'-Cì 2 2 -07- 1934 ORMOŽ SKOZI STOLETJA IV ORMOŽ 1993 Slika na ovitku: Georg Matthàus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, Gradec 1681, Mesto in grad Ormož (Statt und Schloss Fridav) - Ivan Stopar, Cankarjeva založba, Ljubljana 1971 IZDALA SKUPŠČINA OBČINE ORMOŽ Odbor za izdajo zbornika: Tone LUSKOVIČ (predsednik), Minka RAJH (tajnica), dr. Peter Pavel KLASINC (urednik), Kristina ŠAMPERL-PURG, Ivan LOVRENČIČ, Vili TROFENIK, Milan RITONJA in dr. Jože BEŠVIR Oblikovano: Pokrajinski arhiv Maribor Tisk: Gorenjski tisk Kranj Izdano v nakladi 1000 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 949.12 Ormož(082) ORMOŽ skozi stoletja IV / [uredil KLASINC, dr., Peter Pavel] -Ormož : Skupščina občine 1993 Za strokovnost prispevkov odgovarjajo avtorji. Na podlagi mnenja Ministrstva za kulturo Republike Slovenije štev ; 415 - 611/93 mb z dne 8. 11. 1993 šteje ZBORNIK ORMOŽ SKOZI STOLETJA IV med proizvode, za katere sc plačuje 5% davek od prometa proizvodov. D ^g/l, 3 D& 1 ti OkH Solferò 36207616 ZBORNIK ORMOŽ SKOZI STOLETJA TV, PRVI V SVOBODNI IN SAMOSTOJNI SLOVENIJI, JE POSVEČEN TUDI 500 LETNICI USTANOVITVE SAMOSTANA OBSEVANTOV -FRANČIŠKANOV V ORMOŽU l)et;ijl iz Mesto in grad Ormož (Stati and Schloss 1'ridav), Georg Matthiius Vischcr, Topographia Ducatus Stiriac, Gradec KiSI; Ivan Stopar, Cankarjeva založba Ljubljana 1971, slika 24. ■ OB IZDAJI ZBORNIKA ORMOŽ SKOZI STOLETJA IV Dežela kakor iz pravljice. Na jugu jo obliva Drava, ki ji s pritoki daje dovolj vode, nujno potrebne za življenje. Proti vzhodu in zahodu se širijo ožje ali širše rodovitne ravnice, na severu pa jo kot venec obkrožajo griči, nekdaj zelo pomembni za obrambo pred sovražniki, ki so nenehno križarili po njej. Poskušali so jo osvojiti, naseljence pa oropati ali pregnati. Vsak rod, ki je na njej bival, je puščal za seboj sledove, ki so se v stoletjih nakopičili v neprecenljiv zgodovinski in arheološki zaklad. Ta nam kot odprta knjiga govori o vseh dogodkih, ki so se odvijali na naših tleh. Kelti, Iliri, Germani, Huni, Krnci, Rimljani, Slovani - ali je še kak narod ali pleme v Evropi, ki se ne bi vsaj bežno dotaknil naših krajev. Kako bi mogli zgodovinarji, narodoslovci in arheologi ostati hladni ob tolikih dragocenostih, kot jih hranijo naši kraji, posebej še, če smo priča nenehnega propadanja in uničevanja teh biserov naše preteklosti. Poskušajo jih čim več in čim prej odkriti, ovrednotiti in primerno zavarovati ter ohraniti kot priče slavne preteklosti naših krajev, poskušajo jih tudi urediti po času nastanka, najdišču, zgodovinskem pomenu in medsebojni povezanosti. Tako so do sedaj izšli že trije zvezki zbornika Ormož skozi stoletja. Pri zbiranju gradiva, njegovem opisovanju, razvrščanju in restavriranju se je od leta 1973, ko je izšel ob sedemstoletnici prve omembe ormoža v pisanih virih prvi zvezek Zbornika, pa do današnjega, četrtega, zvrstila cela plejada navdušencev, ki so z veliko truda, nesebičnosti in požrtvovalnosti skušali odkriti in rešiti to neprecenljivo narodno bogastvo našim zanamcem. Ti bodo lahko s ponosom prebirali zgodovino svojih krajev. Pri tem niso opravljali samo svoje poklicne dolžnosti, ampak so z ljubeznijo in prizadevnostjo obdelovali in ljubkovali vsak najden predmet. Njihova imena in prispevki so trajno zapisana v štirih zvezkih Zbornikov, zato jih v predgovoru ni potrebno posebej navajati. Nekaj pa moramo nujno zapisati: našo globoko hvaležnost za njihovo plemenito delo, brez katerega bi vsi ti zakladi izginili, s čimer bi nastala neprecenljiva škoda, ki je nikakor ne bi bilo mogoče več popraviti, če bi do nje že prišlo. Beseda hvala izgine v zraku, ko jo izrečemo, njihovo zapisano delo pa bo dalo njihovi besedi trajnost, vse do obstoja zadnjega primerka Zbornika. Zahvalo smo dolžni tudi vsem, posebej še članom odbora za izdajo Zbornika, ki so ob prispevkih avtorjev kakor koli pomagali ob nastajanju in vztrajanju pri izdaji četrtega zvezka kljub težavam, ki so jo spremljale. Tudi tem naj bo pričujoči zvezek trajen spomin in zahvala. Vsem bralcem pa naj bodo vsi dosedanji in bodoči zvezki Zbornikov dragoceno berilo, ob katerem bodo spoznavali vso veličino in bogastvo dogodkov v naši lepi pokrajini, ki so jo ustvarili ter oblikovali tako kot jo poznamo danes. Tako želimo ohraniti našim zanamcem. Predsednik SO Ormož Dr. Jože Bešvir UREDNIKOVA UVODNA BESEDA Četrto številko Zbornika Ormož skozi stoletja, prvega v svobodni in samostojni Sloveniji, smo pripravili z angažiranostjo nekaterih članov že pred leti izbranega in na Skupščini občini Ormož potrjenega odbora za izdajo Zbornika, ki ga je vodil gospod Tone Luskovič, za administrativne in vse posle ob dopisovanju z avtorji pa je z veliko skrbjo opravljala gospa Minka Rajh. Zbornik je posvečen tudi 500-letnici ustanovile samostana obsemantov - frančiškanov v Ormožu, ki je bil leta 1493 ustanovljen. O potrditvi ustanovitve se nam je ohranila tudi listina iz 16. aprila tega leta. Frančiškanski samostan je deloval vse do njegove ukinitve leta 1786 in je zaradi svojega pomena pa tudi arhitekturne podobe opredeljeval in zaznamoval mesto Ormož, da ga je tudi G. M. Vischer v svoji topografiji monumentalno prikazal tako da samostan dejansko pritegne našo pozornost na upodobitvi mesta Ormoža iz leta 1681. Zbornik Ormož skozi stoletja IV izhaja sicer z majhno zamudo, vendar je bil pripravljen dvajset let potem, ko smo v Ormožu leta 1973 praznovali 700-letnico pire omembe mesta in on tej priliki izdali tudi Zbornik Ormož skozi stoletja, ki še ni imel številke I. Tako smo v dvajsetih letih pripravili štiri zvezke Zbornika Ormož skozi stoletja in dokazali, da je imel Ormož bogato zgodovino, kljub temu. da je majhno mesto. Ta trditev je izpričana v dosedaj objavljenih člankih pa tudi s tem, koliko arhivskega gradiva se nam je ohranilo v slovenskih pa tudi drugih arhivih, predvsem v Avstriji, Madžarski in Hrvaški, kar nas vse lahko navdaja z optimizmom, da naslednji zvezki onnoškega zbornika niso vprašljivi. V Zborniku Ormož skozi stoletja IV smo za objavo pripravili enaindvajset prispevkov avtorjev iz Ptuja, Maribora, Ljubljane in Ormoža pa tudi iz sosednje Hrvaške in Avstrije. Zbornik je bil računalniško obdelan in oblikovan v Pokrajinskem arhivu v Mariboru. Ima nekatere novosti, med drugim naj omenim izdelane UDK kartice za prispevke v zborniku in CIP - kataložni zapis o publikaciji, kar je pomembno za obdelavo v knjižnica. Vsi prispevki v zborniku so opremljeni z znanstvenim aparatom. Končno podobo Zbornika je izoblikoval računalniški arhivski strokovnjak v Pokrajinskem arhivu Maribor g. profesor Miran Novak s pomočjo računalniške operaterke ge. Irene Žugaj. Obema se v imenu odbora za pripravo Zbornika in kot urednik lepo zahvaljujem. Zahvaljujem pa se seveda avtorjem, ki so mnogi kljub svoji veliki angažiranosti našli čas in pripravili svoje prispevke tako, da je Ormoški zbornik IV lahko zagledal luč sveta. Dr. Peter Pavel Klasinc P. Marjan VOGRIN* SAMOSTAN MANJŠIH BRATOV OBSERVANTOV V ORMOŽU Cesar Jožef II. (1764 - 1790) ima s svojimi patenti in odloki največ "zaslug", da se je zmanjšalo število samostanov na našem območju. Žrtev teh odlokov je postal leta 1786 tudi ormoški samostan manjših bratov. Njegova ukinitev pa je kmalu pripeljala tudi do popolne porušitve cerkve in samostana ter preureditve celotnega kompleksa. Prav zaradi tega je prav, da se mlajšim generacijam predstavi ta pomembna ustanova preteklega časa. 1. ZGODOVINA SAMOSTANA Prvi observantski* 1 samostan na Spodnjem Štajerskem je bil ustanovljen proti koncu 15. stoletja v Ormožu. Ustanovitelj je bil Jakob Szekely (1440 -1504), ki se je proslavil kot sposoben vojskovodja ob kralju Matjažu (Matija Corvin, 1440 - 1490, madžarski kralj) v boju proti Turkom. Jakob je bil rojen v majhnem madžarskem mestu Kewend (Kovend), ki ga je dobil njegov oče Blaž v posest od Janeza Hunyadija, ta pa je bil oče kralja Matjaža. Jakob se je skupaj z njim vojskoval na mnogih bojiščih, tudi proti cesarju Frideriku III. (1440 - 1493). Po smrti madžarskega kralja se je P. Marjan VOGRIN, gvardijan minoritskega samostana na Ptuju. 1 Tukaj hi želel na kratko razložiti izraze, ki jih bom uporabljal v razpravi. Red manjših bratov (ordo fralum minorum) je naziv, uporabljan za red, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški v začetku 13. stoletja. S tem izrazom so zaobjete vse usmeritve, ki so se pojavljale v redu skozi stoletja. Konventuali (v nemškem in slovenskem jeziku: minoriti) so bili manjši bratje, ki so živeli v konventih - samostanih. Sprejemali so papeške razlage pravila in razne privilegije. Način njihovega življenja se je oddaljeval od prvotne zamisli ustanovitelja. Observanti so nastali kot reakcija na življenje konventualov. Zagovarjali so strogo življenje po pravilu (rdguli) brez papeževih olajšav. Observantske reforme so se začele pojavljati že proti koncu 13. stoletja (spirituali), predvsem pa v drugi polovici 14. stoletja. Zelo močno observantsko delovanje je pripeljalo do delitve reda leta 1517. Osnovala sta se dva redova, ki sta se od papeža Leona X. naprej imenovala: OFM CONV (Ordo fratrum minorum Conventualium) in OFM DE OBSERVANTIA. Konventualov sc je oprijelo ime MINORITI, na hrvaškem govornem področju pa je ostal naziv konventualci. Observanti pa so opuščali v svojem nazivu "de ohservantiu" in so za okrajšavo uporabljali samo OFM, kar pa ne ustreza zgodovinskim dejstvom. Sami so se imenovali FRANČIŠKANI in je tako tudi ostalo, čeprav so tudi minoriti Frančiškovi, torej frančiškani! Jakob priključil cesarju Frideriku III. in ta ga je povzdignil v svoboden stan ter mu za zasluge podaril proti odškodnini mesto in grad Ormož z vsem, kar je k njemu spadalo, tudi grad Bori. Svoj madžarski priimek je spremenil v nemškega ter se preimenoval v "Zekcl"-, v listinah pa je imenovan tudi Zakcl, Zackl, Zaggl, Zachl. Kmalu po naselitvi v Ormožu je poslal Jakob Zekel v Rim prošnjo za ustanovitev observantskega samostana. Prošnji je ugodil papež Aleksander VI. (1492 - 1503) z dekretom, izdanim 16. 4. 1493. leta. Ker so v tistem času pustošile turške čete v okolici Ptuja in Celja, se je začetek gradnje samostana zavlekel za dve leti, saj je Jakob Zekcl s svojimi vojščaki sodeloval v boju proti Turkom. Tako je bil temeljni kamen položen leta 1495. Zaradi pogostih turških vpadov in kuge, ki se je širila med ljudmi, sta bila cerkev in samostan predana svojemu namenu šele leta 1504. Cerkev je bila posvečena na praznik sv. Frančiška Asišcga (4. 10.). Posvetil jo je sekovski škof Christoph II. von Zach in tudi vpeljal v novi samostan redovnike. Prvi, ki je bil pokopan v cerkvi v družinski grobnici, pa je bil najzaslužnejši mož, ustanovitelj samostana Jakob Zekcl, ki je umrl samo nekaj več kot mesec dni pred posvetitvijo (27. 8. 1504). Samostan je od začetka pripadal avstrijski observantski provinci, ki sc je imenovala "Provincia Austriae S. Bernardini Senensis"2 . Avstrijski bratje so zapustili samostan po letu 1538. Samostan je bil priključen madžarski provinci sv. Odrešenika (Provincia SS. Salvatoris in Hungaria)3 , kmalu nato pa provinci sv. Marije. Nekaj let za tem, približno leta 1560, pa je bil samostan priključen provinci sv. Ladislava v Slavoniji. Sto let pozneje, torej v letu 1660, pa je bila izražena želja Madžarov4 , da bi priključili ormoški samostan madžarski provinci. Proti tej spremembi in naselitvi Madžarov v Ormož pa so sc izrekli meščani Ormoža5 * . Nekaj let za tem pa so se že pritoževali čez tri brate iz samostana. Cesar Leopold L (1658 - 1715) je zato pisal ^ vrhovnemu predstojniku v Rim in zahteval, naj sc ormoški samostan priključi avstrijski observantski provinci, ki je slovela zaradi svoje strogosti. 16. julija istega leta pa je cesar že pisal avstrijskemu provincialu glede inkorporiranja ormoškega samostana njegovi provinci. Provincia! Slavonske province sv. Ladislava je proti takemu postopanju protestiral7 in prosil, naj samostan ostane v njegovi provinci, ker redovniki uspešno delujejo tako v Ormožu kot tudi na okoliških župnijah. Kljub temu je cesar - Potrdil jo je papež Nikolaj V. leta 1451. 3 Do leta 1517 je bil to vikariat madžarskih observantov, ki so se leta 1444 oddelili od bosanskega vikariata. Obscrvantske "province" so se do delitve reda imenovale "vikariati". Vikar pa je bil kot predstojnik vikariata podložen teritorialnemu provincialu, ki je bil iz vrst konventualov. 4 20. 9. 1660, prim.: Kokol, p. Hadrijan, Die Geschichte der Franziskancrkloster, str. 10. 5 23. 9. 1660, prim.: Kokol, str. 10. 16. 5. 1672, prim.: Kokol, str. 10 7 Listina je brez pravega datuma, samo z letnico 1672, prim.: Kokol, str. 127, št. 10. Leopold I. izdal dekret8 o priključitvi avstrijski provinci z razlago: zaradi pohujšanja in nemoralnosti9 . 7. februarja 1673 je bil izdan drugi dekret, ki je prvega suspendiral. Deželna vlada v Gradcu pa je še določila10 , da bo stopil, če se nemoralnosti ne odpravijo, v veljavo dekret o priključitvi avstrijski provinci. Verjetno so se stvari uredile; pa tudi dejstvo, da je ostal ormoški samostan še naprej v stari provinci, govori v prid izboljšanja stanja. Po drugi strani pa je bil ustanovljen samostan za slavonsko provinco (ali bolje rečeno: za slovanske dežele), tako je vsaj zapisal provincial z brati leta 1672, ko je naslovil na cesarja Leopolda pismo, kjer ga prosi, naj tako tudi ostane. Če pa upoštevamo, da so redovniki pastoralno delovali v svoji cerkvi kakor tudi po okoliških župnijah, kjer je bilo potrebno znanje slovenskega jezika, potem je seveda razumljivo, kar je zapisal provincial v svojem pismu, da pač "častiti patri avstrijske ali štajerske province ne poznajo 'Idioma Sclavonica’." O madžarskih patrih je isto poudarjal v svojem pismu tudi bivši sodnik Štefan Godina11 . Še bolj pa so protestirali proti patrom avstrijske province okoliški župniki 12 in zagovarjali redovnike, ki so pripadali Slavonski provinci in živeli ter delovali v Ormožu in okolici. V svojem pismu so navedli, da redovniki obvladajo naslednje jezike: "Illirica, Germanica, Croatica et Sclavonica", ki so v njihovih krajih nujno potrebni za pastoralno delo. Istočasno so protestirali tudi štirje sodniki13 in zatrjevali, da redovniki ormoškega samostana zadovoljujejo potrebe ljudi in da obvladajo jezike, ki so na njihovem območju potrebni. Ta prizadevanja pa so obrodila sadove proti koncu 18. stoletja. 4. maja 1784. leta je bil samostan končno priključen avstrijski provinci. Dolgoletna prizadevanja pa niso dolgo trajala. Preden je minilo leto dni, je bil samostan dodeljen kranjski observantski provinci sv. Križa14 . Tudi v sestavi te zadnje province ormoški samostan ni dolgo ostal. P. Castulus Wcibl, provincial kranjske observantske province, je zelo širokogrudno odgovoril na dopis deželnega glavarstva v Gradcu15 . Ponudil je takojšnjo ukinitev samostana v Ormožu (in Feldbachu) z obrazložitvijo, da je v omenjenem samostanu premalo redovnikov, ki bi zadovoljevali duhovne potrebe vernikov, a je provincial prosil, če bi lahko razdelil hrano in opremo iz samostana u S. I. I(>73, fotokopija v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. Originali so ohranjeni v nadškofijskem arhivu v Zagrebu. > O. C. "propter scandalo et abusus". IS. 3. 1673, fotokopija v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. 11 16. 1. 1677, fotokopija v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. 12. 2. 1723, fotokopija v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. Listina je izstavljena istega dne kot zgornja: 12. 2. 172.3, fotokopija v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. 11. 3. 1785, prim.: Kokol, str. 64. 15 15. 12. 1785, prim.: Kokol, str. 64, op. 1. med druge samostane reda16 . Na to dovoljenje ni bilo potrebno dolgo čakati17 . Popis vsega premoženja (inventar) je bil sestavljen 5. aprila 1786. leta. Manjši del premoženja je bil dodeljen verskemu skladu, večina pa je bila prepuščena svobodnemu razpolaganju province. Samostansko opremo so si razdelili samostani ali pa je bila odnesena v samostane, kamor so bili dodeljeni redovniki iz ormoškega samostana18 . Omenil bi samo milostno podobo Matere božje, ki so jo redovniki odnesli iz cerkve v observantski samostan v Varaždin. Meščani Ormoža so jo zelo častili in zato tudi zahtevali nazaj19 , pa njihova zahteva ni bila uresničena. Prvi lastnik samostana po ukinitvi je bil Joseph Aschbach, za njim Alois Guttmann, ki je bil tudi upravnik gospodstva Ormož. Dal je oceniti samostan, ki pa je že bil porušen. Ostalo je še nekaj gospodarskega poslopja20 . Ostanek samostana z vrtom in cerkev sta bila prodana 4. oktobra 1798. leta za 2.000 florinov. Kmalu nato je bila popolnoma porušena tudi cerkev21 * . 2. LISTINE Vsaj nekaj vrstic bi posvetil še listinam, ki so ohranjene po različnih arhivih. Na razpolago sem imel fotokopije listin, ki so v Nadškofijskem arhivu v Zagrebu. Nekatere teh listin navaja v svojem delu že p. Hadrijan Kokol, pa ne vseh. Za kritično izdajo vseh še neobdelanih listin pa sem imel na razpolago premalo časa. 3. POMEN SAMOSTANA IN KONEC Bratje ormoškega samostana so se posvečali predvsem pridiganju in spovedovanju ljudi, ki so prihajali v njihovo cerkev. V cerkvi je bil tudi oltar, posvečen Mariji, in vsaj za okolico Ormoža je to bila romarska cerkev 22 . Iz virov pa lahko ugotovimo, da so bili redovniki dejavni tudi po okoliških župnijah. Ker so znali več jezikov, so lahko na območju, kjer so bili prisotni različni narodi in jeziki (slovenski, hrvatski, madžarski in 10 8. 2. 1786, prim.: Kokol, str. 140, št. 30. 17 23. 2. 1786, prim. Kokol, str. 141, št. .32. 18 Kostanjevica pri Gorici, Ljubljana, Maribor, Varaždin, Zagreb. 10 1. 5. 1786, prim. Kokol, str. 144, št. 35. 70 Ocena je bila narejena 1. I. 1796. leta. 21 Lastniki posesti, kjer sta stala samostan in cerkev, so bili v preteklosti naslednji: Joseph Weisch, Karl in Mathilde Krculitsch, dr. Anton in Joscfa Magdič in od leta 1860 dr. Anton Žižek. Sedaj so lastniki: Anica Veselko, Ivica Bedrač, "Jeruzalem" Ormož in SO Ormož. Glejte op. št. 19. nemški), res v polni meri izvrševali Kristusovo poslanstvo. Župniki okoliških župnij in tudi sodniki trgov so se v začetku 18. stoletja (1723) zavzeli, da naj redovniki, ki so sicer pripadali Provinci sv. Ladislava, ostanejo v ormoškem samostanu. Eden argumentov, ki je nasprotoval prihodu avstrijskih redovnikov, je bil, da se našega narečja ne bi naučili niti razumeli23 . Kljub temu je bil ormoški samostan priključen avstrijski (1784), kmalu zatem pa kranjski observantski provinci. Sam provincial je ponudil ormoški samostan v ukinitev; verjetno je želel rešiti pred tem ostale svoje samostane. Samostanska oprema se je porazgubila po ostalih samostanih, o samostanski zgradbi pa ni več sledu. Škoda, da ni ohranjena vsaj cerkev, ki je bila za dve tretjini večja od župnijske cerkve. Bila je razdeljena na tri ladje in bogato okrašena24 . Česar niso redovniki odnesli s seboj, je bilo prodano25 . V tej kratki razpravi je nanizanih le nekaj podatkov. Naj bodo spodbuda Ormožanom za nadaljnje raziskovanje zgodovine samostana manjših bratov observantov - frančiškanov v Ormožu. LITERATURA • Kokol p. Hadrijan, Die Geschichte der Franziskanerkloster in Untersteiermark in der Aufklarungsperiode und in der Zeit des Absolutismus (ca. 1751 - 1850). Gorz, 1915. • Slekovec, Sekciji, Rodopisna in životopisna razprava. Ljubljana, 1893 (ponatis iz Slovenca). • Iriarte, Die Geschichte der Franziskusorden. Altòtting, 1983. Glejte op. št. 13. ... "nostrum idioma non colleniihus truderelur". 24 Prim.: M. Slekovec, Sekciji, Rodopisna in životopisna razprava. Ljubljana, 1893 (ponatis iz Slovenca), str. 22. 25 Npr.: Cerkvene orgle so bile prodane v Maribor, slika sv. Krištofa na Polenšak, zvonovi pa so v Perlaku (?) v Medimurju. Prim.: O.C.: str. 24. DAS OBSERVANTENKLOSTER IN ORMOŽ ZUSAMMENFASSUNG Jakob Szekely (Zckel) griindete mit Erlaubnis von Papst Alexander VI. (1493) das Observantenkloster in Ormož (Fridau). Im Jahre 1495 begann er mit dem Bau des Klosters und der Kirche. Am 4. Oktober 1504 wurde die Kirchc geweiht und am selben Tag zogen die Ordensleutc ein. Ursprùnglich gehòrtc das Kloster zur òsterreichischen Observantenprovinz, nach dem Jahre 1560 wurde das Kloster in Ormož jedoch in die sclavonischc Provinz des. hi. Ladislav eingegliedcrt. Nach langjahrigcn Bemiihungen gclangtc das Kloster wiedcr in den Bereich der òsterreichischen Provinz (1784) und Jahr darauf in die Provinz Krain. Aufgehobcn wurde das Kloster in der Zcit Joscfs II. im Jahre 1786. Die Obscrvantcn von Ormož habcn sich besondcrs dem Prcdigcn und dem Anhòren der Bcichte zugewandt, nicht nur in ihrer eigcnen Kirche, sondcrn auch in den Nachbarpfarren. Sic behcrrschten mehrere Sprachen, was im Gebict von Ormož schr wichtig war. Die Bewohner von Ormož wùrdcn wahrscheinlich schr Stolz sein, wenn die Klosterkirchc noch beute stiindc. Sic war nàmlich gròBer, reicher und schòncr als die jetzige Pfarrkirche. Leidcr ist von dcr Kirchc und auch vom Kloster nichts iibrig geblieben. Auch die Urkunden und Dokumente, welche noch vorhanden sind, sprcchcn von dcr Vcrbundenheit der Bewohner von Ormož mit den Ordensbrùdcrn im Observantenkloster (Franziskancrklostcr). Emilijan CEVC* * STENSKE SLIKARIJE 17. STOLETJA V ORMOŠKI ŽUPNIJSKI CERKVI Obnovitvena dela v župnijski cerkvi sv. Jakoba star. v Ormožu so v letih 1960, 1976 in 1990 razkrila prenekatero stran njene častitljive zgodovine1 . Cerkev se prvič omenja leta 12712 , toda tedaj je imela za seboj že dolga leta od časa, ko so položili njen prvi temeljni kamen. Vsaj po letu 1235, ko je salzburški škof Eberhard potrdil nemškemu viteškemu redu patronat in lastništvo nad cerkvijo v Veliki Nedelji, je ta gotovo poskrbel za zidavo cerkva tudi vsaj v večjih naseljih svoje župnije. Arhivski podatki o ormoški srednjeveški cerkvi so res zelo skopi, zato pa moramo prisluhniti predvsem govorici kamnov, pričevanju njenih sten. Zadnji restavratorski posegi so v mnogočem izpopolnili vednost o zgodovinskem in slogovnem razvoju cerkve in o spremembah, ki so jih narekovale bodisi pastoralne potrebe, katastrofe požarov, napadi "Turkov" in druge roparske devastacije, ne nazadnje pa tudi spremembe v verski praksi in v estetskem pojmovanju. Ko so leta 1990 odbili stare omete tudi na zunanjščini, so se pokazale še nekatere za zgodovino stavbe pričevalne faze, ki kličejo po natančnejši analizi - recimo kombinacija opečne in kamnitne zidave, podobna oni, ki se je razkrila tudi na starem prezbiteriju župnijske cerkve na Hajdini pri Ptuju (iz devetdesetih let 14. stoletja), deli oken, ki pripadajo najbrž še 13. stoletju, gotske spolije (kosi obočnih reber in podobno), vzidane v cerkveni stolp itd. Najbrž še romansko apsido je ob koncu 14. stoletja zamenjal velik, poligonalno zaključeni gotski prezbiterij in približno ob istem času so prizidali na severni strani tudi ožjo ladjo kot nekakšno vzporedno kapelo, ki je bila najbrž že od vsega začetka z manjšima šilastima prehodoma povezana z glavno ladjo. Take prizidave so bile v pozni gotiki tako pri večjih župnijskih kot ob * . Kmilijan CEVC, umetnostni zgodovinar, Ljubljana. * Začasno poročilo o odkritjih je objavil J(anez) M(ikuž) v: Varstvo spomenikov XXI. Ljubljana 1977, 355 sq. - Podatek povzemam po: Jože Curk, Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož. Ormož skozi stoletja II. Ormož 1983, 73. Žal avtor ne sporoča vira za to datacijo, vendar v verjetnost, da je tedaj cerkev že stala, ne dvomim. Sv. Jakob spada v vrsto tistih svetnikov, ki so jim bile posvečene tudi pri nas že cerkve romanske dobe. In če naletimo v fevdnem zapisniku iz leta 1293 kar na dva ugledna kmeta, oba župana, z imenom Jakob, bi to potrjevalo, da je bil kult tega svetnika v tem okolju že gotovo zelo živ. (Anton Klasinc, Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov. Ormož skozi stoletja I. Maribor 1973, str. 53). pomembnejših podružnih cerkvah dokaj pogostne3 . Verjetno so v prvi četrtini 17. stoletja te vmesne loke povečali in jim šilastoločne zaključke spremenili v polkrožne. Zadnjo veliko predelavo je doživela cerkev v baroku, verjetno kmalu potem, ko so jo leta 1704 izropali Kruci. Stari leseni strop v ladji so zamenjali z zidanim banjastim obokom z oprogami med posamičnimi travejami, v prezbiteriju pa so odbili gotska rebra in ga s tem lepotno okrnili. V ladji pa so novi obok, še bolj pa podvojeni pilastri, iznad katerih izhajajo oproge, zakrili in poškodovali stenske slikarije na severni in južni steni in tudi na slavoloku. Prav te pa je zdaj spet odkril skalpel skrbnega restavratorja Viktorja Gojkoviča, seveda pa so mnogi deli slik poškodovani ali celo uničeni. Ob teh slikarijah se želim zdaj pomuditi in jih, kolikor je trenutno mogoče, slogovno in vsebinsko osvetliti, prepričan pa sem, da s tem še ne bo o njih izrečena zadnja beseda. Doslej sta jih na kratko opisala in ocenila le Jože Curk in Marjeta Ciglenečki.4 Freska, ki nad ostanki starejših gotskih fresk pokriva slavoločno steno v ladji, predstavlja veliko kompozicijo Zadnje sodbe. Po letnici, ki mi jo je posredoval Viktor Gojkovič, naj bi nastala leta 1631.5 Freska ni idealno ohranjena; mnogi deli so zamegljeni, večji del na levi strani, vrhnji zaključek in spodnja dela na obeh straneh slavoloka so uničeni. Kljub temu je kompozicija vsebinsko dovolj zgovorna in zaključena. Prilagaja se šilastoločncmu slavoloku. Ikonografsko povzema kompozicija še staro srednjeveško razdelitev na zemeljski pas, ki mu na nasprotni strani odgovarja globina pekla, na vmesni pas med zemljo in nebom in na nebesni pas s Sodnikom. Pravzaprav se prizor začenja na levi spodaj, kjer vstajajo umrli iz grobov, vzkipe v srednjem pasu v nebo do Sodnika, na desni - za Sodnika seveda levi - strani pa padajo pogubljene! proti peklenskemu žrelu, ki zija spodaj na naši desni. To bi pomenilo, da ne bodo vsi, ki sicer kipijo proti nebu, izvoljeni - ko je sodba izrečena, strmoglavljajo zavrženi v večno pogubo. Napis na traku nakazuje božji ukaz: SVRGITE M()R(T)VI, VENITE A(D) (IV)DICIV(M) - Kvišku, mrtvi, pridite k sodbi. V nebeški svetlobi sedi v vrhu Kristus-Sodnik na mavričnem loku, ogrnjen čez golo telo z rdečim plaščem, in z gibom desnice izreka sodbo, toda ob njem klečita na oblakih prva priprošnjika, Marija in sv. Janez Evangelist, tako imenovani motiv "Deisis" (molitev, priprošnja, posredovanje).6 Ob Sodniku so zbrani 3 Prim. Joachim Buchncr, Asymctrische Raumformen im spatgotischcn Kirchenhau Siid-dcutschlands und Osterreichs. Festschrift f. Peter Metz. Berlin 1964, 258 sq. 4 Jože Curk, Razvoj urbanih naselbin..., o.c. str. 75. - Marjeta Ciglenečki, Sprehod po mestu. /Vodnik/ Ormož in okolica. Ormož 1990, 31 sq. 3 Jože Curk, Razvoj urbanih naselbin..., o.c. str. 75. - Marjeta Ciglenečki, Sprehod po mestu. /Vodnik/ Ormož in okolica. Ormož 1990, 31 sq. 6 Navadno je pridružen Mariji sv. Janez Krstnik, ki pa ga tu in tam zamenja tudi kakšen drug svetnik, recimo cerkveni patron, ali največkrat sv. Janez Bvangclist, kakor v našem nebeščani, apostoli in očaki, po nebu plavajo angeli z orodji Kristusovega trpljenja. Iz grobov vstajajoči mrtvi spodaj na levi so skoraj skicozno zajeti s širokim čopičem, kakor da se nad njihovimi kostmi šele razcveta "meso" vstalih, vidimo pa samo gornje dele teles in obrazov. Ostali, ki se dvigajo v nebo, so ogrnjeni z ohlapnimi plašči; njihova telesa niso renesančno "heroizirana", dasi so anatomsko dovolj prepričljiva; zdi se nam, da je nekatere zajel celo vrtinec, ki jih je pognal v višino, tako da se spreminjajo kar v "figure serpentinate". Dasi še niso doživeli sodbe, je v njihovem kipenju vendarle usmerjena skladnost. Čudno pa je, da jim slikar ni obrnil obrazov proti Kristusu, marveč v stran, kjer je bil najbrž nekoč nakazan nebeški Jeruzalem, a prav ta del je uničen. Popolnoma drugačna je obravnavana stran s pogubljenimi. Njihova bridka skupina strmoglavlja proti peklu v neurejenem padcu, opleta in spremlja pa jih dolga, od srednjega veka izposojena veriga, ki se spušča, sledeč ostenju slavoloka, od vrha do peklenskega žrela; iz tega švigajo čez velikanske zobe plameni, oblizujoči najnižjo kopico zavrženih. Na vrhu se veriga ovija okoli vratu bradatega pogubljenca, ki ga hudič z burklam podobnimi vilami peha navzdol. Od desne jaha na kozlu hudobec, ki predstavlja menda razvratnost. V kopici golih pogubljencev izstopa možak z igralno karto v roki in s pivsko ročko, nataknjeno skozi locen držaja na podlaht - pač eden hujših grešnikov ali pa zastopnik najpogostejših pregreh kvartopirstva in pijanstva. Ob tem se spomnimo sedemdeset let mlajše pridige kapucina Janeza Svetokriškega: "Zapuvidi božje ne držite, ... praznika ne praznujete... inu namejsti s. roženkranca kvarte inu majolike v rokah držite..."7 Hudičem in pogubljencem se mršijo in dvigajo lasje v grozljive krone, muke dopolnjujejo mučilna orodja v rokah vragov. Pred nami se torej razgrinja pretresljiva slikana pridiga - ne nekje na zahodni strani cerkve, vernikom za hrbtom, kjer najdemo navadno Zadnjo sodbo v srednjem veku, marveč vsem pred očmi, ob vhodu v najsvetejši del cerkve, kamor moramo vstopiti očiščeni in spokorjeni. Ne pozabimo - tudi Ormož je bil le dobri dve ali tri desetletja nazaj še v polnem ognju verske reformacije, ki jo jc podpiralo tudi razvratno življenje v velikoncdcljski križniški komendi; to jc zajelo tudi njene vikarje, komturji pa so se upirali vizitacijam seckavskega škofa. Verska praksa in morala sta bili na dnu, križniški red si je lastil cerkveno jurisdikcijo in nastavitve duhovnikov. Ormoški graščak, od leta 1545 cerkveni patron, razmer ni mogel spremeniti, dasi je bil ta, Ladislav Pethe de Hethcs, od 1604 katoličan, toda z mestom in s podložniki jc bil v nenehnem sporu. Ko je 1617 umrl, mu je sledil zmernejši sin Stefan.8 Verjetno je sprožil misel in naročil sliko Zadnje primerku. (Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva /urednik Andjelko Badurina/. Zagreb 1985, 200.) 7 Sacrum promptuarium. Pridiga za Noviga lejta dan. Fran Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije. Maribor 1928, 258 sq. - Anton Klasinc, Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov. Ormož skozi stoletja I. Maribor 1973, 78 sq. sodbe celo sam graščak, kajti v ljudeh je, vsaj med starejšimi, gotovo še tlel spomin na evangeličanske nauke. Zadnja sodba, poudarjeno dvignjena vernikom pred oči, je pognala pač iz zmagoslavja obnovljenega katolištva kot svareč opomin. Res je, da bi tak opomin lahko pobudili tudi protestanti, kajti tudi Luther ni odklanjal upodobitev Zadnje sodbe; veljala mu je kot didaktična pridiga vernikom, naj ohranijo evangeljski nauk kot edino zveličaven, zavračal pa je priprošnjo svetnikov kot posrednikov med človekom in Bogom; zato je odklanjal tudi motiv Deisis. Ta pa je bil v ikonografskih predstavah že tako zakoreninjen, da je pogosto obstal tudi v evangeličanskem krogu, za kar imamo pri nas lep primerek na Zadnji sodbi v "lutrovski kleti" pri gradu v Sevnici iz časa okoli 1612. Seveda je Luther želel, da bi bili v peklu upodobljeni tudi osovraženi "papisti", predvsem papež sam in menihi.9 V Ormožu pa ni med pogubljenimi niti papeža niti predikantov.10 O kakšnih renesančnih vplivih v naši freski ni prave sledi, dasi so bili že dobra desetletja dostopni bakrorezni posnetki Michelangelove Zadnje sodbe v Sikstinski kapeli, pač pa sc je spet prebudila srednjeveška predstava, kar za poljudno slogovno varianto manierizma ni nič nenavadnega.11 * 13 Naivna predstava demoničnih prizorov v peklu, kot jih vidimo v Ormožu, ni anahronizem, marveč kvečjemu vsebinska hibridnost. Figure so res anatomsko prepričljivejše kot v gotiki, vendar le sumarično oblikovane. Slikar je ostal zvest severnemu, srednjeevropskemu krogu z občutnimi vcepitvami nizozemske variante manierizma. Med freskami prve polovice 17. stoletja na Slovenskem pripada ormoški Zadnji sodbi kar ugledno mesto, ne smemo pa iskati v sliki več, kot sta dopuščala čas in stopnja poljudnega ("alpskega") manierizma z vso vsebinsko in slogovno heterogenostjo. Jože Curk je kompozicijo le na kratko ocenil kot "velikopotezno", ki ji "kljub rustikalnemu pristopu ni odrekati smisla za dramatično pripovednost in ekspresivno učinkovitost."^2 Podobno je fresko označila tudi Marjeta Ciglcnečki;'1 "rustikalnost" (Curk) in "okornost” (Ciglcncčki) gre pač na račun retrospektivnih gotskih vrinkov. Kompozicijsko med levo in desno stranjo res ni pravega ravnotežja, saj je na levi strani struktura razrahljana, na desni pa zgoščena in prostorske globine slikar ni obvladal; znal pa je vdihniti barvi dinamično moč in v zamahih čopiča sc 9 Margarete Stirm, Die Bilderfrage in der Reformation. Ouellen und Forsehungen zur Refor-mationsgeschichtc. Itd. XLV. GUtersloh 1977, 78, 70. 1(1 Sicer pa srečamo moralno kritiko verskih zastopnikov, tudi papeža, menihov in drugega klora že na srednjeveških freskah Zadnje sodbe. Pri nas na primer na Krtini in drugod. /Prim. sliko 65 v: France Stele, Gotsko stensko slikarstvo. Ars Sloveniac. Ljubljana 1972./ * I Prim. G. Adelmann - O. Wcise, Das Fortlcbcn gotiseher Ausdrueks- und Bewcgungsmotive in der Kunst des Manierismus. Tubingen 1954. Glejte op. 3. 13 Op. 4. kljub vsemu prebuja sproščen dramatičen fluid. Poraba širokega čopiča vliva s svojo skicoznostjo nekaterim partijam mik trenutne spremenljivosti, ki prebuja že slutnjo zgodnjebaročne slikovitosti, dasi ta še ne more premagati silnic konca 16. stoletja. Slikarjevo ime ostaja, na žalost, neznano in prav tako doslej še nismo našli niti freske niti tabelne slike, ki bi jo lahko prepričljivo primerili ormoški Zadnji sodbi. Slikar, ki že presega zgolj obrtniško zmogljivost, gotovo ni bil ormoški domačin, kajti v prvih desetletjih 17. stoletja so bili likovni ustvarjalci celo v večjih središčih dokaj redki. Zato bi delavnico našega mojstra smeli iskati najprej na Ptuju, še raje pa v Radgoni, kjer je v tem času deloval slikar Sebastijan Jouada, katerega slava je segla tudi v Slovenske gorice. Za tamkajšnjo cerkev sv. Treh kraljev je namreč leta 1623 poslikal oltar sv. Janeza Krstnika,14 na katerem se je ohranila še slikana predela s prizorom svetnikove pridige. Krajevna bližina bi sicer dopuščala misel, da so Ormožani poklicali na delo prav tega radgonskega slikarja, toda primerjava Zadnje sodbe s trikraljevsko predelo v tej smeri ne dopušča zanesljivega sklepa. Seveda pa je težko primerjati kar miniaturno slikano Pridigo Janeza Krstnika s fresko, saj je že sama slikarska tehnika odločala tudi pri slogovni formulaciji. Predelna slika je kompozicijsko umirjena, njena krajina s pogledom na reko in s hribovjem v daljavi je idilično občutena; sedeči in stoječi poslušalci Krstnikove pridige so mirno razvrščeni med kulisami drevja - pravo lirično razpoloženje diha iz tonsko ubrane celote. Nasprotno pa je Zadnja sodba dramatično razgibana, ujeta v brezprostorje in barvno živahna. Različna so oblačila, različno je okolje, različna je modelacija figur. Kar bi morda kazalo vsaj na neko časovno vzporednost z Jouadovo umetnostjo, bi bile ostre, bliskovite gube, višane s svetlo barvo. Scbastian Jouada je vsekakor dosegel svoj slogovni izraz že v poznem 16. stoletju. Kakor mojster zadnje sodbe je tudi on umetniški otrok Severa in Nizozemske. Tudi pri našem slikarju slutimo dokaj močne spomine na Lucasa van Leydna in na njegov manicrizem. Ormoško peklensko žrelo je zelo podobno tistemu, ki ga je na triptihu zadnje sodbe naslikal Lucas -bolj je podobno gobcu velikanske ribe kot pa zmajevemu žrelu. 14 Josef Wastler, Stcierisches Kunstlcrlcxikon. Graz 18X3, 54. Slikar jc bil tudi Scbastianov sin Georg, ki jc slikal leta 1660 ob sprejemu cesarja Leopolda 11. slovesno dekoracijo in 1654 naslikal mesto Radgono z njegovimi bastijami in obzidji, 1666 pa opremil z naslovno podobo Tractatus theologieus dr. Jurija Piittnerja. II. Še bolj kot Zadnja sodba pritegne obiskovalca ormoške župnijske cerkve poslikava severne stene glavne ladje. Ne zaradi večje slikarske kvalitete, marveč zaradi vsebinske pripovednosti in obsežnosti. Tudi ta slikarija je bila zakrita z ometi in beležem od barokizacije cerkve, razen tega pa so jo podvojeni stopničasti pilastri in okna nadstropnega oratorija nad stransko ladjo na mnogih mestih močno okrnili, nekatere prizore pa docela uničili. Po tehnični strani pa ne gre za fresko, marveč za slikarijo "al secco", torej na suh omet, s katerim se barve kemično ne sprimejo in se zato pri odkrivanju luščijo. Razen tega je slikar Jakob Brollo, ki je v letih 1869 in 1873 cerkev na novo freskiral,15 omet stare slikarije še nakljuval, da bi se novi fresko omet trdneje oprijel zidu. Zato je bilo odkrivanje in reševanje teh slikarij oteženo in restavrator se je znašel pred dilemo, ali naj slike samo fotografsko dokumentira in nato spet prebeli ali naj poseže z retušami v njihovo strukturo, kajti v zatečenem stanju bi cerkvi ne bile v okras. Restavrator Gojkovič in mariborski Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine sta se odločila za edino sprejemljivo rešitev: uničena polja se enotno tonirajo, slike s spoznavno kompozicijo retuširajo in obrisno povežejo po še ohranjenih ploskvah in konturah, kljuvi pa zapolnijo. Tako je slikarija spet zaživela v kolikor le mogoči nekdanji vsebinski in slogovni pričevalnosti. Slike pokrivajo severno steno nad lokoma, ki povezujeta glavno ladjo s prizidano stransko ladjo. Po dolžini zavzemajo ok. 14,5 m in ok. 5,2 m v višino. Razvijajo se v 4 vzdolžnih pasovih, katerih vsak je razdeljen na 12 kvadratnih polj; notranje mere polj znašajo 120 x 120 cm, pasovi med njimi pa so široki okoli 8 cm. Vsega skupaj je pred nami 48 polj, katerim je spodaj na desni dodano še kvadratno polje z napisom v palmetnem okviru. Celota deluje kakor slikanica, ki enakomerno pokriva zgornji del severne stene, tako da spominja na ilustrativno pripovedno poslikavo nekaterih srednjeveških ladij (na primer cerkve sv. Petra nad Begunjami s prizori Pasijona), še bolj pa na velike "postne prte", s kakršnimi so v srednjem veku in tudi še v baroku zakrivali v postnem času veliki oltar.16 Tak vtis krepi tudi vsebina naslikanih bibličnih prizorov - v zgornjih dveh pasovih starozakonskih od prvega dneva stvarjenja do Bronaste kače v puščavi - v spodnjih dveh pa novozakonskih - od Kristusovega vhoda v Jeruzalem do Vstajenja. Že kolegica Ciglencčki se je potrudila razbrati vsebino posamičnih polj; tule naj njen seznam ponovim in malce dopolnim: Andreja Žigon, Cerkveno stensko slikarstvo poznega 19. stoletja na Slovenskem, Celje 1982, 61, 114. Od Brolovih fresk je restavracija dokumentarno ohranila le nekaj fragmentov, ki so zdaj sneti in obešeni na steni v prezbiteriju. 16 Reallexikon zur deutsehen Kunstgeschichte VII. Munchen 1981, stolpec 826 sq. Prvi zgornji pas: 1. Stvarnik razdeli svetlobo od teme nad pusto zemljo. 2. Ločitev voda. 3. Prizor je uničen - verjetno je predstavljal tretji dan stvarjenja, stvarjenje rastlin in drevja. 4. Uničeno - verjetno nastanek sonca, lune in zvezd. 5. Stvarjenje vodnih živali in ptic. 6. Stvarjenje suhozemnih živali, uničeno. Drugi pas: 13. Uničeno - slutiti je le neko skalovje. 14. Zelo uničeno - viden je del gole figure - Kajn in Abel? 15. Uničeno - viden je del klečeče figure; pač Noe, ki mu Bog naroča zgraditi ladjo. 16. Uničeno - vesoljni potop? 17. Noetova daritev - viden je oltar, nad njim mavrica. 18. Uničeno - Noetova pijanost? Tretji pas: 25. Kristusov vhod v Jeruzalem. 26. Zadnja večerja. 27. Jezus umiva Petru noge. 28. Uničeno - verjetno Kristus na Oljski gori. 29. Zelo poškodovano - rablji popadajo v Getzemaniju pred Kristusom po tleh. 30. Kristusa primejo. 7. Stvarjenje Adama - ohranjen je samo spodnji del s sedečim Adamom. 8. Uničeno - ustvarjenje Eve. 9. Uničeno - prvi greh; viden je del drevesa z jabolki. 10. Uničeno - verjetno pogovor Stvarnika z Adamom in Evo. 11. Izgon iz raja. 12. Zelo poškodovano - Adam in Eva pri delu; viden je menda Adam, ki koplje zemljo. 19. Zidanje babilonskega stolpa; viden je stolp v ozadju, pred njim na levi kralj s sulico in pred njim stavbar. 20. Uničeno - morda Melkizedekova daritev? 21. Abraham daruje Izaka. 22. Uničeno - morda Ezav in Jakob? 23. Uničeno - morda Mojzes sprejema postavo ali zlato tele? 24. Bronasta kača. 31. Uničeno - morda Kristus pred Kajfom. 32. Uničeno - morda Petrovo zatajenje. 33. Zasramovanje Kristusa. 34. Kristus pred Pilatom. 35. Kristus pred Herodom. 36. Bičanje (le delno). Četrti pas: 37. Uničeno - verjetno kronanje s 42. Dviganje križev. 43. Zelo uničeno - Križanje. 44. Uničeno - snemanje s križa. 45. Polaganje v grob. 46. Kristus v predpeklu. 47. Vstajenje. 48. Nadangel Mihael s tehtnico in trnjem. 38. Ecce Homo. 39. Uničeno • verjetno Pilatova obsodba. 40. Uničeno - verjetno Kristus nese križ. 4L Kristusa slečejo. donator. Na južni steni je isti slikar naslikal štiri zahodne cerkvene očete, a te slike so docela uničene, le skopi sledovi podobe sv. Gregorija Velikega so še videti. Naročniku in slikarju smo hvaležni, da sta dodala pod 48. polje napis v sicer lepi majuskuli, toda z več napakami, ki delno celo zamegljujejo branje. Ali se je slikar zmotil - ali celo ni vedel, kaj piše? V besedilo je moral vrivati popravke. Napis torej sporoča, da je dal napraviti ormoški meščan in mestni svetnik Mihael Pollipnck, po rojstvu s Spodnje Koroške, leta 1632 štirideset slik in zraven še podobe štirih cerkvenih učiteljev (to je: sv. Gregorja Velikega, sv. Avguština, sv. Hieronima in sv. Ambroža). Število 40 je pač zaokroženo, saj je slikanih polj v resnici 48. Zgovoren je podatek, da je poslikavo naročil mož, ki sc je priselil v Ormož s Koroškega, verjetno iz Roža ali iz Podjune. Ker je bil meščan in celo svetovalec, kaže, da je bil premožen in katoličan, ker bi kot protestant v tem času ne mogel biti svetovalce. Ni izključeno, da je izbral prizore iz Geneze in Pasijona po vzorcu postnih prtov, ki so bili prav na Koroškem zelo razširjeni in so kazali prav tako prizore iz starega in novega testamenta, posebno Pasijona, pač po patristični formuli: "In velcri testamento GOTT ZV LOB VND EHRN AVCH ANDERN ZV GVTEN EXSEMPL HAT MICHAEL POLLIPNECK AVS VNDER KARNDEN GEBIRD1G BURGER VND RA THS (HERR) ALHIE HAT PISE V1RTZIG STVCK BENEBENl (nebenbei?) DER ANDERN SEI DEN WO DIE VIER KIRCHEN LEHRER SIN D AUF SE IN E N VN= KOSTEN MACHEN LASEN. G ESC H EH E N IM ANNO 1632 IAR. novum latet, in novo vetus patet."'1 Menda kar velja, da je imela Koroška res "posebno veselje nad slikami", kot večkrat beremo, zato razumemo tudi Pollipnekovo ormoško naročilo. Naj še dodam, da moramo naročnikovo ime bržčas brati kot "Podlipnik", saj je ta priimek na Koroškem zelo pogost in govori za moža slovenskega rodu. In ni zadnja vabljivost teh slikarij, da je ob njih upodobljen tudi donator v varstvu svojega svetniškega patrona sv. Mihaela. Pred nami je pravi portret klečečega moža, ogrnjenega s širokim, sivkastim plaščem, ki je okrašen s črnimi vezenimi ornamenti in obrobljen s črnimi pasovi. Glavo z modno kratko brado obrača v nebo, roki sklepa v molitvi. Nadangel, ki drži v desnici tehtnico, mu varovalno polaga dlan levice na glavo. Kolikor lahko zaslutimo ob slabi ohranitvi podobe, sta figuri menda nameščeni v pokrajini in ne v arhitekturnem prostoru. Po izrazu obraza in brade bi možu prisodili kakšnih petdeset let starosti. Jože Curk je te slike označil kot "preprosto, a fabulativno bogato delo, katerega kompozicija živi od renesančnih dosežkov, med katerimi so opazni celo michelangeleskni detajli.”^ Natančneje jih je ocenila Marjeta Ciglenečki: "Pripoved je naslikana sproščeno in živahnost dogajanja se stopnjuje iz prizora v prizor ter doseže vrhunec v upodobitvah iz Novega testamenta, še posebej v spodnji vrsti. Edino na zadnji podobi, kjer se je meščanski naročnik priporočil svojemu patronu .vi'. Mihaelu, najdemo spet tisto umirjenost, s katero je slikar zastavil zgodbo o Stvarjenju sveta... Celotni zasnovi bi mogli pripisati nekoliko konservativen značaj. V posameznih upodobitvah pa se je, po imenu žal neznani slikar z živahnostjo, ekspresivnostjo in z načinom podajanja prostora predstavil kot zanimiv mojster, ki je znal prisluhniti renesančnim slikarskim dosežkom."™ Obe oceni v celoti ustrezata. III. Freska Zadnje sodbe se zdi kakor zaključek sosednjih slikarij na severni steni, kot nasledek greha prvih staršev, toda videli smo, da je v resnici nekaj let starejša. Seveda pa je imel severni ciklus predhodnika že v starejših poznogotskih freskah s podobno vsebino, vsaj kar zadeva podobe Geneze. To dokazujeta skopa fragmenta fresk, ki sta sc pokazala v vrhu 7. polja, nad Stvarjenjem Adama, in v vrhu 11. in 12. polja. Prvi kaže del ™ Na Koroškem sc je ohranilo kar več postnih prtov: prt v Krki, ki ga je 145S naslikal Konrad iz Fricsacha /Brež/, ima 99 prizorov; v Vovbrah /Haimburg/ imajo prt iz leta 1504; prt iz Reichenfelsa je zdaj v St. Leonhard i. L.; četrti iz Steuerberga iz leta 1540 je v celovškem Škofijskem muzeju, enako tudi peti iz Maria Biehl. Iz 16. stoletja so postni prti iz Baldramsdorfa /1555/ in iz Millstatta /1593/, iz 17. stoletja pa prta v Sv. Štefanu na Krappfeldu /1612/ in v Strmcu /Sternbcrg/ iz leta 1629. - Anton Fritz-Max Ebernigg, Sakrale Kunst in Karnten. Klagenfurt 1967, str. 183 sq. Glejte op. 4. Glejte op. 4, str. 32. Stvarnika, ki ustvarja sonce in luno. Po ornamentalni borduri in božji glavi bi smeli to starejšo plast pripisati sredi ali tretji četrtini 15. stoletja. Uničil jo je čas ali neka nesreča, zato je bilo treba podobe na novo naslikati. Pri Zadnji sodbi odloča slikoviti princip; dinamika gibanja je izrazita, tonska modelacija teles in draperije je prepričljiva in se ne izgublja v drobnarijah. Čutimo živo gibanje čopiča in prelivanje barv in tonov. Severna stena pa se izgublja v grafizmih in v izolirani plastičnosti. Tu še zveni spomin na srednji vek v slogu in vsebini. Požlahtnjen je sicer z renesančnimi elementi in s poljudnimi manierističnimi utrinki, toda tej "renesansi" bi morali dodati pridevnik "severna." Po času nastanka so slike ne samo konservativne, marveč slogovno zaostale, kar bi kazalo, da jih je napravil slikar, ki ga je razvoj že prehitel. Italijanske vzorčne elemente zasledimo na primer v Stvarniku, ki plava nad zemljo na prvi sceni in malce spominja na michelangcleskne in rafaeleskne zglede. Postava klečečega rablja na sceni Zasramovanja Kristusa bi lahko nastala v Italiji v času renesanse. Mnogokaj še spominja na značaj bibličnih ilustracij tretje četrtine 16. stoletja, tudi na protestantske, zaradi fragmentarnosti pa je slike Geneze težko primerjati z mogočimi predlogami. Da je slikar res posegel po lesoreznih ilustracijah protestantskih Biblij v nemškem Luthrovem prevodu, dopovedujejo že podobe Stvarnika, ki z razsprostrtima rokama plava nad zemljo. Tega so nemški ilustratorji prevzeli seveda od renesančnih italijanskih vzornikov (Raffaella, Michelangela itd.). Vsaj za sliko zidanja babilonskega stolpa pa velja, da ga je naš slikar povzel po lesorezu iz Biblije, izdane leta 1565 in poživljene z lesorezi (švicarsko) nemškega mojstra Jošta Ammana. Poraba protestantskih motivnih rešitev v katoliškem sakralnem prostoru seveda ni nikogar motila, kakor pred tem tudi evangeličanov ni motilo prevzemanje nekaterih katoliških ikonografskih motivov. V dneh, ko je ormoški slikarski ciklus nastal, pa je razumljivo, da so bile protestantske biblične podobe med ljudmi in še posebno med slikarji že vedno navzoče. In naš slikar je bil še človek 16. stoletja, ki še ni pozabil didaktičnih ilustracij, pri katerih je vsebina preglašala obliko in likovno problematiko. Vse figure so čokate, večkrat "po starem" nerodno zgnetene v gruče, o barvni avtonomnosti pa sploh ne moremo govoriti, saj so barve zgolj lokalno prilagojene. Draperije sc ne urejajo plastično. Povsod odloča risba, ki posebno na svetlih delih, recimo na beli Kristusovi halji, nadomešča celo senčenje, kar je seveda nasledek grafičnih predlog. Prostor je nakazan le tolikanj, kolikor to terja vsebina. Manicristični značaj zaslutimo kvečjemu na sliki Dviganje križev, v diagonalnem, skoraj geometrično preračunanem preseku tramov dveh križev, kar ureja kompozicijo v sistem trikotnih ploskev in ustvarja mrežo, skozi katero sc zazremo v ozadje prizorišča; ta pogled pa nima globinske prepričljivosti in ni enak "begu prostora." Za manicrizem značilnih izumetničenih gibov in drž pa iščemo zaman. Srečna ugotovitev Ciglenečkijeve,20 da so podobe Pasijona bolj razgibane kot podobe Geneze, pa nam razlože predloge, ki jih je slikar povzemal. Zgledoval se je namreč pri pasijonskih ciklih, ki jih je bil ustvaril Albrecht Diirer! Najzgovornejši je prizor Kristusa pred peklom, katerega vrata je razbil in zdaj rešuje duše tistih, ki so umrli v časih "pod postavo" in jih zdaj osvobaja čas "pod milostjo." Kristus z zastavo zmage kleči pred vrati pekla in rešuje pravične Stare zaveze; pod lokom preddverja stoje že Adam in Eva in razbojnik Dizma s križem in več drugih oseb. Nad nizkimi vrati pekla je lina, skozi katero gol hudič meri z zlomljenim kopjem v Odrešenika, nad njim pa švigajo iz line plameni. Kristus je na pol ogrnjen z rdečim plaščem, glavo mu obkroža sončni nimb. Očitno je, da se je slikar naslonil ob tej kompoziciji predvsem na Diirerjevo v Velikem lesoreznem Pasijonu, izdanem leta 1511, in na delno drugo, v Malem Pasijonu iz istega leta. Po prvem je povzel Kristusa, Dizma in lok v ozadju, plapolajočo Kristusovo zastavo, predvsem pa vraga v lini, ki ga na Malem Pasijonu ne najdemo. Toda kompozicijo je zrcalno obrnil, kar bi morda kazalo, da je uporabil že neko sekundarno, grafično kopijo Diirerjevih originalov. Posnetek tudi sicer ni docela enak, toda glavne figure so srečno izbrane po obeh lesorezih, to in ono je izpuščeno, to in ono dodano. Podobno je ravnal Pollipnekov slikar ob sceni Kristusa pred Pilatom. To pot je segel po ustreznem grafičnem listu Diirerjevega Malega bakroreznega Pasijona iz leta 1512 in po listu iz Malega lesoreznega Pasijona. S prvega je prevzel držo ujetega Kristusa, spremenil pa je držo vojščakov ob straneh; prednost je dal bakrorezni predlogi, kajti lesorezna je prispevala predvsem figuro svobodno variiranega vojščaka na Kristusovi desni strani. Kakor pri Diirerju je tudi tukaj Pilat orientalno oblečen s turbanom na glavi, ne sedi pa na sodnem stolu, marveč stoji. Njegova turška noša je odmev sovraštva do "Turkov", ki so v tistih časih poosebljali vse hudo. Po grafiki Kristusa primejo v Velikem lesoreznem Pasijonu je povzel slikar skupino s Petrom, ki spodaj na desni zamahuje z mečem nad Malhom, sicer pa je ormoška kompozicija bolj umirjena kot pri Diirerju. Poseg vojščaka proti Kristusovemu vratu ali rami pa bi lahko narekoval list v Malem lesoreznem Pasijonu. Po tem je povzeta tudi kompozicija Zadnje večerje vse do Janezovega sklona na Jezusove prsi in do spredaj sedečih apostolov, medtem ko je lepi renesančni vrč pred mizo najbrž preoblikovan po preprostejšem vrču pred mizo na Diirerjevem Velikem lesoreznem Pasijonu. Slikarjev lastni dodatek je progasti baldahin nad Kristusom. Peter, ki mu Kristus umiva noge pri zadnji večerji, je zrcalno in v malce spremenjeni drži povzet po Diirerjevem prizoru v Malem lesoreznem The Illustrateci Bariseli 19, German Masters of thè Sixteenth Century, New York I9S2, sl. str. 251. - Isti Ammanov lesorez je leta 1580 pospremil tudi izdajo Judovske zgodovine Jožefa Flavija. (Bartsch 20, 1985, sl. str. 745.) Pasijonu. Po istem Diirerjevem ciklu je prekomponiran tudi prizor Kristusa pred Herodom in morda, le da še svobodneje, prizor Kristusovega pokopa. Mali lesorezni Pasijon je ponudil tudi predlogo za prizor Kristusovega cvetnonedeljskega vhoda v Jeruzalem. Jezusova drža je posneta v celoti, spremstvo apostolov in ljudi pa le motivno. Prizor "Glejte, človek", ko Pilat pokaže ljudstvu od bičev iznakaženega Kristusa, kaže Trpečega, ogrnjenega z rdečim plaščem čez golo telo, s trnjevo krono na glavi in s prekrižano zvezanima rokama sredi med po turško oblečenim Pilatom in vojščakoma, ki pridržujeta Kristusov plašč; pod vzvišenim odrom z balustrado pa kriči gruča ljudi, obrnjena h gledalcu s hrbti. Spet moramo iskati prvo izhodišče v Diirerjevem Malem lesoreznem Pasijonu, le da je Diircr odmeril skupini s Kristusom le manjši del na levi zgora.h prizorišče pred palačo pa napolnil s skupino duhovnov in rabljev s sulicami in helebardami. Pilat se naslanja na ograjo stopniščnega podesta, rabelj v ozadju dviga rob Jezusovega plašča. A zdi se, da se vriva med Diirerjevo in našo kompozicijo še neka druga - bakrorez, ki ga je leta 1613 po Durcrju variiral Nizozemec Lucas van Lcyden in pri tem skupino s Kristusom in Pilatom osamil, le spodaj na levi je dodal nekaj rok podivjanih kričačev, spet s hrbta. Pilat s turbanom se naslanja na ograjo, ki je to pot obogatena s pregrinjalom in Jezusov plašč pridržuje ena sama oseba na desni. Ta rešitev je ormoški mnogo bližja. Pa še nismo pri koncu. Lucasovo podobo je v Italiji posnel bakrorezce Giovanni Antonio da Brescia, s tem pa prizor zrcalno obrnil tako kot na naši sliki. Naš slikar predloge ni suženjsko kopiral, moža, ki odgrinja plašč, je spremenil celo v vojščaka. Toda verjetno je imel pred očmi prav omenjeni italijanski bakrorez.21 Za sliko Vstajenja slutimo izhodišče pri obeh Durerjcvih lesoreznih Pasijonih, med to in našo upodobitvijo pa se je najbrž vrinila še neka tretja, prav tako diirerjevsko ubrana predloga, po kateri je nastal tudi relief Alberta von Soesta z enako vihrajočim Kristusovim plaščem in z iztegnjeno Kristusovo desnico.22 Polipnekov slikar si je vsekakor potrudljivo pomagal z Diirerjevimi predlogami; na uničenih poljih bi morda njihovo število še povečali. Vse kaže, da je imel pri roki vse tri Diircrjevc Pasijone. Morda so mu bili posebno pri srcu, razen tega pa je deloval v času, ko je Diircrjeva umetnost doživela z rekatolizacijo pravo retrospektivo. Res se je niirnberški mojster za življenja navduševal za Luthrove verske reforme, toda ostal je zvest katoliški verski praksi. Priznanje pa je našel celo med očeti tridentinskega koncila, katerega sklepi sicer o likovni umetnosti skoraj molče, med umetniki, ki jih omenjajo, pa sta samo Cimabuc in Diircr. Ta je v poznem 16. stoletju 21 Walter L. Strauss (izdajatelj), The lllustratcd Bartsch 12., New York 1978, str. 202. - Mary Pittaluga, L’Incisione italiana nel Cinquecento. Milano 1928, 93, si. 32. 22 Katalog: Durers Vcrwandlung in der Skulptur zwischcn Renaissance und Barock. Lichig- haus, Museum alter Plastik. Frankfurt a.M. 1982, str. 152, kat. št. 91. doživel pravo glorifikacijo ne samo v nemški domovini, marveč tudi v Italiji, saj so ga primerjali celo s slavnim grškim Apelom. Častili so ga tudi evangeličani kot "očeta svoje umetnosti", dasi bi sc to poimenovanje po pravici bolj prilegalo Lucasu Cranachu starejšemu.2-1 Na žalost so bile Diirerjeve grafike našemu slikarju le motivni in kompozicijski pobudniki, niti zdaleč pa ni v svoji poljudnosti podoživel vzornikove duhovne in umetniške razsežnosti. Po likovni strani ni dosegel niti kvalitete obrtniških slikarjev koroških postnih prtov. Tudi v nošah se ni dobro znašel. Nekatere figure, posebno vojščaki, dopovedujejo, da je slikar nošo res prilagodil svojemu času in da ni bil popolnoma zvest predlogom. Včasih jih je celo nerazumevajoče posnemal. Tako so sc mu na primer nabuhle hlače tretje četrtine 16. stoletja spremenile kar v nakakšna krila. Kako je bil slikar nedosleden, dokazujejo prizori, kakršna sta na primer tista v Gctzcmaniju: Vojščaki padajo po tleh in Kristusa primejo. Na prvem je ogrnjen Jezus čez belo haljo z rdečim plaščem, na drugem, ki sledi takoj prvemu, pa je oblečen samo v belo haljo. V primerjavi s sliko Zadnje sodbe na slavoloku je slikarija na severni steni vsekakor konservativnejša, slogovno retrogradnejša, celo bolj "alpska”. Na Zadnji sodbi opazimo ob vseh še srednjeveško ubranih elementih tudi vrsto novih, ki čez manicrizem naznanjajo nastop zgodnjega baroka ob stilnem vetru od nizozemske strani. Oba slikarja sta dozorela že v preteklem stoletju, toda mojster Sodbe je gledal že v prihodnost, slikar Geneze in Pasijona pa je trudno vztrajal na dosežkih 16. stoletja. Njuna raznoličnost in hibridnost pa navsezadnje dokazujeta, kako heterogeno je bilo umetno ozračje njunega časa, kako neizenačeno in kako odvisno od slikarskih moči, ki so bile v tem ali onem trenutku dosegljive. Reformacija je bila premagana, katoliška umetnost še ni našla dokončne besede ne po vsebinski in ne po slogovni strani. Vsekakor pa so opisane ormoške slikarije pomemben dokument časa, v katerem so nastale, prvih desetletij 17. stoletja in umetnostnega slogovnega vretja pred nastopom baroka. Mesto Ormož je z njimi pridobilo umetnostnozgodovinsko dragotino, ki ji gre pomembno mesto tudi v širšem slovenskem prostoru. “1 Mnthias Mende, Durer - der zweite Apcllcs. Diircr heute. Miinehen l')71, 34 sq. Freska Zadnje sodbe na slavoločni strani Slikarija v prvi (zahodni) poslikani traveji severne stene Slikarija v srednji traveji severne stene Slikarije v obslavoločni traveji severne stene Sv. Mihael in donator Mihael Pollipneck 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 Shema na severni naslikanih prizorov Zidanje babilonskega stolpa Jošt Amman, Babilonski stolp Detajl lesoreza Kristus pred peklom A. Diirer, Kristus pred peklom Lesorez iz Velikega Pasijona Kristus pred Herodom A. Diirer, Kristus pred Herodom Lesorez iz Malega lesoreznega Pasijona Kristusa ujamejo A. Diirer, Sv. Peter in Malh Del lesoreza Kristusa ujamejo iz Velikega Pasijona Zadnja večerja A. Diirer, Zadnja večerja Detajl lesosoreza iz Malega lesoreznega Pasijona Ecce Homo! Giov. Antonio da Brescia, Ecce Homo Lesorez po Lucu Leyden Umivanje nog pri zadnji večerji A. Diirer, Umivanje nog Lesorez iz Malega lesoreznega Pasijona THE WALL FAINTINGS KROM THE 17™ CENTURY IN THE PARLSH CHURCH OF ORMOŽ SUMMARY A bcginning of today’s parish church of St. Jacob, Sr. in Ormož has its origin mostly in thc sccond half of 13"' century. At thc end of 14th ccntury a presbytery was build as an cxstcnsion, and in that timo maybc also thc nave, thc narrow onc, besidc thè main nave. They were linked up from thc bcginning with two passages, which were widened and rounded up on thè top, at thè bcginning of 17"' ccntury. A grcatcr reconstruction was made in 1704 after Kruci had bum it down, and today’s arch was probably macie in late Baroque. The arch had heavy damagcd thc painting from 1632, which is laying over thc arcs on nord wall of main nave and thc picturc in fresco of The Last Judgement. In last ycars a whitewashed and anewpainted picturc was saved by Institute for Protcction of Cultural and Naturai Heritage in Maribor (restorer Viktor Gojkovič). The picture in fresco of The Last Judgement is dated by chronogram in inscription: "SVRGITE MOR(T)VI VENITE A(D) (IV)DIVIV(M)" (thè letters of chronogram were red), what gives thè year 1631. At thè top Christ thè Judge is acceding to thè throne, by him there are Daisis Mary and John thè Evangelist (instead of John thè Baptist). On Christ’s righi side are those who are waking up from thè graves and raising redeemed souls; on thè left side are pluging headlong thè lost oncs to thè infernal dragon, onc of lost ones has a wine mug and a playing card. By an iconographic view thè picture in fresco is stili traditional, but by thè style it is near to early Baroque style, but with sensible "manierìstic" formulations until to "figure serpentinate''. The painter is unknown. Maybe it was Sebastian Jouada, who had painted in that time in Radgona, and has been painting 1623 also a part of aitar of St. John thè Baptist in thè church of Three Kings in Slovenske Gorice, although thè cxprcssion of styles is different. On thè north nave’s wall are painted 48 scenes, lieing in squares in 4 lines, and were painted "al secco"’ therefore they are not wcll preserved, but thè restorer fastened them together with linear retouching and partly with contrasting. An inscription under thè portrait of donor Michael Pollipneck (probably Podlipnik), thè Citizen of Ormož "aus under Karndten" shows also thè date - 1632. Like on thè late Gothic fast table covers (Fastentuch), domestic in Carinthia, on two upper lines there are thè paintings from Old Testament, from Creation of thè world, Adam and Ève, thè Flood etc. to Babylonian Tower and Bronze Snake. In lower two lines there are thè scenes from Christ’s Passion, from thè Entrance to Jerusalcm to thè Resurrection. The author of that paintings is also unknown. While at The Last Judgement a harmony of style is seen, thè nave’s pictures are conservative, becouse they are similar to those of late Gothic style, at thè same time they have thè elcments of Renaissance with Italian and European influence, while thè Italian onc is smaller. With many of scenes thè painter helped himself with copies of Albrecht Duerer, especially with his albums Die Grosse Passion und die Kleine Holzschnit = Passion. He used also Protestant illustration of Biblc as we can see it in thè scene of Babylonian Tower building, and wc can find it also on wood-carving of Jost Amman in Luther’s Bible in 1565. Probably we could find some more scenes by The Protestant illustrations, but thè scenes are mostly damaged to bc recognized. The influence of Duerer’s art is also significant for thè late 16th and early 17th century. Relating to thè style we may say that that painting is a variant of "Alpine manierism", which is searching some plastic accents but at thè same time it is limited by lines and colour planeš, which are not colourful. All the same thè wall paintings of Ormož are precious and significant becousc of thè style although with its eclecticism and trade-efficiency they do not reach higher quality level. Brane LAMUT* ARHEOLOŠKE RAZISKAVE V ORMOŽU PRELIMINARNO POROČILO O ZAŠČITNIH IZKOPAVANJIH V LETU 1990 Arheološke raziskave prazgodovinske nadelbine v Ormožu trajajo s krajšimi presledki že od sredine petdesetih let, ko je z odkrivanjem pričela pokojna dr. Bernarda Perc, njeno delo pa so kasneje nadaljevali Zorka Šubic, Marjana Tomanič-Jevremov, Ivan Tušek in Brane Lamut. Rezultati so le delno publicirani.* 1 Arheološka izkopavanja v letu 1990 so bila zaščitnega karakterja, raziskati je bilo potrebno teren bodočih novogradenj za privatni hiši Antolič in Kersmanovič. Slednja je bila načrtovana na zemljišču, ki ga je že med leti 1955 - 1958 raziskala B. Perc2 , hiša Ivana Antoliča pa je segala deloma v nedotaknjen teren (načrt 1). Izkopavanja tega predela je izvedla ekipa arheologov in konzervatorjev Pokrajinskega muzeja Ptuj in Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, v kateri so sodelovali Ivan Tušek, Stanko Gojkovič, Ivan Žižek, Brane Lamut, risarka Majda Žižek ter delavci Pokrajinskega muzeja Ptuj. Izkopno polje velikosti 11 x 9 m je bilo orientirano v smeri sever-jug (kot sosednje sonde) in razdeljeno na mrežo kvadrantov 4 x 4 m. Plasti s kulturnimi ostalinami so segale do globine ok. 1 m, kjer se je začenjala sterilna ilovica, vanjo pa so bile vkopane jame za stebre prazgodovinskih hiš ter srednjeveški in novoveški zbiralniki za vodo premera do 1,3 m in približno takšne globine. Itrane LAMUT, kustos arhoolog v Pokrajinskem muzeju 1‘tuj. 1 Načrt do sedaj izkopanih površin v: M. Tomanič-Jevremov: Žarno grobišče v Ormožu, Arh. vest. 39 - 40, 1988 - 89, Priloga 1, kjer so sonde Bernarde Perc 1 - III označene s črko A. Pregledno o izkopavanjih: Ista, Ormož v prazgodovini, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov 133, 1989 in tam navedena lit. Glejte tudi dr. Biba Teržan, Starejša železna doba na Slovenskem Štajerskem, Katalogi in monografije 25, 1889 (1990) pod naslovi Ormož, str.: 45, 78 - 81, 344 - 346 in tam navedena lit. O ^ Tloris naselja z razporedom hiš v sondah I - III je publiciran: Brane Lamut, Ormož - podoba prazgodovinskega naselja. V: Bronasta doba na Slovenskem, Katalog razstave Narodnega muzeja v Ljubljani (1987), str.: 47. Slika I: Ormož 1990, zaščitne arheološke raziskave na prostoru novogradnje Ivana Antoliča, pogled od severa proti jugu. Desno (zahodno) od izkopavališča je vidna najprej pot in potem delno prostor, ki ga je v 2. pol. petdesetih let raziskala dr. Bernarda Perc. V letu 1990 je tu postavil hišo gospod Kersmanovič. Parcele, na katerih stojijo hiše, vidne v zgornjem delu fotografije, je raziskala Marjana Tomanič - Jevremov (foto: Ivan Tušek) Slika 2: Ormož 1990, arheološka risarka Majda Žižek ob odkrivanju južnega dela prazgodovinske hiše I v jugozahodnem delu izkopa (foto: Ivan Tušek) Slika 3: Ormož 1990, severni del terena ob zaključku raziskav. Vidne so jame manjših premerov (ok. 30 - 60 cm), ki so rabile za nosilne stebre prazgodovinskih hiš in jame večjih premerov (okr. 1,30 m), ki so jih uporabljali kot zbiralnike za vodo (foto: Ivan Tušek) PRAZGODOVINA Zbiralniki so predvsem v severnem in srednjem delu izkopa uničili precejšen del prazgodovinskih plasti. Zato je določanje stavb oteženo, vendar lahko rečemo, da smo skoraj v celoti odkrili najmanj dve hiši, v predelih bliže profilom pa so se pokazali deli vsaj še treh stavb. Načrt 2 nam prikazuje le jugozahodni izsek izkopa, kjer je razpored jam za hiše razmeroma jasen. Hiša 1 je orientirana skoraj natančno v smeri sever-jug in grajena (razen v južnem delu) po že znani konstrukciji s tremi vzdolžnimi linijami lesenih stebrov. Stebri zunanjih linij so rabili kot nosilci prepleta sten, ometanih s hišnim lepom, stebri srednje linije pa kot oporniki za ostrešje; v severnem delu hiše je bil med slednjimi vkopan v ilovico plitvejši jarek, ki ga med zunanjimi stebri ni bilo. Zato menimo, da je bila v tem delu verjetno narejena pregrada, ki je delila hišo na vzhodni in zahodni del. Do sedaj omenjeni stebri so imeli v poprečju premer ok. 30 - 40 cm in so si sledili na razdaljah po 1 - 2 m. Stene južne tretjine hiše pa so bile narejene v drugačni tehniki, ki z izkopavanj B. Perc ni znana. Gre za gradnjo s količki premera do 6 cm, ki so si v eni ali dveh linijah sledili na razdaljah po ok. 20 cm, vodoravni preplet je bil v tem delu torej gostejši, uporabljeno je bilo tanjše šibje. Samo južni del hiše 1, ki ga omejuje tak način gradnje, je imel ok. 20 - 30 cm v ilovico poglobljeno dno, v njem ni bilo ognjišča, kar morda kaže, da gre za shrambo, ki predstavlja tretji prostor v hiši (sl. 2). Vhod v hišo 1 predvidevamo v severnem delu z vzhoda ali z zahoda, kjer je razdalja med stebri večja (morda gre celo za dva vhoda - načrt 2). Tehnika gradnje z drobnimi količki je bila uporabljena kot dopolnilo tudi ob zahodni in severni steni hiše 1 ter ob severni steni hiše 2. Hiša 1 se je s severovzhodnim vogalom stiskala s hišo 3 (ki je imela tudi ok. 20 - 30 cm vglobljeno dno), na jugu pa se je dotikala hiše 2 (ločeni stavbi, vendar med njima ni prehoda). Spodnja plast naselja in jame za stebre hiš so vsebovale gradivo pozne bronaste dobe (ruške skupine kulture žarnih grobišč-HaB), plast nad njo prav tako pretežno gradivo iz istega časa in redke črepinje iz staro-halštatskega obdobja Ha C (izbor poznobronastodobnih najdb na tabli 1). Med uporabnimi predmeti naj naštejemo piramidalno utež za statve (T 1:6), vretenca za preslice (T 1:2), kamnit brus (T 1:4), pokrovko z odprtino skozi držaj (T 1:5), fragment pekve (T 1:3), značilen okras s prehoda iz pozne bronaste v zgodnjo železno dobo pa je na primer latvica z ozko nažlebljenim ustjem (T 1:1). Našli smo tudi nekaj fragmentov poznolatenske keramike, latenske plasti pa nismo mogli izluščiti. SREDNJI IN NOVI VEK Vrhnje plasti izkopa so vsebovale srednje in novoveške najdbe. V severnozahodnem delu smo odkrili elipsoidno ognjišče (pod njim in ob njem po eno opeko, kar kaže, da ne gre za prazgodovinsko ognjišče), okoli njega pa večjo količino železne žlindre in žebljev. Ognjišče je deloma prekrivalo enega od zbiralnikov za vodo, kakršnih smo našli še enajst (sl. 3). Gre za okrogle ali ovalne vkope v sterilno ilovico premera do ok. 1,30 m in približno takšne globine, ki se proti dnu le rahlo stožčasto zožujejo. Nekateri med njimi so bili v spodnjem delu obdani z lesom. Vkopi segajo do nivoja, kjer se pojavlja talna voda, vendar se ta ne dvigne toliko, da bi je bilo dovolj za zajemanje, zato menimo, da so se zbiralniki polnili po žlebovih s kapnico. V severnem, vzhodnem in zahodnem profilu smo odkrili ostanke zidanih temeljev, ki so verjetno rabili kot točkaste baze za lesene opornike, ti pa so nosili streho. Vsi zbiralniki za vodo seveda niso istočasni, na kar nas opozarja gradivo, najdeno na dnu, ki obsega različne časovne razpone, v celoti pa sodi po približni oceni v čas med poznim srednjim vekom in 18. stoletjem. Slika 4: Ormož 1990, keramična čaša iz vodnega zbiralnika, 15.116. stoletje (foto: Langerholc) Med keramičnimi posodami, ki so bile najdene v enem od vodnih zbiralnikov, naj omenimo črno žgano čašo iz dobro prečiščene gline s črnim premazom, izdelano na hitro se vrtečem lončarskem kolesu. Konkavna oblika je v sredini razčlenjena s parom horizontalnih plastičnih reber, rebro se ponovi tudi pod ustjem, ki je pri naši posodici odlomljeno, vendar ohranjen fragment nakazuje strm lijakast zaključek (sl. 4). Površina čaše je prekrita z vodoravnimi žigosanimi linijami drobnih pravokotnikov, izvedenih s koleščkom. Povsem identične oblike čaše nismo odkrili, zelo podobne osnovne forme konkavnih čaš z vodoravnimi linijami žigosanja pa je publicirala Brigitte Cech med najdbami iz muzeja v Dunajskem Novem mestu (Wn. Neustadt)3 . Tamkajšni primerki so uvrščeni v 15. stol. na podlagi žigosanega okrasa, izpeljanega s koleščkom, ki postane proti koncu visokega srednjega veka ponovno zelo priljubljen. Nekateri sorodni primerki v zlatu in srebru iz drugih najdišč pa so uvrščeni v 15./16. stol. Tudi ormoška čaša ne more biti daleč od takšne časovne opredelitve. Slika 5: Ormož 1990, majolika iz vodnega zbiralnika (foto: Langerholc) ^ Brigitte Cech, Mittclaltcrliche Keramik aus dem Stadtmuseum in Wn. Neustadt, Arch. aust. 69, 1985, 251 ss, posebno str.: 256, Abb. 36 in tam navedena literatura. Druga, relativno dobro ohranjena posoda, ki je bila najdena v istem zbiralniku, je majolika z belo-sivo glazuro in okrasom nepravilnih rjavih in sivih lis (sl. 5). Notranja stran posode je oranžno in mestoma zeleno glazirana. Forme nismo podrobneje analizirali, zelena in rjava glazura pa sc pojavita med prvimi na našem območju. Po kombinaciji s prej omenjeno čašo lahko tudi majoliko uvrstimo v konce srednjega ali na začetek novega veka. Ognjišče z železno žlindro, žeblji, zbiralniki za vodo in streha na točkastih opornikih kažejo po našem mnenju na kovačijo, ki je stala na dvoriščni strani nekdanjega "frajovža" - svobodne hiše, o kateri nam poročajo arhivski viri4 . Na njenem mestu je bila leta 1803 pozidana stavba (letnici na severnem in južnem portalu) nekdanje sodnije. Načrt I: Ormož, leta 1990 raziskan teren za nekdanjo sodnijo je označen s temnejšim rastrom, izkopavanja Bernarde Perc v letih 1955 - 5H (S I, S II, S III) pa s svetlejšim (risba: Majda Žižek) 4 Vodnik po Ormožu (1990), glejte opis hiše 7. ORMOŽ 1990 zaščitna izkopavanja ob privatni gradnji Ivana Antoliča Im -I— 2 m d Načrt 2: Ormož 1990, jugozahodni izsek tlorisa izkopnega polja s hišo I. Temno so označene jame za stebre hiše, z rastrom verjetna površina hiše, svetli so kasnejši vkopi, šrajirana pa nekdanja hodna površina (risba: Majda Žižek) Tabla 1: Ormož 1990, izbor poznobronastodobnih keramičnih najdb. M (risba: Majda Žižek) - 1:2 ARCHAEOLOGICAL RESEARCH IN ORMOŽ SUMMARY The archaeological rcsearches of the prehistoric settlement in Ormož with short intcrvals go back to thè mici 50’s, when Dr. Bernarda Perc started with thè work, continued later by Zorka Šubic, Marjana Tomanič-Jevrcmov, Ivan Tušek and Brane Lamut. The results of these researches are only partly published (1). In thè year 1990 two private houscs have been built on thè southern part of the prehistoric settlement, behind thè former Court building. The Kresmanovi’s house was built in the area excavated in the years 1955 - 1958 by B. Perc (S III, S II), and Ivan Antoli’s house was built also on a partly uninvcstigated area (see Plan 1). The archaeological excavation in this area of a size of 11 x 9 m gave the expected results, comparable with those by B. Pere (2). Layout plans of two prehistoric houses have been excavated almost entirely, but on the edge of the excavation thè parts of at least three buildings have shown up. The houses were buit with thè longer side in the direction north-south or west-east. The walls were built out of vertical wooden columns, following in a line one after another in the distance of 1 - 2 m. The space between the columns was closcd by interlaced branches plastered with clay. At the house no. 1 (see Pian 2) the middle line of columns was used as stay for thè roof construction, and between the columns in thè southern part of the house a dyke was dug up. That shows, that the house was probably divided into a northern and a southern part. Very interesting is the construction of walls at the third southern house, whcre instead of columns pales with a diameter of approximately 6 m were used. In thè article the material is not analysed detailcd, but it can be classified into the late Bronze Age and in thè beginning of the older Iron Age (Ha B, Ha C). Most of the findings can be classified more detailcd into the younger part of Ha B and Ha CI (see selection of finds at Piate 1). Mostly they bclong to the Maria-Rast group of unrifled culture. Only some fragments of younger Iron Age ceramics have been found, meanwhilc it was not possible to hull the lateen strata. Latcen findings are classified into the second half of the first ccntury BC. Prehistoric strata were heavily damaged by the water collectors with a diameter of 1,3 m and approximately thè same depth. Inside them, a lot of remains classified into thè Middle Ages and the New Age were found. Only a few picces are publishcd to illustrate thè article: thè black earthenware with stamped ornament, classified into thè end of thè 15th/beginning of 16th ccntury (see Figure 4) as wcll as thè oldcst known majolica from Ormož, classified on thè basis of grcen-brown gloss on one hand and combination of abovc mentioned earthenware on the other into the period of transition from thè Middle Ages into thè New Age (see Piate 2, Figure 5). Marija MIRKOVIČ* * SLIKA ORMOŠKE SOČUTNE, DELO PTUJSKEGA SLIKARJA F. A. PACHMAYERJA ORMOŠKA SLIKA V VARAŽDINU Štajerski deželni arhiv hrani pismo od 1. V. 1786, v katerem ormoško meščanstvo toži, da so iz tamkajšnjega samostana frančiškani "bereits vor 14 Tagen abgereist, clic Kirche gesperrt umi sogar clas Gnaden-Bild nach Warasdin in Croatien an die dortigen Franziscaner zu unserem besonderen Leyde verschenkt."1 Dejansko so ormoški frančiškani potem, ko jim je cesar Jožef II. ukinil samostan, ki je pripadal Ilirski frančiškanski provinci sv. Ladislava, odšli 5. aprila 1786 v Varaždin v samostan iste province in vzeli s seboj del svojega imetja, med drugim tudi milostno podobo (Gnadenbild), katero so častili v svoji cerkvi. Šlo je torej za preselitev v krogu iste province, ne pa za razdajanje imetja. Žal iz ohranjenih arhivskih dokumentov ne izvemo ničesar, ne o vsebini češčenc slike ne o njeni starosti in avtorju. Toda slika ni izgubljena. V varaždinskem samostanskem arhivu sc namreč hrani zapis, iz katerega izvemo naslednje: Altare S. Vincentii Fen: ci Mercatoribus hujus civitatis A. 1766 imago vero ab Exllma Coni: Susana Nadazd, postquam autem Fridavio suspensio ibi Conta, imago B. V. Marine Dolorosae aliata, illocata est. S. Vincentii imago manet in Eccla supra portemi Sacristiae2 . Zgoščen stil zapisa je zavedel Krešimira Filiča k naslednji interpretaciji: "Fod pjevalištem bevo bio je najprije žrtvenih posvečen sv. Vinku, koji podigoše varaždinski trgovci, ali godine 1766. smjestiše ovamo dosta dobra sliku M. B. Žalostne (Pietà), koju je iz Ormuža dala prenieti ovamo grofica Suzana Nàdasdy, kada je lamo bio ukinut samostan. Slika .rv. Vinka postavljena je iznad sakristijskih vratiju..."2' To seveda ne drži, ker prej navedeno pismo ormoških meščanov izrecno omenja april 1786 kot čas prenosa slike. Navedeno mesto iz Promemorijc je točneje interpretiral 1978 p. Paškal Cvekan: "Kad je 1785 (!) dokinut samostan Ladislavske provincije u Ormožu, prenesena je slika Žalosne Gospe iz Ormoža u Varaždin i postavljena na mjesto, gdje se i danas nalazi. Slika pak .vv. Marija MIRKOVIČ, umetnostna zgodovinarka, Zagreb. * Kokol, p. Hadrian, Die Gcschichtc der Franziskanerkloster in Untcrstcicrmark, Gdrz/Gorica 1915, dalje: Kokol 1915, str. 144. ^ Pro memoria, arhiv frančiškanskega samostana v Varaždinu, str. 40 1 Filič, Krešimir, Franjevci u Varaždinu. Varaždin 1944, str. 104. Vinka, dar plemkinje Suzane Nadažd, stavljena je iznad ulaznih vrata u sakristiku. "4 Se danes stoji v varaždinski frančiškanski cerkvi sv. Janeza Krsnika takoj ob vhodu mali oltar. Na njem so do pred kratkim v Velikem tednu razstavljali Božji grob, toda čez leto zakriva votlino stara slika Sočutne Marije5 To je stari oltar, na katerem so zamenjali podobo sv. Vincenca z imago B.V.Ma-riac Dolorosae, sliko Sočutne Matere Božje; to je torej tisti "Gnaden-Bild", ki so ga prinesli semkaj aprila 1786 iz ukinjenega ormoškega samostana. Ormoška Sočutna, danes v frančiškanski samostanski cerkvi v Varaždinu (foto: Janko Belaj) ^ Cvekan, o. Paškal, Djelovanje franjcvaca u Varaždinu. Varaždin 1978, dalje: Cvekan 1978, str 89. ^ Mirkovič, Marija, Žalosna Gospa Varaždinska. V: Marijin Trsat, št. 1 za 1989, str. 3. Slika kaže Marijo, ki sedi pod križem. Z desno roko drži mrtvo Kristusovo telo na kolenih, levo pa (z lepo naslikanimi slokimi prsti) drži privito na prsi, ki jih prebada meč bolečine. Mariji na desno je sv. Janez Evangelist, ki z eno roko drži Jezusovo desno ramo, z drugo pa istočasno briše solze. Ob Jezusovih nogah je druga Marija, ki mu ponuja alabastrno posodo z mazilom. Avtor je aludiral na zgodbo iz Nove zaveze: "Tedaj je Marija vzela funt dragocenega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu jih obrisala s svojimi lasmi" (Jn 12, 3). Nad to osrednjo skupino stoji ob križu sedem angelčkov s t.i. arma Christi (predmeti, povezani z Jezusovo muko). Vsa kompozicija je zložena tako, da pazljivega gledalca usmeri na uničenje, skozi katero je šel Jezus ob koncu svojega odrešiteljskega dejanja. Razumljivo je, da so to sliko uporabili kot alternativo Kristusovemu grobu. Toda razen gotovosti, da imamo v varaždinski sliki pred seboj umetnino, ki so jo nekoč častili v Ormožu, ne izvemo nič novega. Za interpretacijo te slike jo je treba postaviti v časovni in prostorski kontekst, v katerem je nastala. ORMOŠKI FRANČIŠKANSKI SAMOSTAN Odločba Jožefa II. o ukinitvi "brezkoristnih" redovniških skupnosti je povzročila vrsto neugodnih posledic. Na splošno kulturno sliko neke pokrajine je najtežje vplivalo pustošenje opuščenih cerkva, pogosto tudi rušenje. Prav to se je zgodilo s frančiškanskim samostanom v Ormožu. Ormoški samostan je ustanovil 1494 ormoški graščak Jokob Szckcly de Khevcnt v času, ko se je za Ormož potegovala Ogrska. Zato je samostan zaživel v krogu frančiškanske Province Ogrskega kraljestva (preimenovana 1523 v Provinca sv. Marije), in sicer kot zadnje ustanovljeni samostan njene Pcčuškc kustodijc (pred tem so bili grajeni samostani v Varaždinu, Pčcsu, Scgcsdu, Koprivnici, Falkosu, Semenju/ Muraszcmcny, Ludbregu in Nagykaniszi). V času reformacije in turških vojn je imela provinca velike izgube, tako da so delovali okrog leta 1600 od 50 samostanov samo še štirje: v Trnavi, Bratislavi, Sopronu in Ormožu; samostana v Varaždinu in Zagrebu sta sicer formalno še obstajala, toda stavbi nista bili uporabni. Provinca je bila obnovljena do srede 17. st. in 1654 so sc hrvaški frančiškani odcepili v samostojno Ilirsko kustodijo sv. Ladislava s samostani v Zagrebu, Varaždinu, Ormožu, Remetincu, Križevcih, Krapini in Ivanič Kloštru. Kmalu so jo povišali v status province (1661) in do srede 18. st. obnovili oz. ustanovili nove samostane v Koprivnici, Čakovcu, Virovitici, Hrv. Kostajnici na Hrvaškem ter v Nagykaniszi, Nagyatadu, Scgcsdu, Szigctvàru, Pécsu, Siklosu, Mariji Gyùd, občasno tudi v Dombóvàru in Mohàcsu na južnem Madžarskem, v krajih z značilno hrvaško manjšino6 . Ormoški samostan je imel v Provinci sv. Ladislava važno vlogo. V njem je bil organiziran noviciat za duhovnike in brate laike, tu so svoje novaštvo prestajali tudi mladi frančiškanski umetniki (med njimi ormoški slikar Valentin Girtnik7 ), ki so v 18. st. krasili s svojimi umetninami številne cerkve svoje province od Ormoža do Pčcsa in Siklosa oziroma Hrvatskc Kostajnice, Ivaniča in Virovitice. Ko so zaradi cesarjeve odločbe 5. aprila 1786 zaprli samostan v Ormožu8 , so frančiškani odšli iz mesta. Bogato cerkveno opremo (tu je bilo razen glavnega še pet stranskih oltarjev, prižnica, postaje križeve poti ptujskega slikarja Ferdinanda Scheidtnagla, grobnice in številne slike svetnikov, predvsem frančiškanskih) so oblasti razprodale oziroma razdelile. Glavni oltar je danes pri sv. Ignaciju na Rdečem bregu nad Sv. Lovrencem na Pohorju9 , slika sv. Kristofora je v Polenšaku, orgle v mariborski stolnici, zvonovi v Prelogu v Medžimurju10 , edino monstranca in slika Žalostne Matere Božje sta bili rešeni za provinco in shranjeni v varaždinskem samostanu. Zahtevi meščanov, da se jim povrne slika Žalostne Matere Božje, ni bilo ugodeno. Oblasti so celo prodale 1798 samostan skupaj z veliko triladijsko gotsko cerkvijo (ki je bila občutno večja kot župna); le-ta je kmalu potem bila porušena do temeljev11 . Tako so iz Ormoža izginile materialne priče o frančiškanski prisotnosti in delovanju v mestu, obenem so izginila tudi dela domačih umetnikov, to je oprema za cerkev in samostan. Tudi umetniški dediščini sosednjega Ptuja ni bilo prizaneseno. Tam je bil ukinjen prastari dominikanski samostan in je njegova bogata, pretežno baročna oprema izginila skorajda brez sledu, prav tako tudi oprema nekaterih drugih cerkvenih objektov v mestu in bližnji okolici. Temu lahko dodamo, da je bila 1945 ob bombardiranju uničena ptujska minoritska cerkev z bogato opremo vred. Zato imajo umetnostni zgodovinarji danes zanimivo, toda težavno situacijo: arhivski fondi so dokaj bogati s podatki o domačih umetnikih12 , ampak 6 Belaj, Vitomil, Razvoj franjevaštva na području Hrvatskc franjevačke provincije sv. Cirila i Metoda. V: Franjcvci Hrvatskc provincije sv. Cirila i Metoda, Zagreb 1992, dalje: Belaj 1992, str. 1741. 1 Cvckan, o. Paskal, Brača slikar! i kipari franjevačke provincije sv. Ladislava u 18. st. V: Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatskc, št. 6 za 1971, dalje: Cvekan 1971, 11 - 14. 8 Kokol 1915, str. 65. I Vrišer, Sergej, Baročno kiparstvo na Slovenskem Štajerskem, Maribor 1963, dalje: Vrišer 1963, str. 90. 10 Kokol 1915, str. 70. II Kokol 1915, str. 69. Vrišer, Sergej, Življenjepisni podatki o slikarjih in kiparjih Celja, Ptuja in Slovenskih Konjic. V: Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgdovino 3-VI/1958, dalje: Vrišer 1958, str. 131 njihova dela so neznana. Umetnine sicer niso bile uničene, toda dodatno težavo pri njihovi identifikaciji povzroča dejstvo, da umetniki praviloma niso podpisovali svojih slik. Imamo torej slike v bližnji in daljni okolici vzhodnoštajerskih mest, imamo tudi imena nemajhnega števila umetnikov, ne vemo pa, katero delo komu lahko pripišemo. DELAVNICA WINKLER - FELLNER - PACHMAYER - FELLNER Da se rešimo zagate, je potrebno najprej pogledati način delovanja posameznih umetnikov. Videli bomo, da so skrbno varovali svojo cehovsko ekskluzivnost, ne glede na to, ali so bili udje slikarske bratovščine v Gradcu ali nc. V glavnem so delali v okvirih družinskih delavnic. Takšne delavnice so lahko delovale tudi več generacij. Nasledniki so z delavnico vred prevzeli tudi klientelo, skice in način dela, tako da slike, ki so od tam izvirale, niso imele samo pečat avtorja, ampak tudi celotne delavnice. Potrebno bo najti nekje sliko, ki jo z dokajšnjo verjetnostjo lahko pripišemo enemu izmed arhivsko izpričanih slikarjev, in jo primerjati s slikami podobnih karakteristik. S pomočjo stilskih analiz bo mogoče povezati posamezne umetnine v večje celote in jih pripisati določeni delavnici in v srečnih primerih tudi avtorjem. Med najmočnejšimi in dolgo trajajočimi je bila menda ptujska delavnica Winklcr-Fcllncr-Pachmaycr-Fcllncr in jo zato lahko vzamemo za izhodišče nadaljnje raziskave. Prvi znani slikar iz te delavnice je bil Valentin Winklcr, ki je na Ptuju omenjen že ob koncu osemdesetih let 17. stoletja. Leta 1689 je namreč vpisana v knjigo umrlih smrt njegove hčerke. Sam pa je bil vpisan v knjigo meščanov šele 13. 12. 169613 . Nasledil ga je njegov zet Johann Anton Fellncr, ki je umrl 1723.14 S Fcllncrjevo vdovo sc je potem poročil in obenem prevzel delavnico 9. 2. 1726 Franc Anton Pachmaycr (* *1702), 13. 12. istega leta jc postal ptujski meščan in deloval do smrti 174815 . Zadnji znani predstavnik delavnice je bil Pachmaycrjcv pastorek Franc Jožef Fellncr, ki je umrl na Ptuju 1770. FRANC ANTON PACHMAYER Čeprav so znani štirje slikarski mojstri in nekaj pomočnikov omenjene delavnice, je njeno delovanje skoraj popolnoma neznano. Nekaj več podatkov jc prišlo doslej na dan le za Franca Antona Pachmayerja. V Varaždinu sc - 13N. Mirkovič, Marija. Neki novi pollaci o ptujskim baroknim slikarima i o njihovom djelovanju u Hrvatskoj. V: Ptujski zbornik IV, Maribor 1975, dalje: Mirkovič 1975, str. 305 - 315. *3 Zgodovinski arhiv Ptuj, dalje: ZAP, Uurgcrlichcs Einschrcibbuch der landesfurstliehen Kammerstadt Pettau lbS4 - 1917. 14 Mirkovič 1975, str. .312. *3 Vrišer 1958, str. 1.34. Mirkovič 1975, 1989). je 1744 podpisal kot Franiscus Antonius Pachmayer, Pictor et Deaurator Liberae Styriacae Civitatis Pethoviensis]b in je, po lastni izjavi, istočasno žc osemnajst let slikal v kraljevini Hrvatski na splošno zadovoljstvo naročnikov. Tak opis lastnega delovanja dovoljuje domnevo o razsežnem slikarskem opusu. Tudi iz seznama meščanov z davčnimi zaostanki iz leta 173317 18 je razvidno, da ima Pachmayer, ki je dolgoval 42,17 mark, na Ptuju lepo hišo in donosno profesijo. Doslej so kot zanesljivi znani edino podatki, po katerih je Pachmayer pozlatil dva oltarja v Sloveniji in enega na Hrvaškem. Vizitacijski zapis iz Gore pri Sisku omenja, da je tamkajšnji glavni oltar župne cerkve Blažene Device Marije pozlatil leta 1740 pictor Pethovio evocatus Joannes Franciscus Pochmaier, vir in arte sua laudetus'* . Vizitator je sicer napačno zapisal prvo ime in priimek, toda v tem času jc Franc Anton Pachmayer bil na Ptuju edini slikar z meščanskimi pravicami in navedeni podatek se brez dvoma nanaša nanj. Leta 1743 je Pachmayer pozlatil glavni oltar župne cerkve v Dobrni, delo slovenjegraškega kiparja Jožefa Stanerà19 20 in 1747 v Lenartu v Slovenskih goricah kip sv. Florijana, delo ormoško-ptujskega kiparja Karla Jožefa Rissncra2u . Sodeč po izjavi varaždinskega slikarja Valentina Karchera, jc Pachmayer menda delal kot pozlatar tudi za jezuite v Rušah in nekje na Koroškem (še pred prihodom na Ptuj?)21 . Leta 1744 se je Pachmayerjeva delavnica mudila v Varaždinu pri frančiškanih. V tem času so bili obnovljeni oltarji (oltar sv. Klare prav v letu 1744), toda istočasno so bile poslikane tudi stene v kapeli sv. Skapulirja. Ptujčani so verjetno pozlatili oltarje, možno pa je, da so sc preizkusili tudi kot stenski slikarji. V spomenici ptujske proštijske cerkve jc namreč zapisano, da jc tam za F. A. Pachmaycrja njegov pomočnik Anton Lcrchingcr žc leta 1741 poslikal obok kapele Žalostne Matere Božje ... wurde das Gebolb von des Mahler Franz Anton Pachmayer seinen Gesòhlen Antoni Lerchinger all in Fresco gemahlen...22 , toda te slike so, enako kot one v škapulirski kapeli v Varaždinu, močno poškodovane in večkrat preslikane, kar danes onemogoča kakršno koli primerjalno stilno analizo. Od slik sta Pachmaycrju do zdaj pripisani samo oni v atikah obeh oltarjev ob slavoloku v samostanski cerkvi hrvaških pavlinov v Olimju pri Podčetrtku, lam sc je Pachmayer mudil med 1736 in 1738 in od takrat verjetno izvira 10 Historijski arhiv Varaždin, dalje: H V K, 7K-1. ZAP, Arhiv mesta Ptuja, 1/5. 18 Baričcvič, Doris, Pregled spomenika skulpture i drvorezbarstva 17. i 18. stolječa s područja kotara Sisak. V: Ljctopis JAZU za godinu 1965, 72/1967, str. 489 - 490. ' > Stopar, Ivan, Dobrna /=Zbirka vodnikov 98/, Ljubljana 1980, str. 17. 20 Vrišer 1963, str, 165. 21 UAV, 7K-I stilna sorodnost slik njegove delavnice in del iz delavnice pavlinskih slikarjev pod vodstvom Ivana Krstnika Rangerja23 . Pa še to ni popolnoma zanesljivo. Tam je namreč na steni za atiko oltarja sv. Križa zapisano: 1736 FRANZ ANTONY PACHMAIR PICTOR PETTOVIENSIS24 . Toda ker je Pachmayer tukaj omenjen kot pietor in ne deaurator, je ta zapis sprejet kot potrdilo, da je on avtor slik Žalostne Matere Božje in Jezusa Trpina v omenjenih atikah in ne (samo) mojster, ki je pozlatil oltar. Tu se nam torej ponuja prva trdnejša opora za nadaljnjo raziskavo. Sočutna, atika oltarja sv. Križa, Olimje (foto: Janko lielaj) 23 Mirkovič, Marija, Ivan Krslitelj Ranger i pavlinsko slikarstvo. V: Kultura pavlina u Hrvatskoj 1244 - 1786 (katalog razstave), Zagreb 1989, str. 156 - 157. Curk, Jože, Topografsko gradivo VI. Sakralni spomeniki na območju občine Šmarje pri Jelšah, Zavod za spomeniško varstvo Celje, Celje 1967. Slika Kristusa, kronanega s trnovo krono, zaradi trdne tipološke definiranosti in zelo zadržanega kolorita, prilagojenega temi, žal ni posebno primerna kot stilni kažipot pri zasledovanju Pachmayerjevih del. Toda Marijina slika je zaživela po restavriranju25 v popolnosti svojega kolorita in odkrila zelo spoznavne stilne značilnosti. Mladostna Marija je na olimski sliki nagnila svoj ovalni obraz k levi rami in sklenila roke na prsih, ki jih prebada ostrina dolgega meča. Dramatično sozvočje močnega rdečila Marijine obleke in jasne modrine plašča stopnjuje belina robca v rokah, mehkega pokrivala na laseh in vidne podloge plašča. Vse to poudarja pravilni oval Marijinega obraza z visokim gladkim čelom in majhno oblo brado. Mandljasta oblika velikih oči je poudarjena s finim lokom obrvi, svetloba, ki se na njo razliva od zgoraj, odkriva linije polnih ust in nosa z napetimi nosnicami. .SV. Uršula, zbirka v uršulinskem samostanu v Varaždinu (foto: Miroslav Klemm) 25 Restavrator Viktor Povše 1984/5. B. B. (Badovinac, Bogdan), Preliminarna poročila o konservatorskih in drugih raziskavah. Sopote. V: Varstvo spomenikov 28/198 str. 333-335. V varaždinskem arhivu je ohranjena Pachmayerjeva izjava, da je delal še pred 1744 za varaždinske uršulinke26 , toda doslej ni ugotovljeno niti eno njegovo delo v tem samostanu. Po restavriranju olimskc slike pa je zdaj postala očitna velika podobnost med olimsko Marijo in sliko sv. Uršule v samostanski zbirki varaždinskih uršulink. Podoba svetnice je vključena v navpični oval slike. Angel, ki ga spremljata dva kerubina, ji spušča na kronano glavo mučeniški venec. V globini slike so razvidni prizori njenih muk, na katere kaže svetnica z gracilnim gibom desne roke. Vsa predana drži v levici zastavo. Glavo drži povzdvignjeno, lasje ji padajo na ramena. Obraz ji ovija nenavadno oblikovana avreola, v kateri se izmenjujejo široke pahljačasto razširjene svetlobne proge v pravilnem ritmu z ozkimi žarki v obliki puščic. V nebo uprte mandeljaste oči in zaobljene obrvi močno spominjajo na olimsko Marijo. Ozki nos z napetimi nosnicami, našobljena usta in z mehkimi sencami poudarjene linije obraza, brade in oblega vratu so dodatni elementi, ki kažejo na avtorstvo istega mojstra. Težje je primerjati koloristično komponento, kajti varaždinska slika sv. Uršule v primerjavi z olimsko Marijo še ni obnovljena. Toda pozornost, s katero je avtor obdelal obleko in nakit, povezujejo sliko sv. Ušule s še eno varaždinsko sliko, ki kaže sorodne značilnosti. Na razstavi Isusovačka baština u Hrvata (Zagreb 1992/93) je bila razstavljena slika sv. Katarine iz bivše jezuitske samostanske cerkve sv. Marije v Varaždinu27 . Obkrožena je z nadpisom S. CATHARINA V. ET M. CHRISTIANAE PHILOSOPHIAE TUTELARIS in je bila najbrž prvotno namenjena študijskim prostorom v samostanu. Mladostna Katarina je naslikana v levem polobratu, z vzdvignjeno glavo. Ogrnjena je z razkošnim baročnim brokatnim plaščem in opremljena z osnovnimi atributi: mečem, delom kolesa in pavovim peresom. Tudi tukaj so opazni gracilni gibi ozkih rok in značilni oval njenega obraza, uokvirjen z valovitimi lasmi. Velike mandeljaste oči upira v sijajni trikotnik, ki ni samo simbol Svete Trojice, ampak tudi Božje modrosti (le-ta je vsebinsko usklajena z nadpisom). K že znanimi značilnostmi avtorjevega stila, ki je na tej sliki popolnoma dozorel, lahko dodamo še posebno oblikovane sončeve žarke okrog trikotnika, ki se nekoliko skromneje ponavljajo tudi okrog Katarinine glave. Avtor je tukaj ponovil značilno avreolo, ki smo jo spoznali že na sliki sv. Uršule. Brez dvoma gre pri vseh treh slikah (Žalostne Matere Božje v Olimju, sv. Ušule in sv. Katarine v Varaždinu) za dela istega avtorja, in sicer - kot je to domneval že Curk - Franca Antona Pachmaycr-ja. Na podlagi dozorelega osebnega avtorjevega stila lahko sliko sv. Katarine datiramo približno z letom 1745. Predstavlja ga v njegovi najboljši luči. 26 Mirkovič 1975, str. 308. 27 Lcntič-Kugli, Ivy, Sakralno slikarstvo hrvatskih isusovaca. V: Isusovačka baština u Hrvata (Katalog razstave), Zagreb 1992, str. 63 in 298, kat. št. 56. Sv. Katarina, bivša jezuitska samostanska cerkev v Varaždinu (foto: Janko Helaj) loda na njej lahko opazimo razliko v oblikovanju kcrubinskih glavic v primerjavi s prejšnjo. Čeprav sc vključujejo v Pachmaycrjev način slikanja, kažejo vendar na sodelovanje pomočnikov. Vemo, da sta mu pomagala 1741 Anton L.crchingcr2K in 1744 pastorek Franc Jožef Fcllncr* 24 . '’K Cevc, Anica, A. Lcrchingcr. V: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta V-VI/1959, str. 4X2. 24 Mirkovič 1975, str. 308. PACHMAYER IN ORMOŠKA SOČUTNA Toda vrnimo se k ormoški sliki, s katero smo začeli razpravo. Če si jo zdaj še enkrat pazljivo ogledamo, lahko s presenečenjem ugotovimo številne značilnosti, ki nedvomno pričajo, da imamo pred seboj še eno sliko istega avtorja. Ne gre samo za značilno avreolo, ki jo zdaj lahko že spoznamo kot nekak avtorjev podpis, ampak tudi za fino oblikovane prste, obraze obeh Marij, za značilne bujne lase, bogate baročne obleke in nakit. Toda angeli so nekoliko manj izkušeno zagnani in tudi splošna atmosfera slike je bolj zadržana kot na drugih, tako da sliko lahko uvrstimo kot eno zgodnjih Pachmaycrjevih del. Vendar sta omenjeno zadržanost lahko povzročili téma in tudi želja, doseči vtis "vera effigiae", kultno resnične kopije. Oglejmo si še tretjič pazljivo ormoško-varaždinsko sliko. Njeno jedro kaže na to, da ji je bila kot predloga najbrž kakšna starejša gotska plastika, katere češčenje je bilo verjetno obnovljeno v obdobju prebujanja Marijanskih baročnih pobožnosti. Izrazito gotsko strukturo kažejo namreč gib Marijinega telesa, njen solzni obraz in roka, privita na prsi. Še bolj očitno je to na otrplem Jezusovem telesu z malo privzdignjeno glavo, prekrižanima rokama (desna je položena čez levo) in vzporedno postavljenima nogama. Domnevo o gotski skulpturi, ki naj bi rabila kot predloga sliki, potrjuje tudi zvonasto oblikovan plašč, ki povsem v popolnosti ustreza baročnim oblekam, s katerimi so ogrinjali Marijine skulpture v 17. in 18. stoletju. Na podlagi dosedanjih raziskav lahko ugotovimo, da prikazuje slika Žalostne Matere Božje, ki so jo ormoški frančiškani odpeljali 1786 s seboj v Varaždin, neki gotski kip, ki so ga nekoč Ormožani častili v tolikšni meri, da so naročili frančiškani Province sv. Ladislava pri ptujskem slikarju Francu Antonu Pachmayerju (ki jim je bil dobro znan tudi na sosednjem Hrvaškem) resnično sliko, "vera effigies", za svojo samostansko cerkev v Ormožu. Spomniti pa se moramo, da je Pachmayer vodil 1741 poslikavo kapele Žalostne Matere Božje v ptujski proštijski cerkvi, kjer se hrani tipološko identičen kip Sočutne. Toda, ali imamo res pred seboj "resnično kopijo" gotske skulpture iz ptujske proštijske cerkve, ostane za sedaj le domneva. DIE PIETÀ AUS ORMOŽ, EIN WERK DES PETTAUER MALERS FRANZ ANTON PACHMAYER ZUSAMMENFASSUNG Nach der Aufhcbung des Franziskanerklosters in Ormož/Friedau im Jahre 1786 durch Kaiser Joseph II. iibersicdeltcn die Franziskaner nach Varaždin ins dortige Klostcr derselbcn kroatischen Ordensprovinz und nahmen dabei ein Gnadcnbild mit sich. Das Bild befindet sich noch heute in der Varaždincr Franziskanerkirchc und stelli cin Vesperbild dar. Nach einer griindlichcn Analyse konnte das Bild mit Werken mit ahnlichen Stilmerkmalcn vcrglichen werden. In Fragc kamen zwei Bilder aus Varaždin (die hi. Katharina aus der Jcsuitcnkirche und die hi. Ursula aus dem Ursulinenkloster) sowie eines aus dem ehemaligen kroatischen Paulinerkloster Olimje in der Steiermark (Vesperbild in der Attika des Kreuzaltares). Sie alle werden durch gleich ausgefiihrtc feine ovale Gesichter mit groBen mandclformigen Augcn, gespannten Nasenfliigeln und vollen Lippen, durch schones gewelltes Haar, sowie fein gcformte, grazile Bande, reiche Klcidung und Schmuck, und vor allcm durch schr cigcnartigc Aureolen mit sich rhythmisch wiederholenden Lichtstrahlen und Lichtpfeilen verbunden. Da neben dem Bild aus Olimje die Signatur 1736 FRANZ ANTONY PACHMAIR PICTOR PETTOVIENSIS stcht, kann angenommen werden, daB es sich bei allcn vicr Bildern um Werke des Pettauer Malers Franz Anton Pachmayer aus der angcschcnen Pettauer Malerwerkstatt handelt. Das Bild selbst dtirfte ein "wahres Abbild" (vera effigies) einer gotischen Skulptur darstellcn, vielleicht jener aus der Pettauer Probsteikirchc. Marjeta CIGLENEČKI* * OPREMA ORMOŠKEGA GRADU V PRETEKLOSTI Ormoški grad jc bil zgrajen na nemirni habsburško-ogrski meji, zato je bil dolga stoletja predvsem utrdba in manj rezidenca. Tudi v času, ko jc izgubil funkcijo vojaške postojanke, jc bila njegova oprema razmeroma skromna. To dokazuje popis iz leta 1771. Velik vzpon v kvaliteti notranje opreme je grad doživel na začetku 19. stoletja, ko je bilo nekaj prostorov tudi poslikanih. Danes je v gradu samo še nekaj kosov pohištva, lestencev in slik iz časa od 17. do 19. stoletja, ki pa so last družine Wurmbrand-Stuppach. Ormoški grad leži na kraju, ki je bil dolga stoletja nemirna meja med habsburškim cesarstvom in Ogrsko. Bil je v nenehni nevarnosti, zato jc bil predvsem trdnjava in manj rezidenca.1 Do 17. stoletja tudi niso znani podatki o notranji opremi gradu. Najstarejši popisi iz 17. stoletja so razmeroma skopi. Podrobneje se zadržujejo edino pri predmetih iz dragocenih kovin.2 Natančnejši inventar je iz leta 1681, še bolj pa iz leta 1771. Leta 1771 je bila ormoška gospoščina v lasti grofa Ludviga Welserschcimba. Posest si jc pridobil 4. maja 1764, ko se jc poročil z dotedanjo lastnico Polyxeno Josepho Thavanot, sicer vdovo po Josephu Konigsackerju. Grofica jc umrla 10. aprila 1776. Mož sc je nasledstvenim pravicam odpovedal že leta 1773 in posest so podedovali Polyxcnini trije sinovi iz prvega zakona. Anton in Karel sta sc v letih 1791 in 1792 odpovedala svojim pravicam in Marjeta CIGLENEČKI, viSja kustodinja za kulturna zgodovino v Pokrajinskem muzeju Ptuj. ' Temeljni podatki o ormoškem gradu so zbrani v: • Josef A. Janish, Topographisch-statistisches Lexicon von Steiermark, I. del. Graz, IS7H, str. 237 (geslo Pridan). • Jože Curk, O fevdalni arhitekturi na ormoškem območju. Ormož skozi stoletja, Maribor 1973, str. 142 - 151. • Ivan Stopar, Gradovi, graščine in dvorci na slovenskem Štajerskem. Ljubljana -Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut 1982, str. 315. • Jože Curk, Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož. Ormož skozi stoletja II, Ormož 198.3, str. 72. • Ormož z okolico. Vodnik, Ormož 1990, str. 41 - 51. • Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje, Ljubljana 1991, str. 97 - 104. 2 Več inventarjev iz 17. stoletja hrani v kopijah zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP). Originali so v Deželnem arhivu v Gradcu. Nanje opozarja Anton Klasinc v članku "Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov" v zborniku "Ormož skozi stoletja", Maribor 1973, str. 85, 80. gospoščina je prešla v last brata Leopolda Konigsackerja. Vendar ne za dolgo. Grof jo je 16. januarja 1805 prodal industrijalcu Josefu Pauerju, 1863 jo je prevzela baronica Henriete Werner, od nje pa jo je 16. januarja 1898 podedoval baron Hermann Zschock iz Gradca. Leta 1908 je ormoški grad kupil grof Viljem Wurmbrand-Stuppach, ki je 1914 padel na bojišču v Galiciji. Za njim je dedovala žena Marija Irma Wurmbrand-Stuppach in za njo hčerka z istim imenom, poročena Georgevits. Po letu 1945 so grad nacionalizirali in ga uredili v stanovanja, v njem pa je bila tudi Uprava državnih posesti Ormož. Med letoma 1951 in 1956 so v gradu stanovali vojaki, v šestdesetih letih pa so ga napolnili občinski uradniki. Ormoški grad je tako redek primer, da je v njem še danes sedež oblasti. V junijski vojni 1991 je bil poškodovan, granate so zadele grajski stolp. Stolp je bil obnovljen, v načrtu pa so tudi obnovitveni posegi v notranjščini. V prihodnjih letih naj bi se grad postopoma spremenil v prizorišče ormoškega kulturnega življenja.3 Od sedemdesetih let 18. stoletja naprej ormoški grad ni več bistveno spreminjal svoje podobe. Stanovanjski objekt so 1771 sestavljali štirje trakti, ki oklepajo pravokotno dvorišče. Stari stolp je že leta 1635 dobil oktagonalni zaključek. Približno v istem času so tri imenitnejše stanovanjske trakte povišali za eno etažo, zahodno krilo pa na dvoriščni strani oplemenitili z arkadami. V drugi četrtini 18. stoletja so s štukom okrasili dvorano v severnem traktu pa tudi vodnjak z umetelno kovano krono, eno naj lepših na Slovenskem, je v 18. stoletju že stal na notranjem dvorišču. Do leta 1825 je bil stanovanjski objekt dostopen skozi obsežno predgradje z dvema zaprtima dvoriščema, ki je segalo severno od gradu vse do današnje Ljutomerske ceste.Predgradje so začeli podirati že Paucrji, za njimi pa še Wcrnerji. Sicer pa so Pauerji po letu 1805 obnovili stanovanjski del gradu in obzidali mali vrt na jugozahodni strani. Zasteklili so arkade v prvem nadstropju ter pri slikarju Aloisu Gleichenpergerju naročili poslikavo najimenitnejših sob v zahodnem traktu. Klasicistična poslikava je bila izjemno kvaliteten poseg na gradu in sodi med najboljše primere svoje vrste na Slovenskem. Pauerjem je treba pripisati še teraso na južni strani gradu. Verjetno so prav oni vzidali v stene vhodne obokane veže štiri reliefne plošče z mestnih vrat, ki so jih podrli leta 1820. Nad glavni grajski vhod pa so poslednji lastniki Wurmbrand-Stuppachi (1908 - 1945) vzidali družinski grb. Strateško izpostavljena lega na nemirnem mejnem področju je povzročila, da jc grad utrpel mnoge poškodbe. Leta 1487 so se v Ormožu nastanili najemniški vojaki cesarja Friderika. Grad jim je bil za oporišče v boju proti Ogrom. Ko so se umikali, so požgali mesto4 in najbrž tudi grad ni ostal Josef A. Janish, Topographisch-statistisches Lexicon von Steiermark, I. del. Graz 1878, str. 237. Gernot Faurnier, Marija Hcrnja - Masten, Hiše in hišni posestniki v mestu Ormožu. Ormož skozi stoletja III, Ormož 1988, str. 131. 4 Anton Klasinc, Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov, Ormož skozi stoletja, Maribor 1973, str. 65. nepoškodovan. Tudi Turki niso prizanesli gradu, ko so se 1532 vračali z neuspešnega pohoda proti Dunaju.5 Največjo opustošenje pa so naredili Kruci 12.februarja 1704. Velikonedeljski kaplan Gašper Adlešič je v svojem dnevniku opisal, kaj se je dogajalo. O napadu na grad pravi: "V nekaj dneh so prišli do Ormoža in tu zavzeli grad. Gospod baron pl. Pethe je s svojo soprogo, grofico pl. Saurau, reteriral v Ptuj in pustil vse na cedilu. Uporniki so medtem popolnoma oropali grad in mu prizadejali za več tisoč goldinarjev škode. Iz njega so odvlekli preko 100 startinov vina, izkopali so zazidani zaklad, izpraznili in razbili vse sobe, znosili ven opaže, stole in vse pohištvo, enako pa so napadli in oplenili hiše v mestu skupaj z župniščem.... Ti hudodelci so vsepovsod napravili dosti škode. V Ormožu so zažgali grad, pristavo in tri hiše, obenem pa so odvlekli mnogo velike živine." Baron Pethe je potem, ko je nevarnost minila, ocenil škodo na 27.935 goldinarjev, kar je predstavljalo polovico vrednosti celotne gospoščine.6 INVENTAR IZ LETA 17717 Popis celotne ormoške gospoščine je bil izdelan na ukaz štajerskega deželnega sodišča, ko je bil 8. aprila 1771 imenovan grof Heinrich von Brandis za uradnega upravitelja (sekvestra) gospoščine Ormož. Popis je bil opravljen že 20. marca 1771, podpisal pa ga je Leopold baron Wcrtenburg. Oskrbnik gospoščine je bil Mathias Joseph Kikl. Po vrsti so popisani gotovina, stanje podložnikov, listine (pismene pogodbe) v arhivu, nepremičnine (vinogradi), inventar gosposke hiše na Gomili, gozdovi, travniki, mlini, polja, ribniki, vrtovi, mobiliar v ormoškem gradu, vino v kleti, gosposko perilo, kuhinjska posoda, zaloge v kleteh (velbih), žito in orodje, shranjeno v kašči, vozovi na dvorišču, živina v grajskem hlevu in na pristavi, orodje in na pol izdelani sodi v sodarski delavnici, opeka in pečnice v opekarni ter orodje. Popisani predmeti in nepremičnine niso ovrednoteni v denarju, kot je bilo to običajno v mnogih sočasnih popisih. Zato pa je na koncu pripomba, v kateri je zabeleženo, da je pohištvo v gradu staro in v slabem stanju, prav tako pa tudi grad in pristava. Dodan je predračun nujnih zidarskih in tesarskih del, ki znaša 1476 goldinarjev. 5 Jože Curk, Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož, Ormož skozi stoletja II, Ormož 1983, str. 72. 6 Anton Klasinc, Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov, Ormož skozi stoletja, Maribor 1973, str. 86. 7 Original hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu, kopijo pa Zgodovinski arhiv Ptuj v rokopisni zbirki (št. R - 7 - 10). Pripombi, da je grajska oprema stara in slaba, kaže verjeti. Inventar nam slika podobo gradu, ki mu usoda ni bila najbolj naklonjena, in takih gradov je bilo v tistem času veliko. Zaradi spremenjenih političnih razmer se je namembnost gradov spreminjala. Turška nevarnost je v drugi polovici 17. stoletja minila in gradovi niso bili več zanimivi kot utrdbe. Dobro so preživeli tisti, ki so postali središča donosnih posesti, in oni, ki so jih lastniki zaradi zanimive lege spreminjali v razkošne rezidence. Ormoška gospoščina pa se je začela drobiti že sredi 16. stoletja, lastniki so se hitro menjavali, pravdali so se med sabo, to pa se je seveda kazalo tudi na stanju gradu in notranje opreme. Kljub temu je zanimivo pogledati, kako sta bila opremljena gosposka hiša na Gomili in ormoški grad leta 1771. Njuna oprema sodi v kategorijo manj bogatih fevdalnih domov. GOSPOSKA HIŠA NA GOMILI V prvi sobi so bile stene opete s špalirjem. Popisovalci so našli še osem izrabljenih stolov, deset stolov za spanje, sliko s prizorom Marijinega oznanjenja v okviru in podobo Matere Božje v črnem okviru. Od treh miz je imela ena vložke iz kamna (pietra dura?) in bila je prekrita s preprogo. V sobi so bili še sekreter, štirje medeninasti svečniki, štirje navadni noži in vilice, pet navadnih skodelic za kavo s podstavki, medeninasta žlička za kavo, štirje kozarci za čokolado s podstavki, še pet skodelic za kavo brez podstavkov, igralna deska s kamenčki in tehtnica na skodelice skupaj z utežmi. Špalir v spalnici je bil zelen. Postelja je bila opremljena s tremi vzmetnicami, tremi blazinami iz modro črtastega dvonitnika, s slabo odejo in z dvema gornjima odejama. Omara iz trdega lesa je bila intarzirana. Verjetno so v omari našli 16 različnih kozarcev in karaf, en zelen vrč in štiri bele. Popisovalci so opazili še slamnik, mizico, skrinjico, grelno ponev in šest parov belih zaves. Na oltarju (je bil ta kar v spalnici?) je bilo dvanajst slik, en krucifiks, tri kanonske tablice, tri oltarne blazinice, kropilnik, dve mašni knjižici in pet oltarnih prtov, od katerih je bil eden star. Tudi zgornja soba je bila opeta s špalirjem. S platnom je bilo prevlečenih 18 stolov. V sobi je bilo še šest parov belih zaves in ogledalo, miza iz štirih delov pa je bila prekrita z dvema preprogama. V postelji je bilo šest žimnic, pet blazin iz žime, ena blazina je bila svilena, ena odeja pa lanena. V kredenčni omari je bilo 49 različnih kozarcev in karaf, solnica, sedem navadnih vrčev, steklenica in štirje pari krožnikov. V drugi sobi sta viseli dve zeleni zavesi, na stenah je bilo 26 slik, od pohištva pa so popisali dva stola, eden je bil t.i. "chcridon". V tretji sobi je bilo osem z lanenim platnom opetih stolov, štirje pari belih zaves, postelja in mizica. Zgornja dvorana je bila opremljena samo s 60 papirnatimi slikami (akvareli ali grafikami?), spodnja dvorana pa s 40 papirnatimi slikami, predalnikom, pločevinastim svečnikom, mizico in dvema stoloma. S kuhinjsko posodo je bila hiša bolje založena kot s pohištvom. Posoda očitno ni bila dragocena, bilo pa je je precej. Ločeno so popisani pekači za pripravo perutnine in svinjske pečenke, tudi posoda za gibanice se najde ("2 Kebanzen Schiejil"). Dragocenih materialov ni bilo, dvanajst belih skled pa je bilo morda iz bele prsti. V zadnji sobi so bili dve postelji, dve mizi in trije stoli. Gosposka hiša na Gomili je bila skromno opremljena. Dragocenih kosov skorajda ni mogoče naslutiti iz sicer skromnih opisov. Morda bi mednje lahko šteli mizo s kamnitimi vložki v prvi sobi. Za eno samo omaro (v spalnici) so popisovalci navedli, da je iz trdega lesa, kar je pohištvu dvigalo vrednost. V drugi sobi je bil en stol podrobneje označen kot "cheridon". Morda gre za nekoliko po svoje zapisano oznako "sheraton". Takšne stole so izdelovali proti koncu 18. stoletja po risbah in vzorcih angleškega mizarja Thomasa Sheratona. Med slikami sta edino dve označeni z opisom prizora (Marijino Oznanjenje in Mati Božja), vse druge so zgolj preštete. Z razmeroma številnimi kosi pohištva so bile opremljene tri sobe: "prva", "zgornja" in "spalnica". Kapela ni posebej navedena, popis predmetov, potrebnih za opravljanje obredov, je naslovljen kar "Na oltarju". Morda je bil oltar v spalnici ali kje na hodniku med spalnico in zgornjo sobo. Na tem mestu je namreč popisan. Zgornja in spodnja dvorana sta bili skromno opremljeni, prva sploh samo s "papirnatimi slikami", ki bi utegnile biti akvareli ali grafike. Očitno obeh dvoranniso dosti uporabljali.Radovednost vzbujajo špalirji, s katerimi so bile opete tri sobe ('prva", "spalnica" in "zgornja soba"). Špalirji so bili v tem času lahko poslikani kosi platna, usnje ali celo tapiserije, vendar se pri popisovanju usnjenih tapet ali tapiserij navadno pojavlja kakšna podrobnejša označba. Na Gomili bi težko predvidevali dragocenejše vrste tapet. V spalnici so bili špalirji zeleni, morda je šlo za povsem preprosto, neposlikano ali kako drugače okrašeno tkanino. Je pa tudi na Gomili obveljala gosposka navada, da so mize prekrivali s preprogami. Žal ni navedeno njihovo poreklo. Številna kuhinjska posoda z dokaj natančnimi navedbami, čemu rabijo posamezni kosi, daje misliti, da se je na Gomili dobro jedlo in da jc bil jedilnik prilagojen okoliškim kmečkim navadam. PREMIČNINE V ORMOŠKEM GRADU V jedilnici je bilo 5 miz, ena stara iz mehkega lesa in prekrita s preprogo, druga ovalna iz dveh delov, prav tako iz mehkega lesa, tretja iz štirih delov je bila opeta s starim usnjem, četrta je bila poškodovana in namenjena za postrežbo slaščic, peta pa je bila iz trdega lesa. V kredenčni omari je bilo 68 kosov različnih kozarcev in karaf, osem slamnatih pladnjev, sedem pločevinastih svečnikov, dva bakrena kotliča za hlajenje in bakren vrč. Za sedenje je bilo v jedilnici deset usnjenih (najbrž z usnjem prevlečenih) stolov in klop. Čas so merili z leseno sončno uro (!), svetili pa so si s štirimi pločevinastimi svečniki. Na stenah sta viseli dve naslikani pokrajini, nato še 35 papirnatih slik in devet svečnikov z ogledali v pozlačenih okvirih ("9 Spiegel Liechter mit vergoldenen Rahmen"). V sosednji sobi sta bili dve omari iz mehkega lesa, miza iz mehkega lesa, slab stol, grb z orlom, solnica, 57 kosov belih skodel, trije prav takšni lonci, vrč in 19 krožnikov, bakren kotlič in steklenica. Grofovska soba je bila opeta z zelenim špalirjem. V postelji iz mehkega lesa so bile slamnjača, dve žimnici, tri žimnate blazine, dva vzglavnika, ena svilena in ena kortonska odeja ter rdeča damaščanska zgornja odeja. Kanape je imel strgano prevleko. Dvanajst stolov je bilo zelenih, dva pa dotrajana. Kropilnik je bil steklen. Pet miz je bilo iz trdega lesa, nočna omarica pa iz mehkega.K nočni omarici so sodili ogledalo, skrinjica, šest škatel za nočne potrebščine (?), trije manjši pladnji, dva lesena svečnika ter dve kositrni kupi. Zraven so bili še dva krucifiksa, dve Marijini sliki pod steklom, ogledalo in lesen barometer. Pult je bil iz trdega lesa. Omara je bila lesena, vanjo pa je bilo vgrajeno ogledalo. V sobi so bili še zaslon in trije pari belih zaves. V sosednji sobi so popisali štiri omare iz mehkega lesa, v katerih je bilo spravljenih 60 kosov različnih umetnih rož. Ena omara je bila črna, predalnik z nastavkom za knjige pa je bil iz mehkega lesa. V omari iz trdega lesa so hranili posodo: skodelice za čaj in kavo, vrče, skodele. Posoda je bila iz keramike, kositra in lesa. V srednji sohi je bila postelja iz trdega lesa, v njej pa žimnica, vzmetnica iz modro črtastega dvonitnika, žimnata blazina, prav tako oblečena v črtast dvonitnik, vzglavnik iz rjavega kortona ter navadna odeja. Druga črna postelja je vsebovala slamnjačo, dve žimnici, eno modro in rdeče črtasto, drugo iz rjavega črtastega dvonitnika, blazino z vzmetmi, oblečeno v gladek dvonitnik, dve žametni blazini in eno navadno odejo. V sobi so bili še trije zeleni stoli za spanje, en stol s črtasto prevleko, eden, prevlečen z usnjem, ter en taburet. Od dveh miz je bila ena prekrita s slabo preprogo. Predalnik je bil iz mehkega lesa. Na stenah so viseli stara ura, dva naslikana portreta in še dve naslikani podobi. Okna sta zastirala dva para zelenih zaves. Galerija ("Bilder Zimmer") je bila opeta s špalirji, na katerih so bile naslikane in pritrjene slike ("Die Spallier mit gemallenen und gefasten Bilder"). Sicer pa je bila v prostoru postelja iz trdega lesa s slamnjačo, žimnico, dvema blazinama iz žime, blazino z vzmetmi, vzglavnikom, pernico, svileno odejo in vrhnjo odejo. V sobi je bil še kanape brez prevleke, pisalnik iz mehkega lesa, omarica iz trdega lesa, "tic-tac" miza iz trdega lesa, rdeče lakirana mizica, štirje usnjeni stoli, štirje svečniki z ogledali in dve stari zeleni zavesi. V garderobi so stale štiri velike omare iz mehkega lesa, v katerih so bili spravljeni svečniki in kuhinjska posoda iz medenine, bakra in železa. Med njimi so bili tudi pekači za torte in šarkelj. V sobi so bili popisani še z usnjem prevlečena škatla, deset pločevinastih pokrovov, španska stena, leseno ohišje z jaslicami in dva stara stola. "Zraven arhiva" se imenuje prostor, v katerem so leta 1771 našli veliko garderobno omaro, štiri stare mize iz mehkega lesa, tri strgane stole, dve standardi in en boben, tri steklene podstavke in košarico za bombone. V kapelini sobi ("In die Kapellen Zimmer") so stali predalnik in osem antependijev. Tu so bile še dve mizi, ena prevlečena z usnjem, in dve postelji, obe iz mehkega lesa in opremljeni z žimnicami, blazinami in odejami. Prostor brez imena (11. po vrsti) je bil prevlečen z rdečimi špalirji. V njem so popisali posteljo iz trdega lesa z lanenimi zavesami, slamnjačo, dvema žimnicama, blazino iz žime in slabo odejo. Pisalnik s predalom je bil iz mehkega lesa. V sobi so bili še rdeče lakirana mizica, dva stola "cheridon", trije navadni in en stol za spanje ter polomljeno in poslikano ogledalo. Tudi naslednji prostor (12. po vrsti) ni imel posebnega imena, oblečen pa je bil v stare špalirje. V njem je stala postelja iz mehkega lesa, opremljena z dvema žimnicama, žimnato blazino, svileno blazinico in strgano svileno odejo. Dve mizici sta bili že stari, stola sta bila t.i. "cheridon", šest drugih stolov pa je bilo starih. Ogledalo je bilo poslikano in polomljeno. V 13. prostoru je bila stara neuporabna železna ura. Stari mizici so delali družbo dva stola "cheridon", stara skrinjica, stol za opravljanje potrebe in dve držali za prenašanje stola. V 14. prostoru je bila postelja iz trdega lesa z zavesami, v postelji pa slamnjača, dve žimnici, dve blazini, vzglavnik in turška odeja. Za sedenje so imeli v sobi zelen kanape, dva "cheridona" in 10 usnjenih (najbrž z usnjem opetih) stolov. Dve mizici sta bili stari, ogledalo pa je imelo polomljen okvir. V sobi sta bila še keramičen kotlič in svilena ženska podoba (verjetno vezenina). Tudi v 15. prostoru je stala postelja iz trdega lesa z vso opremo. Iz trdega lesa je bil tudi pisalnik. Od sedmih stolov je bilo pet starih, eden je bil "cheridon" in eden namenjen spanju. Miza je bila prekrita s preprogo, našli pa so še štiri bele in dve stari zavesi. V sobi sta bila še ogledalo in nastavek s polomljenimi skodelicami. V 16. prostoru so bili dva strgana stola in tri prav tako strgane krajine. V 17. prostoru je bila zasilno sestavljena postelja, med žimnicami in blazinami pa je bilo tudi sedem svilenih blazin. Zraven je stalo še dvanajst strganih stolov in staro ogledalo. V 18. prostoru so popisovalci našli posteljo iz mehkega lesa z žimnico in strgan stol. V 19. prostoru je bila shranjena postelja z vso opremo, čeprav slabo. Tu so bili še vreča s perjem, vreča s koruznico, stara usnjena vzmetnica, staro šotorsko krilo brez palic, star potovalni kovček in star zaboj s špalirji. V zgornji in spodnji dvorani sta bili samo dve stekleni laterni. V spodnji obednici sta bili dve mizi, ena iz mehkega in druga iz trdega lesa. Omare so bile štiri: tri velike, ena majhna in ena kredenčna. V omarah je bilo spravljenega nekaj malega posode in precej svečnikov. Stolov je bilo osem, trije iz usnja in pet raztrganih rdečih. Stolov jc bilo osem, trije iz usnja in pet raztrganih rdečih. Slike na stenah so bile nabožne: dve ženski (verjetno Marijini), ena s podobo Jožefa, ena s podobo Janeza Krstnika, slika Heroda pa je bila zastekljena. V tako imenovani apoteki so popisali dve omari z zdravili, nekaj zelišč je bilo že neuporabnih. V oskrbnikovi sobi je stala postelja z opremo (odeja je bila volnena). Omara za obleke je bila slaba, oskrbnik pa je uporabljal še predalnik, železno blagajno, dve mizici, štiri stare in en stol za spanje, ogledalo in barometer. Tudi v pisarni je stala postelja, ki je bila med drugim opremljena s turško odejo. V pisarni je bilo še šest starih miz, štirje uporabni stoli in trije strgani. Železna ura na bitje je bila že neuporabna. Imeli pa so še pločevinasto stojalo za pisma, dve hajduški sablji, dva lovska rogova, tehtnico za dukate in osem starih slik. V lovski sobi se je prav tako znašla postelja, zraven je bil čeber za mleko, od lovskih pripomočkov pa edino stara naprava za lov na jerebice. V arhivu so stali trije pisalniki iz mehkega lesa ter kovinske police. Potem so bili tu še železen in neuporaben možnar, 25 starih pušk, dva meča, dve hajduški torbi, izrabljena blazina, majhen ročni mlin, mandolina s futrolo, lesena skrinjica s kovinsko oblogo in bakren kotlič za hlajenje. Posebej je popisano orodje za oskrbovanje kamina in gosposko perilo, ki pa ni ravno številno. Iz drugih sočasnih inventarjev smo navajeni velikega števila damastnih prtov, v Ormožu pa je bilo le 21 damastnih, pet slabih damastnih in štirje grobi navadni namizni prti. Brisače so bile le štiri damastne, sedem belih in devet grobih. Namiznih prtičev je bilo 42 damastnih in 80 slabih. V gosposki kapeli so popisali kelih s patene in devet prtičev za kelih. Mašnih oblačil je bilo enajst in bili so različnih barv. Imeli so tudi pet oblekic za Mater Božjo. Našteli so štiri antipendije ter dve modri in dve črni zavesi, dvanajst oltarnih blazinic, celo trije cerkveni (?) špalirji se pojavijo. Od posodja je še nekaj mašnih vrčev, svečnikov pa je cela vrsta. Majhna statua Matere Božje je bila postavljena v ohišje, dve pa sta stali prosto. Sest neimenovanih kipcev je bilo posrebrenih. Ena slika je predstavljala sv. Janeza, druga pa milostno podobo. Dva lesena angela sta držala svečnika. 35 majhnih in velikih slik ter relikviarjev je bilo zastekljenih. V gosposkem oratoriju sta bila udoben žameten in en navaden stol, kipec Kristusa in štirje krucifiksi ter 27 majhnih in velikih slik brez stekla. V moški sobi sta bili dve postelji iz mehkega lesa z opremo. Iz mehkega lesa sta bila tudi garderobna omara in predalnik. V sobi sta stala še omarica in stol za spanje, stene pa so krasili razbito ogledalo ter tri slike. V kuhinji je stala kuhinjska omara s predalom pa tudi dva stola za spanje.Posode je bilo dosti, precej je bilo bakrenih pekačev, nekaj krožnikov pa je bilo iz kositra. Pri posodah pogrešamo oznako, kaj se je v njih peklo in kuhalo. Tako nam grofovski jedilnik opišejo le dve posodi za paštete, strgalo za žemlje, model za cimetove krofe ter mlinček in vrč za kavo. Prostori ormoškega gradu so dajali leta 1771 razmeroma skromen videz in precej zanesljiv vtis neurejenosti. V več prostorih zasledimo sila različne stvari, med njimi dosti starih, razbitih in polomljenih, prave ropotarnice. Dosti je prostorov, katerih poimenovanje je v nasprotju z opremo. Po stenah "galerije" sicer visijo špalirji in slike, glavni kos pohištva pa je postelja. "Galerija" torej leta 1771 ni več rabila svojemu namenu. Postelji sta bili tudi v "pisarni" in v "lovski sobi". Pohištvo je bilo večinoma izrabljeno. Zelo malo kosov je bilo iz trdega lesa, torej kvalitetnejših. Skrinj skorajda ni več, v tem času so jih že povsem zamenjale garderobne omare. Med stoli je bilo več takih za spanje, posebnega opisa pa so bili deležni tudi t.i. "cheridon", pravilno "sheraton" stoli. Več miz je bilo prekritih s preprogami, med tkaninami pa nekaj več pozornosti zbudijo še svilene blazine na posteljah ter ena damaščanska in dve turški odeji. Sicer so bile žimnice in blazine oblečene v preprost dvonitnik ali korton. Tako kot v hiši na Gomili so bile tudi sobane ormoškega gradu prevlečene s špalirji, ki so opredeljeni kot zeleni, rdeči ali stari. Težje si je pojasniti izraz "cerkveni špalirji", ki velja za opis kapele. Edino v "galeriji" so bile stenske prevleke morda poslikane. Besedilo "Die Spellier mit gemallenen und gefasten Bilder” si je mogoče razlagati tudi tako, da so bile na špalirje pritrjene naslikane podobe. Špalirje so hranili tudi v starem zaboju v eni od številnih ropotarnic. Slik in kipcev v gradu ni bilo malo, a skopi opisi ne dajo misliti, da so bile to dragocene umetnine. Večina podob je bila nabožnih, posebej je navedenih pet krajin in dva portreta. Tudi v kapeli so slike samo preštete, en Marijin kipec je stal v ohišju, dva lesena angela pa sta držala svečnike. Oltar ni posebej opisan. Pač pa so med mašnimi oblačili hranili pet oblekic za Mater Božjo. Ne kaže prezreti jaslic, ki so bile spravljene v "garderobi”. V gradu je bila tudi "galerija" (Bilder Zimmer), ki pa se leta 1771 ni ponašala s kakšno posebno imenitno namembnostjo. Zanimanje za umetnost na ormoškem gradu ni bilo v ospredju. Od glasbil je bila leta 1771 na gradu le mandolina v futroli, boben pa je treba prišteti k vojaškemu delu inventarja. Pač pa so se zabavali ob "tic-tac" (morda pravilno "trik-trak") mizici. Leta 1771 ormoški grad ni več potreboval orožarne. V posameznih prostorih, ki bi jih lahko označili za ropotarnice, je bilo nekaj kosov starega in nepomembnega orožja: možnar in 25 pušk, nekaj mečev in sabelj, dve standardi in boben. Bi smeli dve hajduški sablji, dve hajduški torbi ter kos šotorskega krila sešteti v turški bojni plen, s kakršnim so se ponašale mnoge plemiške družine, ki so posegle v boje s Turki? Če pomislimo še na damaščansko in na dve turški odeji, bi lahko rekli, da materialni dokazi turške civilizacije niso obšli ormoškega gradu. Presenetljivo je, da v gradu ni bilo lovskega orožja, saj so imeli grajski za parkom lastno lovišče, naravni gozd, ki mu domačini še danes pravijo Zverinjak. V lovski sobi so popisovalci našli edino orodje za lov na jerebice. Ormoški graščaki so bili dobro založeni s posodo, ki pa ni bila iz posebno dragocenih materialov. Podrobnejših opisov sicer ni, razbrati pa se da, da so med drugim jedli paštete, da so poznali žemlje, da so se sladkali s šarkljem, bonboni, tortami in cimetovimi krofi ter da so pili kavo. Če sklepamo po številu skodelic in vrčev za kavo, je bila to priljubljena pijača. Bolj skromni pa so bili s prti in prtiči ter še posebej z brisačami. Se dosti skromneje kot sobe v osrednji grajski stavbi so bili opremljeni prostori v spremnih in gospodarskih poslopjih, kjer so bivali hlapci, čuvaji in druga služinčad. DEVETNAJSTO STOLETJE Slikarije Alojza Gleichenpergerja iz leta 1810 so zanesljivo najkvalitetnejše, kar je ormoški grad pridobil v vsej svoji stavbni zgodovini. Slikarije so bile doslej že nekajkrat opisane,8 vendar njihov ikonografski program še ni v celoti razvozlan. Že zdaj pa je jasno, da so prvi neplemiški posestniki gradu, industrialci Pauerji, bistveno dvignili kvaliteto grajskih notranjščin ter s tem pokazali neverjetno ambicioznost in dober okus. Za sedaj še ni znano, ali so Pauerji grad na novo opremljali tudi s pohištvom, slikami in podobnim ali pa so to opremo kupili skupaj s stavbami. Vsaj za dva lestenca z začetka 19. stoletja lahko trdimo, da so ju Pauerji kupili za poslikane sobe, saj sta odlično usklajena z Gleichenpergerjevimi mojstrovinami. Lestenca sta ostala na gradu do danes, sta pa še vedno last poslednjih posestnikov Wurmbrandov. DVAJSETO STOLETJE Kvalitativni vzpon ormoškega gradu na začetku 19. stoletja je bil le kratek čas. Čez 100 let so se začele težave, ki jim ni bilo videti konca. Wurmbrandi so bili zadolženi in v tridesetih letih 20. stoletja je grozila dražba. V letu 1933 si je grad ogledal dr. France Stelé, banski spomeniški referent (tako se je podpisal). Ugotovil je, da je klasicistična poslikava zelo kvalitetna. Med inventarjem je našel več kosov, ki bi prišle v primeru razprodaje v poštev za muzej. Opozoril je na dve garnituri pohištva. Prva je bila iz okrog 1800, žal ne več popolna, zraven pa sta sodila dva prav lična klasicistična lestenca. Druga je bila bidermajerska in dobro ohranjena. Stelé se je zavzel tudi za ohranitev ledinske karte Ormoža in okolice. Poročilo je naslovil na Kranjsko banovinsko upravo, dr. Mateja Vargazona, upravitelja ormoškega posestva, pa je prosil, naj obzirno govori z grofico Wurmbrand-Stuppach, poročeno Georgevits, o prodaji najkvalitetnejših predmetov v muzej. Poleg že prej naštetih predmetov opozarja še na nizko omaro s figuralno intarzijo v kadilnici, na portret Polyxene Kònigsacker, na porcelan in steklovino v obednici, v knjižnici na sliko muzikantov, na sliko kmeta in kmetice v upraviteljevem stanovanju ter na dva steklena lestenca. Dr. Stele še dodaja, da bo grofici poslal fotografije, ki jih je posnel na obisku.9 o ° Poleg literature, navedene v opombi 1, glejte še: Marjana Lipoglavšek, Iluzionistično slikarstvo 18. stoletja na Slovenskem, ZUZ NV XIX, 1983, str. 45, 46. 9 Arhiv Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine (ZVNKD) RS, fascikel za leto 1933, spis št. 11. Tudi fotografije hrani republiški zavod. Tri so objavljene v Stoparjcvi knjigi "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje”, Ljubljana 1991, str. 103. Upravitelj je Stelétu odgovoril, da grofica ne namerava razprodati grajske opreme.10 Vendar misli na dražbo niso opustili. Januarja 1935 je bil sestavljen cenilni zapisnik.11 Opremo so ocenili tudi v dinarjih. Žal v popisu le redkokdaj naletimo na oznako stila ali na čas izdelave. Tako je o pohištvu težko reči kaj določnejšega. Očitno pa izstopa oprema jedilnice, ki jo je dr. Stele datiral v čas okrog 1800. Popisanih je bilo 14 pletenih stolov (iz vitre namesto oblazinjenja), ena pletena klop, dva predalnika za jedila, dve mizi za posodo, 56 porcelanastih posod (Altwien - visoko ocenjenih na 6.000 din), steklen lestenec (4.000 din), visoko ogledalo, velika miza z rumenim prtom ter velika preproga. Iz Stelétovih fotografij12 je pohištvo mogoče prepoznati. Leta 1954, ko so se po nakupih v Ormož odpravljali tudi kustosi Narodnega muzeja v Ljubljani,13 ga je odkupil ptujski muzej in ga po drugi vojni posodil za opremo gostinskih prostorov na gradu Bori, kjer so se v dolgih letih neskrbne rabe posamezni kosi močno poškodovali. Evidenca sposoje je bila tako površna, da se je pohištvo preneslo na inventar gostišča v prepričanju, da je del nekdanje opreme borlskcga gradu. Leta 1981 je bila celotna historična oprema borlskega gradu prenesena v muzej v hrambo.14 * Danes jo sestavljajo dve nizki omari z vrati, dve nizki omari z odprtimi policami, ovalna raztegljiva miza, deset stolov in kanape. Iz Steletovih fotografij je razvidno, da v ormoški grajski jedilnici ni bil razstavljen samo stari dunajski porcelan, pač pa tudi precej kovinske posode. Belo in pastelno zeleno pobarvano pohištvo z vložki iz vitre, s kandiranimi in s prepletom okrašenimi nogami ter s pentljastimi obeski na stranicah in vratih nizkih omar je mogoče datirati še v zadnje desetletje 18. stoletja. Očitno ni bilo narejeno za ormoško jedilnico, saj omare za posodo po višini presegajo spodnji del poslikanih sten, ki ponazarja opaž. Tako omare nekoliko zakrivajo slikarijo. Kljub temu pa lahko trdimo, da je pohištvo stilno dopolnilo poslikane sobane, ki mu je bila prilagojena tudi belo glazirana peč. Popis iz leta 1935 posebej navaja že omenjena empirska lestenca. Knjig (zdi se, da jih je bilo veliko) niso preštevali, pač pa so jim določili skupno vrednost po posameznih policah. Popisovalci so se zadržali pri preprogah. Dve veliki rdeči so ocenili na 5.000, sedem "perzijanerjev" pa na 12.000 din. Visoko je bilo ocenjenih 72 steklenih (5.000 din) in 280 porcelanastih posod (tudi 5.000 din). 10 Arhiv ZVNKD RS, fascikel za leto 1933, spis št. 36. 11 Cenilni zapisnik je shranjen v Arhivu ZVNKD RS, fascikel za leto 1936, spis 250. 12 Glejte op. 9. 13 ZAP, arhiv Mestnega muzeja Ptuj, leto 1954, dopis z dne 30. 3. 1954. 14 Zapisnik o prevzemu z dne 14. in 23. 10. 19X1 hrani kulturnozgodovinski oddelek ptujskega muzeja. V tridesetih letih je segla v ormoški grad tudi nova doba. Pisalni stroj so popisovalci zaman iskali, zato pa so našli "radio zvočnik”, kolo in tri namizne električne svečnike. Zabavali so se z igranjem na klavir, imeli so biljard in igralno mizico. Je to morda intarzirana mizica s poglobljenim poljem za igro trik-trak, ki je še danes v gradu? Orožja je bilo dosti, bilo pa je moderno lovsko. Lovsko strast Wurmbrandov sta dokazovali še dve sicer poškodovani medvedji koži. Zapisnik iz leta 1935 se razmeroma podrobno zadržuje pri opisovanju slik. Po številu jih je precej, izstopa pa nekaj žandarskih slik iz 17. stoletja. Tri so še zmeraj na gradu. Predstavljajo kmečki par pri delu na polju, par v podeželski noši ter dekle, ki se poslavlja od vojaka v antični noši. Prišteti je treba še ledinsko karto Ormoža iz leta 1801, za katero se je zavzel že dr. Stelč. Gre za edinstven dokument o podobi mesta, ki je bil že večkrat strokovno obdelan.15 Zal v popisu ne najdemo več portreta grofice Polikscne Konigsackcr, ki jo omenja Stele leta 1933. Do razprodaje v tridesetih letih ni prišlo, čeprav je grofica morda že takrat, vsekakor pa po drugi vojni v stiski marsikaj prodala postopoma po kosih. Po drugi vojni je bila usoda ormoškega gradu zelo žalostna. Grofica Irma Wurmbrand-Gcorgevits se je upirala zaplembi in se pri tem sklicevala na svoje češko državljanstvo.16 Zahtevala je zaščito gradu in opreme. Oprema je ostala njena last, vendar so jo strpali v dve sobi. Leta 1947 se je grofica izselila, začela pa sc je bitka za namembnost gradu.17 Danes težko razumemo, da so bili konservatorji povsem brez moči, ko se je v grajski jedilnici, v celoti poslikani s podobami antičnih krajin, naselil kovač. Ali ko so grad zavzeli vojaki, ki zanesljivo niso imeli občutka za umetnine. Tudi parka ni bilo mogoče zaščititi pred vsemi grobimi posegi. Med Republiškim zavodom za spomeniško varstvo, ki so jim bili v oporo zaupniki na terenu, in med vsakokratnimi uporabniki gradu je vladala prava vojna, vendar poplava dopisov in odločb ni imela posebnega učinka. Za stavbo je bilo pravo olajšanje, ko je v šestdesetih letih postala sedež občinske oblasti. Oprema iz posesti Wurmbrandov je bila vsa leta shranjena na gradu, kolikor je je pač ostalo. Grofica je za stalno zbirko o zgodovini mesta posodila ledinsko karto iz leta 1801, klasicistično uro in intarzirano omaro. Viktor Skrabar, Stara ledinska karta v ormoškem gradu ČZN XXX, 1- 2, Maribor 1935, str. 30. Jože Curk, Vedute štajerskih trgov in mest, ČZN NV 5 (XL), Maribor 1969, str. 313. Kristina Šamperl-Purg, Ormož in njegova okolica na starih podobah in slikah, Kronika 24, 2. zv., Ljubljana 1976, str. 116. Marjeta Ciglenečki, Od kartografije k vedutnemu slikarstvu, Razstavni katalog, Pokrajinski muzej Ptuj 1988. Arhiv ZVNKD RS, škatla za leto 1946, spis 431. 17 Arhiv ZVNKD RS, škatle za leta 1946 - 64. Prvega dne v letu 1970 je v Ormožu v stanovanju v Vrazovi ulici umrla grofica Irma Marija Wurmbrand-Georgevits, rojena Pongratz. Oporoke ni naredila, za njo pa je dedovala hčerka Wurmbrand-Stuppach Flory, ki je živela v Miinchnu. Sodišče je pred zapuščinsko razpravo odredilo popis grajske opreme. Opravili so ga na gradu in v grofičinem stanovanju v Vrazovi ulici.18 Pri popisovanju je sodeloval muzejski kustos, zato so posamezni kosi dobili stilne in časovne oznake. Prepoznati je mogoče posamezne kose iz popisa v letu 1935, jih je pa bistveno manj, saj je bilo veliko že prodanega. Najti pa je mogoče tudi nekaj predmetov, ki so bili prvič popisani na način, da vzbudijo pozornost. Empirsko stojalo za brisače s konzolo v obliki zamorčeve roke je že eden takih predmetov, prav tako renesančna pcčnica s portretoma. Prvič so podrobno popisali tudi starejše in dragocenejše knjige. Najstarejša, "Consiliomm Gasparis Klocki" datira v leto 1573. Novejše leposlovne knjige so samo prišteli, bilo jih je 592. Prav tako so prvič popisali lovske trofeje, ki so jih starejši popisovalci spregledali. Vsega skupaj jih je bilo 129. Med njimi so izpostavljene nagačena glava kozoroga iz leta 1911 iz Novega marofa, nagačena glava indijske koze iz leta 1893 ter nagačena glava severnega jelena. Tako se nam ormoški grad prvič predstavi kot lovski dvorec. V stanovanju v Vrazovi ulici je bila manjša količina pohištva. Pozornost pa zbudijo starejše slike. "Dekle pri šivanju" je bilo severnjaško delo iz 17. stoletja, ki so ga leta 1964 restavrirali na Zavodu za spomeniško varstvo SRS, enako je bilo s prav tako severnjaškim tihožitjem iz istega stoletja. Oltarna slika s podobo Jezusovega rojstva je bila datirana v leto 1622. Po letu 1970 je nova lastnica še prodajala, vendar manj. Pač pa se je leta 1987 odločila, da preostanek zapuščine odpelje v Nemčijo. Zaprosila je za izvozno dovoljenje, muzealci, knjižničarji in arhivarji pa smo lahko dokumentirali gradivo. Ob prisotnosti odvetnika je popis tekel 4. in 5. avgusta 1987. 11. avgusta je bilo izdano ustrezno mnenje k prošnji za izvoz.19 Mnenje, naslovljeno na IS SO Ormož, je vsebovalo tudi predlog, naj sc šest predmetov ne izvozi, temveč naj se odkupijo in ohranijo kot oprema ormoškega gradu. To je bila intarzirana mizica za igro "tnk-trak" (danes dopolnjuje stalno razstavo "Ormož skozi stoletja" v drugem grajskem nadstropju), dva empirska lestenca (ki sta deponirana) ter tri že opisane baročne slike z žanrskimi in alegoričnimi prizori, s katerimi so opremljeni prostori predsedstva SO Ormož, ki danes deluje v gradu. Razstavo "Ormož skozi stoletja" dopolnjujeta še ledinska karta mesta iz 1801 in portalna ura. Vse to je grofica Wurmbrand posodila Ormožanccm za opremo gradu. Popis v letu 1987 je bil izredno podroben, saj predmeti že po nekaj dneh niso bili več dosegljivi. Vsebuje naslednje podatke za vsak predmet posebej: 18 Sklep o dedovanju Občinskega sodišča v Ormožu, št. 014/70-12 (dne 3. 7. 1970), s priloženim popisom. 19 Pokrajinski muzej Ptuj, št. 230/870, 11. 8. 1987. stanje, doba, opis, material, mere. Predmeti so bili fotografirani, čeprav v izjemno slabih pogojih, saj so bili prostori za hrambo natrpani. Zanimivejše detajle smo tudi izrisali.20 Popisa iz let 1970 in 1987 je mogoče primerjati in razpoznati večino predmetov. Manjkajo kosi, ki so bili prodani. Stanje predmetov iz leta 1987 je bilo skrajno slabo. Pravzaprav ni bilo kosa, ki ne bi bil huje poškodovan. Med popisanimi predmeti izstopajo tisti, za katere je muzej predlagal, naj ostanejo v Ormožu. Večjo vrednost ima tudi nekaj kosov, ki jih je lastnica prodala trem ptujskim zasebnim zbiralcem, da je s tem pokrila stroške bivanja v Ormožu. To so: okrogla ncobaročna miza z rezljano volutasto nogo, dva ncobaročna fotelja, bidermajerska vitrina s struženimi stebrički, velika pisalna miza iz 19. stoletja, dva kanapeja in dokaj nenavadne slike, kombinirane z ogledali. Po kvaliteti je med pohištvom prednjačilo bidermajersko, večinoma zelo solidno izdelano, čeprav ni sestavljalo enotne garniture. Med gradivom sta bili tudi dve portalni uri iz 19. stoletja. Na empirski smo prebrali signaturo bratislavskega urarja "Joh: Georg Wernde in Presbury". Pač pa smo avgusta 1987 v gradu našli tudi nekaj pohištva, ki ga v popisu iz leta 1970 ni. Med njimi izstopa neorenesančni kanape z levjimi tacami. Prava kurioziteta sta dve ogledali (?), na katerih so kosi ogledala vstavljeni med naslikane putte. Obrtno razmeroma kvalitetni podobi sicer sladkobno razumljenega motiva bi utegnili biti alegoriji jeseni in poletja. Kurioziteto bi lahko datirali na začetek 20. stoletja. Med kuriozitete lahko prištejemo tudi veliko pahljačo iz že razpadajočega palminega lista. Pahljača verjetno sodi med spominke s potovanj, tovrstni predmeti pa so redki zaradi omejene dobe trajanja. Med predmeti je bilo tudi še nekaj posode iz dunajskega porcelana, skromen ostanek velike količine, ki je že v tridesetih letih veljala za večjo dragocenost. Od orientalskih preprog so ostale štiri hudo poškodovane. Prav tako dotrajane so bile nagačene lovske trofeje. Od 129 iz leta 1970 jih je bilo leta 1987 le še za vzorec. Večjo vrednost predstavljajo tri baročne slike. Dva žanrska in en alegorični (?) prizor (dekle sc poslavlja od vojaka, oblečenega v antično nošo) bi lahko datirali še v 17. stoletje. Žal slike precejšnjih dimenzij21 niso niti signirane niti datirane. Zaradi poškodb in grobih preslikav jih je težje ovrednotiti, vsekakor pa nosijo pečat holandskega žanrskega slikarstva. 20 Vsa dokumentacija je shranjena na oddelku za kulturno zgodovino Pokrajinskega muzeja Ptuj. 21 180 x 155 cm, 138 x 81 cm, 141 x 85 cm (slika je na levem robu obrezana). Dokumentacija iz leta 1987 nam ob primerjavah s Stelétovimi zapiski in fotografijami iz tridesetih let odstira pogled v opremljenost gradu v 19. in na začetku 20. stoletja. Skrajno slabo stanje opreme v letu 1987 je pri tem potrebno odmisliti. Leta 1946, ko so pohištvo, lestence, preproge, slike in posodje strpali v dve grajski sobi, je bila oprema verjetno še v solidnem stanju. Poškodbe so nastopile kasneje zaradi preslabega, pravzaprav nikakršnega oskrbovanja. Če rekonstruiramo nekdanje stanje, potem lahko ugotovimo, da je bil grad v 19. pa tudi še na začetku 20. stoletja zgledno opremljen, vsekakor pa veliko bolje kot v letu 1771. Tedaj so namreč popisovalci neštetokrat uporabili oznake "star", "raztrgan", "neuporaben, ko so opisovali predmete. Za leto 1771 je bil značilen tudi velik nered. Poimenovanje prostorov ne ustreza predmetom, ki so bili v njih razpostavljeni, ropotarnic je bila cela vrsta. Najbrž je bila povsem na mestu pripomba ob koncu popisa, da je bilo pohištvo staro in v slabem stanju, prav tako pa tudi grad. Leta 1933 je bil dr. Stelč drugačnega mnenja. Ormoški grad je bil zanj neke vrste presenečenje. Postavljen na odmaknjeno obrobje Slovenije se mu je razkril s kvalitetno poslikavo, opazil pa je tudi najboljše dele notranje opreme in se zavzel, da jih v primeru razprodaje odkupi kateri od slovenskih muzejev. Najboljše pohištvo v gradu je bilo postavljeno v najkvalitetnejši dvorani - v jedilnici. Čeprav ni bilo izdelano po meri za ta prostor, pa so lastniki (so bili to že Pauerji ali šele kasneje Wurmbrandi?) z veliko mero okusa uskladili stilno naravnanost slikarije in pohištva, kar dokazuje njihovo kultiviranost. Kvalitativna razlika med drugo polovico 18. in 19. stoletjem v prid slednjega je pravzaprav redka in jo moramo v Ormožu pripisati verjetno precej denarnemu lastniku industrijalcu. V 19. stoletju je bila moč plemstva v upadanju, kar se je kazalo tudi v opremljenosti gradov. Danes se ormoški grad ponaša z dolgo stavbno zgodovino, z nekaj kvalitetnimi deli svoje arhitekture (predvsem s stolpom in z arkadami na dvoriščni strani) in z enim najlepših grajskih parkov na Slovenskem. Na dvorišču ga krasi vodnjak s čipkasto železno krono, v notranjščini pa se odlikuje z baročnim štukom in s klasicistično slikarijo. Od nekdanje opreme je ostalo le nekaj kosov, ki pa so še vedno v zasebni lasti. Obsežna in verjetno najkvalitetnejša garnitura pohištva se je znašla v ptujskem muzeju, kjer čaka na restavriranje. Morda bi kazalo zbrati nekaj moči in zadržati v ormoškem gradu vsaj nekaj dokazov njegovega nekdanjega blišča. ORMOŽ CASTLE AND ITS EQUIPMENT IN THE PAST SUMMARY Castle Ormož was built in a turbulent area between thè Austro-Hungarian bordcr, therefore it vvas used more as a forth than a residency for many years. In thè era of Baroque, when castles were transformed into big country houses and luxurious equipped residencies, castle Ormož remained a relatively moderate feudal residence. The inventory of 1771 proves the castle’s furniture and equipment to be already old. Some rooms were in a big disorder. Rooms were named on the contrary to their contents; many lumber-rooms in which they kepi various things bave been located in the castle. The kitchen utensils and the linen were of no sumptuousncss. All buildings belonging to the castle in 1771 were in bad condition. At the beginning of the 19 century, when the castle was taken over by a family named Paucr, the quality of the castle’s equipment increased. In 1810 the ceremonial rooms were decorated by the Austrian painter Alojz Gleichenpcrger. These paintings of high quality place Ormož castle among those placcs with the most important classicist monuments in Slovenia. According to the given information, the furniture and other equipment is of thè similar valuc. Especially the dining-room suite harmonises with Glcichspergcr’s paintings. The family of Wurmbrand-Stuppach, the last owner of Ormož castle, was not ablc to stop the economical decline of thè dominion in the 20 century. The nationalisation of the propcrty and the buildings was compieteci after World-War II. The equipment - stili owned by the family - decreascd from year to ycar and was gradually sold. The former dining-room suite from thè last decade of 18 century, probably the most valuable picce of furniture, is kepi in thè museum of Ptuj at thè moment. Only a few picces of the old furniture have remained in Ormož castle. Marija HERNJA MASTEN* PEČATI IN GRBI ORMOŽA IN OKOLICE UVOD Zgodovinski arhiv Ptuj ima zbirko pečatov in grbov, ki se nanašajo na plemiške rodbine, mesta in trge s širšega slovenskega prostora, največ pa je zbranih z območja ormoške in ptujske občine. Srednjeveški pečati so ohranjeni na listinah, ki jih hrani arhiv v originalih, zbrane pa so tudi kopije, mikrofilmi ali druge reprodukcije listin in pečatov, ki so v drugih arhivih zunaj Slovenije, predvsem v Avstriji. V Fotokseroteko pa so uvrščeni tudi pečati meščanov od 17. do 19. stoletja. Večino posnetkov ali odlitkov originalov je zbral že prof. Anton Klasinc in jih uvrstil v zbirko pečatov in grbov, ki predstavlja dragocen vir za preučevanje zgodovine. Ta članek predstavlja ohranjene srednjeveške pečate z ormoškega območja in grbe plemiških rodbin, ki so v Ormožu gospodarile, ter navaja nekaj podatkov. Od cerkvenih pečatov sta predstavljena le dva, nakazana pa je uporaba meščanskih pečatov kot nadaljevanje pečatenja srednjeveških listin. Obravnava pečatov in grbov sega na tri večja področja, in sicer: sfragistike (nauk o pečatih in žigih), heraldike (nauk o grbih) in diplomatike (nauk o starih listinah). O SREDNJEVEŠKIH PEČATIH, GRBIH IN PEČATIH MEŠČANOV Ne samo srednjeveški pečati in grbi plemiških rodbin in mest, temveč kasneje tudi pečati meščanov so zanimiv pojav zahodnoevropske kulturne zgodovine, ki nam lahko posreduje izredno važne podatke o njihovih lastnikih. Še posebno so zanimivi pečati in grbi v obmejnih krajih, kamor prav gotovo lahko prištevamo Ormož skozi vso njegovo bogato zgodovino, na stičišču več kultur, v mešanju različnih narodov ter ob mnogih spremembah. Pri tem nam pomagajo grbovne in pečatne likovne podobe za znanstvena Marija HERNJA-MASTEN, arhivistka v Zgodovinskem arhivu Ptuj. področja genealogije, državne in pravne zgodovine, umetnostne ter kulturne zgodovine.1 Na srednjeveških listinah, ki se nanašajo na širše ozemlje Slovenije, ter onih, ki se nanašajo na ožji teritorij Ormoža in Ptuja, se pečati pojavijo v 10. in 11. stoletju. Pri najzgodnejših gre predvsem za darovnice nemških vladarjev in cerkvenih gospodov.2 Na starejših pomembnih listinah najdemo pečate le višjih plemičev, kasneje prične pečate uporabljati tudi nižje plemstvo. Za večino mest velja, da imajo omenjene ali ohranjene pečate iz 13. stoletja (Maribor 1271, Ptuj 1273, Ljubljana 1280, Radgona 1299), v Primorju pa že prej.3 Grb mesta Ormoža se je razvil iz pečata mesta (kot Ptuj) in nima zveze z grbi lastnikov gospoščine Ormož. Vsakokratni lastnik in upravljalec gospoščine je imel lasten pečat in kasneje grb. Od 15. stoletja naprej se je uporaba pečatov zmanjševala zaradi vezave na grbe, ki jih je podeljeval vladar, sicer pa je prihajal vedno bolj v veljavo in rabo podpis, največkrat podkrepljen še s pečatom. Najpomembnejši vir za zgodovino pečatov bi bili ohranjeni originali pečatnikov. Vendar je večina krajevnih in mestnih pečatnikov izgubljenih, če so ohranjeni, pa jih imajo v tujih arhivih zunaj Slovenije. Oba ptujska sta v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu4 . Pečatnik plemiča so ob njegovi smrti uničili, zato najdemo plemiške pečate odtisnjene le na listinah in dokumentih, ki so jih izdali, njihove grbe pa na nagrobnikih, vzidane v gradovih ali slikovno upodobljene v cerkvah. Od začetkov pečatov pa tja do srede 14. stoletja so pečate odtiskovali v nebarvani naravni vosek, kasneje pa v rdeče, črno ali zeleno obarvani vosek. Tudi pečatne skodelice so bile v začetku iz voska, nato iz lesa in kasneje iz kovine. Pečate ločimo tudi po velikosti. Po plemiški stopnji so bili razvrščeni tudi pečati: največjega je imel vladar, sledili so mu plemiči višjega reda, nižje plemstvo je imelo pečate v premeru od 25 do 50 mm. Meščanski pečati in ’ B. Otorepec, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Ljubljana 1988, str. 13 - 39 (dalje Otorepec, Srednjeveški pečati). 2 Zgodovinski arhiv Ptuj (dalje ZAP), Fotokseroteka (dalje FKS), regesti listin 7, darovnica cesarja Otona II. iz leta 977 salzburškemu nadškofu Frideriku, s katero potrdi cerkvi razne posesti, med njimi tudi Ptuj, na kateri je pečat cesarja Otona II. Znana je tudi Arnulfova darovnica salzburškim nadškofom iz 890, na kateri je pečat kralja Arnulfa, regest 8. 3 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 274. 4 Kobel L. - Pirchegger H., Steierischc Ortswappen einschliesslich jener der chemaligen Untersteiermark, Graz 1954, kjer Pirchegger napačno datira pečatnika mesta Ptuja v 14. stol, čeprav sta iz 13. stoletja. Prim. tudi Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 33 - 34. žigi pa so žc znatno manjši, saj so bili prilagojeni novemu načinu pisarniškega poslovanja. Tudi nekatera mesta so imela veliki in mali pečat. Mesto Ormož je imelo mali pečat iz 15. stoletja v velikosti 32 mm in odtisnjen v naravni vosek.5 Na listini iz 1603 pa je ohranjen veliki pečat iz 14. stol. s premerom 50 mm in ga je mesto Ormož uporabljalo za pečatenje pomembnih listin.6 Po obliki so bili pečati sprva ščitasti, ker so bili primerni tudi za grbe, šele kasneje so jih oblikovali okroglo. Samostani, cerkve in konventi pa so uporabljali za svoje pečate predvsem ovalno koničaste oblike, ker so bili takšni najprimernejši za upodabljanje stoječih svetnikov ali religioznih motivov.7 Najpomembnejši deli pečatov so pečatne podobe in napisi. Pri vladarjih in višjem plemstvu prevladujejo konjeniški pečati ali upodobitev vladarja na prestolu (pečat koroškega vojvode Bernharda Španhajmskega 1249 konjeniški; pečat nemškega kralja Rudolfa I. Habsburškega 1277 - sedeči vladar). Večina plemičev pa je imela upodobljen na pečatu svoj grb. Od 14. stoletja so pečati vedno popolnejši. Poleg ščita z grbom je upodobljen tudi šlem s pokrivalom, krono in šlemnim okrasjem. V mestnih pečatih so upodobljene trdnjave, mestna vrata, obzidja in podobno, tako imenovani "govoreči pečat", pri katerem pečatna podoba sama razlaga ime mesta (konj za Konjice).8 Napisi so po večini latinski ali nemški, manjši pečati imajo najpogosteje uporabljene za ime le inicialke. Od sredine 17. stol. dalje pa sc razvijejo še pečati meščanov, ki so se zgledovali po plemiških. Uporabljali so jih pri različnih pravnih poslih, kot je bilo sklepanje kupoprodajnih pogodb, ženitnih pogodb, urejanja darilnih, zapuščinskih in drugih aktov, potrditev verodostojnosti, pričevanja, potrjevanje aktov za varuštvo itd. Zaradi pogoste nepismenosti je pečat nadomestil podpis. Pri izobraženih je bil pečat le dodatek k podpisu in zavarovanje pred ponarejanjem dokumentov. V napisih imajo inicialke imen in priimkov. Za likovne podobe so uporabljali preproste motive s področja flore in favne. 5 ZAI\ Zbirka listin, original št. 41, iz leta 1577, II. maj, Ormož: poravnava v sporu med graščakom Mihaelom Zaggl - Szekclyjem in mestom Ormožem. Ohranjena sta dva pečata: mali mestni, odlit v temen vosek in leseno škatlico, ter Luka Szckelvja, odtisnjen v rdeč vosek in leseno škatlico. 6 ZAL, Zbirka listin, orig. št. 60, 1603, 6. november, z velikim pečatom mesta v pločevinasti škatlici, šk. 10. 7 13. Otorepec. Stenski koledar Arhiva Slovenije "Srednjeveški pečati na Slovenskem", Lj. 1992. 8 Ormoške pravice 1331-1981, Katalog razstave ZAP, Kristina Šamperl-Purg: Grb mesta Ormoža, Ptuj 1981. obrtniki simbole svoje obrti ali predmete, ki so bili v neposredni povezavi z njihovim delovanjem in življenjem.9 PEČATI IN GRBI LASTNIKOV ORMOŽA IN GOSPOŠČINE Salzburška nadškofija je po zmagi nad Obri dobila po letu 860 v fevd tudi ozemlje od Ptuja med Dravo in Muro. Friderik Ptujski, salzburški ministerial, iztrga ok. 1200 Madžarom pust in neobljuden del mejnega ozemlja vzhodne krajine, današnji ormoški okraj. 1278 dovoli kralj Rudolf Habsburški Frideriku iz Ptuja postaviti pri mejah kralja Ogrske na lastni zemlji stolp - grad v Ormožu.10 GOSPODJE PTUJSKI r Pečat Friderika Ptujskega, ustanovitelja gradu in mesta Ormoža, IH. julij 1280 0 Ormož skozi stoletja III, Ormož 19X8, G. Fournier - M. Hernja - Masten: Hiše in hišni posestniki v mestu Ormožu, str. 90, pečat Franca Sammerja, peka; str. 94, pečat Marjane Sammcr, str. 107, pečat Georga Kossa, mesarskega mojstra, str. 125, Matija Golloba, člana mestnega sveta, vsi iz pogodbe 1764. 10 ZAP, FKS, regesti listin, št. 91, foto v šk. I. Na pečatu je dobro viden napis: S* FRIDERICI * DE * BETOVIA. Na pečatu je upodobljen samo zmaj. Pečat je odlit v naravni vosek in je dobro ohranjen." Prvotne upodobitve grba gospodov Ptujskih predstavljajo s kožuhovino prevlečen ščit, ki je obdan z nazobčanim robom. Kasnejši grb gospodov Ptujskih ima v pečatu in grbu ali zmaja ali sidro ali oboje. Zmaja so prevzeli od rodbine Hollnburg, od katerih so si pridobili grad Vurberk (1246), sidro so prevzeli od gospodov Draneških, od katerih so odkupili grad Dranck (nekje pri Vidmu ob Dravinji) in posestva v Halozah (1294).12 V župni cerkvi sv. Jakoba je gotski portal, ki je nekoč vodil v zakristijo. Na desni je upodobljen klečeči vitez Bernard III. Ptujski, v sredini je upodobljen Kristus, v levem kotu spodaj je grb Ptujskih. Nad ščitastim grbom je pregrnjcn z draperijo viteški šlem, odkrušen jc spodnji del perjanice. V grbovnem polju je upodobljen zmaj.13 Pečat Friderika, kastelana iz Ormoža, 1360 *1 ZAP, l-'KS, regesti listin, št. 96, foto šk. 2, na listini so štirje pečati, zadnji desni je 1'ridcrikov. '■Josef KraBler, Stciriseher Wappenschlùssel, (ìraz 1968, str. 12 (dalje KraBler, Wappensehlussel). 27. marca 1360 sta Nikolaj, "Nickel des Ammans sun", in njegov brat Hertel prodala nemškemu viteškemu redu njivo pri Veliki Nedelji, "vnder alten margt in der Rom”. Na listini je ohranjen viseči pečat Friderika iz Ormoža, "der Purchgraf zu Fridaw", poveljnika na gradu, ki je odtisnjen v temen vosek in ima dobro viden napis: S* FR1DRICI DE I RIDA H7.14 Po smrti Friderika Ptujskega so bile njegove obsežne posesti razdeljene. Ormož je podedovala 1438 Ana Schaumberg, roj. Ptujska, Friderikova sestra. Šele od 1489, ko je ogrski Kralj Matija podelil grad Jakobu Szekelyju, se v listinah pojavijo pečati te rodbine.15 I4ZAP, FKS, Regesti listin št. 185, mikro št. 404, original v Deutsch - Ordens - Zentral Archiv in Wien (dalje DOZAW). I5ZAP, FKS, film št. 3871, pečat Luke Szekelyja (Lucas Zaggl) na listini iz leta 1558, junij 6.; original ŠDA, Familienarchivc, Zeekl H.l in film št. 4008, pečat Zacklov iz 1588, 11. junij, posnet v Štajerski deželni arhiv v Gradcu - Stciermarkisches Landesarchiv Graz (dalje ŠDA), Stanovski arhiv, Gultaufsandungen, GA 108/ 2020 fol. 55 r. ^ZAP, FKS, film št. .3849, original v ŠDA, Stadi L. Ehrenspiegel des Herzogthums Steyer 1732, rokopis 9 knjig, (dalje Stadi, F/hrenspiegel). RODBINA SZEKELY SUL . Risba Szekelyjevega grba in napisa na nagrobniku, vzidanem v cerkvi sv. Jakobau' Na cerkvi sv. Jakoba jc v severno steno kapele vzidan heraldični nagrobnik Jakoba Szekelyja iz rdečega salzburškega marmora. Vklesan napis in Szekelyjev grb sta danes komaj še vidna. Zgodovinar Simon Povoden je v svojih rokopisih večkrat zapisal in upodobil napis in grb na nagrobniku. "Hier ligt begraben der edhl, wohl geborne herr herr Jacob Zackhel von Khevent, herr zu Friedau, vnnd frau Margareth von Oberlimbach: in Jar 1495 ist gestorben jungfrau Catharina am Montag nach inventio causis: jungfrau Barbara ist gestorben den Freytag nach unser lichen Frauen tag der scheidung 1497, in dem jar ist gestorben hi Franziskus am hi: Kreuz der crhohung: gestorben ist jungfrau Catharina am Montag St. Gregari anno d(omi)ni 1501. denen Gott gnadig Jacob Zackl Herr zu Friedau."v Nagrobnik Jakoba Szekelyja v nekdanji frančiškanski cerkvi v Ormožu Grb Szekelyjev je razdeljen: v spodnjem delu je različno upodobljen valovit greben (kamela), kasneje podobno triglavi gori, iz katere raste v zgornjo 7 l7ZAP, Rokopisna zbirka, sign. R - 42: Simon Povoden, Zgodovina župnij mariborskega okrožja in sekovske škofije (Hauptpfarrliehes Geschichtenbuch...) 1833, Župnije dekanije Velika Nedelja, župnija sv. Jakoba, str. 235 - 23(>. ter sign. R - 60: Simon Povoden. Kirchengeschichte 1823 /1824, str. 154. polovico volk, ki ga spremljata dve šesterokraki zvezdi. Posebej je upodobljen grb rodbine Szeci z dvoglavim orlom.18 Jakob Szekclyi in njegova žena Margareta Szeci sta bila pokopana v ukinjenem frančiškanskem samostanu v Ormožu. Na grobnici je bil upodobljen Szekelvjcv grb. Risar je podobo volka obrnil v drugo stran, kot ga vidimo na predhodni sliki. V arhivu hranimo tudi več fotografij grba Luke Szekelyja. ki je bil mlajši Jakobov sin. Ohranjen je njegov originalni pečat iz leta 1577. Pečat je odtisnjen v rdeč vosek v leseno škatlico velikosti 3, 5 cm. Notranja krožnica samega pečata je velika le 1, 5 cm. Zaradi majhnosti je komaj razpoznaven, napis se ne vidi, v obrisih je možno zaznati ščitasto grbovno polje z volkom.1'’ Na listini iz 1560, 4. marca, je pečat Luke Szekelyja z. napisom: LUCAS* ZAKL VON KEVENT.20 --■.'■Ex-'-ij* ' Pečat Mihaela Szekelyja, 1595 1 X KraBIcr, Wappcnschlùssd. opis različnih variant Szckelyjcvega grba najdemo pod imenom Zaggl, str. 23S, 266, 2XK. '^Glejte opombo 5. -ll ZAP. I-'KS, Zbirka listin, regest.št 492. V listini nastopa Luka Zackhl skupaj z Jurijem Sigmundom Herbersteinom kot izvrševalec oporoke po Juriju Poglu z Rciffenstcina za njegovo hčerko Elconoro. Na listini so ohranjeni trije viseči pečati, od katerih je prvi Szekelyjev. Mihael je bil sin Luke Szekelyja iz drugega zakona, poročen z Elizabeto Pogl, hčerko barona Pogla iz Reifensteina pri Judenburgu.21 Na listini, s katero je Mihael Szekely potrdil tržanom Središča privilegije, ki jim jih je podelil že njegov prednik Jakob Szekely, je ohranjen lep, viseč pečat, odtisnjen v vosek in leseno škatlico. V notranji krožnici je dobro viden napis: S* MICHAEL* ZEKEL* DE*KEVEND * D *IN* ORMOSD*. V ščitastem polju je v spodnjem delu valovit greben, iz katerega izhaja telo volka. Volk ima na obeh straneh glave šesterokrako zvezdo. Nad ščitom je viteški šlem s perjanico in razprto draperijo na vsaki strani.22 Razširjeni grb rodbine Szekely 21 ZAP, FKS, šk. 22, posnetek pečata Mihaela Szekelyja iz 1576, 30. november, original v ŠDA, Deželno knežji fevdni spisi. Osmerokotni pečatnik ima dobro vidnega volka, nad katerim sta samo inicialki M*Z* . 22 ZAP, FKS, regest št. 516, mikro št. .3894. original v Pokrajinskem arhivu Maribor (dalje PAM), prim. tudi J. Mlinarič, Zbirka listin 1246 - 1865, Maribor 1987, regest 458, str. 146. Sekelyji so imeli Uidi razširjen aliančni grb. Ta je bil razdeljen na štiri polja. Desno zgoraj in levo spodaj je rodbinski grb Szekelyjcv, levo zgoraj in desno spodaj pa v rdečem polju rumen dvoglavi orel s krono, ki so ga prevzeli iz grba rodbine Szeci. Jakob Szckcly je bil poročen z Marjeto Szeci, ki je umrla 1503.23 Leta 1598 je kupil grad in gospoščino Ormož Jurij Rupert Herberstein od Mihaela in Elizabete Szekely. Že leta 1604 pa jo je prodal ogrski plemiški rodbini Pethe, ki je bila gospodar Ormoža v 17. stol.24 RODBINA PETHE DE HETHES Ladislav je leta 1604 kupil grad od Herbersteina ter ga imel v lasti vse do svoje smrti 1617. Ohranjen je pečat iz 1606, 6. marca. Osmerokotni pečatnik je odtisnjen na papir, ščitasto pečatno polje je razdeljeno na štiri dele. Levo zgoraj so dve plavajoči raci med dvema drevesoma, zvezda in luna. V desnem polju zgoraj pa je rastoči lev s krono. Polji sc spodaj navzkrižno ponovita. Nad ščitom je viteški šlem z okrasjem, med katerim so samo inicialke: L P H.2' Pečat Stefana Petheja, ki je bil lastnik Ormoža do 1634, nimamo. Pečate ostalih članov te rodbine pa hrani arhiv. Adam Stefan Pethe, pečat iz 164S ZAP, FKS, mikro št. 3S47, original ŠDA. Stadi, Fhrenspiegel II/2V4. 24 Ormož skozi stoletja I. Maribor 1973, A. Klasinc, str. 7X - 79. ZAP, FKS, mikro št. 4(>(>2, orig. v ŠDA, Stanovski arhiv, Gultaufsandungcn, 58-1200 fol 1 r. Adam Štefan Pethe ima pečat iz 17. marca 1648 z dobro vidnim napisom: ATAM* STEFAN* FRE1HERR* ZU* FRIDAUW.lb Iz leta 1672, 22. januarja, je ohranjen na pritožbi mesta Ormoža zaradi nasilja, ki so ga grajski počenjali nad meščani. Kot gospodar Ormoža je bil nesamostojen in so mestu več ali manj svojeglavo gospodarili njegovi upravitelji. Na pečatu sc dobro vidi, da je razdeljen na štiri polja, po zunanjem robu pa je napis: .S' * FRANCISCVS * ADAMVS * RET H EC) * RITTER * V (un) * F(riedau) *. Na vrhu se pečat zaključi s krono.27 Franc Anton Pethe, sin Franca Adama in Ane Marzilija Locatclli, se je 24 let star poročil z grofico Marijo Elizabeto Saurau, ki je po materi izhajala iz rodbine Gallcrjcv. Iz leta 1705, 31. marca, sc je v notranjosti pečatnega polja spremenil tako, da ima v sredini dodanega dvoglavega orla. Zgoraj ga krasita dva viteška šlema z okrasjem, ki se na vrhu končujeta z dvoglavim orlom in stoječim grifonom.28 RODBINA KÒNIGSACKER THAVONAT Ormoška gospoščina je po izumrtju Pethejev postala predmet številnih pravd. Kot fidejkomisna posest je prišla v letu 1742 v last daljni sorodnici izumrlih Pethejev, grofici Polikscni Thavonat, poročeni Korngsackcr.24 26ZAP, FKS, mikro št. 4663. 27 ZAP, Arhiv mesta Ormoža (dalje AMO), škatla 16. 28ZAP, AMO, šk. 16. 29 Ormož skozi stoletja I, Maribor 197.3, A. Klasinc, str. 87. Okrogli pečat iz leta 1746 je odtisnjen v pečatni vosek na papir. Zgoraj krona, znak grofovskega stanu, spodaj v dveh ločenih ovalnih pečatih, ki se v sredini stikata. Grb Konigsackerjev je razdeljen z dvema prečkama, znotraj katerih so brazde, v sredini prečk je črka L. Thavonatov ima gosko na brazdastem ozadju.30 Po ženi Polikseni, roj. Thavonat, je postal pravni lastnik gospoščine Jožef Konigsacker. Razdeljen je z dvema prečkama, znotraj katerih so brazde, v sredini prečk je črka L.31 PAUER PLEMENITI ORMOŠKI Leta 1805 je Leopold Konigsacker prodal grad Jožefu Paucrju, ki je bil leta 1812 povzdignjen v plemiški stan in je dobil naslov plemeniti Ormoški "Edle von Frieclau". Franc Pauer je bil zadnji pravi fevdalni gospod Ormoža.32 Henrieta Werner je bila roj. Ormoška, zato najdemo grb Wernerjcv v župnijski cerkvi sv. Jakoba. V gotsko okno so v letu 1896 vstavili barvno steklo. V spodnjem delu sta dva grba darovalcev. Prvi je grb rodbine Pauer, drugi je Wernerjev. Grb Pauerjev je upodobljen v čebulasto oblikovanem grbovnem polju, ki je razdeljeno na štiri dele, na vrhu ga krasi krona, znak plemenitih. V poljih levo zgoraj in desno spodaj je na modrem polju čebelnjak, ki ga obdajajo čebele. V desnem zgornjem in levem spodnjem polju pa je zelena oljčna vejica. Napis pod grbom: "Dem Andenken des geliebten Gemahls d(essen) Eltern u(nd) Grojieltern gewiedmet von. " Grb v desnem oknu je po obliki enak prejšnjemu. Grbovno polje je v gornji polovici razpolovljeno. V spodnji polovici je narisan zid, ki sc zobčasto zaokroži s cinami. V zgornji levi polovici je na rumenem polju dvoglavi orel, v desni polovici pa je na modrem polju kolo, nad katerim je beli golob. Napis pod grbom: "Henriette Reichsfreyin von Werner geborene v. Friedau im Jahre 1896." Grad je po smrti Henriette pl. Werner podedoval 16. L 1898 Herman baron Čok (Zschock) iz Gradca. 30 ZAR, FKS, mikro št. 4664, orig. v ŠDA, Stanovski arhiv, Gultaufsandungen, GA 58 / 1200 23 v. 3* ZAR, AMO, šk. 16; mikro št. 3877, original v ŠDA, Famillienarchive; tudi iz leta 1756, 31. december; in pečat na ščitnem pismu iz 1787, 22. junij. 32 ZAP, FKS, šk. 49, podelitev plemiškega naziva družini Pauer. Grbe in pečate teh nobilitiranih meščanov ne gre zamenjevati z onimi "von Friedau" iz srednjega veka, ki jih najdemo v KraBlerju na str. 56, 124, 195. RODBINA WURMBRAND Leta 1908 je ormoški grad kupil Viljem Wurmbrand - Stupach. Grb rodbine Wurmbrand 1657" Pečatnik rodbine Wurmbrand iz leta 1603 je osmerokoten, v pečatnem polju je upodobljen zmaj na krznu z gorečo vejo in krono na glavi. Pečati posameznih članov rodbine se ločijo po inicialkah njihovih imcn.,4 Pečat grofa Franca Karla Wurmbranda iz leta 1751 pa je razdeljen na štiri dele, v sredini ima srčni ščit. Na drugem zgornjem polju je upodobljena mačka, ki so jo Wurmbrandi imeli tudi v svojem pečatu.33 * 35 V gradu najdemo vzidan nad polkrožnim portalom grajskega vhoda grb rodbine Wurmbrand. V grbovnem polju je zmaj, ki stoji na kroni in bruha ogenj. Vrh grba krasi krona z okroglim klobukom. 33 ZAH, l-KS, mikro št. 4722, orig. ŠDA Siebmacher, Wappenbuch 1657, Wurmbrand III/ 35. ’4 ZAH, FKS, mikro št. 46%, orig. v ŠDA v Stanovski arhiv • Gultaufsandungcn, GA - 107 / 2020, fol. 4v. 3r' ZAH, FKS, mikro št. 4608, orig. ŠDA v Stanovski arhiv. Gultaufsandungcn, GA - 107/ 2020 fol. 67 v; prim. KraBIcr, Wappenschliissel, Wurmbrand, S. 24, 238, 296. PEČAT IN GRB MESTA ORMOŽA TER SREDIŠČA Srednjeveški mestni pečat je obdelal Božo Otorepec v svojem delu Srednjeveški pečati in grbi mest na Slovenskem. Zato je tukaj prikazanih nekaj kasnejših, mlajših upodobitev mestnega pečata in grba. Zelo poenostavljeno bi lahko pečat opisali tako: notranje pečatno polje zavzema stolp z več cinami na vrhu, ki prosto "plava" v polju. Na stolpu so vidna vhodna polkrožna vrata. Nad vrati je dvodelno okno. Prostor ob stolpu je na levi strani izpolnjen s sončnim kolesom, na desni pa z luninim zadnjim krajcem. Stolp v pečatu lahko predstavlja tisti stolp, ki ga je zgradil Friderik Ptujski 1279 s pravico, potrjeno od kralja Rudolfa I.36 Na listinah in novejših dokumentih najdemo skozi stoletja različne variante uprizarjanja tega osnovnega pečatnega motiva. Mali mestni pečat iz 1577 Mestni pečat je prvič ohranjen na listini, izdani od mesta Ormoža 7. aprila 1559. 36 Na listini o poravnavi mesta Ormoža z lastnikom Szekelyjem iz leta 1577, 11. maja, pa hrani arhiv originalni mali pečat mesta z napisom v gotski minuskuli: SIGILLVUM * FRIDAW. Oblika črk kaže, da gre za pečat, Kobel - Pirchegger, Ortsvvappen, S. 234. izdelan v 15. stol.37 V listini je pečat opisan kot "vonn Frìdaw gemainer stan daselbst sigil hierangehangen", kar razumemo kot manjši mestni pečat. Ker je bila listina napisana v dveh enakih izvodih, so drugo najbrž pečatili z velikim pečatom, ta, ki je ostala mestu, pa z manjšim. Sicer si težko razlagamo, da bi tako pomemben dokument za mesto, kot je poravnava hudih sporov z gospodarjem mesta, pečatili le z manjšim pečatom.38 Ohranjen je tudi veliki pečat mesta Ormoža iz 1603, 6. novembra: napis v gotskih majuskulnih črkah: * S * CIVITATIS * DE* FR1DOW (na isti listini je tudi pečat Sigmunda Herbersteina). V tekstu je pečat imenovan kot "deren von Friedau grosser anhangenden statsigil", je okrogel pečat, odtisnjen v naravni vosek s premerom 50 mm. Oblike majuskulne pisave kažejo, da je pečat iz prve polovice 14. stol., morda kmalu po 1331, ko je Ormož dobil mestne pravice, in v času, ko je že uveljavljeno ime Fridavv.39 Mestni pečat 1771 Na listini iz 1771, 3. maja, najdemo majhen pečat okrogle oblike, odtisnjen na papirju v rdeči pečatni vosek. Notranje pečatno polje dobi baročno okrasje, stolp postane nekoliko širši, zaključujejo ga le še tri cine, sončno 37 B. Otorepec, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Ljubljana 1988, str.l. 38 ZAP, Zbirka listin, original št. 41, šk. 7. 39 Isto kot opomba 37. kolo in lunin zadnji krajec pa se nista spremenila. Napis na pečatniku "Stat* Fridav. "40 Magistrat mesta Ormož je dal v letih ok. 1824 - 1825 natiskati lepe formularje meščanskih pisem, ki jih je podeljeval ob sprejetju prebivalcev za meščane. V zaglavju je natisnjen grb mesta. Grb ali pečat je v popolnem krogu, v zunanji krožnici je napis: N(omen)* R(ichter) * V(nd) * R(ath) * Stat * Fridau * 1781*. Notranje pečatno polje ima grafično izrisan stolp, lunin krajec in sonce, obkroža ga okras, ki tvori notranjo krožnico v pečatu.41 V obokani veži vhoda v grajsko dvorišče pa najdemo dva mestna grba. Oba sta iz mestnih vrat, ki so ju podrli okoli 1820. Prvi je starejši iz leta 1635 in ima grbovno polje, kakršnega je uporabila občina za svoj grb tudi danes. Drugi ima napis: Renovirt: 1794, Stat Fritau. Grbovno polje ima srčasto obliko, ki jo zaokrožata dve voluti. Stolp ima na obeh straneh upodobljeni dve manjši trdnjavi, ki imata v sredini vrata. Sončno kolo in lunin krajec imata vklesane oči in usta. V grbu so v vseh štirih koncih razporejene črke N*R*U*R*. PEČAT TRGA SREDIŠČE Pečat Središča 1579 40 ZAP, AMO, šk. 29, f. 409. 41 ZAP, AMO, šk. 29, 1. 346. V Mariborskem arhivu je ohranjena listina, seznam dominikalnc posesti Jerneja Zotzla, gradiščana na gradu Ormož, in tržana Središča, izdana 20. januarja 1579. Ohranjeni pečat trga Središče je odtisnjen v vosek in ima napis : * SIG1L* MARCKHT* POLSTRAW. Pečat je zgoraj razpolovljen in razdeljen. V notranji krožnici je v sredini pečatnega polja letnica 1564. V levi in desni polovici zgornjega dela, ki je ločen z brunom, so upodobljena tri drevesa, nad katerimi je šesterokraka zvezda. Spodnji del je desno poševno razdeljen na tri dele in v njih je razporejenih pet obročev.42 CERKVENI IN DRUGI PEČATI Pečat mestne župnije sv. Jakoba iz 1733 Pečati župnije sv. Jakoba so ohranjeni že prej. V fondu Arhiv mesta Ormoža pa je dobro ohranjen pečat na rojstnem listu iz leta 1733. Od prej opisovanih se razlikuje po obliki, za napis pa ima samo inicialke. Odtisnjen je v rdeč vosek in je osmerokotne oblike. V notranjem pečatnem polju je neizrazit malteški križ, po zunanjem robu pa so za napis razmeščene le inicialke: E (celesta)* S (anc)T(i)* I (akobi)* A(postoli)* I (in)* C(ivitate)* F (Fridaw).*3 Pečal frančiškanskega samostana Pečat frančiškanskega samostana iz leta 1683, 21. maja, je odtisnjen na vosek, prek katerega je položen papir. Pečat je ovalne oblike, da so vanj lažje umestili podobo Marije z detetom. Stoječa Marija drži na eni roki dete, v drugi drži kopje, s katerim prebada zmaja, na katerem stoji.43 44 Oba imata močno poudarjene avreole. Celotno notranjo podobo obdaja nazobčani okras. V zunanjem robu pa je napis: Sigilum* Conventus* Onnosdiensis* B(eatae)* V(irginis)* Mariae */ sine maculai * Conceptae.4S 43ZAP, AMO, šk. 2‘), tol. 326. 44 Leksikon ikonografije, liturgikc i simbolike zapadnog krščanstva, Krščanska sadušnjost, Zagreb 1990, str. 145. 45ZAP, I-KS, mikro št. 4536 in št. 4537 iz leta 1785, 4. oktober. omcnt>c rc^um 6unt^ Grb komende Velika Nedelja Grb Komende Velika Nedelja sc skozi stoletja v osnovi ni mnogo spreminjal. V različno oblikovana grbovna polja je postavljen križ. Grbovno polje sc je umetnostnim smerem primerno prilagajalo ter dodajalo različne okraske in pridatke. Risba grba komende Velika Nedelja po Bartschu iz leta 1567 ima baročno oblikovano grbovno polje, ki sc spodaj zaključuje z volutama. V sredini je malteški križ, ki je znamenje nemškega viteškega reda. V stičišču krakov je vstavljen srčni ščit z cnoglavim orlom. Na koncu križevih krakov so v pravokotnih okvirih upodobljeni atributi štirih evangelistov: Matej - kerub, Marko - krilati lev, Luka - krilati vol, Janez - orel in knjiga.46 46 ZAP, FKS. mikro, št. 3864, original ŠDA Bariseli. Commende Sonntag in mikro št. 4726, original ŠDA J. Siebmacher 111/78 iz leta 1657. V cerkvi sv. Jakoba v Ormožu sta vzidana v severni kapeli dva majhna glinasta ščitka z malteškim križem - znamenjem nemškega viteškega reda.47 PEČATI MEŠČANOV Leta 1323, 25. maja, je Viljem iz Gorišnice prodal cerkvi pri Veliki Nedelji svojo posest v Sardinju: 10 kmetij in 40 veder gemine ter eno kmetijo pod Pohorjem pri Hotinji vasi za 70 mark starih graških denaričev. Na listini so trije pečati: Viljema iz Gorišnice, Otona Pcsničarja in Wulfinga iz Ormoža. Med pričami pa se navajata še Fritzel iz Boria ter Mertel, sodnik v Ormožu. Pečati so v listini opisani tako: "ist mit meinen unhangendem insigel. vnel mit den Wulfinges von Holennus unhangendem insigel vnd aneli mit den Otten Pezniz unhangendem insigel." Vsi trije vitezi spadajo v nižje plemstvo, ki je imelo v ormoškem okraju številne posesti.48 Wulfingov pečat najdemo še na listini, izdani 15. oktobra 1331 na Ptuju. V njej se je Wulfing poravnal v sporu s salzburškim nadškofom Friderikom za razne posesti v okolici Ptuja.49 50 Wulfingov pečat je odtisnjen v svetel vosek. Tekst WVLFINGI DE (HOLE)RMVS je zelo slabo viden, tudi pečatni lik je težko razpoznaven. Lep in dobro ohranjen Wulfingov pečat, odtisnjen v temen vosek, najdemo tudi na listini 1334, 3. aprila, s katero je Jud Izzerl iz Ptuja z ženo Estero potrdil, da mu je Friderik Slovenjgraški, vicedom v Lipnici, izplačal 18 mark srebra kot obresti za dolg nadškofa Friderika. Pismo sta pečatila "Wulfings von Holnnus, vnd Woljhcml ze Pettaw anhangenden insigl. "5U Pa še enkrat najdemo pečat tega Ormožanca v istem letu 1334, 9. avgusta, ko je pečatil pismo istemu Židu iz Ptuja, s katerim je bil potrjen dolg 8 mark salzburškega nadškofa.51 * Na že omenjeni listini iz leta 1360 je v temen vosek odtisnjen pečat Haeklina, sodnika mesta Ormoža, s slabše vidnim napisom: S * 1VD. . . HAECLIN.51 47 Ormož in okolica - vodnik, Maribor 1990, Marjeta Ciglenečki, str. 28. 48 ZAP, FKS, regest št. 152, mikro št. 402, original v DOZAW. 49 ZA P, FKS, regest št. 157, mikro št. 785, in odlitek pečata, original v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju. 50ZAP, FKS, regest št. 160, odlitek pečata, original v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju. 51 ZAP, FKS, regest št. 161, pečat slabo viden, nejasen, original v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju. ZAP, FKS, regest št.185, mikro št. 404, original v DOZAW. Pečat je ohranjen na ščitnem pismu, ki ga je izdal Lenart Formentin iz Tolmina, vitez in deželni komtur nemškega reda, 20. avgusta 1570 v Veliki Nedelji Katarini, vdovi Gašperja Lamberga, za vinograd v "Untern Hausberg" pri Hcrmancih, ki je redu dajal letno 5 veder mošta.53 Pečat komturja nemškega viteškega reda Lenarta Formentina, 1570 53 ZAP, FKS, regest št. 504, mikro št. 3166, original v ŠDA. Okrogli pečat ima znotraj krožnice podobo ženske krotilke leva, na levi strani glave pa ima križ.'’4 PEČATI ORMOŽANCEV IZ 18. STOLETJA Meščani Ormoža so si za svoje pečate izbirali najrazličnejše motive, prav gotovo pa je, da so se zgledovali po plemiških in srednjeveško tradicionalno izdelanih, le po velikosti so se prilagodili sodobnemu načinu pisanja. Pečatnike so izdelovali v različnih izvedbah. Največkrat so bili samostojni, na kratkem držalu, izdelani iz medenine ali jekla. Nekateri so bili izdelani kot obeski za verižice, pogosti so bili v rabi skozi stoletja kot pečat prstani. Pečatni prstan je imel vstavljeno kovinsko ploščico ali izbrušen kamen, gemo, s katero so pečatili dokumente. Malija Plaveč, pečat, 1734 Usnjarski mojster Matija Plaveč je bil lastnik hiše št. 30 (danes znane kot Kautzhamcrjcva). Po njegovem družbenem položaju mestnega svetovalca ga najdemo leta 1733 kot skrbnika nedoletnih otrok Franca in Ane Elizabete Aschauer (Mesto št. 26).* 55 Njegov pečat najdemo še na odstopni izjavi iz leta 1734, 27. marca, o izplačani doti Konstance Sovincg, roj. Filipič, s katero potrjuje, da ne bo od nikogar več terjala materinega ali očetovega deleža, niti od svojega brata Krattlcr, Wappenschlussel, S. 68, 255, 263, 2. ^ Ormož skozi stoletja III, Ormož 1988, G. Fournier - Masten, Hiše in hišni posestniki v mestu Ormož, str. 109 - 110, 113 - 114. Johanesa Filipiča, ki jc bil tedaj v cesarski vojski. To izjavo je namesto nje pečatil Plaveč kot mestni svetnik. Pečat je ovalne oblike, velik le 1, 5 cm, odtisnjen na papir in v rdeči pečatni vosek. V notranjem pečatnem polju ima upodobljen usnjarski čeber, ki ga na vsaki strani obdajata palmovi vejici. Na čebru sedi golob z razprtimi krili, v kljunu pa drži vejico. Na vsaki strani sta inicialki imena M P.5(' Pečat Simona Vedeniga, 1741 Simon (Wedenig) Vedenik je bil ovdoveli ormoški organist. 7. februarja 1741, jc na magistratu sklenil ženitno pogodbo s svojo drugo ženo Marijo Koren, hčerko čevljarja Stefana Korena iz Ormoža. Med pričami sta že prej omenjena Matija Plaveč kot mestni sodnik ter Jožef Sanenbor. Pečat Venediga je osmerokoten, odtisnjen v rdeč pečatni vosek. V pečatnem polju so upodobljene orgelska omara in orgelske piščali, v zgornjem delu sta lastnikovi inicialki imena: SIV. K pečatu se je ženin "a/s breutigamb" še lastnoročno podpisal.56 57 56ZAP, AMO, šk. 29, f. 656 - 657. 57ZAP, AMO, šk. 29, tol. 418-419. Na ženitni pogodbi iz 2. januarja 1752 so odtisnjeni štirje pečati, čeprav gre v bistvu samo za tri. Vid (Veit) Pauez, ženin, sin pokojnega Jakoba in Ane Pauez, in nevesta Marija Terezija Kock, hči pokojnih staršev Antona in Terezije Kock, usnjarjev iz mesta, sta pri podpisu pogodbe uporabila kar isti pečat. Pečatnik je imel pod krono v okrašeno polje vneseni prepleteni inicialki M K. Pečat Vizjaka, ki je bil kot mestni svetovalec tudi priča, je slabše odtisnjen, pa vendar dovolj, da sc vidita oba stoječa leva, ki sta s šapama naslonjena na trikotnik, v katerem je krogla, spodaj pa je zvezda (kar je vidno na naslednjem pečatu). V zgornjem delu sta inicialki J W. Kot druga priča je pismo pečatil še Joseph Sancbor, jermenar, ki je dal v svoj pečat upodobiti jermenje konjske uzde.58 Pet pečatov na ženitnem pismu, ki sta ga sklenila 12. februarja 1772, kot ženin ovdoveli mestni sodnik Johannes Vizijak in Jožefa, hči že pokojnih staršev, Pavla Stingla in Marije Anne iz Varaždina, kaže na to, da je bilo pečatenje takih in podobnih dokumentov še močno v navadi. Nevestin pečat je zelo majhen in nejasen. Vizijakovega smo opisali ob prejšnjem pismu. Pavel Kral je pismo pečatil s pečatnikom, ki ima upodobljene škarje, inicialke se ne ujemajo z njegovim imenom (kar je neobičajno, saj se pečatnik ni posojal); Georg Jožef Jungenic ima v pečatniku upodobljenega stoječaga grifona ter stolp s svojima inicialkama G 1. Johan Martin Mittcrmajcr ima pod krono svoje inicialke.59 V arhivskem gradivu 19. stoletja najdemo vedno manj pečatov meščanov z bogatimi pečatnimi liki in podobami, ki bi kazali na njihove poklice. Pričnejo prevladovati pečati z inicialkami imen, dokler tudi teh fizične osebe ne prenehajo za daljše časovno obdobje povsem uporabljati. Po sprehodu po mestu pa najdemo prav malo hišnih znamenj in grbov, ki bi označevali lastnika hiše. Le na Dirmajerjcvi hiši je nad portalom prekrižano sidro z mečem in verigo. Enak znak najdemo na pokopališču na Dirmajcrjcvem nagrobniku. V grajskem dvorišču stoji vodnjak, ki mu je zgornji kovani del naredil ključavničarski mojster Avgust Krcuz. V zgornjem delu so ostale še ploščice, na katerih so bili najbrž upodobljeni grbi obrtnikov. Iz celotne arhivske zbirke pečatov in grbov so v tem članku predstavljeni le nekateri. Prav gotovo pa je, da bo potrebno vsako skupino tukaj prikazanih pečatov in grbov obdelati posebej, natančneje, še posebno velja to za grbe, ki jih morajo spremljati barvne ponazoritve. 58ZAP, AMO, šk. 29. fol. 360 - 361. 59ZAP, AMO, šk. 29, fol. 379 - 381. SIEGEL UND WAPPEN AUS ORMOŽ UND SEINER UMGEBUNG ZUSAMMENFASSUNG Der Artikel pràsentiert die Sammlung der Siegei und Wappen im Historischen Archiv Ptuj. Die Siegeln sind als Originale auf den Urkunden erhalten geblieben oder sie befinden sich auBerhalb Sloweniens, vor allem in den Archiven in Oesterreich. Der langjahrige Direktor, Prof. Anton Klasinc, hat sie fùr das Historisches Archiv in Form von Mikrofilmnegativen, Xerokopien, Fotos oder Abgùssen erworben. Die Siegeln und Wappen beziehen sich zumeist auf das Gebiet von Ormož und Ptuj. Die Siegei und Wappen der Besitzer von SchloB und Herrschaft Ormož (nach dem Friderik von Pettau, Friedau genannt), werden chronologisch vorgestellt. Es folgen: Die Herren von Pettau vom 13. bis zum 15. Jh., die Familie Szekely (in Urkunden auch: Zeckel, Zekely, oder Zàggl genannt), die im 17. Jahrhundert herrschende Famillie Pethe de Hethes, die Famile Kònigsacker, die Ormož im 18. Jahrhundert besaB, die im 19. Jahrhundert geadelte Familie von Pauer, und zuletzt die Familie der Crafen Wurmbrand-Stupach-Georgcwitsch, die vor dem 2. Weltkrieg auf dem SchloB residierte. Aus dem kirchlichen Bereich sind nur das Siegei der Pfarre St. Jakob in Ormož und des aufgehobenen Franziskanerklosters bearbeitet. Interessant sind beide mittelalterlichen Siegei der Stadi Ormož aus den Jahren 1577 und 1603, wie auch die spàter entstandenen Varianten und Ausfùhrungen des Wappens. In dieses Kapitel gehòren noch die Siegei des Marktes Središče (Polstrau) und der Kommendc Velika Nedelja (der Deutsch Ritterordenskommendc Gross Sonntag). Am Ende werden noch einige Siegei von aus der Geschichte bekannten Biirgern von Ormož vorgestellt, bcginnend mit dem Siegei des Wulfingus von Holermus aus dem Jahre 1323 und dem des Stadtrichters Haeclin aus dem Jahre 1360. Die Siegei der Burger aus dem 18. Jahrhundert zeigen die Tradition der Verwendung im Verlaufe mehrerer Jahrhunderte und die Anpassung an neue Gepflogenheiten bei modernem juridischen, amtlichen und privaten Gebrauch. Jelka SKALICKY* Peter POŽAUKO** K L E C A J A Ko nas pot prvič zanese skozi zahodne Ljutomersko-ormoške gorice, morda od Vidma čez znamenito Staro goro skozi Sovjak, Ženik proti Antonu ali z ormoške strani po vrhovih čez Sardinje, Lunovcc in Malo vas k Tomažu, presenečeni obstojimo pred majhnimi hišicami brez oken z nenavadnimi, lesenimi, mrežastimi vrati. Kakor gobice sc sramežljivo skrivajo med "modernimi" ali "sodobno" obnovljenimi hišami, včasih po dve, tri skupaj, kar še danes daje slutiti, da so sc nekdaj nizale tesno druga ob drugi med posameznimi kajžami in viničarijami po zleknjenih vrhovih med vinogradi ter določale značilno podobo tega gričevja. To so vinske kleti malega človeka, slovenskega kmeta, ki je sadil vinograde v tem delu goric, ki so po sestavi tal in obliki gričevja manj primerne za vinogradništvo kakor sosednje, vzhodne Ljutomersko-ormoške, kjer mogočne zidanice in dvorci med vrhunskimi vinogradi pričajo, da so tod gospodarili tujci. Te vinske shrambe, kleti jim skoraj ne moremo reči, saj niso v zemlji, pa tudi zidanice ne, ker niso zidane, ampak lesene, z glino ometane, imenujejo domačini klcčajc. Ponekod jim narečje zoži c na i, in sc nam zdi, da slišimo kličaja. Izvir besede je nejasen, domačini ne vedo, kaj bi beseda pomenila; nekateri menijo, da prihaja od načina gradnje, drugi, da od tega, ker so jih zaklepali, nekateri pa jo povezujejo s kletjo. Zunaj ožjega območja, kjer so sc klcčajc pojavljale, je beseda popolnoma neznana. Vpliv gradnje pa sega čez meje zahodnih Ljutomersko-ormoških goric, proti zahodu in severozahodu v osrednje Slovenske gorice. Značilna mrežasta vrata, dekorativen preplet oglatih in okroglih palic, najdemo okrog Cerkvenjaka in celo na stari kamniti zidanici v Vinički vasi, na skrajni meji lenarške občine, nekaj kilometrov pred Mariborom. Že pred pol stoletja, ko so popotnika po teh goricah še spremljala naselja klečaj, ki so sc nizale po vrhovih, nekatere praznično pobeljene, druge okrasto rumene od ilovnatega ometa, so v njih le še poredko hranili pijačo. Postajale so bolj shramba za kole, slamo in vinogradniško orodje. Njihov prvotni pomen je izginjal, danes le še redki pomnijo, da so hodili 'V vrh" po zlato kapljico, spravljeno v leseni klečaji. Jelka SKALICKY, konservatorka v Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Peter POŽAUKO, arhitekt, Maribor. Tako ni čudno, da ob izgubljeni funkciji večinoma niso preživele neprijaznega časa, ki je tako poveličeval dvomljivi napredek, da so se mnogi ob tem začeli sramovati svojih korenin ali jih vsaj prezirati. Čeprav so danes klcčajc strogo zaščitene, je malo verjetno, da jih je mogoče ohraniti in vzdrževati na krajih, kjer stojijo, saj so postale z razvojem kletarstva in vinogradništva bolj ali manj neuporabne. Zavest o kulturno-historični vrednosti stavbnega izročila si le počasi utira pot med domačini. Zato bo treba razmišljati o prestavitvi teh objektov v načrtovane muzeje na prostem. Ker gre pri klečajah po obliki in vsebini za eno najlepših izročil naše stavbne preteklosti, domiselne ljudske tvornosti, pretanjenega oblikovalskega in tehniškega čuta, smo sc odločili, da jih v zborniku natančneje predstavimo. Tako jih hočemo iztrgati pozabi in preprečiti, da bi sc dogodilo podobno kot z mlini na veter, ki jih je bilo nekdaj po Slovenskih goricah toliko kot na nobenem drugem slovenskem območju, danes pa nimamo o njih niti toliko dokumentiranega, da bi jih mogli prepričljivo rekonstruirati. Lesene, s slamnatimi čopastimi strehami krite klcčajc izvirajo iz LS. in 19. stoletja. Druga za drugo so sc vrstile v razloženih vinogradniških, predvsem slcmcnskih naseljih na eni ali obeh straneh kolovozov. Klcčajc so bile eno-ali dvoprostornc. Enoprostorne so bile navadno starejše in so rabile samo shranjevanju vina. Dvoprostornc so imele pred vinsko kletjo še en prostor, priklečjak so mu rekli domačini. Rabil je za shranjevanje orodja, pa tudi miza in klop sta bili nemalokrat v njem. Drugi prostor, ki je rabil shranjevanju vina, je bil večkrat nekoliko poglobljen in zato tudi bolj vlažen. Vanj sta vodili iz priklečjaka dve leseni stopnici. "Priklečjak" je bil manjši od vinske kleti, zavzemal je tretjino celotne klečaje. Zanimiva je dvojna enoprostorna klečaja, dvolastniška klečaja-dvojček. Bila je postavljena tako, da je potekala parcelna meja natančno po sredini stavbe. V Moravcih, kjer je bila ta oblika precej pogosta, stoji danes samo še ena. Tla klečaj so nabita z ilovico. Na podstrešju so shranjevali seno, slamo in kole, v enoceličnih tudi orodje. Način gradnje je tak, kakor ga pozna ostalo ljudsko stavbarsko izročilo teh krajev. Klečaja je lesena cimprača, grajena iz obtesanih hrastovih, po pripovedovanju domačinov tudi bukovih, hojkinih in celo topolovih brun v običajni kladni konstrukciji. Temeljev nimajo, namesto teh je osnovni tram nosilnega okvira, podsek mu pravijo, nekoliko močnejši. Zaključne klade segajo čez rob sten in nosijo kapne lege. Te konzole so lepo oblikovane, posneti robovi so včasih rdeče pobarvani. Ostrešje, "riišt", je narejeno na škarje. Slcmcnska lega sloni na opiračih, "Škarjah", včepljcnih v poveznika. Taka konstrukcija, ki izhaja iz tako imenovane konstrukcije ležečega strešnega stola, delno razbremenjuje poveznike, ki tako prevzamejo večjo koristno obtežitev. Škarje same so rahlo, komaj opazno stesane v loku navzven, tako da preprečujejo upogib navznoter. Trokapna streha je oblikovana na čop, domačini mu pravijo zatrep. Prvi par špirovcev, na katerem počiva čop, je povezan z dvema goltnikoma in je oglat, da je lahko nanj pritrjen opaž s podstrešnimi vrati. Temu opaženemu zatrepnemu delu pravijo svisli. Oglatim špirovcem pravijo rožcnicc, okrogli so lemezi. Iz okroglega lesa sta tudi obe vetrni vezi, imenujeta sc "maček". Vsi deli konstrukcije, vključno s strešnimi letvami, so povezani z lesenimi klini in čepi. Klini so bili iz akacije ali kostanja pa tudi iz drena. Streha je krita s slamo, najboljša je bila ržena. Strešni napušči so široki od pol do enega metra. Zunaj in znotraj so klečaje ometali z za prst debelim ilovnatim ometom, "blatom". Pripravili so ga tako, da so ilovico premešali z narezano slamo, plevami in vodo ter to zmes v plitvi jami z bosimi nogami dobro pregnetli, potem pa z rokami nanašali na stene. Pred tem so špranje med bruni zamašili z manjšimi kosi lesa in ilovico. Z enako ilovnato zmesjo so prevlekli tudi pod podstrešja. Ometane stene so večkrat prebelili z apnom. Vhod v klet je s čela ali s strani skozi navadno dvojna cnokrilna vrata v lesenem podboju. Zunanja mrežasta sc odpirajo navzven in rabijo za zračenje in hlajenje kleti. Ta vrata so posebnost, ki je ne najdemo nikjer drugje. Domiselno prepletene okrogle in oglate palice, ki jih začnemo sestavljati iz središča navzven, so včcpljcnc v širok lesen okvir, pritrjen na podboj s tečajnimi sklepi iz dolgih železnih kovanih trakov, vodoravno pribitih na okvir. Zaključki teh trakov so dekorativno oblikovani, najčešče razcepljeni, večkrat tudi zviti v enojno ali dvojno voluto. Notranja vrata so masivna, izdelana iz plohov; po pripovedovanju so bila včasih tudi iz enega kosa lesa. Tečaji - "stekli" teh vrat so leseni, navadno iz akacije ali kostanja. Zaklepali so jih z velikimi ključi, mrežasta vrata pa z obešanko. Klečaje so bile majhne, majhni so bili tudi vinogradi posameznih gospodarjev, zato ni vsakdo potreboval svoje stiskalnice. Več gospodarjev je presalo z eno. Tako je stal v skupini klečaj tudi nekoliko večji objekt, preša. Bila je dvoprostorna. V prvem večjem delu z odprtim ostrešjem je stala lesena preša, drugi, manjši, je bil shramba za vino. K lastniku preše so hodili prešat "na odsluž”. Odslužili so z delom ali z vinom ali moštom. Za obdelavo klečaj smo pregledali celotno območje, kjer se pojavljajo. Vse klečaje so si močno podobne po merah, vseh elementih in okrasju, kar kaže na tipizacijo. Delali so jih lokalni mojstri, "ineštri” - tesarji. V veliko pomoč pri obdelavi nam je bilo ustno izročilo domačinov. Danes le še ugibamo, kako so živeli v tistih časih po goricah. Stari gospodar Hcrgula iz Hranjigovec sc še spominja časov, ko so si kmetje iz doline oprtali "palasko", po hrbtu upognjeno ploščato leseno posodo z oprtnicami, ki je držala deset do dvajset litrov, in sc odpravili "v- vrh", h klečajem po žlahtno kapljico. Tisti z vrhov so vzeli v roke le "flakšo", leseno posodo, ki so jo prav tako delali sodarji in je vsebovala dva do deset litrov. V klečajah so natakali vino v "patre", lončene posode z luknjo v ročaju. Pili so iz "hrgač", ki so jih delali iz "šefov", olesenelih buč z dolgimi vratovi. Včasih so hrgačo naredili tudi iz lesa in jo opremili z vaškim grbom. Pri družinskih slavjih, praznikih in veselicah ni smela manjkati in je bila povod za marsikako potegavščino. Pozimi, ko ni bilo treba garati po strmih pobočjih, so sc radi v druščinah odpravili v "vrhe", pa potem kar v klečajah med sodi na "lesenih gantarjih", na ilovnatih tleh zakurili majhen ogenj in ob njem poskušali pridelek ter ure in ure moževali. Vino ni bilo najžlahtnejše sorte, sadili so pač odpornejše vrste, divjake, s katerimi ni bilo toliko skrbi in so v teh goricah dobro uspevale, mnogi pa so preizkušali tudi sodobne, nove trte, ki so jih sadili tujci okrog Jeruzalema in Železnih dveri. Danes v klečajah nihče več ne hrani vina. Redke, ki še samevajo ob kolovozih, so večinoma prazne, le še za shrambo jih kdaj porabijo. Ni čudno, da hitro izginjajo. Skupaj z njimi izginjajo tudi stare navade, ki so lepšale težko kmečko življenje in iz dela napravile včasih tudi praznik. Viri in literatura • Borut BtLliC', Ljutomersko ormoške gorice, Miirihor l%K. • Strokovne osnove za razglasitev kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Ormož, Ljutomer in Gornja Radgona, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Jelka Skalicky. Etnološki spomeniki, 1980 - 1990. • Francisccjski kataster, 1817 - 1827. • Pripovedovalci: Alojz HERGULA. Hranjigovci št. 25, Peter ČERNJAVIČ, Hranjigovci št. 24 poCLFb v bv^pecrpo: K-Utcàjo kanji90VC1 ■<40, 1 o 'J- 00 44o ,4717 770 1 1! 0 00 j(_|| ^ DVopKoj-fOKNA 3So =L J 3. MilJ U) In. V A^o j A’-fo] bVOJNA P^S3AA KlFp^ £NOPRp,3TOKLNA fO-BzAJA h^ALA VAf T^l Oi^M^žij -JT-OKIS rr^k-RET-^ A 'A \ Jlfhzvska ua^A isr //r*r\.r 7 SkakukI. _'1'’ KArHJ Ltr^A -li/ tvrSBUfJA JI. A M A4 pr KK'p ~ AAtLLonst*. fxrj- splene- dpAST Klcčaja v Sardinju - detajl Klečaja iz Male vasi pri Ormožu nojkan;a mas/vna vrajA Ki-ETAjč Različno oblikovano vratno okovje "KLEČAJA" SU MM AR Y Woodcn wine celkirs covcred with straw uscd tu kccp vvincs and vinicultural implcmcnts is typical l'or thè western Ljutomer-Ormož hills. Locai pcoplc cali them "kleéaja". These were wine cellars of small Slovcnian farmers, planting grapcs in these parts ot thè hills. whieh were not as suitablc hrr thè grtrwth of grapes according to thè structurc of its soil and form as thè castern Ljutomer-Ormož hills, whieh were in foreign propcrty. The "Klečaja" can he dated back into thè 18th and 19,h ccntury. They were built in extended vinicultural, mostly ridge villages. on one or even bolli sides of cart-ruts, between single cottagcs. They had one or had even been dividcd into two rooms. Those, having only one room, were oldcr and were uscd only l’or wine kceping. meanwhile those. having two rooms had an additional room to keep vinicultural unstrumcnts in front of thè wine celiar. They bave been equipped with table and bendi. The "Klečaja" was built of dressed timbers in common block construction, plastered with clay and often painted with lime. You may enter thè building from thè front or from thè side through a single-wing door. The wooden-mashed doors, uscd for air eirculation and eooling of thè celiar represent a rarity. All of thè "klečajas" are vcry similar conccrning their look and mcasurcs. They were built by locai masters. In thè present time thè "klečaja" is disappearing rapidly sincc it has lost its function dceades ago. Nežka VAUPOTIČ* TRIJE MEJNIKI ŽIVLJENJA Ljudska šega je imela za osnovo vero ali čarovno predstavo. Njeno izvajanje je imelo namen ali odvrniti pogubne zle sile ali pospešiti rodovitnost ali izprositi srečo in zdravje pri ljudeh. Najznačilnejše mesto zavzemajo šege ob rojstvu, ženitovanju in smrti, ob glavnih mejnikih življenja. Posebej pomembno je rojstvo človeka - začetek življenja, ko je novorojenec sprejet v človeško družbo. Za otrokovo zdravje so skušali skrbeti na razne magične načine. Posebno pomembno je bilo prvo kopanje, dajanje imena in krst. Ženitovanjc - poroka je važen mejnik v življenju dveh mladih ljudi. Ženin in nevesta prestopata iz samskega v skupno življenje. Ločita se od svojega občestva fantov in deklet in sta sprejeta med može in žene v njihovo vaško skupnost. Zato je ženitovanjc ali poroka še danes skrb vseh sorodnikov, znancev in celo cele fare. Njihova dolžnost je na tem prehodu mladoporočenca primerno pospremiti in zavarovati pred raznimi nevarnostmi. Smrt je že davnemu človeku pomenila odhod v skrivnostno onostransko življenje. Zato je ob smrti videl polno vsemogočih nevarnosti, pred katerimi je hotel zavarovati sebe in umrlega. Namen karminc - sedmine ali pogostitve pogrebcev - pogrebljanov je bil nahraniti rajnega in se z njim združiti v uživanju hrane. Verovali so, da je pokojnik prisoten. Obilna hrana in pijača imata še danes odločilen pomen ob vsaki priložnosti, tako ob rojstvu /krstitke/, ženitovanju - gostiivaju kakor tudi ob smrti - sedmini ali karmini. Pričujoči prispevek o ljudskih šegah in navadah iz okolice Ormoža je le del tega, kar je ostalo ohranjenega iz duhovnega in kulturnega življenja naših prednikov ob najpomembnejših življenjskih dogodkih: ob rojstvu, poroki in smrti. Teh navad sc ponekod na vasi še trdno oklepajo, posebno starejši, mladi pa jih opuščajo, kar je posebej čutiti v mestu. * Nežka VAUPOTIČ, upokojena knjižničarka, Ormož. ROJSTVO Po ljudskem verovanju so rojstvo napovedovala razna znamenja, v katera ljudje ponekod še danes verujejo. Če se na mizi vino polije, bo krst. Če sc drva poderejo, če je Hajdina "rodna'', bo to leto dosti otrok in prav tako bo, če so lešniki polni, to leto dosti "dece". V Pavlovcih so mi povedali, da bo, če hodi grlica pet na bližnje drevo, deklina zibala, če je na gost vaji dosti štruc, bosta ženin in sneha imela dosti otrok. Žene, ki dolgo niso zanosile, so se napotile k starejšim ženskam po nasvete. V ta namen so kuhale razne čaje. Dober nasvet je bil, da se žena mora pregreti na krušni peči in piti vino. Že na dan poroke so "soprale" za plodnost. Nevesta je vrgla denar v studenec. Tudi na božjo pot so romali, da bi si izprosili otroka. Danes se ženska, ki ne more zanositi, napoti h ginekologu. Ženo. ki ni mogla spočeti, je mož gledal postrani in sama se je počutila manj vredno. Tak zakon brez otrok so imenovali "jalov zakon". Mnogi so si in si še danes želijo, da bi bil prvi otrok deček, ki bo nasledil gospodarja. Nikakor pa žena ni mogla določiti, koliko otrok bi rada imela. Nosečo žensko opisujejo: je noseča, kupili bojo, štorklja bo prišla, je široka. Da je ženska noseča, ljudje spoznajo, ker ji je slabo in je tudi v obrazu spremenjena, lisasta. Proti slabostim pijejo domače čaje, največ kamilične. Ko žena ugotovi, da je noseča, možu na tihem pove, ko je najbolj dobre volje. Če je bilo v hiši že več otrok, niso bili veseli še enega člana družine, posebej če je bilo posestvo majhno. V takem primeru sc je žena, sicer redko in naskrivaj, odločila za splav. Predvsem pa sc je odločila za splav deklina, ki bi morala roditi nezakonskega otroka, če je oče bil nezaželen ali da ni kazalo na ženitev. Verovali so, da plod dobi takoj dušo, zato je bil splav smrtni greh. Ob odločitvi za splav so ženske pile čaj oleandra in pušpana, šle k babam, imenovanim "jesica", ali k starejšim ženskam, ki so sc na take reči spoznale. Ljudje so take ženske sovražili in se jih izogibali. Nosečnico je mati poučila, česa se mora varovati, česa ne sme jesti in piti, da bo otrok zdrav, vendar mora jesti veliko, za dva. Sliv ji ne smejo dati, sicer sc otroku na telesu pozna "znamenka". Drugod zopet verjamejo, da sc otroku, če si nosečnica zaželi slive ali češnje, pa je ne more dobiti, sc otroku pozna "znamenka" v obliki slive ali češnje. Če vidi hišo goreti in sc pri tem prime za telo, sc otroku pozna "znamenka". Sploh se nosečnica mora izogibati mnogih reči, ki bi lahko otroku škodovale. Težkih del sc mora izogibati, prav tako hudobnih ljudi; ne sme krasti, lagati, kar bi lahko vplivalo na duševno rast otroka. Tudi ni priporočljivo iti mrtvega kropit, da ne bi bil otrok bled ali bi celo kmalu umrl. Nekdaj so nosečnice nosile pri sebi kak čaroben predmet, da so z njim odganjale zle duhove, ki bi otroku lahko škodovali. Enako mora tudi mož med ženino nosečnostjo vzdržno živeti. Moža noseče žene imenujejo "žugec" ali "je masten okoli ust". Žensko, ki prvič rodi, imenujejo "pnenšica" ali ponekod "pnrsnica" pa tudi lat. primapara. Ob samem porodu pa gre ženska v Rim. v kimpetu je, kolo se bo zlomilo ali peč sc bo podrla. Ženske so že ob poroki skušale pričarati lahek porod z raznimi dejanji. Cc je ženska težko rodila, so ponekod krivili sosedo; za lažji porod so porodnici dajali piti vino, ki daje moč. Ob njej so molili in polagali na posteljo razne ljudske molitve, kot je npr. Sanje Marije Device. Žene so se ob porodu zaobljubljale na božjo pot na Ptujsko goro, k Mariji Bistrici in drugam, če bo porod srečno potekel. Ob težkem porodu pa si žene obljubljajo, da ne bodo nikdar več rodile, vendar vsaka kasneje pravi, da je to pozabljen "betek". Pomočnico pri porodu imenujejo babica. To je bila večkrat mati ali vešča soseda. Po babico je šel vedno mož. V mestu in okolici Ormoža so bile izkušene ali celo diplomirane babice že v stari Jugoslaviji, ki so imele na hiši tablo z napisom. Po domače so ji rekli hebanka. Znane starejše diplomirane babice so bile: Kuharičcva, Polakova, Ožekova v Središču, Majcenova pri Tomažu. Zadnji znani in priljubljeni sta bili Jožica Radoševa za zahodni del ormoške občine, Marija Zadravec pa za vzhodni del za Ivanjkovcc, Lopcršice, Pavlovce. Porodno posteljo so zakopali ali skurili, popkovino pa zavozlali in shranili v škatlo. Ob svojem petem letu je moral otrok popkovino sam razvozlati, da je pokazal, kako močan je že. Hude krvavitve so preprečevali z mrzlimi obkladki, znižali vzglavje in z drugim. Novorojenca so materi takoj pokazali, ker je bila preveč radovedna, kakšen je njen otrok. Mož je domov prinesel pijačo. Če je dobil sina, je na veselje povabil prijatelje in sc napil, kar možje delajo še danes. Neporočenemu očetu pa so fantje iz zlobe potrosili pleve od njegovega praga do praga dekline, ki je rodila, prvo nedeljo po porodu zjutraj po poti, kjer so ljudje šli k maši, da so novopečenega očeta osramotili pred ljudmi zaradi nezakonskega otroka. Že dolgo je tudi v navadi, da podari porodnici šopke tako mož kakor tudi prijateljice. Za porodnico so vedno skrbeli domači, tudi danes, ko rodi v bolnici, in to mati ali tašča. Pazijo, da štirinajst dni ne gre iz hiše; ne sme brati, da ne bi oslepela. Poskrbijo za močno hrano (kurja juha), da bo imela dosti mleka za novorojenca. Tudi vina ji dajo piti. Če otrok umre ali se ponesreči, še danes rečejo, da mu je bilo tako usojeno, kar kaže na nekdanje verovanje v vile rojenice in sojenice. Da so dobili babeka ali malo dete, so razglasili sorodnikom in znancem: "Smo že dobili." Po rojstvu novorojenca najprej obrišejo s pleničko. Pravijo, da obrišejo dlen - maščobno snov, ki je bila na nekaterih novorojencih. Skopali so ga v leseni banici šele tretji dan. Prvič ga je babica slovesno okopala ponekod v kamilični vodi. In če je otrok imel skodrane lase, so rekli, da je voda prve kopeli gotovo dobro vrela. Radovednim otrokom so pred več leti razlagali, da je malega babeka "maček žuti iz repiša" prinesel ali da so ga cigani pustili, pa tudi štorkljo so "podolžili", da ga je tam dol vrgla. Mati je otroka odstavila od prsi, ko ni imela več mleka ali ko je otrok sam opustil sesanje. Bilc pa so matere, in so še danes, ki same poskrbijo, da mleko usahne in lahko otroka čim prej odstavijo od prsi, da bi tako ostale lepe, mladostne. Matere niso bile vesele, če je kdor koli prišel babeka gledat, da ne bi bolezen prinesel. Če ga je kdo dolgo gledal, so rekli, da ga "v rči". Na splošno se malega otroka ne sme dosti gledati. V Središču so mi povedali, da je mati otroku, če je prišel z njo k novorojencu, vrgla predpasnik čez oči, da ne bi dolgo malega gledal. "Viiroke" so dolžili ženske, ki so veljale za coprnice. "Viiroke" da so hude bolezni za novorojenca. Če je otrok zbolel, so ponekod rekli: "Baba" je prišla, da ga je "obrala". V mraku mati ni smela iz hiše, tudi plenic ni smela sušiti ponoči zunaj. Mračnina da je zli duh, ki otroku škoduje, da otrok zgubi spanec, kriči in celo zboli. Proti "vurokom" in "mračnini" so poznali zagovarjanja s posebnimi dejanji, za kar so naprosili veščo ženo, ki je skušala pregnati zle duhove, ki so te težave povzročili. Tudi so verjeli v "moro" ali "tratamoro", ki pije kri. Mati je šla prvič iz hiše, ko je pač zmogla, v glavnem štirinajst dni po porodu, in to v kuhinjo, kjer je bilo njeno mesto. Na cesto ni smela iti, dokler ni šla k "vpeljevanju" - očiščevanju, ker ni čista in to čez štirinajst dni ali mesec dni po porodu. Po verskem prepričanju /verjetno iz zdravstvenih razlogov/ kot nečista ženska ni smela spati z možem in po ljudski veri so tako žensko dolžili raznih nesreč /celo toče/. K vpeljevanju je mati ponekod šla sama, drugod z babico, oblečena "svetešno", z ruto na glavi in gorečo svečo v roki. Pri tem obredu oziroma žegnu je stopil najprej župnik v cerkev, kjer je mater blagoslovil, da je postala spet čista. Nezakonskim materam ni bilo treba iti k vpeljevanju. V zadnjem času je cerkev ta obred opustila. Opreme za novorojenčka ni vsaka mati prej kupila, saj bi po ljudskem verovanju morda rodila mrtvega otroka. Kupili so le "korpico", prej pa "zibačo"1 . Novorojenec je ponekod "Čeh", novorojenka pa "deklina". KRST IN DAJANJE IMENA S čim stopi novorojenec med cerkveno občestvo, je verska šega. Dokler otrok ni krščen, pravijo, da je jud in da bo pogubljen in ne bo angelček, ko bo umrl. Neverni ne dajo otroka krstiti; zadošča jim, da ga dajo vpisati na matičnem uradu pod družinskim priimkom in izbranim imenom. Rojstvo otroka pa proslavijo čez leto dni. Ime so izbrali novorojencu že pred rojstvom, ponekod pa šele ob rojstvu. Nekoč so se držali pravila, da so poiskali ime v koledarju naprej. Če bi namreč ime izbrali po koledarju nazaj od dneva rojstva, bi pomenilo, da bo otrok kmalu umrl. Če je bilo na dan rojstva v koledarju primerno ime, so rekli, da si je otrok ime sam na rokah prinesel na svet. Nezakonskemu otroku pa je ime določil župnik pri krstu. Najbolj razširjena imena so bila: Franček, Tonček, Ivančck; za ženske pa Marija, Angela. Nekoč so otroka že tretji dan po rojstvu nesli h krstu, da ne bi umrl kot jud. Pred več desetletji so namreč otroci zelo umirali, ker so razsajale razne nalezljive bolezni pa tudi revščina in neznanje o negi otroka sta pripomogli k umiranju. V primeru, da je otrok bil slab, so ga lahko krstili doma. To je opravila mati ali babica. Običajno pa so dali otroka krstiti, ko je bil star štirinajst dni.2 V mestu je krščenih manj, na vasi pa okrog 80 odstotkov. Če otrok ni krščen, nima botre ali kume, kot jo imenujejo okrog Ormoža. V krajih Velika Nedelja in Tomaž pa poznajo le ime botra. Botro ali kumo izbere in naprosi mati pred porodom. V hiši, kjer je več otrok, imajo tudi več kumic in kumov. Za botre - kume izberejo ožje sorodnike, polnoletne, to je sestro ali prijateljico. Pri izbiri pazijo, da je premožna, da nima dosti otrok in da je ' V povojnih letih je družba dosti poskrbela za nosečnico in otroka. Dobila je paket za novorojenca, kasneje pa določeno vsoto denarja, kar je prav prišlo, predvsem revnim materam. ■ Danes ni važno, koliko je otrok star. Največ jih krstijo po dveh mesecih. verna. Starši so ponosni, če je doma daleč. Pregovor pravi: "Botri se pa čim dale v kraj!" Naprošena žena prošnje za botro ne sme odkloniti, sicer pri gospodarstvu nima sreče, da pšenica ne rodi več rada ipd. Botra je dolžna poskrbeti, da ima otrok vse potrebno za krst. Tudi pozneje ga večkrat obišče, ker je tako postala sorodnica, zato je dolžna skrbeti in z nasveti staršem pomagati za duševno in telesno vzgojo otroka. Glavni dar za krst od botre so bili križovjek, to je dva metra belega platna, kar pomeni belo oblačilo ali nedolžnost - čistost, pindekelček - vreča ali kot ponekod imenujejo dekica s čipkami, ki je bila ponekod last cele vasi, sveča, okrašena z Marijino podobo, in denar, ki ga je botra položila otroku pod povoj, da ga je spremljal h krstu, želeč, da bi bil premožen. Poleg tega je dala botra otroku v plenice še kaj zlatega ali hranilno knjižico z določenim zneskom denarja. Za krst so otroka okopali v topli vodi, oblekli v belo novo srajčko in povili v plenice s povojem, da je bil podoben štručki. Takega so položili v pindekelček - odejico, kot pravijo v Središču, ki je bila last cele družine. Otroka za krst so pač opravili v najlepše, kar je družina premogla. Ponekod so deklino opravili v rožasto ali belo, Čeha pa v modro oblačilo s svilenimi rdečimi trakci. Otroka je h krstu nesla babica, botra pa je šla poleg in nosila veliko svečo, imenovano "krstna sveča", ki so jo nato doma shranili, rožni venec, molitvenik, beli nagelj in glavni dar - križovjek. Krst je bil zjutraj po maši, kakor so se pač z župnikom prej dogovorili. Z nezakonskimi otroki so šle botre zvečer, ker tak krst ni bil svečan. V novejšem času so pri krstu navzoči tudi starši, ponekod kar cela družina. Verovali so, da prežijo na otroka, ko so ga nesli h krstu, med potjo zli duhovi. Zato je botra po potrebi prižgala svečo in tako pregnala zle duhove. Ogibali so se pogrebcev. Če so srečali gostivančare z ženinom in sneho, je pomenilo, da bo otrok imel srečno življenje. Pri krstu v cerkvi se morajo botre spodobno obnašati, predvsem morajo prav moliti in duhovniku gladko odgovarjati, da otrok ne bo jecljal. Obred krsta v cerkvi je bil že davno zelo slovesen. Najvažnejše je, da postane otrok kristjan in da dobi ime, ki so ga prej izbrali botri, danes pa izberejo ime starši. Križovjek - križmank3 - belo platno, ki ga novorojenec dobi od botre, duhovnik pri krstu4 blagoslovi in položi na otrokovo glavo, da zaščiti maziljeno mesto, z besedami: "Prejmi belo oblačilo in ga brez madeža prinesi pred sodni stol!" Po krstu sta šli botra in babica v zakristijo, kjer je botra obdarovala z denarjem duhovnika, ki je otroka krstil, in cerkovnika. Če je bilo od doma do cerkve daleč, sta šli botra in babica v gostilno na okrepčilo, kar je tudi plačala botra. Doma pred hišo so botro in babico pričakali mati in ostali domači. Botra je vprašala mater: "Mati, kaj želiš, krščenika ali židovaT Mati je odgovorila, da krščenika, in ga poklicala po imenu ter ga vzela v naročje. Tudi oče in ostali domači so ga vzeli v naročje, kar je pomenilo prav stari sprejem v družino. V slovesnem krstnem oblačilu je otrok ostal ves dan, vsaj dokler je bila botra še pri hiši. Po krstu pripravijo še danes (bolj kot prej) po vsej okolici Ormoža v hiši porodnice krstno gostijo, imenovano krstitke, za kar tudi prispeva botra tako imenovano botrino: beli kruh, kuro, vino in ponekod (pleteno) štruco. Tudi ostale otroke botra obdaruje, največkrat z denarjem. Tri dni po krstu otroku krizmo umijejo v kopeli, kamor položijo zopet denar za srečo in rožni venec, da bi bil veren (po ljudski veri pošten in delaven). Botro večkrat povabijo. V Središču in tudi drugod je navada, da prinese mati botri za novo leto darilo, imenovano botrino, in to purana ali gosko. Po krstu so domači pretehtali darove botre in po njih sklepali o otrokovi bodočnosti. Vse, kar je botra storila ali darovala, je imelo določen pomen. 3 Ime križmank je povzeto iz besede Chrizma /grško/, kar pomeni sveto olje, ki ga uporablja cerkev pri krstu, birmi in pred smrtjo; blagoslovi ga škof na veliki četrtek. 4 Krstni kamen danes v cerkvi nima več tistega pomena kot nekdaj, tudi stalnega mesta za krst v cerkvi ni. Zadnje čase se botri in vsi, ki spremljajo krst, dajo slikati v cerkvi in zunaj nje. ZENITOVANJE Čehi - fantje so se za dekline (v Središču "ptica, pucika") začeli zanimati v starosti 20 let. Spoznavali so se na kožuhanju, na delu v goricah, veselicah, pri kresu 24. junija so peli v kolu: "Sveti Ivan kres zažiga", na božji poti pa tudi na poti iz kina domov. Dekline pa so ob vedeževanju ugibale, ali sc bodo poročile in kakšnega ženina bodo dobile. Zaobljubljale so sc Sveti Ani, priprošnjici za neveste, svetemu Tomažu, o katerem poje pesem: "Sveti Tomaž, ti me dobro poznaš", in tudi na Andrejevo, da bi sc deklini prikazal v sanjah bodoči mož. Da bi si dekline pridobile moža, so darovale denar. Na sveto noč so letalc okoli hiše, da bi skozi okno zagledale bodočega moža. Trgale so liste bele marjetice: "Ja, ljubi, ne ljubi." Prva, ki je dvignila košaro velikonočnega žegna in odhitela domov, sc bo to leto ženila. Tudi prva, ki je snela nevesti venec na gost vaju, se bo to leto ženila. Dekle si je hotelo pridobiti ženina tako, da mu je, če so šli v gostilno, naskrivaj dala v pijačo kapljo krvi ali urina. Če so nesli samo en čevelj k čevljarju, so verovali, da sc dekle ali fant ne bo oženil; tega čevljar še danes nima rad. Če sedi na ogalu mize ali če je z metlo tepen, se bo težko oženil. Kam se bo oženil, so tudi vedeževali s pikapolonico na roki: "Čuri muri božji volek, zleti, zleti in pokaži, kje je domek moji" Čehi - fantje so deklinam izpovedali ljubezen z darili, ki so jih kupili na sejmu ali na božji poti. To je bilo včasih veliko srce iz leeta z ogledalom in ljubezenskimi verzi in verižico s štiriperesno deteljico (danes pa kupujejo že zlate uhane ali zapestno uro). Dekle pa je izpovedala ljubezen do fanta, da mu je kupila celo srajco za god. Čehi - fantje so si nevesto poiskali v glavnem v domači vasi. Pregovor tako pravi: "Idi blizu po ženo, pa blizu k mlinu; po botro pa čim dale vkraj.” Na večjem posestvu so fantu izbrali nevesto starši po bogastvu in delavnosti. Starši so večkrat hoteli preprečiti mladim ljubezen tako, da so zaljubljence pokropili z vodo, v kateri so umili mrliča. Fantje so še pred leti hodili zvat - vasovat, za kar sta sc z dekletom prej domenila, in to na poti od maše domov ali iz kina. Vasovati je smel le fant, ki je bil dovolj star, drugače so ga domači fantje pretepli, moral je starejšega voziti v tuligah ali zabijati stop v gnojnico. Tudi fant iz druge fare ali vtisi se je moral čuvati, če je domačim hodil v zelje. Če so ga fantje dobili pod oknom, "so ga bili, brcali, metali; potrli so mu rebra tri, ležal je doma tedne tri." Zvat - vasovat so fantje šli ob sredah in sobotah zvečer, v petek so hodili kilavci. Pred vasovanjem so si na kakem stalnem mestu zapeli priložnostne pesmi, kot sta: "Ko so fantje proti vasi šli" ali "Moj fantič je prijezdil." Dobrega pevca so fantje radi sprejeli v svojo druščino. Zvali ali vasovali so pod oknom kamre, kjer so spale dekline: "Do polnoči so Micke zvali, po polnoči pa piche krali." Če je imelo dekle že drugega fanta, se ni oglasilo v kamri ali mu je celo povedalo, in če je bil fant premlad, ga je odločno zavrnilo. Dekline so navadno spale skupaj s sestro ali celo materjo. Pred leti med mladimi pred poroko ni bilo dosti intimnih odnosov, predvsem zaradi bojazni pred nezakonskim otrokom, zaradi stanovanja, greha ali strahu pred starši. Pred snubitvijo je šel kdo od domačih poizvedovat o izbranki-izbrancu. To sta bila navadno kakšen sorodnik, imenovan tudi mešetar, in ženin kot vóglednika; v ogledi grejo, so rekli. Pri hiši so jima postregli s kruhom in pijačo. Nevestine starše so prej obvestili, da bodo prišli v ogledi, in to pisno. V ogledi so šli v nedeljo popoldan, ko je bil čas za pogovore, pražnje oblečeni, da jih je bilo že na daleč spoznati. Voglednik je imel za klobukom zataknjen rožmarin. Med obiskom sta voglednika govorila o vremenu, gospodarstvu in kupčiji in šele proti koncu sta povedala, zakaj sta prišla. Če so voglednika zavrnili, so bili v hiši redkobesedni ali so vrata celo zaprli. Nevesta je bila ponekod navzoča, drugod pa se je skrila, ali od veselja ali od skrbi, le h koncu pogovora so jo poklicali. Pogovorili so se o dnevu poroke, o herbiji - doti, koga bodo vse povabili in kje bo glavno gost vaje. Herbija ali dota je bila v glavnem v naravi. Nevesta je dobila gorico, njivo, kravo ali brejo prasico - vse ženskega spola. Če je bila dota v denarju, so jo starši izplačali nevesti po poroki. Ob uspešni snubitvi je ženin nevesti dal kaporo-aro in "prstan z okom". Nevesta si je šla pred poroko ogledat na ženinov dom v spremstvu matere gospodarstvo, temu rečejo še danes vogledi. Zcnitovanjsko pogodbo, imenovano utrna, so sklepali štirinajst dni pred poroko na sodišču ali pri notarju ob navzočnosti obeh staršev in še priče. Za poroko so še danes oklici: tri tedne pred poroko so šli k zapisovanju v župnišče, kjer so vodili matične knjige, če bi kdo imel kakšen zadržek. Ozàvali - oklicali so jih tri zaporedne nedelje. Po zapisovanju so imeli majhno pogostitev, prvinšče imenovano. Ozàvali so jih v cerkvi s prižnice. V zakon želita stopiti... Nevesta ni šla rada takrat v cerkev, vendar je morala slišati oklice. Ko sta mlada prvič ozàvana, postaneta ženin in sneha. Ženin in sneha se med oklici pražnje oblačita. Težka dela so jima prepovedana. Posebej ne smeta klati živine. Rekli so, da "sta v zarokah" in morata se vesti dostojanstveno. Dolžna sta bila tudi iti k maši in obhajilu vsako jutro med oklici. Pri cerkveni poroki sta šla ženin in sneha v župnišče k izpraševanju verskih resnic, kjer sta dobila nauke in nasvete za versko in dostojno življenje v zakonskem stanu, kar velja še danes in imenujejo ga "tečaj". Na gostùvaje pozàvajo sorodnike do tretjega kolena in ožje sosede takoj po prvem ozàvanju - oklicih v soboto ali v nedeljo popoldan. Vabljenje je bilo od vasi do vasi drugačno, z leti pa se je še močno spremenilo. Ponekod je bilo v navadi, da sta šla ženin in sneha skupaj vabit. Pozavčin in njegov spremljevalec pa sta vabila na dan gostiivaja. Pozavčin ali vabovec je nosil čutaro z vinom, palico z zvončkom in knjigo Evangelij. Ko sta prišla do hiše, sta ustrelila na "punfer", nato pozdravila: "Pohvaljen hodi jezus Kristus ! " Gospodar jima je odgovoril: "Na vekomaj amen." "Ženin in sneha so nas poslali, da hi mi vas na gostijo povabli. Mogoče bi vi veleli, da bi mi ne dosti pogač imeli za naše pozvane goste. Naša kuharca je tak dobra bila, da je tri naredila, štiri v peč dola, pet viin vzela, šest sama poj eia..." Dali so jima južino - klobaso, krtih in čaj. Nato sta dala knjigo v podpis: "Keta ženin in sneha znola, kje srna mija potovala." Gospodar je podpisal, da sc bodo odzvali in jima dali "tringeld na punfer". Če so vabilo odklonili, so navedli vzrok. Povabljeni so vedno prispevali za jedačo in pijačo /sir, jajca, kure/ po svojih zmožnostih. Prispevke so prinesli tri dni prej5 . Gostùvaje v vasi je nekoč pomenilo veselje za vso vas in je trajalo več dni. Če se je sneha ženila v drugo vas, se je pred gostuvajem šla poslavljat od sosedov, ki so ji dali denar. "Na krancl darovat" pa jo je morala botra, ki jo je spremljala starešinka. Za slovo od "ledig stana" so pili kranclpint - fantovščino. To sta ženin in sneha slavila vsak za sebe doma pa tudi skupaj v gostilni dva večera pred poroko. Fantovščino slavijo še danes, le da vabijo samo prijatelje in prijateljice. Na tem večeru pijejo, pojejo in plešejo. Če se dekle od doma poslavlja, pojejo: "Oj hišica očetova," pri ženinu pa: "Popotnik pridem čez goro." Ponekod so fantje prišli nevesti zapet slovo pod okno v nedeljo zvečer pred poroko ali celo teden dni prej. Ženin si je za novi stan sam nabavil perilo in obleko, nevesti pa so obleko za poroko priskrbeli starši, le venec ji je kupila birmanska botra. Sneha -nevesta je navadno dobila za herbijo ali doto še posteljo, odejo in kakšne 5 Danes so darila v drugačni obliki: servisi, aparati, posteljnina idr. kuhinjske predmete, kar so odpeljali na novi dom v nedeljo popoldan, teden dni po poroki. Le dežnika ni smela pripeljati k hiši, ker ima bodice, da se ne bi prepirala z možem. Obvezno pa so priložili kruh, ki da je že po prav starem ljudskem izročilu "človeku vedno dober pejdaš". Balo so pred odhodom blagoslovili. To sta storila oče ali mati. Sneha je balo spremljala, z njo sta šla tudi ženin in brat. Če sc je voz ali kak predmet prevrnil, je pomenilo nesrečo v zakonu. Balo so pripeljali tudi, če se je ženin priženil k snehi. Poroka je bila včasih v ponedeljek dopoldan ali v nedeljo po večernicah. Vabljene imenujejo gostovenčare, ponekod gostivenčare ali tudi svate. Ženina in sneho so spremljali ženinov starešina, snehin starešina, oboji starši /snehina mati nekdaj ni šla k poroki, kot gospodinja je morala poskrbeti za svatcvce/, svatovec, imenovan tudi "združba", in pozavčin. Ponekod so imeli tudi zastavjaka. Šli so tudi drugi povabljenci. Ni pa bilo gost vaja, da ne bi imeli muzikaša, ki dela gost vaje. Pozavčin in ženinov starešina sta vodila gost vaje. Ženinov starešina je prvi "kapoš"; naprej moli, ima govore in "daje glase" za denarne prispevke. Tudi oba očeta imata govore, da bi ju mlada dva spoštovala, in skrbita, da je na mizi vedno dosti jedače in pijače. Če je za mizo prostor, so poleg tudi otroci, sicer jim postrežejo za pečjo ali v posebem prostoru. Če je gost vaje majhno, je en muzikaš. Na večjem gost vaji so muzikaši trije ali jih je tudi več; naroči jih ženin in jim dà aro vnaprej. Gostivančari in muzikaši sc zberejo pri ženinu, kjer so pogoščeni; "oženje dobijo" kruh, meso, poviticc in vino. Pred leti so pri odhodu ponekod zapeli gostivančari ženinu "Oj hišica očetova" ali "Oj mladosti moja". Tudi zaplesali so valček ali polko. Ženin je pri odhodu prosil starše odpuščanja. Mati ga je nato prekrižala in pokropila z blagoslovljeno vodo, želeč, da bo srečen v zakonu. Če staršev ni bilo več, je to storil brat ali stric. Kjer je bilo daleč, so se peljali s parom konj na paruču /koleselj/, pa tudi na bagcrlu /voz s košaro/. Če so šli peš, je šel naprej pozavčin, sledili so muzikaši, nato ženin s starešinom in ostali povabljenci. Enaka razvrstitev je bila na paručih in enako sc še danes razvrstijo v avtomobilih. Vozila so bogato okrasili z rožami, pisanimi trakovi iz papirja, prav tako konja in bič. Žive barve imajo namreč magični pomen in odganjajo zle duhove. Ženin se je od ostalih gostivenčarov ločil po svečanejši obleki in bogatejšem šopku na prsih in z vejico rožmarina za klobukom. Med potjo po nevesto so muzikaši igrali. Nevesta je po nasvetih starejših žensk prihajajočega ženina gledala skozi prstan ali suknjin rokav in še marsikaj je morala storiti, kar bi ji naj pričaralo zvestobo in ljubezen ženina. V ženinov šopek je navezala dinar, da ji bo v življenju izročal denar. Ponekod je v navadi še danes, da nevestini vrata zaklenejo, nanje pa namestijo napačno hišno številko in v hiši utihnejo. Ženini gostivenčari najdejo pred hišo dva drvarja, predice ali kosce, ki se delajo, da nič ne vedo za gost vaje. Skozi okno sc začno pogajati. Zunanji starešina vpraša, če so prav prišli in če imajo tako stvar, ki je njihovemu ženinu par. Notranji starešina vpraša, "čez keko mostov so prišli" /sedem svetih zakramentov/, "če imajo hrastov list" /grundpola-zemljiški list/ in "robček na pet cinfov" /roka s petimi prsti/. Če znajo na vsa tri vprašanja odgovoriti, jim odprejo in starešini si sežeta v roke. Notranji starešina jih povabi v hišo. Nato pripelje pozavčin grdo našemljeno žensko, ki je oblečena v ciganico. V to se obleče navadno kuharica ali soseda. Dela se, da je noseča, ali pa ima na rokah v cunje zavit valjar, ki pomeni nezakonskega otroka. Seveda ženin vsako našemljeno po vrsti zavrne, mora pa ji plačati rejo za otroka. Ker se začne gost vaje, morajo biti vsi veseli. Nato pripelje pozavčin iz druge sobe svatevce, ki jih ženin sprejme, ni pa še zadovoljen. Sele tretjič pripelje pravo nevesto. Ženinov starešina vpraša nevesto: "Kaj si nam prinesla!" Ona odgovori, da vero, upanje in ljubezen. Nato sneha seže vsem v roke in gre sedet za mizo. Kot je že omenjeno, imajo skoraj v vsaki vasi drugo navado. Tako drugod nevesta pozdravi gostivenčare. "Hvaljen bodi Jezus Kristus. Jaz sem vam prinesla veseli glas, naj bo Jezus in Marija pri nas. Kaj pa ste vi meni prinesli? Starešina odgovori: “Mir in ljubezen božjo." Nevesta stopi k ženinu, muzikaši zaigrajo in vsi grejo za mizo. Snehi -nevesti v slovo govori svatevca, ki je belo oblečena, z venčkom na glavi. To so bila navadno odrasla dekleta. Gostivenčare pogostijo s kosilom ali malo južino. Vsak gost dobi v znak šopek - pušeljc, danes le cvet; prinese jih na mizo pozavčin. V okolici Runča je navada, da vzame, če so šopki v škatli, vsak en šopek, v škatlo pa položi denar za sneho in ženina. Ko si šopke pripenjajo, pojejo: "Kje so moje rožice, pisane in bele." Pred odhodom k zdóvaji - poroki sneha kleče prosi starše odpuščanja. Mati jo pokropi z blagoslovljeno vodo in prekriža z željo, da bi srečno in dolgo živela. Če staršev več nima, stori to njena krstna kuma. Pred odhodom gostivenčari še zaplešejo in ob godbi speljavajo iz hiše sneho. Ta se pri odhodu od vseh poslovi, tudi od kuharice. Sneha je oblečena v belo svileno obleko s tančico in venčkom na glavi ter šopkom belih rož v rokah. Šopek je bil nekoč iz umetnih rož. Okoli vratu je imela trak s svetinjico, če je bila članica Marijine družbe. Suha roža je tudi zamenjala vence pri nosečih, ki sploh ni smela imeti svežih rož v šopku ali na glavi. Pri teh tudi obleka ni bila bela. Ljudski rek pravi: "Bik je venec pója." Prav po stari šegi /Gomila/ je nevesto napravljala kuharica. Lase ji je z žarečimi škarjami skodrala in spletla v kite na glavi. Če je "bil že otrok”, je imela pol venčka in sivo obleko. Obuta je bila v visoke "štofnate" čevlje, okoli vratu je imela verižico, okoli pasu trak z "mašlom", na prsih pa rožmarinovo vejico. Pri sebi je še imela "čislo" - rožni venec, da bi jo varoval vseh nesreč v življenju. Ženin si je dal denar v čevelj, da bi ga imel vedno dovolj. Pozavčin, vodja sprevoda, še danes "popara" gostivenčare v sprevod ali v vozila. Med potjo pozavčin veselo jucka in poskakuje in s tem naznanja, da se bliža svatovski sprevod. Sneha je med potjo k "zdóvaji" delila otrokom kruh; prvega, ki ga je srečala, je obdarila s kruhom in denarjem. Darovanje kruha je ostalina prastarih obredov darovanja bogovom za naklonjenost mlademu paru v novem življenju. Nevesta se med potjo k zdóvaji ne sme ozirati, da ne bi bilo pozneje potrebno bežati. V novejšem času je glavna in uradno veljavna poroka na matičnem uradu, ki je tudi slovesna, kjer sneha in ženin drug drugemu obljubita večno zvestobo. "Zdóvaje" ali cerkvena poroka je bila navadno v nevestini fari. Če sc je nevesta ženila v drugo faro, fantje še danes na poti k poroki postavijo "šrec z lancem” - verigo čez cesto, na loparju pa je na eni strani napisana pretirana visoka "cuna" - cena”, na drugi strani pa prava cena za nevesto. Nato se ženinov starešina pogaja s fanti do najnižje cene. Fantje nevesti za slovo napijejo in ji zaželijo srečno življenje in dosti otrok. Odkupnino za nevesto fantje v bližnji gostilni zapijejo. V cerkvi je poročna maša, poročni obred je bil včasih po maši, sedaj je med njo. Pomembno za poročno mašo je tudi, da vino, ki ga pozavčin prinese s seboj in postavi na oltar, imenovano "šentjanževec", duhovnik blagoslovi in da piti nevesti in ženinu, danes celo iz keliha, po starem obredu pa iz kozarca. Če nevesta ni imela venca, ji župnik ni dal piti šentjanževca, ampak ji ga je dal le pozavčin po poroki. Šentjanževec imenujejo tudi s šaljivimi besedami "snehino mleko", ki ga pozavčin mora posebej čuvati, da mu ga kdo ne ukrade; morajo ga poskusiti vsi gostivenčari in tudi domači, ki so ostali doma. Muzikaši ostanejo med poroko zunaj cerkve ali gredo v bližnjo gostilno. Po poročni maši je bil "ofer” - darovanje okoli oltarja, medtem ko so nekoč peli na koru pesem "O nebeški ohceti". Sneha je ženina za oltarjem poskušala kaj vprašati ali ga prositi za denar, da ji ga pozneje ne bi skrival, s tem bi si naj v zakonu pridobila prvo besedo in kot pravijo, "da žena hlače nosi". Po poroki sta šla mladoporočenca s starešinoma v župnišče, kjer so podpisali veljavnost poroke. Poroko je plačal ženinov starešina. Sneha sc je pri odhodu iz cerkve še prekrižala in sedla na prvi čakajoči voz, nato je prisedel k njej ženin. Velik šopek pa je sncha vrgla svoji svatevci -prijateljici, ki ga je morala z rokami ujeti, da bi se ženila prva za sneho. Medtem so prišli muzikaši iz gostilne, ki so z veselimi poskočnimi koračnicami pozdravili mladoporočenca. Ponekod so šli gostivenčari še v gostilno "na šenkvanje", kjer so peli in plesali, le ženin in sneha sta ostala za mizo. V navadi je že od davno, da so se gostivenčari fotografirali, da so ostali lepi spomini tudi njihovim potomcem. Gostuvaje je en večer pri prvem, drugi večer pa pri drugem, kjer bosta pač ženin in sneha živela. Za gostuvaje naprosijo posebno kuhanja veščo žensko in pomočnico, sorodnico ali sosedo. Jedi pripravljajo že nekaj dni pred poroko. Za pijačo poskrbi gospodar hiše, pač po dogovoru. Da se dà vedeti, da je v hiši gostuvaje, okrasijo vrata z vencem iz hoje in rož, v hiši pa visijo okraski iz papirja, nad sedeži muzikašev pa kurje peruti in drugo. Mize prekrijejo po možnosti z belimi prti. Na njih so torte, štruce, ponekod imenovane "bosmani", in drugi darovi, okrašeni s pisanimi sladkorji in cvetjem. Gostuvaje se začne. Za začetek gostùvaja vrže pozavčin kropjačo, se na pragu spotakne, da pade na sredo hiše in gostivenčari rečejo: "Ce mo take pozavčine meli, mo slabo jeli", muzikašem pa: "Vi pa igrajte, da se bo žiipa ohladila." Starešina po stari navadi zmoli očenaš, nato še zaplešejo in pozavčin jih razporedi za mizo. Jedi na mizo nosi pozavčin. Za polne kozarec skrbi poseben kelnar. Za dobro voljo skrbi muzikaš, ki rad zapoje: Mi imamo ženina, lužnega, veselega. Mi imamo snehico, Hišno no veselo. Hopsasa in rajsasa, gostiivaje se služi. Hopsasa in rajsasa, gostiivaje se služi. Ponekod povabijo duhovnika, ki je opravil poročni obred, vendar ta pred polnočjo odide. Kuharice pripravijo tri glavne "rihte" - jedi. Pred vsako rihto ima starešina govor. Tudi plešejo in pojejo vesele pesmi, da bo življenje snehe in ženina veselo. Meso razreže kuharica v kuhinji. Prva rihta je goveja ž pa z rezanci, goveje meso, riž, vinska omaka, hren. Seveda je na mizi vedno domači kruh. Za drugo rihto so svinjsko pečenje, solate in pogače. K tretji rihti so "kiirečje" pečeno, ocvrto, solate, torte in kompoti. Kot zadnjo jed na gost vaji prinese pozavčin ž vadjo "/kurjo/ kislo žiipo", znak, da gre gost vaje h koncu. Ženin in sneha jesta iz enega krožnika, da si bosta celo življenje dobra. Štruco, ponekod jo imenujejo pogača ali "bosman", prinese starešinka ali kdo drug, včasih vsak par. Več je bilo štruc, več otrok bosta imela sneha in ženin, ker je štruca simbolična podoba otroka. Dolga je pol metra, pletena iz več viter, okrašena s sladkorjem; ponekod je v obliki ptiča s prižganimi svečami in okrašena z asparagusom in rožmarinom, a to znajo speči le redki. Štruco ponudi pozavčin starešinu: "Oče starešina, če kupite en dar, ki ga je sam bog poslal. Kaj bi vi s tem naredili?” Preden položijo štruco na mizo, mora biti "krščena". Odvija se simboličen obred s prikazom vsega dela, od priprav njive, od setve do žetve in potem peke pogače in "pojedenca". Preden pogačo razrežejo, plešejo z njo ženske, kuharica in pozavčin, kajti ples ponazarja delo. Kos štruce dobi vsak gostivenčar domov kot tudi ostale dobrote. Na dan gost vaja prinesejo sosednji otroci snehi še pred nočjo šopke rož in ji voščijo za srečno življenje. Napitnice pojo po vsaki jedi. "Živi, živi, narod naš", "Kdor je meseca januarja rojeni" in druge. Domači plesi so bili ccprl, jazbec, mašajanka, ki jih je znal igrati in tudi zaplesati znani muzikaš Gustck Vcrhovščak iz Pušcnc. Ko sc bliža polnoč, snamejo snehi venec z glave. To opravilo je posebej slovesno, ko vsi pojejo: "Zdaj venček vzela boš z glave". Ponekod se sneha z ženinom in svatevco naskrivaj zmuzne v drugo sobo, kjer ji snameta venec, in se preobleče v nedeljsko obleko. Če se ji ne posreči izmuzniti, ji venec sname godec in ga mora potem ženin odkupiti. "Postatane" začne plesati pozavčin, ki skrbi, da vsi plešejo, tudi starejši, in da ni kdo zapostavljen. Za kuharice je poseben ples proti jutru. Tudi šaljivi plesi so v navadi, ko pleše kdo z litrom vina na glavi, mctlara pa plešejo proti jutru, ko so že zaspani. Gost vaje dopolnjujejo razne igre, šaljivi prizori in stare pesmi, za kar poskrbijo posebni gostivenčari. Ena takih iger je, da žganico kuhajo: v krožnik dajo skodelico žganja in veliko žlico soli, nato prižgejo. Prostor zatemnijo. Gostivenčari sedijo okoli in drug drugega gledajo, dokler se ne začnejo smejati. Od plamena s krožnika prihaja namreč nenavadna svetloba, zato postanejo obrazi nekaterih čudni, kot bi po treh dneh iz groba vstali. Na gost vaje pridejo tudi nepovabljenci, ki jih imenujejo "pomalaji". To so navadno domači fantje, lahko pa so tudi iz druge fare. Pridejo pozno ponoči in zapojo pod oknom. Postrežejo jim zunaj s pijačo. Ponekod jih povabijo v hišo, kjer dobijo še kaj za pod zob in plačajo za en ples. Zgodilo se je že tudi, da so se pomalaji iz dveh vasi stepli. Če "pomalajem" ne postrežejo, radi hiši škodujejo in tudi kaj ukradejo. Po polnoči pridejo tudi našemljenci - maškari, oblečeni v cigane ali črnce, s kamelo, ki pobira z mize meso, zato jo gostivenčari odženejo in prodajo. Maškari dajo na mizo pismo in denar z naročilom, kaj bi radi plesali. Za muzikaše pobirajo denar proti jutru, ko igrajo zunaj jutrnico. Pozavčin se obleče v ženo, vzame dve palici, ki bi naj spominjali na violino, in gre s klobukom v roki od gostivenčara do gostivenčara. Vsota je bila nekoč določena po parih. Prav tako je proti jutru darovanje za kuharice, ko tedaj plešejo s pozavčinom. Mladoporočencema pripravijo "jutrnico". Pozavčin prinese metlo in pomete hišo ter tudi vodo, da se gostivenčari umijejo. Za konec gostiivaja dobijo na mizo "žiivadjo žiipo” (iz kurje drobovine), zadnji čas tudi kavo. Gostiivaje nadaljujejo na domu, kjer bosta mladoporočenca odslej živela. Na novem domu sprejme sneho ženinova mati s kruhom v rokah, ki ga na pragu izroči snehi. Sneha še prej pozdravi: "Hvaljen Jezus", in prosi mater, da jo sprejme za svojo hčerko. Sneha kruh prereže in ga nese v hišo na mizo. Premožnejši pripravijo nadaljevanje gostiivaja skoraj enako kot pri snehi. Ob koncu gostiivaja muzikaši igrajo vsakemu posebej marš, kuharice pa delijo vsem gostom darila: kos štruce, torte in druge jedače. Sneha sedem dni ne sme iti na svoj dom, da ne bi pozneje uhajala. Čez osem dni ožje sorodnike ponovno povabijo na "osmino", ko pomagajo pospraviti še ostanke gostiivanskih dobrot. Če se poroči vdovec ali vdova, je gostiivaje v malem in na tiho, brez muzikaša. Redko pa so bile zlate poroke. Ženitovanjsko pismo "To ženitovanjsko pismo je sklenjeno med ženinom Lovretom Cefetom in njegovo nevesto Marijano Razklano pri Martinu Potepinu: Nevesta Marijana Razklana prinese svoje lastno dete in tri odrte šmarne krote, tri košare fižolovih luščin in pet funtov ježevih ščetin, eno prazno mošnjo petič in žabjega masla pet vedric; dva papirnata cekina, dva prazna soda vina. Nadalje prinese še dve skrinji raztrganega oblačila, imenitnih bolh in uši brez števila. En železni zlat prstan, dolg krofast šinjak, ene potrte grablje in debele žnable; velike oči, kak so na sodi obroči; še večja ušesa, kak so mlinska kolesa; en raztrgan mošnjiček pa gadji jeziček. Ženin Lovro Cefet pa nevesti zapiše, da ima do smrti prostor okoli hiše zbežati, kadar jo bo on naganjal. Potem za lastnino kurjo dolino, eno njivo pšenice, ki jo vsekdar lahko pojejo ptice; en vrt za hlevom s trnjem obraščen; vrh tega še par volov, ki so malo manjši od molov. Ako pa bi mogoče katerega smrt zadušila in bi se brez testamenta ločila, se bo sorodnikom nazaj dalo, kar se je sedaj tukaj imenovalo. To pismo je narejeno tako, da lahko verjame vsakdo. Delalo se je pred pustom, ko se nosijo klobase k ustom. Da ni to nobena laž, so se podpisali: ženin Lovro Cefe, nevesta Marijana Razklana, Martino Potepina pa Lovro Čelin, očetov sin, 16. julija, 16. leta, ko so hodila k fantom dekleta." Tretje oklicanjc "K zakonski stan želita skočiti: ženin je Andrej Noj, ki je hodil spat na gnoj. Nevesta pa je Čurič Lenka, ki je v životu tenka. Stanuje pri očetovi podrti lepi koči v fari sv. Nikolaja, hišna štev. pol 99. Oklicana sta danes dvanajstokrat. "6 Pesmi, ki so jih največ prepevali na gostiivajih Pozavčin 1. Pozavčin je Hišno hiti, rad se veselim. Poskočiti, norce briti, srčno si želim. 3. Ženil se ho Jurkov Franček tja na Prekmursko: pozavčin je Vriskov Tonček s svojo palico. 2. K nam prihaja Vriškov Tonček vneti pozavčin. Da vam ženina, neveste željo sporočim. 4. Na palico srebrni zvonček močno pritrdi; od vasice do vasice kliče in zvoni. 1. Mi imamo ženiha, hišnega, veselega. H op sa sa in raj sa s a gostiivaje se sliiži. 2. Mi imamo snehico, liišno no veselo. Hopsasa in raj s as a gostiivaje se sliiži. Napitnice 1. Pijmo, šentjanževca napijmo, da hi hlo srečno življenje vsakehga zdaj in na večno. 2. Živi, živi, narod naš ... Na kranclpintu Oj, ženin premili, premili tvoj stan ... r> Pismo je staro, po prilikah prenovljeno, prepisano od Franca Novaka Franca s Huma 1980. Starejši bližnji muzikaši na gost vajih so bili: Megla oče in trije sinovi iz Pavlove, Matija Miško, Tina Štampar in Franc Majhen s Huma ter Gustck Verhovščak iz Pušenc. Ti so še znali igrati in plesati stare plese: capri, rešplo, oberštajeriš. Ljudski pregovori Če na dan poroke dežuje, bo zakon srečen. Ce je sneha vesela, bo žalostna žena. Če se sneha ne joka, se bo pozneje jokala. Ce ima sneha rjavi gvant k poroki, bo vdova. Ce je dež, ko prvič pere belo perilo, mož ne bo zvest. Ko sneha prvič pere možu srajco, mora rokave zvezati, da je ne bo mogel pretepati. Med poroko je pr\>a ljubica jedla jabolko, da bi se mladoporočenca žrla, prepirala. K poroki ni dobro srečati sprevod mrtvega. Med gostuvajem se ne sme nič streti, sicer pomeni nesrečo sedem let. Kera sveča pri poročni maši trepeta, tisti bo prej umrl.1 SMRT Po ljudskem verovanju napovedujejo smrt razna znamenja: če pes tuli ponoči, vidi smrt, če poje nočni ptič v bližini hiše "že spiš"; sova, če poje "hu, hu"; če sc v hiši nenadoma odpro vrata. Za božič so okoli hiše kropili in kropivcc je pogledal skozi vsako okno v hišo; če je videl v hiši trugo, bo naslednje leto tukaj ležal mrlič. Smrt je pomenila tudi, čc je kdo videl, da so sc v bližini hiše pasli beli konji. Težak bolnik si pa že sam napoveduje smrt: "Ne bom dugo." Za človeka, ki je že dolgo bolan, rečejo, da bi ga že bog rešil ali da mu angeli že pojejo. Ljudje sc tudi tolažijo, da je že vsakemu ob rojstvu sojeno, da bo hitro umrl. OPOROKA Starejši in bolni ljudje naredijo oporoko, da sc po smrti ne bi domači prepirali za njegovo imetje. Pred leti je bilo veljavno, da so oporoko podpisale priče kar na domu. Danes pa gredo na sodišče ali pokličejo domov odvetnika, da prepišejo imetje na svoje potomec ali čc teh ni, pa komu najdražjemu. 1 Gradivo je zbrano iz okolice Ormoža po vprašalnicah Nika Kureta in Helene Požar -Podlogar: Šege življenjskega cikla. Zahvala gre poročevalkam, ki so največ prispevale: Terezija Haložan, Gomila; Anica Verhovčak, Pušcnci; Francika Vcrdinek, Pršctinci; Milena Šavora, Središče; Rozalija Črček, Ormož; Anica Zobovič, Ivanjkovci, in Berta Munda, Runeč. Posebej pa so zapisali zadnjo željo, kjer je bilo in je še danes zabeleženo vse, kar si je zaželel, da storijo domači po njegovi smrti. Določili so, kakšna naj bo truga /iz trdega lesa/, kdo naj ga nese ali pelje, kolikokrat naj dajo zvoniti, koliko maš naj se bere, predvsem pa, kje ga naj pokopljejo na cintoru - pokopališču. Zapisali so tudi, koga vse naj za karminc postrežejo, posebej če je bil kmet in si toliko zaslužil, da pokopiči in pogrebljani dosti jejo, tudi za umrlega. Mnogi si še tudi izvolijo, kako naj ga oblečejo, kaj priložijo v trugo in kdo naj dobi njegove obleke. UMIRANJE Smrt pomeni konec življenja. Ljudski pregovor pravi, da se pred smrtjo nihče ne reši. V bolnišnici danes podaljšajo življenje, ne morejo pa smrti preprečiti. Da bi smrt pregnali, so v obrambo storili marsikaj. Kuhali so razne zvarke in čaje, umirajočega kropili po rokah in glavi z blagoslovljeno vodo v obliki križanja in ob tem izgovarjali čarobne besede, ter kurili z borovnico. Pojem smrt je nekaj strašnega. Prav stari ljudje so povedali, da je kdo že videl smrt. Smrt da je bela žena, božja dekla, je suha in nosi koso. Smrt da je velika ali tudi majhna. Tudi Matilda je ime smrti in je najbogatejša žena na svetu, saj ima svojo njivo v vsaki fari. Pred smrtjo ljudje iz strahu molijo in jokajo. Za lahko smrt so ljudje ob bolniku molili rožni venec. Izpraševali so ga, če ima kakšno posebno željo, če želi zadnjo spoved ali želi komu še kaj povedati. Poklicali so tudi kakega sovražnika, da se je umirajoči z njim spravil. Nato so rekli: "Spravila sta se." Če je bil bolnik dolgo bolan, so sosedje prišli ponoči pomagat bedeti in tolažiti. Če jc bolnik dolgo in težko umiral, so rekli, da ima še kaj na vesti, zato so za lahko smrt naročili sv. mašo. Umirajočemu so dali v roke misijonski križec in gorečo svečo, da jc lažje umrl. Molili so: "Jezus, Marija, Jožef, vam priporočim svojo dušo." Ponekod so imeli v vasi posebno žensko, ki jc čula ob smrtni postelji in naprej molila s priprošnjo za lahko smrt. Tudi vode so dali umirajočemu v usta. Že stari ljudje so znali povedati, da jc najhujše, če mora žejen umreti. Težko bolan v bolnici si skoraj vsak želi, da ga odpeljejo domov, ker si želi umreti med domačimi, kjer da mu lahko ustrežejo zadnjo željo - piti vodo. Za pogrešanega v vojni so sorodniki naročili sv. mašo in verovali, da duhovnik med povzdigovanjem vidi na oltarju, če jc še živ ali mrtev. MRLIČ V HIŠI Da je človek umrl, so ugotovili po očeh, ki postanejo steklene, ne diha več in celo telo postaja trdo in mrzlo. Prisotni mu zaželijo, naj mu bog da mir, ker se je vsega rešil. Če umira otrok, ga na rokah drži mati ali botra - kuma. Kjer je kdo umrl, so ljudje rekli: imajo mrliča. Ponekod so imeli v vasi posebej človeka, ki je ob smrti v imenu domačih opravil vse poti in naročila. Danes opravijo vse domači sami s pomočjo sosedov in sorodnikov. Umrlemu zatisnejo oči in položijo nanje kovanec, da ne bi gledal; ga umijejo, preoblečejo; vernim so roke sklenili in ovili s čislom - rožnim vencem. Obuli so mu nogavice. Ponekod /okoli Tomaža/ obujejo še čevlje. Ženski, umrli v kimpetu (ob porodu), so obuli čevlje, da bi lažje slišali, če se bo vračala in hodila otroka nadajat /Gomila/, ker da so že slišali ob takih primerih celo cmokanje otroka. Brado so prevezali z belim robcem. Tudi noge so zvezali. Prstan so ponekod pustili na roki, prav tako tudi zlate zobe. Žensko so oblekli v svetešno obleko, na glavo pa ji dali svetlo pečo - ročno delo. Moškega so obrili, britev pa je podedoval naslednik. Oblekli so ga v poročno obleko, če jo je še imel, z belo srajco in kravato. Dokler niso pripeljali truge, ki jo je ponekod naredile še domači mizar, položili so mrtvega na posteljo, prekrito z belimi rjuhami. Pred leti so položili mrtvega v trugo tik pred pogrebom. Za mehko ležišče v trugi so postlali s skobljanci in prekrili z belo rjuho, za zglavje pa dali beli vajnkiš - blazino, napolnjen s skobljanci. Moškemu so ob truplu položili klobuk in tudi palico, če jo je pokojni uporabljal. Za okras so ob truplo položili svete podobice in cvetje. V hiši umrlega so najprej ustavili uro in zaprli okna, da sc duša ne bi vračala. Tudi ogledala so obrnili, vrata pa odprli. Na vežna vrata so dali ponekod zeleno vejico kot znamenje smrti. Kjer je kdo umrl ponoči, so zbudili domače, le otrok in bolnikov niso budili. Če je umrl gospodar ali gospodinja, so šli povedat živini v hlev. Težka dela, predvsem obračanje zemlje, je do deset dni prepovedano. Tudi prati ni priporočljivo, ker če perilo na vrveh visi, bo kmalu drugi pri hiši umrl. Če umre majhen otrok, ga umije botra - kuma, pokrijejo ga z belim oblačilom, imenovanim križmank, ki ga je dobil ob krstu od botre - kume. Za večjo deklico pa poskrbijo, da ima belo obleko od birme, na glavi venček iz asparagusa in belo krsto. Oder za otroka je enak, le manjši. Neporočeno - ledično žensko oblečejo v svetlo, moškega pa v temno obleko, krsta in cvetje v vencih in šopkih pa sta za oba v belem. OBVESTILO O SMRTI Da je človek pri hiši umrl, so najprej obvestili župnijski urad, ki je do leta 1946 vodil vse matične knjige. Ta je poslal v hišo umrlega oglednika, ki je bil obenem tudi grobar. Pregledal je mrliča in v poročilo zapisal, kakšne smrti je pokojni umrl, kakšno bolezen je imel, kot so pač domači povedali. Mrtvega je pogledal v oči, vbodel z iglo v prst, da bi ugotovil, ali je zares mrtev, kar se je poznalo tudi po mrtvaških pegah. Mrliča je izmeril, da je vedel, kako dolg grob mora izkopati na cintoru - pokopališču. V novejšem času smrt sporočijo na matični urad v krajevni skupnosti. Za ugotovitev smrti pride zdravnik; kjer je nesreča ali umor, pride tudi miličnik, da popiše vzrok smrti. O smrti v hiši so najprej sporočili sosedom, botri in sorodnikom osebno, daljnjim pa seveda s telegramom; sedaj objavijo smrt v časopisu, z obvestilom o času in kraju pogreba. Sožalja so izrekali z raznimi nagovori in tolažilnimi besedami ob kropljenju na "bogomoli". Za verne mrtve dajo domači zvoniti v podružnični in farni cerkvi. Da zvoni mrliču, se da ugotoviti. Zvonijo po trikrat na dan. Običajno so zvonili moškim tri "štuke", ženski in otroku pa po dva "štuka". Mrtvi ženski začne zvoniti s srednjim zvonom, nato se mu pridružijo ostali zvonovi, konča pa zopet s srednjim zvonom. Za moške pa začne zvonar z velikim zvonom, ostali se mu nato pridružijo, konča pa zopet z velikim zvonom. Za otroka pa začne zvoniti z malim zvonom in z malim tudi konča. Ob zvonjenju mrliču ("mrliči zvoni") so sc ljudje križali, čeprav še niso vedeli, kdo je umrl. Mrmrali so: "Bog mu daj mir bojžji." Za nevernega zvonijo le, če je bil krščen po veri, in to le enkrat po naročilu domačih. MRTVAŠKI ODER Še danes naredijo v mestu in na vasi mrtvaški oder, kamor položijo krsto z mrličem. O prostoru ni izbire, v glavnem pride v poštev soba, v kateri je mrlič živel. Staro mizo prekrijejo z belimi prti, okrasijo pa s smrekovimi vejicami. Nanjo položijo trugo z mrličem z nogami proti vratom. Pokrijejo ga s posebnim mrliškim prtom, prej s tančico - "šlarom". Nad zglavje postavijo križ, na vsako stran pa po eno svečo. Ob odru postavijo kozarec z blagoslovljeno vodo z rožmarinovo ali asparagusovo vejico za kropljenje. Za okrasitev mrtvaškega odra postavijo več lončnic s cvetjem, ki si jih navadno izposodijo pri sosedih, čeprav ti neradi posodijo, ker se po verovanju take rože rade posušijo. Tudi na večno luč ne pozabijo, ki bi naj mrtvemu na onem svetu vedno svetila. To je prižgana sveča v "Ulitimi", nekdaj pa je temu rabila oljenka. Vence in šopke, ki jih sorodniki prinesejo, obesijo in položijo ob odru. Krašenje mrtvaškega odra za verne in neverne ni razlike, izjema je le križ, ki ga pri nevernem ni. Nekdaj so pletle ženske vence za umrlega doma ali na bogomoli iz hojevih vejic, okrasile pa z voščenimi rožami, ki so bile iz papirja, posebej za okras krste in lesenega križa. Če je človek umrl poleti, so dali pod mrliča zcmljo-ilovico, da "ga ni gnalo", pod mrtvaški oder pa vedro vode za osvežitev. Dokler je bil mrlič v hiši, tal niso pometali, ampak le pobrisali. Proti muham so škropili s karbolom in kadili z gorečo brinovo vejico. Kruh so pekli sosedje, da v hiši ni bilo vroče. Pri mrliču je moral biti čuvar, ki je skrbel, da sveče niso dogorele in da maček ali pes nista prišla do odra. Civilno pravo ureja, da mora biti mrlič doma ali v mrtvašnici 38 - 48 ur, da ne bi živega pokopali, kot še krožijo različna ustna izročila, da je pokopani iz groba klical, da so ob prekopu groba našli okostje obrnjeno in še marsikaj vedo povedati starejši ljudje. Bógomol ali sedmina ("gremo boga molit") pomeni bedenje ob mrtvaškem odru. Na bogomol ali sedmino pridejo sosedje, sorodniki in drugi znanci; posebno zvečer se jih zbere več. Pri vernem molijo tri dele rožnega venca in se pogovarjajo o dobrih lastnostih pokojnika. Molivec se mora mrliča dotakniti, da ga ni pozneje strah. Če ima mrtev eno oko odprto, verjamejo, da kliče drugega za seboj, da bo v tisti smeri pogleda nekdo kmalu umrl. Za molivca, ki prvi odide, so rekli, da bo prvi umrl. Čc ima mrlič usta na smehljaj, pravijo, da je šel vesel v nebesa. Pri vstopu obiskovalec ne pozdravi, to stori pri odhodu, ko se mu domači ali čuvar zahvalijo za obisk: "Bog plačaj, da ste prišli" obenem pa se priporočijo, naj pride na pogreb. Obiskovalcem postrežejo s pecivom in raznimi pijačami. Pred leti so na kmetih postregli le s kruhom in vinom in tako pokazali, kako radi so imeli umrlega. Na bogomol so ponoči prišli tudi mladi, ki so čakali na priložnost po molitvi, da so lahko celo kartali, kar pa so starejši obsojali in imeli za greh. Tudi peli so mrliške pesmi. Čez dan pridejo kropit tudi sodelavci iz delovne organizacije in prinesejo venec. Službeni venec je navadno velik, iz rdečih nageljnov in z rdečim trakom z napisom: "Sodelavcu v zadnje slovo", ter imenom delovne organizacije. Prav tako zberejo stanovalci v mestu v stanovanjskem bloku denar za venec umrlemu, ki ga prinese prvi sosed, ko pride kropit ali na bogomol. POGREB Slovo od hiše je za domače najtežji trenutek. Ob določeni uri se pred hišo zberejo rodbina, sorodniki, sosedje in drugi. Krsto nesejo štirje moški iz hiše z nogami umrlega naprej. Medtem moli nekdo žalostni del rožnega venca. Ponekod položijo krsto z mrličem še malo na prag, da se mrlič tako zadnjič poslovi od svojih dragih. Preden krsto zabijejo, prerežejo mrliču mrtvaški prt od čela do vratu in obraz umijejo. Z ostankom vode zalijejo rože na grobu. Roke razklenejo in položijo ob telo, da bo ob sodnem dnevu lahko šel v nebesa. Domači mrtvega še pokrižajo ali pokropijo. Pokopičcm postrežejo s čajem ali žganjem. Tudi ostalim ponudijo domači vino. Pokopiči - nosači dobijo rožmarinovo vejico, ki si jo pripnejo na prsi; sorodnikom pa nekdo razdeli cvetje, in sicer nageljne. Ostali spremljevalci so pogrebljani, ponekod jih imenujejo pogrebci, ki spremljajo krsto do groba. V imenu umrlega se pred hišo poslovi sosed ali prijatelj, ki si govor prej napiše. Ko pokopiči dvignejo krsto z mrličem, gre oni, ki ostane doma, živini v hlev povedat, da so izgubili gospodarja, in premeša tudi zrnje v žitnici, da ne bi ostalo mrtvo, da ne bi rodilo. Vodo, ki je ostala v kozarcu za kropljenje, vlije za krsto, želeč, da se mrlič ne bi vračal. Ko pokopiči odnesejo krsto oz. ko sprevod odide od hiše, preostali ki so doma, razderejo oder, vse pospravijo in hišo očistijo. Posteljnino umrlega so navadno zažgali. Največkrat so mrtvega nesli pokopiči, ali kot so jim ponekod rekli trogari, na posebnih nosilih. Zadnje čase so že uvedli posebne vozove, ki s konji peljejo do cerkve. Tudi avtomobile, kot je gasilski /Tomaž/, si izposodijo v ta namen. K vozniku prisede navadno invalid ali govornik. Pogreb je ob določeni uri in ob vsakem vremenu. Za verne je navada, da je za umrlega pogrebna maša. Če pelje sprevod do cintora - pokopališča mimo cerkve, je maša pred pogrebom, sicer pa po pogrebu in sc je udeležijo verujoči sorodniki ter drugi pogrebci. Med mašo je darovanje za sveto mašo pokojnika. Pogreb je bil navadno dopoldan, kar je bilo slovesnejše. Pogrebni sprevod se še vedno odvija po starih določenih pravilih. Prvi gre deček, ki nese lihtirno- večno luč. Takoj za dečkom je mož, ki nese lesen križ - znamenje vere. Nato sledijo zastave: državna, ki jo nese pooblaščenec krajevne skupnosti, članu kakšnega društva pa nesejo prapor. Če je bil umrli kdaj odlikovan, nosijo tudi odlikovanja na blazinici. Za temi gredo moški in duhovnik v belem, za njim pa nesejo ali peljejo krsto z venci. Za krsto sc v parih razporedijo ožji sorodniki in ostale ženske. Vsi so oblečeni v žalna oblačila, le otroci oblečejo, kar pač ima. Deklico nosijo svatcvce v belem. Spredaj nese svatcvca krono, ki je spletena iz rožmarina in marjetic, kar je znak nedolžnosti. Če je bil otrok umorjen, je krona iz trnjevih vejic, položijo jo na cintoru na nagrobni križ. Enako spletejo krono, če je mrlič deček, le da dečki nosači niso v belem, ampak v navadnih svetešnih oblačilih. Med potjo moli kdo žalostni del rožnega venca o trpljenju Jezusovem. Tudi zvonovi zvonijo, ko se pogrebni sprevod bliža cintoru - pokopališču. Na cintoru pokopiči krsto položijo na nosila in jo nesejo do odprtega groba. Tam sc od pokojnika poslovijo. Zastopnik delovne organizacije, zastopnik krajevne skupnosti /to je po novem/ sc poslovita, nato spregovori duhovnik v imenu cerkve poslovilne besede ter grob blagoslovi. Sedaj je že v navadi, da zapoje v slovo še pevski zbor, cerkveni ali prosvetnega društva "Lipa zelenela je" ali "Gozdič je že zelen", ponekod pa zaigra žalostinko celo godba na pihala. Če je bil pokojnik lovec, mu grob okrasijo z zelenjem, k žalnim slovesnostim zatrobi rog k zadnjemu pogonu, nakar sc slišijo posamezni streli lovcev. Nato njegovo puško prelomijo in jo vržejo v grob. V znak spoštovanja vržejo v grob tudi rožmarinov znak s prsi in smrekove vejice izza klobuka. Svečan je bil tudi pogreb vojaka, kjer so sc poslovili od umrlega s salvami iz pušk, seveda pod vojaškim nadzorom, le brez cerkvenega obreda. Pogreb tudi fotografirajo, če tako želijo svojci. Po pogrebnih svečanostih se vodja pogreba zahvali vsem, ki so mrtvemu "izposodili zadnjo pot". Sorodniki se še s pogledom v grob in z grudico zemlje poslovijo od pokojnika z besedami: "Naj ti bo zemljica lahka, da te ne bi tiščala Grob zagrebe grobar. Domači po pogrebu ugotavljajo, kdo je spremljal pokojnika od sorodnikov in sosedov in kdo ni. KARMINE - SEDMINA V mestu in pri delavskih družinah te navade ni več, medtem ko pri kmetih na vasi povabijo sorodnike, ki so umrlemu "izposodili pot" domov na kàrmine - sedmino ali pogostitev. Če je dom umrlega daleč od pokopališča, so tudi domov povabljeni šli v gostilno na pijačo. V domači hiši pripravijo svečano prekrito mizo z belimi prti in na sredo postavijo križ in dve sveči. Na mestu umrlega sta obrnjena krožnik in kozarec. Jedilnik kàrmine je enak kot na gost vanju, le tort, štruc in okraskov ni, pa tudi "živadje žiipe" ni. Verni molijo vse tri dele rožnega venca, kot si pač jedila sledijo v posameznih presledkih. Ko se pogrebljani poslovijo od hiše, ostane prvo noč nekdo od sorodnikov, da domačih ni strah, posebno, če je ostal le en sam. Pevcem in godbenikom plačajo in jih v gostilni pogoste s prigrizkom in pijačo. Pogrebne stroške plačajo domači. Naslednji dan berejo v cerkvi mašo zadušnico za pokojnika, za nekatere pa čez osem dni, osmino. Verni še dolgo dajejo za maše, v glavnem pa ob obletnici smrti, za rojstni dan in za spomine ob dnevu mrtvih - na vseh svetnikov dan. Za svež in čist grob skrbijo domači vse leto. Da svojci za rajnim žalujejo, nosijo črna ali vsaj temna oblačila, vdova šest mesecev do enega leta. Za one, ki ne žalujejo, pravijo, da so težko čakali na smrt. Smrt starega in bolnega človeka hišo razbremeni, medtem ko za mlajšim ali otrokom dolgo žalujejo, kar pokažejo, da ne hodijo na ples in ne poslušajo glasbe. Ponekod prižigajo v sobi mrliča več dni sveče. Sosedje gledajo na hišo, kjer je bil mrlič, še dolgo s spoštovanjem. Ko se grob že sesede /po nekaj mesecih/, domači po dogovoru postavijo nagrobnik. Na pokopališčih zunaj mesta je še dosti starih železnih križev Pokopani so tudi revni, za katere ni nihče poskrbel za nagrobnik, les pa je strohnel in umrli so pozabljeni. Neoskrbovan grob je dovoljeno prekopati po desetih letih. V prejšnjih časih, ko je bilo treba bolnišnico plačati, so ljudje večinoma umirali doma. Danes, posebno v mestu, po večini umrejo v bolnici, od tam umrlega prepeljejo v mrtvašnico, kamor gredo ljudje le kropit in ne bedijo ob njem, ker mrtvašnico čez noč zaklenejo. V mrtvašnici je oder enako pripravljen kot doma. Vsa oprema je last skupnosti. Civilnih pogrebov je malo, posebno na vasi. Svečanosti teh pogrebov se odvijajo enako, le brez cerkvenega obreda. Nevernemu, če kdo naroči, župnik po svečanostih blagoslovi grob, a le pokojniku, ki je bil krščen. O upepelitvi imajo ljudje različna mnenja. Vaški ljudje in verni se ne dajo zlepa upepeliti, ker jih je strah, kaj bo z njihovo dušo. Pogreb z žaro je enak kot s krsto. Otroka brez krsta, drugoverce in samomorilce so nekdaj pokopavali ob ograji in brez cerkvenih slovesnosti. Za otroka so ljudje rekli, da "necle angelček”, ker je brez krsta umrl. Če je ob pogrebu divjala burja, so ljudje verjeli, da se hudobni duhovi trgajo za dušo umrlega. Obdukcije še danes ne dovolijo radi, privolijo le takrat, ko je smrt nastopila iz neznanih vzrokov ali umora. O mrliču v grobu ljudje radi govorijo, da bo imel mir na onem svetu, če je bil dober. Če je mlad umrl, so rekli: "Toti pa ni dolgo vode nosil." Za zadnjega, ki je pokopan, govorijo, da "čaka naslednika, ki ga bo zamenjal na straži". Rodbinski imeni, ki sc pogosto ponavljata na nagrobnikih, sta Horvat, Trstenjak. Napis na nagrobniku Kratko življenje, bridko trpljenje, svidenje srečno bo trajalo večno. Za vso skrb trpljenja milo naj vam večni da plačilo. Žalostinka 1 Nekaj čem vam naznaniti, pa mi skor mogoče ni; ker od žalosti mi solze že zalivajo oči. 3. Mnogo jih je ostrmelo, luč pa je ugasnila, ona pa je prebledela in se mrtva zgrudila. 5. Hitro k njej duhovnik pride, da bi jo spovedal še; velika žalost vse obide, ker že mrtva bila je. 7. Jaz Angelo sem ustrelil, kakor nameraval sem. Minilo je usmiljenje, zanjo več pomoči ni. 2. V Vinkovcih tam sredi vasi luč nesreče že gori. Tam pri Špenglerjevi hiši ljubi ljubco ustreli. 4. Gustek brat pa k njej pristopi: Vstani, vstani, ljuba sestra, ne zatisni še oči. 6. Zdaj hudobnež je odbežal k njeni materi na dom; ljuba mamca, odprite vrata, sinka še poljubil bom. 8. Mati v kotu trepetala, ko je to zaslišala; milo, milo vzdihovala: Moja hči je zgubljena. 9. V zibki se že sinko joče, ki mu Karlek je ime. Kak je vendar to mogoče -oče mater ustreli1'' . Pesmi, ki so jih peli ob raznih priložnostih. Dvanajst deklet 1. Cel dan za krajcar delale, so zadovoljne ble; v nedeljo pa si pojejo, čast bogu dajejo. 2. Dvanajst deklet dol k Dravci gre, na božjo pot so šle, enajst jih pa nazaj ne gre, al kje so pa one? Ko notri v ladjo stopijo, so vse vesele ble. Je ladja se prevrnila, sedaj so v vodi vse. 5. Pomagaj, ljuba Anica, jo prosijo na glas. Jaz rada bi pomagala, pa ne morem tja do vas. Le ena je tak srečna bla, da se je rešila. One pa boga prosijo, držijo gor roke: 6. Vi ubogi starisi, kaj boste imeli žalosti in tu velike bridkosti za zgubljene hčeri. Imel je oče sine tri 1. Imel je oče sine tri, da bi mu kaj pomagali; da bi mu kaj pomagali na njegove stare dni. 3 * 5 3. Ta drugi sin je bil študent; študiral on je dvanajst let, to trinajsto moral je vmret. 5. Po dnevi je klical svetega Jožefa, ponoči pa milega Jezusa: Oh, Jezus, Jezus, ti si moj, le pridi po mene nocoj. 2. Ta prvi sin je bil vojak on je sidral osem let; to deveto moral je vmret 4. Ta tretji sin je bil bolan; bolan je bil leto dan; bolan je bil leto dan, smrti si je prosil vsaki dan. 6. Imel je oče sine tri, ki niso mu nič pomagali, ki niso mu nič pomagali, na njegove stare dni. 9 Mrliška pesem Poslušaj, poslušaj predragi kristjan, jaz nekaj novega povedat ti imam: od ene mlade deklice, ki snočkaj umrla nam je. 3. Ona si je zbirala ženina med fanti celega sveta; med fanti celega sveta, izbrala je Jezusa. Ona je mislila v zakon stopit, veliko veselji si z njim pridobit; ali zdaj pa jo spravljajo v črno zemljo, da tamkaj počivala bo. 4. Lepi je venec zakonski, še lepši je venec nedolžnosti; kteri bo njej na glavo djan, na njeno to desno stran. 5. Že mlada mladenka tu v grobu leži, ob grobu pa mladi mladenič kleči. Če glih imel bi kamenito srce, bi moral točiti solze.10 Žalostinka 1. Zakaj nocoj tak žalostno mi bleda luna sveti; od mene jemlje že slovo, ker moral bom umreti. 3. V nesreči padla mu na tla, ga v pris je ranila. Iz globoke rane teče kri. Pomagaj, žena mila! 5. Ko prvič ga obiskat šla, vsa žalostna, potrta, on lepo jo pozdravil je, še lepše jo potroštal. 2. Ko truden delo dokonča, želel si je počitka, nesreča mu minine da, si puško v roke vzame 4. Se v noči moral v bolnico, zapustil ženo mlado. Domov se on več vrnil ni med svojo deco malo. 6. Ko dnigič ga obiskat šla, z očetom je njegovim; na parah našla je mrtvega, že zvon slovo mu poje. Ti smrt si neusmiljena, poglej, kak žena joče; očeta nima, matere, še moža si ji vzela. 9. Največjo žalost delata hčerkici te male, ki mamico sprašujeta: Kje hodi atek najin? Micka in Angelica, ko bosta prišli k meni, mi rožice nasadita in rožmarin zadelan i11 D REI GRENZSTEINE DES LEBENS ZUSAMMENFASSUNG Des Vokes Sitte ist das Tun und Trciben, vvelches als Grundlage cinen Glauben oder die Hcxcrei batte. Das Ausfuhren cincr Sitte bat den zweek verderblichem Leid der Macht vorzubeugen, die Fruchtbarkcit zu fòrdern und Gliick und Gesundhcit bei den Menschen zu erbitten. Den charakterischtisten Platz nehmen die Lebensbràuche ein, wic es die Gcburt, die Hochzeit und der tod sind. Besonders wichtig ist die Geburt eines Menschen- der Anfang des Lcbcns, an dem das Neugeborcne in die Gemcinschaft aufgenommen wird. Fiir die Gesundhcit des Kindes versuchten sie auf magischc Art und Weise zu sorgewn. Besonders wichtig war das erste Badcn, die Namcnsgebung und die Taufc. Hochzeit- die Hcirat ist im Leben zweier junger Menschen cin wichtigcr Grenzstein; der Bràutigam und die Braut treten vom Ledigsein ins gcmeinsamc Leben. Sic trennen sich von ihrer Gemcinschaft der Jungen und Màdchcn und werden unter die Mànner und Fraucn in ihrer Dorfgcmeinde aufgenommen. Dcshalb ist die Hochzeit oder die Heirat auch * * Zapela: Katica Ivanuša, Pušenci beute noch die Sorge aller Verwandten, Bekannten und sogar die der gesamten Pfarre. Ihre Pflicht ist es die Jungvermàhlten auf diesem Weg angemessen zu begleiten und sie vor vielerlei Gefahren zu beschutzen. Der Tod bedeutete fùr den verstorbenen Menschen den Ùbergang in ein geheimaisvolles jenseitiges Leben. Daher sah er im Sterben vide verschiedene Gefahren, vor denen er sich selbst und den Toten bewahren wollte. Die Absicht des Karmens- das Totenmahl oder die Bewirtung der Leichenbegleiter- war das Sàttigen des Verstorbenen und die Vereinigung mit ihm durch die Nahrung. Sie glaubten, daB der Šelige unter ihnen war. Die ergiebige Speise und der Trank haben auch beute noch bei jeder Gelegenheit durchweg eine wirksame Bedeutung, sowohl bei der Geburt die Taufcn, bei der Hochzeit das Feiern, als auch beim Tode das Totenmahl-das Karmen. Diese Pflichten sind heutzutage lediglich als Gewohnheit oder Sitte vorhanden, an welchc sich hie und da fast nur altere Menschen halten, wàhrend die jungen Menschen sie vernachlàssigen- besonders bemerkbar ist dies in den Stàdten. Auszug aus dem Beitrag der Volkssittcn und Bràuche des Lebenszyklus mit dem Titcl "Orci Grenzsteine des Lebens". Nada JURKOVIČ* STANJE OBRTI V ORMOŽU V LETU 1834 1. UVOD Ta prispevek je nastal na podlagi gradiva, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ptuj. Spada v fond Mestne občine Ormož, in sicer v Zbirko dokumentov.1 Vodja zemljiške knjige mesta Ormoža Jožef Vindiš je sestavil 3. julija 1834 seznam vseh radiciranih in realnih obrti. Podatke je vzel iz zemljiške knjige ter jih dopolnil s pričevanji najstarejših meščanov o obstoju obrti. Seznam so podpisali kot pričevalci Jakob Štamen, Franc Sa... in Mihael Kokolič. Seznam ima devet rubrik: zaporedna številka, ime in priimek sedanjega nosilca obrti, hišna številka, urbarialna številka, vrsta obrti, lastnost: radicirana ali realna, podatki o menjavi lastnikov in vpisu v zemljiško knjigo, pričevanja najstarejših krajanov o obstoju te obrti. Zapisanih je 34 nosilcev obrti, in sicer: 2 čevljarja 2 krojača 1 ranocelnik 3 usnjarji 1 jermenar 1 krznar 1 sedlar 1 vinotoč 1 kipar 1 lectar 1 sodar 1 vrvar 1 ključavničar 2 lončarja 1 steklar 1 žcbljar 1 klobučar 1 mesar 1 strugar 1 železninar 1 kolar 2 mizarja 1 tkalec platna 2 kovača 2 peka 1 trgovec Od teh je bilo 18 radiciranih in 16 realnih obrti. Za pridobitev obrti je bila potrebna dokumentarna osnova, se pravi spričevalo ali kupoprodajna pogodba. Obrt sc je potem delila na osebno obrt in na realno obrt. Osebna obrt je bila vezana na osebo, sc pravi, da je imela oseba dokument, v katerem je pisalo, da je izučen mojster in da sme opravljati navedeno obrt. Dokument izgubi veljavo, ko lastnik umre. Delavnico je potem lahko vodil nekdo drug, če je dobil koncesijo. Nada JURKOVIČ, arhivislka v Zgodovinskem arhivu Ptuj. ' Zgodovinski arhiv Ptuj, Mestna občina Ormož, Zbirka dokumentov, šk. št. 3. Realna obrt se deli v dve veji: v radicirano obrt in kupoprodajno obrt. Radicirana obrt je bila obrt, ko je nekdo s koncesijo kupil tudi nepremičnino s premičninami vred. Kupoprodajno obrt je nekdo lahko kupil ali prodal po potrebi.2 2. ČEVLJAR V mestu sta delala dva čevljarja, oba sta imela realno obrt. Prvi je bil Franc Miiller, ki je kupil obrtno pravico od Antona Wolfa, ta od Ludvika Foliusa, pred njim so bili Jožef Grabner, Jakob Rudolf, Martin Karničar in Matija Kikl od 1770. Drugi čevljar je bil Jakob Bratko, ki je kupil obrt iz Mandlove zapuščine 1794. 3. JERMENAR Realno obrt je imel Janez Žmauc, ki jo je kupil od Simona in Jožefe Čeliga. Prejšnji lastniki so bili Janez Burling, Andrej Praprotnik, Štefan Kikl, Janez Kosober, Karel in Klara Zimmermann, N. Manzin ter Franc Fluchcr. 4. KIPAR V hiši št. 32 je imel leta 1834 radicirano obrt Anton Reiter. Ta je kupil hišo od Janeza in Ane Kautzhamcr, ki sta jo kupila od Janeza in Alojzije Koderič. Alojzija Koderič jo je podedovala po starših Gallo. Matija Gallo je bil kipar in podobar. Skupaj z ženo Jožefo sta 1793 kupila hišo od Mihaela in Konstance Klajnčnik. Pred Gallom kiparja v tej hiši ni bilo, Klajnčnik je bil le slikar. 7. KLJUČAVNIČAR Obrt je bila realna. Nosilec je bil Jakob Minerstorfer, ki je prevzel obrt 1828 po materi Elizabeti, ta pa 1832 po možu Francu. Pred njim so to obrt opravljali Jožef Biisell, Jožef Krenn in Jožef Raithofer. 8. KLOBUČAR Radicirano obrt je 1833 prevzel po Andreju in Jožefi sin Anton Dollmatsch. Okrog 1770 je bil lastnik Janez Vizjak. 2 Jože Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, Založba Obzorja Maribor 1984; str. 73 - 74. To radicirano obrt je imela Konstancija Klausner, ki jo je kupila od Franca Klausnerja, ta pa od Blaža in Terezije Seyfried. Že leta 1792 je bil kot lastnik vpisan Blaž Kovačič. 10. KOVAČ V mestu sta bila dva kovača. Franc Zadravec je imel radicirano obrt,ki jo je dobil od Frančiške Weidlitsch, ta pa od Janeza Gutersohna.Gutersohn jo je 1812 kupil od Gospoščine Ormož, ta od Wolfovih dedičev. Wolf je bil kovaški mojster od leta 1760. Franc Mayer pa je imel realno obrt, ki jo je dobil od Matije Martina. Ta jo je kupil od Martina Kovačiča, ki jo je dobil od očeta Blaža Kovačiča. Blaž jo je kupil od Simona in Barbare Zupanič. 11. KROJAČ Ludvik in Ana Fridrich sta imela realno obrt, ki sta jo kupila od Jurija Heumana. Pred njim jo je imel Martin Sekoll, ki jo je imel po Lovrencu Hartlu, ta pa jo je dobil od Janeza Lambrechta. 12. KRZNAR Obrt je bila realna, 1815 jo je po možu prevzela Marija Šuster. Vincenc Šuster jo je kupil od Jožefa Ellmayerja, ta od Jakoba Kosmača. Kosmač jo je kupil od Janeza Wittmeyerja, ta od Jurija Brandtnerja, ki jo je 1791 kupil od Avgusta Beischla. 13. LECTAR Obrt je bila radicirana, imel jo je Emerik Bračko, ki jo je kupil od Jakoba in Ane Potočnik. Ta dva sta jo kupila od Jožefa Witzlspcrgcrja in ta od Franca Lechnerja. 14. LONČAR Lončarstvo jc bilo radicirana obrt. V letu 1834 je zapisana Terezija Laurin, ki je prevzela obrt po možu Francu Laurinu. Okrog 1770 jc bil lastnik Vid Mesarič. Drugo radicirano lončarsko obrt je imel Mihael Kokolič. Okrog 1770 jc bil lastnik Anton Keber. Obrt jc bila realna, po privolitvi oblasti jo je dobil 1813 Janez Naberžnik. Prejšnji lastnik jc bil Stefan Kikl, ki jo je kupil od Jožefa Kokla. Ta jo jc kupil od Samuela in Helene Rabcnstcin, ki sta jo kupila od Tomaža Semiča. Tomaž jc obrt podedoval po očetu Tomažu Semiču starejšem, ki jo jc opravljal več kot 20 let. 16. MIZAR Delovala sta dva mizarja. Jožef Vindiš je imel radicirano obrt in je delal ter živel v hiši št. 9. Pred njim jc že 1770 mizaril Sebastijan Kolarič. Drugi mizar jc bil Franc Zadravec, ki je imel realno obrt. Leta 1760 je isto obrt opravljal neki Marctschnig. 17. PEK Obrt je bila radicirana. V letu 1834 sta delovala v mestu dva peka, in sicer Karl in Ana Franz ter Terezija Schrcnk. V hiši št. 5 (Franz) je že pred letom 1770 opravljal to obrt Franc Samer, v hiši št. 8 pa Mihael Zorec. 18. RANOCELNIK 1834 sta bila zapisana kot nosilca radiciranc obrti Jožef in Friderika Seyfricd. Jožef se jc poročil z vdovo Friderike Kordin, ki jc imela obrt po možu Janezu Kordinu. Pred njim so bili ranocelniki Jožef Kordin, Avgust Elsenbaumer, Janez Ledinšck, Anton Stollhofcr, Andrej Fridrich, Anton Schobcr in Franc Sciti, ki je bil ranocelnik že pred 1770. 19. SEDLAR Realno obrt jc imela Marija Obcrranzmayer, ki jo je podedovala po možu Jožefu. Ta jo jc kupil od Jožefa Zollcnsteina, ki jo jc kupil od Konstancijc Wcidl. Pred njo jo jc 1781 kupil Jožef Weidl. 20. SODAR Andrej Rindman jc imel realno obrt, ki jo jc kupil po gubernijskem odloku 1828 in po okrožnem odloku 1829. Obrt je bila radicirana. Franc Bauman je dobil hišo in obrt po materi Ani Bauman. Leta 1760 je bil lastnik Hotll. 22. STRUGAR Emerik Bračko je to realno obrt 1817 kupil od ormoškega magistrata. 23. TKALEC PLATNA Martin Senjur je imel realno obrt, ki jo je kupil od Ane Stamen. Ana jo je dobila po sinu Antonu, ki jo je kupil od Ane Dornig. Ana Dornig jo je dobila po Matiji Dornigu, ta od Martina Cajnka. Pred Cajnkom sta bila tkalca Janez in Sebastijan Dornig. 24. TRGOVEC Obrt je bil radicirana. Žal v popisu ni navedeno, s čim so trgovali oziroma kaj so prodajali. Kot trgovca sta zapisana Leopold in Jožefa Diermayer, že 1765 pa je bil v tej hiši (št.7) trgovec Andrej Fornezzo. 25. USNJAR V tem času so bili v Ormožu trije usnjarji. Matija Stamen je imel radicirano obrt, ki jo je prevzel po Jakobu in Rozaliji Stamen 1834, ta dva sta jo kupila od Ivanke Raithofer, ki je dobila obrt po možu Antonu Raithoferju. Raithofer jo je kupil od Antona Vingasta, ta od Jožefa Auerniga in Jožef jo je 1767 prevzel od očeta Janeza Auerniga. Anton Stamen je imel realno obrt, ki mu jo je podaril oče Jakob Stamen 1827, ta jo je 1790 prevzel po Tomažu Stamenu, ki je bil več kot trideset let usnjarski mojster. Pred njim je to delo opravljal neki EBcndorfer. Tretji usnjarski mojster je bil Matija Zajnkovič; z ženo Ano je imel realno obrt, ki jo je kupil po gubernijskem odloku leta 1830 in po okrožnem odloku leta 1830. 26 26. VINOTOČ Obrt je bila radicirana, imela pa sta jo Franc in Marija Einicher. Ta obrt je bila v tej hiši že 47 let. Radicirano obrt je imel Jožef Puntigam, ki jo je podedoval po očetu Filipu Puntigamu. Ta jo je kupil od Barbare Lachmayer, pred njo je bil lastnik Andrej Lachmayer, ki jo je prevzel 1789 po Valentinu Brezniku. 28. ZEBLJAR Radicirano žebljarsko obrt sta imela Jakob in Marija Hodžer, ki sta jo kupila od Ane Lachnith, ta od Jurija Bluma, pred njim sta jo kupila Jurij in Ana Lachnith. 29. ŽELEZNINAR Lastnik te radicirane obrti je bil Janez Kautzhamer, ki jo je kupil od Ane Haan, ta jo je prevzela po Janezu Haanu. Janez je bil prvotno krojač, 1790 pa se je začel ukvarjati z železninarstvom. DER STAND DES GEWERBES IN ORMOŽ IM 1834 ZUSAMMENFASSUNG Dcr Beitrag stelli uns die Gcwerbe, die in Ormož im Jahr 1834 und friihcr bestanden hattcn, dar. Aufgrund der Aufzcichnungcn kònnen wir sagen, daB es in diesem Jahr in Ormož 34 Gewerbe gab, von dcnen 18 radizierte und 16 reale Gewerbe waren. Zumeist ist nur ein Gewerbe bzw. der Gewerbetreibcnde vertreten, lediglich in cinigen Fàllen sind mehrere Gewcrbetreibendc genannt. dr. Peter Pavel KLASINC* * GRADBENA DEJAVNOST V ORMOŽU V LETIH 1869 - 1900 Seznanitev z gradbeno dejavnostjo v mestu Ormožu v letih 1869 - 1900 nam najhitreje omogoči pregled arhivskega gradiva, ki se nam je ohranilo v fondu Mestna občina Ormož in v Zgodovinskem arhivu na Ptuju.1 Arhivskega gradiva, ki obravnava gradbene zadeve v mestu Ormožu od leta 1869 do 1900, je za dobro arhivsko škatlo in je po arhivistični obdelavi že urejeno tako, da so gradbene zadeve urejene po kronološkem redu, začenši z letom 1869, ko se je ohranil med arhivskim gradivom v fondu Mestne občine Ormož prvi, najstarejši dokument, ki ga lahko štejemo kot obravnavo gradbene zadeve. Arhivska ureditev, ki jo jo izdelal arhivist Zgodovinskega arhiva v Ptuju Brane Oblak, sloni na tehnični enoti - ovoju oziroma omotu gradiva, v katerem je posamezna gradbena zadeva uvrščena. B. Oblak podaja nadalje podatke o hišni številki, gradbeni parceli, na kateri se je izvajal gradbeni poseg ali sprememba gradbenega objekta. Pri nekaterih gradbenih zadevah so v popisu navedeni lastnik ali več lastnikov, ki so gradbeni poseg naročili. Navedeno je leto ali več let, ko so gradbeno dejavnost izvajali.2 V času pred letom 1850 je v zgodovini mesta Ormož imela pomembno pozicijo rodbina Paucr. Ta je leta 1805 kupila ormoško gospoščino z gradom. Rodbina Pauer izhaja iz Zgornje Štajerske. O dejavnosti rodbine Paucr pričajo mnogi ohranjeni arhivski dokumenti, iz katerih razberemo delovanje mestnega Spitala. Rodbina Pauer je namreč takoj potem, ko je kupila ormoško gospoščino, začela izpodbijati obveznosti, ki jih je kot lastnica ormoške gospoščine imela do mestnega Spitala, predvsem kar zadeva obveznosti do zagotavljanja popolnega vzdrževanja špitalskih oskrbovancev. Splošno znano je bilo, da je bila ormoška gospoščina dolžna vzdrževati oskrbovance mestnega Spitala, kar je pomenilo, da jim je potrebno Dr. 1’etcr 1’avel KLASINC, arhivist v Pokrajinskem arhivu Maribor. * Popis in historiat fonda Mestna občina Ormož v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, tipkopis. 2 Brane Oblak, Popis gradbenih zadev v fondu Mestna občina Ormož, str. 8 in 9, tipkopis. zagotavljati popolno oskrbo, tako da jim je bilo zagotovljeno stanovanje, prehrana, obleka ter kurjava in da so jih oskrbovali z drugimi potrebščinami, ki so nujno potrebne za normalno življenje. Spor rodbine Pauer v prvi polovici 19. stoletja v mestu Ormož pomeni spor, ki je trajal več kot trideset let, dokler ni Štajerski deželni gubernij v Gradcu kot najvišja politična oblast v deželi Štajerski odločil leta 1836, da mora skrbeti za špitalske oskrbovance lastnik ormoškega gradu in gospoščine v celoti. Prav tako je gubernij isto leto zahteval in naložil rodbini Pauer, da morajo poskrbeti tudi za to, da bodo oskrbovanci stanovali v špitalski zgradbi in da v njej poskrbijo za ponovno obnovitev izvajanja mašnih obredov v špitalski kapeli. Spor v zvezi s špitalom v mestu Ormožu na žalost s tem še ni bil rešen. Še naprej je prihajalo do raznih sporov med špitalskim mojstrom in lastniki ormoške gospoščine, dokler končno leta 1855 deželno sodišče iz Gradca kot najvišja prizivna sodna oblast tistega časa ni razsodilo, da je potrebno ustanovne listine iz novejšega časa, predvsem pa iz leta 1788, razlagati dobesedno, kar je pomenilo, da je lastnik ormoškega gradu dolžan dajati mestnemu špitalu samo to, kar je v listini izrecno zahtevano. O špitalu naj povemo še to, da je dobilo sredi 19. stoletja mesto Ormož od Okrožnega urada v Mariboru pravico nadzorstva nad meščanskim špitalom. Tako je bil takrat imenovan za špitalskega upravnika tajnik Diefenbacher, ki je skrbno poročal v Maribor o težavah, ki so se pojavljale v špitalu. Poročila tega upravnika so ohranjena v osnutkih med arhivskim gradivom v fondu Arhiva mesta Ormož. Iz teh poročil spoznamo žalostno podobo in dejansko stanje špitalskih oskrbovancev v mestu Ormož sredi 19. stoletja.3 Morda ta žalostna usoda Spitala, predvsem pa nerešeni odnosi med lastniki ormoške gospoščine, mestom Ormožem in upravitelji ormoškega Spitala, lahko morda nazorno predstavljajo stanje v mestu Ormožu v času, ki ga želimo v tem prispevku z vidika gradbene dejavnosti obravnavati.4 Dejstvo pa je, da so težave ormoškega Spitala težko primerljive s splošnim stanjem življenja v mestu Ormožu, saj se v času 2. polovice 19. stoletja v mestu Ormož le pojavijo nekatere ustanove, kot so Mestna občina Ormož, ormoško sodišče, šola, pošta, ob tem pa so bile ustanovljene nekatere bratovščine in kulturna ter ostala društva.5 3 Peter Pavel Klasinc, Ubožni spital v Ormožu, Ormož skozi stoletja, Maribor 1973, stran 152 - 157. 4 Anton Klasinc, Ormož skozi stoletja v luči arhivskih virov, Ormož skozi stoletja, Maribor 1973, stran 50 - 100. 5 Ciril Porckar, Ormož na prelomnici, Ormož skozi stoletja, Maribor 1974, stran 276 - 2H6. V sedemdesetih letih 19. stoletja je v mestu Ormož že začela delovati Mestna hranilnica. V tem času so v mestu delovali mnogi rokodelci in obrtniki, kot na primer peki, sodarji, mesarji, lončarji, klobučarji, medičarji, krznarji, zidarji, mlinarji, ključavničarji, kovači, sedlarji, usnjarji in čevljarji, mizarji ter tesarji pa tudi kolarji, urarji in tkalci.6 Na splošno je o razvoju trgovine v tem času potrebno povedati, da se sredi 19. stoletja v Ormožu ponovno uveljavljavijo letni sejmi, ob njih pa se razvijejo tudi tedenski sejmi, ki so privabljali v mesto Ormož tako okoliške kot tudi druge nakupovalce.7 Gradbeno aktivnost v mestu Ormož v letih 1869 do 1900 lahko razdelimo na dve obdobji. Prvo obdobje obsega čas, ko se nam je ohranil najstarejši dokument gradbene zadeve iz leta 1869, pa vse do leta 1890, ko so v Šardiniju zgradili kovačnico. Drugo obdobje obsega čas od leta 1890, ko se začne obdobje izgradenj gospodarskih poslopij in stanovanjskih zgradb v kombinaciji s trgovino ali drugo obrtjo, do izgradnje Buchbergerjeve stanovanjske zgradbe in gospodarskega poslopja leta 1900. OBDOBJE OD LETA 1869 DO 1890 Pregled arhivskega gradiva in tako gradbene dejavnosti v mestu Ormož lahko začnemo z obravnavo gradbenega posega - izdelave prizidka, Skednja in kleti pri hišni številki 139, last Martina Ratnika. Na osnovi ohranjenega dokumenta s tekstom na poldrugi strani iz 25. junija 1869 je razvidno, da gre za prizidavo Skednja in kleti. Načrt ni ohranjen. Iz leta 1872 se nam je ohranil lep barvni načrt, iz katerega je razvidno, da je bila ideja o izdelavi kanala odpadnih voda na cesti v Ormožu predstavljena s pomočjo načrta že 27. 8. 1872. Z njim je avtor načrta Jožef Sogovič iz Središča ob Dravi izdelal in predložil načrt z opisom kanala, ki bi ga naj zgradili na Glavnem trgu v Ormožu. Iz istega leta se nam je ohranil tudi obširen spis o izgradnji ograje okoli stare bolnišnice. Njena lokacija nam je znana. Med dokumenti najdemo podatke o dogovorih z lastniki, to se pravi z mejaši, kot so družine Sova, Gomzi, kasneje znana družina Veselič. Iz obširnega zapisnika je razvidno, da so mejaši tudi Mihael Maričič, ki ima mlin na reki Dravi, ter Blaž Sova, Janez Kečck in Ana Spešič iz Pavlovcev. Mejaši se o pogojih, kje in kako 6 Anton Klasinc, Gradivo za zgodovino Ormoža in njegovega okraja, Ormož skozi stoletja, Maribor 1973, stran 101 - 133. 7 Gcrnot I-ournicr, K zgodovini letnih in tedenskih sejmov v Ormožu. Ormož skozi stoletja II, Ormož 1983, stran 131 - 138. naj bo ograja postavljena, dogovarjajo kar nekaj let, dokler v naslednjih letih ne pride do končne oblike in smeri ter izgradnje ograje. V glavnem se pripombe nanašajo na zahtevo, da je potrebno pri posestvu Blaža Sove premakniti ograjo v notranjost parcele, proč od poti in ne tako blizu njihove posesti. Prav tako je Mihael Marinčič protestiral, da je ograja preblizu ozemlja in poti, ceste ob špitalski hiši. Dopisi dokazujejo, da je bilo v letu 1872 v mestu Ormož zgraditi ograjo dokaj težko. V letu 1874 je bila v mestu Ormož zgrajena ledenica, uradno imenovana "amerikanische Eiskasten”, ki jo je v kleti hiše v Ormožu številka 84, last družin Sova in Gomzi, kasneje Veselič, zgradil in zanje načrt pripravil Franc Vresnik 5. januarja 1874 iz Ptuja. Na načrtu, ki je ohranjen, so mere predstavljene v tako imenovanih dunajskih klaftrah. Zelo zanimivo je, da se nam je med arhivskim gradivom ohranil dopis, iz katerega spoznamo spisek končanih gradbenih posegov, izvedenih v letu 1874 v mestu Ormož. Gre za hišo lastnika Diermayerja, ki je v mestu Ormož zgradil hišo s številko 28, za hišo družine Munda s številko 2, ter za družino Kandrič, ki je v zgornjem predmestju zgradila hišo s številko 28. Iz tega dokumenta, ki predstavlja poročilo, je tudi razvidno, da je bilo to izdano 19. januarja 1875 in poslano iz Ptuja. V nadaljevanju pregleda gradbene dokumentacije naletimo v letu 1876 na ohranjeno arhivsko gradivo s podatkom, iz katerega je razvidno, da so tega leta gradili kanal, ki je potekal iz kleti dekana Matija Frica po Kovaški ter Ključavničarski ulici v mestu Ormož. Istega leta (1876) so v hiši Janeza Kauchamerja razširili že obstoječo gospodarsko poslopje in ob tem prekrili dosedanjo streho, ki je bila krita s slamo s strešniki. Istega leta (1876) je družina Sinkovič prizidala gospodarski lokal "Eichamtlocal" kot prostor za preizkušanje in merjenje sodov. Nedvomno je, da je bogata vinorodna posest Ormoža in njegove okolice zahtevala izgradnjo takih in podobnih lokalov. Istega leta spremenijo tudi v hiši Jakoba Šinka s hišno številko 38 obstoječo hišo, kjer lastnik dozida dve sobi in jo nameni za goste. Leto pozneje (1877) zgradijo pri hiši Jakoba Šinka, ki je bil usmerjen na področje turizma, kegljišče za zabavo meščanov in obiskovalcev svoje gostilne. V času med letoma 1876 do 1899 postavijo na hiši družine Štefana Brodarja novo streho in prizidajo ter povečajo gospodarsko poslopje z velikim škednjem. V gradbenem spisu, ki se nanaša na hišno številko 81 in vsebuje obširno gradbeno dokumentacijo za čas od leta 1874 do 1879, gre dejansko za Mestno hranilnico v Ormožu. Družina Diermayer, o kateri smo že govorili, pripomorejo kot hišni posestniki k osnovanju Mestne hranilnice. Iz ohranjenih spisov je razvidno, kako je do teh prezidav prišlo. Obstajajo namreč tudi obširni in lepi načrti za izgradnjo te hiše, kasnejše Mestne hranilnice in posojilnice, zato načrt tudi objavljamo. Med ohranjenimi spisi nas prijetno preseneti tudi priložen slovenski razglas, v katerem beremo: " Razglas. Daje se na znanje, da se je v Ormužu hranilnica (Sparcass) občine Ormužke ustanovila, in 1. januarja 1879 djanje začela. Uradovalo se bode vsako soboto od ll=ih do 12 =ih predpodne in ako je ta dan praznik, tedaj prejšnji delovni dan. Dnarji v hranilnico vloženi se bodo za zdaj s 5 od stotine na leto, in obresti po vsakem pol letu tudi tako zaobrestile dokler do zadnje vloge računjajoč obresti ne dosegnejo svote vseh nevzdignjenih vlog. Vendar se od vlog za tisti mesec vkaterem se vložijo, in vkaterem se povrnejo, nobene obresti ne davajo. Manjša vloga od jednega forinta se ne vzame. Brez vloge dobi vsak vložitelj od dveh ravnateljev hranilnice podpisani vložni list ali vložno knjižico, in vloge se praviloma istemu izplačujejo, kteri vložni list ali knjižico prinese. Ako pa vložitelj hoče, da se vloga sobrestmi vred le njemu samemu sme izplatiti, mora to pri vloženju povedati. Na tako vložno knjižico ali list dobi dnarje samo svojo istost dokazati imajoči vljožitelj ali pa njegov poobljastjenec ali dedič. Ako vložni list ali knjižica vzgubo pride mora se to nemudoma pri hranilnici dokler še dnarji niso še izplačani, povedati, in najdolže v 14 dnevih za razveljavljenje potrebne korake storiti, inači se zaznamba zgube zbriše, in vloga tistemu izpluti, kteri vložni list ali knjižico prinese. Od zdaj je tedaj vsakemu bodi si gospodar, vincar, hlapec ali dekla, prilika dana, vsaki prihranjeni denar, če je le 1 f v hranilnici varno shraniti, zaobrestiti, kedaj kaj premore opet vložiti, in si tak za poznejšo potrebo denar z obrestmi vred ohraniti, in v potreboči vzdignoti. Ormužka hranilnica dne 1. januarja 1879." Iz podanega dokumenta sledi, da je arhivska dokumentacija o gradbenih načrtih lahko zanimiva tudi z vidika nastajanja denarnega zavoda in seveda tudi denarne politike, ki jo je denarni zavod vodil z željo, da bi ljudje začeli stediti za slabše čase. V letu 1880 izvedejo pri hiši Matije Kuhariča, hišna številka 102, obširne prezidave, tako da povečajo kuhinjo, kabinet in shrambo. Načrt iz leta 1880 je naredil gradbeni mojster Šinko. Iz leta 1885 se nam je ohranil gradbeni spis, iz katerega izvemo, da je tega leta dal Alojz Martinc, trgovec iz Ormoža, prezidati svojo hišo v delu pritličja tako, da je v njej lahko začela delovati tudi pošta. Iz načrta je razvidno, da sta bili poštnemu uradu namenjeni tudi dve ustrezni sobi. Lep načrt, ki prikazuje celotno stavbo s fasado, s pritličjem in prvim nadstropjem, je izdelal okrajni zidarski mojster Anton Trstenjak iz Ljutomera. V letu 1887 postavijo v mestu Ormož ograjo, ki je potekala od graščinske vrtnarije ob cesti proti vzhodnim mestnim vratom. Žal ni ohranjena skica, tako da razen podatkov o mejaših drugega ne izvemo. V letu 1887 izvedejo v hiši številka 98 obširne adaptacijske posege na obstoježi mežnariji, ki je bila v sila slabem stanju, in zgradijo s cerkvenim denarjem z opeko zidano in s strešniki krito novo mežnarijo. Zadevo gradbenih posegov je vodilo vodstvo komende nemškega viteškega reda pod strokovnim nazorstvom Jakoba Šinka, tesarskega mojstra iz Ormoža. V letu 1889 do 1890 izvedejo dozidavo obstoječe stanovanjske zgradbe, last Petra Reinesa v Ormožu, v hiši številka 3 na Glavnem trgu. Po načrtu, ki ga je izdelal na Ptuju 19. septembra 1889 mojster Kysela, je razvidno, da sta bili k obstoječi stavbi prizidani dve sobi s poprečno 12 oziroma 20 kvadratnimi metri površine. V letu 1890 v zgornjem mestnem predmestju Jožef Cvitkovič prizida leseno gospodarsko poslopje, namenjeno hlevom za konje in krave, nato drvarnico, hlev za svinje na vogalu zgradbe ter kleti za shranjevanje poljščin. Leta 1890 zgradi lastnik hiše številka 87, Adolf Stammen, usnjarski mojster v Ormožu, v nadstropju nad delavnico in skladiščem tri sobe, in sicer skladišče, sobo za pripravo in sušilnico, kar priča o razširitvi gospodarske dejavnosti pri že obstoječi hiši ormoškega usnjarja. Med dopisi se nam je ohranil zanimiv dokument, ki ga je Mestnemu občinskemu uradu Ormož poslal Okrajni glavar iz Ptuja z datumom 23. oktobra 1890 in je dvojezičen ter se glasi: J£ce* t Ji. \ t- fr s. D Ì I I ‘I I I 'I h II .1 ' | ___n ?> JV 'y?—y, /ff, <*♦<*«« *y' "An das Stadt Gemeindeamt in Friedau. (v slovenščini pa se nadaljuje) Po tu. ukazu od 24. julija 1890, št. 14114 imajo vsi občinski uradi najdalje do 10. dne meseca, kateri sledi vsakemu pretečenemu četrtletju, predložiti izkaz o novih stavbah, prizidnju in prezidanju poslopij, katera so se v pretečenem četrtletju izvršila. Ker ta izkaz za III četrtletje še ni došel, tak se občinski urad opomni, da ta izkaz pri ogibu redne kazni od 3 gl. v 8 dneh sem predloži." Iz podanega dokumenta je razvidno, da je bilo potrebno pošiljati taka poročila, na žalost pa se nam je takih poročil o izvršenih novih zgradbah, prizidkih, prezidavah obstoječih stavb ohranilo malo, po mojem pa jih tudi niso nikoli redno pošiljali. V istem letu (1890) prizida Franc Bauman v Ormožu v hiši številka 110 oziroma v podaljšku hiše, kjer je klet, ob zelenjavnem vrtu in ob gospoščinskem sadovnjaku nadstrešnico, veliko nad 60 kvadratnih metrov. Za to nadstrešnico leta 1889 naredi načrt mizar in gradbeni mojster A. Strutcl iz Miklavža pri Ormožu. Prvo obdobje, ki ga tukaj obravnavamo, lahko sklenemo z gradbeno zadevo, ki se je sicer začela v letu 1889 in je izpričana z ohranjenim lepim načrtom izgradnje kovačnice za Matjaža Erhatiča v občini Sardinje. Lep, s slovenskimi i teksti izdelan načrt je delo tesarskega mojstra Josipa Erhartiča iz Sodincev in nosi datum 24. junija 1890. Na načrtu se lepo vidita prerez in tloris s pogledom na meh, ognjišče in kovačnico v celoti s podanimi merami. Načrt je zanimiv tudi za zgodovino tehnike. OBDOBJE OD LETA 1890 DO 1900 Pregled drugega obdobja gradbene dejavnosti v mestu Ormož lahko pričnemo z opisom iz leta 1891 ohranjenega gradbenega načrta, s katerega spoznamo, da je prišlo v hiši številka 10 gospoda Martina Veseliča do prizidave novega gospodarskega poslopja, kar da slutiti na povečano gospodarsko aktivnost lastnikov hiše. V letih 1885 do 1891 je prihajalo v hiši družine Miki, kasneje Veselič, do različnih novogradenj in adaptacijskih posegov, ki sc kažejo v izgradnji kleti za hrambo petroleja, predvsem pa v povečanju gospodarskih poslopij in hlevov za živino. Prišlo pa je do večjih sporov, ker pri sosedih niso bili navdušeni nad izgradnjo svinjskih hlevov v bližini njihovih posesti. Med letoma 1888 do 1891 zgradi Nikolaj Sicdcrič na Hardcku lepo enodružinsko hišo, za katero mu je naredil načrt zidarski mojster Strutcl iz Miklavža pri Ormožu. Načrt je zanimiv zaradi svoje enostavnosti. N . '• ^ v f Leta 1892 je bila pri Francu Mundi v Ormožu v ulici, ki vodi proti gradu, obnovljena in prezidana stanovanjska hiša tako, da je bil del hiše spremenjen v trgovino, drugi del pa v vinsko klet. Avtor načrta je znan zidarski mojster Strutcl iz Miklavža. V letu 1892 in v letu 1893 je trgovec Salomon Schonfeld iz Ormoža povečal ob obstoječem skladišču obokano gospodarsko poslopje in dodaten prostor za poslovanje in trgovanje. Leta 1893 znani zidarski mojster Strutcl iz Miklavža izdela načrt za prezidavo in povečanje gospodarskega poslopja pri hiši Franca Baumana v Ormožu. Bauman je povečal obstoječa gospodarska poslopja in obnovil tako kletne kakor tudi prostore nad kletjo, namenjene za bivanje in kuhanje. Od leta 1891 do 1894 so bila izvedena obširna adaptacijska dela pri hiši lastnika I. Svitkoviča. Razen manjših posegov in prezidav je bila prizidana k obstoječi hiši velika in mala obokana klet, nad njo pa prostor za točilnico in prostorno dvorano - salon za razne prireditve. Načrt je junija leta 1894 izdelal zidarski mojster Strutcl iz Miklavža. Iz leta 1896 je ohranjen dokument, s katerega je razvidno, da je bila tega leta okoli hiše lastnika Diermeyerja v Ormožu narejena lepa ograja z moderno izvedenim pločnikom. Iz načrta je možno tudi razbrati, da so potekale v tem času v Ormožu tudi akcije, s katerimi so želeli polepšati mestno središče. Leta 1896 si zgradi novo pritlično hišico Matej Kociper na Dobravi. Hiša ima veliko in malo sobo, obokano kuhinjo, iz katere sta se greli obe sobi, in shrambo ter predsobo. Načrt je leta 1896 naredil zidarski mojster Anton Strutcl iz Miklavža pri Ormožu. Franc Krajnc zgradi leta 1896 ob obstoječi hiši novo kuhinjo za pranje perila. Ta okoli petnajst kvadratnih metrov velika kuhinja izpričuje, da je bila pri hiši vpeljana tovrstna obrt. V letih 1893 do 1897 sc izvedejo pri hiši številka 75, last gostilničarja Franca Gomzija iz Ormoža, obširna adaptacijska in gradbena dela. V obstoječi hiši prezidajo stene, tako da pridobijo bivalne prostore, ki jih delijo na gosposko sobo in sobo za goste, sobo za uslužbenca in obokano klet. Pri gospodarskem poslopju hiše na mestnem glavnem trgu se izvedejo obširni adaptacijski posegi tako, da se povečajo prostori za gospodarsko dejavnost, prizidajo pa se hlevi za domače in goste, prostor za vozove, klet za zelenjavo, kuhinja za pranje, skladišče lesa in podobno. Tesarski moster Josip Erhatič iz Sodincev izdela 29. aprila 1897 načrt za stavbo novega gospodarskega poslopja za Franca in Marijo Gomzi iz Ormoža. Novo gospodarsko poslopje ima nad kletjo, ki je delno v zemlji, bivalne prostore, v pritličju pa gospodarske prostore s kuhinjo, sobo, parmo. Skednjem in kolarnico. V maju leta 1896 izdela zidarski mojster F. Krajnc iz Ormoža načrt za izdelavo dvonadstropne stanovanjske hiše (vile) za advokata v Ormožu dr. Petovarja. Zgradba je podkletena hiša, z visokim pritličjem, prvim nadstropjem, delno je funkcionalno izrabljen tudi prostor podstrešja. V kleti je prostor za vinsko in navadno klet, zelenjavno klet, kuhinjo za perilo in za skladišče lesa. V delu hiše visokega pritličja je več sob, dve kuhinji in shrambi, v prvem nadstroju pa prav tako več sob, dve kuhinji in dve shrambi. Na podstrešju je načrtovana skromna soba z montažnimi lesenimi stenami. Leta 1897 izvedejo po načrtu zidarskega mojstra Juliusa Jandla v hiši trgovca in meščana mesta Ormož Alojza Mikla obširne adaptacijske posege na že obstoječi hiši na Glavnem trgu št. 23, tako da povečajo število sob s prizidavami vmesnih sten. Tako so dobili prostor za trgovino, pisarno, sobo in skladišče v pritličnem delu stavbe, v prvem nadstropju stavbe pa dnevno sobo, jedilnico, spalnico, otroško sobo, sobo za nameščenec, kuhinjo in shrambo za živila. Istega leta 1897 zgradijo v Ormožu ob hiši številki 36 lepo leseno ograjo, ki jo namestijo na novo iz kamenja, skoraj petnajst metrov dolgo narejeno podlago, kar je polepšalo okolico hiše. Skoraj v istem času zgradijo visoko zidano ograjo tudi okoli hiše Marka Bauerja, tako da sta obzidani hiša in celotno posestvo z gospodarskimi stavbami in z vrtom. Leta 1898 naredijo tudi nad trideset metrov dolgo zidano ograjo pred hišo J. Kovačiča. V njej izvedejo eno leto pred tem obširne adaptacijske posege na stari stanovanjski hiši, tako da prizidajo večjo in manjšo klet, v prostoru nad njo pa sobo za goste in kuhinjo s shrambo. V letih 1892 in 1893 in do leta 1898 zgradijo v Ormožu novo stanovanjsko hišo za Franca Rakušo. Stavba je lepa enodružinska stavba z visoko kletjo in pritličjem nad njo ter uporabnim podstrešjem. Gre za masivno gradnjo: v pritličju so kuhinja, obokan prostor in shramba, v prvem nadstropju pa kuhinja, dve sobi in shramba. Načrt za hišo je izdelal zidarski mojster Strutcl iz Miklavža v Ormožu že v februarju leta 1893. Obširna gradbena aktivnost pri tej hiši se konča leta 1898, ko obnovijo in povečajo gospodarsko poslopje, in postavijo hlev za konje in krave ter prostor za skladiščenje lesa. Leta 1898 zgradijo veliko gospodarsko poslopje na kompleksu Bolnišnice nemškega viteškega reda. Iz situacije s prikazom lokacije nove zgradbe je razvidno, da je novo gospodarsko poslopje bolnišnice premalo odmaknjeno od železniške proge, kar je povzročalo mnoge težave pri pridobivanju dovoljenj za gradnjo. V velikem gospodarskem poslopju je klet razdeljena na ledenico s predprostorom in navadno kletjo. V pritličju so svinjaki in prostor za pripravo hrane s kuhinjo. Na podstrešju je načrtovana soba za uslužbenca. Leta 1899 prezidajo obstoječo stanovanjsko hišo posestnika Štefana Brodarja št. 35, tako da pridobijo prostor za trgovino in dve večji ter manjšo sobo. V pritličju ter v podaljšku hiše pa zgradijo gospodarsko poslopje. Zanimivo je morda to, da je načrt izdelal septembra leta 1898 v Radencih (Bad -Radein) gradbenik Jakob Miihr. Iz okoli leta 1900 se nam je ohranil obsežen gradbeni spis s priloženim lepim barvnim gradbenim načrtom za planirano izgradnjo stanovanjskega in gospodarskega poslopja za Ferdinanda Kuhariča. Načrt je izdelala skupina gradbenih mojstrov iz Ptuja: Wilhelm Denk, Franc Roti in Richard Tolazzi. Stavbi v vsej svoji dolžini nikoli nista bili dograjeni, zanimivo pa je, kako je bilo načrtovano, da bi že obstoječe barake prezidali v gospodarske in bivalne prostore. Leta 1900 zgradijo vrtno utico na posestvu oz. ozemlju Bolnišnice nemškega viteškega reda. Utica je bila postavljena tako, da je bila lokacija za njeno postavitev premalo oddaljena od železniške proge. Nedvomno je imelo vodstvo Bolnišnice nemškega viteškega reda pri izgradnji tega pa tudi katerega koli drugega objekta zmeraj težave z direkcijo železnic. Ta je namreč vedno zahtevala, da morajo biti objekti primerno oddaljeni od železniške proge. Isto leto zgradi tudi družina I. Rosine v Ormožu na vrtu svoje hiše št. 12 leseno uto, vendar je le-ta namenjena povečani gospodarski dejavnosti. Leta 1900 zgradijo v Ormožu tudi novo stanovanjsko hišo z gospodarskim poslopjem za družino Buchberger. Gre za gradnjo dvosobne hišice s kuhinjo, shrambo in predsobo ter z gospodarskim poslopjem s hlevi za krave in konje. Načrt je izdelal leta 1900 Franc Krajnc. Pregled gradbene dejavnosti v mestu Ormož med letoma 1890 in 1900 lahko sklenemo z gradbenimi posegi v hiši številka 111, last družine Markuša Bauerja, gostilničarja v Ormožu. Gradbena dejavnost se je pri tej hiši začela že leta 1894 in je bila končana 1902. V obdobju osmih let so bile v hiši prezidane in dozidane velike vinske kleti in mogočna gospodarska poslopja. Načrte je izdelal zidarski mojster Strutcl iz Miklavža pri Ormožu. Prezidave v hiši so bile končane šele leta 1902, ko je bila na podstrešju obstoječe hiše izvedena adaptacija po načrtu mestnega zidarskega mojstra Franca Celottija iz Ptuja, s katero so lastniki hiše in gostilne Bauer pridobili prostor za prenočevanje prehodnih gostov (tri sobe) in sobo za nameščenca. ZAKLJUČEK Pregled gradbene dejavnosti v mestu Ormožu med letoma 1869 in 1900 lahko zaokrožimo z nekaterimi ugotovitvami. V prvem obdobju 1869 do 1890 je bilo po ohranjenih gradbenih spisih izvedeno v mestu Ormož okoli 30 gradbenih posegov. Te posege lahko razdelimo na one, ki so bili namenjeni povečani ali razširjeni gospodarski dejavnosti, takih je bila okoli polovica, na one, ki so se nanašale na pridobivanje stanovanjske površine, takih je bila okoli četrtina, in na one, ki so polepševalc ali izboljševale življenje v mestu in jih je bila ena četrtina. Za to obdobje je značilna izgradnja stavbe z Mestno hranilnico v Ormožu, pridružijo pa se še posebnosti, kot so na primer izgradnja ledenice v Ormožu in kovačnice v Sardinju. Naročniki gradbenih posegov so bile ormoške družine (podrobno so ormoški hišni posestniki in ormoške družine predstavljene v posebno dobrem prispevku G. Fournicrja in M. Hcrnja - Masten z naslovom Hiše in hišni posestniki v mestu Ormožu v zborniku Ormož skozi stoletja III, Ormož 1988 na straneh 79 do 136), Bolnišnica nemškega viteškega reda, župnijski urad in drugi. Načrte za gradbene posege v mestu Ormož so izdelali v glavnem domači (Šinko) in tuji zidarski mojstri, predvsem iz Ptuja (Kysela), Središča pri Ormožu, Gradca (Franz), Miklavža pri Ormožu (Strutcl) in Ljutomera (Terstenjak). V drugem obdobju med letoma 1890 in 1900 je bilo po ohranjenih arhivskih dokumentih v mestu Ormožu izvedeno okoli osemdeset gradbenih posegov. Za to obdobje zatorej lahko trdimo, da je bilo z gradbenega vidika plodnejše, se pa po vsebini in namenu gradbenih posegov ne razlikuje od prvega obdobja. Okoli polovica gradbenih posegov je bilo izvršena zaradi razširitve gospodarske dejavnosti, med katerimi moramo omeniti vinogradništvo. V okolici Ormoža je bilo, še danes je tako, veliko vinogradov, z njimi pa so povezane pridelava in prodaja ter skladiščenje vina v velikih kleteh. V primerjavi s prvim obdobjem sta obseg in velikost teh novih gospodarskih površin presenetljivo velika. Trideset odstotkov gradbenih posegov je bilo izvršeno zaradi povečanja stanovanjske površine, ne malokrat tudi zaradi povečanja in razširitve gospodarske dejavnost, kot na primer sobe za turiste ali nameščence in podobno. Med ostale gradbene posege štejemo posebnosti tega obdobja, ki jih opredeljujejo gradnje nekaterih pločnikov, vrtnih in hišnih ograj, vrtnih ut, kuhinje za pranje perila in podobno. Naročniki gradbene dejavnosti so bile v tem času znane ormoške družine, med njimi Siderič, Dogša, Gomzi, Petovar, Miki, Bauer, Kovačič, Brodar, Kuharič, Buchbcrger in drugi (podrobno glejte v zgoraj citiranem prispevku G. Fournieja in M. Masten) ter nekatere ustanove, kot je Bolnišnica nemškega viteškega reda, in drugi. Načrte za gradbene posege v mestu Ormož so izdelali ormoški (Krainz) ali drugi zidarski gradbeni mojstri, na primer najaktivnejši Strutcl iz Miklavža pri Ormožu, Jandl iz Ljutomera, Erhartič iz Sodincev, Dcng, Cclotti in Tolazzi iz Ptuja, Miihr iz Radencev in drugi. Upam, da bodo podani podatki o gradbeni dejavnosti v mestu Ormožu med letoma 1869 in 1900 vsaj delno osvetlili zgodovino s te strani razvoja , mesta Ormoža v drugi polovici 19. stoletja. Prepričan sem, da bodo ti podatki v kombinaciji z že podanimi in zbranimi podatki v do sedaj izdanih zbornikih Ormož skozi stoletja morda nekoč omogočili izdajo obširne samostojne knjige z naslovom Zgodovina mesta Ormoža. ARCHITECTURAL ACTIVITY IN ORMOŽ FROM 1869 TO 1900 SUMMARY A review of thè architectural activity in Ormož between thè years 1869 and 1900 can be rounded up with some statements. In thè first period between 1869 and 1890 in Ormož approximately thirty architectural interventions were performed according to thè architectural files. These architectural interventions can be divided into: 1. those, necessary because of increased or enlarged economical activity (approximately 50%) 2. those, related to thè gain of space for houses (approximately 25%) and 3. those, that improved thè life in thè town in order to make it more pleasant (approximately 25%). For this period thè construction of thè town’s own saving bank (Mestna hranilnica) and thè construction of some special buildings like thè ice factory and thè forge in Serdinje is characteristic. Architectural work was ordered by different families from Ormož (detailed information about houses and families in Ormož can be found in thè article "Houses and their owners in Ormož" by Gcrnot Fournier and Marija Masten-Hernja, published in "Ormož through thè centuries III", Ormož 1988, p. 79 - 136) as well as by thè hospital of thè German Order and thè parish. The plans for thè buildings in Ormož bave mainly been designed by domestic (Šinko) and foreign master-masons from Ptuj (Kysela), Središče near Ormož, Graz (Franz), Miklavž near Ormož (Strutcl) and Ljutomer (Trstenjak). In thè second period between 1890 and 1900 about eighty architectural interventions were accomplished according to preserved documents. So we can say, that this period was much more productive on one hand, but did not differ from thè contents and purposcs of thè first mentioned architectural interventions one on thè other hand. About 50% of these architectural interventions were accomplished because of an increased and enlarged economical activity, among which we bave to mention thè viniculture. In thè surroundings of Ormož there are in thè present, and bave been in thè past, many vincyards. Connected with thè production, sale and Storage we can find large wine ccllars. 30% of thè architectural interventions were accomplished in order to gain enough space for new houses, often because of thè enlarged economical activities e.g. to accomodate tourists. Among other kinds of architectural interventions some spccialities of this period are classified, e.g. thè construction of pavements, house and garden railings, summerhouses, laundries etc. Just as in thè first period thè architectural work was mainly ordered by wcll-known families from Ormož, e.g. Siderič, Dogša, Gams, Petovar, Miki, Bauer, Kovačič, Brodar, Kuharič, Buchbcrger (detailed information thc in above quoted articlc by Gernot Fournier and Marija Masten-Hernja) as well as by some institutions like thè hospital of thc German Order. The plans for thc architectural interventions during this period have been designed by domestic (Krainz) and foreign master-mason, as Strutcl from Miklavž near Ormož, Jandl from Ljutomer, Erhartič from Sodinci, Deng, Celotti and Tolazzi from Ptuj, Muerh from Radenci and others. I hope, that the given information about thc architectural activity in Ormož between 1869 - 1900 will at least contribute to thc understanding of a part of Ormož’s history in thc sccond half of thè 19,h ccntury. I am convinccd, that this information will enable the publication of an inde-pendant hook with the title “History of Ormož” in combination with thc already collected data presented in the series of books "Ormož through centuries". Branka LEPEM* DIJAKI IZ ORMOŽA IN NJEGOVE ŠIRŠE OKOLICE NA VARAŽDINSKI GIMNAZIJI V LETIH 1851 DO 1914 Konec 16. in na začetku 17. stoletja je mesto Varaždin, kljub temu da je bilo v bližini tako imenovane turške meje, doživljalo svojevrsten družbeni, kulturni in ekonomski razvoj. Tak razvoj mesta je bil seveda tesno povezan z velikim številom vojakov, ki so bili nastanjeni v različnih kasarnah v mestu ter se tukaj pripravljali za odhod na bojišče. Te priprave in izdelava opreme za vojaštvo ter organizacija pohodov so sc izvajale izključno v mestu, pri čemer ni nepomemben podatek, da so vso opremo izdelovali v glavnem v Varaždinu. Zato je jasno, zakaj so se v tem času zelo razvijale različne obrti, namenjene seveda predvsem vojski. Ob tem se je razvila tudi bogata in razvejana trgovina, ki je prav gotovo tudi vplivala na močan razvoj življenja v mestu. Vsekakor je takšna solidna materialna baza v mestu, ki se je konec 16. in v začetku 17. stoletja osnovala v Varaždinu, pripomogla k nastanku stalne šole, ki je bila po vsej verjetnosti v začetku latinska, kakor je bila latinščina tudi uradni jezik poslovanja v mestu. Učitelji na šoli so zaradi tega bili v glavnem prišleki z bogatimi znanji in izkušnjami. O zgodovini šole v Varaždinu, vsaj o njenih začetnih letih, ne moremo povedati kaj več, kajti o obliki pouka in poteku same šole ni ohranjeno nič arhivskega gradiva. Vsekakor pa je iz nekaterih drugih arhivskih dokumentov razvidno, da so bili med učitelji varaždinske gimnazije v začetnih letih med drugimi tudi znani mestni literati, notarji in drugi intelektualci, ki so bili v tem času seveda sila redki, kakor je bilo v tem času tudi še zelo malo ljudi, ki so znali pisati. S širjenjem protestantskega gibanja se je tudi v Varaždinu in njegovi okolici začela širiti pismenost. Prav protestantizem je pritegnil v to gibanje veliko število ljudi. Kmalu je seveda prišlo do reakcije na protestantizem in sta jo izvajali tako prosvetna kakor cerkvena oblast. Ena takih reakcij je bila vsekakor ustanavljanje raznih oblik šolanja za otroke, kar pa v začetku * Branka Lepen, arhivistka v Povjestnem arhiv v Varaždinu. zaradi pomanjkanja učiteljev, ki so bili ob vsem še zelo slabo plačani, ni bila lahka naloga. Ugotoviti moramo, da so se razvile kvalitetne šole šele v okviru nekaterih cerkvenih redov, med temi naj za Varaždin omenimo pavlince, jezuite in frančiškane. Dokumentirano je, da so prišli leta 1628 v Varaždin jezuiti. Ti so nekaj let pozneje, vsekakor že leta 1636, ustanovili gimnazijo in jo, kot je bilo takrat v navadi, tudi upravljali, in sicer vse do leta 1773, ko je bil red ukinjen. O delovanju te prve gimnazije jezuitov v Varaždinu so se nam ohranili nekateri arhivski dokumenti, iz katerih razberemo, da sta bila v prvem letu na šoli samo dva razreda. Tako torej leta 1636, leta 1637 pa je šola imela že štiri razrede. V šolskem letu 1638/1639 pa je začel na šoli delovati že tudi peti razred, kmalu nato pa tudi šesti, tako da je bila šola popolna. Ohranjeno je tudi nekaj arhivskih dokumentov, iz katerih je razvidno, da je pouk temeljil na predpisu "Ratio atque institute studiorum Socictatis Jezu". Ta predpis je bil pravzaprav znanstvena osnova za delo gimnazij in je tudi neke vrste priročnik, namenjen pedagoškemu in didaktičnemu delu; uporabljale so ga vse jezuitske gimnazije tistega časa. Do druge polovice 19. stoletja je bila gimnazija šestrazredna, po letu 1850 pa se je preoblikovala in dopolnila v popolno osemrazredno. Gimnazija v Varaždinu je doživela v svojem tri in pol stoletja dolgem razdobju tudi mnoge spremembe, ki pa so težile vedno k izboljšanju organizacije in kvalitete pouka. Dokaz za to so učenci, ki so hodili na to srednješolsko ustanovo in so bili ne samo iz Varaždina in njegove okolice, ampak tudi iz bolj oddaljenih krajev in drugih držav. Res pa moramo poudariti, da takratne državne meje niso pomenile nobene prepreke in da je bila prav meja med slovenskim štajerskim delom Slovenije in kajkavskim območjem Hrvaške z Varaždinom in njegovo okolico dejansko vsa stoletja območje pretoka ljudi in idej. V Povjestnem arhivu v Varaždinu so se o varaždinski gimnaziji ohranili mnogi arhivski dokumenti, predvsem iz let 1776 do 1877. Za ta leta so arhivski dokumenti res samo fragmentalno ohranjeni, vendar je arhivsko gradivo za čas od 1880 pa vse do 1945 v celoti ohranjeno. Prav to zadnje obdobje gimnazije nam ponujajo v ohranjenem arhivskem gradivu šolska poročila podatke, iz katerih lahko razberemo, da je bilo mnogo učencev, ki so v tem času hodili na varaždinsko gimnazijo, iz slovenskega dela Štajerske, v glavnem pa, kar je razumljivo, iz Ormoža in njegove okolice. V popisu podajamo samo imena in priimke učencev, ki so končali šolanje ali v četrtem razredu ali v kakšnem drugem višjem razredu. V arhivskem gradivu so navedeni priimki, imena in kraji, iz katerih so prišli posamezni učenci na varaždinsko gimnazijo. Nemalo jih je prišlo iz Ormoža in njegove širše okolice pa tudi iz ostalih krajev slovenskega dela Štajerske. Ti podatki sledijo v nadaljevanju. V četrtem razredu so: Josip Kuhar iz Rogoznice, Nikolaj Peklar s Koga, Franjo Pintarič iz Središča ob Dravi, Franjo Postrušnik iz Šentjurja, Josip Sever iz Loperšic, Ivan Simonič iz Mureka, Martin Špigl iz Negove, Anton Žajdela iz "mariborskega okrožja" in Josip Zadravec iz Središča ob Dravi. ŠOLSKO LETO 1852/53 V šestem razredu so: Jakob Koletnik iz Cirkulan, Vekoslav Matjašič iz Lovrenca na Dravskem polju, Vekoslav Topovnik iz Šentjurja, Valent Vezjak iz Nove vasi pri Ljutomeru. ŠOLSKO LETO 1854/55 Osmi razred so končali: Jurij Čurin s Koga, Janez Kukovec iz Pušencev in Matija Prelog iz Ljutomera. ŠOLSKO LETO 1855/56 Osmi razred so končali: Janez Fekonja iz Radgone, Alojz Matjašič iz Zagorja ob Savi. ŠOLSKO LETO 1856/57 Osmi razred sta končala Anton Mešant iz Koračic in Janez Gačič iz Cezanjevec. ŠOLSKO LETO 1857/58 V prvem razredu je Martin Božič iz Ormoža, v četrtem razredu pa Jakob Senčar, prav tako iz Ormoža. ŠOLSKO LETO 1859/60 V četrtem razredu sta Franc Verdin iz Cvetkovec in Anton Čalupek iz Ormoža, v šestem razredu je Sebastijan Kovačič iz Cvetkovec, v osmem razredu pa so: Alojz Dečko iz Središča ob Dravi, Anton Heržič iz Velike Nedelje in Janez Štirc iz Pušencev. V osmem razredu so: Fran Kolfeld iz Marjete na Dravskem polju, Anton Kos iz Radencev, Vjekoslav Kos iz Desternika, Ivan Sernec iz Ruš, Ljudovit Seifried od Sv. Ane v Slovenskih goricah in Josip Šalamun, za katerega pa ni podatka o kraju, razen pripombe, da je s Štajerske. ŠOLSKO LETO 1861/62 V osmem razredu so učenci: Matej Čeh iz Voličine pri Lenartu, Štefan Pavlovič iz Ponikve, Miroslav Seifried od Sv. Ane v Slovenskih goricah in Miha Vaupotič iz Ormoža. ŠOLSKO LETO 1862/63 V prvem razredu je Anton Majon iz Ormoža, v petem razredu je Davorin Meško iz Pušencev, v osmem razredu pa so: Josip Križan iz Križevcev pri Ljutomeru, Anton Kuplen od Sv. Jurija ob Ščavnici pri Ljutomeru in Jakob Marinič iz Velike Nedelje. ŠOLSKO LETO 1864/65 V osmem razredu so: Franc Erhatič iz Lenarta, Matija Flegerič iz Adrijancev in Anton Jesip iz Stare ceste pri Ljutomeru. ŠOLSKO LETO 1865/66 V osmem razredu so: Franjo Matjašič iz Radislavcev, Martin Meško iz Pušencev in Jakob Šoštarič iz Velike Nedelje. ŠOLSKO LETO 1866/67 V osmem razredu je vpisan učenec Ivan Dornik iz Holmca. ŠOLSKO LETO 1867/68 V osmem razredu so: Ivan Kocmut iz Trnovca, Ivan Masten iz Pušencev, Matija Silovič s Huma in Vekoslav Šijanec iz Stare ceste pri Ljutomeru. V osmem razredu so: Martin Jurkovič iz Okoslavcev, Anton Milošič iz Leskovca in Duro Ptičar iz Loperšic. ŠOLSKO LETO 1869/70 V sedmem razredu je Ivan Raušl iz Obreža pri Središču ob Dravi, v osmem razredu sta Aleksej Morde iz Babincev in Josip Sinko iz Biserjan. ŠOLSKO LETO 1870/71 V osmem razredu je Josip Vamberg iz Dragotincev. SOLSKO LETO 1871/72 V petem razredu je Vekoslav Vojsk iz Obreža pri Središču ob Dravi, v osmem razredu so: Matija Goršič iz Šalovcev, Matija Karba iz Babincev, Andrej Podhostnik iz Podlehnika in Janko Sednik s Kapele pri Radencih. ŠOLSKO LETO 1872/73 V osmem razredu so: Franjo Pctanjck, Marko Rakuš in Franjo Slavič, vsi iz Grab pri Ljutomeru, Anton Trstenjak iz Krčevine in Mijo Vamberger iz Dragotincev. ŠOLSKO LETO 1873/74 V osmem razredu je Mihajlo Vrlič od Marjete na Dravskem polju. ŠOLSKO LETO 1875/76 V osmem razredu sta Ivan Tomanič iz Peršetincev in Matija Vaupotič iz Lukavccv. ŠOLSKO LETO 1876/77 V osmem razredu sta Franjo Trstenjak iz Krčevine in Ivan Žnidarič iz Podgradja. ŠOLSKO LETO 1877/78 V osmem razredu je dijak Ivan Postružnik iz Ljutomera. ŠOLSKO LETO 1878/79 V osmem razredu sta Ivan Erhartič in Josip Prigl, oba iz Velike Nedelje. ŠOLSKO LETO 1880/81 V osmem razredu je Ivan Štampar od Miklavža pri Ormožu. ŠOLSKO LETO 1881/82 V osmem razredu so: Vid Janžekovič iz Gorišnice, Jakob Merc iz Korene pri Mariboru in Jakob Trstenjak iz Krčevine pri Ptuju. ŠOLSKO LETO 1882/83 V osmem razredu sta Mihael Horvat iz Desternika in Marko Tomažič iz Kamenščaka. ŠOLSKO LETO 1883/84 V osmem razredu je Jakob Obrc(š)s iz Prebolda. ŠOLSKO LETO 1884/85 V osmem razredu je Peter Zadravec iz Grab. ŠOLSKO LETO 1885/86 V osmem razredu so: Franjo Hrašovec iz Bučkovec, Josip Prepelec iz Središča ob Dravi in Anton Raušl iz Obreža pri Središču ob Dravi. ŠOLSKO LETO 1887/88 V četrtem razredu je Andrej Kikl iz Šalovcev, v osmem razredu pa je Valentin Cajnko iz Ključarovccv. V osmem razredu sta Ivan Miki iz Pernice pri Mariboru in Ivan Rakuša iz Cvetkovec. ŠOLSKO LETO 1888/89 V drugem razredu je Miroslav Keček iz Ormoža, v osmem razredu je Ivan Miki, doma iz Pernice pri Mariboru, ki še enkrat obiskuje osmi razred, vendar ne zaradi slabih ocen, ampak zaradi želje po boljšem znanju. ŠOLSKO LETO 1889/90 V osmem razredu so: Oskar Glazer iz Brežic, Vjekoslav Rozman iz Krapja in Vjekoslav Šijanec iz Križevcev pri Ljutomeru. ŠOLSKO LETO 1890/91 Prvi razred obiskuje Aleksander Toplak iz Pavlovcev, v osmem razredu je Franjo Tiplič iz Veržeja. ŠOLSKO LETO 1891/92 V osmem razredu je Franjo Čeh iz Nunske grabe. ŠOLSKO LETO 1893/94 V osmem razredu je Ivan Saler iz Sodincev. ŠOLSKO LETO 1895/96 V prvem razredu je Franjo Obran iz Moškanjcev pri Ptuju. ŠOLSKO LETO 1899/900 V prvem razredu je Ivan Čerček iz Obreža. ŠOLSKO LETO 1901/02 V tretjem razredu je Andrija Dcgcnič iz Obreža, v četrtem razredu pa Pavel Legros iz Ormoža. ŠOLSKO LETO 1902/03 V osmem razredu je Ramilo Lcgros iz Ormoža. ŠOLSKO LETO 1903/04 V osmem razredu je Franjo Herga s Huma pri Ormožu. ŠOLSKO LETO 1906/07 V šestem razredu je Josip Bedjanič iz Obreža. SOLSKO LETO 1908/09 V prvem razredu je Ivan Šestan iz Obreža. ŠOLSKO LETO 1912/13 V drugem razredu je Anton Hvalec iz Orešja, v petem razredu pa Avgust Šenveter iz Koga. ŠOLSKO LETO 1913/14 ŠTUDIJSKI ODDELEK V četrtem razredu je Jakob Pihler od Sv. Martina. Med obema vojnama je bilo učencev iz Slovenije na varaždinski gimnaziji zelo malo. V šolskem letu 1938/39 najdemo v osmem razredu Franja Pangerčiča iz Velike Nedelje, v šolskem letu 1939/40 pa v osmem razredu Milana Rajha iz Ormoža. Med okupacijo je hodil v šolskem letu 1942/43 na varaždinsko gimnazijo Franjo Škoberne iz Črcnšovcc v Prekmurju. Iz ohranjenega arhivskega gradiva sc lahko seznanimo razen s podatki o dijakih varaždinske gimnazije še z nekaterimi nekdanjimi učenci, ki so bili kasneje profesorji na tej gimnaziji ali pa so hodili na varaždinsko gimnazijo in pozneje postali znani kulturni delavci ali strokovnjaki na različnih znanstvenih področjih. Naj omenimo samo nekatere: Borko Božidar, rojen na Gomili 1896, umrl 1980 v Ljubljani, novinar, urednik in prevajalec, je bil dijak varaždinske gimnazije. Edvard Kocbek, rojen 1904 pri Vidmu ob Ščavnici, umrl 1981 v Ljubljani, pesnik, esejist, prozaist, prevajalec, je bil od 1933 do 1936 profesor na varaždinski gimnaziji.Predaval je francoski jezik in književnost. France Bartol, rojen 1821 v Poljčanah, umrl 1891 v Varaždinu, profesor hrvaškega jezika na varaždinski gimnaziji. Bartol je bil med ustanovitelji hrvaškega pedagoškega knjižnega zbora. Izdajal je poučno zabavni tednik za občane Pokretač in časopis Pučki prijatelj, ki je izhajal od 1867 do 1877. Fran Miklošič, rojen v Radmerščaku pri Ljutomeru leta 1813, umrl na Dunaju 1891, doktor filozofije in prava, lingvist, je bil nekaj časa tudi profesor na varaždinski gimnaziji. Rikardo Plohl Herdvigov Ferdinando, rojen v Pavlovcih pri Ormožu 1846, umrl v Varaždinu 1901, se je ukvarjal s folkloro; bil je kritik in pesnik, profesor na varaždinski gimnaziji od 1871 do 1877. Predaval je prirodopis, po potrebi tudi nemški ali latinski jezik ter matematiko. Janez Trdina, rojen v Mengšu 1830, umrl v Novem mestu 1905, je bil profesor na varaždinski gimnaziji; poučeval je klasično in slovensko filologijo. V letih 1853 in 1855 je predaval na varaždinski gimnaziji tudi latinščino, grščino in hrvaški jezik. Janez Trdina je svoja objavljal knjižna dela v letih 1850 do 1905. Davorin Trstenjak, rojen v Krčevini pri Ormožu, umrl 1921 v Zagrebu, je bil dijak varaždinske gimnazije, kasneje pa izvrsten pedagog in književnik ter zbiralec narodnih pesmi. Imena dijakov in profesorjev, ki so poučevali ali hodili na gimnazijo v Varaždinu, dokazujejo, kako sta bila Varaždin in njegova širša okolica tesno povezana. Sloves o kvalitetni varaždinski gimnaziji je segal tudi na slovensko Štajersko pa tudi v Prekmurje in na Kranjsko. Literatura: • Fond Gimnazija Varaždin v Povjestncm arhivu u Varaždinu z javnimi katalogi in šolskimi poročili. • Anton Golob, Novinstvo Varaždina 1862 - 1962, Varaždinski zbornik 1181 do 1991, Varaždin 1981, str. 537 - 549. • Vladimir Pletenac, Varaždinska gimnazija od 1636 do kraja prvog svetskog rata. Gimnazija SC Gabriel Santo. Varaždin 1986, str. 49 - 96. • Ernest Fišer, Značajne in zaslužne ličnosti varaždinske gimnazije 1636 - 1986. Gimnazija SC Gabriel Santo, str. 261 - 360. • • Ljubica Radonič, Statistika daka gimnazije u Varaždinu od 1636 - 1885 leta. Gimnazija SC Gabrijel Santo. Varaždin 1986, str. 363 - 473. Gimnazijska Svjedočba. učenilc^^^^^^azreda u kr. gimnaziji/^^««^£^!i^^' dobiva ovim za ^W^^pòljeée školske godine 188#h svjedočbn^^^^ftreda. ^ Čudorcdnostj^/0!<»r^t^3K^^t- J, JgL«** T c;> ...^•...OfiìrTttlÓky l/, J, ^ Povjestnici i zemljepisa : ^ Računstva ; ^f£r^Cé^Z^h=^r^t44^/^\ Prirodoznanstvu : Pripravi k mudroslovju -..fi/j-V. * &,/ +< h , - , X\ D— T :- □ Koliko j* sati iso«tao ? £■, U 'ifìi'Lfvtuak-ÉlAi dna 20. óadmdBMt : 1. uorDft. 3. pohvikln». I. baspnkoroft. 4. b«spriliorii» do: 6. nijo Um prikoro porodi : 4. prikorno porodi: Ocjene za aurlJlTOot : 1. ooamorno 2. uitrojno. 9. nopr*.(no 4. pod io) j vit». 6. popaotn». C. oootalno. 7. uodooUtno. a»prod»k a 1. odliton. 3. voon» dobor. 8. dobor 4. pooT» dovoljon. 6. dovoljon. 6. dootaton. 7. n«dovolj»u. 8. (»ovini nrdovoljon. ravnatelj. ( Jt B. 'A& vifie razreaia*i. im nnukki t'noiiaii. UM « iw«i lalrHiuTki IMIMTI f Of ■•«!. Mam Mmfc< .Ut »»pa.u .inhVa . ..ŽENITVENA POGODBA" kM« kte yytuJK IskaJÌ , y f*v* 'Va i/4 -#«-* ♦^4. fu ImÀ v* ‘yr^^ÉL, psju% , •»LZ.-tU fu -ÙUÀ - 4 A 1 V-iuùJL , lAytAiK y t-T-TU-y^ , "* « VDAJAJ'*,, t+y+ALfCA* HxJa fvu 1/iLÌaUÙ ’ r*------------------—------------------- * 1 'JXtA-l t-+4. Us+UA -1S /-i fAU-ir-4 •*-*. 4-/~+U ■fJ'-tSì TrJL+^4-j fu-Jf-AuU tir. K ffS* *! 'XU>«S m kxziìè / ffiun rnrAsyj, Hf • Jll ■t*tl il ^r.KMAAUfA tuiUUAjfA/'lf *' M* fi+Ai à*srjui M\Ai » ìlUfiLtfA A^aJa (ifu Ij 'um t-J-ì f,J t , / }>a Ja A4. 'WS, ■ l W- ■’-À •«ai Prva in tretja stran ženitne pogodbe, sklenjene v notarski pisarni Ivana Ceršaka (Fond Ivan Ceršak, Pokrajinski arhiv Maribor, AŠ 112/ spis 20184) Zap. št. Teh. enota Vsebina Leto Poslovna št. spisa 1. 81. Rcpcrtorij z indeksom I 1871 - 1873 1 - 1368 2. 82. Repertori j z indeksom II 1873 - 1875 1369 - 3.321 3. 83. Rcpcrtorij z indeksom III 1875 - 1876 3322 - 5270 4. 84. Rcpcrtorij z indeksom IV 1876 - 1878 5271 - 7086 5. 85. Rcpcrtorij z indeksom V 1878 - 1880 7087 - 8815 6. 86. Rcpcrtorij z indeksom VI 1880 - 1881 8816 - 10615 7. 87. Rcpcrtorij z indeksom VII 1881 - 1883 10616 - 12771 8. 88. Rcpcrtorij z indeksom VIII 1883 - 1886 12772 - 14754 9. 89. Rcpcrtorij z indeksom IX 1886 - 1889 14755 - 16564 10. 90. Rcpcrtorij z indeksom X 1889 - 1892 16565 - 18724 11. 91. Rcpcrtorij z indeksom XI 1892 - 1895 18725 - 20456 12. 92. Rcpcrtorij z indeksom XII 1895 - 1900 20457 - 22378 13. 93. Rcpcrtorij z indeksom XIII 1901 - 1907 22379 - 24102 14. 94. Rcpcrtorij z indeksom XIV 1908 - 1911 24103 - 25073 15. 95. Testatoren Vcrzeichnis Teh. enota Repertorij z indeksom Številka spisa Datum Regest 99 I. 2 11.11.1871 Matija Munda, kmečki sin iz Bratonečic, in Ana Erhatič, kmečka hči iz Runča, sta sklenila ženitno pogodbo. 99 1. 3 12.11.1871 Jakob Kornekar, posestnik na Dobravi, in žena Gera Kornekar, sta sklenila darilno pogodbo v vrednosti 625 goldinarjev. 103 IV. 6612 13.2.1878 Ivan Bratuša in Marija Dečko, tržanska hči iz Središča, sta sklenila ženitno pogodbo. Vrednost premoženja - 200 goldinarjev. 104 IV. 6906 5.5.1878 Razveljavi se pogodba med Tonetom in Marijo Kotnik iz Hardeka. Vrednost premoženja nad 4000 goldinarjev. 104 IV. 8215 17.7.1879 Anton Lok, mlinar iz Zamušanov, in Julijana Tibolzi, sta sklenila ženitno pogodbo. Vrednost premoženja - 7500 goldinarjev. 105 VI. 9463 21.7.1880 Ivan Polanec, tržan iz Središča, in Lucija Ivanuša, kmečka hči, sta sklenila ženitno pogodbo. Vrednost premoženja nad 2000 goldinarjev. 105 VI. 9627 29.9.1880 Matjaž in Marija Jaki, posestnika iz Središča, sta po kupoprodajni pogodbi prodala zemljo v višini 1600 goldinarjev. 106 VIII. 13577 23.7.1884 Ivanka Žižek, rojena Magdič, iz Ormoža je odstopila soprogu zdravniku Antonu Žižku polovico goric. 112 X. 20103 7.11.1894 Ivan Vilčar, trgovec in posestnik pri Sv. Tomažu, in njegova žena Ivanka Vilčar sta sklenila pogodbo o nakupu zemljišča za 20 goldinarjev. 112 X. 20106 9.11.1894 Matevž Caf, zasebnik pri Sv. Tomažu, in Ana Kukovec, kmečka hči iz Lešnicc, sta sklenila ženitno pogodbo. Vrednost premoženja - 5500 goldinarjev. 112 XI. 20276 7.2.1895 Jožef Meško, posestnik v Savcih, je daroval Ani Meško in Matjažu Kukovcu zemljo. Vrednost premoženja - 6633 goldinarjev in 41 2/3 krajcarjev. Spis sc navezuje na ženitno pogodbo 20277, kjer se med pričami pojavi Anton Robič, slikar iz Ormoža. Notarski spisi so zapisani delno v slovenskem, delno v nemškem jeziku in predstavljajo pomemben dopolnilni vir za preučevanje socialnih, gospodarskih, agrarnih, ekonomskih razmer Ormoža in okolice v drugi polovici 19. stoletja. VIRI IN LITERATURA • Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1925 - 1932, str. 210. • Priročniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorju in Štajerski do leta 1918, Gradec, Celovec, Ljubljana, Gorica, Trst 1988. • Jože Žontar, Arhivistika, Ljubljana, 1984. • Krajevni leksikon Slovenije, Ljubljana 1980, IV. knjiga, str. 348. • Straža, 1911/ št. 31, str. 1. • Dr. Ivan Geršak, Ormoški spomini, Ljubljana 1902. • Branko Oblak, Zgodovinski arhiv Ptuj, Ormož skozi stoletja III, Ormož 1988. • Slovenski gospodar 1911, št. 9, str. 4. • Slovenski narod 1911, št. 42, str. 3. • Novice, Ljubljana 1880, št. 34, str. 277 a. • Ljubljanski Zvon, 1911, str. 223. • Slovenski gospodar, 1876, št. 36, str.322. • Marburgcr Zeitung 1888/205, str. 2 ab. • Žare Bizjak, Gradivo notarskih fondov. Arhivi 1987/1 - 2, str. 44. • Vodnik po fondih in zbirkah Pokrajinskega arhiva Maribor, PAM 1990. • Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba Ljubljana, 1979. • Fond Ivan Geršak, notar, Pokrajinski arhiv Maribor. IVAN CERŠAK - BIS LIFE AND WORK (TAKEN FROM DOCUMENTS KEPT IN THE REGIONAL ARCHFVES MARIBOR) SUMMARY Ivan Geršak, oriented to Ormož more by politicai circumstances than by personal desire, doubtless was a personality, deserving a special place in a long list of those, who influenced thè past of Ormož in different historical periods. After having finished bis studies, he got employed as notary in Ormož, where he was active for 40 years. He participated in different fields - he was a politician, gave lectures and wrote about rural economy, history, law and banking; he was not only a writcr but initiated establishmcnts of different associations. Connected with his name there is thè establishment of thè loan society in Ormož. Ivan Gersak’s documents are kept in thè Regional Archives Maribor and give thè possibility for more information about thè history of Ormož. Irena LAČEN-BENEDIČIČ* * VOJAŠTVO V ORMOŽU NA PRELOMU STOLETJA Ob izbruhu prve svetovne vojne slovenskim fantom ni bilo potrebno v vojsko daleč od doma. Ljubljančani so služili v 27. domobranskem pehotnem polku in so tako ostali doma, Mariborčani pa so bili potrjeni v 26. domobranski pehotni polk v Mariboru. Teritorialno načelo sicer ni bila avstro-ogrska posebnost, ampak je bilo uveljavljeno v vseh modernih močnih armadah. Tako je bila vez med vojaštvom in mestom (civilnim prebivalstvom) zelo tesna. Domačnost okolja je vojakom dajala zadostno mero zavetja. Gojenje polkovnih tradicij pa je ostalo zgolj formalnost. Najpomembnejši cilj je bila bojna pripravljenost. Narodnostna sestava nabornega območja odseva narodnostno sestavo polka. Današnje slovensko ozemlje je sodilo k III. armadnemu zboru s sedežem v Gradcu. Po šematizmu za leto 1914 so slovenski kraji dajali rekrute v celovški 7. pešpolk, ljubljanski 17., mariborski 47., celjski 87. in v tržaški 97. pešpolk. Druga konjeniška divizija, ki je delovala na našem ozemlju, je imela svoj sedež v Slovenski Bistrici. V Mariboru in Celju so Slovenci služili v 26. domobranskem pešpolku. Enako tudi ormoški fantje. V Gorici je bil štab 3. saperskega bataljona, katerega nadomestni kader je bil na Ptuju (bataljon je vključeval rekrute celotnega III. armadnega področja). Na Ptuju sta bila štab in nadomestni kader tudi pionirskega bataljona številka 3. Na bojiščih so v vojni izginile vse tradicionalne razlike med ccsarsko-kraljevimi domobranskimi polki, ki so 1917. leta dobili novo ime. Preimenovali so jih v cesarsko-kraljeve strelske polke (K. k. Schutzenregimenter). V letu 1915 in 1918 pa je prišlo tudi do sprememb nadomestnih bataljonov.1 Irena LAČEN-BENEDIČIČ, arhivistka v Zgodovinskem arhivu Ptuj. * Janez J. Švajncer, Slovenski polki in njihovi znaki v prvi svetovni vojni, Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), n. v. 17., Maribor 1981. Če na kratko pregledamo organiziranost avstro-ogrske vojske, je bil temelj vojaške ureditve ob začetku prve svetovne vojne podan z brambno postavo, izdano 5. decembra 1868. leta. S tem zakonom je bila izvedena splošna vojaška obveznost, določena na tri leta. Poleg tega je bilo potrebno služiti 8 let v rezervi in 2 leti pri deželni brambi. Od tega leta so oborožene sile sestavljali trije deli: • skupna armada • avstrijsko domobranstvo (Landwehr) • ogrsko domobranstvo (Honved) Vojno ministrstvo na Dunaju je bilo pristojno za skupno armado. Ob njej pa je bil v avstrijskem delu monarhije organiziran Landwehr, ki smo ga Slovenci poimenovali deželno hrambo, nato pa domobranstvo. Ker vojaški organizaciji Landwehr in Honved nikakor nista zaostajali za skupno armado, so bili v znak priznanja spomladi 1917. leta domobranski polki preimenovani v strelske polke. Znamenje strelskih polkov je postal rog, ki je bil poznan že pri lovskih polkih. Na bojiščih so dejansko izginile vse razlike med skupno armado in domobranci oziroma polki Honveda. Povedati je potrebno, da je bil leta 1912 vojaški rok skrajšan na dve leti. Sicer nekoliko manj pomemben del oboroženih sil je predstavljala črna vojska (Landstunn), ki so jo v miru sestavljali obvezniki od 32. do 42. leta starosti. Črnovojniški polki in bataljoni so bili namenjeni za službo v zaledju, vendar so jih začeli iz potrebe v letu 1914 pošiljati tudi na bojišče. Najvišjo stopnjo organiziranosti je predstavljala armada {Armee), ki v miru ni obstajala. Ozemlje avstro-ogrske monarhije je bilo razdeljeno na 16 korpusnih območij. Enote korpusa (Korps) so bile v sestavu tako v miru kot v vojni. Avsto-Ogrska je imela ob začetku vojne 33 K. u. K. pehotnih divizij. Divizija (Truppendivision), pehotna divizija, je bila sestavljena iz brigad in divizijske konjenice, divizijskega oddelka, divizijske artilerije in potrebnih služb. Brigada (Brigade) je združevala 6 do 9 bataljonov. Pehotna brigada je imela enako 6 do 9 bataljonov lovcev oziroma pehote, saperski in pionirski bataljon. Bataljon (Bataillone) pa je bil sestavni del polka ali pa samostojna enota. Del bataljona je bila stotnija (Kompagnie), na Slovenskem je bil v rabi izraz kompanija. Vsak pehotni polk je imel v 4 bataljonih po 4 stotnije. Posebej je bila formirana konjenica (Kavallerie), ki je imela 42 polkov. Enako predstavlja specifičnost tudi topništvo (Artillerie), ki je delovalo v skupni armadi.2 V fondu Arhiv mesta Ormoža najdemo najstarejše zapise o vojaški službi od 17. stoletja naprej. Ohranjen je zapis oziroma obvestilo cesarsko-kraljevega oskrbovalnega skladišča v Mariboru, ki piše spoštljivemu magistratu v Ljutomer o kritju stroškov potovanja. Gospod Janez Prager in Franc Steyner prosita za vrnitev stroškov za njuno potovanje (z dovoljenjem) v Ljutomer. Izplačilo gospodu Janezu Pragerju se do sedaj še ni izvršilo, ker še ni bil predložen certifikat stroškov. Zaradi časovne distance do izplačila nastalih stroškov še ne more priti.3 4. oktobra 1798 je gubernijski svetnik in okrožni glavar baron Anton von Spiegelsfeld poslal okrožnico vsem magistratom in okrajnim predstojništvom. V krajih, skozi katere so korakali vojaki, naj magistrat, ki je odgovoren za namestitev vojske v kraju, uredi namestitev vojske. Stroški namestitve vojakov in slame za ležanje znašajo po glavi (na vojaka) 8 florintov. Namestijo naj jih po vojaških stanovanjih, v izjemnih primerih pa pri oskrbovalnih institucijah. Za polovico meseca znesejo stroški za posteljo v vojaškem stanovanju 40 florintov, porcija steljne slame za službenega konja pa 3 florinte.4 O nastanitvi vojaštva je ohranjenih nekaj spisov od leta 1665 do 1849. Prevladujejo popisi stanovanj ruskih vojakov in dajatve zanje.5 Ormoški magistrat posreduje na okrajni urad v Maribor pritožbo ormoških meščanov zaradi plačila artiklov, ki so jih prejeli ob vkorakanju ruskih vojakov v mesto.6 Gospod Jožef Sartory se je pritožil ob nastanitvi dveh oficirjev v njegovi hiši. Meni, da vojake sprejme samo v primeru, če so ostala stanovanja zasedena. Svojo odločitev utemeljuje s tem, da je bila njegova hiša predtem bolnišnica. Odrejeno je bilo, da je potrebno v prazni hiši gospoda Sartoryja, kjer je bolnišnica, pustiti vse prostore na razpolago za stanovanja vojakom. Razen dvorane morajo biti prazni vsi prostori. Pritožbo je sprejelo municipalno mesto Ormož 9. 3. 1814.7 Po magistralnem odloku mesta Ormoža so sestavili seznam o sprejemanju oficirjev in ostalih gostov v mestu. Razpredelnica je sestavljena po mesecih 7 Janez J. Švajncer, Svetovna vojna 1914 . 1918, Pokrajinski muzej Maribor, 1988, stran 15-24. 3 Zgodovinski arhiv Ptuj (dalje ZAP), Arhiv mesta Ormoža (dalje AMO), škatla št. 33, mapa 62, spis z dne 7. 12. 1848. 4 Ibid., spis prejet 13. 11. 1798. 5 Ibid., seznam z dne 26. 4. 1810. 6 Ibid., pritožba, datirana 23. 7. 1810. 7 Ibid. za čas od meseca junija 1813 do meseca marca 1814. leta. Posebej so vodene nočitve: oficirjev vojakov konj Janez MOLLICHE 31 57 38 RAUTTER 43 82 5 TOMAZIN (Thomasin) 44 38 - KIKL 37 74 38 Jožef ŠRAJNER (Schreiner) 38 147 304 Matija KRAJNC (Kreinz) 72 96 315 Jožef SARTORy 27 13 4 SKUPAJ 296 508 704 Podatki so sumarni za obdobje, ki je navedeno, največ nočitev pa je bilo v mesecu avgustu leta 1813. Seznam je podpisal mestni stanovanjski svetnik Franc Laurin.8 Vojaško brigadirsko poveljstvo v Veliki nedelji prosi magistrat v Ljutomeru za poravnavo stroškov. Generalno poveljstvo v Gradcu je dovolilo, da zdravniku (Mundarzte) gospodu Jožefu Wiesingerju iz Ljutomera, ki je bil vojaški zdravnik, poravnajo stroške obveznosti. Stroški od 6. septembra do 10. oktobra leta 1848 znašajo 1 gulden in 30 krajcarjev.9 Deželno namestništvo naproša po cesarsko-kraljevem okrajnem uradu v Mariboru magistrat v Ormožu za delno spregledanje dohodkov ormoški kasarni za leti 1813 in 1815. Prošnja je posledica odredbe z dne 5. 9. 1815; kasarna se torej delno financira iz deželnega namestništva.10 V zadevi konjskega nabora v letu 1812 je ohranjen seznam darovalcev denarja ali žita za konje, ki so bili vojni obvezniki. Navedene so stare žitne mere: maaji, metzen, seitd. Na seznamu darovalcev je tudi gospostvo Ormož.11 Seznam 14 dezertejev, ki je bil izdan v Gradcu 8. novembra 1740, zajema naslednje podatke: • datum prijave dezerterstva Ibid., izvleček, datiran dne 9. 5. 1814. 9 Ibid., datiran 12. 11. 1848. 111 Ibid., poslano 23. 9. 1815. 11 ZAP, AMO, škatla št. 33, mapa 62. • krstno ime in datum sprejetja v vojsko (prihod v vojsko) • rojstni kraj in domovina • starost • vera • profesija - poklic • stan (samski, poročen).12 Ob rekviziciji v letu 1805, prisilnem odkupu konj za vojsko oziroma odvzem konj brez odškodnine je bilo potrebno pripeljati konje do 24. 8. do 5. ure zjutraj. Na seznamu je 11 konj iz • mesta Ormoža • zgornjega predmestja • spodnjega predmestja • Dobrave. Po odredbi okrajnega komisariata bo za pripeljane konje v času čakanja oziroma do odhoda v Maribor poskrbel magistrat.13 Lastnikom oddanih konjev je potrebno plačati stroške transporta, in sicer 18 forintov in 54 krajcarjev. Na seznamu s 30. 8. 1806. leta je 54 oddanih konj.14 Za vso faro v Ormožu je bilo ob rekviziciji konj zbirno mesto na dvorišču gospostva Ormož. Konje je bilo potrebno pripeljati 26. 9. 1806 ob 1. uri popoldan.15 Na okrajno glavarstvo v Maribor so sc 30. 1. 1767 pritožili ormoški meščani. Meščani so se čutili nezmožni nastaniti vojake, ki prihajajo v mesto brez rešenih stanovanjskih - nastanitvenih problemov. Zaradi tega obubožani meščani prosijo za lokalno vizitacijo, za pregled dejanskega stanja in možnosti nastanitve vojske po stanovanjih.16 V enaki zadevi sc jc 23. 10. 1779 pritožil tudi Andrej Jožef Dobrošek (Dobroschegg), zastopnik in upravnik grofovskih posesti v Ormožu.17 V pismu mestnemu magistratu v Ormožu dne 5. 7. 1810 ponujajo podložni meščani prenočišča za vojake, ki bodo potovali skozi mesto. Prvotno jih je za to dejanje prosil mestni magistrat. Priložen je seznam namestitve ruskih kraljevih čet v mesecu aprilu leta 1810.18 IO Ibid., dopis poslan na mestni urad in sodišče Ormož. 13 ZAP, AMO, škatla št. 33, mapa 63. 14 Ibid. 15 Ibid. 16 Ibid., nastanitvene zadeve. 17 Ibid. 18 Ibid. Kljub strogi vojaški disciplini je prišlo v letu 1736 do ekscesov. Vojak Janez Friderik Kaspar je bil kaznovan zaradi neprimernega obnašanja z arestom in denarno kaznijo v višini 60 florintov. Kaznovala ga je Vojvodina Štajerska zaradi preklinjanja pred frančiškanskim samostanom in ruvanja žene mestnega sodnika.19 * V Ormožu je delovala v letih 1848 in 1849 narodna garda. Ohranjen je zapisnik uradniške pisarne magistrata z dne 20. 9. 1848. Po sklepu in posvetovanju posameznih gardistov so jih pet izključili iz narodne garde. Izključeni so bili: • Janez Senkovič (Sencouitsch) • Franc Linbruner • Jožef Seyfried • Janez Kardinal • Dominik Tambosco. Obtoženi (razen Jožef Seyfried) so napadli patruljo narodne garde, Seyfried pa je 16. 9. 1848 osmešil gardo, ki se je vračala z vaj. S tem je žalil tudi čast institucije - narodne garde. Vsi gardisti so bili pripravljeni tudi javno pričati pod prisego, da se je to resnično zgodilo. Pri tem pa je bil obtožen tudi Jožef Stcinvvidder, ki je kot član garde žalil državno službo, a je bil oproščen.211 Magistratu v Ormožu pa so sporočili, da je s 27. 4. 1849 narodna garda v Ormožu suspendirana.21 Leta 1903 je izdala ormoška občina časovno in poslovno porazdelitev za mobilizacijo in sklic črne vojske. Občinski predstojnik je bil izvršilni in nadzorni organ pri izvajanju mobilizacije.22 A. Priprave v mirnem času 1. Porazdelitev dela občinskih funkcionarjev, ki so bili pooblaščeni za izvršitev in nadzor mobilizacije: • Janez Gedliezka - občinski tajnik • Marko Bauer - II. občinski svetnik • Franc Bauman - III. občinski svetnik 19 Ibid., dne 15. 3. 1736. 211 Ibidem, objavljeno tudi v Grazer Zeitung Nr. 179, 14. 9. 1848. 21 Ibid., poslano 23. 5. 1849. 2? Zanimiva je primerjava med pisanimi navodili občinam ob mobilizaciji in dejanski aktivnosti občine pri tem. Navedena je dejanska reakcija ormoške občini ob mobilizaciji. Imenik je sestavil mestni občinski urad Ormož 22. 10. 1903, ko je bil župan Kauzhamer. 2. Določiti je potrebno kraje, trge in poslopja, kamor je potrebno pritrditi mobilizacijske razglase: • mesto Ormož, hiše št. 11, 23, 26, 28 • zgornje predmestje, hiša št. 35 • spodnje predmestje, hiša št. 2 • v občinkcm uradu in v štirih gostilnah. 3. Imenik oseb, ki poskrbijo za realizacijo razglasitve mobilizacije (pribiti razglas, prebrati, razgrniti in razložiti). Določiti je potrebno prostor, kjer bo izvedena mobilizacija: • Janez Kosajnc (Koseinz) - občinski sluga • Jožef Gaberc (Gaberz) - občinski plačanec, nastavljenec • Hermann Petovar - občinski nastavljenec. 4. Potrebno je imeti klasifikacijsko spričevalo konj in spisek zmožnosti. 5. Seznam erarnih - državnih konjev, ki so v zasebni uporabi: • Marija Martinc (Martinz), poštarica, ima 2 poštna konja od leta 1898 (1. marca), po imenu Rivoli in Sinka • baron Filip Zschock ima 2 jahalna konja od leta 1902 (1. marec), po imenu August in Aristoteles. 6. Naborni kraj konj, kamor jih morajo pripeljati posestniki z nabornimi dolžnostmi skupaj s pomočniki, ki držijo konje: • v Ormožu - Glavni trg • na Ptuju - Minoritski trg. 7. Imenik konjskih hlapcev (ne smejo biti niti vojaki ali domobranci niti vojaško izurjeni črnovojniki), ki so po posebnem ukazu okrajnega glavarstva določeni za spremljavo potrjenih konj. Vpisanih je 30 konjskih hlapcev, priložen pa bi naj bil tudi seznam vprežnih voz (ni ohranjen). Imenik konjskih hlapcev vsebuje poleg imena in stanu leto rojstva, kraj, domovinsko občino, služenje (artilerija, ulanci, dragonci, deželna bramba) in opombe. B. Ko se prične mobilizacija: • Se sprejmejo mobilizacijski razglasi in poverilni listi ter se razglasi sklic črne vojske. Takoj je potrebno odpreti ovoj, kjer so zgoraj navedeni razglasi in tiskovine, podpisati vročilnico in jo poslati ccsarsko-kraljcvemu okrajnemu glavarstvu. Sli (kurirji) morajo mobilizacijo takoj razglasiti in nabiti mobilizacijske razglase. Občinski funkcionarji naj vestno izpolnjujejo svoje obveznosti. • V občinsko pisarno je potrebno prijaviti prihod neaktivnega moštva črnovojnih zavezancev. • Nadzorovati je potrebno odpošiljanje erarnih konj, ki so v oskrbi pri zasebnikih. V nadaljevanju so opisane naloge in dolžnosti po dnevih od začetka mobilizacije. • Konjski nabor se pričenja v mesecih od aprila do septembra ob 5. uri zjutraj, februarja, marca in oktobra ob 6. uri, decembra in januarja pa ob 7. uri zjutraj. Ob naboru konj je potrebno obvestiti posestnike, katere konje naj privedejo in kateri so pri naboru izvzeti. Za obolele konje je potrebno predložiti spričevalo s podpisom dveh konjskih posestnikov in potrjeno od občinskega predstojnika. • Občinski predstojnik ali občinski tajnik izda prvi dan mobilizacije poverilne liste tudi tistim, ki nimajo vojaških dokumentov. • Strogo je potrebno pravočasno nadzirati prihod aktivne in črne vojske. Po možnosti pa je potrebno preprečiti spremstvo domačinov. • Konjske hlapce je potrebno vpoklicati na ukaz okrajnega glavarstva. • Skrb za zbiranje delavcev - črnovojniških obveznikov. Razglasiti je potrebno, da se delavci zberejo na zbirališču, opozoriti jih na primerno obleko, s seboj pa naj prinesejo jedilni pribor, živila in orodje. Nabor konj • Občinski predstojnik naj prinese na naborno mesto klasifikacijski seznam, sposobnostni spisek in opravičila. Četrti dan mobilizacije je cesarsko-kraljevo okrajno glavarstvo dolžno naznaniti tiste, ki niso prišli. Vojaki, ki so odsotni zaradi bolezni, naj predložijo zdravniška spričevala. • Naznaniti je potrebno tiste, ki niso oddali erarnih konj iz zasebne lasti. • Med mobilizacijo je potrebno priskrbeti stanovanja na poseben ukaz in v primeru prošnje izvesti rekvizicijo (zaplembo).2-1 Ohranjeni so tudi seznami po občinah za nabornike, rojene od leta 1871 do 1893, za vsako leto posebej. Naborniki so razdeljeni v tri starostne skupine. Seznami pa vsebujejo naziv dežele (Štajerska), političnega okraja (Ptuj) in nabornega okraja (Ormož). Navedeno je ime in priimek nabornika, sledijo datum in kraj rojstva, vera, stan, šolska izobrazba, glasbena izobrazba (godbeniki), znanje obrti ali poklic, ime očeta, poklic očeta, sedanje bivališče nabornika, kdo je pisno ali ustno obvestil nabornika in opombe.24 Imenik črnovojniških nabornikov od rojstnega leta 1871 do 1895 je podoben prejšnjemu in vsebuje naslednje rubrike: zaporedno številko, ime črnovojniškega obveznika, poklic, bivališče v domovinski občini, trajna odsotnost iz domovine, služenje v vojski, vojni mornarici, orožništvu ali deželni hrambi, nesposoben, in iz katerega razloga, ter opombe. Vsem občinskim uradom je bilo po dopisu cesarsko-kraljevega ministrstva za deželno hrambo z dne 12. 11. 1881 št. 1715 naročeno, naj vsako leto meseca julija popišejo vse obveznike deželne hrambe, ki niso bili vključeni v vojaški sestav, pa so vendar sposobni po zvrsti svojega poklica opravljati dela v vojaške namene. Takšno obvestilo je poslalo okrajno glavarstvo Ptuj 11. 6. 1882.25 Tako so izbrisali iz seznama deželne hrambe svoje nabornike in jih vpisali v črnovojniške sezname. Priložen je tudi seznam oseb, ki niso izurjeni v vojaških veščinah in so v vojaškem sestavu kot profesionalci zaradi svojega poklica. Sumarni seznam poklicnih mojstrov, ki so v vojaškem sestavu, kaže pisano paleto potrebnih poklicev za vojne namene: kovač, ključavničar, puškar, zidar, kamnosek, sedlar, pasar, pek, litograf, bolniški strežnik, pilar, kovač v parni kovačnici in poklici, ki so jih zastopali naborniki iz Ormoža leta 1892:26 tesarji: Potočnik Franc, 1852 (letnica rojstva) Trop (Tropp) Mihael, 1862 mizarji: Kuharič (Kucharitsch)Ferdinand, 1856 Gabcrc Marko, 1866 kolarji: Heiling Alojz, 1868 Krcps Jurij (Georg), 1857 sodar: Škrinjar Andrej, 1852 čevljarji: Kikl Janez, 1851 Lesjak (Lcssiak) Franc, 1852 Zachcrl Karel, 1859 Ucidcnkummcr Karel, 1863 24 ZAP, MOO, Seznam vojaških obveznikov od rojstnega leta 1830 do 1893, knjiga št. 45. 25 Ihid. 2(’ Ibid., seznam sestavil Mestni občinski urad v Ormožu dne 24. 12. 1892. krojači: Rajh (Reich) Anton, 1856 Novak Jožef, 1856 mlinarji: Plaveč Andrej, 1852 Smodiš (Smodisch) Avguštin, 1863 Priloženi so seznami za redni vpoklic nabornikov, vpoklicanih po 1. starostnem razredu od leta 1846 (rojeni v letu 1843) do leta 1882 (rojeni 1863) redni vpoklici nabornikov v 5. starostnem razredu pa od vpoklicnega leta 1859 (rojeni 1838/34) do leta 1863 (rojeni 1842/38).27 Občinski register obveznikov občine Ormož od 1885 do 1910 vsebuje naslednje rubrike: kraj (Frankovci, Hum, Pušenci, Litmerk, Ormož, Hardek) občina (Ormož), zaporedna številka, čin, ime in priimek, rojstni podatek, rok službe v kadru, zaporedna številka registrske komande vojaškega okrožja, sedanje bivališče in opombe.28 Poseben indeks k rekrutnemu spisku za Hum pa je od 1908 do 1916.29 Mobilizacijski spisek za obveznike po letnicah rojstva od 1871 do 1914 za občino Ormož sestavljajo naslednje rubrike: zaporedna številka, ime, ime očeta, datum, kraj in okraj rojstva, pristojnost (občina in okraj), rekrutiran, bivališče, rod vojske, v katerem je služil, čas služenja, kakšno službo je opravljal, ali je invalid in koliko odstoten, zakaj ni služil, način vpisa podatkov v seznam (po dokumentu, po izjavi moža) in pripombe.30 Ministrstvo za deželno hrambo je 1. 6. 1903 po ukazu izdalo knjižico: NAVODILO O DOLŽNOSTI OB MOBILIZACIJI NALOŽENI OBČINAM. Po poglavjih bom predstavila izvleček navodil.31 /. POGIAVJE Delovanje ob mobilizaciji na splošno L Uvod • Prehod vojske, vojnega pomorstva, obeh deželnih hramb in bosensko-hercegovskih čet iz mirnega stanja v vojno, se imenuje mobilizacija. • Kadar preti vojna nevarnost, se skliče črna vojska istočasno s splošno mobilizacijo. Sklic črne vojske pomeni maksimalno pripravljenost pripadnikov za vključitev v črno vojsko. • Določeni so tudi mobilizacijski dnevi, ki jih ob mobilizaciji, ob sklicu in pozivu črne vojske naznanijo tudi županom. Ihid. 28 ZAP, MOO, Občinski register obveznikov občine Ormož 1885 - 1910, knjiga št. 46. 20 Ibid. 311 ZAP, MOO, Spisek vojaških obveznikov občine Ormož, knjiga št. 48. 31 ZAP, MOO, škatla št. 4, knjižica, priloga v ovoju 37. 2. Sodelovanje občin pri mobilizaciji • Občine morajo sodelovati pri izvrševanju mobilizacije kot tudi pri sklicu črne vojske (Landsturm). • Občine so glede mobilizacije pod vodstvom političnih okrajnih oblastev, tj. podrejene in dolžne izvrševati ukaze. • Zupani so za izvršitev osebno odgovorni. 3. Časovna in opravilna razdelitev • Naloge občin je potrebno pripraviti že v mirnem času. Načrt se imenuje "časovna in opravilna razdelitev". • Župan mora že v mirnem času določiti zaupanja vredne može. 4. Puščanje občinskih opraviteljev v civilnem razmerju • Opravitelje ■ zaupne može, ki pripadajo vojski ali deželni hrambi lahko do 15. ali 26. mobilizacijskega dneva pustijo v civilnem razmerju, kot črnovojniške zavezance pa do 15. dne mobilizacije. • Župani morajo opravitelje naznaniti političnemu oblastvu, javiti pa je potrebno tudi vse spremembe, do katerih je prišlo (pri opraviteljih). II. POGLAVJE Mobilizacija neaktivnega moštva 5. Priprava in razglasitev mobilizacije • Splošna mobilizacija nastopi z ukazom cesarja. • že v mirnem času je potrebno določiti lokacijo, kamor bodo nalepili mobilizacijske razglase, njihovo število pa določi okrajna politična oblast. 6. Napoved in razglasitev mobilizacije • Politično oblastvo obvesti župana s poslanimi razglasi o splošni mobilizaciji. • Istočasno se z razglasom vpokliče neaktivne vojaške osebe v službovanje. Z razglasi prejmejo župani tudi število poverilnic, ki rabijo za prosto vožnjo po železnici tistim, ki odpotujejo v službovanje in nimajo vojaških izkaznic. 7. Vpoklic rezervistov • Po 24 urah se morajo javiti na zbornem mestu, ki je vpisano na prvi strani vojaške (deželno-branske) prehodnice. • Osebe, ki so trenutno v civilni službi, se morajo brez poziva javiti v službovanje. V mobilizaciji se vrstijo vojaški novinci in nadomestni rezervisti. • Vsakdo, ki je vpoklican, uporablja železnico od svojega stanovanja do zbornega mesta na račun države, oni pa, ki imajo stalno bivališče v inozemstvu, od avstrijsko-ogrske meje dalje. • Kot vozna izkaznica velja na železnici vojaška listina, pozivnica ali namembnica. • Kdor vojaške listine ali poziva nima, se naj pred odhodom oglasi pri županu. • Ne glede na vozni red morajo vpoklicani priti čim hitreje do prve najbližje železniške postaje (ali pristanišča). • Župan naj poskrbi, da pripeljejo vpoklicane s konji najhitreje do železniške postaje. • Župan naj prepreči spremstvo sorodnikom, češ da je čas in denar nepotrebno tratiti. • Vpoklicani stopijo z dnem mobilizacije pod vojaško sodišče in vojaško disciplinsko oblast. 8. Sankcije za vojake, ki ne odidejo v vojaški sestav • Zamudnike je potrebno pripeljati pred prvo vojaško ali deželnobransko dopolnilno okrajno oblastvo (s tem razumemo tudi deželnostrelsko dopolnitveno okrajno poveljstvo), pri veliki oddaljenosti pa pred politično okrajno oblastvo. • Nabornike, ki niso odšli v vojsko in je župan zanje zvedel, je potrebno 4. dan po razglasitvi mobilizacije naznaniti političnemu okrajnemu glavarstvu. O bolnih je potrebno predložiti zdravniško spričevalo, ki ga potrdi župan, razen če so ga izdali ali potrdili aktivni vojaški zdravniki. III. POGLAVJE Sklic in poziv črne vojske v vojaški sestav 9. Priprava za sklic in poziv črne vojske • Črna vojska (Landsturm) se vpokliče na povelje cesarja. 10. Sklic črne vojske in poziv v vojaški sestav • Zupani dobijo potrebno število razglasov o sklicu in pozivu črnovojnikov. • Izjemoma jih lahko vpokličejo s pozivnicami. 11. Prihod črnovojniških obveznikov in nadzor • Začne se z mirovno splošno mobilizacijo. Črnovojniki imajo prav tako pravico do brezplačnega železniškega prevoza. Za vozno izkaznico velja enako kot za nabornike vpoklic. • Župan mora odhod v službovanje črnovojnih obveznikov kontrolirati s črnovojniškimi seznami vpoklicanih. 12. Razvidnost črne vojske po izvršenem sklicu in pozivu • Preglednost črnovojnih obveznikov, ki imajo v občini domovinsko pravico, je enaka kot v miru. • Črnovojniki, ki jim za določen čas odobrijo dopust, dobijo "črnovojniške dopustnice”. Takšen črnovojnik se mora ob prihodu javiti županu in mu sporočiti svoj naslov ali spremembo naslova. • O tujih črnovojnikih morajo župani v takšnih primerih voditi poseben seznam. 13. Postopek za neaktivne črnovojniške obveznike - rezerviste • Zupani morajo poizvedovati o čmovojnih obveznikih, ki niso odšli v službovanje. Četrti dan jih je potrebno predložiti političnemu okrajnemu oblastvu. Kontrolirati je potrebno tudi tiste črnovojnike, ki so v občini prisotni, pa nimajo domovinske pravice. • Vse črnovojniške obveznike, ki so svojevoljno zapustili službovanje, je potrebno naznaniti žandarmerijski postaji in jih nato izročiti političnemu okrajnemu oblastvu. IV. POGLAVJE Konji 14. Seznam konj in štetje voz • Zaradi preglednosti za vojno službo je potrebno vsako tretje leto izdelati razredne sezname za konjsko klasifikacijo. • Erarične konje, ki so pri posestnikih v privatni uporabi, mora občina zabeležiti in voditi seznam. • Pri ukazanem štetju voz župani popišejo ločeno enovprežne, dvovprežne in tovorne vozove. 15. Priprava za konjski nabor • Občine so dolžne v mirnem času določiti prostor, kjer se zberejo konjski posestniki s konji in konjskimi pomočniki. • Občina mora preskrbeti konjske hlapce (poganjače) za spremstvo konj. Poganjače zberejo iz prostovoljcev, nato pa lahko vpokličejo za to delo tudi nabornike. Pod nobenim pogojem pa to ne smejo biti vojaško izurjeni črnovojniški obvezniki. 16. Odhod vojaških konj iz privatne uporabe • Uporabniki službenih konj in konj deželne hrambe se morajo v 24 urah po razglasitvi mobilizacije javiti na postaji, od koder so bili konji poslani, oziroma tam, kjer izdajajo sezname konj. • Nadzor nad odposlanimi konji vodijo župani. 17. Konjski nabor • Napovedo ga z mobilizacijskim razglasom, župani pa oskrbijo, da privedejo konji pred naborno komisijo ob določeni uri. Prignati je potrebno vse konje (tudi tovorne), ki so bili ob zadnji klasifikaciji spoznani za sposobne, in tiste, ki še niso bili klasificiram in so s 1. januarjem presegli 4. leto starosti. Izvzeti so: a) zakonito oproščeni konji in konji iz posesti neaktivnih plačancev -gažistov, ki jih imajo za službeno uporabo, b) že prodani, a ne odpeljani konji, vendar le, če so jih prodali vojaškim gažistom, ki si morajo ob mobilizaciji priskrbeti konje sami. • Zupani naj posestnike opozorijo, naj sami privedejo s seboj na naborni prostor konjske hlapce. Plemenski konji pa so nabora oproščeni s predložitvijo dokazila, da so konji kot pripravni za pleme sprejeti v vpisnik deželne kobilarne. • Pri naboru konj morajo biti navzoči župani, ki izročijo političnim uradnikom klasifikacijski izkaz in seznam z dokazili vred. Za stroške oskrbe, sprejetja ali transporta potrjenih konj, skrbi župan oziroma občina. Politično okrajno oblastvo povrne županu stroške ob predložitvi dokazil. • Občina poskrbi za konjske hlapce na nabornih krajih in jim plača po 2 kroni dnevnice. 18. Zagotovilo potrebnih lokalov in prostorov • Prostore, kjer se zbirajo konji, določi občina že v mirnem času. Potrebno jih je na zunaj označiti in postaviti napise ter kažipote. • Članom konjske naborne komisije, v njej so 2 uradnika, 2 zaupnika, 3 cenilci, 3 častniki (uradniki) in 8 vojakov, je potrebno priskrbeti prenočišče. • Za javni red in varnost na omenjenih prostorih poskrbi občina. V. POGLAVJE Posebna določila 19. Kako preskrbeti delavce • Delavci morajo biti sposobni za vojaška opravila v vojne namene, ki jih zahtevajo vojaška oblastva, vojaški zavodi, železniški uradi in vsi, ki se štejejo za poduradnike, služabnike, pomočnike ali delavce (polirji, mojstri, nadzorniki, tehnični organi). • Potrebe delavcev so določene že v mirnem času v prvi vrsti iz prostovoljcev, nato pa iz sorodnih rokodelstev, če teh ni dovolj, vključijo črnovojniške obveznike. • Če črne vojske ne skličejo, jo nadomestijo s pravo vojaško službo. Pri takih nabornikih traja obveznost služenja od vstopa v nabor do 31. decembra v letu, ko izpolnijo 33. leto starosti. • Za delavske namene določenih oseb v miru ne obvestijo. 20. Prostovoljni delavci • Na prošnjo urada, kjer potrebujejo delavce, izda župan poziv in omejitve, ki se pri tem pojavijo, določi višino plačila, pri tem pa upošteva obrabnino orodja. • Delavci skrbijo sami za prenočišče, obleko in preskrbo. • Vseh vpoklicanih ob mobilizaciji ne smejo najemati kot delavce in jih ne zadrževati - to je dolžnost delodajalcev. Enaka pravila veljajo za konjske hlapce (ne morejo biti prostovoljni delavci, če so vpoklicani). 21. Zagotovitev in seznam črnovojniških delavcev Za sezname in zagotovitev črnovojnih obveznikov - delavcev skrbijo župani. Seznam delavcev dobijo od črnovojnih okrajnih poveljstev po političnem okrajnem oblastvu. 22. Izbor delavcev - črnovojniških obveznikov • Župani naj priskrbijo samo za delo sposobne delavce. • V miru jih smejo določiti kot delavce tudi "za orožje nesposobne". • Za delavce ne smejo vzeti tistih, ki so oproščeni črnovojniškega služenja, kot so poštni in telegrafski uslužbenci, uslužbenci na železnici, v premogovnikih in rokodelci, ki izdelujejo naprave, potrebne v vojni. Prav tako ne delavcev pri stalnih vojaških oblasteh in zavodih ali s posebnimi službami in opravili v vojne namene ali določenih za konjske hlapce. • Iz tovarn smejo, če je to nujno potrebno, vzeti tudi vojaško izurjene ljudi. 23. Prihod črnovojniških delavcev v vojaški sestav in oprema • Župani morajo delavcem sporočiti, za kakšno službo so določeni, dan, kraj, in jim naročiti, da si preskrbe obleko, primerno letnemu času. S seboj naj vzamejo jedilni pribor, posodo in zalogo hrane za dva dni, v nekaterih primerih pa tudi orodje. • Če posameznih delavcev črnovojniških obveznikov ni mogoče najti ali ne morejo priti v službo, mora župan poiskati nadomestilo. • Delavci naj odidejo na služenje peš, če je mogoče, pa naj občine pospešijo odhod z vozovi. • Izjemoma se lahko uporabi železnica, če kraja službovanja v enem dnevu ni mogoče doseči. V tem primeru izda župan poverilnice delovodji skupine. • Delavci, ki delajo v premičnih delavskih oddelkih napornejša dela, in vsi, ki so trajno v vojaških zavodih, prejmejo doklade. • Vsak dan dobijo delavci kot odškodnino za obrabo orodja 30 vinarjev, za seboj prineseno hrano prva dva dni po 1 krono. Za delavce v premogovnikih so plače enake kot v mirnem času. • Delavci, ki so potrebni za delo samo določen čas, dobivajo dnevno plačo in odškodnino za s seboj prineseno orodje. • Delavce, ki so se poškodovali med delom, lahko na lastno prošnjo premestijo v brezplačno vojaško bolnišnico. 24. Postopek za črnovojniške delavce, ki niso odšli v službovanje Enako kot po paragrafu 13. 25. Določbe za delovno mobilizacijo • Ob delovni mobilizaciji vpokličejo rezerviste v vojaški sestav z javnim razglasom ali s pozivnicami. Veljajo enake določbe kot pri splošni mobilizaciji. • Ukaze o konjskem naboru prejme župan od političnega okrajnega oblastva. 26. Druge dajatve v vojne namene Sem spadajo preskrba prenočišč in voz, vozovi za dovažanje vode, dajatve živil in podobno. Vse to se razglasi posebej. V fondu mestne občine Ormož je tudi seznam slov, ki vsebuje naslov sla, naslov namestnika, številko sla, smer poti in oddaljenost med kraji. Priložene so dolžnosti občinskega predstojnika ob mobilizaciji, tiskovine za zdravniška spričevala, opravičila, navodilo za občinskega predstojnika pri sklicevanju črne vojske z navodilom, da hrani te priloge pri tamkajšnjem mobilizacijskem operatu. 6. maja 1907 so sestavili v Ormožu za primer mobilizacije seznam po šest slov. Za vsakega sla posebej so določene vasi in njihovi namestniki:32 - I. sel Janez Jaušovec (Jauschowetz) namestnik Andrej Kovačič vasi: Šardinje (Scharding) Vičanci (Vitschanetz) Bratonečice (Wratonečitz) Sodinci (Sodinetz) - II. sel Jakob Kovačič namestnik Herman Petovar vasi: Litmcrk (Littenberg) Runeč (Runtschen) Lahonci (Lahonetz) - III. sel Anton Javšovec (Jauschowetz) namestnik Jože Gaberc (Gaberz) vasi: Hardek (Hardegg) Mihalovci (Michalofzen) Veličane (Velitschan) Žerovinci (Schcrovincen) - IV. sel Janez Hodžar (Hodschar) namestnik Janez Cajnko (Zcinko) vasi: Brcbrovnik (Wrebrofnig) Miklavž (St. Nikolai) Hermanci (Hermanetz) Kog (Kaag) 32 ZAP, MOO, škatla št. 4, ovoj 38. - V. sel Leopold Libih (Liebich) vasi: Pušenci (Puschendorf) namestnik Janez Kaučič Frankovci (Frankofzen) Obrež (Obrisch) Središče (Polstrau) - VI. sel Franc Cajnko (Cainko) namestnik Karl Heiderkumer vasi: Hum (Kulmbcrg) Šalovci (Schalofzen) Vitan (Vitan) Jastrebci (Jastrovetz) Vodranci (Adrianzen) Okrajno glavarstvo Ptuj, pod katerega je spadalo tudi mesto Ormož, naroča vsem občinskim predstojništvom, naj posebej varujejo železnice, brzojave in druge za vojaške namene pomembne objekte. Pri tem naj sodeluje poleg poklicnih varstvenih organov tudi javnost. Varstvo železnic je potrebno pospeševati na kmetih, tujce odvračati od železniške proge oziroma jih naj odvrača žandarmerija. Da bi oddelkom javne varnosti olajšali njihovo službo, pa naprošajo za pomoč vse ljudi, predvsem pri nalogah kurirjev, pri pripravi hrane in podobno.33 Okrajno glavarstvo Ptuj razglasi s 26. 10. 1914 vpoklic črnovojnih obveznikov, rojenih v letih 1892, 1893 in 1894. Naborniki morajo imeti par močnih dobro priležnih čevljev ah škornjev, toplo volneno spodnje perilo, toplo obleko, volnene nogavice, tople odeje, nahrbtnik in jedilni pribor.34 Na poveljstvo deželne brambe dopolnilnega okraja Celje se morajo zbrati vsi črnovojniki, ki so dobili dopust. Izvršen bo namreč ponoven zdravstveni pregled 17. oktobra 1914. Zaukazana sta bila splošna razglasitev in prihod vojakov ob 6. uri zjutraj.35 V vojnih časih je prihajalo do kopičenja pošte, ki je bila namenjena za Ormož, na ptujski pošti. Tako je prihajalo do zamude časopisov tudi do dva dni. Razumeti moramo, da so ljudje, željni poročil in novic, prosili, naj mestna občina Ormož posreduje pri ormoški pošti, in sicer za naslednje časopise: Dunaj: Die Zeit die ncuc frcie Presse, Ost - dcutschc Rundschau Gradec: Grazer Tagespost, Grazer Tagblatt, Grazer Zeitung, Arbciter Wille, Montags - Zeitung Maribor: Marburger Zeitung, Straža, Slovenski gospodar Ljubljana: Slovenski narod, Slovenec, Slovenske slike.36 33 ZAP, MOO, škatla št. 4, ovoj 39. 34 Ibid., razglas, izdan 21. 10. 1914. 35 Ibid. 36 Ibid., spis z dne 20. 8. 1914. Okrajno glavarstvo Ptuj opozarja vsa občinska predstojništva in žandarmcrijske postaje na amnestijo zločinov zoper vojaško obveznost, ki je bila objavljena v Grazer Zeittung 29. 7. 1914.-17 V mesecu juliju (28. 7.) istega leta je po atentatu na Franca Ferdinanda v Sarajevu sledila vojna napoved Srbiji, Avstro-Ogrska pa je napovedala 6. avgusta vojno še Rusiji.37 38 Mestni občinski urad v Ormožu je po naročilu župana objavil razpored mož, ki so se vsakih 6 ur izmenjavali ob cestni zapori pri Skorčičevem vodnjaku. Straža je bila odrejena po odloku varnostnih organov, začela pa se je 14. avgusta 1914 ob 6. uri zjutraj.39 Zaradi zanimivosti in specifičnega ponemčevanja nekaterih slovenskih priimkov navajam seznam v celoti po arhivskem dokumentu40 : Lesjak (Lesiak) Janez Meznarič Franc Stropnik Feliks Potočnik Jožef Polak Matija Petovar Maks Škripec Matjaž Majhen (Meichen) Alojz Šulek (Schulck) Jožef Robinšek (Robinschek) Jakob Novak Jakob Meško Janez Kreps Ferdinand Majcen (Meitzen) Jakob Heršič (Hcrschitz) Štefan Vaupotič Jožef Lesjak (Lesiak) Franc Horvat Filip Meško Filip Štucl (Stutzl) Jakob Rojs (Rois) Janez Richter Janez Veselič Janez Gomzc Ciril Kelemina Andrej Kovačič Hcrga Janez Bauer Avguštin Wernig Ob sklicu črne vojske se naj ormoški naborniki, rojeni v letih 1892, 1893 in 1894, zberejo 2. oktobra 1914 v poslopju starega okrožnega sodišča v Celju ob 8. uri. Za pravočasen in polnoštevilen prihod obveznikov so zadolženi zastopniki občine. Legitimacijski list črnovojnih obveznikov je sestavljen po zakonu iz leta 1914 (19. 9. 1914). Seznam nabornikov vsebuje leto rojstva, ime in priimek, kraj rojstva, pristojnost v občino, poklic in očetovo ime.41 • 1892, K1KL Gotfried, rojen v Ormožu, pristojen v Litmerk, konjski hlapec pri Francu Minisdorfer, oče Janez Mulle 37 Ibid., razglas 31. 7. 1914. 38 J. J. Švajncer, Svetovna vojna 1914 - 1918. 39 ZAP, MOO, škatla št. 4, ovoj 39, spis z dne 12. 8. 1914. 49 Opomba avtorice I. L. Benedičič. 41 ZAP, MOO, škatla št. 4, ovoj 39. • 1892, LEBIČ (LEBITSCH) Adalbcrt, rojen in pristojen v Konjice (Gonobitz), jurist • 1893, KREPS Ferdinand, kolarski pomočnik, rojen in pristojen v Ormožu, oče Jurij • 1893, SEREC Anton, kmečki pomočnik - dninar, pristojen in rojen v Ormožu • 1893, KOLARIČ Rudolf, čevljarski pomočnik pri Meieritschu, pristojen v Obrežu • 1893, RAKUŠA Rudolf, učitelj, rojen v Ormožu, pristojen v Obrežu • 1893, PŠAK Karl, konjski hlapec Ministorfer, rojen in pristojen v Hardeku • 1893, MAUKO Vincenc, trgovski nameščenec, Rucmanci - Ivaniči, oče Peter • 1894, KRALJ Ferdinand, usnjarski pomočnik, pristojen in rojen v Ormožu • 1894, IVANUŠA Avguštin, ključavničarski pomočnik pri Kreutzu, rojen v Ormožu, pristojen v Humu • 1894, KOVAČEC Anton, pleskar, pomočnik pri Veseliču (Veselitschu) • 1894, KOKOT Janez, trgovski pomočnik, pristojen v Podgorcih, pri Veseliču • 1894, PETEK Martin, trgovski pomočnik, pristojen v Sodincih, pri Veseliču • 1894, WERBER Janez, trgovski pomočnik pri Brodarju, Gornja Vižinga, sodi v okraj Radlje (Mahrenbcrg) • 1894, ŠAGOVEC JURIJ (SCHAGOVETZ Georg), vrvarski mojster, rojen v Gradcu, pristojen v Tomažu, okraj Ptuj.42 Okrajno glavarstvo Ptuj naroča vsem občinskim predstojništvom, naj opozori prebivalstvo, posebno tiste, ki se vozijo z avtomobili, naj se na zahtevo varuhov javne varnosti kakor tudi stražnikov brezpogojno takoj ustavijo. Ker vozniki avtomobilov niso ustavljali na zahtevo organov javne varnosti, so nanje streljali. Enako velja za vozila na povodec in vsako vozilo na cesti.43 Leta 1914 je Ormož občina, ki je spadala v politični okraj Ptuj, zato Tomaž - v Ptuju. 43 ZAP, MOO, škatla št. 4, ovoj 39, razglas z dne 6. 8. 1914. Iz leta 1915 je ohranjen seznam slov, ki so prevzeli mobilizacijske pakete:44 Številka sla Ime in priimek Vasi 10 Karel RAKUŠA Bratonečice, Vičanci, Šardinje 11 Filip MEŠKO Lahonci, Runeč Litmerk 12 Ferdinand KREPS Žerovinci, Hardek, Mihalovci, Veličane 13 Andrej KELEMINA Kog, Hermanci Miklavž, Brebrovnik 14 Franc MEZNARIČ Središče, Obrež Frankovci, Pušenci 15 Jožef ŠULEK (SCHULEK) Vodranci, Jastrebci Vitan, Šalovci Po ukazu cesarsko-kraljevega okrajnega glavarstva Ptuj so 23. 2. 1915 razglasili zaplembo zrnja in mlinskih izdekov po občinskih predstojništvih. Priložene so dostavnice za posamezna občinska predstojništva: Obrež, Središče, Frankovci, Pušenci, Mihalovci, Hardek, Veličane, Žerovinci, Šardinje, Bratonečice, Vičanci, Lahonci, Litmerk, Runeč, Brebrovnik, Hermanci, Kog, Miklavž, Vodranci, Vitan, Šalovci, Hum in Jastrebci.44 45 * * Žetveni dopusti vojakov v letu 1915 nam prikazujejo pisano vojaško strukturo polkov in oddelkov, kjer so službovali ormoški vojaki. Vsaka vojaška organizacija je napisala vojaku potrdilo oziroma odredbo, ki določa trajanje dopusta. • K. u. k. Ersatzkompanie cles Sappeurb. (cesarsko-kraljeva saperska nadomestna stotnija) dovoljuje po odredbi vojaškega poveljstva v Gradcu l. 1915 v občini Ormož, okraj Ptuj, dopust vojakom za poljedelska opravila: Janezu KIR1ČU K) dni, in sicer od 4. 9. do 13. 9. 1915. Žetveni dopust za istega vojaka so določili od 1. 11. do 14. 11. 1915.^ • Feldkanonen Regiment št. 9 (polk poljskih topov) odobri z odredbo dne 2. junija 1915 dopust vojaku Ludviku KUHARIČU od 1. do 15. 10. 1915.41 • K. u. k. Infanterieregiment št. 87 (pehotni polk) - II. Ersatzkompanie (nadomestna stotnija) dovoli vojaku Frideriku POTOČNIKU (POTOTSCHNIG) dopust od 7. do 14. 10. 1915.4* 44 ZAP, MOO, škatla št. 4, ovoj 40, seznam z dne 25. 2. 1915. 45 Ihid. 4f’ Ihid., ovoj 41, izdano na Ptuju, 6. 9. 1915. 4^ Ihid., Dunajsko Novo mesto (Neustadt), 30. 9. 1915. • Rekonvaleszentenabteilung des Ersatzbataìllons des Infanterìe- Regimentes Nr. 87 (oddelek rekonvalescentov nadomestnega bataljona pehotnega polka št. 87) za vojaka Stanislava JARCA.48 49 • Landwehrìnfanterìeregiment Maribor Nr. 26 - Ersatzbataillon (domobranski pehotni polk - nadomestni bataljon št. 26) odobri za vojaka Franca ZABOVN1GA žet\’eni dopust od 16. do 29. 10. 1915.50 * 52 53 54 55 • K. u. k. Inf. Regit. Nr. 87 - 5. Ers. Kamp. (cesarsko-kraljevi pehotni polk Nr. 87 - 5. nadomestna stotnija) dovoli dopust vojaku Albinu PETO VARI UA' • K. u. k. Reservespital Pettau (bolnišnica za rezerviste) izda dovoljenje za vojaka Janeza SKO LIBERI A od 15. do 24. 4. 1915 A2 • K. k. Landstunnbezirkskommando Nr. 5 v Pisinu (črnovojniško okrajno poveljstvo) odobri dopust za vojaka Janeza KARBA od 26. 4. do 3. 5. 1915.™ • K. k. Rekonvaleszentenabteilung des Landwehr - Inf. Regts. Nr. 26 Maribor (oddelek rekonvalescentov - domobranski pehotni polk) dovoli dopust za vojaka Antona IGERZA od 7. do 18. 5. 1915.™ • K. u. k. Reservespital Pettau (bolnišnica za rezerviste) izda dovoljenje za vojaka Janeza SKOLIBERJA od 21. do 27. 6. 1915 in vojaka Domicijana SERAJNIKA od 21. do 27. 6. 1915.™ • K. k. Rekonvaleszentenabteilung des Inf Reg. 87 Cilli (oddelek rekonvalescentov pehotnega polka v Celju) odobri dopust za vojaka Antona KAUČIČA.56 57 K. k. Landwehrìnfanterìeregiment Maribor Nr. bataljon domobranskega pehotnega polka) GOMZEJU od 15. 7. do 4. 8. 1915.™ 26 Ersatzbataillon (nadomestni dovoli dopust vojaku Cirilu V letu 1916 so bili izdani številni odloki o obvezni oddaji slame za vojne potrebe. Vsak mesce je določilo občinsko predstojništvo po naročilu okrajnega glavarstva Ptuj količino' sena in slame, ki so jo posamezni 48 Ibid., Laško (Tufcrn), 6. 10. 1915. 49 Ibid., Celje (Cilli), 26. 10. 1915. 50 Ibid., Maribor, 21. 10. 1915. Ibid., Žalce (Sachsenfeld), 2. 4. 1915. 52 Ibid., Ptuj, 14. 4. 1915. 53 Ibid., Pisino, 23. 4. 1915. 54 Ibid., Maribor, 7. 5. 1915. 55 Ibid., Ptuj, 20. 6. 1915. 56 Ibid., Celje, 1. 7. 1915. 57 Ibid., Maribor, 14. 7. 1915. posestniki prodali prevzemnim komisarjem vojaške oskrbovalnice v Mariboru.58 Na podlagi zakona okrajnega glavarstva Ptuj objavlja mestna občina Ormož, da so od 1. 5. 1916 ukinjena državna izplačila kavcij za vojne ujetnike. Za vsakega vojnega ujetnika je potrebno plačati v občinsko blagajno - hranilnico 30 kron, ki jih naj vplačajo pri občinskem uradu. Za vsak delovni dan dobi vojni ujetnik 20 vinarjev dnevno na roko. Za vsakega vojnega ujetnika je potrebno plačati za upravne stroške po 20 vinarjev, stroški bivanja v taborišču in stroški zdravil pa bremenijo delodajalca.59 Navajam seznam 16 ruskih vojnih ujetnikov, evidenčno pristojnih v taborišče Purgstall, ki so bili mobilizirani kot delavci delodajalcem v Ormož:60 Nikolai BOGOMOLOW Alexander BELOUSOW lija KONKOW Petr KAKATSCHKOW Anton OSTAPTSCHUK Filipp NEDOSEKOW Poma SEDOW Petr LESNICH Grigorij DEMENTJEW Michail BRASGALIN Aleksandr SOTOW Kuprion ROMMEL Andrei SODANOW lija HORELKOW Grigorij MIKETIN Občinski urad v Ormožu je predložil 24. julija 1918 zapisnik o škodi, ki je nastala v mestu ob strmoglavljenju letala. Letalo firme Pfonix iz Asperna je strmoglavilo 20. julija 1918 v hišo št. 54 in 57. Cenitev škode sta opravila Janez Baumann in Franc Waupotič (mizar).61 Škoda na hiši št. 54, ki so jo predložili Krajnčevi dediči (Kreinz) je bila: onesnažen je vodnjak z gorivom, ki se je zlilo v zemljo, zato potrebuje 20 kg apnenca à 3 krone = 60 K 4 m cevi à 22 kron = 88 K 6 delovnih dni à 14 kron= 84 K SKUPAJ = 232 K 2 delovna dneva za ureditev vrta à 14 K= 28 K nova ograja iz lesa 16 metrov à 30 K= 480 K SKUPAJ = 508 K 2 delovna dneva za ureditev vrta à 14 K= 28 K nova ograja iz lesa 16 metrov à 30 K= 480 K SKUPAJ = 508 K 58 ZAP, MOO, škatla št. 4, ovoj 42. 59 ZAP, MOO, škatla št. 4, ovoj 43, razglas z dne 21. 5. 1916. 611 Seznam je poslan iz Knittelfekla, 10. 3. 1917. 61 ZAP, MOO, škatla št. 4, ovoj 44. celotna ureditev zelenjavnega vrta 2 hruški in 1 jablana 450 K 300 K 750 K SKUPAJ Za hišo št. 57, last gospe Ane Masten je bila prijavljena: škoda na zelenjavnem vrtu popolnoma poškodovanih 5 sadnih dreves izguba sadja uničena ograja 13 metrov d 30 K 100 K 500 K 300 K 190 K 1090 K SKUPAJ plačilo dveh cenilcev à 10 K 20 K 2600 K SKUPAJ Zapisnik je podpisal Franc Vaupotič (Waupotitsch) - tesarski mojster. Cesarsko-kraljevo okrajno glavarstvo Ptuj je izdalo 2. septembra 1916 (okrajni glavar je bil dr. Netoliczka) razglas o vojaških vzdrževalnih prispevkih.62 Zaradi velikega števila strank pri vzdrževalni okrajni komisiji ob uradnih dnevih obvešča okrajno glavarstvo, da morajo prošnje za povišanje vzdrževalnega prispevka vlagati le pisno pri vzdrževalni okrajni komisiji za ptujsko okolico. Vložijo sc lahko tudi pisno ali ustno pri pomožni gospodarski pisarni oziroma pri okrajnem pomožnem odboru s sedežem na okrajnem sodišču ali pri občinskem predstojništvu v kraju bivališča.63 V letu 1916 so bile izdane obveznice za četrto avstrijsko posojilo za tisoč kron. Ccsarsko-kraljcva blagajna državnih dolgov na Dunaju bo plačala imetniku na podlagi cesarske odredbe z dne 4. 8. 1914 posojeno vsoto. Obveznice se letno obrestujejo s 5,5 % obrestmi Obveznica zastara po 30 letih, državne obveznice pa imajo 14 polletnih kuponov, ki postanejo izplačljivi s 1. decembrom 1916, zadnji kupon pa se izplača 1. junija 1923.64 Okrajno glavarstvo Brežice ob Savi je izdalo 20. aprila 1917 razglas Obramba proti letalcem: Ob razvoju vojaške tehnike lahko pridejo sovražni letalci tudi nad Štajersko, kamor zaradi nas varujočega gorovja sicer še niso prišli. To pa ne pomeni, da jih ne bo. Na vsak način je potrebna previdnost in zato ne smemo biti nepripravljeni. 62 Med arhivskim gradivom muzejskega društva so hranjeni razglasi, lepaki, skice, fotografije, živilske nakaznice in vojna posojila, ki so hila razpisana oh izbruhu vojne. Ker nam prikazujejo utrip medvojnega časa, so vredna natančnejše predstavitve, čeprav se ne navezujejo izključno na mesto Ormož. 63 ZAP, Muzejsko društvo - IV, škatla 6. 64 Ibid. Zaradi tega izda cesarsko-kraljevo okrajno glavarstvo po cesarskem ukazu z dne 20. 4. 1854 državnega zakonika št. 6 v primeru sovražnih napadov naslednje odredbe: Naloge prebivalcev ob letalskem napadu: 1. Vsakdo naj stopi takoj v najbližjo hišo ali vežo, ulice, trgi in ceste pa se naj takoj izpraznijo. 2. Vsako zbiranje iz radovednosti ali kakšnega drugega vzroka je prepovedano, enako oviranje vojaških oseb pri izvrševanju njihove službe. 3. Vozovi se morajo ustaviti ob cestah, da ne ovirajo prometa. 4. Ob stemnitvi je potrebno zastreti okna, posebej izložbe. 5. Ugasiti je potrebno obcestno javno razsvetljavo. 6. Tudi podnevi je potrebno zapreti vse lesene in železne zapornice po izložbah. 7. Pri prodajalnah je potrebno brezpogojno zagotoviti zatemnitev izložb. 8. Ob letalskem napadu mora biti v pripravljenosti požarna služba. 9. Prebivalstvo mora izpolniti odredbe takoj in opustiti nepotrebno kričanje. 10. Fotografiranje morebiti porušenih poslopij je tudi po končanem letalskem napadu prepovedano. Vsak prestopek se kaznuje z denarno globo od 2 do 200 kron ali z zaporom od 6 ur do 14 dni. ZNAMENJE ALARMA OB LETALSKIH NAPADIH Ob letalskem napadu bo "bilo plat zvona" (kakor sicer ob nevarnosti požara). Konec nevarnosti bo naznanjen s trikratnim kratkim zvonjenjem. Italijanska letala spoznamo po tem, da imajo na spodnji strani desnega krila zeleno, levega krila rdečo in v sredini belo barvo. Navpično krmilo ima laške barve (italijanske). Italijanski vodljivi zrakoplovi kažejo belo-rdečo-zelene zastave z grbom Savoja in kraljevo krono. Razglas jc izdalo ccsarko-kraljevo glavarstvo, zanj dr. Neuwirth (vodja urada).65 Z razglasi so določali tudi najvišje cene živil in ostalih prodajnih artiklov. 11. oktobra 1916 so tako določili najvišje cene za sladkor v trgovini na drobno. Trgovci morajo ta razglas s cenami obesiti na dobro vidno mesto. Prestopek se kaznuje z denarno kaznijo do 500 kron ali po razsodbi oblastva z zaporno kaznijo do 6 mesecev. Podoben razglas so izdali 18. 65 Ibid. septembra 1916, kjer so določene najvišje cene sena in slame. Sledile so enake sankcije kot v prej opisanem razglasu. Ohranjeni izdani razglasi so dvojezični (v nemščini in slovenščini).66 Ranjenci v ormoškem gradu 1915 S pregledom skozi arhivsko gradivo lahko precej podrobno spoznamo vojaško delovanje in organizacijo v Ormožu. Na podlagi ohranjenih računov in pobotnic, spisov o vojaških invalidih, o vojaški oskrbovalni službi, o organiziranju vojaštva, ob mobilizacijskih seznamih, prisilnem zbiranju živil in krme, o pomoči pri prevozu, o delovanju narodne garde, nastanitvenih zadevah, ekscesih, prispevkih oziroma finaciranju kasarne, pritožbah in nesoglasjih civilnega prebivalstva z vojaškimi oblastmi lahko ugotovimo, da je mesto živelo z vojsko. Prisotnost vojske in skrb zanjo se je kazala v načinu življenja Ormožancev, čutili so jo na gospodarskem področju, kulturnem razvoju, navadah, običajih, skratka, Ormožanci so jo znali, mogli ali zmogli uvrstiti neopazno v svoj način življenja. Pričujoči prispevek prikazuje po ohranjenem arhivskem gradivu pestro delovanje vojske v Ormožu in reakcijo takratnih prebivalcev, kolikor je bilo možno. 66 Ibid. MILITARWESEN IN ORMOŽ AUF DEM BRUCH DES JAHRHUNDERTS ZUSAMMENFASSUNG Die àltesten Dokumente ùber den Militàrdienst in der Stadi Ormož stammen aus der Mitte des 17. Jahrhunderts. Dieser Beitrag stelli verschieden Gebiete vor: das Proviantwesen (1668 - 1848), die Kaserne (1815), welche zum Teil von der Landesvertretung finanzieri wurde, zusammenhàngend damit verschiedene Einsprùche der Friedauer Bcvòlkerung gegen die Einquartierung der durchmarschierenden Armee, ferner die Bereitstellung von Pfcrdcn (1812), Dcserteure (1740 - cca 1800), Quarticrangelegenheiten (1665 - 1849), Militàrarzt (1848), Rckruten (1676 -1780), Pferderequirierung und die Nationalgarde (1848 - 49), die im Ormož im April 1849 suspendiert war. Interessant sind auch Exzesse (Der Soldat Friederich Kaspar sprach vor dem Franciscaner Kloster Fltìche aus und brachte damit in Schande ùber die Nationalgarde). Das Archivgut enthàlt auch die Organisierung der Gemeinde Ormož fùr die Mobilmachung im Jahre 1903. Darin sind Botenverzeichnisse sowie die Stellungspflicht mit den Namen des Botcn und der zugchòrigen Ortc aufgefùhrt. Weiters finden wir Legitimationsblàtter des Landsturmes fùr das Jahr 1914, Konsignationen ùber beurlaubte landwirtschaftliche Arbeiter im Jahre 1915, Kundmachungen ùber Kriegsgcfangenen und deren Kautionen (30 Kronen prò Kopf), Namenlisten russischer Kriegsgefangener in Ormož und cin Protokoli ùber die Bewcrtung des Schadens, welcher durch ein abgestùrztes Flugzeug im Jahre 1918 in Ormož hervorgerufen worden war. Auch sind noch Bùcher der Militarpflichtigen ab dem Geburtsjahr 1930 vorhanden und das Stadtgemeindcamt von Ormož stellte im Jahre 1892 ein summarisches Verzeichnis der Handwcrksmcister, die ihren Militàrdienst absolvierten, her. Mit Hilfe dieses Archivguts kònnen wir einiges ùber die militàrische Angelegenheitcn von Ormož erfahren. Tone LUSKOVIČ* OD KLETARSKEGA DRUŠTVA DO VINARSKE ZADRUGE ORMOŽ (1898 - 1960) L KLETARSKO DRUŠTVO ORMOŽ Kletarsko društvo Ormož je bilo ustanovljeno 25. septembra 1898 na pobudo dr. Ivana Ceršaka, ki je bil sklicatelj ustanovnega občnega zbora. Na občnem zboru so ustanovili odbor, ki se je konstituiral 1. oktobra 1898. Ustanovitev društva je dovoljeval Zakon o zadrugah z dne 9. aprila 1873 avstrijskega Državnega zakonika. V sodnem registru Okrožnega sodišča v Mariboru je bila 14. oktobra 1898 vpisana zadružna pogodba z dne 10. oktobra 1898, s katero je bila ustanovljena zadruga KLETARSKO DRUŠTVO V ORMOZI. Vpisana novo ustanovljena zadruga je bila zadruga z omejeno zavezo: "Friedauer Kellerverein registrirte Genossenschaft mit beschrànkter Haftung" s sedežem v Ormožu, za nedoločeno dobo. Namen zadruge je bil "pospeševati napredek in razvoj vinarstva s kupovanjem in prodajanjem grozdja in vina, z napravo vzornih vinogradov, pivnic, skladišč, tudi izven ormoškega okraja in podpiranjem članov v teh strokah gospodarstva." "Načelstvo" zadruge je bilo sestavljeno iz naslednjih "udov"-. gospod Franc Hanželič, posestnik v Hardeku, načelnik gospod dr. Ivan Ceršak, c.k. biležnik v Ormoži gospod Alojz Miki, trgovec v Ormoži gospod Martin Stanič, posestnik v Hardeku gospod Anton Šoštarič, posestnik v Pavlovcih. Po zadružni pogodbi je bila zaveza društvenikov omejena v obsegu, ki ga je določal člen 76 Zakona, sprejetega 9. aprila 1893, št. 70 d. z. Zadruga je morala svoje objave razglašati po predpisih zakona, tiste objave, katerih oglaševanja ni predpisoval zakon, pa so razglašali v deželnih časopisih, v prvi vrsti v Slovenskem gospodarju.* 1 Dr. Ivan Ceršak v svojih "Ormoških spominih", izdanih 1902. leta ob 25-letnici Ormoške hranilnice in posojilnice, navaja kot glavni razlog za ustanovitev Kletarskega društva: "Ker se vinorejsko društvo peča bolj s proizvodom vina, z obdelovanjem goric itd., pogrešali smo društva, ki bi nam pomagala pridelke pravočasno v denar Tone LUSKOVIČ, dipl. pravnik v “Jeruzalem” Ormož. 1 Sodni izvirnik, vložen v zadružnem registru pod FIRM 132 Gen I. 35, Sodišče v Mariboru. spravljati. Vinorejec včasih komaj čaka, da bi koj od preše prodal svoj pridelek, ker mu je pokriti marskikatere gospodarske zaveze." Ugotovitve dr. Ceršaka so po slabih sto letih od ustanovitve Kletarskega društva še vedno aktualne, saj se tudi danes vinogradniki srečujejo s podobnimi problemi (op. T.L.). Da bi Kletarsko društvo čim učinkoviteje opravljalo svoj osnovni namen -hitro prodajo grozdja in vina, je 29. aprila 1899 v nekaterih točkah dopolnilo svoja zadružna pravila. Tako je v 3. točki Pravil zapisano: "Pospeševati napredek in razvoj vinarstva s kupovanjem in prodajanjem grozdja in vina, z napravo vzornih vinogradov, pivnic, skladišč tudi izven ormoškega okraja in podpiranjem članov v teh strokah gospodarstva. Ta društveni namen se pospešuje tudi s tem, da Kletarsko društvo toči svoja vina v svojih krčmah pod svojim imenom ne le v Ormožu, ampak tudi v drugih avstrijskih krajih."2 Na podlagi te zadnje točke je Kletarsko društvo zaprosilo, da se mu dovoli odprtje krčme v svojem hramu. Po dolgih ovirah je ministrstvo dovoljenje izdalo tako, da je bila krčma odprta za Martinovo tega leta. Vodstvo Kletarskega društva Ormož je bilo zelo sposobno in ambiciozno. Ob širitvi dejavnosti je društvo sorazmerno hitro pridobilo tudi nekaj prostorov v samem Ormožu. Tako dr. Ceršak opisuje, da se je nakup hrama, hišna številka 5 "izvršil dosta bolj gladko" kakor nakup posojilničnega doma, hišna številka 38. Hiša kletarskega društva Kletarsko društvo se za nakup ni dolgo časa odločalo, ker je šlo za to, da bi si v samem mestu Ormožu kar najhitreje pridobilo svoje prostore in da bi dejavnost razširili tudi z odprtjem nove krčme in prostorov za potrebe pivnice. Hram številka 5, katerega lastnik je bil nemške narodnosti, je stal 14.000 kron. Nekateri so takrat trdili, da je šlo za zelo drag nakup, drugi pa da ne.3 Ob uspehih, ki jih je društvo dosegalo, je bilo seveda precej težav. Tako se je društvo srečevalo s problemi, da ni imelo ustreznih priprav za kupovanje grozdja, ni imelo svojih goric in zato ni moglo na razstavah vina nastopati kot proizvajalec.4 Te težave pa niso motile vodstva društva, da si ne bi postavilo še bolj smelih načrtov. Med temi je bila tudi želja, da bi v Gradcu pridobili skladišče vina in tam ustanovili tudi krčmo. Uspehi Kletarskega društva v prvih letih: Leto Prejemki Izdatki Čisti dobiček Rezervni sklad 1898 46.915K 64V 44.573K 44V 213K 00V 225K 00V 1899 80.060K 30V 75.185K 70V 228K 36V 469K 36V 1900 29.993K 66V 29.882K 92V 197K 77V 669K 13V 1901 23.897K 05V 20.344K 71V 127K 50V 800K 63V V društvu je bilo v tem času včlanjenih 18 zadružnikov, njihov glavni delež pa je znašal 900 K.5 Vodstvo društva se je v tem času srečevalo tudi z mnogimi predsodki in nasprotovanji Slovencev in Neslovencev, ki so v obetavnih začetkih poslovanja društva videli resno konkurenco. Prvo načelstvo Kletarskega društva je bilo izvoljeno za štiri leta, zato so v skladu s Pravili in zadružno pogodbo izvolili leta 1902 na občnem zboru novo načelstvo, ki so ga sestavljali: Mihajl Kukovec, posestnik iz Ormoža - načelnik Anton Janežič, župan Brebrovniški - namestnik Anton Šoštarič, posestnik v Pavlovcih in beležniški uradnik v Ormožu -blagajnik Anton Borko, župan na Kogu - odbornik Anton Meško, posestnik v Lahoncih - odbornik6 3 Dr. Ivan Geršak: Ormoški spomini (1902). 4 Dr. Ivan Geršak: Ormoški spomini (1902). 3 Dr. Ivan Geršak: Ormoški spomini (1902) in arhiv Jeruzalem Ormož. Vse do prve svetovne vojne je bilo Kletarsko društvo v težavnem gmotnem položaju, ki je bil posledica izredno močne konkurence in nenehnih nasprotovanj z različnih strani. Na izrednem občnem zboru Kletarskega društva 6. julija 1912 leta so zadružniki obravnavali težaven gospodarski položaj Kletarskega društva, sprejeta pa je bila sprememba pravil zadruge, ki je v skladu s členom 76 zak. z dne 9. 4. 1873 št. 70 povečala zadružni delež na 20 kron.6 7 Pira il / 1«/ "cn. i 36/ IS 7 tu«, »adružnen raglatru pri trrdki » Kl«tar«ko druitro t O molu, Tpl«aB* sadruca s OMjsno «avaio - 7rl«dau«r K«ll«r-T«r«in, rag. Oanoaeanaohaft alt baaohrgnktar Haftung • a« ralad aklapa livanradoaga u'oónaga itera a daa 6./7. 1812 Cabrila Jo •tara aadruisa pravila in vpliajo nova . Po tah novih pravilih a dna 6./7. 1912 aa glasi firaia zadruga * Klatarako društvo v Oranil, vpisana aadruga a omajano savaso • . Badai aadruga Ja Ormoi, nJana doba J« nadoločena. Mama n aadruga Ja : pospeševati napredek in raavoj vinarstva a kupovanjem In predavanjem grosdja in vina, s napravo vaornlh vinogradov, plvnlo, skladišč, tudi laven ormoškega okraja, in podpiranjem članov v tah itrokah gospodarstva. la društven namen ee pospešuje tudi s t'm, da K la tar ak o društvo toči avoja vina v svojih krčmah pod svcjlm Imanom na la v Omelu, ampak tudi v drugih avstrijskih krajih . Objava zadrugo se razglašajo v^slovenrkem Gospodarju ’ In ako Ja mogoča tudi v drugih deželnih čaaoplrlh Zavesa druitvenlkov Ja omajana v Mrl določani v { sak. od 3./4. 1979 št.70 dri.Sak. In znaša eden zadružni delaš 20.-K . Načolvtvo podpisuje se na ta način , da se pod zadružne firmo, katera naj bo pisana ali natlenjena, podpiše načelnik ali njegov sam itr.ik ir. Jodsn odbornik načelstva . 2.) izbriše sn ud .-.ačsletva Jurij Dogša vsled smrti In vplč* novolsvolJani ud načelstva 'oasi Korpar, posestnik v Osluševcih. C.kr. okrotnr. sodnija Kahlbor, odd.I dna 2. aprila 1919. Fotokopija prepisa iz Zadružnega registra iz leta 1913 Leta 1916 je Kletarsko društvo izstopilo iz Zveze gospodarskih zadrug v Gradcu in pristopilo k Zadružni zvezi v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno si je društvo gmotno opomoglo in je izšlo iz vojne gospodarsko okrepljeno. Nove težave je doživelo že leta 1919 zaradi izredno močnega padca cen vina. Posledice je čutilo tudi po plebiscitu na Koroškem, ker je na tem območju imelo dobre odjemalce. Tako so bila tudi prva povojna leta za društvo izredno težavna. Zanimive so ugotovitve iz revizijskih poročil po posameznih letih, ki kažejo na številne slabosti v poslovanju Kletarskega društva. Tako revizijsko poročilo, izdelano 7. julija 1920, ugotavlja, da Kletarsko društvo kljub 6 Dr. Ivan Geršak: Ormoški spomini (1902). 7 Zadružni register - spis FIRM 31/13 Gen I. 35/19, Sodišče Maribor. 22- letnemu delovanju v najimenitnejšem vinskem okolišu v Sloveniji ni pridobilo več kot 50 članov. Kljub številnim opozorilom, da bi društvo moralo poslovati predvsem s člani, se to ni zgodilo in izrečene so bile številne pritožbe na občnih zborih. Tako so člani oziroma zadružniki kritizirali predvsem to, da vodstvo Kletarskega društva ne skrbi za koristi vključenih vinogradnikov, ampak predvsem za lastne. Revizijsko poročilo ugotavlja, da je bilo ravnanje društva pri razdelitvi čistega dobička nezadružno in da so bile izplačane previsoke dividende v višini 9.283,57 K, namesto da bi se del čistega dobička dal v splošni ali posebni rezervni sklad ali pa namenil kot prispevek v fond za pospeševanje prodaje vina ter za pridobivanje odjemalcev na Koroškem, v Prekmurju ter za vzdrževanje poskusnih kleti v teh pokrajinah. Ugotovljeno je bilo, da so deleži 20 kron nezadostni in da bi se za opravljanje osnovnega poslanstva Kletarskega društva morali zvišati vsaj na 100 kron. Revizijsko poročilo iz leta 1920 kritizira tudi odločitev društva o zidavi dvorane, ki bo stala okrog 140.000 K, za kar bi bilo potrebno najeti kredite, gradnja te dvorane pa je za poslovanje društva nepotrebna.8 ,C a «>//, Potrdiig (overilo). trgovec okrotju M je prijavil navedenih v Uriti pod Itev. /f~— Ker je prijavnih poatopal po Cl.^ trotarinikega pravilnika, a uveril . da ni nobenih drugih ukonitih ovir aa vidrtevanje prijavljene obrti, tedaj ee mu izdaja to potrdilo a tem. da je prijavaik dolUn ravnati •e v vaem po dotitnih zakonitih predpiaih in odredbah, navedenih v troiarinakem pravilniku. .r Fotokopija trošarinskega potrdila iz leta 1921 V vsem tem obdobju je v poslovanju Kletarskega društva mogoče zaznati izrazita nihanja. Leti 1925 in 1926 sta bili za vinsko trgovino konjukturni, in to je pomenilo, da je tudi Kletarsko društvo nekoliko lažje zadihalo. Že leta 1927 je ponovno nastopila stagnacija. Na naše tržišče so takrat prvič prodrla o vina iz Dalmacije in Banata, ki so jih kupovali špekulanti, jih mešali z ormoškimi in prodajali kot pristna ormoška vina. Tako so zniževali ceno domačemu vinu, mu jemali že pridobljeni sloves in neposredno vplivali na položaj in poslovanje Kletarskega društva. Leta 1928 uvedena trošarina je položaj društva samo še poslabšala. V revizijskem poročilu z dne 23. novembra 1929 je zapisano, da je imelo Kletarsko društvo 134 članov. Glavni deleži so v tem času znašali 1.000 din, opravilni deleži pa 25 din. Kletarsko društvo je tega leta imelo na zalogi 29.240 litrov starega in 8.500 litrov novega vina. Kljub temu da je bilo novo vino prvovrstno, ga je Kletarsko društvo le s težavo prodajalo. Gmotno stanje Kletarskega društva je bilo po ugotovitvah revizijskega poročila in po bilanci za leto 1928 sorazmerno ugodno. Za primerjavo so lahko naslednji podatki: Aktiva Vrednost zalog 213.080,00 din Terjatve na blagu 23.071,00 din Naloženi denar 301,00 din Premični inventar 38.200,00 din Nepremični inventar 106.645,50 din Deleži 1.135,00 din SKUPAJ 382.432,50 din Pasiva Deleži 69.959,00 din Izposojila 271.138,08 din Dolg na blagu 5.170,00 din Dolg na obrestih 22.425,72 din Rezervni zaklad 13.160,49 din Čisti dobiček 579,21 din SKUPAJ 382.432,50 din Promet v letu 1928 je znašal 930.339,20 din. Vrednost zalog je v tem letu predstavljalo 30.440 litrov vina po 7 din. Kletarsko društvo je imelo na razpolago za 38.374 litrov posode, ki je bila ovrednotena po 25 din za liter, prav tako pa je bilo društvo lastnik hiše z gostilno in stanovanjem z vsemi pritiklinami v vrednosti 200.000 din. Zanimiv je tudi podatek iz poročila, ki navaja, da je bilo Kletarsko društvo solastnik Katoliškega doma v Ormožu do ene polovice v vrednosti 90.000 din.9 Kriza v poslovanju Kletarskega društva je dosegla višek v letu 1930. Društvo je preživelo predvsem zaradi tega, ker je v tem letu prvič odkupilo velike količine sadja in pri preprodaji precej zaslužilo. Težak položaj društva je pomagala omiliti tudi ormoška hranilnica in posojilnica v obliki dolgoročnega posojila. Društvo je v tem letu zadržalo obseg članstva, saj je iz društva izstopil le en zadružnik. Načelstvo društva so sestavljali: Anton Meško, Franc Šterman, Tomaž Korpar in Ivan Ivanuša. V nadzornem organu društva so bili: Peter Sadravec, Andrej Korpar in Anton Venta. Naslednje leto je število članov društva naraslo za 42, tako da je štelo društvo skupaj 175 članov. V začetku leta 1930 je imelo društvo na zalogi 398,72 hi vina ter dokupilo še 137,70 hi. Prodaja je potekala dobro, saj je bilo prodano 426,10 hi vina. Za prodano blago je imelo društvo za 66.195,85 din terjatev, od tega je znašala terjatev do izvozne zadruge jugoslovanskih vin v Mariboru 54.828,- din, gostilničar, ki je imel v najemu gostilno, pa je bil dolžan 19.400,- din za prevzeto blago. Zaradi padca cen je poslovala zadruga v letu 1930 z izgubo 63.000,- din, ki se je v letu 1931 povečala še za 70.000,- din. Po sklepu občnega zbora se je društvo odločilo, da bo izgubo pokrilo samo, saj je bilo premoženje v premičninah večje kakor sama izguba. Kletarsko društvo je tega leta najelo pri ormoški hranilnici in posojilnici posojilo v višini 352.005,59 din.10 Začetek 30. let je pomenil obdobje intenzivnega pridobivanja novega članstva. Tako je štela zadruga leta 1932 že 272 članov, ki so plačali opravilne deleže po 25,- din in glavne deleže po 1.000,- din. Tega leta je društvo nastavilo svojega zastopnika v Šoštanju, s katerim je sklenilo pogodbo in odprlo vinotoč v Zagrebu. Leta 1932 je prodalo Kletarsko društvo 193.063 1 vina, v letu 1933 do konca julija pa 168.985 1 vina. Konce leta 1932 je znašala zaloga vina 28.212 1 v vrednosti 72.539,75 din, kar po obsegu prometa ni bilo preveč. Vino letnika 1932 so v bilanci ovrednotili po 2,- din, letnik 1933 pa po 3,- din. V tem letu (1932) je društvo, ki so ga mnogi takrat že imenovali zadruga, utrpelo hud poslovni udarec. Decembra tega leta je prišla Izvozna zadruga jugoslovanskih vin v Mariboru v konkurz. S to zadrugo je ormoško Kletarsko društvo poslovalo komaj tri leta. Terjatve Kletarskega društva so postale dvomljive, obstoj pa močno omajan, saj so dvomljive terjatve, od katerih jih je večina odpadla na izvozno zadrugo jugoslovanskih vin, znašale 97.082,16 din. Odločnosti zadružnega vodstva se je zahvaliti, da so prebrodili tudi to krizo. Zadruga je svoje obveznosti do članstva kljub težavnemu položaju izpolnjevala redno, redno je plačevala članom prevzeto vino in sadje, vendar je bilo poslovanje obremenjeno s precejšnjimi problemi, saj je imela zadruga premalo lastnih sredstev in si je zato pri domači posojilnici konec leta 1932 najela kredit v višini 251.038,52 din.11 Tajniške, blagajniške in poslovodske posle sta v tem času vodila g. Drago Hraba in g. M. Munda. Članstvo Kletarskega društva oziroma zadruge je v letu 1934 naraslo na 368. Kot poslovodja je bil tega leta nastavljen Martin Munda z mesečno plačo 500,- din. Povrnjene je dobil tudi potne stroške in 5 par provizije od prodanega litra vina. Blagajniške in knjigovodske posle je opravljal Martin Puklavec z mesečno plačo 400,- din. Oba sta bila bolniško in pokojninsko zavarovana. Kot inkasant in pomočnik poslovodje je bil nastavljen Anton Naglič v Šoštanju. Dobival je 50 par od litra prodanega vina. V Zagrebu je bil kot vodja točilnice nastavljen Franc Antolič ki je dobival 1,25 din od prodanega vina. Točilnica v Zagrebu je imela svoj inventar, zato je zadruga plačevala najemnino v višini 3.100,- din ter trošarino in dovoz do Zagreba. Vinsko klet v Sveti Mariji v Medimurju sta oskrbovala Djuro in Vinko Kanižaj. Dobivala sta 0,65 din od litra prodanega vina. V Laškem je imela zadruga sklenjeno pogodbo s posestnikom in trgovcem Damirom Pačnikom, ki je prodajal za zadrugo na lastno odgovornost po dogovorjeni enotni ceni. Gostilno v Ormožu je oddalo Kletarsko društvo 25. junija 1934 v najem Mariji Vipavec po pogodbi za letno najemnino 2.400,- din. Pri Ljudski hranilnici in posojilnici v Ormožu je Kletarsko društvo še vedno imelo 236.151,15 din kredita po 8 % obrestni meri. Nekaj kreditov je imelo najetih še pri drugih finančnih ustanovah. Poslovanje društva se je okrepilo in razširilo tako, da je bil promet sorazmerno visok. Za potrebe dela na terenu in poslovanja si je društvo nabavilo motorno kolo in telefon. Zaključni račun za leto 1933 izkazuje naslednje realno stanje kletarskega društva: Aktiva Premični inventar 78.578,76 din Nepremični inventar 101.308,72 din Naložen denar 357,14 din Deleži pri drugih zavodih 135,00 din Vrednost zaloge 168.880,00 din Terjatve 48.563,85 din Gostilna Ormož 23.540,50 din Gostilna Zagreb 53.872,20 din Tranzitoria (are) 1.666,25 din 476.900,42 din Pasiva Premični inventar 78.578,76 din Deleži 8.900,00 din Izposojila 241.703,95 din Dolg na blagu 44.414,20 din Nedvignjeni deleži 84,00 din Jamstvo izvozne zadruge 171.558,65 din Tranzitoria (are) 3.000,00 din Čisti dobiček 7.241,62 din 476.900,42 din Obseg prometa v letu 1933 je znašal 6.206.447,22 din. V zalogah blaga je bilo upoštevano 346 hi mešanega vina po 3,80 din, 55 hi sortiranega vina po 4,20 din, 32,40 hi muškata po 7,50 din.12 ij. dc Ifina to vprataij* >bi. sviti In rešiti in %a «voj« r*ši-t*v naveotl^ra cj llaBJ0-1*',Vr*itovP?òrTo^*:: 0^0*;lioov’le biatvono^a iMČaJa ; noaafta na nam predjet a.óra. ^to J? L?rayoo aoe.Sfi* v -i. éX.26.taLoaa o riavnon »vtlo in upraralh aodlšoih Boralo toilbi eroditi io li odbiidno odloòbo razveljaviti raal Htataostl.oe da bi «c hovilo t itvajaijl tožbe tiora oedo- ^aae C e 1 J e , doc .dacesbra 1' 34. 7. v lai L^) d n 1 Ì. : / ^ f ;? v r icb/s-t-c r* -«Zn6 V CELJU SA OPABCHy BAMOtMHV - y UE/tv V Lbvou s^agoTa£> TtUš^oatV« kralja! u ,..bo UM.«» dlrekctla v Ljubllaal x dna 23.fabrvairla It^š.Št.SllU-T la 1934.radi odmera tooilne taise xa triletja 19^/36,brea Javaa naroka u«*»a-*-aae-« v ealalu ' l.«6.««Avioa o dr^avoaa avatu upravnik «odlšeih.v najavo! acll raaaodllo tako-la: ToSbl aa ugodi In o tudi po l,3,toekl 3 pravilnika o todarloaki oruvlcl.ker urodela vino la atnaga prllrlka ovojih . lanov j i.) aa ni Otiralo na prtd la točka 3 -1.3 uruvtlilka o to-Jarl iakl pravloA.po ua tarai troiai inaka ab.anldJa axajo ovoja -ollOlaa alkohololb ; tjoC prodajati oa dabalo brat po-sobaega dovotlu.lt fieuar v a.Itili dolofill Ur. oat.Gk ta.ena o takaab aladl.di U ahraalAOa aa podlagajo todllal takal: b,)v ovoli odloObi al rollio njaoaca ugovora rrlada rproatltva od toOlloa takaa,na o aa akllouja la aa toflko 5. dl.10 pravilnika o toOarlnakl pravlol.kl o lisa nlkaka tvata s a; ornim vnralanjea. TotaSa atranka pradlaca.da aa Itnodbljaoa odloflba ra «val ja vi. Upravno aodld.Oa Ja pri pr aojl toibo oualadnja miao t riva lo i J «. i. ..hk’RSiriMijr^ti'JtissipiBiii a1!!!;:). Fotokopija sodbe upravnega sodišča za Dravsko banovino Celje iz leta 1934 V tem času je postajala zadruga počasi dokaj močna gospodarska organizacija. Imela je že stalne strokovnjake v administraciji ter stalno nameščene kletarje. Upravičeno bi lahko trdili, da pomeni to obdobje začetek resnega kletarjenja v ormoških kleteh. Kletne kapacitete so počasi 1 ? postajale premajhne, zato je v letih 1936 do 1937 Kletarsko društvo oziroma zadruga zgradilo novo klet z betonskimi cisternami za 28 vagonov vina v zgradbi, ki jo danes imenujejo "Bela hiša." Te cisterne še danes uporablja klet Ormož. Za gradnjo kleti je dobilo Kletarsko društvo dotacijo 50.000,-din od Ministrstva v Beogradu, od Banske uprave v Ljubljani pa dotacijo 18.500,- din ter brezobrestno posojilo v višini 98.500,- din, ki ga pozneje ni bilo treba vrniti, ker je zadruga določeno dobo izpolnjevala svoje naloge v smislu zadružnih pravil. Za nabavo inventarja in opreme kleti je dobila zadruga od ministrstva za kmetijstvo 500.000,- din. S to investicijo in kvalitetnim kletarjenjem je Kletarsko društvo postalo pomemben dejavnik v vinski trgovini. Uspešno je vzdržalo konkurenco ostalih vinskih trgovcev, vinogradniki pa so tako postali manj odvisni od izkoriščevalske vinske trgovine. V novozgrajenih kletnih prostorih, z novo opremo je bil donegovan izredno kvaliteten pridelek, kvaliteta vin se je dvignila tako, da je Kletarsko društvo pridobivalo potreben renome in naklonjenost tržišča.13 Od leta 1935 do 12. 10. 1938 je pristopilo v članstvo Kletarskega društva 207 novih članov. Tako je bilo vpisanih po zadružnem imeniku 659 članov z vplačanim zadružnim deležem 25,- din in enkratnim jamstvom. 3. septembra 1938 je imelo Kletarsko društvo občni zbor, ki se ga je udeležilo nekaj nad 150 članov. Sprejeta je bila sprememba Pravil v členu 5, ki je zvišala delež zadružnika na 100,- din na vsak hi mošta poprečnega letnega pridelka, ki ga je moral zadružnik plačati v 6 letnih obrokih. Tehnika odplačevanja za zadružnike je bila takšna, da so jim pri izplačilu mošta odtegovali 0,17 din za delež pri litru. V 6 letih bi tako vsak zadružnik vplačal nekaj več kot 1,- din za liter mošta ali za hi pridelka 100,- din. Načelstvo zadruge je po Pravilih štelo od 10 do 15 članov, nadzorstvo pa 3 člane. Takratni člani načelstva so bili: Martin Ivanuša - načelnik, Ivan Ivanuša, Andrej Korpar, Franc Šterman, Anton Meško, Gregor Cerar, Albert Križan, Anzelm Polak, Peter Orešnik, Ferdinand Paušner, Anton Plaveč in Janko Štamberger. V nadzorstvu zadruge so bili: Alojzij Janžekovič, Peter Sadravec in Anton Venta kot predsednik. Zadruga je v tem letu imela 5 redno zaposlenih delavcev, in sicer: Martina Munda, ki je opravljal poslovodske posle ter nakup in prodajo blaga, Martina Puklavca, ki je opravljal knjigovodske posle, Štefko Germ, ki je bila nameščena potem, ko je bilo vpeljano kartotečno prepisno knjigovodstvo. Kletar je bil Franc Ivanuša, ki mu je bil dodeljen še Ivan Veselko kot delavec. Za uslužbence zadruge so plačevali vse javne dajatve in zanje ni veljal strogo dogovorjen delokrog za posamezna dela. Leta 1938 je zadruga nabavila nov osebni avto Opel za 40.000, - din, pri čemer je prodala prejšnje vozilo za 14.000,- din. K nakupu avtomobila je 7.000, - din prispeval poslovodja zadruge. 13 Ivan Cvetko, Vinogradništvo ormoško-ljutomerskega območja, Ormož skozi stoletja I. V notranjem poslovanju zadruge je v tem letu nastopil velik preobrat. Z novimi cisternami, ki so lahko sprejele nad 3.000 hi vina, je zadruga stopila krepko v ospredje. Sklep občnega zbora o povišanju deležev na hi poprečnega letnega pridelka na 100, - din ter odziv 137 članov, ki so vplačali deleže v skupnem znesku 287.450,- din, potrjuje, da je med zadrugo in članstvom nastalo novo, tesnejše sodelovanje. Ker so tudi člani pričeli v zadrugo dovažati vinski mošt, je bila podana možnost kvalitetnega donegovanja in šolanja vina. V letu 1938 grozdja zadruga še ni odkupovala, ker še niso prispele naročene priprave (stiskalnica itd.), je pa bila to osnovna naloga in usmeritev za prihodnja leta.14 Zanimiv je zapis v revizijskem poročilu iz leta 1938, ki dobesedno pravi tako: "Zadruga je določila za vinski mošt fiksne najnižje cene, ki jih bo v vsakem slučaju izplačala. Obenem pa je obljubila članstvu, da bo eventuelni prebitek pri izkupičku za to blago dala članom po izvršeni prodaji in prejetem plačilu še blagovno dividenco. Tako postopanje predpostavlja, da ne bo nobene izgube. S tem je zadruga prevzela ves riziko prodaje blaga pod lastno ceno na sebe, medtem, ko je eventuelni višek dolžna vrniti članom. Zguba gre več ali manj na odgovornost podpisnikov zadolžnic in menic, korist pa članom. Tako razmerje ni v zadružnem duhu, ki pravi: eden za vse, vsi za enega, ker nosi tukaj vso materijalno odgovornost za vnovčevanje blaga, ki je posebno v tej stroki vezano na najrazličnejše težkoče in veliko konkurenco, uprava zadruge."'5 V letu 1938 so se močno zvišali dolgovi zadruge, ker je zadruga odkupila precejšnje količine mošta. Skupno z vinarskima zadrugama v Ljutomeru in Ptuju, ki sta bili na novo ustanovljeni, se je Kletarsko društvo Ormož dogovorilo, da so določali cene moštu in vinu, ki so bile vedno nekaj višje, kot so jih ponujali ostali prekupčevalci in vinski trgovci. Zadružniki so društvu zaupali tudi zaradi doplačil, ki so jih dobivali ob koncu vsakega poslovnega leta, odvisno od finančnega uspeha zadruge in od kvalitete oddanega mošta. Zaradi hitrega povečevanja obsega poslovanja so postale vinske kleti, ki jih je imela zadruga, zopet premajhne. Oktobra 1940. leta je zadruga odkupila veliko, skoraj novo vinsko klet od bivšega vinskega trgovca in posestnika velikih vinogradov Veseliča iz Ormoža. Z novo opremo in embalažo je ta klet povečala kapacitete Kletarskega društva za novih 38 vagonov. 5. marca 1938 je vpisalo Kletarsko društvo spremembo pravil na okrožnem sodišču v Mariboru. S spremembo je bilo določeno, da mora imeti vsak zadružnik toliko deležev, da znašajo njegovi deleži najmanj 1 din na hi njegovega poprečnega letnega vinskega pridelka. 22. septembra 1938. leta so bili v zadružnem registru na osnovi izrednega občnega zbora z dne 3. 9. 1938 vpisani novi člani upravnega odbora: Gregor Cerar, župnik pri Veliki Nedelji, Albert Križan, posestnik iz Cerovca, * *4 Revizijsko poročilo za leto 1938, arhiv Jeruzalem Ormož. Revizijsko poročilo za leto 1938, arhiv Jeruzalem Ormož. Anzelm Polak, župnik pri Sv. Miklavžu, Peter Orešnik, posestnik na Kogu, Ferdinand Pušner, posestnik v Litmerku, in Anton Plaveč, posestnik iz Loperšic. Kletarsko društvo Ormož je sprejelo na skupščini dne 27. aprila 19^9 nova pravila zadruge v smislu Zakona o gospodarskih zadrugah (z dne 11. 9. 1937). Vpis v zadružni register je bil opravljen 23. junija 1939 na Okrožnem kot Trgovskem sodišču v Mariboru. Tekst spremembe pravil se je glasil: "Kletarsko društvo v Ormožu, zadruga z omejenim jamstvom." Predmet poslovanja je po uskladitvi z Zakonom bil naslednji: • prevzemanje grozdja, vinskega mošta, vina in sadja na čvrst račun ali v komisijo • strokovno obdelovanje, predelovanje in prodaja proizvodov • nabava vinogradniške, kletarske in sadjarske opreme • organiziranje tečajev, predavanj ter izdaja publikaciji Za dosego takšnega namena je morala zadruga zlasti prirejati vinske in sadne razstave in sejme, ustanavljati založne kleti, skladišča in točilne obrate doma in v inozemstvu ter vzdrževati lastne vzorne vinograde, trsnice in drevesnice. 86739 26 . X - 40 DRAVSKA FMANtNA DIREKCIJA ▼ LJUBU ANI Ha uoJi6y KjiexapcKor apyiuxaa aaapyre c.o.J.y 0puo*y A a joj oe aoaaoJiH aa moxo Haóaa-bSTH •HHC MOQIT I BHHO ■ OA H6-.»aapyrapa y cwacjiy § 1 Tas.7 aa-OHa o npnapeAn«M oaapyrawa c 06-PupoM na to inro ycaea oAeueHTapHHX Henoroa* « OojiecTH »rho»© Jio3e,Ko-Je cy aAaaajie y oaow Kpajy aaapyrapr. HHcy y craiiy aa y roKy oae roanne npeaajy oaapysn aoboahs kohr hr h e ■HHCKor Moi'rxa r «Rna^a noauHDene iteHH7 cxajiHRX noxpomaMa a na ocnoay MHitiJ.eFba PjiaaKOP Faapyynop Caae3a y KpaieiBHH JypocAaiHjw y Beoppaay 6p. 4627/3/C,da 24 OKXoCpa 1940 poahh" a Ha npeaJior Cagnetta aa arpapHy no AHxany P E L A B A M : OaoCpaiau KjiexapcKOW apymTay aaapysa c.o.J» y Opuo*y, a» uo*e ao npaj 1940 roa. naóaaiaTH »hhckh moux ninno n Heaaapyrapa,« to y ohou oóauy koahko joj je noxpeOHo aa noaunpeH>e caojflx cxajiHH^ noxpomaHa. 0 obom peuie&y H3Becxflxn PJiai aaapyHH« casea y Beoppaay»aaapy*Hy Sneay n Kpa-keBcny OancKy ynpasy noionp«apeano oaeJieH»e y iyč*8HH . MHHHCTAP n Oton PH BPE^E? èt«v, 9545/3 - ¥ »X 1940. Ljubljana dm 23. «aptambr« 1940. poloftl Imrcijo za anoaasi obrafiunako plačevanje dri. tro-iarlx ir Ine na vino. Kletarsko 0 r a o i u , Ministrstvo financ, odd. za davke, Van Jo na osnovi čl. 12 trot. zakona v zvezi s čl. 103/23 troé.prav. a avojo rešitvijo a dne 28./V. 1940 št. 32.943-111 dovolilo enoaesečno obračunsko plačevanja drl. trošarina na vino, ki 9 bodeta dali v proaat Iz svojega zasebnega troše-rlnakega ehrenlšča za vino In to pod pogojen, da zaslgurate kreditirano dri. trošarino s driavnlal vrednostnimi papirji. V zavarovanje driavne trošarine na vino sta poloilll kavcije v ob-. štirih obveznic lutrljake 2 1/2^ driavne rente za ratnm štetu a tnostl s kuponi za februar 1941. skupaj torej v X) Din In aleer: liki štl Din 100< serije 5043 št. 0.193 * "št. 0.194 ■ " št. 0.195 " " št. 0.196 Ta obveznice sprejmem borznem kurzu kot kavoljo > _ _ ___. hkrati deponiramo pri davčni upravi v Ormotu, ki Jih bo sprejela med finančne depozite In podatke zaračunitve sporočila tuk.dlrekclJI, Vam pa dostavila blagajniško potrdilo po oddelku fin. kontrole v armotu. rtad1 dviga v plačilo zapadlih kuponov se morate pravočasno Javiti pri omenjani davčni upravi. Opozarjamo Vaa, da zgubijo kuponi ratne šteta v enem letu avojo veljavo, ako Jih ne realizirate. Obračunavanje dri. trošarine na vino, dano v promet Iz Vašega ahra-nlšča, se bo vršilo koneem vaškega meseca. Kreditirano trošarino pa, kl Jo ugotovi za nadzor Vašega ahranišča pristojni oddelek fin. kontrole, morate plačati na čekovni račun davčne uprave v Ormoiu najkasneje do morate plačati na čekovni 2o. drugega meaeoa, kl ali • zar J amo Vaa davčne uprave v Ormoiu naj ki edl mesecu, za katerega Je obračun izvršen, ma vsaka zakasnitev plačila kreditirane tro-'Ine za posledico, da se dovoljenje za obračunsko plačevanje takoj prekliče. 0 ten ae obveste : 1. / Kletarsko društvo v Ormoiu 2. / Savina uprava v Ormoiu 3. / Oddalek fin. kontrola ormoi. šef odaeka: /\}U- Poslovni delež je po novih pravilih znašal 100 din in se je plačeval v obrokih. Najdaljša doba odplačila je bila 6 let od dneva vstopa v članstvo Kletarskega društva. Vsak zadružnik je jamčil z vpisanim zneskom in še z višino enkratnega deleža. Upravni odbor je štel 12 članov in je bil voljen za dobo treh let, vsako leto se je zamenjala ena tretjina odbornikov. Druga svetovna vojna pomeni konec domačega, slovenskega vodstva društva, saj so navdušeni člani ormoškega Kulturbunda z dr. Brodarjem na čelu razpustili upravni in nadzorni odbor društva; dr. Brodar je premoženje društva spravil pod svoje nadzorstvo ter postal župan. Čez mesec dni je vsa imovina in celotno poslovanje že spadalo pod Raiffeisenverband v Gradcu, društvo pa je bilo preimenovano v Wein-Kellereigenossenschaft in dobilo poslovnega komisarja. Zadruga je tudi v času, ko je bila v nemških rokah, poslovala po zadružnih načelih.17 Hafffrlftrfrrtbonò ©trimu«’* —^Aiet'btìnò ùer i §r iartScbi rtsth aftl icberu :.===: Graz, Kalserfelògasse 5/111 - Postfach 384 Bukknali Kilffciftcn ZftntnlkM In die We in-Kellereigenoseenschaft F r 1 e d a u Unterateiermarlc Sie Kredit in inapruch nehmen, ehestena vor-aulegen. Bine Durcheohrift dea Bilanzberichte erhielt dieae direlet von una. fi Heil Hitler! Ihr Zelchen Ihre Nachrlcht Untcr Zckhcn Orai, KalwrMdg. 3/111 Bctrlfft : 3cho/A. JahreaabschluB 1942/1943. den 25.Mal 1944 Ihre Bilanz 1942/1943 wurde durch unaeren Oberprtifer, Herrn K. Vollath, ohne Durch-ftihrung einer geaetzlichen Prlifung aufge-atellt. Wir Ubermitteln Ihnen nun beige-achloasen den B.richt unaerea Prlifers Uber die bei der Eratellung gemachten Wahrnehmur gen. Dieaer Bericht gilt ala eine Bellage zur Bilanz und iat der Vollveraammlung bei Vorlage der Bilanz vollinhaltlich ztir Kennt Berilgllch Ordnung de. «ItgllederweBens hat uneer PrUfer eine Priet zmn il.Auguat 1944 fUhrllchen^Berioht^arUbep 'iahin Ihr'n ‘U8‘ 'ier Sle der Heiffeieen-Zentralkauee Oraz, bei weloher In dfr Anlwort bitte Zalehm. Tag und BetrcfT antebrny a*diu<« s ocajcnla jazMtw lUTaoSlh m mw lo. MpKata« IMS* YrUaok la laa i VaoeUl aurla .limo ^UU*u ••tom.’ 'OTM ■ Ua+tLT Ivan -tUOorv« ilarUa oni&ix *• Ver XvamA« UarUa ^4piri3 flllp -'ovai -^Vc» lr0oli3 irof.ia» aito to» .«.toaa ila'ijaaió >'ioja taaba.-,,ar Ja.o aa-ia - «bar •ctat Iva« Ivanca * rara trbaS imnjo -ialec * nion lo.rla «alta lutija uharl! -arija .alltor larlln iairavao - sto r, v/raa totarlnn • •u*'V-^sra«la ; -:i ‘Jic • avoh «varava io ■ r^c" ^&..l3al4 .rja . Fotokopija seznama ustanovnih članov Vinarske zadruge iz leta 1945 Vinarska zadruga Ormož je pri okrožnem zadružnem registru 22. novembra 1946 vpisala naslednjo spremembo: "Po sklepu skupščine z dne 7. 9. 1946 se spremenijo Pravila tako, da zadružni delež znaša 100 din na 1 ha vinogradniške površine, vsak zadružnik pa jamči z desetkratnim zneskom vpisanih deležev. " Upravni odbor sestavljajo predsednik, tajnik, blagajnik, morebitni načelniki odsekov in 9 članov, ki jih voli skupščina. V register sta bila vpisana tudi novo izvoljena člana upravnega odbora in sicer Peter Štrucl, vinogradnik iz Brebrovnika, in Stanko Štrucl, vinogradnik iz Kajžarja.20 Vinarska zadruga Ormož je po vojni zelo hitro zaslovela s svojimi kvalitetnimi vini in zanesljivim poslovanjem. Navezala je tesne stike z ostalimi podjetji, ki so se ukvarjali z vinsko trgovino, predvsem pa državnim posestvom in drugimi vinogradniškimi zadrugami na tem območju. Ob svoji 50. obletnici leta 1948 je imela zadruga 1136 članov s 612 ha vinogradov. Večino pridelka je zadruga prevzemala od svojih članov in tudi od nečlanov v svoje kleti in ga vzorno negovala. Od drugih vinogradniških zadrug je v tem letu prevzela še 6.600 hi pridelka, saj te zadruge v glavnem niso imele ustreznih kleti, še manj pa strokovnjakov za potrebe gospodarjenja. Po direktivah ministrstva za zunanjo trgovino je Vinarska zadruga Ormož večino svojega vina prodala na tuja tržišča, in sicer na Češko, Poljsko, Švedsko in Zahodno Nemčijo. Zanimivi so podatki o prometu z vinom do leta 1948: leto odkup v hi 1935 2.747 hi 1936 2.391 hi 1937 3.511 hi 1938 5.031 hi 1939 4.772 hi 1940 6.954 hi 1945 6.532 hi 1946 14.800 hi 1947 10.900 hi 1948 13.693 hi21 Novembra 1952 je bila vpisana v register prodajaln in poslovalnic prodajalna Vinarske zadruge Ormož s sedežem v Ormožu 44, ki je imela naslednji poslovni predmet: trgovina z alkoholnimi in brezalkoholnimi pijačami na debelo, trgovina s kmetijskimi stroji, orodjem, umetnimi gnojili ter sredstvi za varstvo rastlin.22 * Leta 1954 je na podlagi uredbe o zadrugah (Uradni list FLRJ 5/54) ter uredbe o ustanavljanju podjetij in obrtov (Uradni list FLRJ 51/53) prišlo do preoblikovanja zadruge oziroma do prilagoditve novi zakonodaji. Ustanovljeno je bilo Zadružno podjetje Vinarska zadruga Ormož s sklepom Okrajne zadružne zveze Ptuj z dne 27. 4. 1954. Vpis in konstituiranje pri zadružnem registru je bilo izvršeno 7. L 1955. Za upravnika zadružnega podjetja je bil izvoljen Martin Puklavec, podpisniki za zadrugo pa so še bili Franc Ivanuša, Marta Rozman in Ana Irgl.21 Zadružno podjetje Vinarska zadruga Ormož je vodil delavski svet, ki so ga sestavljali vsi uslužbenci podjetja24 . Upravni odbor je bil izvoljen na seji delavskega sveta 15. novembra 1954. Sestavljali so ga: Franc Horvat, delavec - predsednik, Franc Ivanuša, uslužbenec - član, Vlado Zemljič, delavec - član, Ana Irgl, uslužbenka -članica in Martin Puklavec, upravnik - član. 21 Arhiv Jeruzalem Ormož in Ivan Cvetko, Ormož skozi stoletja I. 22 Zadružni register, Sodišče Maribor, in arhiv Jeruzalem Ormož. 2^ Zadružni register - Reg. št. l/l - 2 z dne 11. 1. 1955, Sodišče Maribor. 24 Poslovno poročilo za leto 1954, arhiv Jeruzalem Ormož. Podjetje je imelo v tem letu registrirano poslovno enoto Gostilna Vinarske zadruge Ormož. Poslovodja je bila Mira Bogša. Vinarska zadruga je odkupila od privatnega sektorja v letu 1953 skupno 55 vagonov vinskega pridelka, od podjetij tako imenovanega "socialističnega sektorja" pa je bilo prevzeto 29 vagonov vina. Omeniti je treba, da je bil letnik grozdja 1953 količinsko izredno slab. Skupno je prodala Vinarska zadruga v letu 1954 55 vagonov vina, od tega izvoznim podjetjem 38 vagonov. Za vinogradnike privatnega sektorja je to leto nabavila zadruga 30 ton modre galice, 6 ton žvepla, 90 ton apna in 8 ton raznih drugih zaščitnih sredstev. Leta 1954 je bil urejen še dodatni nasad matičnjaka (1,50 ha) na Dobravi. V trsnico je bilo vloženo 56.000 trsnih cepljenk. Trsnica je dosegala republiško poprečje, rezultati pa bi bili vsaj 50 % boljši, če ne bi bilo katastrofalnega napada ličink majskega hrošča. V tem letu sta bili nabavljeni nova transportna posoda za 180 hi in založna posoda za 150 hi. Ljudski odbor mesta Ormož je izdal leta 1954 odločbo, s katero je poskusil Vinarski zadrugi odvzeti stavbo s hišno številko 27 in 28 na Ptujski cesti, prav tako pa gostinski objekt. Zadruga se je pritožila na OLO Ptuj in ta je pritožbi delno ugodil. Pritožba je uspela za stavbo 28 na Ptujski cesti in za gostinski objekt. Za zgradbo na Ptujski cesti 27 je bil sprožen upravni spor na vrhovnem sodišču LRS. Vinarska zadruga Ormož je v tem času gospodarila z lastnimi zemljišči v skupni izmeri 86 arov in 56 kvadratnih metrov. Vsa zemljišča so bila v k.o. Ormož, v neposredni bližini poslovnih zgradb. Od teh zemljišč je bilo 1200 km2 vrta, 1100 kvadratnih metrov njive, 3200 m2 travnika, 1243 m2 dvorišča in 1913 m2 zazidanih stavbišč. Vsa zemljišča je imela vinarska zadruga že pred letom 1945, ocenjena vrednost pa je po cenilnem zapisniku znašala 173.100 din.25 Okrožno gospodarsko sodišče v Mariboru je izdalo 29. januarja 1959 na predlog Vinarske zadruge Ormož z dne 12. 8. 1958 naslednji sklep: /. Iz registra gospodarskih organizacij se izbriše do sedaj samostojno zadružno podjetje Vinarska zadruga Ormož in se pripoji k Zadružni poslovni zvezi Ormož. 2. Vsi dotedanji organi zadruge prenehajo delovati. Izvoljen je bil novi upravni odbor, ki so ga sestavljali: Avgust Ozmec, Anton Topolovec, Josip Simonič, Stefan Petek, Martin Puklavec in Franc Novak. Ta upravni odbor je zamenjal dotedanje člane upravnega odbora Borisa Veseliča, Stanka Zmazka, Petra Dogša, Petra Orešnika, Ivana Kocipra, Cirila Stabuca in Stefana Lukmana. Novi upravnik je postal Mirko Kristl, firma pa se je po novem 25 glasila: "Zadružna poslovna zveza Ormož - Obrat Vinarska zadruga v Ormožu." Poslovodja obrata je bil Martin Puklavec.26 Odnos obrata Vinarska zadruga z Zadružno poslovno zvezo je bil urejen na podlagi medsebojne pogodbe z dne 27. 3. 1958 in Pravil zadružne poslovne zveze, ki jih je potrdil OLO Maribor 18. 10. 1958 pod zaporedno št. 04/4- 58. Po stanju na dan 31. 12. 1959 je bilo v obratu zaposleno 18 delavcev v rednem delovnem razmerju in 3 vajenci v sodarski delavnici. Obrat je imel delavski svet, ki so ga sestavljali vsi člani delovnega kolektiva in 7-članski upravni odbor. Poslovanje obrata Vinarska zadruga je bilo v letu 1959 pod vplivom močne stagnacije na tržišču vina. Zaradi velikega padca cen na zunanjih trgih in zaradi rekordnega pridelka vina v letu 1958 so pri proizvajalcih in vinskih trgovcih nastale velike zaloge, ki so vplivale na cene in s tem tudi na poslovanje. Zaradi tega je obrat kljub precejšnjemu presežku planirane realizacije ustvaril sorazmerno majhen dobiček. Obrat je v lastni sodarski delavnici izdelal v letu 1959 51 transportnih sodov za skupaj 16.000 litrov vina. Poslovno poročilo za leto 1959 prikazuje nekatere zanimive podatke, ki jih je vredno omeniti tudi zaradi tega, ker je bilo to zadnje leto samostojnega poslovanja nekdanjega Kletarskega društva in poznejše Vinarske zadruge Ormož. Osnovna sredstva Vrednost Transportna posoda - 56 kom. sodov za 19.374 litrov v vrednosti 652.835,- din Sodarstvo Maribor - 2 ležaka za 10.740 litrov 460.680,- din Osnovna sredstva skupno 1.113.515,- din Pod postavko osnovna sredstva v gradnji so bile evidentirane naslednje postavke: Osnovna sredstva v gradnji Vrednost 13 kom. ležakov, izdelanih v lastni sodarski delavnici 1.789.586,- din založna posoda v lastni sodarski delavnici za 660 hi 2.885.400,- din 8 kom. ležakov sodarstvo Maribor 1.760.000,- din Skupno osnovna sredstva v gradnji 6.434.986,- din Iz kredita pri Zadružni hranilnici in posojilnici Maribor je bilo za nabavo investicij izkoriščenih 6.895.666,- din, iz lastnih dolgoročnih sredstev pa 652.835,- din. Skladi Amortizacija - blag. del 4.451.799,- din Amortizacija - prosti del 798.829,- din Denarna sredstva iz čistega dohodka 521.803,- din Amort. sklad obv. rezerva 61.164,- din Terjatve za posojila - Zunanje udeležbe 239.699,- din Obratna sredstva Kredit pri ZHP Ormož 57.495.000,- din Zaloge razreda 3 6.739.768,- din Zaloge razreda 6 26.351.605,- din Kupci, ki jih je bilo skupno 75, so imeli za 39.113.361,- din dolga. V tem znesku je bilo zajeto 35.251.185,- din dolga od treh kupcev, in sicer: Vinogradniškega gospodarstva Jeruzalem Ormož 18.022.002,- din, Vinarske zadruge Maribor 7.140.680,- din in Vinaga Ljubljana (izvoz) 10.088.503,- din. Ostali skladi Rezervni sklad po stanju 1. 1. 1959 1.728.227,- din Rezervni sklad po stanju 31. 12. 1959 1.737.944,- din Sklad skupne porabe 1. 1. 1959 22.162,- din Sklad skupne porabe 31. 12. 1959 12.516,- din Sklad obratnih sredstev Stanje na dan 1. 1. 1959 1.474.714,- din Stanje 31. 12. 1959 1.828.470,- din Realizacija Plan za leto 1959 105.000.000,- din Realizacija 1959 156.640.000,- din Materialni stroški so v letu 1959 znašali 16.633.000,- din, kar je pomenilo v doseženi realizaciji 10,61 %. Količinski promet blaga v letu 1959 Zaloge vina na dan 1. 1. 1959 in odkup 1959 1.011.919 litrov Prodano za izvoz 257.060 litrov Trgovina na debelo 216.869 litrov Gostinska mreža 310.889 litrov Kalo 2,9 % 21.137 litrov Droži 1.816 litrov Zaloga 31. 12. 1959 204.148 litrov Dohodek in njegova razdelitev Celotna realizacija v letu 1959 156.639.852,- din Izredni dohodki 983.244,- din Izredni izdatki 591.168,- din Celotni dohodek 157.031.928,- din Poslovni stroški 16.632.928,- din Nab. vrednost real. trg. blaga 133.714.789,- din Prometni davek 62.368,- din Dohodek 6.621.843,- din Prispevek iz dohodka 513.465,- din Posebni delež 214.352,- din 299.113,-din Cisti dohodek 6.322.730,- din Rezervni sklad 148.719,- din Ostanek čistega dohodka 6.174.011,- din Plače po tar. pravilniku 5.789.962,- din Ostanek čistega dohodka 384.049,- din Sklad družbene porabe 10.000,- din Ostanek čistega dohodka v višini 374.049,- se je po sklepu delavskega sveta v celoti razdelil za plače nad višino, ki je bila določena s tarifnim pravilnikom. Delavski svet obrata Vinarska zadruga Ormož je na zasedanju dne 16. 10. 1959 soglasno sklenil, da se s 1. 1. 1960 obrat pripoji k Vinogradniškemu gospodarstvu Jeruzalem Ormož. Razlogi za pripojitev so bili v vedno težavnejšem poslovanju Vinarske zadruge, zmanjševanju odkupnega območja in prehajanju vedno večjih kompleksov vinogradniških površin zaradi arondacij iz privatnega sektorja v Vinogradniško gospodarstvo Jeruzalem Ormož. V tem času je bila sprejeta odločitev o gradnji velike vinske kleti v Ormožu za potrebe celotnega območja občine Ormož, ne glede na sektor lastništva, zato je nastal popolnoma nov položaj glede bodočega poslovanja Vinarske zadruge, kar je imelo za posledico odločitev o prenehanju samostojnega poslovanja. Na podlagi sklepa delavskega sveta obrata Vinarska zadruga Ormož je okrožno gospodarsko sodišče v Mariboru 4. marca I960 izdalo naslednji sklep: "Po sklepu delavskega sveta Vinarske zadruge Ormož z dne 11. 2. 1960 in sklepa delavskega sveta Vinogradniškega gospodarstva Jeruzalem Ormož z dne ti. 2. 1960 ter odločbe O LO Ormož z dne 26. 2. 1960 se iz registra gospodarskih organizacij izbriše Zadružno podjetje Vinarska zadruga Ormož. Vinarska zadruga se pripoji k Vinogradniškemu gospodarstvu Jeruzalem Ormož s sedežem v Ivanjkovcih.21 S X L E P Okrožno goopodtrsko sodili« v Maribora Je po sodnika Koatanjevee Bogomira» » registraci E&deri izbrisa podjetja iz xegistra, na predlog Zadružnega podjetja "Vinarska zadruga" Oraoža z dne 28.2.1960 sklenilo s I. V register podjetij in obrtoe za okraj Mari bor. Reg.St. 183-^IV se pri Zadružnem podjetju “Vinarska zadruga" Ormož izrrSi naslednji vpis : IzbrlSe se iz registra gospodarskih organizacij za okraj Mailbor Zadružno podjetje "Vinarska zadruga” Ormož »ker se Je glasom sklepa svojega delavskege sveta z dne 11.2.1960 in sklepa delavskega sveta Vinogradniškega gospodarstva Jeruzalem-OrmoŽ z dne 8.2.1960 »katera sklepa je potrdil z odloSbo z dne 26.2.1960, Štev. 03Ó2-VI -17*1 ObSinski ljudski odbor Ormož »pripojilo k Vinogradniškemu gospodarstvu Jeruzalem-^Omož s sedežem v Ivanjkovcih ki Je vpisano pod Reg.St. 171/lV. II. Vpia pod toSko I se objavi na stroške stranke v Uradnem listu LRS. laksa po t.p. 9, 10/5 in 12 Uredbe o taksah v postopku pred gospodarskimi aodiSSi v znesku din 1.300.-plačana /Uradni list FISJ St.43/54/. Okrožno gospodarsko sodišče v Mariboru , dne 4.marca I960.