Iietno poročilo
Uršulinskih dekliških šol
V
Ljubljani.
Izdalo šolsko ravnateljstvo na koncu šolskega leta
1898/99.
Jahresbericht
der
Uršul inen- Mädchen -Schulen
in
Laibach.
Veröffentlicht von der Schuldirection am Schlosse des Schuljahres
1898/99.
Založile Uršulinske dekliške šole. — Verlag der Ursulinen - Mädchen - Schulen.
Tisk R. Miličeve tiskarne v Ljubljani.
j. ■■■■■■■	.	.	■	■	,	    um........
■' " ' , .
■
.
'
'
Iietno poročilo
Uršulinskih dekliških šol
V
L j ubij a ni.
Izdalo šolsko ravnateljstvo na koncu šolskega leta
1898/99.
Jahresbericht
der
✓
Ursulinen-Mädchen-Schulen
in
Laibach.
Veröffentlicht von der Schuldirection am Schlüsse des Schuljahres
1898/99.
 *o|j§c#-----
Založile Uršnlinske dekliške šole. - Verlag der Minen-Mädchen-Schulen.
Tisk K. Miličeve tiskarne.
Obseg: — Inhalt:
Cesarica Elizabeta f.
Praznovanje zlatega jubileja Njega Veličanstva cesarja Franca Jožefa Vrla gospodinja. Spisala ravnateljica M. L.
Šolska poročila.
A. Vnanja ljudska in meščanska šola.
B. Innere Volks- und Bürgerschule.
Naznanila o začetku novega šolskega leta 1898/1900.
Mittheilungen den Beginn des neuen Schuljahres 1890/11)00 betreffend.
ne io. kimavca i8g8. je pretresla vesoljni svet grozna novica, da je Njeno c. in kr. Veličanstvo presvetla cesarica Elizabeta, ona visoka gospa, ki nobenemu človeku na svetu ni storila nič žalega, ki je pa v svojem plemenitem mišljenju in delovanju osrečevala milijone človeških src, padla v Ženevi v Švici, kjer je bivala zavoljo svojega slabotnega zdravja, padla kot nedolžna žrtev peklenskega fanatizma.
Ob tej grozoviti novici je zastalo srce v prsih vsakemu poštenemu človeku.
Vsa Avstrija, ki se je ravno s posebnim veseljem in patriotičnim tekmovanjem pripravljala, da bi dostojno proslavila petdesetletnico slavnega vladanja svojega ljubljenega Vladarja, se je zavila v žalno obleko ter je v gorečih molitvah prosila Boga, naj podeli milosti Njegovemu Veličanstvu, da bi mogel preboleti ta strahoviti
/
udarec.
Šolska mladina našega zavoda je imela dne ig. kimavca 1898. cerkveno opravilo za pokojno preblago cesarico ter je tudi Njenega Veličanstva god dne ig. listo-pada praznovala s sv. mašo.
R. I. P.
Praznovanje zlatega jubileja
Njega Veličanstva cesarja Franca Jožefa I.
veliko radostjo so pričakovali vsi avstrijski narodi dnč 2. decembra 1. 1898. Ta dan je preteklo 50 let od pomenljivega dogodka, ki je prinesel toliko blagoslova avstrijskemu cesarstvu. Pred 50 leti 2. decembra je zasedel cesar Franc Jožef I. častiti habsburški prestol. Dolgo so že hrepeneli po tem dnevu vsi zvesti Avstrijci, da proslavi prav veličastno ljubljenega vladarja. Pa grozen dogodek je hipoma zagrenil vse njih veselje. Roka brezbožnega morilca je 10. septembra 1898. končala dragoceno življenje ljubljeni cesarici Elizabeti. Čuti kipečega veselja in izvenredne radosti so morali umolkniti, a toliko krepkejše se je izraževala udanost in ljubezen v gorečih molitvah za blagor Njega Veličanstva in v dobrih delih krščanskega usmiljenja.
Visoko c. kr. naučno ministerstvo je 31. oktobra 1898, št. 1469 ukazalo po vseh šolah širnega avstrijskega cesarstva posebno jubilejno cerkveno in šolsko slavnost. V globoki udanosti in iskreni ljubezni do Nj. Veličanstva je učiteljstvo uršulinskih šol priredilo slavnost primerno vele-pomenljivemu dnevu in natančno v smislu omenjene visoke odredbe.
Cerkvena slavnost se je prav slovesno izvršila v uršulinski cerkvi. Darovala se je 2. decembra ob osmi uri slovesna zahvalna sv. maša. Učenke so se že poprej v šoli opozorile, naj pri tej božji službi posebno goreče zahvaljujejo Boga, ki je naši državi petdeset let ohranil predobrega cesarja, in naj prosijo za blagor Nj. Veličanstva. Mogočno donenje orgelj in ubrano petje je spremljalo prošnje nad 1000 učenk: Vsemogočni Bog ohrani vzvišenega vladarja dolgo — dolgo! Iz dna hvaležnih src učiteljic in učenk se je po sv. maši glasila zahvalna pesem, s katero smo Bogu dajali hvalo, da nam je naklonil tako dobrega vladarja in ga nam ohranil izredno dolgo vrsto let na slavnem prestolu habsburškem.
Prisrčna šolska slavnost se je priredila za učenke od I.J—IV. razreda notranje in vnanje ljudske šole v dotičnih šolskih sobah. Podoba Nj. Veličanstva se je v vseh razredih prav okusno okrasila in sobe se primerno
ozaljšale. Razredne učiteljice so v skrbno sestavljenih govorih, primernih razumu otrok in njih dovzetnim srcem, opisale pomen dneva in vladarstva presvetlega cesarja. Navdušeno so povsod zapele učenke prvo kitico cesarske pesmi. Kot trajen spominek na jubilejno slavnost so prejele učenke I. razreda podobice Nj. Veličanstva, učenke II. razreda Tomo Zupanovo jubilejno knjižico: »Naš cesar Fran Josip I.«, učenke III. in IV. razreda pa J. Dimnikov: »Zlati jubilej preljubega cesarja Franca Jožefa I.«, učenke nemške narodnosti pa nemške jubilejne knjižice. — Učenke notranje meščanske šole in V. razreda ljudske šole so imele v krasno dekorirani dvorani tretjega meščanskega razreda pred umetno ozaljšano soho Nj. Veličanstva šolsko slavnost.	Slavnostni govor jim	je govoril vč. gosp.	spiritual V. Eržen. —
Učenkam	vnanje meščanske	šole in onim	obeh	petih razredov ljudske
šole se je priredila v bogato, spominskemu dnevu primerno ozaljšani dvorani drugega meščanskega razreda pred soho Nj. Veličanstva primerna šolska slavnost. Č. g. katehet je govoril nastopni slavnostni govor:
Bilo je 2. decembra 1. 1848. Glavno mesto moravske je obdajala temna noč. Mirno so počivali prebivalci staroslavnega Olomuca; nihče ni pričakoval enega naj večjih svetovnih dogodkov, ki se je imel izvršiti v nekaterih urah. Tuintam se sedaj prične živahno gibanje; ob drugi uri črez polnoč dobi vojaška posadka povelje, pripraviti se za parado. Komaj jame zjutraj solnce prve žarke pošiljati na starodavno mesto, pozvani so vsi člani cesarske hiše in najvišji dostojanstveniki v knezoškofijsko palačo. V tej palači je tedaj stoloval cesarski dvor. Zber6 se nadvojvode in nadvojvodinje, generali in ministri. Začudeni se poprašujejo: »Kaj pomeni to? Čemu so nas pozvali sem ?« Ob osmih se odpro vrata, in člani cesarske rodbine in najvišji dostojanstveniki stopijo v prestolno dvorano. Nestrpno čakajo, kaj sc ima zgoditi. Kmalu se odpro vrata iz cesarske sobane. Resno vstopi cesar Ferdinand in cesarica Marija Ana, potem cesarjev brat nadvojvoda Franc Karol in nadvojvodinja Zofija in slednjič osemnajstletni nadvojvoda I*rane Jožef. Cesarjev prestol ostane prazen; cesar pa zasede pri prestolnih stopnicah pripravljen stol. Iz žepa potegne list ter prečita kratko ali neizmerno važno izjavo: »Tehtni razlogi so Nas dovedli do nepreklicnega sklepa, odložiti cesarsko krono, in sicer v prid Našemu dragemu nečaku, presvetlemu gospodu nadvojvodi Francu Jožefu, ker je Naš ljubljeni gospod brat, presvetli nadvojvoda Franc Karol, izjavil, da se odreče pravice do nasledstva.« Vsi navzoči ostrme. Mladi cesar je pač čutil,	kako	neizmerno važen je ta
dan zanj	in za celo Avstrijo.	Ta zavest ga	tako	prevzame, da poklekne
pred preblagega strica Ferdinanda in ponižno prosi blagoslova. Visoke gospe glasno zaihte ob tem prizoru. Mladi cesar gre potem k svojim sta-rišem, k nadvojvodi Francu Karolu in nadvojvodinji Zofiji, poklekne pred nju in zopet prosi blagoslova. Franc Jožef je bil cesar avstrijski. Vsa visoka gospoda se mu pokloni. Ob deveti uri gre na čelu sijajnega spremstva k
zbranemu vojaštvu. Prvikrat so tedaj zadoneli tisočeri pozdravi: »Slava Francu Jožefu I„ cesarju avstrijskemu!«
To je bilo 2. decembra 1. 1848. Takratni osemnajstletni cesar je današnji slavljenec. Ubrano zvonenje iz zvonikov vseh avstrijskih cerkva je včeraj oznanovalo narodom širne Avstrije, da praznujemo danes petdesetletnico Njega Veličanstva. V božjih hramih se je danes zahvaljevalo ljudstvo v gorečih molitvah Gospodu nebes in zemlje, da je On vsemogočni varoval in čuval petdeset let lepi Avstriji viteškega cesarja Franca Jožefa I. Goreče so prošnje dobrih otrok za srečo svojih starišev, goreče so bile molitve zvestih prebivalcev širne Avstrije za predobrotnega vladarja cesarja Franca Jožefa I., ki po očetovsko skrbi za vse svoje podložnike.
Cim 'več dobrot pa je dobil otrok od svojega očeta, tem bolj mu je hvaležen, tem bolj mu je udan, tem bolj ga ljubi. In — ali naj se ne topi hvaležnosti srce nam Slovencem danes, ko obhajamo spominski dan petdesetletnega vladanja cesarja iz slavnega rodu Habsburžanov, katerim se imamo toliko zahvaliti ? — Ali naj se ne topi srce hvaležnosti in naj ne pošilja vročih molitev k večnemu Bogu, ko obhajamo petdesetletnico slavnega vladanja našega presvetlega cesarja Franca Jožefa I. ?
Naj vam v spomin pokličem samo eno ali drugo dobroto, ki smo jo prejeli od slavnih vladarjev Habsburške rodovine!
Šeststo let je preteklo 1. 1883., ko nas je božja Previdnost združila z veličastno habsburško Avstrijo. Nad šeststo let je Kranjska pod orlom avstrijskim. Habsburžani so branili našo rodno zemljo proti sovražnikom krščanskega imena, proti grozovitemu Turku. Vladarji habsburškega rodu so nam s sveto gorečnostjo ohranili sv. katoliško vero ob tistem žalostnem času, ko se je Lutrova zmota širila tudi po naših deželah. Friderik III. je 1. 1461. ustanovil ljubljansko škofijo, Habsburžani so nam zidali cerkve, ustanavljali župnije in šole. Tudi to samostansko šolo, kjer danes praznujemo tako lep domoljuben praznik, tudi to šolo je dovolil odpreti Habsburžan — cesar Leopold I. Cesarica Eleonora sama je prosila, da so smele že tedaj sloveče učiteljice
—	redovnice uršulinke — precej po svojem dohodu v Ljubljano otvoriti javno šolo.
Habsburžanom se moramo Slovenci zahvaliti, da so nas rešili francoskega nasilstva v začetku tega stoletja. Skratka: Vse, kar smo in imamo, so nam dali in ohranili Habsburžani.
Ako je naše srce že radi tega razvneto hvaležnosti, ali ne bo veliko bolj zaradi dobrot, ki smo jih prejeli po milostni roki presvetlega cesarja Franca Jožefa I.?
Viharno in nemirno je bilo 1. 1848. V Parizu ie bila vstaja, in od tam se je razširila skoraj po vsi Evropi. Lahi so se hoteli odtrgati od Avstrije, Ogri so se uprli in zahtevali svojih pravic, na Dunaju so bili veliki nemiri in kmetje so terjali, da se odpravi tlaka in desetina. Težka je
bila naloga za mladega vladarja Franca Jožefa I., a bil je nad njim očiten božji blagoslov. Narodom je dal nove postave, pomiril je Dunajčane, zadušil vstajo na Ogerskem, sklenil mir z Lahi, ki jih je sloveči naš vojskovodja Radecki večkrat premagal.
Od tega časa je preteklo 50 let. Koliko slavnih del presvetlega vladarja so bile priča dežele širne Avstrije! Koliko dobrot so dobivali narodi prostrane države! Avstrija je sedaj mogočno cesarstvo in ima odločilen vpliv med drugimi državami. Mirno in varno se razvijajo narodi pod njenim varstvom. Brani in varuje jih dobro izurjena armada.
Poglavitni steber človeške družbe — kmečki stan — je bil 1. 1848. oproščen tlake in desetine. Kmet je postal neodvisen in sam svoj gospod.
Podlaga vsaki državi je pravica. Prej so iskali naši očfetje pravice pri grajščakih; ti so sodili svoje kmete, tlačane. Kako počasne in drage so bile te pravde! Pod presvetlim vladarjem Francem Jožefom I. smo dobili neodvisne, pravične, nepristanske in učene cesarske sodnike, ki sodijo v cesarjevem imenu. »Za vse enake pravice«, ta postava velja sedaj. Tudi najrevnejši človek dobi pri sodišču pravico.
Skoraj najbolj — rekel bi — je napredovalo šolstvo. Sedaj imajo v Avstriji tudi kmečki otroci priliko, v domačem jeziku naučiti se potrebnih vednosti za vsakdanje življenje. Pod vladarstvom cesarja Franca Jožefa I. so nastale raznovrstne nove šole, n. pr. realke in obrtne šole, ki prav zelo pospešujejo gmotne koristi ljudsta. Prav veselo so napredovale v tem času v Avstriji tudi razne redovne šole. Cesar Franc Jožef je njih napredek večkrat očitno pohvalil. Z zlatimi črkami so v zgodovini tukajšnjega samostana zlasti zapisani prelepi dnevi 1. 1883., ko je o šeststoletnici habsburške vlade na Kranjskem preljubljeni oče narodov počastil s Svojim visokim obiskom tudi uršulinsko šolo. Z radostjo nas še sedaj napolnjujejo ljubeznive besede milega vladarja, s katerimi je tedaj — 14. junija 1883 — izrekel Svoje visoko priznanje tedanji č. gospč Materi, rekoč: »Veseli me, da je mladina v tako dobrih rokah«.
Očetovsko srce Njega Veličanstva ljubi vse svoje podložnike. Zato proslavlja današnjega slavljenca pesnik z lepimi besedami:
Država Tvoja je prostrana,
A večje Tvoje je srce ;
/a ljudstva vsa, ki v skrb Ti dana.
Občutke v njem gojiš gorkč,
Kot oče vladaš nad rod6vi,
A ti so zvesti Ti sinovi 1
(S. Gregorčič.)
Njega Veličanstvo pa ne ljubi samo svojih podložnikov, ampak v vsaki potrebi in sili jim tudi dejansko pomaga. Saj že skoraj ne bo kraja v ogromni in širni državi, da bi ne bil občutil ene ali druge dobrote iž visoke
cesarske roke. Tu dobivajo podporo cerkve, tam šole, tu po toči in povodnji ali požaru poškodovane dežele in mesta.
Pa kaj bi navajal zglede iz drugih dežel in drugih krajev. Spomnite se le 7. maja 1. 1895., ko smo z drugimi ljubljanskimi šolami na Marije Terezije cesti pričakovali prihoda Njega Veličanstva kot tolažnika v nesrečnih dneh po potresu. Prvi se je ozrl presvetli vladar na tedaj razdrto mesto in mu poslal pomoči; isti dan pa je visoki vladar sam prišel med nas, tolažit nas in krepit v nesreči. Hodil je po mestu, pazno ogledoval škodo po hišah in cerkvah; tudi č. gospč Materi je zaradi škode v cerkvi in samostanu izrazil Svoje sočutje z zagotovilom izdatne pomoči. Presvetli vladar je šel pogledat, kako so krščanske gospe pripravile kuhinjo za silo in delile ljudem juhe in jedil, ker niso mogli doma kuhati. Velika nesreča je tedaj Nj. Veličanstvo do solz ganila; ta nepozabni prizor nam opisuje pesnik pojoč:
Naš skrbni oče mili car,
Visok, mogočen si vladar.
Deset rodov ti speva slavo,
Devetnajst kron ti diči glavo,
Devetnajst kron demantnih, zlatih,
In polnih biserov bogatih ;
Najlepši biser, car naš vrli,
Nedavno smo v Ljubljani zrli,
In ta, o car, solzč so tvoje,
Ki točiš jih za ljudstvo svoje.
(Anton Hribar.)
Da, kot angel ljubezni in tolažbe je stopal po ulicah nesrečnega mesta visoki car in njegovi sinovi in hčere so iz milega lica Nj. Veličanstva zajemali tolažbe in utehe.
Vaše srce je vneto hvaležnosti in ljubezni do presvetlega vladarja. Ta svoja iskrena čutila bi rade glasno izrazile; gotovo ste že želele biti med srečnimi dunajskimi učenkami, ki so letos 24. junija v svečanem sprevodu šle mimo N j. Veličanstva in glasno pozdravljale premilega vladarja. Ali niti doma letos ne moremo napraviti vesele slavnosti. Tudi na današnji svečani dan ne smemo pozabiti, da smo ravnokar plakali ob smrti preljubljene cesarice Elizabete. Meseca oktobra ste darovale sv. obhajilo za dušni pokoj preblage vladarice. Tudi presvetli vladar je iskal tedaj tolažbe pri Jezusu v sv. zakramentu sv. Rešnjega Telesa. In današnji dan posveti naš viteški cesar s tem, da se — kakor poročajo časniki — udeleži sv. maše, pri kateri prejme sv. obhajilo. Kako morate ve bolj pokazati svojo udanost, hvaležnost in ljubezen Nj. Veličanstvu, kakor da pošiljate goreče prošnje za srečo in blagor Nj. Veličanstva pred prestol Onega, ki Ga danes prejme presvetli vladar v sv. obhajilu! Storile ste to že sedaj pri sv. maši. Po knezoškotij-skem ukazu bode popoludne v vseh cerkvah izpostavljeno sv. Rešnje Telo,
da ljudstvo moli za premilega vladarja. Zberite se tudi ve pred Zveličarjem in prisrčno prosite, da prisodi vzvišenemu slavljencu na avstrijskem cesarskem prestolu še dolg večer življenja, pa tudi, da bi Mu ta večer življenja sijalo solnce miru in neskaljene sreče !
Krepko in navdušeno so zapele učenke po govoru prvo kitico cesarske pesmi. V spominek na prelepo slavnost so prejele J. Dimnikov »Zlati jubilej preljubega cesarja Franca Jožefa L«
Po slavnosti so se razdelili 37 ubožnim učenkam vnanje šole topli zimski čevlji — dar slavnega občinskega sveta Ljubljanskega z naročilom, naj obdarovanke še posebno goreče molijo za blagor Njega Veličanstva.
Vse večje učenke so prejele v onem tednu, ko se je obhajala slavnost, sv. zakramente ter darovale nedolžno Jagnje Božje Vsemogočnemu za ljubljenega vladarja. Na slavnostni dan pa so se zbrale popoludne v uršu-linski cerkvi pred izpostavljenim presvetim Rešnjim Telesom ter so skupno molile za srečo Njega Veličanstva in za blaginjo vzvišene cesarske hiše. Glasno je donela po cerkvi pri litanijah prošnja Vsemogočnemu: »Da našega cesarja varuješ! — Prosimo, te usliši nas!«
Tako je uršulinska šola v hvaležni udanosti prav srčno proslavljala redki dogodek petdesetletnice Franca Jožefa I., ki Ga Vsemogočni podpiraj in blagoslavljaj!
Vrla gospodinja.
Spisala ravnateljica M. L.
B. Kaj mora znati vrla gospodinja?
1.	O stanovanju.
f prvem oddelku smo govorili o svojstvih, katerih si mora pridobili vsaka deklica, da bo kdaj vrla in dobra gospodinja. Ni pa še dovolj, da je gospodinja le pridna, redoljubna i. t. d.: biti mora tudi vešča v vseh gospodinjskih stvareh. Gospodinja, ki ve v vsaki reči pravi glas, dela mirno in samosvestno, se obvaruje marsikatere nezgode, pa uspeh ima. Nevednost pa še ni koristila nikomur. Berite torej, drage deklice, pozorno tudi nastopne vrstice, ker se bodete naučile iz njih marsikaj koristnega ! — Začnimo s stanovanjem !
„Doma“ smo gotovo najrajši. Saj doma prebijemo najlepše ure življenja, če smo daleč od njega, največ spominov nas veže na dom. Na tujem nam je všeč le tedaj, če smo „kakor doma“. Domače ognjišče, domača hiša je za nas nedvomno najvažnejši prostorček na širnem svetu, zato si ga tudi uravnajmo kolikor mogoče povoijno. Posebno mora torej gospodinja skrbeti za stanovanje, da je uredi kolikor moč lepo, složno in pred vsem zdravju ugodno. Zdravje je najdražja stvar za človeka. Če imaš vsega obilno, pa zdravja nimaš — kaj ti pomagajo vsi zakladi ? V bolezni jih ne moreš vživati!
Stanovanje mora imeti zdravo lego; biti mora suho, prostorno; imeti mora dovolj zraka in svetlobe.
Najboljšo in kaj zdravo lego ima hiša, ki je zidana na nekoliko vzvišenem zemljišču, v katerem ni gnjijočih rastlinskih in živalskih ostankov ; dobro je, če je obrnjena na jug, od severne strani pa jo gosto drevje ali griček brani mrzlih vetrov. Gnjijoče snovi so pa zlasti v močvirnem zemljišču in po kalužah; iz njih se razvijajo razni škodljivi plini, ki kvarijo zdravje človeku. Nepokrita gnojišča blizu hiše tudi kvarijo zrak in so torej škodljiva.
Stanovanje mora biti s u h o. V novo hišo preseliti se, ko je še le dodelana, je jako nezdravo. Hiša se mora leto in dan sušiti, da izgine vsa mokrota iz nje.
Mokrotna stanovanja so zelo nevarna človeškemu zdravju. V takem stanovanju se rade razvijajo plesni, to je, majhne gljivice, ki se potem širijo po zraku. Ko sopemo, nam dospejo v pljuča ter lehko provzroče marsikako bolezen. Pa tudi zrak se v mokrotnem stanovanju ne menjava tako redno, kakor v suhem. Svež zrak namreč neprestano dohaja v stanovanje ne le skozi razpokline pri oknih in durih, temveč tudi skozi luknjice v zidu, zlasti
v hišah, ki so zidane z opeko. V vlažnih stanovanjih pa mokrota polni in maši te luknjice, in zrak ne more prodirati v sobo. Slab zrak in pa mokrot-nost je vir premnogih bolezni. Najbolj navadna je p re hlajenje. Vlažno zidovje je vedno mrzlejše od suhega. Ljudje v takem stanovanju se redko kdaj znebe nahoda; rada jih boli glava in trga po udih; dobe kašelj, bra-morke, bledico; vnamejo se jim oči; pa še mnogovrstne druge bolezni imajo zalego v mokrotnem stanovanju.
Stanovanje se napolni z vlago, če sušimo v njem mokro perilo, če pustimo dalje časa v njem izpuhtevati kako tekočino, če gojimo v sobi preveč rastlin, ki potrebujejo veliko moče, ali pa, če se prepogosto in nespretno izmivajo tla in druge reči, če se preveč poliva voda i. t. d.
Kdor ne more premeniti stanovanja, ali si postaviti nove hiše ter je prisiljen prebivati v vlažni hiši, naj skuša vsaj, kolikor le more, pregnati mokroto.
Suhota v stanovanju se pospešuje na razne načine: Dvojna okna ob vlažnem vremenu mnogo zadržujejo zunajno vlago; ob suhem vremenu pa, bodi po žitni ali po leti, pridno prevetrovanje najbolj suši sobe. Toplota tudi odganja mokrotnost, toda prav izdatno le, ako se v zakurjeni sobi ob enem okna odpro; ali pa, ako se v vlažnih sobah postavi peč, ki se od znotraj kuri. To velja še posebno za pritlična stanovanja, kjer se ob dolgem deževju in dolgo ležečem snegu napravlja mnogo mokrote. Kadar gori v taki peči, odhaja vlažni zrak skozi vratca v dimnik in soba se osuši.
V	posebnih slučajih, zlasti za snšenje manjših prostorov, n. pr. v omari, skrinji i. t. d. se rabijo tudi lehko nekatere kemikalije, kakor: žveplena kislina, ki jako rada vsprejemlje vlago, klorkalij i. dr.
Mokrotno stanovanje pa ni le kvarno zdravju, temveč tudi pohištvu, obleki, perilu, jestvinam. Plesen in trohnoba se zlasti rada vseli v pod, ter ga kmalu razdene. Male glivice, ki poganjajo iz poda, se dajo nekoliko pregnati s petrolejem, ali če	se pod večkrat namoči	z vodo,	ki je v	njej razmočeno nekoliko železne	galice	(železnega vitrijola), tudi	karbolova	kislina
jih odganja.
Stanovanje mora imeti dovolj svetlobe. Brez svetlobe ni pravega zdravja. Solnce je luč, ki vse oživlja. Cvetice ne morejo cveteti, če pogrešajo solnčnih žarkov, živali so klaverne brez njih. Rudarji, jetniki, ki pridejo le redko na beli dan, pa ljudje, ki prebivajo v mračnih sobah, so bledi, slabi in bolehni. Pravijo, da pridejo pogrebci trikrat pogosteje pred hišo, obrnjeno na osoj, nego v hišo, ki je obrnjena proti solncu. — V Ameriki je v najnovejšem času neki zdravnik dal napraviti bolnišnico s stekleno streho, da solnce ves božji dan sije na bolnike, kar neki jako pospešuje njih ozdravljenje. Nekoč sem tudi brala, da je v bernski okolici na Švicarskem v nekem tesnem klancu med visokim pečevjem vas, kamor solnce dohaja le za kake pol ure na dan. Ljudje te vasi so baje izvečine slabotni, bebasti in slaboumni.
Najsvetlejše so sobe,	če je	hiša obrnjena s	sprednjo	stranjo	(s	pročeljem) na jug, in ima pred	seboj	široko ulico.
Sobe morajo biti prostorne, z visokimi okni in zračne; po zimi naj se le zmerno ogrevajo. Prevelika toplota omehkuži človeka, da le še huje čuti neugodnosti mrzle zime in se toliko laglje prehladi. Tudi ima presušen zrak slabe nasledke za pluča, in prevelika razlika med vročino v sobi in mrazom od zunaj je mnogokrat vzrok, da se prehladimo. Toplota po
sobah, zlasti po spalnicah, bodi kolikor mogoče, vedno enaka ter ne presegaj 15° R. — Prevelika vročina kmalo odjenja, če postaviš na peč posodo z vodo. Voda izhiapeva ter jemlje vročino, ob enem pa še napoji suhi zrak s potrebno vlažnostjo.
Stanovanje mora imeti dovolj svežega zraka. Zrak se kvari z dihanjem. Izsopevamo namreč ogljikovo kislino; le-te je pač vedno nekaj v zraku, a silno malo, (v zdravem zraku na 10.000 delov le 4 deli ogljikove kisline). Ako se je pa več nabere, je škodljiva vselej, prav čista je smrtni strup za pljuča. Ta kislina se nabira, kjer ljudje dihajo, kjer gori, ali kjer se kisajo tekočine. Ako v zaprti sobi prebiva ali spi več ljudi, ali gori več luči, se napravi obilno te kisline in zrak se spridi. Kjer je v velikih prostornih sobah malo ljudi, ni tako huda. a v majhnih prostorih se s sopenjem in ognjem v kratkem času zdravi zrak popolnoma spridi.
Še na neki drug prav tako nevaren in škodljiv plin naj opozorim! Kjer se kaj pari, kjer se reči smodijo ali tle, ne da bi gorele s plamenom, nareja se ogljikov o kis. Napravlja se tudi s tlečo žerjavico v preveč zakurjeni peči, ali če v zatohlih prostonh ne more zadostno goreti. Prav nevarna je torej navada listih ljudi, ki po zimi zvečer prinašajo lonec z žrjavico v spalnico, da si jo ogrejejo. Mnogokrat si je že primerilo, da je tak nesrečnež zaspal, pa se nikoli več izbudil ni, ker ga je ogljikov plin zadušil.
Po kmetih vidimo časih po revnih hišah razne opresnine kakor repo, krompir, kislo zelje, pa tudi kokoši in še nečednejše živali v sobi, kjer ljudje sami prebivajo. Tako stanovanje je nečedno in nedostojno za človeka, pa tudi nezdravo. Ljudje bolehajo in ne vedo, da si goje razne bolezni sami.
Da je zrak po sobah vedno čist in svež, treba je po zimi in po leti, zjutraj, opoldne po obedu in proti večeru odpreti okna in vrata, da se soba dobro prevetri, ves sprijen zrak izžene in da svež zrak vanjo pride. Poleti naj bo nekaj oken vedno odprtih, pa ne tako,	da bi	nastajal	prepih.	Okna
se morajo odpirati zlasti tam, kjer je več časa	veliko	ljudi.
Nekatere gospodinje čistijo sprijen zrak v	sobi s	kajenjem, pa ne	dosežejo vselej zaželjenega uspeha. Razne dišave,	ki se	rabijo v	to, ne odpra-
vijo slabega zraka, marveč ga le nekako zakrijejo, kakor zakrije n. pr. sladkor grenkobo, — torej nič ne pomagajo pljučam in zdravju. Priporočljive so za kajenje le take snovi, katere uničujejo škodljive zračne primesi v sobi. Priporoča se marsikaj, n. pr. hud jesih (kis), ako ga vliješ nekoliko kapelj na razbeljeno železo. Dobra je tudi surova kava, ako se stolče v prah in vspe na žrjavico ; brinjevo jagode in brinjevo vejice so tudi dobro kadilo. Nikjer pa menda ni pretiravanje tako neprijetno, pa tudi škodljivo, kakor luka j Neprozorna megla, s katero nevešča kadilka napolni sobo, je še škodljivejša nego poprejšnji zrak. Neškodljivo in. če se v pravi meri rabi, tudi koristno je kajenje s kisom, suho brinjevo vejico ali korenino, ali s suhimi jabolčnimi olupki. Vendar čiščenje zraka s kajenjem bodi le izjema za posebne slučaje, pravilno se čisti zrak s pametnim prevetrovanjem in s pečmi, ki se od znotraj kurijo. V tako peč odhaja slab zrak, svež pa dohaja skozi majhne luknjice ob oknih in vratih ter skozi zid, kakor smo že rekli.
V	novejših poslopjih skrbe za prevetrovanjc tudi z ventilacijo. Kjer se pa za ventilacijo ni skrbelo ob zidanju, tam se da napraviti ta tudi v oknih. Zgornji del okna se da narediti tako, da se ne odpira na desno in levo, ampak navzgor. Tečaji so na spodnjem delu okvirja tako, da se
zgornje okno vodoravno vrti na njih ; na zgornjem delu okvirja pa je pritrjena dvojna vrvica; če potegneš prvo, se ti zgornji del okna odpre, če potegneš drugo, se ti zopet zapre. Taka okna so tembolj uporabna, ker pri njih ne nastaja prepih; še preprosteje se napravi toliko potrebna ventilacija, ako daš zgornjo šipo v oknu razrezati na ozke proge, katere se vstavijo poševno zopet v okvir nekako tako, kakor so deščice na oknicah (polknih), kadar so zaprta, zato da se inore zrak, dohajaje v sobo, obrniti najprej proti stropu in potem še le prihajati nižje v sobo. Steklene proge se vlagajo v okvir tudi vodoravno in sicer vrtljivo, da jih je moč odpirati in zapirati, a se jako rade potftrejo. Bolje je torej vložiti jih poševno. Če ne maramo, da bi zrak neprestano dohajal v sobo. dajmo pa v okvir ude-lati šipo, ki se da pomakniti čez ventilacijo in nazaj z vrvico, kakor zagrinjala pri oknih; tako lehko spuščamo zrak v sobo, kadar nam drago.
Stanovanje mora biti tudi čisto. Biti mora torej brez prahu, dima, smeti, pajčevin, pa tudi brez nečednih živalic in druge nesnažnosti. Prah je zdravju jako škodljiv; ob dihanju nam prihaja z zrakom v pljuča ter se vlega nanje. Ljudje, ki žive mnogo v čistem gorskem ali planinskem zraku brez prahu, imajo pljuča bledordeča, a kakšna ima pa n. pr. kovač, ki vsope toliko ogljene pare, prahu in dima? — Ako je prah oster in bodeč, kakor n. pr. v tovarnah, kjer brusijo steklo, pri klošarjih i. t. d., zasadi se prah v pluča, napravi otekline in človek začne bolehati.
Prah ne polega le po tleh in na pohišno opravo, prijema se tudi sten, a najbolj preprog in zagrinjal. Preproge so narejene iz organskih snovij, iz volne, bombaža in raznih drugih rastlinskih vlaken; zato tudi rade vzpre-jemajo nevidno majhne nesnažne delke, ki plavajo po zraku in se polagoma kemično izpreminjajo. Kolikorkrat' stopimo na preprogo, zlasti na zastarelo, vselej se vzdigne nekaj	prahu	in z	njim nezdravih	snovij, katerih	so se
navzele. Preproge in zagrinjala	se morajo pogosto in	skrbno iztepati	pralni.
V	prahu se zaredi tudi največ nadležnega mrčesa, zato je pridno odpravljanje in izbrisa vanje prahu, sploh snaga, najboljši pripomoček proti zalegi nadležnih živalic.
2.	Kako je urediti stanovanje.
Iz vsega, kar smo rekli doslej o stanovanju, je lehko razvidno, na kaj se je v prvi vrsti treba	ozirati	zlasti	po mestih, če si	izbiramo novo	stanovanje. Kdor gleda le na	to, da	dobi	najceneje stanovanje, bodi sicer kakršno
že, brez ozira na zdravstvene razmere, izdal bo toliko več za zdravila, pa še drugih nepovoljnosti bo imel dovolj. Kadar torej iščeš novega stanovanja, se oziraj najprej na to, da bodo sobe svetle, prostorne in zračne. To je neobhodno potrebno.
Ce je novo stanovanje dobro, je za gospodinjo poglavitna skrb, da sobe prav porazdeli in uredi. Tukaj pokaže gospodinja vso razumnost in
—	okus.
Nekatere gospodinje odločijo najprostornejšo in najlepšo sobo za vspre-jemanje tujcev, za spalnice pa najmanjše, ki se ne dajo dobro p^evetrovati, ali pa porabijo za spalnice celo pregrade in zakote brez oken (alkovne). Narobe svet! — V takih temnicah prebijejo mnogi malone polovico svojega življenja, pač ni čuda, če bolehajo in prerano umirajo. — Glavobol, nervoznost, vročinska bolezen i. dr. so najpogosteje posledice slabega, sprijenega zraka v spalnicah.
Pametna gospodinja ravna drugače: spalnica-mora biti najprostornejša. Da je v nji vedno dovolj čistega zraka, prevetruje jo po večkrat na dan, kar je pač najlaglje v spalnici,	ki ima	okna navzkriž.	Velike	spalnice
in sobane imajo izvečine tudi ventilacijo.
Postelje ni dpbro zagrinjati z zagrinjali ali pa s takozvanirn „nebom“, ker slab izsopljen zrak zastaje okoli	postelje	in odvrača sveži zrak.	Postelja
naj ne stoji po zimi preblizo peči,	ali pa	preblizo okna,	tudi ne	sme biti
obrnjena proti oknu, da nam vzbudivšim se svetloba ne kvari oči. Zagrinjala na oknih so najbolja iz bombaževine sivkaste ali višnjevkaste barve in ne pretemna, zelena barva ima pogosto škodljive snovi v sebi, zlasti arzenik, zato je ni priporočali. — Zagrinjala iz volnene tkanine niso ugodna, ker vsprejemajo vase preveč prahu.
Opravljene naj bodo spalnice preprosto. Nekaj čednih sv. podob na steni, omara za stvari, ki jili rabimo ob umivanju, in druga najpotrebnejša oprava: to ji; vse, kar sme bili v spalnici. Ako je prenatlačena z vsakovrstnim pohištvom, ima zrak premalo prostora.
Soba, v kateri prebivamo podnevi, mora biti primerno velika, svetla in zračna. Najugodnejša je, če ima okna na zahod, ker je popoldne naj-dalje časa svetla in poleli najhladneja. Urejena naj bo preprosto in okusno. Najlepši ukras ji je snažnost in red, nekaj lepili, pomenljivih podob na steni, pa kakšna cvetica na oknu. Skrbno gojene cvetice delajo prijeten utis na človeka ter kažejo nežen čut gospodinje in domačih hčera. Katera nepokvarjena deklica pač nima rada nageljnov ali pa rožmarina na oknu ? — Vendar pa močno dišeče cvelice manj ugajajo za sobe, zlasti za spalnice, ker od močne vonjave rada glava boli.
Ako je za obednico odločena posebna soba, bodi ta primerno opravljena. Hrana tekne le tedaj zares, če jo uživamo z veselim srcem, z vedrim duhom! — Zato bodi obednica svetla. V polmračni sobi ni pravega veselja. Zagrinjala na oknih,	stene,	oprava, vse bodi svetle barve.	Svetloba,
pisane cvetke, tičje	pelje — vse	to prijetno vpliva na človeka,	mu vedri
duha in pospešuje tek pri jedi.
Soba za vsprejemanje gostov je lehko tudi na osojni strani, da le nima uhoda skozi kuhinjo ali spalnico. Sploh pa odloči sobo za vsprejemanje gostov le, ako jo zares lehko pogrešaš, saj, če so sobe stanovalnice vedno v lepem redu, se li ni sramovali, naj pride vanje kdorkoli.
Urejevanje sob kaže zlasti okus gospodinje in njen čut za lepoto. Ni soba že res lepo vrojena in prijetna, ako stoji v nji mnogo lepe in dragocene oprave, ampak	le tedaj,	če so	vse stvari: pohištvo, zagrinjala,	preproge
i. t. d. po obliki in	barvi v lepem	soglasju med seboj in z barvo	na steni.
Pohištvo mora biti lepo in prikladno razstavljeno in primerno prostoru, za katerega je odločeno.
!3. Kako treba čistiti stanovanje.
Imeniten del vsakdanjih gospodinjskih skrbi je čiščenje stanovanja. (listota in red, smo rekli, sta neločljiva. Ge tudi ne opravlja sriaženja gospodinja sama, vendar njene roke, njene besede je treba povsod. Kar sama dobro razume, ve zahtevati tudi od poslov. Zato se morajo deklice zarana uriti v pospravljanju sob, v snaženju i. t. d., da bodo kdaj kaj znale.
Največ posla daje vsak dan pospravljanje sob, posebno spalnic. Ako so te vedno lepo urejene in snažne, kažejo pravo vrlost. gospodinje. Če je soba vsprejemnica krasno urejena, če je tam vse lepo, spalnice pa so zanemarjene — je vrlost gospodinje le navidezna! — Zjutraj se začne pospravljanje koj, ko je družina vstala. Najprej se očiste in pospravijo stvari, ki se rabijo ob umivanju, potem se odpro okna in prevetri vsa posteljnina. Ta se izloži na stole, prerahlja in pusti, da se dobro prezrači. Prevetruje se pol ure ali tudi celo uro, po okoliščinali še več časa. Ako je pa megleno ali deževno in vlažno vreme, se ne odpirajo okna, dokler je posteljnina po stoleh, da se ne navzame preveč inokrotnosti. Polagaje posteljnino nazaj v posteljo, naj se dobro pretrese in rahlo zloži in odeja gladko zatakne. Na to se pomete soba, preproge (če se rabijo), se izpraše zunaj na dvorišču, potem se obriše prah in postavi vsaka stvar na svoje mesto.
Ravno tako skrbno mora biti pospravljena in snažna soba, kjer prebivamo podnevi. Vrla gospodinja gleda strogo na to, da so sobe vsako jutro dobro in čisto pometene, pa tudi čez dan, ako se znova nasmete. Miza, stoli, omare in vsa druga oprava naj se zbriše z mehko in čisto cunjo, kolikorkrat se je naprašilo. Izpod omare in drugih težjih stvari v sobi, katerih ni lehko premikati, naj se izmete prah z omelom, ravno tako s podob, ki vise previsoko. Tudi s sten naj se omete prah vsaj enkrat na mesec, okna se obrišejo zjutraj s čisto in suho cunjo, vsak mesec pa izmijejo z vodo.
Rjuhe, preobleke blazin se menjavajo vsak teden ali vsaj 14 dnij, slama iz slamnice vsako leto. Pernice in blazine se morajo poleti, ko se v spanju potimo, vsaj enkrat na teden dobro na solncu presušiti; suhe se potom krepko pretepö z vitko šibo, da se zgrujeno perje zopet razpusti in zrahlja. Pernice, ki se dolgo časa niso rabile, ali pa če smo jih rabili za bolnike, so morajo do dobra prečistiti, ker se je perje sprijelo v grudo. Perje se čisti tako-le:	Iz blazine se vspe v veliko posodo, v škaf, še bolje v čeber za
perilo ter se zalije z milnico in po večkrat krepko premeša ; potem ostane perje nekoliko časa v milnici; naposled se pa izžme in raztegne po rjuhi, da se posuši. Suho perje deni v vrečo ler krepko prešibaj, pa bo znova prožno in mehko.
Pod se mora večkrat izmiti. Po navadnih hišah imamo izvečine pod iz mehkega lesa, ki je tudi v premožnejših hišah prikladnejši za tiste hišne dele, koder se mnogo hodi, n. pr. v veži, v družinski sobi i. dr., kor se da dobro izmivati z lugom. Tu in tam izmivajo pod z lugom in peskom, ter ga potem izplakujejo z vodo. To delo gre pač precej hitro od rok, pa je slabo za pod, ker se ob tem močno zbrusi in prepočasi osuši, kar je vse-kdar zlasti pa pozimi kaj neugodno in zdravju škodljivo. Bolje je izmivati pod z ostro slamnato ščetjo in z lugom ali milom ter sproti izbrisavati ga, da se hitreje osuši.
Ker je pa pogosto izmivanje podov v obče zamudno in težko delo in tudi pod ne vstraje tako dolgo, napravljajo si zlasti po mestih rajše povoščene ali lošene (lakirane) pöde, v nekaterih krajih pa jih le napoje z lanenim oljem, kar je prav dobro, ker je pöd vsled tega mnogo trpežnejši, a nekaterim ni všeč, ker s časom zatemni. Za spalnice bolj ugaja lakiran pod, ker se na njem ne pozna toliko, če se je ob umivanju polilo kaj vode, na voščenem podu pa pušča lise. Madeži ali lise se morajo koj odpraviti iz poda. Mastne lise se dajo odpraviti, dokler so nove, z vročo vodo in
milom; zastarele se pa že težje odpravljajo. Terpentinovo olje izvleče maščobo na vrh, da se da z nožem odstrgati in potem z vročo vodo izmiti, a časih je treba to po večkrat ponavljati, predno je lisa popolnoma prešla. Cista ilovica, namočena v hudem jesihu, tudi vsrka vase maščobo, če mastno liso nadrgnemo ž njo ter jo pustimo en ali dva dni, potem se izmije in če treba, še enkrat nadrgne.
Velika preglavica so gospodinji tudi lise od črnila ali druge tinte. Vijoličasta tinta pa tudi anilinova se odpravi najlaglje s špiritom, navadna črna pa s ščavno	šoljo (Kleesalz)	ali z limoninim	sokom,	ali kjer	ni	tega
pri roki, tudi z močnim jesihom in	kuhinjsko	soljo.
-4. Kuhinja.
Jako važen del stanovanja je kuhinja. V njej se pripravljajo dan na dan razna jedila, katera nam imajo dovajati novih telesnih moči, da si ohranimo življenje in moremo opravljati vsakdanje dolžnosti.
Kuhinja mora	biti svetla in	prostorna,	nad	vse	pa	snažna	in	lepo
urejena. Lepa, čista kuhinja je dika in ponos vrli? gospodinje 1
Kakor v sobah, mora tudi v kuhinji imeti vsaka stvar določeno mesto. Kuhinjska posoda bodi razvrščena kolikor se da najlepše, pa svetiti se mora, kakor da je nova.	Police, klopi, deska za	mlince in	rezance (nudeljne),
valjar, leseni škafje, leseni krožniki in vse nebarvane stvari naj bodo bele, kakor da se nikdar ne rabijo. Železno ognjišče bodi vedno svetlo, pod ali tlak čist in pometen.
Res je, da je z vodnim čiščenjem mnogo posla, a zdravje in dostojnost odločno zahtevata snažnost v kuhinji in to ne manj kakor v drugih prostorih. — Da se ne nabere preveč pomivanja po obedu, pomivaj in spravljaj posodo sproti, ko je ne rabiš več. Mizo in tla v kuhinji je laglje ohraniti čiste, kakor pa vedno izmivati jih ; bodi le previdna in ne sukaj se prehitro, da ne boš preveč polivala. Lijak je v kuhinji neobhodno potreben, da se vsa nesnažna voda lcliko sproti odpravlja.
Velika dobrota za gospodinjo v kuhinji je dandanes železno ognjišče in to ne le z ozirom na snažnost, nego tudi glede na druge preimenitne vrline njegove. Poprej se je zlasti na kmetih skoraj povsod kuhalo v veliki družinski peči, v nekaterih krajih se še sedaj! Vendar se skoraj ne more opravičevali zanikrnost, ako v boljših hišah ne nahajaš ognjišča. Tu in tam so imeli pač ognjišče že davno, toda ognjišča prejšnjih časov bi bila pač zaslužila ime „potratljivo ognjišče“, ker se je kurilo le vrh njih ter potratilo premnogo toplote, katere je skoraj 99°/n zbežalo brez prida v dimnik. Tudi snaga poleg takega ognjišča ni bila lehka reč, ker je moral dimnik biti izpeljan naravnost iz kuhinje. Kako črna in sajasta je bila taka kuhinja!
— Iz tega dvojnega ozira, radi snage in varčnosti, je razvidno, kolika pridobitev za hišo je železno ognjišče, ako je prav narejeno. Dobro narejeno železno ognjišče prihrani gospodinji mnogo goriva, pa tudi dela in sitnosti.
— Ker se ne kuri železno ognjišče na površju, kamor se postavljajo lonci, ampak pod železnim pokrovom v zaprtem prostoru — uporabi se malone vsa toplota ter odhaja še le potem po ceveh v dimnik, kuhinja pa ostane čista in neokajena. — Paziti je le, da kurišče ni pregloboko, če ne ne more vroči plamen dovoljno švigati ob pokrovu in razgrevati posode, ki je razstavljena na pokrovu ali pa vložena v njegove votline. Da se toplota ne
gubi brez koristi, ima železno ognjišče, zlasti za večje družine, več oddelkov, da se vročina prevaja iz prvega oddelka v drugega in od tod še v tretjega, predno odhaja v dimnik. Ker je v prvem oddelku največja vročina, se kuhajo ali pečejo v tem oddelku tista jedila, za katere je treba večje vročine, drugi in tretji oddelek pa je za take stvari, katerim zadostuje nekoliko manj toplote.
Železno ognjišče je	res „varčno	ognjišče“, pa poleg njega mora tudi
kuharica varčna biti! Veliko potrate s kuhinjsko toploto dela nevešča kuharica posebno vsled tega,	ker ne	pozna fizikalnih zakonov, ter misli, da se
da kuhanje s preobilno	vročino	kaj	prisiliti ali pospešiti. Vrela voda —
krop, ima vedno enako toploto, ako je v odprti posodi, je ne razgreješ nad 100° G, kuri kolikor hočeš! — Kadar je voda ali druga tekočina zavrela, je vsako višje razgrevanje nepotrebno, prilagaj na ogenj le toliko, da ne preneha vreti. Le v dobro zapiti posodi se da krop razgreti nad 100° C.
Za majhno kuho, ki ne potrebuje obile in dolgotrajne gorkote, so semtertje v navadi tudi majhne pečice, katere se kurijo s petrolejem. V hišah, kjer rabijo plinovo svečavo, se da v ta namen dobro in ne predrago uporabiti plinova toplota. V Ameriki porabljajo dandanes že tudi električno toploto za kuhanje, kar je morebiti najsnažnejša in najsložnejša kurjava.
Potrebno orodje v	kuhinji	je:	polica za posodo, omara, miza, stol,
klop za škafe, sito, sekira, kladvo, kuhinjske klešče, lopar, lonci, ponve in druga kuhinjska posoda.
Najbolj zdrava in neškodljiva kuhinjska posoda je posoda iz čistega porcelana, iz nebarvanega lesa, iz slekla in iz dragih kovin. Posoda iz navadnih kovin, bakrena, cinkova, kositerna ali tudi iz pločevine (pleha) je že mnogokrat provzročila marsikatero bolezen ali celö smrt, ker le prevečkrat se nahajajo v njih svinčene spojine. Navzlic temu je vendar kuhinjska posoda najnavadnejša iz imenovanih navadnih kovin. Prevažno je torej za vsako gospodinjo, da ve, kako naj rabi Uiko posodo, brez škode za zdravje.
Kuhinjska posoda je izvečine znotraj pološčena. Lošču ali glazuri pa je pogosto primešanega nekoliko svinca. Ge ni ves svinec kemično spojen, je taka glazura prav lehko otiovna. zato bodi gospodinja previdna ob rabi nove posode. Da se prepričaš, ali je posoda loščena s svincem ali ne, poskusi to-le: Novo posodo nalij s hudim jesihom, kateremu prilij nekoliko vode, potem jo postavi k ognju, da zavre in se kuha nad eno uro. — Ko se ohladi jesih, prilij mu nekoliko vodikovo-žveplene vode. ki se dobiva v lekarni. Ako jesih zarjavi ali celö začrni, je znamenje, da je v glazuri pre-obili svinec, inače bi jesih ne izpremenil barve.
Bakrena posoda je zdravju mnogokrat prav nevarna. Baker se namreč kaj rad spoji s kislinami v zeleno snov, ki je imenujemo „zeleni volk“. Ta zelenica je hud strup. Ge pride med jedila, dobimo od njih glavobol, bljuvanje, bolečine v želodcu, mrzlico i. t. d. Marsikdo so je že otroval z jedjo, v katero se je primešal zeleni volk. Zategadel naj se bakrena posoda nikdar ne rabi za kuhanje, ako ni prav dobro pocinjena. Kisline naj se sploh ne pripravljajo v bakrenih posodah, tudi tolšče naj se ne devljejo za več časa vanje. Bakreni škafje in kotli za ogrevanje vode in za pranje niso škodljivi.
—	Prav tako neugodna je posoda iz medi (mesinga), ker še manj drži glazuro kakor bakrena posoda, torej ni uporabna. Možnar in tolkač iz medi se morata vselej dobro izčistiti in sicer precej, ko se nehata rabiti, da ju ne prevleče zeleni volk.
Kositerna posoda je neškodljiva, ako je iz samo čistega kositra. Časih pa je primešan tudi svinec, seveda na škodo našemu zdravju. Svinec je med vsemi kovinami najhujši otrov. Vse njegove spojine so otrovne.
Najpripravnejše je še železo. Zato imamo dandanes tudi po največ železno kuhinjsko posodo, naj je že ta iz pločevine ali pa iz litega železa. Tudi posoda iz mehkega železa je uporabna, samo da nektera jedila, če jih kuhaš v taki posodi, dobe temno barvo in neprijeten, trpek okus, ki pa zdravju ne škoduje, le jedila niso lepa. Zakaj počrne jedila v neloščeni posodi iz mehkega železa, je vzrok le-ta: Mnogo rastlinskih snovi ima v sebi čreslovino ali tanin; ta raztopi nekoliko železa ter se kemično spoji z njim v črnikasto	oborino.	Od tod	črna barva.	To opazuješ lehko tudi
na nožu, s kojim	si lupila	in rezala	jabolka ; če	ga pustiš in ne obrišeš,
prevleče ga črnikasta ali modrikasta barva iz gori navedenega vzroka.
Da jedila ne	počrne	v posodi	iz mehkega	železa, žgi večkrat v nji
kavo; ta prevleče	posodo	od znotraj	s tenko lehko kožico, ki brani, da se
tanin ne spoji z železom.
Navadno je pa loščena tudi posoda iz pločevine, iz mehkega ali iz litega železa, pa kakor smo že rekli, paziti je, da ni svinca vmes. Če je lošč bled in modrikast in ti počrni prst, podrgnivši z	njim po lošču, je to
znak, da je svinec	primešan glazuri.	— Da	odvrneš torej vsako nevarnost
zastran otrovne glazure, zapomni si to-le:	Vsako	novo	posodo,	predno jo
rabiš, izmij krepko z drobnim peskom (sipo), pepelom in vodo, potem jo nalij z vodo, v katero vspeš nekoliko kuhinjske soli in prideneš še nekoliko jakega kisa. To kuhaj v posodi dobro uro ; nato se posoda še enkrat čvrsto izmije, potem sc ni bati, da bi prišle v jed svinčene snovi. To velja za vsakršne posode, katere so loščene, tudi za navadno lončarsko robo, ker tudi to pogosto loščijo s svincem.
Najboljša in najlepša je posoda iz porcelana in iz stekla. Dober porcelan je lepo bel,	prosojen in jasno	zveni.	Porcelan	so poznali Kitajci že
zdavnej; v Evropi	pa ga je iznašel	kemik	Böttcher	I. 1708. Saški knez
Joahim mu je zapovedal, naj poskuša tako dolgo, da bo iznašel, kako se dela zlato. Böttcher je poskušal in poskušal, pa zlata le ni naredil, pač pa je naposled dobil lepo belo snov, porcelan, iz katere delajo dandanes toliko različne posode po tovarnah.
Navadna lončarska posoda mora biti vrlo dobro žgana in imeti jasen zvok. Da je trpežnejša, se veže po navadi z železno žico.
Lesena posoda je zdravju neškodljiva, samo čistiti se mora pogosto.
Kakšna bodi kuhinjska posoda.
Čedna kuhinja in blesteča kuhinjska posoda je ponos vrle gospodinje. Pa tudi v zdravstvenem oziru je čistota neobhodno potrebna v kuhinji. — Lonce, sklede, krožnike in drugo posodo še le takrat pomivati, ko se ima z nova rabiti, ni le zanikrno in grajevredno, temveč tudi nezdravo. Nesnažna in slabo pomita posoda je bila že premnogokrat povod hudim boleznim ali celo smrti. Iz jedilnih ostankov, držečih se nepomite posode, tvorijo se s časom kisline in gnjiloba, ki se je navzame tudi posoda ter pokvari ona jedila, ki se poslej kuhajo v nji. h teh in drugih razlogov bodi gospodinji vedno prva skrb, da posodo takoj pomije in očisti, ko je ne rabi več. — Mnogo truda si prihrani spretna gospodinja s tem, da posodo koj, ko jo
izprazni, nalije s kropom ali vsaj z gorko vodo, da se ostanki ne prisuše in se posoda laglje pomije.
Jedilni ostanki se s pomijami porabijo za živino; zato se posoda najprej pomiva z vodo. Da se pa zopet lepo sveti, treba je še drugih priporno tk o v :
Železni lonci in ponve se odrgnejo s peskom ali pepelom in lugom, potem se splaknejo v čisti vodi in osuše na solncu ali blizo peči, da se jih ne prime rja.
Loščena posoda se izmiva z lugom. Bakrena posoda se čisti z zmesjo iz črne moke in jesiha, vzemo pa se lehko namesto moke tudi mekine. Te zmesi se vzame nekoliko na sukneno krpo ter drgne z njo posoda tako dolgo, da se začne svetliti, nato se splakne posoda v čisti vodi in zbriše s suhim prtičem ter se postavi na solnce ali pa blizu ognjišča, da se osuši. Bakrena posoda se tudi jako lepo sveti, ako se odrgne z zmesjo iz stolčene krede in žganja. Prav tako se svetli posoda in orodje iz medi, inožnar, žlice, svečniki i. t. d.
Posoda iz kositra ali pa iz pločevine se izmiva z lugom in kuhinjsko preslico (konjski rep) ali pa s sodo. Lepo se svetli tudi s kredo in	žganjem. Reči	iz	novega	srebra in iz srebra se	čiste s
kropom in milom ali	pa	s kredo in	žganjem (špiritom). Noži in	vilice
se drgnejo s sipo in sodo, ali z vročim pepelom. Lepe nože in vilice svetle s čistilnim prahom. Na kosec usnja se vspe nekaj čistilnega prahu ter drgne z nožem po njem, dokler ni svetal.
Glinasta in	porcelanska posoda: krožniki, sklede, lonci
i.	t. d. se pomivajo z vročo vodo in splaknejo z mlačno ne pa z mrzlo vodo, da se loščevina ne razpoka; potem se zbrišejo in osuše.
Steklenina	se	izmiva v	mrzli vodi z volneno krpo, s	trsovim
listjem, s koprivami, z drobnim peskom ali pa z jajčnimi lupinami. Ako je steklenina mastna, izmiva se z mrzlim lugom ali z razmočeno kredo. Steklenice se čiste s ščetko in splaknejo še z vodo. Kupice in kozarci, če so prav motni in zamazani, se izmivajo s kisom ali pa z razredčeno solno kislino.
Da se steklena posoda ne razpoči v toploti, jo skuhaj, predno jo začneš rabiti. Nova posoda se dene v lonec z mrzlo vodo ter pristavi k ognju, da zavre; potem se odstavi in pusti na ognjišču, da se polagoma zopet ohladi. Taka kuhana posoda ti ne poči tako hitro.
Da ne poči čaša, ko jo nalivaš z vročo kavo, deni najprej srebrno žličico vanjo, potem vlivaj kavo počasi noter, da se čaša polagoma razgreje. Prehitro razgrevanje ali prehitro ohlajevanje posodo rado razžene ; zato se tudi vroča posoda, zlasti loščena ne sme postavljati v mrzlo vodo ali pa zalivati z njo, tudi ne puščaj prazne posode na vročem ognjišču.
Posode za mleko, sklede in 1 a t v i c e se pomivajo z vročo vodo; dobro je, izkuhati jih večkrat v kropu, ter izbrisati in posušiti na solncu ali blizu peci. Golida ali kabljica, v katero se molze mleko (žehtar), mora bili vedno popolnoma čista, isto tako vrečica za odcejanje sira, cedilnik, na katerem se preceja mleko in pinja, v kateri se nareja surovo maslo. Pinja, molzna golida, cedilnik se izmiva z vrelim kropom in potem še s čisto vodo, da ne ostane nič mleka v njem. Če teh posod nimaš vedno prav čistih, potem se ne čudi, zakaj se ti mleko tako rado seseda !
5. Klet.
Dobra klet je velika dobrota za gospodinjo ; če je gospodinjstvo kolikaj obširneje, ne more biti brez nje. V hladni kleti se ohrani vsaka jestvina več časa, kakor v drugih toplih prostorih v hiši. Kako težko jo pogreša pač marsikatera gospodinja, zlasti po mestih. Za manjše gospodinjstvo si v takem slučaju tako-le leliko pomagaš : Napravi si dva zaboja enake podobe pa ne enake velikosti. Na dnu večjega zaboja stlači za 15 cm na visoko gosto plast žaganja in pepela, na to postavi manjši zaboj ter ravno tako ob straneh za toliko široki prostor med večjim in manjšim zabojem gosto zadelaj z žaganjem in pepelom. Notranji zaboj potem napolni do polovice z ledom in čezenj položi železno mrežo, da lehko lonce z jestvinami in druge posode postavljaš nanjo. Zaboj postavi kam zunaj v vežo ali sploh kje v kak kol, da ne pride solnce nanj. Za odtekanje ledenice rabi cev, ki vodi skozi dno obojnega zaboja. Ce tudi se ti je poleti led že davno stajal, ostane zaboj hladan in stvari se ti ne pokvarijo tako hitro, zlasti če še po malem ledu dodajaš. Po zimi pa ti ostane zaboj primerno topel, da ne zmrznejo jestvine v njem.
Za večje gospodinjstvo pa ena sama klet še ne zadostuje, posebno tam, kjer imajo mnogo mleka ali vina. Mleko silno rado vsrkava vsakovrstne pline ter se kvari, zato je treba mlečnico imeti v hladnem kraju posebej, klet za vino posebej. Po tem takem razločujemo trojno klel : za mleko ali mlečnico, za vino vinsko klet in klet za kuho : repo, krompir, zelje i. dr.
Klet mora biti hladna, najbolje je, če je kakih 3—5 metrov globoko pod zemljo, da ima poleti in po zimi enako toploto 7°—10° R. Imeti mora dovolj odduškov, da dohaja čist zrak vanjo, če ne, je klet zatohla in nezdrava, in stvari plesnijo v nji. Kakor povsod, mora biti tudi v kleti snaga in red.
6.	Kako ogrevamo stanovanja. Kurjava.
Ogrevanje stanovanja je velike važnosti za gospodinjo. S pametnim ogrevanjem sob si ohranimo zdravje po zimi, pa marsikaj se prigospodinji, narobe pa gospodinja in nje družina trpi več ko dvojno škodo. Vrla gospodinja mora torej poznati gorivo, vrednost njegovo ter znati, kako se najuspešneje uporabi. Najnavadnejše vrste goriva so : drva, črni premog, rjavi premog in šota.
L e s je sestavljen iz ogljika, kislika in vodika pa nekoliko iz rudninskih snovi, ki ob gorenju preostajajo kot pepel. Pa ni v vsakem lesu enaka množina ogljika in vodika, ampak v nekaterem več, v drugem manj, tudi je nekateri les gostejši, drugi bolj rahel. Po tem razločujemo trdi in mehki les. Mehki les ima mnogo vodika, je rahel in luknjičav, se rad . vname in hitro gori. Trdi les ima pa več ogljika v sebi nego vodika, je mnogo gostejši, zato jeklen in težak, se težje vname, počasneje gori ter daje več toplote. Najbolja so torej drva iz trdega lesa. Trd les dajo : bukev, gaber, javor, jesen, brest, hrast, oreh i. dr.
Mehki	les se dobiva od smreke, jelke,	bora. topole, lipe,	vrbe, jelše,
i.	t.	d. En	meter bukovih drv zaleže toliko kakor dva metra	jelševih ali
topolovih.
Dobra	drva morajo biti gosta, zdrava	brez črvojedine, suha in trda,
da	zvenče,	ako udariš s polenom ob poleno.	Trohnel ali močno	črviv les je
malo vreden. — Mokra drva dajo mnogo manj toplote nogo suha, ker se ob gorenju mokrili drv mnogo toplole potroši za izhlapevanje mokrote. Tudi plavljena drva neki nimajo tolike vrednosti, če so se tudi osušila. Poznajo se po deloma obdrgnenih robovih in obtolčeni skorji. Najboljša so suha bukova drva, ki dajo tudi najboljši pepel za perilo. Pepel iz hrastovih drv pušča rjave lise na perilu.
Premog. Vsled vedno večje uporabe goriva za premnoge parne stroje in druge naprave zmanjkalo bi že zdavnej drv in lesa, ko bi ne skrbel modri Stvarnik tudi za naše čase in potrebe ter ne bil shranil pod zemljo neizmerne zaloge izvrstnega goriva, ki dandanes vedno bolj namešča drva. Tp gorivo je premog.
Premog se nahaju v mogočnih skladih bolj ali inanj globoko poti zemljo. Kopljejo ga kakor rudo, dasi ni prava prvotna rudnina, ampak rastlinje, les, ki je tekom dolgih sto in tisočletij okamenel pod zemljo in se porudninil. V nekdanjih časih je prišlo mnogo bujno rastočih gozdov pod zemljo, najbrž ob velikih zemskih prevratih, če leži les vrh zemlje, strohni in razpade, ker vplivata nanj zrak in mokrota. Drugače je, ako do lesu ne more zrak ; les ne more trohneti, a neizpremenjen tudi ne ostane; temveč počasi se razkraja in izgublja vodik, kislik, ogljikovo kislino v plinovi obliki, ogljik pa ostane ter se časoma zgosti kakor kamen, ker ga zemlja tlači. Tako počasno izpremenjevanje rastlin v ogljik imenujemo ogljenitev. — Kolikor starejši so skladi premogovi, toliko bolj je ogljenitev dovršena in toliko podobnejši so rastlinski ostanki rudnini.
Premog je črni in rjavi.
Črni premog je po postanku najstarejši. Gručav je in jedrnat ter ima 70—90°/o ogljika v sebi. Vname se nerad, ker je gost, gori počasi in le na močnem prepihu ter daje največ toplote. Ge se črni premog izžariva v zaprtih posodah, napravlja se iz njega svetilni plin in premogovo oglje, (koks, koaks), ki je izvrstno gorivo brez vsakršnega vonja.
Črnega premoga ima največ Severna Amerika in Kitajska, v Evropi ga je mnogo na Angleškem, pa tudi v našem cesarstvu ga kopljejo na Češkem, Moravskem in Ogerskem.
Pri nas rabimo več rjavi premog. Ta je mnogo mlajši od črnega premoga ter ni tako globoko pod zemljo. Ogljika ima le 50-70°/o; barve je sploh temnorjave, časih tudi črne, pa če ga z železom oprasneš, pokaže se ti rjav prah. Rjavi premog je časih še ves lesu podoben ; gori veliko raje nego črni premog, daje pa manj toplote ter tudi neprijetnejši duh razširja, kakor oni. Rjavi premog kopljejo na Kranjskem, Štajerskem, Ogerskem, Gorenje Avstrijskem, Moravskem, Češkem i. t. d.
Šota. Rekli smo že, da tudi drugo rastlinje, ne samo les, izogljeni, ako pride pod zemljo, kjer ne more zrak do njega. Po barjih raste prav bujno močvirni ali šotni mah. Pri tleh la rastlina vedno odmira, z vrha pa vedno zopet poganja nove vršičke. Ker odmrle koreninice pridejo vedno globokeje, ne more zrak do njih, torej ogljenč počasi in se tembolj zgoščevajo, kolikor več plasti leži druga vrh druge. Vsako leto se namreč iz vsahlih koreninic naredi na lanski nova plast, tako, da narastejo v nekaterih letih na znatno debeli sklad. Na ta način se dela počasi šota. Ogljenitev napreduje časoma, doljne plasti posta-jejo vedno bolj črne, radi obilnejšega ogljika; najstarejša šota je časih tako črna in težka, da bi človek skoraj ne verjel, da je nastala iz rastlinskih bilk in koreninic. Mlajša šota je rjava in rahla; često se še razločno vidi, da je trhlenina iz mahovja in drugih močvirnih rastlin.
Ker je šota tu in tam pomešana z zemljo, se nje vrednost ne ceni po teži, ampak po množini pepela, katerega pušča izgorevša šota: kolikor manj ostane za njo pepela, toliko boljša je in tem več toplote daje. Dobra šota ne naredi več kakor 5 — 10 odstotkov pepela. Kolikor več pa ji je primešano prsti, toliko težji je preostali pepel; časih ga je do 40 ali 50 odstotkov. Taka šota je prav malo vredna. — Zalo praktična gospodinja ne kupuje
šole »a veliko, da je ni prej poskusila, koliko pepela naredi. To lehko tako-le napraviš : en kilogram šote sežgi na železni plošči, pa zgoreti mora popolnoma. Če je preostali pepel jasno-rmenkaste barve, ali pa belkast, lehek in rahel ter ne tehta nad 8 do 10 dkg, je šota dobra; če je pa pepel rjav, težak in prsten, je šota slaba in malo vredna, ne kupuj je !
Šoto režejo največ v kosovih iz tal ter jo suše na solncu. Mokra šota je gnetna, suha pa plava na vodi in rada gori.
Po naših krajih se dobiva največ šote na ljubljanskem barju, še obširnejša so barja s šoto na južnem Češkem, na Ogrskem, na Nemškem, največ šote pa ima Irska in Škotska.
Vrednost goriva cenimo po toploti, katero daje ob gorenju. Kolikor več ima kako gorivo ogljika v sebi in kolikor močneje gori, toliko več proizvaja toplote. Bukova, gabrova, javorova in jesenova drva dajo skoraj enako množino toplote; brezova, borova in hrastova drva so za */io sla-bejša, jelova in smrekova za '/r.; najslabejša so jelševa, vrbova in topolova drva, ki dajo komaj za polovico toliko toplote kakor bukova drva.
Dobra šota daje toliko toplote kakor trda drva ali pa še nekaj več ; ako je pa močno s prstjo pomešana, ni boljša od mehkih drv.
Največ toplote proizvaja črni premog, daje jo dvakrat toliko, kakor trda drva; tudi rjavi premog ne dosti manj, če je posebno dober.
Pa tudi na to je gledati, kako se gorivo pali. S kolikor močnejšim plamenom gori, toliko večja toplota nastane. Drva in šota morajo biti vrlo suha, premog pa mora imeti močen prepih. Ako se kuri počasi in medlo, gubi se mnogo toplote. — S surovimi drvi kuriti je jako mučno, pa tudi potratno, ker ima tak les komaj 20°/o ogljika, toliko več pa vode; gori prav nerad in z medlim sajastim plamenom, ki daje le malo gorkote.
Umna in praktična gospodinja si torej zgodaj oskrbi potrebno zalogo goriva za zimo, t. j. še poleti, ko je les cenejši in se vrh tega dobro posuši do zime. Ker se surovi les laglje razkolje nego suhi, naj se tudi to za časa oskrbi ter razdrobljena polena nekaj časa puste na kupu, da se suše, potem se zlože v drvarnico.
Ob nakupovanju goriva pa se ne oziraj samo na vrednost goriva, ampak tudi na ceno. Kjer bukov les ni predrag, tam je kurjava z bukovimi drvi najugodnejša in najcenejša; lehko se pa tudi meša. Zakuri se peč z drvi, da se hitro ogreje; da se pa toplota tem več časa vzdržuje, prilagajmo pozneje nekoliko premoga, ker veliko počasneje gori.
Kakor za nakupovanje ali prirejevanje dobrega goriva, enako modro skrb mora imeti gospodinja, da se vse s pridom uporabi, da se nič brez-pametno ne potrati ali celo v škodo ne obrne. Ker je kurjava dvojna: za kuho in za ogrevanje sob, — je tudi oskrbovanje ognja dvojno, ako se peč za ogrevanje sob ob enem ne rabi za kuho. Glavni inventar vešče gospodinje bodi torej v kuhinji dobro ognjišče, v sobah dobre peči.
Peči so imele tekom časa jako različne podobe, in še sedaj se pečarji trudijo, da bi nam jih še kaj zboljšali. Naj pa ima peč zunaj obliko kakršno koli, hvalimo jo le, če ima tri bistvena svojstva : a) da v nji rado gori, b) da ne izgublja toplote po nepotrebnem in c) da ne škoduje zdravju. — Da v peči rado gori, mora biti tako narejena, da je v nji vedno močen prepih, ker drugače ne more za gorenje potrebni zrak dohajati
v zadostni meri. — Gorenje namreč obstoji v	tern,	da	se	kislik kemično
spaja z vnetljivo snovjo, n. pr. z ogljikom ali vodikom.
Pri vseli tistih tvarinah, ki jih rabimo za kurjavo, smo rekli, je glavni del ogljik in vodik. Ta dva se kemično spajata s kislikom, t. j. gorita in nevidno izginjata izpred oči, prvi kot ogljikova kislina ali ogljena para, drugi pa kot voda v obliki vodenih soparov v dimu. Slednjič ostanejo le še nekatere rudninske sestave kot pepel. Tako popolno gorenje daje največ toplote in najlepši plamen. V to pa je neobhodno potreben zadosten zrak, ki prihaja po prepihu. Če pa prepih ni prav uravnan (pri pečeh, ognjiščih, svetilkah), ost;ine vedno nekaj ogljika v čisto majhnih delkih nesežganega ter se v podobi dima useda po ceveh, dimnikih i. t. d., ki postajajo sajasti. — Pomanjkanje zraka provzročuje tudi one snovi, ki se izločujejo ob takozvanem „suhem destilovanju“: lesni kis, smolasti I6r, pikri kreozot in druge neprijetno dišeče snovi, ki so kvarne zdravju in snagi. Zlasti pa se napravlja ob takem nepopolnem gorenju ogljikov oksid, o katerem smo že govorili. Ako se oh kurjenju nastali vzduh v dimniku prehitro ohladi, oceja	se po	stenah,	kar zlasti pričajo
stare kuhinje, iz katerih je dimnik naravnost izpeljan.
Cim več kislika dohaja med gorivo, tem žarneje	gori.	Zato je	prvi
pogoj dobri kurjavi: zadosten prepih privajajoč obilo	zraka. Nekoliko se
pomaga že s tem, če drva rahlo naložimo navzkriž, da more od spodaj zrak dohajati med nje, ali pa če jih naložimo na „kobilico“ (železna podlaga, ki jo rabijo v pečeh, brez rešetke (röäa), da drva ne leže na opeki). Ko začno tako naložena polena goreti, se med njimi in nad njimi zrak razgreje in dvigne kvišku, na njega mesto pa pristopi mrzli zrak, ki se segrevši zopet odhaja. Tako nastane prepih, ki je pa le takrat zadosten, če ima zgorajni razgreti zrak kam odhajati. Za lo mora dobra peč skrbeti sama, irnoti mora spredaj dvojno odprtino: večja vrata, skozi katera se kuri in manjša vratiča, da skozi nje dohaja zrak v peč; v peči mora biti rešetka, če ne, so spodnja vratiča odveč. Nekoliko višjo nad večjimi vrati je cev,	ki	dim odvaja v
dimnik.
Da se ne gubi toplota po nepotrebnem, mora biti dobra peč tako urejena, da razgreti zrak več časa kroži ob njeni steni in cev mora biti sama ali v več oddelkih tako zavita, da gorkota ne odhaja prehitro v dimnik. V cevi imajo tu in tam zatvornico, da se peč zapre, ko je pogorelo v nji, je pa kaj nevarno, ker se lehko zgodi, da se iz žrjavice razvije že znani otrovni ogljikov oksid.
Zdravju najugodnejše so lončene ali porcelanaste	peči,	zlasti če	se v
sobi	kurijo, ker pospešujejo ventilacijo, kakor smo že	rekli,	pa tudi	zato,
ker enakomerno oddajajo toploto. Manj ugodne so železne peči, ker se prehitro in presilno razbelijo in ob tern tudi zrak v sobi neprijetno usuše.
Vendar pa tudi najboljša peč ne bo ustregla vsem zahtevam, če ni kurjena pametno in razumno. Spretna kurilka varčuje in skrbi za zdravje. Privarčuje se veliko, če zaneti krepak ogenj, kateri povžije vse gorivo do pepela, medel ogenj četudi več časa traja, nima tistega učinka kakor živahno plapoleči. Kurili se mora pa tudi o pravem času ! Kaj neprijetno je, če se kuri soba še le tedaj, ko bi imela biti že razgreta. — Pa na vreme se je tudi ozirati. Nespametno in potralno je, če dan na dan enako kuriš, naj je vreme milo ali mrzlo, suho ali mokro. Kadar n. pr. sneži ali je hud suh mraz, se sobe hitreje razgrejejo, kakor pa takrat, kadar po dolgem mrazu nastopi južno vreme in mraz nekako „v hišo sili“. — Na take izpremembe se vsekako oziraj. — Potrata je tudi, če puščaš peč odprto, ko je že vse pogorelo in le še žrjavica žari v nji.
Prehuda vročina je zdravju bolj škodljiva nego nekoliko mraza. Presilno razgrevanje zrak preveč suši in redči, kar kvari zdravje. Kar je nad 17" R, je preveč tudi za stare ljudi in take, katere rado zebe. Taki bolj mrzli
ljudje naj se rajše tudi v sobi bolj oblečejo ali naj hodijo kaj časa v mrzlem zraku ; ako so bolni, naj se razgrejejo v postelji — pretirana kurjava tudi bolnikom škoduje. Kadar je treba večje toplote v sobi nego 15° R, naj se postavi na peč vode v odprti posodi, da v kurjeni sobi izhlapeva.
7.	Kako razsvetljujemo stanovanja. Svečava.
V malokateri stroki domačih potrebščin se je izvršila v poslednjih letih tolika izprememba, kakor v svečavi. Kako preprosta in nedostatna je bila nekdaj razsvetljava in kako ugodno je sedaj, pa se je nadejati še ugodnejše!
Prva svečava, s katero si je skušal človek kolikor toliko nameščati dnevno luč, so bile bakle in trske. Te si je narejal iz jelovega, borovega ali smrekovega lesa, ker je smolnat in zato bolje in svetleje gori. V nekaterih krajih, zlasti po hribih, rabijo še dandanes suhe brezove bakle, da si svetijo po temnih potih ali po noči pri delu pod milim nebom. Pa že najstarejši izobraženi narodi starega veka, recimo Indijci, Egipčani, Feničani, Izraelci so si razsvetljevali slanovanja z oljem. Že o Mojzesovem času je bilo oljčino olje na glasu. Sveto pismo večkrat govori o svetilkah z oljem. Stari Grki in Rimljani v obče niso imeli bolje svečave. Na trgih so zažigali smolo v kotličih ali smolnate bakle, po stanovanju pa so imeli majhne plitve posodice, nalite z oljem, iz katerih je inolel goreč stenj. Podobne „leščerbice“ se nahajajo še dandanes tu in tam po kmetih.
Mnogo stoletij so brlele take revne oljnate svetilke po stanovanjih, predno jih je izpodrinila sveča. Pač so si že Rimljani napravljali nekake sveče iz sukanega prediva, katero so prevlekli s smolo, bogatejši ljudje tudi z voskom. Za časa Konštantina Velikega so se rabile o posebnih svečanostih voščenice, našim podobne. Pa ker je bil vosek predrag, rabile so se le po bogatih hišah in v cerkvah, navadno ljudstvo je obdržalo oljnate sve-tilnice, bakle in trske. O Alfredu Velikem beremo, da si je napravljal nekake sveče, ki mu niso le svetile, marveč nameščale tudi uro, ker so zgorele ravno v štirih urah. A to niso bile sveče, kako jih rabimo dandanes. Lojeve sveče so se pričele še le v 12. stoletju na Angleškem in da se je razširila lojenica	po vsi	Evropi, treba je bilo blizo	300 let!
V	drugi	polovici 18. stoletja so	za	mnogo zboljšali	svetilnice	za	olje
in	tudi olje so	začeli bolje čistiti, kar	je	dajalo prijetnejšo in	svetlejšo	luč.
Dolgo so	se rabile v razsvetljavo	po	sobah lojenice.	Še	le v	našem
stoletju se je pojavila plinova luč, iznašle so se stearinke in — odkar je zaslovela Severna Amerika vsled preobilnih vrelcev petroleja ali kamenenega olja — izpodrinila je skoraj povsod petrolejeva svetilnica drugo razsvetljavo, izvzemši plinovo luč in pa električno, ki se je pojavila v najnovejšem času.
Najimenitnejšo svečavo so dajale do najnovejših časov tolšče : olje, loj, kitova mast in pa vosek. Na njih mesto je stopil dandanes v prvo vrsto petrolej, olje rabimo le še semtertje za domačo potrebo za svetilnice po noči. V teh žgemo oljčno olje ali pa repično (repsovo). V Ameriki delajo v novejšem času olje iz bombaževega semena. Sploh pa se vedno bolj opuščajo svetilnice z oljem.
Najnavadnejša in najcenejša svečava je dandanes petrolej ali kamene n o olje. Kakor smo že rekli, je petroleja najbogatejša Severna Amerika, pa tudi Vzhodna Indija, Kitajska, Perzija, Mala Azija, Sicilija, Galicija in druge dežele imajo mnogo te koristne tekočine. Sploh se dobiva pogosto
blizo črnega premoga; zato sploh mislijo, da je nastal iz razgretega premoga. Petrolej so poznali že starodavni Rimljani pod imenom nafta; pomešanega z dišavami so ga zažigali na oltarju božanstvom na čast. Ta tekočina prihaja iz zemlje kakor vrelec, pa nikjer tako čista, da bi jo mogli kar precej rabiti. Treba jo je prej čistiti (rafinirati) t. j. odpraviti se morajo iz nje vse hlapne in upaljive sestavine, radi katerih je neprečiščen petrolej kaj nevarna stvar, ker se silno rad užge. Čistijo ga v tovarnah. Pa tildi prečiščen petrolej se še rad upali, torej treba z njim previdno ravnali. Petrolej, kakor ga prodajajo pri nas, se srne užgati še le pri 30°R., če ne je nevaren. Da ga spoznaš, ali je dovolj prečiščen ali ne, vlij nekoliko petroleja v skledico ter ga skušaj užgati z užigalico. Če se ti koj vname, je premalo čist in nevaren za rabo. Dober petrolej je čist in prozoren kakor voda.
8.	Svojstva dobre svečave.
Kakor je umetna razsvetljava neobhodno potrebna, tako važno je tudi, da prav ravnamo ž njo, da si ne kvarimo očij in zdravja. V obče pomni gospodinja to-le: Razsvetljava bodi kolikor moč po vsej sobi enako razdeljena. To je najlaglje doseči, ako svetilnica visi nad mizo ali sredi sobe, pa če s senčnikom (klobukom) ne siplje vse svellobe na eno mesto. Luč mora bili vsaj podobna beli dnevni svetlobi. Medla, rdečkasta luč škoduje očem. Goreti mora mirno, plapoleča luč je škodljiva. Cilindri na svetilnicah pospešujejo mirno razsvetljavo, polprozorni baloni pa , jo ublažujejo, ako je prežareča.
Svetilnice se morajo marljivo čistiti. Najboljša svetilnica ne ugaja, če ni snažna in čista. Snaženje svetilnic ne odlašaj do večera, čisti jih ob belem dnevu. Najbolje je, ako se zjutraj ob pospravljanju v hiši tudi svetilnice oskrbe, zlasti petrolejke, ker se kameneno olje tako rado vname, posebno če je slabo prečiščeno. Stenj na ogljih malo pristrizi, da cilinder ne poči. No, dandanes rabijo petrolejke z okroglim stenjem vedno bolj. pa so tudi uporabnejše in mnogo svetlejše kakor prejšnje s trakastim stenjem.
Z r a s v e 11 j a v o ne menjavaj prehitro! Tudi n e d e 1 a j sedaj pri prav svetli, sedaj pri medli luči. To je očem kvarno. Mešana luč tudi škoduje; zato naj se zagrinjala na oknih koj zagrnejo, ko sc je prižgala luč v sobi in še ni popolnoma izginila dnevna svetloba.
Luči ne ugasuj nikdar tako, da bi otrinek še dolgo tlel, naj bo pri sveči ali pri svelilnici, ker to sprija zrak. Enako nezdravo je, če gori petrolejka s premajhnim plamenom. Vsaka svečava, ki napravlja dim ali daje neprijeten duh, je škodljiva in naj se odpravi!
Šolska poročila
1< o n c e m žolske^a leta 18ÖÖ/O0.
V uršulinskem samostanu v Ljubljani je bilo minulo šolsko leto 1808/99. pet raznih učilnih zavodov za deklice s pravico javnosti, namreč otroški vrtec, vnanja ljudska in meščanska šola in notranja ljudska in m e š č a n s k a šola.
I. Učiteljsko osobje.
V vseh imenovanih dekliških šolah podučujejo natanko po postavno predpisanih učnih črtežih izprašane in od šolskih oblastev potrjene učiteljice iz reda sv. Uršule. Samostanska prednica je častita gospa Mali Terezija Heidrich, ki je vodstvo vseh učilnih zavodov izročila ravnateljici č. g. M. Luitgardi Rihar.
Veronauk je učil do 31. decembra 1898 v notranji meščanski in v III., IV. in V. razredu ljudske šole cerkveni vodja in spovednik pri Uršu-linkah veleč. gosp. Valentin Eržen, od 1. januvarija do konca šolskega leta cerkveni vodja in spovednik veleč. gosp. Mihael Bulovec, v 1. in II. razredu notranje ljudske in v vnanji ljudski in meščanski šoli katehet č. g. Alojzij Stroj.
Kot pomožne učiteljice so podučevale v minulem šolskem letu gospodične Mira Dev, Amalija Kobau, Agneza Kosar, Ljudmila Pirc, Ana Vernik in Marija Zupanec.
II.	Letopis.
Šolsko leto 1898/99. se je pričelo za vse zgoraj omenjene uršulinske šole dne 20. septembra s slovesno sv. mašo v čast sv. Duhu v domači samostanski cerkvi.
Patriotična praznika — god Njegovega Veličanstva presvetlega cesarja Franca Jožefa 1.4. oktobra in god Njenega Veličanstva pokojne cesarice Elizabete 19. novembra je šolska mladina praznovala s sv. mašo. Slovesnega cerkvenega opravila za pokojno cesarico se spominja šolsko
3
poročilo na posebnem spominskem listu. Istotako objavljamo posebni popis praznovanja zlatega jubileja Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I.
Od učiteljskega zbora notranje šole se je poslovil 1. januvarija veleč, g. duhovni svetnik Valentin Eržen, ki je od mesca novembra 1892 podučeval krščanski nauk v V., VI., VII. in VIII. razredu, od 15. septembra 1894 pa v vseh razredih notranje šole in na učiteljišču. Neumorno je razlagal zveličanske resnice in sadil v srca svete kreposti, tako da se je moralo učenkam srce vneti za vse lepo, plemenito, vzvišeno. S svojimi lepimi zmožnoslimi in vstrajnim trudom je uspešno vplival na razvoj in napredek naših šol. Dobrotni Bog mu bodi plačnik!
Učiteljski zbor, oziroma samostan, je pa v preteklem letu izgubil tudi štiri bivše učiteljice, katerih imena so že zapisana v „knjigi življenja“. Dne 5. avgusta je umrla č. S. Skolastika Kos, rojena v Kranjski gori 14. aprila 1871. Bila je redovnica in učiteljica le pet let, pripeljala je prve svoje učenke od prvega do petega razreda, ali ker je bila po čednostih dozorela za nebesa, jo je hitel Bog vzet k sebi, da izprosi s svojo molitvijo v nebesih še več koristi samostanu, kakor pa mu je že koristila s svojim tihim, pa plodonosnim delovanjem in z duhlečim vencem vzglednih čednosti. Učenke, ki so poprej v šolskem letu od 6. junija vsak dan molile rožni venec za njeno ozdravljenje, so ob odprtem grobu s srce pretresujočim jokom naznanjale svojo udanost in ljubezen, tako da nobeno oko mnogoštevilnih pogrebcev ni ostalo suho, in da se je slišal le en glas: „Kako dobra učiteljica je pač morala biti č. S. Skolastika!“ — Lepo, častitljivo starostjo dosegla rajna č. M. Leopoldina Macher, rojena 2 2. aprila 1814 v Šmarjeti na Dolenjskem. Od svojega enajstega leta je bila v samostanu. V prejšnji dobi je podučevala v notranji in vnanji šoli, zadnja leta pa je bila hišna oskrbnica. 21. septembra jo je Vsemogočni poklical k sebi, da jej podeli večno plačilo. — Dne 20. novembra je umrla č. S. Borgi ja Jenko, nadebudna učiteljica, ki je obetala biti v vrlo pomoč samostanu. Rojena je bila v Ljubljani 8. marca 1877. Slovesne obljube je naredila na smrtni postelji 13. novembra 1898. — Dne 22. novembra je modri Stvarnik presadil iz kroga sosester redovnic in hvaležnih učenk v božji vrt vneto učiteljico Celestino Blaž on, rojeno 2G. februvarija 1873 v Begunjah pri Cirknici. Zadnje znake hvaležnosti so jej mogle učenke izkazati z gorečimi molitvami pri lepem pogrebu, pri sv. maši za njen dušni pokoj dne 23. novembra in s tem, da so prav v obilem številu prejele sv. zakramente in darovale za njo sv. obhajilo. — Vse rajne učiteljice so že prejele plačilo pri Bogu za plemenito skrb, ki so jo imele za poduk in vzgojo mladine.
Knezoškofijski nadzornik za verouk, preč. g. kanonik Andrej Za-m e j i c , je bil povodom vladarske petdesetletnice odlikovan z redom železne krone III. vrste. Presvetli cesar ga je imenoval tudi za infuliranega
dekana ljubljanskega stolnega kapitelja, in prevzvišeni knezoškof ga je 11. maja 1899 vinestil na to odlično službo.
Dne 7. januvarija je praznoval c. kr. okrajni šolski nadzornik, blag. g. prof. Frančišek Levec, desetletnico svojega zaslužnega nadzor-ništva. Ljubljansko učiteljstvo mu je priredilo časten večer. — Samostansko predstojništvo je obema prezaslužnima nadzornikoma čestitalo in se zahvalilo za blagohotno naklonjenost, ki jo izkazujeta našim šolam.
Po odhodu blag. g. nadzornika za notranjo meščansko šolo, g. prof. 1 v. ß e n d a , v Celovec, je imenovalo vis. c. kr. naučno ministerstvo z razpisom dne 25. aprila 1899, št. 1025(5, blag. g. realčnega profesorja Klemena P r o f t a za nadzornika tej šoli.
Od pričetka šolskega leta do 1. novembra in od 5. aprila do 14-, junija je imela šolska mladina trikrat na teden sv. mašo, pri kateri je notranja šola oskrbovala v torkih in petkih orglanje in petje, v pondeljkih in sobotah pa so molile učenke sv. rožni venec. — Slovesno so praznovale učenke z učiteljstvom samostanska praznika sv. Uršule 21. oktobra in sv. Angele 31. maja. — Prvo sv. spoved je opravilo meseca marca in aprila 15 učenk notranje in 83 učenk vnanje šole, pri sv. b i r m i je bilo 27 učenk notranje in 82 učenk vnanje šole. Slovesno se je obhajal dan prve g a sv. obhajila v notranji šoli 4. maja, v vnanji pa 18. maja; 26 učenk notranje šole in 74 učenk vnanje šole je pristopilo letos prvikrat k mizi Gospodovi. — Učenke notranje in vnanje meščanske šole so se v času od od 19.—23. junija z veliko vnetno vdeleževale duhovnih vaj, katere je vodil veleč. g. K. Fink. D. J. — Slovesni sprejem v Marijino družbo, otvorjeno lani 5. junija po presvetlem knezoškofu, se je vršil letos dvakrat, 11. decembra in 28. maja. Prvikrat je bilo vsprejetih II, drugič 32 deklic. Vsprejemne slovesnosti je obakrat izvršil milostljivi g. prelat general* vikar J. Flis. Globoko so segle do srca srečnim vsprejetim deklicam in njih nazočim starišem prelepe besede, ki jih je govoril ob tej' priliki milostljivi g. prelat o odločilnem pomenu Marijine družbe za vzgojo in o sreči onih deklic, katerim Marija hoče poslati posebna priprošnjica in varihinja.
Presvetli knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič so 19.,
20.	in 21. decembra počastili s svojim obiskom posamezne razrede notranje in vnanje šole. Z velikim zanimanjem so poslušali poduk in konečno učenko vsakega razreda goreče spodbujali k vstrajni pridnosti in lepemu vedenju. C. gospe Materi in ravnateljici so izrekli svoje priznanje in popolno zadovoljstvo.
Blag. g. ž u p a n I. Hrib a r je obiskal šolo 7. marca in prisostvoval poduku v 111. b in V. b razredu vnanje ljudske šole.
Preč. g. dekan Andrej Za meji c je nadzoroval poduk v krščanskem nauku 14., 15., 18. novembra, 2., 3. in 5. junija v vnanji šoli, 29. maja pa v notranji šoli. — Blag. g. c. kr. okrajni šolski nadzornik prof. F r a n -čišek Levec je nadzoroval vnanjo ljudsko in meščansko šolo 14. de-
3*
cembra, 6. maja, 7., 9., 13., 14., 16., 17. in 19. junija, notranjo ljudsko šolo 19., 20., 31., 24., in 28. junija, pouk v slovenščini v notranji meščanski šoli pa 28., 30. junija in 1. julija ter v inšpekcijskih konferencijah razodel učiteljstva svoje opazke. — Blag. g. c. kr. okrajni šolski nadzornik prof. Kl. Pr oft je nadzoroval notranjo meščansko šolo 5., 7., 10., in 14. junija ter 15. junija imel z učiteljstvom inšpekcijsko konferencijo.
Zdravstveno stanje v minulem šolskem letu je bilo v obče ugodno. Umrle so tri učenke : Ksaverija Čerček, odlična učenka I. meščanskega razreda notranje šole, dne 8. aprila, Neža Gnidica, učenka II. b razreda vnanje šole, dne 15. aprila, in Angela Potokar, marljiva učenka II. meščanskega razreda vnanje šole, dne 30. maja. Zadnjo so učenke meščanske šole spremile na pokopališče, odkoder so se vrnile k sklepu šmarnic. Rajna součenka pa je tedaj — upamo — že v nebesih gledala Marijo, h kateri je tako zelo hrepenela priti. Njo je Bog prvo iz Marijine družbe poklical k Sebi.
Poleg 37 učenk vnanjo šole, ki so po požrtvovalnosti slavne mestne občine povodom cesarjevega jubileja prejele zimska obuvala, je bilo 18. decembra obdarovanih 44 učenk vnanje šole ob enem z ubožnimi učenci in učenkami vseh mestnih ljudskih šol s toplo obleko, obuvalom in pecivom. To vsakoletno obdarovanje prireja ces. svetnik Ivan Murnik, podpira ga pa odbor dobrodelnih gospd. Letos sta darove otročičem delila presvetli knezoškof d r. A. B. Jeglič in visokorodna baronica O. H e i n. — Štiri dni pozneje so večje učenke notranje šole in samostanske gojenke priredile ubožnim učenkam vnanje šole božičnico in obdarovale ob tej priliki 33 deklic. Za to obdarovanje sta poslala darov gospa Fr. Meršol in trgovec g. V. Ranth. — Slednjič so deklice iz Marijine družbe napravile za 12 prav ubožnih učenk več koristnih oblačil. Tudi to obdarovanje se je s prav prisrčno slovesnostjo izvršilo 8. januvarija.
Hvaležno se moramo spominjati še drugih dobrotnikov šole in šolske mladine. Slavna mestna o b č i n a je darovala sliko Njenega Veličanstva pokojne cesarice Elizabete, 118 spominskih podobic in 557 jubilejnih knjižic za razdelitev med šolsko mladino. — Visoki deželni odbor je daroval 7 izvodov II. Schreiner - dr. J. Bezjakove knjižice „Deutsch-slovenisches Wörterbüchlein zum Gebrauche beim Unterrichte in den weiblichen Handarbeiten an Volksschulen mit slovenischer Unterrichtssprache“. — Slavna kranjska hranilnica je šoli naklonila 250 gJd., za kateri dar se je ubogim učenkam kupovalo pisalno in risalno orodje, razne potrebščine za ročna dela in v začetku leta šolske knjige. — Iz podpore c. kr. šolske knjižne zaloge na Dunaju je c. kr. šolski svet odmeril tukajšnji šoli ubožnih knjig v vrednosti 12 gld. — Za oddane kupone iz učnih knjig je šola dobila ubožnih knjig od založnih knjigarn pl. Kleinmayr-Bambergove v Ljubljani, Hoelderjeve, Hoelzelove in A. Pichler’s Witwe und Solin na Dunaju, H. Dominicusove in Fr. Tempskega v Pragi. — Neime-
novan dobrotnik je 100 učenkam vnanje ljudske in meščanske šole kupil lansko „Letno poročilo", ki je obsegalo 3 spise, nanašajoče se na cesarjev jubilej in sestavek „Vrla gospodinja“. — Imenovanim in vsem drugim dobrotnikom šolske mladine izrekamo sreni: Bog plačaj!
Konečno naj še omenjamo v letopisu dobro vspelih poprav pri poslopju vnanje ljudske in meščanske šole in koristnih novih naprav v tej šoli, izvršenih v lanskih velikih počitnicah. V šolskih sobah seje napravila ventilacija, napeljala se je centralna parna kurjava v vse prostore, tri šolske sobe so se razširile in dobile po eno okno več, skoro vsa okna pa so se napravila večja. S temi napravami je šola dobila bolj zračne in svetle sobe in krasnejše lice na zunaj.
Šolska naznanila so učenke dobile 29. novembra, 11. februvarija 29. aprila in 14. julija.
šolsko leto se jo sklenilo 14. julija s slovesno zahvalno sv. mašo. Po sv. maši se je učenkam razdelilo letno poročilo in šolska naznanila, učenkam meščanske šole pa šolska spričevala.
III. Važnejši ukazi in odredbe šolskih oblastev.
Razpis c. kr. mestnega šolskega sveta z dne 17. velikega srpana 1898, št. 605, razglaša na podstavi razpisa c. kr. deželnega šolskega sveta z dne
7.	velikega srpana 1898, št. 2053, določilo c. kr. železniškega ministerstva z dne 2. malega srpana 1898, št. 30.008, te vsebine, da dobivajo učenci (učenke) in učiteljstvo na javnih ljudskih šolah na železnicah pri skupnih izletih, ki se vrše pod nadzorstvom učiteljstva, za 50"/o znižano vožnjo.
Razpis c. kr. mestnega šolskega svela z dne 28. kimavca 1898, št. 682, določuje na podstavi ukaza gospoda ministra za bogočastje in nauk z dne
2.	kimavca 1898, št. 2178, naj se praznuje god Njega Veličanstva dne 4. vinotoka po vseli šolah s sv. mašo kakor doslej, da pa se naj opusti vsaka šolska slavnost.
Razpis c. kr. mestnega šolskega sveta z dne 30. kimavca 1898, št. 691, naznanja, daje visoki c. kr. deželni šolski svet dne 27. kimavca 1898, št. 2111, potrdil od tukajšnje šole predložene podrobne učne črteže za prostoročno risanje in da se je že v šolskem letu 1898/99. ravnati po njih.
Razpis c. kr. mestnega šolskega svela z dne 30. kimavca 1898, št. 690, javlja, da je vzel c. kr. deželni šolski svet z razpisom z dne 27. kimavca 1898, št. 2465, na znanje sklep letošnje učiteljske konference, da se naj namesle tablice za prieetno pisanje na mestnih ljudskih šolah s posebnimi pisankami.
Razpis c. kr. mestnega šolskega sveta z dne 29. vinotoka 1898, št. 817, naznanja odredbo gospoda ministra za bogočastje in nauk z dne 6. vinotoka
1898,	št. 2320, naj praznujejo šole tudi zanaprej god Njenega Veličanstva
pokojne cesarice Elizabete s sv. mašo v 19. dan listopada vsakega leta, a da se naj opuste vsakršne drugače slavnosti, ki so bile prej morebiti kje v navadi.
Razpis c. kr. mestnega šolskega sveta z dne 11. listopada 1898, št. 852, razglaša na podstavi ukaza gospoda ministra za bogočastje in nauk z dne 31. vinotoka 1898, št. 1469, določbe, kako praznuj ljubljanska šolska mladina v dan 2. grudna 1898. I. petdesetletnico vladanja Njegovega Veličanstva.
Razpis c. kr. mestnega šolskega sveta z dne 14. grudna 1898, št. 959, objavlja razpis c. kr. deželnega predsedstva z dne 5. grudna 1898, št. 5847, da so Njegovo cesarsko in kraljevo apostolsko Veličanstvo vdanostno izjavo, ki jo je sklenilo učiteljstvo slovenskih in nemško-slovenskih ljudskih šol v Ljubljani pri okrajni učiteljski konferenci dne 4. malega srpana 1898 ob praznovanju izpolnjenega petdesetega leta Najvišjega vladanja, blagovolili radostno vzeti na Najvišje znanje.
Razpis c. kr. mestnega šolskega sveta z dne 1 1. prosinca 1899, št. 24, obvešča ravnateljstvo o razpisu c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 6. prosinca 1899, št. 3688, s katerim naznanja, da je vzel c. kr. deželni šolski svet z zadovoljstvom na znanje poročilo o praznovanju cesarjeve jubilejske slavnosti, o obdarovanju šolske mladine s podobami Njega Veličanstva, oziroma z jubilejskimi knjižicami in o obdarovanju ubožne šolske mladine z obleko na stroške mestne občine.
Razpis c. kr. mestnega šolskega sveta z dne 26. sušca 1899, št. 181, naznanja ravnateljstvu dopis c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 5. sušca 1899, št. 647, ki govori o določbi gospoda ministra za bogočastje in nauk z dne
21.	svečna 1899, šl. 344, s katero odreja nekatere olajšavo in enostavnosti o naslovljanju in o drugih doslej običajnih nazivkih v pismenem občevanju z uradi in zavodi.
Razpis c. kr. mestnega šolskega sveta z dne 13. velikega travna 1899, št. 307, obvešča ravnateljstvo o dopisu c. kr. deželnega šolskega sveta z dne 7. velikega travna 1899, št. 1085, ki pravi, da odreja naučno ministrstvo z razpisom z dne 7. sušca 1899, št. 647, da ne velja njega ukaz z dne 21. svečna
1899.	št. 344, za občevanje s cerkvenimi oblastvi.
------ctias-
A. Vnanja šola
v uršulinskem samostanu (in ž njo notranja) je najstarejša šola v Ljubljani. Otvorila se je dne 2. julija I. 1702. Vsled razpisa vis. c. kr. mini-sterstva z dne 22. decembra 1871, štev. 14-774, je dobila pravico javnosti. Leta 1883/84 je postala osemrazrednica. Dne 1(5. marca 1894, štev. 2388, je dovolilo visoko c. kr. naučno ministerstvo, da se premeni v petrazredno dekliško ljudsko in trirazredno dekliško meščansko šolo. Začetkom šolskega leta 1894/95 se je dvoril I. razred meščanske šole. Letos je bilo v vnanji šoli pet razredov ljudske šole in trije razredi slovenske meščanske šole. Vsi razredi ljudske šole so imeli po eno vsporednico.
Znamenite šolske zadeve in svečanosti ter druge žalostne in vesele dogodke minulega šolskega leta 1898/99 v vnanji šoli opisuje spredaj skupni letopis.
V	petrazredni ljudski š o i i se podučuje po postavno predpisanih učnih či težili za ljudske šole na Kranjskem. Namen in naloga dekliške nemške šole v uršulinskem konvenlu v Ljubljani je pa, deklicam, dovršivšim peto šolsko leto ljudske šole, podeliti večjo omiko, kakor jo po svojem namenu daje občna ljudska šola in posebno pripomoči jim do potrebne izobrazbe za učiteljske pripravnice in za strokovne šole. — Učni jezik je slovenski. Nemščina pa je za vse učenke brez izjeme obvezni predmet.
Učne knjige, ki se rabijo v ljudski šoli.
■%.š& s «1®	■id . C ^ •S OD
rt2"	
«7? Ef •• .. “"«J2	r/D bo 0.>- !-U -U!
«« --Q S.2.EO > S a	i'll®
’S 's.“	"O O.CQ 0) o ,
Z 3 £,	5^5 -2 H
: "•’ rt g	j . rt 6
ti
1U
O) o.
53 2
. c/}
Ü	-J	N	fc*
i?*-*•	O	^
'Joffi J®»
»o CO	.	—1
>	■	 .	O	•
»TJ ^ »O
^oo~-g&
D O
> c 2°r-S
ns •— E, i- <D c O- “ <D t-
ZSics . v. ra C c«*
C~.2 «I;
G J0.<
o
>
co
O
5=1
»o
cd
rt
2C'
os"-^
'5 '5* .3
•O •-; .H O
° S4"# 00 3.2^ .
vi o
u rt bi)
.2 .2 • a rt
rt
rt b . ec .SP
o ‘Z\
■ ■ - c -Ž-S,-“ ~ 3.5-c":
o §-'-2 3
W- _2 V)
o^;
w_J ^ 05
. «2 *-* rt tu, w .©
S
O *o
rt
CC cc~ . •=V* ä
• • .5 f/i
S* o ?
•g O -tn iO
»o a» rt •
= _: ŠliS SS o»
rt ^ > jr n
. o •.bc
£*5^ ‘c* S .-S
J-. v
M
>co
e
a>
55
d o S g ^
So
_i 9 J3 _0 ’S —
s '•S>.mS Sc
n.>» j« —
j
c «i ti.S-r —1 e vi t>- ^ tn v S 3 P1 S
h-^ r.< S C o rt g .	^
• ~ bo = £ n jz — 3 a> “ *S o D<Jh m J3
■/. rja J— d) jn a.**
C/) -C tfj r-
iH a .
o . fl JZ
s gH O -5 ES
.fi .
. ü -C .fiJC S o -C O 3 •* -C »O -0 ^ £ .
S >S n.o?
V) ~ J» .
js • ar=
s = -5 =
P)
O
>
O
bo _
G O
.5 CM
N
rt ,T CCrl . ö
U H3
a> a; a w - <v 3 J3 >tSJ C
>.£ o «
-2 . ® t; *s « ^
c/j ^ JH « ö CQ
| - - .
L, nj w J“ r*
3. S -C'NJ H
.S gwt.
° =“« a 2 c
VN
IpJs
00 5 oo
bč
•E "a'S gLÄ
^ S'Scc-a^ ^
o _. H -3 °-S > S g < 3	■“
Cu '3.0 J
bi)
b
P Q bo^
g .
ce w
9 C
c
'vj O O ~
Sh« 5-“ 05
S 6 22 °'? • rt c bo
N 5:5* ^
•r ® -O
u —t <V J4 rt
•J3» c« bo
<u T3 O
£.2/rt H N
-« GO
S GO
S gr
P rt* —
O ß= ^
r « Ä 07
» • g
ö«.5,
4) G-r > a» -Q
o k 3 </? o-ij*
S oJ
- 'O >
-o>'
^	®	c	'JZ	lO
’oW	c	v
-	53	.c/j	JC
•> •<—l . • d c/j	rt	00
C ß bo —
<u S •§ .2
g S C rt
O N
C/3 oW
O
CD
>
J c 52
.rt r
l| a’s
rt O i>* ■äN >05
Si .&s
M 50
? a -S
O
rt
3
cTTS
rt
S
4)
Ui
G .
ec
i or
-j 3 <ri S^co
«D ^	.
I Ot
1 > 05 j 00
3 1 --'O S OJ
a; » tn T3 , ec 3
rt I C
i.ss n
. o- c;
iž
*"f7j . •
5-a °
rt 22
N Oi
oo
bo
rt ^ ± ■ ‘c :
rrj rt Oj C tn rt
C^J
«S
Čn*
•c«
0)
II §
bo d
N .S
Q c -S o
öS«
uDm
■° Es °
<U w; ?D
£ ^ o m t-J Jz,
G
S re <u
M S ^
.Ü S N
4) Cu *-* rt • ►>.’
f ^ u
^ N
t-4
N
cd
&
Učne knjige, ki se rabijo v meščanski šoli.
■n	,	.	"O	£--x
I	“>	rt	N	C	c	g:	.
1	3	p--	3	b
,	rt	G	>	£_■	^4
5« Sfe Ö-*
e ^	. č £ •
.S TJ •£ M '5 c! S • o c — rn s . • a — ^ «^2.5
^	.	v =•	<•*
n s> C ja _• ^ -o  " -
Cf^4a^
to C ^
.hJ
bö
<u
, rt r »- r-1 m .
o S, • O» G •-= fcc— c;
tA . £ r-< w
P®1-1 g >n
“	c	fft
£ u-g a - <u 50 -S « V: Q3 g H -j £ SP Si •_ 3 C c? ^,3 £a.n.20° ° S-üS"
V3 S
•r.- > 0^2 -n ur o > -60 ©
N a*
c O C rt -i* G-^G 2 -c N
to G JS
-J33
3Š?
c oo
rt S Soo . g/g* »n 5 '—• u.'
I-S.O.SŽ,;'“
S°0-2 =
v
NJ ►
3 = 3
►j
cc
■Sap
č
c 2
.C a>
H S . « ~ X
“g?
' t-
: a> ö
bo
. S j CQ J
— a) ‘
-r- - C
-e ^ *5
•o; - -2>
^ — ö 2 <? 2 "g — |S | =1 E'S
s'*
= g s?»
c ,- -a <u *o rt e . - a- ^ to O — S '	0^5=	s	£
72 iG
at>
a»
t£ ;>
M G
rt_
<ui 2 ü c £ « 2 .22 o; m > -g m
3fl®2 - E S -• rt —	>	J5	'55	rt	-*
c __• o sjim ®S-^ « « o ■SrfS . 2 =* J8 “>
® '5 ai 9 jo ^
£ «:=*.S 3 & >.
g•’S’cö •£» £ n E .J
JH 'JSpg
^ S
-G
C
*1 *rT
, D , rt ■« *h . “■* 0) <-< . 1 ffS:
o 5 ^ CQ -a,
CJ ,
Im
PV*
(—N
& iG
■ S} J-
~ U 73 o 3	Q.*-
2 JJ V) pa „c; -j G . o 50 S» ur 3«
q 3 CO !—> VJ C”1 rJL Oi
oaiE «h22
ia.g .
• =r d ^ — G ._
• "« o ^ ■“ s
. rt K Q Vi Q rt
O C a '°-S.S=* ! .£,._ „■ »TO -9
C
O -T' 50^ N >
S
: s S2
: <d
c H-ir «=■
-■pdž°»
3^2 g£J ^3 ‘5
p
Sl
J £ >
G
3 rt *
C <D
— ^•=a
C ’n ~
«3 2 C
O
a .. c« •—
O
-G
, ta _ t-*	a»
i>z-S šj,c> E -2 .f « s •
O o	S
O ^3 J>	OÜ
CD 3<H	-:t
*vj ^ rt ~j ij vi O *—*1 _: ^ ^ ._• ►
Q-,
> 4) et
rt rt g w C G ^°-=
^ °-2 S® r l. o _C 2 9 00 £ tv! 50 U .G,^ -r-. 53
N_> u G N
s"*
rt 2 G ^
c: .
M-»^5
j3 o» G 22
Ä
^	cJTt:	2
i5	? 'c	.2ž	WJ	'S
00	£	G-	&
A	g o	►—	S Q	‘C
g	- ^	^	-S
Jü U iii £>h	.	^
.H- E
* a SP^ 5
3 «H
s = x
00 i
s >
I o
°
rv. cs
G
> c -S J. « S o SP-+'
„^o «'5j= m Jgg S Š s	■
Si!	s	ä-0
”^“=2g^"i2-ss;
“nÜ “ '
=c = S g
« rt
-* bO ■ _C fi 'G G
2 S-s i?« £ - g 5 o “ict 1 °
rt
>
0)
-U
Cß
rt
G
r;
O
• i	*	■
a; *2	•	O	?	?	&®
>• -e	r?	-=•	rt	bo:^,
o	®	w	C	c	O	c
->'^^ri$3rt ÜS Q N
u
, — —, '/3 _ •
 ; rt	C	m-	rt	—
_C — w	--	^4	r/i
’S J oSj
•o ■ XQ
n®
m c
si| EŠi^:š
<u ‘2 e tl ”	a>	«
n O *— r:	&)	—>
.- N cc G-	>	cw
<V "~*	3	*z?.—
ücja2>a-ca't!
O “ «i «.S Q 5
* “ rzz ä ^ -G	^	.
.■^ S ^ G	0)	N	u
.»•i«" as s s o
^c3ia n« ,3«
i *- a :<*)■“
I ffjS
> G <i)
jc9i
3 G
^ s:
:rt « G
£b .ii!|
^3 OJ £ »O ^	.4)	fcH
^ G5 a "G 'G ^ g X Š T3 « -
• 05 C	G	G _;
gr Š ^
>»	0) -G -G rt
hj rt o »-,
no
L>	^
£ >n rt t- O 2	g •£•-*	m	g	3
O	r>	G	^rj
-^Q	r	Q	rt	"^S	<1)
0°°-«J> [3 -G	«j	N
JS U S	c	..	£
C 'G .	CTi	<U	««
rt >00	>	Hm
-w	2,	c
OS	Cfl
3 ^ (/) Q)
a> i^*
> co w 00
N h	ffl-
rt-I^D
> 'C/J
^ t- L’
Ö) ^ W 'rt
3 *fc?^ «- O "G -G © rt O ^
o-.S'45
O rt
"G -ß N S
-“S
o CO _q G G ®
S -G
■S-e
o jg
Ä 55
-G
H
SffiCL
O c _
s|>
bo 5;
.	^	<D
c SS .'E
'eSS
_ o M O Ml Ut rt
. .-G ^
-a £?» £ ^'5 =.
|S ►S
C« - K* —
o c~
lil
® .i? U r-
Q 5 M C
= ^ g-
i. G5 G
0) GO _C
2"J'
SS-H •
is-aj
^ Q 2 o c*-* «
CW O 00 5 rt u
M <v •
jW D S
C 'G Oi ^ rt «	>	00	o	-2	-i
_, • tn — _0 =
o C m
--3	&
g £ ■- •§. ® .g? ■
.Ü	«2
rt	to
*> ** rt* rt a “___
«»Is ^
>	Jž? i Q
=	rt-S*i,
§ E m x=»
II. Statistični pregled učenk ljudske in meščanske šole na koncu šolskega leta 1898/99.
v>JU
jod
0|80
O — iO
I I
co t-h »o — co
S
aAouuism j[asoti2 IH
I I II I I ® S l S
0|>!Al?n 0[ OADURIKfl
II I I II
I -
I I
« £ N
0(V)80	1{!UR81U(IZ|0U
I I I
qjuqosodsau
i|!uqosods
^	'»T	^	^	lö	M	71
»O
00
O) o
z* ^ — >
o
M
o trt
o £ <n o
OU.I93[llI ÜZ
OUpj.ld fuBUI
oupud
iO a C5 »J OJ lO 00 ••£) I- <Ji
oupud AB.id
oicoQOooasoocoio© iO ^ 4 ^ ^ ^ m ro si co
i i i
Tl-!
<o cö
L-'» OV GS Tl
fl £ 3-
lUTjfiqnfq a
O 05 O «O
»o a5 co
13
e3
c
o'm
CL, o Ö
i[j3tup
MIMI
i r i _____
I I 1“
5fU0A0[g
Ol -r*	—	t-H
iO iC M ^
i!3[š;t[0|i!3[-03[smu
Ol — co —^
to »o co
— o
co co
ja
'JZ
cs
o
3
</2 2
V>1 tl P™1
|9| tl—81 po
M	I	I I
'i i	i	r
« | co o Tc_o~ro'‘l?r'
1»l 81—Sl po
»°I l\ —z, po
CO I - /J 'O lO AO »O »O -<J<
5*1 «o to •«+
I I
13[ i-CJ po
II ! I II l I
I I I
— O
s?
CO
8081 '6/91 ?up
*0
(D
(-1
S
cä
«
rt X; aJ .Q rt aJ _Q aJ _q
CO *2
G,
3
m
III.	Pregled predmetov meščanske šole
razdeljenih po razredih in tedenskih urah.
Predmet	I. razred	II. razred	III. razred
	6. šolsko leto	7. šolsko leto	8. šolsko leto
Vuroznanstvo		2	2	2
Slovenščina		3	3	3
Nemščina 		5	5	5
Zemljepis in zgodovina ....	3	3	3
Prirodopis		2	2	2
Prirodoslovje		2	2	2
Aritmetika .... . .	3	3	3
Geometrično oblikoslovje ....	1	1	1
Prostoročno risanje		3	3	3
Pisanje .... 		1	1	—
Petje	 .....	1	1	1
Ženska ročna dela		3	3	4
Število tedenskih ur		“20		29
Učenke meščanske	šole so se	učile	tudi prostih predmetov in sicer:
1. francoščine.	Poduka v	tem	predmetu se je udeleževalo v dveh
oddelkih z učenkami notranje meščanske šole in učiteljišča 10 učenk vnanje meščanske šole. Učna knjiga je bila francoska slovnica in vadna knjiga za meščanske šole, ki jo je spisal E. Riha.
2. igranja na klavirju. Tega predmeta	se je	učilo 30 učenk.	Po
eno uro na teden so imele poduk v glasbeni teoriji, po dve uri pa v igranju na klavirju. Pri poduku v glasbeni teoriji se je rabila A. Foersterjeva „Pevska šola“ in J. Piberjeva „Schule des Treffsingens.“
IV.	Knjižnica.
Knjižnica vnanje ljudske in meščanske šole,	ki jo	oskrbuje učiteljica
M. Stanislava, je imela koncem lanskega šolskega leta	505 slovenskih	in
328	nemških knjig. Z	dotacijo 32	gld.	50 kr., ki jo je za minolo šolsko
leto	dovolil slavni c. kr.	šolski svet,	se je	tudi letos pomnožila. Po nakupu
je pridobila te-le nove knjige:
A. Kržič, Vrtec, 1898 (2 izvoda). — A. Kržič, Angeljček, 1898 (2 izvoda). — A. Hribar, Popevčice milemu narodu. — Fr. Hubad, Franc Jožef I. (2 izvoda). — J. Dimnik, Zlati jubilej preljubega	cesarja	Franca Jožefa	I.
(2 izvoda). - T. Zupan, Naš cesar Fran Josip I., 2. nat. (2 izvoda). — J. Dimnik, f Cesarica Elizabeta (2 izvoda). — A. Ratajec, Pomladni glasi, IX. zvezek (2 izvoda). — A. Kržič, Kako ti je ime? ali Vzorno življenje naših sv. priprošnjikov v nebesih, 1.—4. zvezek (po 2 izvoda). — A. Kosi,
Sto narodnih legend. — A. Zupančič, Fabijnla, 2. natis. — Fr. Orožen, Ustavoznanslvo. — J. Leban, Andrej baron Čehovin. — Knjige družbe sv. Mohorja za I. 1898. — H. Proscliko, Unseres Kaisers goldenes Jubelfest. — A. Schöpfleuthner, St. Angela-Blatt, 1898. — K. Ommerborn, Bibliothek für junge Mädchen, VIII,—X. Bändchen. Cordula Peregrina (G. Wühler), Aus Lebens Liebe, Lust und Leid. — J. Spillmann, Aus fernen Landen, Eine Beihe illustrierter Erzählungen für die Jugend. IX. und X. Bändchen.
M. Eschner, Natur und Menschenhand im Dienste des Hauses.
V	dar je dobila knjižnica 17 slovenskih in 16 nemških knjig, tako da ima koncem letošnjega šolskega leta 54-6 slovenskih in 350 nemških knjig.
V.	Učila.
Zbirka učil vnanje ljudske in meščanske šole, ki jih oskrbuje S. Maksimiljana, je popisana v šolskem poročilu za I. 1892/93 in vsakoletni prirastek v naslednjih letnih poročilih. Po darilih in s pripomočjo prispevka 91 gld., ki jih je vnanji ljudski in meščanski šoli naklonil slavni mestni magistrat, se je tudi letos zbirka pomnožila.
Najbolj je potrebovala šola še novih učil za pri rod osi o vje; zato se je nakupilo 35 raznih kemikalij, 3 električne svetilnice, dinamo-električni stroj, Leclanchejeva baterija in optična prizma. Učila za zemljepisje so se pomnožila po nakupu 1 V. Haardt-Orožnovega nastenskega zemljevida Avstro-Ogerske monarhije, slavni mestni magistrat pa je podaril po 1 izvod V. Haardt-Orožnovega nastenskega zemljevida Evrope in zemljevida polut. Gospa Roza Tillova je darovala sliko „Ljubljana z Golovca I. 1855.“ Za ženska ročna dela se je kupilo: „Zaznamovanje perila“ (14 stenskih slik) in „Kvačkanje“ (44 stenskih slik).
Vseh učil ima šola za verouk 9 (60 komadov), za nazorni nauk 21 (208 komadov), za računstvo 13 (45 komadov), za prirodopis: za živalstvo 173 (388 komadov), za rastlinstvo 7 (57 komadov), za rudninstvo 9 (304 komade), za prirodoslovje 113 (225 komadov), za zemljepisje 28 (38 komadov), za zgodovino 12 (29 komadov), za risanje 51 (302 komada), za petje 5 in za ženska ročna dela 16 (215 komadov).
Z vnanjo ljudsko in meščansko šolo je tudi združen
otroški vrtec.
Otvoril se je dne 17. septembra 1884. Tri leta je bil le zaseben. S šolskim letom 1887/88 je postal javen zavod. — V otroškem vrtcu pod-učuje pod voditeljstvom ravnateljice ljudske in meščanske šole č. g. M. Luitgarde Rihar izprašana vrtnarica uršulinka č. g. M. Uršula. V pomoč vrtnarici je ena hospitantinja. Vsakoletne stroške za učiteljico, sobo, učila in dela malih delavk povračuje slavni mestni magistrat.
V	začetku šolskega leta 1898/99 je ostalo v vrtcu iz prejšnjega leta 18 deklic. V začetku jih je vstopilo 32, med letom sta dve izostale; koncem leta jih je bilo torej 48. — Zdravstveno stanje je bilo do mesca maja ugodno. Tedaj so se jele med ljubljansko mladino ošpice epidemično razširjati in mestni šolski svet je dne 11. maja ukazal zavod zapreti za štiri tedne.
Otroški vrtec se pričenja in sklepa istodobno z ljudsko in meščansko šolo.
VI.	Imenik učenk.*)
A. Petrazredna lju.dsk:a šola.
I.	a razred.
Aceello Ana iz Ljubljane.
Anžič Frančiška iz Ljubljane.
Baraga Marija iz Ljubljane.
Bernot Frančiška z Brezja pri Dobu. Canker Marija iz Šabaca (Srbsko). Cešnovar Angela iz Ljubljane.
Čolnik Ivana iz Ljubljane.
Črne Leopoldina iz Ljubljane. Erbežnik Pavla iz Ljubljane. Fortuna Antonija iz Ljubljane. Gladnig Angela iz Lukovice.
Goršič Ana iz Šiške.
Gostinčar Antonija iz Ljubljane Habicht Ana iz Brezovice.
Hiti Viktorija iz Ljubljane.
Horvat Mihaela iz Ljubljane.
Jager Ivana iz Spod. Hrušice.
Jančar Jožefa iz Ljubljane.
Jančigaj Pavlina iz Ljubljane.
Janežič Pavla iz Šiške.
Jekovec Murija s Studenca.
Jušek Ana iz Ljubljane.
Kavčič Ana iz Loža Keršič Amalija iz Šiške.
Klander Pavla iz Šiške.
Kogovšek Frančiška iz Ljubljane. Komar Marija iz Ljubljane. Kozlevčar Marija iz Dol pri Polici. Kuclar Frančiška iz Kastva ( Istra). Kušar Marija Iz Ljubljane.
Liberšar Marija iz Ljubljane.
Luinbar Jožefa iz Ljubljane Magister Ana iz Ljubljane.
Mililer Ana iz Ljubljane.
Novohradsky Marija iz Ljubljane.
Osterc Angela iz Ljubljane.
Ošaben Emilija iz Ljubljane.
Pavliček Marija iz Trsta.
Piller Marijana iz Št. Vida nad Ljubljano. Podkrajnik Amalija iz Ljubljane.
Premk Alojzija iz Ljubljane.
Pretnar Viktorija iz Šiške.
Proft Friderika iz Šiške.
Pukelstein Štefanija iz Ljubljane Rebolj Pavlina iz Ljubljane.
Resnik Pavla iz Bojana pri Trstu.
Rihter Marija iz Ljubljane.
Rudkovski Antonija iz Ljubljane.
Rutar Marija iz Ljubljane.
Srakar Ivana iz Ljubljane.
Strle Rozalija iz Ljubljane.
Šarabon Leopoldina iz Ljubljane.
Škrinjar Alberta iz Povirja pri Divači. Štrukelj Marija iz Ljubljane.
Tahernik Marija iz Ljubljane.
Tazinger Ana iz Gradca.
Tomažič Ema iz Ljubljane.
Tominšek Pavla iz Birmosa pri Solnogiadu. Trebušak Danica iz Ljubljane.
Trefalt Pavla iz Ljubljane.
Umnik Frančiška iz Most.
Vidmar Marija iz Ljubljane.
Vurkeljc Angela iz Ljubljane.
Wohinc Avrelija iz Ljubljane.
Zajec Albina iz Sela.
Skupaj 05
I.	l> razred.
Avbelj Antonija iz Ljubljane.
Avbelj Leopoldina iz Ljubljane.
Avbelj Marija iz Ljubljane.
Bezlaj Antonija iz Ljubljane.
Cigler Terezija iz Ljubljane Dežman Angela iz Ljubljane.
Dolničar Pavla iz Most.
Fajgelj Alojzija iz Ježice.
Fiala Ivana iz Ljubljane.
Florijančič Ljudmila iz Ljubljane.
*) Učenke debelo tiskane imajo odliko.
Frece Marija iz Ljubljane. Gabrič Frančiška iz Maribora. Goslič Pavla iz Ljubljane.
Grad Cecilija iz Dolskega.
Ham Jožefa iz Ljubljane.
Ivan Marija iz Ljubljane.
Knapič Marija iz Ljubljane. Kočevar Ljudmila iz Želimelj. Kralj Marija iz Reke.
Lavrenčič Jožefa iz Postojine.
Legat Ivitnii iz Št. Vida nad Ljubljana. Lukniš Pavla iz Ljubljane.
Mavec Frančiška iz Ljubljane.
Mrak Pavla iz Ljubljane.
Ogrinec Ivana iz Ljubljane, l’aniur Jožefa iz Ljubljane.
Papež Karolina iz Ljubljane.
Peršin Antonija iz Ljubljane.
Petrovčič Marija iz Št. Vida nad Ljubljano. Pogačnik Marija iz Ljubljane.
Pristov Ljudmila iz Ljubljane.
Hadovan Marija iz Ljubljane.
Rihtar Marija iz Kamnika.
Sever Ivana iz Ljubljane.
Sonc Jožefa iz Ljubljane.
Škarjevec Marija iz Ljubljane.
krjanec Angela iz Ljubljane.
_ Lurtn Frančiška iz Ljubljane.
Švelc Ana iz Ljubljane.
Tekavee Marija iz Ljubljane.
Trebar Angela iz Ljubljane.
Varšek Ivana iz Ljubljane.
Velkavrh Frančiška iz Polhovega grade». Zajec Antonija iz Ljubljane.
Zajec Jožefa iz Ljubljane.
Zor Marija iz Ljubljane.
Zupan Ivana iz Ljubljane.
Zupin Terezija iz Ljubljane.
Žagar Pavla iz Ljubljane.
Železnikar Marija iz Ljubljane.
Žibert Jožefa iz Ljubljane.
Židan Karolina iz Ljubljane.
Skupaj 52
II.	a razred.
Ambrožič Ivana iz Ljubljane. Anžič Danica iz Ljubljane.
Babič Terezija iz Podgorice. Babnik Antonija z Iga.
Baraga Angela iz Ljubljano Baraga Friderika iz Ljubljane. Benedikt Frančiška iz Ljubljane. Cunder Marija iz Tomačevega. Čebular Pavla iz Ljubljane.
Eber Filomena iz Šiške.
Fajdiga Ana iz Ljubljane.
Fortuna Matilda iz Ljubljane. Fortuna Silvestrina iz Ljubljane. Gabrovšek Jožefa iz 'Pomišlja. Garafol Frančiška iz Ljubljane. Hftnigman Marija iz Kostanjevice. Janežič Ivana iz Ljubljane.
Jenko Angela iz Ljubljane.
Jereb Frančiška z Vrhnike.
Ježek Marija iz Ljubljane Jušek Natalija iz Ljubljane. Kastelic Pavla iz Divače. Kimovec Ljudmila iz Ljubljane. Kodela Štefanija iz Ljubljane. Križnar Frančiška iz Ljubljane. Levstek Marija od Sv. Gregorija. Matko Jožefa iz Ljubljane.
II.	b r
Andolšek Marija iz Ljubljane.
Avbelj Ljudmila iz Ljubljane.
Ilcrgant Ana iz Ljubljane.
Bizjak Marija iz Ljubljane.
Bizjak Marija iz Ljubljano.
Bojt Marija iz Ljubljane.
Cvirn Frančiška iz Ljubljane'
Černe Ana iz Ljubljane, če rnivec Frančiška iz Ljubljane.
Dečman Marija iz Ljubljane.
Dovjak Marija iz Ljubljane.
Drmastija Albina iz Ljubljane.
Medic Karolina iz Ljubljane.
Meršnik Marija iz Lesec.
Modic Ernestina iz Ljubljane Orehek Angela iz Ljubljane.
Osmek Apolonija iz Ljubljane.
Petrič Marija iz Ljubljane.
Pukelstein Ivana iz Ljubljane.
Reichman Ana iz Ljubljane.
Remic Uršula iz Obrij.
Rihtnršič Frančiška iz Bohinja.
Rodič Angela iz Ljubljane.
Rodič Frančiška iz Ljubljane.
Rozman Marija iz Ljubljane.
Sajovic Marija iz Št. Vida nad Ljubljano. Sever Ana iz Ljubljane.
Slivar Ivana iz Ljubljane.
Starin Jožefa iz Ljubljane.
Šifrar Pavla iz Ljubljane.
Šircelj Leopoldina iz Ljubljana.
Škrjanec Ivana iz Ljubljane.
Škofič Helena iz Ljubljane.
Turk Angela iz Škofje Loke.
Vrhovnik Marija iz Vodmata Završan Frančišku iz Ljubljane.
Zgonec Jožefa iz Ljubljane.
Zupančič Elizabeta iz Bistrice pri Št. Ru pertu.
Skupaj 53
nzred.
Drmastija Marija iz Ježice.
Drnovšek Ivana iz Ljubljane.
Fajgel Angela iz Stožic.
Gorjup Albina iz Ljubljane.
Goršič Štefanija iz Ljubljane.
Grkman Jožefa iz Ljubljane.
Grkman Marija iz Kamnika.
Habjan Marija iz Šmartna.
Jan Emilija iz Ljubljane.
Jean Pavla iz Ljubljane.
Jereb Marija iz Vrhnike.
Jerina Jožefa iz Ljubljane.
Klemenc Frančiška iz Ljubljane.
Knipic Albina iz Vodmata.
Kotnik Jožefa iz Lesec.
Kovač Katarina iz Ljubljane.
Kranjc Danica iz Karlovca.
Krašovec Helena iz Ljubljane.
Kušar Gizela iz Zagreba.
Lavrin Karolina iz Ljubljane.
Lessiak Leopoldina iz Ljubljane.
Legat Frančiška iz Kosez.
Mesec Marija iz Šiške.
Mesojedec Marija iz Ljubljane.
Mirtič Marija iz Ljubljane.
Ogrinc Štefanija iz Ljubljane.
Okorn Frančiška iz Hudnika.
Osterc Marija iz Ljubljane.
Pir Julijana iz Ljubljane Plankar Frančiška iz Ljubljane.
Potrebuješ Marija iz Ljubljane.
Pucihar Marija iz Ljubljane.
Hapuš Marija iz Ljubljane.
Hejc Ana iz Jeličnega vrba.
III.	a
Ambrožič Frančiška iz Ljubljane.
Arko Marija iz Ljubljane
Breme Marija iz Št. Vida nad Ljubljano.
Cerar Albina iz Ljubljane.
Čolnik Marija iz Ljubljane.
Filipič Marija iz Ljubljane.
Gros Frančiška iz Ljubljane, lndof Marija iz Ljubljane.
Janež Jožefa iz Ljubljane.
Jeran Marija iz Beličevega Jeras Frančiška iz Srednjih Gamelj.
Jesih Antonija iz Hradeckijeve vasi.
Jurca Pavla iz Ljubljane.
Kimovec Marija iz Ljubljane.
Klander Ivana iz Šiške.
Kobal Bernarda iz Erzelja nad Vipavo. Kocijan Frančiška iz Ljubljane.
Kocijančič Štefanija iz Ljubljane.
Kovačič Ljudmila iz Ljubljane.
Kovačič Terezija iz Ljubljane.
Kramaršič Albina iz Žužemberka.
Lotrič Ivana iz Šiške.
Lotrič Pavla iz Ljubljane.
Ložar Frančiška iz Ljubljane.
Marinče Ana iz Ljubljane.
Oblak Rozalija iz Ljubljane.
Omahen Leopoldina iz Ljubljane.
Papež Marija iz Ljubljane.
Petrovčič Ana iz Logatca.
Potočnik Jožefa iz Ljubljane.
Praprotnik Antonija iz Ljubljane. Predovič Zora iz Ljubljane.
III.	b
Baraga Amalija iz Ljubljane.
Bergant Gizela iz Ljubljane.
Bizjan Marija z Glinic.
Rogel Albina iz Ljubljane.
Rogel Pavla iz Ljubljane.
Rozina Jožefa iz Gradca.
Sattler Amalija iz Ljubljano.
Sever Antonija iz Reke.
Smolik Ana iz Ljubljane.
Širca Ivana iz Ljubljane.
Šlosar Marija iz Vižmarij.
Šorn Jožefa iz Ljubljane.
Tomažič Frančiška iz Most Tomažič Jožefa iz Ljubljane.
Trpin Pavla iz Ljubljane.
Tschokert Ana iz Ljubljane.
Tušar Pavla iz Serajeva.
Vanino Ana iz Zagreba.
Verdir Angela iz Ljubljane.
Viršek Jožefa iz Ljubljane.
Viršek Marija iz Ljubljane.
Vizjak Ana iz Divače.
Zadnik Viktorija iz Ljubljane.
Zlatič Klementina iz Ljubljane.
Skupaj 07
razred.
Rakar Angela iz Ljubljane.
Ravnikar Albina iz Ljubljane.
Rigljer Karolina od sv. Gregorija.
Rojina Frančiška iz Šiške.
Rozman Helena iz Iške vasi.
Sattler Frančiška iz Ljubljano.
Škrl Frančiška z Viča.
Štefe Marija iz Predvora.
Šuštar Pavla iz Ljubljane.
Šuštaršič Marija iz Ljubljane.
Tiran Olga iz Ljubljane.
Tomc Ivana iz Ljubljane.
Toplikar Ivana Iz Ljubljane.
Turk Ana iz Ljubljane.
Urbančič Marija iz Šiške.
Vadnov Marija iz Ljubljane.
Venkovič Frančiška iz Žalca.
Vode Ivana iz Preserja.	o
Vojska Frančiška iz Ježice.
Vovk Roza iz Ljubljane.
Vrhovec Marija iz Ljubljane.
VVohinc Olga iz Ljubljane.
Zadnikar Marija iz Olševka.
Žafran Terezija iz Ljubljane.
Zupanc Ana iz Ljubljane.
Zupančič Ana iz Ljubljane.
Židan Marija iz Ljubljane.
Žnidaršič Ivana iz Ljubljane.
Neizprašani:
Kočevar Amalija iz Želimelj.
Sterle Antonija iz Ljubljane.
Skupaj 62
razred.
Blaž Marija iz Dravelj.
Bole Pavla iz Šiške.
Bučar Ivana iz Stepanje vasi.
Ganci Marija, iz Bistrico (Koroško). Cerar Neža iz Crne vasi.
Cirk Hedvika iz Ljubljane.
Cunder Ivana iz Vodmata.
Črne Terezija iz Šiške.
Fiala Marija iz Ljubljane.
Frkov Ivana iz Most.
Frtln Marjeta iz Medvod.
Gale Marija s Police.
Gril Frančiška iz Ljubljane.
Habicht Marija iz Ljubljane.
Hafner Frančiška iz Ljubljane. Hribernik Frančiška iz Ljubljane.
Jean Frančiška iz Ljubljane.
Jerič Marija iz Št. Kocijana.
Jevc Marija iz Crne vasi.
Kališ Konstancija iz Celovca Kikelj Ivana iz Laškega trga.
Kosee Apolonija iz Ljubljano.
Kotlovšek Hedvika iz Ljubljane.
Kovač Ljudmila iz Ljubljane.
Kregelj Marija z Dvora.
Krže Ivana z Vrhnike.
Lap Irana iz Št. Vida.
Lavrenčič Zora iz Postojne.
Lenče Ivana iz Stepanje vasi.
Lotrič Štefanija iz Ljubljane.
Malin Marija iz Ljubljane.
Marn Ivjina iz Šmartna.
Novak Marija iz Mengša.
Pilar Frančiška iz Slanjič pri Št. Vidu. Pistotnik Roza iz Ljubljano.
IV.	a
Avman Marija iz Šiške.
Bitenc Antonija iz Ljubljane.
Bregant Cirila iz Ljubljane.
Cerar Marija iz Ljubljane.
Cerar Angela iz Ljubljane.
9 Cimolini Avgusta iz Carpacca (Laško). Cvetko Marija iz Ljubljane.
Čarman Marija iz Ljubljane.
Debeljak Marija iz Ribnice.
Dečman Frančiška iz Ljubljane.
Dopfer Štefanija iz Ljubljane.
Dregič Ana iz Ljubljane.
Drmastija Terezija iz Preske.
Fajdiga Angela iz Šiške.
Franke Jožefa iz Kranja.
Fritsch Hermina iz Krakovega (Galicija). Galjot Frančiška iz Ljubljane.
Gorjup Marija iz Ljubljane.
Gregorka Marija iz Ljubljane.
Homovc Ivana iz Logatca.
Horvat Marija iz Ljubljane.
Jeran Ana iz Ljubljane.
Jevnikar Ivana iz Vodmata.
Karlin Katarina z Dovjega.
Kern Ana iz Ljubljane.
Kobal Katarina iz Erzelja.
Kregelj Uršula iz Dvora.
Plehan Marija iz Ljubljane.
Potočnik Rozalija iz Pulja.
Povhe Antonija iz Ljubljane.
Radovan Antonija iz Ljubljano.
Selan Lucija z Glinic.
Seliškar Rozalija iz Grünwalda pri Trbižu Sever Frančiška z Glinic.
Slabina Leopoldina iz Šiške.
Stojkovič Frančiška iz Borovnice.
Šemerl Ivana z Dobrove.
Scheurecker Roza iz Ljubljane.
Škrinjar Emilija iz Trsta.
Škrl Marija iz Dvora pri Žužemberku.
Škrl Pavla z Viča.
Štrukelj Amalija iz Šiške.
Šturm Marija iz Ljubljane.
Toni Pozalija iz Ljubljano.
Trefalt Marija iz Weyera (Zgor. Avstrijsko). Trnovec Marijana iz Polhovega gradca. Urbančič Marija iz Ljubljane.
Vajde Regina iz Zgornje loke pri Blagovici. Vončina Marija iz Ljubljane.
Wagner Marija iz Ljubljane.
Zorman Gabrijela iz Ljubljane.
Zupanc Loopoldina iz Ljubljane.
Zerovnik Karolina iz Steyer-ja (Avstrijsko.)
Neizprašani:
Ambrož Marija iz Ljubljane.
Sernrad Ljudmila iz Trsta
Skupaj tiß
razred.
Kovačič Albina iz Ljubljano.
Letnar Frančiška iz Ljubljano.
Majer Ana iz Ljubljane.
Markič Frančiška z Glinic.
Matko Marija iz Ljubljane.
Mohar Antonija z Viča.
Mostek Albina iz Ljubljane.
Nadrah Ljudmila iz Ljubljano.
Novohradsky Hermina iz Ljubljano.
Oblak Ana iz Ljubljane.
Okorn Albina iz Ljubljano.
Orehek Emilija iz Ljubljano.
Pavlin Cecilija iz Ljubljane.
Pavlin Marija iz Ljubljane
Seliškar Frančiška iz Grünwalda pri Trbižu.
Sluga Ivana iz 2ej pri Slavini.
Snoj Ana iz Gamelj.
Snoj Terezija iz Črnuč.
Sojar Frančiška z Viča.
Sterlekar Jožefa iz Ljubljano.
Strle Pavla iz Ljubljane.
Schley Ana iz Ljubljane.
Šutej Ljuhoslava iz Zapeči (Hrvatsko). Tome Ivana iz Zgornjega Kašelja.
Tomažič Viktorija iz Ljubljane.
Tonich Ana iz Šiške.
Treo Lucija iz Ljubljane.
Uranič Terezija iz Ljubljane.
Vakselj Gizela iz Trsta.
Vidrich Viktorija iz Meidlinga pri Dunaju. Vovk Zofija iz Ljubljane.
Završan Marija iz Ljubljane.
IV.	b i
Arliar Jožefa iz Ljubljane.
Babnik Štefanija iz Ljubljane
Bučan Ivana iz Šent Vidu nad Ljubljano.
Ciglar Frančiška iz Ljubljane.
Cvetrečnik Ana iz Ljubljane.
Gešnovar Alojzija iz Ljubljane.
Hauptmann Angela iz Ljubljane.
Gačnik Marija iz Mok ronoga.
Grmek Marija iz Ljubljane.
(Jrobovšek Marija iz Otoč.
Jan Pavlina iz Ljubljane.
Janež Frančiška iz Ljubljane.
Jerman Angela iz Ljubljane.
Jurca Marija iz Ljubljane Klemenčič Marija iz Gradca Kočevar Vida iz Želimelj.
Košir Štefanija iz Ljubljane,
Kraljič Mihaela s Trate pri Škofji Loki. Lekan Pavlina iz Ljubljane.
Lotrič Marija iz Železnikov.
M iijce Helena iz Ljubljane.
Novak Valentina iz Šiške.
Obrekar Ernestina iz Ljubljane.
Orebek Ivana iz Ljubljane.
Pavšek Angela iz Ljubljane.
Peršin Frančiška iz Kosez.
Pet rovčič Ivana iz Šent Vida nad Ljubljano. Pihler Rozalija iz Novega mesta.
Žabnikar Albina s Studenca.
Žnidaršič Alojzija iz Ljubljane.
Neizprašana:
Tršan Ana iz Ljubljane.
Skupaj 62
azrod.
Prešern Marija iz Trbiža.
Pust Leopoldina iz Ljubljane.
Il;i|iuš Viktorija iz Ljubljane.
Itihtaršič Albina iz Dobrniča.
Bihar Antonija z Vrhnike.
Sajovic Helena iz Griž.
Sattler Hoza iz Šiške.
Sever Ivana iz Ljubljane.
•Simončič Marija iz Ljubljane.
Sirnik Frančiška iz Šiške.
Sluga Frančiška iz Viča Sluga Marija iz Viča.
Starbek Marija iz Doba.
Strah Marija od Dev. Mar. v Polju.
Šnfec Albina iz Ljubljane.
Šarabon Ana iz Ljubljane.
Škofič Jerica iz Ljubljane.
Škrl Marija iz Viča.
Šlr.ajner Marija iz Ljubljane.
Tomažič Marija iz Ljubljane.
Vernik Marija iz Ljubljane.
Vizjak Ana iz Ljubljane.
Vrhovnik Cecilija od Dev. Mar. v Polju Zagradnik Ivana iz Šiške.
Zdešar Julija iz Ljubljane.
Zupin Rozalija iz Ljubljane
Skupaj 54
V.	h razred.
Anžič Jožefa iz Ljubljane.
Itcrnanl Marija iz Bohinjske Bistrice. Brecelnik Antonija iz Šiške.
Češenj Apolonija iz Ljubljane.
Gril Marija izt Ljubljane.
Janc Ana iz Šiške.
Janežič Marija iz Ljubljane.
Kališ Angela iz Celovca.
Kladnik Frančiška iz Mostara.
Klopčič Marija iz Ljubljane.
Knafelc Marija iz Ljubljane.
Kočevar Zora iz Želimelj.
Kraft Ana iz Nuvarka (Amerika).
Legat Frančiška iz Koroške Bele. Lončarič Marija iz Selc (Hrvatsko). Meršolj Bozalija iz Radovljice.
Mrak Marija iz Ljubljane.
Novak Ana iz Budim-Pešte.
Oblak Katarina iz Ljubljane.
Oillasek Katarina iz Žabnice (Koroško). Premk Adela iz Keke.
Pukelstein Jožefa iz Ljubljane.
Seliškar Barbara od sv. Nikolaja.
Sluga Alojzija iz Ljubljane.
Stariha Katarina iz Črnomlja.
Svetel Albina iz Ljubljane.
Širca Julijana iz Vrem pri Divači.
Šuštar Marija iz Ljubljane.
Toni Ivana iz Ljubljane.
Toplikar Julijana iz Ljubljane.
Neizprašane :
Kolar Roza iz Ljubljane.
Nabrnik Mihaela z Dovjega.
Nachtigal Ana iz Ljubljane.
Skupaj 33
V. 1> razred.
Baland Gabrijela iz Ljubljane.
Bizjak Marija iz Šiške.
Cimprič Elizabeta iz Bovca (Primorsko). Cvetko Ljudmila iz Ljubljane.
Dejak Albina iz Ljubljane.
Uomianovič Ana iz Ljubljane.
Gaisler Marija iz Ljubljane.
Goršič Jožefa iz Ljubljane.
Gostinčar Frančiška iz Ljubljane. Gregorka Ivana iz Ljubljane.
Hiti Ana iz Ljubljane.
Hlebi Angela iz Ljubljane.
Hlebš Ivana iz Ljubljane.
Kadunc Elizabeta z Zidanega mosta. Keržan Cirila iz Ljubljane.
Lavrenčič Albina iz Postojine.
Magajna Frančiška iz Vrem pri Divači. Majco Ana iz Ljubljane.
Mave Karolina iz Ljubljane.
Medic Frančiška iz Ljubljane;
.Merhar Leopoldina iz Hiške.
Nadrah Frančiška iz Ljubljane.
Pančur Alojzija iz Ljubljane.
Pavlin Elizabeta iz Lipnika (Moravsko.) Plelmn Ana iz Ljubljane.
Planko Frančiška iz Ljubljane.
Predovič Danica iz Ljubljane.
Rajar Marija iz Trebnjega.
Sattler Kristina iz Št. Vida nad Ljubljano. Slovnik Albina iz Ljubljane.
Smolik Marija iz Ljubljane.
Šiberkar Ivana iz Ljubnega (Štajersko). Škarjevec Angela iz Ljubljane.
Skubic Ana iz Šmarij pod Ljubljano. Thomitz Marija iz Ottakringa pri Dunaju. Uftoničnik Gizela iz Mengša.
Vodišek Frančiška iz Ljubljane.
Vodnik Ana iz Ljubljane.
Neizprašane :
Kodella Jožefa iz Ljubljane.
Orebek Otilija iz Ljubljane,
Peharič Pavia iz Šiške.
Skupaj tl
13. SloverusLca meščanska šola.
I.	razred.
Accetto Angela iz Ljubljane.
Babnik Frančiška iz Vižmarij.
Bonač Marija iz Ljubljane.
Breeelnik Karolina iz Ljubljane. Gorečan Marija iz Vojnika (Štajersko). Indof Albina iz Ljubljane Janežič Ivana iz Šiške.
Jugovič Marija iz Ljubljane.
Juretič Alojzija iz Ljubljane.
Kališ Alojzija iz Celovca,
Klemen Frančiška iz Ljubljane.
Koren Marija iz Metlike.
Kubelka Ljudmila iz Ljubljane.
Lokar Marija iz Ljubljane.
Majce Elizabeta iz Ljubljane.
Mulaček Marija iz Ljubljane. Nachtigall Frančiška iz Dunaja.
Nigrin Marija iz Ljubljane.
Pavšek Amalija iz Ljubljane.
Peršič Frančiška iz Vižmarij Pezdir Ivana z Viča.
Pichler Antonija s Krškega.
Potokar Ida s Krke.
Praprotnik Ljudmila iz Ljubljane.
Hott Leopoldina s Krškega.
Sedlak Emilija iz Ljubljane.
Štayer Elizabeta iz Tržiča Treo Karolina iz Ljubljane.
Zalar Marija iz Ljubljane.
Zdešar Leopoldina iz Ljubljane.
Neizprašana:
Kuštrin Ida iz Žavelj (Primorsko).
Skupaj 31
II.	razred.
Bramor Marija iz Šiške. Bregant Marija iz Ljubljane. Itrolicli Marija iz Tržiča. Černe Roza iz Ljubljane. Dostal Karolina iz Ljubljane. Franz Ida iz Postojne.
Gollob Adela z Vrhnike. Grošelj Marija iz Ljubljane. Hamperl Marija iz Ljubljane.
Hertlischka Elizabeta s Fužin. Jelenec Marija z Dobrave pri Kropi Jerman Pavla iz Ljubljane.
Kadunc Antonija iz Šiške.
Kuralt Danica iz Ribnice.
Majde Jožefa iz Gabrovke.
Moder Angela iz Trebnjega.
Pellau llerina iz Ljubljane. Pogačnik Marija iz Dovjega.
Potočnik Ana iz Domžal. 1’ot.očnik Pavlu iz Domžal. Potokar Amalija z Unca. •Smole Jožefa iz Trebnjega. Šircelj Ljudmila iz Ljubljane. Škoti anc Zofija iz Zagreba. Valenčič Ivana iz Ljubljane. Zalar Albina iz Ljubljane.
Zalar Ivana z Rakeka.
Zupančič Marija iz Dragaluša.
Neizprašani:
Perne Marija iz Križev pri Tržiču. Treo Marija iz Ljubljane.
Skupaj 30
111.	razred.
Bögel Ema iz Ljubljane.
Burja Angela iz Lukovice.
Finžgar Marija iz Beljaka.
(•omilšek Marija z Vidma na Stajarskem. Govekar Pavla z Iga.
llinek Amalija od Device Marije v Polju. Janc Alojzija iz Šiške.
Jenko Terezija iz Kranja.
Jeras Amalija iz Maribora Kastelic Marija iz Ljubljane.
Kreč Božena iz Ljubljane.
Krejči Ana iz Ljubljane.
Kump Marija iz Ljubljane Likon Frančiška iz Postojne.
Lindtner Marija iz Ljubljane.
Mazi Uršula iz Borovnice.
Novak Marija iz Ljubljane.
Pogačar Albina iz Kranja.
Premk Ana iz Ljubljane.
Premlč Ivana iz Ljubljane, liakoš Frančiška iz Ljubljane.
Režek Marija iz Kranja.
Sedlak Adela iz Ljubljane Sever Marija iz Pulja.
Smole Marija iz Smlednika Tavčar Marija iz Vipave.
Tomšič Olga iz Ljubljane.
Triller Marija iz Novega mesta.
USeničnik Marija iz Šiške.
Wimlisclier Marija iz Vipave.
Zadnikar Terezija iz Či n« vasi.
Zdešar Frančiška iz Ljubljane.
Skupaj 32
B. Die innere Schule
im Ursulinenkloster ist zugleich mit der hiesigen äusseren Schule am 2. Juli 1703 eröffnet worden. Sie ist die älteste Schule der Landeshauptstadt Laibach und war durch volle 170 Jahre auch die einzige Mädchenschule daselbst. Mit der Ministerial-Verordnung vom 22. December 1871, Nr. 14774 hat sie das Öffentlichkeitsrecht erlangt. Bis dahin war sie nur vierclassig; für das Schuljahr 1871/72 wurde sie eine fünfclassige, nächstes Jahr 1872/73 eine sechs- und 1877/78 eine siebenclassige Schule. Von 1882/83 zählte sie 8 Classen. Mit dem Erlasse vorn 16. März 1894, Nr. 2388 hat das hohe k. k. Ministerium für Gultus und Unterricht die Bewilligung ertheilt, die innere achtclassige Volksschule in eine fünfclassige Mädchen-Volksschule und eine dreiclassige Mädchen-Bürgerschule zu verwandeln.
In der inneren fünfclassigen Mädchen-Volksschule wird der Unterricht auf utraquistischer Grundlage nach dein vom li. k. k. Unterrichts-Ministerium für fünfclassige Volksschulen verordneten und mit Berücksichtigung des für die Volksschulen des Landes Krains vorgezeichneten Normalschulplanes, vom k. k. Landesschulrathe in Laibach genehmigten Lehr- und Stundenpläne ertheilt.
Der Zweck und die Aufgabe der inneren dreiclassigen Mädchen-Bürgerschule ist, den Mädchen im Anschlüsse an den fünften Jahrescurs der Volksschule eine über das Lehrziel der allgemeinen Volksschule reichende Bildung zu geben, insbesondere die Vorbildung für Lehrerinnen-bildungsanstalten und Fachschulen zu vermitteln. Die Ünterrichstsprache ist die deutsche. Jedoch gilt das Slovenische für Schülerinnen slove-nischer Nationalität als obligater Gegenstand und ist denselben freigestellt, auch die Religionslehre in slovenischer Sprache zu lernen. Schülerinnen anderer Nationalitäten werden auf Verlangen der Eltern vorn Slovenischen als obligatem Lehrgegenstande befreit..
ln Verbindung mit dem Pensionate besteht seit den letzlen Jahren auch eine Privat-Lehrerinnen-Bildungsanstalt, deren Statut und Lehrplan das h. Ministerium für Gultus und Unterricht mit dem Erlasse vom 7. Februar 1898, Nr. 267 genehmiget hat. Dieselbe umfasste im heurigen Schuljahre nur den 111. Jahrgang mit 19 Lehramtscandidatinnen.
Aus dem Gesagten ist zu ersehen, dass im Pensionate, welches die Schulerziehung mit der Hauserziehung vereiniget, den Zöglingen Gelegenheit geboten wird, sich eine ihrem Stande angemessene Bildung anzueignen. Alle Zöglinge — interne sowohl, welche in gänzlicher Verpflegung aufgenommen sind, als externe, die nur die Schule besuchen und halbexterne, welche tagsüber in der Anstalt verbleiben, — nehmen am gemeinsamen Unterrichte der Schulen theil. Neben den gesetzlich vorgeschriebenen Lehrfächern können die Zöglinge auch Unterricht in der italienischen, französischen und englischen Sprache, sowie im Zither-, Violin-, Glavier- und Orgelspiele gegen eine angemessene jährliche Vergütung erhalten.
I. Chronik der Schule.
Das Schijahr 1898/99 begann am 20. September mit dem heil. Geistamte im Zeichen der Trauer. Wenige Tage vor der Eröffnung der Schule drang nämlich durch die Welt die traurige, erschreckliche Botschaft, dass unsere verehrte, allgeliebte Kaiserin Elisabeth ihren Lebenslauf beendet hat unter der ruchlosen Hand eines gottlosen Mörders. Die Völker Österreichs wetteiferten in den Vorbereitungen, das 50jährige Regierungsjubiläum Sr. Majestät des Kaisers Franz Joseph 1. möglichst feierlich und freudig zu begehen. Man beabsichtigte auch für die Schuljugend Festlichkeiten zu veranstalten, um derselben einen bleibenden Eindruck im Gedächtnisse auf das seltene Ereignis einzuprägen. Jedoch mit Erlass vom 31. Oktober 1898, Z. 1469 hat der Herr Minister für Gultus und Unterricht angeordnet, dass am 2. December 1898 jeder Unterricht an den Schulen zu entfallen habe, die Jubiläumsfeier aus einem Festgottesdienste und einer einfachen Schulfeier zu bestehen habe; jede sonstige etwa beabsichtigte Veranstaltung aber habe im Hinblicke auf die tiefe Trauer, in welche Seine k. u. k. Apostolische Majestät, das Allerhöchste Kaiserhaus und die gesammte Monarchie durch das erschütternde Ableben Ihrer Majestät der Kaiserin und Königin Elisabeth versetzt worden sind, zu unterbleiben. Auf den Erlass des h. k. k. Landes-schulrathes für Krain hin, begieng die innere Schule die Jubiläumsfeier zugleich mit der äusseren Schule. Alle Mädchen betheiligten sich an dem feierlichen Gottesdienste in der Klosterkirche. Nach demselben versammelten sich die Schülerinnen der I—IV. Glasse in den einzelnen Schulzimmern, welche festlich geschmückt waren und in denen das Bild Seiner Majestät des Kaisers angebracht war. Die Glassenlehrerinnen setzten den Kindern die Bedeutung des Festtages in entsprechender Weise auseinander. Geschlossen wurde die Schulfeier mit Absingen der ersten Strophe der Volkshymne und Beschenkung der Kinder mit dem Bildnisse Seiner Majestät. Die Schülerinnen der V. Volksschulclasse und der drei Bürgerschulclassen versammelten sich in dem Zimmer der lll. inneren Bürgerschulclasse, welches geziemend geschmückt und wo das Bild Sr. Majestät aufgestelll war. Der hochw. Herr Spiritual V. Eržen legte in einer schwungvollen Hede die Bedeutung des Tages und der Feier dar. Immer, sagte er unter anderem, wetteiferten die Völker Österreichs in Kundgebungen ihrer Liebe und Treue zu Seiner Majestät dem allergnädigsten Herrn und Kaiser. Heuer bemerken wir aber eine besondere Aufregung in dieser Hinsicht. Kein Wunder! 50 Jahre sind vergangen, seit dem erlauchten Herrscher die Krone auf das Haupt gesetzt wurde, mit ihr aber auch die schwersten Sorgen und Mühen. Mit Recht und Billigkeit wetteifern die Völker besonders heute in den Dankesbezeugungen an den lieben Gott, der den geliebten Vater so lange erhalten hat dem theueren Vaterlande — denn die Jahre waren für Seine Majestät eine Zeit voll Arbeit und Opfer zum Wohle seiner Völker — eine Zeit der schwersten Prüfungen. Der Redner führte einige Züge aus dem Leben Seiner Majestät an und auf Grund derselben feuerte er die Zöglinge an zur dauernden Liebe und Dankbarkeit — zur festen Treue und Hingabe an den erhabenen Jubilanten und das habsburgische Herrscherhaus. Begeistert sangen die Zöglinge der Volkshymne erste Strophe und wurden sodann die der deutschen Nationalität bei heilt mit dem Büchlein: „Hoch Habsburg“ von Fd. Zöhrer; die Mädchen slovenischer Sprache mit: Hubad, „Cesar Franc Jožef I.“ und Zupan „Naš cesar Franc Jožef 1.“ als Andenken an den Festtag.
Das Allerhöchste N a m e n sf es t S r. k. u. k. A p o s to I i s ch e n Majestät feierte die Schuljugend den 4. October durch einen solennen Schul-gottesdienst and Absingen der Volkshymne am Schlüsse. An dem Tage, so wie am Namensfeste der verblichenen Kaiserin Elisabeth wurde auf Anordnung der k. k. Schulbehörde kein Unterricht gehalten. Wohl aber bet heiligte sich die Schuljugend an der Seelenmesse, die am 19. November für das Seelenheil der geliebten Landesmutter in der Klosterkirche gelesen wurde.
Die Feier der ersten hi. Go mm union der Schülerinnen fand heuer am 4. Mai in herkömmlicher, erbaulicher Weise statt. Am genannten Tage empfiengen 26 Schülerinnen unter einer angemessenen Ansprache des Herrn Katecheten zum ersten Male den Leib des Herrn. 15 Schülerinnen verrichteten die erste hl. Beichte und zu Pfingsten empfiengen 27 das Sacra-rnent der Firmung.
Vom 19.—22. Juni wurde den reiferen Zöglingen der inneren und äusseren Schule Gelegenheit geboten unter der Leitung des hochwürdigen Herrn P. Karol Fink, S. J. dreitägige geistige Übungen zu machen. Die guten Kinder folgten mit wahrhaftem Interesse den gediegenen, aber dem Herzen und Verstände der Jugend gar anpassenden Vorträgen des Herrn Exercitienluilers. Möge der Herr den reichlichsten Segen den Kindern zum Gedeihen und dem Herrn Exercitator zur Belohnung geben!
Seit dem Anfänge des Schuljahres bis 1. November und vom 5. April bis Ende des Schuljahres wohnte die Schuljugend täglich der hl. Messe in der Klosterkirche bei. Dabei besorgte die innere Schule zweimal in der Woche den Gesang und das Orgelspiel; an den übrigen Tagen wurden während der hl. Handlung ein Theil des Rosenkranzes und bei den Haupt-theilen dazu passende Gebete laut gebetet.
In dem Gedächtnisse lief eingeprägt wird den Zöglingen, die zugleich Marienkinder sind, der 31. Mai bleiben, der Tag der hl. Angela. Es wurde nämlich die schon seit 1858 bestehende Ma r i e n c o n g re ga t i o n durch Vermittlung des hochw. Pater Liensberger, S. J. an die Mutter-Congregation, die Prima Primaria in Rom, aggregierl. Um nun der Ablässe und Rechte derselben theilhaftig zu werden, mussten die schon gewesenen Marienkinder neuerdings aulgenommen werden. Der hochwürdigste Herr Fürstbischof Anton Bonaventura erwies die Gnade und Ehre persönlich dieselben aufzunehmen und mit ihnen zugleich die Aspirantinnen, die neue Marienkinder wurden. In zündender, apostolischer Rede hat der gnädigste Fürstbischof die Mädchen zur treuen Nachfolge Maria’s aufgemuntert, auf dass nicht nur die Namen, sondern auch die Herzen Maria ganz angehören sollen.
Im verflossenem Schuljahre hat die Anstalt durch den Tod 4 Mitarbeiterinnen an der Schule verloren. Am 5. August 1898 entriss derselbe die erst 28 jährige S. Scholastika Kos — eine Lehrerin, die sich die Liebe und Achtung der Schülerinnen in seltenem Masse zu erwerben wusste. Das Weinen nach ihr an ihrem offenen Grabe war das beredste Zeugniss, dass Schwester Scholastika die Jugend liebte und diese ihr die Liebe ganz erwiederte. — M. Leopoldina Macher schied am 21. September 1898 von dieser Well, der sie durch fast 84 Jahre angehörte. Wie, viele Verdienste hat sie sich durch die lange Zeit um Schule und Kloster erworben
—	weiss der liebe Gott allein. — Den 20. November hauchte ihre reine Seele die S. Borgia Jenko aus. Geboren 8. März 1877 war sie erst 21 Jahre alt und man hegte gerechte Hoffnung in ihr eine strebsame und
wirksame Lehrkraft zu gewinnen. Der Herr, dem sie sich am Todtenbette durch Ablegung der Gelübde vermählte, hat anders entschieden. Nicht minder bitter war für Schule und Kloster der Verlust durch den zwei Tage später erfolgten Tod — 22. November —der 26 jährigen S. Cö lesti na Blažon. Mögen alle die Theueren in Gott ruhen und die ewige Belohnung schon empfangen haben. Wir aber können bei der harten Prüfung nur sagen: Er ist der Herr — er thue, wie es ihm gefällt!
Mit dem 1. Jänner 1899 verabschiedete sich von der inneren Schule sowie vom Kloster der hochw. Herr Spiritual und Katechet Valentin Eržen, der durch volle sechs Jahre in dieser Eigenschaft thätig war. Der ewige Vergelter möge ihm die wolverdiente Belohnung in reichstem Masse zutheil werden lassen für all’ sein Wirken.
Am 19., 20. und 21. December besuchte die Anstalt Seine fürstbischöfliche Gnaden, Antonius Bonaventura. Hochderselbe wohnte dem Unterrichte in allen Classen der inneren Schule bei und äusserle sich sehr lobend * über Lehrerinnen und Schülerinnen. Der hochwürdige Herr Domdechanl Andreas Zemejic inspicierte in der inneren Schule den 29. Mai den Religionsunterricht. Der Inspeclor der utraquistischen inneren Schule, Herr Prof. Franz Levee, besuchte die Volksschule am 19., 20., 21., 24. und 28. Juni, die slovenische Sprache an der Bürgerschule am 28. und 30. Juni und 1. Juli. Mit Erlass des h. k. k. Ministerium für Gultus und Unterricht vom 25. April 1899, Z. 10256 wurde an Stelle des Herrn Johann Benda der Professor an der Staatsoberrealschule Herrn Clemens Pr oft zum Bezirksscluil-Inspector für die deutschen Volksschulen ernannt. Derselbe inspicierte in der inneren Bürgerschule am 5., 7., 10., 14. Juni und theilto in der Conferenz am 15. Juni dem Lehrkörper die gemachten Wahrnehmungen mit.
Der Gesundheitszustand unter den Schülerinnen war ein ganz günstiger, da ausser einigen Erkrankungen an Masern, die aber mehr sporadisch eintraten, sich die Kinder fast durchwegs der Gesundheit erfreuen konnten. Gestorben ist am 8. März bei ihren Eltern in Laibach nach ganz kurzer Krankheit die sehr brave, zwölfjährige Cerček Xaveria, Schülerin der I. Classe der Bürgerschule. R. 1. P.
Viermal im Schuljahre wurden die Eltern von den Fortschritten der Schülerinnen durch die Schulnachrichten verständiget. Die letzten Schul-nachrichten wurden am 14. Juli gegeben, am welchen Tage das Jahr mit einem hl. Dankamte und Absingung der Volkshymne geschlossen wurde.
Um ein kleines Andenken an die erhabene Frau, Ihre Majestät die Kaiserin Elisabeth, zu geben einerseits, anderseits die Erinnerung an die schönen Stunden bei jenen Damen, die im Jahre 1856 Zöglinge der Klosterschule waren, wachzurufen, erlaubt sich die Direction einen Auszug aus der Chronik des Klosters zu geben, wo beschrieben wird schlicht aber herzlich die Ankunft, der Aufenthalt Ihrer Majestäten des Kaisers und der Kaiserin in Laibach und der allerhöchste Besuch im Klosterselbst bei Ihrer Reise nach Triest im J a h r e 1856.
„November 1856. den 17 ton (Montag) 4 Uhr nachmittags kam die kleine Erzherzogin Sofie, Tochter unseres k. k. Ehepaares, Franz Josef und
Elisabeth, in Laibach an. An eben diesem Tage kamen die Majestäten nach Laibach — nach 9 Uhr abends — welche am Bahnhofe erwartet — mit grossem Jubel empfangen wurden.
(Dienstag) den 18ten wurde uns die besondere Ehre und Gnade 7.11 Theil, Ihre Majestät — unsere allverehrte Landesmutter—Kaiserin Elisabeth in unseren Hallen zu begrüssen. — Wir erwarteten sie bei der Pforte, die Zöglinge der inneren Schule standen spaliermässig beim Chore angefangen bis zur Pforte — in weissen Kleidern — auch mehrere Schülerinnen der äusseren Schule waren zugegen. Um 9 Uhr vormittags trat sie bei der Klosterpforte — beim Hauptthor — in das Kloster; sie wurde von ihrer Obersthofmeisterin Gräfin Esterhaszy und 3 anderen Hofdamen begleitet, nebst dem Obersthofmeister Fürst Thurn Taxis. Alle giengen gleich in den Chor und wohnten dort dem hl. Messopfer bei, welches Sr. fbscli. Gnaden Herr Anton Alois Wolf dem Allmächtigen darbrachten, u. z. eine ganz 'stille hl. Messe. — Wir versammelten uns indessen in der Gemeinde. Nach vollendetem heiligen Messopfer kamen die Benannten — mit Sr. fb. Gnaden
—	unseren hochverehrten Öberhirten — nebst unseren °2 hochw. Herren — in die Gemeinde, wo auch unsere Pensionärinnen versammelt waren. (Von Fremden war ausser den zwei Comtessen, der Statthalterin Gräfin Korinsky — nebst der Schwester der Frau Statthalterin, Niemand zugegen). Nach gegenseitiger Begrüssung nahmen Ihre Majestät die Kaiserin den ihr angewiesenen Platz ein, alle Übrigen blieben in stehender Stellung. Zuerst übergab der Zögling der inneren Schule der Kaiserin einen sehr schönen frischen Blumen-strauss; dann sangen die gesangsfähigen Kostmädchen ein schönes passendes Gedicht, welches Herr Dr. Costa verfasste — und von der Novizin Schw. Serafina Plenizher in Musik versetzt wurde, und aus mehreren Strophen bestand. — Zuletzt declamierte der Zögling — Fräulein Dorninger Chamila Edle von ein zweites Gedicht (ebenfalls von Herrn Costa verfasst), welches das vorgestellte Tableau schilderte — dann übergab das Fräulein die Rolle der Kaiserin, worin die zwei Gedichte enthalten waren. Das Tableau stellte die 3 göttlichen Tugenden vor, Glaube, Hoffnung und Liebe. Das Gemeinde-zimmer war verhältnissmässig verfinstert — ausser dem Platze der Vorstellung — überdies auch sehr geschmackvoll decoriert mit weissen Draperien, gut angebrachten Ballons, Blumenkränzen u. dgl. geziert. Der Pfortengang und die Stiegen mit Teppichen belegt, die Wände ebenfalls mit weissen Draperien und Blumen verziert, auch bei den Fenstern des Ganges stunden Blumentöpfe. Gleich beim Eintritte in das Gemeindezimmer übergab unsere würdige Mutier Ml. Aloisia der Kaiserin einige Handarbeiten, welche Ihre Majestät huldvoll anzunehmen geruhten und der Obersthofmeisterin übergaben. Die Arbeiten waren: Eine kleine gestickte Tasse, ein gestickter Briefbeschwerer, 1 Paar kleine gehäckelte Schuhe, 1 Muff, ein gesticktes Häubchen, ein gestricktes Kinderlätzchen, ein gehäckeltes aus feinster Baumwolle — Leibchen —. Nach der Gemeinde gieng die Kaiserin mit der ganzen Suite in das Schlafhaus, jedoch nur in zwei Zellen, dann in die Classen der äusseren Schule. In jedem Lehrzimmer wurde von den Schülerinnen etwas Kurzes gesungen. Vor dem Abschiede richtete die Kaiserin einige ermunternde Worte in jeder Classe an die Schuljugend. — Vor dem Weggehen aus der Gemeinde wurden nach eingeholter Erlaubnis der Kaiserin unsere drei Negermädchen Ihrer Majestät vorgestellt. Die kleine Fatma — nun getaufte Aloisia — überreichte der Monarchin ein Exemplar der Beschreibung ihrer Taufe. Nach dem Kloster begab sich die Kaiserin mit ihrem
Gefolge in die Kinderbewahranstalt u. s. w. Am Abende war die ganze Stadt festlich beleuchtet. Auf dem Kongressplatze vor dem Theater war die grosse Statue Emona — mit vielen Fahnen umgeben — aufgestellt, und zwar mit dem Gesichte zum Theater gewendet — prächtig geziert.
Mittwoch den 19., am Namensfeste Ihrer Majestät der Kaiserin Elisabeth kam Se. Majestät der Kaiser durch die Gasse in die Kirche mit einem grossen Gefolge und wohnte der heiligen Messe bei, welche Sr. fürstlichen Gnaden Bischof A. A. Wolf gelesen. — Nach beendetem hl. Messopfer giengen wieder Alle ihres Weges.
Um 10 Uhr brachte der Ganonicus H. M. Grisoni das hl. Messopfer dar, welchem viele Damen, unter diesen auch die Kaiserin in unserem Chore beiwohnten; — denn eigentlich wurde diese hl. Messe für die Kaiserin gelesen. Ihre Majestät kam durch das Kloster in den Chor, wir erwarteten sie und begleiteten sie auch bis zum Chor, aber wir giengen nicht, hinein. Auch Se. fb. Gnaden waren im Chore bei der Andacht Nach beendetem hl. Messopfer gieng die Kaiserin mit der ganzen Suite gleich heraus zu den barmherzigen Schwestern, begleitet von Sr. fb. Gnaden.
Den 20. reisten die Majestäten fort nach Triest.
P. S. November 185G. Den 17. abends kamen Ihre Majestäten Franz Josef, Kaiser v. Oesterreich und Kaiserin Elisabeth um 9 Uhr in Laibach an. Ihre Majestäten wurden vom damaligen Statthalter Gustav Graf Korinsky — und vielen anderen Notabililäten am Bahnhofe erwartet und mit grossem Jubel empfangen ; auch 20 Mädchen der äusseren Schule befanden sich unter diesen Erwartenden u. z. in Galla — weiss gekleidet. Diese Schülerinnen versammelten sich vorher bei unserem Katecheten Hochwürden Herrn Hočevar
—	und wurden vom Magistrate in Wägen auf den Bahnhof geführt. Bei der Ankunft der Majestäten beim Bahnhofe, welcher auf das Prächtigste decoriert war, begaben sie sich in den dazu bereiteten Salon, alwo zwei Mädchen hervortraten — die Erste Kornelia Kleindienst genannt — einen sehr schönen, aus Graz bestellten frischen BlutnensLrauss der Kaiserin übergab, die zweite Schüllerin — Wölflinger Wilhelmine mit Namen (beide Mädchen waren Schülerinnen der äusseren Schule) declamierte Ihrer Majestät ein sehr schönes Gedicht. Gleich Anfangs, als die Majestäten sich dem Bahnhofe näherten, fingen an die Kanonen am Kastellberge — ebenso alle Glocken der ganzen Stadt die frohe, sehnlichst erwartete Ankunft Ihrer Majestät zu verkünden. Die ersten Wägen passierten bei unserem Kloster vorüber. Bei der Burg angelangt, ertönte gleich die Volkshymne — nebst allgemeinen Jubelgeschrei. — Die Studenten bildeten grossen Fakelzug.“
II. Lehrbücher, welche in der Volksschule im Gebrauche sind.
Ctf G
r O) CU
EJ 05
JC oo
D Cß
U 03 bß C
ro u g-i
O — ^
<U O)
C/3 Ol
i) f/.
HrH w H
“ ffi Q.-^
■ », Ö OJ 3J
flc.sjacfc
WP-W
1) 0)
0) ce
ryj
-C u
rt n -
O*
M <D
. C/J N
o »o
N »—
ü ’/J
sät
M jo oj
<D öS
B
C/) N o
& cd “
CG f/j ..
N D ÖD
J O
Lehrbücher, welche in der Bürgerschu/e im Gebrauche sind.
es n
• C
* CO
co cn
CID
C_D
o
jc a	^	.	c	•
CJ QJ	K * 44	f/5	La rt}	S-	_
u: ■ —	-•	op.ü:	0)
S— 4^	•*■**	© r^» *T3 i*
0) ^	~	CU ^	„
sc	a.J0	®	tu	o'
^ -	22	v.
T3 *-C Ö -G 0)	3	•*-	ü	;
^	.S>	|	^	cL^
•g	‘Tj	S	^	-w
O	£» ®	5	h	(£ r
'/J E U ffl c-'
>.t£
' E_ oo
,1 ., 3>
C ^	iž — ^	^	,r
. »h	t;	o	w	;2
O .-U	Id	S-~
- _2	3	"2	g	js
CL SO«
<r> :3 *■
O boCC ■
p
3 0)
bo • c G
0) d
5 -L G ' :3 J£ * : X *
^X3
~ 73 o a> £>■ vj O
— -,	b&~	, k- o.>C
2 S3 *2^ £T
33 —
1 ° *r 1 QJ O
O ^ ‘
••3 *G
: CO ° uj r/.
C ^,11
"3 d ci
-SS
aj ~ .51 r
ci --Ar“
cj eö *r: .
ü d(____
"fl fl t/j
5 5 "c,c
n 3	^
-t «*	,	r±	bor~
:/} v 5oi = .9x
£ — CO «i *w rt
i2 c fl* iSu <3
_C . ^ gj*
C a
- CO
ošpi
•iS« S.ŠŠ '5 ® B £ JuSj-	.	J '	”	o	a
ns	-G	C	*-•	’/■< t-	*->	5	—
“i SÄ	O	J=	£*>-14	'-Sr-!
! s	TS	S	_	£ *=	ü	-	-	=
i ^ <u
-O)-“,
■ ns ^
■s e --J: ..s s
s» 'Z r? £ J= > . ■
5>	t/j ® — O-**"* rj
50	’	«	eö
Sfl = «i =2 Š0.-B iP
iS o ►
6 2-*-'5
■Cle-g-i Š 3 .	-S<=
^	«D	.	O-	~
.5 tfl c ?ß_c S ir:
_c >% <d t_H a> i£?
fi r« n -3 C r , Ci
cfiEo=3^H2
t< _• a t;
?=ffssS
o siSj ; ■ jr ^ 3 ■? o S.J3 S -j
rP^isS «Sg
^	^	y	=3	.	H	00
t/j CQ >—i *rH
- a) o ai pi^j J2 V)
v; bc
0) :rt
•	—	OO
a; . öH 5 « a CQ _ m q.
® £ fl JH .11 a0
^ - P C	Ä
-G ü -g <D
^ r/) Sn IT" ^ ^
SSSjjts'
ir*^ EPja c -2 T c
<D CO
O'
c/3 '"O --
fl <s ■
c
<D
^ 44 •- 0J • Cu-* .— *m £ 5>o=3 g o
-fl i^* ^	^	® ^
CJ -G «3 •-5 Lj
03 0- O ® —
i. S c t;
>> k,- i> 3
Sjs -5* t£
O öo p 73 5« •
l-lll^l!
o .5 ^	00
w*-	—
CQ —
rfS|8>-
iS	o	C
c/3
o
t,W
5 t-J c a> -
■, 5 ~	c	_
; -fl 5	£	5	^	•
• a —	o 00	cs	.
O ~ CJ r/j ▼-! a
21 Sx Ä
£j -č o ,2 J c c
~ 44
h t_j i) •*;
-c
a,.S
eg «-•
= a.
S2
^ S «	—	r~>
■7* "w* -G 4) *N c 6 fl o > „O > o — r' . H -r :fl ct «j **+
o ■“	—«	o * f «^-1 •1 i
^O - = Ji = J2 N co ^
. O fl^Ž 2ž	G	-i 44 Č/J
g a J2 4: A Q ~ *4 - • ' 2
-sa-“S|> K. S g gJ_______________
iiS.sJgiui|3 »n&w
_ a ^
P > ^js
5 s !»’ o H
G. N CD *CA)
. • S ^ c3 O ' T u ;uira
^ - 0J O
- bo
’l)
O
• .	- j4 ti - ai oj .
l^#s Sä s Jü J2
‘~ r "1 ^ ä
C — fl p
ü
O £
fl
£%%E^|feQ
C S 5j
ČJ "5 bt) ' “ 'G UJ flf/, Ä.j4>ca} Ä dj —	•“	tü_J
tcCL ^ ^ n:
Ro- —
S3^ a tJ .£
« 03 H Ä - •"
5*^5« «.0 *
3S g
-	-	«1	^	S
xj	•	*	5	„
h a ®b3in
uj- ^ ^	^	°
M	•	^°	fl	j	rt 1—1
■ ®	fl	n	i	S	h
.fl-OUg®
Q2 » S
100 - a ■“ a
£ S»u^
8 § „ ,'^äs»!
5 2x S33» ^ “m .
jrOgjCsE .r^C« . ^	®	n	«”3	®*a3
H * . > 'Z 'S •
k • .43 5-g «
S^-CüS^hhC
n v ^1 *	t-3	2	w
3 -*	». .«	B
|S£SjäSM«h
M	s «.a-äj S
III. Statistische Uebersicht der Schülerinnen der inneren Yolks- und Bürgerschule am Schlüsse des Schuljahres 1898/99.
									
Für die höhere Classe	IjrudoSun	1	-	- ^	CM	1	-	CO	05
	'laufljoajJun	05	Gl	Gl cm	-	CO	-	-	»o Gl
	lauflioofl	OS	CM	iO 00 CM Gl	CO	o	CO CO	00 Gl	O Gl CM
Die Schule besuchten	^ISS^lljOL'U	1 1 1 1 1 ! 1 1							1
	“jHsiay japuiiu	1 1 1 1 1 III							1
	Mission	CO	-	I Gl	CO		Gl	Gl	Gl
	äiss{0|] .iqes	05	GO	00 05 Gl Gl	CO	05 Gl	CO CO	o CO	1^ Gl Gl
Woh- nung	IpiHS Jap q|«q.iassni3	-	CO		-	r	1		**+
	ipms -l0P uj	Gl	gi	Gl Gl	CO •«*	CO CO	»(? CO	CO	S Gl
Muttersprache	O.I9pUH		CM	Gl h	1		-	CO	-
	t|OSjUOAO|S	05	CO CM	O CM Gl Gl	8	**■$* Gl	OS CM	Gl	CO 05
	qo^nap		*«*	CD GO	Oi	00	»o	iO	***
UOI889J -uoo	qosjioqiBJf-qosiUiftJ	CM CM	05	28 31		CO CO	»o CO	Gl CO	IO CM
Es standen im Alter	9.iqi3f \\ Jaqn	1	1	1 1	CO	CO	l"- CM	o CO	CO
	ojqvf tl—'81 l,,0A	1	1	1 ■*	lO	CO		Gl	CO
	8.jqBf HI—Toi n,0A	1	1	1-* CO	o	05	-	1	Gl
	9.iquf —'i uiüa	t>*	CM	I- •«* CM G<	2	00	1	1	Gl
	o.iqtif '9 iuoa	1(5 1 1 1 1 III							»O
	uajqBf 9 .io]un	1 1 1 i 1 III							f
Zahl der Schülerinnen	6G81 'Lh\ tun	Gl Gl	05 CM	GO ^ Gl CO	5	CO CO	8	Gl CO	s Gl
	8681 '6/'9I «'«	Gi	00 CM	iO CO Gl CO	•** •"T1	GO CO .	CO CO	05 CM	C-' »O Gl
			_		t>			d	
									V
	V								S
	CO								&
	m								cä
	cd								V) 3
	ü			—«			CJ		tSJ
							Cß		
				C/3					
				</3			£>		
				flmi			in		
				o			u		
							PQ		
IV. Verzeichnis der Schülerinnen/)
A.	Fünfclassige Volksschule.
I.	Classc.
Bäbler Emilie aus Ober-Laibacli.	Pollak	Marianne	aus	Laibach.
Lilaznik Gabriele aus Laibach.
Blumauer Josefine aus Laibach.
Bonač Josefine aus Laibach.
Boštjančič Franziska aus Laibach.
Uožiiur Friederike aus Laibach.
Franzot Olga aus Unter-Šiška.
Gromes Beatrix aus Bojkowitz (Mahren). Hanauer Albina aus Obergurk.
Hrovat Theresia aus Sagraz. lvmiip Stanislaia aus Laibach.
Lenček Maria aus Laibach.
II.	CI
Blumauer Olga aus Laibach.
Boštjančič Maria aus Laibach.
Itožiii^r Elisabeth aus Laibach.
Celarec Maria aus Laibach.
Chladek Maria aus Mokritz bei Gurkfelil. Dettela Josefine aus Laibach.,
Dralka Emilie aus Linz.
Kastreuz Flora aus Sittich.
Konšek Katharina aus Trojana.
Lotrič Paula aus Laibach.
Luschiltzky Maria aus Franzdorf.
Medič Maria aus Laibach.
Meršol Stefanie aus Laibach.
Mervič Valerie aus Laibach.
Novak Maria aus St. Marein.
Oberwalder Theresia aus Domžale.
Pototschnik Marianne aus Sauritsch (Steiermark).
Potrato Anna aus Stein.
Rosina Maria aus Laibach.
Rosmann Maria aus Naklas.
Rozman Solle aus Laibach.
Schneditz Margareta aus Laibach.
Šušteršič Anna aus Laibach.
Trtnik Margareta aus Laibach.
Ženko Paula aus Mariafeld
Zusammen 22
asse.
Orešek Franziska auz Laibach.
Pečnik Helena aus Ježica.
Pollonio Johanna aus Triest.
Singer Hedwig aus Laibach.
Slacul Josefine aus Laibach.
Slöckl Karolina aus Piscki (Siebenbürgen). Stražišar Johanna aus Laibach Šinkovec Anna aus Idria.
Šušteršič Johanna aus Steinbüchel.
Virant Vida aus Rudolfswert.
Zalaznik Darinka aus Laibach.
Zorc Marianne aus Laibach.
Ungeprüft blieb:
Zamejic Anna aus Laibach.
Zusammen 29
III.	Classc.
Berlan Juliana aus St. Veit bei Sittich. Bonač Amalia aus Laibach.
Buggenig Josefa aus Obergurk.
Cepuder Anna aus St Marein Gerinšek Hedwig aus Fiume.
Caks Christina aus Laibach.
Gregorec Paula aus Mannsburg. Gromes Maria aus Bojkowitz (Mähren). Holeček Anna aus Unter-Šiška.
Jager Johanna aus Laibach.
Jebačin Angela aus Gleinitz.
Kavčič Barbara aus Laibach.
Konšek Franziska aus Trojana.
Gräfin Lichtenberg Olga aus St. Veit. Lindtner Alexia aus Laibach.
Nemeček Emilin aus Trautenau.
Omejc Ludmilla aus Laibach.
Pečnik Franziska aus Ježica.
Pečnik Johanna aus Ježica.
Piškur Maria aus Trebelno.
SchöiMvetter Eleonora aus Neumarktl. Sertič Camilla aus Tscherneinbl.
Skušek Valerie aus Reifnitz.
Stacul Valerie aus Laibach.
Suhadolc Johanna aus Dobrova.
Torkar Theresia aus Görjach.
Verbič Helena aus Pradl bei Innsbruck
Ungeprüft blieb:
Vdovič Vida aus Laibach.
Zusammen 28
Fette Schrift bedeutet erste Fortgangsclasse mit Vorzug.
JV. C lasse.
A nilcr In h .Marin aus St. Marein (Steiermark). Aiko Aurelia aus Beifnitz.
Babnik Maria aus Dravlje.
Binter Katharina aus Laibacli.
Cajnko Johanna aus Laibach.
Čuček Franziska aus Laibach.
Dolinšek Maria aus Laibach. Fettich-Frankheim Friderike aus Wien. Heren Alice aus Divača.
Jenko Karolina aus Laibach.
Jovan Rosa aus St. Veit bei Laibach.
Juvan Ludmilla aus Trifail.
Kappus, Edle von Picbelstain, Franziska aus Steinbüchel.
Kobi Franziska aus Franzdorf.
Lachnik Elisabeth aus Krernsier (Mähren). Likar Maria aus St. Georgen u. d. Kuinberg. Medič Anna aus Laibach.
Okorn Begina aus Höflein.
Palme Adolfine aus Villach.
Puppis Eleonora aus Loitsch.
Biliar Maria aus Krainburg.
Rihar Paula aus Mannsburg.
Stembal Maria aus Tomačevo.
Svetlič Bosa aus Laibach.
Šinkovec Maria aus Zirknitz.
Tauber Hedwig aus Laibach.
Triller Franziska aus Laibach.
Urbančič Franziska aus Ober-Šiška von Vorbeck Erika aus Hrastnik Waniiisch Margareta aus Laibach
Ungeprüft blieb:
Žigan Anna aus St. Marlin (Steiermark).
Zusammen :SI
V.	Classc.
Benedik Julia aus Ledine.
Brückner Maria aus Abbazia.
Česen Maria aus Krainburg.
Deinelj Angela aus Senosetsch.
Draschler Hertha aus Laibach.
Fabiančič Anna aus Laibach.
Fajdiga Aloisia aus Laibach.
Gandini Pia aus Rudolfswerl.
Gartner Maria aus Planina.
Gebauer Anna aus Bruck a. d. Mur. Marquise Gozani Helene aus Radmannsdorf. Habö Maria aus Schwarzenberg b. Idria. Hafner Francisca aus St. Peter.
Huth Anna aus Johannisthal.
Javornik Josefine aus Žalna.
Jebačin Maria aus Laibacli.
Kavčnik Isabella aus Laibach.
Koisser Francisca aus Laibach.
Likar Paula aus Mariafeld.
Luschützky Pauline aus Branzoll (Südlirol). Mally Valentine aus Neuinarktl.
Meralla Paula aus St. Veit (Kärnten). Meršol Leopoldine aus Laibach.
Miglauč Mathilde aus Idria.
PleAko Maria aus Laibach.
Podboj Emma aus Beifnitz.
Ileil Severa aus Laibacb.
Bieder Andrina aus Laibach.
Scliiinwetter Victoria aus Gottscliee. Singer Maria aus Laibach.
Svetek Victoria aus Laibach. ,
Šinkovec Josefine aus Neuinarktl.
Šušteršič Josefine aus Laibach.
Tavželj Johanna aus Gutenfeld.
Tertnik Maria aus Franz b. Cilli.
Tom6 Antonia aus Laibach.
Tomšič Stefanie aus Altlack.
Trost Aloisia aus Weinitz.
Vrančič Teresia aus Sagraz bei Fužine. Weber Francisca aus Hotederschitz Zorman Anna aus Laibach.
Zupan Anna, aus Steinbüchel.
Ungeprüft blieben :
Omejc Paula aus Laibach.
Pototschnik Margareta aus St. Georgen (Steiermark).
Zusammen 44
B.	Bürgerschule.
I.
Albrecht Antonia aus Laibach Bergant Paula aus Stein.
Iilaxnlk Ernestine aus Laibach. Budinek Maria aus Kronau.
Cerar Angela aus Laibach.
Öaks Johanna aus Arnoldstein.
Čerček Anna aus Laibach.
Classc.
Drobnič Antonia aus Tüffer. Fettich-Frankheim Maria aus Laibach Gams Karolina aus Laibach.
Gandini Gabriela aus Seisenberg. Gogola Anna aus Laibach, Grosslercher Ludmilla aus Domžale. Heren Vlaska aus Divača.
Januš Agatha aus Vir.
Jesenko Gabriela aus Laibach. Kastreu/ Erika aus Sittich Korenčan Franziska aus Oberlaibach. Leme/. Aluisia aus (lilli.
Alcrala Angela aus Laibach.
Murgel Ernestine aus Iclria.
Nosan Melanie aus Reifnitz. Obenvalder Josefa aus Domžale. Podkrajšek Mathilde aus Laibach.
Polak Maria aus Maria - Feld,
Himere Maria aus Neumarkll.
Sattler Filomena aus Bleiberg.
Smolnikar Elisabeth aus Stein.
Šinkovec Karolina aus Zirknilz.
Šmue Anna aus Laibach Tavčar Theresia aus Veldes.
Treo Emilia aus Laibach.
Zupančič Ma l'ia aus Laibach.
Zusammen 33
II.	Classe.
Arko Stanislava aus Agram lierlan Brigitta aus Ambrus Berlan Karolina aus Bob.
Borštnik Johanna aus Franzdorf Cepuder Leposlava aus Laibach Cerar Maria aus Laibach.
Cvar Theresia aus St. Gregor.
Gerne Anna aus Krainburg.
(Jogola Vida aus Laibach Marquise Goznjii Maria aus Laibach. Hudovernig Maria aus Jauchen.
Jonko Anna aus Laibach.
Jurko Maria aus Rasbor.
Kastreu/ Melitta aus Sittich. Kateržabek Emilie aus Laibach. Kavalar Maria aus Kronau.
Kovačič Theresia aus Laibach.
Kuralt Anna aus Wippach.
Kuštrin Stefanie aus Žaga.
Kuttin Emilie aus Adelsberg.
Lavrenčič Theresia aus Soderschitz.
Levee Lea aus Laibach.
Lušin Johanna aus Adelsberg.
Neubauer Helena aus Neudegg.
Potočnik Nikolaja aus Seebach (Ungarn). Prelesnik Vida aus Laibach.
Ravenegg Theresia aus Draga - Sinrek bei Weixelburg.
Süssbauer Ottilie aus St. Veit (Kärnten). Troha Maria aus Wöllan.
Trtnik Johanna aus Laibach.
Vavken Anna aus Cirklach.
Velikajne Johanna aus Idria,
Zupan Johanna aus Steinhüchl.
Zupančič Franziska aus Kolovrat.
Ungeprüft blieb:
von Marsano Theresie aus Miskolcz.
Zusammen 35
III. c
Breindl Hermine aus Morek (Steiermark). Cosum Irma aus Triest.
Fantini Elwira aus Luttenberg.
Fliege! Irma aus Triest.
Kilar Anna aus Neurnarktl.
Edle v. Kleinmayr Itha aus St. Leonhard (Steiermark)
Krištofič Frančiška aus Stein.
Kržišnik Antonia aus Bresnitz.
Majcen Paula aus Schleinitz (Steiermark), von Marsano Alexandrine aus Miskolcz (Ungarn).
Mazi Maria aus Laibach.
Mörth Frančiška aus Laibach.
Okorn Maria aus St. Andrä bei Bischoflack Petteros Maria aus Boršt bei Triest.
1‘lcško Cirilla aus Budolfswert.
Povš6 Ernestina aus Görz.
Bihteršič Justina aus Döbernigg. Schmidlechner Theresia aus St. Georgen hei Radkersburg
hisse.
Schmidmayer Emma aus Schwarzenberg bei Idria.
Seemann. Edle v. Sanahorst Frančiška aus Laibach.
Stegenšek Anna aus St. Leonhard bei Tüffer. Sterg'er Maria aus Loitsch.
Strle Maria aus Laibach.
Šihovc Stefanie aus Laibach.
Triller Maria aus Laibach.
Vavpotič Anna aus Landstrass.
Zupanc Anna aus Laibach.
Zupanek Maria aus St. Leonhard bei Trifail. Žabkar Angela aus Šiška.
Ungeprüft blieben:
Omahen Maria aus Altenmarkt b. Weixelburg. Oražen Gabriela aus Triest.
Rössmann Alma aus Laibach.
Zusammen 32
Naznanilo
o začetku novega šolskega leta i8gg/igoo.
Šolsko loto 1899/1900 se na vseh Uršulinskih dekliških šolali, t. j. v otroškem vrtcu, v vnanji petrazredni ljudski šoli, v vnanji slovenski meščanski šoli, v notranji petrazredni ljudski šoli in v notranji nemški meščanski šoli prične dne 18. septembra 1899 s slovesno sv. mašo v čast sv. Duhu in dne 19. septembra z rednim podukom.
Dne 15. in 10. septembra 1899 se bodo vsprejemale nove učenke in vpisovale one, ki so že hodile tukaj v šolo.
Učenke naj prineso seboj šolska naznanila, oziroma šolska spričevala, one, ki na novo vstopijo v šolo, tudi krstni listek in spričevalo o stavljenju koz.
V prvi razred slovenske meščanske šole se sprejemajo učenke, ki so dovršile 5. razred ljudske šole. Poleg šolskih predmetov imajo priliko učiti se tudi francoščine, klavirja in umetnih ročnih del.
V Ljubljani, dne 14. julija 1899.
Ravnateljstvo
Uršulinslcih dekrlisšlcil» šol.
Vse v večjo čast Boži o In v blagor mladine!
Mittheilungen,
den Beginn des neuen Schuljahres 1899/1900 betreffend.
Das Schuljahr 1899/1900 wird an allen Ursulinen - Mädchenschulen, d. i. im Kindergarten, in der äusseren fiinfclassigen Volksschule, in der äusseren slovenischen Bürgerschule, in der inneren fünf-classigen Volksschule und in der inneren deutschen Bürgerschule am 18. September 1899 mit dem heiligen Geistamte eröffnet werden.
Am 19. September beginnt der regelmässige Schulunterricht.
Das Einschreiben der dieser Schule bereits angehörenden sowie die Aufnahme neuer Schülerinnen für alle oben angeführten Schulen findet statt am 15. und 16. September 1899.
Amnelden sollen sich die Schülerinnen mit ihren S c h u 1 n a c h-richten oder Zeugnissen, neu eintretende mit dem Taufscheine oder wenigstens einem Taufzettel und mit dem Impfungszeugnisse.
In die erste Classe der slovenischen und deutschen M ä d c h c n-Bürgerschule werden aufgenommen Schülerinnen, welche die 5. Classe der Volksschule vollendet haben.
Luibiich, am 14. Juli 1899.
Die Direction
der Ursulinen-Nläclotiensclnuleri.
Alles zur grösseren Ehre Gottes Und zum Wohle der Jugend!
'
■ .. . ‘
'.v
.
■
ri ‘