Orožnik.
2
|od Hacetovim kozolcem smo imeli vaški malčki vedno pravi semenj. Navadno smo se lovili in skrivali, plezali po latah in skakali na tla, se igrali šolo, pasli »kozo«, ali pa prevažali s tež-kimi tovornimi ladjami blago v »Ameriko«. »Ame-rika je onkraj luže,« so imeli navado reči Bogata-jev dcd, in mi otroci smo vzeli to prav dobesedno. Kaplje, ki so padale ob dežcvnem času od kozol-čeve strehe, so naredile v zemljo podolgovat jarek, ki je bil dostikrat tudi ob solnčnem vremenu napol-njen z vodo. In onostran tega jarka je bila naša »Amerika«. In čez to vodo so pluli naši papiraati čolnički, ki smo jih častitljivo imenovali »ladje«. — Oj, lepi so bili tisti časi, ki smo jih preživeli pod Hacetovim kozolcem, in še dandanes se rad z ve-seljem spominjam tistih trenotkov neskaljene mla-dostne sreče!
Nekega vročega dne v juliju se nas je zbrala zopet precejšnja kopa mladih kričačev pod kozol-cem. Bili smo res precej glasni in tako zamišljeai v svoje igre, da skoro nismo zapazili, ko je stopil med nas mož s puško na rami in s svetlo čelado na glavi. Prvi je zapazil prišleca Mlinarjev Lojzek in je v zadregi pocukal za suknjič Hacetovega Tončka, ki se je ravno glasno jezil, češ, da mu je nekdo po nerodnosti potopil ladjo, obloženo z blagom.
»Ko bi jaz vedel, kdo je bil tisti . . .,« se je hu-doval Tonček, pa dalje ni mogel več. Zagledal je oboroženega tujca, spustil iz rok palico, ki je bro-dil ž njo po luži, in utihnil. Za njim so potihnili tudi drugi, prenehali z igranjem in z vprašujočimi očrai so pogledovali drug drugega.
»Ne dajte se motiti, otroci; igrajte se naprej! — Vedel bi samo rad, katera pot pelje v Ravni.« Tako je dobrohotno rekel orožnik in smehljaje se ogle-doval naše papirnate čolničke.
Vsi smo bili takoj pripravljeni, da mu poka-žemo pravo pot.   Nihče izmed nas se ni bal tujega
moža, saj je bil z nami tako prijazen. Obstopili smo ga in ogledovali dolgo zakrivljeno sabljo, ki mu je visela ob boku, pa lepo puško z ostrim nožem na koncu, pa zopet čelado in drugo njegovo obleko, Čerinov Janko je pa skočil naprej do pota in rekel: »Kar za menoj pojdite, gospod orožnik! Popeljem Vas do razpotja, da ne zaidete.«
Orožnik je res šel za Jankotom, mi pa za njim po stranski stezi proti sosednji vasi. Janko je ko-rakal naprej, za njim orožnik, mi pa ob njegovi desni in levi.
»Ali so dragi taki gumbi, ki jih imate našite na suknji ? Kajne, da so zlati!« je izpraševal moža Mlinarjev Lojzek, ki se kar ni mogel nagledati orož-nikove lepe oblekc.
»Zlati ravno niso, dragi pa so,« je smeje se odgovarjal orožnik. »Kaj, ali bi tudi ti rad nosil tako obleko 7« —
Lojzku so zažarele oči in v odgovor je samo molče prikimal. Zapazil je še marsikaj mikavnega na orožnikovi noši in ga radovedno izpraševal o tem in onem. Tudi mi drugi smo vedno drezali v prijaznega moža z vprašanji, tako da je ta komaj na vse plati odgovarjal.
»Tako, sedaj pa pojdite po tej poti in ne mo-rete zaiti,« se je naenkrat ustavil Čerinov Janko in pokazal orožniku z desnico pravo pot. Obstali smo vsi. Oboroženi mož se je zahvalil najprej Jankotu, potem pa še nam vsem, nam voščil »Bog z vami, otroci!« in odhitel po odkazani poti naprej.
Bili smo zopet sami in nekaj trenotkov ni nihče črhnil besedice.
»Jaz bom šel pa tudi za orožnika; to je lep stan,« se je prvi zopet oglasil Mlinarjev Lojzek in pogledal nas druge, kaj porečemo k njegovemu sklepu.
»Tudi jaz bom orožnik. Oj, ta lepa puška, ta suknja, ta sablja, ta svetla čelada . . . vse tako lepo!« je mrmral bolj na tihem Hacetov Tonček in se strinjal z Lojzkom.
»In jaz tudi! Jaz bom tudi orožnik.«
>Jaz tudi!« — Vsi smo bili navdušeni in smo se pomenkovali nazaj grede samo o lepem orožni-škem stanu. Večerilo se je že in zato se ta dan nismo več vrnili k svojim igram. Tudi smo že začutili praz-noto v želodčkih in smo se zato razšli ter vrnili vsak na svoj dom.
Preteklo je po tem dogodku približno petnajst let. Pod Hacetovim kozolcem je vladal že dolgD, dolgo časa mir. Odrastli smo, kar nas je bilo ne-kdanjih sovrstnikov, in se razšli vsak po svojem po-klicu. Lepi mladostni dnevi so nam ostali le še v spominu . . .
Pred nekaj dnevi sem se napotil, prišedši iz tujine, proti ljubki rojstai vasici. (5j, marsikaj se je že izpremenilo tam! Ni več mamice, in rojstna hiša je v tujih rokah. A še ptica rada prileti na oni kraj, kjer se je izvalila. Kaj šele človek, pametno bitje. In če je prihod tudi grenak.
Ko korakam po stezi, med mahom in grmov-jem, mi pride nasproti visok, postaven orožnik. Ho-tel sem ga samo pozdraviti po lepi slovenski šegi in mirno iti naprej. Toda, ko pogledam mladega moža natančneje v lice,   se mi  zazdi   obraz   malce   znan.
»He, Tone, kaj me res ne poznaš več ?« mi prestriže pot orožnik in mi krepko   stisne  desnico.
»Ne vem. Lojze si, ne, Mlinarjev! Glej ga no, glej; kdo te naj pa pozna v tej obleki!« sem se za-čudil  nekdanjemu   svojemu   tovarišu iz mladih  dni.
»E, kdo pa drugi kot Lojze! Kaj pa je tebe prineslo zopet v domače kraje ?« je radostno vzklik-nil orožnik, očividno vesel, da je po dolgem času našel zopet človeka, s katerim je preživel v detin-skih letih mnogo srečnih dni.
Postala sva in se pomenkovala. Imela sva si mnogo povedati, saj se nisva videlaže dolgo vrsto let.
Lojze mi je pravil o svoji preteklosti, kje je služil kot vojak in kdaj je nastopil službo orožniško. Mcni se je ob tej priliki nenadoma posvetilo v glavi. Spomnil  sem se na oni  dogodek,  ko smo se igrali
otroci pod Hacetovim kozolcem in je nepričakovano stopil med nas orožnik ter prosil, da mu pokažemo pot. Da, in kako smo ga spremljali, kako nas je navdušila in očarala njegova postava in obleka! Takoj smo sklenili, da postanemo vsi orožniki — oj, otroški sklepi!
Ko sem si v mislih priklical nazaj vse posa-meznosti tistega dogodljaja in se v duhu posmehnil lahkomišljenim naklepom mladine, me naenkrat po-taplja po rami Lojze in reče:
»No, kaj pa te je presenetilo ? Ali imaš kaj posebnega v mislih ?«
Kakor bi se predramil iz sanj, sem pogledal tovariša in mu odgovoril:
»Veš, Lojze, spomnil sem se na tisti naš sklep, ki smo ga naredili pred tolikimi leti, kar nas je bilo tam pod Hacetovim kozolcem, namreč, da po-stanemo vsi orožniki. Ali se tega morda ti tudi še spominjaš ? Zdi se mi namreč, da si ti edini, ki si ostal zvest takratnemu svojemu sklepu in postal orožnik. — Povej mi danes, Lojze, kako ti pa kaj ugaja ta stan ? Ali je res tako lep, kakor smo si ga predstavljali mi takrat kot otroci?«
Lojze se je malce nasmehnil, me pogledal skoro očitajoče, nato pa hitro povesil oči. Izpregovoril je počasi:
»Spominjam se pač vsega tudi jaz. — Kje so tista leta, ko sem videl pri posameznih stanovih samo svetle strani! Vem dobro, kako je bilo. Lepa obleka orožnikova nas je takrat očarala in sodili smo stan po obleki. Toda to ni bila prava sodba. Vsak stan ima svoje težave, in je napačno mnenje, kakor si se pač v življcnju gotovo prepričal, da obleka dela stan. Sicer nisem ravno nezadovoljen z jarmom, ki sem si ga bil oprtal, toda povem ti, da bi bilo zame gotovo boljše, ako ne bi bili odlo-čevali pri volitvi stanu tisti zunanji razlogi, kakor obleka, svetla sablja itd. Preden si deček ali deklica izbere stan, naj premisli dobro in posluša rajši na-svet staršev ali učitelja kakor pa svoje nezrele misli in domnevanja!« —
Govorila sva potem z Lojzetom še o tem in onem, nato se prav presrčno poslovila in krenila vsak po svoji poti. Ko sem storil par korakov med travo in grmovjem, sem obstal in se ozrl. Pogo-vor z Lojzetom mi kar ni hotel iz glave, in gledal sem še precej časa za odhajajočim, dokler mi ni v daljavi izginil izpred oči.                            A. Šavelj.