50119

Dvajset

v poljubni raz ver s tit vi.

Spisal

učitelj na Dunaji.

^osiatis iz „TTčiteljslceg-a, ToT7-a,xiša,“ 1 . 1879.

III. del.



/

V LJtTBLJANL

Tiskal in založil R. Milic.

1880 .

51)119

Predgovor.

vojski govori vojak, o poljedelstvu kmetovalec, o tergovstvu in
kupčiji tergovec, o sadjereji vertnik, a ljudski učitelj rad govori
o izreji mladine.

Tega posla se je lotil preteklih treh let v »Učiteljskem Tovarišu 11
gospod Josip Ciper  le,  rodom Ljubljančan, sedaj učitelj na Dunaji VI.
Tretjo versto teh „Pedagogičnih pogovorov 11  sem sebral v posebni knjigi,
ter jih pošiljam med slovenski svet, tovarišem in prijateljem ter sploh
občinstvu v pretres in prevdarek. Pisatelj teh „Pedag. pogov. 11  kaže, da
se je mnogo učil, in da z odpertimi očmi gleda svet ter ga bistro pre¬
soja, posebno se to vidi v 8. in 9. pogovoru, v katerem govori o senti¬
mentalnosti, preobčutljivosti 11  in o zlegu, ki iz tega izvira na današnji svet.
Toda, berite in prepričajte se sami, in marsikaj seVam bode pojasnilo!

Ker je pa ta dan danes ženska emancipacija na poveršji vsakdanjih
vprašanj, se tudi g. C. ne izogiba tega vprašanja, ter ga razpravlja ne¬
kako šaljivo, a vendar po večem resnično.

Kakor v marsičem, tudi tukaj naš svet ne pozna ali noče poznati modri namen
stvarnika, in razmerje, v katerem so si vse stvarjene stvari, tem bolj človek in
njegov rod.

Ali se ženska preveč"prezira in ponižuje, ali pa nad vrednost povzdiguje in
hvali, oboje je le ženski, oziroma človeški družbi v kvar in škodo.

Mož je za javno življenje, ženska bolj za domačo, tiho, mirno življenje; ona
ni služnja, pa tudi večkrat ni dobro, ako v hiši gospodari. — Ako so žene spridene,
je navadno možki spol več tega kriv, kakor ženski, to se pravi, kedar so ženske
spridene, je občni svet spriden, dokler pa žena ostane nravna in verna, ne more
biti občne samopašnosti.

Emancipacija vabi ženske v javno življenje, a tu se prav pokaže, kaj ženska
more, kaj ne more izverševati. Vsakemu spolu je tu modri stvarnik odločil gotove
meje, katerih ne more prestopati. (Izjeme pravilo poterjujejo). Isto tako se tudi
da soditi vprašanje, so li ženske sposobne za učilništvo? Ako se namreč ženske
preveč silijo v to, kar preseza njih moči, škoduje to njim samim, a tudi stvari ne
koristi. V podrobnosti se tukaj ne spuščam, ker ne pišem kako učeno razpravo o
koristi in škodljivosti ženske emancipacije, marveč le vpeljujem te „pedagogične
pogovore 11  mladega pisatelja, ki nam tukaj v prostih pogovorih kaže, da ni kakti
najemnik pri svojem delu v šoli, marveč da sam premišljuje in sodi o težkem svojem
nalogu: „o odgoji in poučevanji mladine. 11

V Ljubljani,  meseca aprila 1880.

M. CM.

1 .

fMo bi prišel sedanji čas stari gerški modrijan Sokrat zopet na
^gflF^svet, gotovo bi ne bil nič zadovoljen. Mi sicer občudujemo tega
moža, pojemo slavo njegovi modrosti, ker ga poznamo le iz zgo¬
dovine. Ali naj bi stopil med nas, naj bi nas jel malo izpraševati po
svoji stari navadi, naj bi si upal dokazati, da ne vemo nič, ne znamo
nič in ne premoremo nič; oj, kako bi se nam zameril! Dvomim, da bi
se mu godilo bolje, kakor nekdaj v Atenah. Tam so ga umorili telesno,
mi bi ga pa duševno. Najberže bi moral v norišnico, kamor spadajo po
najnovejših nazorih vsi tisti, ki govore resnico.

Ali mi ga občudujemo, ker je že davno umeri. Kako lepo se pa
tudi bere o njem pri Platonu ali pri Ksenofontu! Vsak, ki ima v sebi
le količkaj romantike, mora se navdušiti za njega, ki je hodil bos in z
razterganim plaščem po mestu, ter dokazoval najviši gospodi, da ne ve
nič in ne zna nič. Vprašam pa: Ali bi ga pustili zdaj tako ravnati?
Kdo bi poslušal bosonogega Sokrata, kdo bi si pustil reči od njega, da
nič ne zna! In policija? Ali bi ga ne ugrabila takoj, ter ga poslala z
druzimi razterganci tje doli na Gerško, od koder je doma? —

Naj bi si upal ustaviti Sokrat kacega mladega gizdalina na cesti,
ter ga vprašal: „Ali veš, kje prodajajo modrost?" Ali bi ga ne razžalil
s tem vprašanjem? In-mladi gizdalin bi mu odgovoril: „Ti gotovo ne
prodajaš modrosti, raztergani berač!" — Tako zna odgovarjati sedanja
mladina, ker zdaj vsakdo že učen z neba pade.

Kako bi bilo Sokratu pri serci, ko bi čul kaj o novih ženskih uči¬
teljiščih, kakor je n. pr. pripravnica! Poslušajmo ga, njegova sodba o tej
zadevi je važna, kajti on je bil svoje dni tudi šolmošter, ali ne šolmošter
s 400 gld. plače, ampak brezplačni, kajti veselilo ga je podučevati. Zato
je pa tudi učil, kjer je hotel, kogar je hotel in kedar je hotel. Ko bi

l

2

on slišal ime: ženska pripravnica, bi vprašal gotovo pred vsem: „Za kaj
se pa tukaj pripravljajo ženske?" — To vprašanje mu moramo že od¬
pustiti, kajti takrat, ko je on živel, še ni bilo tacih zavodov. — Mi bi
mu odgovorili tedaj: »Tukaj se pripravljajo ženske v to, da podučujejo
deklice po šolah". — „Kaj mi poveste", bi se začudil Sokrat, „ali ne
rodd več matere svojih otrok?" — To je gotovo; ali ne uče jih več.
„Za. to so ravno učiteljice". — „To je bilo pa pri nas na Gerškem vse
drugače. Mi smo zaperli matere in njihove hčere v najzadnji koteč v
hiši. To je bila njihova pripravnica za življenje. I pa saj so se naučile
tudi mnogo lepega: presti in plesti, šivati in prati. So pa tudi narejale
take srajce, kot bi bile iz železa". — Glej, ljubi Sokrat, zdaj je pa to
vse drugače: mi smo napredovali in ženski spol je napredoval tudi,
zato je pa pozabil, kako naj se odgojajo otroci".  „ Imate
prav", bi dejal Sokrat, ali na tihem bi deklamiral znane Vodnikove verze:

— — — — „To je zmota,

Vse po svet’ narobe gre;

Doživela kaj sem s’rota:

Jajce več ko puta ve".

Kaj bi dejal Sokrat, ko bi videl stopati ponosno te ženske študente
z atlanti, cirkeljni in debelimi knjigami, v kterih je vsa modrost, kar so
jo spravili vsi modrijani na dan! Čudno bi se mu zdelo. Gotovo bi
pisal takoj pismo v Olimp na svoje znance, da bi tudi ti izvedili, „kako
vse po svet’ narobe gre".

In nesel bi pismo na pošto. Tje prišedši hotel bi je izročiti človeku,
ki je zato tam, da je sprejme in odpošlje tje, kamor je namenjeno. Ali
glej, kdo steguje roke po njem! Oj groza, ženska je! Sokrat bi potegnil
gotovo pismo nazaj, ter vprašal: „Kje pa so gospod poštar, jaz bi jim
rad dal pismo, da bi je odposlali tje in tje". — »Zato sem pa jaz tukaj",
bi dejala uradnica, in Sokrat bi spet godernjal: „Vse po svet’ narobe
grč". Ravno taka bi se mu pa tudi prigodila, ako bi hotel telegrafirati.

Take in enake stvari bi videl Sokrat seveda povsod pri nas. Ali
naj bi se podal v Ameriko. Mislimo si, da je bral tam slučajno v kacem
časopisu: Jutri bo obsojen I. I. zarad tega in tega hudodelstva pri tej
in tej sodniji. On bi gotovo rekel: »Pojdem pa pogledat, kako sodijo
zdaj ljudi; saj sem bil že tudi jaz enkrat obsojen in še celo na smert". —
In glej! Pričakoval je Sokrat, da bode videl pri zeleni mizi sodnika z
resnim obrazom, ostrim pogledom i. t. d. Motil se je. Namesto tega
pa sedi tam ženska, ter izprašuje hudodelca, da se ji izpove vsili stor¬
jenih pregreškov. — Oj ti ubogi Sokrat, kako se deržiš! Kaj postajaš
tako bled, kaj se ti gerbanči tvoje čelo, kaj kremžiš tako svoja usta!
Ali ti je slabo, ali boš padel v omotico? Pojdi, pojdi ven, čist zrak te
bo pokrepčal kmalu, kmalu". — In Sokrat se pusti brez ugovora peljati

3

ven pod prosto nebo, tam pa vzdihne: „Oj hvala bogovom, večna hvala
jim, da so mene obsodili enkrat možje  na smert!“

Tako bi govoril modri Sokrat, ko bi prišel še kedaj na svet. Ali
bi ne bil usmiljenja vreden? Oj, starim ljudem se je teško navaditi na
novosti, posebno pa tacim, ki so živeli 300 let pred Kristusom. Kdo bi
se jezil zato nad njim! Pa tolažimo se, saj Sokrata ne bode več na svet.
On sedi srečen gori v Olimpu pri možeh, ki so mu sorodni po duhu, ter
pije na pogin vseh novih iznajdeb ambrozijo in nektar. Slava Sokratu!

Dovoli naj se mi, da navedem v tem pogovoru izreke nekterih
slavnih mož o ženskih, o njihovem namenu in o njihovi omiki. Vsi so
edini v tem, da ženski ni treba, Bog zna, kako visocega izbraženja, vsi
so dalje edini v tem, da je ona vstvarjena le za dom, za domača opra¬
vila, za oskerbovanje in odgojevanje svojih otrok. Take in enake misli
razpravljal sem že mnogokrat. Ali reklo se mi je, da zaničujem ženski
spol, da mi je ležeče le na tem, da se ohranijo one v nevednosti, da je
potem toliko lože gospodariti možem nad „temi ubogimi in pomilovanja
vrednimi stvaricami".

Ako se moti kdo, se gotovo tisti, ki govori tako. Stoletja in sto¬
letja so živele ženske le kot zveste spremljevalke možev, stoletja in
stoletja so bile one matere in odgojiteljice svojih otrok, — in bile so
srečne, bile so zadovoljne. Ali je pa zdaj tako, ko so jele stopati na
stopinje, ktcre so imeli nekdaj v rokah le možje? Ne, tudi zakoni niso
nič več tako srečni, kot so bili nekdaj, odkar ženska hoče več znati,
kakor kar ji je treba! Zoper poštene ženske, t. j. zoper take, ki zvesto
spolnujejo svoje dolžnosti, ktere so ohranile vse one lastnosti, ki tako
lepo pristujejo ženstvu, z eno besedo zoper one ženske, ki so ostale
ženske, nisem in ne bom ničesa pisal. Klobuk z glave pred tacimi!
Ali zoper emancipacijo in zoper one, ktere so se nalezle te kužne bo¬
lezni, bom pa vedno.

Prestopimo tedaj k izrekom slavnih pisateljev. Pervi, ki ga hočem
navesti, je gerški zgodovinar Ksenofont.  On piše: „Bog je odločil
žensko natoro za dela in oskerbovanja v hiši, a moško za opravila zvunaj
hiše, ako ga njegov poklic slučajno ne veže na dom. Kajti duha  in telo
njegovo je uredil tako, da zna mnogo bolje prenašati mraz in vročino,
potovanja in vojaške službe, zato mu je zaupal opravila zvunaj hiše.
Ženski je pa dal telo, ki je manj narejeno za vse to, zato ji je izročil
Bog tudi opravila v hiši. Jaz menim, — nadaljuje Ksenofont — da je

4

dobra gospodinja ravno tako važna pri gospodarstvu kakor mož; kajti
dohodki prihajajo največ po možu v hišo, izdatki pa po ženinih rokah
iz hiše, in ako ona oskerbuje to dobro, se množi premoženje, nasproti
se pa vedno manjša".

Te besede so jasne že same na sebi. Tako je govoril tudi že mar¬
sikdo drugi, ki Ksenofonta še nikdar videl ni. Ne bilo bi mi jih pre¬
pisovati ravno od tega moža, ali storil sem to zato, da sem pokazal, da
so stari narodi mnogo bolje znali ceniti človeško naravo, nego jo sedanji;
oni so pustili vsako stvar tam, kjer ima biti, in tako je prav. Rastlina,
ki jo presadiš iz prav nerodovitnih tal v dobro zemljo, pogine ravno

tako, kakor če bi jo presadil iz dobrih tal v nerodovitna.

Stari narodi sploh niso pisali knjig o odgoji, najmanj pa o ženski

odgoji. Kako naj se izreja mladina, to je bilo več ali manj popisano

v sv. pismih vsacega naroda, v kterih je bila vsaka beseda, celo vsaka
čerka v pravem pomenu sveta. Sv. pisma Kitajcev so bile 4 knjige
Konfucija, Indi so imeli svoje „vede“, Perzijani Zoroastrovo „Zendavesto“,
Izraelci Mozesove bukve, Gerki pa Homerja in za tem dva postavodajalca
Likurga in Solona, ki sta, pervi v Šparti, drugi v Atenah dala razen
druzih postav tudi take, po kterih naj se odgojajo otroci.

Debele knjige o odgoji so se jele pisati tedaj še le v novejšem
času. In o ženski odgoji posebej je spisal pervi knjigo francoski škof
Fenelon,  ki je živel od leta 1651 do 1. 1715. On je bil odgojitelj
nekega francoskega princa, o kterem francoski pisatelj Voltaire pravi:
„Pod njegovo vlado bi bila francoska deržava presrečna 11 , — tako izverstno
ga je odgojil Fenelon. In za tega princa je spisal tudi knjigo z naslovom
„Telemah“, ktera naj bi ga podučila o njegovih dolžnostih do svojih
podložnikov, zraven naj bi ga pa tudi opozorila na težavno nalogo, ki
jo imajo vsi tisti, ki vladajo narode. Poleg te knjige, ki ima častno
mesto v francoskem slovstvu, je spisal še knjigo „0 odgoji hčera", in
iz te hočem navesti nektere izreke:

„Hčerim“ — pravi Fenelon — „ni treba učenim biti; želja po
učenosti jih naredi le nečimerne in domišljave. Dovolj je, če znajo enkrat
le gospodinjiti ter se razumeti z možmi. Ker so po naravi slabotne, jih
moramo toliko bolj krepčati. Ali nimajo tudi one spolnjevati dolžnosti
— dolžnosti, ki so za celo življenje odločilnega pomena? Ali niso one
podpora in propad celih družin? Razumna, pridna in pobožna žena je
duša cele hiše, v kteri skerbi za časni in večni blagor. Kako naj imajo
možje kakov vžitek od življenja, ako se jim prigreni zakon, ona najserč-
nejša zveza! In kaj bo iz otrok, ako jih pokvarijo matere že v pervi
mladosti ? Ženska opravila tedaj niso nič manj važna za deržavo, kot
moška. Koliko zapletek, koliko prekucij postav in nravnosti, koliko

5

ker va vi h vojsk, koliko uporov zoper deržavo so že zakrivile razuzdane
ženske! To je pač dokaz, kako važna je dobra odgoja za hčere".

To so Fenelon-ove besede. On ne želi z njimi nič druzega, kot
izboljšanja dekliške odgoje. Da ga pa ne bode nihče tolmačil napak,
opomnim, da ne išče on izboljšanja v tem, da se uče hčere vsakoršnih
vednosti. To nam pričajo jasno besede: „Hčeriin ni treba učenim biti".
Ali še lepše in določnejše nam pove on to na drugem mestu, rekoč:
„Vse je izgubljeno, ako se peča ženska z umetnostimi, kot je n. pr.
poezija in če ji je zoperno gospodinjstvo".

To so seveda jako prozajične misli, ki jih je napisal ta Fenelon.
Ali on je že vedel, kaj je pisal. In čudno, zelo čudno, da ni niti enega
pisatelja, ki bi zastopal to idejo, da naj bo ženska učena. Nemški hu¬
morist Weber pravi v svojem „Demokritu“: „Učena, občutljiva, tercijalska
ženska in prešestnica so štiri nadloge, s kterimi je pozabil kaznovati
Mozes Egipčane". — Proč z vsemi nepotrebnimi učenostimi pri ženskih,
v kuhinjo ž njimi ali pa k šivanji, otroke pestovat, ako jim jih je dal
Bog. Ženske so zato tu, da — kakor Schiller poje:

-— Sade nam umetno

Cvetlice rajske v živetje posvčtno,

Sladke ljubezni napletajo vez:

Pod zagrinjali navade ljubljive
Krasnega čutljeja plamene žive
Skerbno redijo z ročico nebes.

Ako bodo ravnale tako, potem bomo storili to, kar nam kliče
Schiller: „Ženo spoštujte!" Da, spoštovati jih hočemo, ali nikar naj se
ne emancipirajo! Emancipirana ženska ni več ženska, mož pa tudi ni,
in ker so ljudje le dvojnega spola, tedaj emancipirana ženska ni nič.

3 .

Prestopimo k Rousseau-u. Rojen 1.1712, je sklenil svoje burno
življenje v letu 1778. Bil je najpervo pisar pri nekem odvetniku, potem
se je učil kleparstva, potem je bil strežaj, ker je pa kradel, so ga izpo-
dili iz te službe. Postal je tedaj seminarist, a pustil je tudi to, ter
podučeval po hišah godbo, dalje je bil davkarski pisar in še druzega
več. Pozneje se je jel pečati s filozofijo, ter spisal več del o tem pred¬
metu. Ali tudi o odgoji je spisal knjigo z imenom: „Emil ali o odgoji“,
ki ima pet delov. Pervi štirje se bavijo z moško odgojo in zadnji, ki
ima napis: »Sofija ali ženska* uči, kako naj se odgoja ženski spol. In
iz tega zadnjega dela hočem navesti nektere izreke:

„V ženski moževe lastnosti obdelovati in one, ki so nji lastne, za¬
nemarjati, se pravi, na njeno škodo ravnati*.

6

„Verjemi mi, razumna mati, ne napravi iz svoje hčere terdnega
moža, kot bi hotela popravljati naravo; napravi iz nje pošteno ženo in
bodi prepričana, da bode tako sebi in nam kaj veljala 11 .

„Ženska naj se mnogo uči, ali le to, kar ji je treba vedeti".

„Od terdnega materinega zdravja je odvisno najprej zdravje otrok.
Od skerbljivosti ženskih odvisi začetna odgoja možev, od ženskih odvise
strasti, obnašanje, okus, veselice in sreča možev. Tedaj se morajo od-
gojevati ženske vedno le z ozirom na moške. Možem dopasti, njim ko¬
ristiti, njihovo ljubezen in spoštovanje si pridobiti, njih v mladosti gojiti,
za nje, ko odrastejo, skerbeti, jim svetovati, jih tolažiti, njim življenje
sladiti — to so ženske dolžnosti, in za te se jih mora že v mladosti
izgotoviti".

„Pervo, kar se je učiti ženski, je ljubezen do svojih dolžnosti".

„Emil in Sofija" sta naredila velik prevrat v odgoji. Mnogo jih
je bilo, ki so skušali izpeljati pravila, ki so v tej knjigi, ali kmalu se
je pokazalo, da večidel niso izpeljiva. Ker je pa jako ostro pisal, ter
kritikoval javno in družinsko življenje, sploh vse, kar se je delalo o nje¬
govem času, mu je vzraslo mnogo sovražnikov in zato je moral pobeg¬
niti iz Francoskega na Angleško. Ali pomislimo, je li Rousseau kriv,
da so njegove ideje neizpeljive. Na to vprašanje odgovarja sam: „Ljudje!
ali sem jaz kriv, da si sami obtežite vse to, kar je dobro? Jaz čutim
težave, morda so nepremagljive, ali resnica je: če jih hočemo premagati,
jih do gotove stopinje gotovo premoremo". — Poglavitna težava v Rous¬
seau- ovi odgoji je ta, da bi moral imeti vsak otrok posebnega odgojitelja,
ki naj bi ga vodil do 24. leta. Samo ta naj bi vplival na njega; ali z
nobenim drugim človekom naj bi ne prišel v dotiko.

Vendar je ta knjiga velicega pomena v odgoji in Rousseau oče in
začetnik premišljene odgoje. Ako tudi so njegove besede neizpeljive
tako, kakor jih je zapisal on; ali prišli so za njim možje, ki so porneh-
čali njegove misli, ter jih tako uvedli v navadno življenje. To so bili
tako imenovani filantropisti. Ali tudi ti so zabredli predaleč. Tako,
da en izgled povem, se je valjal sloveči Ilazedov zvečer pijan po blatu,
šel potem drugi dan ves povaljan v šolo, da je potem tam dokazal svo¬
jim učencem: kako gerdo je, ako človek preveč pije. Zato mu je dejal
nemški pisatelj Herder, da bi mu dal teleta v odgojo, ne pa otroke.

Omeniti mi je zdaj moža, ki ni bil sicer pedagog; ali ker je o
namenu moškega in ženskega spola pisal tako važne besede, ga moram
postaviti na to mesto. Kdo ga ne pozna orjaka v poeziji, slavnega
Schillerja!  Komu je neznana njegova krasna „pesen o zvonu"! Ne¬
potrebno se mi zdi, o njegovem življenji, o njegovih delih in o njegovem
pomenu kaj pregovoriti. Mož je znan celemu olikanemu svetu. Iz

7

Domače oprave,

Dekline učivši
Fantiče svarivši,

In vedno ko riba
Marljivo se giba,

Čuvaje vseb mest
Pomnoži obrest.

Z draginami polni predele dišeče,
In prejo verti na vreteno berneče,
Nabira v omare, očistjene peg,
Bliščečo volnino in platno ko sneg,
Sijanja pridružiti blagu ne rntidi
Se vedno trbdi“.

njegove »pesni o zvonu 11  naj navedem nektere besede po prestavi Kose¬
skega,  ki govore o dolžnostih moža in žene:

„Mož mora na bor,

Življenje sovražno
Opravljati važno,

Sejati, saditi,

Zvijavši dobiti,

Da v skusu in stavi
Koristno opravi.

Zdaj silno prihaja neskončnega blaga,

Napolni zaloga mu žitnice draga,

Pohištvo se širi, raztegne se dvor,

In noter vlada
Sramljiva ženica,

Otr6k porodica,

In viža modro

Pomen teh Schillerjevih besed je ob kratkem isti kot Ksenofontovib,
ki pravi : »Bog je žensko natoro priredil za dela in oskerbovanja v hiši,
moško pa za opravila in oskerbovanja zvunaj hiše“, (glej prejšni pogo¬
vor!) ali Fenelonovih: »Povelj je, če znajo (ženske namreč) enkrat le
gospodinjiti" (glej tudi prejšni pogovor!) —

Preden končani ta pogovor, moram pregovoriti še o nemškem pe¬
dagogu Sailerju.  Ta mož je bil rojen 1. 1751. v Aresingu na Bavar¬
skem, je bil učenik bavarskega kralja Ljudjevita I. in pozneje škof v
Regensburgu. Imenuje se in sicer po pravici »nemški Fenelon", ne
ravno zato, ker je bil škof kakor ta, ampak ker mu je soroden v miš-
lenji, in ker je odgojeval kakor ta nekega princa. Spisal je obširno
knjigo z naslovom: „0 odgoji za odgojitelje, ali pedagogika 11 , v kteri
ima mnogo važnih besed o ženski odgoji.

On piše: »Razumnost in serce za domače življenje in talent, lju-
beznjivo cvetico blagostanja tkati v preprogo domačega življenja, in z
nježnimi dvojnimi nitimi ljubezni, zaupanja in spoštovanja po eni in
zvestega, veselega, radovoljnega delovanja po drugi strani vpletati, —
to je najviša umetnost ženska. A tudi v tej najviši umetnosti je še nekaj
najvišega in sicer: vera.  — Prav, učite se peti, igrati na klavir . . .
lehko vam bode s tem pregnati soprugu z mračnega čela temne oblake
skerbi in tudi iz serca. A notranje godbe vam ne zbuja noben klavir,
nobeno petje; notranja godba za vas se nahaja le v oni najviši vednosti
in umetnosti ženski. Učite se jezikov, literih tirja čas: francoskega,
angleškega, italijanskega, česar vam vaše okolnosti v sedanji dobi ne
dade pogrešati. A jezika ljubezni, ktera molči, terpi, premaguje, njega
vas ne uči nobena slovnica, nahaja se le v oni najviši vednosti in umet¬
nosti ženski. Učite se okusno oblačiti, ter veliko in malo abecedo dru¬
štvenih ceremonij na pamet: teh dveh lehkih proizvodov novega časa ne
morete skoraj pogrešati. A notranjega čuvstva za resnično lepoto in
pravo družabnost v življenji vam ne podajejo nikake novine o modi,

8

nikaka družba; to notranje čuvstvo se nahaja za vas le v oni najviši
vednosti in umetnosti ženski".

Pomen tega razlaganja se da ob kratkem povedati v stavku: „Žen-
ska naj bode verna".  Vere je potreba pred vsem ženski, „kajti brez
vere ni mogoče nikomur dopasti Bogu". Vera in sicer živa vera v Boga
jo tolaži, da prenaša radovoljno vse nadloge vsakdanjega življenja. In
če ona ne najde nikjer tolažbe, kako bode po Rousseau-ovih besedah
mogla »tolažiti moža, mu svetovati, ter mu življenje sladiti". (Glej ta
pogovor 1)

Tako vidimo, da pedagogi podajajo eden druzemu roko. Česar ni
eden določno povedal ali le memo grede omenil, to je določil in razložil
bolj  temeljito drugi.

4 .

„V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh", s temi določnimi
besedami je obsodil Bog Adama in ž njim ves njegov zarod k delu.
Delo tedaj ni nikaka sramota, ampak človekova naloga. V teh besedah
našega stvarnika imajo izvir vsi pregovori, ki slave delo, ki nas spod¬
bujajo k delavnosti, in ki nam kažejo nasledke, ki izvirajo iz lenobe, —
one zagrizene nasprotnice dela. Tako n. pr. pravi slov. pregovor: „Le¬
noba je vseh gerdob gerdoba", in drugi: „Kdor ne dela, naj ne je",
tretji: „Lenuha dan straši", četerti: „Brez potu ni sadu", in Vodnik poje:

„Lenega čaka stergan rokal,

Pal’ca beraška, prazen bokal“.

Menim, da v teh izrekih je pač dovolj spodbujevanja k delavnosti.
Kdo jih ne zna iz glave, — ali kdo jih spolnuje? Kdo rad dela, posebno
če mora? Ali ni posebno lepo, če na povelje, kogar si bodi, takoj
giblje toliko in toliko rok; ali oni, ki jim je dal povelje se vsede lepo
mirno v senco, si zapali ali pusti zapaliti pipo lepo dišečega tobaka, ter
zadovoljno ogleduje pridnost svojih delavcev. Oj, to je lepo, to je prijetno.

Ti pregovori pač niso za vse slučaje, akoravno jih je rodila skušnja,
kakor vse druge pregovore. Tako n. pr. „Kdor ne dela, naj ne jč“. —
Za Boga, koliko ljudi je na svetu, kterim vse življenje ni treba prijeti
za nobeno delo, ki se puste celo slačiti in oblačiti, umivati in česati 1
Naj bi se prederznil kdo pred nje stopiti, ter jim reči: »Kdor ne dela,
naj ne jel" Ali bi ga pogledali nevednega moralista, ali bi se mu po¬
smehovali, preprostemu postavodajalcu, — oj, pobegniti bi moral pred
njihovim sikanjem, ter se skriti v koteč, kamor ne prisije noben žarek
solnca! Kaj je rekel ta nevednež ? bi se vpraševali, naj le pogleda, kako


9

dobro jemo in pijemo, kako se radujemo, in mi naj bi še delali! — To
so seveda bogatinci, ki so podedovali po svojih pradedih denar, blago,
častno ime in še mnogo druzega, — to so seveda bogatinci, ali nad temi
se ne spolnuje pregovor: „Kdor ne dela, naj ne je“.

čemu naj bi delal bogatinec? to vprašanje smejo po vsej pravici
zastaviti vsi „služebni duhovi", kakor so n. pr. kuharice, hišine, pestunje,
dekle, lakaji, kočijaži, snažitelji škorenj in obleke. Posebno veliko žen¬
skih poslov bi bilo brez zaslužka, ako bi gospe same opravljale domača
dela. Tistemu, ki bi si upal vpeljati to pri gospeh, bi pretila na vsak
način poguba. Napravile bi upor, strašen upor, in gorje, trikrat gorje,
če se vresničijo Blumauerjeve besede:

„Die Kriegswuth kam der Kuclienmagd
Am ersten in die Adern,

Sie griff mit Ingrimm unverzagt
Nach einem nassen Hadem;

Die mordgevohntc Kochin nahm
Ein Nudelbret zum Schild und kam
Mit einem langcn Bratspiess“.

Ni je hvaležniše stvarice pod solncem, ako ji ravnaš po volji,
kot je ženska. Tako so n. pr. nesle one k pogrebu nekega nemškega
pesnika z vso častjo, zato ker je opeval njihove resnične in izmišljene
lepe lastnosti. Necega italijanskega pisatelja, ki se je prederznil pisati:
„Ženske so v cerkvi svetnice, angelji, če se jim približaš, doma hudobe,
na oknu sove, pri vratih srake, na vertu koze 11 , tega pisatelja so pa
hotele kamenjati. Gorje pa vsacemu brez izjeme, ako se vresničijo
Schillerjeve besede: „Kervave rise zdaj so žene“. —

Pregovor: „Kdor ne dela, naj ne je“, je splošnega pomena, veljaven
za moški pa tudi za ženski spol. Moja naloga v teh pogovorih pa je,
govoriti obširneje le o ženski odgoji. Tedaj recimo: „Ktera ne dela,
naj ne je 11 . To velja o gospeh in gospodičnah, o poslih in neposlih.
I)a pa ženske tudi delati znajo in hočejo , se jih mora delati učiti že v
mladosti. „Mladost je norost 11 , mi bode oporekal morda kdo. Jaz pa
pravim: „Starega konja je težko voziti navaditi 11 . Tedaj v mladosti in
že v pervi mladosti naj se uči dekle delati, že takrat ko je komaj eno
leto staro. — To bi bilo malo prezgodaj, se mi bode vgovarjalo. —
Ni res, počakajte vendar malo, da povem, kako naj se začne. Le od-
kašljajte se!

Začetek poduka v delu naj se začne z igranjem. Ktero majhno
dekle nima pupe, naj si bo že iz cunj ali porcelanaste? In ta pupa naj
bo njena perva učiteljica. Kakor čudno se to glasi, vendar je resnično.
Pupa ima tudi svoje potrebe, ali vsaj deklica, ki se ž njo igra, misli, da
jih ima. Pupa hoče oblečena biti, hoče zaajana biti, hoče jesti in piti.
Ali še niste nikdar videli deklice, ki je pitala z jedmi svojo pupo?

Pedag, pogov. 2

10

Kedar spi, hoče imeti mir, kedar se joka, hoče potolažena biti. In glejte
malo deklico, kako ji zna z vsem postreči! Tako ji postreže, kakor so
mati nji. Poglejte malo deklico, kako slači in oblači svojo pupo, vedno
ima kaj popravljati na nji, zdaj ji to, zdaj ono ni všeč. Neodpustljivo
bi bilo, ako bi ji kdo branil ali jo oviral pri tern delu. Pupa je njeno
edino veselje, tedaj tudi njena edina skerb. Kako težko se loči zvečer
od nje, in po kaj druzega seže najpervo, kot po njo, ko se spet zbudi?

Oj, ti ljubeznjiva nedolžna deklica, le igraj se, nikdar naj ne pride
oblak tuge čez tvoje lepo čelo! Le skači, pleši, poj in vesela bodi! Le
vzemi svojo pupo, slači in oblači jo, povijaj jo, stiskaj jo na svoje persi,
poljubuj jo, le deni jo v mehko posteljico, zaajaj jo, — saj vem, kako
te to veseli. Vidiš, ljubka moja, saj to ne bo terpelo večno. Ko po¬
staneš malo večja, te pošljejo oča v kak inštitut, tam se boš učila veliko
lepega, ali pupo bodeš morala zapustiti. Nikar se ne jokaj, prosim te,
bodeš že pozabila na pupo, ko ti pridejo v glavo vsakoršne učenosti.
Sunila jo bodeš od sebe potem, ter ponosno dejala: To pa ni za me.—
Kaj praviš, da ne boš nikdar kaj tacega rekla? V resnici ne? — Oj,
saj vem to sam. Veselih dni saj ne bo več, kterih si preživela s svojo
pupo. Zato se boš pa učila, mnogo učila; oča že vedo, zakaj se boš
učila, veš zato, da bo enkrat kaj iz tebe.

Teh besed bi seveda ne govoril eno- ali dveletni deklici, saj bi jih
tudi ne razumela. Ali govoril sem jih starišem, ki imajo dolžnost sker-
beti za svoje hčere, in ki jim dostikrat prav napačno določijo njeno
prihodnjost. Ali nadaljujmo svoj predmet. Deklico, ki tako neskončno
ljubi svojo pupo, bode gotovo zelo veselilo, ako ji bode zaraogla postreči
s čem. Pupa tudi ni, kar si bodi. Pupa ima tudi rada zmiraj lepo
obleko; posebno hudo bi bilo deklici, ako bi je ne mogla v nedeljo lepše
obleči, nego ob delavniku. — Tu je pa ravno tisti trenotek, v kterem
naj se začne deklica baviti z resnim delom. — Nespametno bi bilo, ako
bi stariši delali za dekletovo pupo obleko. Deklica naj jo sama dela.
Ukažimo ji, naj sama začne šivati. In da bode imelo njeno šivanje kak
vspeh, je treba, da ji damo poduk, kako se naj šiva. Ako ravno ne
bode deklica tako dostojne obleke napravila svoji pupi, kot morda njena
mati, nič ne de. Učen tako nikdo z neba ne pade. Ali glavna stvar
je, da bode zadovoljna, ker zna z lastnimi močmi storiti kaj za „svoje dete“.

Ko bi pač stariši vedno mislili na to! Le na tak način je mogoče
dekletu vcepiti ljubezen do dela. Pri otroku se ne sme ničesar storiti
brez namena. In kako bodemo dveletni deklici drugače raztolmačili
korist dela, kot s tem, da jo učimo delati na korist njene pupe? — To
je začetek, a nadaljevanje si prihranimo za prihodni pogovor.

11

Pervo delo dekletovo naj bode tedaj, da napravlja obleko za svojo
pupo. To delo naj se počasi razširi na dekle samo. Ni dovolj, da zna
samo pupo slačiti in oblačiti; takoj ko je v stani svoje ude prosto gibati,
naj se prisili, tudi sebe slačiti in oblačiti. Zoper to pravilo se navadno
greši pri gospodi. Otroke, ki so po deset, celo po več let stari, morajo
opravljati še vedno posli. Ali ni to najviša lenoba, ki si jo misliti more
človek? To se pravi, vse moči, ktere je dala natora mlademu človeku,
zanemarjati, — da, celo uničiti. In kaj še vse? Celo stari ljudje gospo¬
skega stanu morajo imeti vedno strežaja, da jih napravlja. Oj, nesrečni
taki ljudje! Njihova najviša sreča je denar. Naj bi še tega ne imeli,
potem pa kar lehko noč!

Naj bode dekle še tako bogata, naj bo še tako imenitnega stanu,
če ne zna tega, ni vredna počenega groša. To pa še vse ni dovolj.
Tudi svoje obleke naj se uči izdelovati. Treba ji je razložiti, da ni le
prav, ako ima njena pupa lepo obleko, tudi ona jo mora imeti. In ker
seveda deklico jako veseli, ako more pupi napraviti kaj sama, in ker bi
bilo nasproti gerdo, ako bi imela ona gerjo obleko, nego pupa, ji bode
gotovo všeč, da bi napravila tudi kaj sebi. Vsaka dekle, naj bode še
tako imenitna, si napravi vso obleko lehko sama.

Ali to ne gre tako hitro. Najpervo naj začne dekle plesti nogovice
To delo je najlože. Za tem naj pride šivanje perila, t. j. srajc in spod¬
njih kril, in še le naposled naj se začne šivanje zgornjih oblačil. Vse
naenkrat bi bilo preveč.

Preden gre deklica v šolo, se lehko nauči že narejati vso svojo opravo.

Za ta poduk seveda ni treba, da deklica šiva ves dan od zore do
mraka, ali pa še celo po noči do belega dne. Šiva ali plete naj pa
vsaj po tri ali štiri ure na dan. Več časa jo priderževati pri tem delu
bi bilo nespametno. Mladost je norost, ta pregovor ima v nekterem
oziru prav; ali ravno da ta norost ni prevelika, se mora berzdati z delom.

Te štiri ure, v kterib naj dela dekle čez dan, ne smejo biti zapo¬
red. Dve uri zjutraj in dve popoldne zadostuje popolnem. Ves drug
čas naj bo njen. Naj le vzame še vedno svoje igrače v roke, naj le
skače, pleše, poje, naj se raduje: ta radost ji bode dala novih moči, da
pojde tem lože zopet da delo. To nikakor ne gre, da bi otroka kar
neankrat spravili v resnobno življenje. Jaz bi dekle, ki bi hotela več
delati, nego ji je ukazano, s silo od dela spravil, ter jo ravno s tem
kaznoval, da bi ji ne dal par dni nobenega dela. Od začetka se bode
dopadalo vsaki pletenje ali šivanje. Hotela bo kar vsak dan narediti
par nogovic, ali sešiti eno oblačilo. Ali kako dolgo bode terpelo to?

12

En teden ali k v e če mu en mesec, in konec bo vsega njenega navdušenja
in veselja za delo. Nič se ne da prehiteti, nič preskočiti.

Ali tudi delo naj se ji kolikor mogoče posladi in polajša. Tega
polajšanja pa ne mislim tako, da bi pri šivanji vbodla enkrat s šivanko,
potem pa četert ux*e gledala okrog sebe. To bi bila gerda napaka.
Vendar naj se ji dovoli, kramljati z materjo ali ono osebo, ki jo nadzo¬
ruje; naj poje z njo kako pesnico, naj se ji pripoveduje kaka zgodbica
ali kaj enacega. Tako ji bode potekel urno čas pri delu, in stavim kaj,
da bode še prosila, da bi smela še dalje šivati. In kako se bode vese¬
lila, preden pojde k delu! Kaj bi se tudi ne, saj bode vedela, da bode
slišala spet toliko lepega, toliko prijetnega. Čemu bi se ji neki prepo¬
vedovalo, pri delu govoriti ! Delo mora biti resno, — to je res. Ali
nobeno dejanje ni tako resno in težavno, da bi se ne dalo zlajšati. „Orane
tulit punctum, qui miscuit utile dulci“.

Ali slišim že glasove, ki se vzdigujejo proti meni: Ni prav, da se
mlada, še ne šest let stara deklica, obklada že z delom. Ali vprašam :
Čemu bi bila pač deklo cel čas, dokler ne gre v šolo, brez vsega opra¬
vila? Saj te male urice, ki jih ima delati na dan, je ne bodo uničile.
Kaj pravim uničile, — celo najmanjše škode ji ne bodo prizadejale. To
majheno delo ji bode podelilo malo premenjave. Kako kmalu bi se
naveličala igrati, ako bi jo obsodili, da se mora vedno igrati! Seveda bi
se tudi večnega dela naveličala. Ali razlika mika. čemu bi se moralo
prihraniti vse delo za prihodnje čase?

Ta moj nasvet gotovo ne bode ugajal vsem. Ozrimo se pa malo
po zgodovini. Nekdaj so tudi mislili splošno, da se mora računstvo
učiti še le v viših razredih ljudske šole. Ali Pestalozzi ga je vpeljal
kar v pervi razred, in imel je kaj lepe vspehe.

Razum se pri deklicah mnogo prej rodi, nego pri dečkih. To je
že davno dokazano. Zakaj bi se pri njih ne pričelo s podukom tudi
prej, nego pri dečkih? Sploh vse telesne in duševne moči se razvijejo
pri ženskem spolu prej. Zato pa tudi zvenejo in opešajo prej. Tedaj
s čakanjem na prihodnje čase ni pri dekletih nič. Prej ko se more, naj
se jih začne podučevati. Spominjajmo se na izrek: „Čem mlajše je drevo,
tem lože se da vpogniti", in: „ Česar se Anžek ne uči, tega Anže ne zna“.

Delo prežene vse napačne misli človeku iz glave. Ono mu krepi
telo in s telesom tudi duha. Nič ni na svetu gerjega, nego ženska, ki
ves dan visi pri oknu, ter opazuje raenio gredoče. Pri starih Germanih
je bilo v navadi, da je mati, ki je imela hčer za možitev, obesila kos
prediva na okno. To je pomenilo: Jaz imam hčer, pridno hčer, ki zna
presti. Kdor ima veselje, jo vzeti za ženo, naj se oglasi! — Zdaj se
pa dekleta raje same obešajo na okno, ker ne znajo presti, da bi obešale
predivo. In kaj vse vidi dekle pri oknu? Mlade našopirjene gizdaline,

13

gibčne lajtenante i. dr. Zdaj se ji posebno dopade ta, zdaj ji leži na
sercu oni. Tako se navadi ljubiti vse in nobenega. In mladi gospodiči,
gibčni lajtenanti tudi niso slepi za ljubeznjive poglede, ktere jim meče
devojka z okna, oni nimajo kamenitega serca, — tega se jim ne more
oporekati. — Tudi oni jamejo metati še ljubezniviše poglede na dekle,
— in vjeta je, preden se zave. A vjeta ni dolgo, kajti naši lajtenanti
jo kmalu spuste, kedar le vjemo kako drugo. Potem je dober civilist.
A tudi njegova ljubezen ni večna, tudi on zapusti to, kar si je včeraj
priboril s težavami, jutri z lehkostjo. Tako gre dekle z rok v roke,
iz serca v serce, dokler ne odpade njenim licem cvetna mladost. Potem
pa ni ona več za ta svet, kajti vživala ga je v mladosti preveč, spridila
si želodec, in ta ji odrekel vse delovanje. Ali vse drugače bi bila, ko
bi se ona vsedla k šivanju v mladosti, ter vlekla pridno niti. Bog ve,
če bi si ne privlekla z njimi enkrat moža?

Ženska je prav usmiljenja vredna stvar. Tako kmalu se naveže na
koga, ki jo potem lahkomiselno pahne od sebe. — Ali zakaj je tako
lehkomiselna? — Zato ker se hoče vedno zabavati.  To je vir
vse lehkomiselnosti. Ona se hoče in se mora zabavati, zato poseže po
vsacem sredstvu, ktero ji pripravi zabavo. Ali privadimo jo že od
mladosti na delo, vtisnimo ji v glavo, daje delo naj veča
in najlepša zabava, in gotovo bode vselej segla po njem,
kedar ji bode dolg  čas.

6 .

Napačno pri odgoji je posebno to, da stariši ali odgojitelji imajo
vedno kaj popravljati na svoji hčeri. Zdaj si ni stisnila prav svojih persi,
zdaj si ni nakopičila prav svojih lasi, zdaj ni prav prepasana i. t. d.
To večno popravljanje in kritikovanje mora na posled jeziti deklico. S
tem popravljanjem se ji pa tudi vzame vse veselje do dela. Čemu bi
pa tudi delala, čemu bi se trudila, ako ne zna ničesa narediti dobro?
In kaj je nasledek temu? To, da se odteguje delu, kjer je mogoče, ter
je navali na mater.. Kdo bi bil tako prederzen, da bi zahteval od štiri¬
letne deklice, da si razčeše 'lase tako, kakor njena mati! In še drugo
vprašanje: ali je ravno najlepše tako, kakor ima vredjene lase mati?
Nikakor ne. Le poglejmo one mogočne, visoke frizure, koje nosijo se¬
danji čas ženske, kterih podlaga je žima iz konjskega repa. Kako smešno
veličastne so te frizure! In vendar pravijo ženske, da so lepe. Gorje
oni, ki bi se prikazala le z lastnimi lasmi v kaki omikani dražbi! Ako
pa ima vložen konjski rep v lase, potem se pa sme že prištevati k

14

omikanim. V kolikem nasprotji je to z naravo! Konj ima žimo na zad¬
njem koncu svojega trupla, in je le konj. Ženska si jih pa devlje na

glavo, ktero ima za to, da misli; ali ne pomisli, kako napačno je to.

Nobenemu dekletu bi ne prišlo na um, vtikati si konjski rep v
lase, ter jih skopičiti in obračati na vse strani, ako bi ne videla tega
pri odraslih. Dekle ima vedno večji čut za lepo, nego odrasli; kajti ti

so si ga že izpridili v življenji. Kaj je pa lepše, nego ravno to, kar je

naravno. Komu ne prija pogled na prosto naravo, ki se ozaljša v spo¬
mladi ! Naj si bode še tako izbirčen v stvareh, ki so za oči, natora ga
vendar zanima nad vse. Ali poglejmo naravo, ali se ona tudi našopiri,
kakor kaka gosposka ženska? Gotovo ne. Narava ne dene na sebe nič
več, kakor kar ravno potrebuje; in vendar je tako lepa, tako veličastna.
Ali mi ljudje naj bi ravnali drugače, mi, ki smo tako odvisni od nje.
Mi pravimo, da smo gospodarji narave, oj kaka ironija! Mi si upamo
graditi vode, ter jim odkazovati nove toke; ali kako se maščujejo one
za našo prevzetnost! Mi si upamo, imenovati vodč meje naših dežela;
ali voda si napravi drugje svoj tok, in meja je prenešena. In tako še
več enacega.

Ravno tako napačno je, oblačiti otroke v prav dragoceno obleko.
Resnično je, da otrok naj dopada, ali nikdar ne z obleko. Ta naj mu
služi samo v to, da skriva svojo nagoto, in da se varuje ž njo mraza in
prehude vročine. To je namen obleke. Ali rabiti jo v to, da bolje do-
padamo drugim, to je pa gerda napaka. Rousseau pravi: „Jaz sem
opazoval, da dragocena oblačila napovedujejo vedno gerde ženske 11 . Naj
si barvajo stare ženice svoja lica z barvami, naj se mažejo z dišavami,
naj si natikajo gizdavo obleko na svoje telo, — dopustimo jim to veselje.
Saj sprevidel bode vsak pameten človek, s kom ima opraviti. Ali mla¬
dost lišpati in kinčati, zoper to navado moram pa glasovati. Kolika
nespamet bi bila oviti naravo v spomladi s svilo, ter jo potrositi s sre¬
brom ali zlatom. Vsaka rosna kapljica se blišči na travi v solnčnih
žarkih kot najčistejše srebro. Ne delajmo otrok lepših, nego so v res¬
nici, bodimo varčni z obleko.

Varujmo se pa tudi, dajati jim večo hvalo, nego so je vredni in
nego si jo dajo sami. Ako stori deklica kaj lepega, nas bode vprašala
gotovo: Ali ni to lepo? Zdaj ji pa nikari ne recimo: Oj, to je krasno,
prekrasno! Čemii to? Deklica sama meni, daje  to, kar je storila le
lepo, in ona gotovo o sami sebi ne bo rekla nič slabega, ampak prej
dobro, kakor slabo. Mi bi jo naj pa še bolj hvalili, nego se sama! Ali
bi naj je to ne prevzelo? Kaj posebno krasnega dekle ne more na noben
način storiti, in če je storila kaj lepega, čemu bi ji dejali, da je krasno!
Ni se treba izgovarjati, da bomo dali s tako pohvalo dekletu večje ve-

15

selje do pridnosti. Saj če ga ji hočemo dati, lehko rečemo: Prav imaš,
to je lepo. Ali krasno  ni nikakor potrebno reči.

Nikdar se pa ne sme terpeti, da bi se dekle zjutraj po celo uro
ali še dalje napravljala. Sama od sebe tega ne bode storila nikdar.
Ali ako bode videla nas delati tako, takoj nas bode skušala posnemati.
Ona naj se oblači, kolikor mogoče preprosto, in to naj stori naglo. Kakov
namen ima neki gospoda pri takem dolgem oblačevanji? Pogleimo go¬
sposko žensko, kaj stori ves ljubi božji dan! Zjutraj ostane do devetih
ali desetih v postelji, v kteri tudi povžije svoj zajuterk. Potem vstane,
se vsede k ogledalu, in urno morajo priskočiti dve ali tri hišine, da jo
počešejo, ter ji sem ter tje zvihajo lase. Potem pride na versto obleka,
in tako preteče čas do poldneva. Zdaj pridejo vizite. Nališpane dame,
gospodiči v frakih in belih rokovicah pridejo naznanit čast, ki jim je
dana s tem, da smejo obiskat to damo. Tako odbije ena ali dve uri,
čas je iti h kosilu. Po kosilu se mora spet počivati ali pa brati kak
roman. Krog četerte ure je južina. Po tej se mora pa gospa preobleči,
da gre zvečer na sprehod, ali v gledišče, ali v kak koncert. Pozno v
noč se gre spat, da so zjutraj spet lehko ob desetih vstane. — Tako
ravna pač le gospoda ako ima denar. Kdo ji more zabraniti! Nikdo, to
je res. Ali praktično ni tako življenje in zdravo tudi ne. Ali se ne
pravi to, zanemarjati vse moči, ktere je dal Bog človeku, da jih vporab-
lja za svoj in za blagor druzih? Kaka je pa tudi gospoda, ko se postara?
In kakov je človek, ki je vporabljal modro svoje moči? Gospoda je
rahlo-čuteča. Koliko nepotrebnih solza pretoči ona, kolikokrat pade v
omotico brez potrebe, koliko dišav mora duhati, da pride spet k zaved¬
nosti! Tega bi ji pač ne trebalo, ako bi kaj več delala. Ali padati v
omotico, to je pri gospodi običajno. Gorje gospč ali gospodični, ki bi
ne padla pri enem ali drugem žalostnem dogodku v omotico! Nekdo je
pa še dejal, da padejo gosposke ženske le takrat v omotico, če vedo,
da jih bo kdo vjel. Tega ravno ne bodem preiskoval natančneje; ali
verjamem, da kar tako izmišljena ta stvar tudi ni.

Greh bi bil, ako bi tudi oni stariši, ki vedo, da njihovi hčeri ne
bode treba nikdar se truditi, nji ne pustili delati ničesa. Škodovali bi
s tem ne samo njenemu truplu, ampak tudi njenemu duhu. če ne bode
delala hči, bode začela brati. In kaj? Romane. — No, poreko nekteri,
branje je tudi delo. Branje uri duha. Prav imate. Branje je tudi delo;
ali branje modernih romanov pa ni. Ti romani so pisani tako, da si ni
pri njih treba prav ničesa misliti. Lehko jih razume človek, ki nima
niti enega grama možganov v glavi. Začno se vsi s tem, da se zaljubi
mladenič v dekle, potem sledi kake stokrat „oh in ah“. Ljubimcema
se stavljajo sem ter tje ovire, — ali slednjič je vendar le ženitev. Tako
se piše v vsacem romanu. Kdo bi kaj mislil pri tem! Branje teh ro-

16

mano v učini le to, da dekleta sanjarijo vedno po onih ljubimcih, o kterih
so brale v romanih.

Boljše ne morem skleniti tega pogovora, kakor z besedamiFenelona,
kojega sem omenil že v drugem pogovoru. On pravi: „Mehkužnost in
lenoba, združeni z nevednostjo, rodite ono pogubljivo poželenje po raz¬
tresenosti. Od tod prihaja tudi ona nespametna in nenasitljiva radoved¬
nost. Radovednost se obrača na nečimerne in nevarne stvari, posebno
na branje romanov in druzih stvari, v kterih igra čutna ljubezen glavno
nalogo. Dekleta so lehkomiseljne, in lehkomiseljnost jim brani premiš¬
ljati, kar bi jih dostikrat prisililo molčati".

In pozneje pravi: „Zdravje in nedolžnost sta prava vira veselja.
Ohranimo otrokom okus na preprostih rečeh".

7 .

Oj, ti ljuba preprostost! Kako se trudimo vzeti otroku mladost,
ter ga napraviti prej ko mogoče starega! Kako grobo zavračamo dostikrat
otroka, ki v svoji ljubeznjivi radovednosti nas vpraša po tem ali onem!
Ne rečem, da ne stavlja otrok marsikedaj prav abotnih vprašanj; ne
rečem, da ne tirja dostikrat marsičesa, kar mu ne moremo dati. Ali
čemu bi ga zato odganjali z grobostjo? — Otrok je radoveden. Ali je
to kaj slabega? Ali ni vsakdo izmed nas tudi radoveden? Le poglejmo
ljudi po kavarnah, kako hitro seže vsakdo po listih, čemu neki? Zato,
da izve kaj novega. In ravno otrok naj bi ne bil radoveden? Jaz pravim,
on mora biti tak, in prav žalosten bi bil jaz nad takim otrokom, ki bi me
nikdar in ničesa ne vprašal. Fenelon pravi: »Radovednost je natorni
nagon, ki tako rekoč pripravlja na poduk; ne pozabite je vporabiti.
Otroška vprašanja naj se nam ne zde sitna, kajti ona so vhodi, ktere
je odperla narava poduku. Nasprotno, pokažite svoje veselje nad tem".

Poreko pa stariši: Ako pustimo vpraševati otroke po vsem, ne bode
nikdar konca ne kraja z njihovim vpraševanjem. — Nič ne de, zato ste
pa stariši. In kaj je lože, nego se odkrižati otroka! Ako nas ravno
preveč nadleguje, mu pa kar recimo: Za danes si izvedel že dovolj. —
Resnično je, radovednost naj ima tudi svoje meje, otrok naj izve le toliko,
kolikor mu je neobhodno potrebno vediti. Vseh stvari, za ktere vedo
odrasli, bi ne bilo zdravo poznati otroku. Otrok nas tudi vpraševal ne
bode po njih, ako ni že kedaj slišal o njih. Zato je pa potreben dober
izgled od naše strani. »Gorje mu, kdor pohujša kterega malih; boljše bi
bilo za-nj, da bi si obesil mlinski kamen na vrat, ter se potopil v glo¬
bočino morja". Te besede so vredne vsega premisleka, in stariši naj
si jih prikličejo pri vsacem dejanji v spomin.

17

Kdor ne pusti otroka vpraševati, ta zaduši vse duhovno življenje
njegovo, ko komaj požene perve kali. Koga bode neki vpraševal otrok,
kdo ga bo neki podučeval, če mu stariši odreko vso svojo pomoč? Otrok
je navezan na stariše; ali zato pa tirja tudi marsikaj od njih. On je
še nepopolna stvar, ali v njegovem notranjem živi čut dopolnjevanja. On
čuti sam, da je nepopolen, zato vprašuje. On se želi dopolnjevati, zato
hoče od nas odgovora, — od nas, ktere mu je dal mogočni stvarnik v
to. Ne smemo misliti, da se začenja pervi poduk še le v šoli; žalostno
bi bilo, ako bi otrok tako dolgo ničesa ne vedel, ničesa ne poznal, dokler
ne pride v šolo. Šest let njegovega življenja bi splavalo tako po nepo¬
trebnem v dolgo večnost, — šest let, zlati čas, kojega celo ne doživi vsak.

Kar pa otroku odgovorimo na njegova vprašanja, to mora biti pa
jasno in resnično.  Ločiti pa moramo spet to, kar je odraslim jasno,
in kar je otroku jasno. Varujmo se, govoriti ž njim v zamotanih stavkih,
v neznanih besedah i. t. d. Ako nas vpraša po kaki stvari, ktere mu
ne moremo pokazati, primerjajmo jo s kako znano. — In resnično mora
biti, to, kar govorimo ž njim. Lagati se, ni nikdar lepo, posebno proti
otroku ne. On bode nam gotovo vse verjel, laž kakor resnico, saj teh
obeh stvari še ne ve ločiti. Ali gorje nam, ko bode previdel, kaj res¬
ničnega in kaj neresničnega smo mu povedali. Gorje nam pa tudi, ako

smo ga z našo lažjo zapeljali do kacega krivičnega dejanja. V to kate¬
gorijo spadajo one laži, da štorklja prinese dete starišem ali da priplava
po vodi; zraven tega mu pa še pripovedujemo, da ga je vstvaril Bog.
Kako se da strinjati to? če je vstvaril otroka Bog, ga ne bo izročil
prej štorklji, da ga ponese starišem, in tudi ga ne bo vergel v vodo, da
priplava k starišem. To bode razumel vsak odrasli; ali otrok verjame
to oboje, in ravno na škodo njegovi lahkovernosti mu pripovedujemo
take abotnosti. Ali ni lehko, da zmcrzne tak otrok v vodi, ali da mu

štorklja zavije vrat, kakor kaki žabi; in Bog, o kterem pripovedujemo

otroku, da je neskončno moder, neskončno usmiljen, naj bi izročil otroka
taki živali, ali ga poslal v tako nevarnost,— Kaj mu pa hočemo reči,
ako nas vpraša, od kod je prišel; ali naj mu povemo kar po pravici? —
Jaz sploh ne verjamem, da bi otrok kedaj sam od sebe vprašal po tem.
In če so ga napeljali drugi na to vprašanje, odgovorimo mu: Bog ti je
dal in ti daje življenje. — Tako ne bomo niti z vero, niti z resnico v
protislovje prišli.

človek mora biti mož beseda. Njegova lastna beseda, njegova lastna
obljuba naj bode pred vsem njemu sveta. Kar obljubi, naj spolni. Še-le
ko bode znal ceniti svojo besedo, bode vedel spoštovati besede druzih.
Zato pa naj obljubi vedno le toliko, kolikor mu je mogoče spolnjevati.
To so znane stvari. Kdo jih ne ve! — Ali obernimo to razmišljevanje.
na odgojo. Ne obljubujmo otroku nikdar več, nego smo mu dati v stani

Pedag. pogov. 3

18

Pri tena nas bode on spoznal najpervo, ako govorimo resnico. Ako trm
n. pr. rečemo, da črevljar dela suknje, in krojač škornje, nam bode tudi
verjel, ako se ravno ne bo slučajno prepričal o nasprotnem; ali naša laž
mu bode takoj odkrita, ako ne bode dobil tega, kar smo mu obljubili.
Ako n. pr. obljubimo deklici novo obleko, pa ji je nočemo kupiti ali ne
moremo, se ne smemo čuditi, ako uatn tudi ona obljubi, da bode pridna,
in vendar ni. V tem slučaji ne zasluži dekle kazni. Ako ji pa damo
vsega kar poželi, in vendar ni pridna, takrat je pa naša dolžnost, od¬
vzeti ji to, kar smo ji že dali. Obljuba dela dolgove. Zato pa ne ob¬
ljubimo otroku nikdar kaj tacega, kar mu ne smemo ali ne moremo dati
ali storiti. V ta predal spadajo n. pr. take obljube: Jaz ti odtergam glavo,
ali ti zrujem ušesa, če ne boš storil tega ali onega". In če otrok res
ne stori tega, ali mu bomo odtergali glavo ali izrovali ušesa? Ali mu
zamoremo storiti kaj tacega, ali mu smemo? Naj slede tu še neketere
psovke, s kterimi zmerjajo judje otroke kakor tudi odrasle: „Steine sollen dir
wachsen im Bauch, Ribisel auf der Nase, Rnsiermesser solist du schwitzen,
der grosse Zorn soli dein Leibelebon schneiden, du solist krepieren wie
ein Hund, Stricknadeln solist du dir sekneuzen, Pflastersteine sollen dir
vvachsen aus den Ohren“ i. t. d. — Ali se more to vse spolniti? Ne,
Čemu tedaj kaj tacega obljubovati? — Bodimo mož beseda, ali glejmo
tudi, da bomo zamogli biti.

Jako obžalovati se mora tudi voščenje o godovih in ob novem letu.
Pri vošilih si prav za prav ne mislimo ničesa, dostikrat pa tudi ravno
nasprotno. Koliko jih je, ki govore z ustmi: Jaz vam voširn veselo novo
leto, da bi ga še mnogokrat doživeli! ali v serci si misli: Da bi te le
kmalu zlodi vzel! — Pomislimo pa še zraven, v kako zamotanih frazah,
v kako „visocih“ izrazih se čestita dan danes! A tudi ubogi otroci se
morajo učiti tacih izrazov, tudi oni morajo v tacih zamotanih frazah iz-
raževati svoja vošila, za ktera nimajo niti najmanjšega občutka. Oj,
besede in nič druzega kot besede! Pedagogika nas uči, da se imajo
otroci le to učiti na pamet, kar razumejo. Kdo mi je pa porok, da ra¬
zumejo tako zamotana vošila? Zato pa vidi vsakdo lehko, kake neum¬
nosti spravijo pri čestitanji otroci na dan. En izgled. Sam sem bil
priča, kako je neki osem let stari deček vošil materi veseli god. Itekel
je: Mati, jaz ti vošim veliko srečo, da bi dolgo let živela, in kmalu
srečno umerla. — Kako se da to strinjati? Najpervo ji je dejal,
da bi dolgo let živela, a precej je dostavil, da bi tudi kmalu srečno
umerla. Ta izgled kaže jasno, koliko je dati na taka vošila. Fant je
vtaknil le besedo kmalu  v vošilo, in s tem skazil vse. On bi iuiel
reči: „da bi enkrat, srečno umerla", ali namestu „enkrat" mu je všel ta
osodepoltii „ kmalu" v vošilo. — To kaže dovolj, koliko veljave imajo ta
na pamet naučena vošila, ki so le v glavi, ne pa v sercu.

19

Ali vošila so globoko vkoreninena v naše socijalno življenje. Gorjč
nižini uradnikom, nko bi ne šli „in corpore" čestitat svojemu šefu za

god ali novo leto! Ali vsi vemo, kaj si mislijo pri tem, namreč to, da

bi ga le kmalu zlodi vzel, da bi ta ali oni stopil na njegovo stopinjo, in
da bi se druzih vsak povzdignil više. Ni čuda tedaj, da se čestita sedaj
ob raznih slučajih prav po rokodelsko, jiaj tudi prinašajo vošila toliko
ljudem lep denaren dobiček. Originalno je to, kar mi je vošil na Dunaji
hišni čuvaj (hausmajster): „lch vviinsch’ Ihna a gliicklich’s neu’s Johr, —
Ist’ s vielleicht nicht wohr", in zraven tega je tako pomenljivo posegel
v svoj žep, kakor bi me hotel opomniti, naj tudi jaz tako storim in kaj
lepega privlečem na svitlo.

Tako je z vsem čestitanjem. Tudi navadni pozdravi, n. pr. dobro
jutro, dober dan, dober večer i. t. d. nimajo več tistega pomena, nego
so ga imeli nekdaj. Ti pozdravi so prišli v rabo s tem, da je eden dru-

zemu želel zjutraj, da bi dan dobro začel, in zvečer, da bi ga srečno

dokončal. Z vošilom Jehko noč“ je pa želel, da bi sladko spal, da bi
ga ne težile nikake skerbi in nadloge. Ali vsa ta vošila so se vkoreni-
nila tako, da jih sedaj kar mehanično izgovarjamo, kakor smo se jih
naučili, akoravno so globokega pomena. Kaj znmoremo boljšega vošiti
komu, kot ljubo zdravje, ki je podlaga zdravega duševnega življenja, ki
je vir zdravih misli in občutkov.

Pred vsem bi bilo pa želeti, da bi ne čestitali toliko, ampak več
storili dobrega. Od lepih besed ni nikdo sit in ne bode, ampak le k
večemu takrat, kedar se bodo spremenile te besede v denar, ki je po
vsi resnici sveta vladar. Proč s takimi nespametnimi vošili, ki ne gredd
iz serca, ampak so le »napiljeni" iz bukev, proč z vsem lehkomiselnim
blebetanjem! Čas je, da gledamo tudi na take malenkosti, ki nam niso
nikakor v čast, na korist pa le onim, ki jih kultivirajo. — Morda sem
celo preveč govoril o tem predmetu; ali ker je z odgojo v dotiki, sem
ga moral omeniti, kajti — da ob kratkem ponovim — on je nedopustljiv,
ker je nerazumljiv otrokom, in ker s čestitanjem ne izrazi otrok svojih
občutkov, ampak občutke tega ali onega pisatelja, ki je spisal to vošilo.
Še enkrat zakličem s Fenelonom: »Ohranite otrokom okus na preprostih
rečeh!"

8 .

Ženske so bolj občutljive kakor možje, in sicer na telesu in na
duhu. Komu ni znano, kako kmalu se prehladč ženske, kako hitro
onemorejo pri težavnem delu, kako naglo se vtrudijo pri hoji, kako lehko
padejo v omotico. Pravijo pa, da ženska pade v omotico le takrat,

20

kedar so že njene prošnje in solze zastonj. Občutljivost njihove duše
se pa pokaže v tem, da jih vsak žalosten dogodek tako lehko gane do
solz. Ali solze so le solze. Ženska, ki pretaka v tem trenotku britke
solze, smeje se morda čez pet minut iz vsega gerla. Občutki odhajajo
pri nji tako hitro, kakor pridejo. Za izverševanje dejanj take niso
zmožne. Značaja ne išči pri njih: ako si ti Slovenec, je ona goreča
Slovenka; si pa ti nemčur, je ona zagrizena nemčurka. — Lepo je za
človeka, ako ga gane tuja nesreča in razveseli tuja sreča, ako občuti
tuje gorje tako, kakor bi zadelo njega; ali se čisto pogrezniti v
občutke, in le čutiti a ničesa storiti, to je pretirano, to
je bolezen duše.  Preobčutljiv človek ni zadelo. Ženska, ki pretaka
solze, ki si ruje lase za mertvim kanarčkom, ki objokuje umerlega pinča,
je preobčutljiva, tedaj bolna na duši, in potrebuje zdravnika. Za tičem
ali psom tako žalovati kakor za človekom, to je že najviša neumnost —
občutljivost sem hotel reči.

Da mi pa ne bode očital kdo, da sem enostransk, in da le omenjain
ženske napačnosti, moram omeniti, da tudi mnogi možje niso nič bolji.
In le možje so izpridili tudi ženske. To so v pervi versti pesniki, ki
opevajo ono zdihajočo, stokajočo, plakajočo, pekočo ljubezen, če je
treba, hodi tak pesnik v sanjah *) ob potoku, tam terga cvetice, ter jih
vije v vence za svojo krasotico, zraven pa lije solze, da jih potok kar
odnesti ne more (to vse pri luninem svitu). Lehko noč s tako poezijo!
Koliko Werterjev je naredil Gothejev Werter s svojo serčno opeklino!
In kaj bom našteval vse pesnike, ki so s svojim „Weltschmerz-om“ za¬
krivili, da je toliko sentimentalnih in mesečnih ljudi na svetu. Njihova
poezija jih je napravila toliko nesrečnih, ktere najbolj robata proza ne
more rešiti. — Zato pa je gerški pesnik Anakreon ves drug mož. On
ni ljubil pri potoku, tudi ne v lopi; ampak pri vinu je pel svoje pesni.
Zato si pa ni že v mladosti čisto izbrusil serca, ampak še kot siv starček
je imel več ognja v njem, kakor 99 mladenčev. In nemški pesnik Lessing?
Kako ta poje! To je mož, tega posnemajmo.

Prevelika občutljivost se nahaja rada le v tako imenovanih omikanih
krogih, ki nimajo opraviti druzega, nega prebirati pesni, romane in novele.
Kmet, ki se trudi v potu svojega obraza ves dan, ima vse kaj boljšega
premišljevati, kakor one poetične vence, ki jih vijo pesniki svojim devi¬
cam (?). Ali on je zdrav na duhu in telesu. Kako resničen je izrek
rimskega pesnika:

„Beatus ille, — ki daleč od mestnih klobocij

Z govedo rogato

, Orje zemljo robato 11 .

*) To se pravi: luna ga nosi.

Opazka stavčeva.

21

Tudi orijentalca moram postaviti v izgled. Menite, da on pozna kaj
tacih jokov in stokov omikanih zaljubljencev? O ne! mesec pozna le na
svoji mošeji, ne pa v ljubezni. Saj je pa mesec tako nedolžen, da pride
v pesni, kakor Pilat, da je prišel v vero. In jud? Njega tudi bolj briga
svoja krama in dobiček, kakor ljubezen; in če ga zaščiplje kedaj kaj okoli
serca, kar se imenuje po naše ljubezen, vzame culo, ter gre po hišah
vpit: „handle, nix zu handle?", ter si misli: „Abraham Icig, moraš imeti
prej kaj krajcarjev, potem se boš vergel svoji Sari pod noge“.

Preobčutljiv človek je bolnik, ki bi se moral zdraviti, kot oni, ki
je bolan na pljučah ali na možganih. On je bolan na sercu; sercč je
pa po žilah v zvezi z možgani in pljuči. Kako lehko se zgodi, da se
t,a serčna bolezen preseli na možgane ali pljuča! — človek, ki je pervič
zaljubljen, je ves poln občutkov, ktere izrazuje s samimi „oh, ah, oj,
joj“ in tako naprej. Ako ga hočeš spraviti spet na pot pameti, mu
moraš izneveriti njegovo ljubo. S tem mu bodeš izkazal tudi največo
dobroto. Potem bo izprevidel, da ni nikjer one čiste ljubezni, one večne
zvestobe, ki se opeva v pesnih. Od začetka bo res nevtolažljiv, strašno
nesrečen i. t. d. Ali čas zaceli vse rane, tudi one, ktere je usekala
ljubezen. Nesrečni ljubimec se bo obesil — na drugo, in po pravici
povčm, pri drugi bo pametnejši. Pozneje bom pokazal, da je zaljublje¬
nost tudi velicega pomena pri odgoji, ali prav za prav na škodo odgoji.

Kaki so v življenji preobčutljivi ljudje? — Ako je zadela človeka
kedaj kaka huda nesreča, je bil gotovo žalosten. In ta žalost ga morda
še ni minula, ampak on še vedno žaluje in tuguju po izgubljenem blagu.
Tak človek se takrat najlože izjoka, ako je v družbi veselih ljudi. On
zna pa tudi s časom pozabiti na nesrečo, ki ga je zadela, ali žalosti se
ne more iznebiti: ona se mu je vcepila globoko v njegovo dušo. človek
take baže je občutljiv, in kakor smo videli za družbo ni, ali vsaj za
vsako družbo ne. Ako vidi vesele ljudi, takrat ga še le prav zaboli v
serce in misli si: Glej, tak bi bil lehko tudi ti. In ker se ne more ž
njimi radovati, je še bolj žalosten, in nasledek njegovi preveliki žalosti
je jok. Žalost človekova ima pa še druge nasledke. V njegovem življenji
so včasi trenotki, v kterih obupa nad vsem svetom, v kterih je sit
življenja, morda si ga je že kedaj poskusil vzeti, in nekteri že si ga je
vzel. Koliko vžitka ima človeštvo od tacega? On je tih, čmeren, bojaz¬
ljiv, on vidi v vsakem človeku hudobneža, ki mu je zakrivil njegovo
nesrečo, svet mu je solzna dolina, iz ktere ga zamore rešiti le smert. —
Drugi taki nesrečneži so pa sanjači, ki si vse stvari napak predstavljajo.
Sanjač more reči, da je bolha kamela, kertina gora, červ kača i. t. d.
Med tem ko oni, kteremu je ostala žalost v njegovi duši, za zmiraj svet
s černimi očali gleda, vidi ga sanjač s povečalnimi očali. Oba nista za
življenje. Pervi vidi vse černo, drugi pa vse večje, kar pa ni res, kajti

22

človek mora videti vse tako, kakor je. Kdor si hoče predstavljati prav
velicega sanjača naj bere „Don Quixota“. Ta je najvikši sanjač, ki je
deržal meh napolnjen z vinom za glavo nekega orjaka, čedo ovac za
bojne trume, kteremu so dišale tri smerdljive kmetice, kot ambra i. t. d.
Sanjač postane človek, ki je veliko bral, a malo skusil, kakor „Don
Quixote“. — A ves drugačen je človek, čegar dušo zavzima veselost.
Vesel človek živi lehko med veselimi, on zna tolažiti žalostne in berzda
sanjače, »Veselost je nebo — pravi Jean Paul — pod kterim vse raste,
samo strup ne“. — Preobčutljivemu človeku manjka terdne volje, da bi
kaj storil. On začne marsikaj, ali ne dokonča ničesa.

Posebno občutljivi ljudje so slabotneži: ženske, otroci in oni, ki
nimajo nobenega dela. Kmet ni tak, kakor sem že dejal, on pa zato
tudi ni slab. Pervi pogoj, da se varuje človek prevelike občutljivosti je
zdravje in moč. — Zdravo telo, najboljše blago, — pravi pregovor.
Zraven tega mu je pa še treba zdravega razuma in pameti. Z besedami:
Bog nam daj um in ljubo pamet — prosimo ga za najviši blagor, ki
ga ima človek.

Zdravje človekovo je pa odvisno od mnozih pogojev. Pervič od
zdravja starišev, celo od zdravja pradedov. So bolezni, ki se ne poka¬
žejo takoj na sinovih, ampak še le na vnukih. Dalje so tudi bolezni,
kterim je posebno podveržen ta ali oni narod. Zdravi stariši imajo zdrave
otroke. Zdravje rodi veselost, bolezen, žalost. V zdravem telesu biva
zdrava duša, to pravilo so izpoznali že Rimljani. Bolehno dete ne živi
v nadlogo samo sebi, ampak tudi v nadlogo starišev in cele okolice.
Rousseau gre še dalje. On pravi, da bi bolehnega otroka po nobeni
ceni ne sprejel v odgojevanje. Tu je zašel on predaleč. Bolehni otrok
se mora še bolj gojiti, nego zdrav; on prizadene pač mnogo več truda,
ali zanemariti se ne sme. Vpraša se: kaj pa potem, če stariši niso
zdravi? Oj, potem pa ne more pomagati živ kerst. Naj gledajo ti sami,
kako si ohranijo zdravje. — Ne sme se pa misliti, da je občutljivost
otroku že prirojena, ako tudi vidimo, da imajo občutljivi stariši take
otroke. Prirojenega ni nič, ampak te prevelike občutljivosti se je navzel
otrok le po odgoji.

O.

Tudi ni vse eno za otroka, ali ga odgoja le mati ali le oče. Mati
vzgoji v otroku le občutke, oče pa terdno voljo brez ozira na občutke.
Obe te odgoji ste napačni. Naša duša misli, čuti in hoče. Le ako so
te tri njene zmožnosti enakomerno razvite, takrat se govori o zdravi duši.
Človek, ki veliko misli, malo čuti, in tisti, ki veliko čuti, malo stori. —

23

Kakošen vspeh ima izklučljivo materina odgoja, nam služi v izgled Pe-
stalozzi, in kakošen očetova — Rousseau. — Rojstvo Rousseau-a je
veljalo materi njegovi življenje, in Pestalozzi ju je umeri oče, ko je bil
ta še le šest let star. Pervemu je manjkalo že od začetka življenja
materine ljubezni, drugemu pa resnobe očetove. Pervi meni tudi zato,
da bi se moral vzeti takoj po rojstvu otrok materi, ter se izročiti odgo-
jitelju, ki naj bi ga izrejal daleč proč od človeške družbe; drugi pa izroča
otroško odgojo materam, in je spisal v ta namen tudi knjigo: „Wie
Gertrud ihre Kinder lehrt“. Pestalozzi je občutil bolj, nego marsikdo
drugi, potrebo odgoje pri nižjem ljudstvu; on je tudi polotil se marsičesa
za njegovo izboljšanje, ali izpeljal ni ničesa. On je bil preobčutljiv, zato
pa za izpeljevanje svojih visocih namenov nesposoben. Pestalozzi je mnogo
ljubil, njegovo serce je bilo za vse človeštvo, vsem bi bil rad pomagal;
a Rousseau je pisal svojega „Emila“ le za bogatine. Ni čuda, da bi
se bila ta dva moža prav lehko pozabila, ako bi takoj za njima ne bili
nastopili drugi možje, ki so se poprijeli njunih idej, ter jih z nekterimi
izpremembarni tudi izveršiti skušali.

Tudi telesna odgoja ima namen varovati človeka prevelike občutlji¬
vosti. Pomehkuženo telo je vedno zelo občutljivo. Tisti, ki je bil zmiraj
sit, ne ve, kako huda je lakota, zato nima usmiljenja. Tisti pa, ki je
bil le lačen, pa zavida sitega, in žalosten je, ker on ne more biti tak.
In ker se ta žalost vedno ponavlja pri njem, se prav lehko zgodi, da
mu ostane še potem, ako se mu jame goditi bolje. Najboljše sredstvo
zoper preveliko občutljivost je delo.  Ono varuje človeka pomehkuženja,
a tudi prevelike občutljivosti. O delavnosti sem govoril že obširneje v
4. in 5. pogovoru.

Ni treba pa misliti, da je ravno tisti človek najbolj občutljiv, da
je tisti posebno dobrega in mehkega serca, ki se pri vsaki priložnosti
joka. To je večkrat ravno nasprotno. Tako jokanje je posebno med ženskim
spolom jako razširjeno. Ženske morejo obžalovati največega hudodelca,
morilca in roparja, ki je prišel na vešala, ali malo jiin je mari ta, ki
vsled revščine strada. V dokaz naj omenim nekega dogodka. — Proti
koncu leta 1876 je umoril nekov Lah z imenom Francesconi na Dunaji
pismonosca s tem namenom, da bi mu pobral denar, ki ga je imel v
pismih. Ali kako ga je umoril? Pervič ga je vstrelil v glavo, in ker ni
bil precej mertev, mu je še z vervjo zadergnil vrat, in ker še ni poginil,
mu je odrezal glavo. Ko se je izvedelo to hudodelstvo, je bilo vse
ljudstvo razkačeno nad morilcem, najbolj pa ženske, ki so pomilovale
ubozega pismonosca. Ko se je pa slišalo, da je morilec mlad in lepega
obraza, polegla se je jeza v ženskih persih, in ko pride na svitlo njegova
fotografija, — oj, takrat naj bi pogledali ženske obraze, ki so se' pred
malo dnevi serdili nad njim. Takrat se je vse jokalo, vse pomilovalo

24

ga, vse tugovalo, kar spada k lepemu spolu. In ta lepi spol mu je
pošiljal v ječo žalujoča pisma in cvetice. Oj ironija! Morilca venčati s
cveticami, tega še največi divjaki ne store. Nič čudnega ne bi bilo, ako
bi se bile zbrale takrat vse ženske dunajske, ter naskočile jetnišnico,
da bi oprostile lepega morilca. A ko bi ga sodile ženske, gotovo bi ga
bile oprostile kazni. Vendar tako daleč še nismo. Sodili so ga možje,
ter ga obsodili na vešala.

Ob istem času, ko so se ravno najbolj solzile ženske za Francesco-
nijem, so prinašali časniki mnogo poročil, koliko družin je na Duuaji,
ki so prišle v veliko revščino, ki stradajo, ki nimajo ničesa obleči, ki
bolehajo in si ne morejo kuriti stanovanj. Ali menite, da je ktera izmed
teh občutljivih dam potočila kako solzo zarad njih? Oj, nobena. — Tu
imate ženstvo, kteremu dajete priimke: ljubeznjiv, občutljiv, rahločuten
in Bog ve kaj še vse.

In kdo je zakrivil, da se zgode take stvari, da so ženske tako ob¬
čutljive za roparje in morilce, kdo je zakrivil to? Le tnožje, in nihče
drugi. Možje so tisti krivičniki in sicer romanopisci. Ti ljudje znajo
pisati tako ginljive zgodbice, da bi se kmalu pameten človek jokal, kedar
jih bere. Ali ni to ginljivo, ako verze pisatelj svojega junaka v romanu
v vodo, ker mu je ljubica postala nezvesta; ali ni to zanimivo, ako sko¬
čita on in ona v vodo, ali požreta strup; ali ni lepo, kako se še v smerti
objemljeta i. t. d. In roparji, na te se kaj radi mečejo romanopisci.
Ali ni to prav veličasten moment, ako čakajo roparji v trumah v temnem
gozdu, tiho in mirno stoje skriti v germovji. Zdajci se začuje piskanje:
roparski glavar prihaja, ostro zre na svoje podložnike, in glej! v daljavi
se prikaže kočija. Bogat bankir se pelje v nji s svojo lepo hčerko.
Glavar daje povelje, roparji pripravljajo za strel puške. Oj, to je veli¬
častno, vzvišeno! — Take stvari kar pogoltnejo ženske. Zdaj se ne
bomo čudili, ako so se ženske pustile v časi nalašč oropati od kacega
lepega roparja.

Žalibog, da se nahaja tudi v knjigah, ki so namenjene za mladino,
toliko tako imenovanih ganljivih povesti. Čemu mladino mučite s takimi
proizvodi. Ni čuda, ako bere otrok zmiraj tako žalostne prigodbe, da
se polasti prekmalu njegovega duha žalost, otožnost in čmernost. Ni
čuda, da je toliko mladih ljudi, ki obupajo prenaglo nad življenjem, ki
vidijo vse černo, vse solzno, vse otožno. Mladina naj bere vesele stvari
in le vesele. Vesel človek je povsod priljubljen, med tem ko se černo-
gledca vse ogiblje. Poglejmo mladino, ali je kedaj sama od sebe žalostna?
Nikdar. — Čemu tedaj žalost s silo vlivati v njo! Otročje berilo se mora
skerbno čuvati, in Bog nas varuj, mu dati kaj tacega v roke, od česar
mi ne vemo vsebine. — Zraven žalostnih pripovesti se mora varovati

25

mladina tudi tako imenovanih „vitežkih povesti 1 '. Perve stvarijo same
černogledce, te pa sanjače.

Občutki se dele v: žalostne in vesele. Med tem so nekteri bolj
žalostni ali bolj veseli in manj žalostni ali veseli. Žalosten človek pa
lehko vžalosti celo okolico, in vesel človek razveseluje vso druščino. To
pride od tega, da se občutki preselijo iz osebe na osebo. Lehko se
zgodi, da se jokamo tudi mi, ako vidimo jokati človeka, ki je prišel v
kako nesrečo, da se smejamo na vse gerlo, ako vidimo koga, ki se le
nasmehne. To preseljevanje občutkov pa vedo mnogi tudi porabiti. Komii
se ne smili ubožec, ki sedi z obvezano nogo pri cesti, ter nas prosi
milih darov. A med temi siromaki jih je mnogo, ki si obvežejo zdravo
nogo, ter z njo vzbujajo naše usmiljenje. Celo otroci so že iznašli to.
Gotovo je kteri izmed bralcev že videl sem ter tje na cesti dečka, ki
se je plazil po tleh, kakor bi nekaj iskal in zraven se bridko jokal. Ako
ga vpraša kdo: „Kaj se ti je zgodilo?" je gotovo odgovoril: »Izgubil
sem desetico, s ktero so me poslali mati v prodajalnico". Vsem se bo
smilil ubogi fant, in našel se bo gotovo kdo, ki mu bo podaril izgubljeno
desetico, rekoč: „Na, fant, tu imaš, da ne boš tepen doma 11 . — Ali čez
par dni znamo imeti zopet priložnost istega fanta videti, ko se kje drugje
solzi za zgubljeno desetico, in morda še v tretjič in četertič.

Iz sočutja izhaja usmiljenje  in iz tega dobrotljivost.  Kdor
je v resnici usmiljen, ta je tudi dobrotljiv. Usmiljenje imamo z nesreč¬
nimi in žalostnimi. A pravo usmiljenje le takrat, ako je nas same zadela
že taka ali enaka nesreča, ali če si pred oči stavljamo, kako nesrečni
bi bili, ako bi se nam tako godilo, kakor se temu ali onemu. A mnogo
ljudi tega nikdar ne premislijo, in zato imajo usmiljenje najraje s takimi,
ki ga ne zaslužijo (glej spredaj Francesconija), in s tacimi ga nimajo, ki
so ga vredni. Tudi so nekatere ženske kaj malo izkušene; skušnje, ki
jih imajo, so vzete le iz romanov. Kedaj pridejo one v nevarnost, v
resnici kaj izkusiti! — Žalostno je pa tudi, da smo usmiljeni in dobrot¬
ljivi dostikrat prav iz sebičnih namenov. Kako izkazujemo dan danes
dobrote? Ali poiščemo morda nesrečnike v njihovem domu, ali jim po
neznanih osebah pošiljamo darove? Sploh, ali se ravnamo po Kristusovih
besedah: „Naj ne ve tvoja levica, kar stori desnica ? 11  O, kaj še. Nas
mora poznati ves svet, ako storimo kaj dobrega, naše ime in naši kraj¬
carji morajo tiskani biti po časnikih, mi moramo hvaljeni, občudovani in
poveličevani biti.

Pedag. pogov.

4

26

lO.

Usmiljenje je lepa čednost človekova. Dela usmiljenja so najviša
in najlepša dela. Sv. pismo nam poterjuje to. Kristus sodnji dan ne
bo vpraševal, kolikokrat si klel, kolikokrat kradel, moril, ropal i. t. d.,
ampak on bo dejal: „Lačen sem bil, in mi niste dali jesti; žejen sem

bil, in mi niste dali piti;-i. t. d. Da se pa vsakdo je in bode

lehko vdeležil teh usmiljenih del, nam priča prorokovanje Kristusovo:
»Reveže bote imeli vedno med seboj 1 '. — Usmiljenje se tirja pred vsem
od starišev, kteriui je izročeno slabotno dete, da ga goje. Kdo se ga
bode drugi usmilil, če se ga ti ne bodo! Znabiti bode zanimalo marsi¬
koga, ako omenim tu, kako so nekteri starodavni narodi ravnali z novo¬
rojeno deco. Vidi se iz tega, da jim je manjkalo one preserčne ljubezni,
one lepe usmiljenosti, ki krasi vsacega, naj si bode bogat ali ubog, nizek
ali visok, ktero je še le keršanstvo vcepilo v človeško serce.

Začnimo s Špartanci. Pri njih je odločila deržava takoj po rojstvu
otrokovem, ali ima ostati ta pri življenji, ali ne. Zbrala se je komisija,
ki ga je preiskovala. Ako je bil slaboten, mehek, spačen, vergli so ga

v neko brezdno na Tajgetovem gorovji. Ako je bil pa zdrav, ga je

smela dojiti mati. Povijali ga niso, pustili ga tudi cele dni in noči jo¬
kati; in za njegov jok se ni zmenil nihče.

Pri Atencih so položili novorojeno dete očetu pod noge. Ako se

je obernil ta od njega in ga pustil ležati, so ga pustili umoriti ali ga

pa položili v kak samoten kraj. Vendar se pri Atencih pokaže usmilje¬
nje do njega s tem, da so mu pridjali kako stvar, ki je imela vrednost,
da bi kakega tujega človeka omehčali, da bi ga pobral.

Enako so ravnali tudi Rimljani. Tudi ti so polagali otroka po
rojstvu očetu pod noge. Ako ga je pobral ta, da bi ga materi nazaj
dal, je bil ohranjen pri življenji. Se je pa obernil od njega in ga pustil
ležati, so ga pa zadavili ali pa vergli na cesto. Revni ljudje so jih na¬
vadno metali na cesto. Le redko kedaj so naredili izjemo in sicer le
pri dečkih, za dekleta pa ni bilo nobene milosti. Tudi premožni so
usmertili vse druge otroke, ako so že imeli dva ali tri poprej.

Pri starih Germanih je bilo očetu na voljo dano, ali hoče sprejeti
novorojeno dete, ali ne. Ako ni imel oče volje, ga sprejeti, položili so
ga na kak samoten kraj. Ali prepovedano je bilo vendar, djati ga v
samoto, ako je že kaj jedel ali pil.

Na Kitajskem še sedaj novorojenčke dostikrat na ulice pomečejo
in ima oče oblast čez življenje in smert svojih otrok. On jih sme kaz¬
novati, kolikor hoče, celo umoriti jih sme.

27

Sploh se nahaja ta grozovitost pri vseh starejih narodih, le pri
Judih in Tebancih ne. Še le kerščanstvo, kakor sem že dejal, je odpra¬
vilo to gerdo šego, kajti ne da se zediniti z naukom Kristusovim, ki je
učil, da smo pred Bogom vsi enaki. Že Konštantin, rimski car, je pre¬
povedal, otroke moriti in Justinian I. je določil, da se imajo vsi otroci,
ki so bili položeni na kak samoten kraj, kterih so se pa usmilili tujci,
jih pobrali in za služnje naredili, v proste ljudi spremeniti. — Din
danes prepovedujejo v vseh omikanih deržavah postave taka. dejanja.

Usmiljenje do otrok je lepo, ali preusmiljeni pa spet Stariči ne
smejo biti ž njimi. Prav je, ako imajo poterpljenje z mnogimi njihovimi
napakami, ali vsega jim tudi ne smejo pregledati. Brez kazni se ne da
vladati. Vsaka človeška družba je podobna šoli. Glava te družbe je
učitelj ali vodja, in drugi so njegovi podložniki ali učenci. V družini
je oče učitelj, v vsakem glavarstvu je okrajni glavar vodja, uradniki so
šolmoštri, briči pa šolske sluge, a prebivalci so učenci. Ivtere predmete
pa uči glavar, uradniki in briči? Pervič pokorščine, drugič dostojnosti,
tretjič resnicoljubnosti, četertič miroljubnosti, petič pravičnosti i. t. d.
Kdor ni pokoren, dostojen, vljuden, resnicoljuben, la se kaznuje. Kazen
je potrebna. Trotzendorf pravi: „Le oni bodo vladali po postavah, ki
so se že kot dečki učili, postavam pokorni biti". — Kedar se pregreši
otrok, naj se kaznuje. Ali kakor so različni pregreški njegovi, tako
različne naj bodo tudi kazni. Prizanašati run vedno, je nespametno:
udarce, kterih otrok n i prejel, te bo dal on Staričem. Ne mislimo, da
učimo s tem otroka usmiljenosti, ako se nam smili on tudi takrat, kedar
se kaj pregreši. To naše usmiljenje je krivo, zato se ne more otrok
na tem učiti pravega. Usmiljenje se mora vse drugače učiti in sicer :

Pokažimo otroku kako smo vedno usmiljeni do ljudi
in do živali.  Tudi na odrasle ne naredi dobrega vtisa terpinčenje
ljudi in živali, človek, ki obloži voz tako, da ga konj vleči ne more,
ta zasluži, da bi njega vpregli, ter prisilili vleči. Kako hudo mora biti
pač konju, ki je prisiljen vleči preobložen voz, zraven tega je tepen, a
svojih bolečin ne more razodeti nikomu. Človek, ako je terpinčen, upije,
joka, in si vsaj s tem malo ohladi, — če ravno jako malo — svoje
bolečine, človek je najkervoločniša zver. Gorje kedar on zdivja! Takrat
mn ni nič svetega, nič usmiljenja vrednega. In le strah pred kaznimi
ga odvrača od divjosti. — Tudi pokorščina pri takemu človeku je le
ena, namreč: pokorščina iz strahu pred kaznijo, t. j. on je pokoren le
zato, ker se boji kazni. Vse, kar se piše in govori o pokorščini iz drugih
vzrokov, je bolj ali manj izmišljeno, v praksi se ne poterdi nikdar. Zato
so pa vsi postavodajalci zažugali kazni onim, ki ravnajo zoper postavo.
Kazni spadajo tudi med sredstva, ktera se rabijo pri otroški odgoji,
kazni so dalje sredstva, ktera rabi deržava, da se ohrani v nji mir in

28

red. — Rekel sem zgoraj, da moramo imeti usmiljenje z ljudmi in ži-
valimi, a to naše usmiljenje tudi ne sme biti tako krivo, kakor je v časi
do naših otrok.

Ne pustimo tudi otroka nikdar gledati, kedar koljemo kako žival.
Ako nas ima on priložnost gledati, kako brez vsega občutka odrežemo
živali vrat, ki nam ni storila nikdar kaj hudega, se ne smemo čuditi,
ako on jemlje ticam jajca iz gnjezd, ter jih mori, če tudi mu one niso
storile nikdar kaj hudega. — Za izgled naj se otrokom postavi oni deček,
ki je imel neizrečeno veselje, ako je mogel pobrati kteremu tiču jajca
iz gnjezda, ki je s smehom gledal, kako umira tiča, ktero je na pol
pobil. Ali enkrat je vdaril svojega tovariša tudi tako močno po glavi,
da je omedlel, in je potem iz strahu pred kaznijo pobegnil k vojakom.
Ta povest še ne konča s tem. Prav lepo je izražena tudi v nji kazen,
ki je zadela tega suroveža. šel je kot vojak v boj, kjer mu je topova
krogla odstrelila obe nogi. Prav izverstna kazen za njegovo neusmilje¬
nost. — Reči moram, da mi ta povest med vsemi, kar jih je v berilih
za ljudske šole, najbolj dopada. Dejanje tega malopridneža se nam stavi
jasno pred oči; a tudi kazen, ki ga je zadela, je naravna. — Tudi o
onem tičarji naj se jim pove, ki je slepil z žarečim železom ščinkovce,
da so lepše peli, ali na stare dni je sam oslepel i. t. d.

Ne gonimo ubožcev z gerdimi besedami od hiše. Dajmo jim kaj
vbogajme, če moremo, če ne jih pa odpravimo z lepo. A svariti moram
stariše, naj nikdar ne dajo otrokom denarja v ta namen, da bi ga oni
darovali ubogim. Otrok pervič ne pozna vrednosti denarja, drugič pa
ne ve ločiti resničnega siromaka od postopača, kar je celo odraslim
večkrat težko. Zato bi jaz pustil izbrisati ono povest iz šolskih beril,
v kteri se pripoveduje, da je neki oče svojim trem otrokom dal nekaj
denarja, naj ga obernejo, kakor hočejo. Ti trije utroci so ga obernili
seveda dobro; a kdo nam je porok, da ga bodo vsi tako ? — Ako da¬
jemo vedno otroku denar, da ga daje on ubogim, ga bomo tako navadili
dobrotljivosti, da nam ga bo v ta namen kradel, ako mu ga enkrat ne
bi dali. Dovolj je, ako nas vidi dobrotljive in usmiljene. Ko bode on
si kaj prislužil, potem ni ravno dvomljivo, kako bo ravnal.

Odtegujmo otroke od vseh onih, ki se pretepajo.  Te-
penje je vselej takrat surovo, kedar ni ž njim sklenjen kak viši namen.
Otroke tepemo zato, da se poboljšajo; ali pretepi pri odraslih imajo pa
le ta namen, da zlije drug na druzega svojo jezo, ali da se ta ali oni
pokaže, da je močnejši nego drugi i. t. d.

Tudi ne bahajmo se pri otroku, da smo komu storili
kaj dobrega.  Otrok naj misli, da moramo tako ravnati, da je to
naša dolžnost, — kar je tudi resnica. — Ne oporekajmo tudi nikdar
otroku tega, kar smo storili njemu. To bi bilo nespametno, saj zato

29

smo stariši, da skerbimo za njega. Tu ne velja izgovor. Zato so puhli
oni izrazi, kako n. pr.: „Od hiše te boni spodil, zapreti te bom dal!"
In če ga spodimo od hiše, ga nam policija spet pripelje nazaj, in če bi
ga peljali v jetnišnico, bi ga ne vzeli va-njo. Obetajmo mu le to, kar
mu zamoremo storiti n. pr. natepel te bom, če se ne poboljšaš i. t. d.
Le otroški nevednosti se imajo zahvaliti stariši, ako imajo taka žuganja
kakov vpliv na otroka. A kako bi se blamirali stariši, ako bi zvedel
po naključji otrok, da ga ne smejo spoditi od hiše, niti ga pustiti zapreti!
Zraven je treba še pomisliti, da je tako obetanje laž, ktera ni nikjer
dobra, najmanj pri odgoji.

11 .

Zopet bom govoril o neki čednosti, namreč o resnicoljubnosti. Naj¬
višji smoter vsemu človeškemu izpoznanju je resnica;  zato je tudi oni
človek, ki vedno govori resnico, za Bogom najpopolnejše 'bitje. Pač se
človek ne more nikdar povzdigniti do popolne in najčistejše resnice; on
nima moči, ločiti vedno in natančno resnico od krivice. Ako bi mogel
to, bi moral biti Bog, ki je večna in brezkončna resnica, ki noče in ne
more goljufati in tudi ne goljufan biti. Eden se bolj, drugi manj po¬
vzdigne do prave resnice. Ali če tudi ne more nikdar priti do popolne
resnice, vendar mu je nalog, kolikor moči se bližati oni popolni resnici.
„Hrepenenje po resnici" — uči Lessing  — Je več vredno, nego
resnica sama".

Ne boin dalje opisoval vrednosti resnice. Vsak poštenjak jo ve in
zna ceniti. Ali resnica oči kolje, — pravi slovenski pregovor. Resnico¬
ljubnost je lepa čednost, toda, koliko jih je, ki ljubijo resnico? Kdo jo
rad sliši, posebno če odkrije njegove napake, njegove pregreške? Ko je
odkril gerški učenjak Arhimed novo resnico, da izgubi kamen v vodi
toliko teže, kolikor vode spodrine, — je daroval bogovom sto bikov.
„In od onega časa" — pravi nemški humorist Borne  — „se treso vsi
biki,  kedar se odkrije kaka nova resnica". Ta dovtip je eden najbolj¬
ših Bbrnejevih. — Resnica je le ena, toda pota, po kterih prihajemo do
nje, so različna. „Ali gorje onemu" — piše Schiller  — „ki je prišel
do nje po potu krivice, kajti ona ga ne bode oveselila nikdar". Resnica,
ki jo je odkril kdo, ne razveseljuje samo njega, ampak vsakega pošte¬
njaka, le biki,  kakor pravi Borne,  se treso pred njo. Vsacemu uči¬
telju je znano, kako razveseli otroke, ako najdejo kak nov glas iz kake
besede; njih veselje je pa še le takrat popolno, ako poznajo ta glas tudi
v knjigi. Kdo bi jim kalil to veselje, da bi jim rekel, da ga niso našli
sami. In oni učitelj je največi mojster v poduku, ki pri vsaki priliki

30

napelje otroke do tega stališča, da nahajejo to ali ono resnico sami. S
tem se jim podeli veselje do samostojnega premišljevanja, ktero ima
neznan upliv na njih značaj. Vse drugače bi bilo na svetu, ko bi ne
živelo toliko »duševnih ničel", toliko »kimalcev", toliko »pokornih slug".
To bi bilo pa le mogoče, ako bi jih ne bilo toliko, ki se le opirajo na
ramena učenejših ljudi. —

Kdo dela dan danes javno mnenje? Naši časnikarji. A kako gerdo
ravnajo ti največ z resnico. Večina ljudstva si ne more pridobiti druzega
prepričanja o položaji sveta, nego onega, ki se jej usiluje po časnikih.
Žalibog, da pridigujejo po časnikih resnico (?) največ nesramni Židje,
izpodeni pisači in drugi enaki ljudje.

Slovenski pregovor pravi: »Otroci in neumniki časih resnico govore".
To je, seveda, le časih. Mnogi otroci so že v pervi mladosti tako po¬
pačeni, da se lažejo, da se moramo kar čuditi njih prederznosti. A ti
so pokvarjeni od starejih. Nepokvarjen otrok ljubi resnico. On hoče
vedeti vsako še tako malo stvar natanko. Le poslušaj ga, kaka vpraša¬
nja ti zastavlja mnogokrat. Ne misli, da se ga bodeš iznebil s kakim
poveršnim odgovorom. Ne misli, da mu bodeš zadostil tako hitro. Ne,
on te bode mučil tako dolgo, dokler ne bode izvedel vsega, kar si je
namenil, te vprašati. Glej za torej, da ga ne goljufaš, da ga ne ualažeš.
Tvojo laž, tvojo goljufijo ti bode povernil skoraj in sicer v obilni meri.
Sam bode lažnik, ter te nalagal mnogokrat in sicer večkrat o tem, o
čemer te posebno mika izvedeti popolno resnico. — In neumniki —
pravi dalje oni pregovor — govore tudi resnico. To se pravi, če jo
vedo. Nekdaj so imeli tako imenovani dvorni norci edini privilegij, go¬
voriti z vladarjem prav odkritoserčno. Tudi višji duhovni in plemenitaži
so imeli svoje »norce". Ti norci seveda niso bili navadni norci, kterim
se meša glava. A čudno, da so se imenovali nekdaj oni ljudje, ki so
smeli svobodno razodeti vsacemu svoje menenje, norci.  Ta beseda kaže
dovolj, v kaki časti, ali boljše rečeno, v kaki nečasti je bila od nekdaj
do današnjega dne resnica. Pač karakteristično znamenje propada člo¬
veškega. V najslabejšem položaji so gosposki ljudje, ker tako težko izvedo
resnico. Okrog njih se vedno plazi neizmerna druhal prilizovalcev in
klečeplazov, ki slave vsako še tako krivično dejanje. Marsikdo izmed
njih bi rad storil kaj dobrega, ko bi ga ne odvernila ona nesramna druhal
od tega. Prilizovalec je najhujši sovražnik človekov, on je gad, skrit
pod rožnim cvetjem!

Resnici nasprotna je laž. Pregovor pravi: Kdor laže, ta krade.
Znamenito je, da je v tem pregovoru lažnik postavljen na enako stopinjo
s tatom. Laž sicer ni hudodelstvo, kot tatvina; lažnik se ne kaznuje
po kazenskih paragrafih, pač se pa tat. A lažnik se kaznuje s tem naj¬
bolj, da mu nihče ne verjame. Laži se dele v: verjetne in neverjetne.

31

Ali je laž verjetna, ali ne, je dostikrat odvisno od osebe, ki se laže.
Neverjetne laži so take, ktere se — po domače rečeno — lehko z roko
zagrabijo. Lepa zbirka tacih se nahaja v knjigi „Lažnjivi Kljukec". Kdo
ga. ni bral v mladosti! S kakim modrim obrazom tudi pripoveduje Kiju
kec svoje dogodke, kterih, seveda, doživel nikdar ni. Ali prijetno je
poslušati moža, ki se tako doslednje in premišljeno laže. Človek se daje
rad za nos voditi, posebno, če ga nič ne velja. Zlasti ženski spol se
pusti rad nalagati, samo da ima kaj zabave. One kaj rade odpuščajo
človeku, ako jih je nalagal, da je le bila zanimiva laž.

Laže se človek iz raznih namenov: iz strahu pred kaznijo, iz ne¬
umnosti, iz nevednosti, zarad dobička in iz navade. Posebno mnogo je
lažnikov iz navade. Človek, ki se je navadil kleti, kolne, da sam ne ve
za to; in človek, ki se je navadil lagati, ne more ničesa povedati brez
laži. Navada je železna srajca, pravi pregovor. Ali ni v tem pregovoru

nekak zagovor laži iz navade? Marsikomu se bo zdelo tako. Vendar

ni res. Ta pregovor je vseli pregovorov skoro najslabši. Razlaga se
tako-le: Kakor ne moreš sleči železne srajce, tako se ne moreš odvaditi

svojih navad. Vprašam: ali se ni že marsikdo v resnici odvadil navad,

ktere so mu tako rekoč prešle v meso in kri? Železne srajce, pravijo,
ne moreš sleči. No, če je ne moreš sleči, je tudi ne moreš obleči.
Odvadiš se lehko vsega, če le hočeš; ali hoteti moraš,  mi je rekel
neki star, izkušen mož. Železne srajce pa zato ne moreš sleči, ker je
ne moreš obleči.

Največji lažniki so stari dosluženi vojaki. Oni ti vedo praviti o
Milanu iu Benetkah, o Turčiji in Nemčiji. Oni ti vedo tudi mnogo celo
o onih vojskah, kterih ni nikdar bilo, — če ravno niso nikdar drugje
streljali, kot pred kosamo. In kako hrabri so bili ti vojaki, tako namreč
pripovedujejo sami od sebe. Nobeden jim ni bil kos. In če jih vprašaš,
kje imajo kako svetinjo v znamenje svoje hrabrosti, odgovore: i, ker so
me ogoljufali zanjo. — No, take laži so največ prav nedolžne, in pre¬
ganjajo dolg čas ljudem v dolžili zimskih večerih. Te laži ne škodujejo
uikomur, a tudi ne koristijo nikomur. Ravno take so laži mnozih po¬
potnikov, samo, da so ti prišli malo dalje po svetu, kot marsikteri vojaki,
nekteri celo dalje, kot Jurče, ki se je na hip oglasil za pečjo v veliko
radost svojemu očetu iu materi. —

Ti lažniki niso škodljivi, niti koristni. A zdaj pridejo oni, ki se
lažejo zarad dobička. Oni, če ravno niso tatovi, vendar so goljufi. K
tem spadajo mnogi obertniki, ki hvalijo čez vse meje svoje blago, ako
ravno so prepričani, da ni nič vredno. K tem spadajo dalje vsi meše-
tarji, ki govore za tistega, kteri jim kaj plača, ki hvalijo njegovo blago,
naj si bo kaj vredno, ali ne. Ne bom jih dalje našteval lažnikov, saj
jih lehko vidi in sliši vsak, kjer jih hoče.

32

Najredkejše slišijo ženske resnico, (človek bi jib pomiloval, ako
bi same tako rade ne slišale laži). Kolikrat pač slišijo one, hvaliti last¬
nosti, kterih nimajo, kolikrat slišijo slaviti čednosti, kterih tudi nimajo!
A njim se to dopade, in na zadnje res mislijo same, da imajo vse te
lepe lastnosti in čednosti. Nekoč mi je dejala neka stara judinja: „Res,
imam že nekaj čez petdeset let, a čedna ženska sem še vedno“. Ko

sem ji jaz dejal, da ni, se je pogledala v ogledalo, ter vzdihnila: „A

bila sem nekdaj lepa“. — Od moških slišijo ženske tako redkokrat res¬
nico, k večemu takrat, kedar razjeze moža, da zavpije ta: „Ti zmaj, ti
pošast ! 11  Dokler so neomožene, se jih le pita z izrazi: „angelj moj, ti
rožica, (ti serčice, ti ljubica, ljubičica, golobičica, ti lepota vseh lepot,
ti biser, ti moje najdražje i. t. d.“). Kako jih mora zatorej osupniti,
ako se v zakonu kar takoj slišijo imenovati: „ti zmaj, ti pokora, ti ger-
davž!“ Kaj ne, to so čudne stvari? Gotovo, da jih zaboli v serce tak
priimek; a kaj se hoče? To bolest so jim zakrivili oni prilizovalci, kle¬
čeplazi, rokolizalci, sladkoustneži, ki so jih povzdigovali nekdaj do nebes.
Res zahteva dostojnost, da se damam pripoveduje zmiraj kaj lepega.
Dobro, a lagati se jim ni treba, nezasluženih priimkov nepristojnih zaslug

jim ni treba dajati. In ko bi vsaj imele kaj vgrizniti ženske od teh

lepih besed! Ko bi se obsodili vsi taki možje, ki pripovedujejo ženskim
toliko lepega, v kako denarno ali drugo kazen, kako hitro bi se odvadili
teh sladkih govoric! Potem bi bilo še le prav jasno, kaj jim gre iz
serca in kaj le iz ust. Jaz ne razumem, kako zamorejo biti oni možje,
ki so prav odkritoserčni do druzih možev, proti ženskim tako malo od-
kritoserčni. Znabiti jih opravičuje izraz »lepi spol, slabi spol?" Morebiti
mislijo, da morajo lepemu spolu praviti vedno kaj lepega, in to tudi
zato, ker bi slabi spol lehko padel v omotico, ako bi slišal kaj gerdega?
Že mogoče, ali pomisliti je treba, da se lepo posebno odlikuje takrat,
kedar se primerja z gerdim. Lepi spol, ha, ha, ha! Jaz nisem videl
še nikdar tako gerdih mož, kot so nektere ženske. Naj ponovim še enkrat
izraz: dekle je angelj, žena je dar božji, a baba je hudič. Ali ni res?
Kaj ne, preprost Kranjec je časih kaj odkritoserčen ?

Laži so tako ukoreninene med ljudmi, da jih je prav težko vselej
ločevati od resnice. Vse se laže. Vsa natora se že laže, kakor poje
Heine:

„Die Wahrhcit schwindet von tler Erde,

Auch mit der Treu’ ist es vorbei.

Die Hunde wedeln noch und stinken
Wie sonst, docli sind sie nicht inehr treu“.

Ne čudimo se psom. Pes je pes, saj človek tudi ni nič boljši.
Najbogobojnejši človek, pravijo, pogostoma greši. To je bilo nekdaj.
Zdaj tudi ta pregovor nima veljave. Moral bi se zategadelj predrugačiti,
namreč: »Izmed sto besed, ktere izgovori kdo, jih je devetindevetdeset

33

lažnjivih, in komaj ena resnična 11 . Ali laž je tako mikavna. Z njo se
tako lob ko odkrižamo mnogokrat marsikake nadlege, marsikake neprijet¬
nosti. In kaj bi bilo z zabavami, ako bi se v svojem govorjenji ne
lagali? Od tedaj, kar so začeli ljudje toliko govoriti, od kar je mnogo
govorjenja potreba pri vsaki zabavi in pri vsaki druščini, od teh mal je
postala laž tudi potreba. Kako bi mogli obstati naši veliki časopisi, ako
bi se sem ter tje malo ne zlagali? Kako bi polnili svoje dolge in široke
predale, ako bi jim ne pomagale laži? Ko se potem spriča, da so go¬
vorili laž, pride v nje popravek, kteri spet napolni kako predalo. Tako
jim je moči obstajati, le tako jim je moči prihajati na svitlobo vsak dan
v tolikih in tolikih polah. A občinstvo, ki se da voditi od njih, je vredno
vsega pomilovanja.

Še moram opomniti nekoliko o ljudeh, ki govore „kakor jim je
zrastel kljun 11 . Te ljudi nekteri jako hvalijo, imenujejo jih odkritoserčne,
resnicoljubne in Bog zna, kaj še vse. Vprašam, ali so res ti ljudje, tudi
v resnici vedno odkritoserčni in resnicoljubni? Odkritoserčni so morda,
in to celo le v ožjem pomenu, namreč, svojim podložnim. Tem pač
zabrusijo časih kako resnico v zobe, da jih skoraj starejo. Njih podložni
imajo pač prenašati njih oster kljun in njih žolčna jetra; a svojim pred¬
stojnikom so ponižni sluge. Pri svojih predstojnikih tudi stisnejo rep
med noge, pri svojih predstojnikih tudi znajo skriti svoj prederzni kljun,
pri svojih predstojnikih tudi znajo očistiti jetra vsega žolča, — kakor
drugi. Pes ima korajžo, lajati na tujca, a pred svojim gospodom skrivi
urno herbet, ter mu pade pred noge. In pes tudi laje, kakor mu je
zrastel kljun — pardon! pes ima gobec. — In resnicoljubni so tudi
taki ljudje, pravijo, zato, ker govore „na vsa usta". Oj, neumnostiI
Oni že povedo resnico, ako jo slučajno vedo. In če je ne vedo, govorč
ravno tako, „kakor jim je zrastel kljun 11 , samo s tem razločkom, da go¬
vore neresnico. In za te so navdušeni mnogi, in sicer zato, ker jim
ugaja tako vedenje. — Govori vselej resnico in vsacemu! Ali ni to jako
smešno, ako se mora naposled kdo opravičiti: Ne zameri, ako sem te
žalil, kajti meni je že tako zrastel kljun. — Prepričaj se o resnici najprej,
potem jo govori svobodno. Ko si povedal komu resnico, ne opravičuj
se kar nič. Če si ga razžalil z njo, misli si, da je človek, ki ne more
ali noče spoznati resnice. Ako je ne more, zatrobi mu jo še enkrat na
ušesa; ako je noče, pusti ga v miru, kajti z daljšim dokazovanjem mu
bodeš ravno tako malo koristil, kakor z molčanjem.

Iz pedagogičnega stališča nimam dosti omeniti o resnicoljubnosti.
Vsacemu človeku ima biti resnica sveta, in nad vse otrokom.  Tem
bo pa le takrat sveta, ako jo vidijo spoštovati pri odraslih. To si za¬
pomnite stariši: Govorite vedno čisto resnico v navzočnosti otrokovi, in
kaznujte ostro vsako laž. To je poglavitni nauk. Ali ne kaznujte ga,

Pedag. pogov. S

34

ako se vam, otrok zlaže z nevednosti. Pri tem ni on kriv, da se je
zlagal, ampak oni, ki so ga nalagali. Kaznujte ga posebno ostro, ako
se vam je nalagal iz porednosti ali škodoželjnosti. — V pedagogičnih
knjigah se tudi nahaje pravilo, kako naj se ravna z otrokom, ki se pervič
ujame pri laganji. To se mi zdi nepotrebno. Kdo vam je porok, da je
bila to perva njegova laž, pri kteri ste ga ravno ujeli? Bog zna, kolikrat
se je zlagal že prej. Ker zatorej niste prepričani, je li to perva laž, ali
ne, kaznujte ga ravno tako, kakor bi ga bili, da se je nalagal že mnogo¬
krat. Ostra kazen mu bo najprej ucepila misel, da se ne sme lagati.

12 .

Živel je nekoč oderuh, ki je bil pa sicer prav pošten človek. Dal je
Bogu, kar je božjega, in ljudem, kar je človeškega — za dobre obresti.
Hodil je rad v cerkev, rad molil, dal tudi sem ter tje pol krajcarja ka¬
kemu beraču s prošnjo, naj ga ne nadleguje več. Necega dne je bil
tudi v cerkvi pri pridigi, v kteri je govoril ravno duhovnik o oderuhih,
ki derejo ljudi, jih spravljajo na beraško palico, ter jih poženo po svetu
ne brigaj e se za njihovo uboštvo. Gospod pridigar je vedel tako dobro
obdelovati ta predmet, da je celo našega skopuha ganil do solz. Jokal
se je mož tako hudo, da je moral zapustiti cerkev, kajti bal se je, da
bi mu ne počilo serce samega usmiljenja. In kaj pravite, kaj je storil
mož, ko je prišel iz cerkve? — Šel je, ter je odpustil vsem svojim dolž¬
nikom dolge. — Motite se. Šel je naravnost k sodniji, vložil tam prošnjo,
da se ima nekemu dolžniku vse premoženje prodati „po eksekuciji".

Nepoboljšljiv človek! Ni vreden, da živi, — porečemo. A roko na
serce, dragi moji, roko na serce, ti rahločuteči ženski spol! Pomisli in
premisli, ali si tudi ti čist vseh tacih pregreškov. Verjamem, da mar¬
sikdo izmed čestitih bralcev ni spravil še nikogar na beraško palico,
najberž zato ne, ker ni imel še take priložnosti. Vprašam pa, kako se
je zaderžal v enacih slučajih? Že vidim, da moram priti spet na pomoč.

Poglejmo malo v družinsko življenje. V neki družini je več otrok,
dečkov in deklic, in eno izmed deklic občuduje in preslavlja vse zarad
njene ljubeznjivosti in njenega dobrega serca. Vse jo imenuje angelja
v človeški podobi, vse jo časti, vse visoko ceni. In res, ta deklica se
zna vesti ljubeznjivo, ima usmiljenje z nesrečnimi, ima veselje s srečnimi.
Kdo bi je ne častil, kdo ne slavil! A poglejmo jo doma v krogu svojih
bratov in sester. Zavzeli se bomo, dvomili bomo, da je to ona, ki smo
jo videli malo prej polno vseh ljubeznjivosti do tujih ljudi. Prava Ksan-
tipa je, vedno se vjeda, vedno se krega s svojimi najbližnjimi sorodniki.

35

— Ničesa jim ne privošči, ničesa ne zaupa, draži in žali jih na vso moč.
Ali je mogoče to? — Volk ostane volk, ako se tudi obleče v ovčjo kožo;
a človek se zna potajiti, hliniti in potuhniti.  In ravno ženske
so mojstrinje v hlinenji. —

Pojdimo dalje. Nahajajo se ženske, ki imajo veliko usmiljenja z
nesrečnimi. Njim se smili vse, celo morilci, ki se kaznujejo zarad tacih
prestopkov, ki so nevarni vsi človeški družbi. One se jokajo in želč
temu hudobnežu, da bi le mogel uiti posvetni oblasti. In doma? Oj,
doma pa mučijo svojega moža z vsakoršnimi sitnostim!, vsako besedo,
vsako dejanje mu jemljo za zlo. Namestu da bi mu posladile življenje
z ljubeznijo, s prijaznostjo, mu dado okusiti že na tem svetu kakov je
pekel. Ubogi mož, ki imaš tako ženo! Ni čuda, da se ogiblješ doma in
svoje žene. In kaj pravijo ljudje? Ljudje reko tako-le: Glejte ga, tako
dobro, tako usmiljeno ženico ima, pa jo zanemarja. — Ljudje pač ne
vedo, kaka je proti tebi, to vse ti bolje veš. Ne brigaj se za njihovo
menenje, delaj tako, kakor ti veleva tvoj razumi Žena, ki ne zna ceniti
moža, ga tudi ni vredna.

Ogiblji se onih ženskih, ki so grobe s posli. Navadno je, da mis¬
lijo gosposki ljudje, da stojč posli globoko pod njimi. Posli so jim malo
več, ali tudi nič več, ali celo še manj, nego živina. I kaj bi jim ne
bili? Posla dobe zastonj, konja morajo pa kupiti. Posli so jim mašine,
ktere le navijajo, — seveda z besedami — in potem kar sami od sebe
opravljajo razna dela. In ženska tako rada spremeni celo svojega moža
v posla, kteri ji služi le v to, da zadovolji nje sitnosti, nje muham.
Zato se pa tudi nahaja v nemškem jeziku izraz „Pantoffelheld“. Kako bi
se to prestavilo v slovenski jezik? „Pantoffel“ se pravi po slovensko:
škerpetelj; naredimo tedaj po izgledu babjek  nov samostalnik: šker-
petljek  = Pantoffelheld. In ti škerpetljeki niso redki med Adamovi
sinovi, oj, njih je kot listja in trave. Ni se jim ravno treba sramovati
preveč, kajti imajo v zgodovini imenitne tovariše, n. pr. Napoleona per-
vega in tretjega. A ljubeznjivi ljudje so ti škerpetljeki. In čuditi se
moramo ženskemu spolu, ki zna tako verlo iz največega divjaka napra¬
viti tako domačega, tako voljnega služabnika. Nič pa ni ložje, kot ože¬
njenemu človeku postati škerpetljek. Ženitvi slede navadno tako imeno¬
vani medeni tedni. V tem času je navadno tudi mož najbolj ljubeznjiv
proti svoji ženici, in ona proti njemu. A za medenimi pridejo ledeni
tedni. Ljubeznjivost moža se malo pohladi, in zdaj meni takoj ona, da
jo zanemarja; začne ga oštevati, začne se jokati, in on, kteremu je ljub
domač mir nad vse, skuša ji zopet streči, ter ubogati njena povelja. Ali
njena povelja so vedno hujša, vedno ostrejša, in tako pride on nji popol¬
noma v oblast, ali kakor se navadno reče pod škerpetelj. Gorje mu
potem! — Zgodovina nas ucij  da so bili slabotni in bolehni vladarji

36

n. pr. Ludvik XI. na Francoskem vedno najhujši tirani in tlačitelji na¬
rodov. In ženska, ali ni ona slabotna stvarica? Zato je ona najhujša
tiranka in tlačiteljica svojega moža.

Kdo je kriv temu? — Odgoja in le odgoja. Jaz ne mislim pri
tem samo domače odgoje, ampak tudi javne odgoje. Otrokom se doma
vse premalo vcepi ljubezen do starišev, a premalo tudi ljubezen do bratov
in sester. Poglejmo malo k gospodi. Komaj odrasto malo otroci, že
dobi vsak druzega odgojitelja ali drugo odgojiteljico, ali pa morajo, —
kar je navadniše — vsak v drug inštitut. Tako preživč daleč drug od
druzega svoja perva leta; iu ko se spet povernejo k svojim starišem, se
skoro ne poznajo več. Gledajo se pomenljivo, k večemu se pozdravijo
prav nerodno po onih pravilih, kterih so se naučili v učiliščih, in potem
je konec vse prijaznosti. Drug ima druzega za tujca, za pritepenca, ki
deli ž njim ljubezen in skerb starišev. Pravega prijateljstva zastonj
iščeš med njimi. To se ne naredi več, če ni bilo že začeto v pervih

letih življenja. Imeli bi se pač radi, ako bi se mogli drug druzemu pri¬
lizovati, a tega ne storč, in čemu tudi ? — Do starišev so pa tudi merzli

zato, ker menijo, da niso ti ničesa storili za njihovo izobraženje. Na

svoje učitelje se spominjajo pač še kterikrat, kajti o teh vedo, da so imeli
nekaj truda ž njimi. In ker menijo, da ni ljubezni v domači hiši, jim
oterpne serce do svojih sorodnikov, in ker nekaj mora ljubiti človek:
ljubijo le one, o kterih menijo, da jih tudi ljubijo. To so seveda največ
prilizovala', klečeplazi in lizuni, čisto tuji ljudje.

A gospoda sama ne ravna tako. Sedanji čas ne najdeš skoro
nikjer prave ljubezni v družinah. Že zato ne, ker ima mnogo starišev
to neumno navado, da dajo nekterim otrokom v vsem prednost pred dru¬
gimi, in drugič so krive temu denarne razmere. Siromašni stariši — in
ti ravno imajo največ otrok — menijo celo, da imajo otroke le za nad¬
lego, za kazen, ali Bog zna za kaj vse. Toliko otrok in tako malo kruha,
to pač ni ravno spodbudno. Zato zanemarjajo otroke, in ti zanemarjajo
stariše. Kje je v tacih slučajih ona ljubezen, ki veže tako lepo stariše
z otroki? In ako morajo še pri vsem tem stradati otroci, ne bomo se
čudili, ako jih vidimo ljubeznjive in prijazne do tujih ljudi, kteri so po¬
delili morda kteremu izmed njih kedaj kak košček kruha.

To so pač jako žalostne razmere; a resnične so. Pomaknimo se
v duhu malo naprej. Človek, ki se ni učil nikdar ljubiti svojih — celo
svojih najbližjih sorodnikov, ne bo mogel nikdar rad imeti človeka, ki je
ž njim v ožji zvezi. In od tod prihaja ona žalostna prikazen, da imajo
žene dostikrat veliko usmiljenje z nesrečnimi, celo z morilci, a svojega
moža kar terpeti ne morejo. Te žene so bile odgojevane po pervem ali
po drugem navedenih zgledov. Kaj je storiti, da ne bodo take? Odgo-
jajte jih ravno na nasproten način. Bogatini, pustite doma otroke, ne

37

zanemarjajte nekterih in ne povišujte druzih ; siromaki, vi jih pa ne
imejte za šibo božjo. Imejte jih radi, saj vas ljubezen ravno toliko velja,
kot sovraštvo. Verjemite, da vam nič ne koristi, ako jih zanemarjate;
a škoduje vam pač in največ otrokom samim.

Malo več zmernosti v vsem bi priporočal starišem. Zadovoljnost
je lepa čednost in polovica srečnega življenja. Ne dajte otrokom vsega,
kar imate, in tirjali ne bodo več od vas, kakor kar imate. A pri nas
je že tako, da večkrat stariši nimajo sami kaj obleči, a otroci hodijo v
svili. Tudi tako je, da se morajo večkrat truditi noč in dan stariši, da
zamorejo otroci noč in dan ležati na mehkih blazinicah. Ni se treba
čuditi, da je zdaj toliko mladih postopačev in toliko nežnih „frajlic“.
Vsak človek ima svoj namen na zemlji, le postopač ga nima. Bodite
zmerni v dajanji stariši. Kaj bote storili, ako ste dali vse že svojim
otrokom, a ti še zahtevajo kaj od vas? Rekli bote tako-le: „Vse smo
vam že dali; zdaj nam pa še iztergajte serce iz persi". Da, serce imate
še, ljubeče serce, a preljubeče  je vaše serce. Žalostno je, ako vas
priženo otroci do tega izreka. — Ali zakrivili ste ga sami. Nesrečni
ste, verjamem vam; a nesrečni so in bodo na veke tudi vaši otroci.
Ko vas ne bodo imeli več, nadlegovali bodo druge. Vaša hči bode ter-
pinčila s tirjatvami svojega moža. Gorje mu, ako ji ne bode mogel dati
vsega. Nesrečna bo ona, in najnesrečniši bo on. Tako se selijo brid¬
kosti iz hiše v hišo, od družine do družine. Bodite zmerni!

Ni prav, ako se otrokom vedno dobro godi. To je že stara resnica.
In vendar se ne izpolnuje, ali k večemu le tam, kjer se mora. „Natora
vse modrejše ravna. Ona obišče vsacega zdaj s to, zdaj z ono boleznijo,
in zakaj bi ji ravnali mi nasproti?" (Rousseau.) Ali ravno otroke obišče
ona največ z bolečinami. Reklo se mi bode, da je to že dovolj za nje,
in ni treba natore še podpirati. Dobro, ali protiti ji tudi ni treba. La¬
kota je huda vsacemu, najbolj onemu, ki je pervič v svojem življenji
lačen. Ali menite, da bote imeli svoje otroke vedno pri sebi, da jim
bote zamogli vedno vtikati razne sladkarije v usta? Ne, to ni mogoče.
Šli bodo po svetu; in vprašam, ali bodo imeli vedno toliko sredstev za
nasitenje, kot so jih imeli pri vas? Prikratite jim v časih malo jedila.
Ne bojim škodovalo. Glejte pa tudi na to, da si otroci vselej jed, ktero dobe,
zaslužijo. Kako, vprašate? "Oj, za to je mnogo priložnosti. Pervič z
učenjem. Reče naj se otroku: kedar se naučiš to ali ono, boš jedel,
prej ne. Razume se, da mu ne bote dali toliko za učenje, da bi ne
mogel se naučiti do onega časa, v kterem sedete h kosilu ali večerji.
Spet porečete: ako ravnamo tako, se bode učil on vsega le poveršno,
in vedno mislil na jed. To je ravno vaša naloga, da ne terpite pri njem
nikake poveršnosti. Ko bode videl, da tako ne gre, bo storil drugo pot
gotovo drugače. — Drugič naj si zasluži otrok jed z drugimi opravki.

38

Deklica n. pr. s pletenjem ali šivanjem, dečka pošiljajte po to ali ono.
S tem jim bote najbolje vkoreninili pregovor: „Kdor ne dela, naj ne je“.
Videli bodo, da brez potu ni sadu; s tem se bodo učili spoštovati delo,
kajti le ž njim se je mogoče obogatiti in najesti do sitega. Po storjenem
delu diši najbolje jed. Na zadnje bodo delali že zato radi, da jim bode
bolje teknilo kosilo in večerja.

Skoro nepotrebno se mi zdi, odgovoriti na vprašanje: Kako naj se
ravna, kedar so otroci bolni; ali naj se tudi takrat naganjajo k delu? —
Vsak pameten človek izprevidi, da to ne gre. A čudno,.— kdo bi si
mislil! — da se nahajajo stariši na svetu, ki s šibo, če je treba, pože¬
nejo bolne otroke iz postelje. To se pravi pač, da ti stariši hočejo sto¬
riti preveč dobrega, ali pa da so nesramni, prismojeni in neusmiljeni.
Neumna živina ljubi svoje mladiče, jih gladi in liže, ako se poškodovajo,
in ravno človek naj bi se pustil osramotiti od nje? Nikjer ni treba to¬
liko humanizma, kot ravno pri bolnikih, in ravno ti se zanemarjajo do¬
stikrat prav nesramno. Kaj moremo pričakovati od tacih otrok? Ne
tožite stariši, ako vas oni v starosti izpode iz vašega domovja, ne tožite
o njihovi terdoserčnosti, saj ste jih vi učili tako. Strezite otrokom v
bolezni, in če morate prečuti vse noči pri njihovih posteljah, potem ste
še le komaj izpolnili svojo dolžnost. S tem dosežete še drugi namen.
Pokažete jim, kako naj se oni obnašajo do bolnikov. Dajajte jim jesti,
dajajte jim še boljše hrane, kot sicer. —

A ne samo to, ravnajte ravno tako s svojimi posli. Nesramno je
ono ravnanje, ako izpuščamo bolne posle iz služeb, ali jih pošiljamo v
bolnišnice. Tu je humanizem na mestu. Kaj si mislite o gospe, ki
pretaka solze zarad tega ali onega nesrečnika, ki ji je čisto ptuj; svoje
bolne služabnike pa goni od sebe? Ali se ne pravi to, imeti serce na
herbtu namestu v persih. Strezite bolnim poslom, vi gosposki gospodje
in gospč, ali še bolje, dajte jim otroke v postrežbo. Naj se učč ti tudi
v poslu spoštovati človeka, ki je z njimi vred enak pred Bogom.

In ti snubec, ki snubiš svojo nevesto, glej, kako se obnaša ona do
poslov. Poizvedi, kako oni govorč o nji, ali jo hvalijo ali grajajo. —
Glej pa tudi na njeno obnašanje do starišev, bratov in sester. Ako je
s temi dobra, bo tudi s teboj. —

13 .

Imel sem že priložnost opisati različne ljudi: zaljubljene in huma¬
nitarne, sentimentalne in neusmiljene, ponižne in ponosne, sramožljive
in nesramne. Naj pregovorim še kaj o starih devicah. Kako pridejo

39

te v pedagogične pogovore? — vprašaš. Le poterpi, kmalu boš slišal,
kakov vpliv imajo te stare device na odgojo.

Vedi, da ima človeška duša mnogo zmožnosti: da ona izpoznava,
čuti in hoče. Odgoja ima ravno namen pospeševati in dopolnjevati te
zmožnosti. Odgoja ima podati otroku razne znanosti, ona ima poblažiti
njegovo serce, ter je podučiti, kaj naj hoče in kaj noče. Hoteti ima le
to, kar je dobro, in da doseže to, se mora truditi, mora delati. Ozka
in ternjeva je pot, ki pelje k dobremu. Ali stanoviten mora biti človek,
ne sme opešati. In da ne opeša na poti k dobremu, da ne zabrede od
prave poti, v tem ga imajo podpirati stariši, odgojitelji in učitelji. In
kedar nima več teh, kaj potem? Oj, potem je pa dolžnost vsacega člo¬
veka ga voditi na tej poti, mu braniti, da se ne oddalji od nje, ter mu
spet pomagati, da pride na njo.

„Kaj poreko ljudje?" — Ali nisi slišal, dragi bralec, vzdihniti tako
marsikoga, ki je bil ravno pripravljen, da zavozi od prave poti. „Kaj
poreko ljudje, če zavozim?“ Človek, kako slab si! Ljudi se bojiš, ljudi,
ki so ravno tako slabotne stvarice, kakor ti. Zakaj ne rečeš, kaj poreče
Bog? Kaj ne, zato ne, ker ti Bog ne da zmiraj tako živo občutiti, kako
slaba kreatura si, kot ljudje. On je usmiljen, zato se ga ne bojiš.
Sram te bodi!

česa se bojiš od ljudi? Njihovih hudobnih jezikov, kaj ne? Nji¬
hovih metelj se bojiš, s kterimi tako radi pometajo pred ptujimi pragi?
Njihovih oči se bojiš, ki vidijo vsako tersko v očesu svojega bližnjega,
kaj ne? Le boj se jih: ne bo ti škodovalo. — Zdaj je čas, da se malo
seznaniva ž njimi. Tem hudobnim jezičnikom in jezičnicam, tem pome-
talcem in pometalkam se pravi v navadnim življenji: opravljivci in oprav¬
ljivke. Kdo opravlja? Tisti, ki ima čas za to. Kdo najrajše opravlja?
Ženske, ker imajo največ časa za to. Ktere ženske najrajše opravljajo?
Stare device, ker te imajo med ženskimi največ časa za to.

Mislimo si stare, zarjevele devičice zbrane pri kofetu, onemu slad¬
kemu nektarju vesoljnega ženstva. Kofe jim razgreje dušo, odpre serce,
namaže in okrepča jezičke, in ti začno migati in opletati po ustih, da
je veselje in — groza. Ti jezički pometo, — kakor sem že dejal —
ves prah, vso nesnago pred vrati druzih ljudi, ti jezički prekritikujejo
vsako tersko, naj si bo še tako majhena, v očeh druzih. A če pogledamo
na zadnje, koliko so pomedli, koliko tersk so izderli i. t. d., vidimo, da
so napravili le še več nesnage, in da so naredili iz vsake terske debelo
bruno. Stara devica, klepetulja in opravljivka so trije pojmi, ki so vedno
združeni na eni in isti osebi. V malih mestih, po tergih in vaseh so
jako mogočne, — celo vsegavedne. Njihovim očem ne odide noben do¬
godek, vsako novost vedo one najprej, ktero potem razpravljajo pri kofetu,
ter raznašajo po celem kraji. One so tako rekoč živi časniki v krajih,

40

kjer ni tiskanih. Posebno ostre so z dekleti, ktere so zapeljali „hudobni“
moški. Pač zato, ker se ni ponižal noben mož,- da bi ktero izmed njih
zapeljal kedaj v kako skušnjavo. Gorje celo dekletom, ki se može!
Vsaka mora najprej skozi jezike teh starih devic, vsak jezik verze kaj
na njo, in če je tudi le majhen, čisto majhen pljunek, nič ne de. Mora
ž njim pred oltar, in ubogi mož jo dobi vso popljuvano. Naj bo. Neki
pisatelj se je izrazil rekoč, da ljudje o človeku le trikrat govore: pri
rojstvu, kedar se ženi in kedar umerje. Pri rojstvu mu poje vse slavo,
po smerti bilje in pri ženitvi mu pojo povabljenci slavo, stare device
pa bilje. —

To so gerde opravljivke, te stare device. Vendar so koristne, one
so v manjših krajih moralična policija.  Ker njihovim očem težko
kaj odide, in to kar izvedo, takoj obesijo na veliki zvon, se boji vsakdo
učiniti kaj tacega, kar ni za javnost. Tako one odvernejo marsiktero
prešestovanje, iz strahu pred njihovimi hudobnimi jeziki se ne dade tako
lehko zapeljati dekleta „hudobnim“ moškim, a tudi moški niso tako
prederzni, kajti hudobni jeziki teh starih devic bi jim znali škodovati
marsikje. Tako so stare device, ktere imenuje hudobni svet le oprav¬
ljivke, klepetulje i. t. d. važen faktor v javni odgoji. Njihovi špičasti
jezički namestujejo leskov les pri odraslih. In verjemite mi, od kar se
ne rabi več tako pogosto šiba v odgoji, imajo one mnogo več klepetati,
kakor nekdaj. Oj, svet je vedno „hudobniši“. — —

Prav modro je vravnano na zemlji. Kdor se že Boga ne boji, ima
vsaj nekoliko strahu pred starimi devicami, — oziroma pred njihovimi
jezički. Kaj pravim „jezički“? Ali imajo stare device jezičke? Ne, to
so že jeziki, dolgi jeziki, večkrat tako dolgi, da se ne dado več izmeriti.
— Ali kot moralična policija imajo vendar stare device mnogo pomena.
V mestu Monakovem na Bavarskem polože pred vrata neoženjenih in
neomoženih merličev snop slame, zato ker niso dali v življenji zerna od
sebe. Ali klasično je menenje raznih narodov, kam pridejo stare de¬
vice po smerti. Nemško ljudstvo jih obsodi naravnost v pekel, kjer
morajo prodajati žveplenke in cunder; na Dunaji morajo čediti Šte¬
fanov zvonik, in v Niirnbergu pometajo z bradami starih samcev tako
imenovani beli zvonik i. t. d. Pri Serbih preganjajo neveste, ki so umerle
pred poroko, kot Vile mladeniče, in kogar vlove po noči, ta mora ž
njimi plesati tako dolgo, dokler ne pogine. V deželi Siamski plešejo v
mraku umerle device in umore vsacega, kdor jih zasači pri teh plesih.
Pri Gerkih more otroke, pri Malajih stoje kipom enake po gozdih, ter
vabijo može k sebi, i. t. d.

Ločiti se moram sedaj od vas, stare device. Bodite srečne ves
čas svojega življenja, le mažite si svoj jeziček s kofetom, le opletajte ž
njim, in le vestno zastopajte moralično policijo. In če vas tudi celo po

41

smerti ne pričakuje nič dobrega, ne obupajte. Tolažite se, da ste vendar
za nekaj, bodite ponosne, da se vaših jezikov dostikrat bolj bojč ljudje,
kot roke božje. Veste, človek potrebuje strahu, in ve ste najhujše strašilo
vsem razuzdancem. Le nič se ne bojte!

Ženske, kakor veste, rade mnogo govore. Njim je tudi govorjenje
potreba. V tem se ravno ločijo od moških. Mož lehko pove z malo
besedami veliko, ženska pa z mnogo besedami malo. če hoče tedaj ona
povedati veliko, mora govoriti mnogo, mnogo, mnogo. Še drug razloček
je med tema spoloma. Ženske se preradč vtope v malenkosti, med tem
ko se mož briga rad za celoto. V tem obziru so podobne ženske otro¬
kom. Tu imam tudi priložnost opozoriti na neko napako pri ženskem
poduku. V ženskih pripravnicah se navadno podučujejo ženske raznih
predmetov po ravno tistih knjigah, kot pripravniki. Koliko pregreha
zoper žensko naravo! Ženska se rada vtopi v malenkosti, in mi jo mu¬
čimo s splošnostjo. Vzemimo v pretres n. pr. naravoslovje. Knjige, ki
obravnavajo ta predmet, so sestavljene ali po analitični, ali po sintetični
metodi. Daljnega razlaganja teh dveh metod lehko opustim. Po kteri
teh dveh metod hočemo podučevati ženske? Po tisti, po kteri po-
dučujemo otroke.  V naravoslovji podučujemo otroke tako, da jim
popisujemo razne živali n. pr. konja, kravo, ovco i. t. d. vsako za se,
in še le pozneje zvežemo ^nake živali v eno celoto. To je tako imeno¬
vana sintetična metoda. In po tej in po nobeni drugi metodi naj bi se
predavali ženskam vsi predmetje. Ženske so že take, in te lastnosti jim
ne bode iztepel nikdo, da se le rade pečajo s posameznostimi in malenko-
stimi. Kdor jih uči po analitični metodi, ta mlati prazno slamo, ali
meče bob v steno. Pač nespameten bi bil oni, ki bi tirjal od psa, da
bi mijavkal in od mačke, da bi lajala. To ne gre, in pri ženski tudi
ne gre, da bi se učila predmetov tako, kakor moški.

Še enkrat ponavljam, da se ženske najraje pečajo z posameznostimi
in malenkostimi. Že sem navedel prej neki izgled: stare device pri
kofetu. Naj navedem še par izgledov. Kdo še ni bral pisem, ktere so
pisale ženske roke! Kaj je bral v njih? Večidel stvari, malenkostne
stvari, ki so se dogodile v tem in tem kraji, v tej ali tej družini i. t. d.
In vsi ti dogodki so bili opisani z nekako preobširno obširnostjo, z nekako
prenatančno natančnostjo in . marljivostjo, kakor če bi bili to dogodki,
ki prete celemu svetu pogin. In h koncu pride tako imenovani „post-
scriptum". Ta je v časi še daljši, nego celo pismo. Jaz sam sem dobil
nekdaj pismo od nekove ženske štiri strani dolgo. Pismo je obsegalo
prav za prav le eno in pol strani, ali zdaj je prišel „postscriptum B . Oj,
ta je bil pa dve in pol strani dolg, tedaj vsega skupaj štiri strani. Iz
pisem najlože študiraš ženske lastnosti, in te so navadno: raztresenost,
pozabljivost, žlobudravost, nepremiselnost i. t. d. Take so vse sploh. —

IPodag. pogov. 6

42

One so v stani premišljati po cel dan, iz kake snovi je trak, ki ga nosi
ta ali ta na klobuku; one se zanimajo bolj za niti, s kterimi je sešita
ta ali ona obleka, kakor za vojskovodjo, ki je zmagal v desetih vojskah
sovražnika; one se lehko pogovarjajo spet cele ure o leči, o fižolu, kako
se ima zbirati in lušiti, i. t. d. Nikdar ne bom pozabil nekega dogodka
pod Tivoli v Ljubljani. Bil sem še dijak in šel sem študirat tje. Vsedem
se na neko klop, ter se vtopim v knjigo. Nisem bil dolgo sam, kar
pridete dve gospi, se vsedete zraven mene na klop, ter začnete ne bri-
gajoč se za me se pogovarjati. In o čem ? — Pretresovale ste vprašanje,
v kteri ljubljanski gostilnici je najboljša postrežba. Mojega študiranja
je bilo seveda konec, zerl sem kar tako v knjigo, ter poslušal njune
pogovore. Sedel sem čez eno uro in ves čas ste obravnavale predmet
o postrežbi. To mi je bilo vendar že preveč. Pobegnil sem na drugo
klop, ter študiral tam dobri dve uri. In ko se podam potem domov,
ter šel mimo omenjenih dveh gospa, sem slišal ravno, ko je dejala ena:
„Veš kaj, pri Kozlarji pa ni nič dobra postrežba". — Tedaj še niste
končali tega malenkostnega predmeta. —

Da mi ne bo nikdo oporekal, da vedno le obiram ženske, hočem
spet o moških povedati kaj gerdega. V razpravljanji malenkosti je se¬
danji moški spol čisto enak ženskemu. Pravo babje moštvo je sedaj na
zemlji, če vidiš sedaj dva študenta skupaj, kaj meniš, o čem se pogo¬
varjata? Morda o Ksenofontu ali Cezarji? morda pretresujeta, kako bi
se dala izpeljati ta ali ona matematična ali geometriska naloga? ali
morda premišljata lomljenje solnčnih žarkov? — Oj ne, le tega ne.
Pogovarjata se le o profesorjih, kakovo suknjo ima ta ali oni, kako ga
dražijo učenci v šoli, kako je hud, koliko cvajarjev in drajarjev je že
dal, i. t. d. — Pač babja mladina je to. — In oficirji? O čem se pač
ti pogovarjajo? — Ali o slavnih zmagah na bojnem polji? ali morda
pretresujejo najnovejšo taktiko? Oj ne, le tega ne. Pogovarjajo se o
zmagah po salonih, pogovarjajo se o nekervavih bojih, ktere so bili zoper
ono terdnjavico na levi strani ženskih pers, in o enacem. — Babji oficirji
so to. In politikarji? Ali pretresujejo ti morda vprašanje, kako bi se
znižali davki? ali kako bi se odvernila ta ali ona vojska? ali s ktero
deržavo naj bi se zvezalo to ali ono kraljestvo v prihodnjih vojskah?
Oj ne, vsega tega ne. Pogovarjajo se o imenitnih igralkah v gledališčih,
o tem in onem plesu in koncertu. — Pač babji politikarji. In tako
naprej. Vse slabotno, vse babje. Ni ga več onega duha v ljudeh, ki
bi jih zamogel dvigniti nad malenkosti vsakdanjega življenja, le vedno
se plazi človeštvo po blatu vsakdanjosti, in ni čuda, da je tako slabotno,
tako umazano, tako zanemarjeno. Le tako naprej, in izmerli bodo tudi
s časom še oni, ki se trudijo še nekoliko vzderžati nad tlom človeštvo,
in potem se bomo pogreznili pač vsi v nesnago.

43

Le malenkosti se pretresajo, in le na malenkosti se gleda. Obleka
dela dan danes človeka. Ali meniš, dragi bralec, da bodo ljudje dan
danes gledali kaj na tvoj razum, tvojo pamet, tvojo bistroumnost? Motiš
se. Pač bodo pa opazovali tvoj ovratnik, tvojo suknjo, tvoj klobuk in
tvoje škornje. Babje človeštvo to. Gledali bodo le na tvoje poklone,
tvoje elegantno vedenje in gibanje. Radi ti bodo odpustili tvojo neved¬
nost, ako si jim le všeč v obnašanji. Rekli bodo k večemu: „Malo ne¬
veden je ta človek, ali sicer je prav ljubeznjiv". — Zato je pa tudi
toliko praznoglavcev v visocih službah, kajti podvergli so se tem sedanjim
šegam, a nasproti jih je mnogo, premnogo bistroumnih, ki so ostali za
praznoglavci iz nasprotnega vzroka. In lorbarji zelene zdaj samo za
praznoglavce in za venčanje prešičjih rilcev.

Pojdite rakom žvižgat, vi malenkostni možje! Spokorite se, ter
odverzite to neumno in nepristojno žensko lastnost. In ker vi v druzih
stvareh presegate ženski spol, varujte se, da ga tudi kmalu v tem ne
bodete. Ne pohabite se čisto! Vedite: kar je za ženske, ni za vas.
Ženske lastnosti se vam podajo ravno tako slabo, kakor bi se psu mi¬
javkanje. — Tedaj dovolj o tem. —

14 .

„Kdor zaničuje samega sebe, podlaga je tujčevi peti“. Te besede
je zapel naš pesnik Koseski že pred kacimi 30 leti. Tako in enako so
peli in pojo še dan danes vsi naši pesniki. Od Vodnika, ki je s svojo
„Ilirjo oživljeno" zapel pervo domorodno pesen do pesnika, ki je včeraj
dal natisniti svojo zadnjo pesen, — vsi so opevali našo domovino, vsi
so v nas vzbujali plamen domoljubja. Slovenski pesnik in domoljuben
pesnik, ta dva pojma sta vedno združena na eni in isti.osobi. Vsak
poje le iz ljubezni do domovine, slovenskega pesnika ne čaka bogastvo,
niti venci iz zlata, niti čast. Na vse to še misliti ne sme. On poje le
za domovino, le nji v slavo vije pesniške vence.

Pri Slovencih ni te žalostne prikazni, da bi kteri pesnik zaničeval
svojo domovino, da bi jo sipešil pred druzimi narodi. — Ona mu je
sveta. In žalostno je le to, da ne mislijo vsi tako, kakor on, in žalostno
je, da mora vpletati v svoje domorodne pesni opominjevanja, pozive na
svoje domačine, naj ostanejo zvesti svojemu domu, naj bodo ponosni
nanj, naj si štejejo v čast, da so sinovi matere Slave.

„Kdor zaničuje samega sebe, podlaga je tujčevi peti 11 . Kolicega
pomena so te besede za nas! Jih je li izrekel Koseski kar tako brez
premiselka? — Gotovo ne. Žalostna skušnja nas uči, kako zaspani so

44

postali Slovenci. Za vse drugo se bolj brigajo, kakor za se, vse drugo
bolj ljubijo, kakor svojo domovino. Oni so poslušali od nekdaj radi
sladke govorice zapeljivcev, ki so jim obetali zlate gradove, oni so se
pustili čestokrat zapeljati. — In tujec, ali jim je dal obljubljenih zlatih
gradov? Ne, zapeljal jih je, da jih je dobil v svojo oblast, da jih je
spravil pod svojo peto, da jim zdaj zapoveduje in jih tlači.

Ne zaničuj samega sebe! Kdo te bo spoštoval, če se ne spoštuješ
sam! — To bodi vsacega geslo. — Bodi pa tudi tak, da se bodeš za-
mogel spoštovati sam, in da te bodo zamogli spoštovati drugi. — Bodi
značajen, imej terdno voljo, za kar se po resnem premisleku odločiš, to
stori. Imel boš sovražnikov dovolj, a za te se ne brigaj! Vsak značajen
človek jih ima. Ometovali te bodo z blatom, a ti ga otresi od sebe, in
poškropil bodeš ž njim one, ki ga mečejo na te.

Nekov latinski pregovor: „semper aliquid haeret“ (zmiraj nekaj
obvisi), če te kdo omeče z blatom, — je prav kakor nalašč narejen za
naše čase. — Rad bi ga poznal onega, ki bi zamogel vmazati ali osme¬
šiti značajnega moža, ako bi bil svet tak, kakoršen bi moral biti. Ali
svet ne gleda dan danes toliko na dejanja človekova, kakor na to, kar se
piše ali govori o njem. Nič bi ne moglo obviseti na značajnem človeku,
ako bi svet znal ceniti značaj. Ali ne zna ga. In za to se prestroji
toliko značajnih ljudi v Veternike. Ni čuda. Komu je pa tudi ljubo,
nositi v eno mer umazano perilo.

„Svet potrebuje značajev", ta pesen se sliši peti vsak dan po ča¬
sopisih; stara pesen, a vendar vedno nova. Značajev potrebuje svet,
nima jih, a mora jih imeti. Veternikov ne potrebuje, ima jih sicer dovolj,
a ti mu niso v prid, ampak le v škodo. V živalstvu in rastlinstvu imamo
tako imenovane šiškarje ali zajednice. To so drobne živalice in rastline,
ki vedno žive in rastejo na druzih živalih in rastlinah, ter se žive in
rede ob njihovem soku. Tem šiškarjem ali zajednicam se dado primerjati
Veterniki ali kakor jih imenuje moderni svet, renegatje.

Gerški basnik Ezop nam je zapustil neko basen o netopirju, kteri
je bil v neki bitvi zdaj s tiči, zdaj z dojilkami. Bil je tedaj to, kar se
imenuje po naše veternik. In od tega časa se ne sme prikazati niti
po noči niti po dnevi. Ujedle bi ga dojilke, opikali bi ga tiči, ako bi
ga dobili. Živali naj bi nam služile v izgled. A kdo bo posnemal brez¬
umno živino? Kdo bere dan danes še basni? Bolj prilično bi bilo,
ako bi se skrivali značajniki, ter živeli skriti v kakem berlogu, da bi
jih ne mogel ometati svet z blatom.

Svet potrebuje značajev. Kje jih vzeti? Vzgojiti se jih mora.
Vendar oglejmo si naprej značaj. Kaj je značaj?

Značaj je vterjena volja. Oni človek ima značaj, ki ravna po
terdnih in nepremakljivih načelih, od kterih ga ne odverne nič. — Zna-

45

čajen človek ima svoja načela, ktera so izšla iz nravnosti. Njegova
dejanja ne vlada nikdo drug, nego njegova nravnost. On je.mož-
beseda, on je poštenjak, vreden vse časti, vse slave. Značaj mora biti
celoten, polovičarjev ni pri značajnikih. Tu se pravi: ali značajen ali
vetern. Značajen človek si je svest tega, kar hoče, in to skuša tudi
izpeljati z vsemi močmi, — le škoda, da mu nasprotujejo tolikokrat
okolnosti.

Odgojimo si značaje. Kaj se pravi, odgojati koga? Odgojati se
pravi, vplivati na mladega človeka, gojiti vse njegove zmožnosti, dopol¬
niti jih, ter ga storiti zmožnega, da se pozneje dopolnuje sam. Vplivi
so različni na otroka. Vplivajo stariši, odgojitelji, tovariši, vera, kraj, v
kterem živi i. t. d. Kakoršni so ti vplivi, tak je tudi on, na kogar
vplivajo. Kar vidi, kar sliši, kar čuti, to vse preide v njegovega duha,
to mu ostane, in z eno besedo, tak je, kakoršnega so naredile okolnosti.

Zato bodi naša glavna skerb: gledati, da so vplivi na njega dobri.
Kakov zamore biti pač on človek, ki je vzrastel med roparji, cigani,
pijanci in preklinjalci? Ali zamoremo od tacega pričakovati kaj dobrega?
Kdo bode iskal med plevelom dobrega žita? In to vprašanje nas dovede
do novega vprašanja: Kdo bo iskal med neznačajneži značajnega človeka?

Gotovo nikdo. Tu ima prav pregovor: „Jabelko ne pade daleč
od jablane 1 '. — Izjeme so tudi tu; kdo bi to zanikal! — Resnica ostane
vendar to, kar ta pregovor pravi. Kako naj odgojimo značaje? Po razlagi
značaja, kterega sem omenil zgoraj, bi ne smeli omejiti otrokove volje.
Vendar to ni kar tako. Preberimo še enkrat omenjene verstice in pov-
darimo posebno to-le: „Značajen človek si je svest tega, kar hoče, in
to skuša tudi izpeljati z vsemi močmi “. — Tudi otrok hoče marsikaj,
gotovo tirja od nas raznih stvari, kterih mu ne smemo ali ne moremo
dati in ne dopustiti. A ravno iz tega se mora učiti, da v prihodnje
tirja in hoče le to, kar je prav. On si mora biti svest, da je to
pravo, kar hoče.  Ne stavljajmo mu nikacih ovir, ako hoče izpeljati
kaj tacega, kar je pravo.

In kar sem že povsod omenil, to omenjam tudi pri odgojitvi značaja :
Bodimo sami značajni! Le ako smo taki, se smemo postaviti otroku v
izgled. Aizgledni mu moramo biti: moramo biti popolnejši, nego je on,
kajti kako ga bodemo dopolnjevali, če ne tiči v nas niti pičica popolnosti.
Le poglejmo, kaj se vse tirja od učitelja. On mora biti tak in tak, in
spet tak in tak; kajti če ni tak in tak, ne bode mogel z vspehom od¬
gojati iu podučevati mladine. Čudno je to, da se nič tacega ne tirja od
starišev. Ti morajo biti dobri, kakoršni so, ako vedo kaj o svojih dolž¬
nostih, ali ne, ali imajo zmožnosti, odgojevati otroke in jih rediti, — za
vse to se ne briga nikdo. Vendar je to poglavitniša stvar, nego uči¬
teljska skušnja.

46

Značaj ni prirojen nikomur, on se mora tako rekoč vcepiti v človeka.
Vcepi se pa le to va-nj, kar vidi, sliši in občuti. Viditi mu je treba

značajev, slišati jih, kaj oni govore, to je glavna stvar. S samim pridi-

govanjem o značajih se ne doseže nič pri otroku.

Značajen človek je mož — beseda, sem dejal. Moštvo, to je po¬
glavitno znamenje značajnosti. Kar obljubi značaj, to stori. A on tudi
ne obljubi ničesa, kar storiti ne more. — Iz tega sledi novo pravilo za
odgojo: Ne obljubimo otroku ničesa, kar mu dati ne moremo. Norec je
oni, ki več da, kakor ima.

Dosti imam še misli o značaju, ktere bi rad zapisal, a niso še godne
za spis. Počakal bodem, morda pozneje kaj pregovorim še o tem.

Ako postavimo otroku koga kot vzor značajnosti, naj se trudi,
trudimo se tudi mi ž njim, da ga doseže. In če tudi vidi, da se mu
slabo godi, da ga preganjajo zarad njegove značajnosti, zato se trudimo
še bolj, da ga doseže. — Saj mu tudi iz katekizma beremo, ali sam

bere, da mora človek svojo vero kazati v dejanji in besedi. In ravno

zarad tega je moralo toliko pervih kristjanov v smert. Življenje teh
mučenikov se da posebno dobro porabiti pri odgoji značaja. Ti so si
bili svesti tega, kar hočejo, in za to svoje prepričanje so šli v smert.
Niso se pustili odverniti, ako ravno so jim obljubovali častnih služb,
premoženja i. dr. Oni so ostali terdni pri tem, kar so verovali, niso
obernili plašča po vetru. Na te naj bi se domislil marsikteri moderni
Veternik, ki zarad dobička, in le zarad golega dobička spremeni toliko¬
krat svoje prepričanje.

Pri odgoji značaja je potrebno, da sta oče in mati vedno enih
misli, da ne razdere eden v otroku tega, kar je sezidal drugi. Če mu
eden reče: to je prav, in drugi ravno nasproti: to ni prav, kar ti je
rekel pervi; — ne bode vedel otrok nikdar pri čem da je. Vedno se
bode opotekal od nazora do nazora, nikdar ne bode vedel, kaj naj bi
hotel, kaj začel. Tak človek ni za svet, tak človek je veternik, tak
človek je netopir, pol tiča, pol miši, zdaj tič, zdaj miš, kakor ravno
naneso okolnosti.

15 .

»Spoznavaj sebe!" Ti besedi ste stali zapisani nekdaj nad vrati
delfijškega svetišča, tam kjer je bilo bivališče boga, ki je po svojih du¬
hovnih in duhovnicah razlagal prihodnjost gerškemu narodu. Dovolj se
je že pisalo o teh besedah, dovolj so se že komentirale, in moral bi
jaz pisati le kaj starega in že povedanega, ako bi hotel razlagati na ši¬
roko pomen teh dveh besedi.

47

»Spoznavaj sebe!“ — Kdo pozna samega sebe na tanko? Kdo tudi
pazi na samega sebe najbolj ? Kdo si je že zastavil ona tri znamenita
vprašanja: kdo sem, kaj sem in čemu sem na sveti? In vendar je naša
naloga, si zastaviti ta tri vprašanja. To pač menda vsakdo ve, da je člo¬
vek, vendar neki deček v pervem razredu tega ni mogel zapopasti. Po¬
vedal sem nekoč svojim učencem, da smo mi ljudje. Hitro poprašam
enega izmed njih: kaj si tedaj ti? — »Jaz sem lump!“ mi odgovori
prav korajžno. Najberže je slišal, kako so ga zmerjali doma z lumpom.
Tudi nisem prepričan, ako vsi odrasli vedo, da so ljudje, kajti marsikdo
živi, »kot bik na gmajni." A tudi obnašanje množili ni tako, kakor se
spodobi človeku. Kolikokrat se ne poniža človek v svojem ravnanji pod
brezumno živino! Ne bom našteval taka ravnanja. Kdor jih pozna, za
tega bi bilo to odveč; komur pa niso znana, za tega je pa najboljše,
ako jih nikdar ne izve.

In če tudi večina ve, da so ljudje, vendar ne ve, zakaj so na sveti,
kaj je njihov namen. Eden misli, da je in pije in spi; drugi misli, da
je samo za delo na zemlji; tretji zato, da ga preganja osoda; četerti
zato, da strada, itd. Vsi ti imajo prav in nobeden. Človek mora piti in
jesti, on mora delati, a on ne sme biti nezmeren v jedi in pijači, on si
mora kaj pritergati, on se mora marsičesa zderžati, in kar se tiče oso-
dinega preganjanja, na to nam odgovarja pregovor: »Vsak je svoje sreče
kovač 11 . — Mnogo norcev je na sveti, ki verujejo na osodo, kakor na
kako višje bitje, ki mora imeti svoje žertve. In kaj dobro jih zavrača
omenjeni pregovor: „Vsak je svoje sreče kovač 1 ', in ta-le: »Kakor si po-
stelješ, tako bodeš ležal." —

čudno je, da samo oni ljudje, ki so prišli v nesrečo, toliko tožijo
o osodi. Srečni pa niti ne zinejo o nji. Kako je vendar to, da le nesreč¬
niki vedno imajo kaj opraviti z osodo? Odgovor je lehak. Le uboštvo
privede človeka na to, da jame misliti, odkod prihaja njegova nesreča.
Vse okolnosti prevdarja na tanko, ali na samega sebe, ki si je najbližje,
ne misli nikdar. A v sreči se človek odvadi misliti. Nikdar mu ne pride na
um, da bi prevdaril, na kakov način je postal srečen. Od tod prihaja
tudi ona žalostna prikazen, da tak človek tako rad in tako lahko pozabi
svojih nekdanjih dobrotnikov. To je odgovor na to, da mislijo in verujejo
ljudje le na osodo, ki jih je storila nesrečne.

Vera na osodo je zelo razširjena med ljudstvom. Kolikokrat slišimo
koga reči o kom: „mu je bilo že tako namenjeno." — Če je kdo ustre¬
ljen v vojski, če si je kdo zlomil nogo ali roko ali kaj enacega, to si
raztolmači ljudska modrost takoj s tem, da mu je bilo to tako namenjeno.
Tako mišljenje je prav mohamedansko. Po Mohamedovem veronauku je
to tako, Mohamedanci verujejo terdno na ono neizprosljivo osodo, po
kteri mora človek umreti ta dan, ako gre v boj ali nej, da si mora zlo-

48

miti roko ali nogo, ako mu je vsojeno ta dan. Takovo mišljenje se pač
ne strinja z zdravim človeškim razumom. Koliko let bi še morda živel
oni človek, ako bi ne šel ta ali oni dan v boj; celo svoje življenje bi
lehko nosil drugi zdrahe ude, ako bi si jih ne bil polomil vsled lastne
ali tuje nerodnosti. — Če kdo pade z visoke skale v brezdno; ali ga
je vergla osoda z nje? Ali gaje osoda peljala na njo? Ne njegova lastna
volja ga je vodila, in njegova lastna slabost ali neprevidnost ga je tre¬
ščila v brezdno. Ali je namenil sovražnik v boji ono krogljo, ki ga je
zadela, ravno njemu, ali ne morda komu drugemu?

Kerščanska vera prepoveduje verovanje na osodo; ali vendar je tako
razširjeno med kristjani. Zato ja naloga vsacega izobraženega človeka
delovati na to, da se to mišljenje kolikor mogoče iztrebi iz preprostega
naroda.

Ne smemo se čuditi, ako najdemo osodo v spisih nekterih pisate¬
ljev. Med Nemci so živeli v žačetku sedanjega stoletja pisatelji, ki so
pisali tako imenovane „osodne žaloigre". Znano je, da junak v žaloigri
mora poginiti, vendar ga pusti pisatelj, da se bori s težavami, da jih
skuša premagati, ter oditi poginu. A v osodnih žaloigrah vlada nad ju¬
nakom neka nevidna moč, osoda, ki določuje njegovo dejanje in nehanje.
Junak v teh igrah ni več prost človek, ampak odvisen od osode. On
mora ravnati tako, kakor mu veli osoda, in ne drugače. Poginiti mora,
ali on ni sam zakrivil svojega pogina, ampak vsojeno ali namenjeno mu
je bilo tako. — Taki junaki so pač prav slabotni ljudje, in nikakor niso
vredni, da jih človek gleda v gledališčih, in po pravici je obsodila kritika
te osodne žaloigre.

Človek je vstvarjen za delo. On ima um in voljo, on ima telesne
moči, ktere naj vporablja, da postane sam srečen, in da pospešuje srečo
druzih ljudi. Ali pa zamore razvijati svoje moči v lastni prid in v prid
druzih, ako veruje na osodo, proti kteri ne more ničesa storiti? Ne!
— Vera na osodo ga ovira pri njegovem delovanji. Zato moram tudi iz
stališča odgoje glasovati zoper vero na osodo.

Beseda osoda  bi se morala izbrisati iz vsacega jezika, kajti osoda
ni nič. Varujmo se pred vsem govoriti otroku kaj o tem predmetu. Ne
recimo nikdar v njegovi navzočnosti znane fraze: „to je tako namenjeno".
Kako ga bode to oviralo pri njegovem učenji! Ako bode imel le količkaj
težav pri uku,  takoj si bode mislil: Je že tako namenjeno", da se ne
bom naučil tega ali onega. Vsaka še tako majhna težava se mu bode
zdela, kakor bi bila poslana od osode, mu naznanit, da je njegov trud
zastonj, „da mu je že tako namenjeno", da se ne bo naučil tega ali
onega. — Ravno nasprotno ravnajmo. Povejmo mu, da njegova pridnost
lehko premore vse težave, vse bridkosti, recimo mu, da je vsak svoje

49

sreče kovač, da si vsakdo sam postilja postelj, na kteri bo pozneje ležal.
To so nauki za mladino, ne pa vera na osodo.

Ne vem, kaj bi dejal o onih, ki tako radi rabijo znano prislovico:
„tako je namenjeno 11 ; zraven tega pa tudi mnogokrat izpregovore znani
pregovor: „Kakor si postelješ, tako bodeš ležal". Kako se da to strinjati?
To je velikansko protislovje. Molimo za nje: „Oča odpusti jim, ki ne vedo,
kaj govorčl"

In kakor povsod, tako tudi tu, branje vcepi mnogim vero na osodo.
Tudi v tem obziru je treba skerbno paziti na to, kar bero otroci. Tu
je treba še mnogo popravljati celo na onih knjigah, ki so namenjene za
mladino. Naj le nekaj omenim. Kdo ne pozna one prav lepe pravljice,
ki se nahaja v Grimm-ovi zbirki z imenom „Ternova rožica 11  (das Dorn-
roschen)! Prav lepa je ta pravljica, lepo se bere in lepo posluša. Ali
nikjer se nam lepše ne pokaže vladanje osode, kot ravno v nji. Kralj,
kraljica in njuna hčerka so v nji le igrače v rokah osode. Kakor so
obsodile hčerko one copernice pri rojstvu, tako se je zgodilo ž njo.
Obsodile so jo namreč, da se bo ranila z vretenom. Kralj je pustil od¬
praviti vsa vretena iz cele njegove deržave; a hčerka njegova se je le
ranila z vretenom. Tako se je moralo zgoditi, tako ji je bilo vsojeno.
Ne vem, ali je že kdo poslovenil to pravljico, ali ne. In če jo je, bi ne
bilo prav, ako bi prišla v kako berilo za ljudske šole, kakor se nahaja
že po nemških berilih. Saj je dovolj druzih lepih pravljic. Tudi Slovenci
imamo dosti enacih pravljic, ki so vrezane po istem kopitu, kot „Ternova
rožica 11 ; a v berila jih ne devljimo nikdar.

V povesti „Ternova rožica 11  so prerokovale one copernice, — ki
se v tej pravljici imenujejo modre žene, — da se bode ranila kraljeva
hči z vretenom. To mi daje povod, da spregovorim tudi par besed o
prerokovanji. Živeli so pač nekdaj možje, razsvitljeni po Bogu, ki so pre¬
rokovali izvoljenemu ljudstvu njegovo prihodnost. Ti so bili le redko na-
sejani; a dan danes hoče že vsakdo prerokovati, posebno stare babnice
menijo, (la imajo poseben privilegij za prerokovanje. In kako določno
prerokujejo te ženice! Ravno tako, in nič drugače, se ne bo zgodilo to
ali ono, — pravijo. Niso še izmerle one modre žene, ktere so preroko¬
vale „Ternovi rožici 11  prihodnost, dan danes jih namestujejo naše stare
babnice. Tudi te rade že kvasijo pri rojstvu otrokovem, kaj bo iz njega.
To se razume samo ob sebi, da mu prerokujejo vse dobro. Čudno je,
da pri rojstvu in po smerti človekovi ve vse le dobro pripovedovati o
njem. Ali morda te babnice poznajo latinski izrek: „De mortuis nil,
nisi bene“?

Kdo bi ne vedel rad prihodnosti svoje? A ta je skrita za vsacega.
Že od nekdaj so se trudili narodje, jo izvedeti, in pri tem so zašli v
neznanske abotnosti. Tako so imeli Gerki svoje orakle, Rimljani neiz-

Pedag. pogov. 7

50

merno tropo duhovnov, ki so imeli nalogo, prerokovati samo prihodnost.
Kdo ne ve, kakov „švindel“ se je godil s temi prerokovanji? Pervič oni
zamotani in nedoločni odgovori oraklov, in drugič one sleparije rimskih
avgurjev. A tudi ti orakli in avgurji še niso pomerli. Tudi te namestujejo
dan danes stare babnice. In s čem? S kartami. Žalostno znamenje to.
Pravijo da je naš čas, čas napredovanja. A v tem slučaji smo še pač
daleč zadej.

In ni čuda. Saj se pa tudi nič ne stori zoper to. Kaj briga inte¬
ligentne pisatelje ta prazna vera, oni pišejo le za omikane; manj zmožni
pisatelji imajo pa le terdno voljo, ohraniti ljudstvo v neumnosti. Kdo bi
pa tudi bral njihove spise, ako bi jih preprosto ljudstvo ne. Ali bi se
pa smeli priderzniti ti pisači — hotel sem že napisati mazači — ljudstvu
podati kaj tacega, kar je v nasprotji z njegovim dosedanjim mišljenjem?
Zamerili bi se s tem nižjemu ljudstvu, in nihče bi jih ne bral. Zato je
tako malo spisov, ki glasujejo zoper to prazno vero.

Le Bogu je znana prihodnost, kajti on je vsegaveden.
Ali si pa zamoremo misliti o njem kaj tacega, da bi navdihnil vsako
staro babuljo s svojo vsegavednostjo ? Ne, tega si ne bode pač nikdo mi¬
slil. Ko bi on razodeval prihodnost ljudem, bi jo naznanil gotovo najpervo
ljudem, kterih celo življenje je posvečeno njegovi službi, t. j. duhovnom.
Ali tudi ti je ne poznajo. In posebno čudno je to, da se bere prihodnost
dan danes iz kart. Karte naj bi služile v to, — karte, s kterimi se
stori toliko greha, — karte, ki so že toliko ljudi spravile na beraško
palico, toliko samomorov že učinile, — karte naj bi služile v to? Oj, ui-
kari misliti kaj tacega! Bog, ki edini ve prihodnost, naj bi jo zaupal
kartam. To se ne da strinjati z njegovo neskončno modrostjo in ne z
zdravim človeškim razumom.

Proč z vsem prerokovanjem. Posebno otrokom ne prerokujmo ni-
česa. Oni bodo brez našega prerokovanja postali to ali ono. Brez našega
prerokovanja in brez osode bodo tako ležali, kakor si bodo pošiljali. —
Ali se vedno izpolnujejo naša prerokovanja? Oj ne, skoro nikdar se ne
izpolnijo. Že to edino bi moralo odpraviti našo vero v prerokovanja; a
človek se težko odvadi tega, česar se je navadil. Ali če hoče, se odvadi,
samo hoteti mora.

Ti bralec, ki še veruješ na karte, bodi tako dober in premisli ne¬
koliko ta pregovor. Znabiti se naučiš kaj iz njega.

16 .

„Omika duha je bistveni del človeške vrednosti 8 , pravi Dittes  v
svoji pedagogiki. Te besede so gotovo vsacemu jasne. Ali kakor s
humanizmom, patrijotizmom, ravno tako se dela velikansk „švindel“ z

51

omiko. Malo je ljudi, kterim je čisto jasno, kaj je prav za prav
omika. Kdo je omikan? Ali oni, ki zna prav po „reglementu" se po¬
klanjati, ali je morda oni, ki zna prav galantno gosposkim babnicam
lizati roke, ali oni, ki jih zna prav junaško voditi na sprehajališčih? —
Nekteri že mislijo, da je tak človek omikan. Koliko resnice je na tem,
bomo videli pozneje.

Ali je morda oni omikan, ali je morda ona omikana, ki hodi v
drazih oblačilih, ki ima, kakor neka prislovica prav čudno pravi, „škornje
na \vix, v žepu pa nix“ ? Tudi te ljudi prištevajo nekteri k omikanim.
Omikanec mora biti tak; če ni tak, ni druzega kot lump in cigan. Tako
modruje svet.

Pač žalostno znamenje. In nikdo se ne potrudi, da bi podučil
ljudstvo o čem boljšem. Učenjaki pregledujejo in računijo premikanje
nebesnih teles: planetov in kometov, ali kaj se suče v možganih neved¬
nega ljudstva, na to ne gledajo.

Omika, ljubi moji, je to, kar človek ve in zna, to edino in nič
druzega. Omika človekova so njegove vednosti. Učen človek je tudi
omikan, in če bi tudi nag hodil med nami.

Ali to še ni vse. Ni dovolj, da si je nakopičil človek le samo
učenosti v svoje možgane, ampak on mora tudi te svoje vednosti znati
vporabiti. Kako moremo ceniti koga, da je omikan, kteri nam še nikdar
ni pokazal svojih vednosti? To, kar ima kdo le v glavi, je nevidno za
naše oči, pokaže se še le v dejanji.

Vendar človek je jako slaba stvarica. On ljubi najbolj onega, ki
gladi njegova ušesa s sladkimi govoricami, t. j. s prilizovanjem. In ker
zna prilizovalec toliko  lepega pripovedati, si takoj mislimo: Oj, ta je
pa gotovo učen, kajti vsak nevednež ne ve tega! — Ha, ha! Ali smo
s slepoto vdarjeni? Ali ne vemo, da ima človek lepe in gerde lastnosti?
Ni li oni jako kratkoviden, ki vidi same lepe lastnosti na nas? Kako li
moremo imenovati onega omikanega, ki le pozna, kaj je dobrega na
človeku? Onega, ki nam stavlja pred oči le naše slabosti, kako imenujemo
tega? Oj, ta je neomikanec, nesramnež, grobijan, i. t. d.

„Obleka — pravi pregovor — ne dela človeka". Mi pa ravno
narobe pravimo: Obleka dela človeka. V nekem obziru imamo prav.
Vedeti je treba, da smo napredovali jako v iznajdbah. Z obleko znamo
dan danes skrivati naše telesne napake, z obleko znamo dopolniti to na
našem truplu, česar nam ni podelila natora. Tega pred več leti niso
znali ljudje, zato so si izmislili ta pregovor, da obleka ne dela človeka,
ki zdaj nima več veljave.

A resnična omika človekova se tako rada prezira. Najpervo mora
človekova zunanjost napraviti dober vtis na nas, potem še le pregledamo

52

njegovo notranjost. In če ni napravila njegovo zunanjost dobrega vtisa,
potem se tudi kar nič ne brigamo za njegovo učenost.

Omikan človek je tudi svoboden, — pravijo. Ta izraz se mora
malo zmehčati. On je svoboden, a le v mišljenji. Misli človekovih ne
konfiscira deržavni pravdnik. A kaj so same misli, če jih ne moremo
prestaviti v dejanja? Težko je nositi v glavi vsakoršne načerte i. t. d.,
če veš, da jih ne smeš spraviti na dan. Zato vidimo dostikrat, ono ža¬
lostno prikazen, da postanejo učenjaki pravi čmerneži. Nič jih ne veseli,
in srečni so le, kedar so zakopani med knjigami in vtopljeni v misli,
ktere so jim edino zveste. Omikan človek je le svoboden v mislih, a
ne y dejanji. Še le okolnosti, v kterih živi kdo, ga narede popolnem
svobodnega.

Človek se pa ne izomika samo iz knjig, ampak tudi iz življenja.
Niso zastonj pisatelji primerjali življenja z odperto knjigo, ktero je treba
brati in brati, da jo razumemo, človek, ki ni nikdar prišel čez svojo
rojstno vas, če tudi je preštudiral sto in sto knjig, vendar resnične omike
si ni pridobil. Zadobi jo le v obhoji z ljudmi raznih stanov in narodov.
Kdor pozna narode le iz knjig, je skoro veči tepec, nego oni, ki jih
čisto nič ne pozna. Kar človek vidi, to si ložje zapomni, in to ložje
obderži, nego to, kar je le bral ali le slišal. Zato je čisto primerno,
da se pri otrocih začenja poduk z ogledovanjem raznih predmetov. Ža-
libog, da se to ne nadaljuje tudi pozneje!

Rousseau  je tega menenja, da bi se morale odpraviti vse knjige,
ki se bavijo z naravoznanstvom; na predmetih naj bi se učili otroci.
In res nič boljšega si ne moremo misliti pri tem poduku. Kaj pomaga
otroku, ako izve iz knjig, kakove barve je velblod, ali koliko zob ima
kert. To pozabi kmalu. Ali če je videl velbloda, ali če je sam štel
kertove zobe, ne bode pozabil tega. Kako lehko pozabi človek, kakove
lastnosti ima n. pr. ogeljna kislina, ako jih je videl zapisane v tej ali
oni kemični knjigi. Ali ako jo on čuti, počluha i. t. d., je ne bode pozabil
tako naglo. Mnogo so se smijali ljudje Rousseau-u, ker je pisal tako.
Ali reči moram, da je ta stvar vsega premisleka vredna. Beseda v knjigi
je mertva.

Kaj pa tedaj, če ne moremo pokazati otroku predmeta? Takrat
mu pokažimo podobe, in sicer dobro izdelane podobe. Pustimo mu jih
pregledovati dalj časa, in ne preveč na enkrat.

Res je, da so nekteri predmetje, kakor n. pr. zgodovina, ktera se
more učiti le iz knjig. Pri tem predmetu pa niso stvari merodajne,
ampak le dogodki. Vendar čisto brez podob podučevati v zgodovini tudi
ne gre, kajti če vidijo učenci n. pr. na podobi, kako preganjajo ti ali
oni vojaki druge, si ložje zapomnijo, kdo je zmagal v tej ali oni vojski.

53

Ravno tako je zemljepisje brez podob, kakor riba brez vode. Vseh
dežel ne more videti nikdo, a tudi vseh dežel se ne more narisati v
vsako zemljepisno knjigo; ali vsaj veča mesta, znamenita poslopja bi
morala lepšati vsako tako knjigo.

Ta ovinek se mi je zdel potreben, kajti ako ravno je vsacemu
omikanemu znano, da je beseda mertva pri poduku, ako je ne podpira
ogledovanje onega predmeta, o kterem se podučuje, — vendar je toliko
knjig, v kterih so le same besede. Prave izobraženosti si ne pridobi
človek iz tacih knjig.

Najbolj smešno je pa, ako človek, ki samotari v kakem prav za¬
puščenem kraji, hoče opisovati človeštvo, ali človeško življenje, ali kako
naj bi se izboljšalo človeštvo, i. t. d. Ko bi nam tak človek kaj pisal
o teletih, radi bi ga poslušali in bi mu tudi verjeli; ali o ljudeh pisati
človeku, ki dostikrat ne vidi cele mesce druzega, kot bike in krave, osle
in junce, to je malo preveč.

Spoznavaj razne ljudi, in spoznal bodeš lehko tudi sebe! To je
glavno pravilo. Ako ravno je vsakdo samemu sebi najbližje, vendar se
spozna še le takrat najbolj na tanko, ako svoja dejanja in svoje misli
primerja z drugimi. Konja bodeš še le takrat prav vedel ceniti, ako
ga primerjaš z oslom, in pametnega človeka tudi le takrat, ako ga pri¬
merjaš z norcem.

Ni napačno, ako pošiljajo bogatini radi svoje otroke popotovat po
raznih deželah. A tudi nepremožni imajo dosti prilik, hoditi po svetu.
Le poguma je treba, denar se že dobi, če tudi časih le s klobukom v
roči. Pomilovati se mora vsak mlad človek, ki se poda takoj na kak
samoten kraj. Tam živi seveda prav idilično, in dobro se mu godi,
kmalu najde tudi tovaršico, ki ga spremlja skozi življenje, in srečen je.
Ali za življenje ni več tak človek, kajti on ga ni vžival nikdar, on ga
ne pozna. On se tudi ne more povzdigniti nad prozo vsakdanjega živ¬
ljenja, on postane suhoparen in neveden.

A to, kar sem pisal do zdaj, je le z ozirom na moža. On je
vstvarjen v to, da bije „boj za bitje“, on je vstvarjen za opravila zvunaj
doma. — Ženska je za dom. čem manj ona pozna burnosti in težav
življenja zvunaj doma, tem srečniša je, in tem bolje je za njo.

Lepih lastnosti se ne navadi ženska nikdar iz knjig. Ponižnost,
ljubeznjivost, sramožljivost se ne dado naučiti iz njih, ampak iz dobrih
izgledov.

Dom bodi njeno torišče; za dom naj se izobraži tako, kakor mož
za svet. Le doma naj bode srečna, le doma vesela. Zato jo pa ni treba
seznaniti s svetom, kteri jo dostikrat zapelje, ter izterga iz domače hiše,
v ktero bi se pozneje rada povernila, ako bi ji bilo mogoče. — Naj se
mi ne očita, da hočem premeniti vse ženske v puščavnice ali samotarke,

54

da jim hočem kratiti vsa veselja tega življenja. Motite se. Tudi doma
se lahko raduje, tudi doma se lahko zabava vsaka poštena ženska, in
slabo znamenje je, ako se ne more drugje, kakor v šumečih družbah,
na plesiščih i. t. d.

Tako sem v tem pogovoru opisal obširneje ono pravilo: Mož je
vstvarjen za življenje zvunaj doma, žena le za dom.

IT.

Ni ga gerjega človeka na svetu, nego je nevošljivec. Ko bi pač
enkrat napredovalo človeštvo tako, da bi se zamogla izbrisati ta beseda
in vse, ktere so ž njo v zvezi iz človeškega govora! — Nevošljivost je
strast, ktera škoduje le, — kakor vse strasti — nevošljivcu samemu,

čemu smo nevošljivi komii? Zato, ker ima bodisi duševne ali telesne

prednosti, kterih mi nimamo, tudi zato, ker je bogatejši nego mi, tudi
zato, ker se mu ni treba vkvarjati s tako težkim delom, nego se moramo
mi. Takoj se vprašamo, če vidimo koga srečnejšega od nas: čemj| se
godi temu bolje, nego meni? Zakaj bi se meni ne moglo goditi tako,
kakor njemu? — Na to ne najdemo dostikrat odgovora. Naj sledi tu
odgovor na to, kterega sem omenil že v nekem prejšnem pogovoru:
„Vsak je svoje lastne sreče kovač".

Čemu smo nevošljivi komu, ker ima duševne prednosti pred nami?
Pomislimo pred vsem, da vsi ljudje nimajo enacih zmožnosti: eden je
prejel pet, drugi dva, tretji en sam talent. Glejmo samo, da še tega

enega talenta ne zakopljemo. In ako ga zagrebemo, potem še le zavi¬

damo onega, ki jih ima več, in onega, ki še tega enega ni zakopal.

A naše socijalne razmere nam dajo mnogo priložnosti, da smo ne¬
vošljivi. Pač je žalostna resnica, da dostikrat najmanj talentirani ljudje
dosežejo visoke službe; a taki, ki so s talenti obdarovani v obilni meri,
ostanejo le na nižjih stopinjah. Tega ne more nihče ovreči. — Ti so
seveda dospeli na te visoke stopinje le po protekciji, s svojim lizanjem
in klečeplastvom. In mož, kteremu ne pripušča značaj, da se poniža
tako daleč, čegar duh se ne pusti vkloniti, — ta ostane zadej, on nima
nikjer besede, in tako se njegov talent sam pokonča. Koliko uničenih
talentov pač imajo na vesti že naše socijalne razmere, in dan na dan
se kopičijo nove žertve. Pač pravi nemški pregovor:

„Wem Gott das Amt,

Dem gibt er auch den Verstand".

Ali kakor ste slabi rimi tega pregovora (Amt in Verstand), tako slab
je njegov pomen. Razum se ne pridobi s službo, ampak tega mora
človek že imeti, preden jo dobi. — Kako bi se dal posloveniti ta pre-

55

govor? Boljši ne sme biti, nego je nemški. V ta namen te pokličem,
ljuba muza, na pomoč, pomagaj mi, da ga dostojno prestavim. — Glasi
naj se tako-le:

„Komur da Bog kruh,

Temu da tudi trebuk“.

Rimi ste slabi, pomen tudi ni prav dober. A kdo bo kaj boljšega
pisal, kakor resnico! S kruhom sine  pridobi človek nikdar več duševnih
zmožnosti, ali zato mu vzraste trebuh, velik trebuh, debel trebuh.

Po omiki se delč nevošljivci na dva dela: v omikane in neomikane.
Omikan  zna skrivati svojo nevošljivost. On je kolikor mogoče prijazen
z onim, komur je nevošljiv. Ali v žepu derži vedno pest. Kako rad
bi te vdaril ž njo! Ali to ne gre tako. Pregrešil bi se zoper dostojnost.
In vse bi mu očitalo, da je neolikan nevošljivec. — Kaj mu je storiti?
Gre in zakoplje svojo nevošljivost globoko v svoje persi, serdi se na
skrivnem. Serd ali jeza škoduje človeku, — pravijo. V jezi ne ve
človek kaj dela, — tako tudi pravijo, — ako mu jeza prikipi do verha,
se izlije na vse, kar je v njegovem obližji. Nič ni varnega pred njim,
niti ljudje, niti živina, niti kamenje, niti les. Imamo dokaj izgledov, da
je marsikdo izlil svojo jezo na deske, ter jih pretepal in preklinjal. —
Ali huda je tudi ona jeza, ktere ne pustiš prikipeti do verha, ktero tako
rekoč vedno požiraš. Ona ti razjeda tvoje persi, dokler jih ne uniči.
Imamo izgledov, da so mogli nevošljivci z zdravjem drago plačati svojo
nevošljivost.

Neomikan  nevošljivec je pa ves drugačen. On ne skriva pred
nikomur svoje nevošljivosti. Vsakemu pove v obraz in tudi tebi, da ti
je nevošljiv, kajti ti nisi po njegovih mislih vreden tega, kar si dosegel,
in priseže ti, da se bo maščeval. — Svet ga imenuje, kakor sem omenil,
neomikanega nevošljivca. Ali boljši je nego omikani. Kajti veš določno,
s kom imaš opraviti; veš, da se ga imaš bati, lebko se ga ogneš. —
Ali zoper omikanega nevošljivca nimaš sredstva. In piči te naposled,
kakor gad.

Visoko ceniti se mora mož, ktereinu je neznana nevošljivost, ta
hudobna strast.

Nevošljivi so tudi narodi narodom zarad boljše vlade, bogastva in
družili stvari. Na to se je odgovarjalo že mnogokrat. Reklo se je: vsak
narod ima tako vlado, kakoršno zasluži. To ni res. Pred Bogom, našim
stvarnikom, smo vsi enaki; in čemu bi tudi ne mogli biti pred raznimi
vladarji? Tukaj se ne more navesti pregovor: ,,Kakor si postelješ, tako
bodeš ležal". Zakaj ne? Zato, ker si noben narod ne postilja sam,
ampak si mora tako, kakor mu veli vlada. Ta pregovor ima le pomen
v življenji vsacega posamnega človeka. Le v konštitucijonelnib deržavab
si postiljajo narodi sami. Le gledajo naj, da volijo može za

56

poslance, ki so prijatelji naroda, ki.ga poznajo natanko,
ki vedo njegove potrebe, — ne pa može, ki ga smeše pred
celim svetom.

Mi sovražimo nevošljivce, a vendar jih delamo sami. Že v zgodnji
mladosti jim vcepljamo to nečednost v njihovo mlado serce. Znano je,
da mnogi stariši nektere otroke bolj ljubijo, kakor druge. Tem svojim
ljubčekom dajo vse, kar le hočejo, dajo jim boljša jedila, lepšo obleko,
prizanašajo jim napake, jih nikdar ali malokedaj kaznujejo, i. t. d. Ali
ni to najboljše sredstvo, zbuditi v sercih onih, ki se zanemarjajo sovraš¬
tvo in nevošljivost?

Naj navedem nekaj verstic iz F en el o n a. On pravi: »Opazujte
dobro, kako že v pervi mladosti otroci radi poiščejo one, kteri se jim
sladkajo, in se omikajo onim, ki so ostri ž njimi; kako dobro razumejo,
kričati ali molčati, da dobe to, kar želč, koliko zvijače in nevošljivosti
imajo že v sebi“.

Vsega premisleka je vredno tudi to, kar piše sv. Avguštin. »Videl
sem", piše, — »nevošljivega otroka; ni še znal govoriti; a gledal je že
na otroka, ki se je dojil iz tistih pers kot on in ž njim vred, z bledim
obličjem in z razdraženimi pogledi".

Tem besedam se ne smemo čuditi, tudi se ne smemo jeziti, da so
taki otroci na svetu. Poterkajino se na svoje persi, ter vprašajmo se:
ali nismo mi sami taki, in ali mi odgojamo tako svoje otroke, da se ne
more vseliti nevošljivost v njihova serca? — Težko bomo potem vergli
kamen na koga druzega.

Najpervo je potrebno pri odgoji, da čujemo, da se ne vseli nevoš¬
ljivost v mlada serca. Vendar ako se je vselila, glejmo, da jo spravimo
iz njega. Kako? — Na to nam odgovarja sv. pismo najbolje:

„Ako tepeš svojega otroka s šibo, bodeš rešil njegovo dušo pekla".

Ne mirujte stariši, dokler ne izrujete s korenino te strasti iz otroš¬
kega serca. Niti najmanjše trohice je ne sme ostati v njem. Seveda,
ako ste mu jo vcepili vi v serce, bi bilo nepriličnejše, ako bi vas polo¬
žil na klop, ter vas nasekal. A ubogi otroci morajo tolikokrat terpeti
za vaše napake, vaše pregrehe. Tudi bi ne dosegel nič, ako bi vas
kaznoval: otroku bi ostala vse eno ta nečednost. Glejte tedaj, da jo
odpravite vi. Ni ravno treba začeti takoj s tepenjem. Opominjajte ga,
podučite ga, kako gerdo je, če je nevošljiv. Če to ne pomaga, zažugajte
mu kazen. In če ga še to ne izboljša, potem pa le šibo v roko. Ne
pustite rasti ž njim te strasti! čem večji bode, tembolj nevošljiv bode tudi.

Pred vsem pa vi sami ne bodite nevošljivi, ali vsaj otroku se ne
kažite tacih. Ne govorite v njegovi pričujočnosti; kakor se dostikrat
zgodi, n. pr.: »Ta ima toliko, in jaz nič; — ta ima večjo srečo, kakor
pamet; — ta je dosegel to ali ono le po svojih prijateljih; i. t. d.“ —■

57

Še enkrat ponavljam, da nam naše socijalne razmere dajo mnogo pri¬
ložnosti, da smo nevošljivi, res je tudi, da bi se zamogla nevošljivost še
le takrat odpraviti iz človeškega govora, ako bi se izboljšale te razmere,
in ako bi bila odgoja boljša. Ali začnimo vendar nekje, če tudi dru-
zega ne, bodemo vsaj naše otroke v njihovi nežni mladosti obvarovali
strupa nevošljivosti. — Jaz menim, da je to vsega premisleka vredno.
Veselilo me bode, ako so padle te moje preproste besede na plodovito
zemljo. Pognale bodo, če tudi ne precej, gotovo pozneje, čverste rastline.

18 .

častimo in slavimo one, ki so vredni časti in slave; povzdigujmo
jih v deveta nebesa, ako jih zaslužijo! Klobuk z glave pred njimi! — A
ne prilizujmo se nikomur!

Prilizovalec je najnevredniša in najnesramniša dvonogata stvarica,
ki živi pod milim nebom. Žalibog, da nosi glavo po konci, kot drugi
ljudje; žalibog, da ima dar jezika, kot značajnik; žalibog, da je človek.

Velik napredek bi bil za naše 19. stoletje, ako bi se tudi ta be¬
seda mogla izbrisati iz človeškega govora. To bi bilo seveda le takrat
mogoče, ako bi prilizovalca ne bilo več na svetu.

A čudo, čudovito! To ne gre, kajti nikdar in nikoli ni bilo toliko
prilizovalcev na svetu, kot jih je ravno v sedanjem 19. stoletji. Saj je
pa tudi današnji čas, kakor nalašč narejen za prilizovalce. Kdor zna
verlo kriviti svoje herbtišče, kdor zna najbolje lizati nežne ročice, kdor
zna najboljše kimati in rekati v eno mer „da, da, da,“ — ta je mož po
najnovejšem kopitu, ta ima sijajno prihodnjost, ta je vstvarjen za kaj
višega, kakor oni, ki ne zna ali noče storiti kaj tacega.

Komu se prilizujemo? — Bogatinom in onim, ki so več, kakor mi.
— A ravno tem smo tudi nevošljivi, — kakor sem povedal že v prej-
šnem pogovoru. Vendar ni prilizovalec vselej tudi nevošljivec. Nevošljiv
je le tisti komu, ki ima ravno take zmožnosti, kot on, a ni dosegel
tega, kot on. Prilizovalec je pa navadno človek plitve glave, malovednež,
ki se hoče s pomočjo onega, komur se prilizuje, malo povikšati.

Prilizovalci so čudni možici. Jeziček jim je namazan s samim medom,
in s tem medenim jezičkom te ližejo in gladijo, da je veselje. In ko se
omiješ s čisto  vodo, še le vidiš, da je bil to le med, ki ti je visel na
tvojem telesu; a čisti  vodi se je moral umakniti.

Prilizovalec govori malokedaj resnico. „Resnica oči kolje,“ — pravi
pregovor. Ako bi ti prilizovalec govoril vedno resnico, bi ti moral ome¬
niti tudi tvoje napake, tvoje slabe lastnosti, •— a potem bi se ti zameril.
Ali on te zna tako preveriti, da naposled res misliš, da nimaš nobene

Pedag, pogov. 8

58

slabe lastnosti, da si najpopolniši, najboljši človek. — A umij se, in vidil
boš, koliko ti bo ostalo tega prilizovanja.

Pedagogika tirja, naj se ne pusti otrokom prilizovati. Ali ravno
zoper to pravilo se tolikokrat greši.

„Oj, kako lepo, kako ljubeznjivo je to dete!“ se sliši mnogokrat
reči otroku kar naravnost v obraz. To je prilizovanje. Koliko se trudi
dostikrat marsikdo, da dobi od kacega „lepega, ljubeznjivega otroka"
poljub; kako napenja marsikdo vse svoje moči, da bi privabil k sebi
tacega otroka, i. t. d. — Take stvari se seveda le godč, da bi se ta ali
oni prikupil otrokovim starišem. A drugače bi piskal takoj ta prilizovalec,
ako bi ne imel ta otrok starišev, in ako bi bil prisiljen ga rediti. Oj,
potem bi ne bilo to dete več lepo in ne ljubeznjivo; oj, potem bi le
gledal, da bi se ga odkrižal, ne pa vabil k sebi.

A ta stvar ima še drugo senčno stran. Pervič: čemu je treba vedeti
otroku, da je lep, da je ljubeznjiv? Zato ni nič lepši in nič bogatejši;
a ponosen je pač na to. In zaničljivo gleda na onega otroka, kteremu
ne reče nikdo, da je lep in ljubeznjiv.

In ko bi bilo tudi vselej res tol Ko bi bil vselej res tudi oni
otrok lep in ljubeznjiv, kterega imenujejo prilizovalci tako! A prilizovalec,
kakor sem že omenil, ne govori vselej resnico. On je lažnik „ex pro-
fessione". Pregovor pravi: »Kdor laže, ta krade". In dostikrat je ukradel
prilizovalec s svojim prilizovanjem zadovoljnost, ter mu vsadil ponos v
njegovo mlado serce. Oj, pojte rakom žvižgat, lažnjivi prilizovalci!

In drugič: čemu je treba, da se mi prilizujemo otroku? Če je tudi
otrok lep in ljubeznjiv, ohranimo to za se. Občudujmo ga, hvalimo ga
za se. Ali je on kriv temu, da je lep? Ali on kaj pripomore k svoji
lepoti? Čemu ga tedaj hvaliti zarad česa, za kar se ni nikdar trudil?
Hvali naj se, če je priden, ubogljiv, pobožen i. t. d. V pridnosti, ubog¬
ljivosti in v enacih krepostih naj raste, v teh naj se dopolnuje. Lepota
je tako peto kolo pri človeku: brez nje je ravno tako lehko srečen,
kakor ž njo.

Spametujmo se vendar enkrat, in ne segajmo po tako visocih
sredstvih.

Zgodi se mnogokrat, da otrok sovraži koga ne vede zakaj, da začne
vpiti in plakati, celo tepsti ga, ako se mu hoče bližati. Celo svoje lastne
stariše sovraži mnogokrat tako. In kaj store ti ljudje, kterih ne mara ta
ali oni otrok? Bližajo se mu s smehljajočim obrazom, dajo mu sladkarije
poljubljajo ga, puste se od njega tepsti, i. t. d. A tudi to večkrat ne
pomaga nič. — Zdaj se začno na videz jokati. To pomaga. Otrok po¬
stane žalosten, in iz golega usmiljenja  se pusti od njih ljubkati,
božati in lizati. — To dejanje se mora obsoditi, če te ne mara otrok,
ne maraj ga tudi ti. A jokati se pred njim, če tudi le na videz, to je

59

nevredno za te. Vedi, iz golega usmiljenja je potem otrok prijazen proti
tebi. Ali ni to narobe svet? Zdi se treznemu človeku pri tem dejanji, in
otrok tudi ravna tako proti tebi, kakor bi bil ti odvisen od njegove pri¬
jaznosti, kakor bi ti ne mogel živeti brez njegove ljubeznjivosti. On si
pusti drago plačati to svojo ljubeznjivost, in vedno dražji bode ž njo,
postal bode nazadnje tako drag, da mu je ne boš mogel več preplačati.

S tem lizanjem bodeš vcepil v njegovo mlado dušo ponos. Mislil
bode o sebi marsikaj, kar ni. On se bo mislil tvojega vladarja, tvojega
malika, kteremu moraš darovati toliko in toliko hekatomb ljubeznjivosti
in prijaznosti. Mislil si bo, da je tvoj vladar, ako ravno v resnici ni dru-
zega, nego slabotna stvarica, odvisna od tebe in od druzih, kajti gorje
mu, ako ga zapuste njegovi gojitelji! Poginiti bi moral.

A ne samo mi se prilizujemo otrokom; tudi one otroke ljubimo,
ki se prilizujejo nam. Na prilizovanje jih navadimo že zgodaj. Učimo jih
poljubovati roke, plezati se krog odraslih, jih objemati in gladiti z ro¬
kami. — Take otroke imenujemo prijazne, ljubeznjive in Bog zna, kaj
še vse. In kako jih naganjamo dostikrat na to, da skazujejo take ljubez¬
njivosti! »Precej mi imaš poljubiti roko! — Precej mi poljubi usta! —
Če mi ne poljubiš roke, ti ne dam južine!" i. t. d. — Tako se navadi
otrok na to lizanje, na prilizovanje. On se prilizuje potem ne vede zakaj
vsacemu, kdor je večji, nego on.

Nič se mi ne zdi gerjega, nego to lizanje rok. S tem lizanjem iz¬
kazujemo čast ljudem, ki stoje nad nami; s tem lizanjem izrazujemo
svojo zahvalo za prejete dari. Naj bi se že poljubovala roka onim, kterim
moramo hvaležni biti za kaj, kteri stoje po svojih duševnih zmožnostih
visoko nad nami. Seveda bi ti odvernili to čast. —• A lizati roke ljudem
ki niso nič bolji od nas, ki so le zato vzvišeni nad nami, ker imajo
denar, — to je pa vendar preveč. In komu najraje poljubljamo roke?
Slabemu spolu, ženskemu spolu, ki se imenuje tudi — Bog zna s kako
pravico! — lepi spol, — to je vendar trikrat preveč. A to je bilo tako
od nekdaj, in en sam glas vpijočega ne bode odpravil tega. Ženska je v
telesnih in duševnih zmožnostih daleč za možem. Ali ni to nevredno za
može, da se ji poklanjajo, ter ji ližejo roke? Od ženskega spola se še
nismo ničesa naučili, čemu smo ji hvaležni, čemu se ji sladkamo, čemu
jo povzdigujemo v deveta nebesa? Pamet, pamet, ljubi moji!

Pedagogika je obsodila prilizovanje, pedagog ne sme biti prilizovalec,
kajti on mora biti otroku izgled, kakoršen je on, tak bode tudi otrok,
kterega odgoja. — Zato bi moral biti odgojitelj neodvisen, druzega go¬
spoda bi ne smel poznati, nego Boga samega, in le temu bi se moral
klanjati. A v našem navadnem življenji je to drugače. Ravno pedagoga
vse tako opazuje, ravno on ima toliko gospodarjev, toliko nadzornikov,
toliko čuvajev. Od vseh teh je odvisen, vsem tem mora biti pokoren.

60

Pač se vgovarja temu: Odgoja je važna stvar, in mora se nad njo čuvati,
kakor nad svojim lastnim očesom. Vprašam: ali je pa to tudi dobro, ako
vsak po svojem hoče zidati, ako hoče vsak po svojem obdelovati otroka,
dopolnjevati njegove zmožnosti, i. t. d.? In če se bojite, da bi ga znal
kteri odgojitelj zapeljati na kriva pota; čemu izročate slabim odgojiteljem
otroke? Zakaj ne izobrazite bolje odgojiteljev, ali zakaj ne namestite
samih nadzornikov po šolah? Tako ne mora dalje ostati. Odgojitelj mora
biti svoboden, in izgojal vam bode svobodne ljudi.

Pardon! Le tega nikaritel Le odgojitelju ne dajte nikake svobode!
Saj imamo najraje prilizovalce in kimalce v življenji. Čemu so nam svo¬
bodni ljudje? Čemu so nam, saj ne morejo ničesa opraviti zoper pre-
množico kimalcev. Bilo bi le takrat kaj ž njimi, ako bi svet napovedal
vojsko prilizovalcem in zanemarjal kimalce. Zato ni nič, ako odvračamo
otroke od prilizovanja, pri starih moramo začeti, te moramo najprej po¬
boljšati, in še le potem se oberniino na otroke.

lO.

Gerški basnik Ezop nam je zapustil basen, v kteri nam pripoveduje,
da je našel mož po zimi zmerznjeno kačo, jo pobral, ter grel toliko časa,
da se je otajala in oživela. A kaj je storila potem kača? Morda se mu
je zahvalila prav lepo? — Oj ne, kdo bi pričakoval kaj tacega od nje?

Ni se mu zahvalila, ampak pičila ga je. In nauk te basni je ta-le:

„Nehvaležnost je plača sveta“.

Kdo bi pač pričakoval od kače kaj druzega! Kača je brezumna

stvar. Kaj je ona vedela, da jo je ta mož rešil pogina. Kdo bi ji za¬

meril, da je učinila kaj tacega! A zdaj poglejmo človeka, ki ima um in
pamet, poglejmo človeka, ki je podoba božja; — in ta podoba božja je
nehvaležna. Ezop bi bil v tej basni ravno tako namestu kače lehko opisal
človeka. Kača ni mogla ravnati drugače; a človek ravna lehko.

Nehvaležnost je plača sveta. In ravno ta gerdi pregovor ima dan
danes toliko veljave, oberniti se da na toliko ljudi, na toliko slučajev.
Kdor deluje na to, da bi mu bili drugi hvaležni, kdor izkazuje dobrote,
kdor nasituje lačne in napaja ženje za to, da bi mu bili ti hvaležni, —
ta ni na pravem potu.

Danes potegneš koga iz vode, a jutri te pahne sam v njo. — Ne¬
hvaležnost je plača sveta.

Poglejmo v zgodovino, poglejmo one orjake učenosti in umetnosti.
Še ko so živeli, so izdali svoja neumerljiva dela. Ali jih je cenil svet?
Ali je podpiral kdo one pisatelje in umetnike? Da so se mogli preživeti,

61

jim je bilo treba delati, se truditi in potiti ves dan, in po noči pri slabo
berleči lešerbi, ali celo pri luninem svitu so pisali svoja neumerljiva
dela, ktera dan danes občudujemo. Ali ko bi vedeli, koliko skerbi, koliko
žalosti je navdajalo pesnika ali pisatelja pri spisovanji teh del, morali
bi se zjokati. Ali na to ne gledamo. Mi se radujemo pri branji teh del,
ali pesnik se je morda jokal.

Pač po smerti jih slavimo, stavljamo jim visoke moriumente, osvit-
ljamo jih z bakljami. Kako veseli bi bili ti možje, ako bi jim bila dala
pri življenji kaka usmiljena duša par krajcarjev za žemljo, ali vsaj par
kapljic olja za lešerbo, da bi jim ne bilo treba napenjati si tako svojih oči.

Kaj ve pesnik po smerti o monumentih, o velikanskih bakljadah!
Njegov monument so njegova dela, terša kot železo, iz kterega jih vli¬
vate. Pomagajte raje mladim močem s tem denarjem, da se jim ne bode
treba toliko truditi za svoj obstanek, za kosec kruha, kteri morajo dosti¬
krat vžiti oblitega s solzami.

Dovolj o tem. Ne bodem dalje opisoval nehvaležnikov, ampak pre-
tresovati hočem to nečednost iz pedagogičnega stališča.

Žalibog, da se je vcepila nehvaležnost že tako globoko v otroško
serce. Mladina ne pozna dobrot, ktere ji izkazujemo, zato jih tudi ne vč
ceniti. Ona ne ve, koliko skerbi, koliko truda prizadeje starišem; ona ne
vč, koliko jih veljajo njene potrebe, koliki dobrotniki so ji učitelji, i. t. d.
Zato jih ne zna ceniti, zato jim je nehvaležna.

Kaj je storiti? Povejmo mladini, povejmo ji stokrat, trobimo ji
tisočkrat na ušesa, da smo mi njeni največi dobrotniki, da brez nas,
brez naše pomoči, ne premore nič, da je vse, kar je, dosegla le z našo
pomočjo.

Ali ni to napačno? slišim vpraševati. — Ni napačno. Kako nam
bode drugače hvaležna mladina! Ali ni to baharija? — Ni, kdo bi se
neki bahal otrokom! To je le gola resnica, ktero jim pripovedujemo, in
resnica se sme vedno govoriti.

Kdor zna ceniti dobrote, ta spoštuje onega, ki mu jih je podelil,
ta ga uboga. Odkar ravno izhaja ona malomarnost, ona neubogljivost
otroška, ktera tako hudo žali, tako žalosti sercč starišev! Njen vir je
pač iskati v tem, da otroci ne poznajo tega, kaj so jim storili dobrega
stariši. Ne smemo se čuditi, ako beremo pogosto ali slišimo, da je ta
ali oni sin otolkel svojega očeta, da se je celo tako daleč pozabil, da
je umoril ono, ki ga je nosila pod sercem, ki mu je dala življenje, gojila
ga in redila. Ne čudimo se takim dogodkom. Oni izvirajo le iz nehva¬
ležnosti otroške.

Da bode otrok ložje izpoznal naše dobrote, ne izkazujmo mu jih v
preobilni meri. Odtegnimo mu v časih kaj, dajmo mu tudi okušati gren¬
kobo življenja, mešajmo v odgoji med s pelinom. Otrok je n. pr. navajen

62

zajuterkovati zjutraj ob sedmih, pustimo ga sem ter tje čakati zajuterka
do osmih. Če bode imel vedno o pravi uri zajuterk, si bode mislil, da
mora to tako biti; ali zdaj bo vedel, da je to le odvisno od starišev.
Izprevidil bode celo, da je lehko brez zajuterka, ako mu ga mati sku¬
hati neče,

Nekteri stariši imajo navado, da dajo otrokom o posebnih prilož¬
nostih n. pr. ob nedeljah par krajcarjev za poboljšek. Ti naj izpuste par
nedelj, ter mu naj ne dajo nič. Ako so ga navadili na to, da dobi vsako
nedeljo kaj, se bode takoj mislil, da mora to tako biti, da ima poseben
privilegij na to darilo. Naposled ne bo celo nič več mislil, od kod pri¬
haja ta denar, ampak vzel ga bode vselej kot kakov tergovec za blago.
Ali ako izostane to nekaj časa, mu bode prišlo gotovo na um, da ni to
nikakov privilegij, da izvira to darilo le iz dobrotljivosti starišev; in ako
dobode prihodnjič zopet kaj, znal bode to bolje ceniti, nego prej.

Sploh moram omeniti, je to velika napaka, dajati otrokom denarja;
a v nekterih slučajih, — kakor sem dokazal zgoraj — zna služiti to tudi
v pospeh dobre odgoje.

Kakor povsod, tako moram tudi tu povdarjati: naj bodo stariši
otrokom sami v izgled hvaležnosti. Naj omenim na tem mestu neko po¬
vest, ki stoji v drugem berilu za ljudske šole z naslovom „Rjuha“. „Z
nekovim starim možem sta njegov sin in njegova sinaha gerdo ravnala.
Mučila sta ga tako, da se je moral podati stari slednjič v siromašnico.
Pred odhodom je prosil sina, naj mu pošlje dve rjuhi, in ta veli
svojemu dečku, naj jih ponese tje. A ta se je mudil nekako predolgo

pri hiši, zato ga vpraša njegov oče, kaj dela. In hude so besede, ki mu

jih je odgovoril deček: »Skriti sem hotel eno rjuho, da mi ne bo treba

kupovati nove, kedar dojdete vi v siromašnico." — Ta povest je pač

vredna, da si jo zapiše vsakdo z žarečim ogljem ne samo v možgane,
ampak tudi v serce. „Kakor ti meni, tako jaz tebi."

Omenil sem že prej, da so učitelji dobrotniki otrok. Naj gledajo
stariši tudi na to, da so tem otroci ravno tako hvaležni za poduk, kakor
njim. Naj ne govorijo nikdar kaj slabega o učiteljih v pričo otrok. Kaj
hočem o tem reči? Zdelo se bode marsikomu, da delam propagando za
učitelje. Oj ne. Poskušajte govoriti slabo o učiteljih, napeljujte otroka do
nehvaležnosti, učite ga zaničevati učitelje. A smem vam potem tudi pro-
rokovati, da bode vam tudi nehvaležen, da bode vas tudi ravno tako za¬
ničeval, znabiti še bolj, nego učitelja. In znabiti se bode pripetilo celo,
da bode otrok zaničeval vas, — a do učitelja bode kazal še tem večje
spoštovanje. Prerado se zgodi v življenji to, kar pravi pregovor: »Kdor
drugemu jamo koplje, sam vanjo pade".

Pomislimo h koncu, da so celo marsiktere živali hvaležne človeku
za dobrote. Spominjajte se na leva, kteremu je izderi nekov služenj tern

63

iz noge, in ko so ga potem vergli pred leva, da bi ga raztergal, mu ni
storil nič žalega. Čemu bi se moral pustiti človek sramotiti neumni živini!
Čemu naj bi se ne ločil on, — podoba božja — v ničemer od nje!

20 .

Že pred dvema letoma sem pisal obširneje v tem listu o ljubezni
do domovine. Ta pogovor sem slišal precej hvaliti, in ^Slovenski Narod"
ga je tudi ponatisnil. Takrat sem govoril o tem predmetu bolj splošno;
a danes naj ga opišem le z ozirom na ženski spol.

Ljubezen do domovine, ljubezen do materinega jezika ima jako
slabe korenine med tako imenovanim slabim spolom. Ložje, kot mož,
pozabi ženska na svoj dom, svoj jezik. Ravna se ona navadno po možu.
Kar je mož, to je tudi njegova zakonska polovica.

Nekteri možje, — to so seveda neoženjenci, — imajo posebno ve¬
selje vnemati serca „lepega spola" za narodnost. In kako lepo se glasi
nekterim ušesom vsklik: „Jaz sem narodna!" Zamene to nima nobenega
mika, kajti jaz sodim vse tako, kakor je. Le poslušajte, kako vnemajo
ti možje, ali bolje rečeno babjeki, „lepi spol" za narodnost? Napravljajo
veselice s slovenskim značajem, plese, tombole in Bog zna, kaj še vse.
Na te povabijo ves lepi spol cele okolice, da bi se tam vnel in navdušil
za našo domovino. — Na teh veselicah se pač vname serce marsiktere
devojke, — a ne za našo narodno stvar, — ampak marsiktera se vname
za marsikterega; in če je ta marsikteri tudi nemškutar, ki je zašel na
to veselico, to je vse eno. — Kaj se hoče. To je že tako in ni drugače.
Ženska je vstvarjena za moža, ona je navezana na-nj, in domovina mo¬
ževa, je tudi njena.

Tedaj kaj se doseže s temi veselicami ? Ne bom se jezil, da so
ženske take, da se tako rade „ izneverijo". Ali smejati se moram onim
telebanom, ki vnemajo serca naših deklet za našo narodno stvar. Na¬
rodna ženska ni nič bolja, nego učena ženska. Učenjakinje sem pa že
davno obsodil.

Ženski se ni treba brigati za blagor domovine; ampak le za blagor
domače hiše. Če bodo vse "hiše v naši domovini v redu, bo cela domo¬
vina v redu. Nji ni treba vediti, kaj se piše in govori o naši domovini;
posluša naj raje, kaj se govori o nji, o njenem gospodinjstvu. Ona naj
ne preiskuje, za ktere pravice se borimo mi, kaj želimo, kaj tirjamo;
ona naj se raje bavi s tem, kaj tirjajo njeni otroci od nje. Nji se ni
treba prav nič veseliti naših političnih zmag; one naj se vesele le takrat,
kedar so premagale ktero-koli otroško nečednost. Ona naj ne ve, kakov
vpliv je imel ta ali oni govor v tej ali oni zbornici; ampak skerbi naj,

64


kako je teknila jed, ktero je skuhala, svojemu možu. Za take in enake
stvari naj se briga.

In lepo vas prosim možje, kaj nam koristi ženska narodnost. Ali
potrebujemo mari kje pri naših delih ženske podpore? Saj smo vendar
možje, močni spol. čemu bi se neki opirali na ženstvo?

Ne mislimo, da bodo otroci tudi narodni, ako so matere navdušene
za domovino. Skušnja nas uči dostikrat ravno nasprotno.

N. pr. naš pesnik Vodnik je bil gotovo goreč Slovenec. Ali je bila
njegova mati tudi goreča Slovenka? Za celo življenje bi se osmešil
oni, ki bi terdil kaj tacega. Vodnikova mati je bila preprosta kmetica,
ki je znala žeti žito in kopati krompir in zraven še kuhati. Ne z go¬
rečnostjo slovensko, ne z navduševanjem za naš jezik se je odredil naš
Vodnik, ampak edino slovenska kaša in pšenica ste ga poganjale k višku,
da je rastel in se dopolnjeval od dne do dne. Bog zna, če bi bil Vodnik
kedaj tak postal, ako bi ga bila pitala mati z ljubeznijo do domovine.
A v prid vsemu slovenskemu svetu mu je dajala le krompir in druga
jedila, ktera so ga redila.

Vnemajte ženstvo raje za šivanje in za blagor moževega želodca.
S tem bodete več koristili domovini.

Imamo tudi nekaj pesni, ki opevajo žensko navdušenje za narodnost.
Naj omenim neke prav znane, ki se glasi: „Sem Slovenska deklica, —
Minka mi je ime, — Sem obraza bistrega, — Hrabro 'mam serce 11 . —
Lepo od tebe, draga Minka, da si Slovenka; lepo od tebe, da imaš lep,
bister obrazek, če se tudi sama hvališ ž njim; lepo od tebe, da imaš
hrabro serce, če ravno se dostikrat vstrašiš drobne miške, ki se je vsta-
novila pod tvojo posteljo. Navdušen sem za te, lepa slovenska Minka,
ali navdušen sem le toliko časa, dokler berem one štiri verstice, da si
slovenska deklica, da si obraza bistrega in da imaš hrabro serce. Samo
do tu sem navdušen za te.

„In v peti vefstici začneš peti: „Ljubi moj je Slave sin 11  — oj,
zdaj pa takoj vem, kam pes taco moli. Ti lepa Minka si Slovenka le
zato, ker je tvoj ljubi Slave sin. Molči, molči, Minka o tvoji narodnosti.
Vse navdušenje si mi razgnala s temi besedami. Ko bi bil tvoj ljubi
nemčur, bi bila ti nemčurska deklica z imenom „Fraulein Mini".

Ravno taka je tudi ona pesen, v kteri pojo navdušeni kranjski
fantje ta dva verza: „Si kranjske ljub’ce zbiramo, — Se v tuje ne ozi¬
ramo". — To je laž. Ravno tako radi se zagledamo v lepe Italijanke,
Nemke, kakor v naše „mile slovenske krasotice". Kaj se bi neki hvalili
s tem, kar ne storimo. In omenjenema verzoma se pridruži še tretji:
„Naj gorše so Slovenke", — če je res?

Le nikari ne rogovilimo preveč! Jaz sam sem nekdaj v „Zori“
pel slavo slovenskim dekletom. Takrat sem vzel tudi vsako stvar tako,

65

kakor ni bila; a zdaj jo tako, kakor je v resnici. Takrat sem še pesmaril,
in „pesniku‘‘ se odpusti marsikaj, kar se prozajistu ne more. Človek
se vedno uči, a nikdar ne izuči.

Kako pride ta predmet v te pogovore? Tako te slišim vpraševati,
dragi bralec. Čudno se ti dozdeva morda. Ali meni se je zdelo potrebno
opisati tudi to in dokazati nepotrebnost, navduševati ženski spol za do¬
movino. Ženska naj ostane v domači hiši, in dokler se ne poda iz nje,
se ne bode podala tudi iz domovine.

Ne mislimo, da zamore ženska kaj vplivati na moževo mišljenje,
da bi po ženskih koga privlekli na našo stran. Slab mož bi bil oni, ki
bi se dal preobračati svoji ženi, — slab mož bi bil, še slabeji, nego
njegova slaba polovica. Sram bi nas moralo biti, ako bi šteli take sla-
botneže med svoje. Ne opirajmo se nikdar in nikjer na ženstvo, kjer
smo se operli, tam smo vselej padli. Ženska se mora opirati na nas,
in to tudi stori vselej, če ravno o tem noče dostikrat vedeti ničesa.

Sploh bodimo možje! —

Pedag. pogov.

9

/

Kazalo.

Stran

1. Sokrat zopet živ, hodi po svetu.  1

2. Izreki starejših in novejših pisateljev o ženski izreji.3

8. O tem na dalje. Rousseau, Schiller.^

4. Ženska naj se navadi z mladega dela. 8

5. Dalje o tem.H

6. Lepa obleka ne nadomesti telesne lepote.13

7. Otroška vprašanja.16

8. Preobčutljivost, dušna bolezen.19

9. Občutljivost dalje.22

10. Pravo usmiljenje .26

11. Resnicoljubje.29

12. Zakaj v družini ni prave ljubezni.34

13. Stare device, naj boljša moralična policija.38

14. Nravnost, podlaga značajnosti.43

15. Osoda, prerokbe .46

16. Prava omika, v čem je?.50

17. Nevošljivost.54

18. Prilizovanje.57

19. Nehvaležnost.60

20. Ljubezen do domovine pri ženskih.63

I