Slovenski dom “
Leto IX. — štev. 3
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA
Sobota, 22. januarja 1944
Im Dlenste der Ilclmat	V	tlužM	domovine
EDINA IN USODNA NEVARNOST ZA EVROPSKE MALE NARODE
Domobranski blok tlovemkega naroda
Stara je resnica, da narod v najhujših trenutkih svoje zgodovine pokaže vse, kar premore. Nihče ne bo tajil, da je komunistična revolucija, ki je v letin najodločilnejšega preusmerjanja In preorganiziranja Evrope s tako krvoločnostjo in tako točno določenim namenom nastopila med slovenskim narodom z naj-vabljivejšimi in najzapeljlvejiimi pretvezami, pritisnila slovenski narod na najbolj usodno točko, ko gre samo Se za biti ali ne biti.
Slovenski narod se je tega usodnega položaja hitro zavedel. 2e v jesenskih mesecih 1941 se je jasno pokazalo, da komunizem želi izkoristiti nove razmere, ki so nastopile v aprilu 1941, začeti s splošnim uničevanjem kot nujno pripravo za boljševiški red in za priključitev slovenskega ozemlja v interesno področje Sovjetske Rusije. Takoj tedaj se je začel že tudi slovenski nacionalni odpor proti tem zločinskim nakanam.
Oblast nad ozemljem, kjer se je ta dvoboj zaradi narodnega središča Ljubljane začel zgoščeno odigravati, je imela kraljevina Italija odnosno italijanska cesarska vojska, ki je slovenski nacionalni odpor proti komunizmu zatirala In dušila, kjer koli ga je opazila. Zato se je ta odpor dolge mesece, nad eno leto, mogel malenkostno kazati samo v duhovnem, načelnem boju proti komunizmu, pa še ta je moral biti v glavnem skriven, ker tedanja oblast nič nacionalnega na slovenskem ozemlju ni trpela.
Odpor proti komunizmu zlasti kot politični Ideji pa je nujno nacionalen, čim močnejša je narodna zavest ali čim bolj je organizirana, tem močnejši in tem bolj organiziran je tudi boj proti komunizmu. Možnost za tak, edino uspešen boj Slovencem tedaj ni bila dana. Zato so že v letu 1941., v letu 1942. pa v tisočih pod komunističnimi kroglami in noži padali neorganizirani, nezavarovani nosilci našega duhovnega, idejnega odpora proti komunizmu, ki je bil, kljub .->mu da je moral biti tajen, močen in silno obsežen, saj je skoraj sleherna vas dala svoje žrtve. »Tajen« pomeni le to, da se je dvigal iz naroda samega in da ni bil javno priznan In da se ni mogel posluževati uspešnih sredstev, ki »o z Javnim priznanjem združena.
Komunizem Je dobro vedel, da mu Je tudi ta odpor nevaren, ker izvira iz skupnih osnov krščanske Evrope, zato ga je zalezoval po vseh mestih In vaseh. Laška cesarska vojska je vedela, da je nacionalen, zato ga je prepustila komunističnemu zalezovanju, hinavsko pa ga hotela nadomestiti z navideznim odporom svojih sil.
V takih razmerah seveda Je bil komunizem na ozemlju čimdalje močnejši, število žrtev pa čimdalje večje.
Slovenski narod bi se bil že zdavnaj tudi z orožjem rad uprl nakanam komunizma in Sovjetske Rusije na našem ozemlju, toda tu je bila vsaka beseda še bolj brezuspešna kakor za priznanje duhovnega odpora. Slednjič so razmere postale že take, da so bile — ko jih je komunizem razvpil po mednarodnem svetu
—	že oblasti sami v sramoto. Tedaj šele — jeseni 1942 — je cesarska savojska vojska dovolila, da se želji slovenskega naroda po oboroženi zaščiti pred komunističnimi tolpami na silno zapleten in neuspešen način ustreže.
V tej želji je narod v kričeče vidni obliki izrekel obtožbo, da ga savojska cesarska vojska kljub tako velikemu številu ne brani pred komunizmom In njegovim divjanjem in da se mora v taki Izrazito protiboljševiški državi braniti sami
Želja slovenskega naroda po samoobrambi je bila izpolnjena v tej obliki, da je cesarska vojska v nekaterih krajih — ne v vseh — dala domačim ljudem v roke nekaj orožja, da bi branili svoje vasi pred vdori boljševiških tolp. Nekateri kraji so dobili »vaške straže« z nekim muzejskim orožjem — prav malo je biio modernejšega — in svojo civilno obleko in čevlji. Smele pa so te formacije braniti le vasi znotraj žične ograje; ako so šle s cesarsko vojsko na pohod izven vasi, se Je skoraj rodno Izšlo tako, da tolovajev ni bilo več tam, kamor so Jih šli iskat.
Tudi niso Imeli ti oddelki nobene enotno organizacije, nobene medsebojne povezanosti in so s svojim pojavom dajale le sliko o silni stiski slovenskega naroda.
Sredi I. 1943. so nekatere edlnice začeli preoblačiti, toda tudi nove obleke, ki so Jim jih dali z nezadostno opremo in orožjem, niso odstranile poniževalnega vtisa, h kateremu Je komunistična propaganda navajala javno mnenje.
Tako sta »okupator« in »osvoboditelj« složno skrbela za to, da tudi slovenski oboroženi protikomunistični odpor ne bi bil Izdaten In da ne bi bil deležen nacionalnega ponosa.
Kljub temu nad vso neugodnemu vojaškemu In psihološkemu položaju so fantje In možje vzdržali vse, samo zaradi zavesti, da je treba dom braniti, kakor ga pač moreš in smeš. Edina uteha Jim Je bila, da je z njimi — narod, četudi golih in zvezanih rok.
V septembru se je zgodilo, kar bo kot edinstven primer ostalo zapisano za vso zgodovino: »okupator« ob svojem razsulu ni prepustil orožja tistim, ki jih je komunistična propaganda dve leti obrekovala, da »sodelujejo« z »okupatorjem«, In ščuvala vse javno mnenje proli njim, ampak ga Je za svoj odhod Izročil »osvoboditeljem«, »banditom?, »upornikom«.
S temi darili, ki pa so bila zadnja, a ne prva, so bili tolovaji proti neorganiziranim, slabo oboroženim, od vseh merodajnih strani zaničevanim »vaškim stražam« na mah v taki premoči, da je bil umik edina rešitev In Iskanje pomoči In okrepitve edina možnost. Velik del vaških straž se je z Dolenjske brez kakega vodstva umikal proti Ljubljani, več tisoč oboroženih in neoboroženih mož In žena In družin se je pa umikalo iz Novega mesta pod vodstvom kapitana Rupnika m pod oboroženo zaščito oboroženih živ prišel v Kostanjevico.
Taki smo Slovenci stali prod svetom v septembru 194J — kot novi domobranci. Vsi dofno-
NajpomembneJSI letonskl modroslovee Konstantin Ra.ndive je o najusodnejšem današnjem vprašanju Evrope napisal članek, ki so ga narekovala strahotna doživetja malega estonskega naroda pod bolj-ševiško blastjo. Članek pravi:
V	Evropi, posebno v nevtralnih drža-vah, pa tudi v državah, ki jih Ima zasedene nemška vojska, vidijo v satanski boljševiški sil I še vedno nekako običajno državno silo, to se pravi državo, ki se bori za pravico ln obstanek svojega naroda.
Takšne vojne so bile tudi prej, vendar se bistvo sedanje vojne popolnoma razlikuje od prejšnjih, kajti ne gre le za usodo posameznih ljudi In narodov, temveč za življenje ali propad celotne evropske kulturo.
Ako hočemo v tem težkem bojn obstati 4n ohraniti svojo domovino, na kateri smo se po božji volj) rodili, potem moramo razumeti, da nas že sam najmanjši dvom, na videz nedolžen odmik na levo ali de^no ali na pogled docela nedolžno omahovanje glede pravičnosti ali nepravičnosti naše stvari lahko velja življenje.
Vse, kar se dandanes dogaja, se odigrava ob tako ogromnem napenjanju vseh sli. kakor jih človeška zgodovina še ni nikoli doživela. Naš nasprotnik pozna odločil pomen sedanje vojne In meče v hoj vse rezerve. Izrablja vse politične kombinacije, zvijače ln uporablja brezobzirno surovost, da bi podžgal silovitost bojev.
Tega so moramo ml, ki stojimo temn satanskemu sovražniku nasproti, jasno ln natančno zavedati.
Razcepljenost ln needlnost med evropskimi narodi bi bila najboljši zaveznik boljševlkov: kajti njim ne gro za »rešitev sveta«, kakor zmerom na vsa usta zagotavljajo. temveč je njihov cilj suženjstvo, kakor ga dosloj še nismo videli. To suženjstvo hočejo ustvariti s pomočjo Izkoreninjencev Iz vseh narodov.
brancl, toda s čim boš dom branil? Nimaš no orožja, ne organizacije, ne vojaškega, ne političnega vodstva.
Nemška vojska pa je kar brez posebnih formalnosti priznala ta revni slovenski oboroženi protikomunistični odpor, ker jo videla v njem enodušno prepričanje spet enega naroda v Evropi, ki komunizma ne mara. Priznala ga Je za svojega sodelavca v velikanskem boju Evrope proti boljševizmu Ip mu priznala tudi značaj pravega nacionalnega odpora. Oblekla ga je, oborožila in mu dala enotno organizacijo.
Tako smo Slovenci v svoji najbolj usodni url iz neorganiziranega, slabo oboroženega, Se slabše opremljenega krdela, Iz prejšnjaga nepriznanega domobranstva, dobili domobranstvo kot javno ustanovo. Ob Jedru, ki se je po Badogllevl Izdaji po tako težkih potih rešilo, so se po nekaj tednih na zadevno vabilo generala Rupnika začele zbirati nove množica prostovoljcev, ki dotlej niso imele možnosti, da bi aktivno posegle v oboroženi slovenski protikomunistični odpor.
Z javnim priznanjem in uradno ustanovitvijo slovenskega domobranstva so se oboroženemu narodnemu protikomunističnemu odporu mogli pridružiti tudi poklicni oficirji — tisti, ki so kljub preteklosti In kljub komunističnemu raz-krojevanju ohranili v sebi slovensko narodno misel čisto in neskaljeno, tisti, katerih sta se prej »okupator« in »osvoboditelj« tako hkrati otepala. Ne da bi se prav za prav zavedeli, kdaj In kako, brez zunanjega pompe, smo ob
Nikjer, T nobenem narodu ne manjka nevriMlnežev, toda zdravim zastopnikom naroda, pogumnim ln plemenitim ljudem mora biti lastna zavest, da se narodi, k| se danes vojskujejo proti boljševizmu, ne bore le za ohranitev svojlb narodnih pravic, marveč za tisočletno' evropsko omiko, za življenje vseh evropskih narodov brez ozira na to, ali bivajo v deželah, ki Jih Imajo Nemci zasedene ali ne.
Velikanski obseg sedanjega hoja ln stvarna presoja zapovedujeta slehernemu narodu, da se povzpne čez svoje malenkostne zahteve: le dejanski boj proti boljševizma se sklada z narodno častjo silehernega evropskega naroda In je temelj njegove svete pravice do svobode. Kajti svoboda, ki je najvlšjl lzra* vseh pojmov, kar jih ljudje poznamo, nam zapoveduje, da v tem trdem boju vztrajamo. Umreti z zavestjo svohode v srcu je tisočkrat bolje kakor živet) v blatu sužnoeti.
Notranje bistvo boljševizma prinaša neogibno le smrt ln sužnost, pa naj se zasidra r kateri koli državi. Smrt In sužnost sta beapremenljlvl ln neporušljlvi temelj tega sistema.
Ko je boljševizem vdrl t baltiške drža. ve, je bilo v teh deželah veliko poštenih, lahkovernih ln preprostih ljudi, ki so računal) na nekdanjo rusko šlrokosrčnost ln se spominjali velikih možnosti za življenje v carski Rusiji. Tl so skušali zaskrhljence In obupance tolažiti s tem, da ne ho tako hudo, kajti tudi pod boljševlkl se bo dalo živeti ln ne bo težko najti primernih možnosti za obstanek.
Teh glasov ln naziranja se vsi prebivalci baltiških držav še prav dobro spominjamo.
A kako naglo se je to mišljenje zasukalo, ko so boljševiški mogotci komaj nekaj tednov hlvall pri nas: tedaj je vsakdo spoznal, da Je tisočkrat bolje pasti v boju kakor pa prenašati telesne in duševne mu-
zavestnom razpoloženju vsega naroda dobili
—	domobransko organizacijo, vojsko.
Domobranstvo je torej dragoceno orodje slovenskega naroda v boju za samega sebe. Je sad dveletnega trpljenja In žrtev, ki jih Je narodna skupnost dala v neenakem, nepriznanem In neuglednem boju z boljševizmom. Je kakor krvava solza, ki je kanila s sirotnega slovenskega obraza In oe je na tleh strdila In razrastla v skalo, ob kateri se bodo tolovajske tolpe razpršile v nič — In se že razpršujejo.
Domobranski sklop slovenskega naroda je zdaj zgrajen. Zdaj smo vsi priznani domobranci: oboroženi in neoboroženi. Eni, da stro komunistično orožje, drugi, da stro komunistične zmote in zapeljevanje. Zdaj je duhovni boj proti komunizmu dobil hrbtenico v oboroženem domobianstvu. Naš boj proti boljševizmu zdaj ni več samo brezupna obramba, ni več samo skrajno požrtvovalna zvestoba narodnim načelom, »naj pride, kar hoče«, ampak je s priznanjem In v varstvu orožja prešel v ofenzivo, Iz katere more priti simo zmaga pravega narodnega In evropskega duha na vsej črti.
Razlika med oboroženim In neoboroženim domobranstvom je le ta, da oboroženo domobranstvo že Ima svojo organizacijo, neoboroženo domobranstvo — narod — pa še trpi na posledicah razkrojevanja, s katerim sta prejšnji »okupator« In »osvoboditelj« tako na drobno uničevala narod Miselnost pa Je Ista, saj je povsod Uto ljudstvo. Isti narodni duh; zato sl ljudstvo tudi želi, da bi oboroženo domo-
ke boljševlškega nasilja. Boljševlška resnica je bila tako grenka In trpka, da so se hudo prevarani umaknili v ozadje celo tisti, ki so bili komunistično usmerjeni.
Toda najhujše je šele prišlo: komunistični sanjačil so drug ta drugim izginili v Ječah GPU «11 pa v koncentracijskih taboriščih. Tisti boljševlkl, ki so bili postavljeni na oblast, niso bili v resnici nič drugega kakor le pomilovanja vredne lutke, ljudje brez časti, katere so oropali lastne volje In lastnega Jezika. To lahko potrdi vsakdo, ki je Imel le najmanjši stik z bolj-ševiško vladavino.
Ako so v Evropi kje narodi In ljudje, ki bi se v tem silnem hoju mogli utruditi ln s tem oslabiti vojni duh, potem naj vedo, da zmaga boljševizma utrujenim Ev-ropcem ne ho prinesla miru ln pokoja, marveč le smrt.
V	boljševlškem slstemn Je smrtna kazen temelj vse uprave. Boljševlško sužen-stvo. lk ne pušča oh strani prav nikogar, ni nič drugega kakor satanska oblika uničevanja. Na mesto strtih ljudi nastopajo trume sužensklh bitij, zakovanih v verige.
Boljševizem Je v J5 letih spremenil širno rusko zemljo v sužensko taborišče, kjer nadomešča verige neprestano ovajanje, stalno strahovanje ln strah pred smrtjo. Preveč je prič ln dokazov za to In bi bilo odveč. ako hi še naštevali podatke ln zglede. Tudi najnevernejšl dvomljivec ali Idealist bi sl glede tega končno moral priti na jasno.
Politika ni morala, bi kdo dejal. Zal je prepogosto tako. Toda v tem odločilnem boju mora politik kloniti višji morali. Malenkostne razprtije med evropskimi narodi ne hi smele nikdar postati vzrok za propad Evrope.
fce enkrat bodi povedano:	boljševizem
pomeni za vse evropske narode, brez izjeme, smrt. Evropa, stoj na straži, kajti gre za tvoje življenje ln tvojo prostost!
branstvo rastlo In se razvijalo tako daleč, da bi ga povsod moglo Imeti ob sebi in da bi bil neorganizirani duhovni odpor ljudstva povsod prav od blizu deležen njegove zaščite. Zato posamezni kraji tako nujno prosijo, naj tudi k njim pride oborožena edinlca, da bo tudi v njihovem kraju edinost domobranskega bloka, t. J. oboroženega In neoboroženega naroda, vidna In da bo mogla pokazati vso moč. Tako neoboroženi narod oboroženo domobranstvo pojmuje kot svojo ustanovo, kot tisto svojo organizacijo, ki ga, rastoč iz prave narodne zavesti, edina more od sodelovanju z nemško vojsko zaščititi v njegovem duhovnem odporu proti komunizmu in ga pripeljati do zmage.
Komunizem to dobro ve, zato bi rad Se v zadnji uri skušal zanesti razprtijo. Toda domobranski blok slovenskega naroda stoji na tisočerih In tisočerih grobovih, preveč nedolžne krvi je bilo prelite zanj in preveč bridka, pa slavna je njegova zgodovina, da bi jo mogel načeti komunistični letak, čeprav podpisan t pol abecede začetnic.
Protikomunistična usmerjenost, ki Jo je slovenski narod pokazal takoj ob Izbruhu komunistične revolucije I. 1941., je z ustanovitvijo domobranstva dobila priznanje pred vso Evropo, bili smo sprejeti med narode, ki se bore proti boljševizmu, omogočeno nam je tudi, da na tem mestu vztrajamo In z Evropo zmagamo.
V	tem je zgodovinski pomen duhovno enotnega, čeprav organizacijsko ne povezanega domobranskega bloka, ki ga Je v trpljenju ustvaril slovenski narod.	—	lij—
IZ VSEBINE:
štr. 1:
Domobranski blok slovenskega naroda. Teden v tvelu.
Str. 2:
Zgodovina OF v Novem mestu In okolici
—	I. del.
Str. 5:
Poglavje Iz primorska slovanska zgodovina med dvema vojnama.
Slike o uničevalnem delu tolovajev * Grosupljem.
Tudi to to terencll
Str. 4;
Iz notranjske dolina na Uotlco in naiaj.
Sir. 5:
Savojska cesarska Ječe — visoka lola komunizma.
Str. 6:
10	slovanskih življenj — uspeh »osvobodilnega« boja v Grahovem.
Str. 8:
Nove olike k »Dvojnemu življenju Evna Azeva«.
V SVETU
Nobena poljska vlada ne mara sprejeti sovjetske ponudbe, naj so ustanovi Sovjetska Poljska, ker bi bilo to sprejetje »samomor poljskega naroda«, je dejal predsednik društva ameriških Poljakov Wogrzynek. Sovjetsko zahteva, naj Poljaki vrnejo Sovjetom svoje ozemlje, ni bila postavljena morda iz kakšnih strateških razlogov ali iz kakšne notranje potrebe Sovjetske Rusije, pač pa z namenom, da se Poljska uniči, ker predstavlja oviro na poti proti zahodni Evropi.
Churchill ln Roosevelt nista stavila ItaltJl lahkih pogojev, piše dobro obveščeni dopisuik angleškega lista »News Week« Nasprotno, kadar bodo znane stroge določbo pogodbo med zavezniki in Italio, se bo svet začudil.
O sovjetskih predlogih glede bodočih poljskih meja piše francoski vladni Uit med drugim: Ta sovjetski korak ln vedenje Angležev ln Amerikancev znova osvetljujeta na edinstven način delo tako imeuovanih »osvoboditeljev«, ki niso prišli zato, da bi lastnikom dali njihovo premoženje nazaj, pač pa da bi so ga polastili in si ga priključili. S tem je postal jasen sovjetski cilj, da narode, ki so jih »osvobodili«, spravijo pod svoje nasilje. Kakšne posledice bi nastopile za Francijo, lež} na dlani.
Dejstva dokazujejo, da imata Nemčija In Japonska na razpolago dovolj sredstev, da z njimi lahko nadaljujeta vojno ne. omejeno dolgo, piše portugalski list »Journal de Comercio«.
Sovjetska Rusija predlaga staro Kurzonovo črto iz leta 1919 kot bodočo mejo med njo ln Poljsko, kakiSno imajo zavezniki v načrtu. V ostalem pa Sovjeti predlagajo ustanovitev Sovjetske Poljske. Kurzonovo črto jo sprejel svoj čas že vrhovni svet zavezniških držav, in tako bodo Sovjeti lahko naprtili odgovornost za takšno mejo, če je bodo res kdij potegnili, svojim anglosaškim zaveznikom.
Enkratni vojnš prispevek je odredila hrvaška vlada od raznih vrst davkov. Nova enkratna vojna dajatev znaša 80% zemljarine, 30% zgradarine, 8% kupne cene pri trgovini z nepremičninami, 60% pridobnino ter davkov delniških družb in 50% registrskih davkov. Poleg tega bodo morali tudi vsi radijski naročniki dati enkratni vojni prispevek, ki se bo gibal med 50 in 250 nemških mark.
7506 Slovakov Je doslej opravilo obvezno delovno službo. Vodja slovaške delovne službe poslanec Maček je pred kratkim opravil nadzorstveno potovanje po slovaških delavskih taboriščih, v katere je pravkar prišel nov letnik za delovno službo obveznih ljudi.
O vprašanju Poljske zavzomajo svoje »tališče tudi skoro vsi turški časopisi ter kritizirajo ravnanje Angležev in Arne-rikaneev. V poluradnem listu »Ulusut pravi poslanec Ataj, da se Poljaki prav nič ne vesele »osvoboditve* svojega ozemlja po boijševikili, pač pa da so ▼ velikih skrbeh zaradi popolne nejasnosti, kaj bo v bodoče s tem poliskim ozemljem. V »Akšanu« pa piše poslaneo Sabak, da med 18 nasprotniki osnih dr. žav ni nobene enotne politične smeri ln da v anglosaških državah vlada glede vseh evropskih vprašanj prav diletantizem.
Izdajalski cesar Viktor Emanuel in njegov »ministrski predsednik« sta med italijanskim ljudstvom izgubila ves ugled, piše posebni dopisnik londonskega lisla »Times«. Lahko celo trdimo — pravi omonjeni poročevalec, — da so »e ču. stva Italijanskega ljudstva povsem obrnila proti bivšemu vladarju, ki da ga zdaj ljudje naravnost, sovražijo. Angleški list prinaša to ugotovitev zato, da bi dokazal, da so Angleži res morali Imenovati na Sardiniji in v južni Italiji svoje »zanesljive« komisarjo.
TEDEN
Zgodovina Osvobodilne fronte v Novem mestu in njegovi okolici - prvi del
r V teh dneh, ko komunistično knuto naj-strašneje občuti ravno pokrajina, Je prav pobrskati malo po ozadju delovanja OF in njenih priganjačev v dolenjski prestolnici Novem mestu ter okolici.
Novo mesto plačuje danes zaradi razvoja boljševiške revolucije zelo drago svojo prvo lahkovernost, in pa, da je bilo ob nastopu OF tako rekoč udarjeno s slepoto.
Ob razpadu jugoslovanske vojske 1941 so najbolj navdušeni mirovniki, ki že zaradi svojega družabnega položaja — bili so to namreč debelušni, vsega siti, pol izobraženi bogatini — ljubijo mir za vsako ceno — prav pridno zakopavali orožje, ki so ga odhajajoči vojaki puščali po gozdovih za Sv. Rokom in tja proti Ruperč vrhu. Računali so, da jim bo že kako služilo.
Splošni življenjski materializem, ki Je po letu 1941. zavel preko nas, je prinesel tudi Novemu mestu nove »ideale«. Pokvarjenosti in uživanjaželjnosti je bilo v njem itak vedno dovolj. Priti je moral le še Stalinov glasnik In okuženo ljudstvo je drlo za njim. Kako ne bi, saj jim' je obetal raj na zemlji. Kljub temu da v onostranski raj niso verovali, se jim je zahotelo tostranskega raja. Klobasa in pol litra vina je bil tem ljudem vzor.
šolniki sejejo komunizem
Med najbolj navdušene rdeče avantgardiste je tedaj spadal profesor Alojzij Gerbec. Matematik, majhen po postavi, brez desnice, nesramen, predrzen in delaven, skrajen materialist, ki se je za Marksov evangelij navdušil na vseučilišču. Tako je trdil sam. — Sola mu je bila le pretveza za bivanje v Novem mestu. Neutrudno je organiziral in sejal boljševizem vsepovsod, tudi v razredu, kjer je poučeval. Sredi računske ure je vedno našel priliko za razlaganje svojih nazorov. Hotel je biti vseveden. V novomeškem bloku je skoraj ni bilo komunistične hiše, kamor ne bi uradno ali zasebno zahajal.
V	njegovi sobi so se zbirali rdeči »kolegi« ln »kolegice«. Naletel si tam na profesorico računstva Pavlo Mastnakovo, ki je že od ju-lika 1942 v hribih. Na sestanke je stalno hodil profesor slovenščine Merhar Boris, med študenti znan kot strokovnjak za zlorabo svetopisemskih izrekov. Zdaj je tudi v hribih. Tam ste videli Fabijana Viktorja, profesorja prirodopisja, Darvinovega glasnika, jri je rad poudarjal, da človek izhaja iz opice; obljubljal je študentom tudi, da bo kmalu prišel novi red, ko se bo smel vsakdo svobodno spolno izživljati. Kako ne bi s takim fcaukom žel uspeha? Zgodovinar Maček Je bil Gerbčeva desnica, slavist Krajgcr pa Ima poleg svojih polbratov zdaj važno vlogo v hribih. Sel Je tja s profesorjem zgodovine Zrimcem, ki se je že vrnil. V ta krog Je spadala še profesorica Bizjakova lz meščanske šole, zagrizena komunistka. Njena senca je bila na gimnaziji Grgičeva, ki Je v dobi »osvoboditve« veljala za najbolj pridno tipkarico pri komunistih.
Prva rdeča manifestacija med študenti
Ze nekaj dni pred prvim decembrom 1941 so ljudje opazili med dijaštvom močno agitacijo za dveminutno vstajanje. Kljub resnim opozorilom Je tedaj za rdečo revolucijo manifestiralo lepo število dijakov; 203 so bili zato izključeni. Velika krivda za te žrtve leži na rdečih šolnikih, ki so dajali ob vsaki priliki prevratnežem potuho in so ti v njih čutili zaslombo.
Tedaj so se duhovi končno ločili. Odslej je veljalo edinole: komunist ali protikomunist!
Profesor Gerbec Je bil idejni, še bolj pa organizatorni vodja komunizma v Novem mestu in je neutrudno delal. Tuji uslužbenci, ki so se nastanili v Novem mestu, so hodili spraševat, kdo je ta mož, ki celo neznance pridobiva za komunizem. Komunistične celice so začele dihati po vseh uradih, po delavnicah ln pisarnah, po železnici ln v šolah. Sredi najhujše zime je že navduševal posameznike za odhod v gozd, češ da je treba »aktivlzacijo slovenskih »11 za boj proti okupatorju« izvesti, do prvega aprila. Grozil je, da bo usmrčeno vse, kar se bo postavilo komunizmu po robu, ker ta mora zmagati. Do revolucije mora priti.
Marsikdo bi se bil rešil iz krempljev komunizma, če bi bila oblast pravočasno onemogočila delovanje tega človeka, ko so že zapirali manj vplivne komuniste.
Žrtve & začenjajo
Prvi novomeški »prostovoljci« so gli že marca v gozd. 1. aprila ponoči so komunisti obkolili v šentpeterski fari Mačkovec in ubili čevljarja Mlrtka, očeta štirih nedoletnih otrok. Vedeli so, da Je bil med svetovno vojno v ruskem ujetništvu ter preživel tam boljševiško revolucijo. Zato Je ob prvih nastopih OF prepričeval ljudi, da je ta reč slaba. Tedaj Je komunistom iz Kamene pri Novem mestu ušel mladi orožnik Murgelj, ki je pripovedoval, da je moral vsak novo-došil prostovoljec pred novomeškim komunističnim voditeljem Moretom priseči nekako takole:
»Ne priznavam Boga, Zmeraj in povsod se bom boril proti vsaki veri, proti Cerkvi, proti duhovnikom. Trudil se bom, da iztrgamo ime božje iz naše zemlje, da vržemo Boga s tega sveta, cerkve izravnamo s tlemi...«
To je zaupno pripovedoval svojim prijateljem, da bi ne nasedali komunistom. Kmalu zatem so ga odpeljali od doma ln ubili.
V	St. Petru so komunisti napadli Rataja Franca, ki se Je moral zdraviti zaradi posledic ponesrečenega atentata več mesecev v kandijski bolnišnici.
Svojevrstno pobijanje komunizma
Do 10. maja 1942 so morali stanovalci enonadstropne hiše na Smihelski cesti 6, pri kandijski postaji, poslopje izprazniti, sloviti general Cerutti In vodstvo divizije »Isonzo«, katere moštvo in častniki eo bili znani zaradi
komunističnega mišljenja, je zahtevalo v Novem mestu javno hišo. Bilo je storjeno vse, da se to prepreči. Celo policijski komisar je protestiral, a ni uspel. Ta ustanova cesarske vojske je z razkrajanjem morale veliko pripomogla za širjenje komunizma med novomeško mladino.
Nove žrtve in začetki samoobrambe
Delavec Karel Grandovec, ki se je tedaj priklatil z zimovanja med komunisti v gozdu, je ranjen prišel na Vrh pri Ljubnem. Takoj je šel spet na delo. S komunistom iz okolice je odpeljal prečenskega župnika g. Komljanca v smrt pod Hmeljnikom. Prav tam so komunisti ujeli mirnopeškega kaplana Sinkarja in ga odvedli v svoj »raj«, dokler ga ni rešil neki njegov znanec, ki je pri komisarju jamčil zanj. Sinkar se je vrnil, a je molčal, saj je prišel v stik z novomeškimi komunisti, ki so bili najhujši teroristi.
Komunistična strahovlada je postajala
vsak dan hujša. Pošteni fantje in možje so bili doma v stalni smrtni nevarnosti. Zato so sami po sebi začutili potrebo za samoobrambo.
Veliko težavo Je pri tem povzročalo dejstvo, da je morala biti ta obramba skrivna, saj je tedanja oblast ni trpela, temveč Je dajala potuho in podporo komunistom.
Prva deseterica Mimopečanov se je prebila v Skrjanški gozd, poiskala stik z mizarskim pomočnikom Ivom Lahom, ki je kot neizprosen razkrinkovalec komunističnih spletk položil pri Velikem Slatniku prvi svoje mlado življenje na žrtvenik domovine.
Kmalu za tem se je lz ljubljanske smeri prebil v to bližino pokojni Milan Kranjc z jedrom prostovoljcev, ki so ga sestavljali; brata Capudra, Kremžar, Okorn, Kralj ln drugi, ki so po večini že padli za zmago pravice nad zlom komunizma. Ostanki prve skupinice, ki jo Je vodil pokojni Lah, so se priključili novodošlim, katerim se je pridružil še učiteljiSčnlk Furlan Drago, ki so mu komunisti razrezali očeta, mater in brata četrtošolca, pa 40 šentruperških fantov, ki jih je vodil Pižmoht Kvirin. Zbral se je tako imenovani »štajerski bataljon« s sedežem pri Sv. Joštu.
Divjanje komunistov narašča
Sredi maja je bil komunistični pritisk v okolici Novega mesta vedno hujši. Vodstvo rdečih v Novem mestu je po kurirjih in zlasti kurirkah sproti obveščalo terenske zaščitnike o vsem potrebnem, ti pa so na vsak migljaj poštene ljudi nadzirali in jih takoj ovajali vodstvu. Mreža OF je bila že do podrobnosti spletena. Komunisti so v vsakem svojem nasprotniku gledali organizatorfa »bele garde«, kakor so Imenovali yse, kar je nasprotovalo njihovim težnjam.
Dne 31. maja so za Skrjanško kapelico pričakali sedmošolca Miha Turka, ki se Je odpravil domov. Pozno zvečer so ga namreč z nekaterimi komunisti izpustili iz novomeških policijskih zaporov. Padel je z vzklikom: »Tu me ustrelite. Vem zakaj bom pa-dell« Ustrelil ga je mizarski pomočnik Zupančič Miha iz Podhoste.
Nekaj dni prej so odpeljali neznano kam zavednega krščanskega moža Skedlja Antona z Vrha, podžupana Alojzija Hrovata iz Petan, očeta 10 nedoraslih otrok, Alojzija Miš-jaka, sina Antona ln pomočnika Kristana, povsem nedolžne krojače, ki so Jih dolžili, da so delali torbice za »belo gardo«. Ta sum je zadostoval za smrtno obsodbo ...
V	začetku julija je komunistični vohun z Vrha pri Ljubnem Štajner Lojze odpeljal z Velikega Podljubnika zgledno dekle Cilko Sušteršlčevo, katere smrti pri Podstenicah je prisostvoval pobegli mežnarjev nečak iz Šmihela, mizarski pomočnik Bele Slavko ln Zupančič Jože, ključavničarski pomočnik in cerkveni pevec, katerega brat Maks je znani šmihelskl komisar. Ta »prostovoljca« sta Sušteršičevo stražila. Ustrelil jo je pa Medičev Tone (Kovačev) iz Gornje Straže. — Klicali so ga »Sergij«. Tedaj je padla tudi Malka Kresetova lz Sušlc in dijak Osterc Božo lz Ljubljane.
Ko Je očividec teh dogodkov prišel domov, Je povedal, kako so mu naročili, da mora za Osterca povsod reči, da Je ostal kot prostovoljec pri komunistih!
Ko bi mogla govoriti lesena koltba v Podstenicah, kjer so prvi Jetniki čakali na smrt, ko bi spregovoril zloglasni Podturn, kjer Je kraljeval in moril učitelj Šlibar iz Toplic, kjer je nastopala rdeča amaconka Henigman Angela, bi lahko napisali krvavo knjigo o dolenjski žalolgrl.
Dvojna vloga komunističnega orožnika
Italijanski vojaki so tedaj prijeli upokojenega orožnika Moharja, ki se Je naselil v I.akovicah. Da se reši smrti, se Je ponudil savojskim cesarskim oblastem v službo.
Ze v zaporu je postal tajni policist ln Je vohunil med jetniki. Imel Je svojo sobo, kamor so vrgli vsakogar, ki so ga hoteli »preizkusiti« Mohar se Je odkupil z izjavo, da ve, kje Je na Lakovnicah skrito orožje. Ovadil Je fanta llotevca Jožeta, kateremu Je ob razpadu Jugoslavije prodal samokres. Ho tcvc, Bohte in Šlander so bili ustreljeni nad ruperšklm tunelom brez zaslišanja. Mohar pa, ki je kazal pot ln hiše, je pod pretvezo, da gre po lestev, ki jo potrebuje za iskanje vojaškega blaga na nekem skednju, ušel kar v Italijanski karabinjerski uniformi h komunistom.
Vloga kurirjev
Vsak komunistično misleči Novomeščan je bil prav za prav kurir. Najvažnejšo vlogo pa so Imeli stalni kurirji ln kurirke, ki so obvladovali vse območje okrog mesta. Vsa važnejša križišča okoli Novega mesta so rdeči kurirji stalno obiskovali. S cesarskimi karabinjerji na blokih so dobro shajali. Zlasti iznajdljive so bile kurirke. Posebno vlogo so igrale Gotničanke. Trgovski pomočnici Mr-var Ivanka in Testen Mihaela, Štihova, Si
vilje Bralčeve, Zavrlova, Zabkarjeva so skrbele za redno zvezo z gozdom. Celo kandijski brat Kazimir, ki je bil pozneje interniran, je nekajkrat zašel obvezovat »uboge« komunistične ranjence in jim je nosil zdravila.
Leglo komunistične obveščevalne službe je bilo Novo mesto. Koštlal Neli je bila vneta propagandistka in kurirka. Čevljar Kova-rik Janez je bil glavni komunistični kurir. Znani kurirji so še bili: Stine Alojzij, Vrhov-nikova in Pickova Deša, Kavčičeva Marica z Grma, Pureber Iva iz Žabje vasi, kjer jih je bilo več takih, Dolenc Anica, fotografova hči iz Kandije, Vandot Nada iz Stemburjeve ulice, Jenko Milena in Darka, črtallč Ela, Gregorčeva iz Dr. Režkove ceste, uradnica Tinta Marija.
Stalni kurir za Trško goro je bil Švajger Franc z Dr. Režkove ceste. Omeniti je treba še Mežnaršič Viktorja, soboslikarja, in Ogorevc Doris z drugimi dijakinjami.
V Birčni vasi sta bili kurirki Smrekar Mila, hči terenca, Žagar Tina, na Vrhu Miš-Jak Tinca, v Regrči vasi sin in hči Dularja Jožeta in Zupančič Malka (Boltetova), znana daleč okoli.
V Šmihelu: Podbršček Cveta, učiteljlšč-nica, Burger Cilka, 15 letni sin komisarja Maksa Zupančiča — na Brodu Vidmarjeva, Spacapanova in Gačnikova ter Hrovatova. 2abja vas je bila skoraj vsa »mobilizirana« za kurirsko službo, zlasti gospodične so se kar kosale med seboj. Preveč jih Je, da bi jih naštevali. Pozabiti ne smemo Valentlčeve Vide ter Valentičevih.
V St. Petru: obe hčeri Florjančiča, glavnega pobornika za komunistično delo v dolini, ter učitelja Jakopca starejši sin. V Ločni študentka Jermanova, nad Mačkovcem Medvedova, ki še vedno strahuje vso šent-petersko dolino in okoliško hribovje kot komunistična komisarka. Krepko Jo podpira zet, ki se je priženil k njim nekje s Štajerskega. V Prečni: četrtošolka Colja, učiteljeva hčerka, ki je bila že od početka blagajničarka OF v razredu.
Dognano je, <!a so vršili obveščevalno službo za komuniste tudi otroci in razni gospodje in gospe, ki so »slučajno zašli« na sprehod v zasedene vasi, kamor si pošten človek ni upal.
Kurirke niso nosile samo pošte, marveč celo sestavne dele orožja, ki so ga meščani ln okoličani odkopavali za komuniste. Iznajdljivost kurirjev je bila nedopovedljiva. Profesor Gerbec je prenašal svoje zapiske zapete v rokavu odrezane roke. Dr. Škerlj Bogdan, sodnik, je več mesecev prenašal kurirsko pošto v rokavih na Boričevo k zaščitniku Gačniku Martinu, dokler niso obeh odpeljali v internacijo.
Kurirke so nosile pošto v frizurah, pod stopali v nogavicah, v vrečkah na prsih, v podšivih plaščev in oblek, v kanglicah za mleko (polnih) itd. Zagrizenost le-teh Je bila izredno velika.
Dejstvo Je, da so mnogega zla bili krivi prav kurirji. Zato razumemo, zakaj so komunisti polagali talčo važnost na obveščevalno službo. Ko bi glavne kurirje pravočasno strogo kaznovali, bi preprečili narodu mnogo bolečin ln izgub. Tako pa smo na lastne oči ugotavljali, da so aretirane kurirke vnemale srca cesarskih vojščakov, tako da so mogle kmalu spet mirno nadaljevati svoj pogubni posel.
Noya znanja so rodila za komuniste novo korist, saj so njihove kurirke od cesarskih ljubimcev izvedele sproti marsikaj, kar Je rdečim pri delu mnogo koristilo ali jim vsaj olajšalo obrambo ter umik.
Posebno zanesljivi ln živahni kurirji so bili železničarji. Bilo je pa med njimi seveda precej častnih Izjem.
Zaščitniki in terenci
Vsak večji kraj je imel rdečega zaščitnika in terenca, katerih naloga je bila nad vse važna, za ljudstvo pa nesreča. Kamor koli so komunisti prišli, so se najprej obrnili na vaške zaščitnike in terence. Ti so Jim preskrbeli potrebno hrano, dali podatke, dopovedovali, koga Je treba odpeljati, oropati ali umoriti. Zaščitnik Je bil kažipot, vohun, vaški tožilec, krvnik, Intendant, kar koli ste hoteli. Brez njih bi komunisti ne mogli ničesar, saj niso poznali ljudstva, okoliščin, poti, svojih nasprotnikov, ki so v masah padali, če ne bi za vse to poskrbeli terenci.
V mestu so igrali hajvažnejšo vlogo partijci vseh starosti ter obeh spolov. Njihovo delovanje Je bilo bolj previdno in prikrito, ker večina ni mogla priti v stik s pohajkujočimi oboroženimi komunisti izven bloka.
V mestu so vneto delali rajonski odborniki, nekaki mestni krajevni zaščitniki, terenci z vsemi nalogami, kakor so jih imeli zunanji zaupniki, v marsičem so bili še nevarnejši, ker so skrbno nadzirali vsak korak prebivalstva na ulici, v hiši itd. Pokazali so se zlasti jasno po razpadu Badoglljeve vojske, ko so takoj prevzeli važne naloge v rajonu in komando v najvažnejših komunističnih ustanovah.
V Novem mestu so kApnunistl nekatere posameznike izpostavljali, vodilnejše trojke pa so spretno maskirali, da so mogle bolj nemoteno lz ozadja voditi komunistične naklepe. Novomeške salonske komuniste sl bo treba ogledati posebej, ker jih je preveč in imajo preveč zaslug za uspeh revolucije na Dolenjskem, da bi Jih smeli kar tako prezreti.
Glavno vlogo pri vsem delovanju komunizma v novomeški okolici so Igrali terenci iz okoliških vasi, ki so pridno izvajali vse to, kar so jim rdeči tovariši pošiljali po kurirjih, pismenih nalogih ali po komunistih iz mesta.
V okolici St. Petra Je bil najzloglasnejšl terenec Medved Iz Mačkovca. V St. Petru je vodil gostilničar Florjančič, Idejni vodja komunizma v vsej dolini. S Trške gore Je znan terenec Potočar. Na Potovem vrhu je strahoval ljudstvo zloglasni mesarski pomočnik Novak, ki je že prejel zasluženo kazen.
V Gotnl vasi je bilo središče vsega komunističnega dela pri Matku; agilne so bile zlasti Zavrlove, Zabkerjeve, mlinar Brulc, v Idanščini Koblar, dalje Mrvar.
V Kandlji so vodili terenci: gostilničar Vovk, zet zloglasnega Potočarja iz Mirne peči, učitelj Lilija, čevljar Stefan Vesel, tesar Luzar, Dolenčev Luka in drugi. V Irči vasi je organiziral O F razvpiti železničar Bartol, predsednik OF rajona, ki je imel veliko besedo zlasti v kurilnici.
Na Brodu je že 10 let pripravljal revolucijo delavec Pirnat, pomagala pa sta medi-cinec Pirc in njegov brat, ki je prodajanje suhe robe izkoriščal v propagandne namene. Ko ga je lansko leto kandijski prior rešil iz zaporov, je s konji in vozovi odšel naravnost nazaj v gozd k tolpam. Bodoči komisar je bil sedmošolec Gačnik Franc, ki je organiziral OF na gimnaziji v sedmi šoli, v domači vasi pa nastopal kot komisar. Sodeloval je pri umoru komunističnega ustra-hovalca Vončina Janeza, ki so ga ubili njegovi lastni pristaši Fink iz Irče vasi in drugi rdečkarji. Gačnikova sestra se je pred nedavnim vrnila iz prostovoljne vojaške službe s tovarišico Hrovatovo.
V Šmihelu so bili najagilnejši komisar Zupančič Maks, železničar Lešnjak, v dobi rdeče vlade podpoveljnik Novega mesta, železničar Plevnik, ki je dal hosti vse štiri sinove. Iz Šmihela je bil tudi šofer badogli-jevskega policijskega komisarja Ciusolina Hrastar Božo, gostilničarjev sin (ta je imel tudi najboljše zveze s tovarišicami-tipkari-carni, ki so se jih rdeči posluževali, da so izvedeli najvažnejše). Ta je z uradnim avtomobilom prevažal komunistom v gozd pošto, nekoč celo strelivo in neke dele za avtomatsko orožje. Cesarski komisar se je v njegovem spremstvu počutil zelo varnega, le ob razpadu je bil Hrastarjev Božo tako nesramen, da mu je odpeljal avtomobil in se od veselja objemal s karabinjerjem Petrom, vodjem rdečih med Ceruttijeviml vojščaki.
V Regrči vasi je bil najaktivnejši terenec v vsem rajonu invalid Mišjak, ki je v enem mesecu poslal v gozd dobrote 17 prašičev.
Na Boričevem so imeli rdeči najvažnejšo oporo v zaščitniku Gačniku Martinu, ki je spravil s svojim delom v nesrečo vso svojo sicer ogledno družino.
Na Vrhu pri Ljubnem so početniki vsega zla vohuni Štajner Martin in Alojz, ki imata na vesti skoraj vse umore nedolžnih v okoliških vaseh, in vaški politkomisar Kejžar.
Ulična hišna zaščita na delu
Razpredena je bila ta organizacija do zadnje hiše v mestu in predmestjih. V vsaki hiši so komunisti imeli zaupnika ali zaupnico, ki bi moral ob izbruhu revolucije poskrbeti, da uničijo v poslopju vse »reakcionarje«, protikomunistične ljudi. V kolikor bi tega ne zmogli sami, pa naj bi vsaj odprli vežna vrata, pokazali morilcem stanovanje in protikomunista. Tako tudi v Novem mestu nisi vedel, kdo tl Je bolj nevaren: hišnik, hlapec, služkinja, študent, delavec ali inte-ligent, ki je gorel od navdušenja za komuniste.
Dognano je, da je bilo omrežje ulične zaščite temeljito ln do potankosti razpredeno, dasl se Je storilo vse za razkrinkanje te usodne organizacije, ki mora za dneve revolucije pripraviti ulične barikade, metati na protikomunistične borce opeko, v bencin namočene goreče cunje, nanje streljati, kakor se Je zgodilo pri zadnjem komunističnem napadu na Velike Lašče, ko so terenke skozi okna streljale na slovenske domobrance.
Biti si moral vsako uro pripravljen, kdo bo vstopil ob alarmu za revolucijo v tvojo sobo, da te ubije.
Propagandisti neutrudna na delu
Ti so si za svoje delo Izbrali sobe, delavnice, železnico, kino, gostilniške sobe, šole itd. Skoraj povsod si srečal zaključene kroge ljudi, za katere Je bilo že zdavnaj znano, da pripravljajo komunistično revolucijo.
V parku nad kolonijo sl naletel na rdeče študente, pri upokojenem železničarju Štoru Antonu so se stalno zbirali rdeči upokojenci in poslušali po cele ure »visoko politiko« spretnega gofljača. Pri Fabjanu je bila »slepa soba«, kamor so hodili hladit boljševiško kri zlasti rdeči dijaki, ki so se sicer najrajši zbirali po zasebnih stanovanjih, koder so se »inštruirali« šestošolka Zdenka Hočevarjeva, njen sošolec »tovariš« Cedomir Ravnik, član vodilne gimnazijske trojke, avantgardistka Llpužičeva, tovariš Jenko in drugi.
Pri upokojencu Kavšku v Košakovi hiši so se shajali lesni trgovci, med njimi PicelJ Iz Boke Kotorske ter Mirt iz Rajhenburga, ki je sam priznal, da je imel za časa okupacije v svoji sobi skrivno radijsko oddajno postajo, montirano v umivalniku.
Promenada na Glavnem trgu Je služila zgolj propagandi. Zato si ob določenih urah srečaval tu vedno iste komunistične obraze. Osmošolec Oblak Božo ln terenka Lidija Zavrl, tretješolka, ki je okužila ln navdušila za komunizem celo vrsto doraščajočih, sta stalno kovala na sprehodih načrte za de-
lo	na gimnaziji.
V Kandlji so se komunisti stalno zbirali pri gostilničarju Vovku, kamor so prihajali nekateri celo oboroženi, in pri Murnu na št. 6; v Irči vasi pri Motohu, v Šmihelu pri Kalčiču. Sem so zahajali zlasti presiti mestni študentje. Naletel si tam na zapito krokarsko družbico raznih Povhov, Smol in še drugih, ki so vso pot do cilja označili z bolj-ševiškiml znaki ln pornografskimi izlivi svoje domišljije po svežem snegu. Na Skrjan-škem hribu so se shajali v Mrvarjevi gostilni.
Ragovskl log bi utegnil povedati marsikaj, saj so v njem bili sestanki po načrtu. Prav tako razne tovarne, zlasti Povhova, kjer so se rdeči stalno shajali.
V nekaterih uradnih so posamezne sobe veljale za propagandna Izhodišča rdečih sej, saj Je del uradništva mnogo bolj vneto vršil OF-arsko propagando kakor službo, ki so jo zapustili takoj, ko Je »osvobojeno« Novo mesto dalo možnost tudi njim natakniti na glavo titovko.
»Boj za obstaneJu
Komunisti Iščejo vedno takfiti ljudi, Id ob najskromnejših žrtvah največ »donašajo«. Znani komunist, šolski sluga z gimnazije Gartner, je imel več hčerk. To je kmalu opazil veliki kavalir maršal Siniši, o katerem je znano, da je delil dovoljenja za pot v Ljubljano po kaj čudnih načelih. Gartnerjeva hčerka je bila s tem poročenim oficirjem v odličnih odnošajih. Ce je ona kaj zaprosila, je bila hitro uslišana. Ljudje so to pogruntali in ji pridno prinašatt jajc, moke in drugega, samo da jim je dobil* dovoljenje. In kljub temu da je bilo prosilcev zelo veliko, je dovoljenja Siniši rad podpisoval. Saj podpisi niso dragi. Tako je šlo, človeško govorjeno, vsem dobro. Siniši je imel svoje, Gartnerjevi pa vsega na pretek in tega so si vedno želeli.
Slično vlogo je igral v novomeški javnosti upokojenec Uderman. Njegov sin Ljubo je bil zelo agilen komunist, a je bil ob komunistični »vladi« v pokrajini kaznovan od komunistov samih, »ker je njegov surovi nastop ob preiskavi pri redovnicah zelo slabo vplival in meče slabo luč na celotno rdeče gibanje«. Stari Uderman je za lepe denarce pisal ljudem prošnje v italijanščini. Zraven pa porabil vsako priliko in srečanje za širjenje komunističnih nazorov ter pobijanje »bele kuge«.
Tako so komunisti znali »boj za obstanek« združiti z »delom za stvar«.
Voditelji komunizma v Novem mestu
Poleg že omenjenih ne smemo pozabiti še nekaterih vodilnih komunistov, ki so na terenu zastrupljali svojo okolico. Po Gerbče-vem odhodu je v ozadju vodil vse komuni-stično delo sodni pristav Vivoda.
Znani so bili še Skobe Maks, Kroneger Sonja in Zinka, čevljar Crtalič Alojzij, Ferlič Jože, sodnik Jesenko Anton, jetniškl paznik Berk Ferdinand, železničar Jančič Jože, Mušet Valentin, sodnik Hlede Stefan, ki je s predsednikom RK Pucljem Stankom in sodnikom Jesenkom bil zadnje dni v vodilni komunistični trojki; upokojena orožnika Pleničar Avgust in Progar Alojzij, dr. Vasič, ki je bil v vrhovnem plenumu OF in poslanec, Pickova Deša, kurirka in poslanka, polkovnik Killer Peter, ki je tudi zašel v plenum OF.
Sodni pristav Vivoda Je s svojim strahovanjem držal v rokah vse sodišče in je bil desna Pakiževa roka. Bil je aktivist, pobiral je prispevke za OF.
Značilna Je Vivodova Izjava:
»Meni Je docela vseeno, če pogine ves slovenski narod, samo da jih ostane 10 pravovernih komunistov.« Zagovarjal je tudi umore in poboje. Bil je krvnik v Ribnici na Dolenjskem, kjer Je obsodil večino Bločanov in ostalih v Ribnico poslanih Jetnikov*
Picek Jurij, sodni pristav. Je bil blagajnik OF v Novem mestu in je pritiskal na okolico ter pobiral prispevke. Falkner NiSe je za svoje delo prejel priznanje, ko Je postal poveljnik Trebnjega.
Sodnik Savelj Anton, čigar hčerka medicinka je odšla v gozd, Je bil prikrit dušavnl prvak komunističnega pokreta v Novem mestu. Vodil je v okoliških vaseh sestanke, kjer je podučeval ljudi, naj stopijo med bele in razkrajajo vrste, v danem trenutku pa aktivno posežejo v razvoj dogodkov. Imel je prost prehod v kraje, ki so jih zasedli komunisti, n. pr. v Toplice, kamor si noben poštenjak brez nevarnosti za življenje ni upal. Vinko Bon, aktivni orožniški poročnik, o katerem smo že poročali, je bil poveljnik mesta itd.
Na Gornjem Mraševem Je bil gibalo vse^ ga ofarskega dela zaščitnik Bradač Franc, na Velikem Podljubnu pa komisar Pureber Miha.
Zanimivo priznanje
Z imenovanjem generala Wilsona za Eisenhowerjevega naslednika na Sredozemskem morju je prišlo v razpravo vprašanje o partizanih po balkanskih deželah, glede česar se zavezniki ne morejo sporazumeti. General Wllson je še kot vrhovni poveljnik Srednjega vzhoda večkrat pošiljal po kairskem ln Jeruzalemskem radiu navodila v grščini in srbščini. Sovjeti so ta navodila vedno takoj razglasili za neveljavna, ln sicer po teheranskem radiu.
Angleži zdaj sprašujejo, ali Ima morda sovjetski maršal Tito višjo stopnjo kakor pa sam general Wllson.
Pri tej priliki opozarja vodilni angleški konservativni mesečnik »Nineteenth Century« na to, kako docela zlagano obvešča ves angleški tisk svoje bralce o zunanji politiki.
V	zlobnem poročanju o dogodkih na Balkanu Je zelo malo razlike med »Timesom«, med »Daily Heraldom« ali pa med komunističnim glasilom »Daily Workerjem«. Ce hoče kdo preučevati zunanja politična vprašanja, dobi razen v nevtralnih, celo v nemških listih dosti več poročil kakor pa v angleškem tisku.
Po tem uvodu ugotavlja angleški list, da so partizani le tolpe, katere drže pod peto boljševiški komisarji. Te tolpe ropajo lastne rojake in požigajo vasi. Po mestih so morile in ustrahovale civilno prebivalstvo ter poskušale upostaviti mestne republike.
Pomenljivo Je angleško priznanje, da so imele komunistične tolpe ln pa partizani uspeh samo tam, kjer so Jim badoljevci Izdajalsko prodajali orožje in kamor nemške čete še niso posegle.
Quo vadiš
Roman v slikah I
Dobite ca v uredništvu »Slovenskega (loma«.
iStirom
Slike o uničevalnem delu tolovajev v Grosupljem
Kako bi bilo, če bi šlo po njihovem
Tudi to soterenci
Iz zgodovine starega, srednjega, novega in najnovejšega veka vemo, da revolucij ne povzročata ne podeželje in ne gozdovi. O tem nam povedo marsikaj tudi dogodki sedanjih dnil
Vsi vemo, da so se ponesrečili Gubčev, Gorjanov in drugi upori. Zakaj! Opore in zaslombe niso imeli — v mestih! Vsi nastopi pa, ki so imeli oporo in zaslombo v mestih, so imeli y revolucionarnem oziru uspeh. O tem nam priča zgodovina Anglije, Francije, Portugalske, Španije, Nemčije, Rusije, Turčije i. dr. Zakaj!
Oporo in zaslombo so imeli v mestih, ali da povem po današnje v mestnih terenclh!
Da, ti so nevarnejši nego so gozdovniki, Pa naj bodo (v današnjih dneh) iz vrst KPS ali pa iz vrst OF! O tem ve povedati tudi Ljubljana izza umorov po mestu samem!
Vez med mestnimi terenci in gozdovniki »o terenci na kmetih.
čudno, da nam še ni priSlo na misel, kako je to, da se eni in isti ljudje rešijo pred napadi gozdovnikov in pred očiščevalnimi oddelki. Nič čudnega ni to, kajti večina teh ljudi je iz vrst podeželskih terencev. In Prav ti so vez med mestom in gozdom! Zato ®i nič čudnega, da je gozd o dogodkih v mestu bolje poučen, nego je mesto o dogodkih v gozdu. Podeželski terenci sicer pridejo tu In tam v roko pravici, a so potem *edno nedolžni, prisiljeni itd. Voljno gredo na de-
lo,	ali se pa dajo uvrstiti celo kam drugam.
Ne govorimo o očiščevanju! Dvomim pa, da je tega imena vredno delo, ki očiščuje to, kar se je izločilo že samo po sebi. Vem, treba je biti pri tem previden, da se ne ®tori komu krivica! Lepo in pošteno je to!
Pa tudi s takimi ljudmi bi morali priti na Čisto, ki groze, da raste v grmu palica z» vsako ...	Res je!	Posebno	za	staro . ..
raste palira v	mladem	grmovju	in	hoče ra-
*ti pod svobodnim soncem! So to ljudje iz vrst naših literatov in umetnikov, ki niso dali v teh težkih časih od sebe niti — fige, *v©čjemu, da	so svoje	telesne	in	duševne
otroke poslali	v hribe	— da se	oddolže na-
črtu, ki jim je v tako obilni meri poklanjal *lavo in denar.
Tudi to so terenci in tudi te je treba onemogočiti. Onemogočili pa jih bomo, Če jih bomo spoznali. Jasno spoznanje, volja do ^°ja in zagrizena vera v lastno idejo je prvi in odločilni pogoj za zmago.
Da se pr} teh trditvah nič ne motim, potrjujejo Leninove besede, ki jih je izgovoril kmalu po revoluciji: »Co bi bil imel car Nikolaj II. okoli sebe 3000 zvestih, hrabrih in odločnih vojakov, pa bi nam bil šel uspeh Po vodi!«
Monim, da Lenin sam sebi ni lagal. Tudi
jaz
nisem Imel namena lagati, ko sem pisat
tole.
Hes pa je, da hi bilo zaman natikati glavo na vrat., ko bi ležala že na tleh.
Po vrhu vsega pa jo med nami mnogo terencev, ki živo življenje dvoživk, t. j. rodbine, ki imajo nekaj Alanov pri OF, nekaj pri KPS, nekaj pri sredini in nekaj pri čistokrvnih Slovencih. Te imajo v ognju vsaj po dve železi, že ne po tri. Vsi so medsebojno domenjeni, kako bodo zagovarjali drug drugega, da ne pride ta ali oni na nakovalo In pod kladivo. In to dvoživke in triživke 80 posebno nevarni torenci med terenci!
Važno za begunce!
Begunci z Dolenjskega, ki ho nahajajo v Ljubljani in bi so hoteli vrniti z avtomobilskimi kolonami, ki od časa do Časa odhajajo v kraje, kjer so nahajajo domobranske posadke, naj se obračajo za informacijo za ta potovanja na Informativni urad pokrajinske upravo v Ljubljani, Du-najska.Tyrševa cesta 38, ker nihče brez predhodno prijave pri tem uradu ne bo mogel v bodoče potovati z avtomobilskimi kolonami.
Letošnjo jesen so nekje ribali zelje. Bila je ravno sobota in ob sobotah so imeli delavci opoldne prosto. Ker se je pa mudilo in ni kazalo pustiti zelja do ponedeljka, so rekli delavcem, naj doribljejo še tisto, kar je ostalo. Dela je bilo Še za okrog dve uri. Obljubili so jim malico za čezurno delo in v ponedeljek bi imeli toliko časa prosto, kolikor bi v soboto čez uro delali. Zdi se, da je bila ta ponudba v redu in tudi povedana tako, kakor v današnjih časih ni običaj.
Dva od delavcev sta začela godrnjati, češ: bo Že Še drugače. Ko se bo obrnilo, bomo pa mi sedeli po pisarnah in bodo gospodje držali za lopate. In končno je eden delavcev vzkliknil: *Tu me imate, pa me ustrelile. Bom pa za domovino umrlU
Delo sta pustila in sedla nekaj korakov stran od mesta, kjer so drugi delali naprej. Tam sta sedela, zabavljala in delala opazke toliko časa, da so drugi dodelali in odšli, ta dva pa sta tam obsedela v pogovoru o drugem, boljšem redu, kjer ne bo treba delati ali pa samo takrat, kadar in kolikor se bo komu zdelo.
Ta dogodek je omembe vreden že kot dogodek, potem pa še zato, ker se za njim skriva sad komunistične vzgoje in mišljenje ljudi, ki so te vzgoje deležni. Oba možakarja sta namreč vneta zagovornika novega reda.
Zaradi takega dejanja bi take godrnjače marsikateri red postavil ob zid, najprej pa komunistični, torej tisti, od katerega taki in podobni ljudje pričakujejo dobrega in brezdelnega življenja. Ti ljudje so v svojem bistvu podobni starim postopačem, ki so bili vedno zahtevni, dali pa od sebe niso nikdar nič. Zahtevali so vedno samo kruha in iger, delati pa se jim ni ljubilo.
Komunistična propaganda je ljudem pripovedovala, da so zapostavljeni, omalovaževani, da jih vse premalo upoštevajo in podobno. To jim je pripovedovala zato, da jih je izrabljala kot orodje za revolucijo. Kjer je pa revolucija zmagala, je postal Človek naenkrat Številka, vredna samo toliko, kolikor producira, brez svobode in drugih človeških dobrin. Tako mišljenje, kakor sta ga pokazala ta dva, so komunisti zabijali lju-
dem, kar naprej. Jasno je, da je iz takih pridig zrastel stan, ki je vedno nezadovoljen, misleč, da se mu preslabo godi. Vedno in povsod vidi samo krivicoKakšen bo torej novi red na svetu, če ga bodo delali taki ljudje?
V	takem mišljenju pa so pri nas ljudi vzgajale tudi nekatere politične stranke in tako je bilo mogoče, da je bil enkrat en stan neobhodno« potreben, drugič pa zopet drugi. Tako vzgajanje in tako mišljenje je bilo seveda ne samo nezdravo, ampak naravnost škodljivo. Gotovi vzgojitelji niso nikdar pomislili na staro in modro rimsko pripovedko, koko so se uprli človeški udje. Mnogi od njih pa niso nikdar rekli, da so celoti vsi enako potrebni in da je potrebno delo vseh udov. Vsak, kdor je mislil na razredni ali politični boj, je prišel s tem lažnivim geslom na dan in pridobival ljudi, ki so bili zanj vredni samo toliko kot muha enodnevnica. Ko je dosegel svoje, je naredil z ljudstvom tako, kakor naredi ničvredni moški z žensko. Nihče ni ljudem predočil celote in kaj celota pomeni za skupen blagor •— gospodarski in politični — vsega naroda.
Pa še nekaj drugega je komunistični red ubijal ljudem v glavo: potem boste vi gospodje, potem boste vi držali za peresa, oni pa za lopate.
Seveda je to užigalo. Toda če se Čisto odkritosrčno vprašamo, koliko se bo potem spremenil red na svetu, si moramo tudi odkritosrčno odgovoriti, da prav nič. Ostalo bo pri istem, stimo vloge se bodo zamenjale. Od tega bo prvič trpelo delo, ker na primer uradnik ne bo znal narediti tistega, kar zna zidar in narobe, drugič pa ta, ki bo tudi smatral, da je vihtenje krampa sramotno delo, tudi ne bo zadovoljen in bo skušal kramp zagnati v grmovje ter prijeti za pero. če ne milo pa s silo, kakor uči komunistični red. če gremo logično po stopinjah komunističnega reda naprej, mora priti do tega. Tako bo Šlo vedno naprej, iz revolucije v revolucijo. Ljudje in človeške dobrine bodo ginile, red pa bo ostal vedno isti.
Ena od mnogih komunističnih fraz je, da bomo imeli vsi enako.
Vzemimo, da bi vso našo deželo razdelili vsem enako, da bi vsi enako imeli. (Če bi jo sedaj delili, bi imeli vsi enako, namreč nič.) Kaj mislite, kaj bi bilo čez deset leti Ta bi svoj del zapil, drugi zaigral, tretji ne vem kako zapravil. četrti, ki bi bil dober gospodar, bi pa vse skupaj kupil in veljal ta krvosesa, buržuja, ljudsko pijavko. Kaj bi bilo treba storitit Narediti revolucijo in zopet razdeliti. To bi bilo po komunističnem receptu.
Red na svetu je tak, kakor ga naselijo ljudje. Če so dobri, je red dober, Če so slabi, je slab. Toda če bodo delali red taki, kakor ga hočejo pri nas komunisti, potem tak red ne bo prida. S pobijanjem in požiganjem se dela nered in uboštvo.
Mi vsi tti želimo, da bi bil socialni red drugačen, kakor je bil, in se zato borimo. Toda s pobijanjem in uničevanjem ne bomo prišli do tega. Zdrava misel poštenega dela mora ostati. Vedno ostane le samo ena resnica: brez dela ni jela.
ASNOJ, njegove komedije in njegovi komedijanti
Po poročilu »Novega roda«, komunističnega lističa (Leto I., št. 1), ki Je, kakor pravi naslovna stran, Izšlo sredi novembra, pa prinaša tudi reči, datirane s 6. decembrom, je bil v Jajcu konec novembra zbor »Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije« (ASNOJ).
Na tej komediji Je slovenska delegacija predlagala uvedbo maršalskih časti za bivšega robijaša Tita.
Predsedstvo tega sveta šteje nič manj kakor 67 članov, najvišji predsedniki pa so: dr. Ivan Ribar, Moša (Mojzes) Pljade, Anton Avguštlnčič, Josip Rua in drugi.
»Nacionalni komitet osvobojenja Jugoslavije«, to Je jugoslovansko komunistično »vlado«, pa sestavljajo:
Predsednik ln poverjenik (minister) za vojsko: »maršal« Josip Broz-Tito.
Podpredsedniki: Edo Kardelj, Vladislav Ribnikar, Božidar Magorac.
Poverjeniki:	za zunanje zadeve:	Josip
Smodlaka; za notranje zadeve: Vlada Zeče-vlč; za prosveto: Edvard Kocbek; za narodno gospodarstvo: Ivan Milutinovič; za finance: Dušan Bernec; za zdravje: dr. Milivoj Jambrušak; za promet: Sreten Zujevič-Crni; za ekonomsko obnovo: Todor Sujadlnovič; za socialno politiko: Anton Kržišnik; za sodstvo: Franjo Prol; za prehrano: Mile Perun-člč; za gradbe: dr. Rade Pribičevtč; za gozdove in rudnike: Eulejman-beg Filipovič.
Ni dvoma, da so od Slovencev v tej vladi ljudje, ki so se z dolgim ln temeljitim delom kvalificirali za ministre: Edvard Kocbek s požiganjem slovenskih šol, cerkva, umetniških spomenikov in zdravstvenih domov; Sernec z milijonskimi korupcijskimi aferami, ko je bil prvič jugoslovanski minister in ga je tedaj zaradi korupcije napadala rdeča »Delavska pravica«; Kržišnik s streljanjem nedolžnih, socialno zatiranih ter žejnih pravice; Kardelj pa kot izdelovalec podobnih načrtov za pokolj slovenskega naroda.
Vsi tl nedvomno zaslužijo, da nastopajo kot vodilni igralci v poslednji komediji Jugoslovanskega komunizma..,
9 EDINA slovenska poljudno znanstvena knjižna zbirka
„SVET“
nudi bralcem mnogo lepega, koristnega in bogatega čtiva. Svet seznanja in širi kulturno obzorje slehernika, saj prinaša zelo zanimive knjige, v katerih je nanizano človekovo udejstvovanje od vsega začetka človeške zgodovine pa do najnovejših dni. # Knjige so pestre, a kar daje SVETU še posebno vrednost, je to, da so vse knjige bogato ilustrirane. Večina slik ima tudi — fotografsko vzeto — svojo posebno vrednost. Dozdaj so v SVETU izšle naslednje knjige: »Denar«, »Ladje«, »Kako si pridobiš prijateljev«, Slovenske starosvetnosti«, »S premogom in kovinami po svetu in zgodovini« ter »Nil in dežela Egipčanov«. Dne 1. februarja bo izšla zanimiva knjiga z naslovom:
„SPREHODI PO NEBU“
Pisatelj nas bo v knjigi peljal v mogočno vsemirje in veličastnost božjega stvarstva. Tudi ta knjiga bo imela veliko lepih ozvezdnih slik, posebno zanimive pa bodo slike, ki bodo prikazovale moderne astronomske priprave.
Naročite se na »SV K TOV O« knjižnico!
Za primeren denar boste dobivali lepe in aktualne knjige!
TEDEN DOMA
V Trstu Je začel Izhajati nemški dnevnik »Deutsche Adria-Zeitung«. Izhaja vsak dan zjutraj, tudi ob nedeljah. List smo imeli priliko videti tudi že v Ljubljani. Ze takoj prva številka, ki nam Je prišla v roke, kaže, da Je list lepo urejevan in bogat na najrazličnejših poročilih, zlasti političnih, ki sta jim posvečeni skoraj dve polni strani. Na tretji strani zavzemajo važno mesto gospodarske vesti, četrta pa obsega mnogo zanimivega beriva. V uvodniku prve številke stoji med drugim zapisano, da Je »Deutsche Adria Zeitung« najmlajši znanilec nemške borbene in obnovitvene volje.
V Dolenji vasi in okolici Kočevja so bili zadnje čase večji spopadi med domobranci in komunističnimi tolpami. V njih so domobranci dosegli lepe uspehe. Po poročilih, ki Jih Je objavil »Slovenec« 14. Januarja, so komunisti imeli v preteklem tednu 142 mrtvih, od domobrancev pa je padel samo eden, dva pa sta bila ranjena.
9 duhovnikov in 4 bogoslovce so komunisti ubili v lanskem letu na slovenskem ozemlju. To so duhovniki: Anton Hren, župnik na Blokah, Franc Malovrh, kaplan v Moravčah, Anton Sinkar, vojaški duhovnik, Srečko Ruth, katehet na ljudski šoli, Franc Kek, profesor verouka na novomeški gimnaziji, Viktor Turk, župnik v Begunjah pri Cerknici, p. Placid Grebenc iz Stične, p. Ivan Salmič, kaplan na Vinici, in Jožef Pokorn, župnijski upravitelj na Preloki, ter bogoslovci: Janez Hočevar, Alojzij Breznik, Matevž Krmelj in Jožef Logar, popolnoma so porušili cerkve v Ajdovcu, Beli Cerkvi, Grahovem, v Grčaricah, v Slinovicah pri Kostanjevici, pri Sv. Duhu nad Planino pri Rakeku, v Dolžu pri Stopičah, v Železnici pri Skocijanu, na Turjaku, Osolniku in Hruševu pri Dobrovi, delno pa so poškodovali cerkve v Begunjah pri Cerkniii, na Kureščku, na Gori nad Sodražico in v Gabrju pri Dobrovi.
V Novo mesto se vsak dan vračajo ljudje s hribov ter se Javljajo na domobranskem poveljstvu. Tako jih je na primer 4. januarja prišlo kar 57, naslednji dan pa 19. Povedali so, da Je v hribih še mnogo prisilnih mobilizirancev, ki bi se zelo radi vrnili, a se ne morejo, ker jih komunisti prehudo nadzorujejo.
Mestno stražo v Trstu je ustanovil tržaški župan ter Je v zvezi s tem Izdal oklic, v katerem utemeljuje ta svoj korak ter med drugim pravi, da so dogodki zadnjih mesecev privedli do spoznanja, da so varni življenja le tisti, ki se znajo skupqo braniti. Ustanovil Je zato mestno stražo, da bi bila zagotovljena red in varnost Trsta pred sleherno grožnjo. Kdor se priglasi v to mestno stražo, se priglasi kot prostovoljec. Vpisovanje se bo končalo danes, 22 januarja.
Komunistične tolpe tako Imenovane Triglavske divizije so v noči na prejšnjo soboto napadle domobransko postojanko v Hotedrščici. Omenjeno divizijo, ki ji Po-veijujo Srb Kolarevlč, sestavljajo Prešernova, Vojkova in Gradnikova brigada In šteje v celoti okrog 2000 mož. Izid tega napada, ki se ja začel ob pol devetih zvečer in z vso silovitostjo trajal do enajstih, manjši hoji pa so se nadaljevali do jutra, je bil za komunistične tolpe porazen, na-vzlio temu, da so bili napadalci v ogromni premoči. Komunisti so samo ob žicah pustili nad 30 mrtvih, ni pa znano, koliko mrtvih in ranjenih so odpoljali. Na domobranski strani ni padel nihče, le trije vojaki so bili ranjeni.
Ples rdeče abecede
»... slovenski narod pozdravlja osnovanje PNSNOJ1«
(»Slovenski poročevalec«, december 1942.) »... Naj živi OF SNI«
»Naj živi NOV in POS! Naj živi NOV...!
(»Slovenski poročevalec«, okt. 1943. št. 27 a*) »Naj živi AVNOJU
»Naj živi ZAVNOH1 Naj živi AVNOJ1 Naj živi OF! Naj živj NOVJU
(»Slovenski poročevalec«, ista številka.) »... delegacija AVNOJ a s predsednikom AVNOJ a, delegacija vrhovnega štaba NOV in POJ, delegacija CK KPJ, delegacija ZAVNOH-a, delegacija glavnega štaba NOV in POH in delegacija glavnega štaba NOV in PO Slovenije, dalje delegacija AFŽ ZSM...«
(Letak iz meseca oktobra 1943.) »... Naj živi NOV in PO Jugoslavije! Naj živi NOV in PO Slovenije!«
(»Slovenski poročevalec«, november 1943.) »... Slovenski narod predstavlja edino njegova OF z 10 na čelu. Po naši volji in po volji »lovenskega naroda predstavlja slovenski narod samo še AVNOJ.« (»Slovenski poročevalec«, koneo olet. 1943.)
>OF kot edina slovenska narodna oblast poziva slovenski narod ...«
(»Slovenski poročevalec«, februar 1942, št. 4.)
L. 1941 so se zaletavalo v nas samo črke »OF«, »IOOF«, »POOF«, »SNOOs vse pa so pomenile — KPS. Danes je zbirka narasla že tja do »Z«, kakor je bilo takrat, ko so odkrivali vitamine, pomeni pa še vedno isto
—	KPS. A kdor ne zajema in ne uboga, je pa — »petokolonec« in »belogardist«.
Iz notranjske doline v pekel na Ustici in nazaj
Spomini enega izmed neštetih, ki so morali zaradi OF na križev pot po taboriščih
r Junija in julija 1842 Je savojska cesarska vojska pobrala mnogo ljudi iz čabranskega in logaškega okraja in jih odpeljala v internacijo. Največ jih je Slo na Rab — v smrt. Kdo bo odgovarjal za smrt tistih nesrečnih žrtev, ki niso nikdat zvedele, kdo je terjal njihovo življenje?
Izmed neštetih zločinov OF Je morda naj-podlejši prav ta, da so povzročili komunisti po naši zemlji racije in da so po dogovorjenem načrtu s svojo zaveznico — cesarsko savojsko vojsko — pognali toliko tisočev naših ljudi v internacijo. In sicer prav take, ki so sovražili OF iz dna svoje duše.
Namen je bil prozoren! Hoteli so na ta način izzvati pri ljudeh odpor proti »slavni« vojski in Jih zvabiti v gozd. Naš slovenski človek pa se ni dal ujeti na te komunistične limanice, ampak je šel rajši na križev pot v tujino.
Ta ostudna komunistična »taktika« je najbolj prizadela poleg čabranskega okraja še Ložko dolino. Na stotine Ložanov je moralo prisilno romati v Južne kraje, mnogo jih Je pomrlo, mnogo se jih sploh še ni vrnilo.
Eden izmed nesrečnežev, ki so se izvili živi, toda bolni, nam je opisal svoje romanje na Ustico takole:
Ob treh zjutraj
»V petek, 5. Junija 1942, Je cesarska savojska vojska obkolila med 3. in 7. uro zjutraj vasi Podcerkev, Nadlesk in Stari trg in pobrala vse fante in može. Mene so dobili pri delu. Vseh skupaj nas Je bilo 168 samo iz teh treh vasi. Prej so pa »počistili« vasi Šmarato, Kozaršče, Snežnik, Dane in Gornje Jezero.
Do Otoških dolin, t. J. kaki dve uri hoda, smo morali iti peš. Tam so nas zbasali na tovorne avtomobile in nas potegnili v Sent Peter v kasarno »Principe di Piemonte«, ki je imela prostora za kakih 2SOO mož. Vendar nismo tam našli Ložanov, bili so v Košani in čakali zasliševanja. Nas so začeli takoj zasliševati. Prvega so vzeli občinskega tajnika Franceta Lavriča, ki je še zdaj nekje y južni Italiji.
Nestrpno smo čakali, da se bo vrnil in nam povedal, česa nas dolže. Ogromna večina nas Je bila namreč takih, ki se nam ni o komunizmu ne o OF niti sanjalo. A naš strah Je postal še hujši. Hodili smo na stranišče, in ko je prišel tudi tajnik, nam Je mimogrede povedal, da je videl v pisarni ovadbo proti Janezu Trudnu iz Starega trga. Na kratko nam je povedal, da Italijani vedo vse.
-1 Cez dva dni so začeli zasliševati Staro-tržane. Zasliševanje Je trajalo en teden, za ostale vasi pa 14 dni. Zasliševali so nas nefcl kapitan, neki poročnik iz Trsta (menda profesor), tolmačil pa je narednik Carlo Gabrielu iz Trsta. Bil Je Slovenec, vendar nam ni storil niti najmanjše usluge.
Zdaj smo Sele zvedeli, česa nas dolže. Zupan Mlakar Je dovolil, da so odpeljali tolovaji v hribe iz občine prehrano za dva meseca. Zato je bil ustreljen. Na posojllnlč-nem poslopju da je vihrala slovenska zastava z rdečo zvezdo, pred katero so morali stati na straži sami protikomunistični fantje. Komunisti so jo pravočasno popihali v gozd. Potem so nalašč pustili sezname naših fantov, da so jih našli badoglievci.
Nadalje nam je očitala obtožnica, da je znani tolovaj, bivši odpuščeni orožnik Jakob Baraga iz Kozarišč, dvignil pri lesnem podjetju Karol Kovač trimesečno plačo za vse delavce. Kovač’ je tedaj dal 159.000 lir. Baraga Jo je popihal iz gosto obkoljene vasi v gozd, »slavni vojaki« pa so »pomotoma« ustrelili Frančiško Baraga iz Šmarate. Delavce so zaprli vse, če so dobili plačo ali ne.
Spraševali so nas tudi, kdo Je zasekal cesto pri Gornjem Jezeru in nad Ložom.
Komunistični pogum
Zdaj sem žele spoznal, kakšni zajci so komunisti. Vsi tisti, ki so bili res kaj krivi in so kje sodelovali, niso hoteli nič vedeti. Vsi so bili nedolžni. Mi pa, ki smo bili res nedolžni, naj bi povedali krivce, za katere so badoglievci itak vedeli.
In če smo bolj zatrjevali, da nismo imeli nobenih zvez s komunisti, bolj so nas tepli. Kdor se je delal nevednega, so ga zaprli posebej in mu šest dni nič dali jesti. Pretepal nas je detektiv, ki Je prej služboval v Starem trgu. Ml, protikomunisti, smo bili neumno predobri, ker smo bili krščansko usmiljeni. Čeprav smo vedeli, kateri so komunisti, jih nismo izdali. To se nam je pozneje bridko maščevalo.
Cez dva meseca smo namreč zvedeli, da so komunisti v Ložki dolini pobili v noči 2. septembra 4 žene in 8 mož brez vsakega vzroka, češ da so bili izdajalci. To Je bila hvaležnost komunistov, ker smo jih kot zavedni Slovenci zakrivali pred njihovimi zavezniki. Samo po naši zaslugi ni prineslo prvo zasliševanje nikakih kazni.
Nekatere so celo izpustili iz zaporov, n. pr. Dance, in jih poslali — na njihovo nesrečo — domov. Vse tiste so namreč pri drugi raciji spet pobrali ln jih poslali na RaB, kjer so skoraj vsi pomrli. Samo iz Dan je umrlo 11 fantov. Nameravali so izpustiti že nekatere druge. Sreča, da nas niso. Tisti dan ni bilo zadosti avtomobilov, pa so naš odhod za nekaj dni odložili, med tem časom pa so se stvari zasukale čisto drugam.
Komunisti ovajajo
Mi nismo hoteli izdati komunistov, ker smo jih še vedno Imeli za Slovence, a so se izdali sami, nekaj po svoji neumnosti, nekaj po svoji ovaduški naravi. Komunist, če ne more ubijati, ovaja, četudi svojega brata.
Vprav ko smo se nadejali, da nas bodo poslali domov, so prišla z Gornjega Jezera pisma, ki so poročala, da so Jezerci naredili prošnjo na Graziolija. Zenske so pisale: »Smo tudi povedale, da ste bili prisiljeni, da niste prostovoljno delali.« No, in začelo se je ponovno zasliševanje.
Kapitan je hotel vedeti, kaj so bili prisiljeni in zato so začeli drug drugega izdajati. To drugo zasliševanje je bilo hitre/že ia uspešnejše kot prvo. Palica je še huje
zapela kot prej. Ze po nekaj dneh so odpeljali v ljubljanske zapore Jezerce, nekaj I Starotržanov in še nekatere druge. Vsi ti so J bili že septembra obsojeni, in sicer:
Učitelj Ladislav Furlani, doma z Viča, in Ivan Petrič, sin gostilničarja z Gornjega Jezera, kot voditelja po 30 let, 14 Jih Je dobilo po 10 let, nekaj delavcev po 5 let, vsi tisti, ki so bili na straži, pa po tri leta. Kaj bi bilo s pravimi voditelji, če bi jih bili mi, nekomunisti, po resnici povedali?
Nepričakovano so zaprli tri može izmed nas. Eden med njimi Je bil kolar Janez Voljč iz Starega trga, brat politkomisarja Florjana Notranjca iz Logatca. Mi smo mislili, da nas bodo kmalu izpustili domov. Pa je prišlo drugače.
Ko se Je prva majniška komunistična »republika« v Ložki dolini tako žalostno končala, so osnovali drugo meseca junija in julija. Za tem je pa prišla tudi druga italijanska ofenziva, ki je zahtevala 218 slovenskih življenj.
Ker so se nekatere prej navdušene tolovajske matere bale za sinove in hčere, so začele ovajati vsevprek, komuniste in druge, češ da so ti zapeljali njihove sinove. Posledica teh ovadb je bila, da so začele z vojaškega poveljstva lz Starega trga prihajati septembra sumljiva poročila na naše poveljstvo v St. Peter.
Ko sem bil tudi Jaz zaslišan, da bi povedal, kakšen Je bil Voljč, sem videl na tej ovadbi proti Voljču in tovarišem podpis dveh žensk iz Starega trga. Obe imata sina pri tolovajih in sta Je danes navdušeni komunistki: ena je v svaštvu z Voljčem, druga pa soseda. Ko je Voljč zvedel, da ga tožijo komunisti sami, se Je ponoči 29. sept. obesil na okno. Ml smo ga pokopali.
Živim in nedolžnim — arest!
Po tej smrti nas niso več zasliševali, ampak so nedolžne odločili za internacijo, češ da nas bodo tako najbolj zavarovali pred komunisti.
Preden se poslovim od St. Petra, moram povedati, kako smo živeli v preiskavi.
Ležali smo na slami tako na tesno, da smo se morali ponoči vsi hkrati obračati na drugo stran. Drugače ni šlo. Nekaj časa smo bili popolnoma zaprti. Tudi na zrak nismo šli, ker baje ni bilo dovolj stražarjev, da bi nas spremljali. Celo na stranišče smo morali hoditi samo ob določeni uri. .ker niso imeli stražarjev. Da bi si pomagali do zraka, smo hodili v podstrešje in preluknjali streho.
Nekaj časa smo ravnali prostor za novo kino-dvorano, sicer pa smo bili nepretrgoma zaprti. Hrana je bila taka, da je zaradi oslabelosti padel Mlakar Janez lz Starega trga v latrino, kjer smo ga našli komaj na pol živega. Taki smo bili vsi. Uši smo Imeli toliko, da so morali nekateri v bolnišnico. Zdravstvene razmere so bile obupne, še vode ni bilo. Ne vem, ali so bile hujše telesne ali duševne muke.
Muke kakor pri komunistih
Septembra so nas nekoč zbrali vse skupaj ir	obdali	s strojnicami. Rekli so
nam,	imo vsi ustreljeni, zato so nam
posla i _ai kurata. Tisti dan je bil za nas grozen.
Sele drugi dan so nam sporočili, da nas
je Duce pomilostil... Se danes ne vemo, ali so nam samo dražili živce, ali smo bili res že izročeni smrti.
15. oktobra so nam okrog enih čisto nepričakovano sporočili, naj se pripravimo za odhod. Ob sedmih zvečer smo že odpotovali. Bili smo 103, spremljalo nas Je 66 karabinjerjevi Dobili smo za pot 3 mesne konzerve, 3 obroke prepečenca ln hlebček kruha. Ze po tem smo sklepali, da gremo daleč.
Ko smo na poti zvedeli, da gremo na Ustico, smo vsi jokali. Zlasti se nam Je milo storilo, ker jih je šlo nekaj domov,
14	pa jih Je ostalo še v St. Petru.
Pot je bila še kolikor toliko znosna. V drugih razmerah bi bila celo krasna, nas pa je tedaj navdajala žalost. Niti skozi okno se nam ni ljubilo gledati. Edina naša skrb Jc bila, da bi nam karabinjerji kupili vina in preskrbeli vodo. Naše misli so se vrstile samo okrog hrane in okrog domačih.
17.	oktobra ob 9 zvečer smo prispeli v Palermo. Ob 11 so nas odgnali v zapore, kjer smo spali na golem cementu, brez odeje. Naslednji dan pa so nas nabasali v tovorrfo čakalnico, kjer smo štiri dni čakali ladjo.
Tu smo spoznali, da nas imajo za čisto navadne zločince. Najprej so nas vse natančno popisali, vzeli so nam tudi prstne odtise, pobrali so nam tudi vse predmete. Celo kravate so nam porezali, gumbe pri hlačah potrgali, vzeli celo vezalke iz čevljev! Hlače smo morali držati z rokami. — Tudi denar so nam ves pobrati. Take so nas 22. oktobra vkrcali na ladjo. Ob 7 je odplula prva skupina, druga pa tri dni pozneje.
Majhen, rjav otok
Vožnja po morju je trajala pet ur. Okrog 70 km Je iz Palerma do Ustice.
Morje Je bilo mirno ln tudi na nebu nismo opazili nič sumljivega. V daljavi smo zagledali majhen rjav otok. Ob pogledu nanj se nas Je polastila otožnost. Za nas je pomenila Ustica negotovost, ki Jo je lakota od minute do minute stopnjevala.
Ze sam sprejem na Ustici nas je močno poparil — če ne celo ponižal. Nič ne vem, kaj Je pičilo domačine, da so nas celo pljuvali. Baje so nas že prej razglasili za »bandite«, ki imajo na vesti polno življenj italijanskih vojakov. No, ln prav ti ljudje so potem ob našem odhodu Jokali in prosili vlado, da bi nas še pustila tamkaj!
Ustica je okrog 7 km dolg otok z dvema hriboma. Ravnine ni na vsem otoku nič. Ima samo en kraj s 1200 prebivalci.
Zelo smo se začudili, ko smo se izkrcali, da Je v tej vasi tako živahno kakor v velemestu. Na ulici samo kričanje, potihoma ni govoril nihče. Sploh se vse življenje odigrava na ulici. Hiše so enonadstropne in brez prajja. Sezidane so iz strjene lave, ki
Jo sečejo z dleti. Apno dobivajo iz Palerma. Tišče se druga druge in nimajo nič prostora okrog. Se kurnika nimajo po hišah stalnega, ampak ga vsak dan sproti sestavijo na ulici, zvečer pa zneso kokoši v hišo. Ulice so tlakovane z okroglim kamenjem, gorje nogi, dokler se ne privadi taki hoji!
Na otoku imajo eno cerkev, občino, pošto, župnišče in dvorazredno šolo. Gostilne ni nobene, le dva vinotoča sta. Za nas je bilo najvažnejše poslopje ravnateljstva za internirance.
Ljudstvo je precej revno, imajo pa dva milijonarja med sabo. Ljudje so živeli od poljedelstva, ribolova in od nas konfiniran-cev. Vode ni na otoku, ampak jo vozijo z ladjo iz Palerma ln napolnijo potem rezervoar. Vodnjaki so zelo nehigienični. Drv ni, kurijo s slamo, ogljem in s šibjem. Tudi ml interniranci smo se tako izurili v varčevanju s kurivom, da smo si kosilo skuhali z eno samo papirnato škatlo. Sila kola lomi!
Pobijanje uši — edino žensko opravilo
Zelo smo se čudili, da ženske prav nič ne delajo. Edino žensko opravilo je pobijanje uši, kakor pri naših »tovarišicah«. Uši imeti ni nobena sramota. 2enske jih druga drugi obirajo kar na ulici. Ustnice mažejo z živordečo barvo in to na debelo. Oblačijo se zelo lepo in tudi sicer niso grde. So srednje velikosti ln imajo po večini črne lase, belo kožo ln rdeča lica. Nič čudnega, saj itak nič ne delajo.
MoSM opravljajo r«« hl*n« !n poljska
dela ter ribarijo. Ribolov je zelo pičel, poljedelstvo Je boljše. Veliko pridelujejo pše-nlce, ki Je debela ko naša. Namesto krompirja Imajo bob, ki Je tako debel ko trije naši. Sicer je zelo okusen, toda mi smo Jedli takega, da Je imel po tri, štiri ali celo pet moljev, velikih kakor pikapolonice. Marsikateri interniranec se Se danes trese, kadar se spomni na Ustico in na ta bob! Raste vseh vrst Južno sadje, le oranž ln limon Je malo; baje Jim škoduje stalni prepih.
Od domačih živali sta najkoristnejša krava in osel. Krave so zelo velike, ker Jim nadomeščajo vole pri oranju. Junce puščajo vse za bike in Jih koljeo za meso. Osel pa Jim nadomešča železnico in tramvaj. Osel Je edino prometno sredstvo na Ustici, preganjajo ga kakor vrag grešno dušo. Velikokrat se po tri debele babe skopajo nanj ln ga jahajo v »campagno«, zlasti ob nedeljah. Se danes ml zveni po ušesih večni: acakaaa. Tako se derejo nanj. Prašičev imajo malo in še tiste suhe koljejo. Jedi belijo največ z oljem.
Hrana domačinov je zelo enostranska. Vsak dan jedo opoldne in zvečer testenine, pomešane z zelenjavo ln bobom. Pijejo dobro vino, zlasti pa pojedo veliko kruha. Za vso Ustico peko kruh v dveh hišah, to zaradi pomanjkanja drv. Vsaka družina speče do 25 hlebcev vsakokrat, za delavce črn, za domače pa bel kruh. Interniranci nismo bili nikdar deležni njihovih Jedi.
Pobožnost na Ustici
Zelo čudni so njihovi običaji zlasti pri pobožnostih v cerkvi. N. pr. križev pot in vse druge take molitve se začno ob desetih zvečer, navadno z enoglasnim kričečim petjem. V cerkvi mečejo z roko vsakemu svetniku posebej poljube, od pet do deset vsakemu. Največ svetemu Jerneju, ki je zavetnik Ustice. Njega praznujejo poleg Božiča, Velike noči in sv. Jožefa najbolj. Bila bi debela knjiga, če bi hotel opisati vse posebnosti ob praznikih.
Omenil bom le nekatere. Polnočnica se n. pr. začne ob desetih zvečer in se neha ob dveh zjutraj. Na cvetno nedeljo nosijo v cerkev palmove veje in popke dateljev. Na veliki četrtek spravijo Najsvetejše v stranski oltar, kjer ga zaklenejo, a ključ nese domov belo oblečen deček, ki uživa zato izredno čast.
Na poseben način časte sv. Jožefa. Na ta dan prirede v eni hiši pojedino, ki obsega čez 50 vrst jedi. Prispevke v denarju in blagu pobirajo že dolgo prej. Hiša, ki to priredi, uživa veliko čast. Na kosilo povabijo enega moža, eno ženo in enega dečka. Vsi trije se oblečejo kot sveta družina in gredo ob 11 k slovesni maši. Sede pred oltarjem. Po maši pa Jih spremlja velika procesija in duhovniki, ki blagoslove Jed, do hiše, katera je priredila pojedino. Po blagoslovitvi jedi sede »sveta družina« k mizi sama ln Je sama. Gledat jo hodijo vsi ljudje.
Tudi ml interniranci smo Jo Sli gledat, pa nam Je bilo takoj slabo, ker takih finih Jedi še nismo videli na Ustici in so nam želodci krulili, da Je bilo Joj. Dali nam pa niso nič, kakor nikomur ne. Ostanke Jedi ponese »sveta družina« — domov. Ta običaj je razširjen tudi po Sicilijt.
Se bolj slovesno pa praznujejo svojega zavetnika sv. Jerneja.
Življenje v taborišču
Na Ustici Je že dolgo prej bilo taborišče za politične konfinirance in za kriminalce. Poprej so bili tam sami Italijani, zdaj pa si našel tam zastopnike vseh narodnosti, vse Evropejce, rumena in črna plemena iz vseh delov sveta.
Vseh nas Je bilo okrog 2500, med njimi okrog 800 Srbov iz Peči in okrog 500 Slovencev. Največ je bilo italijanskih zločincev. Mnogo je bilo obsojenih na dosmrtno Ječo. Nič ne vem, zakaj so nas Slovence imenovali »internati Dalmati«, najbrž se nas je ime prijelo po Srbih. Pravilno bi bilo, da bi bili ločeni kriminalci od konfinirancev, toda zaradi malomarnosti in brezbrižnosti uprave smo morali živeti vsi skupaj.
Življenje s kriminalci je bilo grozno. Kradli so kot srake Ni Je bilo stvari, ki bi je kriminalec v hipu ne bil ukradel. Kadar smo šli po menažo, sem moral stalno držati roko na denarnici in na uri. Mojemu sosedu je tak kriminalec ukradel 1300 lir že na po-t šti, minuto po prejemu denarja! Takih in enakih tatvin Je bilo nešteto.
Tolovaji in uši
Meni in mojemu prijatelju se Je prime-, rilo tole:
Karte za kruh smo dobivali za ves mesec naprej. Kmalu po prihodu, ko še nismo poznali vseh določb, mi Je ponudil neki kriminalec krušno karto v nakup za 60 lir. Kupila sva jo s prijateljem, kajti lakoti' je bila neznosna. Ta baraba, ki je karto prft-dal, je kradel drugim kruh. Prijeli so ga in
Tpralall, kje Ima svojo kružno karto. Rekel Je, da Jo Je prodal dvema internirancema. Ker so bile karte označene z Imeni, so naju takoj dobili. Tri mesece zapora sva dobila! Sicer pa moram povedati, da smo mi Kranjci te vražje žeparje »zrihtali«. Dva slovenska Interniranca sta privezala svoji denarnici na vrv in Ju spravila tako v žep, da sta kukali malo ven. Ko smo šli po menažo, smo se postavili v vrsto. Cez minuto je že tolovaj vlekel prvemu denarnico lz žepa. Vrvica ga Je takoj Izdala. Premlatili smo ga tako, da sl najbrž nikdar več ne bo upal Kranjca okrasti.
Med takimi ljudmi je bilo naše življenje več kakor borno. Ne bom se zlagal, če povem, da smo včasih živeli slabše ko živali. Uši smo Imeli toliko, da je bil vsakdo izgubljen, če se Je samo za dva dni zapustil. Iz Ložke doline so umrli na Ustici štirje možje. Dva so požrle uši. Ko sta bila mrtva, so Jima uši lezle iz ušes in nosa, iz ust in od povsod ... Kdor ni poskusil, ne bo verjel, da človek že v dveh dneh čisto otopi od uši, če se ne snažl.
Hrana Je bila pasja. Opoldne smo dobili pol litra tekočine, v kateri Je bilo do 15 makaronov in do 18 bobov. Zvečer Je bilo isto, brez vsake maščobe seveda. Kruha do
15	dkg na dan. Malo pred Veliko nočjo Je zmanjkalo vode, ker je niso mogli več voziti iz Palerma. Takrat smo Jedli Sest dni na morski vodi kuhano Jed. In ker primanjkuje tudi goriva, so kuhali za vse v dveh kotlih kar na suho, potem pa so nam dali še po dve žlici mrzle morske vode. Prepričan sem, da take Jedi še pes ne bi povohal. Ce bi bili imeli denar, bi si bili kakšno malenkost kupili, toda denarja ni bilo.
Politika z denarjem in paketi
Nekateri so dobivali denar po nakaznici. Tista nakaznica je bila veljavna samo za tisti in še za en mesec. Ker pa pošta na Ustici ni imela denarja, ni mogla Izplačati nakazanih vsot. Tako so naše nakaznice zapadle, čez milijon lir je bilo tako izgubljenih! Bog ve, kdo nam bo ta denar kdaj izplačal! Včasih so morali nekateri nakaznice prodati domačinom tudi za 75 odstotkov ceneje, tik preden so zapadle.
Radi bi bili pisali domov po pakete. Kaj, ko smo morali najprej narediti prošnjo na naše ravnateljstvo, na kvestorja, in navesti osebe, katerim bi radi pisali ln zakaj bi jim radi pisali.
Toda prt teh dovoljenjih se je spet pokazala običajna politika cesarskih. — Nihče ni dobil, ali pa prav redki, dovoljenja, da bi pisal tja, kamor Je najbolj želel. Jaz sem na primer navedel štiri naslove: staršev, Interniranega brata, poročene sestre našega kaplana ter uprave »Slovenca«. Cez pet tednov sem dobil dovoljenje, da smem pisati — upravi »Slovenca«.
A ko smo v začetku meseca februarja le dobili prve pakete od doma, Jih Je uprava vrnila lz Palerma vse nazaj, češ da Je prepovedano pošiljati pakete Internirancem na Ustico. Seveda, ker so nas imeli za kriminalce.
Dobivali pa so sijajne pakete komunisti, ker so bili kot politično nezanesljivi samo konfinirant. Tako smo bili mi, ki nismo bili nikdar komunisti, povsod tepeni.
Kdor je imel denar, sl Je že kako pomagal, toda revež tisti, ki ni imel beliča v žepu/
Sprva se je za denar Se marsikaj dobilo, pozneje pa se je vse Izredno podražilo. Kdor je imel denar, je lahko začel kakšen posel, ker je bilo to dovoljeno. Celo zunaj si smel stanovati, če si lahko najel stanovanje. Zaradi tega se je razvila med interniranci živahna trgovina. Kjer smo se zbirali, nisi slišal drugega kakor:
»Bono mi vendo, bono mi compro, pnne vendo, pane compro, cambio mineštra per pietanza« itd.
To nam Je tako prešlo že v meso ln kri, da smo se celo Slovenci med seboj tako pogajali. Nekateri nekadilci so delali iz tobaka kar v časopisni papir zvite cigarete, imenovane »špinelke«, tanke ko igla, prodajali so jih tudi po 2.50 lire. Zavitek tobaka so prodajali tudi po 150 lir. Srbi so imeli kavarne. Kava je bila po 1, 2 ali 3 lire, seveda iz vsakovrstnih snovi. Nekateri so pa imeli tudi svoje brivnice. Ljudje so se ubadali z vsem.
Dušan Kermavner vodi komunistični kolektiv
Duhovno pa smo živeli zelo različno življenje. Tisti, ki smo doma hodili k maši, smo hodili tudi tam; kdor je bil pa doma brezveren, je bil tudi tam ničvrednež.
Kakšne cunje so bili komunisti! V St. Petru Je nekaj dni kazalo, da bomo vsi ustreljeni. Takrat so prav vsi levičarji zahtevali molitev, n. pr. učitelj Furlani, kolar Voljč, Truden Franc iz Podcerkve in še vsi drugi. Knjiga »Skrivnosti sv. Antona« jim je bila neprenehoma med rokami. Ko pa so se oblaki razšli, se Je tudi njihovo navdušenje za molitev poleglo.
Enako je bilo na Ustici. Sicer pa moram povedati, da so se proti koncu duhovi vedno bolj dvigali po zaslugi komunistov.
Ti niso delali drugega, kakor zbirali podatke o nas. Neprenehoma so kovali načrte, koga bodo likvidirali.
Na Ustici so imeli »slovenski komunistični kolektiv«. Njegov duševni vodja je bil znani slovenski komunistični ideolog Dušan Kermavner iz Ljubljane ter neki Osredkar. Naših komunistov je bilo okrog 25.
Tl ljudje so živeli popolnoma zase. Imeli so svojo knjižnico ln sploh vse. Ko smo ml najbolj stradali, Je dobival Kermavner sijajne pakete iz Ljubljane.
Pozneje sem zvedel, da Je ta kolektiv Izdelal točen načrt, kako bo v določenem trenutku osvojil Ustico. Ti ljudje so mislili, da bo vsak čas vojne konec. Radoveden sem, kje te brihtne glave delajo načrte zdaj!
Vsega gorja na Ustici sploh ni mogoče opisati. Beseda je preslabo sredstvo, da bi vsaj približno povedala vse tisto, kar smo pretrpeli.
Večina nas ni premišljevala in tudi ne želela drugega kakor to, da bi Bog dal, da bi se vsaj za eno uro vrnili domov in se samo še enkrat pošteno najedli, pa čeprav takoj potem umrjemol
Odhod z Ustice
Nekako v začetku junija smo odpluli z Ustice. Domačinom je bilo žal za nami in so delali prošnjo, da bi nas pustili tam.
Toda časi so se bili močno spremenili. Fronta	se Je	začela približevati tudi	Ustici.
Včasih	smo	opazili	tudi železne	ptiče
nad seboj.	Pa tudi	naplavljena	trupla
smo videli ob obali. Vsak dan so Izvlekli lz vode vsaj tri, včasih pa tudi 15 do 20 vojakov različne narodnosti!
Ko	smo stopili na	ladjo, so nam dali
vsem rešilne pasove, dočim Jih za tja nismo dobili.
V Palermu Je bilo prav tedaj, ko smo šli
lz pristanišča, dano znamenje za alarm. V hipu smo ostali sami na cesti, ker Je vse spremstvo pobegnilo v zaklonišča. Mi nismo hoteli v zaklonišče, ampak smo se podali v hiše ter prosili za hrano. Lahko bi se bili v Palermu porazgubili, toda vsakdo sl Je želel le domov.
vožnja po Siciliji Je bila krasna, vreme ugodno, nebo Jasno. Morda bi se bili v drugačnih razmerah bolj zanimali za lepote na Siciliji, tako pa so naše misli vedno uhajale na revni notranjski Kras.
V Messini smo doživeli bombardiranje od
11	dopoldne do polnoči. K sreči smo bili že na celinski obali, kjer smo ždeli v strahu pod železniškim mostom. Kožo smo odnesli še celo, strah pa nam je prodrl do mozga.
Konec v Padovi
O taborišču v Padovi so že pisali, zato ne bom ponavljal, kar Je že znano. Jaz sem tam ljudi precej spoznal. Nekateri so Imeli obilne pakete in videli so, da smo lačni ko psi ln vendar nam niso dali niti mrvice, še celo obroka jedi nam niso prepustili, čeprav Je sami niso pojedli. Zgodilo se Je, da Je bogat ljubljanski razvajenec rajši nesel koruzno moko s seboj v Ljubljano, kakor da bi Jo podaril nam, češ da jo bo mamica v Ljubljani zelo potrebovala.
Najbolj pa me Je razžalostila • komunistična politika. Komunisti so proti koncu že tako nesramno nastopali, da se čudim kako smo sploh še živi ostali. Neprenehoma so grozili, da nas bodo vse likvidirali. Imeli so narejene že vse sezname, po katerih so nas hoteli poklati. In bi nas tudi bili, če bi še dva dni ne bilo nemške vojske. Komunisti so nepretrgoma zahtevati orožje od bado-glievcev. Ce bi ga bili dobili, bi bili mi že vsi mrzli.
Kar Je bilo ptsanega o komunistični politiki v Padovi, Je še vse premalo. Resnica Je še mnogo hujša.
•	* •
Sita vrana lačni ne verjame! - Č! love le pa ima razum in ve, da se mar-sihomu hrog njega slabo godi. - Zato darujte za Zimsko pomoč!
*	* *
Ustica, kraj nesrečnega imena
Savojske cesarske ječe v Ljubljani in drugod — visoke, šole in središča komunizma
Za prenekat&rim Slovencem bo bo v zadnjih dveh letih zaprla vrata naših ječ. Promuogi je okusil neprijetnosti zaporov in posebnih postopkov, ki so jih uvajali savojski cesarski policijski organi, da so pod pretvezo pobijanja komunizma trebili naš narod Po preizkušeni taktiki si je cesarska oblast nadela v začetku prijazno lice, pa pri tem prežala na prvo priložnost, da bo iz trte zvila povod za nastop proti vsemu narodu.
Prvi • cesarsko vojsko dogovorjeni nastopi Osvobodilne Fronte so pomenili prelom v politiki »prijazne roke«. OF, katere nastanek je sam povzročil, je bila pojav, ki ga je oblastnik štel v največji greh vsemu narodu. S posebno politično preračuna-nostjo je cesarska oblast znala po eni strani pripravljati tla OF, po drugi strani pa je pripravila ukrepe za njeno zatiranje, da bo udarila po vsem narodu.
Znano je, da je cesarska vojska pripeljala v Ljubljano komunista in starega agenta kominterne Lovra Kuharja — Prežihovega Voranca — in da se je ta mož tu mesece svobodno gibal in organiziral Priprave za komunistično revolucijo v Ljubljani in zunaj.
Po izbruhu vojne s Sovjeti so se niti komunistične podtalne organizacije razpredle povsod, posebno pa med mladim in starejšim razumništvom.
Jesen leta 1941 je prinesla prve iive 'dokaze podtalne organizacije, ki je začela izvajati svoj načrt. Prvi atentati na vidnejše predstavnike slovenskega javnega življenja in takšne ljudi, ki so bili komu-' nizmu na poti, so bili znanilci krvave zarote, ki je dopovedovalo, da pobija »izdajalce« in se bori le za svobodo. Tako je ujela na limanice vse, kar ni hotelo pogledati v zakulisje organizacije, ki si je na prapor kot končni cilj zapisala svetovno revolucijo, ki naj bi s svojim uničujočim .valjem strla tudi našo domovino.
Cesarska svojat je z radostjo vzela na znanje nastop zločincev, ki so ji prinesli povod za nastop proti slovenskemu narodu. Sprva je cesarska policijska roka segla po tem ali onem politično eksponiranem človeku, toda večinoma so bili mod prvimi obiskovalci sempetrske kasarne ljudje, ki so se že pred desetletjem ali več zatekli iz zahodnih pokrajin k nam. Javnost v teh splošnih posegih politične policije še ni slutila posti, ki se je stiBnlla in začela nastopati oprezno in prebrisano, da je zabrisala vsako sled uničevanja našega življa.
Lovec in gonjač v domenjeni igri
Slrokopoteznost, ki jo je pokazal policijski aparat po napadu tolovajev na železniški most pri Preserju, je Izbila sodu dno. Soglasno spoznanje vseh Slovencev je bilo, da so sl zasnovatelji preganjanja našega naroda moli roke ob tej priliki, ki so jo tolovaji uprizorili nalašč zato, da so razvneli bes okupatorja in nagnali njegovo oboroženo silo nad mirno in nedolžno prebivalstvo.
Prvi je planil po priliki kakor pes na bost, drugi pa je požel pričakovane plodove, kajti vžgala je komunistična propaganda, da nedolžni ne smejo slepo verovati v »pravico« in da je edini izhod iz trpljenja v tem, da so vsakdo oprimo »osvobodilne« ideje in prime za orožje. Z roko v roki sta delala zdaj dva: prvi Jo čakal n* priliko, da se usekal po narodu, ln na vse pritajeno načine podpihoval žerjavico opora, drugi pa Je pod krinko osvobodilnega boja počenjal zločinske Igrnčkarlje ln Izzival okupatorjevo represalije.
Burke
s procesi
Z vsem aparatom in vso pretkanostjo — Pravno in propagandno — jo znala cesarska klika pripraviti znameniti »borovniški proces«, katerega niso obravnavali po vojnih zakonih in naglem vojaškem postopku, tem-več z vsom bleskom in rompompomom savojske »justice«. Za svet in javnost je bilo treba slepila in videza zakonitega postopka.
Ta »monstre procese jo prinesel smrtno kazen za 38 ljudi, izvedena pa je bila na 16. Za dve sto Borovničanov so je nadaljeval križev pot — začel se je v kletnih prostorih cesarske kvesture — skozi ječo in konfina-cijske kraje Italije. Drži, da je bilo med vsemi obtoženoi tedaj res nekaj tihih simpatizerjev »osvobodilnega« gibanja, ker v njegovo zakulisje šo niso prodrli, vendar je resnica, da se preserskega napada prav nihče od njih ni udeležil niti sodeloval pri pripravah. Toda »savojski pravici« jo moralo biti zadoščeno vsaj na videz, resnični namen — udariti ljudstvo — pa jo bil kruto uresničen.
Kako bi sl sicer mogli razlagati okoliščino, da je vojaški sodni zbor šel kratko in malo mimo nesporno ugotovljenega dejstva, da je bil eden od glavnih obtožencev prav v istem času, ko se je zločinski napad na preserski most dogodil, kot kurjač-prak-tikant na lokomotivi, ki je vozila od Postojne proti Logatcu. In vendar jo bil ta mladi fant obtožen udeležbe pri napadu in bil tudi obsojen na smrti
Nič drugega no bi mogli reči e dveh drugih obtožencih, ki sta bila po službenih Potih daleč proč od nesrečnega Preserja — kar so jo uradno dokazalo pa sta bila vendar kot glavna zločinca obsojena na «mrt in je bil edon od njiju tudi ustreljen.
Prav tnko je vsa Borovnica vedela, da Prt napadu ni mogel biti praven učitelj Miklavič kot kolovodja, pa vendar je moral ta mož na morišče nedolžen, ker je tnko ukazal višji »Interes*, to je zarota med ko-muuisti iu cesarsko kliko, ki je hotela slo-
venski narod pahniti v nesrečo, da bi se v njej pogubil gmotno in izkrvavel v rdeči revoluciji.
Zarota nad malim narodom
Toda savojski peklenski načrt je zahteval, da se zločinska igra nadaljuje. Saj kronist skoraj ni mogel zapiati vseh procesov prod vojaškim sodiščem, kjer so padale hude obsodhe.' Kazni so letele na vse strani, toda krogle so se zarile med rebra tistih, ki so bili mali grešniki, medtem ko so bili znani in vodilni komunisti deležni le zapornih kazni.
Na videz se je bobneča obsodba zazdela trda in kruta: in takšna prevara je bila potrebna, da se je zakrinkalo pravo ozadje. Komunist je bil obsojen na dolgotrajno ječo, da se jo po načrtu preselil med lažje trpeče ribe v cesarske ječe in tam odprl visoko šo.o komunizma. Dan za dnem je tam z besedo in grožnjo obdeloval zmehčane in okužene duše, dokler jih v nekaj mesecih ni po večini preustrojil v ognjevite ofarje ali celo v verne opričnike Marsovega nauka.
Tako se je umetno in zavestno podpiralo rešilno delo OF in komunizma. Za vse to je vedela cesarska soldateska in vso to početje je na vsak korak blagoslavljala, zraven pa kajpak brusila jezik in si vila roke, češ da ga ni večjega nasprotnika komunizma, kakor je prav cesarska vojska.
Kvesturin — harlekin
Po svoji naravi komedijanti so se vsi organi cesarske policijske oblasti zmerom izkazali kot neodpovedljivl igralci v zaroti, ki so jo sklenili proti našemu ljudstvu v noutajljivem sodelovanju s komunisti ln OF. Ljubljana je bila preplavljena s to sodrgo, ki se je lepotičila in smolila okrog žensk, uganjala črno borzo in vzbujala vtis, kakor da se gre resen boj proti komunizmu. Vse je bilo preprečeno z vohunsko policijsko službo, ki je dobila v Toke nedvomno obilo dokazilnega gradiva, kdo je in kdo ni za komunistično zločinstvo, toda razočaral se je vsakdo, ki je pričakoval, da bo cesarska kvestura dregnila y sršenovo gnezdo.
Pri vsem policijskem aparatu ni cesarska oblast zmignila niti s prstom ob nešte-vilnih umorih sredi mesta, kajti ■ tem bi še bila pregrešila proti dogovoru s komunisti. Nikdar in nikoli se tudi ni zgodilo, da bi se bila »osvobodilna fronta slovenskega naroda« z orožjem obrnila proti višjim ali nižjim predstavnikom cesarske oblasti.
In zato ljudje, ki jim je bila od »oevo-
bodilcov« zagotovljena osebna varnost, niso kazali volje, da bi se vtikali v »domačo posle«, saj ni Slo za njihovo kožo, temveč se je razvijalo medsebojno slovensko klanje, ki cesarski vojski ni bilo nevšečno.
In tako je ni bilo ovire za delo »osvo-bodilcev«, ki so se zarotili proti narodu, pa okupatorju dajali vsa poroštva, čeprav so v podtalni propagandi rohneli proti njemu in klicali vse žive in mrtve v boj proti »tujcu na naših tleh«.
Partija dobavlja nedolžne žrtve
Nešteto je primerov, da je kvestura ali cesarska vojska odkrila rdečo zaroto tod ali tam. Poleg nekaj osumljencev, ki so pri podtalni organizaciji zares imeli kaj posla, so so zapori polnili z množicami takšnih, ki prav za prav niso vedeli, zakaj so se znašli za zapuhl.
Komunistična ofarska organizacija je v slehernom podjetju, obratu ali uradu razpredla niti in vodila točno zapisko o vsakomer, ki je v uradu bil. Resnica je, da se je nekaj ljudi v obratih in uradih takoj prostovoljno pridružilo zarotniški organizaciji, sredina je kimala na vse strani in prispevala pač tistomu, ki je bil močnejši in v sredstvih manj izbirčen, manjšina pa je kljubovala navalu propagande bolj ali inanj odločno. Ko se je ofarski zaupnik v obratu ali uradu prepričal, da se ta ali oni niti z grožnjami niti z lopo bosedo ne da pripraviti, da bi tulil z volkovi, jo poskr-bol, da so se proti njemu začeli delati drugačni koraki, katerih je bil komunistični besednjak poln. Ker šo ni bila izčrpana lista vplivnejših osebnosti, na katere so delni! atentate, so so komunisti poslužili drugo poti. Ovadili so policiji kljubovalen kot novarnogn komunista in kmalu so je no-sročnik znašel za zapahi.
Prvo postajo jo opravil na cesarski kvesturi sami. Ce ni priznal, je prišel »pod tramvaj«. ORumljoneo se jo lahko skliceval na vso možne okoliščine, prosil za soočenje z obdolžlteljem, toda za odgovor je prejel vedno ono in isto: udarec. Nazadnje je priznal ln poijplsal vse, kar so mu vslill, samo zato, da se jo izognil nadaljnjim mukam. Kor jo priznal, jo moral v St. Peter.
Kdor jo prišel v to ječo, je takoj ob vstopu spoznal, da je padel v pisano druščino ljudi, ki so se natepli v zapore od vsopovsod. Tam ni veljalo razlikovanje: komunist ali protikomunist. Vsi skupaj so voljali za komuniste.
Ječa — shodnica revolucionarjev
Ljudje vseh možnih naziranj in živ-ljonjskih poti so spričo preobilice časa na razne načino zabijali čas. Tisti, ki sl niso mogli očitati greha komunizma, so so držali ob strani in so tolažili, da bo pravica nazadnje le zmagala in da se bodo nekega dno vendar odprla vrata v svobodo. Opazovali j pa so lahko, da so so znašli takoj tisti, ki
so bili že v gozdu ali pa so spadali v propagandno in kurirsko mrežo OF.
Takoj spočetka je postalo očito, da si cesarski vojščaki in kvesturini iz komunizma ne delajo strahu. Imeli so celo velike simpatije do njega in svojih čustev tudi niso skrivali.
Pri dnevnih sprehodih po dvorišču jetnikom niso kratili svobode pogovora, sami so se pa družili največkrat prav z ofarski-mj aktivci. Od kvesturinov je bilo moči za denar ali komunistično simpatijo dobiti vso, kar je kdo hotel. Ti stražniki so prinašali zapornikom skrivno pošto, obleko, jedila, pijačo in posredovali zvezo z zunanjščino. Udomačila se je pristojbina 20—30 lir za prenos vsakterega pisemca iz zaporov v mesto in nazaj. Korupcija se je kazala na vsak korak.
Zaporniki so na vsakdanjih sprehodih ponajveč politizirali in na vse pretege hvalili boljševiško Rusijo ter njena vojaška dejanja. Cim bolj so promlevali in glodali to duhovno hrano, toliko rajši so cesarski kvesturini prisluškovali in prikimavali. Nikdar ni nobenemu stražarju padlo v glavo, da bi se pozanimal, kaj jetniki bero. »Slovenski poročevalec« je redno krožil po celicah, vendar so komunisti poskrbeli, da so ga dobili le tisti, ki so bili bolj ali manj naklonjeni prevratništvu. Nikoli ni manjkalo tudi druge prevratne skrivne literature. Posebnost ječe je bil komunistični radijski dnevnik v italijanščini, katerega 60 redno prinašali kvesturini.
Načrtno »vzgojno delo« v ječi
Nikdar se ni policijski organ zganil, čeprav so že vrabci čivkali o tem, da se v ječi nemoteno širi agitacija za OF in komunizem. Komunisti so poskrbeli, da so v svoje zanke lovili razno kimovce in duševne slepce, ki so svoje nesreče in zapora dolžili vsakogar drugega samo pravega krivca ne. Ti ljudje so kar hlastali po bojnih frazah in hujskaških prišepotava-njih, v katerih so bili zaprti tolovaji že dobro izurjeni.
V	vsem zaporu je bilo nekaj pravih tičev, pa tudi nekaj takšnih, ki so po raznih poteh zašli v gozd in 6e iz njega razočarani vrnili. Ti slednji so svoji okolici pripovedovali o svojih doživetjih pri tolovajih v gozdu. Brez olopšavanja ali pretiravanja so odkrivali trdo resnico o zablodi, v katero so zapadli. Sojetnikom so vedeli veliko povedati o neznosnem življenju v gozdu, odkar so se tja natepli ljubljanski preobjedenci, ki so privlekli • seboj tudi ženske. Pobijali so bajko o tovarištvu in bratstvu, vendar so iz strahu pred maščevanjem vselej umolknili, kadar so zaslutili bližino zrelih partijcev, ki so bili po splošnem prepričanju treznih jetnikov poslani v ječo zato, da so jetnike spretno in stopnje-ma »vzgajali«.
Ti pravi banditi se niso bali nobene straže niti oblasti. So pač vedeli, da se jim no bo skrivil niti las. Ker so ostali ob sleherni priliki videli, da so si komunisti in stražarji podajali roke, so bili opreznejši in so se iz preplašenosti rajši ogibali sle-hernomu besednemu spopadu a hujskači.
Hotelska oskrba za tolovajske glavarje
Okoliščine, v katerih je prišlo do aretacije nevarnega mednarodnega komunističnega zločinca Lovra Kuharja (ki so je v slovensko literaturo vtihotapil pod imenom Prežihov Vornnc), so znane. Možak so je že pri zasliševanju vedel objestno in samozavestno. Ko ga jo prijela v roko uradna cesarska policija, je vsakdo pričakoval, da je temu tolovaju odbila zadnja ura. A kako so bili presonečenl jetniki, ki so okušali prijeme preiskave v začotku druge polovico lanskega aprila! V sobici, pred katero so vsi imeli blazen strah, so nekega večera opazili Lovra Kuharja, ^ki je bil udobno zleknjen na pogradu, okrog njega pa so jo gnetlo polno kvesturinov.
Lovro Kuhar je bil tedaj med svojimi prijatelji. Kako bi sicer mogel ali smel imeti ob zglavju pletenko dobrega vina in si na vsakih toliko in toliko besed poplakniti grlo. V zapor je dobival vse, kar mu jo srce poželelo. Kakor drugi aretiranci, jo imel svojo celico, vendar je večino dneva prebil v sobi, kjer so so med oddihom zbirali kvesturini. Po njih je vzdrževal stalno zvezo s svojimi sodelavci in dobival od njih vse, kar jo hotel in potreboval. Njegove kože se ni dotaknil bič ali roka, mož so je zabaval in mastil, kakor da bi bil hotolski gost.
Prežihov Voranc — pravi hotelski gost
Nobenemu od jetnikov ni ušlo, da je bil Lovro Kuhar nekaj drugega kakor ostali zaporniki. Zajetne in rojene postave, čedno oblečen in vedno nasmejan je v zaporu živel udobneje kakor v vsakem hotelu.
Kvesturini in drugi znanci so mu nanosili gore dobrot. Imel je polno obiskov, se smel raztovarjati z vsakomer in poljubno dolgo. Nihče od organov oblnsti ni bil pri njegovih pogovorih navzoč. Imel je cigaret na protek, vina celo skladovnice steklenic, čeravno so pazniki, pri drugih strogo pazili, da na dan niso dobili več ^cakor četrtinko.
Prežihov Voranc je bil središče zanimanja in človek izrednih pravic. Darov mu je kar deževalo. Mastil so je « pečenkami in najizbranojsimi sladkarijami.
Dočim je imel nnvaden jetnik pravico do tričetrturnega sprehoda dopoldne in do dvakratnega sprehoda popoldne, je imel Kuhar za nameček če to ugodnost« da se fr
tudi vmes nemoteno gibal po dvorišču in kot pravi politkomisar sprejemal obiske uradnih osebnosti: vsakdanji drugi so mu bili kvesturini, prihajali pa so k njemu tudi številni častniki vseh vrst orožja in nemalokrat tudi kvesturni komisarji, ki pa s svojim vljudnim nastopanjem niso vzbujali vtisa, da so prišli tega zloglasnega tolovaja zasliševat ali celo mučit. Z vsemi temi smolilci se je Kuhar pogovarjal prisrčno in zaupno. Predebatiral je z njimi dolge ure in si pri tem krajšal dolgočasje z vinom in dobrimi cigaretami.
Jetniki so bili ob takšnih prizorih večkrat presenečeni. Niso še poznali pretkane dvojne igre cesarske svojati, ki je imela na jeziku eno, delala pa drugo. Tisti, ki so še imeli nekaj soli v glavi, so naredili logičen sklep: boj cesarske vojske proti komunistom je samo burka, samo pesek v oči svetu in zaveznikom, da je tem laže temeljito prerešetavala in pripravljala načrt za najgršo izdajo, kar jih pozna zgodovina.
Hujskači v zaporu pa ob tem nepobit-nem dokazu tesnega pajdaševanja med cesarsko vojsko in komunisti niso bili razočarani. Svojim kalinom so vedeli povedati, da tako mora biti, da se od nasprotnika izvedo važne stvari in se omilijo sumi in obtožbe, katere je oblast naprtila zapornikom in sploh vsem, ki so iz vneme za osvobodilno delo v tej ali oni obliki prispevali.
Prqslava 1. maja v šentpetrsklh zaporih
Kako ne bi Kuhar in njegov štab počenjal stvari, ki bi bile v vsaki drugi jet-nišnici nemogoče, ako pa mu je vse streglo in se vrtelo okrog njega kakor okrog ma-likal Nihče mu	ni kratil pravice,	da	se	je
redno sprehajal	med ostalimi	jetniki	in	se
z njimi pogovarjal in ves čas debatiral. S čim jo pital svoje kaline, ni dvoma. Iz njegovo neposredne okolice so jetniki raznašali novice o položaju v svetu, o bojiščih in »nepremagljivi Rusiji, ki bo osvobodila tudi naš mali narod tujčeve pete«.
Na proslavo prvega maja se ni spomnil nihče drugi kakor Kuhar. Njegovi agontjo se agitirali od jetnika do jetnika dopoldne, da bo popoldne	družno petjo,	pa	brez navedbe, zakaj in	komu v čast.
Popoldne so se jetniki jeli zbirati v tri in štiristope in začeli prepevati narodno pesmi. Za temi so prišlo komunistične bojne pesmi, dokler niso z opazujočimi kvesturini vred zapeli italijansko komunistično himno »Avanti popolo«. Druščina, ki je pela, je štela nekaj nad trideset ljudi in je svojim čustvom in prepričanju o uspehu komunistične revolucije dajala duška neovirano. Za nameček so nazadnje zapeli še neko slovensko pesem po napevu internacionale.
Ne le,, da službujoči organi te očitne revolucionarne demonstracije niso prepro-čili, marveč so pri njej celo pomagali.
Kakšno veljavo.je Kuhar imel med cesarsko svojatjo, dokazuje tudi razgovor, ki ga je imel nekoč s svojimi varuhi. Moral jim je razlagati preobrazbo sveta, ki jo bo sprožil komunizem, kajti jetniki so na svoja ušesa ujeli tudi vprašanje nekega kve-stnrlna, ki ga je skrbelo, kaj bo potem z njimi. In ravnodušno, Bkoraj nemarno, je Kuhar odgovoril:
»Ko bom dobil oblast v roke, bom dal vsakega desetega od vas obesiti.«
»In že bi bil jaz deseti!«
»Broz vsegal Tudi tebe bi poslali nekam, če bi bil deseti!«
Sodnijski zapori in korupcija
Približno vse, kar je bilo povedanega o zaporih šentpotrske vojašnice, velja tudi za sodne zapore, kamor so pošiljali jetnike iz policijskih zaporov, da so tam čakali za izid preiskave vojaškega sodišča in na razpravo.
Tukaj so bili za čuvaje cesarski jetni-ški pazniki in vojaki. Vsi do zadnjega so bili okuženi s komunizmom in se jim jo to razodevalo na vsakem koraku.
Ta svojat se je spoznala na vse finese korupcijo in je znala pod najrazličnejšimi pretvezami iz jetnikov ali njihovih svojcev iztikati nagrade in podkupnine. Za denar si je bilo mogoče izposlovati največje ugodnosti.
Kapitan, upravitelj jetnišnice, je bil najbolj pokvarjeno duša. S primorno mažo se je pri njem doseglo, da je še naprej ostal v Ljubljani obsojenec, ki hi sicer moral nekaj dni po obsodbi s transportom v katero izmed kuznilnic. Tudi glede do-našanja hrano si dosegel uspeh le s podkupninami. Mož je imel zmerom nešteto prosilcev pred vrati svoje pisarne in se ni nikdar branil nagrade te ali one vrste. Nakopičena »darila« je pošiljal todensko v zabojih svojcem v domovino. Ta mož je uredil vse tako, da so morali kaznjenci opravljali razna koristna dela: čevljarji delati čevlje, mizarji oprave in zaboje, krojači obleke Itd. Kapitan je od vseh teh izdelkov pobral kupnino in jih pobasal v svoj žep.
Komunistična propaganda je bila pod takšnim vodstvom prav lahka in tudi žilava. Cesarski pazniki niso nikoli motili zapornikov pri še tako zaupnih in tajin-stvenih pogovorih. Celo sami so za nagrado posredovali romanje propagandnih tiskovin od celice do celice.	ok
Notranja tolovajska organizacija je bila pozorna in čuječa in je iz to propagandno verige izločila tiste celico, kjer so tičali nezanesljive! ali nasprotniki, kor niso hoteli tvegati, da bi kdo izmed nasprotnikov razkril njihovo organizacijo.
Za pridobivanje In medsebojno spornzu-movanjo so izrabljali vsa sredstva. Doga-
jalo se je eelo, da so se med nedeljskimi
mašami z znamenji pogovarjali z ženskami in znanci. Ko je to početje začelo prose-dati eelo brezbrižnim ječarjem in je prišla prepoved, da ženske ne smejo več peti na koru, je med tolovaji nastala revolucija. Vrgli so med jetnike geslo, do odslej nihče ne sme več k nedeljski ali prazniški maši. Ker je bila večina zapornikov komunistično prestrojena ali pa vsaj sterorizirana, bi bil bojkot skoraj uspel, da se ni tedaj po robu postavila skupina pametnih, ki so vzlio hujskaškim geslom opravljali svojo krščansko dolžnost. Takšne so blatili in psovali z vsemi psovkami, kar jih pozna komunistično besedišče, in jih označili za izdajalce in »belogardiste«.
Ustna propaganda je bila močna ln splošna. V celicah, kjer je bilo po več jetnikov, so bile debate na dnevnem redu. Proviadovali so hujskači, ki so napenjali strune in tvezli kimavcem najgorosta« snejše laži o izdajstvu »belih«, o izdajstvu »plavih« in o vzvišenem poslanstvu komunistične OF. CoBto je prišlo do vročih besednih spopadov s treznimi, bi ao za svoje ugovore prejemali le psovke in grožnje.
Koneo junija je prišlo do dogovorjene demonstraoije jetnikov in ulice. Takrat je večina zapornikov kričala skozi rešetke, da hoče svobodo in prostost in smrt »belim« ter »plavim«. Vselej, kadar so zapazili, da se je na cesti prikazal kak »belogardist«, so se z oken slišale najgršo psovke.
»Slovenski poročevalec« in podobno čtivo je bilo redno v ječi. Vso pošto in dona-šanje tega gradiva so posredovali cesarski pazniki.
Priprava za krvav obračun
Med glavnimi hujskači ln akterji je obstajala posebna stalna zveza, katere poti so ostale drugim nepoklicanim popolna skrivnost. Pritajen šepet in skrivni raz-poznanvnl znaki so bili dokaz, da imajo nekateri jetniki če posebno medsebojne zveze.
Po posredovanju cesarskih ječarjev jo prihajalo v celice vse, kar bo jetniki želeli. Čim tesnejše je postajalo zaupno razmerje med cesarskimi Savojci in komunisti, toliko vljudnejši in postrežljivejšl so postali čuvaji do svojih varovancev. Na dvoriščnih sprehodih so nekateri stikali glave in utihnili, če se je v bližini prikazal kdo od »neposvečenih«. Od ust do ust so romale grožnje in svarila tistim, ki se še niso vdali pritisku ali pa so zmajevali z glavami nad početjom glasnikov, nove rdeče dobe.
Sem pa tja so je razvedela kaka novica
o	notranjih pripravah za tedaj, ko bo udarila »usodna ura« in bodo tudi jetniki stopili na plan. Sčasoma, tam sredi poletja, pa je že postalo javna skrivnost, da so v nekaterih celicah močno napredovalo tudi tehnične priprave. Vedelo se je, da imajo v colicah kladiva, klešče, pile in podobno drobno orodje. Smešno bi bilo misliti, da so se jetniki pripravljali zn nasilen pobog iz ječe. Nesporno je, da so se pravi komunisti in njihovi pomagači s takšnim orodjem oskrbeli za trenutek, ki bi napočila njihova ura in bi sami v svoji sredi »likvidirali« vse tiste, ki so jim bili kot svojeglavneži na poti. Docela slično skupini komunistov, ki je imela tudi v Gonarsu takšne nakano in se je za uro obračuna s svojimi nasprotniki v taborišču pripravljala vse leto.
Kaj takega je bilo mogoče lo zato, ker badoglievci niso nikoli progledovali ječ. Kdo neki bi mogel dajati ječarjem takšne zapovedi, ko pa jo bi med vojaškimi preiskovalnimi sodniki častnik, ki je pravim komunistom in ujetim tolovajem celo narekoval, kako naj se zagovarjajo in jim v zapisnik zapisoval prekrojene Izjave, da so iz njih izginile vso navedbe, ki bi utegnilo ugonobiti ne le obtoženca, temveč tudi druge njegove pajdaše.
Še en primer zarotniškega sodelovanja badoljevccv s komunisti
Precej nesročnikov, ki jih je ljubljansko vojaško sodišče obsodilo na daljše zaporno kazni, je prebilo nekaj mesecev ali tednov v zaporih v Firenzi. Preden so prišli tja, so morali skozi Koper, kjer so jih grabežljivi ječarji oropali vsoga, kar je bilo kaj vredno.
V	Fironzi jo bila jetnlška druščina silno pisuna. Mnogo je bilo savojskih komunistov, ki niso prav nič prikrivali svojega prepričanja in so glasno dopovedovali novincem, da ho že prišla njihova ura. In ljubljanski jetniki, ki so bili navajeni so-trudništva med savojsko kliko in komunisti, se niso čudili, ko so videli, da so imeli savojski komunisti polno komunistično literature, svojih skrivnih glasil in brošur, kakor jih zlepa niso videli. Ječarji in zaprti komunisti so snovali pravcate upore in so za ta poskus tudi primerno oborožili. Govorilo se je, da so imeli v zaporih celo strelno orožje.
Savojski komunisti so tudi slovenske jetnike nagovarjali na upor. Dvakrat so imeli določen dan za upor, pa obakrat do vstaje ni prišlo. Ali na zapoved komunistične partijo ali zaradi nepričakovane zaproko, ki se je pojavila ob nepravem času, sojetniki dneva za upor niso izvedeli.
Ob septembrskem razsulu so cesarski ječarji hiteli odpirat celice jetnikom in so jim laskat ter jih objemat z besedami: »Vsi smo si prijatelji. Vsi smo bratje brez razlike narodnosti!«
Od povsod, in ne nazadnje Iz cesarskih ječ, prihajajo neutajljivi dokazi, ki pričajo za zločinsko dogovorjeno igro med bado-gliovci iu komunisti. Ta igra se je ponav. Ijala pri nas kakor v Italiji, samo da je nas Slovence veljala do sedaj nad 15.011(1 življenj, ua katerih grobu Bta hntoa slaviti zmagoslavje komunist in podli cesarski izdajalce. Toda vzlic strahotnim žrtvam, ki so bile potrebne, da je naš narod izpre-gledal, se to ni posrečilo.
r Gospod urednik!
' Prvih deset dni vsakega meseca delijo v Turjaški palači tam pred Križankami dodatne nakaznice za tiste bolnike, ki imajo pravico tudi do večjega obroka mesa. In ker sem si na podlagi zdravniškega spričevala tudi jaz priboril to pravico, tudi mene vsak mesec enkrat vodi pot tja v Turjaško palačo. Vselej seveda že vnaprej vem, da bo treba nekoliko čakati, ker drugače tudi ne more biti. A povedati moram, da tako kakor zadnjič še nikoli nisem čakal.
Vrsta se je vlekla iz glavne veže skozi dve predsobi in se izredno počasi pomikala naprej proti odrešilnim vratom, skozi katera je v dolgih presledkih spuščal postavljeni uslužbenec čakajoče ljudi v sobo, kjer sedi nekaj uradnikov in uradnic, ki izdajajo dodatne nakaznice.
A zakaj je Šlo tokrat tako počasi naprej? Dom takoj povedal: Mimo vrste, ki je nestrpno čakala, prav za prav že kar godrnjala ali vsaj vzdihovala, so se neprenehoma prerisali razni ljudje, ki so samozavestno šli dalje, ko da prihajajo po službenih poslih. V potrdilo tega je morda govorila službena kapa na glavi, ali nabito polna aktovka bogsigavedi česa. čez nekaj minut so se ti ^službeni* ljudje Že spet vračali, očividno z zadovoljnim obrazom, zadovoljnim, ker so navzlic tolikšnemu navalu vendarle tako naglo opravili.
Ko sem se po dolgem čakanju v vrsti nazadnje le že primaknil skoraj tik do odrešilnih vrat, je spet prisopihal mimo čokat možakar s polno aktovko pod roko ter hotel iti kar naravnost v sobo, kjer izdajajo dodatne nakaznice. Zazdelo se mi je le že nekoliko sumljivo to čudno uradno prehitevanje. Možakarja sem prijel za ramo in mu dejal, naj se zadaj postavi v vrsto. *E, gospod, jaz sem pa domač,€ je odvrnil. tPo službenih opravkih grem,s je Še pripomnil in se nasmehnil.
1	Čez pet minut je prišla na vrsto »desetina*, v kateri sem čakal jaz. Tudi v sobi, kjer mora vsak pokazati glavo navadne živilske nakaznice, da ga uradnik poišče v kartoteki, je stala dolga vrsta, vse od vrat do zadnje mize, kjer končnoveljavno dobiš dodatno karto In v tej vrsti je stal že precej na koncu tudi tisti gospod, ki je v predsobi dejal, da je »domač« in da prihaja po »službenih poslih*. Spogledali smo se in nekdo je dejal: »Poglejte ga, tisti tamle je pa domač ...« Mož ga je slišal in pogledal v tla. Še dva sta bila pred njim, potem pa je prišel na vrsto tudi on, dobil dodatno nakaznico za meso in olje, plačal dve liri, ki jih je bil medtem že pripravil očividno je bil že večkrat prišel po takšnih »službenih poslih* ter spet »uradno* odšel mimo dolge vrste, v kateri so Še vedno čakale med drugimi tudi 70-letne ter vse izčrpane slabotne ženice in drugi pošteni in potrpežljivi ljudje.	Bolnik.
’ Gospod urednikJ
V	zadnji Številki ste priobčili dopis neke gospe proti rabi za naše mišljenje tujega in priskutnega naziva >milostljiva«. Ker menim, da želite taka stremljenja podpirati, prihajam še jaz s predlogom, da podprem in dodam.
•
Mislim namreč, da moramo tik ob priskutno »milostljivo* postaviti bedasti sklanjam se*. Ta »klanjam se* bleknejo ljudje neštetokrat dnevno, ne da bi količkaj mislili, kaj šele da bi se resnično klanjali, bodisi vsaj s telesom, če ne v duhu Če le nekoliko premislimo, bomo takoj uvideli, kako je ta stereotipna fraza bedasta, hinavska in neodkritosrčno, prav za prav suženjska in poniževalna, pa jo vendar blebetajo in meketajo dnevno »n stalno prav za prav vsi »boljši* ljudje in pa vsi oni, ki tako menijo za »boljše* veljati. Da, naši boljši so nam že marsikaj izpridili!
Tako lepe, prisrčne, pomembne domače pozdrave imamo! Dobro jutro, dober dan, dober večer, lahko noč, na z dr a v j e , zdravo, srečno, zbogom, Bog daj, nasvidenje, pozdravljeni, živijo, vse to so sami lepi pozdravi in odzdravi, iz katerih veje topla domača miselnost, so pozdravi, polni najboljših, plemenitih želja, odkritosrčnih voščil, ki imajo globok pomen. Tista nepremišljena ali pa hinavska fraza klanjanja pomeni pa le nekaj manjvrednega, plazečega, značajnežu nepristojnega, če le nekoliko resno premisliš in občutiš. Kajti malo je ljudi, katerim se res klanjamo z notranjim spoštovanjem. Pa tudi njim, ravno njim, bo topel, prisrčen in spoštljiv »dober dan* <n »zbogom* več vreden kot vse klanjanje, kajti spoštovanje leži vedno v načinu izraza in kretnje, nikoli pa ne v besedi. Izraz in kretnja sta posledica duhovne naravnave, beseda pomeni vedno le to, kar misliš, če nič ne misliš, je torej le prazen zvok. Ne hinavimo torej z »milosti ji-vimi* in ne »klanjajmo* se!
Kako je že naše okolje zastrupljeno in prežeto s temi frazami! 1'idel sem tako »milostljivo*, ki je prišla na trg in je tam sedečo vrlo zeljarico nagovorila: % K lan jam se, aJ.i imate kaj zelja?* To zanesljivo ni bil premišljen, dobrohoten pozdrav, ampak čisto blebetanje! V bivši Jugoslaviji sem neštetokrat imel mnogo opravka z najvišjimi dostojanstveniki v najboljših družbah, in vendar sem dobro izhajal z domačimi srbskimi pozdravi: »dobar dan, gospodine pretsed-ničen, »dobar večer, gospodjo*, »zbogom, gospodine ministre* itd. Poglejmo okoli po svetu in poslušajmo druge narode, njihovi po-zdravi sličijo našim domačim, brez vsake priskutnosti in hinavščine so! Tim sem se od kjer koli vrnil v domače slovensko okolje, sem moral takoj zopet, več ali manj uporabljati priskutna sklanjam se« in ^milostljiva*, sicer bi se marsikdaj in marsikje zameril, kajti ena lastovka ne prinese pomladi in mojo potrebo po domači slovenski iskrenosti v pozdravu bi tolmačili ko* oholost ali omalovaževanje!
Zatorej, gospod urednik, takile člančiči, kakor so iskreni in dobronamerni, nimajo
Teden v svetu
Rok Frane
Balanti? Frane
Pnrnk Jože
Lavri? Bogdan
Krajc Ivan
Nad 13.000 cerkva, verskih ta vodo v, Rimo. stanov itd. je bilo razdejanih ali poSko-i dovanih po angleških letalskih napadih od začetka sedanje vojne do konca leta 1943, kakor cenijo na podlagi dosedanjih obvestil vatikanske oblasti. Najteže so bile po angleško-ameriškili letalskih napadih prizadele katoliške cerkve v Nemčiji, Italiji in v Franciji, v manjši meri pa tudi v Belgiji in na Nizozemskem. Samo v Italiji je bilo po teh podatkih uničenih ali vsaj poškodovanih 6kupno 4500 cerkva. Škodo, ki so jo povzročile angleško-ameriške bombe samo na cerkvah, cenijo na 500 milijard lir.
O vojaškem položaju na vzhodnem hojlščn
piše španski list »Hoja del Lunes« med drugim naslednje: Nemško vrhovno poveljstvo je znalo preprečiti vse sovjet, ske ohkoljevnlne poskuso. Nemška taktika prožno obrambo se stalno spreminja in se nikoli ne ponavlja. Vojna znanost žanje pri tem najlepše uspehe.
Trmoglavi Stalin pošilja »totlsoče svojih vojakov v smrt, a doslej še ni nobena zimska, spomladanska ali jesenska ofenziva dosegla svojega cilja. V teku te vojne je Stalin prevzel nemško taktiko pri vojaških nastopih, toda trdovratnost in topoglavost no moreta nadomestiti strateškega talenta.
Nemška vojska sc Jo prišla v Srbijo vojskovat — je izjavil dr. Neubaclier, posebni pooblaščeneo zunanjepolitičnega urada za evropski jugovzhod oii priliki sprejema zastopstva srbskih kmetov. Prišel bo čas. ko bo nemška vojska deželo očistila ter jo prepustila srbskim kmetom. V nnsprotnein primeru so komunistični nasprotnik no bi nikoli več umaknil iz Srbije, pač pn bi tam v duhu Moskve upostavil peklensko ohinst. Nemška vojska pa ne bo nikoli dopustila, da bi ta nesreča prišla nad deželo.
Za dosmrtnega suverenega državnega poglavarja je bil s posebnim zakonom imenovan hrvatski Pogluvtiik. Poglav-nikov državnopravni položaj jo s tem končno veljavno urejen. — Kakor sledi iz drugih izjav, ki jih je dal predsednik hrvatske vlnde Mandič, je treba pričakovati, da bodo še letos tudi volitve v hrvatski sabor.
O osvoboditvi bosanskega mesta J;..<ea izčrpno piše helgrajsko »Novo vreme,. Mesto dajco jo bilo sedež štaba komunističnega voditelja Tita. Po smrtnih udarci, ki jih je nemška vojska zadala komunističnim tolpam v vzhodni in jugovzhodni Bosni, je komunistično vodstvo zdaj izgubilo tudi svojo »prestolnico«, na katero je polagalo mnogo važnosti zaradi slavnega Izročila tega me. sta. V Jajou so namreč nekoč kronali bosanske kralje.
»osvobodilnega"
Gerbnici
2. 2agar Frančiška iz Grahovega. Odpeljana z doma junija 1942. Hkrati so odpeljali komunisti tudi njenega moža Ivana in njenega očeta Franca Baraga, nekaj dni nato pa še sestri Anico in Marijo Martinčič iz Grahovega. Vsi so bili do smrti mučeni nekje pod Križno goro; njihovih trupel še niso našli.
Mesec dni nato pa so mučili in ubili tudi Kranjc Jožefo iz Grahovega, katere trupla še niso našli.
3. Mišič Vera z Bločic, prisilno mobilizirana julija 1942 in kot nezanesljiva v začetku avgusta ustreljena.
4 Kanduč Franc, župnik v Kropi. Gostoval pri dekanu Westru v Grahovem. Ustreljen 26. decembra 1942 iz zasede v gozdičku
Je ugleden trgovec in gostilničar, dober krščanski mož ter prvi poveljnik vaške straže v Grahovem.
8. Sega Franc, fotograf v Grahovem, odpeljan 15. sept. ponoči, ustreljen skupaj s 95 mučeniki v Jelenovem žlebu 27. okt. 1913. Bil je član vaške straže in ugleden krščanski mož. Istočasno kakor Baraga in Sega je bil odpeljan tudi Franc Drobnič iz Grahovega, a je bil 9. okt., ko se je vračal iz kočevske ječe, prav blizu doma ustreljen. Ustrelila sta ga Matija Telič iz Žirovnice in Ivan Preve iz Loža.
9. Škrbec Stanko z Gorenjega jezera, brat dekana Škrbca, bivši član vaške straže v Grahovem. Prisilno mobiliziran, odpeljan n& Dolenjsko pod pretvezo, da gre na »višjo komando«*. Ustreljen 22. oktobra 1943 v Jelenovem žlebu.
10. Logar Matija iz Grahovega, bivši član vaške straže. Prisilno mobiliziran, padel v boju v Begunjah v začetku oktobra 1943.
11. Rok Franc iz Grahovega, bivši član vaške straže, prisilno mobiliziran, hudo ranjen v Begunjah, izginil brez sledu.
12. Kremžar France iz Ljubljane, Junaški poveljnik postojanke v Pudobu in Grahovem.
13. Balantič Franc, slovenski pesnik iz Kamnika, Kremžarjev soborec v Pudobu in Grahovem.
14. Porok Jože iz Laz, tudi soborec iz Pu-doba in Grahovega.
15. Lavrič Bogdan, dijak iz Ljubljane, soborec iz Pudoba, hudo ranjen še zvečer v zvoniku, kjer je zgorel, boreč se do zadnjega diha.
16. Krajc Ivan iz Grahovega.
17. Intihar Anton z Bločic.
18. Markolčič Alojzij z Bločic.
19. Komidar Franc s Klanc, kateremu so lansko leto umrli na Rabu trije bratje.
20. Mišič Alojz z Bločic, ki se Je boril tudi v Pudobu.
21. Mišič Franc, brat Alojza. Vsa njuna družina je bila v začetku decembra edina od tolovajev nasilno pregnana z Bločic. (V starotrški občini je bilo poleg omenjene družine pregnanih 18 družin, ki so se zatekle v Logatec.)
Poleg teh padlih Junakov, ki so deloma živi, deloma mrtvi zgoreli, so tolovaji na pol postrelili in še žive vrgli v ogenj te-le borce: Tavžlja Franca z Laz, Tomšiča Janka iz Grahovega, Seljaka Ludvika od Sv. Trojice, Ivančiča Alojzija z Raven, Anzelca Janeza z Vel. Blok, Gorjupa Antona z Vel. Blok, Zalarja Jožeta s Slemena, Avseca Alojza iz Studenega, Anzelca Ludvika z Vel. Blok, Dolšaka Jožefa z Mramorovega nad Lužarji, Petroviča Rada iz Polskave, Debevca Alojza iz Begunj, 2nidaršiča I. z Rakeka, Tomca Franca iz Podloža, Zalarja Antona, Rota Franca od Sv. Trojice, Mišiča I. z Ulake, Korošca Antona od Sv. Trojice, Praznika Jožefa z Runarskega, Zorgo Andreja iz Grahovega, Hrbljana Ivana iz Grahovega in dva 70 letna starčka Pelana Miha in Srobotnika Andreja, oba iz Grahovega.
Prinašamo slike in imena teh zavednih Slovencev, katerih nedolžna kri Je bila pre* lita po »bratski« roki, toda za resnično svobodo naroda.
pravega učinka, če hočemo kaj spremeniti, je treba napraviti akcijo na širši podlagi. Le en sam časopis je preozka podlaga. Te nenarodne priskutnosti niso zajele toliko ljudstva, kakor predvsem meščanske in trške sloje. Blebetanje teh pozdravnih priskutnosti je postalo nekaj tipiziranega. Če hočemo kaj spremeniti, moramo pač zajeti vse dotične sloje in jih tako rekoč pretipizirati. Za to pa je potrebna propaganda, neko stalno udarjanje na ušesa teh slojev. Za to pa ste kakor nalašč poklicani slovenski novinarji, kajti tako stalno udarjanje na ušesa lahko povzročate le organizirani slovenski novinarji. Vsi časnikarji in vsi časniki bi morali sodelovati.
Predlagam Vam, da povzame pobudo za to akcijo Vaše novinarsko društvo. Najprej bi bilo treba preskrbeli »poziv* ali »poslanico*, potrjeno in podpisano od odličnikov in odločujočih. Glede »milostljiv« je posebno važno sodelovanje vseh ženskih organizacij. Tudi vse delojemalske in delodajalske orga-
nizacije bi bilo pritegniti, ene zato, da ne bodo prisiljene v »interesu kupčije in poslov* opletati s tistimi priskutnostmi, druge pa zato, da ne bodo mogle nikogar k takemu opletanju vzpodbujati. Vsem nam ostalim pa bo tak javen poziv ali proglas omogočil, da bomo mogli lepo po domače pozdravljati in ogovarjati, ne da bi pri tem tvegali zamero in celo sovraštvo.
Slovencem bo morda vprav v teh časih kaj takega koristilo, pomagalo bo utrjevati slovenstvo, ne le pred mednarodno, nego tudi pred nenarodno navlako. Po objavi takega poziva pa bi seveda morali naši novinarji skrbeti za stalno občasno »udar-janje* na uho meščanov in trianov, dokler bi no bili »pretipizirani*.	J.	K.
\\CI|FT// Ra sleherno //O ■ t I \\ knjižno polico
Hišni starešino protiletalske zaščite! Preglejte, če je zaklonišče prirejeno in opremljeno. Pomanjkljivosti javite hišnemu gospodarju, da jih takoj odpravi.
* * *
Hišni starešine protiletalske zaščite! Če hišni gospodar ali stranke kljub vašemu opozorilu nočejo izpolniti predpisov o protiletalski zaščiti, javite to upravi policije.
*	* •
Pesek in voda zn gašenje morata biti pripravljena na podstrešju, na stopniščih, v vseh stanovanjskih in poslovnih prostorih, pa tudi v kleti in v zaklonišču.
0 slovenskih življenj - uspeh boja v Grahovem pri
upala tudi vse »vojaške skrivnosti«, med drugim to, da je naselila štab Tomšičeve in Sercerjeve »brigade« v grahovsko ljudsko šolo, prav takrat ko je komunistični štab razpravljal o svojih neuspehih pred Rakekom, In prav tedaj, ko je prispela tolovajska kolona s sto mulami v Grahovo. Bilo je točno opoldne. Stab, ki so ga predstavljali sami izprijeni študentje, mizarji ter zidarji, Je pobegnil. Ubitih Je bilo 5 tolovajev in 4 mule, 5 hiš popolnoma porušenih, čez 50 hudo poškodovanih, 26 nedolžnih žensk in otrok ubitih.
Tak Je bil torej uspeh rdeče svobode v Grahovem, a s tem komunističnega dela še ni bilo konec.
V	noči med 23. in 24. novembrom 1943 so te »brigade« izvedle napad na domobransko postojanko v Grahovem. Pri tej priliki sta bili porušeni dve hiši, cerkev z zvonikom vred, in izropana ena trgovina.
Dveletno komunistično divjanje in uničevanje po Notranjskem je prineslo revni vasi Grahovo ta uspeh: 12 hiš docela požganih.
24 gospodarskih poslopij zelo poškodovanih, ena trgovina izropana, mnogo blaga kmetom nasilno odvzetega, cerkev in zvonik — kup razvalin.
Samo v tej vasici znaša škoda, ocenjena po najnižjem merilu, okrog 15 milijonov lir.
Se mnogo hujše kakor ta škoda so človeške žrtve. Kdo bo obudil v življenje osemdeset ljudi iz vasi, katerih smrt so tako ali tako povzročili komunisti? Med temi žrtvami je okrog 50 takih, ki so mučeniško žrtvovali življenje za svoj narod.
Danes prinašamo poleg seznama tudi slike nekaterih teh žrtev, katerih smrt Je v zvezi z Grahovim in njegovo žalostno zgodovino.
2rtve so te-le:
1. Hribar Slavko z Bloške police, pismonoša v Grahovem. Odpeljan z doma 15. maja
1.	1942. ponoči in čez 14 dni najden ustreljen v gozdu blizu Blok, kjer je tudi pokopan. Bil Je vnet prosvetni delavec in je padel kot prva žrtev komunističnega klanja v Grahovem.
med Podšteberkom in Žirovnico, ko se Je vračal po opravljeni maši v podružniški cerkvi sv. Stefana. Ubili so ga znani komunisti iz 2irovnice.
5. Ule Janez iz Grahovega, junaški branilec Kremžarjeve postojanke v Pudobu, ubit 14. sept. 1943 tam.
8.	Sedej Pavla, šestnajst let učiteljica v Grahovem. Ubita kot prva žrtev dne 30. septembra leta 1943. — Tedaj so bili ubiti še: Pavlovčič Marija, Wlnkter Antonija, Mihelčič Terezija, njena hčerka Slavka in sin Ivan, Krajc Marija (Gregorča) in Krajc Marija (Stefinova) ter njena snaha Marija, Sl-ljegovlč Ivan, njegova žena In hčerka, Rakič Štefanija in hčerka Jelka, Sega Ana in sinčka Franci in Alojzij, Logar Terezija, Truden Franc, Modic Viktor, Mele Ana, Sega Anton, Gornik Terezija in Kovač Malka, vsi iz Grahovega.
7.	Baraga Jožef, trgovec v Grahovem, odpeljan z doma ponoči 15. sept. 1943 v zapore na Bloke, od tu v Kočevje in Ribnico. Ponoči 15. oktobra 1943 ustreljen s 37 drugimi mučeniki v Jelenovem žlebu pri Ribnici. Bil
Sadove komunističnega protinarodnega dela je poleg Ložke doline na Notranjskem žela zlasti vas Grahovo pri Cerknici. Tam je bila storjena ogromna tvarna škoda in pognano v smrt čez 80 domačinov.
S svojo »osvobodilno«, reci protinarodno borbo so komunisti izzivali laško kraljevsko vojsko, da je konec maja 1942 požgala v Grahovem 3 hiše in 14 gospodarskih poslopij, 27. julija pa še eno hišo. Ista vojska je ob svojem begu dne 9. sept. 1943 tako malomarno požigala svoje stvari, da je mimogrede zažgala šg eno hišo, tri pa občutno poškodovala.
Po zlomu cesarske vojske so komunisti s sodelovanjem badoljovcev »osvobodili« tudi Grahovo. Svojemu novemu zavezniku Je za-
Kremžar France
Hribar Slavko	Žagar	Frančiška	Mišič	Vera
Sedej Pavla	Baraga	Jožef	Sega	Franc
Kanduč Frano
Škrbec Stanko
Ule Janez
Logar Matija
Intihar Anton
Markolčič Alojzij
Komidar Frano
Mišič Alojzij
Mišič Frano
S. a V A N D I N E :
DOSEDANJA VSEBINA
V	>Zmajevem jezeru« na Stam-movera posestvu v Dewyorški okolici skrivnostno izgine takoj po svojem prvem skoku v vodo Mantague, eden izmed Stammovih gostov. Policija, ki jo o dogodku obvesti hišni prijatelj Stammovih, Leland, uvede takoj preiskavo in zasliši vse Stammo-ve domače in goste, ki so bili tisti večer tam. Zdi se, da nikomur, razen Stammove sestre, Montaguejeve zaročenke Berenike ni nič kaj preveč hudo, da je Montague izginil. Stamm sam, ki se kopanja »zaradi pijanosti« ni udeležil, je mnenja, da je Montague najbrž priletel pri svojem skoku v vodo z glavo ob jezersko dno in se ubil. Tudi Stammov finančni svetovalec (~!reef je prepričan, da gre za nesrečo. Stammova mati Matilda _ pa vztrajno zatrjuje, da je Montagu-eja ugrabil v jezeru zmaj, zaščitnik Stammovih, ker se je hotel poročiti z Bereniko, ki da je ni bil vreden.
Ko spuste vodo iz jezera, Monta-guejevega trupla res ne najdejo, a tudi ob jezeru ni nikjer nobenih stopinj, ki bi dokazovale, da je po-grešanec iz jezera morda skrivaj kam odšel. Na veliko začudenje vseh pa iznajdljivi policist Vanče odkrije na blatnem jezerskem dnu sledove čudnih tac, podobnih zmajevim. Tako res vse kaže, da je imela Stammova mati Matilda prav, ko je trdila, da je Montagueja ugrabil zmaj . . .
Nov moment pa nastopi, ko v žepu Montaguejeve obleke najdejo pismo, v katerem neka Helena sporoča Montagueju, da ga bo tisti večer (ko je bila pri Stammovih ona zabava) z avtomobilom čakala na cesti v bližini jezera. Stamm pove, da je bila to neka Helena Bruett, ki jo je bil tudi povabil na zabavo, a se je opravičila, da ne more priti, ker da mora nujno odpotovati v Južno Ameriko, še vedno pa ostane uganka, kako je vendar Montague mogel priti iz jezera, ne da bi bil pustil ob njem na vlažnih tleh kakšne stopinje.
Pri ponovnem zaslišanju Montagu-ejeva zaročenka Berenika pove, da je res slišala tisti večer avtomobilski hrup na cesti blizu jezera. A Matilda Stammova Še vedno vztraja, da je Montagueja ugrabil zmaj. Pravi celo, da ve, kam je njegovo truplo odnesel, tega pa da nikomur ne bo povedala, ker da je to »njena in zmajeva stvar . . .«
Vanče je nekaf časa kadil, ne da bi kaj *ekel.
»Čudni §o ti preroki,« je pomrmral tam Pri sebi. »Vprašujem ee...«
Nemirno »e je sukal po naslonjaču, nato
Pa se naglo ozrl na Lolanda, ga prosil za Dekaj pojasnil glede toga, da ima zmaj več bivališč. A čeprav je bil Leland v svojih odgovorih zelo odkritosrčen, vendarle ni mo-Sel na noben način pojasniti sanjarij gospe Stammove.
»Staro pravljice govore,« je dejal, »tudi 0 njegovih polotili v bližnje vode, v Iludso-Qove kakor tudi v Spuyten Duyvil ter v Holl Gate. Spominjam se, da som slišal, ko fiem bil še otrok, da so zmaja včasih videli tudi v Indijanskih votlinah. Na splošno pa mislijo, da je njegovo pravo bivališče tu v temle jezeru.«
»Nekaj mo je še prav posebno začudilo v govorjenju gospe Stammove, čeprav jo nenavadno fantastično,« je vztrajal Vančo. *Ko je govorila o kraju, kamor zmaj skriva fivojo žrtve, je dejala, da je ta kraj starejši, kakor so pravljice in tudi starejši od človeka ter da jo bil ustvarjen nalašč zanj, ko 3° bil avet Se v povojih. Se vam ne zdi vso
nič pomembno!«
Leland jo nekoliko pomislil. Totem je njegov obraz zažarel in vzel je pipo iz ust.
•Vdolbina, dal« je vzkliknil. »Bo že drsalo, kar je povedala! Gre za gooloSke ze-'•'oljske vdolbine, knkor vam je znano. Na Podnožju skalnih pečin blizu Indijunsko votline jih je precej. Naredile so so v ledeni d°bl, zaradi promikanja ledenikov, mislim. so Pa lo majhne valjaRte vdolbino v skalah.«
^a, da, že vem, za kaj gro,« ga je UBta-v'l Vanče tor pri tem slabo prikril svojo "1'odbudo. »A nisem vedel, da so vprav v Inwoodu. So daleč od todl«
‘Kakih deset minut, bi dejal* v amori Proti Clovi.«
»Blizu East Roadal«
»Cimprej se odpeljemo tja z avtomobilom!« Vanče je žo drvol v vežo. ■ »Pojdi, Markham, na majhen sprehod ... Nam hočete biti za vodnika, gospod Leland!«
Loland jo bil žo stopil pred nas. Blodili *mo mu vsi začudeni nad novo muho, ki je Pičila Vanceja.
»Kakšen lov pa je spot to, Vanče!« se je Upiral Markham, ko smo odhajali po stopnicah.
»Ne vem, moj stari,« je brž odvrnil Vanče. »A prav zdaj me jo prijelo, da bi videl ono vdolbino.«
Skočil jo v avtomobil, mi pa za njim. Njegova odločitev nas je kar potognila za njim in skoro so ji ne bi mogli upirati. Trenutek nato smo žo zavilj na južno stran hiše !•> se pripeljali na East Road. Ob meji ^taminovoga posestva nam jo Snitkin dvignil costno zapornico in naglo smo potem nadaljevali pot proti Clovo.
Približno kak kilometer daleč od one zapornico nam jo I*elanrt pomignil, naj so Ustavimo. Vanče je skočil na rob ceste in *ač»l |ti peš dalje. Bili »m« nokaj metrov Proč od podnožja razjedenega grebena, zadnjega izrastka skalnatega hribu, ki na severni strani obdaja »Zmajevo jezero«.
»Zdaj se bomo lotili kratke geološko raziskavo.«
Čeprav jo govoril Šaljivo, je bilo v njo-PovjJj beaoduh vendarle nekaj rosnega.
»Tu je precej velikih vdolbin,« je pojasnil ^eland, ko smo Sli po cesti, ki jo držala proti skalovju. »V eni od njih je zrasel hrast. Potem je še neka druga, nekoliko skrita, ki prav značilno kaže delovanje ledenikov, vprav tamle, čisto spredaj.«
Ze smo prispeli na podnožje skalnatih pečin. Pred nami jo bila kakor v živo skalo vdolbena velika vdolbina nepravilne ovalne oblike, dolga morda kakšnih šest, široka pa meter do meter dvajset. Bila je podoba, ko da bi na tisto mesto pravokotno priletel iz-podnebnik in se zapičil v ta skalnati svet.
»To je najbolj zanimiva vdolbina,< je razlagal Leland. Tu se lahko vidijo tri zaporedne zajede, ki brez dvorna kažejo, kako jo v dolgi ledeni dobi prodiral led in se potem spet umaknil.«
Vančo je zagnal svojo cigareto proč in stopil bliže. Markham je stal poleg njega.
»Za božjo voljo, kaj pa vendar pričakuješ, da boš našel tu?« ga je vprašal nejevoljno. »Pa vendar ne boš jemal resno tistih sanjarij gospe Stammove!«
Medtem je Vanče že zlezel čez nizko steno in se zazrl v vdolbino.
»Utegnilo bi te pa morda zanimati, kakš-no je dno, to vdolbine Markham,« je dejal, ne da bi umaknil svoj pogled. Njegov glas je imel nekam čudno grozen poudarek in vsi smo naglo stopili na rob ozke skalne steno ter pogledali v ono stoletno vdolbino. Zagledali smo tisti hip v njej zveriženo in pohabljeno truplo nekega moškega v kopalni obleki. Na levi strani je imel na glavi veliko rano: kri, ki je odtekala iz te rane, se je bila strdila v temne kepice na rami. Život kopalne obleke je bil raztrgan na prsih, ki so bila videti na tistem mestu ranjena. Mrtvec je imel noge strahotno zvite, roke pa so ležale na truplu, ko da bi bile od telesa odrezane. Moj prvi vtis, ki sem ga dobil ob pogledu na tega mrtveca, je bil, da je ta človek moral treSčiti v ono vdolbino z velike višine.
»Ubogi Montague je to,« je vzdihnil Leland in spet utihnil.	^
XI. poglav*«.
Zlobna prerokba.
Nedelja, 12. avgusta, ob 14.30.
Navzlic Btrašnemu prizoru, ki se je nudil našim očem v tej skalnati zajedi, najdba razmesarjenega trupla ni bila za na« nobeno presenečonje.
Čeprav je Markham vso od začetka preiskave skuSal dokazati, da vsa vztrajna Heathova prizadevanja niso nič drugega ko norost, je vendar računal tudi z najdbo trupla. Imel sem vtis, da prvotno ni bil z narednikom istih misli, v kolikor ni bilo nobenih posebnih znamenj, po katerih bi človek lahko sklepal, da gre res za zločin. Vedel sem, da je imel Vanče vse od začetka hude slutnjo. Tudi jaz sam sem po tistem prvem pogledu na Montaguejovo truplo navzlic svoji nejevernosti začutil, da so se v meni žo davno pojavili dvomi, ne da bi se jih povsem zavedal, dvomi, ki so temeljili na navidezno nepričakovanih vzrokih Mon-taguejevega Izginotja. Na drugi strani pa jo bil narednik vse od začetka trdno prepričan da se mora za vsem tem skrivati nekaj okrutnega.
Lelandov obraz je sicer razodeval nekaj strašnega, a kakšne osupljenosti na njem ni bilo. Zdelo se mi je, da se je tudi on sam prizadeval, da bi našo kratko potovanje rodilo čimproj uspeh. Takoj po ugotovitvi, da je to truplo Montaguejovo, se je 6pustil s skalne stene ter si začol zamišljeno ogledovati strmo pečine na njegovi levi strani. Začel je brskati po žepih za pipo. Njegov pogled je bil mrk, čeljusti pa krčevito stisnjene.
»Kaže, da razlaga z zmajem le ni tako neutemeljena,« je pripomnil, ko da bi na glas mislil.
»O, seveda, brez dvoma,« je pomrmral Vanče. »Še preveč utemeljena, bi dejal. Nekaj čudnega je najdba trupla na tem kraju. Da, nekaj zelo čudnega.«
Napotili smo se proti avtomobilu, ki nas je čakal tam zadaj. Markham je brez besede znova prižgal svojo cigaro.
»Nokaj nenavadnega je to,« je dejal tiho, ko jo puhnil dim iz ust. »Za božjo voljo, kako je vendar mogol zaiti semt«
»Nuj bo tako ali drugače,« so jo oglasil Heath očividno zelo zadovoljen, »dejstvo je, da smo našli, kar smo iskali, in se končno lahko vržemo na rosno delo. Co vam ni odvoč, gospod Vunce, me pospremite z avtomobilom do cestne zapornice. Poslali bi potem lahko sem Snitkina, da ostane tu na straži, mi pa bi se vrnili v hišo.«
Vanče jo privolil v to ter hitro skočil na svoj sedež za krmilo. Bil jo globoko zatopljen v misli. Videl sem, da ga jo nekaj na tem odkritju Montaguejevega trupla moralo hudo begati. Iz nučina njegovega raziskovanja sem spoznal, da jo pričakoval za-nosljivega dokaza, da gre v tem primeru za zločin, vidol pa sem tudi, da se tedanjo dejansko stanje ni dobro ujemalo z zamislijo, ki sl jo je bil ustvaril o zmajevem zločinu.
Prispeli smo do cestne zapornico tor odpeljali Snitkina nazaj k tisti vdolbini, ki jo v njej ležalo Montaguejevo truplo. Tam jo Heatli ukazal Snitkinu, naj oetano na straži in nnj nikomur no dovoli, da bi se s cesto približal skalovju. Potem smo se vrni-
li	v Stainmovo hiSo. Ko smo stopili iz avtomobila, nas jo Vančo opozoril, da zaonkrat nihče no sme ničosar povedati o najdbi Montaguejovega trupla, to Pa zato, kor jo hotel opraviti So marsikaj, preden bi gostjo zvedeli za to. Stopili smo v hišo skozi glavni vhod. Heath je takoj oiihitol k telefonu.
»Grom poklicat, dr. Doremusa ...,« je dejal, a so jo nnglo premislil tor se nekam zaspano obrnil k Markhamu tor ga vprašal: »Gospod načelnik, ali no bi morda vi poklicali gospoda doktorja! Bojim so, da ima premalo zaupanja vame. Vnin bo zatrdno verjel, če mu poveste, da smo zdaj že naSll truplo, ki bi ga rad imel.«
»Kar vi mu telefonirajte, gospod narednik!« jo jezno odvrnil Markham«
Bil je slabe volje, a narednikova pobuda in njegov ponižno proseči glas sta ga lo nekoliko raznežila, tako da so je dobrodušno nasmehnil.
»No, pa grem jaz,« je* dejal nato in je že stopil k telefonu, da obvesti policijskega zdravnika o najdbi trupla.
»Takoj pride,« nam je sporočil, ko je odložil slušalko. Stamm je bil očividno slišal, da smo se vrnili, saj se je v tistem trenutku pojavil vrh stopnic obenem z dr. Holliday jem.
»Malo prej sem vas videl, ko ste se peljali po East Roadu,« je spregovoril, ko se nam je približal. »Je kaj novegal«
Vanče ga je tehtal z očmi.
».le...,« je odgovoril. »Staknili smo eor-ptis dellctl. Toda želel bi, da za zdaj tega drugim članom vaše družine ne poveste.*
»Kaj pravite! Da ste našli Montagueje-fo truplo?« je jecljal. Čeprav je bilo v veži precej temno, sem vendarle lahko opazil, da jo Stamm silno prebledel. »Kje pa ste ga naSli, za božjo voljo?«
»Nekaj korakov od ceste,« je odvrnil Vančo malomarno, si vzel novo cigareto in sj jo naglo prižgal. »Ni se nam preveč lepo predstavil, ubožec! Na glavi ima strahotno rano in tudi prsi ima na treh mestih hudo razmesarjene.«
»Na treh mestih?« se je začudil Stamm In se, ko da bi se mu zvrtelo v glavi, naslonil na ograjo pri stopnicah. »Kakšne vrste poškodbe so to? Povejte mi, za božjo voljo, brž mi povejte, kaj mislite o njih!« Njegov glas je bil pri tem nekam oster.
»Ce bi bil praznoveren,« mu je odgovoril Vanče in mirno kadil dalje svojo cigareto, »bi dejal, da jih je lahko naredil zmaj s svojimi kremplji, približno s takšnimi, kakršne sledove smo bili našli na jezerskem dnu.« (Postal je nenadno dobre volje, nisem pa mogel uganiti, zakaj.)
Stnmm ni spregovoril nobene besede. Hodil je gor in dol ter pri t6m gledal Vanceja ko v kakSno pošast, od katere ni mogel umakniti svojega pogleda. Potem se je ustavil in kri mu je udarila v obraz.
»Toda za božjo voljo, kakšna prokleta zgodba pa je to vendar!« je Izbruhnil, ko da bi- se mu bilo zmešalo. »Me hočete res narediti za norca!«
Vanče mu ni odgovoril. Stamm se je tedaj obrnil k Lelandu s tistim svojim zmešanim pogledom in jezno stisnil čeljusti.
»To so samo slabi dovtipi! Rod bi vedel, kako je s stvarjo v resnici.«
»Prav tako, kakor ti je bil povedal Van-oe, Rudolf,« je mirno odvrnil Leland. »Seveda ni bil zmaj tisti, ki je na tak način razmrcvaril ubogega Montagueja, res pa je, da je truplo ranjeno.«
Videt) je bilo, da se Je Stamm pod vpil« vom hladnokrvnega Lelsndovega pogleda le nekoliko pomiril. Žalostno se je nasmehnil ter se skušal otresti groze, ki ga je bila prevzela .ob Vančejovem popisovanju Mon-taguejevih ran.
»Žejen sem,« je dejal ln ee te opotekel proti knjižnici.
Podoba je bila, ko da ee Vanče sploh ni zmenil za to, kako bo na Stamma dolovala novica o najdbi Montaguejevega trupla. Obrnil se je k dr. Hollidayu in ga vprašal:
»Bi mogli za trenutek govoriti še z gospo Stainmovo!«
Zdravnik je kolebal. Po kratkem premisleku pa je prikimal in dejal:
»Mislim, da. Kaže, da ji je bil vaš obisk po kosilu dobro dol. Svetoval bi vam pa, da ne ostanete predolgo zgoraj.«
Takoj smo .odšli po stopnicah, Leland in zdravnik pa sta Sla ta Stammom v knjižnico.
Gospa Stammova je sedela v Istem naslanjaču ko pri prejSnjem našem obisku pri njej, in čeprav je bila viifeti mirnejša kakor prej, se je vendar zelo začudila, ko nas je zagledala. Premerila nas je od nog do glave. Njeno vedenje je bilo nadvse dostojanstveno. Vidoti je bilo, da so jo zelo spremenila.
»Radi bi vas vprašali, gospa,« je začel Vančo, »če niste morda preteklo noč malo po deseti uri slišali kakšnega avtomobila na East Roadu?«
Zamišljeno je zmajala z glavo.
»Ne, ničesar nisem slišala. Niti tega ne, kdaj so gostje mojega sina odšli dol k jezeru. Po jedi sem nekoliko zadremala v naslanjaču.«
Vanče je stopil k oknu in pogledal skozenj.
»Skoda,« je pripomnil, »od tu se ielo
dobro vidi jezero in tudi East Road.«
Stammova je molčala, a zazdelo se mi je, da vidim na njenem uvolern obrazu rahel žalosten smehljaj.
Vančo se jo vrnil od okna in se ustavil pred njo.
»Gospa Stamm,« je dejal s pomenljivim glasom, »mislimo, da smo našli kraj, kjor jo zmaj skril svojo žrtev.«
»Co je to res, gospod,« je odvrnila s takšno mirnostjo, da me je kar začudilo, »potem morate vodoti Se mnogo več, kakor vam je bilo znanega tedaj, ko sto bili zadnjikrat tu pri meni.«
»Ros je,« je potrdil Vanoe, nato pa Se vprašal: »Pa morda niste mislili na tiste ledeniSke kotanje, ko ste govorili o zmajevem skrivališču?«
Zasmejala sc je ko človek, ki mu je bilo vso to žo davno znano.
»Toda čo sto našli, kakor pravite, zmajevo skrivališče, čemu pa potem zdaj še pri mehi iščete potrdila za to?«
»Zato,« je mirno dejal Vanee, ker smo ono kotanje Selo pred kratkim in skoraj po nnključju odkrili.«
»Jaz pa sem vedela zanje žo od otroka sem!« jo dejala Stammova. »V teh krajih ml ni bilo nič r.nancgn. Vem celo takSno stvnri, ki jih nihčo od vas no bo nikdar vedel.«
Dvignila jo glavo in v njenih očeh je zaleskotul čudno ostaro pogled. »Sto našli mladeničevo truplo?« jo vprašala, ko da bi jo stvar začola znova zanimati.
Vanče jo prikimal.
>Da, našli smo ga.«	i
»Pa na njem ni bilo nobenih »ledor za
zmajem?« je vzdihnila z ostrim in predirljivim glasom. »Montague je bil sovražnik naše družine in zmaj ga je umoril, ga odnesel in skril!«
»A kljub vsemu temu moram reči,« je pripomnil Vanoe, »da ga ni preveč dobro skril. Našli smo ga.«
»Ce ste ga našli,« je odbila, »se je to zgodilo zato, ker je zmaj hotel, da ga najdete.«
Navzlic takšnemu odgovoru se je vendar zdelo, da je njen pogled nekam zbegan. Vanče je sklonil glavo ter naredil z roko lahno kretnjo, ki bi lahko pomenila, da se strinja z njenimi besedami, ali pa da jih sprejema s kakšnim pridržkom.
»Ali vas smem vprašati, gospa Staram,« je nadaljeval Vanče, »kako to, da nismo našli zmaja, ko smo spustili vodo iz jezera?«
»Davi je odletel,« je odvrnila. »Videla sem ga, kako je ob prvem jutranjom svitu lete' po zraku. Kadar je umoril kakšnega sovražnika Stammovih, je še vselej zapustil jezero. Dobro je vedel, da bodo spustili vodo iz jezera.«
»Kaj pa, ali je zdaj v jezeru?«
Odkimala je.
»Vrača so Sele, kadar je tema, kadar na zemljo leže najtemnejša noč.«
Dvignila je oči in se sropo In napeto zazrla nekam čez nas.
»Nocoj se vrne,« je še dodala tiho ln padla z glasom. »Njegova naloga šo ni končana.« Videti je bjla ko kakšna starodavna svečenica vprav v tistem trenutku, ko prerokuje. Ob njenih besedah sem začutil, ad me je spreletelo, ko da bi mo stresla mrzlica.
Vanče, ki ga je tudi prevzelo, je nekaj trenutkov opazoval to čudno bitje.
»Kdaj pa bo njegova naloga končana!« je nato vprašal.
»V kratkem,« je odgovorila ter se pri tem hladno in porogljivo nasmehnila. Nato je ko kakSen prerok še pristavila: »Morda nocoj.«
»Res! Zelo zanimivo!«
Vanče ni umaknil pogleda z nje.
»Gospa Stamm,« je nadaljeval, »ima zmaj morda kakšno zvezo z družinsko kapolico tam ob jezerskem bregu?«
»Zmaj je prav tako varuh mrtvih kakor živih,« je pojasnila.
»Vaš sin mi je povedal, da imate ključ od kapelioe in da nihče drug ne ve zanj.«
Zlobno se je nasmehnila.
»Skrila sem ga,« je odvrnila, »da nihče ne bi mogel onečastiti trupel, ki so tfcm pokopana.«
»Toda slišal sem,« je silil dalje Vanče, »da želite tudi vi biti tam pokopani. Kako bodo vendar mogli uslišati vašo željo, če pa je ključ od kapelice skriti«
»E, tudi za to sem poskrbela. Ko umrem, bodo ključ že našli, a šele tedaj, nič prej.«
Vanoe ni hotel več Izprašovati in se je poslovil od tega čudnega ženskega stvora. Nisem mogel uganiti, čemu je prav za prav 'hotel govoriti z njo. Ta razgovor ni služil ničemur. Zdel se ml je brez haska in nekam romantičon, in res mi je kar odleglo, ko smo se spet podali v salon.
Očividno je bil Markham istih misli kakor jaz, zakaj prvo vprašanje, ki ga je zastavil Vanceju, ko smo bili spet sami, je bilo:
»S kakšnim namenom pa sl Sel znova zbadat to ubogo noro žensko! Njene sanjarije o zmaju nam gotovo no bodo nič poi magale.«
»Jaz pa ne mislim tako, dragi moj.« Vanče se je spustil v naslanjač, stegnil krako, se zagledal v strop in dejal:
»Zdi so mi, da bi nam le utegnila pojasniti vso to skrivnost. Navzlic njenim sanjarijam o zmaju je vendarle precej zvii ta ženska. Vsega, kar ve, nam nočo povei dati. Ne pozabimo pa, da so z njenega okna lepo vidita jezero in East Road. Niti malo ni osupnila, ko som ji povedal, da smo našli Montaguejevo truplo. In dobil sem čisto tak vtis, da je ona, čeprav jo toliko sanjarila o zmaju, ki si ga je vtepla v glavo, vendarle šla B temi svojimi sanjarijami preko svojega prepričanja, ko da bi hotela drugim vbiti v glavo vero v zmaja. Morda nas skuša iz kakšnega posebnega razloga zavesti na stranpot ter nam na svojevrsten obrambni način prikriti kaj čisto doslednega in naravnega, s čemer bi po njenem mnenju utegnili računati.«
Markham je ves zamišljen prikimal.
»Razumem, kaj hočeš povedati. Tudi jaz ' sem imel isti vtis, ko nam je pridigovala one sanjarije o zmajevih navadah. Drži pa> da ima čisto določne misli o njem.«
Dalje.
: talili stw®tws
Veličastni svet brez meja
Na raznih delih Rimske ceste zvezd ni ravno tako težko prešteti, če jih ujamemo na fotografsko ploščo. Treba je le precej potrpežljivost. Bolj zapletena pa je naloga, določiti razdalje med njimi. Pa tudi to vprašanje je bilo na razne, posredne in neposredne načine že precej točno rešeno. Fotografija nam ne pokaže samo, da so na tem ali onem kosu neba bolj ali manj na gosto posejane zvezde, da so na nebu svetlejše ali temnejSe nebeBne meglice nepravilnih oblik, pač pa nam pokažejo tudi še drugačne meglice, takžne, ki imajo obliko najraznovrst-nejSih vijačnie in ki jih včasih gledamo »od spredaj«, drugič pa spet od strani«, v profilu. Takšne meglico pa se vidijo samo daleč proč od Rimske ceste, to se pravi tam, kjer je zvezd malo. Opazimo jih najpogo-stoje v smeri, ki gre pravokotno na ra v-nino, v kateri se vleče Rimska cesta po nebu. Potom so še druga nebesna telesa, ki jih ni mogoče primerjati niti z nepravilnimi meglicami niti z meglicami v obliki vijačnic, saj se nam predstavljajo kot »črede« razločno vidnih neštetih zvezd, ki so okrog sredine najgosteje posejane. proti robu pa vedno redkeje. Te kopice« se razlikujejo' med seboj le po dozdevni velikosti.
Razvrščene so na svojstven način i ozirom na glavno ravnino Rimske ceste. Znanih jih je doslej komaj kakšnih sto. Predstavljamo sl jih v vseinirskera prostoru kot velikanske oble, sestavljene iz zvezd, ki so proti sredini vodno gosteje posojane, oble, ki nad njimi vlada privlačna sila, katera vsako teh obel drži skupaj.
Zvezdoslovci trdijo, da smo s svojim osončjem na sredini velike »lise«, ki ji pravimo Rimska cesta in ki je potegnjena okrog nas. Ta »lisa« je na raznih mestih različno Široka in je res kakor velikanski obroč določene debeline, v katerem so posamezne zvezde ter svetle ln temne meglice, okrog njega pa simetrično posejane zvezdne kopice. Lega in razdalja zvezd v raznih smereh kažeta, da naše Sonce ni r srediiču tega obroča, pač pa nekje zunaj njegovega središča, celo razmeroma precej daleč od njega. Potemtakem bi ga lahko izsledili v smeri proti ozvezdju lokostrelca, T katerem je najveličastnejši »oblak« vse rimske ceste, viden tudi z naie poloble. SrediSče omenjenega obroča — naj že bo kjer koli — nam zakriva prav ta »oblak«. Verjetno tvarnega središča niti nikjer ni, a zvezde in vsemir-ska snov so vedno gostejše, čim bliže so mu, prav tako kakor je to pri zvezdnih kopicah.
Ce gre torej pri tem za nek sestav nebesnih teles, se nam nehote vsiljuje vprašanje, kakšna je njegova velikost ▼ primeri z Zemljo ln naSim sončnim sestavom, kakšne oblike jo ln če se giblje In kako. Tudi na vsa ta vprašanja so v zadnjih časih že odgovorili, odgovori pa seveda niso končnove-ljavnl, t J. povsem zanesljivi in bodo bodoča raziskovanja brez dvoma dovedla do novih, še popolnejših spoznanj. Dosedanji odgovoru pa so kljub temu takšni, da jih lahko smatramo vsaj za utemeljene.
Enota za merjenje vsemirja
Ce hočemo meriti nebesni prostor in njegove ogromne razdalje, moramo seveda imeti prlmerho enoto za merjenje. Razsežnosti Zemlje in našega osončja so premajhne, da bi jih lahko a pridom uporabili kot enote za merjenje ostalega vsomirja. Človek sl je moral poiskati še neprimerno večje enote, če je hotel pri svojem merjenju vesoljstva kaj opraviti. Tako sl je izbral za enoto svotlobno leto, t. j. pot, ki jo preleti v enem letu svetlobni žarek s hitrostjo 300.000 km v sekundi. Predstavljajmo sl, kakor smo j rekli, da je rimska cesta nekak obroč. Ra-
čunajo, da mori njegov premer 300 do 800.000 svetlobnih let, debel pa je 30.000 svetlobnih let. Mislimo sl, da bo kopice zvezd ali drugih nebesnih teles, ki so razvrščena simetrično z ozirom na ravnino rimske ceste, posejane v krogli, katere srediSče sovpada s središčem celotnega sestava »mlečne« ceste. Polmer takšne krogle bi meril 50.000 svet* lobnih let.
Zvezde so po Rimski cesti precej brM reda razmetane. Na obroču, ki ga predstavlja ta ccsta, je mnogo velikih področij temne vsemirske snovi, kar so zvezdoslovci dognali na podlagi dejstva, da ta področja vpli jajo svotlobo zvezd. Kakor zemeljsko ozračje vpija nekatero žarke, predvsem in v največji meri vijoličaste, ln sicer na način, kakor se dogaja takrat, kadar sta Sonce in Mesec v bližini zemeljskega obzorja, tako tudi temna vsemirska snov vpija nekatere žarke, ki razodevajo, da je tista temna vsemirska snov v glavnem sestavljena is kal" cija in natrija v atomskem stanju ter !z ogljikovih sestavin v molekularen stanju. Ta snov, ki je silno razredčena, lahko v gotovih primerih postane svetla. Zadostuje, da prido pod vpliv izredno svetlih zvezd, ki Imajo visoko temperaturo, zvezd, ki so potopljene v ta temni nebesni prostor — In že r.ažarl temna nebesna snov tako, da nič foč no vpija tistih zvezdnih žarkov, pač pa jih odbija, izžareva.
Cn si tako zamišljamo Rimsko cesto, se nam nehote porodi misel, Ja je to prav takšen nebesni sestav kakor nebesne meglice, ki imajo obliko vijačnice in so često ločeni se-, stavi zunaj Rimske ceste. Prt mnogih od teh če jih gledamo od spredaj ali v profilu, opazimo prav takšna temna področja kakor na Rimski cesti, bolj ali manj izrazita, nepravilno posejana in z zvezdami najgosteje posuta okrog sredine, t. j. v ekvatorialni ravnini vijačnice. V tej središčni ravnini, ki vpija svetlobo, imamo razlago, zakaj v ekva-. torialni ravnini Rimske ceste ni zvezdnih kopio in nebesnih meglio v ohliki vijačniee.
Naslednja važna teoretična posledica, ki izhaja iz obstoja te svetlobo vpijajoče ravnine, pa je, da je le na videz manj zvezd čim dlje od nas. Da se število zvezd za naše oko zmanjšuje, je morda treba pripisovati samo dejstvu, da temna vsemirska snov njihovo svetlobo vpija in da jih zato vidimo vedno manj. Ni nam dano, vsaj doslej še ne, izmeriti »globiio« Rimske ceste v ravnini, v katorl se vleče čez nebo. To pa velja le do gotove meje, zakaj s štetjem zvezd, vse do tistih, ki jih je mogoče videti z najmočnejšimi opazovalnimi pripomočki, je bilo mogoče ugotoviti, v koliko so zvezde res rodkoje posejane, in v koliko je to vedno večjo redkost treba pripisovati vpijanju svetlobe. Določene so bila tudi meje tiste posebne nebesne meglice, v kateri smo ml s svojim Soncem. Posrečilo se je dalje cejo ugotoviti, kje se začenja za onim področjem, kjer »o zvezde redkeje posejane, spet prva naslednja zvezdna »meglica«.
Pa Se nekaj so ugotovili na Rimski cesti na podlagi tega, kar je bilo mogoče opaziti na »meglicah zunaj Rimske ceste«. Kakor se že iz oblike teh meglic vidi, se vrte okrog svoje osi, ki je postavljena navpično na ekvatorialno ravnino. V primeri t dolgostjo človekovega življenja je to vrtenje zelt. počasno. Ce primerjamo med sel>oj fotografije, ki so bile posnete druga za drugo v daljših časovnih presledkih, lahko ugotovimo, da so se posamezne zvezde na vijačnicah v razmeroma dolgem času le za malenkost premaknile. Ce opazujemo te vijačnice t profilu, lahko s pomočjo spektroskopa določimo v so-kundnih kilometrih hitrost. » katero so posamezne točke na vijačnici od nas oddaljujejo pri svojem vrtenju, oziroma so nam prii bližujejo.
(Dalje prihodnjič).
■ ■
rum
v.
Revolucionarno sodišče.
Poslednji nastopi.
Azev sl ni delal utvar. Zavedal se je, da Ima v rokah le malo kart. In še to poslednje ter prav zatrdno ne najboljše.
Toda še vedno mu Je dajalo oporo zasipanje v lastno spretnost ter Iznajdljivost. Če je Ipra, na katero se je zdaj pripravljal, imela biti poslednja, si je mislil, da bo vsaj lepa ljfra, ki bo zadovoljila Gera-ftlmova In revolucionarne tovariše.
Sporočil je torej glavnemu odboru, da tnisll pripraviti atentat na carja in se je takoj spravil na delo.
Glavni odbor mu je dal na razpolago Velike zneske denarja. Azev je ta denar po večini naložil v razne denarne zavode v tujini, ln sicer skoraj vsega na svoje Ime, ne na Ime kakega tovariša ali pa »bojnega odseka« samega.
G. Pevsneri
Terorist Sllberberg
Potem Je začel obnavljat! »bojni odsek« In pokazal pri tem veliko vnemo ter prizadevanje. Z največjo skrbnostjo je Izbiral člane, preskušal In pretehtaval je vsakega posamič ter se čele po dolgem premišljevanju odločil, ali bo koga pustil v novo ubijalsko organizacijo ali ne.
Za glavnega sodelavca sl je Izbral hlv-šega študenta Karpovlča. Ta je bil po umoru prosvetnega ministra Bogoljchnrva obsojen na pregon ▼ Sibiriji. Od tam je pobegnil ter se pridružil Azevu.
Ko je Azev Imel novi »bojni odsek« sestavljen ter v njem, kakor Je bil prepričan, same zanesljive ljudi, je začel iskati ugodne prilike, da bi svoj načrt Izvedel.
Prilike ni hll„ treba prav dolgo čakati, ponudila se Je kmalu.
Proti koncu meseca maja 1H8 bi bil car moral potovati v Reval, pristanišče na estonski obali, na jušnem bregn (Inskega zaliva. V tej vojni luki bi se bil moral dobiti s tedanjim angleškim kraljem ter Imeti z njim vatno politično posvetovanje.
Temu snidenju so pripisovali velik po. lltlčen pomen. Ker se Je tega zavedala tn-dl policija ln ker je vedela, kako so čast nevarni, Je začela že zgodaj delati vse potrebno, da 1)1 oh tem slovesnem političnem dogodku ne prišlo do nobene neprijetnosti.
Prav tak0 kakor policija Je 1)11 na delu tudi Azev. Tudi on Je Izdal svojim sotrud-nikom vse potrebne ukrepe, da bi Mil o pravem času pripravljeni.
Najprej je bilo potrebno zvedeti, kateri dan se bosta car ln pa angleški vladar sešln. Jasno jo, da so oblasti ta dan zelo skrivale In bi bile snidenje morda razglasile šele potem, ko bi bilo končano.
Potem Je Azev moral vedeti, kako bo car potoval v Reval: ali z vlakom, ali z ladjo, In pa kakšen ho potek slovesnosti.
Ker je Imel tako dobre ln zaupne zveze 8 policijo, z notranjim ministrstvom In s predsednlštvom vlade, Je kmalu vedel vse, kar ga je zanimalo In kar hi mu bilo moglo pomagati pri Izvedbi njegovega načrta.
Seveda se Je za vse to, kar Je od oblasti zvedel, Izkazoval hvaležnega, kakor se spodobi. O vseh svojih pripravah In o njihovem poteku Je vedno sproti obveščal generala Geraslmova, načelnika carske politične polici'e.
Vladi zdaj ni bilo do tega, da bl uprizarjala kake razprave In procese. Zaradi tega se je zadovoljila v Azevljevim sistemom, namreč, da bo z njegovo pomočjo nepretrgoma In po načrtu zavirala ter brez nepotrebnega hrušča onemogočala vse take nastope prevratnikov, ki hi utegnili biti komur kol| nevarni.
Geraslmov se je prav kmalu, že v začetku, ko je Imel opravka z Azevlm, prepričal. da je ta način za pobijanje političnega nasilja prav za prav najboljši, zlasti Se, ko Je Imel tako zanesljivega ohvešče-—alea, kakor je bil Azev, ki je o vseh stva-
reh In vseh pripravah ter ljudeh vedel več kakor pa general sam. To je veljalo tudi za zadeve, katere so Imele v rokah oblasti ln vlada sama.
Da Je to res, najbolj zgovorno priča naslednji primer:
Nekega dne sta se Geraslmov In Azev spet sešla na običajen posvet o tem, kako napredujejo priprave za atentat ln priprave proti njemu.
Azev ga je vprašal, če so ga že obvestili o tem, da je vozni red za carski vlak spremenjen.
Geraslmov je na to novico malce začudeno pogledal, potem pa odgovoril, da mu ni nič znanega o kakih spremembah. Ve samo za tiste, o katerih je Azevu že govoril pr) prejšnjih prilikah.
Azev pa je le trdil svojo In ni maral načelniku skrivne policije verjeti, četudi mu je ta kazal razne nradne načrte glede tega.
Nazadnje Je Azev dejal:
»Gre za spremembo, do katere Je prišlo prav v zadnjem času. Razumljivo, da je še niso utegnili sporočiti vam. Prepričan pa sem, da boste zanjo zvedeli jutri ali pojutrišnjem.«
Naslednji dan je Geraslmov doživel veliko presenečenje. Sporočili so mu namreč novico o spremembi v voznem redu, 0 kateri mu je govoril Azev že dober dan prej. NI čuda, da so mu spričo tega šil lasje malo pokoncu, saj Je glavar revolucionarjev vedel celo o najskrlvnejšem delovanju na policiji ln pri oblasteh več kakor pa sam načelnik Obrane.
Ro se je spet dobil z Azevlm, ga je zaradi tega takoj vprašal, od koga je prejel obvestilo o sprememb) vojnega reda.
Toda Azev se ni dal omajati. Na vsa Gerasimovljeva vprašanja Je odgovarjal le: »Človek, ki ml Je to povedal, je na zelo, zelo važnem mestu. V naših krogih ga pozna samo nekaj malega ljudi, dva ali trije. Ce bl se zvedelo, da ste vi tega našega obveščevalca odkrili ln da vam je znan, bi bilo z menoj konec.«
Geraslmov je še silil vanj,, zakaj zanj ni to vprašanje bilo navsezadnje nič manj važno kakor za Azeva.
Toda lz Azeva ni bilo moči spraviti ničesar, poslednji njegov odgovor je bil:
»Ne Izprašujte me, zakaj pri tem gre za mojo glavo.«
Toda Geraslmov ni odnehal. Ker mu Azev ni maral niti namigniti, kdo bl bil skrivnostni obveščevalec, se je spravil na delo sam.
Sel je k ministrskemu predsedniku Sto-llplnu In mu povedal, kaj se je zgodilo ter kaj je ugotovil.
Tudi Stollplnn je stvar dala misliti. Dolgo je molčal ln razglabljal, kaj bl storil, potem pa je dejal:
»Ne. Proti tcnui človeka ne moremo nastopiti. Bil bl prevelik škandal. Ta trenutek je politični položaj tak, da sl tega razkošja ne moremo privoščiti... Morda kdaj pozneje . ..«
Spet je nekaj časa premišljeval, potem pa nadaljeval:
»Tudi zaradi tega ne smemo In ne moremo, ker bl pri tem morali Izdati Azeva... Pustimo, naj stvar zaspi.«
In tako ni (me te skrivnostne osebnosti nikoli prišlo v Javnost.
Slovesnosti oh vladarskem sestanku v Revalu so potekle v redu, ne da bl bilo prišlo do najmanjšega neljubega dogodka. Azev In policija sta vse napletla tako, da so nasilnik) v neuspehu, katerega so navzlic skrbnim ln dolgim pripravam doživeli, videli le posledico nepričakovanih vzrokov, ki so nastopili po golem naključju ln na katere ni nihče mogel računati.
Toda niso se dali oplašiti. Azev je videl, da so taki naklepi zanj v denarnem oziru pa tudi sicer dosti koristnejši kakor kaki majhni atentati. Zaradi tega je vse napeljal tako, kakor se mu je zdelo prav. Prepričal je revolucionarje, da se bo zadeva prav za trdno posrečila drugič, on pa ho za ta drugi poskus še bolj napel vse sile, kakor jih Je zdaj.
Prepričeval Je tovariše, da bl bilo za njihovo stvar največja škoda, če bl se odpovedali takemu ln tako daleč pripravljenemu načrtu samo zaradi tega, ker jim je prvič spodletelo. Ce n1 šlo prvič, pojde drugič, če ne pa tretjič.
In v resnici načrt za atentat, kt naj bl ga bili naredili na carja v Revalu, ni hll drugega kakor prva polovica celotnega Azevljevega načrta. Bila je to tista polovica, ki Jo je namenil Ohrani, ker je vedno dajal najprej cesarju, kar Je njegovega. Ta uspeb, do katerega je policiji pomagal, naj bl pomenil Azevljevo spodobno slovo od nje In nekak časten konec njegovih zvez z njo.
Po tej zadevi Azev ni od policije zahteval nobenega posebnega plačila, temveč je Gerastmovu samo dejal, da se čuti zdaj trudnega; da sc mu zdi, da ni več sposoben nkdaljevatl z dosedanjim delom; da ne more več biti policijski zaupnik, obvešče-
A z e v In Neddy de H e r o v kopališču
Ker je hll eden najboljših ruskih policistov In je Imel poseben dar za vohan.e takih zadev, se mu je po daljšem vnetem Iskanju le posrečilo ugotoviti, kdo je Azevu mogel povedati novico, za katero niti on, načelnik skrivne policije, ni vedel.
Azevljev obveščevalec je bila tako visoka osebnost, da se je niti načelnik politične policije v dokazanem primeru ne bl mogel dotakniti, ne da bl tvegal hudo nevarnost ln najbrž tudi svoje mesto.
A ker Je bila stvar nevarna, je dokazovala, da Imajo revoluctonarjl svoje privržence celo na tako visokih mestih, kjer bl tega živa duša ne bila pričakovala, Je bil prepričan, da mora nekaj storiti.
Vila ministrskega predsednika 8 t o 1 1 p 1 n a po atentatu
valeč In saboter nastlnlškib načrtov; da Je prepričan, da ho konec koncev prej ali slej zagrešil kako hudo napako; če bl se zgodilo kaj takega, bl hkrati zelo škodil tudi polletji, česar pa ne mara.
Pristavil Je ša,i da Je njegov sklep ne-nmajan In nepreklicen, da ho odslej svojo skrb posvečal samo stranki, ker upa, da se ho potem lahko opral očitkov In tožb, s katerimi nastopa zoper njega Bureev.
Njemu, Gerastmovu, bo sicer še sem pa tja poslal kako novico, toda ne zaradi kakih obveznosti ali plačila, temveč samo zaradi prijateljstva, ki ga čuti do njega In do predsednika vlade Stollplna.
Vedenje Geraslmova pri vsem tem pa zdaj ni docela razumljivo.
Ko so so začele priprave za zadevo v Revalu, sc je Azev malce upiral, da 1)1 pomagal to stvar Izjaloviti. Govoril Je tako. kakor da so Jo zasnovali drugi in da se njega prav za prav v nobenem oziru ne tiče.
Geraslmov piše o tem v svojih spominih:
»Moral sem mu obljubiti, da Jo zdaj poslednjič, da ga prosim, naj ml pomaga, ln da ne bom Imel nič proti temu, če se poslovi, ko ho ta zadeva v kraju.«
Prav to Je bilo tisto, kar Je Azev hotel In Je od Geraslmova tudi dobil privoljenje.
Ko Je torej zadeva bila končana, je Geraslmov obljubo držal In Izpolnil.
Ne zdi se pa verjetno In možno, da ne bl bil uganil ln razumel, kaj pomeni Azev-ljeva trditev, da se hoče posvetiti samo delu za stranko, ker upa, da se ho mogel oprati v očeh tovarišev.
Ce se Je hotel oprati, Je bilo zelo verjetno. da bodo revolucionarji zahtevali od njega, naj pripravi kak nov atentat. Da hi ae opral s čim drugim, hi bilo skoraj ne-
mogoče, zakaj očitki, ki so leteli nanj od Burceva, so bili prehud) ln je tudi preveč ljudi vedelo zanjo.
Toda kako naj bl potem Ohrana, ki bl s tem Izgubila svojega najboljšega agenta In obveščevalca, mogla Izjaloviti morebitne nove poskuse nasilnikov, ko bl M zdaj, če M se Azev odpovedal svojemu delu za policijo, lahko računali na zvesto, brezpogojno ter zanesljivo pomoč prav tega agenta, čigar satanske sposobnosti ni nihče poznal bolje kakor prav Geraslmov.
In vendar je Geraslmov privolil, da Azev preneha z delom za policijo!
Cudn0 se zdi, da sl poglavar Ohrane ob ločitvi od Azeva ni skušal zagotoviti vsaj tega, da bo Azev v boju, v katerem so se neprenehoma spopadali nasilniki In policija, nevtralen, to Je, da ne ho pomagal ne eni ne drugi strani.
Geraslmov tudi tega nl storil. Steer Je dejal,	da	mu Azcvljeva odločitev	ne	ugaja,
da se	mu	zdi	škoda zanj, dodal	pa	je, da
docela razume upravičene nagibe, ki s« Azeva	do	tega	sklepa privedli.
To	je	bilo	vse, kar Je Azevu pri tem
slovesu dejal.
Vladimir B n r e e v, Azevljev tožnik
Na koncu se mu je zahvalil za dolgo ln zvesto službo. Da bl mu pokazal vso hvaležnost oblasti, ki pravilno ocenjuje njegove zaslnge, mu je obljubil, da ho še naprej doMval po tisoč rubljev na mesec. Policija mn jih bo dajala kot pokojnino v znamenje priznanja za vse, kar je zanjb v teh letih naredil.
Slovo med poglavarjem revolucionarnih nasilnikov ln med načelnikom carske politične policije je bilo skoraj ganljivo ln tako, kakor da bl se ta človeka ne Imela nikdar več videti ali srečati.
Azev Je Geraslmova sporočil, da odhaja zdaj v tujino na oddih ln da se bo tam ustavil za dolgo časa.
Res Je odpotoval. V začetku meseca Junija Je s svojo ljubico zapustil Rusijo.
Pot ga je vodila najprej v Nemčijo, kamor je spremljal to svojo žensko. Njo Je pustil tam, sam pa Je nadaljeval pot v Glasgow na Škotskem, kjer Je Imel svoje posle.
Pred njim Je hll tja že dopotoval Kar-povlč ln ga je čakal.
Azev Je v GIasgowu mislil uresničiti drugi del svojega celotnega načrta v tej zadevi, da bl tako, potem ko Je dal policiji, kar Je bilo njenega, dal še revolucionarjem, kar je bilo njihovega: da bl namreč zdaj pripravil pravi In resnični atentat na carja.
S teni Je mislil doseči tisto, kar je bil njegov končni cilj. namreč, da bl se za vselej opral pred tovariši ln se otresel vseh sumov, ki so se zgoščevall okoli njega ln njegovega dela.
Prav nobenega dvoma nl, da Azev tokrat. morda prvič v svojem prevratniškem delovanju, nl Igral dvojne Igre, ln Je Imel trden namen, da bo atentat tudi res naredil.
Razlog, da je Azev potoval v Glasgow Je bil ta. ker je Rusija v angleških ladjedelnicah naročila križarko »Rjurlk«. Delali so Jo v GlasgoHii.
Ko bl križarka priplula v Rusijo, naj M jo car pregledal, potem se pa z njo pe-
M A LI OGLASI
SMREKOV/JELOV LES
rezan in tesan, kakor tudi bukove, hrastove, Javorjeve, jesenove in lipove plohe dobite v skladišču zadruge »Marad« v Zivinozdravni-ški ulici (za Cukrarno).
Slike žrtev
ki so jih pobili komunisti; slike ljudi, ki so kakor koli izgubili življenje zaradi komunističnih nastopov, ter slike vseh vrst požganih poslopij — potrebuje uredništvo »Slovenskega doma« za objavo dokumentarnih sestavkov. Prosimo imetnike vseh takih slik, naj nam jih za kratek čas posodijo. Povračilo slik zajamčeno. — Oddajte jih v uredništvu »Slovenskega doma«, Ljubljana, Ljudska tiskarna, 3. nadstr.
General Geraslmov, načelnik carske politične policije »Ohrane«
Ijal mimo vsega ruskega brodovja, kl bl pri tej priliki nastopilo v velik) paradi.
Azevljev načrt je bil tale:
Med mornarje, Id so sestavljali posadko na novi vojni ladji, bl bilo treba pome. šatl nasilnike, kl naj bi carja Nikolaja II. ubili.
Članom »bojnega odseka« se Je bilo posrečilo doMtl zvezo z ruskim Inženirjem Kostcnkom, k| Je delal na ladji ln kl je bil član socialno revolucionarne stranke.
S tem Inženirjem so Imeli dolga posvetovanja Savlnkov, Karpovlč In Azev. Dogovorili so se z njim, da bo nekje na ladji pripravil skrivališče, v katerem bl se morilec lahko skrival vse do napada na carja.
Inženir Kostenkov je nalogo Izpolnil, toda prostor, katerega Je namenil atentatorju, je bil zelo majhen. Živa duša ne bl mogla v njem živeti nekaj mesecev, kakor Je to določal Azevljev načrt.
Azev Je dopotoval v Glasgovr sredi meseca julija. Kostenko mu je omogočil, da je pod Izmišljenim Imenom lahko obiskal ladjo ter sl jo precej natanko ogledal.
Ko Je videl, kolikšno je tisto skrivališče, je prvotni načrt, kl Je bil vezan na uporabo tega skrivališča, zavrgel. Sprejel Je pa predlog Inženirja Kostenka, ki je določal nekaj drugega.
Kostenko je predlagal, da bl med po. sadko nove križarke našli dva prostovoljca, ki bl bila pripravljena atentat narediti. 611 so takoj na delo.
Po dolgem Iskanj« ln po dolgih napravah so našli dva prostovoljca, kl sta se jim zdela primerna ter sposobna za tak posel. Bila sta to mornarja Avdejev ln Kaptelevlč.
Azevn Je zlasti ugajal prvi, kl je bil odločen in pogumen mladenič. Preskrbel Je obema samokrese ter Jima dal vsa potrebna navodila.
Mornarja sta mn Izročila vnak svoja
pismeno oporoko ter sliko, kl naj bl Jo revolucionarji objavili, če bl se atentat pas srečll In bl njijn pri tem nblli.
Sredi meseca avgusta je križarka »Rjn-rlk« nastopila svojo pot lz Glasgowa v domovino.
Azev tokrat nl dal glasn od sebe In nl
niti z besedo sporočil politični polletji, da se pripravlja nov atentat na earja. Vedel je, da Je carjev umor edina rešilna deska, kl mn še ostaja, če hoče hiti v očeh revolucionarnih tovarišev spet čist ter sl rešili glavo.
Njegovo življenje Je še enkrat prišlo v strahotno Igro, katere ne bi mogel dohiti drugače kakor s tem, da pogubi nekoga drugega.	(Dalje.)
Pop G a p o n
Atkrillleiler - urednik: Mirko Javornik / Herausgeber • Izdajatelj: Inž. Jože Sodja / FUr die Ljudska tiskarna • za Ljudsko tiskarno: Jože Kramarič / Uredništvo, uprava in tiskarna; Ljubljana. Kopitarjeva ft
Telefon: 40-01 do 40-05 < Rokopisov ne vračamo < Mesečna naročnina 6 lir. za inozemstvo 12 lir.