Marko Bogati in Vasilij Bezčastni.
*(Po Afanasjevu poslovenil Fr. Hubad.) nekera carstvu,  v nekem gospodarstvu je  živcl  zelo imovit trgovec. Imel je jodino hči Anastazijo Prekrasno; stara je bila pet lot. Trgovca so zvali Marka s priirnkora Rogatega.  Marko ni mogel trpeti siromakov; fr|= komaj je prišel kateri pod njegovo okno,  hitro je zapovedal slugam, ˇ naj ga zapode in ščujejo pse nanj. Nekega dne prideta pod okno dva siva starea.  Marko ju zagleda in veli, naj ju zapode s psi.  Sliši pa to Anastazija Prokrasna in začne prositi: rEodni moj očka!  zaradi mene pusti ju v izbo za posle!"   Oče jej dovoli in reee, naj ju puste v izbo.   Kadar pospe vsi po hiši, vstane Anastazija, gre v izbo za posle,  zleze  na polato (postoljo pod stropom) in gleda na siromaka. ¦   Jeden  izmed  njiju  govori:   BV tein  in tem  seiu se je rodil kmotu terau in temu sin.    Kako velovaš, naj se imenuje,  kako srečo mu podeluješ?"   Drugi odgovori: ,,Daj mu ime Vasilij s priimkom Bezuastni, a podelujera rau bogastvo Marka Bogatega, pri katerom prenoč-ujeva!"
_J68_
Anastazija je vse to čula. Zdani se. Starčka se obleeeta in ideta iz sobe.    Anastazija pa pride k očetu in mu pove,  kar je bila videla in slišala.
Oče je sumil, da bi sc ne zgodilo reeeno, zatorej hoče poprašati, je-li se rodil na selu mladeneč. Veli zapreči voz in se pelje tja. Pripelje se naravnost k popu in vpraša: „Je-li se rodilo pri vas ta in ta dan dete?" — ^Kodilo se je," odgovori pop, ,,ubožnemu kmetu; imenoval sem ga Vasilija s priirnkom Bezčastni, a krstil ga še nisem, ker neče biti siromaku nihče za krstnega kuma." Marko se ponudi za kuma, popovo ženo naprosi za kumo in zapove pripraviti bogato gostijo. Prinesejo dete, krstijo ga in veselili so se, kakor jim je bilo ugodno. Drugi dan pozove Marko kmeta siromaka k sebi, sprejme ga prijazno ia inu rece: rKura, siroraak si! Sina ne moreš rediti, daj ga meni, popeljem ga med ljudi, a tebi dam tisoč rubljev?" Starec pomišljuje in pristane.
Marko plača kuma, vzarae dete, zavije ga v lisičji plašč, dene ga na voz in se odpelje. Bilo je po zimi. Vozi se nekoliko vrst, pa veli ustaviti voz; izroči krščenea svojemu slugi in veii: nPrimi ga za nogi in vrzi vstrugo!" Sluga ga prime in vrže. Marko pa rece: ,,Tu vladaj mojerau premoženju!"
Tretji dan se pripeti, da se pripeljejo kupci po cesti. po katerej se je bil vozil Marko; vozili so Marku dvanajst tisoč rubljev dolga. Pridejo do struge in zaslišijo otročji jok. Ustavijo se, poslušajo, pošljejo slugo gledat, kaj bi bilo. Sluga gre v strugo, zagleda med snegom zelen travniček, na travnitku sedi dete in igra s cvetieami. Sluga pove to gospodu; gospod sam gre v strugo, vzame dete, zavije ga v plašč, sede na voz in odpeljejo se. Pripeljejo se k Marku Bogatemu. Marko jih vpraiša, kje so našli dete. Kupci mu povejo in on se hitro zmisli, da je ta Vasilij Bezčastni, njego? krščenec. Vzame ga na roko, d;i ga hčeri rekoč: nTu imaš, bčerka, skrbi za-nj!" Sam pa gosti kupce in jili prosi, naj bi mu dali malčeka. Kupci niso bili pri vo]ji, a Marko jim reče: BVes dolg vam popu.ščam!" Dajo mu dete in odpeljejo se. Anastazija ga je bila zelo vesela, našla mn je zibol, skrbela za-nj, ter ga ni zapustila doč in dan. Preide dan, preido drugi; a tretji dan pride Marko pozno doraov, ko je vže spala Anastazija. Vzame dečka, denc ga v sod, zasmoli ga in vrže s pristana v vodo.
A sod plava in plava ter priplava k samostanu. Eavno pride menih po vode. Zasliši otrofiji krik, ogleda 8e in vidi sod; bitro skoči v čoln, potegne sod na suho, razliije ga m najde v sodu — dete. Vzame ga, prinese v samostan k igumenu (gvardijanu). Igumen da otroku ime Vasilij in priimek Bezčastni. Odslej je živel Vasilij v samostanti žestnajst let, izučil se je pisati in brati.   Igumen ga je Ijubil in postavil za kljnčarja.
Zgodi se, da se pelje Marko Bogati za leto dui v drugo gospodarstvo prejomat denarje. Pripelje se po poti v samostan. Sprejmo ga kot bogatina. Igumcn pošlje kljnčarja v corkev. Ključar gre, prižge sveče, poje in čita. Marko Bogati izprašuje igumena: nJe-li stopil vže davno k vam vsamostan?" Igumen povo vse, kako so ga dobili v sodu in koJiko let je tega. Marko pomisli in sezna, da je t,a njegov kršeonoc. Eoče toraj igumenu: »Ko bi irael jaz takega človeka, vso blagajnico bi mu zaupal; ali rai ga ne morete dati?" Igninen se izgovarja doigo.  Marko ponudi za njega samostanu pet in dvajset
10*
164
tisoč rubljev. Igumen se posvetuje z brati. dogovore se in pristanejo prepustiti Vasilija Bezeastnega.
Marko pošlje Vasilija domov in napiše ženi tako-le pismo: »Žena, kadar prejmeš moje pismo, odpravi se hitro s poslancem v mjilno tovarno in kadar pojdeš z njim mirao najveejega kipečega kotla. suni ga va-nj. Stori to gotovo. Ako ne storiš, kaznujem te strogo; ta mlade.neč je moj sovražnik!" — Vasilij prejme pismo in gre svoj pot. Sreča ga stareek in reče: ^Kara pa ideš, Vasilij Bezcastni?" Vasilij odgovori: ,,Na dom Marka Bogatega k ženi njegovej s pismom." — »Pokaži pismo!" — Vasilij pokaže pismo in ga da starčku. Stareek zlomi pečat in da pismo Vasiliju, naj ga cita. Vasilij ga čita in začne jokati: BKaj sera storil človeku, da nie pošilja v pogubo!" Starček mu reče: nNe žaluj! Bog te ne zapušča." Dihne na pismo; pismo in pečat sta bila kakor prej.    nLe idi in daj pismo Markovej ženi."
VasiJij pride na dora Marka Bogatega in da pismo ženi njegovej. Zena čita, začudi se, pozove hčer Anastazijo in jej čita očetovo pismo. V pismu je napisano: ,,Žena, kadar prejineš moje pisrno, poroči drugi dan Anastazijo s poslancem. Stori to gotovo; ako ne storiš, kazuujom te strogo." Pri bogatih Jjudeh ne kuhajo piva, ne kurijo vina — vse je gotovo veselemu piru, da i za svatbo. Vasilija oblečejo v lepo oblauilo, pokažejo ga Anastaziji, Vasilij jej je po godu, veneata se.
Nekega dne poroče ženi Marka Bogatega, da je prišel mož v pristan; ona se odpravi z zetom in z hčerjo njemn naproti. Marko zagleda zeta, raz-srdi se in govori ženi: ,,Kako si se predrznila venčati hči najino z njim?" — »Po tvojem povelji," odgovori žena. Marko pogleda svoje pismo, prečita ga in se uveri, da je pisal to sam.   -auii-    ^n.n^^ imhi
Marko živi z zetom mesec, drugi, tretjt. Neki dan pozove zeta k sebi in mu reee: ,,Tu imaš pismo, pojdi ž njim za trikrat dcvet dežel v trideseto gospodarstvo k mojemu drugu, earju Zmaju. lztirjaj od njega davek za dvanajst let, ker je postavil dvorec (palačo) na mojej zemlji, in poprašaj tam o dvanajsterih mojih ladijah, katere manjkajo vže eela tri leta. Jutri zjutraj se odpravi!" Vasilij vzame pismo, ide k svojej ženi in jej pove vse, kar mn je bil rekcl Marko.   Aaastazija se bridko razjoče, ali očeta prositi si ni upala.
Zjutraj zarano se pomoli Vasilij kBogu, dene v bisago suharčkov (suhar = Zvvieback) in otide. Gre po poti, po eesti, dolgo li — kratko li, blizo li — daleko li pa zasliši glas od strani: „Vasilij Bezeastni, kam pa greš?" On se ozira na vse strani in vpraša: ,,Kdo me kliče?" — ,,Jaz, dob (lirast) te izprašujem, kam greš?" — ,,K carju Zmaju grem tirjat davek za dvanajst let!" Dob mu reee: rKadar bodeš irael priliko — spomni se mene, da stoji dob vže tristo let, je-li mu še dolgo stati?" Vasilij ga posluša ter se odpravi dalje. Pride do reke. brodnik prevaža. Vasilij sede na brod in brodnik ga vpraša: ,,Kam greš, tovariš moj?" Vasilij mu odgovori kakor dobn. In brodnik ga prosi naj se ga sporani pri carju, da brodari vže trideset let, ali mu je še dolgo brodariti?" — rDobro!" odgovori Vasilij, nvpražal bodem," in gre dalje. Pride do morja. Čez raorje leži kit-riba, po njej hodijo in vozijo. Ko gre Vasilij po njej, pregovori riba: „ Vasilij Bezčastni, kam greš?" On jej pove in ona ga prosi: ,,Ko bodeš imel priliko, spomni se me; leži kit-riba črez morje, konji in pešci prebili so jej telo do reber,  ali jej je še dolgo ležati?"
1*6
Vasilij jej obeta in gre. Pride ua zeleno livado, na livadl stoji prekrasen dvoree. VasiJij stopi vanj, hodi po sobanah; druga od druge je lepša. Pride v zadnjo in vidi: na postelji sedi devica krasna in se joče bridko. Kadar zagleda Vasilija, vstane, stopi k njemu in ga izprašuje: ^Kdo si in kako si za.šel na to zakleto mesto ?" Vasilij jej pokaže pismo in pove, da mu je velel Marko Bogati iztirjati davek za dvanajst let. Devica pa vrže pismo v peč in reče Vasiliju: »Nisi poslan po davek, nego poslan, da te sne Zmaj. Po katerem potu si hodil?" Vasilij jej pove od doba, od brodnika iu od kita - ribe. Komaj sta se dogovorila, strese se zemlja in dvorec. Devica zapre hitro Vasilija v omaro pod posteljo in niii reče: nPoslušaj, kaj bodem govorila z Zmajem!"
Sama vzprejme Zmaja. Ko pride ta v sobo, reče: nKaj pa diši tu z ruskim duhom ?J Devica odgovori: nKako bi prišel ruski duh semkaj! Po ruskoj zemlji si Ietel, ruskega duha si se navzel!" Zmaj reče: ^Silno sena sc utrudil, poisei mi po glavi!" in leže na posteljo. Devica mu pa reče: nCar, ko te ni bilo doma, senjala sem, da hodim po cesti ia mi pravi dob: reci carju, aJi mi je stati še dolgo?" »Statj mora," reče ear, ndok3er pride k njeimi kdo in ga z nogo sune, tedaj se zvrne in pade; pod njim je pa srebra iu zlata, da ga še Marko Bogati Dima toliko." — nPotem sem prišla do reke, čez katero je vozil brodaik, vprašal me je, ali mora brodariti še dolgo?" — »Prvega, ki pride k njemu, naj posadi na brod in naj sune brod od brega, ta bo moral brodariti na veke, a on pojde domov." — ,,Senjala sem še, da sem šla čez morje po kitu - ribi in oiia me je vprašala, ali bo ležala še dolgo?" — ,,Ležala bo, dokler ne rigne iz sebe dvanajst ladij Marka Boga-tega; tedaj pojde v vodo ia telo se jej zaraste." Tako je govoril car Zmaj in zaspal trdo.
Devica spusti Vasilija iz oraare in ga poduči: ,,Na tej strani kit-ribe ne reci, naj rigne dvamvjst ladij Markovih iz sebe, nego z one strani jej povej. Kadar prideš -do brodnika, ne govori mu s te strani, kaj si slišal. Kadar pa prideš do doba suni ga z nogo na vzhod in zagledal bodeš nezmerno bogastvo." Vasilij se zahvali deviei in gre.
Pride do kita-ribe; ona ga izprašuje: BSi-li govoril o meni?" — nSein; ko bodem na onej strani, povem ti." Kadar pride na ono stran, reče jej: ^Rigni dvanajst ladij Marka Bogatega!" Kit rigne, ladije z jadri odplavajo, nič se jim ni bilo zgodilo, a Marko je stal od tega v vodi do kolena. Pride k brodniku. Brodnik ga vpraša: ,,Si-li vprašal carja Zmaja o meni?" — nVprašal sem, prepelji me prej!" — Kadar pride na drugi breg, reče brodniku: ,,Kdor pride prvi k tebi, posadi ga na brod in suni brod od brega, ta bode brodaril na veke, a ti se odpravi na svoj dom." — Pride Vasilij Bezčastni do doba, sune ga z nogo, dob se zvali. Pod njim je zlata in srebra in dra-gega kamenja, da ga ni prešteti. Ozre se Vasilij, glej — ravno plava k bregu dvanajst ladij , katere je bila rignula kit - riba iz sebe. Ladije pa vodi oni starček, katerega je bil sreeal s pismom na potu k ženi Marka Bogatega. Stareek reee Vasiliju: »Glej, Vasilij, s čim te je blagoslovil Gospod!" stopi z ladije in gre svoj pot.
Mornarji znosijo zlato iu srebro na ladije. Ko so bili gotovi, odpravijo se z Vasilijem Bezčastnim na pot. Marku Bogatemu poroče, da prihaja njegov zet z dvanajsterimi ladijami iu da ga je obdaril car Zmaj z nezmernim bogastvom.
166
Marko se razsrdi, da se ni zgodilo po njegovej želji, ukaže zapreči voziček in se odpelje sam k carju Zmaju. Pripelje se do brodnika, sede na brod, brodnik pa sune brod — in Marko mora brodariti na veke. VasiJij Bezčasfni pa pride k ženi in tašči, začne uživati in blago nabirati, ubogim pomagati in siromakorn darovati, pojiti in sititi jih. Dobil je vse iinenje Marka Bogatega.