Boris Merhar
PA Ljubljana
K ZGODOVINI SVOBODNEGA VERZA V SLOVENŠČINI
2
Kakor je bilo omenjeno že v prvem delu pričujočega članka (gl. 7. št. letnika 1969), je Prešeren v svojem izvirnem pesniškem delu prvikrat prestopil mejo tradicionalne zlogovno-naglasne metrike v baladi Prekop. Okoliščina, da je do tega premika prišlo prav v tej najmračnejši njegovi baladi, morda ni le naključ-
60. Leta 1969 je začel izhajati Vesnik Belaruskaga dzjaižaunaga universiteta imja U. I. Lenina. Seryja IV. Filaloglja. Zumalistyka (glavni urednik M. G. Bulahaü). Vsi doslej izšli zvezki imajo tudi posebno rubriko Materyjaly dlja etymalagicnaga sloünika, kjer so objavili svoje etimološke razlage Bulahaü, Kraučuk, Suprun in 2u-raüski. N. I. Tolstoj (VJa 1969, 6, str. 147) takole označuje te prispevke: »V etih ma-lerialah vsegda prisutstvuet širokij slavističeskij fon, novyj dialektnyj material, vni-manie k slovoobrazovatel'nomu i semantičeskomu aspektu.«
258
na, saj bi se dalo domnevati, da se je pesniku v težki depresiji, izpovedani v tej pesmi, rahljala tudi vezanost na dotedanje oblikovne norme. Vendar pa stvar lahko obravnavamo le v širšem okviru, se pravi v zvezi s problemom Prešernovega usvajanja nove, v Prekopu prvikrat rabljene nibelunške kitice in verza.
Da si je Prešeren za to novo in hkrati prvo svojo izrazito izpovedno balado izbral tudi novo obliko, in to tako različno od obeh, porabljenih v prvih dveh baladah {Povodni mož, Ponočnjak), se zdi povsem razumljivo. Nasprotno pa o i njegovih razlogih in odločitvi prav za nibelunško kitico lahko le ugibamo: i morda se mu je zdela značaju te balade ustrezna kot bolj »dramatična« ali spričo I središčne kadence dvodelnega verza tudi svojevrstno »elegična«, težko pa bi ! bilo reči, da bi ga bila predvsem pritegnila nibelunškemu verzu dana možnost silabično dokaj sproščenega oblikovanja. Vsaj po dotedanji Prešernovi pesniški praksi bi namreč vse prej pričakovali, da bi se bil odločil za drugo — čisto obliko ; modernizirane, tj. dosledno jambsko normirane nibelunške kitice (z zgolj 13-zlož- ; nimi verzi), kakršne se sicer niti Uhland, njen utemeljitelj, ni dosledno držal. : Toda Prešeren se je v prvi metrični verziji Prekopa od te oblike tako odmaknil, da je Kidrič, ki je stvari doslej posvetil še največ pozornosti, ta njegov postopek j označil kot »prilagoditev pod vplivom arhaistične oblike«.' Slednjo naj bi bil | Prešeren spoznal iz Simrockovega prevoda (1827) srednjeveške Nibelungenlied \ ali iz Platena, modernizirano pa »zlasti iz Uhlanda in Auersperga«. Naši preskusi \ in iz njih dobljeni podatki za Simrocka in nekatere druge prav tako »arhaistične« i nemške obravnave tega verza pa nam pokažejo naslednja značilna in za na- ; daljnjo primerjavo poučna razmerja (na prvem mestu so podatki za staro Nibe- ! lungenlied; v oklepajih navedena števila z zvezdico povedo število preskusnih i verzov, brez nje pa dejansko in v celoti upoštevano število verzov tistega [ teksta): ;
Precej drugačna razmerja pa nam kažejo podatki za modernizirano obliko te kitice. Na prvem mestu je naveden povsem »normiran« primer »Uhlandstrophe«, zatem pa sledi nekaj primerov silabično bolj ali manj zrahljane nibelunške kitice oz. verzov, kakršni v tedanji nemški poeziji niso bili tako redki ter so za presojo Prešernovega Prekopa iz IB 1836 tudi predvsem upoštevni. Podatki za to balado in za vse druge Prešernove tekste v nibelunških kiticah so navedeni na koncu preglednice. Kakor je znano, je Prešeren v tej obliki napisal le dve pesmi.
' Prešeren II, 382—383, z oslonitvijo na Minor j a, Neuhochdeutsche Metrik, 444—447.
^ Te Arndtove verze označuje A. Hausier (Deutsche Versgeschichte III, 1242) kot »gedrängte Vierheber«, kar se pravi, da je nibelunški verz v določeni »prilagoditvi« omogočal tudi ustvarjanje »naglasnih četvercev«: Was blasen die Trompeten? Husaren, heraus!
259
Prekop in Neiztrohnjeno srce, ie da moramo pri prvi upoštevati vse štiri (vsebinsko bistveno enake, metrično pa dokaj različne) tekste: prvo varianto Prekopa, objavljeno v IB 23. jan. 1836; pesnikov nemški prevod balade, z naslovom Die Wiederbeerdigung, objavljen prav tam; predelavo balade za Poezije ter predelavo prvega nemškega prevoda, z naslovom Die Wiederbestattung, pripravljeno za sprva nameravani Nameček nemških in ponemčenih poezij. Tem petim tekstom pa moramo kot šestega dodati še Prešernov nemški prevod Korytkove ljubezenske pesmi Piqkne, Lublano, twe okolice..., katerega nibelunška oblika v zvezi s pričujočim problemom doslej še ni bila upoštevana^ in je tembolj presenetljiva, ker mimo štirivrstičnosti nima nikakršne opore v izvirniku. Ta je namreč spesnjen v 11- in 10-zložnih naglasnih četvercih z ženskimi rimami, prestopnimi v šestih in oklepajočimi v dveh kiticah. Ker je prvi Prešernov prevod iz poljščine, Mickievsriczevega soneta Resignacija, nastal še pred 4. marcem 1837 (obj. v IB), se zdi verjetno, da je to Korytkovo pesem prevedel že kmalu po njenem nastanku (4. apr. 1837). Preglednica:
Ce navedeni skopi podatki kažejo razlike med obema oblikama nibelunške kitice v pravi luči, nam razpredelnici vsiljujeta najprej misel, da sta oba Prešernova Prekopa iz 1836, slovenski in nemški, formalno razložljiva tudi brez^ vpliva »arhaističnih« vzorcev. Nadalje pa še, da je od obeh zastopnikov modernizirane nibelunške kitice, ki naj bi se bil po Kidriču pri njiju zgledoval Prešeren, treba na prvo mesto postaviti Grüna.' Sicer bi bilo nanj misliti že spričo okoliščine, da se je Prešeren za pesniško delo svojega nekdanjega dunajskega varovanca nedvomno še posebno zanimal; razen tega pa bi v vsej tedanji nemški poeziji bržčas tudi ne mogel dobiti pesniške knjige, ki bi vsebovala, kakor je
^ Gl. sicer slovenski prevod v Kondorju 35, str. 294.
* Tekst po J.-A. Bizet, La poesie populaire en AUemagne, 1959, 112—118 in op. na str. 293. ^ Tako je domneval že Slodnjak, Prešernovo življenje, 1964, op. 179, samo da se s shemo verza, ki jo tam navaja, po številu zlogov ujema le 22 verzov Prešernovega slovenskega Prekopa; nemškega pa ne on ne Kidrič pri tem nista upoštevala.
260
Grünov Zadnji vitez (1830),' kar 2976 nibelunških verzov. Značilno pa je pri tem, da se je Prešeren še toliko bolj približal Griinu v svojem nemškem Prekopu, da pa vendar nikjer ni povzel njegovih (resda redkih, ok. 2 "o) ženskih rim, ki imajo v tej obsežni pesnitvi pač le značaj nekakšnih (v bistvu »arhaističnih«) variacij. Nasproti temu pa se je Prešeren v slovenskem izvirniku le tudi precej odmaknil od Grünovega postopka s temi verzi: dolžino jim je spreminjal le v trizložnem razponu, zato pa je od norme odtegnil večje število verzov kakor Grün ter tako dobil skoraj dvakrat tolikšen zlogovni presežek kakor on.
Kidrič je domneval, da si je Prešeren na tak način »prilagodil« nibelunško kitico »pač predvsem v odporu proti enoličnosti«, vendar pa slednje pri tem ni pobliže pojasnil. Toda če Prešernu silabično pogojena »enoličnost« vse dotlej in tudi v blizu sočasno napisani »povesti v verzih« ni bila noben problem- je moral imeti za svoj odstop od enakozložnosti v zvezi z nibelunško kitico in verzom še svoje posebne razloge. Zdi se, da ga je motila predvsem stroga dvodelnost nibelunškega verza, ki je bila v normirani obliki (7/6) še toliko očitnejša, medtem ko se je dala z neko mero raznozložnosti vsaj nekoliko zabrisati. Na tej osnovi je kratka polstišja tega verza lahko podaljševal, obenem pa je dobil poleg »normalne« (7/6) tudi še pet drugih kombinacij obeh polstišij: 7/7 (3 X); 7/8 (5 X)), 8/6 (4 X), 8/7 (1 X) in 9/6 (1 X). Vendar pa nam preglednica tudi jasno kaže, da ga tako dosežena metrična zrahljanost nibelunškega verza pozneje ni več zadovoljevala: zmernejši je bil v tem že v svojem prevodu Korytkove pesmi, medtem ko je z Neiztrohnjenim srcem in s predelavo obeh Prekopov za Poezije ta svoj postopek povsem enoumno zavrgel (nemški Prekop II odstopa od »norme« le z enim samim odvečnim zlogom v 21. verzu). In ker Prešeren v metričnem pogledu ni tako radikalno spremenil nobenega drugega svojega pesniškega teksta, bi lahko celo rekli, da je svoj prvi Prekop s tem ovrednotil kot obliko-/no ponesrečen poskus. Ne glede na tako rešitev te ožje, recimo nibelunške »matrične naloge« pa moramo stvar označiti kot pomemben mejnik v razvoju Prešernove verzifikacije, kot prvi zastavek naglasnega verza v njegovem izvirnem pesniškem delu. Izvedel je to novost sicer le na dobri tretjini verzov, pa še to z vso zanj značilno oblikovalno svobodo, tako da je tudi od le-teh samo dobra polovica takih, da bi jim šel vzdevek »naglasnih šestercev«. V primeri s svoječasnim (1830), lani obravnavanim Prešernovim prevodom iz Körnerja pa je šlo tu za metrično sproščanje v nasprotni smeri: tam kontrakcija, izpahovanje neiktičnih zlogov v pesmi s trizložno metrično osnovo, tu pa bolj ali manj opazno nadomeščanje »jambov z anapesti« (Kidrič) in s tem odmikanje od dane dvozložne mere ter približevanje trizložni. Obema postopkoma skupno pa je bilo vsekakor odstopanje od stroge vezanosti na to ali ono mero. To pa je bila v Prešernovi verzifikaciji še tem večja novost, če vemo, da je v svoji izvirni (slovenski) pesmi zlogovno vezanost vse do Prekopa zavestno (in s posebno ritmično poanto) samo enkrat prekršil: v zgolj 9-zložnem 13. verzu soneta Sanjalo se mi je (medtem ko je nedvomno le prezrl, da 10. verzu tretje in 3. verzu šeste gazele manjkata po dva zloga).
* Med sicer zelo nezanesljivimi Trstenjakovimi sporočili o Prešernu (LZ 1901, 490) je v tej zvezi omembe vredna tista perifraza za Grüna, ki naj bi jo bil Prešeren zapisal v nekem pismu S. Vrazu, ker bi vsaj po obliki res utegnila biti avtentična: »Poskušal sem se v metru, kakšno rabi pesnik des letzten Ritters« — v nemškem izvirniku pač: »...der Dichter ,Des letzten Ritters« (prim.: pisarja Luzijade, Don Kihota; pevec Ilirje).
261
Ob omenjenem prevodu Korytkove pesmi pa velja ugotoviti še dvoje: da je Prešeren Poljakove (sicer manj izrazite) naglasne četverce po vsej verjetnosti kot take tudi razpoznal, preseneča pa, da jih je v svojem prevodu razširil v (sicer deloma prav tako naglasne) nibelunške »šesterce«; in drugo: da mu je morala biti nibelunška kitica tedaj pač zelo blizu in primerna tudi za lirsko pesem, če jo je tu uveljavil celo zoper drugačno obliko Korytkovega izvirnika. Razen tega pa je še isto leto, v septembru 1837, posegel po nibelunškem verzu tudi v znanem epigramu na Slomška {Ker stara para zlomek devištva preveč vzel, / je mlajši njega, Zlomšek, predajat' ga začel). Nedvomno pa je dobro poznal tudi posebno obliko nibelunške kitice, t. im. Hildebrandston, z žensko rimo pred cezuvo (Prešeren ima v tem epigramu le asonanco), ter s preoblikovanjem te kitice po polstišjih nastalo osemvrstičnico (aBaBcDcD)' ali tudi zgolj štirivrstičnico (aBaB, poleg aBcB), s »pravilnimi« ali tudi naglasnimi verzi (Uhland, Heine idr.). Prešeren je tako štirivrstično kitico porabil v eni sami svoji pesmi, a to šele kakih pet let pozneje, že v dobi svojega »novega pesniškega izraza« (Slodnjak), ter bržčas tudi brez misli na kako nemško vzporednico: v (sicer »čisto« jambski) pesmi Prošnja:
Po drugih se oziraj, ne morem ti branit'; še men' oči odpiraj, mi gledat' daj njih svit!
V tej obliki pa nam stvar zveni že vse bolj preprosto in domače ter se nam ob njej kar samo od sebe vsiljuje vprašanje, če se Prešeren ob usvajanju nibelunške kitice in naglasnega verza ni morda opiral tudi na kake domače, ljudske pesem-ske vzorce. Najprej je treba reči, da je nibelunška kitica v nekaterih od prej navedenih oblik dejansko zastopana tudi v naši ljudski pesmi, pripovedni in lirski: ne sicer obilno, zato pa v nekaterih deloma še dandanes dokaj popularnih pesmih, zloženih v štirivrstičnicah iz dveh zlogovno »čistih« (7/6) ali pa tudi zrahljanih distihih, včasih tudi nerimanih:
Oj tam na ravnem polji stoji mi beli grad. Krog grada pa špancira jen zavber fantič mlad,
(Rkp. v Strekelj. zap.)
Pod Bistroj voada tječe, tam piere djekle gvant. En pobič k jej pertječe, korajžen, lušten fant. (Rkp. v Streklj. zap.)
Stoji mi, stoji polje, oj polje široko. Na polji pa je lipa, oj lipa zelena
(SNP 752)
Oj sijaj, sijaj, sonce, oj sonce rumeno! »Kako bom pa sijalo, sim zmiram žalostno!«
(SNP 5131)      i
Stoji, stoji lep vrtec, lep vrtec ograjen, po vrtu dekla hodi, oj dekla ajdovska.
(SNP 509)
Oblaki so rdeči, kaj nek pomenijo? Da vsi ta mladi fantje na vojsko pojdejo.
(SNP 7162)
»Oj žihar mi verjameš, da si še ljubček ti, pri mojem drobnem srčeci nobenga druzga ni!«
(SNP 1311)
Moj fantič k men prijezdu konjička belega, na okence je potrku: »Oh, djekle, al si doma?«
(SNP 1296)
' V vsej Kranjski čbelici (I—V) se srečamo s to kitico le enkrat, v Potočnikovi pesmi Nebesa (KC 1), z ustrezno štirivrstičnico pa sploh ne.
262
Nekaj ljudskih pesmi v tej obliki je Prešeren gotovo poznal, če ne od drugod pa vsaj iz Vrazove zbirke (NPI 1839, 121, 176), ter se je v letih svoje »nove« ljubezenske lirike morda prav zato v Prošnji tudi oprl na to kitico. Nasprotno pa vse kaže, da je balado Prekop oblikoval zgolj ob navedenih nemških zgledih, pa še od teh so mu ustrezali le primeri v dolgih (in ne tudi »polovičnih«) verzih: kajti samih kratkih, tj. manj kot osemzložnih verzov Prešeren v pripovedni pesmi ni nikoli uporabil, pa tudi v kombinaciji z osemzložnim verzom le redko (Hčere svet. Ponočnjak, Nebeška procesija; čisto izjemen je sedemzložni 4. verz v Ribiču 1838). Drugo in širše pa je vprašanje, ali je domača ljudska pesem kakorkoli in morda vsaj posredno vendarle vplivala na pojav naglasnega verza v Prešernovi pesmi, ali še določneje: na njegov prehod od (v Prekopu zastavljenega) naglasnega šesterca na naglasni četverec, kakor ga je prvikrat uveljavil v Zdravilu ljubezni (IB 13. maja 1837), zatem pa še v vrsti drugih pesmi (Ribič 1838 in 1846, Prosto srce 1838, Pevcu 1838 in 1846, Ženska zvestoba 1839? in 1846, Nezakonska mati 1846).
Kakor je znano, je bil Prešernov odnos do naše ljudske pesmi kot take slej ko prej pozitiven, vendar s to razliko, da jo je imel nekako do pomladi 1837 (Korytko) v znani mu obliki za »snaženja«, tj. predvsem metričnega normiranja potrebno. Kakor včasih celo Vraz* si je Prešeren take (znanstveno seveda nedopustne) »redakcije« ljudskih pesmi dovoljeval povsem dobronamerno in v prepričanju, da bo ljudska pesem v očeh izobraženega, »literarne« pesmi vajenega bralca s tem le pridobila. To njegovo stališče o upravičenosti »popravljanja, kolikor se je treba zdelo« pa se je začelo ob njegovem druženju in sodelovanju s Korytkom spreminjati in odtlej se je vse bolj zavzemal za avtentično obliko ljudske pesmi. V tej pesmi pa prevladuje, zlasti na našem osrednjem ozemlju, neenakozložnost, »ob sicer jasni težnji k akcentsko-silabični metriki«.' Razumljivo je, da se Prešernu neenakozložnost ljudskih verzov že od Prekopa dalje ni mogla več zdeti nekaj tako spotakljivega kakor poprej, medtem ko jo je ob svojih novih pogledih na ljudsko pesem začel sprejemati kot nekaj zanjo bistvenega in zato tudi nedotakljivega. Toda od tega spoznanja pa do zgledovanja po tej svoboščini ljudske metrike bi mu utegnil biti še velik korak, deloma tudi zaradi njegove rastoče skepse glede zanesljivosti tedanjih zapisov. Kljub temu pa bi ga bili lahko pritegnili vsaj taki zgledi, kjer bi se raznozložnost ublaževala s toliko večjo ustaljenostjo glede števila naglasov v verzu, ali določneje, z razvidno prevlado naglasnih četvercev. Seveda pa moramo pri vsem tem poleg domačih ljudskih upoštevati tudi ustrezne umetne, tj. naglasno oblikovane nemške pesniške zglede, in šele primerjava obojih nas bo lahko vodila mimo golega ugibanja.
Za oporo nam bosta dve preglednici: prva (I) s podatki za našo ljudsko balado (A) nasproti Prešernovemu Zdravilu ljubezni (1837) kot »prvi afirmaciji njegovega naglasnega četverca« (Kidrič) in trem nemškim baladam (B), druga (II) s podatki (razširjenimi še na kontrakcijo) za vse Prešernove tekste v naglasnem četvercu razen Prostega srca 1838 (ki ima samo dva taka verza). Pripomniti pa j
" Prim. Vrazovo pismo Prešernu z dne 2. apr. 1837, Kidrič, Prešeren 1, 1936, 315. ' R. Hrovatin, Problemi zapisovanja in metrike slovenskih ljudskih pesmi, SE 1962, 214; sicer pa je po Dravčevih ugotovitvah tudi v prekmurskem gradivu le pribl. četrtina silabično »čistih stihov« (Glasbena folklora Prekmurja, SAZU 1957, str. L—LV).
263
je treba, da ta četverec ni v vseh teh pesmih rastoč, saj ima Ribič 1838 več padajočih kot rastočih verzov, Nezakonska mati pa sploh le izrazito padajoče. Zato smo za izračun kontrakcije pri teh dveh pesmih vzeli za osnovo ustrezni čisti daktilski, pri vseh drugih pa amfibrahični verz; ker pa so vse Prešernove »četver-ske« pesmi moško rimane, se nam ta ustrezni verz v prvem primeru opredeljuje kot 10-zložen, v drugem kot ll-zložen.'" Pri tem bi sicer lahko izhajali tudi s (Prešernu nasploh bližje) dvozložne metrične osnove,le da bi bil dobljeni odstotek tedaj večji in bi se nanašal na razširitev, ne na kontrakcijo; vendar pa bi se tudi tako pokazalo, da so vse te Prešernove stvaritve bližje, in razen v Ribiču 1838 celo precej bližje trizložni kakor pa dvozložni meri. Še poudarjeno pa je to približevanje v pesnikovi predelavi pripovednih treh pesmi za Poezije, kar ima nekakšno vzporednico v okoliščini, da je pretežna večina njegovih (sicer maloštevilnih) pesmi v trizložni meri nastala prav v teh zadnjih letih pred izdajo zbirke, tj. šest proti zgolj dvema iz zgodnjih let (Sila spomina, V spomin A. Smoleta, V spomin V. Vodnika, Sveti Senan, Nuna in kanarček, V spomin M. Copa — : Povodni mož, Ondan si začela).
" Četrti naglas se v nekontrahiranem daktilskem verzu realizira v desetem, v amfibra-hičnem šele v enajstem zlogu; v skladu s tem nam preglednica tudi pokaže, da imata Ribič 1838 in Nezakonska mati najmanjšo poprečno dolžino verza: 8,97 oz. 8,54 zloga. " To bi bilo pri Ribiču 1838 od trohejskega sedmerca, se prsvi od omenj. izjemnega 4. verza (Mrzli žarki zvezde te), pri Nezakonski materi od prav tako osamljenega 3. verza (meni mladi deklici), medtem ko bi nam bil pri drugih pesmih in pri Ribiču 1846 izhodišče jambski osmerec, kakršni pa so tudi tam le prav redki (npr. Zlata na mero prvi stric; Med njimi gode ljubi nje).
264
(Vse pesmi so iz Rudeževe zbirlie, nastale še pred 1819; teksti po knjigi Z. Kumrove, Ljudska glasba med rešetarji in lončarji v Ribniški dolini, 1968, št. 274, 299, 114, 281, 277, 265, 282, 275, 287, 263, 283, 434, 270 in 268.) I (B)
Primerjava podatkov iz teh razpredelnic nam kaže, da so Prešernovi količniki tako v pogledu dolžinskega razhajanja verzov kakor tudi po deležu naglasnih četvercev odločno bližji količnikom v navedenih nemških pesmih kakor pa v naših ljudskih. Seveda pa gre ta bližina vse bolj na račun »umetnega«, literarnega značaja kakor pa nemškega izvora in bistva teh pesmi. Očitno je namreč, da je bila Prešernovemu »klasičnemu« občutku za mero takšna ljudska verzifi-kacija po veliki večini že vse preveč ohlapna in razpuščena, zlasti ker se je hkrati družila še z nedoslednim, v navedenih pesmih npr. poprečno le v pičli polovici verzov realiziranim rimanjem (deloma le asoniranjem). Sicer pa po preskusu naglasne verzifikacije v Prekopu Prešernova odločitev za naglasni četverec niti ni presenetljiva, če poleg nedvomnega vpliva nekih nemških umetnih ali tudi domačih ljudskih zgledov upoštevamo tudi dejstvo, da se je Prešeren že v
265
svojem glavnem in prav dotlej še posebno prevladujočem verzu, enajstercu, močno nagibal k realizaciji štirih naglasov (v poprečju 4,2); pa tudi zlogovni razpon, ki se v njem (z izjemo dveh verzov) giblje njegov četverec (8—U), zaobsega prav dolžine, ki jim pripada 77,6 "o vseh verzov v Poezijah (brez Le-noie). Kljub temu pa je naglasni četverec kot tak seveda čisto nov pojav v Prešernovi verzifikaciji, nov in pomemben zlasti v tem, ker je zavrgel silabično vezanost in uveljavil neko novo, bolj sproščeno metriko, ki mu je dopuščala še vse več ritmičnih variacij, zlasti ker si je tudi tu dovoljeval odstope od sicer danega in redoma tudi upoštevanega števila naglasov v verzu.
Kakor je bilo že omenjeno ter s podatki za kontrakcijo tudi številčno predočeno, so ti verzi v metričnem pogledu mnogo bližji trizložni kot pa dvozložni meri (zato jih tu tudi obravnavamo kot posebno zvrst te mere). Razen tega se zvečine tudi ne dajo »normalno« skandirati, saj je tako »nepravilnih« verzov v pesnikovi končni redakciji za Poezije: v Zdravilu ljubezni 79,69 "'o, v Ribiču 84,62 "o, v Ženski zvestobi 87,2 %, v Nezakonski materi 75 % in so le v pesmi Pevcu v manjšini (44,45%, tj. 4 od 9 daljših verzov). Stvar bi (z ruskimi teoretiki) lahko označili tudi kot pojav »oslabljene metrike«, z le-to pa se naglasni verz strukturalno in deloma tudi »predhodniško« veže s (sicer še vse bolj sproščenim) svobodnim verzom. In dejstva nam res povedo, da naglasna verzifikacija ne predstavlja le poživljajoče novosti v metričnem razvoju Prešernove pesmi, marveč so to sprostitev po njegovem zgledu bolj ali manj, in ne le v moško rimanem četvercu, povzemali naši pesniki naslednjih desetletij vse do moderne, ta pa si jo je tudi sama usvajala ali pa jo sproščala v ritmično še vse bogatejšo svobodno verzifikacijo.
V naslednji preglednici, ki se nanaša na razvoj in količinski delež te metrične novosti v naši poeziji od Prešerna do moderne oz. do 1900, je bil od modernih upoštevan le Cankar, ker pri drugih, in še posebno pri Zupančiču, »kontrak-cijska« merila večidel že ne bi bila več mogoča in smiselna.
Med temi podatki vsekakor preseneča pičli Jenkov količnik (13,04 "o, tj. samo 3 pesmi), zlasti v primeri z Levstikovim in Stritarjevim, saj bi ravno pri njem pričakovali prve vidnejše odmeve znanih Heinejevih štirivrstičnic (po Heuslerju, III 1233, nad 30 tipov »mit freier Füllung«), predvsem takih v krajših verzih, v naglasnih »trojcih« (že omenjeni polovični Hildebrandston). Dejansko pa sta v
266
zbirki le dva, vendar strogo jambska primera teh kitic (prva polovica Napreja in pesem Po smrti), medtem ko je take kitice s »trojci« pri nas po vsej verjetnosti prvi pisal Levstik [Bolezen, s kontrakcijo 7,24 %, Dve utvi, 4,41 %, Vodnikov spomenik, 1859, 174, 176).2a primerjavo naj navedemo prvi dve kitici pesmi Bolezen, ki je v tem pogledu še posebno značilna, ter dostavimo enakšni dve kitici iz Heineja v izvirniku (Die Walliahrt nach Kevlaar) in Klopčičevem prevodu (Romanje v Kevlaar):
Ležala je mlada ljub'ca, bolelo jo je srce; poklicala je staro mater in djala besede ji te:
»Preljuba stara mali, na srcu sem bolna hudo, več dolgo ne bom živela, pustila bom svet in zemljo.«
Am Fenster stand die Mutter, im Bette lag der Sohn. »Willst du nicht aufstehn, Wilhelm, zu schaun die Prozession?«
»Ich bin so krank, o Mutter, dass ich nicht hör' und seh'; ich denk' an das tote Gretchen, das tut das Herz mir v/eh.«
Ob oknu stala je mati, na postelji ležal je'sin. »Ne misliš vstati, Viljem, procesija gre, moj sin.«
»Tako sem bolan, o mati, da slep sem in gluh za vse; na mrtvo Metko mislim,. . srce Y bolečinah mi mre.«
Obravnavano odstopanje od prevladujoče stroge metrike je bolj ali manj opazno : v dobri tretjini pesmi v trizložni meri," zajetih v naši preglednici, vendar je ta pojav v bistvu le bolj nakazoval neke nove metrično izrazne možnosti, medtem i ko je bila njihova širša in bogatejša realizacija pridržana šele pesnikom mo- ' derne. Ne glede na to pa so se v naši poeziji teh desetletij uveljavljale tudi še druge sproščujoče težnje, kakor zlasti: odpor do kitične vklenjenosti verza, rastoče nagnjenje do nekitičnosti in z njo dane možnosti svobodnega izprepletanja i različnih sosledij rim, redkeje tudi raba oz. menjavanje različnih mer v isti pesmi, uvajanje in po priporočilu kritike še pospešeno širjenje trizložnih pred- ¦ vsem zloženih rim ter pojavljanje pesmi z dotlej nezaslišanim, tudi 9-, 10- in : celo 13-zložnim dolžinskim razhajanjem verzov. Ker pa iz dodane preglednice ' vse to ne more biti prav razvidno in deloma niti ni bilo zajeto vanjo, naj stvar ; na tem mestu dopolnimo vsaj s kratkim opozorilom, da so bili glavni pobudniki in nositelji navedenih novosti v slovenski verzifikaciji med Prešernom in mo- ! derno Levstik, Stritar in Gregorčič. V večini teh novosti in zlasti še v metričnem j pogledu je šel najdalje mladi Levstik v Ježi na Parnas, ki bi prav zato zaslužila še posebno obravnavo; vendar bi pri tem ne smeli prezreti tudi njegovih pesmi i Umetnik (SG 1858) in Sanje (Z 1870), ki v naši preglednici nista upoštevani, pa | bi se prva po stopnji raznozložnosti (10) uvrstila ob njegovo Ježo na Parnas, druga (13) pa bi terjala celo dodatni stolpec med Zupančičevim Prebujenjem (12) in Dumo (16). Stritar izstopa v razpredelnici zgolj s svojo pesmijo Bralcu (9), ni pa v njej upoštet kot naš prvi prenovitelj klasične sonetne oblike. Podatki o
Prim. še tri druge Tonine, a šele po pesnikovi smrti objavljene: Oreh (s kontr. 4,9%), Hitra žalost (7,35%) in Slavec (11,15%) (ZD I, 98, 122 in 128).
V tej meri ok. 80 %-no prevladuje amfibrah pred daktilom in anapestom; slednjega je od 1893 k nam uvajal Aškerc in je ostal domala le njegova novost.
267
Gregorčičevem mestu in vlogi v okviru obravnavanega razvoja so v glavnem še kar dovolj povedni; jasno pa je, da številke lahko predočujejo le neka zunanja razmerja in da tako tudi niso mogle zajeti tistih njegovih zlasti muzikalnih in »čisto lirskih« kvalitet, ki ga približujejo moderni. Nekaj podobnega bi lahko rekli že tudi o Jenku, ki pa v sklopu teh podatkov opozarja nase pravzaprav le s tem, da je z deležem svojih stihičnih pesmi (1) še najbližji Prešernu.
Številke nad stolpci v preglednici se nanašajo na pesmi, zložene v istozložnih, stihičnih (1) oz. v verzih 2, 3, 4 itd. različnih dolžin. Kratica nk pomeni nekitične pesmi; izmed modernih so k njim štete poleg čisto nekitičnih tudi pesmi v neenakih kiticah, npr. 4-8-4-10-4 ipd.
268