Petanfiič Davorin: 23 Svete gore. Povest. Lojzeta je bila sama dobrota in mirnost, a sedaj ga je zagrabila jeza in sovraštvo do tega človeka. Ne zai*adi potuhnjene laži, ampak zaradi obsodbe nad njegovo sestro: »Mara, moja sestra, skvarjena piinčara? Ni, nikdar ne bo, ker ne more biti. Moja sestra je!« besedo so mu vrele iz grla. Mara in Lojze sta se imela najrajši. »Fante, imej nekaj pameti! Če se že jeziš radi tiste punčare, pa rečem, da ni. Samo molči in ne bevskaj kot mlado ščene.« Tedaj se je zlomilo v Lojzu /se. Udaril je Laha s pestjo v obraz in zakričal r.a vso moč, da je odjekalo v hosti! »Pes. Zvodnik nesramni! Ti si jo zapeljal, da je Zdaj pa praviš, da je skvarjena punčara! Taki šla. ste vsi sapeljivci! Lepo narišete greh, da človeka zavodi lepota, potem pa obsojate prvi. Meni ti lagal ne boš! Slišal sem vse, kar si ji kvasil o tujini in Benetkah. Sestro pripelji nazaj, sicer te ubijem. Zločinec! Večji kot Janez. Zakrknjenec črni! Da boš še naše cerkve ropal?! Ne boš! Ne boš! ...« Lahu je postalo vroče, da mu je pot zdaj hladan, zdaj vroč tekel po obrazu. Poškilil je v gozd, se odmaknil za korak in zbežal: Ko je Lah izginil, se je Lojze zagrizel vase. Sram ga je bilo, da se je tako razburil. Iz njega je kričala ljubezen. Ljubezen pa je strašnejša kot sovraštvo, ko se razbesni. »Mare ne bo več!« je menil zase, kakor da bi bil sam. Janez je stal nenic pri njem in trpel, a je vseeno vztrajal. »Janez, ti si mi pa Lenčko umcril! Lah Maro, ti pa Lenčko.« Njegov glas je donel otožno. Nič bc^nosti ni bilo v njem, le žalost, težko obeutena. »Zdaj vem, zakaj je Lenčka omedlela pred oltarjem. Jasno mi je, odkod njena blaznost.« Janez je dihnil globoko in zaprosil: »Lojze. povej, če je to resnica!« »Res! Pa — ne obupaj radi tega! Opazoval sem te zadnje tedne in občudoval tvoje izpreobrnenje. Ugajaš rai. Ne sovražim te.« Dal mu je roko na ramo in mu pogledal v oči, ki so se smejale v solzah. »Loize, nisem vreden. Koliko sem storfl hudega tebi, domu in Lenčki.« Oba sta jokala, vsak iz svojega trpljenja in iz usmiljenja eden do drugega. »Z Bogom, Janez.« Ko je prispel domov, ga je presunilo vpitje pri hlevu. »Konja in voz, če nimaš denarja. Meni se mudi. Imam dolgo pot. Miha, midva sva bila prijatelja. Pomagal sem ti. ko ti je bila sila. Ti mi pa vrni nocoj, ko mene tarejo skrbi. Konja in voz. Oboje ni vredno niti sto. Daj, zapreži! ...« Miha je škrepenel in se jezil na vso moč. »Pridi jutri! Dobiš denar. Nocoj ga ne morem dobiti. Kako malenkost že!« Lah je moledoval: »Konja in voz. Ali vsaj konja. Moram ga imeti, ker se mi mudi.« Lojz je skočil preko gnojnice in zagrabil tujca za vrat, da se je zvil. Hotel se je zmuzniti, spodrsnilo mu je in zdrknil je v gnojnično jarr.o. »Dio mio! Za Boga, fant, pusti me! ...« Miha se je endil Lojzu in Lahovi ponižnosti. »Kaj pa uganjaš, Lojz!« ga je posvaril. »Kupčijo imata vidva, ki sta za Maro igrala. Sto si mu posodil, Lah, Maro si dobil za obresti!« Tujec se je tresel od mraza, ker mu je gnojnica prodrla do kože in od strahu, ker ga Lojz ni izpustil. »Pustim vam vse, samo naj odidem!« Lojz ga je presekal: »Ne boš. podlež! Za to ( o Mare ne dam, več ie vredna kot tristo.«  in obresti!« »Pes, ali misliš, da, mi je ra denarje. Za življenje m srečo mi gre.« »Pa bi ga spustil, Lojz. Saj nam ni nič storil,« Miho so pekli tisti denarji, da bi dušo zapisal samemu vragu, le da bi ne bi bilo treba vzeti zopet na posodo in da bi konj in voz o^tala pri hiši. »Ti nimaš besede, ki te je sama skopost in oderuštvo. Moj del mu vrži! Tako mu jih zaženi, kakor se vrže obrana kost psu! Tu gre za življenje in srečo.« V Mihi se je nekaj pretrgalo. Ni mogel doumeti tega izbruha v Lojzetu, ki ga.je bila navadno sama mirnost in sama dobrota. »To je čudno, da se more človek tako tepsti za koga drugega.« Lojze mu je postal uganka. »Kje je Mara?« Lojze je gnal Laha pfoti gozdu, da bi bila sama. »Pa ne vem, res ne vem, fant! Kaj mi hočeš?« Zdaj ga je razjarila zopet besnost in gnev. Zagrabil ga je za vrat in ga udaril, da je tujcu sapa pojemala in vpil: »Povej, kje je Mara!« Kri mu je bila zavrela v žiiah in ni mislil ničesar le strast ga je gnala. Lahu je bila zadnja ura ... Janez je položil roko Lojzu na glavo. »Ne ubijaj! Strašno je imeti na vesti uboj! Preganjalo te bi vse življenje ...« Lojze je ostrmel: »Ti, Janez?! Kaj hočeš?« »Vedel sem, da ti je zavrela kri in da bi lahko storil kaj grdega! Za to sem šel za teboj. Tudi zločinčevo živ1 jenje je sveto! .. .« Lojze je jecnil v težkem pridihu in*se udaril r>o čeiu. »Res je. Prav ie, da^ si prišel. Pri njem je že stala smrt in hudič je stregel na njegovo dušo. Ubijal ne b*m, a oditi mi ne sme, dokler se Mara ne vrn6. Povej, grda duša, kje je sestra!« »Ne vem, res ne vem, če me tudi ubiješ, po nedolžnem ubiješ« je v trepetu lagal. »Veš, kaj bom naredil, Janez? Zaprl ga bom v staro klet. Iz nje mi ne uide.« Lah je moral v ječo. Lojze je vzel ključ in ga nosil vedno pri sebi. >:Še predobro se mu godi. Svežo slamo ima za postelj in kup cunj, da se odece. Od gladu tudi ne bo odšel s sveta, kar bi sicer zaslužil.« Včasih pozneje se je Lojza pOiOtilo veselje, da bi ga mučil. Postavil se je nalašč pred klet in žvižgal. Odprl je in ga vprašal: »Že veš, kje je Mara?« Starec si je izmislil laž. »Lojze, povedal bom vso resnico. V slavnih Benetkah je. Tujina jo je osrečila; ker je lepa, je dobila lahko in visoko službo v bogati gosposki hiši. Zdaj se je pa poročila z višjim gospodom od vojaške oblasti. Bil sem pri njej in dejala mi je, da se ne misli vrniti nikdar več na svete Gore, da sploh ne misli več na nje, da jo je vso prevzela krasota morja in mesta. Prosila me je, da torej raolčim o njej, kakor da ne bi vedel, kje je. To je resnica, Lojz in daj mi sedaj svobodo!« »Kaj, če je res taka!« je bolelo Lojza, a Laha še vedno ni izpustil. »On jo je odtujil Goram in nam, naj trpi!« Sedel je na kladi pri tnalu in premišljal obrnjen proti goram, kjer se je sneg topil. Voda je v potokih drla z bregov v dobravo. Voda se je lesketala in tekla kakor živo srebro, kot bi sonce v njej potopilo svojo svetlobo. Gore so zelenele, ptiči so se vračali in spletali gnezda. Lojze je imel najrajši kosa, ker žvižga. (Dalje sledi.)