Joško Matko:
Dragi zajček.
 enska je prodala mesarju pitanega prašiča. Drugi dan je šla po denar.  Ko je denar dobila, ga je zavezala v robec, kakor je to že navada  kmetiških ljudi, in je šla domov.
Pot jo je vodila mimo gozda. Tam je zagledala ob poti v snegu zajca, M se ni ne ganil.
»Ej, ta je pa zmrznil!« si je mislila ženska. »No, četudi si zmrznil, za pečenko boš pa le še dober.« Pa je pobrala zajca in zavila v tisti robec, kjer je imela zavit denar, pa je šla dalje.
Tisti zajec pa ni bil zmrznjen. Sarao odrevenel je bil od velikega mraza.
Ker pa ga je imela ženska zavitega v robcu in pod pazduho, se je ogrel in je spet oživel ter se začel gibati.
»Kaj pa je to? Ali je zajec živ?« se je začtidila ženska, ko je občutila, da se nekaj giblje pod njeno pazduho. Brž je vzela robec in ga hotela razvezati. Takrat pa brrr! — je skočil zajec z robcem in z denarjem ter pobegnil.
Tako je prišla ženska ob denar, zajec pa še danes živi, če ga že ni kdo ustrelil.