AKADEMIJIN SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA
Jože Toporišič
Filozofska fakulteta Ljubljana
O ENO- IN VEČGLASNOSTI NEKATERIH BESEDNIH KATEGORIJ
Slovenske besede je glede naglasa načeloma mogoče deliti na take, ki naglas imajo (npr. oče, brat, prositi), in take, ki ga ravno nimajo (npr. in, da). Tiste, ki imajo naglas, pa spet lahko ločimo po tem, ali imajo enega samega ali pa dva (izjemoma tudi več). Tako vsaj misli (ali je mislila) večina slovenskih jezikoslovcev. Da ne bo treba verjeti samo na besedo, navajam: S k r a b e c : »Navadno je naglašen v besedi en sam zlog, ki more biti dolg ali kratek. /. . ./ Na več zlogih se poudarjajo (besede), skrčene iz več prvotno samostojnih besedic (npr. dokaj) in sestavljene brez veznega samoglasnika: polzemeljnili, petsto-
5i
letnica, devetdnevnica itd. V poslednjem primeru ima prvi naglašeni zlog tudi \ nekolik stavčni povdarek.« Breznik: »Nesestavljene besede in spojenke ] (npr. hudournik, velikonočni, morebiti itd.) imajo po en glas. Na več zlogih so poudarjene navadno le po tujih jezikih in nanovo narejene sestavljenke (npr. i prädöba, pododdelek itd.)'.« Podobno stališče je zastopano tudi v Breznik/Ramov-i ševem Slovenskem pravopisu 193 5^ ter v Slovenskem pravopisu \ 1 9 5 0, v katerem se navajajo npr. cvilimožek, zahyälibögca, klätivitez ipd.,^ to '. pa odseva tudi v Slovenski slovnici 1956 (in 1964): »Redno ima beseda' le en poudarek. Vendar sta v nekaterih zloženkah sestavna dela še tako občutna, \ da poudarjamo oba: prababica, nadučitelj, nemogoče*.« Moja knjiga Sloven- ' ski jezik (Zagreb 1961) prav tako navaja primere podpredsednik^, neizräb- \ Ijen, prababica, petindvajseti, dvögläsnik.
V nasprotju s povedanim pa se je uveljavljala težnja, da se drugi (in tretji, ; kadar je) naglas za slovenski knjižni jezik sploh ne prizna. Domnevam, da je i odpor zoper drugi naglas (v posameznih kategorijah) besed rasel razen iz dej- ; stva, da ga ni lahko določiti, predvsem iz Breznikove misli, da gre v teh prime- \ rih le za vpliv tujih jezikov in za na novo narejene sestavljenke. Vsi pa vemo, da ' smo se tujemu in pogosto tudi novemu upirali večkrat kar mehanično, nagonsko, ¦ m da nismo preveč nepristopni za reševanje težkih problemov z metodo, da jih preprosto zanikamo. V tej smeri je res šel SP 1962. Tam na koncu poglavja ¦ Poudarek v drobno pisanem Pomni^ sicer še beremo: »Nekatere novejše, knjižne '• zloženke imajo dva prava poudarka: panoga, päsönce« (dejansko tu ne gre za ' zloženke, temveč za sestavljenke, in še to samo s predpono pa-), drugi tipi z I dvojnimi naglasi pa se razlagajo bodisi, kot da imajo le stranski, torej nepravi, \ dodatni naglas (prim: »Včasih pa dobivajo nekatere zložene besede še stranski * poudarek, npr. neverjeten, najlepši, görnjeavstrijski. (Tak poudarek v slovarju ; večinoma ni zaznamovan.)«), ali pa se pišejo narazen (npr. peš pot, pedenj člo- \ vek) oz. kar z enim naglasom (bognasvaruj, bogpomägäj'', južnoslovanski, lite- j rarnozgodovinski, narodnoosvobodilen^, nevojak, neslovenec, kdöve, mälokje, \ malokdo, vseeno, vsekakor, vsepovsod*, in sicer včasih na dveh različnih zlogih ¦ (bögve in bogve^"). j
Jezikoslovna in druga javnost ta načela, ki so pravopiscem velevala z ] večnaglasnostjo ravnati tako, kot je tu prikazano, ni imela priložnosti spoznati ^ res utemeljena. Pravopisci so se — da povzamem — po vsem videzu odločili i drugi naglas besed kratko malo odpraviti, in sicer tako, da so ga priznavali le'¦ za nekatere predponske sestavljenke (v slovarskem delu pravopisa ob več i predponah kakor v uvodu, kar bo posledica dejstva, da so posamezne črke po : stari predlogi izpisovali, preden je bilo v uvodu formulirano opisano stališče), | sicer pa ga prekvalificirali v stranskega in ga po večini ne zapisovali, spet pisali i dubletno enkrat z naglasom na enem in drugič na drugem zlogu in končno na- i pravili iz ene besede dve, kjer je le šlo. Od tu ni bilo daleč do sklepa, da dru- ¦ gega naglasa sploh ni. Natančno to stališče razodeva naglaševanje v poskusnem i
1 Oboje navedeno po knjigi Jezikovni pogovori II, Cankarjeva založba. Ljubljana, 1967, str. 120—13S 1 (članek J. Toporišiča; Besede z dvema naglasoma; prvotno radijski pogovor jan. 1966).                              j
2 Pri posameznih predponah v slovarju.
3 V slovarju. Za to izdajo je odgovarjal še Fran Ramovš. ,1 * str. 32 in 54. — 5 str. 54 in 88. — 6 Str. 32. .j
7 Sir. 75. J
8 Str. 76. ¦
9 Str. 77—78. -
10 Str. 137.
52 'I
snopiču slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki ga je 1. 1964 izdala SAZU. Tu imajo vse naglasne besede dosledno en sam naglas, torej tudi avtocesta, dvobarven, bestseller, čezinčez. (Le zapisovalec fonetičnega izgovora in tonem-skega naglasa je dvojni naglas zapisal pri avtocesti, verjetno pod vplivom pisave narazen, tj. avto cesta, seveda pa tega ni storil pri čez in čez.) Za tip nadučitelj v poskusnem snopiču sicer ni primera, toda če je mogoče zatreti drugi naglas pri avtocesti ali postaviti naglas na dvö- v besedah kot dvobarven, se ga pač ne bi bilo nič teže rešiti tudi pri nadučitelju. (To enonaglasnost besed kot avtocesta, dvobarven, bestseller je kritiziral že F. Jakopin v članku o poskusnem snopiču*'.)
Ko sem bil že po izidu poskusnega snopiča slovarja slovenskega knjižnega jezika kot zadnji med slovenskimi jezikoslovci vendarle pripuščen k nekaterim širšim sejam, ki so obravnavale profil novega slovarja in sem nato postal celo glavni poročevalec v njegovi pravopisno-pravorečni komisiji (kaki dve leti), sem pri zapisovanju naglasov v alfabetarij tega slovarja seveda zadeval ob odpor tistih članov pravopisno-pravorečne komisije, ki so — če se preprosto izrazim — v poskusnem snopiču slovarja uveljavili enonaglasnost slovenskega naglasnega besedja (v skladu z enako težnjo SP 1962). Apriorno zanikanje več-naglasnosti se je opiralo samo na jezikovni čut zanikovalcev, branilcu dvona-glasnosti (pri tem ga je podpiral J. Rigler) pa se je to enako apriorno prepovedovalo. Eventualni spodrsljaji glavnega poročevalca pri določanju dvojnih naglasov (zadeva je res zapletena, zato so spodrsljaji razumljivi) pa so se takoj jemali za argument proti večnaglasnosti sploh, medtem ko dejstvo, da je bila v mnogih primerih večnaglasnost vendarle evidentna in se je individualno celo akceptirala, niti malo ni moglo vplivati na vztrajanje pri tezi o enonaglasnosti vseh na-glasnih besed.
Glavni poročevalec se je za večnaglasnost trudil odkriti jezikoslovna merila besedotvorno-pomenskega značaja. V tem smislu je zaradi delnega skladja celo z nazori SP 1962 o tem vprašanju vendarle dosegel to, da se je članom pravopino-pravorečne komisije naložilo, naj poskušajo določiti dvojne naglase pri vseh besedah, ki se v alfabetariju začenjajo z anti-, bi-, dvo-, bioin brez-.
Ker pa je bila v opisanih razmerah potrditev takih meril nekaterim v komisiji očitno nezaželena oz. so se je strašili, je protivečnaglasna večina v komisiji skušala uveljaviti svoja stališča z občasno pritegnitvijo v pravopisno-pra-vorečno komisijo novega člana, nadejajoč se pač, da pri večnaglasnosti ne bo šel predaleč, saj je v kritiki poskusnega snopiča glede tega tako blago zapisal, da je »težko soglašati s samo enim akcentskim mestom pri nekaterih domačih in tujih zloženkah«.
F. Jakopin je potem na eni naslednjih sej pravopisno-pravorečne komisije res poročal o vprašanju večnaglasnosti. Pri tem se je, kolikor se spominjam'^,
11 JiS. 1964, str. 166.
12 Sklicevati se moram samo na svoj spomin, ker mi je »upravnik Inštituta (SAZU) za slovenski jezik akademik prof. dr. Bratko Kreft« prošnjo, da hi mi dali na vpogled zadevni arhiv, ljubeznivo zavrnil z utemeljitvijo, »da ne gre individualno objavljati stvari, ki so bile zasnovane in izdelane za kolektivno delo, zlasti ne pred njegovim izidom«, pri čemer pa »pozablja«, da sta prav to v lanskem Jeziku in slovstvu storila J. Rigler in S. Sufiadolnik (kakor tudi že pred tem tudi podpisani). Tudi drugi argument upravnikov ni nič manj protiintelektualen: da mi namreč zaželenega gradiva ne morejo dati pogledati tudi zato, »ker so bile nekatere stvari, ki zadevajo vprašanje dvojnega naglasa, še spremenjene po (moji) odpovedi sodelovanja« v tej komisiji, s čimer se mi daje na znanje, da si ne morem prilastiti truda drugih, proti čemuj- moram najodločneje protestirati, ker sem izrecno želel videti samo gradivo iz tistega t^sa, ko sem bil glavni poročevalec pravopisno-pravorečne komisije uredniškega odbora za novi slovar jaj.
53 \
oprl na rusko učenje o večnaglasnosti, kot ga imamo razloženega npr. v knjigi Russkoe literaturnoe proiznošenie i udarenie (Avanesova/Ožegova)'^. Tu se v poglavju Besede s stranskim naglasom srečujemo z naslednjimi spoznanji o stranskem naglasu: Stranski naglas imajo nekatere večzložne in zložene besede (primeri kot samol'ötstroenie), potem sestavljenke z nekaterimi predponami tujega izvora (prim, siiperobložka) in sklopi, nastali z okrajšavo (prim. MosutW). Tu tudi piše, da se stranski naglas v hitrejšem govoru lahko zgubi, zato pa se tem raje uveljavlja, čim bolj knjižne ali specialne so take besede in čim bolj pomensko občuteni so njih sestavni deli ter čim dalje od glavnega naglasa je mesto možnega postranskega. Na istem mestu so navedene tudi predpone, ki lahko imajo stranski naglas (posle-, sverh-, arhi-, anti-, ultra-, super-, trans-, kontr-, pro-, de- in re-j. — Svoje mnenje je Jakopin podprl z listo primerov, ki bi imeli dva naglasa.
V debati, ki se je razvila, sta Suhadolnik in Bajec bila za omejevanje večnaglasnosti, dotiejšnji glavni poročevalec pa je na naslednji seji, ocenjujoč to rusko rešitev problema (ob Riglerjevem soglasju), oporekal mnenju, da bi bil drugi naglas odvisen od hitrosti govora ali od dolžine besede; pač pa sta sedaj Bajec in Suhadolnik evoluirala v tej smeri, da sta deklarativno sprejemala rusko rešitev dvonaglasnosti. Na naslednji seji je bilo nato na vrsti primerjanje besed, ki bi jim člani komisije po vsem tem dali po dva naglasa (namreč besede z anti-, bi- itd., kot je bilo zgoraj našteto). Zanimivo je, da si Suhadolnik in Bajec dvojnih naglasov sploh nista zaznamovala pisno, temveč sta se ob posameznih besedah odločala kar ustno sproti; Jakopin je tako listo sicer imel, je pa na podlagi omenjene kritike ruske rešitve tega problema svojo listo dvonaglasnih besed ustno razširjal. Gotovo ni zanimivo samo z zgodovinskega stališča, če tu objavimo rezultate tega primerjanja, in sicer kar v obliki pisnega sporočila, ki ga je pravopisno-pravorečni komisiji podal glavni referent (tu si, je k sreči že začel delati dvojnike, tako da lahko citira). Tako je:
»Poročilo
o poizkusnem akcentuiranju besed iz I. dela slovarja (preverbi in prenomi anti-, bi-, bio-, brez- in dvo-j.
Akcentuirali so Bajec (B), Tomšič (T), Logar (L), Rigler (R), Jakopin (J), Suhadolnik (S) in Toporišič (To.). Vsi razen Bajca in Suhadolnika so imeli pri seji zapise naglasa.
anti-: Takih besed je okrog 90. Anti so akcentuirali večinoma vsi (dntide-mokratičen = tip A), kolikor ne gre za tip antikrist, v katerem se anti- ne občuti več kot »nasprotujoči« oz. »proti« in ima zato taka sestavljenka en sam naglas (tip B). V tipu B zveza anti- -f x ne pomeni vsote iz anti in x, temveč je pomen bolj ali manj od take vsote odmaknjen, premaknjen, osamostaljen (antikrist = hudič, brezverec, antiteza = nasprotje).
To. je po tipu A akcentiral 65 besed. Takemu naglaševanju se je najbolj oddaljil S, ki 40 V» teh besed naglašujejo po tipu B. Najbližji mu je bil v tem B, ki je po tipu B akcentiral 15 besed (od To. 65). S in B sta s takim naglaševanjem ostala pogosto sama, pri naslednjih devetih besedah pa se jim je pridružil še ali L ali R: -alkoholen, -alkoholizem, -detonator, -lebrin, -klerikalizem, -logaritmi-rati, -logaritmiranje, -paralelen in partijski. — lo. je s svojim naglaševanjem po tipu A ostal v manjšini (tj. štirje in več od sedmih so naglaševali po tipu B) v
13 Moskva 1960, str. 706—708.
54
naslednjih primerih: -barbarus, -lašist, -fašizem, -fašističen, -gen, -filinala, -klOj, -piretik, -semit, -semitizem, -semitski, -toksičen (12 primerov). To bi sprejel po tipu B -toksičen in -febrin, za druge meni, da je mogoče naglaševati tudi po tipu A.
bi-: Besed je čez 50. To. je akcentuiral po tipu A v 31 primerih; večino je dobil za 26 primerov. To. je po tipu A akcentuiral tudi naslednje primere, pri katerih je ostal v manjšini: -filaren, -karbonat, -labialen, -lingvizem, -sulfat, -sulfit. Najbolj se je od To. akcentuiranja oddaljil L (po tipu A ima samo 14 primerov), potem B (23 primerov). Samo trije so se odločili za tip B pri naslednjih besedah: -fokalen, -kromat (B s pridržkom), -labial, -plan (R omahujoč), -seksti-ien. — To. bi se umaknil v primeru -lingvist. Za tehnične (kemijske) izraze bi bilo dobro vprašati pristojne.
bio-: Primerov je 36, v tip A jih je To. uvrstil 20 (enega od teh hkrati tudi v tip B). Razen v 4 primerih (-cenoza, -tip, -nomija, -topologija) se je z njim strinjal R, L pa v 13 primerih. Za tip A je To. ostal v manjšini pri: -cenoza, -genetičen, -genetski, -geneza, -nomija, -tehnika, -tip. Zadnjima dvema primeroma To. ne bi mogel pritegniti, za primere z -gen- bi se prej še informiral.
brez-: Do brezkoristen je kakšnih 70 enot (od brezbrižnost dalje so štete cele družine kot ena enota). To. je po tipu A naglasil 27 primerov. V naslednjih šestih primerih je ostal v manjšini: -drevesen, -državen, -imenec, -imenski, -kompromisen, -kompromisnost. To. sam je omahoval v naslednjih 7 primerih iz tipa A: -bramben, -drevesen, -idejen, -imenec, -imenski, -izgledan, -končniški. — Največkrat se je s To. strinjal R (samo pri -jedern in -drevesen ne), S in B ne v sedmih primerih, L ne v 18, T ne v 15, J ne v 10. To. je menil, da gredo v tip A tiste besede, pri katerih ima brez- pomen »sine«, v tip b pa tiste, pri katerih pomeni brez toliko kot »non habet«. V svojem prvem predlogu je To. skoraj vse besede z brez- pisal po tipu B. Zdi se mu, da je bilo prvo napačno.
dvo-: Pregledali smo do dvoletnica, kakih 97 besed (dvojambor- in dvo-jezič- vzeto kot samo po ena enota). To. je od njih akcentuiral po tipu A 90 primerov, po tipu B samo: -bojen, -bojevalec, -bojevanje, -bojevati, -cevka, -gub, -jemka, -kolnica. Od ostalih, tj. od dvoletnica dalje, bi naglaševal po tipu B še: -ličen, -ličnež, -ličnik, -pičje, -rezen, -spev, -umen (cela družina), -živka (cela družina. — Pri zloženkah z dvo- so bili akcentuirajoči zelo neenotni. V najmanj primerih se je od To. oddaljil R (17-krat: -doben, -dobnost, -domen, -domnica, -domnost, -glav, -govor, -klopnik (?), -kolni (?), -kolesen, -kolesnik, -kovinski, -krak, -krovnik, -krožen, -krp (?). S se je oddaljil od To. čez 60-krat, B 48-krat, T 45-krat (4-kral z omahovanjem), J 40-krat (30-krat z omahovanjem), L 32-krat (10-krat z omahovanjem). Večinsko so se odločili proti To. tipu A v 33 primerih; pri tem je bil R z večino v 11 primerih. Zanimivo je, da čim dalj so akcentuirali, tem redkeje so se odločali za tip A. — Stvar bi bilo očitno treba raziskati (zloženke s števnikom!).
Na koncu te seje je S na lastno iniciativo predlagal, da J predloži seznam vseh tistih besed iz alfabetarija A-D, ki bi jih po njegovem (tj. J) bilo treba pisati z dvema naglasoma.« Ta spisek je Jakopin nato res predložil, sodeč po zapisniku seje, s komentarjem, svoj lastni predlog pa je sedaj formuliral tudi Bajec. (Oboje mi, žal ni dostopno.) Glavni poročevalec pa je s svojim kritičnim nastopom dosegel to, da se je tudi referat o večnaglasnosti spet poveril njemu, in sicer s konkretno nalogo, da gl. por. svoj predlog razširi, utemelji in preskusi. Glavni poročevalec je nato res predložil naslednje poročilo:
55
»Besede z dvema naglasoma
Zloženke
Samostalnik: Samostalniške zloženke imajo en sam naglas, če je vsaj en člen podstave glagolski ali pridevniški ali zaimenski: krvotok, bakrorez, zloraba, pismonoša, smrdokđvra, klečeplaz, krivokljün, praznogldvec, svojegläv-ka, babjeverstvo, cetverokötnik, petosölec, samokölnica.
Ce sta oba dela podstave samostalniška, imajo zloženke redoma po dva naglasa, če se zloženosti zavedamo (živinozdravnik, kinodvordna, avtocesta, avtogaraža, bäkrotiskär, alümosilikät). Ce se zloženosti ne zavedamo, je naglas en sam: drevored, delokrog, kolodvor, nosorog, slavolok, glasovir, vinograd, strahopetec.
Zloženke z glavnim števnikom v prvem delu imajo po dva naglasa: dvoboj, enodejünka, dvöstölp, dvöjämbornica. Isto velja za tuje števnike (biseksu-dlnost).
Zloženke iz prirednega odnosa se ravnajo po splošnih pravilih: klečeplaz krvotok, jugozahod = živi'nozdrdvniic.
Vse to velja tudi za na pol zloženke, tj. besede, nastale iz dvodelne podstave, toda brez tipičnega veznega samoglasnika (o, e ali i).
Pridevnik: Kar je rečeno za samostalnik, velja tudi za pridevnik: bistrogled, glavoböljen, tresopet, vrtoglav, odkritosrčen, novoleten. Za pridevniki kot črnoglav in kratkonög so šli še kozoglav, kozonog, trmoglav ipd.
Po dva naglasa imajo zloženke, pri katerih je prvi del nekak prislovni atribut: cericvenouprdven, družbenoekonomski. Prim, še sivozelen in temnomö-der. Pri takih zloženkah sta oba dela podstave gotovi besedi. Prim, še občeko-risten, občnoveljaven ipd.
Zloženke z glavnim števnikom v prvem delu imajo načeloma po dva naglasa (dvojezičen, dvöspölen, enospölen), le če je pomen sestavin zatrt, je naglas en sam (enoglasen = složen, ubran, dvoličen = neiskren).
Sestavljenke
To so besede z obrazcem predpona + x v dejanskem besedotvornem postopku. Sestavljenke so torej samo tiste, ki so res nastale z dodajanjem predpone že gotovi podstavi ali pa so te vrste predpono zamenjale (izključeni so torej primeri kot primorje, nastali iz zveze pri mor + je).
Samostalnik: Samostalniške sestavljenke imajo po dva naglasa: prababica, päkristäl, podsekretar, nadčlovek, predtelovädec, medvladär, someščan, räzkrälj, protikandidat, äntikadenca, pölkadenca itd. — Tam, kjer se je zavest o sestavljenosti izgubila (lahko tudi na podlagi zelo pogostne rabe), je en sam naglas: antikrist. O tem glej /. . ./ moje prejšnje poročilo o dveh naglasih. — Posebne težave so pri sestavljenkah le v zvezi s predpono ne-. Tudi ta je naglašena, če gre res za sestavljenke, ne pa za »predložne« izpeljanke. Take sestavljenke z naglasom na ne- so v predikatu zanikane: kdor ni vojak = = nevojak; tako še neslovenec, nekovina. Ne- ni naglašen, če je pomen sestavljenke premaknjen in torej ne gre za zanikanje nezanikanega pomena: nemoč = slabost), nevolja (= neprilika), neprilika (= težava).
Pridevnik: Prave stare sestavljenke so imele naglas na predponi: özelen, ösiv ipd. (Primeri kot ohlapen naglušen ipd. so izpredložne zveze, kot dokazuje tudi to, da samostojnih besed tipa glušen v jeziku ni.) V sedanjem času imajo prave sestavljenke po dva naglasa, torej predpono naglašeno kot pri
56
samostalniških sestavljenkah: pöjesenski, pdantični, predčloveški, predporodni, prednapet, predležeči, prötiklerikälen, čeznavdden, čezzadosten, prekonaräven, mimobežeči, mimonardvni. Tako tudi predpona naj-; najlepši itd. — Ce predpona ne- zanikajo pomen pridevnika (podstave), pred katerim stoje, je predpona tudi pri pridevniških sestavljenkah naglašena: nerjaveč, nestar ipd. Ce zveza ne- + pridevniška podstava pomeni kaj drugega kot pravkar omenjeno, pa predpona ne- ni naglašena: neumen (= bedast), nesidn (= tudi ,premalo slan', kot kaže primer ,čisto neslan'). — To o predponi ne- velja tudi za prislove, izpeljane iz pridevnikov: nemalo (= precej ali močno), nedavno = pred kratkim, toda ne malo, ne davno z dobesednim pomenom.
Zaimki: Je v redu, kakor je v pravopisu, ni pa skladnosti med pravopisom in slovnico 1964 na več mestih.
Glagoli: Glagolske sestavljenke imajo le po en naglas. Izjema so tiste, ki jih v novem času delajo npr. s predpono pred-: prednapeti (pomen predpone pred je v takih primerih prej). Predpona ne- je naglašena le pri gl. nečem, ni- pa v nisem in nimam. V zvezi ne bi je varianta naglasa ne bi poleg ne bi.
Sklopi
Samostalnik : Naglas sklopov je odvisen od tega, kako so bile naglašene njegove sestavine v govorni verigi, iz katere dela sklop nastane. Ce imajo sestavine sklopa nepredvidljiv pomen, je v sklopu ohranjen en sam naglas: boglonaj, nepridiprav, očenaš, poldan, nemanič, polčas, vhogajme, polotok ipd. Isto se vidi iz pozdravov: dobro jutro, dober dän ipd.
Ce so pomeni iz sestavin predvidljivi, imajo sklopi toliko naglasov, kolikor so jih imele njih sestavine v govorni verigi: polmesec, polpreteklost, polbog, pöltön, bögpomägaj, pešpot, pfhpogača, čfnbel, iigamož, pedenjčldvek ipd.
Zloženke brez veznega samoglasnika imajo po en naglas: ničvedež, nič-vrednež, trinožec. Včasih bi človek omahoval: štiriletec ali štiriletec?
Pridevnik: Pri teh gre večinoma za zloženke brez veznega samoglasnika. Kot take imajo en sam naglas, če imajo kako glagolsko sestavino: boga-boječ, bojaželjen, častiželjen, častihlepen, častivreden, dobrodošel, sebeljuben, vsemogočen, vseveden).
Isti tip besed z glavnim števnikom v prvem delu (ali ločilnim) ima po dva naglasa: dvddneven, dveletni, obäkräjen, tridänski, trileten, štiriglav, štirino-gät, štirinog, dvanajstleten, desetdneven. Isto je, če je prvi del prislov: manjvreden, večleten, poldrugi, pöldeseti, pöluvedrn. — O pridevnikih tipa svetlo-lumen je bila beseda že pri zloženkah. Da imajo po dva naglasa sklopi čfno-žolta (zastava), po tri pa belo-modro-fdeča (zastava) ali riisko-slovensko-madždr-ski slovar se razume samo ob sebi. Tip gluhonem ima seveda en sam naglas čisto po pravilu (pridevniški element vsaj v enem delu).
Zaimek: Po dva naglasa imajo zaimki marsikateri itd. (malokakšen, redkokdo). Sklopi s koli imajo po dva ali pa en naglas: kdorkoli, kdorkoli.
Prislovi: Za tipe, omenjene pri zaimku veljajo ista pravila: malokdaj, redkokje.
S t e v ni k i : enajst, dvanajst itd. do devetnajst, vendar tudi enajst itd. oz. tudi enajst. Sicer: trideset itd. do devetdeset, petindvajset, ter sto, dvesto, dva tisoč. Za vrstilne števnike: enajsti, devetintrideseti, devetdeseti, dvestöti, dvatisoči, stödväindevetdeseti.«
57
Ko je ta predlog za večnaglasnost glavni poročevalec napravil, je bil oddan članom pravopisno-pravorečne komisije okrog božiča 1965. Ker je njegov avtor takrat na radiu razpravljal o nekaterih problemih slovenske slovnice in ker nikakor ni želel, da bi se dokončno odločanje o tem spet odložilo za nekaj mesecev, kot se je bilo pred tem že enkrat, je problematiko večnaglasnosti razprostrl v januarskem jezikovnem pogovoru radijski javnosti. V drugi polovici jan. 1966 je nato z Jakopinom razširjena pravopisno-pravorečna komisija ta osnutek načelno dokončno sprejela in po preizkusnih akcentuiranjih alfabeta-rija je glavni poročevalec dobil nalogo, da formulira tisti del uvoda v novi slovar, ki se nanaša na branje naglasov v slovarju. Da pa bi prebredli težave v zvezi z neenotnim zaznamovanjem t. i. dvojnih naglasov (predvsem pri besedah s števnikom v prvem delu podstave) in da bi si zagotovili potrebno širino v presojanju in sprejmanju tega vprašanja, so člani komisije sprejeli stališče o neobveznosti prvega naglasa v nekaterih besednih kategorijah. V prvi formulaciji je to poročilo glavnega poročevalca naslednje:
»Naglasno mesto je pri dolgih zlogih zaznamovano znamenjema /V in /V, tj. z ostrivcem in strešico, pri kratkih s /" /, tj. s krativcem. Naglasna beseda ima večinoma eno naglasno mesto, npr. debel, debela, odhod, lahko pa tudi dve, npr. avtocesta, le redko tudi po več, npr. stöpetintrideseti. Prvega naglasnega mesta nekateri ne realizirajo v naslednjih primerih:
1. pri samostalniških in pridevniških zloženkah, katerih prvi del je glavni števnik ali prislov: dvojadrnica, dvolastnik, dvodneven, dvodelen, pdlton, če-tftstoleten:
2. pri zloženkah, ki jih lahko izvajamo tako iz podstave z dvema samostalnikoma kot iz podstave in samostalnika in glagola: živinozdravnik, bäkrotiskär;
3. pri strokovnih izrazih duhovnih disciplin tipa astrofizika (podstava iz dveh tujih samostalnikov (po zgledu astrologija);
4. pri pridevniških zloženkah z vrstilnim števnikom v prvem delu podstave: drugorazreden;
5. pri sestavljenkah v tistih primerih, ko se izgublja predvidljivost pomena iz vsote besedotvornih prvin: antifašist.«
Dokončno odobritev je dobilo to besedilo ob upoštevanju že prej po-udarjane nepredvidljivosti pomena iz besedotvornih sestavin in s stilistično strnitvijo nekaterih točk ter z izrecno omembo pojmovnega izrazja modernih strok v tej obliki (pozneje se je dodala samo še pripomba, da gredo med take primere tudi zloženke iz priredne zveze, tj. tip ävstroögrski ali jugovzhod, če so skupaj pisane, kar v drugem jeziku pomeni, da besedotvorne sestavine ne dajejo več čiste pomenske vsebine izrazov):
»Naglasno mesto je pri dolgih zlogih zaznamovano z znamenjema /7 in /7, tj. z ostrivcem in strešico, pri kratkkih z /V, tj. s krativcem. Naglasna beseda ima večinoma eno naglasno mesto, npr. debel — debela, odhod, lahko pa tudi dve, npr. avtocesta, le redko po več, npr. tristosedemindevetdeseti. Prvega naglasnega mesta pri besedah z dvema naglasoma nekateri ne realizirajo v naslednjih primerih:
1. pri zloženih samostalnikih in pridevnikih, katerih prvi del je glavni števnik ali količinski prislov: dvojadrnica, bilingvizem, dvodneven, pöltön, dvodneven, četftstoleten;
58 :
2. pri zloženih samostalnikih in pridevnikih z vrstilnim števnikom v prvem delu podstave, če se sestave zavedamo: drügokategörnik, tretjekategörnik, drugorazreden, drügoinstäncen;
3. pri zloženkah, ki jih lahko izvajamo tako iz podstave z dvema samostalnikoma kot iz podstave iz samostalnika in glagola: živinozdravnik, bäkrotiskär, aerovlek;
4. pri imenih znanstvenih in tehničnih disciplin in njih pojmov, če podstava sestoji iz dveh tujih samostalnikov ali pridevnikov: astrofizika, bioge-neza, arterioskleroza, heterosilabičen, heteroseksudlen (po zgledu na astrologija, biologija ipd.);
5. pri sestavljenkah v tistih primerih, ko se izgublja predvidljivost pomena iz vsote besedotvornih prvin: dntifašist (po zgledu antikrist).
Vse to velja tudi za izpeljanke iz takih podstav: 1. bilingvističen, četftsto-leten; 2. drugokategorniški, tretjerazrednost; 3. živinozdravniški, bäkrotiskärski; 4. ästrofizikdlen, heteroseksuälnost; 5. ćntifašističen.«
S tem rezultatom je bilo to več kot polstoletno prizadevanje za spoznanje večnaglasnosti v slovenskem knjižnem jeziku za takrat zaključeno in upamo, da ne v škodo slovenskemu jezikoslovju in slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki ga pripravlja akademija in njega prvi del napoveduje že za spomlad. Bralci novega slovarja bodo sedaj lahko ugotovili, kakšen odraz je vse to našlo v konkretnem zapisovanju naglasa posameznim besedam; tako jim bo lažje pravično soditi.