MLADA BREDA.
JERNEJ STANTE. Dramatična pesem.
Osebe: Mlada Breda. Norec Putifar. Ahasver. Grajski gospod. Škof.
Toggenburg, snubec. Romeo, snubec. Putifarka. Tugomer, pevec. Radovan, pevec. Jetniki, kmetje, dvorjani in dvorjanice, haremske žene, množica itd.
1. s 1 i k a.
(Grajsko dvorišče. Na levi ječa, na desni gosposki
dom. — Slavnostna noč. Čuje se godba.)
Putifar: Četudi je Slovenija le majhna greda, se je razcvela v nji prekrasna roža Mlada
Breda. Vzgojil je rožo to prav mlad vrtnar, prav
lep vrtnar, grbavec, grajski norec Putifar. (Ura bije. Čez zid se plazi četa.)
Putifar: Polnoč!
Čudni polnočni gostje,
kakor je čudno na tem gradu vse
od norca do gospoda grajskega.
Pa kaj me briga to!
Naj bo, naj bo tako! Gospod (pri oknu palače):
Putifar! O j, Putifar! Putifar: Čujem, gospod! Gospod: Zaslišal sem glas zvona,
dvanajstkrat je udarilo kladivo,
a pesem zaželena zazvenela ni.
In sem spoznal,
da je oblast grajskega norca mala
in stava stavljena, je zame izgubljena, Putifar: Stoj, o gospod!
Resnico govoriš:
dvanajstkrat je udarilo kladivo ure tvoje,
kazalec norčeve dosegel niti ni devete. Gospod:  Glejte preblaženo modrost norosti!
Kralji in knezi vseh dežel,
vitezi hrabri z meči plamenečimi,
in njihovi oprode,
spremljevalci njihovih žena in čednostnih hčera
in tolpe suženjskega ljudstva:
komur od teh je življenja brstje vzklilo,
vsakdo od njih,
s presladko borbo v srcu
solnca zre zaton, in duh njegov vprašuje:
Bilka na travniku zelenem je zvenela,
ali zares ne bo nikoli več živela?
Kaplja  deževna  je v neskončnost morja pala,
ali ne bo nikdar k življenju vstala!
In svetli dan,
je li na veke v temno noč izdan!
Le blažena modrost norosti ne pozna največje boli
rojstva in smrti
in ne bolestne mere dni med prvim in poslednjim.
Mi smo le blisk,
ki temno noč deli na dvoje,
duh norcev pa je kakor solnca večni žar,
ki meje ne pozna med tem, kar je, kar bo in kar je bilo.
In kakor v noči po nevidnem potu solnce zvezde razsvetli,
tako beseda norčeva uteho dušam ranjenim deli.
Putifar: Velika je modrost norosti norčeve, še večja je norost modrosti gospodarjeve. Vse je spoznal: Potek zemeljskih cest in rek in pota zvezd na nebu. Iz vseh dežel so ti prihajali učitelji in ujeli so te v mreže svoje učenosti. Vse si spoznal.
Le njega, ki na bregu tvojega življenja vse dni od rojstva tvojega sedi, duha nemirnega s pogledom ognja, le njega nisi videl in besedi globin njegovih nisi cul: Pojdem in razdvojim. Na  vzhodno  in  zapadno  stran  naj  pade
brazda in kar bo zemlja ranjena rodila — rožo skrivnostno dveh duhov, duha pokoja in duha nemira — to bo ljubezen temna neizmerna duha nemirnega oblila. In to ti pravi grajski norec, govori, da čudo se na zemlji razorani že godi in baš nocoj, v tišini slavnostne noči duh mira in duh nepokoja merita moči.
Glas jetnikov:
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega. Amen.
Putifar: In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Tako ste rekli. Resnično  je pred  davnim  davnim časom
živel mož, ki je v dobroti svoji te besede govoril. A nepoklicani ljudje so culi svete te besede (obkrožali so ga kot vešče luč v temini, ki se ob tujem ognju greti hočejo) in kot ptice pisane, ki jim je sveti dar govora dan, so jih svoji deci govorili. In tudi Putifarja so jih naučili. A Putifar je norec, zvita glava, zamislil se je, mislil in spoznal:
109
edino tvoje, Putifar, je pravo.
Kruha nebeškega je mnogo preobilo,
naj bi prestale setve rasti
in zlato žito naj neha zoreti:
kruh je skušnjava vseh skušnjav največja.
In kdo je upnik, kdo dolžnik?
Mar sin očetu, ki je v moški sli
otroku svojemu življenje dal
in se v spominu na razkošni hip spočetja
njegovega življenja veseli!
Laž, laž je pismo in beseda,
resnica je le ena, Mlada Breda!
Jetniki: In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.
Putifar: Besede so besede in so laži besede.
Dejanja so dokaz edini za besede, dejanja, velika in mala. Velikih bi zaman iskali v tej deželi, nerodovitna tu so tla, kot kremen so srca — nikoli  niso  še  v  plamenu  božjem  za-
žarela. In kjer se nikdar ni velik plamen vžgal, kako bi tam iz pepela feniks vstali Le malih bi želel, od tistih enega, kot so besede pisane ptice, ki ji je dar govora dan. Pred svojo smrtjo je tvoj Bog v trpljenju neizmernem njim, ki so od zemlje ga na križ dvignili, besede odpuščanja govoril. Ali bi tudi vi tako storili?
Glas jetnika: Glejte, prijatelji in sotrpini! Ali je kje pod solncem božjim kraj, kjer je trpljenje sužnja bednega še večje nego v peklu tem? Nikjer, nikjer! Mi v grobu smo. Le kakor sredi spanja mirnega hudobni duh krščanske duše skuša in se jim bliža sredi sladkih sanj, tako nam še done v uho sveta spomini, cimbala glas in nežni spev piščali. Ali gospoda našega, Boga nebeškega, neskončna je dobrota in on nam govori, da bo življenje naše zopet vstalo, da naše rane se bodo v cvetje spremenile, verige naše bodo kot verige kraljev, ki se v škrlat, zlato in bisere odevajo.
Glas drugega jetnika:
Kdo pravi, da umreti moramo?
Da smo obsojeni in da rešitve ni za nas?
Kako bi mogli radostno umreti,
ko smo živeti komaj še pričeli,
zgradili si domove, z vrtom jih obdali?
O, spomnite se vseh žena,
obdanih od kopice kodrastih otrok,
ki čakajo na pragu svojih hiš,
povratka našega!
Nikar, nikar umreti!
Putifar:
Umreti,  da,  umreti,  dragi  moj  mladenič!
Glas prvega jetnika:
Rekel je norec in resnico govoril.
Prav kmalu dokonča življenje naše hladno jeklo.
A še ostrejše je orožje naše,
kadar ga dvignemo, vsi meči zatemne
ko oljnate svetiljke v solncu.
Ime mu je: volja Gospodova. Putifar: In se bo spolnila
in vam bo zadnja ura bila. Jetniki (pojo): Častimo vsi Boga,
ki daje nam življenje,
kruha nebeškega,
in ob poslednji uri
neskončno usmiljenje.
(Medtem so prišli vsi gostje k oknom palače. Zvok  godbe   se  meša  med  pesmi  jetnikov.)
Putifar: Triumf, triumf! Stava je bila stavljena in je dobljena.
Seveda le po mislih norčevih in ne po mislih drugih, vitezov hrabrih, njih oprod in njih žena. Triumf?
Plamen svetiljke se umika sedaj na desno in sedaj na levo pod sunki vetra smrtonosnega in si tako življenje ohranjuje. Tako pogled svoj norec skriva pred lučjo strašno, ki v temini sveti in stavi stave kakor kmet v požaru, ko že ognjeni val mu dom obdaja, da bo do golih tal zgorel, z iskreno željo v srcu, naj se ne zgodi. Stavo je stavil Putifar in stavo je dobil. Triumf, triumf!
Bij, bij, ječar Lavrencij, gadjo to zalego, ki s pesmijo hinavsko mir kali noči slavnostne in duše norčeve. Laž, laž je pismo in beseda, resnica je le ena — Mlada Breda! (Zastor.)
2. s 1 i k a, (Putifar stopa po  grajskem hodniku.)
Glas: Putifar, oj, Putifar!
Putifar:
Kdo se je drznil stopiti današnji dan na te hodnike, neoskrunjene doslej po nogah nepoklicanih?
Glas: Že dolgo drevenim tu pod oboki in hrepeneče hipa pričakujem, ko se mi vrata slavnostnih dvoran na ves stežaj odpro in me glasovi prijazno,  prav prijateljsko pokličejo, da po preteku burnih ur pozabijo vse brige in da jim strastno kri vzkipi v radosti zdaj, zdaj v tugi, a vedno z vencem upa pred očmi — ob mojih kockah.
Putifar: Ahasver — ti sam?
Ahasver: Jaz sam. Vsakdo od njih
ki s slavnostnim veseljem ta visoki grad med zvokom cimbala in gosli polnijo in slavijenki visoki z lepimi oblekami, še lepšim vedenjem, lisičje gladkim čast izkazujejo, z radostjo jo navdajajo,
—  prav z vsemi sem doslej igral. Malo so izgubili, malo so dobili
in niti čutili niso malenkostnih izgub. Le s tabo jih doslej še nisem vrgel, čarobnih kock,
le s tabo ne in ž njo — kraljico tvojo. Putifar: Premnogokrat sem jih opazoval, kako so z razoranimi obrazi nad kockami čarobnimi sloneli in sem zavidal jih za pozabljenje. In sem jih prosil, da še z mano vržejo. In so igrali.
Vrgel sem svoje težke zlate. (Dobil sem jih ob urah slavnostnih v plačilo za veliko darovanje
—  srce odkrito sem jim daroval,
oni so pravili, da norce brije norec).
In sem izgubljal in dobil.
Ali ko sem vesel te svoje zmage
v kotičku skritem plen prešteval,
sem se prestrašil in spoznal,
da sem za težke svoje zlate,
s solzami blaznosti škropi j ene,
le goljufiv, ponarejen denar dobil,
kakor ga pač otrokom matere
in norcem gospodarji dajejo.
Tako je vsaka vez
med njimi in med norcem grajskim
in vsemi, ki v norosti zmisel še verujejo,
prevara le in goljufivi blesk.
V rokah njihovih se spreminjajo
cekini zlati v črno pločevino,
besede blagovesti v grdo laž,
kakor se spremeni telo device krasotice
v objemu zemlje v polzko blato.
Pa kaj me briga to?
Kaj bo, naj bo tako! Ahasver: Že mnogokrat sem te opazoval
z zavistjo zdaj in zdaj s pomilovanjem
in  sem želel  pomiriti  to borbo  v tvojem srcu,
kakor pomirja morje solnca moč,
ki vse viharje premaguje.
In sem si rekel:
Grem in vržem kocke ž njim. Putifar: Za kako ceno! Ahasver: Malenkostno.
Tudi nocoj bodo igrali,
tudi nocoj bo njih pohlep gorel
v visokem ognju za visoko ceno.
In zopet se bo tvoj pogled
brezupno pasel po blesteči luči
oči igralcev, po trepetu rok in lokih kock,
iščočih zmago in propast.
In bodo te pozvali, da igraš.
Glej zmaga bo na tvoji strani. Putifar: O, blagor norcu!
Za svojo srčno kri
prejel bo mnogo zlatov,
še več prevar. Ahasver: Prav nič zato.
Z blagom sleparskim stavi stavo,
ki ga nocoj boš priigral.
V zameno stavim ti goro zlata
in mnogo zemeljskega blagra. Putifar: Stavo na stavo! Naj velja!
Stava in igra je življenje naše,
boj bijemo za svoje duše.
Lok zmagoslavni naj oriše kocka
kakor o kresu svetlo solnce! Ahasver: Trikrat po sedem!
Triumf slavi nov Ahasver. Putifar: Poraz nov Putifar.
Prokleti duh, kot čreda svinj
množi se zlo ob tvoji poti! (Zastor.)
3. slika. (Soba na gradu.)
Škof: Pravičnost in bogaboječnost hiši tej
že čestokrat je blagoslov rodila.
In tudi danes ji je božja roka mila.
Po širni tej deželi krog in krog
upor divja kakor vihar na morju,
ki v divjem letu vsak odpor podira,
— le trdne skale ne.
In kakor skala v morju je ta grad,
golobom belim zatočišče pred viharjem
razpenjenih strasti. Gospod: Vaša naklonjenost, prevzvišeni,
mi je poroštvo božje milosti. Škof: Bolje rečeno — dopadenja božjega,
ki naj bodrilo bo vojščaku,
čigar kaljeno železo
se zvesto s Satanom bojuje
ter s četami njegovimi. Gospod:
Porazim jih, kakor žanjice zrelo žito
in z ognjem ločim zlato od navlake
Trubarjeve nesrečne zapuščine. Škof: Z imenom pravim ste nazvali zlo,
ki v naši dobi ljudstvo to razdvaja
in temelje kraljestva božjega drobi.
Še je oblast duha noči velika tod
in v borbi z Bogom plivka srca vsa.
Oba nasprotnika sta si zgradila svoja šoto-rišča
v deželi tej in dvojno geslo se razlega s hriba v hrib:
Tu satan! Tu Gospod!
Vi ste se odločili za bandero pravo. Gospod:
Prišlo je kakor blisk v poletnem dnevu,
ki se rojen in negovan
v oblakih temnih dolgo skriva
in se ob uri dani k zemlji vzpne:
tako je zlo izvirno tega naroda
gojeno kakor temna slutnja mnogo, mnogo let
bas v toku naših dni izbruhnilo
lil
in je rodilo to ime.
Kakor zastava po krvavi bitki
je duša naša razdejana.
Ali ljubezen naša je tem večja,
večja je naša volja k darovanju.
(Premor.)
Vprašanje dvojno drznem, prevzvišeni Vam staviti,
zaupniku, ki me doslej še ni prevaril.
Prvo: Kolik je srd Gospoda našega!
Koliko žrtev za povratek njegove ljubezni! škof: Na borbo neizbežno mislite!
Molitev je glavno torišče moje;
med Bogom in ljudmi mi je posredovati,
prositi ga  usmiljenja zanje.
Ali  kadar  nam  je   izbirati  med  dvojnim zlom,
se volja božja mnogokrat razkriva
iz ust izvoljenih njegovih posvečencev.
Udarite! Gospod: In koliko krvi! Škof:
Kolikor je potrebno, da se duše njih pomirijo,
ki tavajo vsled krivde te pregrehe naokrog
nemirne, ker so v boju s Satanom omagale
in se kesneje šele spokorile:
umile so se v ognju svojega kesanja,
ali semena svojega izdajstva niso pokončale
in vsa preprežena je žitna njiva z ljubko.
Gospod bo vodil meč in bo odločil. Gospod:
Smrt živih torej za življenje mrtvih! Bodi!
(Premor.)
Vprašanje drugo naj, prevzvišeni Vam še zastavim:
Komu od snubcev naj dam Mlado Bredo,
Mlado Bredo, svojo srčno kri! Škof: Vprašanje drugo preseneča me!
Kako se naj izognem krivemu
in pravo govorim!
Snubitev in zaroka je posvetna le zadeva
vse do oltarja božjega.
Drugim pristoja govor v tej zadevi. Gospod:
Za svet sem samo prosil uvidevnega moža.
Resnemu Toggenburgu!
Romeu živookemu! Škof: Naj voli Mlada Breda! (Zastor.)
4. slika.
(Grajski  hodnik.   Ahasver   in   Putifar   sta   pravkar končala  svojo  igro.  Gospoda, ki prihaja po hodniku, ustavi Ahasver.)
Gospod: Kdo si neznanec! Ahasver: Beseda pisana veli:
za grehe tvoje
sinove bom in vnuke kaznoval. Gospod: Komu ta kletev!
Ahasver: Spomni se smrti,
spomni strahotne se noči,
v kateri si me klical. Gospod: Ti! Ahasver: Jaz sem in tukaj sem.
Preteklo je neskončno mnogo let,
odkar sem srage potne s čela tvojega
usmiljeno izbrisal. Gospod: Čemu ta listina! Ahasver: Pogodba, ki si jo podpisal. Gospod: Bog! Ahasver: Vsebuje klavzulo  o  duši nerojeni,
katero Ahasveru si prodal
v prokletstvo in neskončno tavanje,
v zameno za vse blagre zemlje.
To duša je prelepe Mlade Brede. Gospod: O Bog! Ahasver: Zaman tvoj klic.
Pogodba, sklenjena z duhom nesmrtnim,
nesmrtna je.
Prišel sem, da jo v slavju te noči
med sladkim zvokom cimbala in pesmi
dopolnim. Gospod (se zgrudi):
O Bog, v imenu tvojega trpljenja,
naj bo beseda tvoja neizgovorjena
o kazni vnukov in sinov.
Umre naj, komur je zločin življenje polnil
in naj živi nedolžna kri. Ahasver: Plaha ptica, smrti prosiš
za dejanje neizmerno majhne cene. Putifar: Prokleti duh, kot čreda svinj
množi se zlo ob tvoji poti!
A boj se me, junaka silnega,
grbavca, norca Putifarja.
Tudi s teboj se bom boril
za lepo rožo, ki sem jo vzgojil!
In to ti pravi grajski norec, govori,
da pismo to v pepel izpremeni,
ker laž je pismo in beseda,
resnica je le ena — Mlada Breda.
(Zastor.)                         (Dalje.)
DANTE ALIGHIERI: LA DIVINA COMMEDIA.
PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ.
Spev XXVIII.
V  prejšnjem spevu (vv. 76—99) — smo videli — se je pesnik vzpel v spremstvu Beatričinem v deveto ali kristalno nebo, zvano tudi prvogibno (primum mobile, hrv. Prvo Pokretno), ki giblje vseh drugih osem, pod njim se vrtečih. Videli smo tudi, kako v vrsticah 100—120 pesnik opisuje lastnosti prvogibnega neba.
V  tem nebu se mudi Dante še skozi dva speva, 28. in 29., oba speva nam opisujeta lepoto d e -vetih korov angelov, ki jih pesnik gleda na tej stopnji, v tem nebesu.
Prva tercina (vv. 1—3) povzame še enkrat konec 27. speva (grajo v posvetnost zaverovanih ljudi),
112

TUDI OSAT MI JE DRAG.
(Legenda.) IVAN PREGELJ.
Grešniki so milosti iskali pred božjim Sodnikom. Stal je med njimi tudi on. Sodnik je dejal: »Opraviči se! Kako si gospodaril s talenti, ki si jih prejel? ~ »Slabo,« je odgovoril on. »Zakopal si jih!« »Nisem, Gospod! Le preveč si dal! Glej, kakor z osatom mi je bilo. Povsod ga je odveč, dasi ga ne marata ne vol ne konj. O s 1 o v pa ni povsod. Tako sem gospodaril. Ni bilo ne kamen ne kruh, ne za usta ne za nos.« Gospod je dejal: »Govori tako, da te bom umel!« In on je rekel: »Saj sem rekel, Gospod! Že po očetu sem bil godčevski, potem sem še pesnik postal.«
Gospod je grešnika opravičil.
In meni je drag tudi osat. . .
LEGENDA.
IVAN PREGELJ.
Zakaj se mi smilijo marjetice!
K dobremu nebeškemu Očetu so prišli vsi revni, vsi bolni, vsi žalostni. Česar so prosili, dobili so. Bolni je okreval, žalostni se je nasmejal in vdova je našla izgubljeni denar.
Tedaj je videl nebeški Oče otroka, ki je stal daleč in prosil z očmi. »Pridi, dete, prosi!« Otrok se je približal. Drobne ustnice so podrhtevale plaho, drobni prsti so ponujali Očetu neznaten cvet z livade. »Zahvaljuješ, nedolžno, preden si dar dobilo,« se je oveselil Oče. Dete je prosilo: »Mater mi daj!« In Oče nebeški je zastokal. Ni vedel daru, ni vedel za mater, ki je bila otroka zavrgla . . .
Zato se mi smilijo marjetice! — #     #     #
In spet so bili pred dobrim nebeškim Očetom vsi bolni, vsi žalostni, vsi revni. Prosili so in prejeli svoj dar. Bolni je okreval, žalostni se je nasmejal, vdova je našla izgubljeni denar. Oče nebeški pa je zagledal otroka, ki je od daleč hrepenel z očmi. »Kaj naj ti dam, otrok?« je vprašal Oče. Dete je odgovorilo: »Igraj se z menoj!«
Še danes se deca igra z Gospodom zemlje in nebes.
MLADA BREDA.
JERNEJ STANTE.
Dramatična pesem.
5. slika.
(Slavnostna dvorana. Zbor plemiče v in plemkinj.)
Putifar (vstopi): Trala, trala, trala,
la-la, la-la!
Odprite se vrata,
pokloni se ljudstvo!
Pozdravite kralja mogočnega,
vseh norcev poglavarja, zvitega Putifarja! Zbor: Pozdravljen, Putifar! Putifar: Lepo, lepo ste me pozdravili
in ker ste dolžnost tako sijajno izvršili,
vas vpraša veličanstvo Putifar:
Čemu ste se baš danes zbrali,
odeti v oblačila od draguljev težka,
čemu ste baš nocoj noči strahotni molk prekinili
s pesmijo gosli in žvenketom eimbala! Zbor: Kraljice naše, Mlade Brede
slavnostni god obhajamo,
v razkošju divnem rajamo,
in da čim večje bo veselje te noči,
postavili smo prestol okrašen z baržunom
kralju vseh norcev, zvitemu Putifarju.
Tu prestol, tu je žezlojt
Kraljuj nam Putifar! Putifar: Dovolj, dovolj časti,
o ljudstvo žabousto!
(Sede na prestol.)
Trala, trala, trala
la-la, la-la. Dvorjani (plešejo v krogu okoli prestola):
Radujmo se življenja,
mladost nebrzdana žari iz nas. Putifar: Z očesom orla bistrovidega
iščem oko zamaknjeno,
ki je ugledalo v nadzemeljski krasoti
kraljico našo, Mlado Bredo.
Tehtal sem vas
in bili ste blago prelahke teže.
In videl sem,
kako ste s čelom drznim zrli v solnce
nečistniki, pivci krvi človeške,
skrunilci upa materinskega,
ki očem je klical, da z življenjem svojim
operite grehe mrtvih rodov.
Stud in sramota! — kliče Putifar.
In vidim druge:
črne na pol in na pol bele,
ljudstvo nesrečno, ki okrog luči brli,
ko vešče okrog ognja v noči:
iščejo mejo mecl lučjo in med temino
in hočejo živeti v črti polovičnega mraku.
Stud in sramota! — kliče Putifar.
Glas pravi:
Pojdite in se očiščujte
v plamenu strašnem, ki v temini sveti,
umrite v ognju, da od mrtvih vstanete!
Ne kot doslej:
ponoči v postelji svileni,
objeti od prelestnih rok žena,
čez dan glavo s pepelom potrošeno,
prežeti vsi kesanja prav resničnega;
bodite čisti kakor solnena luč,
stvari nadzemeljske bodite,
kakor jih videlo doslej ni norčevo oko.
Pač, pač, nedavno jih je videlo,
žal, da je le v vročičnem snu bilo,
kako so šli, uklenjeni v trdne vezi,
vsi čisti, v ognju preizkušeni,
in Putifar je tisti hip spoznal
skrivnost sovraštva in ljubezni,
— ko stekel pes se je med nje zagnal
z laježem divjim jih plašeč.
In   kakor   se   ob   solnčnem  vzhodu  veseli
ščene, da so bile edini strah noči pregrozne vrbe, odete v mesečino le, tako se radostno je zbudil Putifar, ogrnil se v prelepi plašč razuma svojega, in vsa ponosna plove po valovih njegovega življenja ladja. Kjer se pojavi, ji topovi v čast grme in njenim praporom se  vsa bandera  klanjajo, zvonovi njen prihod oznanjajo, saj je njen kapitan sam Putifar, vseh norcev zviti poglavar. Zbor: Hvaljeno in eeščeno bodi ime Gospodovo; saj tisti, ki je govoril je le navaden norec bil.
(Mlada Breda vstopi.) Zbor: Pozdravljena, kraljica! Mlada Breda: Pozdravljeni, vi dragi svat je!
(Putifar ji hiti naproti in jo irodi na prestol.)
Putifar: Glej, o kraljica,
čast najvišjo, ki doslej
bila izkazana je bitju rojenemu
na zemlji tej,
izkazuje tebi Putifar,
vseh norcev zviti poglavar,
prah pada pred obličjem tvojim,
ki mu je prestol in svetišče
rojstva in smrti zagonetka.
O, dvignite se pevci zlatousti,
v najlepši tekmi
naj vaše lire Mladi Bredi v čast zvene,
boginji norčevi na slavo. Mlada Breda: Stojte, prijatelji!
V tišini slavnostne noči
je odnekod čarobna pesem zazvenela
in meni se prav močno zdi,
da je iz ječe zadonela.
Te pesmi se mi hoče.
Privedite jih — kakor so,
uklenjene, ker je doslej bilo tako,
da pesmi najiskrenejše kipele so
iz prsi ranjenih. (Med zvokom godbe vstopijo škof, gospod, snubca in   spremstvo.   Za   njimi   s   plazečim   korakom Ahasver.)
140
Škof: Ta slavnostni dan smo se še mi odločili prinesti najiskrenejše čestitke visoki slavijenki.
Gospod: Ves srečen je ta dan naš grad. K izredni časti, ki ti jo je milostno izkazal, sporočam ti veselje novo. Oglasila sta se dva snubca, viteza junaška, z vrlinami najvišjimi oba obdana: iz dežel severnih je resni Toggenburg prispel, a z juga živooki Romeo. Izbiraj, Mlada Breda!
Snubca: Pozdravljava te, o kraljica, odločbi tvoji se uklanjava.
Škof: V dolini solzni, kjer nam dano je živeti, je Bog določil red in zakon, v katerega mejah se naj vrše dejanja vsa, vse misli in želje otrok njegovih. V tem zakonu veli Gospod po ustih svojega namestnika, da je prevzvišena naloga vseh žena: med bolečinami velikimi roditi in s tem vojsko Gospodovo množiti.
Putifar: Nič več, gospod! Putifar zviti te vprašuje: Kjer je bilo sovraštvo, vojskovanje, doslej sta vedno bila dva; kdo je sovraga drugega rodil! Kača zelena ali krotka golobica! Putifar zviti te vprašuje, odgovora še zvitejšega pričakuje.
Ahasver:
Kaj lahko bi nastalo nad vprašanjem tem
globoko brezdno, nikdar premostljivo.
A ker mi je dolžnost, nasprotja blažiti
in plamen večne borbe,
ki do neba višin žari
in ki mu pravijo življenje,
gojiti v mejah, danih po razumu zdravem,
si drznem staviti svoj predlog
(vem dobro, da ga vsi od nekdaj že poznate) :
Vrzite kocke!
Čemu z vprašanjem, brušenim na dve ostrini,
razdvajati svoj srčni mir!
Vrzite kocke!
Čemu kraljici naši, Mladi Bredi,
nevšečna skrb bi dušo obtežila!
Vrzite kocke!
Za  ceno neizmerno,
za Mlado Bredo!
Romeo: Dasi je govor ta brez vsega zmisla, je predlog pameten. Vrziva kocke! Ste istih misli, Toggenburg!
Toggenburg:
I meni se rešitev zagonetke nepojmljive na čudni  ta način še najprimernejša dozdeva. Vrziva kocke! Je H s tem zadovoljen naš gostitelj!
Putifar:
Je torej mrtva Mlada Breda, več je ni? Pevec Radovan: Častiti mi je ženo, ki je naše nesmrtnosti poroštvo, častiti mi je Mlado  Zoro.
Po gradu milo jokajo, vzdihujejo in tarnajo, na pare Zoro deva j o. Le grajski norec se smeji, takole pravi, govori: »Močno,  močno se meni  zdi, da mlada Zora mrtva ni.« Kaj sta storila brata dva, oba mlada, oba lepa! Še sta stopila zlat kovan, ga vlila Zori v belo dlan. Al' Zora mrtva le leži, se ne predrami, ne zbudi. Jo v rakev drugi dan neso, v graščinsko rakev pisano.
Po gradu milo jokajo, vzdihujejo in tarnajo. Le grajski norec se smeji, takole pravi, govori: »Meni se pa vse močno zdi, da Mlada Zora mrtva ni.«
Kraljiču skor' ni včakat' moč, da bi se stfrila temna noč. Ko solnce zajde za gore, se zvezde vtrinjajo svetle, hiti mi v rakev pisano, odpre mi rakev brezskrbno, pa Zori vzame 'z ust koren, neznan koren, koren lečen. In Mlada Zora oživi, predrami se, se prebudi.
To je storil neznan koren, neznan koren, koren lečen.
(Čuje  se  rožljanje  okovov. Jetniki  pridejo  ukle-njeni pred prestol.)
Putifar: Kraljica, Mlada Breda si želi,
da pesem vaša nji na slavo zadoni. Eden izmed jetnikov:
Častiti nam je ženo vseh žena-, Marijo, božjo porodnico. Vsi jetniki  (pojo):  Brez madeža spočeta si, preganjanih kraljica, Marija,  mati milosti. Srce sedemkrat ranjeno, bodi češčeno!
(Vodijo   jih  nazaj   v   ječo.)
Putifar: Plamen svetiljke se umika, sedaj na desno in sedaj na levo, pod  sunki vetra  smrtonosnega in si tako življenje ohranjuje. Tako pogled svoj norec skriva, pred lučjo strašno, ki v temini sveti. Bij, bij, ječar Lavrencij, gadjo to zalego, ki s pesmijo hinavsko mir kali
noči slavnostne,
duše norčeve.
Laž, laž je pismo in beseda,
resnica je le ena — Mlada Breda. Glas stražnika: Upor, upor!
Sovražnik v gradu! Gospod: K orožju, vitezi!
V tej borbi je vsakomur pisan le en sam izhod:
smrt ali zmaga.
Aha s ver: Smrt!
(Med bojem pade zastor.)
A. SOFFICI: VAS POZIMI (1908).
DANTE ALIGHIERI: LA DMNA COMMEDIA.
PREVEL IN RAZLOŽIL J. D. III. del: RAJ.
Spev XXIX.
Tudi v tem spevu smo še na devetem ali kristalnem ali prvogibnem nebesu. V prejšnjem spevu smo poslušali Beatrlco, ki je Danteju razlagala razporedbo angelov v tri hierarhije, in da vsaka hierarhija obsega tri zbore ali kore.
Novi spev (XXIX.) se pričenja z molkom. Be-atrica je po oni razlagi o angelskih hierarhijah umolknila in nepremično zrla v žarno točko (božanstvo), kakor da bi se v duhu hotela pripraviti za novo razlaganje o stvarjenjuangelov,ki je predmet XXIX. speva. Koliko časa je trajal njen molk? Pesnik nam to izrazi na zelo izviren način s pomočjo zvezdoznanstva, v katerem so bili izo-
142