181
Iz Tersta v Aleksandrijo. *)
V nedeljo po sv. Miklavžu sem pil v kavarni „degli spechj" v Terstu poslednjo skledico kave pred svojim odhodom iz Evrope v Egipt. Komur se ljubi dobrega zajterka in kdor potem na barko gre, temu svojega izgleda ne pri-poročujem: meni se je kava prav grenka zdela, in zraven mi je pihala še prav silna burja v slovo čez Kras sem iz ljube moje kranjske domovine, tako, da sem se z napol grenkimi, napol merzlimi občutki ločil od nje. Stoje na bregu morja sem vidil, kako se je polagoma že dim valil iz dimnika parobroda „Amerika", kteri je bil v Aleksandrijo namenjen; višnjevo banderce v znamenje odhoda je bilo verh drevesa že razvito; še enkrat in s težkim sercom objamem „z Bogoml" svoje ljube ter stopim v barko. Morje je bilo v barkostaji zlo nepokojno , brodnik je veslal z vso močjo, valovi so pljuskali na obeh straneh, — pa vsega tega nisem ne vidil ne čutil: kmalo sem bil na parobrodu. Popotniki so bili večidel že zbrani; mornarji so navijali silne verige, na kterih sidra visijo; verh mosta je veleval kapitan K.; kmalo zažvižga mašina; kolesa se zaverte, krog in krog zašumi in se peni morje, nad nami se vali temni dim, odpeljemo se iz Tersta; — bilo je zjutraj 11. dec. lanskega leta.
Marsiktero oko se je še željno oziralo proti domu; bele rutice so še v slovo migale; pa kmalo smo bili zunaj barkostaje. Teržaško mesto je ležalo pred nami v okrožji, na desni svetilnica, v zastaji mestni grad, pred nami pa kakor gost gojzd neštevilne drevesa bark, ki so bile vse z banderci okinčane, pa ne našemu odhodu v čast, ampak zavolj nedeljskega praznika. Družba ni bila velika, ker za kratek čas se dozdaj še ne vozi veliko ljudi v Egipt, in zimske mesce je jadransko in srednje morje po navadi zlo nepokojno in togotno, kar nikogar posebno ne vabi v potovanje. Peljali so se s to barko vdova bana Je 11 a čiča v družbi nekega nemškega grofa in njegove gospe, kteri so bili v zgornji Egipt namenjeni, en protestantišk dohtar in misijonar iz Jeruzalema, neki imeniten aleksandrijsk ter-govec s svojo lepo ženo in en gospod od Lloydove družbe s celo svojo rodovino. Razun gospe grofinje Jellačič-eve so pa večidel vsi popotni tovarši med potjo tolikanj bolehali in terpeli, da jih ni bilo veliko viditi.
Veš, ljubi bravec, kaj je morska bolezen? —  Ne sme ti biti žal, ako nisi sam skusil; zato ti je tudi ne bom
*) S tem potopisom je častiti nas rojak, ki ga je imeniten poklic peljal v daljno Afriko, začel popis egiptovske dežele, iz ktere je obljubil našim bravcom povedati mnogo zanimivega o zemlji in ljudstva tamošnjem.                                                        Vred.
popisoval. — Pervi dan na parobrodu se ni od druzega govorilo kakor od tega, in vsak je kak pomoček zoper to bolezen vedil, vsak se je korenjaka štel, kteremu morje ne bode kos. Posebno prijazni so taki pogovori pri kosilu, kjer množijo tek in veselje. Smešno je viditi, kako vse po sar-delah, po kislinah in takih rečeh plane, ktere so znabiti koristne zoper to bolezen; v očeh sta se pa nekterim brala skerb in strah.
Kapitan Marko Florio, veri Kotorčan čistega slovanskega plemena, je v jadranskem in srednjem morji dobro znan; njegovo bistro oko je vidilo že marsikdaj morsko brezdno pred svojo barko odperto, da bi njega in tovarše požerlo; al njegovo serce ni trepetalo nikdar, zato slovi um in pogum sivega Markota. Vidši krog sebe družbo, ki je vsa po nemški med seboj kramljala, se je temu grozno čudil; on govori svoj materni jezik, laški, francozki, an-gležki, rusovski in turški, za nemškega pa mu ni mar — kapitanu velikega parobroda ravno tiste družbe, ktera, kakor se tolikrat sliši, bi imela „nesti germansko civilizacijo proti jutru.44 Ne bodi mu škoda, verlemu Markotu! Bolj Ijubez-njivega in prijaznega kapitana ni dalječ in blizo ; to poter-dujejo vsi, Angleži in Nemci, Talijani in drugi, kteri se ž njim vozijo.
Kdor se pervikrat in za delj časa v pt'ije dežele na pot poda, tega zanimuje na poti vse; pozdravlja pri odhodu svoje domače hribe in gore, domače mesta in vasi. Ljubezen do domovine, prem lačna včasih, dokler človeka še domače obnebje pokriva, se oživi in uname, ko ga obdajajo ptuji kraji in ptuje dežele, ko njegovo uho več ne čuje sladke besede domače. Delj in delj se je odmikovalo teržaško mesto, v zatičji so še stermele kraške skale, med kterimi se kakor tanka žila vije proti Nabrezini železna cesta; po hribih in bližnjih gorah pa je ležalo veliko snega. Tebi, moj ljubi bravec, se bo pač čudno zdelo, da snega opomnim, kar je pri nas doma mesca grudna navadna reč; kdor pa je celo zimo kakor jez pod kairskim obnebjem preživel, kjer ni ne dežja ne snega, pač ne pozabi trenutka, ko je vidil zadnjikrat bele gore in  golicave.
Peljali smo se kraj istrijanskega brega. Siromaška dežela ne razveseljuje očesa. Vidiš mesta in vasi, cerkve in gradove zidane po laški šegi in od delječ lepe na pogled ; pa okö vidi sem ter tje le posamne drevesa, zemlja je skalnata, in kar se vidi, pusta in opušena. Bilo je pa pozimi in na dalječ se marsiktera reč drugači vidi, kakor od blizo, in ne mika me tista nesrečna vsevedčnost premo-drih turistov, kteri na pet ur delječ, v tem, ko v vozu ua železnici spe, vsakega griljčka slišijo! Bog daj, da bi dežela istrijanskih bratov bila raj na zemlji!
Pervi dan naše vožnje smo bili še vsi na verhu parobroda; popotnik v začetku hoče še vse viditi; zdi se mu, kakor da bi ne smel zamuditi nobene razvaline, nobene skale, ktere s prostim ali z oboroženim očesom zapaziti more; pozneje pa, ko ga marsiktere težave mučijo, ga ne miče pogled ne na albaneške, ne na arkadske gore! V začetku ogleduje z verha, kako val za valom se versti; kako morje se peni in šumi krog mogočnih koles; gleda v dno morja in se ozira proti nebu, kamor gosti dim se vali; ogleduje mornarje, silne verige; tudi zapazi čolniče na straneh, kteri so za silo pripravljeni; ta znabiti zleze zlo gori na most; uni se zgubi v dno in ogleduje, kako v mašini zob z zobom se ujema, prešteva, kolikokrat se v minuti zasuče kolo in takih zvitih reči več. Vsak hoče vse vediti, vse viditi in vsak je strašno učen. Koj so bukve pri rokah, čedno na platno nalepljeni zemljovidi, in mislil bi, kdor vidi tukaj kakega gospoda zamišljenega v vse to na klopi sloneti, da je on najmanj drugi Kolomb in da je oserčje Afrike že na drobno preduhtal. Mislil bodeš, pri-jatel moj, kako učeni in zvedeni so ljudje na svetu! Povem ti na to, da ravno ta na videz premodri gospod me je baral: kdaj da pridemo   iz  jadranskega   v černo  morje,   kjer je
182
menda vožnja zlo nevarna! Kaj ne, da je to bistra glava? Pa pustimo jih.
Vse se je balo večera, ko je kapitan Marko smehljaje nam napovedal, da pridemo memo Pole v kvarnerski zaliv. Po navadi je morje tam nepokojno; znabiti se sprime tam naša barja z vetrovi, ki iz Ogerskega čez Hor-vaško sem vlečejo.
To je  pa res, korajžni smo mi možje suhega plemena
—   dokler smo na suhem: tudi še takratne zmiraj. Pojdite pa ven na morje, naj začnejo vas zibati rahli valovi, naj vetrič potegne, naj se pokaže le en temen oblačec, — ko-rajže in junaštva, žali Bog, je konec. „II Quarnero dorme!" nas je pri južini tolažil kapitan, češ, da nam bodo iz-verstne pečadre in goreče vina bolje dišale. Enkrat pa se zaziblje ladija tolikanj, da kozarci, vilice in noži zarožljajo, — in nobenemu ni več dišala južina.
Do zdaj, kraj brega Istrije, smo bili srečevali celi dan še veliko večjih in manjših bark; pri Poli smo vidili tudi se eno avstrijansko vojno barko z napetimi jadri ne deleč od nas; naprej smo bili pa večidel le bolj sami. Na večer se je pa vendar razkačilo nekoliko morje; začeli smo se močno zibati; visoki valovi pljuskajo na stene parobroda; naprej in nazaj, na levo in na desno se je zaganjala mogočna ladija; ojster veter je pihal od Reke sem; kmalo je zginil od verha tovarš za tovaršem, da nazadnje sem bil izmed vseh popotnikov jez z eno samo gospo zgorej, blizo toplega dimnika in tedaj skoraj v sredi ladije, kjer se zibanje najmanj čuti. Hudo je bilo mraz; od trenutka do trenutka je močneje hrumelo morje, je cverkalo lesovje parobroda, je žvižgal vihar med drevesi, banderom in vervmi. „Kako mogočno, krasno je morje, kako veličansk je vihar Ia
—  je djala gospa; al v tem hipu pljukne en val čez verh, in gospa in jez sva bila oba dobro keršena od morja. „Noč je prelepa" — pravi na dalje gospa — „kako je jasno obnebje, kako čisto berlijo zvezde" — al v tem omolkne in nagloma se poda v spodnji hram. Jez sem bil pa še delj časa na verhu, ne zato, ker je bilo morje in obnebje in vse to tako poetično, — ampak zato, ker je v spodnjem hramu zrak zagaten in ker mi je bilo ložeje pri sercu, dokler sem vidil še skoz temno noč v daljini zadnji ozki trak zemlje — ljube naše domovine.                   (Dal. si.)
188
Iz Tersta v Aleksandrijo.
(Dalje).
II.
Prijetna je vožnja po morji in, hvala Bogu, tudi spalo bi se na barki prav dobro, ko bi v majhnih sobicah ne bilo tako zagatno, ako bi bile postelje le nekoliko bolj pri-ležne in ako bi ne bilo vse krog* Tebe, srečni popotnik, tako osoljeno. V tem ko ležiš v svoji posteljci — in ne bo ti škodovalo, če se 12. grudna dobro odeneš — kako rahlo te ziblje ladija in ti oživlja v spominu preserčne čase, ko so te stara mati se doma zibali. Nekteri ljudje pa imajo posebno mehko serce; njih občutljeji so od natore bolj blagodarno previđeni kakor navadnih ljudi. Kako srečno se pač gotovo počuti v svoji kletbici taka mehka duša! Terpi veliko od morske bolezni, terdo sklene oči in si zamasi ušesa, da ne vidi, kako se ziblje ladja, in da ne čuti, kako zunaj hrupe valovi.    Taka samota mora biti pač
189
žalostna: zunaj je temna noč in tudi po dnevi skoz luknjice le malo svita v te izbice pada; mašina poje neprenehoma eno dolgočasno vižo, kolesa v eno mer sume in se verte, lad i j a se ziblje močno naprej in nazaj in če se silno zažene, rožljajo vsi kozarci, sklede in okrožniki in lesovje stoka in poka, kakor da bi ga v vsakem hipu imeli raz-krušiti valovi: človek pa leži v svoji posteljci, in tudi misli znabiti še, če ga že to pretežko ne stane, in misli na some v dnu morja, in znabiti, če ni ravno preveč eteriške natore, žalostno misli na dobro kosilo in na sladko vince, ktero zdaj zunaj njegovim tovaršem v kozarček berli, — in kozarci rožljajo in vilice in noži ropotajo, — in znabiti, če se vse zoper našega prijatla zaroti, mu v tem trenutku pade ravno na nos prav grenka, slana kaplja, — glej, on je živa podoba Tantala!
Take in enake misii so me navdajale, ko rano druzega dneva naše vožnje pridem nad strop. Mornarji so ravno vse umivali in z dolgimi koraki je med njimi gor in dol hodil drugi kapitan, v poliman plajš zavit in očitno zlo nejevoljen zato, ker je ponoči deževalo in straža v dežji ni najlepša reč na svetu. Popotnih tovaršev se ni bilo nobenega viditi, in je bilo tudi še prezgodaj: solnce se še ni pokazalo izza dalmatinskih gora. Ti, moj ljubi bravec, znabiti misliš, da sem nalašč zavolj tega tako zgodaj ustal, da bi vidil na morji izbod solnca in da bi ti ga potem popisati mogel. Gotovo, to bi bila lepa reč iu mika me posnemati kerdelo naših pisateljev in ti celo peklo solnčnih žarkov na glavo natepsti, ako bi se ne bal za tvojo zdravo glavico in še bolj tvojega   pomilovanja,   da ponavljam tako starino.
Ponoči smo se bili dobro vozili, in zjutraj smo bili vštric Splita. Peljali smo se memo Lise in Kurcole, med Lagosto in Pelagozo. Dalmatinski breg od Dubrovnika naprej stopi bolj na zad, in breg in otoki, memo kterih smo se peljali, vsi imajo eni in enaki značaj: proti zapadu so viditi skalnati in opušeni.
Drugi dan je bilo že več tovaršev iu tovaršic pobitih in klavernih; sicer so še prišli na dan; govorili pa niso veliko več in tudi niso bili več tako strašno korajžni. Vreme je bilo prelepo, solnce je že bolj grelo, nebo je bilo jasno. Od deleč se vidijo černe gore in okolice kotorske. En gospod iz družbe je imel strašno jezo na kneza Danila in je černil njega in njegove hrabre gorijance in perjance od deleč tako, kakor mu je ojstri jezik le dal. Ce je knez Danilo tisti dan po južni dremati hotel, so ga gotovo težke sanje motile, ker mu je bil tako blizo kervavi sovražnik. Znabiti je res, da osa ne pika piškavega sadu!
En drug gospod pa je od veselja cepetal, ko sliši ime otoka „PeIagozaa. Ne oberne več oči od pustega skalovja, ki se tako imenuje in ki v sredi jadranskega morja leži, zadnji otok in meja posestva našega cesarstva. Kdo ve, kaj je vžgalo tako našega gospoda tovarša: ali ga je zgrabilo lepo ime, na pol gerško in na pol mitologično, ali so se mu križale v možganih prečudne ideje od druzega Mon-tekrist-a, ali ga je osupnilo modro obnebje Italije, čista sapa, ki je iz Rimskega sem pihala; Bog ve, kaj ga je očaralo? „Pelagoza, Pelagoza" — presladko ime ni omolk-nilo na njegovih ustnicah.
Tukaj, na meji avstrijanski, smo djali zadnjič domovini slovo. Na gorah krog Kotora je gotovo še ležal sneg, zadnja priča domače zime; pa zdaj je tudi doma ekopnil sneg, zelene gojzdje in trate, cvete vigred — domovina je zmiraj najlepši kraj!                           (Dal. si.)
195
Iz Tersta v Aleksandrijo.
(Dalje).
III.
 Kar se zemlja okoli solnca verti — in to je že nekoliko let — nastaja za dnevom noč, in navadno ljudje ponoči tudi spe: to je stara reč. Angleži pa, kadar v svojem deržavnem zboru razkladajo svojo modrost, in včasih tudi marsikaj druzega, in pa zaljubljeni, ki se v svitu lune sprehajajo, bodi mlaj ali sip, ponoči ne spe veliko; hvala Bogu, da se jez ne štejem med nje, in da sem drugo noč zopet prav sladko spal.
V torek zjutraj smo bili pa že blizo albaneškega brega. Cisto in natanko se je vidilo mesto A vi o na. Bregovi so povsod skalnati in goli; tam pa tam leži v kakem prepadu majhna vas, rekel bi bolje, kamnitna groblja. Pred nami je bil otok Fano, in proti jugu se je vzdigoval počasi iz morja Karf. Tukaj se je vgnjezdila ponosna Britanija, tukaj kraljuje angležki leopard, tern v peti domačim brodnikom v jadranskem morji. Naš sivi Marko jim je prerokoval le malo let še — in znabiti ima prav.
Kako lep je otok Karf, pravi raj na zemlji! le škoda, da prebiva tukaj drug narod. Njega dni sem tudi jez bil ves nadušen za sedanji gerški narod: Miavli, Marco Bocari in še druge take imena imajo nekaj v sebi, česar se ne vidi in ne čuje vsaki dan in kjer si bodi. Kako lepe so tudi pripovedke in pesmi gerske, kjer mlad človek vidi povsod le samo Ahile in Briseide, — v resnici pa oko ostermi, ko pervikrat med nje stopi, in kmalo z^ine občudovanje in nadušena ljubezen za te moderne lenuhe.
Med albaneškim bregom na eni strani in med otokom na drugi se je ladja merno visoke svetilnice zavila proti Karfu. Tukaj se odpre pogled, kterega nikdar pozabil ne bom. Proti jutranji strani je otok lepo obrašen; vidi se, bi djal, odpert pred očmi krasen vert s pomorančnimi drevesi in oljkami nasajen; visoke germovja kaktusa meje vse pote in vertove; vse trate so bile zelene in okinčane z lepimi hišicami, ki sedaj na bregu morja, sedaj skrite pod vejami zelenega drevja vabijo popotnika. Morje je bilo mirno
ko zercalo. Majhne ladjice, kterih bele jadra je lahna sapa napihovala, so plavale kakor labudi v varnem zavetji. Krog in krog stoje velikanske albaneške gore, v podnožji pa se vidi turška terdnjava Butrinto s svojim belim zidovjem; pred nami pa je ležalo mesto Karf, ki na ozkem konca zemlje moli v morje, od spred zavarovano z gradom in s terdnjavo.
Bližina mesta, mirno morje, prekrasna okolica — vse je oživljalo in gibalo družbo; vsi smo bili na stropu, ko se je ravno memo nas peljala druga Llovdova ladija, ktera je našo z veselim hrupom in strelom pozdravljala. Kmalo smo bili v barkostaji; sidra so padle, in ko se je zdravniški komisar prepričal bil, da se kuga in enaki strahovi ne vozijo z nami, smo smeli za tri ure na zemljo.
Od dalječ je Karf tako lep, — blizo pa človeka, ki je naših čednih mest navajen, strah in groza prepadeta, ko ga sprejmejo, stopivši na suho, divji hrup in šum, ko vidi krog sebe nesnažne in gerde podobe vsake baze, ko stopi v ozke in temne ulice, med temne pohištva. Karf je laškemu mestu podoben; Angleži so pa tukaj gospodarji.
Ker nam je bilo za Karf le malo časa odločenega, smo le hitro šli skozi mesto na „Esplanadou — tako se namreč imenuje lepa in velika planjava, z drevoredjem ob-sajena in občno sprehajališče tukajšnih mestnjanov. Spredaj stoji veliko kraljevo poslopje, kjer angležki "vladar stanuje in pred njim se razgrinuje lep vert. — Kdor pozimi iz snegoodetih gora in planjav tukaj doli pride, pred seboj vidi zeleno trato, na straneh stoje drevesa v cvetji; iz rožic si lahko spleteš pod milim nebom venec; kasije in pelargonije s svojim cvetjem ti nasipajo pot; solnce sije toplo; zdi se ti, da prečudne dišave vejejo v zraku, — serce ti od veselja trepeta kakor spomladi!
Ko na ,5 Ameriko" nazaj pridemo, jo najdemo obdano od neštevilnih bark; povsod so nam ponujali pomoranč, pa s tako silo na prodaj, da smo bili v resnici veseli, ko smo jim srečno na barko ušli. — V tem se je bil pa parobrod že z ogljem previdil; spet se zažene mašina in slovo jemljemo od tega mesta. — Nekoliko novih popotnikov nam je prisedlo, posebno v tretjem razredu, to je, na nekem odločenem kotu verh ladije je med sodi tičal cel kup Gerkov, Arnavtov in Turkov. Zdelo se mi je, da so ti ljudje imeli veliko skerbi v glavi in kaj druzega na glavi, zakaj — praskanja po glavi ni bilo ne konca ne kraja.
Tri popoldne je odbila, ko zapustimo Karf. — Po južni smo bili pa že na južnem koncu otoka, pred saboj smo vidili otok Pa k s o; od Laškega sem je pihala ojstra sapa in morje ni bilo mirno. Proti večeru se vžgejo na vseh straneh kakor zvezde, različne svetilnice. Noč je bila topla; jez sem dolgo ostal na stropu. Obnebje je bilo jasno, v bledem svitu mesca je bedelo morje in prečudno donelo na uho šeptanje valov. Zdi se ti, da si valovi pripovedujejo od nekdanjih časov, od zlate dobe helenske. Temno so stermele v zrak na strani tesališke gore, kjer ho bogovi, muze in junaki se nekdaj rodili, krog tebe, popotnik, so Livadija, Pakso, levkadske skale, Itaka; tam gori je stala lesbiška devica, preden je obupala in svojo ljubezen in svoje pesmi zakopala v dnu morja! Miso-lungi, Akcium, Lepanto, — sto in sto spominov na-polnuje ti duh: serce je ginjeno, in spomin bega nazaj v starodavne čase.                                                   (Dal. si.)
203
Iz Tersta v Aleksandrijo.
(Dalje in konec.} IV.
Na jutro četertega dneva smo pozdravili pelopo-neške bregove. Zante — lep zelen otok — je bil že zadej; iz jutranje megle bo se vzdihovale arkadske gore. Arkad i j a — kdo se ne spomni znane Šilerjeve pesmi! — Arkadija, kako vesel bi bil marsikdo, ako bi vidil tvoje gore in skale, če mu že natora ni ravno dodelila sreče, da bi se bil tam rodil. Mene pa, in skoraj me je sram, to očitno reči, ni nič kaj mikalo tje v goličave med pastirje; ko sem sedel v pripravnem stolu na verhu ladije in mi je smodka prav sladko dišala, pri tem nisem mislil dosti ne na Silerja, ampak na svoje ljube — Gorje in na svoj Bled, kjer je vendar vse lepše in ljubše!
Kapitan Marko ima na svoji ladii dvoje živalic. Ti se imate kaj rade, si igrate med seboj in si pomagate ena drugi, — namreč psička in mačko. Mnogokrat sem se smejal, ko se je ptuj pes domačega lotil, in ko je mačka vsa v jezi koj domačemu na pomoč prišla. Kaj ne, takih povestic si nisi pričakoval, ljubi moj bravec, in morebiti sem tvojo poterpežljivost že predolgo poskušal. Ne zameri! koj pridejo zopet na versto morje, vetrovi in kar ti je ljubo.
Od Sicilije sem se je nam mogočno gnalo nasproti srednje morje. Ne vem, ali je valove laška politika tako razkačila, ali kaj. Nek oficir mi je pravil, če je zrak prav čist, da se vidi lahko odtod celo gora Etna; pa takrat je bilo politiško obnebje nekoliko oblačno, in dasiravno v glo-bočini laških vulkanov je gotovo vrelo in kipelo, vendar mi od vsega nismo nič vidili in nič čutili.
Še enkrat smo se peljali prav blizo suhe zemlje, blizo Mod on a, mesta konec Peloponeza, ktero je bilo nekdaj s terdnjavami obdano; beli zidovi se še zdaj deleč v morje svetijo in bleskete. Še enkrat se je tukaj morje nekoliko vpokojilo, ko smo se med zadnjim koncom Peloponeza in otokom Sapienzo v sredi skoz peljali. Mod on leži čudovito lepo; krog belih zidov se igrajo valovi, zadej se vzdi-gujejo morejske gore; očesu se odpre pogled v zelene doline in planjave; sem ter tje se vidi cela vas ali posamesno poslopje, zadej pa stoje temni gojzdi; neki potok pada čez skale v globino in se potem v ovinkih vije skoz planjave proti morju. To je obnebje srečne Grecije, tu veje nje sapa, nje duh!
Pa mir in pokoj sta bila kmali pri kraji; komaj pridemo skoz to ožino zopet ven na morje, nam od kap Ma-tapana prižvižga vihar nasproti, prihrume visoki valovi! Kap Mata pan slovi žalostno med mornarji! Koliko bark se je že razkrenilo na tem skalovji in koliko jih je potopljenih na tem mestu! Mnogokrat sem že pred bral popise o burji in viharjih na morji; pri podobah divje razkačenega morja in penečih in grozečih valov se mlademu človeku vselej uname fantazija! Pač so taki popisi lepi — doma, na suhem! — V resnici je pa vse drugače. Valovi ne butajo do neba, ampak zmiraj gonijo eno vižo, gori in doli skačejo in barka pleše nad njimi, da je sila! Ljudje, morja ne vajeni, veliko terpe.
V.
Zjutraj petega dneva naše poti se je bilo morje sicer nekoliko potolažilo; obnebje je bilo pa oblačno in deževno; oče Cevz na svoji gori Ida nas gotovo zavolj megle ni vidil; drugače bi se bil nas gotovo usmilil, že koj zavolj lepih gospa, ki so ne na tej barki peljale in ki so tolikanj terpele. Oče Cevz je bil svoje dni ženam zlo priljuden mož! — Od otoka Kandije tedaj tudi nismo vidili veliko; včasih so se raztergali oblaki in pokazali so se verhunci gora ali pa kak kratek trak bregovja. — Pečovje v jugu tega otoka je bilo zadnji del Evrope, kterega smo še vidili. Kako je bilo in butalo v te skale  togotno morje,  da  bi jih bilo
204
doderlo in v dno zagreblo: pa te skale se ne vmaknejo! Ponosna Evropa — sem si mislil — kaj (i je mar viharja in valov, ki butajo v tvoje pete; mogočna kraljica ti stojiš in se ne uganeš časom in njih prekucijam. Znabiti, da ta vihar od tu potegne do tvojega serca, da podstaje tvoje razdrobi.
Temno je bilo in vse krog nas nepokojno, ko smo dali Evropi zadnjikrat slovo: Bog daj, da zlato solnce sije in da kraljuje mir in pokoj tam gori, ako nas zopet enkrat ladija proti domu  popelje.
Ta četertek je bil kaj dolg in dolgočasen. Kmalo nismo nič vidili, kakor nad nami oblačno nebo, in krog nas na vse strani neizmerno morje. Le morski tiči, beli ko sneg, so letali za nami, njih vrisk je tako čuden, da bi človeka lahko groza spreletela.
Na večer se je nebo zjasnilo, kakor da bi nam bilo hotlo prekrasni pogled še pokazati, kako solnce na vides v morje pade in ga valovi zagrebo. — Kako poetična je bila vera starih Grekov — sem se živo spomnil, ko sem vidil v zahodu goreči plam nad vodami; zdelo se mi je, da bi imela iz valov se vzdigniti Tetis, da bi s svojimi mehkimi rokami objela svojega Helios-a!
Bližali smo se koncu naše poti; v petek bi bili imeli že v Aleksandri i biti, pa zavolj slabega vremena smo še le prihodnji dan zjutraj se v to mesto pripeljali. Y7reme je sicer čedalje prijetniše prihajalo, bolj ko smo se Afriki bližali; tudi toplo je bilo že tako, da se v dveh suknjah nič več prestati ni moglo. Cela družba se je zdaj začela zopet veselejše gibati, zopet je bilo vse na verhu zbrano, in celi dan se je vse proti jugu ozeralo, da bi le kmalo suho zemljo afrikansko zapazilo. Pa bregovi egiptovski so tako nizki, da se mora prav blizo že priti, preden se vidi zemlja. Celi dan je tako prešel, in ker je morje se skoraj popolnoma poleglo, je šlo mimo vse svojo pot in dobro od rok: dolgočasno je pa še bolj I
Na večer se nad morjem zasveti zvezda, z berlečim in vedno večjim svitom — bila je to luč s veti l niče aleksandrijske. Mašina postoji, kapitan da meriti globokost morja, in ko še ni bilo dna, smo se peljali počasi ti zvezdi ravno nasproti. Celo noč je mogel parobrod pred barkostajo in mestom zunaj na morji se gori in doli voziti, ker po solnčnem zapadu se nobena ladija ne more več peljati v aleksandrijsko luko, v ktero je vhod tako težaven, da malo kje tako. — Čudno je bilo viditi zmiraj to svitlo zvezdo pred nami, edino znamenje nove dežele, — in za nami je ležalo široko morje, ki nas je ločilo od  domovine!
Jutro napoči in skoz megle smo mogli že zapaziti visoko tako imenovano Pompejevo stebro in nizki breg egiptovski. Od Abukira nazaj se verne parobrod memo nove, pa skoraj opušene barkostaje, in memo Far os a, kteri je bil nekdaj eden izmed sedem čudežev na zemlji, proti vhodu v staro luko. Rasetiu, palača egiptovskega poglavarja, se sveti na ozkem jeziku zemlje, in zadej stermi sto in sto barkinih jambor. Breg na zapadni strani je poln mlinov na sapo, terdnjave in palače pa stoje na straneh. — Kmalo nam pride pilot iz mesta naproti, ki je ladijo zdaj vižal. To je bil pervi Egipčan, kterega smo zavolj njegovega temnega obraza, čudne noše in družin orienta-liških značajev vsi občudovali. Parobrod se je zdaj napotil v luko; Rasetiu s svojimi palmami, ktere so nas tukaj pervikrat pozdravljale, na levi strani, toplice Kleopatre in katakombe na desni, memo vojnih bark z rudečimi egiptovskimi banderi, skoz temno kerdelo bark vsake baze in vsacega naroda, je puhal naš parobrod zmiraj naprej, dokler se ni ustavil na svojem navadnem mestu. Bili smo v Aleksandru, 17. decembra 1859.
J. Radoniević.