili zavoljo neobstoja primerno uglajene govorice v slovenskem jeziku in topogledne lastne jezikovne nekompetence na gladkem salonskem parketu (Prijatelj 1956, 145, 153, 163). Toda tudi Koseski ni bil prvi s takšno literarno usodo. Pred njim je bila zavoljo stremljenj, potreb in ukrepov katoliške verske reformacije in rekatolizacije do epohalnega dela Janeza Vajkarda Valvasorja – razen v zasebnih knjižnih zbirkah izbranih »stebrov družbe«, ki so knjige pro- testantskih pisateljev bolj ali manj načrtno zbirali,1 in na obrobju sloven- 1 Prim. Vidmar 2015, 98–106. 52 RAZPRAVE, ŠTUDIJE skega jezikovnega prostora (Koroška, Prekmurje) s preživelim (kripto)- protestantizmom – potisnjena v pozabo kar cela generacija ustvarjalcev, ki reprezentirajo prvi »zvezdni trenutek« slovenske književnosti – pro- testantski avtorji 16. stoletja. Pa še ti niso bili prvi, ki so za nekaj časa odšli med izbrisane in pozabljene. Prvi damnatio memoriae v slovenski književnosti in njegovo »sobesedilo« Kajti prvi, ki se mu je to v slovenski književnosti in kulturni zgodovini primerilo, je bil nihče drug kot drugi superintendent »prave stare vere krščanske« na Kranjskem, Sebastijan Krelj (1538–1567), na damnatio memoriae pa je bil, kot se zdi, obsojen uradno – s soglasjem zadnjega su- perintendenta evangeličanske cerkve na Kranjskem, Felicijana Trubarja. V zadnjem desetletju obstoja formalne evangeličanske cerkve v No t- ra nji Avstriji, ko se nad delovanjem protestantov v dednih deželah ka- toliškega habsburškega princa praktično dnevno zbirajo vse težji oblaki, zvezani s katoliško versko reformacijo in rekatolizacijo, je mogoče 1595. v Savinčevem predgovoru v Primoža Trubarja Hišno postilo (Vsem brum- nim inu bogaboječim kersčenikom) prebrati naslednje: Kadar pak dosehmal my ubozi Krainci inu Slovenci obene [poudaril J. V.] obilne inu popolnome postille ali izlage čez te nedelske inu druge prazniske evangelie neismo imejli, samuč to samo edino kratko, ali vsaj dobro izlago tiga časty vrejdniga inu v Bugi vučeniga inu nekar le za le-to našo krainsko deželo, temuč tudi za druga dajlna v nemških deželah mejsta dobru zaslužniga moža, gospuda Primoža Truberja rainciga, katera se je njemu samimu inu drugim dobriga serca karsčenikom do- sehmal prekratka inu premaihina zdejla … (Trubar [1595] 2015b, 27.) S to sentenco sta bila s strani izdajateljev Hišne postile (Andrej Sa- vinec in Felicijan Trubar), in tako torej tudi superintendenta nemške in slovenske evangeličanske cerkve na Kranjskem, Felicijana Trubarja, de facto pripoznana obstoj in recepcijska primernost – pravovernost – le Trubarjevemu Enemu regištru, eni kratki postili (1558, 8°, 256 stra- 53 JONATAN VINKLER ni),2 zanikana pa eksistenca dveh knjižnih del, ki sta kot tekstni korpus znatno obsežnejši od Trubarjeve zgodnje postile. To sta bili Postilla slovenska (1567, 12°, 352 strani) in Postila (1578, 8°, 980 strani). Prva (1567) je obsegala prevod zimskega dela – od adventa do velike noči – postile Johannesa Spangenberga iz leta 1543 (Postilla Deudsch)3 in je bila delo Sebastijana Krelja. V drugi (1578) je poletni del postile in razlago evangelijev na praznične dni iz drugega dela Spangenbergove knjige4 poslovenil Jurij Juričič, ki je tako po več kot desetletju zastoja dokončal Kreljevo delo (Juričič [1578] 1966, 369). Knjigi kot celota tvorita za tedanje razmere impresiven tekstni korpus – 1332 strani! –, kar je ob Trubarju in Dalmatinu tretji največji opus slovenske književnosti 16. stoletja. Zato je več kot umestno vprašanje, kakšni so bili razlogi, da je bil proskribiran in uradno potisnjen v pozabljenje. Misliti je, da je mogoči odgovor večplasten in da se skriva tako v interpersonalnih »nevarnih razmerjih« znotraj evangeličanske cerkve na Kranjskem po odhodu Primoža Trubarja v izgnanstvo (1565) kot v različnih nazorih o vprašanjih vere na Kranjskem in Nemškem, pa tudi, da se je treba po rešitev za vsaj del zagonetke ozreti v širši evropski prostor in premotriti tamkajšnji paralelogram sil(nic).5 Znano je, da je bil Krelj za časa svojega kratkega superintendentovanja – njegovo niti dve leti dolgo vodenje evangeličanske cerkve na Kranjskem je končala tuberkuloza – tudi učitelj na stanovski šoli v Ljubljani, iz katere je prav on izvrgel Trubarjev katekizem. Le-temu je očital zwinglijansko nepravovernost pri pojmovanju zakramentov (Grdina 1999, 195; Rupel 2 Trubar (1558) 2012, 209–463. 3 Ni znano, katera izmed izdaj Spangenbergove Postilla Deudsch: vom Advent biß auff Ostern (digitalna kopija izvoda iz Bayerische StaatsBibliothek je dostopna na: http:// www.mdz-nbn-resolving.de/urn/resolver.pl?urn=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10180298-0) med prvim natisom 1543. in Kreljevo poslovenitvijo je bila predloga za slovensko besedilo; glej op. 1 v Merše 2015, 74. 4 Spangenberg, Johannes. 1543. Postilla Teütsch, Für die jungen Christen, Knaben vnd Meidlein, in Fragstuck verfasset, Bd.: 2, Von Ostern biß auff das Aduendt, Aug s purg; digitalna kopija izvoda iz Bayerische StaatsBibliothek je dostopna na: urn:nbn:de:bvb:12-bsb00025055-2. 5 Globinsko interpretacijo v navezavi na podobo slovenskega knjižnega jezika v 16. stoletju je najti v Grdina 1999, 149, 153 in 193–197; Grdina 2006, 9–21. 54 RAZPRAVE, ŠTUDIJE 1955, 219). Takisto niso neznane Kreljeve pritožbe čez »gospud Truber- jevo krajnšino« in njegova zavestna ortografska intervencija (Krelj [1567] 1966, 312–314), ki je njegove knjige (raz)ločevala od uzusa, razvidnega iz obsežnega opusa, ki ga je že pred svojim dokončnim odhodom v »nig- dirdom« na Nemškem dal na svetlo Primož Trubar. Ob navedenem kaže upoštevati še dejstvo, da je moral nadaljevalec Kreljevega književnega projekta postile Jurij Juričič svoj del podviga (1578) dati v tisk upošte- vajoč Trubarjevo in ne Kreljevo ortografijo (Mandelc [1578] 1966, 374). Ob tem Kreljevo pozicijo na Kranjskem v marsičem osvetljujejo zadrege, ki so spremljale imenovanje njegovega naslednika, ko je postalo jasno, da drugi superintendent kranjske evangeličanske gmajne zaradi napredujoče jetike ne bo več dolgo med živimi. Takrat so se kranjski stanovi obrnili na Nikolaja Gallusa, superintendenta v Regensburgu (pri slednjem je tedaj bival tudi Matija Vlačić, ki je bil pregnan iz Jene), da kranjski evangeličan- ski cerkvi priskrbi novo glavo, in sicer primerno učenega teologa, ki se bo lahko učinkovito zoperstavljal napadom bojevitih duhovnov rimske cerkve, vendar tudi pridigarja, ki bo znal slovensko. Gallus je priporočil6 Casparja Melissandra, ki je kot Sebastijan Kralj7 študiral pri Matiji Vlačiću v Jeni. Kranjski deželni stanovi so Melissandra povabili v deželo za pridigarja, toda ker predvideni prvi deželni pridigar Kranjske svoje takratne službe na Nemškem ni mogel kar pustiti, se je reč zavlekla do maja 1568, ko se je nemški teolog z družino odpravil proti stolnemu mestu Kranjske. Toda, ko se je ustavil pri Gallusu v Regensburgu, ga je tam pričakalo neprijetno sporočilo iz Ljubljane, ki je razodevalo, da so se stanovi medtem premi- slili – Melissandrova nastavitev je bila preklicana (Rupel 1962, 195–196). Melissandrovemu angažmaju med Kranjci je namreč močno naspro- toval Jacob Andreae, ki je bil kot eden najpomembnejših evangeličanskih teologov svoje dobe tudi glavna intelektualna in politična moč evangeliča- nov na Württemberškem, toda tudi varuh protestantske teološke enotnosti. 6 Pisma Nikolaja Gallusa kranjskim stanovom so ohranjena v Arhivu Republike Slove- nije v Ljubljani. 7 Sebastijan Krelj je bil tudi tajnik, ki je zapisal nekatera Vlačićeva pisma, Kreljeva avtorska pisma pa se v znatnem številu nahajajo v Regensburgu in doslej znanstveno niso bila obdelana. Za informacijo se zahvaljujem dr. Luki Iliću, ki jih je odkril med pripravo na izdajanje zbrane korespondence Matije Vlačića. 55 JONATAN VINKLER Ne kaže namreč pozabiti, da je leta 1576 prav Andreae skupaj z Martinom Chemnitzem uredil Formulo concordiae, ki jo nato na Trubarjevo priza- devanje8 podpišejo tudi kranjski, koroški in štajerski stanovi. Andreae je tako proti Melissandrovi namestitvi v Ljubljani pisal stanovom na Kranjsko, Gallusu in morda še komu poglavitnejšemu. Stanovi so se napram neso- jenemu superintendentu izgovarjali, do so od namestitve odstopili zaradi topogledne prepovedi katoliškega deželnega kneza Karla, kar pa ni držalo, kajti nemškemu teologu so službo odpovedali mesec pred deželnoknežjo prepovedjo oz. topoglednim ukazom (Rupel 1962, 196). Se pa tod postavlja vprašanje, kakšno vlogo je pri »odstrelitvi« Me- lissandra igral Primož Trubar, če sploh. Njegovi sodobniki, zlasti tisti, ki jim je bil Trubar gorak zaradi starih oprek z njim, so bili prepričani, da je nekdanji prvi pridigar na Kranjskem celo poglavitni arhitekt opisanih homatij. Klombner npr., s katerim je imel je Trubar dotlej precej buren historiat osebnih odnosov, tudi spore zastran Klombnerjevega plagiata Trubarjevih tekstov in prepire o nespoštovanju subordinacije v Bibel- -Anstaltu v Urachu (Vinkler 2011, 204–206), je bil na svete prepričan, da je temu tako, in je Trubarja imenoval »kranjskega hudiča« ter mu želel vse najslabše (Rupel 1962, n. m.). Je pa pomenljivo, da sta se Trubar in Andreae po spodleteli Melissandrovi nastavitvi kar sama ponudila de- želnemu odborniku Ivanu Jožefu Ecku, da pomagata pri iskanju novega pridigarja (Elze 1897, 451). Razlogi za diskretno proskripcijo Kreljevega in Juričičevega »velike- ga teksta« bi torej mogli biti: 1. osebne animoznosti med Trubarjem in Kreljem, ki bi mogle izvirati iz dokaj odločnih, celo radikalnih postop- kov Trubarjevega naslednika proti slovenskim knjigam očeta »cerkve slovenskega jezika« na Kranjskem; 2. okoliščine v Reichu, v katerih je württemberška evangeličanska cerkev na čelu z Jacobom Andreaem No- tranjo Avstrijo morda dojemala kot svoj izključni misijonski dominij, ki ga ni bila voljna deliti s predstavniki konkurenčne, čeprav politično neprimerno šibkejše smeri okoli Matije Vlačića in njegovih sodelavcev oz. učencev; 3. skrb za evangeličansko pravovernost, ki je v študentih »ilirske 8 Glej pismo Trubarja kranjskim odbornikom, 1. september 1580; Trubar 2015a, 304–307. 56 RAZPRAVE, ŠTUDIJE kače«, kot je bojevitega, dostikrat nespravljivega in prepirljivega Vlačića poimenoval Phillipp Melanchthon, morda videla resen topogledni pro- blem. – In grožnjo luteranski pravovernosti na negotovem misijonskem področju v deželah katoliškega deželnega kneza južno od Alp. Naj je bilo tako ali drugače, izplen za Kreljevi deli in njihovega avtorja je bila skrajno neugoden – damnatio memoriae. Prva velika proza slovenske književnosti in njen nastanek 1587. sta se s Kranjske v nemški Derendingen odpravila Felicijan Trubar in Jurij Dalmatin. Nujna misija na Nemškem je bila, da uredita zapuščino po znamenitem oporočniku – Primožu Trubarju. Ta je pre- minil 28. junija 1586, v Božjem miru, brez smrtnega boja, spravljen s sabo, s tuzemskim življenjem, svetom in Stvarnikom. Toda pred smrtjo je med opravili, ki jih je tedanji čas štel kot neobhodna za dober prehod v večnost – ars bene moriendi –, poleg odpustitve dolgov dolžnikom (Trost 1588, 124) svoje dediče zavezal k izdaji poslednjega lastnega knjižnega produkta. To je bil njegov prevod Luthrove Hišne postile, ki je poleg Dalmatinove Biblije (1584) najobsežnejše in likovno najbolj izrazito delo slovenske protestantske književnosti, do pridižnega Sa- crum promptuarium Janeza Svetokriškega pa je bilo skoraj celo stoletje tudi največja zbirka proznih besedil v slovenskem jeziku, torej prvi slovenski veliki pripovedni korpus. Poslednje odstavke v njem je Trubar prevajal oz. končeval tik pred smrtjo, 26. junija 1586 (Andreae 1586, 52), del prevodnega besedila pa je tudi lastnoročno zapisal (Trubar [1595] 2015b, 27). V prvi slovensko pisani biografiji je o tem brati naslednje poročilo: To nedelo po krejsi si je on te pusledne besede v tej postili, katero je tolmačoval, kir še neso bile v naš jezik preobrnene, pustil naprej brati inu bi bil rad teiste tudi tolmačoval, de, kakor bi on slovenski iz nem- škiga govuril, de bi njega šribar, kir je poleg sedil, teiste gori zapisal, kateru, kadar je en časik sturil, je potle djal: »V tem večnim izveličanju hočmo se vkup viditi« inu je le od veselja tiga večniga lebna govuril. (Trost 1588, 122–123.) 57 JONATAN VINKLER Trubar se je začel s prevajanjem omenjenega Luthrovega dela morda ukvarjati po izidu Tega celega Novega testamenta (1582), ker pa je menil, da izdaje ne bo več dočakal, je svoja sinova Primoža Trubarja ml. in Felicijana leta 1585 zavezal, da po smrti poskrbita za izdajo njegovega zadnjega dela (Rupel 1962, 219; prim. Elze 1863, 52). Po Trubarjevi smrti je tako, kot se zdi, rokopis s Felicijanom Tru- barjem in Jurijem Dalmatinom prišel na Kranjsko (Adam 2012, 77), »zadnja roka« besedila pa je delo Felicijana Trubarja oz. predvsem An dreja Savinca. Slednji je rokopis uredil in za izdajo napisal tudi slo- venski predgovor. Savinec je bil eden »manjših udov« evangeličanske cerkve na Kranj- skem. Rodil se okoli 1550 v Ljubljani, letnica in kraj smrti pa sta do danes ostala neugotovljena. V Ljubljani se je začel izobraževati, in sicer je obiskoval stanovsko šolo. Na univerzo v Tübingenu se je vpisal ob Trubarjevi pomoči maja 1568 in bil imatrikuliran skupaj s Primožem Trubarjem ml. in še z nekaterimi drugimi študenti z Goriške in Ljubljane (Rupel 2013); študiral je preko stipendia Tyfferni.9 Med študijem v nem- škem univerzitetnem središču je pomagal Juriju Dalmatinu pregledati in popraviti prevod Pentatevha,10 ki je nato leta 1578 izšel pri tiskarju Janžu Mandelcu v Ljubljani.11 Tako je bila kranjskim deželnim stanovom s spremnim pismom 10. januarja 1572 predhodno najprej poslana tudi prva knjiga Biblije, Geneza, ki pomeni za Trubarjevim Tem celim psal- terjem Davidovim (1566) drugi prevod katere od bibličnih knjig Starega testamenta v slovenski jezik; Andrej Savinc je bil njen redaktor. Šest dni za Dalmatinom, 16. januarja 1572, pa je pismo krajnskim deželnim sta- novom napisal še starosta »cerkve slovenskega jezika«, Primož Trubar. V njem je poleg poročila o napredku pri prevajanju Novega testamenta zapisano tudi naslednje: »Za to delo, za prepisovanje in korekture bi zelo potreboval Andreja Savinca. Vaše milosti naj mu zaradi tega dela 9 Prim. Regierungsgeschichte der Herzog Christoph zu Würtemberg, Tübingen 1818, 8–10. 10 Prim. pismo Jurija Dalmatina kranjskim odbornikom, 10. januar 1572, Esslingen. Izvirnik: AS 2, Stan., arh., fasc. 54/2, sn. 1, fotografija NUK, Ms 22/57. Rajhman 1997, 53–58. 11 Dalmatin 1578. 58 RAZPRAVE, ŠTUDIJE izkažejo milost in naklonjenost, da bi si mogel kupiti obleko in povrniti svoje dolgove.«12 Ne Trubarjevo prizadevanje ne Savinčeva prošnja za nastavitev v domovini ali za podporo kranjskih deželnih stanov nista bila uspe- šna, zato je moral Savinec duhovniško službo s težavo opravljati na Nemškem, toda tudi topogledno mu je pomogel Trubar (Elze 1897, 514). Osemnajstega novembra 1579 je le nastopil kot pomožni pridigar (diakon) v Škocjanu pri Turjaku na Dolenjskem, za kar mu je bila s strani deželnih stanov odmerjena tudi letna plača – 45 goldinarjev. Ko je Škocjan leta 1585 postal Dalmatinova fara, je Savinec tam ostal, in sicer kot nadomestnik, prejemal pa je tretjino dohodkov fare. Tudi po Dalmatinovi smrti (1589) v hierarhiji de facto delujoče evangeličanske deželne cerkve ni napredoval, kajti škocjansko župnijo je dobil Bene- dikt Pyroter, Savinec pa je še naprej ostal vikar. Zato se je leta 1595 v slovenskem predgovoru k Hišni postili podpisal kot »Andrei Savinic, cerkovni služabnik«. Dokument, ki bi razodeval stopnjo Savinčeve formalne izobrazbe, ni znan, toda o njegovi jezikovni kompetenci poleg tekstne podobe Hišne postile zgovorno priča nekaj dejstev: 1. v vsakdanji dušnopastir - ski službi je dalj časa deloval na evangeličanski fari s pretežnim slovensko govorečim prebivalstvom, kjer je verjetno moral obvladati primeren nivo retorično umetelno izoblikovane slovenščine za rabo v cerkvenem go- vorništvu;13 2. bil je redaktor Dalmatinovega Pentatevha (1578); 3. bil je 12 Primož Trubar kranjskemu deželnemu glavarju, oskrbniku in odbornikom, 16. januar 1572, Derendingen. Izvirnik, tuja roka, razen podpisa (Primus Truber, m. s. subscripsit). AS 2, Stan., arh., I. registratura, šk. 92 (fasc. 54/3–1), fotografija NUK, Ms 1061, št. 31. Trubar 2015a, 313–315. 13 Glede na izpričano rabo novo najdenega memmingenskega izvoda se zdi, da Trubar- jeva Cerkovna ordninga (1564) recepcijsko (in morda normativno v smislu vpliva na notranjo organiziranost evangeličanske gmajne na Kranjskem) ni bila mrtvo besedilo niti po zaplembi s strani deželnega kneza, kajti konfiskacija očitno ni zadela celotne naklade. Zato bi na jezikovne kompetence pridiganja v deželnem jeziku, tj. v nemščini in slovenščini, kot pogoj za zasebno mesta predikanta utegnilo kazati poglavje Trubarjeve cerkveno normativne knjige Koku ty ludy, bodi mladi oli stari, kir h timu pridigarstvu so izvoleni oli kir se sami k nemu ponuieio, od tih pravih šcoffov, starih farmoštrov inu pridigariev se imaio izuprašati, exeminirati inu podvučiti, koku se v nih stanu inu pridigarstvu s teim vukom inu z lebnom deržati imaio (Trubar [1564] 2005, 368–374). 59 JONATAN VINKLER korektor Trubarjevega Tega celega Novega testamenta; in 4. bil je tisti član revizijske komisije za tisk Dalmatinove Biblije, ki je pripravil njen čistopis. Ugotovoljeno je bilo, da je bil Savinec tudi glavni redaktor Hišne postile (1595), kar je razvidno iz njene jezikovne podobe, pa tudi iz njegovega slovenskega predgovora, ki ga je datiral na »dan Primoža in Felicijana«, 9. junija 1595. S tem je, kot se zdi, izpostavil simboliko avtorstva, saj je bil 9. junij godovni dan Primoža Trubarja in obeh njegovih sinov – Primoža ml. in Felicijana, torej prevajalca in izdajatelja Hišne postile. Felicijan Tru- bar je v Tübingen odpotoval že marca 1595, vendar se je tiskanje Postile moralo začeti kasneje, verjetno jeseni, kajti Felicijanov nemški predgovor, ki je moral biti stavljen prav ob koncu priprave za tisk, je datiran »na dan sv. Simona in Jude«, torej 28. oktobra istega leta (Glavan 1995, 6). Post illa verba textus – žanr in njegove zgodovinske premene Reformirana postila se kot tekstni žanr ni pojavila ex nihilo v preme- nah časa in skozi razvoj zgolj reformirane cerkve na Nemškem. Perikope na posamezni navadni nedeljski ali praznični dan skozi celotno cerkveno leto so bile namreč v zahodni cerkvi s specifičnimi pridižnimi temami in narativi povezane vse od srednjega veka (prim. npr. Landmann 1900). V tem kontekstu je bil pridigarjev odklon od teme, ki je bila »standard- no« povezana z določeno perikopo, pogosto zanimivejši od običajnega obligatnega pridiganja na snov perikope. Koncept »pridižnega kroga«, ko so si teme glede na perikope po cerkvenem koledarju sledile od Kris- tusovega rojstva (pridige, s katerimi se na prvo adventno nedeljo začne cerkveno leto) preko velike noči, godov svetnikov in Marijinega vnebo- vzetja do novega božiča, tako ni bil iznajdba reformirane cerkve, zlasti ne reformirane cerkve v Nemčiji. Pred njenim nastankom je namreč obstajala bogata tradicija pridižnih in postilskih besedil, in to najprej v rimski cerkvi, od prvih desetletij 15. stoletja pa tudi znotraj reformirane husitske oz. utrakvistične cerkve v Češkem kraljestvu. Da bi pridigarji svoje govore lahko zasnovali na standardnih bibličnih tekstih, so bili oblikovani seznami in rokopisi (po 1439 tiskane knjige), ki so postali znani kot postile. Te so sledile cerkvenemu koledarju čez 60 RAZPRAVE, ŠTUDIJE celotno leto. Vsebovale so kratko razlago perikope, za branjem katere je morala biti pridiga izvedena, očrt snovi ali pa celotni pridižni zgled za rabo. Iz slednjega izvira tudi terminološko poimenovanje postilla: gre za sklop iz post illa verba textus oz. za temi besedami iz Svetega pisma je treba pridigati naslednje …, sam termin postila pa naj bi se v tem pomenu prvič pojavil v enem od del angleškega kronista Nicholasa Triveta (1257–1334). Postila se je kot tekstni žanr uveljavila v 13. stoletju in je pomenila najprej zaključeno prozno razlago biblične perikope iz cerkvenega ko- ledarja, kasneje, tudi v 16. stoletju in za njim, pa izraz označuje zbirko takšnih razlag. Uveljavitev postil kot zaključenih tekstov je bila v 13. stoletju tesno povezana tudi z ustanovitvijo novih pridigarskih redov – dominikancev in frančiškanov – in z rastočim poudarkom na pridigi kot delu liturgije nasploh. Za prvo in najbolj znano zgodnjo zbirko postilskih besedil je veljalo delo Postillae in sacram scripturam juxta quadruplicem sensum, littera- lem, allegoricum, anagogicum et moralem francoskega dominikanskega pridigarja in znanega bibličnega eksegeta svoje dobe kardinala Huga iz Saint-Chera (1200–1263), ki je bilo v 15. in 16. stoletju pogosto po- natiskovano. Podobno velik pomen so imele tudi Postillae perpetuae in Vetus et Novum Testamentum (5 delov, 1471–1472) frančiškana in profesorja teologije Nikolaja iz Lire (okoli 1270–1349). Francoski teolog je omenjeno delo utemeljil predvsem na filologiji in zgodnjih nastavkih biblične tekstne kritike – oboje je imel namreč za temelj ali alegorične ali anagoške ali mistične interpretacije Svetega pisma – ter se tako marsikje že pomikal čez meje eksegetične tradicije tedanje rimske cerkve. Luther je delo Nikolaja iz Lire cenil in ga v svoji Hišni postili tudi eksplicitno navajal, kar je razvidno tudi iz Trubarjeve prevodne predelave nemškega besedila (Trubar [1595] 2015b, 840). Nikolaj iz Lire pa je na Luthra vplival še z nekim spisom, in sicer z delom Pulcherrimae quaestiones Iudaicam perfidiam in catholicam fide improbantes, na podlagi katerega je nemški reformator v letih pred smrtjo spisal oster antisemitski traktat Von den Juden und ihren Lügen (1543).14 14 Izvirnik dostopen na Europeani, npr. http://www.mdz-nbn-resolving.de/urn/ resolver.pl?urn=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10992318-9 (digitalni izvod iz Bayerische StaatsBibliothek). 61 JONATAN VINKLER V njem je med drugim pozival, da je treba Nejude svariti pred Judi, sle- dnjim požgati šole in sinagoge – pogromi so bili v Luthrovi domovini, zlasti v Aškenazu, občasna, toda ponavljajoča se tradicija od srednjega veka na prej, ki je najokrutnejše razsežnosti dosegla pod hitlerjanskim režimom v »stoletju skrajnosti« –, da se Judom ne sme dovoliti hišnih poseseti med kristjani, da je treba rabinom prepovedati pridigati, da se morajo Judom odvzeti njihovi verski spisi in tako naprej. V kulturni zgodovini je že od 19. stoletja naprej znana sintagma t. i. »pridižne renesanse«, ki se pojavi na Nemškem v poznem srednjem veku, zlasti pa po napredku tiska od 1460. naprej. Njena posledica je bila bogata tiskana knjižna produkcija postil, zbirk pridig in perikop s sumaričnimi razlagami, in kar osemdeset odstotkov tovrstne književnosti je bilo že znatno pred dobo reformacije izdane v vernakularnem nemškem jeziku (Milway 2000, 113–142). Tako je bilo leta 1500 v obtoku že vsaj 50.000 izvodov postil nürnberškega dominikanskega pridigarja Johanna Herolta (Discipulus, umrl 1468) (Milway 2000, 131), kar pa ni bilo nič neobičaj- nega za tisti čas. Med leti 1480 in 1500 je bilo samo v Strassburgu izdanih več kot 100 različnih pridižnih zbirk, ki so bile natisnjene v nič manj kot 53.000 (!) izvodih (Frymire 2010, 13). – Približno v istem času je imela npr. velika knjižnica samostana Žiče nekaj več kot 2000 rokopisnih knjig (Santonino 1991, 87), Vatikanska knjižnica pa za časa papeža Siksta IV. (1471–1484) in humanista Bartolomea Platine (1421–1481),15 ki je sesta- vil tudi knjižnični katalog, ni imela več kot 3499 enot (Latinska, Grška in Notranja knjižnica) (Clark 1899). V prvi dejstveno in pravno uveljavljeni reformirani cerkvi, tj. v hu- sitski cerkvi ter kasneje v cerkvi čeških bratov v Češkem kraljestvu je bila kot vsebinski in žanrski vzornik sprejeta Postila, vyloženie svatých čtení nedělních (1413) M. Jana Husa, ki jo češka literarna veda šteje za tekstno artikulacijo vrhunca Husove pridižne dejavnosti v češkem jeziku. Vzoru M. Jana Husa je v letih husitske revolucije, tj. po prvi praški defe- nestraciji (1419) sledil M. Jakoubek ze Stříbra (Jacobellus, 1375–1429). Učeni teolog, »radikalec Božjega zakona« in »mož božanskega spomi- 15 Imenovanje Platine za bibliotekarja vatikanske knjižnice je likovno upodobljeno na znameniti freski Melozza da Forlija, ok. 1477. 62 RAZPRAVE, ŠTUDIJE na«, kot je slovel med sodobniki, je pisal sicer pretežno latinsko, toda v češko vernakularno književnost se je vpisal z (domnevnim) avtorstvom postile Epištoly nedělní, též výklad přes celý rok (1422–1428), predvsem pa je ostal v zgodovini reformirane cerkve trajno zapisan kot tisti, ki je v njeno liturgijo prvi uvedel distinktivno znamenje cerkvene reforme – kelih. Ob soglasju Husa in reformnega krila Karlove univerze v Pragi je namreč v Týnski cerkvi v Pragi, kjer je bil med 1415 in 1419 župnik, uveljavil obhajanje pod obema podobama (sub utraque specie). Za njim je tradicijo reformiranih postil v češkem jeziku nadaljeval M. Jan Rokycana (1397–1471), sicer učenec M. Jacobella, kasneje pa tudi voljeni praški nadškof. M. Rokycana je najprej zaslovel kot teolog, cerkveni diplomat in govornik na koncilu v Baselu (1431–1439), postilsko tradicijo v češkem jeziku pa je obogatil z delom Postila na neděli a svátky. Knjiga je vsebovala pridige iz cerkvenega leta 1456–1457, ki so jih zapisali Rokycanovi po- slušalci, tekstna podoba te postile pa predstavlja vrhunec tedanje retorske proze v češkem jeziku, in sicer tako zavoljo avtorjevega obvladovanja retorične spretnosti kot zaradi živopisnega, nazornega in vernakularne- mu idiomu prilagojenega jezika in sloga. V postili uči Rokycana svojega bralca med drugim tudi, da naj skladno s perikopo iz Apd 5,29 primat pred posvetno oblastjo daje Božji avtoriteti: Kdo so vsi ti, ki svoje pravice, svoje navade, svoje običaje stavijo pred vo- ljo in naredbo Božjo? […] Ja, pravijo, pravice papeške, deželne, kraljev- ske, knežje, škofovske, baronske, viteške, duhovniške, meniške, nunske, še celo malih plemičev in meščanov pa vse do kmetov – vsi ti se s svojimi pravicami rinejo pred Jezusa! Če bi na tebe kričal sam papež, kardinali, škofi, duhovniki, če bi bil ves svet proti tebi, se ne oziraj na nič drugega kot na Božjo voljo. (Vlček 1940, 206.) Za Rokycano je svoj prispevek k razvoju postilskega žanra v češki književnosti pridal tudi eden najizvirnejših avtorjev stoletja češke verske reformacije, Petr Chelčický (1390–1460). Možak je miselno in tekstno predstavljal mejo med učeno in ljudsko kulturo, kajti latinsko ni znal, ker se ni mogel izobraževati na univerzi, velika dela latinske učene kulture pa je tako spoznaval v prevodu ali preinterpretaciji magistrov, ki jih je poznal 63 JONATAN VINKLER oz. jih poslušal. Kljub temu se je izoblikoval v enega najpomembnejših čeških teologov in pisateljev 15. stoletja, njegovi spisi pa pomenijo enega teoloških temeljev kasnejše cerkve čeških bratov. Chelčickega Postila čili Kniha výkladuov spasitedlných na čtenie nedělnie celého roku je na- stajala od leta 1434 do 1441 (izdaja v tisku: 1522 in 1532) in sodi med najpomembnejša besedila češke reformacije. Označujejo jo doslednost pri poudarjanju primarne vloge Svetega pisma, ki naj usmerja življenje kristjana – slednje je kasnje definiralo tudi češkobratsko cerkev16 –, ter neposreden in jedrnat slog (Novák [1936–1939] 1995, 61–65). Povečana dinamika izdajanja postil, pridig in pridižnih priročnikov sovpada z razvojem pridigarskega urada v urbanem okolju na Nemškem. Okoli leta 1500 postane namreč plačano mesto pridigarja po mestih in trgih pravilo in ne več izjema, pridige pa so bile izvedene znotraj pridižne službe Božje (Predigtgottesdienst), ki je bila vključena v mašno obredje, ali pa so bile izvedene ob koncu le-te. Številna tozadevna pridigarska mesta so zasedali najboljši cerkveni govorniki svoje dobe, npr. Johann Geiler von Keisersberg (1445–1510), na istih mestih pa so se kalili tudi kasnejši reformatorji, med njimi zagotovo Urban Rieger (Urbanus Henricus Rhe- gius, 1489–1541) v Augsburgu, Johannes Oecolampadius (1482–1531) in nenazadnje tudi Ulrich Zwingli v Zürichu (1484–1531). Bogata pridižna dejavnost redno nameščenih pridigarjev pa sovpada tudi z ugotovitvijo tako cerkvenih kot posvetnih oblasti, da more biti priž- nica zelo učinkovit odmevnik, preko katerega je bilo mogoče večinoma nepismeni stanovski družbi posredovati informacije, vplivati na »javno mnenje«17 in uveljavljati vrednote sprejete družbene norme. Pridigarji so 16 Češki bratje so bili kot verska skupnost ves čas svojega obstoja, tj. do njihovega poslednjega škofa Jana Amosa Komenskega (1592–1670), znani po življenju preproste, a dosledne biblične morale. Le-to so jemali tako resno, da so se branili participirati v posameznih poklicih, ki so tedaj definirali predvsem urbano okolje. Tako niso sprejemali članstva v mestnih svetih, niso opravljali vojaških poklicev ali se dali kot vojaki najemati v najemniške vojske, niso bili izdelovalci mečev ali puškarji, pa tudi rablji ali biriči ne. 17 Topogledno so izrazit primer govori oz. pridige contra Turcas, kjer gre za govorjene in/ali izdane pridige, ki so kot posebna vrsta humanističnega novolatinskega in vernakularnega govorništva služile za ustvarjanje protiturškega »javnega mnenja«; glej Vinkler 2011, 60–61; prim tudi Holtz 2011. 64 RAZPRAVE, ŠTUDIJE sicer govorili o temeljnih besedilih krščanske vere, toda v ilustracijah oz. argumentaciji so pogosto navajali tudi primere iz različnih znanosti učene kulture, ki so bile za nepismeno ljudsko kulturo ponavadi nedostopne (Frymire 2010, 14–15). Tak primer je npr. tudi Luthrov popis parhelija v Hišni postili, ki je ohranjen tudi v Trubarjevem prevodu in mu je mesto namenjeno v nadaljevanju. Vloga pridigarjev kot oblikovalcev javne morale je bila tako splošna, da je postala pravcati kulturni inventar, »splošno mesto« svojega časa, sčasoma se je izoblikovalo celo posebno razmerje med postilatorji in njihovimi deželnimi knezi (Frymire 2010, 157–224), pridižna praksa pa je dobila občasno tudi literarno travestijo ali vsaj tekstno preobrnitev figure pridigarja v lastno (ne)moralno nasprotje. Ob robu italijanske renesančne literature z njenim vsem znanim »de- setdnevjem« Boccaccia, novelami Mattea Bandella, »razpravami o nraveh grešnih kurtizan« Pietra Aretina ali memoarji Benvenuta Cellinija se pridigar kot literarna oseba tudi v srednjeevropskih književnostih (npr. v nemški ali češki) zgodnjega novega veka pojavlja kot nabrit možak, kot vsega vajeni vetrnjak, ki si v »izvenslužbenem« času dneva in noči prav podjetno prizadeva prodreti ne le v srca ženstva, čigar časno in večno dušno dobro mu je zaupano, temveč tudi v njihovo – postelj. In tako literarna oseba pridigarja v prostem času uganja prav tisto, proti čemur sicer ex officio grmi z lece, pod naletom pa se znajdejo zlasti pridigarji humanisti, ki so delovali po nemških univerzitetnih mestih ter se tu in tam zapletali tudi v srdite intelektualne, predvsem teološke spore s kolegi v univerzitetnem občestvu. Kot pridigar takega tipa je bil literarno upodobljen npr. Georg Si- butus (1480–po 1528), ki naj bi bil učenec humanista Conrada Celtesa (1459–1508), sicer pa je bil poeta laureatus ter profesor retorike na uni- verzi v Kölnu ter nato literature v Wittenbergu. Kot se zdi, je dolžnosti pridigarskega urada v Wittenbergu oskrboval dobro, živel pa je za pridi- garja morda ne najbolj konvencionalno oz. pričakovano družabno živ- ljenje, kar je na posebno drastičen način vgravirano v eno od znamenitih »pisem mračnjakov«, s katerimi so nemški humanisti smešili predvsem poznosholastične teo loge na univerzi v Kölnu. O pridiganju »gospoda Jurija« in homatijah, povezanih z njim, je namreč brati naslednje: 65 JONATAN VINKLER Zadnjič je bil tu nekdo od reda pridigarjev, ta je bil dobro podkovan v teologiji in je bil spekulativna glava in je imel veliko pokroviteljev. Mož se imenuje gospod Jurij. Od kraja je živel v Halleju, potlej je prišel sem in je pridigal dobrega pol leta, tako da je v svojih pridigah nabadal vse ljudi na vile, tudi kneza in njegove vazale. Toda pri pijači je bil tovariški in je pil s kumpani polovične in cele. A vselej, kadar je prej ta večer pil z nami, je drugo jutro pridigal od nas, rekoč: »Tako posedevajo magistri [profesorji teologije] na ti univerzi po cele noči s svojimi pajdaši in pijejo in igrajo in delajo neumnosti. In namesto da bi one odgovarjali od takih reči, še sami začenjajo.« S tem me je spravil večkrat v nejevoljo in sem bil jezen na njega in sem premiš- ljeval, kako bi se mogel znesti nad njim. A nisem se mogel domisliti, kako bi naredil. Enkrat pa mi je eden povedal, kako hodi ta pridigar ponoči k eni ženski, da jo podse jemlje in spi pri njej. In jaz, ko sem to slišal, sem vzel en bart nekaj tovarišev, ki stanujejo v kolegiju, in smo šli okoli desete ure do tiste hiše in smo na silo vdrli. Tedaj je tisti menih hotel pobegniti, a ni imel časa, da bi bil pobral svojo obleko, in je nag skočil skozi okno. Jaz sem se tako smejal, da mi je pri ti priči voda ušla, in sem zaklical: »Gospod pridigar, vzemite vendar Vaše pontifikalije!« Odzunaj so ga tovariši po dreku povaljali in vrgli v vodo. Jaz pa sem jih pomiril in rekel, naj obdržijo stvar zase. Pa sem jim po- magal, da smo zapovrstjo nabrenkali tisto žensko. Vendar ne smete dru - gim povedati, zato ker so bratje pridigarji zdaj na Vaši strani [Ortwin Gra tius] zoper dohtarja [Johannesa] Reuchlina in branijo cerkev in katoliško vero zopet te posvetne poete.18 Praeceptor Luther – pridiga in postila Kajn je zaslišal vprašanje Vsevišnjega: »Kje je tvoj brat Abel?« (1 Mz 4,9). Luther je o tem zagonetnem trenutku, ko Vsevladar sprašuje po krivdi, menil: »Bog je govoril skozi Adama. […] Naš Gospod Bog ne govori kot ljudje, nima ust, ampak spregovori skozi ljudi.«19 Za Luthra 18 Pisma mračnjakov, 53–53; prim. Sovre 1954, 309. 19 Luther 1927, 688.2–4: »Deus hoc locutus est per Adam. […] Unser Herr Gott redet nicht wie die menschen, hat kein maul, sed loquitur per homines.« 66 RAZPRAVE, ŠTUDIJE je bil Adam prvi znani pridigar,20 pridiganje in poslušanje Božje besede pa nekaj močno sorodnega prejetju zakramenta. Luther je menil, da člo vek s prižnice sicer sliši človeški glas, toda tisti, ki v resnici govori, je Go spod: »Pridigarjeva usta in besede, ki jih slišim od njega, niso njegove; so besede in sporočila Svetega Duha, skozi katere On deluje v meni in me posvečuje.« (Navedeno po Frymire 2010, 27.) Poslušanje Besede je bilo za Luthra celo bolj pomembno od branja le-te, kajti slišati Božjo besedo je za učenega wittenberškega teologa pomenilo, da je Sveti Duh v trenutku poslušanja biblične eksegeze, pridige, stvarno in dejansko prisoten v tonu, ki ga poslušalec sliši, in tako deluje na pričujočega: »Satan se ne meni za skovikanje pisane Božje besede, pač pa beži proč ob govorjenju Pisma.« (N. m.) Navedena pasaža je analogna neki drugi, ki podobno poudarja ključni medij in edinstveno človekovo razsežnost – glas –, s katerim grešnik na le njemu lasten – človeški – način stopa v občestvo z Pantokratorjem preko pridige, toda tudi preko – glasbe. Luther je namreč menil: »Musica naj razveseljuje dušico; gobec od tega nima nobenega veselja. Če pridno poješ, sedi duša v životu, igra in neznansko dobro se ji godi.« (Friedenthal 1983, 45.) Takisto je najdeval v petju eno najmočnejših zdravil proti žalosti in skušnjavam Hudiča, s katerim se je lasal celo življenje: Satan da je duh pobitosti in melanholije, veselja ne more prenesti in je zato glasbi bolj tuj kot karkoli drugega. In zato ob petju, ki da je sinonim za bližanje Bogu, beži proč od dotičnega. S podobnim mentalnim postopom, preko sprecifičnega »antropo- loškega« razumevanja glasu, se je Luther v nemški reformirani cerkvi dokopal do teologije pridiganja:21 zanj so duhovni na prižnicah z glasom utelešali neposredno prisotnost Kristusovo in slednjemu hkrati omogo- čali, da se v dušah vernikov učinkovito bojuje z Zlim. Kljub tolikšnemu poudarku na pomembnosti mesta pridigarja, pridiganja in poslušanja le-tega pa ni bil Luther tisti, ki je sestavil sistematično delo o tem, kako 20 Enako stališče je imel tudi Primož Trubar, ki je v Eni dolgi predguvori zapisal: »Za Bugom ie Adam ta pervi pridigar tiga evangelia inu vere kersčanske bil.« (Trubar [1557, 1558] 2012, 38) 21 Temeljno delo s tega področja je Ebeling, Gerhard. 1991. Evangelische Evangelien- auslegung. Eine Untersuchung zu Luthers Hermeneutik. 3. izdaja. Tübingen. 67 JONATAN VINKLER pridigati (ars praedicandi), temveč je posel sistematičnega sumiranja temeljnih uvidov kot v drugih podobnih primerih prepustil topogledno znatno bolj primernemu Philippu Melanchthonu z njegovim akademiz- mom. Tako sta nastala dva pridigarsko-retorična priročnika, in sicer De officiis concionatoris (1529)22 in Elementa rhetorices (1532),23 ki sta bila v evangeličanski cerkvi 16. stoletja zelo odmevna. Toda ko je izšla Cerkvena postila (Kirchenpostille), jo je Luther štel za svojo najboljšo knjigo, predvsem pa je ta zbirka pridig postala del praktično obligatnega repertorija na knjižni polici protestantskega duš- nega pastirja. S to knjigo, ki je služila kot pridižni priročnik in zgled, je pridigar dobil stik z Luthrovo teologijo pridiganja, z načini strukturiranja cerkvenega govora na posamezno temo, predvsem pa je bil pridigar z njo opomnjen na dolžnosti, ki mu jih je nalagal urad dušnega pastirja (Frymire 2010, 28–29). Hišna postila (Hauspostille) Martina Luthra je bila v 16. stoletju med evangeličani v Srednji Evropi ena od knjig z najbolj izrazito pasivno in aktivno, tudi poustvarjalno recepcijo. Bila je namreč eden od obligatnih priročnikov pridigarjev in beril hišnih gospodarjev, pa tudi predloga za prevajanje, prirejanje in bolj ali manj izvirno pisanje znotraj postil skega žanra evangeličanske cerkve jezikovno nemškega vplivnega kroga. Po izidu leta 1544 v Leipzigu je do leta 1600 dokumentiranih nad 80 izdaj.24 Večina med njimi je ponovna izdaja tekstne podobe, kot jo je Hišni postili dal Veit Dietrich (1506–1549), ki ji je napisal tudi predgovor; v Luthrovih zbranih spisih je kot »zadnja roka« za objavo Hišne postile običajno vzeta zadnja Dietrichova izdaja za časa Luthrovega življenja. Toda obstaja tudi uredniška varianta, kot jo je pripravil Georg Rörer, ki pa doslej običajno ni bila integralni del izdaj spisov nemškega re- formatorja. 22 Digitalna kopija dostopna na: http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k83882q; prim. s Schnell 1968. 23 Digitalna kopija dostopna na: http://www.mdz-nbn-resolving.de/urn/resolver. pl?urn=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10184380-0. 24 Verzeichnissder im deutschen Sprachbereich erschinenen Drucke des XIV. Jahrhunderts, 1. Abt., Band 12, Stuttgart 1988, št. 4831–4913. Zadevni popis navaja 82 različnih izdaj v nemščini, ne omenja pa izdaje, ki jo hrani Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Prim. Glavan 1995, 3, 11. 68 RAZPRAVE, ŠTUDIJE Umestno vprašanje je, ali je mogoče vsaj približno določiti, katere izdaje Hišne postile v nemškem jeziku prihajajo v razvid kot morebitne predloge za Trubarjevo prevajanje. Ob uporabi lingvostilistične metode in primerjalni analizi tistih »zaznamovanih«25 delov Trubarjevega prevoda na eni ter nemških Hišnih postil na drugi, ki enoznačno razkrivajo sta- rost nemške predloge/predlog, iz katere/katerih je bilo črpano prevodno besedilo, je mogoče s primerno zadržanostjo zapisati spodnje. Primerno pasažo za analizo predstavlja Luthrova pridiga na drugo adventno nedeljo, ki temelji na perikopi iz Lk 21,25–36 (Trubar [1595] 2015b, 36–43). Ta govori o bibličnem prihodu Sina človekovega – sled- nje je bilo v 16. stoletju splošno razumljeno kot poslednja sodba in konec sveta – in se začenja z naslednjimi besedami: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje.«26 Luther nato svojo razlago gradi na zgodo- vinskih primerih iz judovske zgodovine, ki naj bi dokazovali, da so sli božanske intervencije med ljudmi vedno redki oz. nenavadni naravni pojavi. Poslušalcu/bralcu zastavi ključno vprašanje celotne pridige: »Le-tukai je uže tu vprašainje, aku se takova znameinja vsa pred sodnim dnem bodo zgodila.« In nadaljuje: Ali po takovim se nejma vprašati, zakai ta GOSPUD pravi: »Kadar se le-tu začne goditi, taku se ima na tu istu gledati.« Za tiga volo jest veru- jem, de se nekotera inu lahko ta vegša znameinja potler bodo zgodila, ravnu tedaj, kadar ta sodni dan zdai bode noter šel, zatu my imamo na 25 Gre za pasaže, katerih reference so znani, specifični, zlasti časovno in/ali krajevno natančno opredeljivi dogodki, do katerih avtor izvirnega besedila v »prvi roki« teksta vzpostavi izrecno časovno distanco, ki jo tudi jezikovno enoznačno signalizira (npr. pred enim letom), v mlajših edicijah pa se ta distanca do primarnega dogodka in njena tekstna artikulacija (ob posegu editorja) spreminjata. 26 Navedeno po Slovenskem standardnem prevodu, druga pregledana izdaja, Ljubljana: Društvo Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1997, http://www.biblija.net/ biblija.cgi?m=Lk+21&id0=1&pos=0&set=2&l=sl. 69 JONATAN VINKLER tem zadosti imeiti, de ta GOSPUD vučij, gdi se imajo takova znameinja gledati inu čakati, zlasti na nebi, sonci, luni inu zvezdah inu na teh člo- vekih inu na murju. Kadar se uže nekatera teh istih vidio, taku se imamo na takov prihod perpraviti inu niker čakati, dokler bi se ona vsa zgudila, zakai my bi sicer mogli pernagleni biti. (Trubar [1595] 2015b, 38.) V pridižni strukturi bodo tako popisi astronomskih fenomenov poleg zgodovinskih prikazov tvorili argumente okrepitve za tezo, da je konec stvarnosti pred vrati, in argumentacijsko omogočili pridigarjevo posle- dično spodbudo za delovanje, ki zaključuje retorično izrazito klasično izdelano pridigo: Verniki naj sodnega dne nikar ne čakajo z umazanimi srci, naj se torej kesajo, živijo po krščansko, ne po papežniško, dejanj moralne obnove pa naj ne prelagajo na poznejši čas, kajti »znamenja na nebu« se že dogajajo, torej je sodni dan dobesedno pred vrati. »Znamenja na nebu«, ki da napovedujejo konec sveta, Luther popiše takole: Na tem sonci inu luni se zgode dvuja znameinja, nerpervič, de ona svoj šain ali svitlobo zgube. Takovu, aku onu lih nej čudnu inu je po naturi (zakai onu se more iz kunšti gvišnu poprej vejditi, preden se onu zgody),[27] taku je tu vsaj enu znameinje, kakor tu Christus sam očitu izlaga v tem evangelistu s. Matevžu. Ampak raven le-tiga mogo na sonci 27 Luther je imel v mislih astronomsko predvidljivost sončevega in luninega mrka. V srednji Evropi, npr. na dunajski univerzi, je bila tedaj v veljavi Ptolomejeva teorija planetov (tj. sonce, planeti in zvezde krožijo okoli Zemlje), katero sta na podlagi opazovanj predelala Georg von Peuerbach (1423–1461) in njegov bavarski učenec, čudežni otrok Regiomontanus (Johannes Müller von Königsberg, 1436–1476). Skupaj sta leta 1457 opazovala lunin mrk, ki pa se je pojavil osem minut pred napovedjo po dotedaj najbolj točnih Alfonzovih tablicah iz 13. stoletja. Rezultat opazovanja je bila sestava nove tabele mrkov (Tabulae ecclipsium, 1459). Peuerbachovo in Regiomontanovo teorijo je kasneje v Krakovu poslušal Nikolaj Kopernik (1473–1543), na Dunaju pa Andrej Perlah (1490–1551). Slednji je ob izdatnem mecenstvu takratnega dunajskega škofa Jurija Slatkonje izdajal almanahe (efemeride) o astronomiji ter prepisoval dela predhodnikov (Perlahova dela so dostopna na Europeani). K astronomiji, ki je (tedaj) pomenila tudi zmožnost »preroškosti«, so se ob kriznih dogodkih zatekali tudi na tamkajšnjem dvoru Maksimilijana I. V dobi turških obleganj Dunaja (1531) je Perlah izdal latinski (kasneje še nemški) spis o vplivu sončevega in luninega mrka (nemška izdaja dostopna na: http://digital.slub-dresden.de/werkansicht/dlf/3040/1/) (Južnič 2007, 23). Javornik, Op. 97, v: Vinkler, Šetinc in Javornik 2015, 38. 70 RAZPRAVE, ŠTUDIJE tudi takova znameinja se zgo diti, katera se ne mogo poprej vejditi, temuč ona se naglu pergode inu semkai prido zuper vso kunšt ter pratik, kakor tu merkneinje h timu čassu, kadar je Christus na križi vissil. Zakai ta kunšt deržy v sebi, de tu merkneinje na son ci se more zgoditi v začetku te lunæ, kadar se ta mesec začne inu ta luna no va postane. Kadar se onu pag zgody v polni luni, kakor ta isti krat, ali na enim drugim dnevi v luni, taku tu istu nej po naturi. Zatu je takovu merkne nje enu sussebnu veliku čudu bilu. Aku my uže timu glih nejsmo vidili, taku se vsaj more onu cilu skoraj zgoditi inu my smo le-tu lejtu, ker je minilu, veliku druzih čudnih ričy vidili, kateru je vse nenavadnu inu čudnu, kakor de bi ena mavra okuli sonca imejla ijti, de se tu sonce dily inu veliku sonc bode videnu [poudaril J. V.] etc. (Trubar [1595] 2015b, 38.) Za tekstnokritično določitev verjetnih prevodnih virov Trubarjeve Hišne postile je bolj kot zgoraj komentirana pomembna pasaža v kurzivi: »le-tu lejtu, ker je minilu, veliku druzih čudnih ričy vidili, kateru je vse nenavadnu inu čudnu, kakor de bi ena mavra okuli sonca imejla ijti, de se tu sonce dily inu veliku sonc bode videnu«. Luther je namreč tako opisal optično-astronomski pojav parhelij (pasonce), pri katerem nastanejo svetle točke na nebu (mavrica), pogosto na svetlečem obroču okoli sonca. Upodobitev treh sonc je Luther morda lahko videl v Nürnberški kro- niki Hartmanna Schedela (1440–1514), izdani leta 1493. Prvi izčrpnejši opis parhelija (podoben Luthrovemu) je podal leta 1534 duhovni oče hutteritov Jakob Hutter, ki je fenomen opazoval v kraju Hustopeče na Moravskem leto poprej (1533). Hkrati omenjeni opis tudi razkriva, iz katere tedanje nemške izdaje Hišne postile je morda črpal Trubar. To sta verjetno bili bodisi augsburška izdaja iz leta 1545 bodisi nürn- berška iz leta 1549, morda ponatisi slednje iz let 1554, 1561 ali 1564, saj je v njej tedaj neznani parhelij opisan takole: »Und wir haben dise jar uber vil andere wunderliche dinge gesehen, welches alles ungewönlich unt seltzam ist. Als das ein Regenbog umb die Sonne gehen sol, das die Sonne sich gleich teylen und vil Sonnen gesehen werden.«28 »In v tem letu, ki je za nami, smo videli veliko čudnih reči, katere so vse neobičaj- ne in nenavadne. Kakor da bi mavrica okoli sonca šla, sonce se deli in 28 Luther 1545, V; Luther 1549, VI; Luther 1552a, V; Luther 1561, VI; Luther 1564, VI. 71 JONATAN VINKLER videlo se je veliko sonc.« V nürnberški izdaji leta 1544, ki jo je Luther še dočakal, je omenjena pasaža zapisana nekoliko drugače: »Und wir ha- ben dise zwentzig jar uber vil ander wunderlichs dings gesehen, welches alles ungewönlich und seltzam ist. Als das ein Regenbog umb die Sonne gehen sol, das die Son[n] sich gleich teylen und vile Sonnen gesehen werden.« (Luther 1544, IV–V.) »In v teh dvajsetih letih, ki so za nami, smo videli veliko čudnih reči, katere so vse neobičajne in nenavadne. Kakor da bi mavrica okoli sonca šla, sonce se deli in videlo se je veliko sonc.« Verjetno je šlo za napako v tisku, saj je malo verjetno, da je Trubar namenoma izpuščal besede »zwenzig oder dreyzig« oziroma njun zapis z rimskimi številkami. Poznejši ponatisi namreč sledijo izdaji iz leta 1544, bolje so opisani tudi astronomski fenomeni. Za primerjavo se velja ozreti v wittenberško izdajo postile iz leta 1552, kjer je izvirni Luthrov tekst (vsaj) v tej pasaži precej obogaten in pri razlagi astronomskih fenome- nih že specifičnejši: »Wie man denn in den nehern xx. oder xxx. jaren viel wunderlicher, seltzamer gesicht und zeichen hin und wider gesehen hat, als viel seltzamer Regenbogen und ander zeihen, Creuz, zwo oder drey Sonnen, Stern schiessen, Cometen auff ein ander folgend, fewrigen Himmel, blutrote Sonnen, etlicher zeit und tage an einander, one das, so noch teglich geschehen kan.« (Luther 1552b, 12.) »Kakor smo videli ve- liko čudežev v naslednjih dvajsetih ali tridesetih letih, tu in tam nenavad- nih pojavov in znakov, kot veliko nenavadnih mavric in drugih znakov, sledili so eden drugemu križ, dva ali tri sonca, utrinki, kometi, precej časa in dni zaporedoma ognjeno nebo, krvavordeče sonce, brez tistega, kar dnevno videvamo.« Pasaža v jenski izdaji 1559 se ujema z nürnberško leta 1544. Obsežnejša in zahtevnejša primerjalna tekstna kritika (ugotavljanje tiskarskih napak, katerih interpret Trubar ni nujno prenašal v slovensko prevodno besedilo) bi morda pripeljala do natančnejše genealoške tekstne določitve izdaj(e) postil(e), iz katere je črpal Trubar.29 Ob zapisanem pa še vedno ostaja odprto tehtno vprašanje semantične analize prve velike proze v slovenskem jeziku. Povprašati se velja o mo- rebitnih pomenskih specifikah Trubarjevega besedila vis-à-vis Luthrovi 29 Javornik, op. 99, v: Vinkler, Šetinc in Javornik 2015, 38–39. Zgornja analiza opisa parhelija in kritika virov je v celoti avtorsko delo Blaža Javornika. 72 RAZPRAVE, ŠTUDIJE predlogi. Enako smiselna je intelektualna zastavica zastran »družbe- nega nauka«, kot se razkriva v Hišni postili – slednje ob analizi drugih Trubarjevih tekstov odgovarja na vprašanje, ali je bil Trubar naklonjen prekuciji obstoječega družbenega reda ali ne –, toda vse to more najti svojo obravnavo v drugem besedilu. VIRI IN LITERATURA Adam, Lucijan. 2012. Življenje in delo Jurija Dalmatina ter mesto njegovih del v slovenski književnosti 16. stoletja, doktorska disertacija. Koper: Fakulteta za humanistične študije, Univerza na Primorskem. https://share.upr.si/fhs/PUBLIC/doktorske/Adam- -Lucijan.pdf. Andreæ, Jacob. 1586. Christliche Leichpredig Bey der Begräbnus des Ehrwürdigen vnd Hochgelehrten Herrn/ Primus Trubern im Hochlöblichen Hertzogthumb Crain bestellten Predigers geweßnen Pfarrers zu Derendingen bey Tübingen. Gehalten den 29. Junij im Jar 1586. Durch Iacobum Andreae D. Probst zu Tübingen. Tübingen. http://resolver. staatsbibliothek-berlin.de/SBB0001537800000000. Cankar, Ivan. 1897. »Naša lirika«. Slovenski narod 30, št. 68 (26. 03. 1897), http://www. dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6HSZO6AL/?. Cankar, Izidor. 1948. Pisma Ivana Cankarja. I. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Dalmatin, Jurij. 1578. Biblie, tu ie vsiga Svetiga pisma pervi deil, v katerim so te pet Moses- sove buqve. Ljubljana. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VXED39QC. Ebeling, Gerhard. 1991. Evangelische Evangelienauslegung. Eine Untersuchung zu Luthers Hermeneutik. 3. izdaja. Tübingen: Mohr Siebeck. Elze, Theodor. 1863. Die Superintendenten der evangelischen Kirche in Krain. Wien. https:// archive.org/details/diesuperintende00elzegoog ———. 1897. Primus Trubers Briefe. Tübingen: Litterarischer Verein in Stuttgart. https:// archive.org/details/primustrubersbr01trubgoog. Friedenthal, Richard. 1983. Luther: njegovo življenje in čas. I. Murska Sobota: Pomurska založba. Frymire, John M. 2010. The Primacy of the Postils. Leiden, Boston: Brill. Glavan, Mihael. 1995. Trubarjeva hišna postila 1595. Ob 400. obletnici izida zadnje slovenske protestantske knjige. V Luther, Martin. Hishna postilla D. Martina Luthe- ria, zhes te nedelske inu teh imenitishih prasnikou Evangelie, skusi cejlu lejtu, s’vsem flissom tolmazhena, skusi Primosha Truberia Krainza rainziga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 73 JONATAN VINKLER Grdina, Igor. 1999. Od brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: Založba Ob- zorja. ———. 2003. »Ali si videl Funtkovo »Smrt«? Grozno!«. V Slovenska kronika XIX. stoletja, III, ur. Janez Cvirn et al., 270–271. Ljubljana: Nova revija ———. 2006. »Reformationsströme im slowenischen Raum im 16. Jahrhundert«. V Ma- tthäus-Evangelium (1555). Paulus, Römerbrief (1560). Paulus-Briefe (1561, 1567). Psalter (1566). Neues Testament (1581-1582). Pentateuch (1578). Proverbia (1580) (Biblia Slavica, Ser. 4, Südslavische Bibeln, Bd. 3), ur. Jože Krašovec, Majda Merše, Hans Rothe, 9–21 (bd. 3,2: Kommentare). Paderborn [etc.]: Ferdinand Schöningh. Holtz, Sabine. 2011. »Predigt: Religiöser Transfer über Postillen«. Europäische Geschichte Online. Mainz: Institut für Europäische Geschichte. http://ieg-ego.eu/de/threads/ europaeische-medien/medien-des-religioesen-transfers/sabine-holtz-predigt#In- sertNoteID_11. Juričič, Jurij. (1578) 1966. Predgovor k Postili 1578. V Rupel, Mirko. Slovenski protestantski pisci. Druga izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Južnič, Stanislav. 2007. Astronomija na Slovenskem in slovenski astronomi na tujem (12.–21. stoletje). Radovljica: Didakta. Krelj, Sebastijan. (1567) 1966. Postila slovenska 1567, Predgovor. V Rupel, Mirko. Sloven- ski protestantski pisci. Druga izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Landmann, Florenz. 1900. Das Predigtwesen in Westfalen in der letzten Zeit des Mittelalters. Ein Beitrage zur Kirchen- und Kulturgeschichte. Münster i. W., Aschendorff. Luther, Martin. 1544. Haußpostil D. Martin Luther. Nürnberg. ———. 1545. Haußpostil D. Martin Luthers uber die Sontags und der fürnembsten Fest Euangelia durch das gantze Jar. Augsburg. ———. 1549. Haußpostil D. Martin Luthers uber die Sontags und der fürnembsten Fest Euangelia durch das gantze Jar. Nürnberg. ———. 1552a. Haußpostil D. Martin Luthers uber die Sontags und der fürnembsten Fest Euangelia durch das gantze Jar. Nürnberg. ———. 1552b. Martin Luthers Hauspostille. Wittemberg. ———. 1561. Haußpostil D. Martin Luthers uber die Sontags und der fürnembsten Fest Euangelia durch das gantze Jar. Nürnberg. ———. 1564. Haußpostil D. Martin Luthers uber die Sontags und der fürnembsten Fest Euangelia durch das gantze Jar. Nürnberg. ———. 1927. Bibel- und Bucheinzeichnungen; Nachträge zu Schriften, Predigten und Tischreden. V D. Martin Luthers Werke. 48. Weimar: Hermann Böhlaus Nachfolger. http://archive.org/stream/werkekritischeg48luthuoft#page/n3/mode/2up. 74 RAZPRAVE, ŠTUDIJE ———. 1995. Hishna postilla D. Martina Lutheria, zhes te nedelske inu teh imenitishih prasnikou Evangelie, skusi cejlu lejtu, s’vsem flissom tolmazhena, skusi Primosha Tru- beria Krainza rainziga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Mandelc, Janž. (1578) 1966. Posvetilo v Postili 1578. V Rupel, Mirko. Slovenski prote- stantski pisci. Druga izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Merše, Majda. 2015. »Kreljeva Postilla slovenska (1567) v odnosu do Spangenbergove prevodne predloge«. Stati inu obstati XI, št. 21–22: 74–97. Milway, Michael. 2000. Forgotten Best-Sellers from the Dawn od the Reformation. V Bast, Robert J., in Andrew C. Gow. Continuity and Change: The Harvest of Late Medieval and Reformation History, 113–142. Leiden, Boston: Brill. Novák, Arne. (1936–1939) 1995. Přehledné dějiny literatury české. IV., predelana in raz- širjena izdaja. Brno: Atlantis. Prijatelj, Ivan. 1956. Slovenska kulturopolitična in slovstvena zgodovina. II. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Rajhman, Jože. 1997. Pisma slovenskih protestantov. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Rupel, Mirko. 1955. »Povabilo in odpoved Gašperju Melissandru«. Slavistična revija 8, št. 3–4: 209–224. ———. 1962. Primož Trubar – življenje in delo. Ljubljana: Mladinska knjiga. ———. 1966. Slovenski protestantski pisci. Druga izdaja. Ljubljana: Državna založba Slo- venije. ———. 2013. »Savinec, Andrej (okoli 1550–po 1595)«. V Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi537996/#slovenski-bio- grafski-leksikon. Santonino, Paolo. 1991. Popotni dnevniki 1485–1487. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mo- horjeva družba. Schnell, Uwe. 1968. Die homiletische Theorie Philipp Melanchthons. Berlin, Hamburg: Lutherisches Verlagshaus. Sovre, Anton. 1954. Opombe. V Pisma mračnjakov. Prev. Anton Sovre. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Trost, Matija. 1588. Ena leipa inu pridna prediga per pogrebi tiga vrejdniga inu vissoku vučeniga gospud Primoža Trubarja. Tubingæ. Trubar, Primož. (1564) 2005. Cerkovna ordninga 1564. V Zbrana dela Primoža Trubarja. 3. Ur. Jonatan Vinkler. Ljubljana: Rokus. ———. (1557, 1558) 2012. Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor 1557, En regišter, ena kratka postila 1558. V Zbrana dela Primoža Trubarja. 8. Ur. Jonatan Vinkler. Ljubljana: Pedagoški inštitut. http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=125. 75 JONATAN VINKLER ———. 2015a. Pisma. V Zbrana dela Primoža Trubarja. 10. Ur. Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko. Ljubljana: Pedagoški inštitut. http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage. aspx?id=157. ———. (1595) 2015b. Hišna postila (1595). V Zbrana dela Primoža Trubarja. 9. Ur. Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik. Ljubljana: Pedagoški inštitut. http://www.pei. si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=158. Vidmar, Luka. 2015. »Zbiralec protestantskih knjig Janez Krstnik Prešeren, ljubljanski stolni prošt«. Stati inu obstati XI, št. 21–22: 98–106. Vinkler, Jonatan. 2011. Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje. Ljubljana: Pedagoški inštitut. http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=79. Vinkler, Jonatan, Maja Šetinc in Blaž Javornik. 2015. Opombe. V Zbrana dela Primoža Trubarja. 9. Ur. Jonatan Vinkler, Maja Šetinc in Blaž Javornik. Ljubljana: Pedagoški inštitut. http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=158. Vlček, Jaroslav. 1940. Dějiny české literatury. I. Praha: L. Mazáč. Willis Clark, John. 1899. On the Vatican Library of Sixtus IV. https://en.wikisource.org/ wiki/On_the_Vatican_Library_of_Sixtus_IV. 1818. Regierungsgeschichte der Herzog Christoph zu Würtemberg. Tübingen. https://books. google.si/books?id=vhxSAAAAcAAJ&hl=sl&pg=PR1#v=onepage&q&f=false. 1954. Pisma mračnjakov. Prev. Anton Sovre. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 1988. Verzeichniss der im deutschen Sprachbereich erschinenen Drucke des XIV. Jahrhun- derts.1. Abt., Band 12. Stuttgart: Anton Hiersemann.