268 Družboslovne razprave, XXI (2005), 48 Recenzije udejstvovanje v športni dejavnosti, ki ga veseli, za katero kaže interes. Več različnih gibalnih spodbud bo deležen, več različnih športnih zvrsti in gibalnih dejavnosti bo spoznal, večja bo nje- gova baza gibalnih znanj, iz katere bo črpal v odraslosti, ko bo gibanje predstavljajo ob ustrezni prehrani osrednji dejavnik ohranjanja njegovega zdravja. Knjiga pa bo pomembno gradivo tudi vsem ženskam pri prepoznavanju vzorcev spolne diskriminacije in lastnem omejevanju, kar je prvi korak, ki vodi k ukrepanju ter zavzemanju za enake možnosti. Znanstvena monografija Ženske Ženske Ž in šport šport š opozarja na vrednost posameznikove svobode na področju športnega udejstvovanja in port opozarja na vrednost posameznikove svobode na področju športnega udejstvovanja in port bo nepogrešljiva referenca za nadaljnje raziskave na tem področju. Zato lahko le upamo, da nas bo avtorica kmalu razveselila z njenim nadaljevanjem. Literatura: Darlison, E. (2000): Gender and physical activity. Orthopade, 29, 11: 957-968. (1993) Otroci imajo prednost: Svetovna deklaracija in načrt ukrepov s svetovnega sestanka na vrhu, posvečenega otrokom; Konvencija o otrokovih pravicah. Ljubljana: Unicef. Roman V odeb Mojca Doupona Topi~: @enske in {port. Ljubljana: Fakulteta za {port, 2004 202 strani (ISBN 961-6405-86-1), 4.650 SIT Mojca Doupona Topič je predavateljica Sociologije športa na Ljubljanski Fakulteti za šport in je napisala knjigo Ženske in Ženske in Ž šport šport š – monografijo, ki v Sloveniji predstavlja nekakšno pionir- port – monografijo, ki v Sloveniji predstavlja nekakšno pionir- port sko delo na področju sociologije spolov v športu. Avtorica se je lotila ženske diskriminacije (v primerjavi z moškimi) na klasičen, feminističen način: skozi zgodovinsko analizo in analizo sedanjega družbenega trenutka. Glede na to, da je izbira teme vselej simptomatična in gleda na to, da se avtorica bralcem predstavila kot bivša vrhunska športnica (rokometašica), bralci kmalu prepozna ti. profeministični stil pisanja, v katerem je ženska oziroma športnica predstavljena v luči krivic, ki se športnicam, v primerjavi k njihovimi moškimi športnimi kolegi, resnično že od nekdaj dogajajo. Ženske so na nek način zapostavljene. Delajo se jim medijske, finančne in še kakšne druge krivice, in na to nas skuša opozoriti avtorica. Športnice so zapostavljene in nihče se ne potrudi, da bi krivično športno politiko (in ideologijo) spremenil. Tisti, ki smo bili tako ali drugače vpeti v kolesje ženskega športa, smo diskriminacijo ženskega športa boleče občutili na lastni koži – bodisi kot trenerji ali kot funkcionarji. Toda tisti, ki so nas tovrstne krivice prizadele in smo hoteli razodeti resnične vzroke zapostavljenosti žensk v športu, nas knjiga Ženske in Ženske in Ž šport šport š ne zadovolji povsem. Avtorica se v glavnih poglavjih loteva treh temeljnih segmentov športa: vrhunskega, rekreativ- nega in šolskega. šolskega. š V treh poglavjih tematizira še medije, seksizem na vodstvenih oz. funkcionarskih mestih ter nasilje nad športnicami športnicami š . V knjigo bralce in bralke popelje z osnovno predpostavko, da se ženskam v športu delajo krivice, in začne s Freudovo psihoanalizo, problemom identitete, nato pa preide na ideologijo. Ne sklicuje se na Freudova dela, pač pa se dokaj korektno sklicuje na Giddensovo interpretacijo Freud in na nekaj feminističnih avtoric. Ko govori o ideologiji, vpelje znan koncept kulturnega stereotipa, ki ga uporabljajo tudi profeministične avtorice. Na ta način se nekako ogne konceptu naravnosti. Za nekatere bralke (in celo bralce) bo verjetno dovolj prepričljiva. Zdi se, da je avtoričina tiha ambicija, da bi skozi knjigo spremenila aktualno športno politiko oz./in ideološko paradigmo, ki na nek način resnično zanemarja in diskriminira športnice v primerjavi s športniki. Družboslovne razprave, XXI (2005), 48 269 Recenzije Da bi avtorica svoj ideološki projekt oz. tiho, morda celo nezavedno ambicijo uresničila, uporablja oz. se sklicuje na številne (pro)feministične avtorice. V teh svojih prizadevanjih je avtorica za odtenek preveč tendenciozna, saj formulira nekatere kontradiktorne dikcije, s katerimi jasno nakazuje svojo ideološko naravnanost v sicer znanstveni oz. raziskovalni knjigi. Med drugim na enem mestu zapiše: »Osnovni cilj športna vzgoje za dekleta je razvijanje tele- športna vzgoje za dekleta je razvijanje tele- š sa, ki bo videti lepo – torej razvijanje telesa predvsem in zaradi moških. ških. š « Da to ni bil deklariran kurikularni cilji športne vzgoje kot šolskega predmeta, se pri nas natančno ve – in ve se tudi, kdo so bili konceptualni ideologi oz. pisci slovenskega šolskega kurikula. Na drugem mestu (in drugem kontekstu) avtorica prvo dikcijo nekako zanika in zapiše: »Cilj šolske vzgoje je predvsem, da šolske vzgoje je predvsem, da š otrok pridobi trajne športne navade, ki jih bo ohranjal do pozne starosti športne navade, ki jih bo ohranjal do pozne starosti š …« V takšnih teoretskih zagatah bi si avtorica lahko pomagala s konceptom »skrbno načrtovanega (ciljaneg) črtovanega (ciljaneg) č « in »tiho (poniž (poniž (poni no) pri žno) pri ž čakovanega oz. nena čakovanega oz. nena č črtovanega (neciljanega) črtovanega (neciljanega) č « – ne bi pa smela biti kontradiktorna sama s sabo. To, da imajo telesne oz. gibalne (torej tudi športne) aktivnosti učinke činke č na telesno (in seksualno) samopodobo, sicer drži. Izstop iz (kakršnekoli) ideologije je namreč nemogoč. Avtorica v svoje apodiktične dikcije nekako ne (po)dvomi. Velikokrat piše v apodiktičnem tonu, kot da bi bilo (znanstveno) spoznanje mogoče, oz. da obstaja nekakšna »izvenideološkost« ali pa vsaj »dobra ideologija«. Avtorica namreč kritizira eno (obstoječo) ideologijo (, ki je domnevno slaba) in odločno ponuja svojo, (pro)feministično (kot dobro). Ravno na tej točki bo morda razočarala marsikaterega kritičnega bralca – in celo bralko. V enem od poglavij poskuša bralce in bralke prepričati, da je ženska prav tako lahko uspeš- na kot trenerka. Ravno v tem kontekstu bi si lahko produktivno pomagala s psihoanalizo oz. s konceptom t.i. transfernega odnosa, ki ga je v psihiatrični praksi ustoličil prav Freud. Avtorica nekako ne polemizira, da bi moški trenerji lahko prav skozi transferni odnos (beri: nezavedne infantilno »oživljenje« libidinalne vezi) znali precej lažje prepričati svoje športnike in športnike v njihove zmagovalne sposobnosti. »Vrnjeni« oz. »oživljeni« (transferirani) oče če č je v teh teoretskih povezavah še kako aktualen. »Vrnjena« (»oživljena« oz. transferirana) mati pa ima za športnike in športnice (večinoma) povsem drugo (libidinalna) obeležja – in prav zato je biti trener ženski izredno težko. Nehvaležen status, ki ga ima, ji ne omogoča vzpostaviti avtoritete oz. statusa »subjekta, za katerega se predpostavlja, da zmore« (športnika oz. športnico pripeljati do zmage). Avtorica pravilno ugotavlja, da je trenerstvo za ženske »nedosegljiv poklic«. Da bi ženske prepri- čala, da so lahko tudi trenerke, celo naniza napotke. Sklicuje se tudi na mnenja nekaterih igralk in trenerk. Da ne ob pomote – avtorica je v zbiranje podatkov vložila veliko truda. Nanizala nam je obi- lico statističnih in drugih podatkov ter zanimivost, ki so povezane z zgodovino ženskega športa. Študenti in študentke se bodo iz te knjig lahko marsikaj naučil – bolj rečeno, izbrskali bodo lahko določene podatke o ženskah v športu (slovenskem in svetovnem). Številni statistični podatki po- vedo svoje, čeprav so na nekaterih mestih tendenciozno oz. profeministično koncipirani. Videti je, da je avtorica hotela dokazati, da se ženskam v športu tudi na področju trenerstva, sojenja in medijske pozornosti delajo krivice. Če bi se potrudila in razpredala tisto, kar ji je bilo neljubo, torej koncept naravnega, bi lahko bila bolj produktivna in ustvarjalna ter manj ideološka. Namreč – to, da je (ženstvena) ženska manj dovzetna za možate tipe športov, vseskozi pripisuje patriarhalni kulturi in nanjo vezanim (kulturnim) stereotipom. Skozi konceptom nezavednega mislenja oz. mišljenja (in koncept narav- nega), bi lahko dopustila opcijo, da ženske v svojem nezavednem mislijo mimo kulturnih zahtev. Če bi pogledala v psihiatrično prakso oz. literaturo, ki se resno spopada za zagatami psihičnega patosa, bi videla, da mimo koncepta zavidanja penisa in (faličnega) zgledovanja po moškim škim š ne more veliko povedati o ženskem športu – vsaj tistem ne, ki ima atribute možatosti žatosti ž oz. faličnosti čnosti č . Mimo nadgrajevanj dejstva, da so si šport izmislil, da ne rečemo (nezavedno) »iz-želeli«, moški ški š – in verjetno prav zaradi žensk žensk ž – se avtorica ne bi smela lotiti pisanja knjige – in to prav zaradi ensk – se avtorica ne bi smela lotiti pisanja knjige – in to prav zaradi ensk 270 Družboslovne razprave, XXI (2005), 48 Recenzije transparentnega naslova: Ženska in Ženska in Ž šport šport š . Avtorica naniza ogromno število obrobnih t.i. seksističnih podatkov (največkrat v povezavi z rokometom) in jih začini z malce tendenciozno interpretacijo. Psihiatri ali klinični psihologi bi namreč spolne razlike v športu popolnoma drugače interpretirali. Poleg že nakazanega v knjigi pogrešamo še kakšno teoretsko malenkost. Avtorica bi se morda lahko vprašalo, kaj bi se zgodilo z ženskim športom, če bi iz trenerstva, funkcionarstva in sojenja umaknili vse moške. Zdi se, da bi kopica možatih ženskih športov hitro zamrla. Prosperiral pa bi seveda neagresivni ženstveni oz. estetski šport – vodilni bi postal ples (z vsemi izpeljanjkami). Avtorica bi lahko malce bolj drzno posegla v tezo, da je ženska v športu na nek način izkoriščana za moško identitetno bahanje. O spolnih zvezah med trenerji in športnicami (tudi tistih malce bolj »nasilnih«), se sicer obsežno razpiše – kar je pohvalno, vendar je čutiti, da bi se o tej temi lahko razpisala na bolj teoretski in analitičen način. Če bi načela psihoanalitični koncept transfera (in kontratransfera), bi bili zapleteni teoretski pasusi neizbežni. Vsekakor pa pogrešamo poglavje, o krivicah, ki se dogajajo ženstvenim ženskam – le-te si (nezavedno) želijo estetskih in nenasilnih športov. Avtorica mestoma sicer namigne v to smer, češ: »Zakaj bi silili dekleta z nogometom ali drugimi ‘moškimi’ škimi’ š športi, športi, š če obstaja cela paleta če obstaja cela paleta č športnih aktivnosti, za katere ka športnih aktivnosti, za katere ka š ž portnih aktivnosti, za katere kaž portnih aktivnosti, za katere ka ejo dekleta ve žejo dekleta ve ž č zanimanja.« Vendar pri namigu ostane – v to temo resno ne poseže. To je po svoje razumljivo, saj bi bilo razpredanje te teme z njenega, (pro- )feminističnega, vidika celo »nevarno« oz. dvorezno. Kaj hitro bi se lahko izkazalo, da si ženske ženske ž v resnici ne želijo enakosti z mo želijo enakosti z mo ž škimi škimi š , temveč (svojevrstno) enakopravnost skozi različnost čnost č . Avtorici lahko tudi očitamo, da se ni resno zamislila nad številnimi teksti, ki so v zadnjih letih tematizirali žensko v športu. Gre za tekste, kjer avtorji niti niso pomembni: Odnos druž Odnos druž Odnos dru be do žbe do ž »žen- »žen- »ž ske« športne rekreacije, « športne rekreacije, « š Ženska se giblje druga Ženska se giblje druga Ž če, Psihi če, Psihi č čne zna čne zna č čilnosti čilnosti č žensk in žensk in ž športna rekreacija, športna rekreacija, š Kaj ženske resni ženske resni ž čno pri čno pri č čakujejo od čakujejo od č športne rekreacije?, Dilema: kak športne rekreacije?, Dilema: kak š š portne rekreacije?, Dilema: kakš portne rekreacije?, Dilema: kak no šno š športno vzgojo ponuditi športno vzgojo ponuditi š učenkam in dijakinjam?, Mo čenkam in dijakinjam?, Mo č ški in ški in š ženski ženski ž šport pod drobnogledom teoreti šport pod drobnogledom teoreti š čne psihoanalize, čne psihoanalize, č Šport Šport Š in Ojdipov kompleks, Libidinalno-investicijski model in etiologija športnega u športnega u š ž portnega už portnega u itka, Seksualna aktivnost in tekmovalna uspešnost, Nastanek ko šnost, Nastanek ko š šarke šarke š – »iz-um« ali »iz-želja želja ž «?, Janica Kostelić – plod fanatičnega o čnega o č četa četa č … Prepričani smo, da je avtorica precej teh tekstov tudi prebrala. Med več kot 160-imi navedenimi viri literature ni nobenega od zgoraj navedenih… To, da je avtorica podlegla ideologiji enakosti oz., kot sama pravi, »novi strategiji« imenovani »gender mainstreaming«, ne pomeni, da bo preko knjige spreobrnila aktualno ideološko para- digmo na področju spolnih razlik v športu – vmes, v zgodnjih 90-ih letih, se je namreč zgodil postfeminizem. Je pa očitno, da to poskuša, saj dodaja, da »bo to dolgotrajen proces«. Videti je, da prav zato v knjigi mrgoli ideoloških apelov »treba je« in »morali bi«. Jasno je, da bo tendenciozna proizvodnja enoumja na študentih in študentkah Fakulteta za šport zagotovo zapustila marsikaj »gender-mainstreamovskega« – torej ideološkega škega š , in to skozi »spontano znanstveno ideologijo« kot bi rekel Althusser. Prepričani smo, da bo knjiga Mojce Doupona Topič Ženska in Ženska in Ž šport šport š obvezna port obvezna port literatura na Katedri za sociologijo športa športa š , kar je bil konce koncev verjetno tudi njen »tihi« cilj. Morda bi v tej zvezi lahko pripomnili, da bi se na izobraževalnih institucijah moralo izobraževati in ne indoktrinirati z novimi ideološkimi strategijami škimi strategijami š . Knjige, ki imajo predznaka sociološko-iz- obraževalnega, bi morale bralce in bralke izobraž izobraž izobra evati ževati ž in ne indoktrinirati z ideologijo.