Za i/se poti poskrbi! PcHUitB n^L v (irodJiJlfiah: VIMT¥RWir PftIII E A t—PI Äe PisniTurn(N!e, 4,«,h ^ridf tuua 4ZZ4 TurnUffl T«L OOiBS z SJl 3fl fiiiUUl&ZSTSUEt «-rtiri: InfQpDltKllkl-tlt GorskeSledi www.gorske-sledi.cDm Olcaljevarftvena Kuliurno JpCilrtD InbiTnativilo Pt>ufnc Oddajd, ki prinaša delček gorskega aveta ludfvvaäe donrtove, Hi TV Pika, v četrtek, 5, avgusta, ob 1S.30 in v ponedeljek, 10. aygusta, ob 12.10. IflMflITj via »o Vladimir Habjan UVODNIK Na lov za sposobnimi kadri Te dni sem imel za službeni časopis intervju s sposobnim in uspešnim direktorjem neke družbe. Name je naredil dober vtis predvsem s tem, da posveča veliko pozornost izbiri, šolanju in motivaciji kadrov. Ni naključje, da je bila ta družba po kriterijih časnika Finance izbrana kot najboljše podjetje lanskega leta. V zadnjem zapisniku MDO Gorenjske sem prebral, da bo »Planinska zveza Slovenije skupaj s katedro za športno zgodovino in kulturno umetnost« (katera fakulteta pa je to?) pripravila projekt slovenske planinske zgodovine. Upam, da bomo za to našli ustrezne sposobne kadre. Kako je sicer s kadri v planinstvu? Ali kdo v planinski organizaciji spremlja sposobne in se ukvarja s tem, koga predlagati na vodilna in odgovorna mesta danes in koga jutri? Ali pa je to prepuščeno zgolj stihiji in naključjem? Uspešnost delovanja organa, komisije, odbora, strokovne službe ^ je zelo odvisna od tistega, ki ga vodi. Pomembno je, koliko znanja in kakšne organizacijske sposobnosti ima in kako zna motivirati ljudi. Kolikor poznam delovanje planinske organizacije, kadrovanju ne posvečamo prav velike pozornosti. Pa bi jo glede na množičnost in razvejenost organizacije morali. Pogosto se zgodi, da vodstvene položaje zasedejo tisti, ki so v pravem trenutku na pravem mestu, ali imajo »zasluge« ali pokažejo interes, ali pa celo, ker »preveč ropotajo« in jih je treba zato »primerno« zaposliti. Gre torej za bolj ali manj srečno roko pri izbiri. Vendar je dejstvo, da se šele potem, ko ima človek moč in možnost odločanja, pokaže, koliko je v resnici (ne)sposoben in (ne)uspešen. Drugo vprašanje so mladi. To, kar danes počnemo, bo nekoč počel nekdo drug. Tisti, ki je danes še mlad. Tisti, ki bo v tem času pridobil potrebne izkušnje, in tisti, ki bo za to pokazal tudi interes. Ob začetku tega mandata je bilo v upravnem odboru PZS precej več mlajših kot v prejšnjih mandatih. Danes z žalostjo ugotavljam, da jih ni več oziroma da jih je ostalo bore malo. Kot vidim, jih je na srečo več v planinskih društvih, ki pa so lahko tudi »odskočna deska« za nadaljevanje »kariere« na višjih mestih. Se je kdo vprašal, zakaj se mladi tako neradi odločajo za vodilna mesta v planinski organizaciji? Sam bi pričakoval, da bo v najvišjih organih planinske zveze cvet najsposobnejših kadrov, ki so se tja prebili skozi sito neštetih planinskih aktivnosti, uspešnih projektov, vodenja organov na nižjih ravneh, npr. v planinskih društvih, razgledani, polni znanja in izkušenj ter zelo motivirani. Vsako vodstvo bi se moralo zavedati, da je stopnja uspešnosti in učinkovitosti organizacije odvisna od tega, koliko najsposobnejših kadrov ji uspe pridobiti za skupne cilje in najodgovornejše funkcije. V strokovni javnosti vse bolj poudarjajo, da odnosi v sodobni organizaciji temeljijo na spodbujanju znanja, demokratični izmenjavi mnenj in izkušenj, sodelovanju in odprti komunikaciji. Napačna je predstava, da so sposobni kadri konkurenčni ali celo nevarni - nasprotno, so pogoj za boljšo kakovost in večjo učinkovitost. Sposobni kadri se med seboj spoštujejo, spoštujejo medsebojne razlike, med njimi vlada demokratičen diskurz, nasprotne argumente pa sprejemajo zrelo in strpno. Zavedajmo se, da je prihodnost organizacije odvisna od mladih. Od nas pa je odvisno, koliko sposobnih mladih kadrov nam bo uspelo privabiti in motivirati za delo na najodgovornejših mestih. Vsi vodilni na različnih ravneh v naši organizaciji opravljamo svoje funkcije po svojih sposobnostih. Kako uspešno, pa bo pokazala ravno zgoraj omenjena zgodovina. UVODNIK 1 Na lov za sposobnimi kadri Vladimir Habjan PLANINSTVO 4 Vetroven in množičen praznik Dan slovenskih planincev 2009 - Krim Matjaž Šerkezi 8 Klopca na Nanosu, Kugajev Jule in učni načrt Zapoznel odmev na izrek iz uvodnika 6/08: Kugy mladim nima kaj povedati Robi Ocvirk 13 Amfiteater Štajerski spomini na Julijske Alpe Vladimir Čač 18 Srečanje z medvedom Prava lovska zgodba Jože Žvokelj 20 Na zahodnem karavanškem grebenu Ko še ni bilo digitalnih fotoaparatov Gorazd Gorišek 22 Nad Zalo Domov po sijajni pokrajini nad grapami Rafael Terpin 25 Prvi tečaj gorskega reševanja in urgentne medicine v Nepalu Kako smo Nepalce učili gorskega reševanja in urgentne medicine Iztok Tomazin 29 Poljub Sonca pod Koroško Rinko Miniatura Manca Čujež 30 Ciklame, krvave ciklame ^ Med cvetjem o življenju Nada Kostanjevic 32 Prepovedane lepote Bosne in Hercegovine Nadležne mine v lepih gorah Maja Ikanovič 35 Spoznavanje ptičjega sveta Himalaje Moje prvo potovanje v Nepal RudolfTekavčič 38 Vodna dogodivščina v Dolomitih Med dežjem in soteskami Sara Štucin 43 Je UIAA na razpotju ali že mimo njega? Dolga zgodovina in negotova prihodnost mednarodne zveze Danilo Škerbinek Vsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 do danes na www.pvkazalo.si OD 1973 DO LANSKEGA LETNIKA V FORMATU PDf. 45 Zimski začetek - poletni konec Vreme in razmere v gorah v meteorološki pomladi 2009 Miha Pavšek, Gregor Vertačnik NA TURO 50 Presanella - kraljica Trenta Domačini ji pravijo »Gospa gora« Metod Ličen 53 Alahova gora - Musala (2925 m) Najvišji vrh Bolgarije in Balkana Aljoša Dornik VARNO V GORE 56 Kaj storiti, da nas v Alpah ne bo bolela glava? Osnove višinske aklimatizacije Tadej Debevec 60 V gore s primernimi čevlji »Ko čevelj škorenj rata, ne pozna ne sest[e ne brata.« Matjaž Šerkezi VARSTVO NARAVE 63 Božanski cvetovi Nageljčki Dušan Klenovšek INTERVJU 65 Vrlina alpinista, da je duhoven č e, ovek Metod Humar, outsider in idealist Pogovarjala seje Irena Mušič 70 »Če se nečemu res posvetiš, lahko dosežeš skoraj nemogoče!« Luka Lindič, najperspektivnejši alpinist leta 2008 Pogovarjala seje Manca Čujež ALPINIZEM 73 Osapske štorije Zgodbe iz malhe »Bilo je nekoč« Mateja Pate 78 Športno plezanje na italijanski rivieri Finale Ligure Andrej Trošt 80 Konec Pisanega sveta in Doline miru? Širitev kamnoloma ogroža plezališče Kotečnik Brina Pungerčič 82 NOVICE IZ VERTIKALE 82 ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 83 NOVICE IZ TUJINE 84 PISMA BRALCEV 86 LITERATURA 90 IZ DEJAVNOSTI PZS 91 NOVICE IN OBVESTILA 96 Kako poznamo naše gore? Andrej Stritar pbnhskivESTNiK IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne J prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 109. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvoržakova ulica 9, p.p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 87, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Marjan Bradeško, Andrej Mašera, Mateja Pate, Irena Mušič, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Slavica Tovšak GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz, d.o.o. NAKLADA: 5250 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d.d., Ljubljana. Naročnina 32 EUR, 55 EUR za tujino, posamezna številka 3,2 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport in Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Fundacija za šport FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Na grebenu med V koncu špica in Kotovo špico FOTO: VLADIMIR HABJAN PLANINSTVO Vetroven in množičen praznik Dan slovenskih planincev 2009 - Krim ^ in ® Matjaž Šerkezi T T davnih časih sta v krajih južno od Ljubljane gospodarila mogočna brata Krim in Mokrc. y tistih davnih dneh so bili širni gozdovi in poljane polni divjačine, jezera polna rib, doline pa bivališča in dom dobrih vil in duhov. Na severu sta bila soseda Korotancem, na jugu pa Ilirom in samemu morju, ki je nosilo njih ladje in na njih bogastvo iz jutrovih dežel. Gore in doline, reke in jezera, mesta, vasi in morje so oznanjali bogastvo bratov Krima in Mokrca.« Ivo Trošt, učitelj v Tomišlju Največji praznik vseh slovenskih planincev je bil letos na Krimu v organizaciji Planinske zveze Slovenije, občine Brezovica, MDO Notranjske in PD Podpeč-Preserje. Brezhibno izpeljana prireditev na dan (6. junij), ki ima že sam po sebi zgodovinsko težo (rojstvo Dalajlame in Edvarda Rusjana ter dan izkrcanja v Normandiji), je bila smiselno povezana z bogatim kulturnim programom. Ženski pevski zbor je obiskovalce pozdravil z državno in planinsko himno, otroška dramska sekcija KD Janez Jalen nas je zabavala s hudomušnima igrama, folklorno društvo Rožmarin pa z narodno nošo in ljudskim plesom. Prireditve, ki se je odvijala pod ogromnim šotorom, so se udeležili številni visoki gostje in predstavniki planinstva, ki so pozdravili obiskovalce, predvsem pa poudarili pomen planinstva za slovenstvo in prepoznavnost Slovenije v Evropi in svetu. Predsednik državnega zbora RS, mag. Blaž Kavčič, je v svojem govoru povedal: »Planine nas Slovence vabijo vse življenje, v vseh življenjskih obdobjih. Dovolj je le, da pogledamo skozi okno in sprejmemo njihov izziv. Vsakokrat nam ponujajo nekaj novega, neznanega, drugačnega, odvisno od našega razpoloženja, vremena, letnega časa ali preprosto dneva. Z njihovo pomočjo lahko iščemo zdravje, notranji mir in zadovoljstvo, prijatelje in vsaj za hip odvržemo stres in vsakodnevne skrbi; lahko pa iščemo tudi samoto in samega sebe. Star rek pravi: 'Je gora visoka gor do neba, če nanjo povzpneš se, zdravilo za dušo ti da.' Planine so tukaj in so del nas Na PZS je danes izredno velika odgovornost. Po eni strani je planinska dejavnost dodatna možnost za bogatitev turistične ponudbe v Sloveniji, kjer mnogi opozarjajo na številne še neizkoriščene priložnosti. Po drugi Planinci se zbirajo. Nekaj mnenj naključnih obiskovalcev, ki so na vprašanje, kaj jim pomeni dan planincev in zakaj se ga udeležijo, odgovorili: K^^^^H Dr. Igor Lukšič, minister ^^H za šolstvo in šport RS ^ ^ j^l »Planinstvo ima dve dimenziji. Ena je ta, da se vsak posameznik dobro počuti v naravi in se druži z ljudmi, ki imajo odprto srce. Druga dimenzija, ki je bila tudi pomembna v slovenskem planinstvu, je nacionalna, saj je planinska organizacija vedno skrbela za narodno voditeljstvo in na ta način prispevala pomemben delež k temu, da lahko danes živimo v neodvisni Sloveniji.« Pavel Karapetrič, PD Planika Maribor »Druženje se mi zdi super, zato sem se tudi udeležil dneva planincev. To je enkraten praznik in se ga udeležim vsako leto. Enkratno in sem zadovoljen.« Biserka Lončar, PD Videm Krško in Polet Šentrupert »Zelo je lepo, ko vidiš prijatelje planince iz več društev. In to je tudi odločilno, da se udeležujem tega dogodka. Vreme pa ravno tako ni omejitev« Borut Vtikovič, PD Litija »To je priložnost, da srečam planinske prijatelje, ki jih vse leto ne vidim. Imam jih res veliko iz vseh društev po Sloveniji. Morda jih več pride skupaj samo še na pohod po Levstikovi poti. Zelo sem vesel, da je bila iz našega zasavskega MDO res močna delegacija. Praktično iz vseh društev. Tudi številni prapori, res lep dan.« Martina Avsec, PD Rimske toplice »Prvič sem tukaj in je zelo lepo. Počutim se dobro in se vsako leto udeležim dneva planincev.« Nastop otroške dramske sekcije KD Janez Jalen strani pa gre za dejavnost, ki je za okolje izredno obremenilna .^Zlasti želim poudariti pomen vloge PZS kot organizirane civilno-družbene organizacije, ki je v zadnjih letih aktivno in učinkovito sprejela tudi funkcijo varovanja in ohranjanja gorske narave. Na ta način se lahko s svojimi pobudami vključuje v javne razprave in tudi vpliva na oblikovanje številnih zakonodajnih predlogov, ki se tičejo planinskega sveta. Sodelovanje z Državnim svetom tu predstavlja dodatno možnost .^Da se moramo goram prilagajati, izhaja tudi iz gesla današnjega srečanja, ki se glasi 'Varno v planine in gore'. Zaskrbljujoč je podatek, da je letos v gorah umrlo že 15 ljudi, od tega 8 planincev. Za varnost moramo poskrbeti predvsem sami. Primerna oprema, upoštevanje vremenskih in drugih naravnih okoliščin, zlasti pa pravilna kritična samoocena naših psihofizičnih sposobnosti, so predpogoj varnega obiska Zahvala predsednika Planinske zveze Slovenije Francija Ekarja predsedniku države: »Ob tej priložnosti se vam zahvaljujemo za vaša stališča in mnenja ter izrečeno podporo slovenskemu planinstvu. Veseli nas, da tako visoko cenite vrednote gora in planinske aktivnosti. Še posebej nas veseli, da kažete izjemno skrb za učinkovito ohranjanje tako slovenskega planinskega sveta, kakor tudi mogočnih Alp v celoti, katerih najbolj sončni del je v naši državi Sloveniji. Trdno smo prepričani, da se boste odzvali našemu povabilu na odprtje Slovenskega planinskega muzeja, zgrajenega po stoletju upanj in planinskih želja. Sprejmite planinske pozdrave z vetrovnega Krima.« planinskega sveta in vrnitve iz njega Državnem svetu RS v vas planincih vidimo pomembne nosilce sodobnih evropskih vrednot - prijateljskih medčloveških odnosov, solidarnosti in tovarištva, prijaznega odnosa do okolja in odklanjanja pretiranega potrošništva. Zahvaljujem se vam za prijazno vabilo, čast in dragoceno priložnost, da sem danes lahko z vami. Vsem skupaj iskreno čestitam za dosedanje delo in vam želim veliko lepih doživetij planin in gora tudi v prihodnje!« Ob koncu je sledil še svečan prevzem prapora za 30 let obstoja in delovanja PD Podpeč-Preserje. Razvila sta ga boter Metod Ropret, župan občine Brezovica, in Marko Goršič, predsednik PD Podpeč-Preserje. Izročila sta ga bodočemu praporščaku Janezu Koritniku, ki se je postavil ob bok drugim praporščakom, večinoma iz zasavskega MDO, kar je graja za preostala društva, ki niso poslala svojih delegatov, da bi tako izkazala čast dogodku. Bili so junaki, ki jih danes poznamo samo še iz pravljic. Stopali so s hriba na hrib s tako lahkoto, kot hodi petelin po dvorišču. Pa varno, bodisi v planine ali gore. O PISMO DANILA TÜRKA, PREDSEDNIKA DRŽAVE, KI SE ZARADI DRŽAVNIŠKIH DOLŽNOSTI NI MOGEL UDELEŽITI DNEVA PLANINCEV: »Planinska zveza Slovenije je mogočna organizacija, saj je v njej skoraj šestdeset tisoč članov in več kot dvesto šestdeset planinskih društev. Ste izredno organizirana in razvejana organizacija, ki goji pomembne vrednote in tradicije, ki segajo daleč nazaj. Organizacijo ste ustanovili že konec 19. stoletja. V planinskih društvih in zvezi se združujete ljudje z dobrimi nameni in s prepričanjem, da je pohodni-štvo, planinarjenje in alpinizem dejavnost, ki pomembno dopolnjuje človekovo vsakodnevno življenje, razbija monotonost in v človeka vnaša dobro voljo pa tudi razposajenost. Planinci ste ljudje dobrega srca, hudomušni in večinoma dobrega razpoloženja. Planinarjenje je pomembna rekreativna dejavnost, ki veliko prispeva h kvaliteti življenja in zdravju. Pohodništvo in planinstvo je zanesljivo slovenska najbolj množična športno-rekreativna dejavnost, v katero se vključuje nekaj sto tisoč Slovencev. Vsem tem moramo biti na nek način hvaležni, ker poskrbite za več kot osem tisoč kilometrov označenih planinskih poti in za več kot sto sedemdeset planinskih koč, kjer najdejo prostor za počitek, razgled in občudovanje planinskega sveta. Vse to, kar skupaj z vami počnejo tudi drugi, je pomembna dejavnost, ki bistveno izboljšuje kvaliteto našega življenja. Imam občutek, da vsi tisti, ki so tako ali drugače predani planinstvu, na nek način varujejo tudi naše gore in planine. Sonaravno bivanje človeka, narave, rastlinja in živalstva je zanesljivo tisto izhodišče, ki nam bo pomagalo ohraniti naravo, v kateri ne bomo uživali le mi, ampak tudi naši potomci. Čestitam k vašemu planinskemu prazniku.« Klopca na Nanosu, Kugajev Jule in učni načrt Zapoznel odmev na izrek iz uvodnika 6/08: Kugy mladim nima kaj povedati ^ Robi Ocvirk NASVET ČITATELJEM, DA BOSTE LAŽJE VZDRŽALI PRI PREMAGOVANJU ZAČETNE OVIRE, PA TUDI NASLEDNJIH Pri večini draguljev svetovne književnosti, kakršna sta na primer Winnetou in Iskanje izgubljenega časa, je začetek razvlečen in dolgočasen. Opozarjam vas, da je enako pri mojih izbranih delih, tako da ne bi že pri prvih vrsticah vrgli puške v koruzo in potem ne bi niti vedeli, da bi vam moralo biti za to žal. Še to - kot zagrizen domoljub se dosledno izogibam tujkam. Sami se prepričajte, da se lahko vse pove v kleni domači besedi. Za lažje razumevanje zahtevnega besedila, ki terja svojstven jezik, si raje vnaprej oglejte razlagalnik pojmov in imen na koncu sestavka. Da ne bi s svojim pisanjem znova razpihal žerjavice pritajeno tlečega ognja spopada glede rabe dveh družin istopomenk z začetnicama g^ in p^, foto: robert klančar uporabljam tretjo, sicer manj cenjeno družino z osnovo hrib, ki je vsaj za zdaj še vobče sprejemljiva. Izkoriščam to priložnost, da izrazim svojo osuplost nad srditostjo spopada. Če se ozrem v bližnjo davnino: bil sem ud p^ društev in g^ reševalne, naročnik in čitatelj P^ vestnika (pa še njegovega dvoletnega namestnika G^ in ljudje), iz katerega sem zelo veliko bral in vanj nekaj malega pisal o g^ in p^ - a glej ga, vrabca: hodili pa nismo niti v p^ niti v g^, ampak v navadne hribe! Za povrh moram priznati nekaj še manj vzvišenega: tista leta, ko sem bival v Idriji, sem hodil z Emiloma in Kobilčarjem (živjo, pubi!) celo samo v griče! Bles (menda) pod tem imenom ni bilo prestrmo in prenaporno. Takrat enkrat, sredi navpičnega gričevja, privezan na slab klin, sem se spomnil modrosti starega Viljema, mojstra sajenja rožic: »Ali vrtnica ni prav tako lepa, če ji rečemo gartroža, pitani šipek Pleša na Nanosu foto: oton naglost ali žlahtna ušivka?« S svojega zornega - oprostite -tipalnega kota ga je dopolnil njegov slepi rojak, stanovski sodrug Janez: »Za lepoto ne morem reči; ali bodejo pa vse štiri enako!« šE NEKAJ BESEDI O PODOMAčITVI TUJIH IN potujčenih imen Ker ne zapišem imena v uradni obliki, temveč kar po domače, se Ti to zdi, čitatelj stare šole, nedostojno, poulično, celo izraz prezira? Naj se poskusim zagovoriti. Naši predniki so v domačem zapisu poimenovali ulice po tujcih, ki so delovali pri nas: kot Ressel in po njem Resljeva - celo z j, da zveni bolj naše; ali po našega hriba listih, ki jim je v tujini iz priimka odpihnilo strešice: kot Stefan in po njem Štefanova. Da ne bom drugemu Jožefu delal krivice, moram ob tem omeniti verjetno razlago tega preimenovanja: še vedno kroži govorica, da je bil zagrenjen, čeprav je bil Štajerec, ker se je pisal enako kot votla enota za vino (za dva litra), zato mu je bilo posve-tovljanjenje z opustitvijo strešice samo izgovor, da se je znebil neprijetnega priimka. Ob tem je prav smešno, da mi Stefana pišemo in izgovarjamo narobe, Nemci pa ga vsaj izgovarjajo pravilno. Z nemškim zapisom St za govorjeni Št nam je učenik Stanko pred leti v veliki črkarski pravdi v Hribovcu obrazložil, kako je nastal domnevno napačni zapis Stegovnik. (Hmm, kdo bi vedel, ali ni tudi ime Stanko narobe zapisano Ne spominjam se, da bi bila v jeku in teku pravde obrazložena izvor in pomen osnove Šteg. Če v SSKJ pogledate besede na št, koliko boste našli takih, ki zvene slovensko? Meni po obliki hriba (raztegnjen, stegnjen) bolj godi sedaj izobčeni Stegovnik ^ Oprostite, malo sem zašel; po gornjih zgledih poimenovanja ulic si drznem rabiti Juletov priimek v izvirni obliki. Sam se ni imel za Slovenca in je skrival svoje korenine kot kača noge, a mu tega nismo zamerili. Vzeli smo ga tako za svojega, da smo mu postavili pomnik prej kot vsem popolnoma našim hribovcem. Če je že tako naš, ga bom tudi po imenu klical kar po domače za Juleta - pa ne iz omalovaževanja, kajti od srca sem mu hvaležen za vse, kar mi je povedal okrog hribov. Tokrat je tudi prilika, da lahko obelodanim najnovejše odkritje: Kugaji se niso preimenovali v Kugyje zgolj zaradi nemškutarstva. Kot čezmorski trgovec z začimbami je Juletov ded največ posloval z Britanci v Indiji in tem oholežem nikakor ni mogel dopovedati, da se njegov priimek ne izgovori Kugadž - kot da bi bil Indijec. Ker pametnejši odneha, se je odločil slovensko obliko darovati na žrtvenik boga trgovcev, tako da so njihovemu jeziku prilagojeno obliko Kugy po vzorcu by, why potem le znali prav izgovoriti. Tako je bil prva, zelo zgodnja lastovka sedaj zaukazanega posvetovljanjenja, predhodnik sodobnih poslovnežev, zaradi katerih domišljije pri poimenovanju podjetij, trgovin in krčem je središče naše prestolnice videti kot trg v Združenem kraljestvu. DESET NAJ PLEZALSKIH IZREKOV Strmo travnato čelo Nanosove Pleše je skozi leta pridobilo neprijetno lastnost vztrajanja v neznosni neskončnosti. Da bi premotil ono svojo plat, ki se ji upira junaško garanje in se zmeraj bolj pogosto ozira za poličko, primerno za udobno občudovanje veličastnega razgleda, moram misli nekako zamo-titi. V ta namen je primerno premlevanje člankov iz Hribovca. Kadar je le prehudo, ko uživaška polovica že skoraj premaga samotrpinčarsko, zaleže samo še kak uvodnik. Zadnje leto mi v ta namen najbolje služi tisti o dveh jezičnih vračih iz prejšnjega tisočletja, ki sta znana predvsem zaradi lazenja po Julijcih. V njem se skriva kar nekaj primernih kosti za glodanje in orehov za trtje, tako da mi bo zadoščal še za marsikatero popoldansko urico v tej strmi travi. Zadnjič me je izrek iz podnaslova pripravil do brskanja po spominu za podobno izstopajočimi plezalskimi modrostmi, najsibo zapisanimi ali iz ustnega izročila. Po dolgem premlevanju sem sestavil naj lestvico desetih izrekov bolj ali manj modrih slovitih slovenskih plezalcev (v nadaljnjem: MSSP), in to pokojnih, upokojenih, delujočih in bodočih. Če Te je, pozornega čitatelja, vznemirila nezdružljivost besedi v prejšnjem stavku, saj modri pač ne plezajo: ni napaka, temveč pesniški okrasek, poimenovan bistroumni nesmisel. 1. Jule mladim nima kaj povedati. Izmislec je misel izrekel v zasebnem druženju, zato po tako imenovanem Natašinem pravilu nad zaradi strahovlade varuške osebnih podatkov ne moremo in ne smemo izvedeti njegovega imena. 2. Najlepše v gorah je počitek. Jule. Opomba: nosači, ki so mu visoko v hrib nosili odeje, brašno in pijačo, niso bili MSSP, zato ne sodi sem, kar so izrekli - pa še v taki obliki, ki bi prizadela tankočutno čitateljstvo. 3. Jule je car! Sinoči mi je končno le dopovedal, da je najlepše v gorah počitek. ^^^VESTNIK • JULIJ 2009 Jaz po prijetno predremani noči na z mehkimi vejicami postlani polički vsteni Planje. Prenočevanje je bilo na pol juletovsko: predvideno, vendar brez podpore nosačev. Sedaj vedoč za prvi izrek ugotavljam, da sem bil že takrat star. Opravičilo: čeprav se zavedam, da ne spadam v prvo jakostno skupino MSSP, zlasti M je na šibkih nogah, se nisem mogel upreti skušnjavi in sem tudi svoj izrek uvrstil v lestvico po vzoru bivšega pevca Janka, ki je v vsaki svoji oddaji v nedeljo zvečer zavrtel eno svojo iz mladih dni. 4. Počitek v dvoje bi bil lepši, pa še zmrznil ne bi. Zaradi najdaljšega počitka v hribih svetovno znan pod potujčenim imenom Oetzi - izvirno naš Lednikov Vincenc, po domače Enci. Slovenci ga bolj kot po plezalskih dosežkih poznamo kot od-kritelja grenčice zoper želodčne tegobe, ki jo je varil iz lepe modre hribovske cvetlice. Obe se še vedno imenujeta po njem. Dvomite, da bi bili tako daleč na zahodu domovali Slovenci? Mislite, da je bil le na začasnem delu oziroma počitku v tujini? Kdaj že je oni drugi jezični vrač dokazal, da so našega izvora ledinska imena vse tja do »Švajca visokih hribov«, kot je pel Ribčev France; tako tudi takratna Encijeva dolina. 5. Najlepše v Steni je počitek; a če zaspiš, zmrzneš! Po ustnem izročilu plezalski vodnik Toni začetnici, ki je bila tako premražena, da je kar trikrat »ni smel pustiti spati«. Njenega imena ne bom izdal tudi iz uvidevnosti, da ne bi takratna neodpornost, razumljena tako ali drugače, vrgla sence na njeno kasnejše blesteče plezalsko udej-stvovanje; Toni pa se je zaščiti Natašinega pravila odpovedal s tem, ko je sam pripovedoval zgodbico naokrog in tako učinkovito oglaševal svoje vodniške in druge usluge. 6. V Steni?!? Nikoli in nikdar!!! . ji je v kali zatrl grešne namene junak povesti z istim naslovom in jo odnesel na bližnji sneg, da bi se ohladila. Drugače je veljal za neustrašnega, a upoštevajoč prejšnji izrek je strah pred verjetnim spancem in posledičnim zmrznjenjem prevladal željo po lepoti počitka. 7. Po prvem raztežaju v Steni si še zmeraj bliže Zlatorogu pri Aljažu kot čaju na Kredarici. Ponarodela posodobljena zrcalna slika prastare modrosti, ki jo je pred desetletji otel pozabi takrat še mladi France v pripovedi o Šitah, da si tik pod robom stene še vedno bliže tlom. 8. Prepričan sem bil, da mi je Zlatorog že vse povedal, pa me vsak četrtek znova preseneti. Na Zlatorogovih policah foto: jože drab Marsikateri MSSP po sestanku plezalcev pod razno. Opomba: razno pomeni, da ne prisluhnejo vsi Zlatorogu - nekateri Refošku, zlasti začetniki pa raje zmaju. Na videz nedosledna raba velike in male začetnice ni napaka, marveč ustreza veliki ali mali vrednoti. 9. Žeja je hujša od domotožja. MSSP, ki se je bil zaplezal, zamudil sestanek, a prišel k točki razno prej kot domov. 10. Težnost je zakon. Mladi izmislec znanstvenega preizkusa s klopco na Nanosu, ki terja daljšo obrazložitev. Sredi kimavca srednješolski vzgojno-izobraževal-ni izleti najhuje oblegajo Nanos. Pregriznivši se čez strme trave sem komaj dočakal običajni počitek na razglednem robu Pleše, a bi se bil namesto na klopco skorajda sesedel na ostro kamenje. Dobre prastare klopce ni bilo več! Za vsak primer sem si nataknil očala, a klopca je še kar vztrajala v odsotnosti. »Menda je ni prizadevni oskrbnik odnesel, da bi jo prebarval?« mi je najprej prišlo na misel. Ta se ni izkazala za pravilno, kajti ko sem si nataknil močnejše naočnike, tiste za uživanje razgleda, sem jo ubožico opazil v globočini, kjer se je ustavila pri prvih drevesih. Tovrstni izleti praviloma ob temeljni telovadni usmeritvi poudarjajo preučevanje zemljepisa, rastlin in živali. Tokratni mladi obiskovalci so bili očitno navdušenci za nauk o trdnih telesih, ki jim je vzdolž pre-polovljeno deblo ravno prav prišlo (pravzaprav je bilo kar tam, torej jim ni prišlo ^ ali pač?), da so ga zadegali v prepad in s tem dokazali, da zakon težnosti velja tudi nad tisoč metri. Dragi čitatelj, si podvomil, da bi bil dijak, ki se je tega spomnil, tako mlad že MSSP, ko sem njegovo misel umestil v gornjo lestvico? Osebno mi ni znan, morda res še ni, a prav gotovo ga lahko pričakujemo kot bodočega MSSP! To zagotavljajo izvirnost njegove zamisli, torej usposobljenost za nove poti in prvenstvene vzpone, korenitost izvedbe poskusa in njegova obsedenost s težnostjo. Le-ta je v črkopisu plezanja A in Ž; plezalcu pomeni težnost začetek in konec, dejanje in nehanje. Naj ob tem raje že vnaprej kot neumestno duhovičenje odvrnem morebitne besedne igre, na primer ^ plezalci so sami težaki, težijo ^ Kaj pa imata s strmoglavljeno klopco opraviti v naslovu omenjena Jule in učni načrt? Cela zadeva dokazuje, da je v nasprotju s splošnim prepričanjem naša država, zlasti prosvetna oblast, neverjetno prožna in dovzetna za nove zamisli. Trditev, da Jule mladim nima kaj povedati, je bila objavljena šele sredi rožnika, a so takoj z novim šolskim letom njegova dela že vrgli iz učnega načrta. Drugače bi preveč prizadevni mladci lahko spoznali njegovo pripoved o bornem počivalu v bovških hribih in da je najlepše v gorah počitek. Tako so morali po opravljenem poskusu posedati po robatem skalovju namesto na zglajenem toplem lesu. DODATNA izbira IZREKOV Zavedam se, da moja izbira izrekov ne bo povšeči vsem čitateljem. Tako bodo trije izreki gotovo razjezili nasprotnike »kavsne«, kakor se po idrijsko reče opojni pijači; petega in šestega pa ne bodo odobravali, vsaj ne javno, bojevniki zoper razvrat (nikar ne iščite pomenske ali poimenske povezave s prej omenjeno idrijsko besedo!). Zato sem dodal še nekaj splošno sprejemljivih izrekov, da bo lahko vsakdo lestvico prilagodil svojemu okusu. a. - Daj vrv! - A je nisi ti vzel? Začetnika brezvrvičnega plezanja v težkih stenah. b. Klin se s klinom izbija. Pozabljivec kladiva. c. Ura ni naš gospod. in potem ga je noč ujela v steni. č. Plezalec je človek, ki išče težave, pa je vesel, če jih ne najde. Kolja. Če mislite, da je Rus, imate prav; če pa mislite, da zato ne spada sem, pa nimate prav. Če lahko Beljavskega plačujemo kot MSSŠ(ahista), lahko Kolja nastopi v naši lestvici vsaj ljubiteljsko. TVORčEVA IZJAVA Vnaprej se odpovedujem vsem tvorskim pravicam, s čimer se tudi ograjujem od morebitnih odškodninskih zahtevkov in kazenskega pregona. Tudi če besedila po ne vem kakšnem neverjetnem razpletu uredništvo ne bo objavilo, dopuščam njegovo povsem prosto razpečevanje na starinske in sodobne načine: od ust do ust, od nabiralnika do nabiralnika, od računalnika do računalnika, od klepetalni-ka do klepetalnika . Morebitna nagrada, če bo omembe vredna, naj bo za sklad Okrešelj ali sličen namen. Če ne bo niti omembe vredna, jo nakažite Hribovskemu društvu Postojna kot vzpodbudo za postavitev nove klopce . Nikakor ne dopuščam spreminjanja besedila, še zlasti ne visokošolanim jezičnim popravljalcem, s katerimi imam slabe izkušnje (primer: . gozdne ceste in vlake . so popravili v . in železnice). RAZLAGALNIK POJMOV IN IMEN klopca = lesena naprava za posedanje Nanos = hrib nad Razdrtim in drugimi vasmi Kugajev Jule = Julius Kugy Iskanje izgubljenega časa = Ali ni škoda, da je ta naslov že zaseden? Tako bi se prilegel katerikoli knjigi o plezanju! Hribovc = P. vestnik vrač = zdravnik, doktor, dohtar jezični vrač = jezični dohtar = doktor prava hribovec = kdor hodi v hribe plezalec = hribovec, ki je zgrešil označeno pot in zašel v stene samotrpinčarski = mazohističen izmislec = kdor si kaj izmisli modra cvetlica = encijan. Prosim odpuščanja, predvsem učenika Toneta, cvetličnega vrača, za širjenje krivih naukov. Saj tudi sam grenčico varim iz rumenega košutnika, ki ga je Nanos poln, ampak lepša je modra cvetlica na uradni nalepki! Kot ne jamči njeno lepo lice, da je tudi dobro srce device, ste lepe, a varljive, ve plavice! Vaša podoba krasi steklenice od nekdaj Encijeve grenčice. Tako zakrijete prave resnice, da za lek poskrbe rumenice. Zaradi vas ostal je brez denarja Jonasov tekmec za milijonarja, ki je verjel, da ta slika poudarja rožco, ki zdravje pijači podarja; rumeni košutnik zanemarja: ker ni lep, se z njim ne ukvarja. Stena = Triglavska stena Zlatorog = bajeslovni divji kozel z zlatimi rogovi ali tudi zlato prosevajoča pijača posvetovljanjenje = globalizacija učenik = profesor tvorske pravice = avtorske pravice klepetalnik = mobi jezični popravljalec = lektor PRIPIS Tik pred zdajci sem opazil, da sem se zaradi prevelike hitrosti zatipkal pri svojem imenu in priimku, tako da je nastala premetanka. Če se je že tako berljivo izšlo, naj tako tudi ostane. Ker drugače tipkam prav počasi, je verjetno pomagal prst božji ali celo nebodigatrebov in mi dal vedeti, naj odslej tako podpisujem svoje umetniške in znanstvene dosežke. O Široka peč, levo vstop v Amfiteater foto: jurij senegačnik Ko sem v 11. številki Planinskega vestnika iz leta 2008 prebral, da v neki zgodbi tudi sam nastopam v sicer stranski, a dovolj pomembni vlogi, da so na dan privreli spomini, sem se odločil, da zapišem del zgodbe, ki se je dogajala prej in kasneje. Precej zmotno je zakoreninjeno mnenje, da Mariborčani poznamo samo dele Slovenskih goric, kjer so vinske kleti, odličen kruh in meso iz tunke, kakšen višji kucelj pa je že previsok in prenaporen, da bi ga pohodili. Zanimivo je, da tako mislijo v glavnem tisti, ki živijo v glavnem mestu in zahodno od njega. Ti ponavadi ne poznajo Pohorja, še manj pa Raduhe, Olševe, Uršlje gore in Pece. Zanje so hribi le tisto, kar nosi ime Alpe ali kvečjemu Karavanke. Pa vendar srečujemo veliko Štajercev v hribih na vseh koncih Slovenije. Z ženo, ki ima bolj tanka ušesa, že od daleč ugotavljava, s katerega konca je govorica, ki nama prihaja naproti, in redkokdaj se zmotiva. neuslišana želja Mariborčani imamo radi hribe. Najdete nas v vseh dolinah in na vseh vrhovih. Z ženo se žal vseeno redko podava v visokogorje, ker ni časa za vse svoje aktivnosti, a vendar ni ostalo veliko krajev, kjer še nisva bila. Eden takih je tudi Amfiteater. Kar nekaj let je bila moja želja, da bi ga videl in doživel v živo. Da pot vanj ali na njegove obronke ni enostavna za nas amaterje, mi je bilo jasno, zato je bila vedno prestavljena nekam v prihodnost do prave priložnosti. Nekega poznojesenskega dne sem mislil, da se bo taka možnost ponudila. K nam v podjetje je hodil poslovni človek z Jesenic in tega dne sva si vzela nekoliko več časa. Tako je beseda nanesla tudi na Julijske Alpe. Dajal je vtis, da je pravi planinec, zato se je debata kmalu živahno razvnela. Čez čas se je ponudil, da gremo skupaj na kakšno turo, primerno mojim sposobnostim. Kam bi šli? »Rad bi videl Amfiteater,« sem naravnost ustrelil, ker sem začutil priložnost. Ne morem pozabiti trzljaja na njegovem obrazu, ki mu ga ni uspelo prikriti. Takoj sem vedel, da to pomeni podcenjujoč signal, češ ne boš zmogel, za to moraš biti pa že malo bolj izkušen. Saj, izkušenega vodnika potrebujem, za vraga! Sicer bi se že sam spravil na to brezpotje. »Ja, seveda,« je rekel naglas, »tudi lahko, samo ^« »Seveda, za letos smo prepozni, niti časa ne bom imel,« sem mu pomagal iz zadrege. Tako je ostalo le pri priložnosti, ki je ni bilo niti naslednje leto in še naslednje. In človek je pozabil name ^ Vmes sva z ženo nekega poznega popoldneva precej nenadejano prisopihala v krnico Za Akom. Če se ne bi toliko časa zadržala pri Zgornjem Martuljškem slapu, bi si krnico lahko temeljiteje ogledala, tako pa sva le morala misliti na skorajšnji povratek. Ampak tam čez, tam za Široko pečjo sem zaslutil Amfiteater! Kakšen mora biti, če ga skrivajo tako mogočne gore! In tam, na vzhodni strani, tista konica, hu, od tam mora biti razgled! Mora priti priložnost tudi za to pot! NA KUKOVO ŠPICO Ženin bratranec Boris, ki ga izdaja idrijska govorica, je nekako izvedel za to mojo željo. Ko smo končno uskladili termin, smo se konec septembra v meglenem jutru ob sedmih dobili v Vratih na stranski poti, ki vodi nekam pod Črlovec. Brezpotja so njegovo kraljestvo, zato je bil zanesljiv vodnik. Pot v začetku ni bila pretirano strma in nevarna, torej sem več gledal naokoli. Ker je megla postajala vse redkejša, sem pričel zaostajati že v ruševju in se pasti po razkošnih razgledih, so se sproti odpirali. Kmalu so se mi pridružili še ostali in napredovali smo čedalje počasneje, fotografije pa so pridno polnile celuloidni trak. »Madona, spet imaš srečo,« je ugotovil Boris. Prijel se me je namreč že sloves, da imam v hribih vedno srečo z vremenom. Da pa sem zaradi megle na vrhovih moral iz trme turo v kratkem ponoviti, jih ve le malo! Tako smo počasi lezli navkreber. Vmes nas je dohitel in prehitel človek, ki bi mu prisodil vsaj osemdeset let, vprašati pa si ga nismo upali. Kasneje smo ga še večkrat videli in z veseljem ugotavljali, da ne kaže kakšne posebne utrujenosti in da bo v dolini zanesljivo pred nami. Ha, če zmore on to pot, ni hudir, da je ne bi tudi mi. Dohitel nas je tudi zanimiv samohodec, ki se je zadnjič obril nekoč v zgodovini. Ta je bil zgovornejši in zadnji del poti do prevala smo zmogli skupaj. Pod prevalom med Škrnatarico in Kukovo špico smo odložili nahrbtnike in se razgledali. »Kam pa sedaj?« me je zanimalo, saj so se od tod povsod dvigovale strme stene, ob katerih človek nehote prične zategovati notranjo ročno zavoro. Boris me je malo hudomušno pogledal, saj je to ob svoji izkušenosti zaznal, in pokazal proti vrhu Kukove špice. Hu, ta je pa strma, sem pomislil. Skala, vmes na levi travnate zaplate, nekaj grušča, spet malo trave, nato varna skala, pa spet grušč proti vrhu, še malo trave, kjer se pobočje malo položi, in nato skala do vrha. Desna varianta skoraj vertikala. Ni za nas. V vsakem primeru nevarno. Zelo nevarno. Po takih poteh že dolgo nisem hodil. Morda na Veliki Klek, pa še tam smo bili varovani. To so poti, kjer napake ne sme biti, niti najmanjše. Če bi bil vlažen dan, na vzpon ne bi niti pomislil. Edino zadovoljstvo mi je bilo, da je ta vzpon precej kratek, ocenil sem ga na kakšnih 150 metrov višine. V dvajsetih minutah smo lahko na vrhu. »Pred leti je tam dol padla planinka, alpinist-ka,« je pripomnil kosmati in pokazal na desno, kjer je bil prepad. »Spodrsnilo ji je.« Da bi te zlomek! Samo to ti je še treba dodati, pa je mera polna. Po naših gorah je žal vse polno tabel v spomin na take žalostne dogodke. Od opreme vzamemo samo fotoaparate in sončna očala. Skrajno levo se previdno lotimo Amfiteater s Kukove špice foto: iskra jovanovič vzpona. Malo strahu ali spoštovanja pred takim početjem je vedno dobro. Noga vedno varno najde oporo, šele potem roke preprimejo, če je treba. Če bi bilo tod kakšno varovanje, bi bilo dobrodošlo, tako pa se moramo zanesti samo nase. Kosmati kot je hodil prvi, za njim moja žena, nato Borisova žena Zdenka, za mano Boris. Kakšen nepredviden dogodek bi tako še najlaže ukrotili. Tako smo po slabe pol ure priplezali do vrha. Vmes sem za trenutek, ko sem bil na varnem, poškilil navzdol in vse bolj mi je jemalo sapo ob razra-ščajočem razkošju razgleda. Na vrhu pa, o, to mora človek doživeti! Pogled je presegel vsa moja pričakovanja. POGLED V AMFITEATER Pod nami je kot na dlani ležal Amfiteater. Obkrožen s Široko pečjo, Škrnatarico, Dovškim križem, Oltarjem. Nad vsemi pa je za zvedav pogled skrbela Škrlatica. Triglav se je kar nekam odmaknil spričo našega nemega navdušenja, vendar nas je od zadaj z leve dobrohotno opazoval in dovolil, da ga opazujemo tudi mi. Desno Špik in Frdamane police, pa Lipnica in Mala Ponca, vmes zadaj Mangart in desno od njega, neverjetno, sam Jalovec. Hu, kaj vidim med Špikom in Frdamanimi policami? To je lahko Ponca nad Planico in za njo, verjetno že v Italiji, še en vrh. Kakšno bogastvo! Kar čutil sem, kako silovito se polnijo moje baterije. In Amfiteater! Melišče pod severno stranjo Škrnatarice je bilo zasneženo, južno melišče pod Široko pečjo pa kopno. Vmes melišči tvorita globoko grapo. In tam, malo pod vrhom melišča se iz sence utrgata piki in se premakneta. Da, planinca sta, morda alpinista po uspešni turi. Dol gresta, kam? Od navdušenja sem tekal po grebenu Kukove špice kot obseden. Morali so me opozarjati na previdnost, mene, ki sem imel vedno to kot prvo skrb! Fotografiral sem, kot bi se bal, da bo naslednji trenutek konec predstave in bo prizor izginil. Pa k sreči ni in tako sem napravil serijo fotografij kot še nikoli v gorah. Imeli smo res izjemne pogoje, ki se redko ponudijo v zgodnjepopoldanskem času. Samo stativ je še manjkal. »Avionsko je, res, avionsko!« se je mojemu navdušenju pridružil kosmati. Nisem vedel, kateri smeri pogleda bi dal prednost. Globoko pod nami sem slutil krnico Za Akom, kamor sta bila očitno namenjena planinca v Amfiteatru. Toda do tja pa je še precejšen spust, s plezanjem. »Ja, kakšna dvojka ali trojka bo,« je poznavalsko ocenil bratranec Boris, »vsaj sto metrov.« Zdaj sem že bolje razumel človeka z Jesenic, ki je pozabil, da mi je obljubil ogled Amfiteatra. Ampak od tod je vendar vse bolj veličastno. Razgled je bil ki iz letala in nikamor se nam ni mudilo. Na sever, proti Karavankam, se danes nismo kaj razgledovali, na vzhod in jug še manj. Vendar, kaj se kaže tako ponosno v zahodnih Karavankah, tako rekoč pred nosom? Krasen, razgleden kucelj in desno, malo v ozadju še eden! Kdo sta ta dva, na katerih še nisem bil? Gotovo vsaj en dvatisočak. Kakšne razglede na Koroško ponujata? V nekaj trenutkih, in za vsak slučaj s pomočjo karte, sem ugotovil, da gre vsekakor za Kepo in Dovško Babo. Le počakajta, iz Maribora tudi do vaju ni prehuda! Kmalu bosta na vrsti! Le glejta, da bosta tudi takrat pustili takšne razglede! Globoko spodaj, pod prevalom smo pustili nahrbtnike in v njih fino malico, ki bi se že prilegla, in čas bi bil, da vendar pomislimo tudi na povratek. Ura je bila že krepko čez tri popoldne. Sestop je potekal enako previdno in brez problemov. Vendar pravega povratka še ni bilo. Z vrha Kukove špice sem opazoval široki travnati plato tik nad Amfiteatrom, kamor bi se dalo priti brez problemov in od koder bi lahko vanj neposredno gledal, podobno, kot smo gledali preko Severne Triglavske stene s poti čez Plemenice. Veste, da take priložnosti nisem mogel zamuditi, pa še ob takem vremenu. Tako sva se z Borisom odpravila še na rob Amfiteatra. Plato sva dosegla v petnajstih minutah, vendar sva morala nekaj malega plezati tudi po skalah, pokritih z novim snegom, ki se je na senčnih delih še kar obdržal. Toda nagrada za to je bila spet bogata! Pogled neposredno v Amfiteater me je prevzel in nikakor se nisem mogel napasti neverjetnih razgledov ter globokih vtisov. Šele ko so sence že dodobra zakrile jasne slike, sva imela dovolj in sva sestopila do najinih žena ter malice v nahrbtnikih. Povratek v dolino je bil eno samo veselje. Malo smo se šalili, malo poskušali ponavljati tehniko spusta z »Gorenjska ekspres«, ki jo je demonstriral kosmati. Izvedeli smo, da je doma nekje pod Čemšeniško planino, česa več pa ne, še imena ne, in da gre še nocoj k maši. Posebnež, kakršnih po naših poteh v planinah srečaš kar nekaj. Do avtov smo prišli že v mraku, kavo pa je bratranec po svojem običaju skuhal že v trdi temi blizu Peričnika. SPOMINI NA LEP DAN Doma so vtisi še dolgo zapolnjevali naše notranjosti. Fotografije so uspele, z njimi smo počeli vse mogoče. Najlepšo sem dal povečati in zdaj visi na častnem mestu kot najboljša fotografija s planin. Tudi skenirali smo jo in spravili na računalnik za ozadje. Tako jo izzivalno kažem vsem, ki jih zanima planinstvo. Se je pa zgodilo, da jo je opazila mlada gospa, zunanja sodelavka, za katero sem sicer vedel, da rada hodi v hribe, vendar je drugod kot na Pohorju še nisem srečal. »Lepa fotografija,« je prijazno ugotovila. »Če uganeš, kaj je na njej, ti takoj skuham kavo,« sem hotel biti važen. Gledala je, vendar se ni mogla izreči. »To je v vzhodnem delu Julijcev,« sem ji čez čas pomagal, ves ponosen, da vem nekaj več od nje. Za trenutek je bila tiho, potem pa je rekla: »Take fotografije še nisem videla.« In hip zatem: »Ja, seveda, v študentskih letih smo plezali tu notri, v Amfiteatru. Ampak take fotografije pa ne poznam.« Popoln šok! Tega res nisem pričakoval. Da me bo kdo na tako enostaven način razorožil! Še enkrat se je pokazala stara modrost, da ne smeš nikogar podcenjevati in da nikoli ne veš, kakšen eksploziv znanja ali temperamenta se skriva v nekom. Saj sem vendar tudi sam vedno vesel, ko ugotovim, da me kdo podcenjuje. Prav mi je! Spomin na to turo pa je vedno lep in ne zbledi. Samo previdneje ga komu povem, če želi, in pozorno spremljam odzive. O Kukova špica v jutranji zarji foto: matej vranič Prava lovska zgodba ^ Jože Žvokelj Kočevski medved foto: dan briški Predstavil vam bom resnično zgodbo izpred štiriintridesetih let. Lahko jo potrdita Franc Plaznik in Franci Tepina z Zgornjega Jezerskega. Veliko se govori o medvedih, njihovih navadah, predvsem pa o strahu in tem, kako bi mu ušli in kaj vse bi počeli ob morebitnem srečanju z njim. Veliko nasvetov dobivamo o tem, kaj storiti in kako se vesti, a ko se sam soočiš z njim, ti vse to zelo malo koristi. Bilo je spomladi pred približno štiriintridesetimi leti. Smučarski klub Zgornje Jezersko je pri Češki koči organiziral enotedenski smučarski tečaj za mlade nadebudneže. Tečaja se je udeležila tudi moja hči Majda. S seboj je vzela vso potrebno opremo, denar za plačilo tečaja pa je pozabila doma. Odločil sem se, da ji naslednji dan denar odnesem v Češko kočo in si še ogledam, kako se imajo. S katrco sem se peljal mimo Makekove domačije, po gozdni cesti mimo Marofa, vse do tja, kjer se cesta konča. Ker me je presenetila huda nevihta z grmenjem, sem se vrnil v svojo počitniško hišico na Jezerskem in počakal, da se je vreme umirilo. Nad mojim bivališčem je strela razkosala smreko na drobne trske. Šele po nevihti sem se znova podal na pot. Urno sem se podal proti Češki koči. V Mrzli dolini malo pod kočo sem srečal štiri »junake« tistega dne: Plaznikov Francelj, šofer avtobusa, je dobil sina Nejca, ki ga je s tremi prijatelji (Francijem Tepino, bratom moje žene, Milanom Skubrom in učiteljem Lojzetom Erženom) v Češki koči 'dobro zalil'. Kar precej opravka sem imel z njimi, da sem jih prepričal, naj se vrnejo v dolino, kajti hoteli so se z menoj vrniti v kočo. Ko sem oskrbniku Andreju izročil denar, pozdravil hčer in druge, sem se brž podal za veseljaško druščino, če bi morda potrebovala pomoč. Dohitel sem jih tik nad Hudičevimi klanci. Mlajša moška sta se držala dobro, starejša pa sem ves čas lovil, da sta se nekako obdržala na stezi. Milan je pod Hudičevimi klanci hotel prikazati, kako je pred več leti po teh skalah konj prenašal hrano v kočo in kako je, po nesreči, nekega dne zgrmel po pobočju. Pri tem prikazovanju je bil tako prepričljiv, da sem ga za las ujel pred padcem. Po vseh mogočih telovadnih elementih nam je le uspelo varno priti do Štularjevega sedla. Tu sem se od njih ločil in sam nadaljeval pot preko Medvedove frate, mimo potočka z mlinčkom, kjer sem srečal Venčka Parteta, ki je na tečaj zamujal en dan. Med klepetom sta me dohitela oba Franca. Z Venčkom sva se na hitro poslovila in podal sem se za njima. Po približno stotih metrih poti, na koncu Medvedove frate, kjer teče drugi potoček in se pot poravna v dolžini kakih osemdeset metrov (širina poti za traktor), sem stopil s poti dva metra stran od njiju in pod potjo pogledoval za mace-snovimi vejami, ki sem jih potreboval za ograjo pri počitniški hišici. Naenkrat sem zaslišal glasen vzklik »Mečko, mečko«. Mislil sem si, da sta srečala enega izmed lovcev, ki mu na Jezerskem tako pravijo. A ko se je ta vzklik ponovil, sem se le ozrl in takrat sem obstal, kakor bi me zabetonirali, popolnoma brez moči. Zagledal sem veliko rjavo zverino, ki se je po vseh štirih po poti približevala Francetoma. Onadva pa, kakor da se jima je zmešalo, sta drug na drugega vpila: »Dej pušo, ke 'maš pušo skakala in mahala z rokami, kakor da bi bila v cirkusu. Med tem norenjem se jima je medved približal na dva do tri metre. Dvignil se je na zadnje noge in iztegnil prednje šape z velikimi kremplji proti njima. Že sem videl, kako ju bo razmesa-ril, a se je na moje veliko začudenje z mrmrajo-čim glasom poravnan obrnil, se vrgel na vse štiri in odhlačal v smer prihoda. Franceljna pa kar za njim: »Dej pušo, ke 'maš pušo... «. Očitno medvedu ves ta cirkus ni ugajal. Z neverjetno naglico se je pognal po pobočju navzgor. Po kakih osemdesetih metrih se je ustavil ob koreninah podrte smreke in obrnjen proti nam grozeče hropel. Franci Tepina se nikakor ni hotel sprijazniti z medvedovim begom; nadaljeval je z utrujajočim zasledovanjem in vpitjem. Šele takrat sem se predramil iz omrtvelosti in začel z vso močjo kričati nad njim, naj opusti zasledovanje, ker pač nima puške. Medved se je končno pognal v goščavo in izginil. Za njim so ostale globoke sledi velikih šap. Po tej strašni predstavi sta nas dohitela še Milan in Lojze. Začela se je 'debata' o tem dogodku. Šteli so, koliko krempljev je v puščenih sledeh, kako da niso imeli puške in še in še ^ Franceljna sem odpeljal do Makekove domačije, kjer sta z velikim navdušenjem začela s pripovedovanjem o dogodku. Gospodar je bil prepričan, da iz njiju govori alkohol in se ni kaj dosti menil za njune izjave. Dejal jima je: »Ja, ja, fanta, dons bosta vidva še kej druzga vid'la, ne sam' medveda.« Ko pa sem se jima pridružil in potrdil njune izjave, sva se s traktorjem odpeljala na omenjeno mesto. Milan in Lojze sta še vedno vsa razvneta sedela na tleh ob sledeh in ko je Makek to videl, je dejal: »Hudiča, fantje, pa ste ga res imel'!« Kot lovec je Makek podal svoj 'scenarij': medved naj bi sledil Venčku in če ne bi bilo nas, bi bilo lahko zanj usodno. Tako pa je ves hrup, ki sta ga uprizorila Franceljna, medveda po vsej verjetnosti presenetil in pregnal. Po pripovedovanju vaščanov je v dneh po tistem dogodku lovec Peter z Zgornjega Jezerskega na svojem lovskem pohodu naletel na medveda, ga v strahu ustrelil, odvrgel puško in zbežal. Naslednji dan se je skupina lovcev odpravila na opisani kraj in tam našla mrtvega medveda. V stilu lovskega veseljačenja so ga ves teden prevažali in razkazovali radovednežem. Vendar pa to ni bil isti medved, ki mi je vlil strah v kosti. 'Mojega' medveda je čez leto dni po omenjenem dogodku v 'večna lovišča' poslal poklicni lovec Franc Polajnar iz Kokre. Kot alpinist in gorski reševalec sem se znašel v mnogih mogočih in nemogočih situacijah, vendar je bilo srečanje z medvedom zame ena najtežjih in najstrašnejših izkušenj. Zagotavljam vam, da še danes obstaja tisti grozni občutek, kadar se spomnim na to. Obenem pa mi je postalo jasno, od kod naziv Medvedova frata. O Na zahodnem karavanškem grebe^nu Ko še ni bilo digitalnih fotoaparatov ^ Gorazd Gorišek v Prijazni sredogorski svet Karavank zahodno od Kepe je kot ustvarjen za lahkotna greben-ska prečenja. Vsak se lahko po mili volji odloči, koliko bo prehodil, seveda pa lahko tudi predčasno sestopi v dolino. Na teh stezah ni markacij, a so vsaj glavne poti dovolj dobro uhojene, da večjih težav za izkušene stezosledce ne bi smelo biti. Na vršnem grebenu so nam v pomoč tudi mejni kamni, ki začrtajo smer do naslednjega mejnika med Avstrijo in Slovenijo. Pot jim skoraj v celoti sledi. Tura bi lahko minila tako kot večina drugih »sprehodov«, ki brez globokih prepadov omogočajo uživaško hojo, vendar jo imava še dandanes v -kako naj rečem - nenavadnem spominu. OBIČAJEN ZAČETEK Grebenska prečenja so ponavadi velik logistični problem. Kje začeti, da ne bo preveč hoje po cesti? Kot edina sprejemljiva možnost se nama je ponujal Srednji vrh, ki je bil s svojo središčno lego zelo dobro izhodišče za najin cilj: prečenje vrhov zahodnega karavanškega grebena. Koliko jih bo, nisva vedela, le začetek je bil določen - sedlo Dolič med Grpiščo in Tamarčo, kjer sva v obilno zasneženi zimi zaključila s »krpljarjenjem«. Sedlo sva dosegla po neoznačeni stezici, ki se vije navzgor ob zahodnem robu Jureževega grabna. Vmes jo preseka gozdna cesta, ki pelje proti Železnici. Z nadležnimi muhami sva se zapodila po grebenu. Dobrovoljna Vošca je vabila k počitku. Razgled od tod je čudovit, saj se martuljški velikani na drugi strani Doline dvigajo visoko pod nebo. Težko je kaj lepšega kot v oblačilih za tople dni po-ležavati na mehki trati in se, občudujoč zasnežene vršace, spominjati zahtevnih tur komaj končane zime. KAJ STORITI? Dan je bil res takšen, da bi si človek prste oblizal. Nič naju ni moglo zmotiti. Skoraj nič . Iz nahrbtnika sem privlekel fotoaparat. To so bili še časi, ko sem nosil naokoli navadno »mašino«, ki pa je delala samo, če je bil v njej fotografski film. Prazen, seveda . Pritisnil sem na sprožilec in . Čudni zvoki. »Pa ne, da je .« Nič ni pomagalo. Nobeno robantenje, še manj preklinjanje, nobena prošnja ni zalegla, grožnja še manj. Film se je veselo vrtel nazaj. Fotografija je uspela, a bila je zadnja. Saj ne, da so slike najvažnejši del najinih potepanj, toda . »Ali res ravno danes, ko je vreme najlepše?!« Bili so že megleni pa sneženi in deževni dnevi ter kar je še podobnih vremenskih neprilik, ki gorniku onemogočajo razglede, tokrat pa . Seveda je bil fotoaparat še najmanj kriv. Hudoval sem se predvsem sam nase, da sem ravno ta dan pozabil pogledati, koliko posnetkov je še na voljo, saj sem ponavadi vedno nosil s seboj tudi rezervni film, malo jeze pa stresel tudi na svojo družico, češ: »Tudi ti bi lahko pogledala na števec posnetkov!« Odgovor, pravzaprav bolj opis trenutnega stanja, je bil dovolj zgovoren: »Kaj boš zdaj sitnaril? Na Vošci filma ne prodajajo, z neba ti pa tudi ne bo padel.« Usedel sem se in nisem hotel naprej. Ne zato, ker brez petih fotografij (ob tej številki se ob današnjem »fotkanju« vsevprek samo nasmehnem), ki jih ne bo, ne bi mogel preživeti, temveč predvsem zato, ker sem želel za svojo pozabljivost delati pokoro. In ko me zagrabi trma, je z mano hudič! »GENIALNA« IDEJA Kar naenkrat skočim v zrak: »Daj mi ključe!« »Kakšne ključe?« ji ni takoj jasno. »Kako, kakšne?! Od vhodnih vrat najbrž ne!« že kar malo hud nadaljujem. Ko še enkrat odločno zahtevam ključe iz njenega žepa, sprevidi, kaj nameravam. »Pa menda ne misliš . ?!« Ni hotela povedati do konca. Ni imelo smisla. Vedela je, da me za nič na svetu ne bo prepričala, da ne bi zdirjal v dolino. Pograbil sem palice, vzel ključe od avtomobila, nekaj drobiža za film in že me ni bilo več. Pohitel sem navzdol in mimogrede spoznal še pot, ki pripelje na Vošco po vzhodni strani Jureževega grabna. Srečal sem jih nekaj, ki so se vzpenjali in me seveda začudeno gledali. »Kam pa tako urno?« je enemu izmed njih le uspelo vprašati. Med brezglavo furijo sem odvrnil samo: »Ah, saj mi zagotovo ne bi verjel.« Nad Srednjim Vrhom sem preskočil »pastirja« in čez travnik stekel do avtomobila. Prodajalec na bencinskem servisu v Kranjski Gori me je, presenečen kot le kaj, pogledal z izbuljenimi očmi, ko sem ves prepoten in zaripel v obraz planil naravnost pred blagajno in zahteval . Veste, kaj. »Ali je bilo kaj goriva?« je še vprašal. »Ne!« odgovorim zelo na kratko, saj je prodajalec z dodatnim vprašanjem samo izgubljal čas, a sem na koncu vendarle dodal: »Do Srednjega vrha ga je v rezervoarju dovolj, za na Vošco mi pa ne bi prav nič koristil.« Vse bolj začudeno je gledal . TURA JE rešena Z »gorivom« sem se moral oskrbeti sam. Liter vode me je spravil k sebi in bil sem pripravljen na ponoven vzpon. Tiste, ki sem jih srečal med divjanjem v dolino, mi je uspelo dohiteti še pred vrhom Vošce. Tokrat so gledali še bolj začudeno. Dekle se je med tem časom sončilo in dremalo. Malo sem se oddahnil še sam in tura se je lahko nadaljevala. Čez Zajčnik sva sestopila med krave na Blekovi planini, čez katero je daljnega leta 1919 pribe-žal Ksaver Meško, ki je bil vse do takrat župnik na Mariji na Zilji. »Domovini zvesti« brambovci so ga pregnali, tako da si je moral v trdi zimi in v globokem snegu tod reševati golo življenje. Sledil je vzpon na Trupejevo in Maloško poldne, s katerega sva »skočila« še na bližnjo Ostro peč. Ker je bilo tudi Kresišče na dosegu roke, sva se potrudila še nanj. Na vrhu pa . Velik nov križ in z debelo verigo zaklenjena vpisna knjiga. Za moje pojmovanje gorskega sveta je to pretiravanje na vsej črti. A o tem morda kdaj drugič. Kepi sva pomahala v pozdrav. Brez mojega »dodatka« bi verjetno še tisti dan uživala na njej, tako pa je sestop minil ob prijetnem šumenju voda, ki se stekajo v potok Hladnik. Nižje spodaj je bil še bolj glasen. Le kaj je želel povedati? Morda to, da so zlati časi fotografskih filmov za vedno minili . O Nad Zalo Domov po sijajni pokrajini nad grapami ^ Rafael Terpin Pravijo, da kadar peljejo Idrijčani v Ljubljano, običajno parkirajo na Viču, kadar pa gredo Ljubljančani v Idrijo, ustavijo v Zali. Obojim najbrž tik pred ciljem zakuha. Ker pa v Zali ni prav veliko parkirišč, pripoved hkrati namiguje, da drugi parkirajo kar pod cesto, v potoku Zala. Zdaj ko se ve, zakaj mi je v avtobusu na progi Idrija-Godovič vleklo usta na smeh, lahko nadaljujem. Sproščeno sem skoraj ležal na svojem sedežu, ovinki so bežali mimo, nebo se je zlagoma širilo in odpiralo. Komaj smo pripeljali ven na planoto, sem že izstopil. Na Logu pred Godovičem. V BLAZNI SAMOTI VRHA SO ŠTELI DNEVE IN NOČI Na obe strani glavne ceste teče stara vojaška pot, na desno nad godoviški tunel in proti Črnemu Vrhu, na levo na Okroglico pa nad izvirno dolino Zale do Veharš. To zadnjo sem imel »na piki«. Mimo novejših hiš sem zlagoma stopil do Okroglice, godoviškega smučišča. Velikanska senožet pod cesto in nad njo je gotovo primerna za uživanje zimskega veselja. Spodaj sta v grapo ob vodi zadegana Anžic in Pustota, a tu zgoraj se pogled sproščeno in brez ovir spelje po obdelanih obronkih nad razvejano dolino, zeleno in v enaki meri potreseno z redkimi domačijami. Po obrobju je videti od Vrha Zale do Griča in Veharša. Iznad imenovanega le plaho zeva nekaj višjih vrhov idrijskega hribovja. O, pa še kaj! Nad cesto se travnat greben mimo kmetije na Griču podaljšuje v gozdnat Jelenšek (817 m). Prav na njegovem vrhu je bilo pred leti odkrito arheološko nahajališče. Pravzaprav se tam kot ostanek iz pradavnine da razločiti nekaj platojev, na katerih so stale kolibe. Še neraziskano pokopališče so amaterski arheologi našli nekaj nižje. Ganljivo se je povzpeti na vrh in tam v gozdnem miru razmišljati o ljudeh, ki so pred tisočletji v blazni samoti vrh hriba šteli dneve in noči. Naša cesta je kar dobra. Mojstrsko je speljana okoli grap, ki se na tej višini pravzaprav končujejo. Vrbanovec v Jeličnem vrhu, 35 X 50, mastni pastel, R. Terpin, 2004 Le nekaj gramoza bi ji bilo dobro nasuti. V prvi košenici se desno odcepi stranska pot k Pesku, kjer so v kamnu ohranjene dinozavrove stopinje. Res je bila žival izpred milijonov let bolj majhne sorte, a martinček to le ni bil. Do Peska je boljši dostop iz nasprotne smeri, s ceste Godovič-Veharše. Pot enakomerno vijuga, nikamor se ji ne mudi. Pametno se je prilagoditi njenemu ritmu. Vodi nas po vseskozi senčnem gozdu, dokler že v bližini Veharša ne pogleda iz hoste. Pod mano je spet (kot vse doslej) na krake razcepljena dolina Zale, bolj zadaj proti zahodu se stiska v ozki grapi, po kateri teče glavna idrijska prometnica proti Ljubljani. Ko stopam mimo lepo urejene domačije ob moji cesti, postaja vse bolj jasno, da prihajam na robove stare planote, v katero so potoki in reke vglobili pravcate doline, dolge in globoke. Vsenaokrog se širi in diha na vsa pljuča planotasti svet Dolov in Jeličnega Vrha, onkraj Zale in Podmejskega potoka pa koševniške, za-dloške in črnovrške prostranosti. Nad Črnim Vrhom kot velika, močna pregrada temni v nebo gorska veriga od Zajčevega (971 m) in Špičastega vrha (1128 m) do Špika (1068 m). Onkraj cestnega prehoda Vrh gore sta vsaj še Čelkov vrh (1106 m) in Javornik (1240 m). Blagodejno se je ozirati k njim. Kako bleda bi bila podoba brez njihove mogočnosti! V neposredni bližini Veharša se srečam z asfaltirano cesto iz Godoviča, ki se sem gor dvigne skozi Ivanje Doline. Ni nujno, da stopim nanjo. Lahko nadaljujem levo pod hišo. Stara travnata cesta me enako dobro pripelje na dolski asfalt. V DNU JE ZVEZDASTO SPRAVLJENA PO GRAPAH MOJA IDRIJA Veharše je zelo staro križišče. Godoviška cesta se je tu prilepila idrijski deželni cesti, v prejšnjih stoletjih glavni poti, ki je Idrijo povezovala s svetom, z Vrhniko in Ljubljano. Nekaj kilometrov dalje je v kapeli za Tratami vzidan star obcestni kamen z letnico 1763 (to je bilo leto, ko so celotno deželno cesto temeljito obnovili). Vsaj do Medvedjega Brda je cesta slemenska, z nje je izjemen pogled na vzhod in zahod. Na zahodu je videti skoraj vse primorske vrhove, na vzhodu bi se začelo naštevati s Svetimi tremi kralji, končalo pa v najvišjih vrhovih slovenskih gora. Z Veharša seveda zavijemo proti Idriji. Po obrobju planote bo šlo. Veharša se skoraj drži stara kmetija Mravljišče, mimo nje se stranska cesta spušča v Zavratec in naprej proti Žirem. Mravljišče piše v kartah, vsi domačini pa kraju zavzeto pravijo Mrliše. Od nekdaj. Po moje ime namiguje na arheologijo. Po deželni cesti mi uspe narediti le nekaj korakov. V levo se po odcepu spustim spet nad Zalo, k domačiji na Griču. (A se nisem s podobnim imenom danes že srečal?) Od tod je vidna skoraj vsa moja dosedanja pot z Okroglice do Veharša. Med Gričem in hišama na Vrhu Zale se dvigne nizka vzpetina, ki ji okoličani menda pravijo Mačkovnik (upam, da sem si prav zapomnil). Vredno se je povzpeti nekaj metrov s poti. Z vrha se v poznojesenskem ali zimskem času odpre sijajna valovita pokrajina Dolov, čez prenovljeni Trovt in okoliške hoste se pokažejo Pri Trevnu v Dolah, 35 x 50, mastni pastel, R. Terpin, 2004 vse naše gorske verige s poudarjeno mogočnim Triglavom na sredi. Res pa je v času paše nekoliko nerodno skakati čez žice. Če smo obrnjeni k Triglavu, se nam desno pod gričem kaže zaselek Gorenjih Dol z bolj novo cerkvico. Zaselek se je v časih živahne idrijske deželne ceste imenoval Cantonere. A pot je izjemna še naprej. Tudi na Vrhu Zale se ustavi korak. Spodaj, v dolini Zale, ki sem jo že skoraj obhodil, se med gozdnata pobočja zlivajo bistre vode, ob njih pa živijo svoja samotna življenja Kališer, Pustotar, Anžic in Barakar. Nad njim vzvalovljeno dihajo kraške planote Koševnika, Idrijskega Loga, Zadloga, Črnega Vrha, Predgriž, Lomov in Novega Sveta. Zadnja, v nebo hiteča pregrada, s katere se že vidi morje, je svet Javornika (1240 m) in Špičastega vrha (1128 m). Nad njima je le še nebo. Moja pot je zanesljivo najlepša, kadar se čezenj podi vsaj nekaj oblakov. Oblaki so za družbo. Da ni preveč dolgočasno. Kar stisne te pri srcu, če gledaš to neznansko gozdnato krajino, kadar je nebo sprano in prazno. Kmalu za hišama na Vrhu Zale se kolovoz zateče v gozd. Do Lešnice ni nobenega razgleda. Po neoznačeni poti se je najbolje držati leve. Med kozolcem in štalo na Lešnici se zmeraj podam levo skozi gozdiček. Pod potjo se odpreta pašnik in košenica. Spodaj v dnu je zvezdasto spravljena po grapah moja Idrija. Vse poti, vse vode, še vse želje, se zdi, se stekajo vanjo. Breg sledi bregu. A tudi njo dan za dnem, vse bolj in bolj, požira zelena hosta. Tu, kjer mi je Idrija skoraj na dosegu roke, v krajih nekdanjih nedeljskih izletov z očetom, materjo in bratom, se za kratko zložim v grivo, naslonim se na komolce, oči se mi blešče. Vem. In nikogar ni, ki bi zinil nepotrebno besedo. Lepota domačnosti je neminljiva dobrota. Naprej me noge same nesejo: čez grič navzdol, bumf na cesto, od Urbanovca pa po označeni poti izpod hiše. Smo namreč na progi idrij-sko-cerkljanske planinske poti. Le pri Govekarju sem jo usekal po široki vozni poti v spodnje se-nožeti Govekarjevega vrha (729 m), ki pa je na vseh kartah obeležen kot Zagodov vrh. Mimo vodnega zajetja. Govekarjev (ali Zagodov) vrh nad nekdanjim koritom je obupno zaraščen. V spominih iz otroštva ga imam spravljenega povsem drugačnega. Proti pokopališču v Skrniku je tudi danes silno prijetna gozda pot. Hladna in mehka. Da bi jo še velikokrat smel pretolči . O Govekar v Jeličnem vrhu, 35 x 50, mastni pastel, R. Terpin, 2002 Prvi tečaj gorskega reševanja in urgentne medicine v Nepalu Kako smo Nepalce učili gorskega reševanja in urgentne medicine ^ in ® Iztok Tomazin Himalaja tudi s svojim barvitim, razgibanim vznožjem privablja vedno več alpinistov, popotnikov, turistov in drugih, ki prosti čas preživljajo med aktivnostmi v naravi. Ljubiteljem doživetij, pustolovščin in naravnih ter drugih lepot pa se seveda dogajajo tudi nesreče, ki ogrožajo njihovo zdravje, pogosto tudi življenje. Po grobih ocenah v nepalskih gorah vsako leto umre od 15 do 80 ljudi. Ponesrečenci in bolniki potrebujejo čim hitrejšo in čim kakovostnejšo pomoč, ki pa je v Nepalu pogosto težko ali celo nedosegljiva. LETA 1973 V NEPALU USTANOVLJENA Himalayan rescue association (hra) V evropskih gorah smo ob nesrečah navajeni hitrega, učinkovitega posredovanja reševalnih služb, katerih člani kar najhitreje dosežejo mesto nesreče ne glede na vremenske in druge razmere, zaščitijo in oskrbijo pacienta ter ga, pogosto s pomočjo reševalnih helikopterjev, hitro prepeljejo v ustrezno zdravstveno oskrbo. Tako rešimo mnogo življenj. V Himalaji, kjer so pogoji najtrši, višine in razdalje pa največje, tega praktično ni. Gorska reševalna služba z imenom Himalayan Rescue Association (HRA) je bila v Nepalu ustanovljena že leta 1973 in je ravno tako kot na primer slovenska GRZS prostovoljna neprofitna humanitarna organizacija. A njeno delovanje je omejeno predvsem na preventivo in organizacijsko pomoč pri reševalnih transportih v gorah brez sodelovanja medicinskega osebja, skrbijo pa tudi za delovanje medicinskih postaj v vasici Feriče pod Everestom in v Manangu pod Anapurnami, ki zagotavljata zdravstveno pomoč pohodnikom in domačinom. Specializiranih gorskoreševalnih ekip, kot jih poznamo v Evropi in drugih razvitih državah, v Himalaji ni. Ponesrečeni ali zboleli člani odprav in trekingov so večinoma prepuščeni pomoči sopotnikov in solidarnosti morebitnih drugih odprav ali skupin. Nič drugače ni z domačini. Kdor se ponesreči ali hudo zboli v prostranih goratih predelih Nepala, ima zelo majhne možnosti za preživetje, saj pogosto traja več dni, da ga svojci ali so-vaščani prinesejo do najbližje ceste, od tam pa so še dolge ure vožnje do bolnišnice. Pogosto se za reševalni transport niti ne odločijo, saj nimajo denarja za bolnišnično zdravljenje, solidarnostnega zdravstvenega zavarovanja pa v Nepalu ni. Zaradi tujih zgledov in vsesplošnega napredka, pa tudi zaradi vse večjih potreb si razvoja na tem Nepalski zdravnik se prvič v življenju spušča po vrvi. področju vse močneje želijo tudi Nepalci. Tudi s pomočjo najbolj izkušenih zdravnikov gorskih reševalcev iz razvitih držav želijo vzpostaviti nove strokovne temelje za napredek in razvoj gorskega reševanja ter nujne medicinske pomoči v Nepalu. Na prošnjo HRA je zato Medicinska komisija IKAR (IKAR MEDCOM) med 23. in 29. majem 2009 organizirala in izpeljala prvi tečaj gorskega reševanja in urgentne medicine za nepalske zdravnike in gorske reševalce. IKAR je mednarodna zveza gor-skoreševalnih organizacij, ki združuje veliko večino organizacij in posameznikov, ki se v svetu ukvarjajo z reševanjem v gorah in drugih težko dostopnih krajih. IKAR MEDCOM pa kot organ v IKAR združuje zdravnike, ki se ukvarjajo z gorskim reševanjem in urgentno medicino. Vsako državo oziroma reševalno organizacijo zastopa en zdravnik. VELIKO ZANIMANJA ZA TEčAJ Zdravnikov inštruktorjev IKAR MEDCOM nas je bilo sedem - po eden iz Anglije, Nemčije, Italije, Udeleženci tečaja v plezalnem vrtcu Balaju nad Katmandujem Avstrije, Norveške, Španije in Slovenije, vsi z bogatimi izkušnjami iz različnih vej urgentne medicine, gorskega reševanja in poučevanja. Izbrani smo bili med najbolj aktivnimi in izkušenimi člani IKAR MEDCOM. To je pomenilo veliko osebno odgovornost, pa tudi priznanje tako zame kot za mojo matično organizacijo GRZS, ki jo predstavljam v IKAR MEDCOM. V Nepalu je bilo za tečaj veliko zanimanja, še posebej seveda v medicinskih in reševalnih krogih. Prijav je bilo mnogo več, kot smo lahko sprejeli udeležencev. Iz logističnih in drugih razlogov Nepalci tečaja niso mogli organizirati v gorah, zato je potekal na obrobju Katmanduja v športnem centru, ki se imenuje po Pasang Lamu, prvi Nepalki, ki se je povzpela na vrh Mount Everesta, vendar je žal med sestopom umrla. Slovesne otvoritve so se udeležili predstavniki več ministrstev, vodstvo in ustanovitelji HRA ter številni drugi. Poudarili so, da z veseljem pričakujejo, da bo prisotnost mednarodno priznanih strokovnjakov obogatila znanje in dala nov zagon ter možnost napredka tako udeležencem tečaja in HRA kot organizaciji. Med zanimivimi srečanji z nepalskimi ugledneži je bilo npr. tisto z gospodom Pokharelom, ustanoviteljem in prvim predsednikom HRA. Kljub letom je mož očitno odličnega spomina, saj se me je spomnil z naše odprave v južno steno Lotseja leta 1981, čeprav se kasneje nisva več videla. Seveda sva obudila tudi spomin na Aleša Kunaverja, ki nas je takrat vodil. Pred tečajem smo si inštruktorji, nekateri v spremstvu najdražjih, tako da je bilo še lepše, privoščili treking v gorovju Langtang - čudovito doživetje, utrjevanje prijateljskih vezi, spoznavanje domačinov in odkrivanje himalajskih lepot vključno z vzponi na dva pet- in dva skoraj pettisočaka ter seveda obisk svetih jezer Gosainkund. Tečaj je bil intenziven in naporen tako za predavatelje kot za 34 tečajnikov, med katerimi je bilo osem zdravnikov. Nepalski organizatorji so se izkazali kot mojstri improvizacije, kar nas je zahodnjake, vajene vnaprejšnjega načrtovanja, preverjanja in potrditve, nekajkrat spravilo v negotovost, a na koncu se je vedno vse lepo izteklo. Tudi predznanje in izkušnje tečajnikov so bili zelo različni, od zdravnikov z nekaj izkušnjami iz urgentne medicine do laikov skoraj brez medicinskega znanja in od Šerp, ki so že priplezali na več osemtisočakov vključno z Everestom, do nekaj takih, ki niso imeli čisto nobenih alpinističnih in hribovskih izkušenj. Posebna popestritev zasedbe so bila tri simpatična dekleta dvajsetih let, ki so se lani v okviru nepalske ženske odprave povzpele na vrh Everesta. Bile so med najbolj zagnanimi in uspešnimi udeleženci tečaja. Na predavanjih in praktičnih vajah smo v sedmih dneh od jutra do večera obdelovali številne teoretične in praktične teme po mednarodnih smernicah od poškodb in bolezni do oživljanja. Poudarek je bil na specifiki gorskoreševalnega dela - obravnavi višinske bolezni, omrzlinah, reševalnih tehnikah, sodobni opremi, diagnostiki in zdravljenju nujnih stanj v neugodnih gorskih okoliščinah itd. Seveda smo obdelali tudi etiko gorništva in gorskega reševanja, preventivo in druge teme. Prikazali smo veliko primerov iz svoje bogate prakse. Bil sem nosilec naslednjih tem: Osnove gorskega reševanja s helikopterjem, Praktične vaje s helikopterjem, Etika pri gorskem reševanju, Možnosti in težave pri medicinski oskrbi na kraju nesreče v gorah, Reševanje v visokogorju, Zdravljenje akutnih stanj v visokogorju, Višinska bolezen (fiziologija, etiologija, preventiva, terapija .), Obravnava primerov reševanj v visokogorju, Obravnava nesreč zmajarjev in jadralnih padalcev. TEčAJ USPEL, odlično SPREJET IN MEDIJSKO ODMEVEN Praktični del tečaja je potekal deloma v plezalnem vrtcu Balaju v bližini Katmanduja, deloma pa kar na umetni plezalni steni in v drugih prostorih centra Pasang Lamu. Z velikim strahom, pa še z večjo motivacijo so se zlasti tisti tečajniki, ki niso še nikoli plezali ali se spuščali po vrvi, lotevali osnovnih alpinističnih veščin, seveda pod budnimi očmi inštruktorjev. Zanimivo in zabavno je bilo na primer opazovati in nadzirati sto in več tresočih se kilogramov zdravnika, ki je prvič v življenju visel na vrvi nad globino. A proti koncu spuščanja se je zakrčenost umikala vse širšemu nasmehu in olajšanju, ko pa je dosegel trdna tla, so mu oči kar žarele. Veliko je še bilo podobnih drobnih zmag in Do učinkovitega helikopterskega reševanja v najvišjih gorah je še dolga pot. uspehov, ki so podžigali entuziazem tečajnikov, pa tudi inštruktorjev. Prijetno nas je presenetila velika motiviranost, pa tudi prijaznost, odprtost in sproščenost tečajnikov. Praktični del osnov reševalnega dela s helikopterji smo opravili na skrbno zastraženem helikopterskem delu letališča Tribhuvan v Katmanduju. Z avstrijskim kolegom sva jim predstavila helikopterje, njihove nevarnosti in možnosti, vstopanje in izstopanje, postopke v izrednih primerih, načine komunikacije s posadko in drugo. Obilo smeha je povzročilo čisto resno vprašanje enega od tečajnikov, ali so po tej kratki seznanitvi usposobljeni za gorsko reševanje s helikopterjem. Predstavili smo jim tudi delovanje naših matičnih reševalnih služb s številnimi primeri iz prakse. Posebej jih je navdušilo helikoptersko reševanje v Evropi, pa seveda tudi himalajske izkušnje nekaterih inštruktorjev. Na koncu tečaja je bil pisni izpit, ki so ga pričakovali s strahom, zaključili pa z veseljem ob dejstvu, da ga je večina dobro opravila. S pomočjo predvsem italijanskih in avstrijskih sponzorjev smo v Nepal prinesli precej medicinske in reševalne opreme, ki nam je služila za praktično delo na tečaju, na koncu pa smo jo podarili HRA, česar so bili zelo veseli. Zaradi skromnih finančnih možnosti Nepalcev smo večino stroškov potovanja in bivanja v Nepalu krili inštruktorji sami. Bilo nam je v čast in veselje, da smo lahko svoje znanje in izkušnje posredovali v deželi, ki ima najvišje in najzahtevnejše gore na Zemlji, kjer se dogaja vedno več nesreč in drugih nujnih stanj, hkrati pa je učinkovita, organizirana pomoč tudi zaradi skromnih materialnih možnosti še v povojih. Tečaj je bil odlično sprejet in medijsko odmeven, po splošnem mnenju je izredno uspel. Poleg posredovanja doktrin IKAR in drugega znanja ter izkušenj s področja gorskega reševanja in urgen-tne medicine smo navezali veliko koristnih stikov in prijateljstev. Obstajajo lepe možnosti nadaljnjega sodelovanja s HRA in vredno je poskusiti, da bi GRZS, morda skupaj s PZS, začela sodelovati z Nepalom po vzoru slovenskega alpinizma, ki je s šolo Aleša Kunaverja v Manangu postavil temelje gorniškega izobraževanja domačinov. O S 1 >u -s B >" i! RADIO UNIVOX 1Q7.9 MHz boLLe WWW. rodeotea m. Si Model Warrant je predstavnik Bollejeve PERFORMANCE linije. So izredno ialil PUSTOLOVŠČINA NA OBZORJU 1 1 ■ r [ ■ Za leto 2010 smo vam pripravili dve izvedbi slovenskega planinskega koledarja POZDRAV Z GORA smo za leto 2010 temeljito preoblikovali. Poudarjen je estetski vidik, ohranja pa se poslovna naravnanost. Odlikujejo ga široki panoramski posnetki naših gora priznanega planinskega fotografa Petra Janežiča. Koledarski del s prazniki in luninimi menami je poslovno oblikovan v dveh jezikih - ob slovenskem še v angleškem. Na zaključnem listu je natisnjen seznam planinskih koč z nadmorsko višino in telefonsko številko, razporejenih v skupine: Julijske, Kamniško - Savinjske Alpe, Karavanke, Posavsko in Podravsko hribovje. Dolenjsko, Notranjsko in Primorsko. Format je dvojen, 42 x 30 cm, v visečem položaju 42 x 60 + 5 cm za dotisk. Maloprodajna cena za izvod je 4,80 €*, posebej dotisk in poštnina za posameznike ter popust na večje količine. ZATO PA LE POJDIMO V GORE Vodilni motivi so posnetki najlepših vrhov in dolin slovenskih gora, pomožni pa prinašajo človeka in živo naravo v sožitju. Koledarski listi označujejo še lunine mene in praznike. Naslov koledarja je vzet iz enega od verzov pesmi »Štamfovska« predvojnega alpinista Janeza Gregorina (njegova je tudi knjiga Blagoslov gora). Tako ima vsak mesec dodan verz iz te pesmi, na hrbtni strani pa je navedena v celoti. Pesem je spodbujevalna, pa tudi zabavljaška in izraža pristno veselje do lepot gora in sprostitve po opravljenih turah. Koledar je pokončen, 33 X 48 + 5 cm (za dotisk) in vložen v papirnato vrečko. Maloprodajna cena je 4,70 €*, posebej dotisk in za posameznike poštnina, pri večji količini popust. Koledarje si lahko ogledate in jih naročite pri Maji Rode, oziroma Planinski založbi na sedežu Planinske zveze Slovenije, Dvoržakova 9 (p.p. 214), 1001 Ljubljana tel.: 01 434 56 90, fax.: 01 434 56 91 e- pošta: hedvika@pzs.si ali na spletni strani www.pzs.si * v ceni je upoštevan 20 % DDV. c\ 1 d Alpe V zadnjih 150 letih smo izgubili več kot polovico ledenikov. X Provansalske Alpe (Francija) »ALPE - kot jih vidijo ptice« je mednarodni projekt, s katerim predstavljamo celotno verigo Alp, kot izjemen in enkraten geološki, geografski, biotski, kulturni ter gospodarski prostor. Projekt pokriva celotne Alpe in zajema drzave: Monako, Francijo, Italijo, Švico, Liechtenstein, Nemčijo, Avstrijo in Slovenijo. Fotografije: Matevž Lenarčič Besedilo: Janez Bizjak in 15 vrhunskih strokovnjakov iz vseh alpskih držav. Uvod v knjigo so prispevali: sir Christian Bonington, svetovna alpinistična legenda, Koichiro Matsuura, generalni direktor UNESCA, Marco Onida, generalni direktor Alpske konvencije. www.panalp.net Under the Patronage of UNESCO Matevč Lenarčič je posnel 100 000 novih fotografij Alp iz zraka. V knjigi velikega formata (512 strani, 27 x 37 cm) je 250 najboljših fotografij. Monografija je izšla aprila 2009 v slovenskem in agleškem jeziku. United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization Cena monografije je 49,90 €. Za naročnike Planinskega vestnika le 44,91 €.