124
tri vile sojenice in mu prorokujejo dobro ali slabo. In kakor one napovedo, tako se zgodi. Tudi k našemu malemu Francku so prišle tri sojenice. Mlade niso, lepe tudi ne, a upajmo, da vendar prav in dobro sodijo! — Amerikanci imajo svoj poseben okus. To se vidi tudi na spomeniku, ki so ga postavili predsedniku Združenih držav Severne Amerike (str. 128). Roosevelt je predrzen jahač Še na iz-prehod jezdi tako hitro, da mu komaj sledi spremstvo. In kot takega burnega „sportsmana" nam ga predstavlja tudi naš spomenik.
Anton Stockl.
Prošli mesec je umrl nadarjen in mnogozaslužen slovenski glasbeuik, kateri je pa že v mladosti zapustil slovensko domovino in živel na Hrvaškem.
Anton Stockel je bil rojen 1.1850. in je živel v Ljubljani v najhujši dobi slovenske dramatike. Takrat v starem deželnem gledišču Slovenci niso smeli nastopiti. L. 1868. je deželni odbor dovolil Slovencem le en večer na mesec, a še od tega je moralo „Dra-matično društvo" prepustiti polovico dobička ravnatelju nemškega gledišča! V takih časih je bilo seveda težko delovati, in zato se ne čudimo, da je I. 1877. zapustil Ljubljano kapelnik Anton Stockl, kateri je vodil mlade igravce in pevce skozi osem let v tej prvi dobi slovenske dramatike.
V Zagrebu je našel ugodnejše razmere. Postal je učitelj glasbe na deželnem glasbenem zavodu, kjer je za Zajcem postal tudi koncertni vodja. Hrvatom je odgojil lepo vrsto dobrih glasbenikov.
Največ je skladal v svojih mladih letih, a mnogo je pozabljenega. Sam je imel za svoje najboljše delo „ Čarovnico", komično opereto z besedilom J. Ale-šovca. Bila je ob svojem času jako priljubljena na slovenskem odru. Mnogo skladb je instrumentiral. Tako je preskrbel instrumentacijo veseloigri »Streli ar" in spisal godbo Alešovčevi igri „Dimež, strah kranjske dežele". Spisal je napeve OgrinčevI glumi „Kje je meja?", godbo Jacobsonovi burki „Hišina", Gruberjevi narodni igri s petjem „Cer-kvenodolski župnik", Goldonijevemu eno-dejanjcu „Dva gospoda pa j eden sluga", Kaiserjevi igri „ Cigan" in Nestrovevi šaloigri s petjem „P avl i h a". Ko so uprizarjali „ Starega korporala", burko „ Robert in Bertram", Kaiserjevo burko „D e n a r, sveta vladar", igrokaz „Na kmet ih", Lemoinovo igro s petjem »Materin blagoslov" (pozneje Ant. Foerster) in še druge stvari, potrebovali so A. Stockla, ki je pridno pisal godbo. — Sicer se malokdo še spominja vseh jeb del, vendar zasluži rajni skladatelj, da se njegovo ime s častjo imenuje v zgodovini slovenske umet2 nosti, saj je bil med njenimi najzaslužnejšimi utemeljitelji.
f Janez Urbas-Selko.
4. januarja t. 1. je v Vavti vasi na Dolenjskem umrl bogoslovec Janez Urbas, iz „Vrtca" in »Angelčka" znan pod imenom Seiko. Pri teh listih je bil zadnja leta med prvimi, reči smemo med najboljšimi sotrudniki.
Rodil se je 3. marca 1882. na Volčjem, v bloški župniji. V razredih in na gimnaziji je bil večinoma vseskozi odličnjak. Tretješolec je prišel v »Alojzije-višče" in je tu bival do mature, ki jo je napravil z odliko; po maturi pa se je vpisal v semenišče. Srčno je želel, da bi kdaj kot svečenik stal pred oltarjem.
Dasi vedno bolehen, je bil razborit, vesel mladenič nenavadno živahnega duha. Prožnost misli se zrcali v njegovih črticah, raztresenih po »Angelčku"
f Janez Urbas-Selko.
1900, 1901, 1902 in »Vrtcu" I. 1901 in 1902. V našem mladinskem slovstvu so nekaj prav posebnega; pri prijateljih mladine je z njimi zbudil veliko zanimanje. Rado se poudarja, da mlad pisatelj začni pri otrocih, in ne ravno redkokrat se čuje, „da je za otroke vse dobro". Druga misel se obsoja sama, s prvo se strinjamo le tedaj, če pisatelj tudi pozna otroško dušo, če je sposoben, da se vživi in zamisli vanjo. Seiko je bil mojster v tem. Njegovo čuvstvo je nežno, prisrčno, polno ljubezni. Z nepopisno mi-lobo se žalosti v težavah, ki tarejo mladino, se z njo raduje v veselju, jo vodi na pravo pot, če pada, ter jo hvali in vzpodbuja, ko vstaja (prim. »Vrtec" 1901: »Oče, kje je moja obleka?" »Jaz bom nesel venec", „Mamica, kje si?" ali »Angelček" 1902: »Pri-