miiimiiiiiii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Roman i VODIŠKA I »SVETNICA" po resničnih virih sestavil Kajtimar, L Od doma. »Johanca, kaj bo s teboj? Glej, dela je na trav¬ niku in na polju čez glavo, ti pa se po cele dneve potepaš po bajtah in ne vem kod še. Jaz, stara reva, moram garati od zore do mraka, ko črna živina, ti pa — mlada, močna butara, se ne pritakneš nobenega dela. Sram te bodi!« »Mati, zakaj imate to grdo navado, da se vedno samo kregate nad menoj? Rečem vam, da imate greh, smrten greh, ker pravite, da se potepam, kar ni res in ni! Le poslušajte! Danes zjutraj sem bila na vse zgodaj pri maši. Ena sama maša je pa več vredna kakor ves svet. Potem sem stopila še v žup¬ nišče, kjer sva se z gospodom župnikom pomenila, kje bi se naročila nova zastava Marijne družbe, no, in ko sem šla domov,-sreča me predsednica tretje- rednic, Pengavova Jera, in mi začne pripovedovati, da je rekla Merkačeva Špela, ki je predsednica Ma¬ rijine družbe, da —« 1 »Nehaj že enkrat, gobezdalo! Res, da je dobro k maši hoditi, toda če ni časa, se prav nič ne greši, ako se ob delavnikih, ko je dosti dela, ne gre v cer¬ kev. Dovolj je, da smo v cerkvi ob nedeljah in praz¬ nikih. In potem — jaz res ne vem, kaj imaš toliko opraviti v župnišču. Duhovnika poslušaj v cerkvi, k njemu na dom pa ne zahajaj, in tudi brez potrebe ga ne kliči na dom!« tako so rekli pokojni oče moj, ki so bili dober in pošten človek. In kar se slednjič tistih prednic in tretjerednic tiče, pa mislim, da so tebi enake. Vse jim je mari, le delo jim smrdi!« »Mati, jaz vidim, da z vami ni govoriti. Odpra¬ vila se bom po svetu, potem boste pa siti!« »Pojdi, kamor hočeš, saj dolgo itak ne izostaneš, in če tudi, škode ne bo nobene.« Tako sta se prerekali, priletna mati Jerajka in njena petindvajsetletna hči Johanca. Pridni materi nikakor ni bilo po volji, da bi ona sama obdelovala borno kajžico, dočim je njena hči samo postopala in posedala po cerkvi, župnišču in raznih bajtah. Hči Johanca se je pa začela vedno pogosteje pečati z mislijo, ali bi ne bilo res dobro, da bi šla nekoliko po svetu. Po njenem mnenju nima v rodni vasici vodiški res prav nič dobrega. Mati jo nepre¬ stano sili na polje, toda peči se dan za dnem na žgo¬ čem solncu, to ni zanjo. Tudi od pridnih vaščanov, ki vidijo njeno postopaštvo, mora požirati čestokrat trpke besede. Edino zaslombo je imela le še v župnišču pri »čestitem« župniku Petru, kamor je nosila novice vse župnije. Kogar je ona pri župniku očrnila, tisti 2 je potem pri nedeljski pridigi občutil vso jezo duš¬ nega pastirja. Toda zadnji čas je pa Johanea strahoma opazila, da utegne dobiti tudi v župnišču konkurentinje, kajti že parkrat je naletela pri župniku na dvoje Marijinih hčera, ki sta s »prečastitim« prav tako zaupno kram¬ ljali, kakor ona. Tudi se ji je začelo dozdevati, da postaja župnik z njo nekako bolj hladen, kakor pa je bil prejšnje čase. Polotila se je je strašna ljubosumnost, ki jo je vedno podžigavala v misli, da gre z doma. Misleč, da s svojim odhodom najbolj kljubuje župniku, materi in vaščanom, sklenila je odločno, da kar na tihem zapusti rodno vas Vodice. Toda kam? »Daleč, daleč, kjer me nobeden ne pozna in od¬ koder ne bo nobeden Vodičanov več čul o meni. Pa naj se mi godi, kakor hoče!« Tako je zavzdihnila Johanea in se začela na ti¬ hem pripravljati na odhod. Kmalu potem je nekega jutra po vodiški vasi počila novica, da je v pretekli noči Jerajeva Johanea izginila brez sledu ... II. Johanea — zaljubljena. Na kolodvoru obmorskega mesta K .... je iz¬ stopila mlada, kmetska deklina, držeč culo pod pazduho. Na plahem obrazu se ji je poznalo, da je danes prvič tukaj. Obrniti se ni vedela nikamor. Ko se je tako vrtila četrt ure, pristopi k njej stražnik 3 ter jo začne izpraševati, kdo da je, odkod da prihaja in kaj namerava. Deklina mu odgovarja na njegova vprašanja ter ga prosi, naj jo odvede do kakih ljudi, ki bi potrebo¬ vali služkinjo. »Pa zakaj si ne poiščete službe v domačem kraju?« jo vpraša stražnik. »Naučila bi se rada še kakega drugega jezika,« bil je odgovor plahega dekleta. Stražnik ji da naslov nekega zavoda, v katerem dobe brezposelne služkinje prvo zavetišče. Dekle je ta zavod srečno našlo in potom služ¬ bene posredovalnice, ki je bila v zavodu, dobila službo pri neki stari gospej, stanujoči še v dosti pri¬ jaznem kraju mesta K_ Nič kaj s prijetnimi čustvi v srcu je nastopila Johanca — saj cenjeni čitatelj jo je gotovo že ugani! — svojo prvo službo. ' Tožilo se ji je pa vendar po domu, po župnišču, po klepetavih marinaricah in po vsem mogočem. Skoraj se je že začela kesati svoje trme. Pa ke¬ sanje je bilo sedaj že prepozno. Udati se je morala v svojo usodo. Johančina gospodinja je bila dobra, a zelo na¬ tančna gospa. Od svoje služkinje je zahtevala strog red. Tudi se brez njenega dovoljenja ni smela ni¬ kamor ganiti. Razume se, da je bilo to za Johanco nekaj zelo neprijetnega. Prej vajena, da je lazila le po cerkvah in župniščih, morala je sedaj vsako jutro vstajati redno ob polšestih in potem ves dan lepo molče delati vse, kar ji je ukazala gospa. 4 Na izprehod je smela iti' le ob nedeljah popoldne za tri ure. O koliko bi bila žrtvovala nesrečna Johanca, da bi bila zopet doma. Toda na dom ji za sedaj ni bilo misliti. Kaj bi rekli doma, kaj bi rekli vaščani, ko bi se tako hitro vrnila? Ni ji kazalo drugega, kakor trpeti. Ko se nekega nedeljskega popoldne ob prostem času, vsa zatopljena v Žale misli, izprehaja ob mor¬ ski obali, ji pride nasproti mladenič, ki jo prijazno pozdravi. Johanca, vsa začudena, da jo tuj mladenič tako prijazno pozdravlja, ga radovedno ogleduje. Še bolj pa se zavzame, ko jo mladenič prime kakor staro znanko, ter se ji ponudi, da jo hoče spremljati ob sinjem morju. Johanca, vsa vesela tolike prijaznosti lepega fanta, takoj sprejme njegovo ponudbo in tako se, roko v roki kmalu zapleteta v zelo živahen pogovor. Johanca mu pripoveduje, da je v službi pri sitni go- spej, ki je zelo stroga z njo in je nikamor ne pusti. Istotako razodene tudi mladi »Karlo« Johanci, da službuje kot klovn v k-škem cirkusu. Med takimi »važnimi« pomenki jima je hitro potekal čas in Johanca se je spomnila na svojo go¬ spodinjo šele tedaj, ko se je začelo že mračiti. »Moj Bog,« je vzdihnila vsa prestrašena, »kaj bo rekla moja gospodinja? Ne upam se sama do¬ mov.« Saj te lahko jaz spremim in pri gospej opravi¬ čim,« jo tolaži Karlo. »Pomeniti se imava itak še mnogo. Idiva torej skupaj!« / *■="* § Johanci so bile besede lepega Karla seveda zelo po volji. Vsa potolažena se je odpravila z njim domov. Med potjo ji pa začne Karlo tako lepo razkrivati, kako se mu je na prvi pogled prikupila! Prvič sta danes skupaj, a on že dobro ve, da z nobeno drugo ne bo tako srečen, kakor ravno z Johanco. Zato pa tudi druge nikoli iskal ne bo. Johanca ali nobena! O kako angeljsko lepo so zvenele sladke besede kodrastega mladeniča na Johančino uho! Vsa srečna mu je sveto zatrjevala, da hoče biti le njegova, le njegova ostati! Ko sta to »sveto« prisego še z običajnimi po¬ ljubi zapečatila, prispela sta srečno do stanovanja Johančine gospodinje. Stara gospa je že kuhala večerjo, ko vstopita — Johanca in Karlo. »Milostliva,« je pričel hitro govoriti Karlo ter se je globoko priklonil, »dovolite, da se vam pred¬ stavim kot oddaljeni Johančin sorodnik, ter vas pro¬ sim, da se ne jezite nad njo, ker je nekoliko preko¬ račila njej odmerjeni prosti čas! Sicer pa mislim, da še ni ničesar zamudila, ker —« »Že dobro, že,« seže mu gospa v besedo. Zrav- navša se pokoncu, nadaljuje z mirnim, toda odloč¬ nim glasom: »Veste, gospod, mene prav malo zanima, kdo ste vi. Sicer pa take oddaljene sorodnike že poznam. Da bi oštevala svojo služkinjo, ne bojte se! Jaz jo vam tako zaupam, da vam dovoljujem, da jo imate' odslej popolnoma v svoji oskrbi.« »Ti pa,« reče proti 6 Johane! obrnjena, »s! spala sinoči zadnjikrat pod mojo streho in sedaj veš, kaj ti je storiti!« Prišleca sta osupnila. Tako odločnega nastopa stare gospe nista pričakovala. Johanca je že mislila prositi* naj ji za enkrat oprosti, toda gospa je izvlekla iz žepa denarnico ter odštela Johanci zasluženo plačilo. Med tem se je Karlo izmuznil iz sobe. Johanca pa je tresoč se od jeze, urno povezala svojo culo ter odbežala za njim. V veži jo je pričakoval Karlo. »Prokleto,« siknila je besno, držeča culico pod pazduho, »ali si videl, kakega vraga mi je napravila ta stara coprnica?« »Le tiho bodi, dragica,« tolaži jo Karlo. »Saj te ta babura niti vredna ni. Sicer pa ravno prav, da se je tako zgodilo. Johanca, čuj! Moj gospodar je ravno včeraj svojo služkinjo odslovil. Kaj, ko bi se mu ti ponudila? Prepričan sem, da te vzame. Dela pri nas ni posebnega. Nekoliko pospravljanja, to je vse. Pa boš brezplačno lahko gledala vse zanimive pred¬ stave, ki jih bomo proizvajali v cirkusu. In kar je glavno, z menoj boš vedno skupaj. Johanca, pojdi z menoj, jaz bom govoril za te in vem, da boš sprejeta!« Johanca je res šla takoj s Karlom k ravnatelju cirkusa. Ravnatelj, postaren Žid, z velikim zakriv¬ ljenim nosom, je bil z .njo zadovoljen in še tisti ve¬ čer je bila Johanca sprejeta kot služkinja v cirkusu. V cirkusu se je počutila prav dobro. Dela res ni imela veliko in tudi težkega ne. Ko je svoje opra- 7 viia, se ni nihčb več žmenil zanjo. To pa ji je bilo posebno po godu. Njena največja sreča je bil pa seveda Karlo, v katerega je bila zaljubljena čez glavo. Kako ji je pa znal Karlo tudi govoriti na srce! Oj Johanca je bila srečna, tako srečna, da je pozabila na župnika, na cerkev, na dom in na vse. Veliko veselje je imela tudi s predstavami, pri katerih je tako imenitno nastopal njen Karlo kot klovn. Zasledovala ga je neprestano s svojimi za¬ ljubljenimi pogledi ter mu z drugimi udeleženci vred ploskala, da so jo dlani skelele. Nekega večera je predstavljal Karlo obsojenca, ki ga umore, zatem pa naenkrat zopet čudežno ožive. S široko odprtimi očmi je gledala Johanca, kako vlečejo rabeljni obsojenca — njenega Karla — na morišče! En sunek v srce — obsojenec pade, iz telesa pa se curkoma vlije rdeča kri. Ljudje so strahu zakričali, in z njimi vred tudi Johanca, dasiravno ji je Karlo že prej povedal, da je to le umetna šala. Nato se prikaže »čarovnik«, naredi čez mrtvo telo križ, in glej, — mrtvec oživi, poskoči kvišku in je zopet zdrav kot prej. Po predstavi je pa Karlo kakor vedno prišel va¬ sovat k Johanci, kjer sta se ljubila pogostokrat do ranega jutra. »Ljubček moj dragi,« je rekla tisti večer Jo¬ hanca, »še sedaj se vsa tresem, tako sem se prestra¬ šila, ko sem te videla vsega v krvi. Dragi moj, po- 8 — jasni mi vendar, kako ti je mogoče predstavljati vse tako živo, kot bi se godilo v resnici? In od kod ta kri, ki je vrela iz tebe?« »Ha, ha, ha, takoj jutri ti pojasnim mojo umet¬ nost,« ‘je dejal Karlo ter začel objemati svojo Jo- hanco... Drugi dan je peljal Karlo Johanco v sobo, kjer so bile shranjene vse priprave in aparati, ki so po¬ trebni za cirkuške predstave. »Vidiš, draga, to je tista moja umetnost, ki te tako zanima.« To rekši, vzame Karlo iz omare neko gumijevo stvar, ki je imela podobo debele hruške. »Glej, to hruško napolnim z rdečo tekočino, ter jo privežem na kraj, kamor vem, da me bo zadel meč ali kar si že bodi. Oni, ki igra rabeljna, mora biti seveda toliko spreten, da ne zabode mene am¬ pak hruško. Da potem tekočina, ki je stisnjena v tem ozkem prostoru, šiloma buškne na dan. je umevno. No, sedaj veš, kako znam čudeže delati.« Johanca je strme občudovala to čudežno na¬ pravo. Karlo ji je potem razkazoval še druge apa¬ rate, tako n. pr. gumijevo žogo, ki ima pritrjene cevke, tanke kakor drobne žilice. Ta krogla se pri¬ trdi pod obleko na telo. Rahel pritisk na kroglo po¬ vzroča, da začne človek krvaveti tam, kamor si je cevke napeljal. Seveda, to ni prava kri, ampak le rdeča tekočina, s katero je žoga napolnjena. Johanca je kar zijala. Ti aparati jej niso hoteli iz spomina. 9 III. Johanca — prevarjena. Kakor se na svetu neprestano vrste jasni in vi¬ harni dnevi, prav tako so se pričeli nad solnčnimi dnevi zaljubljene Johance zbirati temni oblaki. Zaljubljeno dekle je že nekaj časa sem opazo¬ valo, da postaja njen Karlo, za katerega bi dala dušo in srce, proti njej nekako hladan. Tudi ob večerih je večkrat izostal. Lotevala se je je strašna pošast — ljubosumnost, ki jej ni dala miru prej, dokler se o Karletovi krivdi ali nedolžnosti popolnoma ne pre¬ priča. Prilika se ji je kmalu ponudila. Ko je nekega večera Karlo zopet izostal, za¬ pusti Johanca svojo gorko posteljo, splazi se iz spal¬ nice ven na prosto ter stopa natihoma, sapo zadrže- vaje, proti cirkuški dvorani. Postoji... Iz garderobe zasliši tiho govorjenje, pritajen smeh in — o joj — zacmokalo je prav tako kot bi se kdo poljubljal. Johanci ni bilo več strpeti. Previdno se je bližala zastoru in pokukala je v garderobo. Grozno! Mlada cirkuška plesalka sedi na Karlovem na¬ ročju ter ga strastno poljubuje. In Karlo, vračajoč ji poljube, pritiska jo vroče na svoje srce!... »Karlo, ali je res, da zahajaš k naši služkinji,« vpraša ga polglasno lepa plesalka? 10 »Me nori, dušica, ne nori! K tisti kmetski butari, meniš? Ha, ha, ha, saj kaj boljšega sem pa vendar le zaslužil, ali ne?« »Tisto je res. Toda, dragi Karlo, nekaj si pa menda le imel z njo.« »Beži, beži, kaj mi če to kmetsko govedo. Ne¬ koč, ko sem bil ravno dobre volje, sem se res ne¬ koliko ponorčeval z njo. Ta prismoda mi je na prvi hip vse verjela in začela tiščati za menoj kakor bik v melino. Komaj sem se je otrebil. Zdaj vem, da se z noro babo niti norčevati ni varno, saj veš ... « Dalje Johanca ni več cula. Hotela je zakričati, a glas jej je ostal v grlu... Niti sama ni vedela, kako je isti večer zopet prišla v svojo spalnico. Le eno ji je bilo jasno: go¬ ljufana — prevarjena — zavržena! Drugi dan je bila Johanca, dasiravno vsa obu¬ pana, vendar že nekoliko bolj zbranih misli. Dočim je prejšnji večer napram Karlu in njegovi ljubimki kovala strašne maščevalne naklepe, je izprevidela sedaj po treznem prevdarku, da bi vsako maščeva¬ nje potegnilo tudi njo samo v pogubo. Da je Karlo zanjo izgubljen, jej je bilo jasno, sicer je pa sinoči pravzaprav izvedela, da jo on še nikoli ljubil ni. Bila mu je le igrača za kratek čas, ki jo je, naveličavši se je, vrgel — proč. V cirkusu ji seveda odslej ni bilo več obstati. Treba ji je bilo torej zopet misliti na odhod. Ko je takoj potem javila svojo odpoved ravna¬ telju, je ta niti vprašal ni, zakaj stopa iz službe. Čemu tudi, saj je imel služkinj dovolj na razpolago. ll Johanca se je pa potem z vso resnostjo zamis¬ lila v svojo bodočnost. Kaj hoče početi sedaj? S službami ni nič, to je uvidela. Sicer ji pa pokorščina, red in delo še nikoli ni dišalo. »Kaj ko bi enkrat na tujem poskusila zopet s pobožnostjo? Toda kako začeti...?« Po dolgem premišljevanju ji obraz nakrat ve¬ selja zažari, v dokaz, da ji je prišla v glavo zelo srečna misel. »Da, tako bo,« reče polglasno sama pri sebi ter začne zmrzlično hitrostjo povezovati svojo culo. Na zemljo je že legla trda noč, ko se je cirkuško osobje spravilo k večerji. Pri večerji so bili zbrani vsi razun Karlota, ki je nekam odpotoval. Johanci je bilo to ravno prav, kajti od tedaj, ko ga je videla v garderobi ljubimkati se z drugo, ni želela priti več z njim v dotiko. Med tem, ko so se cirkuški prebivalci mudili pri večerji, je stopala Johanca prav tako tiho kakor zadnjič, ko je Karlota zalotila, a sedaj ne proti gar¬ derobi, ampak naravnost v ono sobico, v kateri so bili shranjeni tisti aparati, ki so Johanco tako zani¬ mali. Ozre se plašno, sedaj na desno, sedaj zopet na levo in prepričavši se, da je nikdo ne opazuje, po¬ seže v omaro in — smuk — že izgine gumijeva stvar v njeno krilo. Tiho, kakor je prišla, je zopet izginila. Drugi dan so bili v cirkusu že brez služkinje. 12 IV. Johanca stori prvi čudež. Pri vratih kapucinskega samostana, oddalje¬ nega eno uro od mesta K_je zapel zvonec. Samostanski vratar odpre linico, ter ugleda pred seboj kakih šestdeset let staro ženico, ki ga s povzdignjenimi rokami prosi, naj jo za božjo voljo pusti k čestitem očetu gvardijanu! »Počakajte malo,« reče vratar ter zapre linico. Skoro pa se samostanska vrata odpro in vra¬ tar, namignivši ženici, jo povede do gvardijanovega stanovanja. Gvardijan Avguštin, mož srednjih let, dolge črne brade in še dosti prikupnih potez, je sedel pri svoji pisalni mizi, ko je ženica z glasnim »Hvaljen bodi Jezus Kristus« boječe vstopila. »Amen na veke! No mamica kaj pa vi prinašate dobrega« vpraša jo prijazno gvardijan Avguštin. »Ah, prečastiti gospod, čudež, velik čudež« vzdihuje ženica in hiti poljubovati gvardijanovo belo roko. »O, za pet ran Kristusovih!« »Mamica, kaj pa vam je? Čemu ste tako raz¬ burjeni?« vprašuje radovedno gvardijan. »Oh, prečastiti, svet je tako pregrešen, da ni bilo dovolj, da je Bog enkrat prelil vso svojo kri za nas, nego mora za .grehe, ki jih dannadan delajo brezverci, liberalci in nečistniki, še enkrat odpirati svoje svete rane in prelivati svojo rešnjo kri. Jaz, nevredna grešnica, sem sama videla-oh — oh!« 13 »Kaj pravite, mati? Vi sami ste videli Kristu¬ sove rane?« vprašuje radovednosti zijaje gvar- dijan ? »Da, da, — ne, ne, to se pravi-Kristusa nisem videla, videla pa sem njegove rane in njegovo sveto rešnjo kri na telesu svetnice, katero je božja milost privedla pod mojo streho. Bilo je sinoči, že pozno ponoči, ko pride k meni in me prosi prenočišča neka sveta deklica, katerej se je že na obrazu po¬ znalo, da je prav od Boga izvoljena. Jaz sem jo seveda takoj sprejela, za kar mi je vsa vesela raz¬ odela, da me čakajo zato velike milosti. Ko sva po¬ večerjali, je ta živa svetost celo uro preklečala pred božjim razpelom kakor zamaknjena. Ko se je vlegla v posteljo, je dejala, da ji je bilo v molitvi razodeto, da jo nocoj obišče sam Kristus s svojimi svetimi ranami. Komaj to dobro izgovori, naenkrat zaječi in — o joj — iz čela, iz rok in nog in iz desne strani se ulije prava Kristusova kri. Mene je spreletela taka groza, da sem padla na kolena in se tresla kakor šiba na vodi. Svetnica pa je zaječala z mukepolnim glasom: »Idite jutri v samostan po očeta gvardijana!« Jaz sem ji kajpada obljubila, da izpolnim njeno sveto željo. Ko je .potem to trpljenje Kristusovo trajalo kake pol ure, je mučenica vsa utrujena za¬ spala. Danes leži v postelji, a od ran nima nobenega sledu več. Oh, čestiti gospod, mene je strah, tako strah! Pojdite z menoj, sama vas želi, vi ste svet mož in vreden, da se pogovarjate s svetnico!« Gvardijan se je z veliko težavo zdrževal smeha, kajti bil je trdno prepričan, da ima noro žensko pred 14 seboj. Na drugi strani se ga je pa lotevala vedno večja radovednost, ni li kdo njene norosti na grd način zlorabil. Da bi bil vrjel v Kristusove rane, no — tega pač ne in to mu tudi zameriti ne moremo — saj je bil — gvardijan. Sklenil je, da gre vsekakor pogledat, kaj bi - pravzaprav utegnilo to biti. Ženico je z lepimi besedami odpravil domov, obljubivši jej, da se prav gotovo danes ali jutri zglasi pri njej. Gvardijan je ostal mož-beseda. Še tisti dan je prišel k ženici, stanujoči v borni bajtici, oddaljeni četrt ure od samostana. Stopivši v nizko sobico, se mu je nudil skoro strašen prizor. Na postelji je ležala tuja ženska. Izpod las, iz rok in nog ji je pa kapljala kri, prav tako kakor mu je pripovedovala ženica! Zdajci se ta krvava prikazen nekoliko dvigne in da ženici, ki je stala ob postelji znamenje, naj se odstrani. Ženska je vsa prestrašena zapustila sobo. Dolgo je čakala starka v veži, predno je prišel iz sobe gospod Avguštin. »Dekle pride v naš samostan«, reče starki zelo resno. Vsekakor je gotovo, da se tu jasno kaže nad¬ naravna božja moč.« Nato se odpravi tako hitro, da je starka komaj utegnila prečastitemu roko poljubiti. Komaj je gvardijan odnesel pete, bila je Jo- hanca že pokoncu ter zaželela vode. Ko ji je starka 15 prinese, se Johanca lepo umije — in zopet ni bilo nikjer več sledov krvavih ran. »Mati,« rekla je potem s sladkim glasom, »Bog me kliče v samostan. Med grešniki ne smem več živeti. Tudi vi ste grešnica, a kljub temu dobra ženska. Zato vam bom pa sprosila posebne milosti od Boga. Za vsakega človeka, katerega bom jaz Bo¬ gu priporočila, darovali bodo očetje kapucini sveto mašo. Maša še največ zaleže pri Bogu, ker je, ka¬ kor veste prava daritev Kristusa. Vem, da bi mi vi radi kaj darovali, toda jaz ne maram nobene reči, kajti vse, kar je na svetu je zgolj nečimernost. Zelo bi vam pa priporočala, da darujete ze eno ali dve sveti maši. Sveta maša, od mene priporočena in od kapucinov darovana, je tolike vrednosti, da se vam spolnijo vse milosti kakoršne koli si želite.« »O, iz srca rada,« vzklikne uboga starka vsa blažena in seže pod vzglavje ter izvleče dvajset- kronski bankovec. »Vzemite to malenkost! Dala bi več, a sedaj nimam. Kadar spet kaj prihranim, prinesem vam kar v samostan.« »O, mati, tako pobožne ženske pa še nisem videla, kakor ste vi. Blagor vam, nebesa so vam zagotovljena!« reče s hinavskim glasom Johanca in, vzemši denar, se hitro obrne vstran, da ne bi zaslep¬ ljena ženica zapazila uprav satanskega nasmeha, ki ji je švignil čez obraz. Starka je potem vsa srečna še dolgo zrla za odhajajočo »svetnico«. O, uboga, pomilovanja vredna reva, ki niti v sanjah ne slutiš, kako kruto se zlorablja tvoja verska gorečnost! V. Johanca v samostanu. Po vrtu že znanega kapucinskega samostana se sprehajata dva mlada kapucina prvi čokat rudeče- lasec, a drugi suh dolg blondin — živahno se po- menkovaje med seboj. »Veruj mi, brate Dominik«, pravi rudečelasec svojemu tovarišu, »gvardijan Avguštin jo bo s to žensko tako gotovo skupil, kakor gotovo tičim jaz v tej rjavi halji!« »Da bi jo le! Toda dragi Bernardo, povej mi vendar, kje za vraga je iztaknil gvardijan to hudirje- vo babo«, vprašuje radovedno suhi dolgin? »Menda pri neki stari kmetici, ne daleč od tu. Kmetica je menda prihitela semkaj in kričala, da v njeni hiši leži živa svetnica, ki poti Kristusov kr¬ vavi pot. Gvardijan je kar brž tekel tja in jej, kar meni nič tebi nič, velel priti v samostan. No, gvar¬ dijan naj končno počne ž njo, kar mu drago, am¬ pak to se mi že več kakor neumno zdi, da hoče še nas nekako prisiliti, da bi verovali v ta lari-fari, v katerega — to sem prepričan — niti on sam ne ve¬ ruje. Saj tako neumni pa vendar še nismo, četudi smo kapucini.« »Toda kaj misliš, Bernardo, kaj pa je pravza¬ prav z njeno krvavitvijo?« »Po mojem mnenju je ženska bolna ali pa — kar je še bolj vrjetno — je prefrigana sleparica.« — 17 »Pa zakaj je gvardijan tako vnet za to ba- buro?« »Zakaj? Ti še vprašuješ; zakaj? Ha, ha, saj je vendar jasno kot beli dan. Mar ne vidiš, kako prihajajo kmetski norci poljubovat »blažene« rane naše »svete« Johance? Preprost človek je tu pri nas še vedno tako zabit, da bi se zakopal do vratu v gnoj, ako bi mu duhovnik velel, da naj samo sede na gnojišče. Seveda, gvardijanu to do¬ bro nese. Sam sem videl včerajT ko je neki kmetič položil na vzglavje »svetnice« kar cel stotak, pro¬ seč, naj se obrne ta denar za maše.« »Torej ti misliš, da babura in gvardijan na¬ ravnost sleparita?« »I — kaj pa druzega! Zato pa pravim, da jo bo gvardijan še prav pošteno skupil. Res, da pripo¬ roča obiskovalcem, naj na željo »svetnice« tega ne raznašajo okoli, ker so dandanes ljudje tako brez¬ verni, da se iz čudežev norčujejo. Toda na drugi strani je bil pa tudi toli predrzen, da je dal v pro¬ met podobice, ki predstavljajo Johanco kot svetnico — mučenico. Pa tudi to bi mogoče še vse bilo, a zvedel sem, da je neko revno dekle, ki ni imelo de¬ narja, ukradlo deset kron, da jih je poneslo »svet¬ nici«. To pa je prišlo na nos policiji in v kratkem se menda vrši stroga revizija v našem samostanu. Jaz bi sicer lahko gvardijana na to opozoril, pa ne maram, nalašč ne!« »Prav imaš! Mar mu je treba basati svoje nikdar polne žepe s pristradanim ljudskim denar¬ jem? Le kar molči, naj se zgodi, kar se hoče!« 18 Med tem, ko sta se kapucina tako razgovarjala, vrstili so se neprestano Johančini čestilci v samo¬ stan in iz njega. Prerokovanje rudečelasega kapucina se je skoro izpolnilo. Par dni pozneje je korakal K.ški policijski detektiv v družbi nekega zdravnika naravnost v kapucinski samostan. Kako se je vršila preiskava, ne vemo natanko, zvedeli smo pa določno, da je gvardijan s povzdig¬ njenimi rokami prosil detektiva, naj mu zaradi ugleda kapucinov prizanese, saj plača rad kakršno¬ koli svoto, samo da se stvar pred svetom pokrije. In potem smo tudi zvedeli, da so Johanco takoj spodili iz samostana. VI. Johanca kot »svetnica« v domači vasi. Johanca je bila sedaj zopet — pod kapom. Ven¬ dar ji niti v sanjah ni hodilo na misel, da bi »svet- nikovanje« opustila. Saj je sedaj šele spoznala, kako grozno je preprosto ljudstvo zabito, vedela je pa tudi, da bo njena lumparija pod zaščito duhovnikov, nun in redovnikov povsod dobro uspevala. Kot hčeri preprostega naroda ji je bilo dobro znano, da je neuko ljudstvo pod vplivom duhovnika in cerkve zmožno storiti največje budalosti in se pusti izkori¬ ščati še tako velikim falotom. In ako bo le polovico čistega dobička ostalo njej, imela bo še vedno do¬ volj. 19 Ševeaa je johanca pri tem vendar le nekoliko preveč predrzno računala. Pomislila ni, da »oko po¬ stave« prav nič ne veruje v njene čudeže in da jo bo odslej ostro vzelo na »piko«. Z le njej lastno predrznostjo je nastopala še na¬ dalje kot »čudodelka«, sedaj v tem ali onem samo¬ stanu, sedaj zopet pri teh ali onih tretjerednikih in druzih pobožnih dušah. Povsod je bila tajno, a iskre¬ no sprejeta in povsod se je našlo dosti pomilovanja vrednih ljudi, ki so ji sipali svoj težko prisluženi denar. „ , . ^ Toda »oko postave« je hitro prodrlo v vsa njena skrivališča in začelo njo in njene zaščitnike tako kruto preganjati, da je bil Johanci vsak nadaljni ob¬ stanek nemogoč. V tej stiski se je spomnila svoje domovine. Kaj — šmenta, ko bi šla domov in na Kranjskem poskusila svojo obrt?« Sklep je bil storjen. V Johančini rodni vasi vodiški se za časa njene odsotnosti ni mnogo izpremenilo, pač pa je bilo na njenem domu mnogo drugače. Mati je umrla, a kaj- žica je vsled dolgov prešla v tuje roke in Johanca, ki se je kar naenkrat prikazala v Vodicah se ni ve¬ dela drugam obrniti, kakor k svojemu staremu pri¬ jatelju v župnišče. Župnik ji je dal drage volje gorko zavetje in Johanca se je v župnišču nastanila kakor domača. Prvo nedeljo po svojem prihodu je šla v župno cerkev in pokleknila prav pred altar. Molila je tako pobožno in zdihovala tako sveto, da je takoj vzbu¬ dila občno pozornost med navzočimi. 20 Po maši je kleče oblezla vse altarje, molivši glasno rožnivenec. Ker se je ta njena pobožnost redno vsak dan ponavljala, je Johanca kmalu zaslovela kot najpo- božnejša duša vse vodiške župnije, in župnik jo je celo na prižnici javno pohvalil in priporočil svojim vernim v zgled in posnemanje. Njena nenavadna svetost je pa dosegla »sve¬ tovni rekord«, ko je neke nedelje zjutraj prestregla župnikova kuharica iz cerkve idoče in jim s tresočim glasom pripovedovala, da je Johanca v pretekli noči prejela za plačilo svoje svetosti vseh pet Kri¬ stusovih ran. Kakor bi treščilo med nje, tako so završali in vsi hkratu drvili v župnišče. Ker je hotel vsak prvi biti, je nastala taka gnječa, da so nekega starega možička na stopnjicah pohodili in mu izvili nogo. V župnikovi sobi je pa ležala na beli postelji Johanca vsa v krvi. Ljudje videč, kako ji kaplja kri od nog in rok, iz srca in glave, so strmeli v sveti grozi. Johanca je ležala mirno z zaprtimi očmi. Le zdajpazdaj se ji je izvil iz prsi globok vzdih, kar je bilo znamenje, da silno trpi. Župnik je stal ob postelji, bral iz knjige neke la¬ tinske molitve in pritiskal na Johančina usta božje razpelo, katero je vsakikrat strastno poljubila. Brezdvomno bi se bila vsled naraščajoče gnje- če pripetila'še večja-nesreča, da ni trpeča Johanca dala z roko znamenje, naj se ljudje odstranijo. Sele potem se je jelo polagoma prazniti pro¬ storno župnišče. 21 Ta čudež se je kakor blisk raznesel po vsej župniji in še dalje. Ko je še potem iste nedelje po¬ poldne župnik pri krščanskem nauku oznanil, da je bilo Johanci razodeto, da bo trpela Kristusove muke redno vsako sredo in petek od druge do tretje ure, to je torej prav tisto uro ob kateri je trpel in umiral Izveličar, je bilo zanimanje za Johanco, toliko,, da tega ni moči popisati. Johanca je odslej trpela res, kakor ji je bilo »razodeto«, vsako sredo in petek od dveh do treh, ob vedno večjem navalu ljudstva, ki je prihitelo gledat in Častit rane Kristusove. Na kratko rečeno, Vodice so postale prava božja pot. -fcdsš Eni -so hodili poljubovat Johančine krvave ude, drugi so iskali pri njej zdravila za razne bolezni, tretji so se ji priporočali v pobožno molitev itd. Mnogi so pomakali v »sveto« kri žepne robce, posebno goreče ženske so pa kar izpod Johance izvlekle okrvavljene rjuhe, jih v vodi namočile in zmencale, potem pa tisto brozgo nalivale v ste¬ klenice in za drag denar prodajale. To vodo so potem razni bolniki, ki niso bili tako srečni, da bi mogli do Johance, pili kot zdravilo. Denar pa, ki se je iztržil za to brozgo, je šel ves za maše. Nekoč priroma k Johanci mlado dekle, ki je bilo zaposleno kot delavka v neki tvornici. Ko izroči »čudodelki« izdaten dar za maše, zaprosi jo s skle¬ njenimi rokami, naj ji vendar daruje eno krvavo rjuho, kar je za gotovo obljubila svojim tvorniškim tovarišicam, da jim prinese kak krvav spomin. 22 Ali ravno takrat ni imela Johanca nobene kr¬ vave rjuhe na razpolago, četudi sta z župnikovo kuharico vse kote prebrskali. Slednjič se jima po¬ sreči, da najdeta neko staro, umazano in okrvavljeno krilo — in ker ni bilo druzega, ponudita isto roma- rici. Dekle je z veseljem zgrabilo ponudeno ji krilo ter romalo zopet dolgo pot proti domu. Ko je po¬ tem krilo tvorniškim delavkam res izročila, so le-te krilo na drobne kosce razstrigle. Na te kosce so pri¬ trdile trakove in jih nadele kot škapulirje okrog vratu. Le to se je marsikomu čudno zdelo, odkod ta smrad, ki se širi okrog krvave Johance. A če je bil kdo toli predrzen, da je glasno kaj omenil od smra¬ du, je zaklicala razburjeno: »Nesrečnež, ali veš kaj smrdi? Tvoji veliki in neštevilni grehi tako smrde in prav nič druzega!« Johanca je medtem, ko je krvavela, videla v zamaknjenju tudi vice odprte in notri vse k časnemu trpljenju obsojene duše, ki so Johanco prosile, naj jim pomaga iz vic. Razume se, da je bil vsak romar voljan poma¬ gati svojcem iz vic, zato je bila Johanca neprestano nadlegovana sedaj od tega, sedaj zopet od onega, naj mu pove, če je kdo izmed njegovih sorodnikov v vicah. Johanca je takoj v vice pogledala in natanko konštatirala koliko ..sorodnikov ima ta ali oni v vicah. ** Na vprašanje, s čim naj se pomaga ubogim dušam, je odgovarjala, da le z mašami. Temu je 23 manjkalo toliko maš, onemu zopet toliko. Neki bo¬ gati kmetici je razodela, da bo njenemu pokojnemu možu treba kar tristo maš, preden bo rešen. Verni ljudje so pobrali zadnje krajcarje po ko¬ tih ali se celo zadolžili, samo' da so pomagali dušam svojcev iz vic. Denar so izročevali Johanci ali pa župniku. Jobanca je imela najraje okrog sebe preproste ljudi ali pa nune in duhovnike. Za posvetno gospodo je kaj malo marala, in kadar je opazila med svojimi častilci človeka, ki jej ni bil po godu, mu je takoj dala z roko znamenje, naj se odstrani. Istotako so ji bili zelo zoprni vsi oni radovedneži, ki so hoteli prav od blizu pregledati njene rane. In tudi župnik, ki je ob času krvavenja navadno stal s križem v roki ob njeni postelji, ni pripustil, da bi se Johance kdo dotikal, češ, da vsled tega še bolj trpi. Pri vsem tem pa se je ljudem vendar zelo čudno zdelo, da je Johanca takoj, ko je odbila »krvava ura«, vstala iz postelje in nikjer se ji ni poznalo niti najmanjšega sledu o ranah._ Izvzemši srede in petka, je živela Johanca tako, kakor vsi taki, ki so bili svetniki že na zemlji. Razen v župnišču, kjer je imela stalno bivališče, mudila se je največ v cerkvi. K obhajilu je pristopala redno vsak dan in oni, ki so stali ali klečali v njeni bližini, so opazili, da se ji je, ko je odprla usta, zabliščal na jeziku zlat križec. V Marijini družbi je zastopala 'gedno prvo mesto ter imela v igrah, ki jih je prirejala Marijina družba, vselej glavno vlogo. 24 tlvakfat na teden, to je v torek in četrtek se je pa redno vozila v Ljubljano. Po kaj — kdo ve? Nekega dne se je pripeljal k njej celo sani — škof. Podelil ji je svoj višjeparstirski blagoslov ter jo po zaupnem pomenku prijazno povabil, naj pride kot gost za par dni k njemu v škofijo. Vzel je s seboj tudi par okrvavjlenih rjuh kot »svete relikvije«. Johanica je drugi dan res odšla v škofijo in ostala tam nekaj dni. Ko se je zopet vrnila v Vodice se romarji kar obsuli župnika z vprašanji, kakšno mnenje ima škof o Johanci. »Prečastiti knez in škof so mnenja, da je pri Johanci nekaj nadnaravnega«, je pojasnjeval župnik vernim ovčicam. »Prečastiti so se dodobra prepri¬ čali. Poklicali so v škofijo razumnega zdravnika, ki je Johanco preiskal in konštatiral, da deluje v Johan¬ ci prava božja moč. Povem vam, dragi verniki, da dolgo je ne bomo imeli na svetu. Saj mora revica izkrvaveti. Toda — ko umrje, sezidali ji bomo lepo, krasno kapelo.« »Kaj kapelo, cerkev, velikansko cerkev ji se¬ zidamo,« so kričali vsi vprek in odslej še bolj go¬ reče 'častili Johanco in njene rane. _ Ali kakor so imeli celo aposteljni med seboj nevernega Tomaža, tako so se tudi svetosti Johance nekateri močno upiralL Med temi nevrnimi Tomaži je bil celo domači vodiški kaplan. Pobožne ženice so ga takoj obsodile, češ da je le zato »svetnici« nasproten, ker je nevo- 25 šSljiv, ko vidi, da ljudje le župniku dajejo za maše* njemu pa nič. Ko je nekoč župnik Johanci šepnil, kako mnenje ima kaplan o njej, je rekla jezno: »Bodite brez skrbi, kmalu bo moj!« Kmalu nato se naredi Johanca bolna ter naroči Cerkveniku, naj pokliče kaplana, da jo izpove. Kaplan res takoj dene štolo krog vratu in gre k Johanci. Ali komaj se je kaplan približal postelji, skoči »bolnica«, kakor srna iz postelje ter se ga oklene okrog vratu. Kaplan jo pa zgrabi in jo s tako silo pahne od sebe, da se »bolnica« zaleti v zid in pade po tleh, kakor je dolga in široka. »Nesramnica«, sika kaplan bled od jeze, »mar meniš, da imaš župnika pred seboj?« To rekši hitro zbeži iz sobe. »Ha, to mi boš drago plačal,« zahrešči Johanca, pobiravši se s tal. »Moje maščevanje ti ne odide!« Med nevernimi Tomaži je bil dalje tudi nek kmetski fant, ki je prišel k »svetnici« namenoma, da jo preiskusi. »Johanca,« je dejal silno pobožno, »povej mi, prosim te, kje je sedaj duša moje matere?« »V vicah je in silno trpi. Mnogo maš bo treba, da bo rešena,« vzdihnila je Johanca. Zdajci pa stopi mladenič k postelji in pravi: »Johanca, ti nisi nikaka svetnica, ampak grda lažnjivka! Moja mati niti umrli niso, nego sedajle doma lepo močnik kuhajo!« Romarji, ki so bili tisti čas v precejšnjem šte¬ vilu zbrani okrog Johance so začudeno pogledovali 26 — sedaj Johanco, sedaj mladeniča. V tem pa je dala Johanca znamenje, naj ga odstranijo in mladenič je moral oditi. VII. Johanca — razkrinkana. Gorkega poletnega jutra je bilo. V Ljubljani pred hotelom »Slonom« je zdehal izvošček Matevž, sedeč na kozlu svoje kočije. »Kaj vraga, ali res ne bo nobene vožnje danes,« je mrmral polglasno sam s seboj? »No, pa saj je še zgodaj. Ta teden je bil še dosti dober. Poleg druge vožnje sem trikrat peljal radovedneže k vodiški svetnici in morda se danes še kdo oglasi.« Komaj je te besede izmrmral, že stoji pred njim — oj — vodiška »svetnica« Johanca. Preden jo je Matevž utegnil vprašati, kam naj jo pelje, je že sedla Johanca v kočijo ter rekla hitro: »Peljite me do mestne klavnice! Tam imam strica, ki je nekai obolel. Zato prosim, vozite urno!« Matevžu ni bilo treba dvakrat reči. Ena — dve, in že je drčala kočija proti klavnici. Matevž je že mislil vprašati med potjo »svet¬ nico«, če še vedno prihajajo ljudje v tolikih trumah k njej v Vodice. »E — morda se ji bo pa sitno zdelo, ako jo sprašujem o stvari, ki mi ni nič mari,« dejal je sam pri sebi ter raje molčal. V tem sta se pripeljala do klavnice, in Matevž je obstal s kočijo pred vrati. Johanca je šla v klavnico, a se zelo hitro vrnila. Videti je bilo, da se ji je zelo mudilo. 27 Ko je hotela vstopiti v kočijo, privzdignila je ne- vedoma ogrinjalko precej visoko, izvošček pa, hoteč ji pomagati v kočijo, je opazil pri tem, da »svet¬ nica« drži v roki polno steklenico — krvi. Nekaj posebnega je moralo ta hip izvoščeku šiniti v glavo, ker je kljub temu, da ga je Johanca neprestano priganjala, stal kakor okamenel. »Počakajte,« pravi naglo, »jaz sem tu v klavnici ,iekaj dolžan, takoj pridem!« To izrekši je stekel v klavnico, ne poslušavši tarnajoče Johance. Notri je naletel na mladega mesarja ter ga hitel vpraševati: »Je-Ii dobila ta ženska tu svojega strica?« »Kakega strica?« je rekel mesar začudeno. »Razun mene ni sedaj tu nobenega možaka. Si¬ cer pa ta ženska po kakem stricu niti vprašala ni, ampak kupila le steklenico telečje krvi. O ta ženska nam je dobro znana, saj nas obišče redno vsak to¬ rek in četrtek, da se založi s krvjo. Pravi, da imajo doma veliko gostilno in potrebujejo dosti krvi za klobase. Izvoščku je bilo sedaj jasno, odkod dobiva Jo¬ hanca ono množino krvi, s katero producira Kristu¬ sove rane. Prijazno se je zahvalil mesarju za pojasnilo in se vrnil h kočiji, kjer ga je Johanca z največjo ne¬ strpnostjo pričakovala. Skočil je na kozla, prijel za vajeti in konjič je zopet zbežal proti mestu. Kar se molčečnosti tiče, bodi izrečena izvoščku Matevžu vsa čast. Toda tega, kar je v klavnici videl 28 in zvedel, pa nikakor ni mogel zamolčati. Bil je mne- nia, da taka lumparija mora na dan! Povedal jo je nainrej svoii ženi, potem prijateljem, da. še celo v razna uredništva je hitel povedat ta dogodliaj z že- lio. naj časopisi takoj poiasniio ljudem, kakšna sle- parica ie — vodiška »svetnica« Jobanca! Olas o tei naravnost peklenski hudobiji ie šel kakor blisk ne le po domači okolici, nego po vsej deželi Kraniski. Nekateri .Tobančini čestilci so hiteli kar v Vo- dire ter s silo vdrli v župnišče, hoteč sleparico po¬ biti kakor psa. Toda .Tohanca se ie pravočasno umaknila. Izgi¬ nila ie iz žurmišča kakor kafra. Pri vsei tei komediii ie bilo na žalostno ededati rfnrnp zapeliane liudi, ki so krog župnišča jokali in vpili: »Nie ie moi denar, kie ie moi denar?« Še celo žunniku bi bila slaba nredla. toda nti- eek. knt ie bil. se ie 7 nal hitro iz nevarnosti izmuz- niti. Takoi nrvo nedopo no usodnem razkrithi de ! al ie raz nrižnico z iokaiočim vlasom svoiim ovčicam: »Pravi moii verniki! Sram me ie, da sem se dal tako voliufati tej bahuri. Oolinfala je mene ravno tako kakor vas. Ljubi verniki, saj veste, da smo razun svetega očeta vsi zmotliivi. Z ozirom na to vas prosim, odpustite mi! Baburo pa. ki je vas in mene tako goluifala, prekliniam iz globočine srca!« Dobri verniki so seveda takoi odnustili svoiemu pastiriu. Še celo smilil se jim je zapeljani revež. Johanca pa je med tem iskala zavetia daleč od svoje domovine, pri nam že znanem gvardijanu Av- 29 guštinu. Toda iskala ga je zaman, kajti v samostanu jo niso hoteli sprejeti. Nadalje je obhodila v tujini vse one nune in druge pobožne duše, s katerih po¬ močjo je nekdaj na račun lahkovernih ljudi delala tako izvrstno kupčijo. Toda povsod so se je branili, ker so že vsi dobro vedeli, da je nekdanja »svetnica« sedaj do golega razkrinkana, in da v njeno svetost nihče več ne verjame. »Prokleti nehvaležniki, to je torej plačilo za dobroto, ker sem vam dajala polo¬ vico od svojega zaslužka«, se je jezila Johanca, vi¬ deč, da je nobeden njenih, nekdaj tako gorkih prija¬ teljev več neče poznati. Napotila se je zopet v svojo domovino, misleč, da so morda ljudje sedaj njeno hudobijo že nekoliko pozabili. In tako se je nenadoma nekega dne zopet poja¬ vila Johanca v domači vasi. Ali komaj so jo liudje opazili, zagnali so veli¬ kanski krik. in na ubogo »svetnico« se ie ulila od vseh strani nloba tako »liubeznivih« psovk, da si je Johanca mašila ušesa ter bežala iz vasi, kolikor so jo nesle noge. Ustavila se ie notem ne daleč v neki gostilni ter poklicala kar cel liter vina in še merico žganja na mizo. Pridružilo se ii ie kmalu še troje zloglasnih po¬ stopačev, ki so z Johanco vred prav pridno praznili kozarce. Gostilničar se je poredno muzal, videč nekdaj tako slovečo »svetnico« v tej družbi in pijano ka¬ kor dež. 30 Kar se naenkrat vrata odpro in v gostilno stopi — orožnik. Johanca se ga je tako prestrašila, da ji je padel kozarec iz roke. Orožnik je pristopil in rekel trdo: »Johanca, v imenu postave vam velevam, da greste z menoj!« »Go-go-gospod«, je^jecljala Johanca, »jaz sem nedolžna. Vzemite one, ki so mene učili!« »Tudi tisti mogoče še pridejo za vami«, dejal je z resnim glasom orožnik. »A zdaj vam velevam še enkrat, idite z menoj!« Hočeš, nočeš, morala je pustiti Johanca veselo družbo ter iti z orožnikom. — --— --— Ko je orožnik izstopil z Johanco na ljubljanskem kolodvoru, nabrala se je okrog njiju takoj velika gnječa radovednega ljudstva. Vsak je hotel videti prefrigano sleparico. Johanca je nekaj časa zrla potuhnjeno v tla. Ko pa je videla, koliko oči je vanjo obrnjenih, zakričala je jezno: »Grda radovednost, ali niste videli še nikoli nobene babe?« »Bab že dosti, a svetnice še nobene!« so ji kli¬ cali krohotaje gledalci. Orožnik je uvidel, da vzpričo vedno narašča¬ joče množice niti naprej ne bo mogel, zato je na¬ mignil nekemu izvoščeku, in sedel z aretiranko v kočijo. Le tako se mu je posrečilo spraviti Johanco do sodnijskega poslopja/" kjer so jo spravili na »varno«. 31 CDBISS y.Q4Žy.0B Ko je jetniŠki paznik potisnil Johanco v odme* njeno jej celico, zavpila je glasno: »Kaj, v to temno luknjo me boste vtaknili?« »Saj ste svetnica, pa jo dajte razsvetliti«, ji je odgovoril paznik smeje, ter zaklenil vrata njene ce- Tako se je končal prvi del te »svetniške« zgodbe v veliko žalost Johance in v še večjo sra¬ moto vseh njenih zaščitnikov. Konec prvega dela. NARODNA IN UNIUERZITETNfl 00000436491 \ Založilo uredništvo „Dneva“, Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Založilo uredništvo „Dneva“. Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani.