Gregor
Strniša    Noetova barka
I     Prav lahko bi mimo šli, lahko je ne bi videli. V najvišjem vrhu poje kos, kot je pel na vrtu doma nekoč.
Iskali smo jo sedem let. Prešli smo sedem gor in rek. Zdaj pred nami zeleni, ko nizek grič vinskih goric.
Vsako bruno steza v prst korenine in nov vrh pod to pomladno večerno nebo. Kot prej nekoč, je spet drevo.
II     Potem gremo povsod okrog, odkrijemo sledove nog, stopinje, stare kakor svet: odtise v kamnih davnih rek.
V živi skali bosa sled: tu so obstali nekoč ljudje. Sledi kopit, odtisi šap: tu je stopala žival.
Ta sled, kot bi v sanje šla, kot pismo vetra in dežja — to so bile nožice ptic, tu so odletele v pradavni večer.
659
660                                                                                  ,                       Gregor Strniša
III     Zdaj naš ogenj sije v noč. Čas je pozen, tih je gozd. Trudni smo in blizu sanj.
V sanjah pride k nam žival.
Leže zraven naših nog. Sonce vstane, sije gozd. Strmimo z budnimi očmi: žival iz sanj med nami spi.
Eden od nas zašepeta: To je ptič in leopard. Drugi spet spregovori: Ne, konjiček z lisami.
IV     V zeleno barko vstopimo, gledamo, poslušamo.
Tu je tak mir, tak mir je tu, da vre iz tal in sten prisluh.
Kako svetlo igra piščal, kako temno nam šepeta neskončni dež za linami. Siv golob na strehi spi.
Kar ima širni svet ljudi, smo vsi nekoč od tod izšli. Zato nam je ta hip tako, ko da smo prišli domov.
V     Tako živimo dan za dnem. Živimo tu že sedem let. A se nam še zmeraj zdi, da smo prišli šele ta hip.
Dalj ko smo tu, bolj glasno piščali vsak večer pojo. Ze slišimo pastirjev glas. Nas ne bo nič več nazaj.
Ko bi kdaj odšli od tod, samo, da se vrnemo nekoč, bi je lahko ne videli, prav lahko bi mimo šli.
Iz zbirke Želod, ki izide letos pri Državni založbi Slovenije