Cigareta Učitelj Janez je sedel čisto sam v svoji grobnici. Nobenega pravega dela si ni mogel najti. Nekaj časa je bulil predse, potem pa je prečital iz zemljepisne knjige snov, ki jo je nameraval drugi dan vbijati v otroške glave. Kar naenkrat ise je SDomnil na svoje najljubše opravilo, na svoj dnevnik, ki ga je vsak dan vestno izpolnjeval. Tam je stalo napisano: Dobil 908 dinarjev. Bil pri krojaču. Kupil pero in še sto drugih malenkosti. Danes pa je bil važen datum. Saj je bil na šoli gospod nadzornik. Janeza je strahovito oštel. Ker je bil danes važen datum, je Janez napisal z rdečimi črkami: »Obiskal me je gospod nadzornik in našel vse v redu. To se bo še večkrat zgodilo.« Ko je končal poročilo o prestani katastrofi, se mu je zahotelo kaditi, a na žalost ni imel cigaret. Prebrskal je vse žepe in našel pet čikov. Raztrgal jih je. Ostanke papirja ic pometal po tleh. Tobak pa je skrbno zgrnil na kup. Čisto ga je razdrobil, da je bil droben kot moka. Pritajeno je dihal. kajti bal se je da bi sapa odnesla kak drobec. Poiskal je »Učiteljskega tovariša« iz prejšnjega tedna, drugega časopisa sploh ni imel. Iztrgal je iz njega članek »O učiteljskih plačah«. Iz članka je z rezilcem za britje, kajti tudi noža ali škarij ni imel, izrezal natančno tisti del, ki je govoril o tistih 500 dinarjih, ki bi jih on tako nujno potreboval. Pred njim je tako nastal lep štirioglat papirček. Natančno tak kot se baje dobi v trafiki. Samo. da na tistem ni nič napisano o Janezovih 500 dinarjih. Papirček je zmečkal in ga ovil okrog oeresnika iz bezga, ki si ga je sam napravil. Nato ga je močno oslinil in zlepil. Tako je nastala drobna cevčica, podobna prazni cigareti. Skrbno jo je potcgnil s peresnika. Začel je stresati vanjo zdrobljeni tobak. Delo mu je šlo počasi od rok. Kajti prsti so se mu potili od poželenja. Tobak se ie nanje lepil. V ustih je imel polno slin in v grlu ga je ščegetalo. Kakor jc bil nestrpen, vendar je delal z ljubeznijo. Kajti vedel je, da bo opcharil sebe in trafikanta. On ne bo nič kupil, trafikant pa ne bo nič prodal. Janez pa bo vendar kadil cigareto, pravo pravcato cigareto. Ko je bila cevčica polna, je z svinčnikom malo potlačil. Pa joj, prejoi, ,papir je počil in rumena moka se je razsipala po mizi. Še dobro, da ni padla na tla. Takrat — adijo prijeten užitek. Delo se je pričelo zopet od početka. Natančno po istem redu. Samo, da je sedaj zavijal celibat, nato učiteljski pokret in pedagoški tečaj. Končno je bila cigareta gotova. Ležala je pred njim na mizi. On pa ie užival nad užitkom, ki ga bo deležen prihodnji trenutek. Počasi jeJanez segel pocigareti. Previdno jo je vtaknil v usta. Prižgal jo je na luči in vlekel divje dime v svoja bolna pljuča izkričana in ranjena v razredu z 80 učenci. Cigareta se je manjšala in manjšala. Na zgornjem koncu, kjer je sorela, se ie mesto pepela nabiral črn izgoreli papir. Na spodnji strani, ki jo je vtikal v usta, je postala vlažna in rumena od nikotina. Končno niti vlekla ni več. Pa je bilo tudi prav, kajti Janez je bil ves omotičen. Meglilo se mu je pred očmi od močne cigarete. Pomislite: — čiki in žclje učiteljev. Ogorek je vrgel v peč. Izpil kozarec vode, da mu je pregnal omedlevico in legel na tla kraj pisalne mize. Kmalu mu ie bilo bolje. Vstal je, napravil nekaj korakov po sobi in je končno obstal pred osledalom. Nekaj časa se je gledal z ljubeznijo in sDoštovanjem, kot to gre šolniku. nato pa se je svoji podobi v ogledalu nekajkrat strahovito namrdnil. Kar naenkrat je začel deklamirati: Slutim te, čutim te. Sanja poetova letala dolgo je let nad teboj, gledala, slušala, plakala, upala izpraševala za tvojo skrivnost. In je bušil v smeh. Kajti jutri je prvi. Janez si bo lahko kupil 5 drava. Pa pojutršnjem tudi, tako do 10. (desetega). Nato bo pa zopet zvijal »Učiteljskega tovariša« do tridesetprvega. Jemal bo vedno bolj imenitne članke, kakor: celibat, plače, učiteljsko društvo, skupščina, premestitve in tako dalje. Saj tega je mnogo. Naj ima vsak svoje. Vsak ve, kje ga čevelj žuli. Janez pa tudi. Njemu je največ do močne in dolge cigarete. Take, ki ni prelomljena na polovico. Mirno jih bo zvijal in spuščal sentimentalne vzdihe svojih tovarišev in tovarišic k Bogu v nebesa. Oblački se bodo lepo vili. Cclibat, lepi kraji in plače pa se bodo dvigale k zvezdam. Izginile bodo v ve soljstvu. Pa vseeno Janez rajši kadi prave cigarete, ko pa članke iz »Učiteljskefa tovariša«. Nekam več zaležejo. Seveda moraio biti drava Druge so prenežne, nič ne hraspa. Vendar na je usoda taka, da mora Janez že enajstega kaditi članke. Drugi pa jih kadijo trinajstega ali štirinajstega. Nekateri šele dvajsetega, a to so posebno srečni ali Da posebno stari. Končno kadijo jih pa vsi. In celibat, plače, premestitve, Adamičev pevski zbor in skupščine se dvigajo v zrak. Marko Klop. učit. prip.