Janez Menart Srednjeveške pridige in balade Leta 1973, ko je minevalo petsto let od prvega kmečkega upora na Slovenskem, je v počastitev jubileja izšel pri Cankarjevi Založbi v Ljubljani epski venec »Srednjeveške balade«, napisan na motive iz tega pomembnega obdobja slovenske zgodovine. Vendar pa je pri tem šlo le za priložnostno jubilejno izdajo še nedokončane literarne zamisli. Pesmi naj bi predstavljale namreč le sestavni del tedaj - in še zmerom - nenapisanega epa Krvava rihta; bilo pa jih je le nekako polovico od načrtovanega števila. V zadnjih petnajstih letih so postopoma nastale še preostale in se kljub nenapisanemu epu, katerega sestavni del naj bi bile, zaokrožile v samostojno literarno stvaritev, katere namen je razprostreti pred bralcem pisano paleto življenja slovenskih dežel med srednjim vekom in renesanso. Epski venec sestavlja 45, med Prolog in Epilog uokvirjenih balad in pridig, časovno razporejenih v zgodovinskem zaporedju. Pesmim, ki bodo bogato ilustrirane izšle v lepotni izdaji še letos pri Cankarjevi založbi v Ljubljani, je dodana daljša spremna beseda o epskem pesništvu pri Slovencih in o nastanku knjige. Sledijo ji podrobna pojasnila k pesniškim besedilom, namerno napisana tako, da tudi sama zase predstavljajo zanimivo obujanje slovenskega zgodovinskega spomina. (Za to revijamo objavo so pojasnila k pesmim skrajšana na najnujnejše podatke, namenjene le boljšemu razumevanju.) Pripis uredništva: S pričujočo objavo se pridružujemo čestitkam ob pesnikovi šestdesetletnici. Tu objavljene pesmi so iz zbirke Srednjeveške pridige in balade, v redni zbirki Prešernove družbe za leto 1989 pa bo pod naslovom Stihi mojih dni izšel obsežen izbor iz celotnega Menartovega pesniškega opusa. 994 Janez Menart PRIDIGA Ljubi bratje v Gospodu! Ko zrete me s culo beraško, o bojni slavi iti od praga do praga, morda si med vami kdo misli: ¦ *•• m pCi- »Glej si ga, kak silak! Ta zlahka bi pas frančiškanski božji zapovedi ¦ . v . ,, . ._.,.,. . „ , . ... menjal za mec in oklep in služil si kruh med zolnirji!« Res je in vendar ni res. Kje piše, da v levjem telesu zmerom je levje srce? Pa strah mi na vojno ne brani. Tisto, kar brani mi v boj, je božji ukaz ,Ne ubijaj!' Vsem ta zapoved je znana, a svet jo nenehno prelamlja. Spor se iz spora koti in vojna rojeva spet vojno - zmerom se najde kak vzrok, ki rodi posvečene namene, cilje, ki zanje je bdj časten, plačilo pa slava. Toda, bratje predragi, le kaj naj bo častnega v klanju? Kakšno, le kakšno si slavo zasluži žolnir ali vitez, kmet ali ropar, ki z mečem, ki s kijem pobije človeka, stre mu lobanjo, iztakne oči in izvleče črevesje, pdtlej pa skače po njem in tuli ,Victoria! Zmaga!' Kakšno junaštvo je v tem, vas vprašam, bratje v Gospodu, da se potem z njim baha po krčmah še leta in leta? Kaj je velikega v tem, ubiti stvar božjo, ki hodi, je, govori in se smeje - da potlej brez haska segnije? Vsak mesar je boljši od njega; zakaj ta ubija, ker ga določil je Bog za to, da rod se ohranja. Bog, ki ustvaril je vse, le Bog je vladar nad življenjem; mi smo njegove stvari, narejene po Njega podobi; torej ubija Boga divjak, ki ubije človeka! • To naj zapomni si vsak, ki mika ga viteška slava! Bolje je iti od vrat do vrat za vbogajme prosit, kot pa živeti v razkošju od ropa in vojnega plena. Vzor vam bodi patron naš, sveti Frančišek, on, ki je ljubil Boga, človeka in božjo naravo - vse, kar ustvaril je Bog. In on je učil: Ne ubijaj! Pomnite to! In slava Gospodu na vekomaj! Amen. TABOR Z zvonika kmet na straži zre skozi rani svit 1483 na britof, na tri turne in na obrambni zid. Iz razsvetljene cerkve odmeva že vso noč »Marija, Mati Božja, oj, prid' nam na pomoč! Odreši nas pred Turkom, ozri se dol' na nas, pomagaj nam, Marija, v ta strašni vojskin čas!« Okoli cerkve v svitu trop ovc, krav in volčv 995 Srednjeveške pridige in balade privezanih za križe smuklja plevel z grobov. Po mostovžih pri linah slone, sede, čepe z mušketami ob sebi izmučeni možje. Izza obzidja s hriba tri dni in dve noči že zro, kako v dolini vsevprek gore vasi. In tudi prav do semkaj, pod tabor, prej ta dan se dvakrat je prijagal oprezovat pesjan. Pod njimi, tik pred turnom, je majhen travnat log, na njem razkrečen Turek leži ves žolt in tog. Okoli njega hrza in z nogo koplje v tla bosanski konj; proč noče, prijeti se ne da. Popoldne je prihropla od spodaj iz vasi Kristinca iz Podloma, prav z zadnjimi močmi, za njo na konju Turek in skoraj jo že ujel, že zgrabil jo za kito - a vtem zašel pred cev. Telebnil je iz sedla, s petami ril ob tla in rjul: »Jebenti boga!«. A moč mu je pošla. Čez čas, ko se po strelih je že polegel krik, na trato je zajezdil drug turški konjenik. Pogledal je, obrnil in spustil se v galop in prej kot se prekrižaš, jih z njim je bil cel trop. Objezdili so tabor. Potem so z vso močjo napadli proti vratom. In znova. A ni šlo. Radi bi vsaj mrliča. Zaman. Preklinjajoč in z ranjenci odšli so, prej kot je legla noč. Kristinca pa med jokom je izjecljala vest: Kdor ni bil dosti uren in padel jim je v pest - tako kot jim je ona - te zvezanih so rok kakor živino zgnali na štrikih v svoj ostrog, da odženo jih v Bosno. Kdor pa je bil bolan, prestar, premlad - vse take poklal je jatagan. A pobčke in dekletca, vse trde od strahu zavšzali so v žaklje od nog pa do vratu. In hujši kot požigi in klanje bil je jok, teh glavic dva dni v žakljih zavezanih otrok... Za taborskim zidovjem slone, sede, čepe in budni spe od gneva izčrpani možje. Pod hribom v ranem svitu osmanski je ostrog, v njem zvezani rojaki in mili jok otrok. In v grlu žolč jih dere, da zrejo te zveri, pa nimajo orožja ne vodstva ne moči. Zato ne dajo trupla. Naj pes tu noč in dan 996 Janez Menart pred njimi crknjen gnije, od pušk zavarovan, da v gnoj in sluz razpade, da v nič se izsmradi in mu potem lisice raznesejo kosti. Z zvonika kmet zakliče: »Hej, pazite, možje, od Cerovega semkaj pesjanska banda gre!« In spet doni iz cerkve: »... ozri se dol' na nas, pomagaj nam, Marija, v ta strašni vojskin čas!« POGREB Na britofu ljubljanskem medli poletni dan, 1589 mecj križi in med kamni ves mestni stan je zbran. Mrlič leži v povojih, pod desko so vrvi, ob vzglavju vdova v črnem odsotno v grob strmi. Pri vznožju iz agende je predikant prebral, kako od mrtvih Lazar je po Gospodu vstal. Zdaj gre v tišini žalni s pogledom vseokrog in slednjič mirno reče: »Tako je hotel Bog. Zakaj tako je hotel, le On ve, ki ve vse. A mi po srcu vemo: tak človek ne umre. Slovenska Cerkev joče: odhaja učenik. Vendar za njim Slovencem ostaja knjiga knjig. In z njo on sam ostaja; saj bil je eno z njo; njej dal je vse življenje, dal dušo in telo. Odkar je v Tubingenu še mlad postal sholar, imel ves čas pred sabo je eno samo stvar. Ne levo in ne desno ni gledal, le vsevdilj naprej, naprej, kjer v dalji blestel njegov je cilj. In ko ga je dosegel, je rekel: ,Moja pot na svetu je končana. Zahvaljen, o, Gospod! Zahvaljen še za milost, da Trubarja oči ugledale so delo vseh mojih živih dni; in da ga je dočakal magister Bohorič, ki me učil je brati, ko bil sem še fantič. Le kam bi še puščica, ki jo izproži lok in že zadene tarčo na sredo v črni krog? Kar je še dni pred mano, sto let ali en dan, nič več me ni strah smrti, gospod Felicijan!' Tako mi je govoril. In jaz sprašujem vas zdaj ob njegovem grobu: Le kdo še izmed nas kot on je čas izrabil, zato da obvelja prerokov glas ,Vsak jezik slavil bo čast Boga!'? 997 Srednjeveške pridige in balade Spustimo truplo v jamo, a njega sprejmi Bog v nebo, kjer nanj že čaka njegovih pet otrok. Nihče ne bo več nosil imena Dalmatin, a Biblija slovenska mu večno bo v spomin. Molimo zdaj za njega in vse, ki spijo tod, potem pojdimo z Bogom vsak svojo zemsko pot!« Odšli so že pogrebci, grobarji že odšli, ob grobu le še vdova kot črn kip stoji. Ta knjiga - njeni listi, stotisoči besed -ji vzela je življenje, odnesla srečo let... Ne misli nanjo. Misli na svojih pet otrok in na moža, ki k sebi jih vzel je dobri Bog. Za njo šent Peter v zarji zlati blesteči križ. Nad križem med zvezdami je srečni paradiž. sveti ven 1598 PRIDIGA V Bogu pozdravljeni, verniki svete katoliške Cerkve -o eni sami pravi žal, moram reči tako, ne pa le ,verniki'! Žal! Satan zdaj lazi po kranjski deželi; tu v mestu Ljubljani, tu pa si vrag je izbral svoj luteranski brlog. Daleč prišli smo, prav res, da vernika moraš iskati sredi belega dne z lehterno vsenaokrog. Kamor pogledaš, povsod sami štiftarji in luterani, anabaptisti vseh vrst, vmes pa še kak kalvinist! Da, in celo zvvinglijanec! Če bičarske nore golazni niti ne kličem v spomin! Sama brezverska svojat! Vse bi odpravili radi - ta papeža, drugi cesarja. Maše in davke. Oblast. Vero. Stanove in red. Vsak bi po svoje meštral, vsak vladal po svoje in molil, kot da človeku sta cilj Babilon tii, tam pekel. Vendar pekel bo nastal že tukaj, že tukaj na svetu, kajti poganski nered turški sovrag bo končal. Kamor pa ta pridivja, tam nastane pekel že na svetu - handžar prinaša le kri, ogenj in sužnost in smrt. Tega pa niti naš cesar ne papež ne bosta pustila! Kjer ne pomaga razum, bič naj ljudi poduči! Česar ni mogel storiti pokojni nadvojvoda Karel, storil zdaj sin bo njegov, mladi naš knez Ferdinand. To, kar je storil doslej, bilo je le zarja pred dnevom, jutro bo šele prišlo, sonce pregnalo temo. Trdno oprt na pravico, da ,kogar oblast - tega vera' 998 Janez Menart POJASNILA . PRIDIGA o bojni slavi in peti božji zapovedi. Za časa turških vpadov so bili frančiškani sicer vneti pridigarji za boj proti Turkom, toda v bistvu je bil njihov red prežet s čustvi skromnosti, dobrote, skrbi za preprosto ljudstvo in z ljubeznijo do narave. Razcvet frančiškanskega reda je kmalu uničilo luteranstvo, ki je besno napadalo vse vrste menihov kot zajedalce in brezdelneže, s culo beraško - prvi frančiškani so se preživljali z naprošenimi darovi, kot berači, med žolnirji - v najemniški vojski, sveti Frančišek - (s pravim imenom Giovanni Bernardone), 1181-1226, rojen v Italiji v Assisiju, svetnik, ustanovitelj beraškega reda, po vzoru katerega so nastali vsi trije minoritski redovi. TABOR. Tabori so bili utrdbe, ki so jih v petnajstem in šestnajstem stoletju, v času najhujših turških vpadov, gradili slovenski kmetje, da bi si pred sovražniki zavarovali vsaj golo življenje. Najpogosteje so take utrdbe nastale okrog te ali one cerkve na teže dostopnem kraju, redkeje pa tudi v povezavi z gradovi ali pa celo povsem samostojno. Tipičen slovenski tabor, ki je nastal okrog kake cerkve, je sestavljalo obzidje s strelnimi linami in obrambnimi stolpi, včasih dodatno zavarovano še z jarkom, nasipom ali dvižnim mostom. Stolpi so poleg sami obrambi rabili tudi skladiščenju hrane in orožja. Takih bolj ali manj utrjenih taborov je na slovenskih tleh nastalo kakih tristo. Po mostovžih - leseni hodniki vzdolž notranjih zidov, namenjeni branilcem, bosanski konj - pasma majhnih konj, ki so jih uporabljali Turki, ker so bili zelo primerni za ježo po strmih in gozdnatih pokrajinah, iz Podloma - vasica blizu vasi Cerovo pri Grosupljem. Na hribu, kakega pol kilometra od vasi stoji tabor, edini skoraj v celoti ohranjen tabor v današnji Sloveniji. (Za balado sem izbral prav tega, ker je to, da še danes stoji, najboljši dokaz, da ga Turki niso zavzeli), jo zgrabil že za kito - ta zgodba je iz izročila vasi Podtabor pri Podbrezjah. Po tem ljudskem izročilu je janičar dekle na samem vhodu v tabor že držal za dolge kite, pogumen branilec pa ji je kito odsekal z mečem in za dekletom dvignil most. Da ne bi bila stvar preveč romantična, sem jo zasukal v bolj stvarno smer. »Jebemti boga!« - Med turškimi četami, pretežno pa manjšimi oddelki in tolpami, ki so hodile ropat po Sloveniji, je bilo le malo pravih Turkov. V glavnem so ta krdela sestavljali pomuslimanjeni prebivalci Bosanskega pašaluka. Prava, redna turška armada ni nikdar stopila na slovenska tla. kakor živino zgnali itd. - Zgodbe o krutosti turških tolp nikakor niso pretirane, čeprav človek nehote pomisli, da si jih je post festum izmislila ljudska domišljija. O turškem divjanju priča med drugim na primer tako imenovana Avstrijska kronika koroškega župnika Jakoba Unresta, ki je živel v tistem času in razne strašne dogodke sproti zapisoval, ostrog - starejša beseda za taborišče. jatagan - kratek, zavit turški meč. osmanski - mohamedanski, turški, pesjanska banda - Turkom so pravili pesjani, volkovi, zveri, malharji, neverniki, dedni sovražniki in podobno. vrnil na staro bo vse, vse luterane izgnal. Plemstvo in mesta in trge uklonil pod svojo bo voljo, ena le vera bo spet, ena bo svetna oblast! Komur ni všeč, naj odide v izgnanstvo! Že to je zanj milost: prava bi kazen bila ogenj grmade in meč! »Ako se mojim očem dozdeva, da vidijo belo, tisto je črno takoj, ko me to Cerkev uči.« To je zapisal naš veliki sveti Ignacij Lovola, ki v izveličanje duš je ustanovil naš red. Pravi sin Cerkve ravnaj se po tem zveličavnem izreku! Vera, poslušnost samo vodita dušo v nebo. Verniki, pojdite vase in pomnite moje besede! (Listke, da tu ste bili, mežnar bo zunaj pobral.) 999 Srednjeveške pridige in balade POGREB. Protestantski pisec Jurij Dalmatin se je rodil v Krškem leta 1547, v ubožni obrtniški družini. Adam Bohorič, njegov učitelj v domačem kraju, mu je s pomočjo Primoža Trubarja omogočil, da je v Tubingenu na Nemškem doštudiral protestantsko teologijo. Po končanem šolanju se je leta 1572 vrnil v Ljubljano, kjer je deloval kot stanovski predikant, nadzornik stanovske šole in slednjič tudi kot vizitator, to je glavni nadzornik protestantske Cerkve na Slovenskem. Umrl je 31. avgusta 1589 v Ljubljani in bil pokopan na pokopališču pri cerkvi sv. Petra v tedanjem predmestju Ljubljane. Izdal je več protestantskih cerkvenih knjig, med drugimi predvsem še svoj lastni prevod Biblije, to je celotnega Svetega pisma stare in nove zaveze, ki je postal osrednja slovenska knjiga za dve nadaljnji stoletji in temelj slovenskega knjižnega jezika, ves mestni stan - znaten del ljubljanskega meščanstva, zlasti še njegova vodilna plast, je v tem času izpovedovala protestantsko vero. ob vzglavju vdova - Dalmatinova žena Barbara je preživela moža najmanj za dve leti. V Ljubljani ji je za njim ostala majhna družinska hiša. iz agende - agenda je bila protestantski priročnik, kako opravljati verske obrede. V slovenščini jo je izdal prav Jurij Dalmatin, in sicer v Wittenbergu leta 1585. predikant - protestantovski duhovnik, pridigar. Pesem predvideva, da naj bi bil pogrebne molitve opravil Trubarjev sin Felicijan, rojen ok. 1555 v Kemptenu, od leta 1581 živeč v Ljubljani, sprva kot nemški, štiri leta zatem tudi že slovenski pridigar, knjiga knjig - pogo-stoma uporabljano poimenovanje za Biblijo. Dalmatinov slovenski prevod je izšel leta 1584 v Wittenbergu. da Trubarja oči - Trubar je izid Biblije še doživel, umrl je namreč dve leti po njeni izdaji, magister Bohorič - Adam Bohorič, rojen okrog 1520, Dalmatinov mladostni učitelj in poznejši sodelavec, je bil takrat še živ. Jezikovno je pregledal vse Dalmatinove prevode. Pri nastanku Biblije je tudi neposredno sodeloval, z Dalmatinom je namreč v Witten-bergu skrbel za njen natis in pomagal pri korekturah, prerokov glas - citat je iz preroka Izaije; v latinščini naveden na naslovni strani Trubarjevega Abecedarija. njegovih pet otrok Dalmatinu je umrlo vseh (verjetno) pet otrok, dva fantka in tri deklice, šent Peter - šentpetrska cerkev v Ljubljani. PRIDIGA o eni sami pravi sveti veri Protestantizem, ki se je začel razširjati po slovenskih krajih okrog leta 1530, je v nekaj desetletjih zajel v svoje novoversko gibanje domala vse plemstvo in pretežno večino višje in srednje meščanske plasti. Avstrijski vladarji, zmerom prepričani katoličani, so se proti novi veri borili že od vsega začetka. Zaradi turške nevarnosti pa so imeli vezane roke in so morali popuščati tako plemstvu, ki je predstavljalo pomembno vojaško moč, kot, še bolj, deželnim stanovom, ki so po tedanjih zakonih odobravali davke za vladarjeva vojna podjetja. Med vsemi vladarji je bil proti njim najbolj nemočen in po sili popustljiv nadvojvoda Karel (vladal od 1564-1590). Toda ko je nekaj let po Karlovi smrti prišel na oblast njegov sin Ferdinand II., so se stvari začele zelo hitro spreminjati v škodo protestantov. Ferdinanda II. so namreč vzgojili jezuiti, bojevito katoliški meniški red, kateremu je že njegov oče Karel zaupal vse šolstvo v svojih deželah ter dal v Gradcu že leta 1572 zgraditi jezuitski kolegij, ki je leta 1586 prerasel v univerzo. Med drugimi je tam doštudiral tudi Tomaž Hren, ki je leta 1597 postal ljubljanski škof in eden najhujših preganjalcev Iutrove vere. V Ljubljano pa je jezuite poklical že njegov prednik škof Janez Tavčar in poskrbel, da so v njej leta 1596 ustanovili jezuitski kolegij in naslednjo pomlad že začeli pridigati in poučevati. Med prvimi štirimi jezuiti, dvema Nemcema in enim Francozom, je bil tudi Slovenec pater Nikolaj Koprivec. Ta bi lahko imel to pridigo. sami štiftarji - (Beseda prihaja od nemške besede die Stiftung = ustanova; v tej zvezi cerkev, kapelica, špitalič ali kaka druga dobrodelna ustanova, zgrajena največkrat s posebnim ustanoviteljevim namenom; na primer za pokoj duše, za odvrnitev nesreče, za odkupitev od kakega greha in podobno). Štiftarji so.bili privrženci verske sekte, ki so se jih glede na razne značilnosti prijela tudi imena skakači, zamaknjenci ali bičarji. Oblast jih je preganjala, zapirala, jih pošiljala na galeje, požigala njihove kapele, kdaj pa kdaj pa tudi pokončevala. A pravega uspeha ni bilo. anabaptisti - prekrščevalci - verska sekta anarhistične smeri, od vseh zakramentov so priznavali samo krst, a ne tistega pri rojstvu, temveč kasnejšega, ponovnega, ki ga človek sprejme iz spoznanja pravega Boga; zato so ljudi ponovno krščevali, odtod tudi njihovo ime. kalvinist - privrženec švicarskega verskega reformatorja Jeana Calvina (1509-1564), ki je učil, da Bog človeka že ob rojstvu vnaprej izbere med izvoljene ah neizvoljene. Skupaj z dvajset let starejšim švicarskim reformatorjem Ulrichom Zvvinglijem, ki je bil še bolj protika- 1000 Janez Menart toliški kot sam Luter, sta ustanovila tako imenovano reformirano cerkev. Trubarju so sicer očitali zwinglijanstvo, sicer pa kalvinizem pri nas ni pognal korenin. Pridigarja v pesmi pač malo zanese, da grešnim ljubljanskim luterancem pripiše vse brezverske pregrehe, za katere je kdaj slišal, stanove - deželne stanove, poleg vladarja najvišjo oblast v kaki Vojvodini. Babilon - zmeda, 'kogar oblast - tega vera' - brat Ferdinandovega deda cesarja Ferdinanda I, cesar Karel V. je po dolgem bojevanju s protestanti leta 1555 sklenil v Augsburgu verski mir, ki je temeljil na načelu, da ima vsak vladar pravico v svoji deželi določati obvezno veroizpoved svojih podanikov (cuius regio, illius religio). Ferdinand II. je zatem v nekaj letih res izgnal vse, ki niso hoteli nazaj v katoliško vero ter povsem zatrl protestantizem v svojih dednih deželah. Ignacij Lovola - (1491-1556), Španec, ustanovitelj jezuitskega reda, ki ga je papež Pavel III. odpredelil kot »bojujočo se Cerkev«. V redu, ki se je posvetil predvsem šolstvu in misijonar-stvu, je vladala brezprizivna pokorščina. Navedeni izrek je Ignacij Lovola zapisal v knjigo svojih razmišljanj, listke itd. - protireformatorji so vernike disciplinirali tudi s tem, da so ti morali ob izpolnjevanju svojih verskih dolžnosti oddajati za to vnaprej razdeljene kontrolne listke, s čimer so dokazali, da so izpolnili svojo dolžnost. ¦ ¦ ¦