705 Pregledni znanstveni članek/Article (1.02) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 82 (2022) 3, 705—714 Besedilo prejeto/Received:09/2022; sprejeto/Accepted:10/2022 UDK/UDC: 27-472 DOI: 10.34291/BV2022/03/Stegu © 2022 Stegu, CC BY 4.0 Tadej Stegu Kerigmatična kateheza in resonanca Kerygmatic Catechesis and Resonance Povzetek: Kerigmatična prenova kateheze zahteva interdisciplinarni pristop in se ne izogiba konkretnim vprašanjem negotovosti, krhkosti in nemoči sodobnega človeka. V prispevku je razvijanje kerigmatičnih vidikov kateheze soočeno s te- orijo resonance, ki jo je razvil sociolog Hartmut Rosa. Takšno soočenje odpira nova spoznanja o kerigmatični razsežnosti kateheze in usmerja k njihovi prak- tični uporabi. Izhodišče raziskave je tradicionalno razumevanje in vloga kerigme v katehetskem procesu. V prispevku to postopno osvetlimo s pojmom resonan- ce in resonančno sociologijo človekovega odnosa do sveta. Takšen pristop po- membnost izkustvene razsežnosti kateheze osvetljuje na novo – in katehezo usmerja k praktični uporabi resonančne pedagogike. Ključne besede: kerigma, kerigmatična teologija, kerigmatična kateheza, resonanca, resonančna pedagogika Abstract: The kerygmatic renewal of catechesis requires an interdisciplinary ap- proach and does not avoid the concrete questions of uncertainty, fragility and helplessness of a modern human. In the paper, the development of kerygmat- ic aspects of catechesis is confronted with the theory of resonance developed by the sociologist Hartmut Rosa. Such a confrontation opens up new realiza- tions about the kerygmatic dimension of catechesis and points to their practi- cal application. The starting point of the research is the traditional understand- ing and role of the kerygma in the catechetical process, which is gradually il- luminated by the concept of resonance and the resonant sociology of human relationship to the world. Such an approach sheds new light on the importance of the experiential dimension of catechesis and directs catechesis to the ap- plication of resonant pedagogy. Keywords: kerygma, kerygmatic theology, kerygmatic catechesis, resonance, reso- nant pedagogy 706 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 1. U vo d V sodobnem sekulariziranem svetu se Cerkev vse bolj zaveda nujnosti kateheze, ki bi jo lahko verodostojno imenovali kerigmatična (Tukara 2020). Toda vrnitev k tradiciji in poglobitev kerigmatičnega pristopa ni preprosto prepisovanje sta- rih obrazcev ali uporaba starih formul. Vključuje namreč izkušnjo in odgovor na konkretna vprašanja negotovosti, krhkosti in nemoči, s katerimi se sooča sodobni človek (Vodičar 2020, 265). Prenova kateheze je tako mogoča ob kerigmatični in aplikativni prenovi teologije, za katero potrebujemo nove pristope in »teologe, ki bodo znali delati skupaj na interdisciplinaren način in v intelektualnem delu znali preraščati individualizem« (Francesco 2019). Raziskovalni program „Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter religi- ologija v kontekstu sodobne edukacije in nasilje“ (P6-0269) je usmerjen k vpraša- nju rezilientnosti – in pogoj zanjo prepoznava v resonančnih odnosih. Resonanca kot nihajoč dinamičen odnos človeku omogoča, da se sodobni pospešeni družbi sprememb uspešno prilagaja. Kot temeljni pojem, ki uokvirja prihodnost, prav resonanca narekuje redefinicijo religije in teologije v luči relacijskega modela, ki spodbuja medverski dialog in sodelovanje. Raziskava se posveča tudi vprašanju prenosa spoznanj v prakso na pedagoškem, katehetskem in pastoralnem podro- čju, kjer poudarja celostno učenje, ki zajema tako čustva kot telo. V prispevku bomo razvijanje kerigmatičnih vidikov kateheze soočili s teorijo resonance, ki jo je razvil nemški sociolog Hartmut Rosa (2019). Poglobljeno in pravilno razumevanje resonance je odločilnega pomena za razumevanje in reše- vanje ključnih, temeljnih problemov sodobnega sveta. Ker Rosova teorija reso- nance nekatere pomembne krščanske teološke teme obravnava s sociološkega vidika (Žalec 2021a, 826), lahko pričakujemo, da bo takšno soočenje prineslo nova spoznanja o kerigmatični razsežnosti kateheze in pokazalo, kako jih smiselno upo- rabiti v praksi. Izhodišče naše raziskave je zato tradicionalno razumevanje in vloga kerigme v katehetskem procesu, kar postopno osvetlimo s pojmom resonance in resonančno sociologijo človekovega odnosa do sveta. 2. Kerigma in kateheza Za katehetsko dejavnost v zgodovini najdemo različne izraze. Glede izrazja tudi v cerkvenih dokumentih ni doslednosti (Snoj 2003, 146), zato za razumevanje vloge kerigme v katehetskem procesu najprej opredelimo pomen temeljnih izrazov – saj razumevanje izrazja, ki ga uporablja prva Cerkev, resonančno naravo katehetske- ga procesa razkriva že samo. Za pojasnitev pomena izraza kateheza zato najprej raziščemo njegov izvirni pomen, nato pa orišemo razvoj uporabe izrazja in sodob- no razmejitev pomenov ter razumevanje vloge kerigme v katehetskem procesu. 2.1 Resonančnost kateheze v prvi Cerkvi V Svetem pismu izraza ,kateheza‘ (κατήχησης) ne najdemo, pač pa v Novi zavezi srečamo glagol ,doneti‘ oziroma ,odmevati‘, ,rezonirati‘ ali ,narediti, da odmeva‘ 707 Tadej Stegu - Kerigmatična kateheza in resonanca (κατηχείν) s pomenom ,poučevati, ustno učiti, učiti z živim glasom, pripovedovati‘ (Lk 1,4; Apd 18,25; 21,21; Rim 2,18; 1 Kor 14,19; Gal 6,6). Čeprav se sicer v Novi zavezi pogosto rabi uveljavljen glagol ,poučevati‘ (διδάσκειν), ki ga uporablja tudi apostol Pavel, je ta ustvaril še svoj izraz ,doneti‘, ,odmevati‘, ,rezonirati‘ (κατηχείν) – do tedaj redka in za judovsko versko govorico tuja beseda, vendar pa ta izraz upo- rablja tudi Pavlov spremljevalec evangelist Luka. Izraz se – drugače kot ,poučevati‘ (διδάσκειν) – vedno uporablja v pomenu poučevanja v veri (Snoj 2003, 146−150). Kateheza se v Novi zavezi povezuje še z drugimi sorodnimi izrazi, kot so evan- gelizacija, pouk, prerokovanje, pričevanje, spodbuda itn. Ob teh različnih izrazih je že mogoče opaziti temeljno razliko med prvim oznanilom ali razglasitvijo krš- čanskega oznanila z glagoli, kot so vzklikati (κράζειν), razglašati (κηρύσσειν), evan- gelizirati (έυαγγελίζειν), oznanjevati (έυαγγελίζεσθαι) in pričevati (μάρτυρειν), ter nadaljnjim razlaganjem in poglabljanjem, v sklop katerega spada kateheza – in ki ga označujejo glagoli poučevati (διδάσκειν), razgovoriti se (όμιλειν), izročati (παραδίδοναι), predvsem pa že omenjeni doneti oz. rezonirati (κατηχείν) (Stegu 2005, 10). V katehezi torej oznanilo Božje besede najprej vzbuja odmev, resonan- co pri poslušalcih; ni le sporočanje in obveščanje o Jezusu, temveč veselo oznani- lo – poučevanje v veri, komuniciranje z živim glasom v občestvu, ki se na to ozna- nilo odziva. 2.2 Kerigma in resonanca Prva Cerkev v katehetskem procesu razlikuje kerigmo, ki je oznanilo vesele novice vstajenja, ter katehezo in homilijo, ki sta reden pouk, namenjen članom krščan- ske skupnosti. Kerigma (κήρυγμα – iz gr. κηρύσσω, ki dobesedno pomeni kričati, razglašati kot glasnik) v Novi zavezi označuje prvo oznanilo krščanskega sporočila. Besede, ki jih je Jezus izrekel v začetku javnega delovanja v shodnici v Nazaretu (Lk 4,18-19; Mt 3,1-2; Rim 10,14), so prva novozavezna kerigma, osnova vsega nadaljnjega nauka, ki ga je Jezus naslovil na svoje učence – in vsega oznanjevanja učencev po vstajenju in prihodu Svetega Duha (Daniélou 1982, 7). Oznanjajo osvo- boditev, ozdravljenje slepote (Lk 4,18-19), prihod nebeškega kraljestva (Mt 3,1-2). Po Kristusovem vstajenju je Kerigma oznanilo novice: »Jezusa, ki ste ga vi umo- rili, je Bog obudil od mrtvih in ga naredil za Mesija.« (Apd 2,14-39) To oznanilo Petra na binkoštni praznik v poslušalcih močno odmeva: »Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: ›Bratje, kaj naj storimo?‹ Peter jim je odgovoril: ›Spreobrnite se!‹« (37-38) Po ozdravitvi hromega: »Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče« (Apd 3,15); »Spreobrnite se torej in po- kesajte, da se vam izbrišejo grehi.« (2,29) V Kornelijevi hiši: »Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan /…/ Vsakomur, ki veruje vanj, so v njego- vem imenu odpuščeni grehi.« (Apd 10,40.43) Štefan pred vélikim zborom pričuje: »›…vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci /…/ Nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!‹ Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatis- nili ušesa in vsi hkrati planili nadenj.« (7,52.56-57) Pavel v Antiohiji: »›Čeprav niso našli nobene krivde, da bi zaslužil smrt, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti. 708 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 In ko so izpolnili vse, kar je bilo zapisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob. Toda Bog ga je obudil od mrtvih‹ / …/ Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili odločeni za večno življenje, so sprejeli vero.« (13,28-30.48) Pavel na Areopagu: »›Bog je zatisnil oči nad časi, ko so ljudje tavali v nevednosti; zdaj pa naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih.‹ Ko so slišali o vstajen- ju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: ›O tem bi te poslušali kdaj dru- gič.‹« (17,30-32) Oznanilo vesele novice se v Apostolskih delih nanaša na bit krščanske skrivnos- ti – Kristusovo vstajenje od mrtvih – in ne razvija podrobnosti. To oznanilo pri po- slušalcih vedno sproži resonanco: pri nekaterih veselje, skrušenost in željo po spremembi življenja oz. spreobrnjenju, pri drugih odboj, zavrnitev in posmeh. Nikogar pa ne pusti ravnodušnega. Pripoved o krščevanju na binkošti (Apd 2,14-41) že nakazuje dve etapi uvajan- ja v krst, ki se izoblikujeta v katehumenatu: najprej je oznanjena kerigma (Apd 2,14-36). Ta prva etapa, ki oznanja skrivnost Kristusovega vstajenja, vodi do prve- ga prehoda (praga): »Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in dru- gim apostolom: ›Bratje, kaj naj storimo?‹« (2,37) To je vprašanje, ki v katehume- natu postane del obreda – predstavlja prvo znamenje spreobrnjenja in katehu- menom omogoči, da stopijo med pripravnike za krst. Izrazili so začetno vero, za- radi katere so se pripravljeni podati na pot. Vendar pa ta vera še ni utrjena – po- trebno je daljše obdobje kateheze (Apd 2,38-40). To obdobje se zaključi z drugim prehodom (pragom), pri katerem kandidati dokažejo, da so ,sprejeli besedo‘ (Apd 2,41), kar pomeni, da se je kateheza v njihovem življenju utelesila, da so svoje ži- vljenje dovolj spremenili – in so lahko krščeni (Dujarier 1984, 13‒14). Kerigma torej ni le nauk ali vsebina evangelija, ampak je izkušnja, odmev in resonanca vstajenja v življenju prve krščanske skupnosti in posameznih oseb, ki so svoje do- tedanje razmišljanje zapustile in dopustile, da se v njih rodi nova oblika življenja, vcepljenega v izkušnjo Kristusovega vstajenja in zmage nad smrtjo – in to oznan- jajo: ne le Kristusovo vstajenje, ampak z njim tudi lastno izkušnjo (Tukara 2020, 585–586). Cilj oznanjevanja kerigme je vedno spreobrnjenje in nov način življen- ja, ki ga sprejem oznanila sproži (Barić 2020). Spreobrnjeni človek postane priča (Tukara 2020, 597–588). »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. In življenje se je razodelo in videli smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo.« (1 Jn 1,1-2) Apostol Pavel to pove z besedami: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel …« (1 Kor 15,3; 2 Kor 4,13) A njegovo oznanilo ni le pripoved o tem, kar se je zgodilo s Kristusom (3-7), ampak hkrati pričevanje o tem, kar se je zgodilo njemu: »Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa 709 Tadej Stegu - Kerigmatična kateheza in resonanca ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj.« (8-10) In odmev, resonanca Kristusovega življenja v Pavlovem življenju je bila jasna: »V veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, pod udarci, v je- čah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, z bese- do resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici, v slavi in sramoti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnič- ni, kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor ka- znovani, a ne usmrčeni, kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse.« (2 Kor 6,4-10; 11,16-32). 2.3 Traditio – redditio Resonančna narava prvega oznanila in celotnega katehetskega procesa je jasno razvidna iz celotnega uvajanja v vero, ki ga je prvotna cerkev v prvih stoletjih obli- kovala v katehumenatu. Oznanilo vesele novice je v katehumenih nujno rezoni- ralo kot postopna sprememba njihovih življenjskih drž in usmeritev, sicer h krstu niso bili pripuščeni. V Hipolitovem Apostolskem izročilu beremo, kako odgovorni za občestvo odrasle, ki želijo postati kristjani, postavijo na prvo preizkušnjo (iz- pit) glede pristnosti in trdnosti njihove želje. Spraševalci se pri tem ne zadovoljijo le z odgovori kandidatov, temveč zahtevajo potrditev od tistih, ki so jih na poti k spreobrnjenju evangelizirali in jih spremljali: to so botri ali poroki vere bodočega kristjana, ki lahko o življenju katehumenov pričujejo (Dujarier 1984, 34–36). Posebej jasno vidimo pomembnost rezoniranja vere v življenju katehumenov v nekaterih stopnjah in obredih starodavnega katehumenata. Razlaga veroizpo- vedi (simbola) – tega, kar je treba verovati, pojmovanega kot sinteza Svetega pisma – je bila denimo v katehumenatu vrh doktrinalnega oblikovanja (formacije): poi- menovana izročitev veroizpovedi (traditio symboli) je pomenila obred, s katerim Cerkev katehumenu izroča svojo vero. Apostolski simbol vere je spadal pod t. i. disciplino arcani (obveznost hraniti skrivnost), ki so se ga katehumeni naučili na pamet tik pred krstom in – ga v cerkvene spise niso vnašali, da do njega ne bi mo- gli priti neverujoči. Kasneje je sledilo vračanje oziroma izgovarjanje veroizpovedi (redditio), ki jo je katehumen pred skupnostjo in škofom kot osebno izpoved vere izgovarjal na pamet. Javno izgovarjanje obrazca veroizpovedi (in morda tudi oče- naša), ko je vera v življenju katehumena resonirala in je v obredu to izpovedal, je bilo sklep katehumenata. Sledilo je krstno bogoslužje (Daniélou 1982, 49–52). Pomembnost resonančne ,inkarnacije‘ katehetskega oznanila v življenju kate- hiziranca vse bolj prepoznavajo tudi novejši cerkveni dokumenti. Splošni pravilnik za katehezo tako zatrjuje, da je učenje obrazcev vere in obenem njihovo verno izpoved treba razumeti »še globlje v toku tradicionalnega in koristnega opravljanja traditio in redditio, po katerih na izročitev vere v katehezi (traditio) ustreza odgo- vor subjekta na katehetski poti in potem v življenju (redditio)« (SPK, tč. 155). Po- 710 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 dobno SPK pojasnjuje v opombi 233 k 78. členu: »Traditio-redditio (izročitev sim- bola in odgovor) je bil in bo pomembna prvina krstnega katehumenata. Dvopol- nost te kretnje izraža dvojno razsežnost vere: prejeti dar (traditio) in osebni ter inkulturiran odgovor (redditio). Ta značilni obred /…/ bi bilo treba še bolj široko uvesti v rabo, prilagojeno našemu času.« 2.4 Slabitev resonančne narave kateheze in vrnitev k njej V poapostolskem obdobju apostolskih in cerkvenih očetov dobi izraz kateheza natančnejši pomen – postane temeljni pouk krščanske vere v tesni povezavi s ka- tehumenatom, namenjen torej tistim, ki se s krščanskim življenjem pripravljajo na krst. Z izginjanjem katehumenata v kasnejših stoletjih se je začela izgubljati tudi beseda kateheza, z njo pa tudi zavest o resonančni razsežnosti kateheze, ki postopno postane pouk oz. nauk o verskih resnicah. Katehetsko delo tako nekaj stoletij zaznamujejo predvsem tradicionalni izrazi: katekizem, verouk, poučevanje krščanskega nauka, katehetski pouk, verska vzgoja itn. (Stegu 2005, 12). Vse manj je prisotna povezava med karizmo, prvim oznanilom in krščanskim življenjem – ki je odgovor, odmev ali resonanca Kristusove zmage nad smrtjo. V zadnji četrtini 19. stoletja se je v življenju Cerkve razvilo obsežno gibanje za obnovo katehetskega dela – katehetsko gibanje. V tem času katehetsko delo sicer še vedno označujejo predvsem tradicionalni izrazi: katekizem, verouk, poučevan- je krščanskega nauka, katehetski pouk, verska vzgoja itn. Izraz kateheza se je v sklopu katehetskega gibanja se je v 20. stoletju spet pojavil – kot poskus vrnitve k začetkom, zlasti v apostolske in patristične čase, v želji, da bi presegli meje pre- več razumsko in pojmovno zastavljenega katehetskega dela (Stegu 2005, 37–101). To usmeritev potrjuje novi pravilnik za katehezo: »Učenje obrazcev vere in njiho- vo verno izpoved je treba umeti še globlje v teku tradicionalnega in koristnega opravljanja traditio in redditio, po katerih na posredovanje vere v katehezi (tradi- tio) ustreza odgovor subjekta na katehetski poti in potem v življenju (redditio). Ta odgovor ni samodejen, saj predana in slišana vera potrebuje primeren sprejem (receptio) in ponotranjenje. Da bi premagali tveganje nesmiselnega pomnjenja, ki bi bilo samo sebi namen, je dobro, da v katehezo vključimo še druge elemente katehetske dejavnosti, kot so na primer odnos, dialog, razmišljanje, tihota in spre- mljanje.« (PK, tč. 203) Za boljše razumevanje resonančnih razsežnosti kateheze v nadaljevanju sodob- ne usmeritve kateheze soočamo s teorijo resonance, ki jo je razvil sociolog Hartmut Rosa. 3. Teorija resonance Hartmuta Rose in katehetski proces Teorija resonance, ki jo je razvil nemški sociolog Hartmut Rosa (Rosa 2019), izpo- stavlja štiri glavne elemente resonance: aficiranost (Affizierung), lastno učinkova- nje (Selbstwirksamkeit), preobrazbo (Transformation) in nerazpoložljivost (Unver- fügbarkeit). V luči teorije resonance lahko nekatere vidike katehetskega procesa 711 Tadej Stegu - Kerigmatična kateheza in resonanca – posebej prvega oznanila kerigme – razumemo jasneje. Resonanca je dvostranski ali obojestranski odnos: o resonanci ne moremo govoriti, če nista aficirani obe strani v odnosu (Žalec 2021a). Aficiranost, dotaknjenost, ko se udeleženca reso- nance nekaj dotakne, zlahka povežemo s prvim oznanilom: aficiranost pomeni, da je resonanca nasprotje indiferentnosti ali ravnodušnosti. V katehetskem procesu katehist preko oznanila stopa v odnos z naslovljencem, kar ne vpliva le na naslo- vljenca, ampak to pričevanje in odziv nanj vpliva tudi na samega katehista – kar že kaže na drugi vidik, lastno učinkovanje, ki pomeni, da v resonančnem odno- su noben deležnik ni pasiven, ni nedejaven. V resonanci ni noben deležnik zgolj objekt, ampak je vsak deležnik tudi že subjekt. Rosov model biti-v-svetu dualizem subjekta in objekta presega (827—828). Klun (2020) ugotavlja, da resonanca vedno zahteva odnos do nečesa drugega in odziv nanj. »Če drža nadvlade v ospredje postavlja lasten jaz, ki si želi drugost drugega podrediti in jo s tem ukiniti, pa resonanca zahteva priznanje drugega, ki je (tudi v časovnem smislu) pred menoj in na katerega se odzivam. Želji po nadvladi stopi nasproti drža poslušanja in odgovarjanja drugemu. Ta odnos ni enosmeren, temveč vzajemen, zato je učinek resonance vzajemno odzvanjanje v smislu sozvočja. Ob tem je jasno, da moramo resonančni odnos razumeti v kar najširšem možnem obsegu in da gre za formalno držo (naravnanost, odprtost), ki lahko vzpostavi odnos do najrazličnejših vsebin.« (287–288) Ko govorimo o resonanci, ne govorimo o enosmernem, pač pa o vzajemnem odnosu, v katerem je učinek resonance vzajemno odzvanjanje v smislu sozvočja (282). Celotno katehetsko dejavnost Pravilnik za katehezo razume kot »odmev oznanila velike noči v srcu vsakega človeka, da človeku preoblikuje njegovo živl- jenje« (PK, tč. 55). Človeška izkušnja je vedno sestavni del kateheze tako z vidika identitete kot procesa, pa tudi vsebine in metode. Ne predstavlja le prostora, v katerem Božja beseda odmeva, temveč ustvarja vzajemni odnos v človekovi konkretni življenjski izkušnji (tč. 197). Kadar kateheza »zanemari povezavo med človekovo izkušnjo in razodetim sporočilom, zapade v nevarnost izumetničenosti in nerazumevanja resnice« (tč. 199). 4. Resonančnost sodobne kateheze Neločljivo povezavo med verovanjem, življenjem, oznanjevanjem in vero – ter re- sonančne odnose med njimi – najdemo že v odločnem nagovoru papeža Pavla VI. vsem oznanjevalcem: »Ali res verujete v tisto, kar oznanjate? Ali živite iz tistega, kar verujete? Ali res pridigate tisto, iz česar živite?« (EN, tč. 76) V oznanilu vesele novice je dejavni subjekt Kristus, ki se v pričevanju oznanje- valca razodeva; življenje pričevalca, ki je izkusil odrešenje, se poslušalca dotakne 712 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 in ga gane. V Novi zavezi je več oblik kerigme, ki so v skladu z mnogimi razume- vanji odrešenja, kar v različnih kulturah in ljudeh najde svoj odmev na različne načine. Podobno »mora Cerkev poosebiti kerigmo za potrebe ljudi svojega časa, da po ustih katehistov (Rim 10,8-10), iz polnosti njihovega srca (Mt 12,34), znotraj izmenjave poslušanja in govorjenja (Lk 24,13-35) zadonijo verodostojno oznanilo, življenjska izpoved vere in novi kristološki slavospevi, da bi vsak slišal veselo novi- co: ›Jezus Kristus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razveselil, krepil in osvobodil.‹« (PK, tč. 58; EG, tč. 146) Ponovno smo odkrili, da »ima tudi v katehezi bistveno vlogo prvo oznanilo ali ‚kerigma‘. To mora sestavljati središče evangelizacijske dejavnosti in vsakega prizadevanja za cerkveno prenovo /…/ V ustih katehistov vedno znova zazveni prvo ozna- nilo: ›Jezus Kristus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, krepil in osvobodil.‹ To oznanilo imenujemo ‚prvo‘, pa ne zato, ker je na začetku in ga potem pozabimo ali nadomestimo z drugimi vsebinami, ki ga presegajo. ‚Prvo‘ je v kvalitetnem smislu, ker je poglavitno oznanilo, ki ga moramo vedno znova na različne načine slišati na novo in ga vedno znova oznanjati v eni ali drugi obliki v teku kateheze na vseh njenih stopnjah in v vseh trenutkih.« (EG, tč. 164) Da bi oznanilo kerigme v katehezi rezoniralo učinkovito, mora imeti nekatere značilnosti: »Izražati mora odrešilno Božjo ljubezen, ki je pred vsako moralno in versko dolžnostjo; ne sme vsiljevati resnice in se mora sklicevati na svobodo; biti mora vesela, spodbudna in živa ter podajati skladno celoto, v kateri pridiga ni zožena na nekaj naukov včasih bolj filozofske kakor evangeljske narave. Od oznanjevalca se zato zahtevajo določene naravnanosti, ki sprejem oznanila olajšujejo: bližina, pripravljenost za pogovor, potrpežljivost, prisrčno razumevanje, ki ne obsoja.« (EG, tč. 165) Odgovor na oznanjeno kerigmo v dinamiki traditio – redditio (PK, tč. 203) in resonančni perspektivi torej nikoli ni le ponovitev, ampak je resonanca, odmev, ki vključuje življenjsko izkušnjo vernika. Na primer »Verujem v Boga Očeta« tako ne pomeni le: »Verjamem, da je Bog Oče Jezusa Kristusa«, ampak pomeni mnogo več. Pomeni: »Verjamem, ker sem videl in izkusil, da je Bog, Oče Jezusa Kristusa, tudi moj Oče. To sem spoznal preko svoje konkretne življenjske izkušnje, ki jo lah- ko opišem. Zato pričujem, da je Bog Oče.« Podobno lahko vernik pričuje pri vseh členih veroizpovedi. Namen evangelizacije in kateheze je pripeljati ljudi do odlo- čitve Jezusu zaupati, mu slediti in postati njegovi učenec. Tiste, ki na ta klic odgo- vorijo, evangelizacija pripelje do zakramenta krsta in sprave (Šegula 2021, 922). Ker ima »kerigma neizbežno družbeno vsebino«, se učinkovitost kateheze ne kaže samo v vidnem oznanilu pashalne skrivnosti, temveč tudi v »novem pogledu na življenje, na človeka, pravičnost, družbeno življenje, celotno vesolje« (PK, tč. 713 Tadej Stegu - Kerigmatična kateheza in resonanca 60). Kateheza je oznanilo vere, ki se dotika vseh razsežnosti človeškega življenja in na različne načine in v različni meri rezonira v konkretnem življenju vsakega posameznika. V katehetskem procesu tako prepoznamo dialoško obliko verovanja, ki je najbližje resonančni pedagogiki. Ta namesto teoretičnega znanja učencu nudi resonančno okolje, v katerem je mogoče raziskovanje, izkustven pristop in poglo- bljeno soočanje z učnimi vsebinami (Nežič Glavica 2021, 911–914). Resonančna pedagogika noče ostati zgolj teoretični konstrukt, temveč odraz pedagoške prakse in izkušenj, ki želi tako učitelje kot tudi katehete spodbuditi k refleksiji družbenih pojavov in k oblikovanju »novih vzorcev mišljenja« (Endres 2020, 14), s katerimi lahko svoje pedagoško in katehetsko delo ter odnose nadgradijo. Tako lahko ka- tehizirancu pomagamo presegati odtujen odnos do sveta in ga preko resonančnih odnosov vodimo do lastne preobrazbe. 5. Sklep V katehetskem procesu prepoznamo dialoško obliko verovanja, ki je najbližje re- sonančni pedagogiki – ta namesto teoretičnega znanja učencu nudi resonančno okolje, v katerem ima prostor raziskovanje in izkustven pristop. V katehetskem procesu katehist preko oznanila stopa z naslovljencem v odnos – kar ne vpliva le na naslovljenca, ampak tudi na samega katehista. V tem odnosu noben deležnik ni zgolj objekt, ampak je vsak deležnik tudi že subjekt. Kerigma kot stalna vsebi- na kateheze ni le nauk ali vsebina evangelija, ampak hkrati izkušnja, odmev in resonanca vstajenja v življenju celotne krščanske skupnosti in posameznih oseb. Kateheza in oznanjevanje zato ne smeta ostati dejavnost ex chatedra, enostran- ski proces izročanja resnic: postaneta naj resonančni odnos, ki poteka v dinamiki traditio – redditio in ni zgolj ponovitev, temveč resonanca, odmev, ki vključuje življenjsko izkušnjo vernika. Kratice EG – Frančišek 2014 [Evangelii Gaudium]. EN – Pavel VI. 1976 [Evangelii nuntiandi]. PK – Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije 2021 [Pravilnik za katehezo]. SPK – Kongregacija za duhovščino 1998 [Splošni pravilnik za katehezo]. 714 Bogoslovni vestnik 82 (2022) • 3 Reference Barić, Denis. 2020. Kerigma u izgradnji autentič- nosti navjestitelja. Bogoslovska smotra 90, št. 3:685– 697. Daniélou, Jean. 1982. La catechesi nei primi secoli. Torino: Elle Di Ci. Dujarier, Michel. 1984. Breve storia del Catecume- nato. Torino: Elle Di Ci. Endres, Wolfgang. 2020. Resonanzpädagogik in der Schule und Unterricht: von der Entdeckung neuer Denkmuster. Weinheim: Beltz Verlag. Frančišek. 2014. Veselje evangelija. Apostolska spodbuda. Ljubljana: Družina. – – –. 2019. Visita del Santo Padre Francesco a Napoli in occasione del convegno „La teologia dopo Veritatis Gaudium nel contesto del Medi- terraneo“. Vatican. 21. 6. https://www.vatican. va/content/francesco/it/speeches/2019/june/ documents/papa-francesco_20190621_teolo- gia-napoli.html (pridobljeno 10. 9. 2022). Klun, Branko. 2020. Rezilienca in resonanca: V iskanju nove drže do sveta. Bogoslovni vestnik 80, št. 2:281–292. Kongregacija za duhovščino. 1998. Splošni pravil- nik za katehezo. Ljubljana: Družina. Nežič Glavica, Iva. 2021. Zaupam, zato si upam: za- upanje kot temeljna geštalt pedagoška katego- rija. Bogoslovni vestnik 81, št. 4:905–916. Papeški svet za pospeševanje nove evangelizaci- je. 2021. Pravilnik za katehezo. Ljubljana: Druži- na. Pavel VI. 1976. O evangelizaciji današnjega sveta. Apostolska spodbuda. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat. Rosa, Hartmut. 2019. Resonance: A Sociology of Our Relationship to the World. Prev. J. C. Wag- ner. Newark: Polity Press. Izvirnik: Resonanz: Eine Soziologie der Weltbeziehung. Berlin: Suhrkamp, 2016. – – –. 2020. La pedagogia della risonanza: Conver- sazione con Wolfgang Endres. Prevedli Fabio Fiore, Babriele Nugara. Brescia: Scholé. Izvir- nik, Resonanzpädagogik. Wenn es im Klassen- zimmer knistert. Weiheim: Beltz, 2016. Snoj, Alojzij Slavko. 2003. Katehetika: Didaktična izhodišča religijskega, verskega in katehetskega pouka. Ljubljana: Salve. Stegu, Tadej. 2005. Aplikacija andragoških načel pri izobraževanju in katehezi odraslih v luči plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta. Šegula, Andrej. 2021. Upanje in zaupanje v kon- tekstu pastoralne teologije v času globalnega nezaupanja. Bogoslovni vestnik 81, št. 4:917– 924. Tukara, Drago. 2020. Važnost prve kerigme za Crkvu i društvo danas. Bogoslovska smotra 90, št. 3:583–603. Vodičar, Janez. 2020. Kritika sekularizacije: tradici- ja kot pot do trdožive prihodnosti. Bogoslovni vestnik 80, št. 2:253 −266. Žalec, Bojan. 2021a. Bivanjsko upanje, smisel in re- sonanca. Bogoslovni vestnik 81, št. 4:825–834. – – –. 2021b. Resonance as an integral part of human resilience. XLinguae 14, št. 3:139–150. – – –. 2021c. Rosa’s Theory of Resonance: Its Importance for (the Science of) Religion and Hope. Religions 12, št. 10:797.