Na grobu mamice I. rav za našo cerkvijo je majhen borov gozdič — Borovlje iraenovan. Za DJim se razprostira vaški pašnik — Eebrnica. Saj veste, kaj je pašnik za razposajeno mladino. Pravil setn vam vže o našem pastirju, in še sedaj mi je žal, da ne morem pri njem peči smojk in krompirja. Pred nekaj leti se je pa sprl pri nas bogat kmet Ukanec s srenjo in ni hotel dati krav čredniku. Zato si je najel lastnega pastirja — ali bolje rečeno pastirčeka — Dolganovega Ja-nezka. Ljudje so brusili jezike, češ, kaj bo to revše paslo ? Samo potrebuje pastirja; cmeiilo in jokalo se bode za govedo. Ali ljudje tudi nimajo vselej pravo. Dolganov Janezek vam je bil pastir, da rnalo takih. Ponosno je stopal za svojo čredico — devet repov je je bilo — in pokal z bieem. Dolarjev hlapec ga je dražil, da ga bode volk pojedel. Janezek ga je pa zavrnil: ,,če je sit, ne bo se me lotil; če je pa lačen, bolje mu bo dišala telečja pečenka, nego li moje koščice." Tako se mu je odrezal pa gDal dalje v Rebrnieo. Tam je zastavil čredo na dobro pašo, a sam sedel na parobek ali pa na skalo, da je vedno pazil na živino. Posebno tisti pisani teletek mu jo je takoj upeljal na kak vrt ali pa v polje. Kadar je bilo pa vroče in so muhe pritiskale, zagnal je čredo v BorovJje in se ondu tudi sam zleknil v liladno senco. Čajte, nekaj bi bil pa krnalu pozabil. Janezek ni bil sam pri kravah. Imel je vednega in zvestega tovariša s seboj — kocastega kužeta Pagatlja. Učil ga je prositi, hoditi po zadnjih nogah, skakati preko palice, zavračati živino. Sam je trdil, da je njegov Pagatelj tako moder, da zna vse, samo govoriti ne. Tiste jeseni, ko se je bližala vže paša h koncu, deževalo je silno. Vender je bilo nenavadno južno in gorko vreme. Ob takih nočeh pa udarjajo iz zemlje gobe, in teh je bilo v Borovlji vse polno. Janezkov nagajivi teletek — Potep — tako ga je imenoval, imel je še to lastnost, da je bil sljavi gobar. Ce je usledil gobe, šel je po njib na vso moč, in Janezek se je dostikrat potil, predno ga je pritiral k čredi. Tako sta dirjala Potep in Janezek nekoč po Borovlji. Pagatelj je pridno po-magal pastirju, revskal in bevskal v nagajivca in ga večkrat ugriznil za bedro. Slednjič sta ga vender spravila na pravi tir, in Janezek se je spehan naslonil na plot, ki je mejil Borovlje od polja. Od plota se je pa videlo naravnost doli na pokopališče. Videl je tamkaj, kako nekdo popravlja grobe, vozi rušo in posipuje stezice s peskom. MAba-6, Vsi Sveti so pred durmi," vzkliknil je Janezek, da je Pagatelj za-lajal, misleč, da bode treba zopet nad Potepa. nZopet bodo gorele Iučice na grobeh, pa tako žalostno bode zvonilo, in molili bodemo vse tri dela rožnega venca. Samo moja marnica ne bode imela nič lučke. Pa tako grd grob ima — prav od tukaj ga vidim, tam le v kotu je." In Janezek se obrne od plota, gre k svoji živinici in leže za brinjev grm na mah. Z rokami je podprl glavo tako, da je vtaknil nekoliko prstov v razmršene lase, z dlanjo je pa pokril ogorelo lice. Oguljen klobuk mu je zdrsnil na hrbet, z nogama pa je trkal zapored ob raah, kakor bi pozva- njal svojim mislim. Pagatelj je vedel, da njegov gospod razmišlja nekaj posebnega. Šel je zato nekoliko strani, da bi ga ne motil v mislih, sedel na kodeljo svojega repa in sanjavo zrl v zamišljenega Janezka. V tem, ko Janezek premišlja, povem vam lahko, kdo da je bil prav za prav ta Dolganov. Janezek je bil sirota brez oČeta in matere. Očeta ni nikoli poznal. Umrl mu je, ko je imel Janezek komaj pet mesecev. Mati je potera trdo delala, da je pošteno prežhila sebe in svojega sineka. Toda veliko dela pa malo jela — to je zmoglo mater. Pred dvema letoma — Janezek je imel takrat osem let — pre-selila se je v boljšo deželo in zapustila Janezka siroto. Ob smrtni postelji je bila takrat Ukanica. To je prosila rosnih očij umirajoča Dolganovka, naj skrbi za Janezka. Ukanica je obljubila in res vzela dečka po materini smrti k sebi. Ni bil Janezek še za posebno delo. Vender je Ukančevim mnogo odvrnil. Vsi Ijudje so rekli, da prav trdo zasluži tiste prtene in pa raševnate hlače, katere mu naredi vsako leto Ukanec. Ker se je pa letos sprl Ukanec s srenjo, prišel mu je Janezek posebno po godu. — Janezek je sedaj menda tudi premislil, kar je imel. Zakaj naglo je vstal, nataknil klobuk, počil z bičem iu pogledal po živini. Pagatelj je komaj čakal tega trenotka. Skoeil je k njemu, spenjal se po njem in ga potezal za suknjico, kakor bi ga popraševal, kaj da si je izmislil. In Janezek je tudi razumel to vprašanje in mu pravil takole: Bčakaj, Pagatelj, sedaj bova midva naredila jedno. Do sv. Uršule bodera pasel, če ne bode premrzlo. Potem se pa mi dva lepo tiho izmuzava in greva v mesto. Tam te bodem kazal Ijudem, kako si moder, in skakal bodeš preko palice — tako-le: a — hop!" In Pagatelj je puhnil preko nastavljene palice, kot bi ga s pračo vrgel. nDobro, dobro!" pohvali ga Janezek. »Gospoda te bode gledala in metala meni novcev v klobuk. Ko jih nabereva pol klobuka, greva v prodajalnico in kupiva deset svec pa za novčie žveplenek. Ce bode še kaj denarja ostalo, kupiva si tudi kos pogače. Potem jo pripihava domov prav ob Vseb. Svetih in prižgeva vseh deset sveč na grobu moje mamice. To bode migljalo! Škoda, da ne bodeš smel ti gledati. Toda če bodeš prav priden, denem te vže tako kam, da bodeš videl od daleč." Tako je pripovedoval Janezek svoj načrt Pagatlju. Prepričan je bil, da ga je umel. Zakaj Pagatelj je potem od veselja stekel naprej, priskakal zopet nazaj, hodil po dveh in lovil kamene, katere mu je metal Janezek. — Srečna, nedolžna duša, plemenito srce, ki je take načrte kovalo iz ljubezni do mamice! n. Sv. Uršula je prišla. Janezek je odpasel, potem sta pa izginila s Pagatljem, kakor bi ju bila slana vzela. Janezek je ostal trdno pri svojem sklepu in res šel v mesto nabirat novcev za sveče. Tako mu seveda ni šlo izpod rok, kakor si je mislil poprej. Le zdaj pa zdaj je priletel kak noveič v nastavljen klobnk. Vže sta hodila po mestu s Pagatljem več kot teden dnij. Oba sta stradala in prezebala — padlo je namreč v tem nekoliko snega — toda novcev ni bilo še pol klobuka. Do vernih duš so bili le še trije dnevi. Treba je bilo nakupiti, kolikor je bilo 177 pač gotovine in se napraviti domov. Šel je v prodajalnico in glej — zadostovali so novci za deset sveč. Pa še toliko je ostalo, da je kupil vogel soršenega kruha za potnino. Potem sta jo pa vrezala s kužetom proti dorau. Ko je bil vže skoraj iz mesta, obsujejo ga predmestni otroci, dražijo psa in mečejo kamenje vanj. Janezek jih nekoliko časa pogovarja, da naj ga puste pri miru. Ko je bilo pa vse zaman, poščuje Pagatlja in sam jo vdere za nagajivci. Kmalu je pestil hlačmana, ki je še platno prodajal, pa se vender najbolj norčeval iz našega pastirčka. Mestni deček se je pa drl in kričal, kakor bi ga kdo deval iz kože, da-si mu je Janezek le malo uro navil. Na tolik krik in vik — kričali so tudi drugi, da ga bode ubil — pride izza vogla mož mirii s cesarsko čepico in sabljo. Do-bro, dagaje Janezek za-pazil o pra-vem času. Popihaljoje iz mesta, da se je kar ka-dilo. Se le tam na polji se je ozrl na-zaj, ali bode varno od-dahniti se, ali ne. Ko ni bilo nikogar za njim, se-del je na ce-stni kamen in najprvo pogledal, če so sveee še cele ali ne. Veselja mu je zažarelo lice, ko jih je ugledal vse tako lepe gladke in ne-pokvarjene. , BHa, Pa-gatelj, ti si jih tudi do-bro nagnal paglavce pa-glave. Bodo pomnili, kaj se pravi naju zasmeho-vati. Veš, ta-le zmaga je vredna kos pogače!" In odvil je iz raztrganega robca kruh, odrezal si ga nekoliko s pipcera ter dal drobljanec kužetu. Ostali kos pa je zopet skrbno zavil in hranil za daljno pot. Popoludne je začelo snežiti. Janezka je zeblo in ni mogel dalje. Pri gosto-Jjubnih ljudeh je iskal prenoeišča. Mislil je, danes bolje da počijem, bodem pa jutri toliko hitreje mahal proti domu. Tuji ljudje, pri katerih je prenočeval, izpraševali so ga, od kod in kam da gre. Povedati jim ni hotel natančno, zakaj da je prav za prav šel v mesto. Ko je omenil, da gre drugo jutro zgodaj dalje, zapretili so mu, da mora ostati tamkaj pri sv. maši. Zakaj nedelja je — dan Vseh Svetnikov. To je pogledal Janezek! Za jeden dan se je ubožček vštel. Mislil je, da je peti večer, pa je bila vže sobota. Kaj pa sedaj? Domov je hotel na vsak način o pravem casu! Sklenil je, da ostane pri sv. maši, potem bo pa hodil ves dan tako dolgo, da pride domov. Povedal je svoj načrt hišnemu gospodarju. Ta je ugovarjal, češ, da lahko ostane v njegovi hiši. Dovolil mu je še le iti dalje, ko •"¦* 178 **~* ¦ je povedal, da nese sveče na materino gorailo. Gospodar ga je nato še pohvalil, dal mu drugo jutro dober zajutrek in mu želel srečno pot. Toda pot ni bila srečna, kajti silno je bilo blata in mrzel veter je pihal. Janezek je imel vse premrle noge, in še celo Pagatelj je komaj korakal za njim. Da mu ni dajala poguraa in moči goreča ljubezen do matere, bil bi se brez dvombe vže sesedel v cestni jarek. Tako pa je zbiral skrajne moči in šel dalje po gru-davi cesti. Dan se je vže nagibal h koncu, a Janezek še ni zazrl stolpa cerkve, ob kateri počiva njegova draga mati. Za nekaj časa zasliši tožno zvonenje. Zvonilo je rožnim vencem. Zdelo se mu je, da so takrat prav takisto doneli zvonovi, ko so nesli njegovo mater k pogrebu. Spomnil se je. kako je jokal takrat za krsto, spomnil tudi, kako lepo je bilo še takrat, ko mu ni bilo treba jesti tujega kruha. In zaihtel je ubogi deček in se bridko zjokal. Nato je vzel molek iz žepa in pričel moliti za rajno svojo mater. ': V tem se je zmračilo popolnoma. Nebo je bilo oblačno, in zdaj pa zdaj je prifrčala snežinka Janezku v obraz. Od vseh stranij se je čulo žalostno zvonenje — kakor bi pevale uboge duše v vicah žalostinke in pošiljale svoje bridke vzdihe proti usmiljenemu nebu. In izvestno niso bile tedaj njih prošnje brezuspešne. Zakaj na stotine bornih koč je sipalo bledo luč skozi motna okna, kakor bi žedele kres-nice v travi. Za motnirai okni pa je klečalo mnogo, mnogo družin in molilo rožne vence za veČni mir in pokaj umrlih sorodnikov. Kako skrivnostno svečan, a zopet tako tožno bridek je bil ta večer! Nekam tesno, grozno bi bilo človeku pri srci, ko bi bil tedaj sam zunaj na polji. Toda našega Janezka ni bilo strah. Mirna vest ga je osrčevala. Mrtvih se pa tudi ni bal; še le želel je, da bi prišla ma-mica ter ga vzela k sebi v večno domovje. V take misli zatopljen je prišel naš popotnik ves izmučen in utrujen vender le do zaželjenega mesta — na pokopališče, kjer mu počiva njegova Jjubljena mati. Zvonovi v cerkvenem stolpu so vže davno utihnili. Sveta tihota je vladala na božji njivi. Le tu pa tam je brlela še svečica, potezala kalni plamen, pa ga zopet krčila, da so plesale sence nagrobnih spomenikov. Sediij je prvič obšel strah Janezka. Postal je nekoliko — in gledal te čudne senee. Celo Pagatelj je nejevoljno za-renčal. Toda Ijubezen premore vse. Janezek se je ojunačil in šel k materinemu grobu. Ondu je posadil desetero svec v podobi križa v rujavo zemljo, prižgal jih zapored in sedel na podstav polomljenega lesenega križa. Ko bi ga bili tedaj videli, kako prisrčno se je radoval! Tako radost more razliti po oblieji jedino le eista duša. Vzel je zopet molek, snel klobuk in zroč v migljajoče sveee molil z nova za svojo dobro rajno mater. Nekoliko časa so drsele redno jagode po nitki. Ali kmalu so jele zastajati in slednjič so omahnile roke, Janezek je zdrsnil s sedeža, naslonil glavo na polomljen križ in zaspal ob materini gomili. III. Drugo jutro je šel cerkvenik zvonit dan. Gredoč mimo pokopališča, sliši tako milo jeeanje na njem, da ga obide strah in groza ter zbeži v župnišče. Ondii pokliče gospoda župnika in mu pripoveduje, da na pokopališči straši. Duhovni gospod se takoj obleče ia hiti gledat, kaj bi bilo. In glej! Tam v kotu na grobu 1 I u ~~ stare Dolganovke dobita Pagatlja, ki milo cvili in pogleduje svojega tovariša. Župnik se prestraši, ugledavši Janezka. Kliče, trese ga, ali vse zaman. Janezek je spal večno spanje. Velik napor, slaba hrana, mrzla noč — zakaj po noči je bril sever — vse to je ugasnilo mlado življenje — ugasnilo na grobu preljube mamice. ' Basnigoj