------   97    ___
Dopis iz Londona od našega rojaka A. Tomana (Konec.)   Zdaj pa Transvaal!    Pred dobrim tednom je 800 oboroženih angleških konjikov napadilo republiko Transvaal v južni Afriki, da bi ovrgli boersko republiko, jo vcepili v angleško posestvo in si na ta način bogate ondotne zlate rudokope   prilastili.    Cela tropa angleških roparjev je bila vjeta in pobita.   Akoravno napadniki   niso   bili   neposredno   v   službi   angleške vlade,  ker   so   bili   najemniki   angleško-južne-afrike zlatorudne   družbe, vendar  je  tukajšna vlada  dobro vedela, da je namerjen  ta  napad.   Boeriji,   kateri so po  krvavih   bojih   ustanovili   Transvaal,  so   potomci nizozemskih naseljencev, kateri so se že pred kakimi tristo  leti v teh krajih  naselili.   Angleži   neizrečeno sovražijo „Dutcha (Boerje)   in večkrat   so   že skušali jih ugonobiti.   Pa z Boerjem ni dobro črešnje zobati, še le 1884. leta so Angleže prav šmentano našeškali. Boerji so ljudje starega kopita: vstrajni, pridni poljedelci,  redkih  besedij,  priprostih  šeg,  globokega verskega čuta,   v   boju   pogumni  in „cah" kakor  stara korenina.   Razun nekaj   policije, nimajo vojakov.    V časih nevarnosti, kakor ravno zdaj, osedla vsak kmet svojega  konjiča, vtakne v mavho  sira, suhih  klobas in kruha, puško čez ramo   —   pa hajd na dušmana! Se ve se v mirnih časih sem ter tje snidejo, vadijo v vojaških  rečeh in   pridno  streljajo v tarčo.    Boerska kroglja udari vedno  tje,  kamor je  namenjena.   Revščine v Transvaalu ne  poznajo,  poljedelstvo jih redi obilo in jih vzdrži v premožnosti. Ti pridni, hrabri in tudi velikodušni ljudje (nad vjetimi se niso maščevali, oddali so jih zastopniku angleške vlade;   za  ranjene sovražnike skrbe kakor za svoje) so že davno vedeli, da je ondotno hribovje  polno zlate  rude,   pa  oni  jo niso obdelovali, ker dobro vedo, da zlato le mehkuži in pokvarja ljudstvo.    Te rude so privabile na tisoče Angležev v Transvaal,   postali so tako  močni,   da se vzdignili svojo silo   proti onim, katerih zemlja  jih je gostoljubno sprejela, hoteli so jih uničiti  —  pa stari Bog še živi!
Brzojavna čestitka, katero je nemški cesar v slučaju boerske zmage predsedniku transvaalške republike Krligerju poslal, in v kateri imenuje Angleže »roparska četa", je neizmerno razburila angleško ljudstvo. Časniki jako razžaljivo pišejo o nemškem cesarju. Raždraženost se je  polastila tudi nižjega  ljudstva in
-----   98    -----
nekaterim nemškim trgovcem so pobili okna in jih tudi napadli. Na ulici nemško govoriti je nevarno. Angleški ponos, angleška samoljubnost in napetost je globoko ranjena. Angleži naravnost trde: druge narodnosti so nič, mi smo vse! Da je bila četa Angležev vjeta in pobita in h temu še od „ .. . dutchmen"
—  to jim ne gre v glavo, to jih grize, da bi se kar pičili.
Well — drugi časi so prišli. Angleži se morajo učiti spoznavati, da zdaj že tisti dan celi svet izve, kar se v najskrajnejših delih sveta dogodi, in da imajo zdaj tudi druge evropske vlade interese v drugih delih sveta! Z grozovito silo in prelivanjem krvi so do zdaj ropali divje in na pol divje nesrečneže v raznih krajih zemlje. Potem pa so jim poslali v svoje „utršu misijonarje in v fabrikah izdelane ilovnate malike, ducat za šiling. Včasih so divjaki misijonarje snedli, malike pa pobožno okolu vratov nosili
—    kar je pri maliških fabrikantih veliko veselja in smeha vzbudilo. Prepričan sem, če bi bil te vrste malikoizdelovatelj slučajno neletel na tako „južinoa, bi divjakom z največjo hladnokrvnostjo „dober apetit" voščil, samo, da bi si pridobil njih „costume" (trženje)
Dragi bralec ne misli, da je vse to šala. Take stvari in nesramnosti so uganjali Angleži z drugimi narodi. Ko je pred leti v modri skrbi za blagor ljudstva kitajska vlada prepovedala uvažanje opiuma, kateri se pripravlja iz makovega semena in sicer večjidel v angleški Indiji, so Angleži prevlekli Kitajsko z vojsko, porušili so s topovi mesta in ubili na tisuče ljudij. Vse to za krvave dohodke, katere jim nese izvažanje opiuma iz Indije. Uživanje opiuma ima na človeško truplo in duh najbolj pokvarjajoče nasledke, je pravi strup ne le za telo, ampak še bolj za dušo in za borni denar je vsilila Anglija to peklensko stvar Kitajcem.
Čuden narod je ta angleški: trdoglaven do skrajnosti v dosegi svojih namenov, brez vesti in strahu, kadar se gre za ljubo zlato, brezobziren do trpljenja in pravic drugih, če more kaj pri tem pridobiti.
Politični položaj je zdaj tukaj tako resen, da vlada spravlja v red neizmerno močno ladjevje, že v zadnjih 24 urah je osnovala novo „flyng squadron" (leteče ladijno krdelo), obstoječe iz dvanajst močnih vojnih ladij. To krdelo je pripravljeno iti kamorkoli in storiti karkoli, je rekel Wellington. Jaz pa ne mislim, da se bo spustila Anglija v boj — čeravno časniki tako pišejo, kakor bi se celega sveta ne bali. John Buli je silovit, energičen, pa tudi z vsemi žav-bami namazan. Najprej bo skusil moč denarja, na število milijonov funtov šterlingov ne bo gledal, podkupoval bo ptuje časnike, jude, kateri posojujejo vladam denar, veljavne može ptujih vlad, po tem bo: zavlačeval in če vse to ne bo pomagalo, bo rekel: grozdje je kislo! To se bo zgodilo, če bo uvidel, da je celi svet  proti  njemu.    Z eno ali dvema vladama
bi se Anglija že udarila, ljudstvo je pripravljeno za vojsko, ladjevje šteje na stotine strašanskih vojnih ladij in denarja je v državnih blagajnicah na kupe. Vlada in ljudstvo čutita, da se mora nekaj, če tudi kaj vratolomnega podvzeti, da izgubljeno „prestigeu (izg. pristič, pomeni v angleščini visoko dobro mnenje, katero goje drugi o kom), zopet pridobe, pri vsem tem pa bo Anglija natanko preračunila moč svojo in svojih nasprotnikov. Gorje Angleški, če izgubi odločilno bitko, razsula se bo ko staro zidovje treščeno od strele Če imajo Angleži pred kom „rešpehtu, so to le Zjedinjene države. Neki skrivni strah goje proti Američanom, kakor bi vedeli, da jim od prekomorja od ameriške strani preti nevarnost. Temu se ni čuditi. Čeravno imajo Američani 5 ali 6krat manj ladij, bi jim ti tako posvetili, da bi vse zvezde videli. Yankee je predrzen, rekel bi, da v bitki išče s sila smrt v vrstah sovražnikovih, je poln novih idej in iznajdb, katere na bogve kak način v vojevanji izko-riščuje. Ta zdravi strah pred Američanom bo tako vplival, da bo venezuelško vprašanje najbrž tako razrešeno, kakor bo stric Sam hotel.