SJLW*	&•
Poštnina plačana v gotovini	gSt.ft	A
o9ružinski l^dllill
ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO
Številka 35 Leto vil
Posamezna Številka po
2 Din
l*haja ob četrtkih. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Tyrševa cesta 29/1. Rokopisi se ne vračajo. Poštni predal štev. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393.
Ljubljana, 5. septembra 1935
Naročnina za četrt leta 20 Din, za pol leta 40 Din, za vse leto 80 Din. V Italiji za vse let« 10 lir, v Franciji 50 frankov« v Ameriki Z14 dolarja. — Za odgovore je priložiti znamko.
Prekletstvo milijonov
Hoška tast mu je bila vet kakor ljubezen bogate Angležinje Po dvajsetih letih neuiakanega hrepenenja je morala umreti — tik pred izpolnitvijo svojih sanj
(o-i) London, avgusta Pred nekaj dnevi so v Londonu odprli oporoko Miss Nore Cecilije Vahlove. V njej so brali čudno volilo: z njim je milijonarka napravila črto pod zvesto ljubezen, ki je dvajset let' zaman čakala izpolnitve.
*
Ko je Nora Cecilija de Vahl Pred dvajsetimi leti kot mlado, lepo in bogato dekle potovala okoli sveta, jo je povabil angleški general v Burmi na izlet v džunglo. Pustolovščin željno dekle je vabilo sprejela; odpravila se je z večjo družbo globoko v neprehodne gozdove in džunglo, polno divjih zveri. Zdajci je pa pridivjala tropska nevihta in razgnala družbo na vse vetrove.
Takrat je Miss de Vahl prvič zagledala Viviena Roberta, polkovnika burmanskega polka. Bilo je v neprijazni dolini, kamor je pribežala pred dežjem. Kot tujka pač ni vedela, da je prišla z dežja pod kap: še par korakov dalje, pa bi bila trčila ob klobčič strupenih indijskih kač. Vivien Robert se je ravno odpravljal z inšpekcije po notranjosti dežele domov; kot star kolonijaš je pri priči izpregledal strašno nevarnost, v katero je bila zašla nič hudega ne slutega Ev-ropka, in jo spravil na varno.
Mož, kakršnih ni več
Dan današnji vsevedeži radi trde, da je ljubezen na prvi pogled lepa pravljica, a vendar ... samo pravljica. Tu v indijski džungli je postala resnica.
Leto za letom se je mis de Vahl vračala v Burmo, samo da bi videla Viviena Roberta in govorila z njim. Pri tretjem obisku mu je predlagala, naj da Indiji slovo in se vrne kot njen mož na Angleško. Toda Vivien Robert ji je odgovoril, da je bil vse življenje siromak; zato se ne more odreci svoji službi in zaslužku. Da bi pa živel z njenim bogastvom — ne, tiste vrste on ni. če more in hoče, naj ga počaka, dokler ga ne pošljejo v pokoj.
Tako se je začela tragedija dekleta, ki si je s svojim zlatom in z milijoni lahko vse kupila, česar si je le zaželela — vse, le moža ne, ki si ga je izbralo njeno srce.
Miss de Vahl čaka...
Milijonarka mu je prisegla zvestobo in mu obljubila, da ga bo čakala. Ker je bila šibkega zdravja ni mogla ne smela dalje ostati v Burmi. Tako se je vrnila nazaj na Angleško — in čakala in čakala... Vsakih pet let si je polkovnik zbral toliko prihrankov, da si je mogel privoščiti dopust v Evropi. Takrat sta se edinkrat videla. Videla sta se in govorila — tistih kratkih štirinajst dni, ki jima jih je bilo odštetih. In vselej iznova sta obljubila drug drugemu, da bosta čakala ...
In potem se je polkovnik spet vrnil v daljno Indijo, v džungelsko Burmo; postal je bil med tem Vojaški sodnik.
Usoda hoče drugače...
Pred tremi leti je bil poslednjič na Angleškem. Prišel je z veselo novico, da mora preteči le še pičlih tisoč dni — potem se bo smel za zmerom vrniti v domovino,_ potem ne bo nobene ovire več za njuno poroko.
Toda slabotno Miss de Vahl so dolga leta čakanja zmrvila. Neute-šeno hrepenenje je izpodkopalo njeno rahlo zdravje. Čemu ji bodo vsi njeni milijoni, če je pa edini človek na širnem svetu, ki jo ljubi in ki ga ona ljubi, tam daleč v Indiji?
In tedaj je posegla vmes zavistna usoda. Med tem ko se je polkovnik v Burmi že pripravljal, da se dokončno vrne na Angleško in da jutrovim deželam za zmerom slovo, med tem je Miss de VrpM daleč od njega legla in ni več
vstala. Umrla je, še preden so sli utegnili Vivienu Robertu prinesti poročilo, da je njegova ljuba zbolela ...
Volilo velike ljubezni
Do poslednjega dne je Miss de Vahl zaklepala pred svetom skrivnost svoje velike ljubezni. Nikoli ni v družbi svojih prijateljev in znancev omenila polkovnikovega imena, šele njena oporoka je razodela svetu vso tragedijo njenega bogastva. V njej se je nesrečna milijonarka izpovedala:
»Kaj naj še počnem na tem sve,-tu? V trenutku ko se poslavljam od tega življenja, mi je v spominu samo moja velika ljubezen. In kot slaboten dokaz te moje ljubezni naj bo, da zapišem ponosnemu polkovniku Vivienu Robertu 30.000 funtov šterlingov in vse demante, kar sem jih kdaj nosila v življenju. Vem, da me je ljubil — bolj ljubil kakor kogarkoli na svetu. Toda njegova ljubezen do mene se je zdrobila ob njegovem ponosu... in ob mojih milijonih ...«
»Prijateljska sreča'*
na Švedskem
Tudi Švedi bi radi poceni zaslužili in vneto pišejo »verižna pisma«...
Mtfadi žumaUd
(1-W) Pariz, avgusta Blanche Vogt, urednica »Intra-na«, pripoveduje:
Ondan me je v Royatu ustavil na cesti neki desetletni šolarček. Zelo vljudno me je pozdravil in mi ponosno povedal, da je šel tudi on med žurnaliste. Ustanovil je namreč svoj lasten list. Glavni urednik je sam in tudi »tiska« ga sam.
Pokazal mi je prvo številko. Preletela sem jo in se ustavila pri tejle dnevni novici; sicer je nekoliko »krvava«, a še daleč ne tako, kakor nam jih njegovi odrasli kolegi toliko servirajo dan na dan:
Dentist, ta zoboderec, ki uživa, če more komu kaj hudega napraviti, mi je izdrl, hudobnež, tri tako lepe majhne zobe. Zaman sem se ga otepal, zaman sem mu prevrnil orodje. Ves togoten mi je zagrozil: »če ne boš priden, ti bom izpulil čeljust in jo zaprl v predal, potem bom pa iz nje napravil zobovje za škrbaste ljudi.«
Dobro, kaj ne?
Ves list seveda ni tako krvav. Za_ stopana je kajpada tudi lirika. Da uvodnika ne manjka, mi skoraj ni treba omeniti: kakšen list naj bi to bil, če bi uvodnika ne imel?! Naslov mu je seveda zelo nevsakdanji: »Svarilo faraonom . . .«
Nimamo samo pri nas v Jugoslaviji (po zgledu iz Amerike) »prijateljske sreče«, ta novodobna epidemija je zajela tudi trezne severne države. Med prvimi Švedsko. Kako so jo tam sprejeli in kaj so z njo doživeli, nam pove naslednje poročilo iz Stockholma.
*
(v-i) Stockholm, avgusta
Na švedskem divja zadnje čase čudna epidemija pisemskih verig, v veliko veselje pošte — saj ji denar za znamke kar na kup leti! — in v onemoglo jezo policije, ker ne more najti paragrafa, da bi razširjevalcem »sreče in blagostanja« stopila na prste.
To pot ne gre za oživljenje znanih »čuvstvenih verižnih pisem«, ki so prerokovala nesrečo vsakomur, kdor je dobil tako pismo, pa ga ni tolikokrat in tolikokrat prepisal in poslal dalje; ne, to pot gre za prefrigano spekulacijo na rovaš lahkovernežev, ki komaj čakajo, da gredo sleparjem na limanice.
Vse povsod na stockholmskih ulicah lahko vidite prodajalce »mednarodne verižne zveze«, ki prodajajo za takšna pisma potrebne obrazce po 25 oerov (5 Din) ali deset kosov za dve kroni (40 Din). Na teh obrazcih se bere, da si je »mednarodna verižna zveza« zadala nalogo, da pripomore ljudem k boljšim časom. Kako se to napravi, takisto natanko pove: na vsakem obrazcu je natisnjenih deset imen. Kdor si kupi tak obrazec in bi rad videl lepše čase, mora poslati pet kron (sto dinarjev) na naslov prvega izmed naštetih imen, potem mora seznam imen dvakrat prepisati, samo s to razliko, da prvo ime prečrta, zato pa svoje napiše pod številko 10. Ko je to opravil, je postal član mednarodne verižne zveze in lahko v miru čaka boljših časov. Oba prepisa pa pošlje dvema novima žrtvama, ki morata takisto poslati vsak po sto Din na sedanje prvo ime v seznamu, takisto dvakrat vse skup prepisati in svoje ime spodaj pripisati, itd. Na tak način naj bi vsako ime počasi priplezalo na prvo mesto, in sicer na 1024 seznamih; to pa »jamči« zaslužek 25.600 švedskih kron (dobrega pol milijona Din).
Neki matematik je v listu »Da-gens Nyheter« izračunih da bi en sam imenski seznam, če bi se šele vsaka dva dni podvojil, mofp.l v dveh mesecih narasti na 2147 milijonov 483.648 seznamov, to se pravi, da bi morali biti vsi ljudje na zemlji, vštevši Kitajce, novorojenčke in ljudožrce, člani mednarodne verižne zveze, čim bolj' ta J plaz narašča, tem bolj kajpada j kopni upanje, da bi človek kdai j priplezal na prvo mesto; zatorej j bodo le tisti, ki so bili že prav v j začetku na enem izmed prvih i mest, to se pravi, ustanovitelji te | preimenitne zveze, videli boljše čase...
Toda široki sloji sleparije še niso izpregledali. Prodajalcem obrazcev verižnih pisem gre žito še zmerom v klasje, in ljudje, ki bi se na vsak način radi iznebili denarja, se gnetejo na poštnih uradih s svojimi pisemskem! seznami in poštnimi nakaznicami. Pojavila so se tudi že konkurenčna podjetja, ki se zadovolje samo z eno krono ali dvema, zato je pa v njihovih seznamih tudi manj imen, ne 10.
Po podatkih poštnega ravnateljstva je zadnje tedne na mnogih poštnih uradih število poštnih nakaznic poskočilo za svojih 300?«, da, ponekod tudi za 400?« in še bolj! Dokaz, da je še dosti, dosti ljudi, ki se otroško zanašajo, da bodo brez dela in kar čez noč postali bogatini.
6. septembra bo slavila vsa Jugoslavija 12. rojstni dan našega mladega vladarja N j. Vel. kralja Petra II. Posebno svečano bo proslavila narodni praznik prestolnica, kjer se bo na Banjici vršila vertka
revija čet.
Hadio v žepu
čudeži moderne tehnike na londonski razstav En sam gumb... pa nič hreščanja
(v-i) London, avgusta prst in ga položite na mali kovi Bernard Shaw je nekoč rekel, nasti vijak z napisom »A«; tako da je razmah radijske industrije postanete vi sami atu ena. . >. _ najveije čudo sedanjega stoletja.! Ta aparat je »David« na letos-Menda bo držalo, še pred dobrimi nJi londonski radijski razstavi, desetimi leti svet ni vedel, kaj je Radijski cudez številka dve je radijska industrija. Danes je samo. »Golijat«. Radi bi videli tole pre-Anglija vtaknila vanjo blizu ene . krasno izrezljano skrinjo od znot-milijarde funtov (250 milijard di-!»J? Prosim, zakaj ne! Recite *a-narjev). Neverjetno! In vendar si!mo: »Sezam, odpri "se.« Poslušno lahko predstavljate ta strmi raz- ,ss odzove vasi zapovedi m pokrov voj: spomnite se samo, kakšne so j se počasi dvigne kvišku, ce bi gabile radijske »škatle« pred dvanaj-(hi vedeli, kakšen glas ima ne a ta stimi leti, in kako izpopolnjene,' luksusm radijski gro.mofon, izvo-okusne in dragocene so. danes; hte samo dvignili i oko, pod:rz.t spomnite se, kateri vaš znanec je! Jo za trenu .ek pred nekakim le-imel pred desetimi leti radijski ;semm lijakom in ze se oglasi na-
■ v, •:	•	ji	1	imMdriAiToioA it r/iiIpvio kr\ nnnp-
v jboiiuonu muuiu prav zdaj ra- mats.a izključi, vasa roka je spio-dijsko razstavo, če še niste videli j zila v etru kontakt, take razstave, si je niti predstav- Ta Golijat zna vse. Z njim lah-
ko poslušate ameriške amaterske oddajne postaje na valu 34 metrov. če pa zavrtite drugi gumb, vam zapoje gramofon. Odigral vam bo trideset plošč drugo za drugo, ne da bi le s prstom genili. *
Ko hodite skozi svojih dve sto paviljonov, polnih vseh mogočih va-
ljati ne morete.
Na primer: radijski čudež številka	ena:	»Želite	cigareto?« Brez
pomišljanja sežete v srebrno dozo, ki	vam jo je	ponudil ijubez-r
nivi razstavljalec. Toda v njej boste videli samo eno cigareto, in še ta je iz — lesa. S kajo ne bo torej nič.
Pogledate natančneje in vidite, da v,“ -, r-r Ym ,	„r.
se da ustnik odviti. Cigareta ni; dijskih umetnin, imate vtis kakor nič drugega kakor majcen konden- j bi hodili skozi_ IP®st° J?' oriMene zator. Zdaj pa pritisnite še na, Na vsakem koraku vam priklene neviden gumb — in oglasil se vam oko m uho novo cudo. Tako na bo ognjevit čardaš iz Budimpešte, i primer vam m treba pri apaTa.ih,
Da. ta »cigareta« je del radijske- ki so tu razstavljeni, nič vec ga	sprejemnika,	tako majhnega, i tri	ah	štiri	gumbe,	preden	ste	vjeli
da	ga spravite	v tri telovniške; zaželeno	postajo	v	pravi	jakosti
žene" Aparat z eno samo žarnico,	Nego sedete lepo udobno v
nič večjo od cigarete, z glasovnim	njač, dva ah tri .metre^od apa-
uravnalom in ustanavljalnimi gum- rata, in pritisnete na. j*«™*1
bi skritimi v cigaretnici, spravite lični ebomtni ploščici, \del ni na igraje v levi telovniški žep bate- ' mizici. Na aparatu se zasveti luc-rijo, ki dobavlja tok žarnici in ka. Pol minute nato za., site ha anodi, ste si deli v desni žep. Do zdevna verižica za uro tvori zve zo med obema žepoma. In v le
Najboljši plesni par na svetu
sta Angleža James Barell in Elza Wells. Tako so vsaj presodili v Nauheimu na Nemškem, kjer je pred kratkim tekmovalo za to čast več sto plesnih parov.
PREVEČ MILOSTI
Novi grajski dekli so vtepli v glavo, da mora vso grajsko gospodo nagovarjati z milostljivostjo. Že drugo jutro plane v gospejino sobo: »Ježeš, milostljiva — milostljiva svinja je povrgla šest milostljivih praset!«
moniko iz Pariza. Če vam ta godba ne prija, pritisnete še enkrat na gumb. In zadišite voiaško god-
zo med obema žepoma, tn v	r	PAtlei
vem gorniem žepu je spravljen bo iz Komgswuster.iair.-ia. Tm.]
majcen zvočnik, če hočete slišati | dunajski valeek s Holandskega. Vse
bolj oddaljene postaje, vzemite, s pravo Snovno jf^tio brez srebrn »svinčnik«, viseč na drobni j hreseania_,_ čeprav JJiste Jjp.-V s svilo oviti žici, in ga vteknite v zemljo. Potlej pritrdite drugo žico pa razpet dežnik, h klavirju.
postelji ali pa na električno nape-	...
ljavo. Ali pa si kratkomalo oslinite ■ zdaj pravi užiti...
vrteli ne onegavili pri aparatu, čudežni gumb vam sam od .'■obe vključi postaje drueo za drugo. Da. poslušanje radia postaja šele
t Astrida,
mati belgijskega naroda
(o-p) Bruselj, avgusta
Usodna avtomobilska vožnja je stala življenje mlado in izredno priljubljeno belgijsko kraljico Astrl-do. Kako rado jo je imelo ljudstvo, pričajo nepregledne množice ljudi, ki se od ranega jutra do poznega večera zgrinjajo mimo njenega mrtvaškega odra. Časniki priobčujejo po cele strani poročil o tragičnem dogodku, vmes pa vse polno značilnih zgodbic o dobrosrčnosti in ljubeznivosti prerano umrle vladarice.
•
Pokojna Astrida je bila komaj osemnajst mesecev belgijska kraljica. Hči švedskega princa Oskarja in danske princese Ingeborge, je do poroke s tedanjim belgijskim prestolonaslednikom in poznejšim kraljem Leopoldom III. prebila otroška in dekliška leta v Stockholmu. Starša sta jo zelo skrbno odgojila; razen običajnih šolskih predmetov je morala napraviti tudi tečaj za bolničarke in gospodinjsko šolo.
Z t^glgijskim prestolonaslednikom princem Brabantskim se je poročila iz ljubezni. Tudi v Bruslju je živela preprosto, kakor je bila vajena doma; najrajši je hodila peš po prestolniških ulicah in se brez spremstva ustavljala v trgovinah. •
Nekega dne je ravno stopila iz velike trgovine, ko se je v teku zaletel vanjo neki fantalin in jo skoraj podrl. Toda namestu da bi se bil opravičil, je še robato zaklel — kakršni so pač takile velemestni frkolini.
•Ne smeš tako govoriti,« ga je pokarala kraljica.
Deček jo je pa nespoštljivo zavrnil:
»Saj niste moja mati!«
»Pač dečko, tudi tvoja mati sem. Kraljica sem ...«
Tedaj šele jo je spoznal. Prestrašeno je začel jecljati in se je vrgel na kolena.
»Kraljica!... Kraljica!...« Je ves zmešan ponavljal. Potlej se je pa zbral in resno dejal:
»Prisežem vam, kraljica, da ne bom nikoli več rabil take besede... nikoli več!«
‘Tri 122&&&C& med. IjudLczvci
Še dan današnji prirejajo divjaki v Južnem morju gostije s človeškim mesom. — Po krivem jih obsojamo: kdor je dober z njimi, je med njimi bolj varen ko doma
Kratko pa jedrnato
(n-l) Newyork, avgusta.
V Mount-Hellyju je bil neki delavec pravcat orjak, težak skoraj dve sto kil, za prazen nič pretepel svojo ženo in otroka. Prišel je pred sodnika in kar koj priznal svoje dejanje.
Tedaj si je sodnik, takisto atlet, čeprav ne tak orjak, zavihal rokave in sirovača tako obdelal s pestmi, da je bil kar višnjev in zelen. Potlej je pa velel svojemu šoferju, naj ga z njegovim avtom odpelje domov.
Menda je zaleglo.
(v-i) Berlin, avgusta.
Ljudožrci žive dan današnji le še ponekod v Afriki, v notranjih divjih predelih Brazilije, pred vsem pa na otokih Južnega morja. Ko so prišli Španci v Ameriko, Je bilo pri tamkajšnjih otočanih Ijti-dožrstvo vsakdanja reč; prve španske slike iz tistega časa nam kažejo idilične koče iz palmovih listov, zunaj nad vrati se pa suše odsekane človeške roke. Prav gotovo je ta strašni običaj tudi eden izmed vzrokov, da so Spanci t3ko okrutno ravnali z nesrečnimi Indijanci in jih popolnoma iztrebili. Danes poznamo ljudožrce le v neprehodnih amazonskih pragozdih, v nedostopnih pokrajinah Brazilije in Bolivije; a še to ni popolnoma zanesljivo, saj izvirajo poročila po večini od pustolovcev, ki jim ne kaže vsega verjeti.
Zato nam je pa toliko več znano o Papuancih in njim sorodnih Melanezijcih v Južnem morju. Ko so odkrili te kraje pred 150 leti, je bilo ljudožrstvo silno razširjeno. Maori na Novi Zelandiji so pobite sovražnike požrli, Fidžijci so bili še hujši, o takratnih Avstralcih in prebivalcih Nove Gvineje je šel pa glas, da niso prizanesli nobenemu belcu.
Zgodovina 19. stoletja ve o tem strašne reči. Se leta 1893 so domačini na otoku Mairu — Angleži so ga iz nesporazumijenja krstili za >Avroro« — pobili in požrli vso posadko parnika sCon-stantine«, ladjo pa zažgali. Na Novi Kaledoniji so kanibali leta 1850 posekali trinajst častnikov in mornarjev francoske ladje »Alk-mene«. Na istem otoku je bil raziskovalec F. Garnier v današnjih dneh sam priča, kako je poglavar Bouarata, ko so mu Angleži dah prvo puško v dar, orožje takoj »poskusil«: postrelil je. par žensk in otrok, ki so stali okrog njega, in si jih dal prirediti za pojedino zase in za svoj »dvor«.
*
»Ne hodite sami preveč globoko v notranjost otoka!« so mi rekli prijatelji, ko sem bil poslednjič na Novi Kaledoniji — tako pripoveduje znani prirodoslovec Raoul France o svojem obisku med juž-nomorskimi ljudožrci. »Tam morate biti zmerom pripravljeni na napad. Najhujše je, kadar srečate nage otočane brez žena. Kadar se pripravljajo na napad, pošljejo namreč vselej svoje žene na varno. A tudi tako imenovanim .civiliziranim' domačinom ne smete nikoli obrniti hrbta.«
Novi Kaledonci in Novi Hebrid-čani so pa tudi za oboroženega Evropca strašni sovražniki. Zakaj, ti divjaki streljajo le iz zasede, in vrhu tega še z zastrupljenimi puščicami, ki so jim osti poprej za-
sadili v trohneče meso. Pravijo, da je tudi najmanjša rana, okužena z mrliškim strupom, smrtonosna.
Na, lepa reč, sem si mislil; in jaz naj ostanem cele tri mesece med temi ljudmi?
Na otoku Mallikolu so pravkar zajeli tri otočane, ki so jih zasačili pri pojedini s človeškim mesom. Kaj naj z njimi napravijo? Saj se ne zavedajo nikakega greha: še par minut prej, ko so jih ustrelili, so se veselo režali.
Na Novih Hebridih so za mojega bivanja še zmerom trgovali med otoki s človeškim mesom kakor drugod z govedom in prašiči. Glavni dobavitelj je bil veliki otok Espiritu Santo. Ta otok, skupaj z Mallikolom in Avroro, je še danes na najhujšem glas«. Se nikdar ni nanj stopila belčeva noga.
S takšnimi podatki in slutnjami smo se odpravili na pot. Na čelu ekspedicije je stopal oborožen ec, zadnja straža je pa takisto imela puško pripravljeno za strel. Kadarkoli je v džungli kaj zahre-ščalo, smo tisti mah zgrabili za puško.
Na neki jasi nam je požgana vas izdajala zlovešče dogodke, ki so ee morali pred kratkim tam dogoditi. Takih ekspedicij se divjaki boje. Kadar jo zavohajo, se izgube v pragozd in vsa pokrajina se zdi ko izumrla.
Tako se nam je počasi vrnila korajža: saj ljudožrcev nikjer ni! Prišli so dnevi, ko smo se upali po dva in dva v gozd; pozneje tudi posamič. Nekaj se je bilo namreč pripetilo, kar nam je vlilo poguma.
V Numei je bilo mnogo črncev, ki so jih pripeljali z otokov kot kulije, da so belcem poceni delali. Ti črnci so se kaj kmalu »civilizirali«. čez dan so delali na ladjah, ponoči so pa morali mesto
Banka Barudi
11. Rue Auber, PAR1S (9«>
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najknlantneje. — Postni uradi v Belgiji, Franciji. Holari diji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune Belgija: št. 3064-64. Bruxelles: Holandija: it. 1458-66. Ded. Dienst: Francija št 1117-94. Pariš; Luxem-burg: št. 5967. Luzemburg.
Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čebdvne nakaznice
zapustiti. Spali so v goščavi in ogražali popotnike.
S temi siromaki smo se torej sprijateljili. Kako, je težko reči. S sočutnimi in prijaznimi pogledi, s cigaretami in priložnostnim darilom, s prijaznim smehljajem in besedo »tajo«, t. j. »hvala« v nji-, hovem jeziku. S toplim sočutjem do teh ubogih sužnjev, iztrganih iz njihove domovine, ki jim ni nihče v vsej koloniji privoščil prijazne besede. Že po par besedah so nas vsi otočani sprejeli s prijaznim smehom, da so nas le zagledali. Kakor lunta je moral iti glas o nas po deželi. Kako naj bi si drugače pojasnili, da so nas povsod, tudi na sosednih otokih, kamor se drugače belec še stopiti ne upa, pozdravih s sijočimi obrazi in so se okoli nas zgrnile žene in otroci? In da so še ta uboga bitja, skoraj polživali, zdaj pa zdaj skoraj nežno izgovorila naj-lepšo besedo, ki jo pozna njihov besednjak: Tajo?
Od takrat smo se upali sami v pragozd. Razumeli smo skrivno vez simpatije, prečudno fini čut teih nepokvarjenih otrok narave do vsakogar, kdor čuti za zatirane in brezpravne...
Niti enkrat nam ni nihče skrivil lasu, in vendar smo obhodili vse te ljudožrske otoke. In videli vse gorje, ki tlači Melanezijce, če žive v svobodi. Siromaki so žrtve nezaslišanega praznoverja; sam strah in sama groza Jih je vsega, kar je okoli njih. Zato jih njihovi »žreci« in poglavarji lahko tako nesramno izrabljajo, zato skrbe, da jih imajo v popolni duhovni in telesni podložnosti. Za žrece in poglavarje mora uboga raja garati in zbirati žrtve, njim mora celo služiti za pojedino, kadar se jim tako zazdi.
Otočani žive v neprestanem vojnem stanju. Zreči in ženske hujskajo može drugega na drugega. Tega pa nikakor ne preneso, da bi mirno gledali, kako mrtvi sovražniki leže na bojišču. In tako se je začela ta nečloveška navada ljudožrstva.
In vendar so ti ljudje v srcu dobri ko le kdo, pravi otroci, hvaležni, dobrosrčni in pošteni, zmerom pripravljeni za šalo in smeh. Da sovražnega belca okradejo in ubijejo, je zanje samo po sebi razumljivo, toda »Tajo« jim je svet kakor nobena druga stvar.
Ko se je v jutranji zarji naša iadja odpravljala na odhod, to pot za zmerom, se je na bregu zbrala brez slehernega dogovora, sam Bog si ga vedi kako, velika truma otočanov. Se poslednjič so se nam nasmejali, dvignili roko v pozdrav In poslednja beseda, ki nam je še dolgo odmevala v ušesih, je bila: »Tajo... Tajo—!«
Pika in nižEa
ali
sodobna romunska zgodba
(u-o) Bukarešta, avgusti*
Med mnogoštevilnimi bankirskimi sleparijami, ki imajo zadnje časa sodišča posla z njimi, je tud tale »nedolžna« zgodba, ki še ni predrla v javnost.
Več »začasnih« bankirjev se je združilo s plemenito namero, da olajšajo lahkoverne petičnike za par milijončkov. Za tako reč je najprimernejša pot emisija delnic
Ustanovili so torej novo banko, napravili bančno reklamo o blesteči bodočnosti novega podjetja, vrgli na trg cele kupa delnic, spravili denar, ki se jim je stekel v blagajno, in ga pognali s svojimi prijateljicami.
Stvar ne bi bila d ni gače nič posebnega; takšnih afer se pri nas ne manjka. Da> se vzlic temu ustavljamo pri njej, je vzrok zabavna podrobnost, ki je šele pri preiskovalnem sodniku pnšla na dan.
»Kako ste mogli iti na te limanice?« je vprašal sodnik nekega kapitalista. »Vi, drugače tako resen in previden mož, grsste in podpišete več ko 2 milijona lejev v teli nepomembni in neznani banki: Le kaj vas je tako preslepilo?«
Ves pobit je osleparjene.: odgovoril:
»Nasedel sem jim, gospod sodnik. Na emisijskem prospektu je bilo tiskano z velikimi črKami: Glavnica 100 milijonov popolnoma vplačana. Kako jim ne bi zaupal teh 2 milijonov, če Je pa šlo za toli bogato podjetje!«
»To je laž!« je oporekel eden izmed obtožencev. vNikoli nismo trdili, da znaša glavnica več ko 10 ir.ilijonov. Gospod se laže!«
Sodnik je velel zapisnikarju, naj mu pokaže besedilo prospekta.
In glej, tam se je bralo z velikimi črkami: Popolnoma vplačana glavnica 100.d0.t»00 lejev.
Navadna tiskovna pon:ota, napak postavljena pika je omogočila uprizoritev vse -lenarije. In zdaj se sleparji še z njo zagovarjajo: mar ni res sani:> sedem ničel in ne osem?
Hitler na Turškem
<u-o) Carigrad, avguste Neki musliman v Tarsusu je dal svojemu otroku ime Hitler. Ko je to »fuhrer« zvedel, je naročil nemškemu generalnemu konzulu v Bej-; rutu, da naj sporoči otrokovemu očetu njegovo poslanico:
»Ko bo otrok odrasel, se bo šolal na Nemškem na stroške države. Njegovega očeta pa mora nemški konzulat pri priči vzeti v službo kot .kavasa*.«
Tako piše carigrajski list »Be-jaglu«...
PO AMERIŠKO
»Gospodična, jaz sem zelo star, vi ste zelo mladi — ah hočete postati moja vdova?«
Kaj beremo in slišimo drugod
Kratke zgodbe in zanimivosti od vsepovsod
Čehi se starajo
Statistika je dognala, da učakajo Čehi po vojni dosti višjo starost kakor poprej. Tako je še leta 1900 znašala povprečna starost na češkem 38'9 leta, leta 1910 že 42'8 leta, leta 1930 pa kar 53'7 leta.
To velja za moške; povprečna starost Čehinj znaša v omenjenih letih 41’7, 45'9 in 57'5 leta, torej še precej več kakor pri moških.
(Po »Izrednih poročilih češkoslovaškega državnega statističnega urada«.)
Bernard Shaw in potepuh
<w-i) London, avgusta O velikem satiriku Bernardu Shawu pripovedujejo v Londonu tole istorljo:
Ko je Shaw potoval po Kajifor-niji, je nekoč na izletu ob morju srečal nekega potepuha. Le-ta je pristopil k pesniku in dejal:
»Lepo vas prosim, mister, ne zamerite: ali bi mi lahko podarili deset dolarjev?«
»Ne,« je suho odgovoril Shaw. »Ljudem, ki kradejo Bogu čas, načelno nič ne dam.«
Toda komaj se je dobro obrnil, mu je bilo že žal, da je potepuha tako sirovo odpravil. Mogoče je siromaku vzel poslednjo priložnost, da se vrne v življenje kot* spodoben član človeške družbe; mogoče bi ga prav teh njegovih deset dolarjev Tešilo žalostnega pogina, kdo ve!
Shaw se je tedaj obrnil za potepuhom in mu dal zaprošeni dese-tak. Potepuh se mu je lepo zahvalil in spravil denar v žep. Toda preden je Shaw nadaljeval svojo pot, je še vprašal razcapanega ob-darovanca:
»Povejte, kaj bi bili napravili, da vam nisem dal denarja?«
»Ne vem, mister,« je skomignil potepuh. »Najbrže bi bil moral prijeti za kakšno delo.«
To rekši, se je spoštljivo odkril in jo mahnil zadovoljno dalje. Shaw je pa obstal z odprtimi usti ko prikovan.
916 sredstev za plešo
(v-k) London, avgusta. Neki angleški zdravniški časopis se dela norca iz pleše. Pisec je namreč dognal, da je samo na Angleškem naprodaj 916 maž, praškov itd. za odpravo pleše. Ljudje vržejo na leto zanje nič manj ko 60 milijonov funtov ali 14 milijard dinarjev —
— in ostanejo plešasti ko prej.
Sodoben oglas
(o-o) Budimpešta, avgusta. V »Az-Estu« beremo tale oglas: »Nezaposlen diplomiran intelektualec je pripravljen jesti za rekord v restoranu ali varieteju. Ponudbe pod »Prazen želodec« na upravo lista.«
Tudi znamenje časa ...
Koliko knjig so lani tiskali
fu-o) Budimpešta, avgusta
Leta 1934 je izšlo manj knjig kakor leta 1933. Rekord ima sovjetska Rusija z 32.379 knjigami, za njo je prva Nemčija (21.601), potem pa Velika Britanija. Francozi z 12.971 knjigami so na t mestu.
Zanimivo Je, da so v Združenih državah natisnili lani samo 8.092 knjižnih del, čeprav je Američanov samo za četrtino manj kakor Rusov in trikrat toliko ko Francozov.
Sorazmerno največ so tiskali Danci; tam je prišlo povprečno 9.1 knjižne izdaje na 10.000 prebivalcev. Na Francoskem znaša ta številka 3.1, na Ogrskem 23, v Belgiji 2.1, v USA pa samo 0.6.
(Po »Madžarskem statističnem letopisu«, Budimpešta.)
Štiri zapovedi
za srečen zakon
(u-k) Filmska Igralka Carrle Thatcher živi s svojim poklicnim tovarišem Georgem Barbierjem že tako dolgo v srečnem zakonu — kako dolgo, seveda ne sme povedati! — da se čuti poklicano zapisati tri zapovedi za srečno življenje v zakonu. Te zapovedi so:
1.	Ne moti svojega moža nikoli, kadar bere časnik; prava, ljubezen takega nadlegovanja ne prenese. *
2. Nikoli ne ugovarjaj svojemu možu, če ne moreš svojega ugovora podpreti s tehtnimi logičnimi dokazi; zakaj možu se zdi njegovo stališče zmerom edino pravilno.
3. Kadar mu skuhaš kakšno novo jed, ne stoj grozeče nad njim, da se ne upa grajati in rezati obrazov; nobena žena si ne sme ničesar domišljati na svojo kuho.
Tem trem zapovedim (bolje: prepovedim) je dodal srečni zakonec še četrto:
Glej, da boš zmerom gospodar v hiši!
Na žalost samo ne pove, kako se to napravi...
<*Prager Tagblatt«)
Nesrečne številke
<y-k) Praga, avgusta; Da je številka 13 nesrečna, je znana reč. Tudi na avtomobilih. Vzlic temu pa ni praškemu filmskemu ■ industrijcu Havlu, ki ima na svojem avtomobilu trinajstko, do danes prinesla še nikake nesreče. Vražarstvo obstoji lahko tudi v tem, da vidiš srečo v stvareh, ki se zde drugim nesrečo-nosne...
Se nerodnejša, čeprav ne v istem smislu, je zadeva s številko 606. V Pragi je ni maral noben lastnik avtomobila; vsakdo se je bal, da se mu bodo ljudje rogali. (V zdravniški vedi ima namreč to številko salvarzan, sredstvo zoper sifilido. Op. ur.) Tako dolgo nisi videl te številke na praških avtomobilih, dokler ni prišel pogumen mož, zdravnik seveda, in si jo dal registrirati za svoj avto. Zanj seveda ta nerodna številka »e bo usodna; narobe: mož si od nje celo sreče obeta ...
50 spodobnih žensk bi rad našel
(o-p> London, avgusta
M. C. A. Mackay, organizator jubilejne proslave angleškega morskega kopališča Blackpoola, stoji pred težko nalogo. Med premnogimi točkami sporeda naj bi bil po njegovem tudi defile petdesetih najznamenitejših žensk iz svetovne zgodovine. Proslava naj bi se vršila prihodnje leto, ko bo black-poolsko kopališče slavilo 601etnico.
Težava je namreč v tem, da si je mister Mackay vtepel v glavo, da morajo biti vse te ženske, ki si jih hoče izposoditi iz zgodovine, brezmadežnega slovesa, tako rekoč deviške. To pa zato, ker so Angleži zelo občutljivi zastran morale.
Mister Mackay toži in jadikuje, ker ne more z mesta. Ko se je zarekel, da bo napravil tak defile, je mislil, da mu bo igrača spraviti skup prgišče petdesetih nepokvarjenih ženskih junakinj. Kakšna igrača neki! Ali naj vzame Kleopatro? In Salomo? Heleno iz Troje? Ali pa Katarino rusko in medicejsko?
Svoj seznam je začel s svetopisemsko Evo... in še danes čepi pri njej in ne more z mesta.
... Ali se vam ne zdi, da že začel ni pri pravi?
Grenko zdravilo
Lorda Derbyja je dajal protin. Nekoč mu je neki znan vinski trgovec poslal sodec vina na pokušnjo, češ da prežene protin. Drugi dan je dobil od lorda kratko pisanje:
»Spoštovani gospod! Sprefel sem v&še vino in ga pokusil, toda protin mi je ljubši.«
GROF MONTE - CRISTO
Roman
Napisal Aleksander Dumas
102. nadaljevanje
Toda komaj je pozajtrkal, ko je začutil žejo; z njo sploh ni bil računa*.
Nekaj časa se je premagoval, {°da ko ga je začelo žgati v grlu to se mu je jezik prilepljal na n®bo, ni več vzdržal: začel je razbijati po vratih.
Prišla je straža in odprla. To Pot je bil drugi razbojnik; Dau-Blars ga ni poznal. Dejal si je, da pi bilo morda bolje zanj, če bi imei opravka s svojim starim kancem; zato pokliče Peppina.
>Evo me, svetlost,« se oglasi Poklicani in vneto prihiti; Danglarsu se je to zdelo dobro znamenje. ».Kaj bi radi?«
»Pil bi,« odgovori jetnik.
»Svetlost gotovo ve, da je vino v rimski okolici zelo drago.«
»Pa mi dajte vode!« zavpije Danglars, meneč, da ga bo ugnal.
»O svetlost, vode imamo tu še mnogo manj ko vina; zadnje čase »as tare huda suša.«
»Nikarite no,« se po sili nasmehne Danglars, »že spet začenjate!« Nesrečnež je čutil, kako mu udarja znoj iz senžc.
»Nu, če je tako, prijatelj,« povzame čez nekaj časa, videč, da se Peppino niti ne zgane, »pa mi Prinesite kozarec vina. Upam, da mi te prošnje ne boste odbili.«
»Rekel sem vam že, svetlost, da vina ne prodajamo na drobno,« odvrne resno Peppino.
»Prav, pa mi ga prinesite steklenico, a najcenejšega.«
»Vsa so po isti ceni.«
»In koliko znese ta cena?«
»Pet in dvajset tisoč frankov steklenica.«
»Recite rajši,« zaječi obupno Danglars, »da me hočete do nagega sleči; potem je že bolje, da me na mah oderete, kakor pa da trgate z mene kos za kosom.«
»Mogoče, da je res taka gospodova namera.«
»Kdo je ta gospod?«
»Tisti, ki smo mu vas predvčerajšnjim predstavili.«
»In kje je? Rad bi z njim govoril.«
»Zakaj ne!«
Nekaj trenutkov nato je stal Luigi Vampa pred Danglarsom.
»Želeli ste z menoj govoriti?« vpraša jetnika.
»Ali ste vi, gospod, poglavar ljudi, ki so me spravili semkaj?«
»Da, svetlost.«
»Koliko odkupnine terjate? Govorite!«
»Samo tistih pet milijonov, ki jih imate pri sebi.«
Danglars je mislil, da ga bo kap zadela.
»To je vse, kar še premorem, gospod,« zajeclja. »Ostanek velikanskega imetja je, ki sem ga izgubil; če mi mislite še to vzeti, mi vzemite rajši življenje.«
»Prepovedano nam je prelivati vašo kri, svetlost.«
»Kdo vam je prepovedal?«
»Oni, ki se mu pokorimo.«
»Ali niste vi sami poglavar?«
»Jaz sem samo poglavar teh ljudi, moj gospodar je pa drugi.«
»In ta gospodar ima tudi nekoga nad seboj?«
»Da.«
»Koga?«
»Boga.«	,
Danglars se za trenutek zamisli.
Hašun pciiatelictn!
S pričujočo številko smo »Družinski tednik« spet preselili v Ljubljano. Razumljivo je, da prva številka po novi selitvi še ne more biti tako urejena, kakor so je cenj. bralci vajeni od prej; to je tudi Vzrok, da je še nismo utegnili izdati na 8. straneh.
Pri vrnitvi v Ljubljano smatramo za svojo dolžnost, da se v svojem imenu in v imenu svojih bralcev javno zahvalimo Slatnarjevi tiskarni v Kamniku za dvomesečno gostoljubnost. Njena zasluga je, da ni »Družinski tednik« med tiskarsko stavko, ko so skoraj vsi ^dniki začasno prenehali izhajati, 11 i t i xa en teden izostal.
»Ne razumem vas,« reče nato. »Že mogoče.«
»In ta gospodar vam je zapovedal, da tako ravnate z menoj?«
»Da.«
»Kakšen je njegov namen?«
»Ne vem.«
»Toda moja denarnica se bo izpraznila.«
»Najbrže.«
»Slišite... ali hočete en milijon?«
»Ne.«
»Dva milijona?«
»Ne.«
»Tri milijone... Štiri?... Slišite, štiri? Dam vam jih, če m? izpustite.«
»Zakaj nam ponujate štiri milijone za tisto, kar jih je vredno pet?« odvrne Vampa. »Temu se pravi oderuštvo, gospod bankir, ali pa nič ne razumem.«
»Vzemite kar vse! Vse mi vzemite, vam rečem, in ubijte me!« zakriči Danglars.
»Pst, nikar tako glasno, svetlost! Če se boste preveč razburjali, vam bo zrasel tek, da boste pojedli za cel milijon na dan. Smrt božja, ali se vam nič ne smili denar, gospod?«
»A kaj potem, ko ne bom več imel, da bi vam plačal?« zavpije obupno Danglars.
»Potem boste pač lakoto trpeli.«
»Lakoto trpel?« se zgrozi Danglars.
»Da, po vsej priliki,« meni malomarno Vampa.
»A saj vendar sami pravite, da me nimate namena ubiti! Vzlic temu me hočete izstradati!«
»To je pa druga.«
»O, lopovi, le počakajte, prekrižal vam bom vaše gnusne nakane!« zakriči Danglars ves iz sebe. »Če že moram umreti, napravim rajši koj konec. Kar trpinčite me, ubijte me, če hočete — mojega podpisa ne boste videli!«
»Kakor izvolite, svetlost,« meni Vampa in odide.
Danglars se togotno zavali na svoje ležišče.
Kdo so ti ljudje? Kdo je vidni, kdo nevidni poglavar? Kakšne načrte imajo z njim? Vsakdo dru gi se lahko odkupi — zakaj le on ne?
O, najbolje bo, če umre; tako bo te neizprosne sovražnike najbolje speljal. Zakaj ga neki tako sovražijo?
A vendar: v smrt!... Prvič v življenju je mislil na smrt in na strah pred njo. Toda dolgo ga pri tej misli ni strpelo; kaj, če bi zbežal?
A kako? Zidovi njegove ječe so bili živa skala in pred edinim izhodom je stal na straži razbojnik.
Dva dni je Danglars vzdržal pri svojem sklepu, da ne podpiše. Potlej je pa zahteval hrane in ponudil zanjo milijon. Prinesli so mu imenitno večerjo in spravili njegovo nakazilo.
Od tistega dne je nesrečni jetnik kar razmetaval denar. Toliko je bil pretrpel, da ni mogel nič več; zato se je brez ugovora uklonil vsem zahtevam svojih ječarjev.
Ko je nekega popoldne — minilo je bilo že osem dni, kar je bil ujet — preračunil, koliko je izdal, je z grozo spoznal, da mu je ostalo le še petdeset tisoč frankov.
Tedaj je nastala v njem čudna izprememba. On, ki je tako rekoč brez pomišljanja izdal pet milijonov, se je krčevito oklenil teh poslednjih petdesetih tisočakov; zaklel se je, da rajši umre od lakote in žeje, kakor da bi dal ta denar iz rok. Nesrečnež še zmerom ni izgubil vsega upanja; on, ki je bil že zdavnaj pozabil Boga, je zdaj mislil nanj, zanašaje se, da bo zaradi njega storil čudež. Kako lahko bi potres podrl to votlino, ali bi pa papeževi karabinjerji odkrili to peklensko razbojniško zavetišče in mu prihiteli na pomoč; potem bi mu ostalo teh petdeset tisoč frankov in to bi mu zadoščalo, da se skromno preživi. Z vso iskrenostjo, ki je je bilo še zmožno njegovo zakrknjeno srce,
je zato molil k Bogu, da mu reši teh petdeset tisoč.
Tako so minili trije dnevi, in ves ta čas mu je bil Bog neprestano če že ne v srcu, vsaj na jeziku. Vmes so ga pa čedalje pogosteje obhajali trenutki blaznosti: zdelo se mu je, kakor da vidi v beraški izbi nekega starca, kako se v smrtnem boju premetava na siromašni postelji. Tudi ta starec je umrl od lakote ...
Četrti dan Danglars ni bil več človek, temveč le še živ mrlič; pobral je bil s tal poslednje drobtinice prejšnjih pojedin, in ko mu je tudi tega zmanjkalo, je začel otepati slamo, ki je bila njegova celica pokrita z njo.
Potem je milo prosil Peppina, naj mu prinese hrane; ponujal mu je tisoč frankov za en sam grižljaj suhega kruha. Peppino mu še odgovoril ni.
Peti dan se je komaj še zavlekel pred vrata.
»Tak niste kristjan?« je zahropel in onemoglo udaril s pestmi po vratih. »Umoriti me hočete, človeka, ki vam je brat pred Bogom?«
In telebnil je z obrazom na zemljo.
S poslednjimi močmi se je pobral in zahropel:
»Poglavar! Poglavarja hočem!«
»Evo me!« odgovori neki glas in na pragu se prikaže Luigi Vampa. »Česa bi še radi?«
»Vzemite moj poslednji denar,« zajeclja Danglars s pojemajočim
V 24 URAH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
glasom in mu ponudi denarnico »Vzemite in pustite me v tej votlini. Nič več ne terjam svobode ne življenja.«
»Tak res tako hudo trpite?« vpraša Vampa.
»O, tako, da ne najdeni besed.«
»Drugi ljudje so še več pretrpeli kakor vi.«
»Ne verjamem.«
»Pač! Tisti, ki so od lakote umrli!«
Danglars se je spomnil umirajočega starca, ki se mu je prikazoval v teh nočeh groze in trpljenja. Udaril je z glavo ob tla in hropeč vzdih se mu je utrgal iz ust.
»Ali se vsaj kesate?« ga ogovori tedaj zamolkel glas, da se Danglarsu naježe lasje.
Pred očmi mu je vse migljalo od slabosti. Vzlic temu je še toliko videl, da je razločil za razbojnikom visokega, v plašč ogrnjenega moža.
»Česa naj se kesam?« zajeclja.
»Vsega, kar ste hudega storili.«
»Da, da, vsega se kesam, vsega!« zahrope Danglars in se zgrabi s koščenimi rokami za lase.
»Potem vam odpustim,« reče slovesno neznanec, vrže s sebe plašč in stopi naprej, da ga je obsijala luč.
»Grof Monte - Cristo!« zajeclja Danglars, bolj bled od neznane groze, kakor je bil še trenutek prej od lakote in prestanega trpljenja.
»Motite se; nisem grof Monte-Cristo.«
»Kdo ste pa?«
»Tisti, ki ste ga prodali, izdali in pehnili v sramoto; tisti, ki ste mu ukradli zaročenko, tisti, ki ste hodili po njem, da ste sami splezali kvišku, tisti, ki ste pustili, da je njegov oče od lakote umrl, in ste tudi njega samega obsodili na smrt od gladu, pa vam vendar odpu-
šča, ker je sam potreben odpuščanja: Edmond Dantes sem.«
Danglarsu se utrga strašen krik. Kakor bi bilo treščilo vanj, se opoteče in telebne po tleh.
»Vstanite!« mu veli grof. »Vašemu življenju bo prizanešeno. Vedite, da vaša dva pajdaša nista učakala tolike sreče:	eden	je
zblaznel, drugi je mrtev. Obdržite teh petdeset tisoč frankov, ki so vam še ostali; podarim vam jih. Onih pet milijonov, ki ste jih ukradli bolnišnicam, je že povrnila neznana roka. In zdaj jejte in pijte! Nocoj ste moj gost. — Vampa, ko se ta človek opomore, ga izpustite: vrnem mu prostost.«
Danglars ni vstal s tal vse dokler ni grof odšel. Ko je dvignil glavo, je videl le še visoko moško postavo, ki je izginjala na hodniku; razbojniki so se spoštljivo priklanjali, ko je šel mimo njih.
Kakor mu je grof ukazal, je Vampa postregel Danglarsu z najboljšim, kar je premogel. Ko sij je jetnik potolažil glad in žejo, ga je razbojniški poglavar posadil v voz, ga spremil na cesto in ga prislonil ob prvo drevo.
Tam je ostal do jutra, ne vedoč,’ kje je.
Ko se je začelo svitati, je videl, da teče mimo ceste potoček; ker je bil žejen, se je splazil k vodi.
Ko se je pripognil, da bi še napil, je videl, da so mu lasje osiveli.
XX Peti oktober
Bilo je okoli šestih zvečer. Jesensko solnce je zlatilo sinje morje in metalo svoje poslednje žarke na majhno in ljubko jahto, ki se je graciozno zibala na morski gladini.
Počasi so na obzorju zatonili tudi poslednji solnčni žarki. Jahta se je naglo približevala, čeprav je bil veter videti tako slab, da bi komaj skodral dekliške lase.
Na prednjem delu je stal visok mož zagorelega obraza in nepremično strmel v mračno gmoto, ki je vstajala iz morja pred njim.
»Ali je to otok Monte-Cristo?« je vprašal z žalostnim glasom.
»Da, svetlost,« je odgovoril lastnik, »kmalu bomo tam.«
»■Kmalu bomo tam!« zamrmra mladi popotnik in zastrmi topo pred se.
Čez kakih deset minut so mornarji zložili jadra in ladja se je zasidrala kakih pet sto korakov od pristanišča. Prihodnji mah se je že zibal na vodi čoln. Mladi popotnik je stopil vanj in dal znamenje: mornarji so se uprli v vesla in čoln je zdrknil proti obrežju. Ko je zavozil na plitvino, je mladi mož skočil na suho in gledal, kje drži pot; med tem se je bilo namreč že zmračilo.
V trenutku ko se je ozrl na okoli, je začutil tujo roko na ramenu in zaslišal dobro znani mu glas, da je nehote vztrepetal.
»Dober večer, Maksimilijan,« je rekel ta glas. »Zelo točni ste; naj vam čestitam!«
»Vi, grof!« vzklikne mladi mož in stisne Monte-Cristu roko.
»Da; nič manj točen nisem ko vi. A kaj vidim? Saj ste popolnoma premočeni; morali se boste preobleči. Stanovanje vas že čaka; tam boste imeli priložnost pozabiti utrujenost in mraz,« reče Monte-Cristo in se nasmehne.
Maksimilijan pogleda grofa s širokimi očmi.
»Ali mar nič več niste tisti, kakor sem vas poznal v Parizu?«
»Zakaj?«
»Ker vas vidim, da se smehljate.«
Monte-Cristu leže oblak na čelo.
»Prav je, da ste me spomnili, Maksimilijan; razveselil sem se svidenja z vami in pozabil, da je vsako veselje minljivo.«
»O, nikar, grof!« vzklikne Mor-rel in prime svojega prijatelja za obe roke. »Smejte se rajši, bodite veseli in spomnite me, da je življenje grenko le za trpeče ljudi. 0, dobri ste in velikodušni, prijatelj; samo da mi vlijete poguma, se delate tako veselega.«
»Motite se, Morrel,« odvrne resno Monte-Cristo. »Res sem bil srečen.«
»Tem bolje; to mi je dokaz, da ste me pozabili.«
»Zakaj?«
Tvoje perilo potrebuje blago
SCHICHT0V0
TERPENTINOVO MILO
»Saj veste, ljubi prijatelj, kako so gladiatorji pozdravili svojega vladarja, ko so stopili v cirkus. Tako tudi jaz vam rečem: Zdrav-stvuj, umirajoči te pozdravlja.«
»Torej res še niste našli tolažbe?« vpraša Monte-Cristo In ga čudno pogleda.
»Ali ste le trenutek mogli to misliti?« vzklikne grenko Morrel. »Poslušajte me, grof: Prišel sem k vam, da umrem pri svojem prijatelju. 0, saj imam se ljudi, ki so mi dragi; imam svojo sestro Julijo in njenega moža Emanuela. Toda v tem trenutku bi rad videl v svoji bližini moža krepkih rok, moža, ki se mi bo znal ljubeče nasmehniti v mojih poslednjih trenutkih. Moja sestra bi se raz-tonila v solzah in omedlela; videl bi jo, kako trpi, in vendar mi je že mojega trpljenja zvrhana mera. Emanuel bi mi iztrgal orožje iz rok in zagnal krik in vik. A vi, grof, ki imam vašo besedo, vi, ki ste več kakor navaden človek, vi me boste, vem, nežno in obzirno spremili do praga smrti. 0, grof, s kolikim mirom in slastjo pojdem v smrt.«
Poslednje besede je vkliknil s toli neizprosno odločnostjo, da je grof nehote vztrepetal.
»Dragi prijatelj,« povzame Morrel, videč, da grof nič ne reče, »rekli ste mi, da naj počakam do peteg i oktobra,.. Danes smo petega! ...«
Morrel pogleda na uro.
»Zdaj je ura devet; torej mi ostanejo še tri ure življenja.«
»Prav!« meni grof. »Pojdite z menoj!«
Morrel je tjavendan sledil grofu; sam ni vedel, kdaj je prišel v votlino. Po tleh so bile razgrnjene preproge in blage vonjave so plavale v ozračju. Ves zmeden je obstal; ni prav zaupal tem čutnim dražljajem, ki so se zgrinjali nadenj.
Dobra roba se hvali sama,
zato Dr. OETKER-jtl ni potrebna reklama!
šolska mladina ima za obisk letošnjega jesenskega velesejma od
5 do 16. septembra znižano vstopnino po Din 3— za osebo, ako je obisk skupen pod vodstvom učiteljstva. Dan obiska poljuben, vendar nedeljskih in prazničnih popoldne-vov ne priporočamo zaradi velikega navala obiskovalcev. Posebno opozarjamo šolska vodstva na veliko pomorsko razstavo »Naš Jadran«, kakršne v Jugoslaviji še nismo imeli, in ki bo prikazala vse, kar je v zvezi z našim morjem In obmorskim življenjem. Poleg te bosta zelo zanimivi in poučni razstavi arhitekture in esperantskega gibanja ter razstava malih domačih živali (perutnina, kunci, koze, ovce). Prireditev bo nudila naj-nazomejši pouk in tako mladini in učiteljstvu med šolskim letom mn*» go koristila.
Velesejmske cigarete »Vardar« ln »Drina« pridejo v promet za letošnji jesenski velesejem v Ljubljani od 5. do 16. septembra. Cigarete bodo na razpolago samo v vele-sejmski trafiki na sejmišču.
Razstava izdelkov i* volne an-
gorskih kuncev na letošnji jesenski velesejmski prireditvi od 5. do 16. septembra bo pokazala obiskovalcem, kaj vse se da napraviti Iz volne teh kuncev. Angorska volna uživa svetovni sloves zaradi svoje izredne kakovosti in uporabnosti, žal je pri nas reja teh kuncev šele v razvoju. Razstava bo prva te vrste pri nas.
i
K
CTTDTC
28. nadaljevanje
»Suzana leži. Telefonirali smo po zdravnika. Pravkar je prišel in jo pregledal. Dejal je, da gre za živčni napad, posledico prehudih naporov.«
Zasopla je prestala. Potem je povzela:
»Preveč se upa to dekle. Ta teden ni minil dan, da bi bila legla pred petimi zjutraj. Tudi to noč je spala samo štiri ure. Pri neki njeni prijateljici so imeli danes popoldne domačo zabavo, pa je ostala do sedmih v paviljonu in stregla gostom. Naj bo človek še tako trden, kar je preveč, je preveč.«
Gostom se je zdelo to pojasnilo docela razumljivo; še oče mu je skoraj verjel. Toda ko je spremil s prisiljenim nasmehom poslednjega povabljenca do vrat, se je obrnil k svoji ženi:
»Zdaj pa brez slepomišenja! Kaj je s Suzano?«
»Najbrže ji je udarila kri v možgane; tako misli zdravnik.«
»Kri v možgane?« je gluho ponovil Kreuger in obraz se mu je spačil od zle slutnje. »Torej je stvar resna?«
»Zelo resna celo; ne smem ti prikrivati.«
Mož se je obrnil k vratom.
»Hči moja! Uboga Suzana! Videti jo moram!«
»Ne, Pavel. Usmiljenka je pri njej in zdravnik je strogo prepovedal obiske.«
»Kaj? Jaz, njen oče, ne bi smel?...«
»Ne, prijatelj. Ležati mora popolnoma pri miru, v njeni bližini ne sme biti žive duše in celo tema mora biti v sobi. Drugače se lahko zgodi najhujše.«
Stari milijonar se je sesedel na stol.
»Kaj naj vse to bo? Kako si je mogla naša Suzana nakopati takšno bolezen?«
»Ko bi jaz vedela!«
»Saj je bila vendar zadnje dni popolnoma zMrava — ne?«
»Seveda je bila ... le nekam v skrbeh se mi je zdela... A to ne bi bilo še nič hudega.«
»Pač, ravno to utegne biti vzrok... Bogve kaj jo je dajalo...«
. Kaj posebnega ni moglo biti. Saj si ji izpolnil sleherno željo, da jo je le izrekla.«
Mož se je zamislil. Nekam obotavljaje se je vprašal:
»Ali si opazila? Ko je padla, je kriknila Saša...«
»Da, spomnim se.«
»To je rusko ime, če se ne motim.«
Nova tišina je zavladala v sobi. Zdelo se je, kakor da se ne oče ne mati ne upata razvijati dalje to misel.
»Ali koga poznaš med našimi znanci, ki bi mu bilo Saša ime?« »Nikogar se ne spomnim.«
»V čigavi družbi je bila danes ves dan?«
»Z Vero Prohaskovo, mislim.« »Telefoniral ji bom in jo vprašal, ali kaj ve, kdo naj bi bil ta Saša.«
»Samo pazi, da ne zineš preveč.«
»Ne boj se. Ubogi otrok že tako dovolj trpi in ne gre, da bi jo še jaz dajal ljudem v zobe. Samo vedeli hočem ... Ali mar nisi opazila ...«
Kreuger je sredi stavka prestal. »Česa?«
»Pogovor je bil ravno o sleparskih ruskih knezih, ki zapeljujejo nedolžna dekleta, ko je zavpila ,Saša‘...«
. Prav imaš... Čudno, čudno. .< »Mogoče da nam bo prav to po kazalo pot.«
Pazi, da ne boš prenaglo koga obdolžil!«
Nič se ne boj. Mislim pa, da nisem na krivi poti... Vedeti moram, kaj je; poklical bom Prohaskovo.«
»Še enkrat te prosim: bodi previden!«
Kreuger je stopil v svojo delovno sobo, kjer je imel telefon. A že čez par minut se je vrnil.
»Nu?« je napeto vprašala njegova žena.
»Vera pravi, da ni še nikdar slišala imena Saša...«
»Zdaj vidiš!«
»... in da že najmanj deset dni ni govorila s Suzano.«
»Kako praviš?«
»Da že deset dni ni videla Suzane. Zakaj se ti zdi tako čudno?«
»Zato ker mi je Suzana še davi rekla, da je ne bo domov na kosilo, češ da bo ves dan pri Veri.«
»Tako torej!... To se pravi, da je lagala!«
»Lagala!«
S strahom sta se spogledala. »Kam je potem šla?« •
»Kdo bi vedel! Samo ugibava lahko.«
»Bogme, lepa reč je to!«
Dolgo je Kreuger molčal. Njegovi možgani so mrzlično delovali. Zdajci je pa vzkliknil:
»Ali se še spomniš, kakšen halo mi je napravila ondan zastran nekega beraškega snubca?«
Kreugerjeva žena je resno prikimala.
»Spomnim se še več: od tistega večera, se mi zdi, izvirata njena nerazumljiva zamišljenost in skrb.«
Nocoj je bilo prvič, da je stari Kreuger omenil oni prizor s hčerjo. in že sam spomin na to ga je tako razjaril, da je udaril s pestjo po mizi.
»Če se je kateri pritepenec pre-drznil zlorabiti Suzanino neizkušenost!« je zaškrtal z zobmi. »Pobil ga bom kakor psa!«
»Nikar se prezgodaj ne razburjaj! S kričanjem in razgrajanjem ne boš ničesar opravil. Bolje bi bila storila, da sva bila takrat malo modrejša in pustila Suzano, naj do konca razvije svojo misel. Potem bi bila vsaj natanko izvedela, kaj roji ubogemu otroku po glavi. Ko je že prišla z zaupanjem k nama, bi jo bila morala malo lepše sprejeti.«
»Kar odkrito zini,« je bevsknil Kreuger in jo srdito pogledal. »Moja krivda je, hočeš reči?«
::Ne prijatelj, tega nisem rekla. Prosim te samo, bodi miren in pazi, da se ne prenagliš, ko dobro veš, da tavava v temi. Kar čudno se mi zdi, da se ti, ki se znaš pri luipčijskih zadevah tako imenitno obvladati, ne moreš premagati, kadar te tarejo družinske reči.«
»Če mi gre pa ta reč bolj do srca!«
»Vem, toda ta trenutek je važno samo eno: da rešiva Suzano. Šele potem bova gledala, da ozdraviva njeno srce, če bo sploh treba — ali ji pa ugodiva.«
»Nikoli!«
»Nikar no, ne govori neumnosti! Če bi poznala tistega, ki bi že s svojo navzočnostjo mogel Suzano ozdraviti, bi šla pri priči ponj — s tvojim dovoljenjem ali brez njega. Prepričana sem, da bi mi na dnu svojega srca dal prav.«
Kreuger ni odgovoril. Še zmerom je kuhala v njem jeza.
»Za zdaj,« je s poudarkom povzela mati, »za zdaj glejva, da hčer ozdraviva in da ji ne pokvariva njenega dobrega imena.«
Utihnila je. Zdaj šele se je zavedela vse velikosti nesreče, ki bi mogla nastati.
: Oba, Pavel, : je reklg z resnim glasom, : oba morava paziti, da niti najnedolžnejša beseda, ki bi nama ušla iz ust, ne pade na njeno glavo... ko pa niti ne slutiva, kaj se z njo godi.«
Kreuger je pobesil glavo. Njegova žena je imela prav.
Toda na dnu njegove duše jo še zmerom divjal vihar. Po glavi so se mu podile srdite misli. Kua med njimi mu je neprestano plesala pred očmi: kako naj udari vse tiste, ki so bili kdaj z njegovo hčerjo v družbi, da zadene tistega,
ki se ga je drznila Suzana ljubiti zoper voljo svojega očeta ...
Aleksander Nižinskij je čakal Suzano. Ure so minevale, nje pa ni hotelo biti od nikoder.
In vendar mu je bila obljubila: »Ob devetih pridem k tebi.«
Zdaj bo pa že enajst, a o Suzani ne duha ne sluha!
Mladega moža je jel obhajati gluh nemir, ki si ga ni znal pojasniti.
Mislil je na vse mogoče reči, ki so utegnile priti vmes, da se Suzana ni mogla odtrgati od doma.
Mogoče njen oče še ni odpotoval? Da ji ni mati zbolela? Ali sta pa oba zamudila vlak in se vrnila ter zasačila svojo hčer, ravno ko se je pripravljala k begu?
Potem so mu prišle še hujše domneve na um.
Da se ji ni pripetila nesreča na vožnji? Na Vaelavovem trgu je promet v jutranjih urah posebno živahen: kako lahko bi...
A že je pregnal to misel. Preveč strašna se mu je zdela, da bi jo domislil do konca.
Kaj, če ji je nepričakovano oče obolel — morda celo umrl? Prav takim krepkim ljudem se najrajši kaj pripeti. Kap ... Mogoče ga je kaj razsrdilo, ko je tako razburljiv!
Čim bolj je hitel čas, tem mrzlič-neje so se mu podile najneverjet-nejše misli po glavi. Vse, prav vse mu je prišlo na um: da niso v njeno hišo vlomili? Ali je pa nastal ogenj? Če je niso celo umorili?
Zgrozil se je in vztrepetal po vsem životu.
Po v„eh teli včerajšnjih dokazih njene ljubezni ni mlademu možu niti za trenutek prišlo na misel, da bi se bila Suzana nalašč za-kesnila, da iz lastnega nagiba ne bi bila prišla.
Spomnil se je čudne žalosti, ki jo je bral na njenem obrazu, ko sta se razhajala, in neznanska tesnoba ga je obšla: katera zla slutnja ji je mučila srce?
Že dvakrat je hotel telefonirati k njej domov. Toda obakrat se je spomnil, da ga je Suzana prosila, naj po telefonu ne kliče, ker bi utegnila Marinka ali kdo drugi kaj zaslutiti; zalo je spet obesil slušalko nazaj.
Ob tričetrt na dvanajsto ga ni več strpelo. Izvedeti mora, kaj se je zgodilo, naj bo kar hoče!
S hripavim glasom, ki ga še njegova lastna mati ne bi bila spoznala, je poklical številko. Toda čakal je zaman. Nihče se ni odzval .
Njegov strah je postal neznosen. V duhu je videl Suzano mrtvo pred seboj, v mlaki krvi, umorjeno... »Če je ne bo do dvanajstih na
»Najboljši Dr. OETKER-ja so preparati" 1 kdor jih pokusi, trdi vsaki.
LEGITIMACIJE LJUBLJANSKEGA VELESEJMA
(od 5. do 16. septembra).
Prej so legitimacije za obisk velesejma oddajali v predprodaji Put-nik, denarni zavodi, občinski uradi itd. Po odredbi železniškega ministrstva, izdani lansko leto, ima pa polovično voznino vsak obiskovalec velesejma, ki kupi na odhodni postaji poleg celega listka še rumeno železniško izkaznico, ki stane 5 Din.
Obiskovalec dobi na velesejmu pri blagajni vstopnico za 10 Din, če ga je železniški listek stal do 25 Din. S to. vstopnico obišče enkrat velesejem in enkrat zvečer vinski oddelek. če ga je železniška voznina stala do 60 Din, plača pri blagajni na velesejmu za vstopnico 15 Din, ki mu daje pravico na tri dnevne in tri večerne obiske velesejma, če ga je pa železniški listek stal več kot 60 Din, dobi na velesejemski blagajni legitimacijo za 25 Din, z njo ima šestkraten obisk velesejma in šestkraten večerni obisk. Obenem z izdajo velesejrnske vstopnice oz. legitimacije dobi obiskovalec tudi potrdilo o obisku velesejma. Voznega listka in železniške izkaznice naj torej v Ljubljani nihče ne odda postajnemu vratarju, ker. mu bo oboje skupaj veljalo potem za brezplačen povratek. Popust velja za dopotovanje v Ljubljano od 31. avgusta do 16. septembra, za povratek pa od 5. do 21. IX.
kosilo,« je rekel svoji gospodinji, »pojdem sam tja.«
»Mogoče si prezgodaj delate skrbi,« ga je skušala ženica potolažiti.
Prav takrat je zazvonilo. V enem skoku je bil pri vratih.
Toda namenjeno mu je bilo hudo razočaranje.
»Vi!« je zajecljal ves zmeden. Spoznal je šoferja, ki ga je bil priporočil Suzani pred desetimi dnevi, ko je odpovedal službo.
»Da, jaz ... na cesti! Odpovedali so mi!«
»Zakaj?«
»Kaj vem! Menda so vse osebje odslovili.«
»Kaj naj to pomeni?«
»Ko bi sam vedel! Prišel sem ob devetih v službo kakor po navadi, tedaj me je pa poklical vratar.
,Ne hodi dalje,* mi je rekel že pri vratih. ,Na, tu imaš denar; nič več nisi v službi.*
S temi besedami mi je izročil ovitek. Notri sem našel ček; plačali so me za deset tednov. Ker sem delal šele deset dni, se zastran tega ne bi imel pritoževati. ,Pa Matija?* sem vprašal.
,Takisto odpuščen.*
Nisem vedel, ali bedim ali sanjam. Toda na koncu koncev bi mi bili vendar lahko v par besedah povedali, kaj in kako: saj nisem garjavo ščene, ki ga meni nič tebi nič vržeš na cesto. Ničesar ne vem, da bi bil zagrešil; zato želim govoriti z gospodično.
,Izključeno, prijatelj,* mi je odgovoril. .Hiša je prazna. Marinko so poslali na dopust, drugi služinčadi so pa odpovedali; ostali sta samo še kuharica in gospejina sobarica. A tudi njima so dnevi šteti; odpovedano jima je na teden dni kakor meni. Zdaj čakajo le še prihoda novega osebja; gospod ga je poklical z graščine, ki jo ima na Slovaškem — potem bodo pa tudi oni dve odslovili.*
Takrat sem ves osupel opazil, da so skoraj vsa okna v hiši zaprta in zavese spuščene.
,Gotovo sta odpotovala,* sem rekel. ,A gospodična je vendar ostala v Pragi!*
,Poslušaj, prijatelj,* me je vratar blagohotno potrepljal po rami. ,Vse to je stvar najinih gospodarjev, ne najina. Jaz vem samo to, kar mi je naročeno: da ne smem žive duše spustiti noter in vsakomur povedati, da ni nikogar doma.* ,Če je tako,* sem odgovoril, ,in so res tudi tebi odpovedali, menda vendar nisi tak bedak, da ne bi vedel, kaj jim je šinilo v glavo, da te meni nič tebi nič postavijo pred vrata!*
,Z menoj je ista kakor z drugimi. Vsa stvar se je skuhala ponoči. Gospodična Pašteta je pri večerji iznenada zbolela, a to ni bila navadna večerja, kakor si jo privoščimo mi navadni ljudje; imeli so goste in velik tam-tam. Kakšna reč je pa potem nastala — kakor bi se vsi peklenščki zbrali pri nas! Zdravnik, usmiljenka, strežnica in kaj vem, kdo še vse. Vso noč smo morali ostati pokonci. Menda je resna reč, ko mora biti vse tako tiho okoli nje. Zato so tudi vsemu osebju odpovedali. Samo tega ne vidim, kaj naj bi bilo boljše, ko pride nova služinčad. Kaj hočeš: mister Fižol si je tako vtepel v glavo.«
Mladi mož ni več poslušal. V ušesih so mu brnele samo besede: Suzana je bolna ... nevarno bolna.«
Nenadoma se mu je vse zvrtelo pred očmi. In kakor blisk ga je prešinilo blazno spoznanje:
Nič več ni treba, da bi čakal svojo drago, ne bo je... Kdaj jo bo videl — če jo bo sploh še kdaj? Kakor v sanjah je vprašal:
Ali ste slišali, kaj ji je? Komu?« je vprašal oni. Mladi gospodični?«
»Da.«
»Vratar mi ni nič povedal. Silil sem vanj, toda bilo mu je že nerodno, da se tako dolgo ne dam odpraviti. Gotovo so mu obljubili nagrado, če ne bo ves čas, kar bo še ostal pri hiši, nikomur zinil besedice.«
»Že mogoče ...«
Ker je knez Nižinskij obmolknil in srepo zastrmel pred se, je oni ponižno povzel:
»Prišel sem, da vam povem ... da se lahko zanesete na mojo vdanost do gospodične Kreugerjeve... in da ni moja krivda, če so mi od-
Važnost esperantskega jezika j?
posebno velika v tujsko-prometni propagandi. S tem svetovnim jezikom se namreč izvaja jako intenzivna propaganda, zlasti v inozemstvu, za obisk prirodnih krasot naše domovine. Slovenski esperantisti hočejo najširši javnosti pokazati svoje delo in v ta namen pri-rede esperantsko razstavo v okviru letošnjega jesenskega Ljubljanskega velesejma od 5. do 16. septembra.
povedali. Verjemite mi, da nisem ničesar zagrešil, kar bi upravičilo takšno nepričakovano odslovitev.«
»Vem, Ivan, in zaupam vam. Ati vam je morda znano, kam sta odšla Matija ali Marinka?«
»Ne, nič ne vem.«
»Če bi vas potreboval, se lahko, še zmerom zanesem na vas, kaj ne?«
»O, svetlost! Sami veste, da sem vam zvest do smrti!« je ganjeno vzkliknil oni, videč bolestno spačeni knezov obraz.
Ko je odšel, je Saša trenutek pomislil, nato je pa, ne meneč se za to, da ga kosilo že čaka, pograbil klobuk in odhitel proti Vacla-vovemu trgu.
Kaj bo storil, še sam ni vedel. Prepustil se je popolnoma svojemu instinktu in trenutnemu na-vdahnjenju.
Suzana je bolna. Poskusiti mora, da pride do nje, naj ga stane kar hoče!
Vrtna vrata so bila zaprta. Moral je pozvoniti. Toda namestil da bi bil vratar pritisnil na električni gumb, da bi se vrata sama od sebe odprla, jih je prišel sam odpirat.
Spoznal je nekdanjega šoferja. In brez ovinkov je rekel:
: Oditi morate, gospod Jean. Strog nalog imam, da ne smem nikogar spustiti noter.«
Hotel bi govoriti z gospodično... ali pa z njenim očetom.«
»Ne ona ne njena roditelja ne sprejmeta nikogar,« je neprijazno odgovoril vratar. »Nihče ne sme v hišo.«
»Nihče?«
Srd je drgetal v njegovem glasu. Nihče,« je važno ponovil vratar. »Tak je ukaz.«
Še preden je utegnil premisliti, kaj nekdanji šofer namerava, je le-ta odrinil vrata na stežaj in potisnil vratarja stran.
V par skokih je zletel čez stopnice in se ustavil šele pred vrati Kreugerjevega kabineta. Potrkal je s pestjo, a nihče ni odgovoril. Pritisnil je na kljuko: vrata so bila zaklenjena.
Knez se je zagnal proti glavnim vratom milijonarjevega stanovanja. V tem se je bil vratar že opomogel od prvega presenečenja in je prihitel po stopnicah.
»Dajte, Jean, bodite vendar pametni! Drugače bom ob službo. Prosim vas, pojdite vendar!«
Aleksander Nižinskij ga ni niti slišal. Ker ga pa možak le ni pustil pri miru in ga je celo prijel za roko, da bi ga odrinil, ga je orjak zgrabil z obema rokama za prsi in ga s herkulsko močjo vzdignil s tal.
Trenutek je počakal, toda v njegovih možganih takrat ni bilo prostora za preudarek: zavihtel ga je in ga treščil v kot, da je obležal na tleh.
Zdaj je bila pot prosta. Že se je zagnal na stopnice, tedaj so se pa odprla neka vrata in na pragu se je prikazal sam Kreuger.
»Kaj pomeni ta trušč? Ah, vi ste! Kam hočete?«
Njegov glas je bil tako oblasten, da je Rus nehote obstal. Ugriznil se je v ustnice do krvi, da zaduši gnev.
Kam hočete? je še oblastneje ponovil oče.
»Izvedel bi rad, kako je s Suzano. Ali je res bolna?:
»In če je? Ali je vara to' kaj mar?«
»Gospodična .je bila zmerom tako dobra z menoj,« je odgovoril na slepo srečo.
Preveč, se mi zdi.«
»Ali bi mi zato dovolili kratek razeovor z njo?«
»Z vami nimam nikakih opravkov. In če se pri priči ne poberete, vas bom dal s silo odstraniti.«
Kdor pri Novak-u kupuje — varčuje. Manufakturna trgovina Novak, Kongresni trg.
Za god in praznik mati dobro ve, otroci se Dr. OE TKER-jevih kolačev vesele 1
[S&GOVj
zato vzemi
0 potno® boi umrl...
Angleški napisal James Hoggan
>0 polnoči bom. umrl k je zastokal Idsworll2 in se zleknil v »aslonjaču poleg kamina. »Hunt mi ponavlja to vsak'dan, vsako uro... Po telefonu, v pismih, brzojavno.«
Zbit in utrujen je dvignil gla-'o; strah mu je spačil obraz in oči so mu blazno žarele globoko v jamicah. Zmerom znova je nekaj mrmral predse, nenadoma je Pa s tresočim se glasom izdavil;’
^Sleherno uro priba ja ista grožnja. Ali razumete to, nadzornik?«
s-Ta k pomirite se vendar, Muster lds\vorth,« mu je prigovarjaj S policijski nadzornik in mu krepko in prijateljski stisnil roko. »Verjemite mi vendar, da ste popol-, Notna na varnem. Vaša hiša je zastražena »a vseh koncih in krajih; nihče ne more skozi policijski kordon. Vsi vhodi, še dimniki celo in žlebovi so zastraženi. Vso hišo smo preiskali od vrha do tal. Pred okni te sobe so stražniki na balkonih, na ljodniku in pred vrati stoje moji najzanesljivejši ljudje.«
Milijonar Charles ldsworth je trudno odkimal:
. :>Ce Hunt reče, da bom o polnoči umrl, me ne more rešiti nobena sila na svetu. Vi Hunta še ne poznate!«:
i-Dobro! Denimo, da Hunt po kakršnikoli čudežni poti vdre v to sobo, potlej sva vendar še zmerom midva z najinim prijateljem doktorjem Harrowom prva, ki vas bova branila,< ga je miril nadzornik MacNab in si pomembno trkal po žepu, v katerem je imel nabit samokres. Obrnil se je k zdravniku; »Kaj ne, doktor?«
Harrow, policijski zdravnik, si je s posebnim zanimanjem ogledoval dragoceno zbirko Idsvror-thovih kitajskih vaz. Njegove z gostimi obrvmi zasenčene svetlo-sinje oči so zrle na moč resno v svet. Beli brki, brada in snežno beli lasje so •samo še podčrtali njegovo častitljivo zunanjost.
Prikimal je in se udaril po samokresu v žepu.
>No vidite k je vzkliknil MacNab veselo.
Toda Idsworth je trmasto vztrajal pri svojem:
»Smrti sem zapisan. Točno o polnoči bom nmrl, prej bom pa nemara še zblaznel!«
»Neumnosti!« se je dobrohotno Šalil MacNab, >če je sploh kdo na svetu neumen, je to prav gotovo skrivnostni Hunt, kaj ne, doktor?«
»Morda,« je mirno odgovoril Harrow, »gre pač za to, s katere plati gledate... Ce se ljudje v mirnem času koljejo, pravimo temu umor, med vojno je pa klanje in umiranje pravo junaštvo. Trdil bi, da so Huntove grožnje tako naravna in preprosta stvar kakor le kaj: mistru Idsworthu je pač vojno napovedal. Mr. I<1 swori.hu se zdi seveda stvar napak in krivična...« Prekinil je stavek'in v opravičilo pripomnil: >0d sile ]e, kar počenjam. Namestu da bi vas pomiril, pa filozofiram .. .< Tedaj je zagledal šop pisem in brzojavk: »Ali so to mar grozilna pisma?«
»Da! Kakšnih trideset jih bo; toda mnogo hujše je bilo, ko me je ponoči zvonec telefona budil iz spanja!« Idswortk je od groze zaprl oči.
Harrow je segel po vrhnjem pismu in bral: >Pred' štiridesetimi leti si me obsodil na živo smrt, toda dvajset let kesneje sem si pričel graditi novo življenje. Nobena tvoja kretnja ni od tistih dob ušla mojemu očesu. Potrpežljivo sem čakal plačilnega dne. Zdaj, ko si na višku svoje moči in sreče, te bom zdrobil s prav tako brezobzirnostjo, kflkor si zdrobil ti mene nekoč! O polnoči devet najstega boš umrl! Ni poti, po kateri bi mi mogel uiti. Tvoja Usoda je zapečatena. — Hunt.«
Nenadoma se je Idšvvorlh zdrznil in se zagrabil z obema rokama za srce.
Vežna vrata so se zamolklo zaloputnila in v predsobju je postalo živo.
»Nevvton!« fe glasno zaklical' MacNab.
»Tu sem, gospod nadzornik,« je odgovoril glas izpred vrat.
»Kdo je prišel?«
»Neki tekač je prinesel veliko škatlo, gospod nadzornik.«
..Odprite, toda bodite previdni*.«
Minilo je nekaj tihih minut, potlej je pa mož -od zunaj zavpil:
»V škatli je samo venec, gospod nadzornik!«
'MacNab je stopil k vratom in jih odprl. Nevvton mu je molil pod nos venec iz •zimzelena. Na širokem traku je blestel -zlat napis: iCharlesu Jdsworihu, M je 19. -o polnoči umrl.« Pošiljatelj niti posetnice ni priložil.
Idsvvorthu so šklepetali zobje. Histerično se je zarežat, potem je pa začel ihteli. l!arrow ga je stresal in mu vlival poguma.
Po malem se je milijonar umiril, toda še zmerom se je knrevito ■oklepal zdravnikove roke. Nezaupljivo je ošinil Maca Na ha, ki se je pri vratih pogovarjal s stražnikom.
>Doktor1« je zahropel.
- Aii vam kaj srce teži ?« ga je sočutno vprašal Harrow. »Saj mi niša vaše zasebne stvari nič mar, toda če bi vam po spovedi odleglo, kar na dan r, besedo! Mi: zdravniki smo prav pogosto spovedniki.«
MacNab je še zmerom stal med vrati.
Idsworth je liho povzel:
»Pred smrtjo bi še rad nekaj priznal. Laže mi bo umreti. Morilec sem!«
Harrow je namršil obrvi.
>Resnico govorim. Poslušajte! S Hontom sva bila pred štiridesetimi leti prijatelja. Oba sva služila v isti banki. Lepega dne sva se pa zaradi nekega dekleta sprla. Ker se je odločila za Hunta, mi je vzela ljubosumnost vso pamet. Povrh sem bil še do ušes zadolžen. Vedel sem, da dela naš blagajnik zelo pogosto do trde noči. Skoval sem torej hudoben načrt. Ko je blagajnik nekega večera spet potegnil čez uro, sem ga napadel in ubiL Del oropanega denarja sem skril v Huntovi sobi-Policija ga je prijela, porotniki so ga pa zaradi umora obsodili na smrt. V poslednjem trenutku so nesrečneža šele pomilostili na dosmrtno ječo. Po dvajsetih letih mu je kaznil niški ravnatelj zaradi vzornega vedenja podaril prostost.«
»>Ali ima ta Hunt kakšno posebno znamenje?«
s-Da,« je dahnil Idsworth, :.na nadlehti ima tetoviranega zmaja.«
Idsworth je utihniL, zakaj Mae-Nab se je bil vrnil in sedel v naslonjač. Dre strahotnega čakanja so tekle dalje.
Deset... Enajst... Pol dvanajstih.
Idsworth je bil bled ko zid. MacNab si je z ogorkom smotke prižgal drugo. Celo njegovi jekleni živci so bili napeti do sltraj-nih meja. Samo Harrow se je zdel miren in vdan.
Deset minut pred dvanajsto je MacNab vstal in stopil k vratom
Straža iuu je povedala, da ni nič, novega.
Tudi Harrovv je vstal, se pre-i tegnil, ja. vzet iz žepa samokres. Pregledal ga Je. Bil je v redu.
»Zdaj borno pa kmalu rešeni te more,«- je dejal nadzornik.
Harravv je prikimal in pogledal na uro. Dve minuti sla še manjkali do dvanajstih.
Jdsvvorlhove široko odprte oči so se siepo upirale v kazalca. Pot mu je kar v curku .lil s čela in ustnice so mu drgetale.
Harrovr se je pri oknu naslanjal -ob kamin in si ogledoval pre-kresne kristalne vaze. S prstom je otipaval ubrus.
Občudujem vaše umetnina, ids-w d rita,« je menil, da bi odvrnil njegovo pozornost od ure. .»Prekrasno zbirko imate!« Vzel je spet novo vazo v roke, da bi si jo natančneje ogledaL
V tistem trenutku je vzkliknil MacNab:
j Polnoči!«
Ura je bila. tu tedaj ko s« izzveneli njeni globok!, zvonjenju podobni udarci, je zdajci presekal oster ropot brezdišno tišino: kakor da bi se šipa razdrol/ila...
»Joj k ldsworth je planil pokonci, vzklik se mu je utrgal iz prs, rolki sta mu omahnili in telebnil je na tla ko posekan.
Športni noži
prvovrstna kakovost
Din 35’-, 45'-, 55’-
Razpošilja po povzetju ali proti vplačilu vnaprej
Oštrica
Moderna brusilnica in
nožarska delavnica Zagreb, ll?ea 38
> Mrtev k je rekel MacNab in pokleknil poleg njega. »Srčna kap!«
Harrow je zastrmel v črepinje od vaze; ležale so. raztresene ob kaminu.
»Za božjo voljo! Vaza mi je zdrknila iz roke! On je pa gotovo mislil, da je Hunt...!«
MacNab je prikimal. _ »Žvenket ga je ubil. Toda vi niste krivi. S. ašen slučaj! Ob udarcih ure sem se tudi jaz zdrznil, pa imam živce ko jeklo trde. Toda Huntove grožnje so bile zgolj bahanje. Niti prišel ni k
Doktor Harrow je tisto noč prav nemirno spal.
Pramen mesečine je padal skozi odprtino zavese na njegovo posteljo. Desni rokav na pidžami je bil visoko zavihan ... in na bel: koži nadlehti se je odražal temen madež — tetovirani zmaj...
(v-P)
Madžarski napisal Emmerich Halasz
Jezikovna dopisna šola na Jesenicah (Gorenjsko) prične s 1. oktobrom 1935 zopet s pismenimi tečaji za esperanto, nemščino in slovenščino. Učnina nizka. Plačilni pogoji zelo ugodni. Zahtevajte prospekt, pa ne pozabite priložiti znamke za odgovor. Prijave sprejemamo do 2* seotembra 1935.
Tudi Vi!
storite kakor sto In sto drugih, nabavite blago za obleke, plašče in manufakturo sploh za jesen in zimo
po znižaašH cenah p« tvrdki
MVU-UUBUkM
Kongresni trg 15 (rt ««s$k' “*«>
Bobro bSagc! Omnoa MsersS
Pavlu FelJerju ves čas njegovega zakona Se nikoli ni prišlo na misel, da bi bil ljubosumen na svojo srčkano in mlado ženico Hedo. Še za to se ni zmenil, da je presedel njegov prijatelj in tovariš Ervin Borda vse večere pri njima. Celo bA7aležen mu je bil, zakaj odkar je bil Ervin vsakdanji gost pri FeUerjevih. mu žena ni nikoli več brala k iz ji h molitvic, če ,se je zakesnii In še celo časnike je lahko v miru prebiral, zakaj Ervin je Hedo imenitno zabaval.
Teda zdaj, ko je Pavel prečita! pismo, ki ga v njem neki neznan prijatelj« opozarja, da Ervin grdo izrablja njegovo -zaupanje iu da ga družijo nežne vezi s Hedo, mu je postalo čudno pri duši. Ves zmeden se je sprehajal po sobi in zmerom znova prebiral obtožujoče pismo.
•sAli je to sploh mogoče? Ali je res?« se je spraševal.
»Ne, nek si je sam odgovarjal. >Saj ni mogoče! Tega Hedi ne morem prisoditi. Vse to je bržčas nesramno obrekovanje hudobne sosede ali pa kakšne zarjavele device!«
Pavel je raztrgal pismo na majhne koščke in sklenil, da sploh ne bo več na to mislil. V pisarno je prišel točno; tovariša pa ni bilo še nobenega, tudi Borda ne. Pavel je položil kup spisov predse in se je skušal 'zbrati. Nekaj minut mu je šlo po sreči, tedaj je pa vstopil Borda in ga prisrčno pozdravil:	>Zdravo,
Pavle!«
Feller je samo odkimal ifl delal dalje. Toda pogosto je dvigni* pogled ui opazoval svojega soseda. >Prav čeden fant je Ervin, pa tudi ob’.ečen je zmerom lepo. Ne kaže drugače; tudi jaz se bom moral malo izbraneje oblačiti.« Feller ni mogel in ni mogel več delati. Strašno počasi so mu tekle ure. Kar oddahnil se je, ko je odbilo dvanajsto.
Ko je doma odklenil vežna vrata, mu je padla Heda, kakor zmerom, okoli vratu in ga prisrčno in tako otroško pozdravila, kakor je znala saino ona: »Dober dan, ljubček! Si kaj utrujen? Seveda si spet garal. Le potolaži se, saj sem ti skuhala dober obed.« Na obe lici ga je poljubila in že je odskakljala spet v kuhinjo. Pavel se je moral nehote nasmehniti. >Kakor otrok je,« si je dejal. >In tole otroče naj bi me goljufalo, ko ji kar iz oči žarita Čistost in odkritosrčnost«
Kmalu je spodil svoje mračne mi^li in jedel s tekom.- Popoldne je bi’ ma:o pri ženki, malo pa v k.ubu.
Ko se je zvečer vrnil, je že sedel Ervin na ležalniku. Nič ga ni vjr.emirila njegova prisotnost. 'Io-da kesneje, ko je opazil, kako dobro se Borda in njegova žena razumeta in se zanj še zmenita n“ ga je minila dobi*a volja. Hotel se jima je pridružiti v pogovor, pa se mu ni posrečilo. Tako zeic sta bila navajena medseboj-i ega pogovora, da ju je tretji motil. Jezno je Pavel pograbil časnik in se delal, kakor da bi vneto b^al; v resnici je pa vlekel na uho sleherno njuno besedo. Toda r *ti enega samega sumljivega zloga ni slišal, zalo se je hitro spet potolažil.
Potlej je odšel iz sobe po cigarete. Ko se je vračal, mn je prišlo na misel, da bi ne bilo napak, če bi pri vratih prisluhnil. Menila sta se o neki novi knjigi, zato je Pavel še trenutek počakal in se potem sklonil do ključavnice. Srce mu je nemirno utripalo, zakaj bal se je, da bi ju zalotil gri poljubu. Previdno je pokukal skozi ključavnico, toda oba sta sedela vsaksebi kakor prej, ko je bil odšel iz sobe. Tako globoko sem torej že padel,« je mislil in sram
ga je postalo. Ko se je vrnil v obednico, je nežno pogledal svojo ženo. Komaj je strpel, da bo Borda odšel, zakaj H edina žametasta mehka ličeca, njene sinje Čist« oči, bohotne ustnice in snežno bela ramena bi bil rad kar pri priči obsul s strastnimi poljubi.
Prihodnje dni se je Fellerjeva volja spreminjala kakor vreme v aprilu. Kadar je sedela Heda sveža, prisrčna in živahna zraven njega, se mu je videlo nemogoče, da bi ga varala. »Sama ljubezen, nežnost in pozornost veje it njenega vedenja.« Toda takoj so se mu zbudili sumi: 'Kaj pa, če se pretvarja, da bi me speljala na led ?«
Spomnil se js, da je nekoč po opravkih prišel mimo Bordovegs stanovanja. Mimogrede ga je hotel pozdraviti, pa mu ni nihče odprl. Zvonil je in zvonil, tedaj se je pa prikazal Borda v pidžami in samo za ped odprl vrata ter dejal: »Pavle, ne zameri, toda k meni ne moreš; nisem sam.« Takrat se je bil Feller obzirno nasmehnil in spet odšel. Kakor strela z jasnega je udarila misel vanj: »Kaj pa, če je bila Heda takrat pri njem?«
Dvomi so ga morili. H koncu je izprevklel, da tako dalje ne gre. Negotovost mu bo še možgane zmešata. Moral je priti stvari ■do dn«. Izmislil si je prav vsakdanji načrt, toda preproste stvari so zmerom najboljše.
V soboto je pri obedu dejal: »Ljubica, popoldne se bom odpeljal k materi čez nedeljo. V ponedeljek ejutraj se pa vrnem !t
iGrdun ti grdi,« se je priliznila Heda, j ravno v nedeljo me puščaš samo?«
»Ne gre drugače.« se je oproščal. »Več ko leto dni že nisem videl matere.«
Srce mu je kar poskakovalo od veselja. »Glej, saj noče, da bi odpotoval, torej me ne slepari; sicer bi ;i bilo gotovo všeč, da izginem.«
Od tiste minute je bi! trdno prepričan, da bo njegova komedija samo prazna pena; žene itak ne bo zalotil, ko mu je pa zvesta.
Heda ga je spremila na postajo Pavel si je kupil vozni listek in sedel v brzi vlak. Toda že na prihodnji postaji je izstopil in počakal tri ure na drugi vlak, ki ga je pripeljal nazaj domov. Ura je bila devet.
■ Ravno prav,« je modroval in se od eijal s tramvajem naravnost domov. »Zdaj se bo odtočilo.« Srce mu je ulasno utripalo. Po tihem je stopal po predsobju. Skozi steklena vrata salona se je svetila bič. Po prsti’i se je snlazil do vrat in tresoč se od razburjenja pokukal skozi šipo. Komaj se je premagoval od veselja; najrajši bi bil na glas zavriskal, zakaj Heda je sedela sama samcata s hrbtom proti vratom in brala neko kujigo. Prijetna toplota mu je š’ ila v srce.
Sprva	je	hotel	bučno	odpreti
vrata in	planiti k	Hedi.	jo objeti
in jo vzeti v naročje, zdajci se je pa premislil in smehljaj mu je zletel okrog ust. »Kako lepo bo — in kako	se bo	Heda	razveselila, saj	se	tako	rada	igra ko
otro' '« Potihem je odprl^ vratn, ne da bi ga bila žena slišala — in ko miš na lahko je stopil k njej. Z rokami ji je od zadaj pc-1 oči in prešerno vzkliknil: >Ku, ku!«
■'oč^kal je še trenutek, da 'm žena kriknila od veselja.
Toda počasi, kakor da bi bita 1 pričakova’ . je nagnila svojo kodrasto glavo nazaj in šepetaj.1 in zaljubljeno dahnili:
»Ervin, ljubček! Kako težko sem te že čakala!«
<u-n
Program kinov „Union“ in „$logau
je treba ravnati posebno previdno.
Iz razgovora
med našim urednikom in funkcionarjem novega kina
LUX jih pere prizanesljivo!
V prejšnji številki smo najavili, da se pripravljata v Ljubljani dva nova kina: »Union« in »S 1 o -g a«. Pri tem se nam je vrinila napaka, da smo oba kina dali v upravo Narodnega glasbenega železniškega društva »Sloge«. Toda v upravi »Sloge« je le kino »Dvor«, za kino »Union« je pa dobil koncesijo g. Milan K h a m, trgovec iz Ljubljane; njegovo ime naša filmska javnost že pozna, saj je bil med glavnimi ustvaritelji slovenskega filma »Iz kraljestva Zlatoroga«. — Prostore bivšega kina »Dvora« si j'e pa pridobilo na licitaciji dne 13. maja 1.1. Narodno železniško glasbeno društvo »Sloga«; v svojo upravo ga je prevzelo dne 15. avgusta 1.1.
radi tega načela nismo odklonili znamenitih filmov v drugih jezikih, kakor čeških, francoskih, angleških in ameriških.
— To vaše načelo je tudi po moji sodbi pravilno. Ali bi mi lahko zdaj navedli nekaj teh filmov, ki jih bomo videli pri vas?
= Zakaj ne! Ljubljana se navdušuje za planine, za naravo in za lepo glasbo. , Vse velike planinske filme bomo imeli m i na programu. Tako bomo prinesli Louisa Trenker j a velefilm »IZGUBLJENI SIN« in dr. Arnolda P a n c k a velepesem alpinizma »KRALJ MONTBLANCA«. Lepoto naše kršne Bosne in Hercegovine bo opevala »BOSENSKA RAPSODIJA«, naše prelestno morje in slikovito Dalmacijo pa opereta »JADRANSKE MELODIJE«. Godbo zanjo je zložil slavni skladatelj Robert Stolz; porabil je zanjo naše naj lepše dalmatinske pesmi in napeve. Ta film bo od začetka do konca izdelan pri nas doma; v njem bosta nastopala tudi naša domača pevca in filmska umetnika Tino Patiera in Svetislav Petrovič.
— Ker smo že pri glasbi in petju in ker ste sami dobro poudarili izredni smisel naših ljudi za to umetnost: kaj imate pa s tega I področja na programu?
— Tu je naš program skoraj ne- ] izčrpen. Vsi odličnejši pevci bodo;
leno Pri nas gostovali. Samo nekaj
Nas miormator je urednika lepo >	Beniamin G i e 1 i in Ale-
sprejel — kakor je pač mogel tam :lmen- tsenjamin uign m Aie
med zidarji, pleskarji in inštalaterji — in mu rade volje odgovoril na vsa njegova vprašanja.
Prejšnji teden nam je naš informator obljubil, da nam bo dal v glavnih obrisih program filmov, ki jih bomo letošnjo sezono videli v obeh novih kinih. Naš urednik je zato stopil v nekdanji kino Dvor, da se sestane z njim. Pri tem se je imel priliko na lastne oči prepričati. da je res, kar smo zadnjič zapisali: zidarski odri v avli, v dvorani, na balkonu in stopnicah — vse se prenavlja, popravlja, instalira na novo, da bo kino popolnoma prenovljen. Od najmodernejšega zvočnega aparata, zdaj še spravljenega v 37 velikih zabojih, pa do poslednje žarnice bo vse novo.
— Vidim, da ste zabeli zares, nm je moral priznati. Jela se z vso "vnemo; tudi v Unionu sem v:del, da priUaja nov duh v veličastno plesno in koncertno dvorano — dih modernega časa. Toda adaptaci ja še ni vse; po vsem, kar sem videl, vam verjamem, da vaši superlativi niso pretirani. A še skoraj važnejša je druga plat: kakšni bodo vaši filmi? Kaj pomaga, če boste imeli še tako imenitne aparate, še tako zvočne dvorane, še tako udobne sedeže in okusno opremo — če pa filmi ne bi bili nič prida? To bi bilo tako, kakor če bi kuharica prinesla ričet na mizo v brušeni skodelici za kompot.
— Vaše vprašanje je na mestu kakor le kaj. A že koj v začetku naj vam razpršim morebitne dvome. Naši filmi, lahko se zanesete,
ksander Z i 1 i a n i, glasovita te- j norista z milanske Scale; sloveča i sopranistka z- newyorške Metropo- I litanke, Grace Moore: Jan Kie-j d ura (v filmu »LJUBIM VSE i ŽENSKE«); Josef Schmidt, H. H. Bo lira a nn, L. Graveure, Jarmila Novotna, Marta Eg-g e r t, Gita A 1 p a r — da ne omenim drugih.
— Katere opere in operete boste tedaj predvajali in v kakšni zasedbi^«
= Naj vam jih samo nekaj naštejem!
»PLES V SAVOJU«, glasba P. Abraham, pojeta Gita A1 p a r in Hans J a r a y;
»FRASQUITA«, glasba Fr. Lebar, z Jarmilo Novotno in H. H. Bollmannom;
»PRI BELEM KONJIČKU«, glasba R. Benatzky, s H. Thi-m i g o m;
»JESENSKI MANEVRI«, glasba R. Kalman, pojeta L. Lanner in ne bodo ričet s kompotom, da ra- ; h. Soehnker:
bim vašo dobro • primero. In ker i »CIGAN BARON«, glasba Johan je baš vaš list posvečal vsa leta: Strauss (A. Wohlbriick in Hansi svojega obstoja največjo pozor- , Knotek);
nost kinu in filmu in nepristran- j LAHKA KONJENICA«, glasba sko poročal o filmskih delih, je: pr suppe, igra in poje Marika prav. da tudi prvi seznani svoje i r 5 ^ k, najslavnejša operetna zve-čitatelje z veselimi presenečenji, | Z(ja sedanjosti; ki jih pripravljata i »Sloga« ij »piGAROVA ŽENITEV«. Raz-»Union«.	j	košno opremljen film po sloveči
Najprej vam moram povedati, Mozartovi operi;
»POLJSKA KRI«, glasba Oskar Nedbal, z Anny O n d r o in Sveti-slavom Petrovičem;
»EVA«, glasba Franz Lehar, z Magdo S c h n e i d e r in A. Soehnker jem;
»CLO-CLO«. glasba Fr. Lehar, in »GEJŠA«. V obeh operetah poje priljubljena Marta E g g e r t.
Najslavnejši, pri nas doslej še neznani pevci, kakor Benjamin Gigli bo pel v muzikalnem vele-filmu »NE POZABI ME«, A. Z i -liani v »LJUBA VNI PESMI«, Grace Moore bo v dveh nemških filmih pela operne arije iz »BO-HEME«, »RIGOLETTA«, »BUT-TERFLY«, »CARMEN« in »TRA-VIATE«.
da sta si upravi obeh kinov ze maja in junija zagotovili najiz-branejša filmska dela, dobro vedoč, da si bosta le tako pridobili zaupanje občinstva. Nismo vprašali, koliko kaj stane; glavno-nam je bilo, da bodo filmi, ld jih bomo vrteli, prvovrstni v vseh pogledih.
Ljubljansko filmsko občinstvo je izredno izbirčno. Film mora biti po okusu naših ljudi, to je, ustrezati nam mora i po vsebini i po zasedbi. Velevažna je glasbena stran in ne nazadnje razumljivost dialoga. Zato smo izbirali v glavnem le taka dela, ki so nam dostopna v nemščini — kaj hočete: med vsemi tujimi jeziki naši široki krogi še zmerom najbolj obvladajo ta jezik. Seveda pa za-
— Kakšne druge filme imate še na sporedu? Dramatske na primer?
= Nismo še gotovi z velikimi glasbenimi filmi. Greh bi bil, če ne bi omenil velefilma o slovitem poljskem skladatelju Chopinu, »CHOPINOV POSLEDNJI VAL-; ČEK«, filma o skladatelju Lisztu »LJUBAVNE SANJE« z njegovo II. rapsodijo, filma o genialnem glas-' beniku Robertu Schumannu, o Johanu Straussu »NEPOZABNE MELODIJE« s člani dunajske filharmonije in celotnim baletom drž. opere. In naposled med največ-jimi filmi tega žanra: »STRADI-VARI« ali »NESMRTNE GOSLI« in »MAZURKA«.
— Z glasbenim repertoarjem ste kakor vidim, odlično oskrbljeni. Kaj pa dramatika in romantika?
= Brez skrbi! Tudi na tem polju bomo igrali najboljše med najboljšim. Na programu imamo ve-ledelo nesmrtnega Julesa Verna: »CARJEV GLASNIK - MIHAJLO STROGOV« (z A. Wohlbriickom), film po romanu ruskega klasika Gogolja, »TARAS BULJBA«, Bernarda Shawa »PIGMALION« in grandiozni velefilm »ČOLNARJI NA VOLGI« (Stenka Razin), Vic-torja Hugoja »LES MISERABLES«, velefilme »PARIŠKI ŠTUDENT«, »DEVICA ORLEANSKA«, največji film slavnega režiserja Fritza Langa »SUBATLANTIK«. Dalje imamo na programu »ZLATI OTOK« po slavnem Stevensonovem roma-mu, z Wallaceom B e e r y j e m in Jackiejem Cooprom.
A to še ni vse! Na programu imamo tudi naše stare znance, med njimi so priljubljeni Gustav Frohiich (»Barcarola«, »Rdeči jezdec«, »Poročnik Boby«), Willy F r i t s c h in Lilian H a r v e y v prvem svojem zopetnem evropskem skupnem filmu »črne rože«, Hans Albe r s (»Variete«), Willy F o r s t (»Tako se je končala ljubezen«), Greta Garbo (»Pisana tenčica«), Frančiška G a a 1 (»Peter« in »Mamica«). Itd. Itd.
— Še nečesa da ne pozabim: kaj pa smeh in zabava?
— V tem pogledu je skoraj v vsakem filmu bolj ali manj poskrbljeno. Priskrbeli smo si pa tudi prave šaloigre, kakor »CHAR-LE7EVO TETKO« s Pavlom Kem-p o m, velefilm »AMPHYTRION« z W. F r i t s c h e m, Adelo Sandrok-kovo in Pavlom Kempom, veseloigro »NEBESA NA ZEMLJI«, »4K> MUŠKETIRJA«, »ŽENE ŠTRAJKA-JO«. »GOSPOD BREZ STANOVANJA«. V teh komedijah nastopajo že dobro znani nam komiki Hans M o s e r, Szoke S z a k a 11, Georg A1 e x a n d e r, Feliks B r e s s a r t, Pavel H o r b i g e r, Otto W a 11 -b u r g, Leo S1 e z a k, Ernst V e -r e b e s. Ralph Artur Roberts itd., Itd.
Naštel sem vam le najglavnejše filme in vem, da sem marsikaterega v naglici prezrl. A že ta program vam je pokazal, prepričan sem, da mislimo resno. Naš cilj je: 100"ono ustreči občinstvu. Naša sredstva: najboljši filmi med najboljšimi, nizke cene, udobnost in brezhibna reprodukcija na najmodernejših aparatih.
— Še poslednje vprašanje: kdaj začnete?
— V kinu »Slogi« (nekdanjem »Dvoru«) že sredi septembra, v »Unionu« pa v začetku oktobra. Natančnega datuma vam še ne morem povedati; prvo je, da zidarji, pleskarji, inštalaterji itd. svoje delo popolnoma končajo; v
pristen samo v tem zavitku
polovičarstvo se ne spuščamo. Glavno je, da so aparati že tu; kakor hitro bodo montirani, se bo pa začelo. — In tole, prosim še enkrat zapišite: Dobro in poceni, to je naše geslo.
GITTA ALPAR ZMAGALA
(y-k) Berlin, avgusta.
Pred nekaj meseci smo poročali, da gresta Gitta A1 p a r in Gustav Frohiich narazen. Oba zakonca sta trdila, da imata vzrok za ločitev: Frohiich se je izgovarjal, da je njegova žena židovka in da ga to utegne stati v Nemčiji filmsko kariero, Gitta je pa trdila, da jo je njen mož varal z drugimi.
Te dni je berlinsko sodišče stvar razsodilo. V splošno presenečenje je spoznalo za krivega Gustava Frohlicha in ne židovke Gitte. To je tem bolj čudno, ker je Frohiich navajal v utemeljitvi svoje tožbe, da se njegova žena noče vrniti v Nemčijo in da ga nadzira z detektivi.
Vzlic temu je sodišče Frohlicho-vo tožbo odbilo in ugodilo proti-tožbi njegove žene. Najbrže zato, ker Frohlicha niso mogli oprostiti, tudi če bi bili hoteli; saj je sam priznal, da se je izneveril svoji ženi.
BRŽČAS ŠE NE VESTE.. .
da študira Metrov igralec Paul Lukas v prostem času politično gospodarstvo in je baje priznan strokovnjak na tem polju;
da zbira Elizabetha Allan star porcelan;
da zbirata Virginia Bruce in Jean Hersholt redke knjige in da sta priznana poznavalca lepe in dobre književnosti.
DOLŽNIKOVE TEŽAVE
»He, Emil, zakaj si pa ves čas onemu debelemu gospodu za petami?«
»Ker se drugače ne zanesem, da ga ne bom srečal: dolžan sem mu.«
HUMOR
OTROŠKA
»Ko bom velika,« meni važno šestletna Milena, »se bom poročila z Markom.«
»Kaj pa misliš, otrok!« jo pouči mama. »Za poroko sta vendar potrebna dva!«
»Res? Nu, bom pa vzela še Ciril čka.«
DOBER NASVET
Francoski pisatelj Tristan Bernard je nekoč predaval mladim književnikom, kako se morajo obnašati pri prednašanju svojih del. Naštel jim je vse mogoče zvijače in trike in sklenil:
»Pred vsem ne pozabite: ko končate recitacijo, se elegantno priklonite pred občinstvom in odidite oprezno po prstih ven.«
»Zakaj pa po prstih?«
»Da nikogar ne predramite!«
ODVETNIK IN IGRALKA
Avstrijska igralka Fritzi Massa-ry je bila pri nekem slavnem odvetniku v Baden-Badnu na počitnicah. Nekega dne so se peljali z avtomobilom na izlet v Strasbourg. Ko so se že bližali meji, se je umetnica nenadoma spomnila, da je pozabila vzeti s seboj potni list. A odvetnik si je znal pomagati: dal ji je na razpolago potni list svoje žene; to je lahko tem neskrbneje tvegal, ker je bila njegova raa na sliki res nekoliko podobna lepi igralki.
Malo pred mejo se je Massaryje-va pritisnila k odvetniku in oba sta se jela z nežnim poudarkom tikati. Ko je pristopil obmejni uradnik, si je igralka ravno vneto pudrala obraz, tako da je Nemec ni utegnil natanko pogledati. Sleparija se je posrečila.
Prihodnjo zimo sta se umetnica in odvetnik srečala na nekem plesu v Monakovem. Pozdravila sta se in duhoviti advokat ji je galantno dejal:
»Ti vam na žalost ne morem reči, ne da bi prekoračil mejo.«
HALI OGLASI
Mali oglasi v »Družinskem tedniku« stanejo po Din 1*— beseda. Posebej se računa davek, in sicer za vsak mali oglas Din 1 ‘50. Kdor želi odgovor ali dostavitev po pošti, naj priloži 3 Din v znamkah. Denar za male oglase je treba poslati vnaprej, lahko tudi v znamkah.
Dlake,
cenjene dame!
na licu itd. Vas ženirajo, kvarijo Vam lepoto, eleganco in sramežljivost.
»Venera« eliksir Vas reši v par sekundah, brez bolečin, brez opasnosti vseh nepotrebnih dlak.
Naročite še danes lepo dišeči »Venera« Eliksir, ne bo Vam žal. Dobi se ali po pošti pošlje:
1 steklenica za Din 10'— (predplačilo), na povzetje 18'—, dve Din 28'—, tri Din 38'—.
RUDOLF COTIl. LJUBLJANA VI!
Janševa 27 (prej Kamniška 10 a)
Vabimo Vas k nakupu v najceneiii oblaillnicl
Presite 1?
Sv. Pelra cesta 14
Za mat’ d’nar|a Jošt’ muzke !
Plošče - gramofone izposojamo, zamenjavamo, prodajamo In kupujemo
ELEKTROTON“
d. z o. z. pasaža nebotičnika
Din 1000’- plažam
ako Vam »Radio Balzam« ne odstrani kurjih očes, bradavic, trde kože, bul itd. Blagovolite nemudoma poslati Vaše tako uspešno mazilo proti kurjim očesom Naš stari sosed si je odpravil 10 zastarelih. — Z odličnim spoštovanjem Šolske sestre, Gospodinjska šola, Mladika, Ptuj. Zahtevajte povsod v Vašem interesu samo »Radio Balzam«. Dobi se ali po pošti pošlje: 1 lonček za Din 10'— (predplačilo). Na povzetje Din 18'—, dva Din 28'—, tri Din 38'—.
RUDOLF COTIi. LJUBLJANA VII
Janševa 27 (prej Kamniška iOa)
BARVANJE LAS ni več potrebno pri strokovnjakih, ker si jih z Oro barvo za lase, ki jo dobite v črni, rjavi, temnorjavi, svetlorjavi in plavi barvi, lahko vsakdo sam barva in je postopek zelo enostaven in stalnost barve zajamčena. 1 garnitura z navodilom stane Din 30'—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb. Ilira 34. ŽENSKO KOLO, dobro ohranjeno kupim. Ponudbe na »Družinski tednik« pod šifro »Zensko kolo«.
MAKULATURNI PAPIR na prodaj. Vpraša se v upravi »Družinskega tednika«.
IZPADANJE LAS IN PRHLJAJ prepreči samo znano sredstvo Voda Iz kopriv. Lasje postanejo spet bujni, vrne se jim lesk in postanejo popolnoma zdravi, če jo redno dvakrat na teden uporabljate. 1 steklenica z navodilom stane Din 30'—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
LEPE DEKLIŠKE PRSI dobi lahko vsaka žena tudi v najtežjih slučajih že v kratkem času, če se masira s čudežnim eliksirjem Eau-de-Lahore. — 1 steklenica z natančnim navodilom stane Din 40'—. Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
NEPOTREBNIH DLACIC na obrazu, roKah, nogah, prsih itd. se z lahkoto, hitro in zanesljivo odkrižate z uporabo Erbol praška. — To sredstvo takoj odstrani dlačice s koreninami vred in stane z navodilom Din 15’—. — Po pošti razpošilja parfumerija Nobilior, Zagreb, Iliča 34.
OTROŠKI VOZIČKI, posteljice, mizice, ograj.oe, triciklje itd. solidno izdelano in poceni pri S. Rebolj & drug,
Ljubljana, Gosposvetska 13, Kolizej.
POSREDUJEM DENAR na hranilne knjižice vseh denarnih zavodov Rudolf Zorc. Ljubljana, Gledališka ulica 12, telefon 38 10. Pismeni odgovor 3 Din v znamkah.
MLAD TRGOVEC na deželi, duševni inteligent želi v svrho ženitve dopisovati s trgovsko naobraženim dekletom, prikupljive in ljubke zunanjosti in plemenitega srca. Cenjene ponudbe na upravo »Družinskega tednika« pod: »Plemenit značaj«.
POVERJENIKE SPREJMEMO v rseh krajih Dravske banovine, pa tudi drugod, kjer je večja slovenska kolonija. Ponudbe na upravo »Družinskega tednika« pod šifro »Lep postranski zaslužek«.
VAŽNO ZA GOSPODINJE IN DEKLETA!
Ravnokar je izšla od S. M. Felicite Kalinšok, v osmem pomnoženem natisu najpopolnejša knjiga
»SLOVENSKA KUHARICA« z novimi večbarvnimi tabelami in v elegantni vezavi, ki jo dobite za ceno Din 160.— v knjigarni ANT. TURK nasl., LJUBLJANA, Tjrševa (Dunajska) cesta 5.
PRVOVRSTNI PREMOG poceni in hitro dostavlja na dom priznana trgovina s kurivom Vrhunc Ivanka, Ljubljana, Bohoričeva cesta 25.
BELO GOSJE ČESANO PERJE prvovrstne kakovosti, izbrano in mešano 8 puhom prodam po Din 120'— kilogram. Vprašanja naslovite na M. P. v upravo Družinskega tednika.
Izdaja za konsorcij »Družinskega tednika« in odgovarja K. Bratuša, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O.Mihalek, vsi v Ljubljani.