420
France Štele
CIRIL ZLOBEC, MOJ BRAT SVETNIK
Če pesnik, ki ima za sabo nekaj pesniških zbirk, napiše roman, je skoraj nujno, da se njegova izpovedovalna nuja nadaljuje tudi v romanu, da je torej prozni tekst samo druga možna oblika v procesu pesniškega spoznavanja in izpovedovanja. Ciril Zlobec se je z romanom Moj brat svetnik drugič lotil proze in je seveda tudi to pot ostal pri lirskoizpovedovalni maniri, ki jo je razločno čutiti skozi ves roman. Še več: posamezna poglavja uvaja s pesmimi iz prejšnjih zbirk, kot bi namenoma hotel poudariti kontinuiteto in povezavo z dosedanjim pesniškim opusom.
Roman Moj brat svetnik je dokaj preprosto zastavljen. Pesnikov brat, kar-tuzijanec, po dolgih letih življenja v samostanu obišče ožje sorodnike v Ljubljani, da bi se za vedno poslovil od njih. Brat Frančišek je namreč hudo bolan in naslednje operacije ne bo več prestal. Na koncu res umre v milanski
Ciril Zlobec, Moj brat svetnik, izdala založba Lipa v Kopru, opremil Zvest Apollonio.
Ciril Zlobec, Moj brat svetnik
bolnišnici. A ta preprosta fabula še daleč ni sama sebi namen, ampak je le posoda, v kateri potem pesnik razrešuje temeljna vprašanja svojega osebnega sveta, ki pa so po drugi plati toliko človeško značilna, da na splošno zadevajo smisel in nesmisel človekovega bivanja. Roman je sestavljen iz več spoznavnih plasti, ki segajo od našega vsakdanjega, skoraj banalnega družinskega življenja in od sodobnih civilizacijskih navad do subtilnega čutenja in razmišljanja, vendar se vse te plasti toliko organsko prepletajo, da je roman navzlic temu zaokrožena, kompaktna celota. V sistemu teh plasti dokaj na površju ostajajo svetovnonazorske konfrontacije, kakor se pojavljajo v razgovorih med avtorjem in bratom, menihom; a tudi te konfrontacije niso same sebi namen, pač pa so povezane z intimnim, komaj zavestnim odnosom med bratoma in tako v tej situaciji dobivajo posebno barvo. Naslednja plast, ki je že bolj prvinska in izvira iz globljih osnov avtorjevega čutenja, je njegova nostalgija po mladosti in domačiji. Ta
nostalgija je sicer v romanu na videz postranski izpovedni element in se kaže zlasti v menihovi osebni bolečini, kljub temu pa je iz romana razločno čutiti, da je prav tako ali celo v prvi vrsti pisateljev osebni problem. Zadnja in najbolj elementarna plast, ki je po vsej priliki Zlobca tudi spodbudila k pisanju tega romana, pa je vprašanje smrti. Vse razmišljanje v romanu se namreč suče okrog tega zadnjega človeškega doživetja; ponekod je vprašanje smrti navzoče le nekje ob strani, navzoče pravzaprav le v menihovi osebi, drugod spet direktno sili na dan, dokler se na koncu romana ne sprevrže v tisto veliko čudo človekovega obstoja, ki nazadnje utegne razrešiti vso težo v naših medsebojnih odnosih.
Ta zadnja, temeljna plast Zlobčevega spoznanja je izpovedna z dokaj ostrim občutkom za problem in se spet tesno povezuje z bratovo usodo. Bratovska ljubezen, ki se je prej zadrževala na ravnini konvencionalnih sorodniških vezi in je spričo vsakdanjih razlik v načinu življenja in v miselnosti celo bledela, se povsem uresniči šele ob smrti, ko odpadejo vsi naši razumski predsodki. Toda od brata Frančiška se ta smrt spet vrača k avtorju in bolj kot pri katerikoli spoznavni plasti romana je tu očitno in tudi naravnost povedano, kako pri vsem tem gre za pisateljev osebno-izpovedni namen. A navsezadnje ne gre samo za pisatelja samega, ki je glavni akter v romanu in torej glavna tarča neizbežne usodnosti, pač pa v končnem smislu za vsako človeško bitje, ki se pred to usodnostjo brani in je ne mara priznavati. Toda brat kot navzoče poosebljenje smrti neusmiljeno podira vse obrambne okope in svoje ožje sorodnike direktno sooča s to neizbežno usodnostjo. To je tisto, kar je avtorja tako močno vznemirilo. »Prišel je med nas kot prebrisan osva-javec: nič ni hotel, ni bil vsiljiv, tudi pričakoval ni ničesar, samo svojo smrt je poudarjal, postavljal jo je nasproti
421
422
Jože Šifrer
našega življenja kot nekaj neizbežnega, resničnejšega, trdnejšega. In ker je bil že čisto poosebljenje smrti, mi pa smo hoteli in, kot protiigravci, tudi morali biti življenje, je bil on trdnost, mi pa nekaj izmikajočega se, neoprijemljivega, ki je nam samim uhajal skoz prste.« Roman je torej zgoščena izpoved o zgoščenih stvareh našega življenja. Epski elementi ostajajo v ozadju in osebe rabijo avtorju predvsem le za variacije njegovih osebnih razmišljanj in dilem. A četudi individualne oznake niso toliko pomembne, ker je ves tekst uglašen na čutenje in razmišljanje, je vendarle treba opozoriti na nekaj osebnosti, s katerimi je avtor inkarniral svoje izpovedno hotenje. Poleg brata Frančiška je v romanu nekoliko močneje postavljeno še drugo sorodstvo, a predstavljeno brez posebnih individualnih potez, bolj kot neka amorfna skupina, ki naj bi rabila le za kulise-rijo glavnega prizorišča ali kvečjemu za označevanje meščanskega miljeja. Nasprotno pa je nekdanji pisateljev so-vaščan in sedanji kmet Sivec narisan z živimi barvami, naravno in pristno. Podoba je, ko da bi ga pisatelj namenoma hotel prikazati kot nenarejeno modrost in kot nostalgični spomin na zdravo mladost v kmečkem okolju nasproti bolestni civilizaciji našega časa. Sivec je tudi antipod intelektualnemu razmišljanju o smrti, antipod zategadelj, ker življenje jemlje kot čisto naraven proces in smrt kot naraven, samoumeven konec tega procesa. V tem in še v drugih pogledih pa se Sivec na drugi strani razlikuje tudi od meniha, ki je drugače od Sivca ves zaverovan v onstranstvo. Tako dobimo na enem bregu intelektualno in čustveno težo modernega, civiliziranega človeka, na drugem bregu, kjer stoji Sivec sam, zdrav, naravno moder, prvinski in trden v sebi, pa življenje kot tako z vso samoumevno resničnostjo, ki je lahko tudi boleča in pogubna, a vendarle še ostaja
resničnost, s katero se je končno treba sprijazniti.
Vsa ta spoznanja in razmerja so eksplicirana z dovolj dostopnim pisateljskim izrazjem. Zlobec se sicer na nekaterih mestih spogleduje z novimi oblikovnimi možnostmi, vendar ne eksperimentira z njimi in noče biti namenoma nejasen. Pravzaprav je s tem romanom odkril dokaj posrečeno formulo netradicionalnega pisanja: pisateljev notranji svet se namreč organizirano izliva navzven in je tako še vedno komunikativno predstavljen.
Na splošno je Zlobcev roman Moj brat svetnik skrbno izdelan tekst, ki tudi učinkuje in bralca ogreva. Jasno pa je tudi, da si je pisatelj s tem, ko je roman napisal v prvi osebi, izbral pes-niško-izpovedno in tako rekoč lažjo kompozicijsko pot. A navzlic temu je dosegel svoj umetniški namen, zlasti če upoštevamo spodnje doživljajske plasti v romanu: nostalgijo, ljubezen in smrt.
Jože Šifrer