Poštnina plaiana v gotovini!
Izhaja dvanajstkrat na leto. — Celoletna naročnina za člane Vzajemne zavarovalnice Din 1'—, za vse ostale Din IG'—.
Izdaja: Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 19, telefon 25-21 in 25-22.
LETNIK IV.
MAREC 1939
ŠTEV. 3
Emu in euustosisiiI©
(Radio-predavanje v ženski uri dne 20. jan.)
Kadar povprečni naš človek sliši besedo »zavarovanje«, navadno skomizgne z rameni In si na tihem reče: Že spet ta presneti se-kuranc! In vendar je zavarovanje vseh vrst med vprašanji, ki dandanes globoko pose-gajo v gospodarsko in socialno življenje narodov. Celo to lahko trdimo, da je v neki meri stanje zavarovanja izpričevalo za stopnjo civilizacije in kulturnosti naroda. Črnci v afriških pragozdovih zavarovanja ne poznajo, zato pa je zavarovanje v najrazno-vrstnejših oblikah mogočno razvito po vsem
civiliziranem svetu. V Združenih severnoameriških državah je zavarovanje nekaj tako samo po sebi umevnega, da je nezavarovan Amerikanec bela vrana. V Angliji, ki jo lahko imenujemo zibelko modernega zavarovalstva, je zavarovalstvo med prvimi gospodarskimi činitelji. V novi Nemčiji posveča država zavarovalstvu prav posebno pozornost. Enako je v Sovjetski Rusiji, v Italiji, na Poljskem itd. Nič manj ni razvito zavarovalstvo na daljnem Japonskem, v novejšem času pa se zavarovalniška misel naglo širi tudi na
Mi tcsisnsc!
S pričujočo številko »Naše moči« povišujemo mesečno naklado na
1£9.S)i£ izmd&u.
Noben list v naši državi se ne more meriti z nami. Zato tudi podjetja in podjetniki v nobenem časopisu ne oglašajo s takim uspehom kot v »Naši moči«. Kljub ogromni nakladi so cene našim oglasom zmerne.
Ako se želite poslužiti zares ugodne prilike za uspešno oglašanje Vaše tvrdke, pišite upravi »Naše moči«, kateri obenem sporočite besedilo oglasa in svoje želje glede velikosti. Dobili boste takoj pojasnila glede cene.
ZAHVALA
Prisrčno se zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, oddelku »KARITAS« za točno izplačilo cele zavarovalne vsote po moji pokojni ženi. Vsakomur priporočam to pošteno in solidno slovensko zavarovalnic». Naj bo vsakemu zgled za točna izplačila posmrtnin.
Tratnik Josip, Zagrad 79, Celje.
»JABLUS« za jaboUnik
Ako boste imeli premalo pijače za domačo uporabo, ako je Vaš sadjevec kisel, si pomagate, če naročite priznano snov »JABLUS«, iz katera napravite najboljši jabolčnik ali hruškovec cel<5 brez naravnega sadjevca. »JABLUS« se da mešati tudi z vsako drugo domačo pijačo ali vinom.
Cena: 501 39‘50 din, 75 1 53 din, 100 1 69 din, 150 1 98 din, 300 1 182 din s poštnino vred.
Stotine pohvalnih pisem.
Glavno zastopstvo:
FRANC RENIER - Podčetrtek
Klepetavost Je lastnost duševnih slabičev. Iz pametnega molčanj a rastejo veliko osebnosti.
Kmetovalec!
Najboljšo slamoreznico, gepelj in vse druge poljedelske stroje, plug in brano, kotel za krmo in žganje, pumpo za vodo in gnojnico, poljedelsko orodje, vse stavbne in vodovodne potrebščine, štedilnike in peči, železo, črno, pocinkano, bakreno in medeninasto pločevino in vso drugo železnino dobiš po n iz ki ti cenah
v stari domači trgovini
Fr. Stupica
v Ljubljani
fi«sposvetska cesta štev. 1 l1
NE VENO Hi URE NE DNEVA...
V zadnjem času je »KARITAS« med drugim izplačala
c@2s zavarovalne vsote
ob smrti sledečih članor in članic:
Hayne Emanuel, Ljubljana, Zarnikova 15;
Dolenc Ciril, Ljubljana, Tavčarjeva 12-1;
Beber Lucija, Unec 54, p. Rakek;
Zabukovec Frančiška, Ljubljana, Trnovski pristan 40;
Gorjanc Marija, Ljubljana, Privoz 8;
Sok Martin, Moškanjci 39;
Kegl Johana, Stara Nova ves 43, p. Križevci pri Ljutomeru;
Šilrar Apolonija, Vnanje gorice 58, p. Brezovica; Zalaznik Jakob, Kozarje 4, p. Dobrova;
Kovačič Ivana, Stanetinci 50, p. Sv. Jurij ob Ščavnici;
Erhard Katarina, Maribor, Koroška 172;
Jeriha Jožefa, Dev. Mar. v Polju 104;
Hameršak Alojzij, Locki vrb 58, p. Sv. Urban pri Ptuju;
Rožman Marija, Zg. Pristava 1, p. Sv. Vid pri Ptuju;
Romih Katarina, Trbovlje-Loke 332;
Gradišnik Jakob, Vel. Grahovše 39, p. Sv. Rupert; Slana Blaž, Hlaponci 42, p. Moškanjci;
Kogovšek Marija. Klanec 28, p. Kranj;
Golte Anton. Št. Lampert 17, p. Sava;
Volf Antonija, Loke 3, p. Lukovica;
Sonc Marjeta, Gmajna 23, p. Ježica;
Benčina Amalija, Maribor, Koroška 126;
Steruad Marija, Rošpoh 210, p. Maribor; Domadenik Mihael, Zg. Hoče 44;
Babnik Janez, Črnuče 20, p. Ježica;
Hafner Frančiška, Moste, Ciglerjeva 28-1;
Prislan Neža, Veliki vrh 5, p Šmartno ob Paki; Potočnik Matej, Nova vas, Maribor;
Blasutto Alojzija. Maribor, Radvanjska 24;
Pajnič Ivanka, Ljubljana, Ravnikarjeva 8; Vurkeljc Franja, Ljubljana, Švabičeva 15;
Kenda Jera, Nemški rovt 16. p. Boh. Bistrica; Hrusti Johan, Laze 38, p. Velenje;
Uršič Helena, Stražišče 6;
Nadižar Anton, Ljubljana VII, Verovškova 32; Cajhen Ana, Ježa 18, p. Črnuče;
Košir Janez. Jesenice, Zg. Plavž 8;
Hren Marijana, Stepanja vas 52, p. Sp. Hrušica; Zadravec Franc, Radislavci 68, p.^ Mala Nedelja; Korinšek Viktorija, Ljubljana, Križevniška 4.
*
Brezplačno sozavarovalno vsoto je izplačala KARITAS ob smrti 3-letne Katarine, hčerke pri nas zavarovanih staršev Minke in Lovrenca Prevodnik, Virlog št. 14, p. Škofja Loka.
Dvojno brezplačno sozavarovalno vsoto je izplačala KARITAS ob smrti 5-letnega Bertonclja Antona, sina pri nas zavarovanih staršev Frančiške in Ivana, Golica 2, p. Selca nad Škofjo Loko, ker se je po nesreči zadušil s fižolom, ki mu je zašel v sapnik.	»KARITAS«.
JAVNA ZAHVALA
Podpisana Dremelj Eva se na tem mestu zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, oddelku »KARITAS«, ki mi je po mojem pokojnem možu Antonu točno in vestno izplačala zavarovalno vsoto, čeprav je bil zavarovan šele zelo malo časa. Zato vsakomur najtopleje priporočam, da se zavaruje pri tem domačem zavodu, ki vestno izplača celo zavarovalno vsoto.
Dremelj Eva, Zidani most 26.
a Kitajskem, v Vzhodni Indiji in na tihomor-I skih otokih.
Mi se kaj radi ponašamo s svojo visoko I kulturnostjo ter se prištevamo med omikane 1 Evropejce. Će bi nas pa sodili po našem raz-1 umevanju za pomembnost zavarovanja, bi I naša kulturnost dobila precej drugačno lice.
1 In zanimivo je, da je zlasti ženski svet proti i zavarovanju, pa naj že gre za osebno zava-I rovanje ali za zavarovanje zoper požar, ne-I zgode, vlom in podobno. Nekje sem čitala I izrek: Mnogo je žena, ki so protivnice zava-I rovanja, ne poznam pa vdove, ki bi za-I varovanju bila neprijazna, Ta izrek za nas i žene ni posebno laskav. Pove namreč, da nas I mora šele sila in pomanjkanje spametovati, 1 da koristnost zavarovanja razumemo. Pa je a kljub vsemu ta izrek resničen. Kolikokrat čujemo govoriti zavarovalniške agente: Saj bi bil napravil posel, če se ne bi vmes vtaknila žena.
Zato je kar prav, da se v okviru ženske ure pomenimo vsaj kratko o zavarovanju. Ce I bo moje predavanje doseglo vsaj to, da se bo 1 slovensko ženslvo ob besedi zavarovanje I zresnilo in zamislilo, bo namen predavanja I dosežen.
Predočimo si najprej nekaj dejstev: Od i 100 moških, ki so stari 30 let, jih doseže I 60. leto življenja le 63, 37 jih pa prej umrje. I Od 100 moških, ki so stari 40 let, jih doseže i 60. leto le 74, 26 pa jih prej umrje. Na vsak I deveti zakon odpade ena smrt moža v teku 1 prvih 10 let zakona. Med petimi možmi je i vedno eden, ki mu ni dano doživeti dobe, v kateri naj bi se njegovi otroci šolali in pripravili za življenjski poklic. Od 40 otrok, ki so izgubili očete, navadno le en sam obiskuje višje šole, odnosno se temeljito pripravi za poklicno delo. Vsi drugi morajo zgodaj v službe in nikdar v življenju ne dosežejo tega, kar bi bili dosegli, ako bi imeli očeta in bi se ob očetovem zaslužku izšolali.
To so dejstva, ki jih je dognala znanost in ki jih ni mogoče ovreči. Ta dejstva pa zlasti ženi in materi govorijo nazoren opomin, da pravočasno pomaga ustvariti v družini in družinskem gospodarstvu tako stanje, ki bo kljub nesreči ali smrti moža in očeta omogočilo nadaljnje nemoteno družinsko življenje. Tako stanje je pa mogoče ustvariti le z varčevanjem. A varčevanje s pomočjo hranilnice — kakor je priporočljivo — vendarle ne daje polne gotovosti. Višina kapitala je tam namreč odvisna od mnogih činiteljev: od tega, koliko vlagaš, od tega, koliko časa redno vlagaš, in še od tega, da vloženega kapitala brez velike potrebe ne dvigneš. Zlasti to slednje je važno. Dognano je namreč, da od 100 vlagateljev po 5 letih le redko-kateri še vlaga, ne da bi prej že del vloge dvignil.
Zato v sodobni družbi vedno bolj stopa v ospredje način štedenja v obliki zavarovanja, predvsem v obliki življenjskega zavarovanja. Za to zavarovanje je značilno zlasti dvoje:
1. Že po plačilu prve premije prevzame zavarovalnica jamstvo za izplačilo cele zavarovalne glavnice. Ako se n. pr. 25 let stara ženska zavaruje za primer svoje smrti za 10.000 din in plača prvo mesečno premijo v znesku nekako 19 din, izplača zavarovalnica 10.000 din takoj, čeprav bi dotičnica umrla na poti s pošte, pri kateri je pravkar vplačala malenkostni znesek 19 din. (Op. ur.: K redni premiji je prvikrat plačati še pri-
stopnino.) Samo pomislimo, koliko časa bi bilo treba vlagati mesečno po 19 din v hranilnico, da bi si prihranili 10.000 din!
2. Iz hranilnice lahko denar vsak čas dvignemo. Izkušnja kaže, da ljudje dvigajo denar v zelo malovredne svrhe. Gospodinja vlaga morda denar vse leto. Pa pride družinski praznik in zdi se ji potrebno kupiti to in ono, brez česar bi sicer družinski praznik prav lahko potekel. In gre ter dvigne v teku leta privarčevano vsoto. Vložna knjižica je spet prazna in spet je treba začeti vlagati, ako hoče dati nekaj na stran za primer velike potrebe. — Drugače je pri življenjskem zavarovanju. Tu moraš plačati dogovorjeno premijo, če nočeš, da nastane škoda. Če namreč v teku prvih treh let zavarovanja prenehaš plačevati premijo, izgubiš vse, kar si vplačala. Pa tudi po poteku treh let ni priporočljivo prenehati s plačevanjem premije, čeprav potem vplačani zneski niso več izgubljeni. Je pa tudi pri zavarovanju poskrbljeno, da si z vplačanimi premijami pomoreš, če nastopi nenadna huda stiska. Če namreč plačuješ premije najmanj 3 leta, lahko vsak čas dobiš na polico gotov znesek kot posojilo proti zmernim obrestim. Posojilo lahko vračaš v obrokih in imaš potem polico spet čisto. Kljub temu pa razpolagaš z vplačanimi zneski le omejeno in je tako vedno poskrbljeno, da ti bo izplačana cela zavarovalna vsota, ako dogovorjeno dobo doživiš, oziroma ako prej umreš.
Z vsem tem nočem reči, da varčevanje potom hranilnic ni pametno. Ker zahteva mnogo moralne moči, je celo bolj vzgojno. Vendar je treba računati s človekovimi slabostmi, pa je zato zavarovanje poleg varčevanja nujno potrebno.
Kljub zelo očitnim prednostim, ki jih ima zavarovanje, pa se prav žena in gospodinja največkrat zelo težko odloči za zavarovanje. To je v neki meri razumljivo. Saj je ona tista, ki mora s skromnimi moževimi dohodki gospodinjiti tako, da nikomur v družini ničesar potrebnega ne manjka. Največkrat bi se mesečna bilanca gospodinjstva zaključila z izgubo, če ne bi gospodinja vsake pare dvakrat obrnila, preden jo izda. Sedaj ti pride pa še to zavarovanje, za katero je treba šteti kar lepe kovače na meseci »Ne morem in ne zmorem k — pravi navadno gospodinja.
Toda pametna in preudarna gospodinja misli drugače: Kaj bo pa takrat, če moževi dohodki sploh odpadejo, ker prerano umre?
Danes ne moreš izhajati s polnimi moževimi prejemki, kako boš pa izhajala takrat, ko teh prejemkov sploh ne bo več, ali bodo pa skrčeni v majhno pokojnino? In bo potreba morda takrat še mnogo večja, ker bodo otroci starejši in bodo vedno več zahtevali! Marsikatera žena misli, da bi si ob moževi smrti pač pomagala s tem, da bi šla sama v službo. Pa je veliko vprašanje, če bo službo dobila. In če jo bo dobila, gotovo ne bo tako plačana, kot je bil plačan mož. Lahko pa, da moževa smrt nastopi takrat, ko si že vsa izčrpana in ostarela in za delo v dobri meri nesposobna. Da, ni je bolj pomilovanja vredne stvari kot je vdova, ki je še včeraj stala trdno in samozavestno v življenju, ker jo je podpirala močna moževa roka, ki je znala io mogla zaslužiti tudi dovolj sredstev za življenje, danes pa nima nikogar in nima ničesar. S strahom zre v naslednji dan, ko be še za spoznanje siromašnejša. Zavarovanje tl
res ne more vrniti moža, a v tistih najtežjih trenutkih življenja ti je močna in učinkovita opora.
Tudi to bi morala preudarna žena premisliti, da denar za zavarovanje ni tako porabljen, kot če ga dajem trgovcu, mesarju, krojaču in za druge gospodinjske potrebe. Ta denar bo prišel enkrat nazaj v družino in to prav v trenutku, ko ga bo družina najbolj potrebovala, t. j. v primeru smrti, ali pa v starosti, ko se zmanjša delovna moč in pridobitna zmožnost.
Mnogokrat je slišati žene, ki menijo: Nič ne rečem, zavarovanje je pametna stvar. A moj mož danes ima službo in lahko plačamo premijo. Ce pa službo izgubi, bo pa vse izgubljeno. — Tudi tako govorjenje je kaj malo premišljeno. Mogoče, da bo izgubil službo. Dandanes se to mnogokrat pripeti. Toda zaradi tega nisi danes odvezana dolžnosti, da skrbiš za primer smrti ali za starost. Starost in smrt sta namreč dve dejstvi, ki prav gotovo nastopita v življenju, to pa, da bo tvoj mož brezposeln, je samo mogoče, ne pa gotovo. — Končno pa: Kdo pravi, da bi bil v takem primeru denar izgubljen. Po 3-letnem plačevanju imaš možnost, da na polico najameš posojilo ali jo pa odkupiš in tako prideš do denarja, ki bi ga prav gotovo ne imela, ako ne bi bila sklenila zavarovanja. — Poznam dobro stoječe ljudi, ki za časa zadnje gospodarske krize niso mogli prehvaliti zavarovanja. Imeli so lepe prihranke v hranilnici. A ti so bili zamrznjeni. Nikjer ni bilo dobiti denarja. Tedaj so se spomnili na zavarovanje. Življenjsko polico so predložili zavarovalnici in v teku dobre pol ure je bil denar tu. Za visoke vsote zavarovani trgovci vedo povedati, da so v tistih težkih Časih mogli le z denarjem, ki jim je bil na razpolago iz zavarovanja, uteči velikim izgubam in stroškom. Že sam ustroj zavarovalnic je tak, da je pri njih denar v neprestanem dotoku in odtoku. Tudi v časih krize *o ljudje v redu vplačevali razmeroma majhne zneske. Ker so zavarovalnice pri nalaganju svojega denarja vezane na zakonite Predpise, ki jim branijo, da bi uporabljale denar v dvomljive ali celo spekulativne svrhe, se tu ni bati, da bi kdaj denarja ne bilo na razpolago.
Ugovor, ki ga je največkrat slišati v Zvezi z zavarovanjem, pa je: Kaj pa, če pride do vojne in z njo razvrednotenje denarja? — Odgovor na to je lahek: Če bi se vse naše gospodarstvo razvijalo zgolj pod vidikom strahu pred vojno, potem je vsak gospodar-s'ki napredek nemogoč. Vsi moramo gledati, da vojno iz vsega našega življenja čim bolj to za čim dalje časa izločimo. Za tem gre Politika, za tem vsa stremljenja narodov in držav, za tem tudi vse solidno in pošteno gospodarstvo. Ako bi pa razvrednotenje denarja kdaj res nastopilo, potem bi bilo prizadeto vse gospodarstvo in ne samo tvoje zavarovanje. Če hraniš v hranilnici, če spravljaš denar doma v nogavico, ob vrednost bo. ^od tem vidikom nekateri vlagajo svoj de-^ar predvsem v nakup zemljišč, češ, to obdrži zmeraj svojo vrednost. Teoretično je to
praktično — to vemo — pa cena zem-Ijiščem zelo valovi. Zlasti pa postane vrednost zemljišča lahko zelo problematična v slučaju vojne. Poleg vsega pa nakup zemljišča ne more nadomestiti zavarovanja, ker ga Prav takrat, ko je potreba po denarju naj-Večja, navadno ni mogoče preko noči po od-
»Kaša Eim&
----- 1	~~ —	-	i llllll■llllll i.. 11_
govarjajoči ceni prodati. Če pa na zemljišče najameš posojilo, je to združeno s potmi in stroški. Končno je pa poslanstvo zavarovanja tako svojevrstno, da ga ni mogoče nadomestiti z nobeno drugo gospodarsko funkcijo.
Že iz povedanega bo morda dovolj razvidno, da so predsodki napram zavarovanju neutemeljeni in da brez primernega zavarovanja danes nihče ne more biti. Kako velik pomen pripisujejo zavarovanju v širokem in gospodarsko naprednejšem svetu, se vidi že iz tega, da n. pr. v Severni Ameriki težko pride do poroke, če ni ženin že pred poroko primerno visoko zavarovan za slučaj doživetja in smrti. Šele življenjska polica se zdi nevesti in njenim staršem dovolj močna garancija za gmotno srečo m 1 a d op oroče nce v. Zato se tam že pri mladinski vzgoji goji tudi smisel za zavarovanje.
Pri nas so pravi smisel za zavarovanje v znatni meri oškodovale tako zvane samopomoči, ki so pred leti postale velika moda in ki jim ljudje deloma še danes nasedajo.
V velike milijone gredo vsote, ki so jih naši ljudje izgubili pri samopomočih in ob katerih so obogateli posamezni spekulanti. Pravo in zdravo zavarovanje ne prenese spekulacije, ono je resna in znanstveno ter izkustveno utemeljena gospodarska panoga, ki ima pri nas še ogromno bodočnost.
Me žene imamo na zavarovanju vsekakor naj večji interes. Zato zavarovanje podpiramo in ga podpirajmo vedno bolji Pri tem pa ne smemo prezreti, da igra zavarovalstvo vedno večjo vlogo v narodnem gospodarstvu. To vlogo bo dobro igralo, ako bo zavarovalstvo v naših domačih rokah. | Morda v nobeni drugi gospodarski panogi | toliko ne grešimo na račun naše lastnö na- 1 rodne bitnosti kot prav pri zavarovanju. Saj 1 je med številnimi, pri nas poslujočimi zava- 1 rovalnicami le neznaten del naših domačih, 1 vse druge pa so v rokah inozemskega in 1 deloma celo mednarodnega kapitala. Raz- 1 umeti moramo že enkrat, da podpiranje ta- 1 kih tujerodnih zavarovalnic ni v našem na- 1 rodnem interesu. Napačno je tisto mišljenje, | da so inozemske zavarovalnice močnejše in | varnejše. Naše domače zavarovalnice, pri nas | predvsem Vzajemna zavarovalnica v Ljub- 1 Ijani, so po svoji gospodarski moči in po | svoji solidnosti take, da lahko stoodstotno 1 izvršijo vse svoje obveznosti do zavarovan- | cev. Poleg tega pa njihov kapital bogati in | oplojuje izključno le naše domače gospodarstvo.
Pri nas Slovencih je smisel za zavarovanje proti požaru pri domači zavarovalnici splošno prodrl. Le redki so tisti gospodarji, ki imajo svoja poslopja še zavarovana pri tujerodnih zavarovalnicah. Manj pa je razumevanja za to, da je treba zlasti tudi življenjska zavarovanja zaupati le domači zavarovalnici. Zlasti so pa zavarovanja zoper | vlom, zoper nezgode, za zakonito dolžnost | jamstva in razna industrijska ter avtomobil- | ska zavarovanja še vedno domena inozem- | skih zavarovalnic.
Že iz povedanega je jasno, da pripada 1 ženi važna vloga ne le v tem, da se zava- | rovanje sploh sklene, temveč tudi, kako in | kje se sklene.
Zaključujem s pozivom: Slovenska žena! j] Zaupaj svojo bodočnost v gmotnem oziru le ij domači zavarovalnici!
Nespodobno govori /e pokvarjen človek.
„.umtaj nova, pa žo vsa preplezana. Kako je to mogoče?" Slabo milo zahteva veliko mencanja in mogoča še krtačenja, predno količkaj opere* Zato je koristno, da peremo -redna in dosledno le t zanesljivo dobrim terpentinovim milom Zlatorog, ki pera čisto, hitro in temeljito, pa pri tem varuje drago perilo.
TERPENTINOVO M110
opetsiange
Vprašanja, ki smo jih zastavili v februarski številki našim cenjenim čitateljem zaradi knjižnih nagrad, so očividno za mnoge pretrd oreh. Zato sporočamo, da bodo prišli v žreb tudi tisti odgovori, ki bodo vsebovali pravilne rešitve vsaj osmih vprašanj. Moramo pa opozoriti, da so vsa vprašanja taka, da bi na nje moral sleherni zavedni Slovenec prav hitro odgovoriti. So tedaj nekaka preizkušnja, kako poznamo svojo lastno zemljo ter življenje na tej zemlji.
Ža marec je vprašanje lažje. Glasi se namreč:
Kako vam ugaja »Naša moč«?
Uredništvo sicer sprejema dan za dnem pisma svojih zvestih čitateijev, ki pišejo o tem, kako jim je »Naša moč« dobrodošla. Vendar bi želeli, da bi se oglasil ves široki krog naših bralcev, ki naj pove, kako je z vsebino »Naše moči« zadovoljen in česa bi si želel še, odnosno, kaj bi si želel drugače. Pri tem je dobrodošla tudi vsaka dobrohotna kritika..
Paziti je treba pri odgovorih na to, da ima naš list omejen prostor in da tedaj ne more priobčevati vsega, kar bi si ta ali oni želel. Kljub temu bomo po želji čitateijev to ali ono v bodoč« opustili, pa priobčevali kaj drugega, kar bo željam čitateijev bolj ustrezalo. Gornje nagradno vprašanje vas tedaj nekako priteza v krog naših pomožnih urednikov.
Pri odgovarjanju bodite čim bolj stvarni. Le stvarne predloge in želje bo namreč mogoče upoštevati.
Odgovor naj ne obsega zgolj vašega mnenja o vsebini »Naše moči«, temveč naj se dotakne tudi bolj ali manj rednega dostavljanja.
Vse odgovore želimo imeti v uredništvu najkasneje do 31. marca 1939. Pošljite jih v zaprti in pravilno oznamkovani kuverti na naslov: Uredništvo »Naše moči«, Ljubljana, palača Vzajemno zavarovalnice.
Uredništvo bo razdelilo, kot vedno. 10 knjižnih nagrad na ta način, da bo vse resne in stvarne odgovore izročilo muhavemu žrebu.
Moderni časi. Prva: »Veš, spoznala sva se v aeroplanu, zaročila sva se v avtomobilu, poročila pa sva se na prekooceanskem parniku.«
Druga: »Potem preostaja le še, da se ločita v stratosfernem balonu.«
Ruäw is m vse
»Radio je za vse!-c S temi besedami je nedavno odprl predsednik ameriške radijske družbe CBC neko novo radijsko postajo. S temi ali vsaj podobnimi besedami bi morali napovedati otvoritev sleherne nove radijske postaje kjerkoli na svetu. Te besede bi morale biti vodilo in programsko načelo za vse države in za vse radijske družbe.
Če so gledališče, film, razni koncerti in podobne prireditve namenjene le gotovemu delu občinstva, ker so zaradi gotovih okolnosti omejene na čas, kraj in prostor, mora biti radio namenjen prav vsem. Danes ni v nobeni civilizirani državi vasi, kamor ne bi mogli postaviti radijskega sprejemnika. Prav zaradi te možnosti, da radio postavimo, kamorkoli hočemo, v še tako skrito gorsko vasico, so besede »radio je za vse« lahko izpol-njive. Tega bi ee morale zavedati v polni meri države povsod. Radio je danes najbolj dostopno, najcenejše kulturno, vzgojno, izobraževalno, poučno. obveščevalno in obenem zabavno sredstvo, katerega bi morali biti deležni vsi ljudje brez razlike stanu. Kjer prevladuje še danes naziranje, da je radio luksus, tam pojmujejo slabo vlogo radia, tam se ne zavedajo pomena, ki ga ima radio danes pri izobraževanju in vzgoji ljudstva.
Povsod tam pa, kjer so se zavedli odgovorni krogi pomena, ki ga ima radio danes, eo storili vse, da bi se čim bolj razširil med ljudi brez razlike stanu. Dan za dnem beremo v raznih radijskih časopisih in revijah, kako si po nekaterih državah prizadevajo na vse mogoče načine, da pospešujejo razvoj radiofonije in omogočajo čim več ljudem nabavo radijskih aparatov. V ta namen prirejajo ankete, nagradna tekmovanja, države žrtvujejo ogromno denarja za nabavo radijskih aparatov revnejšim slojem, šolam, občinam in raznim ustanovam. Povsod tam, kjer je dana od strani države in od strani zasebnih družb pobuda za razširjenje radia, povsod tam vidimo, kako ee je^ v zadnjih letih število radijskih naročnikov povečalo za deset in stotisoče. Nasprotno pa vidimo povsod tam, kjer se je država obesila na radio kot dobičkonosno podjetje, ki ga je treba že takoj v prvih razvojih obdavčiti in izmolsti iz njega čim več dobička, da radiofonija ne more nikamor naprej, število naročnikov raste silno počasi, pogojev za domačo industrijo ni, in če so, ei je ne upa nihče ustanoviti, ker se boji prevelikega obdavčenja.
Če primerjamo razvoj radia pri nas in drugod v zadnjih desetih letih, vidimo, da smo bili prvi, ki smo prišli do lastne radijske postaje in da smo danes po desetih letih med zadnjimi po številu radijskih naročnikov. Kje so vzroki za to, ko ima ljubljanska radijska postaja vendarle sorazmerno z drugimi evropskimi postajami prav dober spored? Res je, da je med ljudmi danes še vse premalo zanimanja za radio in bi ga bilo treba z raznimi predavanji, z anketami i. p. povečati. Res pa je tudi to, da so danes radijski aparati še vedno dragi in da si ga ne more kupiti uradnik, ki je slabo plačan, ne delavec, ki s svojim zaslužkom komaj preživlja in obleče sebe in družino, ne kmet. Previsoka je tudi vzdrževalnina, predrag je radijski tok itd. Polno je še ovir, ki jih bo treba z dobro voljo, z. idealizmom in pravilnim razumevanjem odstraniti, ker le tako bomo dosegli, da se bo radio razširil tudi pri nas in da bo v resnici služil v razvedrilo in pouk vsem, ker je za vse.
Jama zahvala
Podpisani Janez Švalj, posestnik v Gor. Vrhpolju 51, pošta Št. Jernej, se zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici za popolno izplačilo zavarovalne vsote za pogorelo gospodarsko poslopje in kozolec.
Ker se pri nas večkrat sliši, da Vzajemna oceni vsak ogorek, še posebno poudarjam, da to ni resnica in da je Vzajemna v mojem primeru — ter kolikor mi je znano, tudi v vseh drugih primerih — ravnala popolnoma pravično. Zato našo domačo Vzajemno zavarovalnico vsakomur najtopleje priporočam.
Prosim, blagovolite to mojo zahvalo priobčiti v »Naši moči«.
Gor. Vrhpolje, dne 5. februarja 1939.
Švalj Janez, s. r.
iHWWm s* m - i r
Noši ranit umirajn
Zopet je sredi dela in skrbi za našo Vzajemno zavarovalnico omahnil mož, ki je

spadal med one idealne sodelavce, ki jim je bila stvar prva, vse drugo pa postranskega {»mena. Dan po svečnici je v starosti
65 let izdihnil gospod Ivan Kolešnik, naš zastopnik v Krškem. Že dalje časa je bolehal; ko ga je pa ponovno zadela kap, je podlegel. S pokojnim Koležnikom je legel v grob eden onih iz stare garde, ki jim ~re v prvi vrsti zasluga, da se je naša zajemna zavarovalnica med našim narodom tako globoko zasidrala. Od 11. V. 1909 — skoro 30 let tedaj — je gospod Kolešnik zastopal Vzajemno zavarovalnico in ji bil vsa tri desetletja neomahljivo zvest. Bolelo ga je, če je moral slišati neupravičene očitke napram Vzajemni in z vprav apostolsko skrbnostjo je varoval njene postojanke.
Pokojni gospod Kolešnik je bil po poklicu samo služitelj davčne uprave. S svojo prirodno izobrazbo, vnemo in idealizmom pa si je ustvaril med vsemi dobro mislečimi v Krškem ugleden položaj. Zaradi njegove poštenosti so mu zaupali tajništvo in blagajno mestnega gospodarskega odbora in blagajno Nabavljalne zadruge drž. nameščencev. Posebno pri srcu mu je bilo Katol. prosvetno društvo. Za njim žalujejo gasilci, ki jim je bil strumen in tovariško zvest župni podstarešina. Kadar je šlo za pravice našega naroda, rajni gospod Kolešnik ni molčal, temveč jih z besedo, agitacijo in lastnim zgledom varoval.
Naj dobri in pravični Bog pokojniku obilo poplača njegovo nesebično delo! Njegovim težko prizadetim svojcem sporočamo naše iskreno sožalje.
Brezplačno	otrok
Vam nudi samo „KARITAS“!
Pa to še niso vsi! Enega otroka ni na sliki. To je družina delavca Bukovnika Mir» kota iz Adergasa pri Velesovem. Trinajst je vseh otrok. Najmlajšemu je bil za botra colo sam g. ban dr. Marko Natlačen. Oče je sezonski delavec, pozimi pa pridno dela pete za čevljarje, da more pošteno preživeti svojo številno družino.
Bukovnik Mirko je zelo navdušen za zavarovanje KARITAS. Tudi vse njegovo sorodstvo je zavarovano pri KARITAS. Čeprav ima veliko družino, je vendar zelo reden in točen plačnik. Za sebe plačuje po 10 din mesečno, za ženo pa po 5 din mesečno. Brezplačno pa so sozavarovani vsi otroci od 2. do 16. leta. Ta ugodnost je družinam s številnimi otroki res dobrodošla in se je seveda radi poslužujejo.
Na sliki (na desni strani z aktovko v roki) stoji g. Murnik Stanko iz Vele-sovega, kateremu je poverjeno glavno zastopstvo za ves kranjski okraj (srez).
Blag iim ip©in!iil
V letu 1938 so med drugimi umrli tudi sledeči zavarovanci življenjskega oddelka Vzajemne zavarovalnice:
,l)r. Jošt Zoran,
zdravnik v Celju. Pokojnik, ki je bil star 45 let, je šel v Gradec k svojim sorodnikom na obisk. Iskal pa je tam tudi zdravja. Prejšnje poletje je namreč prebolel težko prisadno vnetje grla, katerega posledice so se poznale na srcu. Na god sv. Treh kraljev 6. januarja zjutraj ga je v postelji zadela kap.
Inž. Adolf Peklar.
O tragični smrti mladega in mnogo obetajočega inženirja smo obširneje pisali v 3. številki »Naše močic lanskega letnika.
Marija Smolčič-Dekaris
je bila po poklicu dentistka v Šibeniku. Pred nekako 10 leti se je zavarovala pri Vzajemni zavarovalnici. Bila je vseskozi zdrava ter je nenadoma izdihnila ob zatonu leta 1937, ko bi imela v kratkem roditi svojega prvega otroka. Komaj 36 let stara je podlegla težki in nevarni nagli bolezni na pljučih.
Dr. Alfred Serko,
vseueiiiški prolesor v Ljubljani. Kdor je poznal pokojnika osebno in je izvedel, da je 14. januarja 1938 podlegel zavratni pljučnici, tega kar verjeti ni mogel. Kljub svojim 58 letom je pokojni znanstvenik bil vedno zdrav. Malo pomembna napaka v utrjevanju telesa pa je priklicala prezgodnjo smrt. Dr. Šerko se je zavaroval pri Vzajemni zavarovalnici komaj 17 mesecev pred svojo smrtjo in je bil ob sklepu zavarovanja pač trdno prepričan, da bo doživel 70. leto in takrat dvignil zavarovalno glavnico.
Krneč Marija.
Smrt ne vpraša po letih Marija Krneč je bila stara 38 let ter telesno krepko razvita in polna zdravja. Kot bolniška strežnica je skrbno opravljala svojo naporno dolžnost med otroki v ljubljanski Otroški bolnišnici. Ko je tri leta pred svojo smrtjo pristopila k Vzajemni zavarovalnici, sta jo pregledala dva zdravnika in ugotovila, da je zavarovanka vsestransko zdravo dekle. V januarju 1938 pa je nenadoma težko obolela in zdravniki so ugotovili nevarno obolenje krvi. Je to redka bolezen, ki ji zdravniki ne vedo vzroka. Že po nekaj dnevih je Marija Krneč izdihnila, čeprav so poskušali vse mogoče, da bi jo rešili.
Dr. .Mihovil Pintar
je bil gimnazijski katehet v Slavonski Požegi. Star je bil 53 let ter je podlegel ledvični bolezni. Bil je zaveden Hrvat, a je svoje zavarovanje zaupal naši Vzajemni v prepričanju, da je pri Vzajemni najbolje zavarovan. Njegova smrt je bridko prizadela tri mladoletne otroke, ki jim je bil pokojnik stric in rednik in katerim je umrla mama, a oče jim je stoodstotni invalid. Tudi svoje zavarovanje je v prvi vrsti namenil tem sirotam.
Mulec Franc
je bil pekovski mojster v Studencih pri Mariboru. Že pred leti se je zavaroval pri Vzajemni, a je bilo prvo zavarovanje zaradi neplačila premij razveljavljeno, drugo pa je odkupil. Vendar se je pa leta 1936 odločil še enkrat za zavarovanje. Po dveh letih je podlegel težkemu obolenju srca, star 55 let.
Cipak Djuro,
po poklicu tiskarni ški črkostavec v Ljubljani, rodom pa iz Petro-varadina,. je umrl 17. marca 1938 na oddelku za živčne bolezni v ljubljanski splošni bolnišnici. Ta primer nudi še prav posebno opomin vsem onim, ki menijo, da so tako zdravi, da jim na smrt niti misliti ni treba. Pokojni Čipak je bii namreč vse življenje trdnega zdravja in je le enkrat prebolel gripo. Tudi 8. januarja 1938, ko ga je pregledal zdravnik-specialist za zavarovanje, je bil popolnoma zdrav. Po dobrih dveh mesecih je bil mrtev. V možganih se mu je namreč napravil tvor, ki ga je morda že dalj časa nosil s seboj, ni ga pa čutil. Zavarovalna vsota je hudo prav prišla njegovi vdoveli ženi in mladoletnemu sinčku Petru.
Kocijaž Elizabeta
je živela kot zasebnica v Mariboru. Ko je že prekoračila 60. leto starosti, se je zavarovala pri Vzajemni zavarovalnici. Ni še bila za-
varovana 3 leta, ko je zbolela za močno pljučnico in umrla. Zavarovalnica je upravičencem izplačala takoj celo zavarovalno vsoto.
Ježek Franc
je živel kot zidarski mojster v Sarajevu in je bii po rodu Čeh. Fred skoro 8 leti se je zavaroval pri Vzajemni in vestno ter točno plačeval dolžne premije. Umrl je 11. aprila 1938 na posledicah nesrečnega padca, pri katerem si je zlomil tilnik.
Gorjup Alojzija,
gostilničarka v Ljubljani. Ko smo izvedeli, da je ta dobra in vedno vesela ter zdrava gospa umrla, kar verjeti nismo mogli. Imela je ugledno gostilno, v kateri so se večer za večerom zbirali zlasti izobraženci na družabni pomenek, ki se ga je vedno živahno udeleževala tudi pokojnica. Ko se je pred dvema letoma zavarovala, je to storila šele na daljše prigovarjanje in pa zato, da si oskrbi sredstva za stroške, ki bi jih imeli svojci ob njeni smrti. Čeprav je bila gospa Lojzika stara že 54 let, vendar jo je pljučnica ugrabila njeni hčerki in številnim znancem mnogo prekmalu.
Volk Josip,
kretničar državnih železnic na Brezovici pri Ljubljani, je skoraj 17 let vestno izvrševal svoje dolžnosti do Vzajemne zavarovalnice. V aprilu 1938 pa je zbolel za pljučnico ter izdihnil.
Klemens Nikola,
upokojeni železniški uradnik v Sarajevu, je bil že skoro 8 let zavarovan pri Vzajemni. Dne 30. aprila 1938 se je nenadoma onesvesti! in že drugi dan umrl. Zadela ga je možganska kap.
Slava Goienšek.
Kot uradnica je bila zaposlena v tovarni Bata v Borovem. S svojim možem, slovenskim rojakom in uglednim učiteljem petja, g, Ivanom Gorenškom je 13. julija 1937 sklenila pri Vzajemni živ-Ijenjsko zavarovanje, da bi se tako medsebojno podprla, če bi nemila smrt enega izmed njiju prekmalu ugrabila. Če bi pa doživela dogovorjenih 20 let, bi skupno uživala sadove 20-letnega varčevanja. A človeški računi z življenjem vsebujejo vedno veliko neznanko, ki je še tako oster um ne bo nikdar rešil. In tako je tudi krepka in vedno zdrava gospa Slava že 20. maja 1938 stopila na ono pot, od koder ni več povratka. Komaj 32 ur je bila resno bolna. Zdravnik je ugotovil krvno ognojitev z obojestranskim vnetjem pljuč ter vnetjem osrčja — bolezen, iz katere ni rešitve in za katero je težko dognati vzrok.
Za pljučnico je 1. julija 1938 umrl tudi gospod
Sedej Franc,
višji vojaški uradnik v Kragujevcu. Prehladil se je in umrl prav na dan, na katerega se je pred 4 leti pričelo njegovo zavarovanje..
Korošec Ivica
se. je približno 17 mesecev pred svojo nenadno smrtjo zavarovala pri Vzajemni skupno s svojim možem, pekovskim mojstrom g. Ivanom v yidu nad Ljubljano. Bila je takrat popolnoma zdrava in je s svojimi 25 leti bila tako rekoč šele ob vstopu v pravo družinsko življenje. Ni še bila zavarovana eno leto, ko je dobila vročino, začela je hujšati, težko sopsti in dobila je otekline. Kljub skrbni zdravniški negi je 17. avgusta 1938 izdihnila. Zaradi splošnega vnetja ji ni bilo mogoče pomagati.
Dne 20. decembra 1938 je po komaj polletnem zavarovanju umrl gospod
inž. Burger Josip,
banovinski uradnik. Star je bil šele 37 let. Podlegel je zavratni bolezni — čiru na želodcu, ki se je izredno hitro razvil in je bila vsaka pomoč breuspešna.
V otočački vojaški bolnišnici je 18. decembra 1938 izdihnil
Milan Trkulja,
orožniški narednik. Zadela ga je možganska kap v starosti 48 let.
. Samo majhen del smrtnih primerov naših življenjskih zavarovancev v 1. 1938 smo v prednjem navedli. Pa že ti primeri povedo, da smrt kosi prav tako.med močnimi in mladimi kot med onimi, ki imajo pred seboj še velike načrte in jih s svojim trenutnim zdravjem tudi upajo uresničiti. V vseh navedenih primerih je bilo življenjsko zavarovanje prizadetim svojcem v veliko tolažbo in oporo.
Naj dragim rajnim sveti večna luč, svojcem pa izražamo naše globoko sočutje.


Heseeša, ki niktlae m
psjžisjs» i@ pseUia iiuti meni
Dne 29. januarja 1939 je h neznanega vzroka začelo goreti pri podpisanem za hišo, ko smo bili vsi domači pri deseti maši. Požar pa so opazili sosedje, ki so člani gasilske čete Dane, in so požar v kali zadušili. Zato se jim najprisreneje zahvaljujem. Če ne bi bilo te pomoči, bi bil našel ob povratku od maše kup pepela, ker hiša je lesena in bi požar ne imel niti pol ure opravka z njo.
Delno škodo, ki jo trpim, pa mi je Vzajemna zavarovalnica v mojo popolno zadovoljnost ocenila in poravnala. Moja dolžnost je, da ta edini slovenski domači zavarovalni zavod vsakomur najtopleje priporočam.
Vzajemni zavarovalnici iskrena hvala za takojšnjo pomoč!
V Bukovici, dne 8. februarja 1939.
Pugelj Ivan, 1. r.
PROŠNJA
Gospoda šolskega upravitelja, ki je dne 24. januarja 1939 oddal v vlak Karlovac-Ljubljana dopisnico, naslovljeno na Vzajemno zavarovalnico, s katero se pritožuje, da ni dobil v redu »Naše moči«, nujno prosimo, da nam navede svoj točni naslov. Iz dopisnice niti imena ne moremo razbrati, kraj pa sploh ni omenjen. — Uredništvo »Naše moči«, Ljubljana, palača Vzajemne zavarovalnice.
JAVNA ZAHVALA
V ponedeljek 13. februarja 1939 ob pol sedmih zvečer me je zadela težka nesreča. Popolnoma mi je pogorel velik kozolec — dvojnik z vso zalogo sena in slame ter še mnogo drugih manjših predmetov. Čeprav se je vrlim gasilcem posrečilo s požrtvovalnim gašenjem obvarovati ognja ostala poslopja, pomeni uničeni kozolec za mene silno hud gospodarski udarec.
Tem večjo zahvalo sem zato dolžan naši domači Vzajemni zavarovalnici, pri kateri je bil kozolec zavarovan. Takoj naslednji dan je vso škodo z največjim razumevanjem ocenila in mi priznala polno odškodnino. Sedaj sem še vse bolj prepričan, da je dobro zavarovan, kdor je zavarovan pri Vzajemni zavarovalnici. Ko izrekam tej naši domači ustanovi vso zahvalo, kličem vsem slovenskim gospodarjem- Kdor še ni svojega zavarovanja zaupal Vzajemni zavarovalnici, naj s tem ne odlaša! Škoda je vsakega trenutka, v katerem niste zavarovani pri domačem zavodu.
Črna vas — Ljubljana, 14. februarja 1939.
Jarc Franc, 1. r. posestnik.
Resničen dogodek. Po Maistrovi ulici v Ljubljani stopa elegantna gospodična. Ustna ima krepko poslikana. Vpraša 15-letnega fanta: »Dečko, kje pa je Tavčarjeva ulica?« — Fant pa: »Hm, veste, gospodična, to je pa sedaj težko najti. Mlade gospodične so namreč polizale vse markacije.«
Udor pIsšHo zanemarja, za nesrsć© ©dgmrarJa!
Junak pa tak! Trgovec pride domov in pomočnik mu pove, da so v trgovčevi odsotnosti prišli v trgovino vlomilci in odnesli mnogo blaga. -»Pa kaj nisi ničesar ukrenil, Tine?« - »O da, gospod! Ko so praznili police, sem dvakrat pogledal izza omare, a me kljub temu niso opazili.«
Pri šicdilniha te podla in si zlomila timih
Naš zastopnik Klemenčič Vinko iz Kovorja pri Tržiču se je 12. januarja t. 1. zglasil pri Sedejevih v Bistrici. Gospa Sedejeva je bila celo njegova sorodnica. Pogovor je nanesel na posmrt-ninsko zavarovanje. Zastopnik Klemenčič je vedel, da so v novembru minulega leta štirje člani Sedejeve družine podpisali ponudbe za zavarovanje pri KARITAS. Sedej Janez, tovarniški mojster pri tvrdki »Pekoč v Bistrici, in njegova žena Marija sta se zavarovala za posmrtnino. Hčerki Ivanka in Marija pa sta podpisali ponudbi za zavarovanje na doživetje. V razgovoru z zastopnikom je naša zavarovanka ga. Sedejeva izjavila, da smatra zavarovanje za zelo potrebno in koristno stvar. Svoje zavarovanje
da namerava povišati, da bo domačim več »zalegloc. Ker pa misli, da bo še dolgo živela, bo s poviškom zavarovanja še nekoliko počakala: »Za take stvari je še vedno čase. Ker je bilo ravno poldne, se je zastopnik poslovil in odšel.
Ravno 24 ur po odhodu zastopnika Klemenčiča je bila ga. Sedejeva že mrtva. Kakor vsak dan, je tudi tisto dopoldne kuhala kosilo za svojo dvanajstčlansko družino. Ko se je kretala okoli štedilnika, je naenkrat tako nesrečno padla, da si je zlomila tilnik. Smrt je nastopila takoj. Zapustila je moža in devet otrok, ki jih je nad vse ljubila. Dve hčerki bodita v tovarno, ostali otroci so še vsi nepreskrbljeni.
Pokojnica je bila zavarovana komaj poldrugi mesec. KARITAS je izplačala možu pokojne zavarovanke dvojno zavarovalno vsoto. Res škoda, da ni pokojnica pravočasno povišala svojega zavarovanja. Ta primer naj bo v opozorilo vsem tistim, ki še odlašajo z zavarovanjem ali povišanjem že obstoječega zavarovanja.
Prof. dr. Vinko Šarabon:
Slvumiia
(Nadaljevanje.)
Lego Slovenije glede na poldnevnike in vzporednike smo si ogledali v zadnji številki. Prvi pogled na zemljevid Evrope nam pove, da je lega Slovenije izredno važna. V Sloveniji se križajo pota od vzhoda Evrope na zapad, od severovzhoda Ua jugozapad, od severa na jug, od severo-zapada na jugovzhod. Na robu Slovenije sega Sredozemsko morje z Jadranskim morjem najgloblje v trup Evrope; in do morja hoče priti vsakdo. V zadnji številki omenjeni geograf Penck je dejal: »Najvažnejši evropski prehodni pokrajini sta Belgija s Holandijo in avstrijsko ozemlje v zaledju Trsta« — takrat je obstajala še Avstrija; na robovih Evrope omenimo še Gibraltar in Carigrad.
Poglejmo le nekoliko nazaj v zgodovino. Preko našega ozemlja so hiteli Iliri in Kelti, skozi naše kraje je že v najstarejših časih vodila trgovska pot od severa do Jadrana ter od Donave naprej po Savi in Ljubljanici in dalje po Krasu zopet do morja. Morje je najcenejša trgovska pot in je obenem največji zedinitelj narodov; kdor prebiva ob morju, je povsod po svetu doma. V poznejših časih so gradili po našem ozemlju Rimljani svoje vzorne ceste; Oglej je bil izhodišče, od tam so se raziskrile na vse strani. Ko je Rim odložil vlado sveta, vidimo na naši zemlji Zahodne Gote, Hune, Vzhodne Gote, Langobarde; vsi hitijo in drvijo od divjega vzhoda na sončni zapad, se tlačijo tu skozi. Šele po prihodu Slovencev v drugi polovici šestega stoletja se naše ozemlje kolikor toliko pomiri, čeprav pridejo še hudi pretresi — Bavarci, Franki, Obri, Madžari, pozneje pa Turki, ki prekrižajo vso našo zemljo noter gor na Koroško in daleč noter na Štajersko. V novejšem času korakajo po Sloveniji Francozi, tudi veliki Napoleon se nekoliko pomudi v Ljubljani; kmalu nato nastane na našem in sosednem ozemlju Ilirsko kraljestvo. Tudi to kraljestvo izgine, Slovenci pa ostanejo na svoji grudi.
Velika važnost lege našega ozemlja ima svoje prijetne pa tudi neprijetne strani. Stisnjeni med Nemce in Italijane smo imeli v teku zgodovine vse priložnosti, da smo si osvojili njih kulturo, in smo te priložnosti tudi v največji izmeri izkoristili, to vidimo na vsak korak. Na drugi strani je pa taka važna lega tudi skrajno neprijetna in nevarna. Vsak bi tako ozemlje imel rad v svojih rokah; Nemec je silil po njem do morja, Italijan bi bil rad prišel na vzhodno obalo Jadranskega morja, Ogrska bi bila preko Slovenije iskala izhod na morje, če bi ji ne bila »nagodba« s Hrvaško 1. 1868 dala Reko. In zaključek svetovne vojne nam je tragiko važne lege predoči! v vsej jasnosti; izgubili smo našo prekrasno Koroško na
severu in Italija nam je pobrala ves naš zapad t dohodom do morja vred; ostali smo torzo, odlomek, samo še dve tretjini prejšnje Slovenije. Zato pa moramo ta ostanek tem bolj ljubiti in se ga tem krčeviteje držati. Oglejmo si ga.
Slovenija je močno hribovita in gorata dežela, zlasti v svojem severnem in severozapadnem delu. Znižuje se proti jugovzhodu, in v tej smeri odtekajo tudi njene reke. Na ozemlju Slovenije sa družijo najrazličnejše geografske tvorbe. Pri Mariboru vidiš v Pohorju najstarejše tvorbe zemeljske zgodovine, od njih na levo gredo grebeni Karavank, katerih sestavni deli so kaj mnogolični; na jugu od njih se dvigajo v Julijskih in Kamniških Alpah ogromni skladi apnenca, zopet dalja proti jugu se širi Kras z vsemi svojimi pojavi, od njega proti vzhodu srečaš v slikovitem dolenjskem gričevju odrastke Alp, ki te vodijo preko Save do meje Štajerske v Maceljskem gričevju in v Slovenskih goricah. Med temi gorovji in gričevji ter ob njih robovih se razprostirajo precej prostrane nižine; tako ob Savi Ljubljansko polje, ob Krki Krško polje, pri Ptuju ob Dravi Ptujsko polje, ob Muri Mursko polje; zadnji dve polji in tudi še Krško polje niso nič drugega kot odrastki velike Panonske nižine, ki sega torej noter na naše ozemlje. Kakšna različnost: na eni strani mogočne Alpe, na drugi prostrana nižina, na severu nepropustno prvotvorno kamenje, na jugu vodo propuščajoči Kras!	(Dalje prihodnjič.)
Katehet: »Kaj moramo storiti, da pridemo V nebesa?« — Učenec: »Umreti!«
Nevarna zadeva. V Dolgi vasi so že tretjiS Igrali »Miklovo Zalo«. Dvorana je bila skoraj prazna. Med redkimi gledalci so bili tudi triju fantini, ki so se med igro glasno pogovarjali« Pa stopi eden izmed igralcev v ospredje odra in zagrmi: »Mir, če ne, boste tepeni! Nas igralcev je več kot vas gledalcev in povrh smo še Turki!«
Petelin:	»Včeraj
sem rekel gospej Kurentovi, da se pač v vsaki družini najde en tepec.« — Skvarča: »In kaj je nato rekla ona?« — Petelin: »Vprašala me je če sem morda jaz sin edinec
PREKLIC
Gospod Thez Koloma n, stanujoč pri Sv. Juraju na Bregu, ni več zastopnik Vzajemne zavarovalnice v Čakovcu ter nima pravice sprejemati kakršnakoli plačila za Vzajemno.
V Ljubljani, dne 11. februarja 1939.
VZAJEMNA ZAVAROVALNICA v Ljubljani.
IZJAVA
Ker gotov krog nasprotnikov »Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani« raznaša govorice, da mi je »Vzajemna« zaradi požara dne 2. nov. 1938 utrgala na odškodnini, podpisana izjavljam, da so vse te vesti izmišljene in neresnične.
Nasprotno, »Vzajemna« mi je vso škodo tako pošteno ocenila in izplačala, da jo kot edino domač slovenski zavod vsakomur najtopleje priporočam.
Medvedjek pri Tržišču, dne 21. I. 1939.
Pristov Fani.
Nikomur ne stori, česar ne bi želel, da kdo stori tebi!
ZAHVALA
Podpisana Vornekar Ana, posestnica v Hla-poncih 42, se javno zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici, oddelku »KARITAS«, ki mi je točno izplačala zavarovalno vsoto po mojem umrlem očetu Slani Blažu. Vsakomur svetujem, naj se zavaruje le pri tem domačem zavodu, ki vestno in pošteno izplačuje. Ker sem se sama o tem prepričala, sem se tudi jaz z možem Francem dala zavarovati pri »KARITAS«.
Vornekar Ana, Hlaponci 42.
Z a rs s £3 rs [ e -
nagnjenje - ljubezen
to je lestvica uspeha pri drugem spolu. Zanemarjena zunanjost pokvari ozračje zaupanja in simpatije. Vsakdo občuduje svežost in negovanost. Le tistemu letijo srca v naročje, ki lahko osvaja s smehom svojih lepih, belih zob. „Lepi, beli zobje"? —
Torej zjutraj in zvečer zobno pasto Chlorodont. To je skrit, pa vedno zanesljiv pomočnik proti zobni prevlaki, ki daje zobem sivo, umazano zunanjost.
Domači proizvod.


Be© m žmU&m®.
Pod tem naslovom objavljajo časopisi ponavadi dolgovezna poročila o samomorih. Pa je še drugačen beg iz življenja, iz tistega življenja, ki je človek v njem resnično svoboden, ker lahko prosto uveljavlja svoje zmožnosti, beg v drugo življenje, v katerem postane človek le neznaten kolešček v velikem stroju, ki ga mnogokrat ženejo nevidne Bile. Mislim tu na vse tiste tisoče naših ljudi, ki silijo v javne službe, ker mislijo, da bodo mogli tam lagodno in dobro živeti. Njih delež je pa navadno razočaranje, v starejših letih celo kes.
Včasih je kmečki fant imel predvsem želio, da se nekam dobro priženi. Ce je bil fant od fare, se je tudi res dobro priženil. Ako je izgledalo, da bo šlo . sprva bolj težko, je šel »u fremd«, a njegovo srce je ostalo doma in vse njegovo delo je bilo usmerjeno v en sam cilj: Priti spet kmaiu domov in tam uživati — čeprav skromne — sadove dela na ljubi slovenski grudi. Danes je ideal n leč I: ega fanta, ki nima izgledov, da bi podedoval Posestvo za očetom, le še ta, da bi postal sluga, cestar, mitničar ali celo cestni pometač v mestu, prepričan je da bo mogel samo s tako službo sko-življenje. Šele potem, ko službo dobi, uvidi, da Je zamenjal cekin za rjavo železo. On, ki je bil doma svoboden in princ v očetovi hiši, je'sedaj žoga v rokah drugih. Pokorno in brez ugovora mora vršiti odrejeno mu delo. Tudi doma je bil Umazan in blaten, a to blato je bilo del njegove mstne zertllje, njega vonj je bil prijeten, kot je Prijetno ^ vse, kar te obkroža v nepokvarjeni domačnosti. Sedaj se ga pa drži umazanija čisto dru-ge vrste, z bolezenskimi klicami prenasičen zrak vdihava in mrzlo tuje je vse okoli njega.
Se je oglasila pred časom v neki železniški Pisarni gospodinja vdova in prosila: »Za božjo ^o!jo Vas prosim, ne sprejmite našega Ivana v Bluzbo. Štiri sinove sem imela. Eden je orožnik, rugi je financar, tretji je železničar in sedaj hoče ®6 četrti v službo na železniško progo. Ne bo mi Preostalo drugega, kot da posestvo prodam. Sama Ba ne morem več obdelovati.« In še je povedala, d je v njihovi vasi (ki je blizu Ljubljane) pri vseh | msah tako. In kakšni svobodnjaki 'bi lahko bili 1
vsi ti fantje domal S pesmijo in vriskom bi šli zjutraj na delo in se kopali v svežem presončenem zraku; utrujeni sicer, a veseli, da so delali za sebe in svoj dom, bi se vračali zvečer s polja, travnikov, gozdov. Ob nedeljah bi ponosno stopili v cerkev, se nato pametno pomenkovali, popoldneve pa prijetno prekramljali v domači senci ali se pa pošteno pozabavali v društvu. Toda to se čuje že kot povest, kot davna povest.
Danes gredo ti fantje s kletvijo na ustih »v službo«, se godrnjavi in nezadovoljni »iz službe« vračajo. Pesem, prešerna fantovska pesem je utihnila. Ob nedeljah gredo v cerkev le še iz navade in zaradi ljudi. A en »užitek« imajo: Svoio tedensko plačo imajo, ki jo lahko ob nedeljah zabun-kajo. Kako dolgo bodo mogli to? Leta teko hitro in ni več dolgo do tja, ko bodo le še navadni garači, s katerimi se bo usoda po svoje igračkala. Ko bi ti fantje vedeli, s koliko ljubeznijo razmišlja delavec ali drug uslužbenec potem, ko je prišel v moška in pametna leta, o lastnem domu, o lastni zemlji, pa če bi bifcp še tako majhna, potem ne bi nikdar silili od hiše, temveč si skušali v domačem kraju ustvariti vsaj skromne življenjske pogoje.
So pa še drugi, ki bežijo iz svojega pravega življenja. Izučili so se v tej ali oni obrti. Komaj na pragu življenja stojijo, pa že obupavajo, češ ni mogoče izhajati z delom svojih rok, treba je »v službo«. Še poskusili niso dodobra kruha, ki bi jim ga mogel dati njihov poklic, že ta poklic zametujejo in hočejo drugam. Borba z življenjem in razmerami jim je odvratna. Ničesar ne podvzamejo, da bi se v svoji stroki izurili in izpopolnili ter si v njej eksistenco zagotovili. Res, da dandanes mnoge obrti nazadujejo zaradi tega, ker je njih nalogo prevzela industrija. A kljub temu je še vedno povpraševanje po res dobrih čevljarjih, krojačih, kovačih, ključavničarjih, kleparjih itd. Poznam krojača, ki ti bo staro obleko tako preuredil, da boš kot nov. In ta krojač imenitno živi ter ima dela čez glavo. Poznam drugega, ki mu ne smeš zaupati blaga, ker ti bo obleko skvaril. Ta živi z družino vred v največji bedi. Svojo uteho
najde le v zabavljanju čez velike konfekcijske tvrdke. Da, mnoge obrti trpijo prav zaradi tega, ker ob naraščajoči poplavi manjvrednih industrijskih izdelkov niso znale sebi zagotoviti zanesljivega položaja z boljšo — kakovost jo. Kdor pa hoče zmagovati razmere s kakovostjo, mora biti zelo priden, mora svoj poklic ljubiti in mora imeti strastno voljo za uspeh.
Ali so tiste različne »službe« res kaj tako prijetnega? Nasprotno. Največkrat so združene z izrednimi napori. In kar je glavno, za še tako dobro opravljeno delo boš le redko dobil priznanje. Samo kolešček si v velikem stroju. Če odpoveš, te nadomestijo z drugim, tebe pa vržejo med zarjavelo šaro. Človekovo dostojanstvo je po teh službah enako ničli. Ne rečem, da je tako prav in da tako mora biti. Celo to rečem, da je narobe in da je krivično. A tako j e. Ne jaz ne ti tega ne bova spremenila, dokler ne bo prišel čudodelnik, ki bo svet preobrazil v eno samo veliko družino enakovrednih bratov in sestra. Midva tistih časov ne bova doživela. Saj je sam Bog-človek moral na križ, ko je človeški družbi prinesel odrešenje, a ga družba ni hotela spoznati.
če hočemo, da bo naš narod v svojih koreninah zdrav in se ho skozi prihodnjost krepko uveljavljal, je brezpogojno potrebno, da naš človek ne beži iz življenja, ki mu ga je odredila Previdnost.
Dober tek! Učitelj nikakor ni mogel pripraviti malega Mihca, da bi si vsak dan umival noge. Vedno je prihajal v šolo z umazanimi nogami.
Nekega dne pa vendar pride Mihec v šolo s čistimi nogami.
»No, to je lepo, Mihec, da si si vendar enkrat umil noge,« ga pohvali učitelj. »0, saj si jih nisem umil, le zelje sem tlačil,« se odreže Mihec.
Maša Uudsifa kalima amnca
Zadnjič smo kratko opozorili na dragocen Snjižni dar, ki ga je naša največja ljudska ustanova — Mohorjeva družba — poklonila za tekoče leto deset- in desettisočem svojih članov. Danes nekaj vrstic o knjigah, ki so jih člani prejeli za doplačilo in jih še vedno lahko dobijo za znižano člansko ceno:
Knjiga, ki je ne odložiš, dokler se ne seznaniš z usodo glavne junakinje, je Janeza Jalena povest »Cvetkova Cilka«. To je gotovo tako po vsebini kot po sočnem domačem jeziku in načinu pripovedovanja najbolj ljudska in umetniško najpomembnejša povest, kar smo jih zadnja leta dobili. Način, kako zna Jalen pričarati bralcu lepoto gorenjskega sveta, je tako svojevrsten in umetniško dognan, da mu ga v našem slovstvu ni para. Njegov jezik je pretkan z značilnimi bohinjskimi izrazi, ki dajejo povesti tako topel ton. Vsebinsko odlikuje povest zgoščenost dejanja, ki drži bralca v nepopustljivi napetosti. »Cvetkdva Cilka« je knjiga, ki bi jo moral čitati sleherni Slovenec.
Dostojen spomenik je postavila Mohorjeva družba Jožetu Cvelbarju, ko je v izboru prof. Franceta Koblarja izdala njegovo »Zbrano delo.« Z njim je široki javnosti odkrila velik pesniški in slikarski talent, enega izmed mnogih, ki jih je svetovna vojna ugrabila naši slovenski kulturi. Starejšim, ki so bili v vojni, bo knjiga vzbujala spomin na strašne dni, mladim pa bo služila za zgled idealizma in borbenosti.
Mladi in stari bodo z užitkom čitali ljubke zgodbe srnjačka »Bambeka« ki jih je napisal Felix Salten ter jih zanimivo prevedel Vinko Lavrič. Ko čitaš te dogodivščine iz živalskega življenja, vedno bolj čutiš, da pisatelj piše za — človeka.
Med naše še vedno borno mladinsko slovstvo se lepo uvršča Sonje Severjeve »Čevljarček Palček in druge pravljice«. So to ljubke pravljice, v katerih vsebini pa se nam odkriva močno vzgojno jedro. V tem so »klic po plemenitem, dobrem človeku, ki naj prinese res boljši vek na naš razriti svet«.
Končno je ostala Mohorjeva družba zvesta svojim dolžnostim napram kmečki prosveti, ko je izdala znanega pokojnega strokovnega pisatelja J o-sipa Turka »Pašništvo«. Je to nauk o umni skrbi za pašnike, za njih zemljo, travo, oskrbo, zboljševanje in izrabljanje. Pašništvo je brez dvoma eno najbolj zanemarjenih vprašanj naše živinoreje. Zato je pisatelj s svojo knjigo opravil naravnost pionirsko delo. Knjiga je pisana prepro- | sto, vsakomur umljivo in je bogata zanimivih slik.
Tiho in brez velikega pompa je Mohorjeva družba z izdajo teh dodatnih knjig obogatila slovenski knjižni zaklad. Ne toliko iz hvaležnosti za to kulturno delo kot zaradi visoke vrednosti knjig Samih naj bi ne bilo slovenskega človeka, ki ne bi naštetih knjig prečital
Predvsem pa se zavedajmo bolj naše narodne dolžnosti napram tej naši najstarejši in najbolj zaslužni knjižni družbi. Mohorjeva družba se ogiba sodobnih cirkuških načinov reklame, ker veruje v zdravo rast našega naroda. Te rasti pa ni, če ne bo naš narod mnogo, mnogo ljubezni posvečal svoji lepi knjigi. Ob njej bo naš človek dobil moči za življenjsko borbo, ob njej bo začutil vrednost in moč naše narodne zavesti, ob njej bo postal ponosen in bo znal pravično ceniti naše pred tujim.
Slovenske družine! Ko boste prečitale te-le vrstice, stopite v domače župnišče in postanite udje Mohorjeve družbe! Ko pa boste plačali skromno članarino, se spomnite, da živi izven meja naše države stotisoče naših bratov in sestra, ki željno hrepenijo po slovenski knjigi, pa si je iz tega ali onega razloga ne morejo privoščiti. Tem pomagajmo s »kulturnim dinarje m«, to je z majhnim prispevkom, ki ga vplačamo preko navadne udnine. Lepa knjiga naj postane vez, ki bo vezala vse raztresene ude našega narodnega občestva v veliko slovensko družino!
Oster jezik. Milostljiva gospa še leži in se valja po mehkih pernicah, čeprav je ura že 10. Tako v postelji tudi deli ukaze služinčadi. Nekoč zavpije. v kuhinjo: »Jera, obrnite se vendar in očistite že enkrat gosk — Jera se pa odreže: »Nič ne skrbite, gospa! Ta gos bo prej iz perja kot vi.<
Mojim dragim mladim prijateljem in prijateljicam!
Ali nimamo smole? Pomislite samo: Ko sem želel, da mi za nagradno nalogo opišete lepoto zimskega časa, je bila vsa narava odeta v bel plašč in še je snežilo, kakor da ne bi mislilo nehati. Prišel je januar in sonček ter .topli vetrič sta slekla vso prirodo, da je sedaj rjava, pusta in prazna. Le na najvišjih vrhovih naših krasnih gora se svetlika sneg in strže korenček dolinam ter ravninam in tudi smučarjem ter drsalcem. Ti presneti sneg!
Nič ne rečem, sonce je vsem dobrodošlo. Revež mnogo lažje preživi zimski čas, če mu v raztrgane čevlje ne sili mrzla snežena godlja in mu v borno stanovanje oster veter ne zanaša snega. Koliko otrok je, ki za trdo zimo nimajo dovolj obleke in bi prav hudo trpeli, če bi nas stiskala taka zima, kot nas je obiskala tiste dni po Božiču. Da, kar veseli ste lahko, da imamo tako milo zimo. Mi v Ljubljani je pa vseeno nismo posebno veseli. Namesto belega snega gledamo dan za dnem sivo in umazano meglo. Skozi okno jo gledamo še nekam mirno. Ce pa moraš na ulico in jo vdihavali, postaneš kar nekam nesrečen. V duhu zavidam ram, ki se sedaj le kopljete v morju sončne luči, mi Ljubljančani pa smo zaviti v neprijazen meglen plašč, da ne vidimo niti deset korakov daleč. In tako enolično umazano siva je ta megla, da o njej niti drugega povedati in zapisati ni mogoče, kot da je »negraužna«.
Taka zima res ni bila prikladna za nalogo o lepoti zimskega časa. Kljub temu ste mi pa napisali mnogo lepega ter vam vsem — nagrajenim in nenagrajenim — kličem navdušeni: Hvala! Najlepše jo je zakrožila Anka Rus, učenka III. razr. mešč. šole v Ljubljani, Svetčeva ul. 8. Kar poslušajte:
Kako je lep ta zimski čas!
Na zemljo je pritisnil mraz, da v snegu škripljejo stopinje; pa nič zato; nebo je sinje in sonce večkrat pride v vas.
Brat Ivo, pridi gledat nas, kako se sankamo po bregu!
Sani drse po belem snegu neslišno, le kraguljčki drobni nam spremljajo polet čarobni po belem morju v daljne kraje.
Do zadnje nas neso postaje; uganeš, kje je ta, brat Ivo?
V Ameriki ne, v starem svetu je konec drznemu poletu: kjer hrib se izravna in v njivo prehaja pašnik. Tam ustavi sani potoček, ki ovija naš hrib in se gub: v daljavi.
Tako uživamo v naravi lepoto zime in mladosti, posebno zdaj, ko nam prostosti počitniške poteka čas.
A žal, prekmalu ves ta kras osamljen moramo pustiti, hoditi v šolo, se učiti, v modrost se resno poglobiti, da bode enkrat kaj iz nas.
To pisemce, kako se sanka,
Ti je napisala
Rus Anka.
Brihten deklič je ta le Anka. Zato nam naj pa le še kdaj kaj lepega zapoje.
Ne tako prešerno vesela, zato pa bolj čustvena je Novosele Rozika, ki hodi v II. razred gimnazije v Zagrebu, stanuje pa v Gaberju 60, p. Dobrova pri Brežicah:
Gosto padaš, vse pokrivaš beli sipki snežek.
Tiho mi na zeinijo padaj, ne ji biti težek!
Ona se počinit’ mora.
Snočkaj je še spala.
Dobra nam je bila lani, vsega nam je dala.
Zato, ko na zemljo padaš, ne bodi ji težek.
Tiho padaj, kot da božaš, drobni beli snežek.
Ko Rozika nato opiše prvi sneg, se takole zamisli:
Toda, prijatelji, ne veselimo se preveč. Imejmo malo usmiljenja! Zakaj? — me boste vprašali. Takoj vam povem. Poglejte, dragi prijatelji, naj-zadnjo kočico v vasi! Okoli mrzle peči se gnete šestero bratcev in sestric. Bledi so jim obrazki, oči poželjivo gledajo v vas, odkoder je pridišalo po svežem kruhu. V sobi je mrak. Otroci se oglašajo: »Mama, kruha, kruha!« Mati sedi ob nizkem oknu. Globoko je sklonjena nad ročnim delom. Rada bi deio dovršila, da bi mogla z izkupičkom kupiti
kruha. »Sama bi že še kako vzdržala, a otroci____«,
je pomislila skrbna mati. Tedaj je opazila, da je začel naletavati sneg. Pretresljivo je vzdihnila ter se globoko zamislila. Kakšne skrbi se bodo za njo začele z nastopajočo zimo! Mož je odšel v tujino in se še ni oglasil. Ona pa naj skrbi z delom svojih izdelanih rok za lačne in prezeble otroke. Tu ne vlada veselje. Njih tovariši so beda, trpljenje, žalost...«
To, vidiš, Rozika, je zelo lepo, da se sredi zimskega veselja spomniš ubogih in v pomanjkanju trpečih. Če bi ljudje bedo svojih bližnjih dovolj čutili, bi bede nič več ne bilo.
Gotovo bi radi čitali, kako je opisala zimski čas Minka Čadež, učenka V. razr. ljudske šole v Poljanah nad Škofjo Loko. A mi je zmanjkalo prostora. Minka bo sicer morda huda, a jaz ji ne morem pomagati. Prostor je velik gospod, ki si ne da nič ukazovati. Da se pa imajo v Poljanski dolini pozimi otroci prav dobro, si lahko mislim. Saj je sankališč vse povsod dovolj na razpolago.
Viktor Marolt, učenec II. razr. ljud. šole na Karlovici, Podstrmec 15, pošta Velike Lašče, je silno ponosen, ker sme vdihavati zrak iz Blok, kjer je domovina smučarstva. No, veliko sreče, Viktor! Sedaj se menda kar po blatu smučaš, ne?
Anka, Minka, Rozika in Viktor bodo dobili tekom marca enkrat od mene za spomin po eno lepo knjigo.
Roziko bom pa še posebej odlikoval na ta način, da se bo nova nagradna naloga tako glasila, kakor ona želi, namreč:
Ljubezen do domovine.
O tem, kako moramo svojo domovino ljubiti, ste v »Naši moči« že mnogo čitali. Sedaj pa povejte še vi sami svoje misli in vse tisto, kar čutita ob besedi »domovina«. Saj vem, da je v vaših srčkih ljubezen do domovine še najbolj nepokvarjena in najbolj lepa. Naloge mi pošljite do 31. marca 19S9 na naslov: Uredništvo »Naše moči«, Ljubljana, palača Vzajemne zavarovalnice.
V upanju, da zime še ni konec in da bost« užili letos vendar le še dosti zimskih radosti vas vse prav lepo pozdravlja
brat Ivo.
V marcu praznujemo god sv. Jožefa. To je naš ocetni dan.
Tedaj obnavljamo odnose do svojih očetov, v smrti ali v življenju, pa tudi odnose, ki jih imamo očetovske do svojih otrok. Oživijo spomini, sladki in prijetni. Obnovi se čast in vrednost očetovstva v družini in za družino. Pregledajo se dolžnosti in urejajo pravice, ki v javnem in zasebnem življenju gredo očetu.
Druži; a je korenina družbe. Roka, ki razdira di užino, razdira celo družbo in njen red. Kdo naj varuje to korenino? Kdo naj odgovarja za družino pred Bogom in pred svetom? Mati? Pač, le v krogu družine! Zlobna roka pa sega tudi od zunaj. Tam zunaj mora braniti družino, za njen mir in prostor v družbi in svetu pa more in mora skrbeti le oče.
Oče je glava družine! Po božji in človeški postavi mu je naložena skrb za ženo in otroke, za zdravje družbe in za rod bodočnosti. Po njem in z njim bo družina tam zunaj dobila tisti pomen, ki ji je določen.
Oče je glava družine. Po njem bo cenil svet njegovo družino. Nanj bo letelo prekletstvo ali blagoslov otrok. Ne po materi in ne na mater! Zakaj, kjer ni na mestu oče, le malo zaleže ves trud matere. Očetu je izročena velika oblast in odgovornost. On naj oblači in hrani duše in telesa svojih otrok. Sam Bog mu jih izroča v varstvo, torej ne v lastnino. Le rednik in skrbni varuh jim je, ne tiran ali despot. Sam Bog bo od njega terjal končni obračun, vse duše nazaj, da mu jih vrne. Celo v drugi rod naprej gre njegova odgovornost, blagoslov ali prekletstvo. Oče je zgled, seme dobrega in slabega. Ako uči dobro, skazati se mora najprej sam dobrega. Slabo se pa itak samo in takoj vidi. Oče, ti pojdi naprej, to je zakon srečnega očetovstva In sreče v družini.
Torej je groza, sejati plevel, zanemariti družino, pustiti jo padati tja v tretji rod. Torej je slava in hvala, ki gre dobremu očetu tja v tretji rod. Torej je biti oče huda stvar, pretežka zadeva. Zdaj pač razumemo, da oče biti ne moreš, ako te sam Bog ne podpira, ako ga vsak hip ne kličeš in vabiš v svojo družino, ako ni stalni dnevni gost za tvojo mizo. Oče brez vere in Boga pač ni oče! Kje naj sicer jemlje moč za žrtve in odpovedi, ki jim ni konca; kje za vodstvo in pouk, za strašno odgovornost pred svetom in Bogom!
Ali: možato je!
Fant je sam in skrbi le zase. Vse je njegovo. Oče ni nikoli več sam in nič ni njegovega. On sam je last družine, za katero izgoreva, prav tako, kakor izgoreva za družino tnali. Za dušo in telo, za obleko in jelo, peterim, deseterim! Vsem enako, za vse z vsemi silami, noč in dan, za skupno srečo in moč. Haste ponos in zavest, oče šele si mož! Kaj ti pomaga naslov, za katerim se pehaš in bližnjega uničuješ; ako pa nisi oče na svojem mestu, nisi mož! Zdaj šele in tak šele bi smel reševati zadeve, ki tičejo javnost in družbo.
In nadvse lepo je!
Očetovstvo ti daje osebno zadovoljstvo in zadoščenje za žrtve in trud. Ako nikjer drugje) v družini te bodo upoštevali in poslušali, ubogali. Ako nikdo, otroci ti bodo odkrito in vedno hvaležni. Vsak hip te čakajo, da jim Pomagaš, se zanje žrtvuješ, jih učiš in va-
ruješ. Tu pač velja, da je dajati slajše kakor jemati, žrtvovati slajše kakor uživati, pametneje hraniti kakor razmetavati.
Imeti očeta je pol življenja.
Pa da si ga imel le par let, da ti le v spominu živi, lažje ti teče življenje. Njegov blagoslov gre s teboj in s srečo se nanj spominjaš. Kaj šele, ako še živi, ko si že oče sam. Ako nikoli prej, boš začutil zdaj, kaj je družini pravi oče! Dvakrat začutil, kaj dobri, zgledni oče!
Tedaj šele veš, kaj je pomenil tebi oče! Drugi le sebe, ti vodiš družino in jo vladaš. Ta še sebe ne, ti pa varuješ celo družino. Oni le zase, ti za vse svoje skrbiš; le tako postaneš zmožen, še za druge skrbeti. Javna skrb!
Pa to so besede! Naj ostanejo zapisane, da nam ne zmanjka vere vase in v blagoslov zdravega očetovstva. Naj bo zato za očetni dan odpahnjeno polkence v našo ocetno kamrico. Najlepši so pač spomini!
Vrneš se domov na kmete, na kratek oddih. V senci ležiš in si zakriješ oči. Vidiš ga v hiši, ko te liki žirafa preganja za javor-jevo mizo, v prvih hlačah, zamazanih in mokrih. V nedeljo popoldne moli s teboj in pokuša materin sladkor v omari. Stikata po gmajni za gnezdi, kosi in fazani. Po mejah in vozarah, njivah in lesu. V nedeljo in delavnik, vedno v razgovoru. O ti očetni pogovori in otroška vprašanja, ki nimajo konca. Oče je ponosen, ti pa si srečen.
Zdaj si dorastel, daleč od doma te je vrglo v vrtinec življenja. Imaš kopo otrok. Zdaj veš, kaj ti je bil oče, kako moraš biti ti oče otrokom. Da bo lep spomin in večna hvaležnost. Vedno so za teboj. Polna usta vprašanj, polne oči sreče, polno srce čiste ljubezni in hvaležnosti.
Moji so zdaj trije. Petletni Janez, sedemletni Tone, polletna Meta. Pa bi me bili zadnjič kmalu spodnesli. Rešil me je šolar, mali učenjak.
Teden dni pred godom sem zaslutil, da se nekaj pripravlja. Mamica je učila otroke voščila. Nisem jih izkušal, saj sem videl, da le s težavo držijo svojo skrivnost.
Na godovni dan pride prvi svečano: »Prikoracam, prikobacam in povedati želim: ljubi očka, dragi očka, vse najboljše ti za god — želim.« Izroči darilo, nato ga obdarujem. Prav.
Pride drugi: »Očka moj. Šest let sem star, pa še nikoli nisem nič za god ti dal (jaz: e, e); pa tudi letos ne bo nič, ker sem premajhen še fantič (jaz: a, a). A voščil bom pa kar za dva, za Metiko in Janeza (jaz: u, u), da včakal bi še mnogo dni, želi iz vse duše sinček ti.« Imenitno. Obdarujem dvojno.
Tedaj se priplazi starejši: »O maloriš! Nič ni dal, pa je dvakrat dobil.«
Kaj hočete!
Pri nas je v družini stokrat lepo.
Praznujte še vi očetni dan, pa bo še pri vas tako!
Večna ločitev. Zakonca Sirec sta se spet sprla. Ona: »Grem domov k svojim staršem in potem je med nama za vedno konec, da veš!« — Žena začne pospravljati svoje stvari, mož pa je miren in ravnodušno položi na mizo dva kovača. Žena opazi denar in pravi: »Cernu to?« — Mož: »Za avtobus domov.« — Ona: »To je premalo! Kje je pa denar za nazaj?
Simi ins!! m imgssciša
Ledi Maks je bil že več let nameščen kot trgovski poslovodja pri tvrdki Zangger Franc, veletrgovini špecerijskega in kolonialnega blaga v Celju. Meseca marca 1935 se je zavaroval pri »KARITAS« na doživetje. Zavarovalna vsota naj bi se mu izplačala po preteku 20 let. Če bi pa prej umrl, naj bi zavarovalno vsoto prejela njegova žena ga.
Hela Ledi. Toda ni mu bilo usojeno, da bi sam prejel zavarovalno vsoto. Brezobzirna smrt mu je prekrižala življenjske račune Dne 27. novembra 1938 je Ledi Maks umrl za prisadom v goltu (posledica angine). Star je bil komaj 35 let. Bil je vzoren mož in dober oče. Zapustit je ženo in nepreskrbljenega šestletnega sinčka.
Z izplačano zavarovalno vsoto si bo mlada vdova vsaj nekoliko pomagala v začetnih gmotnih težavah, v katere je zašla zaradi nepričakovane moževe smrti.
NUJNO OPOZORILO
Pripetilo se je, da je zavarovanec KARITAS nasedel gostobesednemu prigovarjanju zastopnika neke podobne zavarovalnice in mu izročil polico v nadi, da bo tam bolje zavarovan. Kmalu nato je zavarovanec umrl. Položaj je sedaj tak, da ne bodo svojci ničesar dobili ne pri KARITAS in še manj pri oni drugi zavarovalnici. Zato pa ne izročajte svojih polic nikomur, ki se ne more izkazati kot zastopnik Vzajemne zavarovalnice oziroma njenega oddelka KARITAS! Vsaka izročitev police nepoklicanemu je za Vas čista izguba! Če pa že menite, da Vam nudi katera zavarovalnica boljše pogoje, potem se vsekakor prej obrnite na Vzajemno, da Vam natoči čistega vina. Ni namreč vse zlato, kar se sveti!
S kmetov. Sekačev Julče ima bujne in skodrane laske. Pa so ga nekoč občudovali letoviščarji in je eden izmed njih menil: »Fant izgleda, kot bi imel na glavi plast sena.« — Julče je sicer šele 9 let star, a dražiti ga vendar le ni dobro. Tudi sedaj se je dobro odrezal: »Sem si mislil, ker stoji toliko oslov okoli mene.«
Kjer te ne srbi, se ne... To je spoznal Pi-šekov Tone. Srečal je domačega gospoda, ki mu je pravkar veter odnesel klobuk. »Zakaj si pa klobuk na glavo ne pribijete?« je zinil Tone. — »Saj bi si ga, če bi bila moja glava iz take snovi, kot je tvoja,« se je odrezal gospod in Tonetu se je podaljšal nos kot za pustno šemo.
Nepokvarjeni ljudje. V gorsko vasico pride zvečer izletnik.
V vaški gostilnici dobi prenočišče. Preden leže spat, postavi čevlje zunaj pred sobna vrata, da bi mu jih čez noč očistili. Ko pa zjutraj vstane, vidi, da so čevlji še vedno blatni. Jezen pokliče gostilničarko in jo nadere: »Čemu pa, mislite, sem postavil čevlje pred vrata?« — Gostilničarka: »Hm. Saj smo tudi sami to ugibali. Naposled je pa mož dejal, da ste bili najbrž pijani.«
ZavacDDntniška
M. A. Dobrora. — Vprašanje, ki mi ga stavljate, ni novo. O njem smo v »Naši moöi< že ponovno pisali. Ker pa se še vedno dogaja, da ljudje ne morejo razumeti, zakaj zavarovalnica odklanja izplačila zavarovalnih vsot v primerili, če je zavarovanec vedoma zamolčal ob pristopu kako svojo pomembno bolezen, Vam odgovarjam obširneje. — V vsem pravem in solidnem zavarovalstvu celega sveta obstoji načelo, da je mogoče življenjsko zavarovati le zdravega človeka. Le pri zelo dolgotrajnih obolenjih je včasih mogoč tudi sprejem bolnega človeka, a tc pod čisto izjemnimi pogoji. Rak kakršnekoli vrste med taka obolenja ne spada. Zato zavarovalnica pri sprejemu v zavarovanje ponudnika izrecno vpraša, če morda ne boluje na raku. Ako ponudnik izjavi, da te bolezni nima, mu mora zavarovalnica verjeti. Rak je namreč taka bolezen, da jo prizadeti prav gotovo čuti, čeprav ji morda sprva ne ve imena.
Vaša teta je umrla za rakom, in to potem, ko je bila komaj 26 mesecev zavarovana. Dognano je, da je takrat, ko je podpisala pogodbo, že imela rakaste bule, da pa jih je previdno zamolčala. S tem je zavarovalnico zapeljala v zmoto, ker bi je zavarovalnica nikdar ne sprejela v zavarovanje, če bi bila ona tiste bule le malo omenila.
Vi pravite tudi, zakaj sprejemamo ljudi brez zdravniške preiskave v zavarovanje. Res, če bi bil Vašo teto preiskal zdravnik, bi je gotovo ne sprejeli. Ker pa je sama izjavila, da je popolnoma zdrava in da ni nobene druge bolezni prebolela kot pred 20 leti grižo, potem zavarovalnica nima nobenega . povoda dvomiti nad njenim zdravjem Saj jo je potnik še prav posebej opozoril, da zavarovanje ne bo veljalo, če kaj napačnega navede, in ona se je pod to izjavo celo dvakrat podpisala.
Kaj bi se zgodilo, če bi zavarovalnica sprejemala bolne ljudi v zavarovanje in bi ob smrti takih zavarovancev izplačevala zavarovalne vsote? Zgodilo bi se, da bi se vsakdo hitro zavaroval, ko bi resneje obolel. Posledica Jbi bila, da bi zavarovanci	.	-.............
Petelin Stane, Ljubljana:
Sisiaiftm nošctl m bodotnost
® © ®
Pri Grmovih v Hudem kotu so imeli ženito-vanje. Sin Janez je z Maričko iz revne bajte starega Jošta stopil pred oltar. Skromna, pa vesela družba gostov je bila zbrana v hiši. Šum in petje razigranih svatov, vmes pa odmevajoči zvoki harmonike so polnili ozračje okrog hiše. To ni bilo navadno igranje na harmoniki, ampak bučanje orgel in poznalo se je, da meh na harmoniki razteguje človek, ki mu ta posel ni najtežji. Davno se je že stemnilo in med poskočnimi takti stare slovenske polke se že čujejo zamolkli udarci nakovanih čevljev ob tla, znak, da je svatovsko veselje že vse prevzelo.
Zunaj pa je jug, ki je nenadoma nastopil, s svojo toploto odtajal ledeno skorjo. Zdaj pa zdaj je s truščem pognalo snežno plast raz strehe, da se je stresla cela stavba. Veselje pri Grmovih pa je trajalo dalje.
Oče Martin je posestvo izročil sinu Janezu. Ni bilo bogatije. Vse, kar je bilo Grmovega, je bilo napojeno s trudom in znojem starih. Mater je že pred enim letom pobralo, očetu pa so moči silno opešale. »Naj še mladi malo delajo in skrbijo^ si je mislil, poklical notarja, pa so se pogovorili. Janez pa tudi ne more sam gospodariti in gospodinjiti, zato se je oženil. Dote nevesta k hiši ni prinesla, pa je dobil vsaj pridne roke.
Čas je potekal. Nova pomlad se je približala. Pripraviti se bo treba na delo, zgrabiti za plug. Polje bo poklicalo. — Skrbi so se pričele kopičili. »Polje moramo obdelati,< je večkrat Janez dejal svoji ženi,< četudi bo treba drugo izvršiti ponoči. Delovnih rok nam manjka. Pa Bog daj, da bo letina dobra, da ne bomo lačni in da bomo tudi kakšen dinar zaslužili.« Počasi se jima je odpirala vsa resnica življenja, kjer nosita vso odgovornost za dom le ona dva. Trdo je življenje, pa je človek vesel, da more trud polagati za družino in dom.
Očeta je materina smrt zelo potrla. Zadnje leto se ni več dosti brigal za gospodarstvo. Mlada
eje obolel.	Posledica bi	bila, da	bi za-	g	^pa ™>r,ala obr!oviti star0’ Polomljeno orodje^
nrav hitro	umirali Od	kod nai	sedai	1	. ev Je ostaI skoral Prazen. P°leR tega Pa davki
vzame	zav'a^alnica	sodstva za	pačilo	S	1	in zavarovanje. Denarja bo zmanjkalo, sta kmalu
po prevzemu gospodarstva spoznala.
Nekega dne je vreme nagajalo. Dež je v malih presledkih rosil ves dan. Za pogovore ni bilo časa, ta dan pa so pri kosilu, kjer so se dnevno edino shajali, nekoliko posedeli. »Oče,« pravi Janez, »davek sem moral plačati, drugače bi nam še to kravo, ki jo imamo v hlevu, prodali. Kaj pa zavarovanje?« Očetu je ta možatost sinova ugajala, takoj je vedel, da bo Janez na njihovem
rovalnih vsot? Nekaj časa bi si morda pomagala na ta način, da bi zahtevala plačilo neprimerno visokih premij. Če bi pa bile premije prav hudo visoke, bi jih zavarovanci le težko plačali. Tako vidite, da se ob tem razmišljanju sučeva v začaranem krogu, iz katerega je le en edini izhod:
Priznati umestnost načel, na katerih sloni vsako pametno zavarovanje.
Tudi Vam ne gre v glavo, zakaj Vam zavarovalnica ni povrnila vsaj vplačanih premij.
KARITAS res povrne vplačane premije, če kdo umre v teku čakalnega roka. Pri Vaši teti pa to ne pride v poštev, ker ni šlo za čakalni rok, temveč za napačne podatke ob pristopu. Zavarovalnica je vse do tetine smrti bila prepričana, da ima zavarovano zdravo žensko. Zato je vplačane premije po splošno veljavnih načelih mirno porabljala za kritje tako zvane rizikopremije in za režijske stroške. V zavarovalni stroki pravimo, da se premija sama sproti použiva. Zato Vam zavarovalnica ne more ničesar povrniti, ker prav za to svrbo kljub vsemu svojemu premoženju nima nobenega kritja.
Bodite prepričani, da bi zavarovalnica mnogo rajši imela same zadovoljne ljudi okrog sebe, kot pa da mora odklanjati izplačila in si posredno škodovati, ker ljudje njenega upravičenega stališča nočejo razumeti in jo zato krivično obsojajo. Razmislite vse to še enkrat temeljito in uvideli boste, da imamo prav. Če bi ravnali drugače, bi se lahko jezili na nas oni zavarovanci, ki so pravilno zavarovani in pričakujejo od zavarovalnice, da bo v vsem ravnala tako, kot je ob sklepu zavarovanja obljubila.
»Nemogoče si je predstavljati, kako v naši fari kupčujejo s starimi bolnimi ljudmi. Pišite vendar čim več o pogubnosti raznih špekulativnih samopomoči!« — Tako nam piše prijatelj iz neke župnije na Dolenjskem. Je res neverjetno, da liudie še danes, ko je bilo o pogubnosti samopomoči že toliko zapisanega po vsem našem časopisju, nasedajo tej sodobni zmoti. Vse pametne ljudi pozivamo, da si dobro prečitajo pravilnik o humanih ustanovah, o katerem smo govorili v januarski »Naši moči«. Iz njega bodo razvideli, da samopomoči, take, kot jih zastopajo še vedno razni iz- !	...... . _______„ ..
gubljenci, sploh ne morejo obstajati in je zaradi cena dolgoročna posojila. 3!
skupnem domu dobro gospodaril. On na zavarovanje ni polagal take važnosti. Že lansko leto, decembra meseca, ko je sklenil sinu izročiti posestvo in ko je od Vzajemne prejel opomin, j® pisal pismo, naj ga za denar nekoliko počakajo. Odgovorili so mu, da izjemoma. Danes pa je rok že potekel, premija pa še ni plačana. Sinu je zavarovanje skoraj zamolčal. Janez pa je tudi to drugače gledal. Nekaj časa je molčal, potem pm dejal ženi: »Jutri se odpravim v Ljubljano. So-menj je tam. Ti pa pripravi v koš nekoliko čo-bule, ki smo jo lani pridelali, in nekaj jajc, da jih bom tam prodal.« V mestu je prodal vse, kar je žena spravila v koš, in se s praznim oglasil pri Vzajemni Povedal je, da je sedaj on gospodar, naj zavarovanje prepišejo nanj, da bo plačal premijo, in naj oprostijo, da toliko časa ni bilo denarja. Premija je bila s stroški precej visoka, tako da mu je zmanjkalo za vožnjo z viakom domov. Izstopil je na predzadnji postaji pred Hudim kotom.
Zena ga je pričakovala, oče pa je vos dan nevoljen zmajeval z glavo: »Tako lep dan, pa j* odšel v mesto, namesto na polje.«
Vesel je Janez prisopihal čez hrib pozno zvečer in dejal očetu: »Mene je Jur, ki je zastopnik Vzajemne, dobro podučil o zavarovanju. Tudi »Našo moč« sem prebiral. Zavarovanje bo od sedaj naprej pri nas na prvem mestu. Brez smisla je kovati načrte za bodočnost, če ni "avarovanje plačano, ko nas nesreča lahko doleti vsak čas. Le hvala Bogu, da nas že ni, saj se v življenju najrajši zgodi ravno obratno, kakor želi človek.«
Tako brezskrbno kakor ta večer mlada Grmova še nista zaspala. Očetu pa se je sanjalo, kako je Janez zvrhan voz detelje, ki se je hotel prevrniti, s svojo lastno močjo obdržal v ravnotežju. Drugo jutro pa je dejal sinu: »Ti boš p« boljši gospodar, kakor sem bil jaz.«
Pred sodiščem: Sodnik:	»Obtoženec je
ukradel kar 16 zimskih sukenj.« — Zagovornik: »Visoko sodišče naj upošteva, da je letos izredno dolga in ostra zima.«
JPixwitnfi! m mmšmmme. umlbe
O lISfclSMJUlläJi pustUIMÄ ESZSStf
Naša zavarovalniška zakonodaja se v zadnjih letih razveseljivo izpopolnjuje. Država pač čuti, da je zavarovalstvo lahko v državnem gospodarstvu posebno pomembna postavka. Da M zajamčila varnost onih sredstev, ki jih zavarovanci, vlagatelji in zadružniki zaupajo zavarovalnicam in denarnim zavodom, smo lani dobili uredbo o ustanovitvi poslovnih rezerv in rezervnih skladov pri zavarovalnih podjetjih, ustanovah socialnega zavarovanja, denarnih zavodih in zadružnih organizacijah kakor tudi o delnem nalaganju teh rezerv in rezervnih skladov v državne vrednostne papirje. K tej uredbi so »Službene novine kraljevine Jugoslavije« dne 26. decembra 1938 objavile še pravilnik. Nas zanimajo predvsem določbe, ki se tičejo zavarovalnic.
V čl. 1. pravilnika je ugotovljeno, da obstoji dolžnost ustanovitve poslovnih rezerv in rezervnih skladov ^zaradi zaščite zavarovancev, vlagateljev in zadružnikov. Zato so prizadeta podjetja dolžna nalagati del rezerv in rezervnih skladov v notranja državna in od države zajamčena dolgoročna posojila. Tako naložbo smatra pravilnik za dobičkonosno in varno.
Od prirastka matematičnih rezerv, m sicer od 1. julija 1938 dalje, pa morajo za varovi. Lude nalagati v taka posojila kar 40%. In sicer race* opraviti zavarovalnica tako naložbo vsako tromesečje za minulo tromesečje po približnem pri« rastku matematičnih rezerv in po odbitku pooojiL 0 tako opravljeni naložbi za minulo tromesečje morajo zavarovalnice takoj poročati m'.niitrstvt za trgovino in industrijo. Končni obračun o zneskih, Id jih je treba tako naložiti, pa se mor* napraviti v treh mesecih po odobritvi^ letnih računskih zaključkov. Ostanek matematičnih rezerv sme biti naložen v druge vrednote, kot to predpisuje uredba o nadzorstvu nad zavarovalnicami Začenši s 1. julijem 1938 morajo vse zavarovalnice nalagati v notranja državna in od države zajamčena dolgoročna posojila 40% prirastka statuarnih rezerv in skladov. Ta naložba se mor* opraviti najdalj v treh mesecih po odobritvi ra« čunskih zaključkov. Ostanek statuarnih rezerv in skladov se sme nalagati v nepremičnine ali v druge vrednote kakor tudi v državne vrednostne papirje.
Podružnica tuje zavarovalnice, ki opravlja v
Zavarovalna podjetja morajo 25% vseh svo- ; državi zavarovalne posle katerekoli vrste, mor*
jih matematičnih rezerv naložiti, namesto v kratkoročne in ostale državne vrednostne papirje, v celoti le v notranja državna in od države zajam-
v pelih letih, t. j. do 1. julija 1943, naložili v notranja državna in od države zajamčena dolgoročna posojila celokupni znesek, ki ji je dotiran po uredbi o nadzorstvu nad zavarovalnicami. Državni
vrednostni papirji, ki jih polože tuje zavarovalnice kot varščino za poslovno dovolitev v državi, 6e ne smejo upoštevati kot naložba v notranja in od države zajamčena dolgoročna posojila.
Kakor za zavarovalnice predpisuje pravilnik rezervne sklade in odreja odstotek obveznega nalaganja v državna posojila tudi za ustanove socialnega zavarovanja ter za vse zasebne domače in inozemske denarne zavode ter kreditne in zavarovalne zadruge.
Vse vrednostne papirje državnih in od države zajamčenih dolgoročnih posojil, ki jih podjetja nabavijo po tem pravilniku, smejo podjetja v svojih letnih računskih zaključkih izkazati po tisti vrednoti, po kateri so bili nabavljeni, po imenski vrednoti pa, öe je bila nabavna vrednost nad imensko. Glede izkazovanja državnih vrednostnih papirjev, ki so bili nabavljeni za rezervne sklade po uredbi za zavarovalna podjetja, veljajo določbe pravilnika o bilansiranju vrednostnih papirjev, v katere so naložene matematične rezerve.	,
Vse ustanove, ki jih obsega uredba o ustanovitvi poslovnih rezerv itd., morajo v svojih zaključnih računih izkazovati kot posebno postavko vrednostne papirje, nabavljene po predpisih te uredbe in pravilnika. Prav tako so vse te ustanove dolžne redno pošiljati ministrstvu financ in pristojnemu ministrstvu seznam vseh vrednot, nabavljenih po tej uredbi in pravilniku. Prav
tako morajo te ustanove pošiljati svoje zaključne račune, ko se odobrijo, finančnemu in pristojnemu ministrstvu.
Brez predhodne odobritve ni mogoče odsvoje-vati, dajati v zastavo ali v uporabo vrednostne papirje notranjih državnih in od države zajamčenih dolgoročnih posojil, ki so nabavljeni po tej uredbi in pravilniku.
Donos amortizacije teh vrednostnih papirjev se mora v celoti zopet porabiti za naložbo v vrednostne papirje.
Za točno izvršitev predpisov uredbe in pravilnika se smejo uporabljati vse obveznice notranjih državnih in od države zajamčenih dolgoročnih emisij in obveznice ter zastavnice zunanjih državnih in od države zajamčenih posojil, v kolikor so njih kuponi plačljivi v dinarjih in smejo biti predmet borznega poslovanja na domačih borzah. Pod dolgoročnimi emisijami je razumeti vsa notranja državna in od države zajamčena posojila, katerih amortizacijski rok je daljši od 10 let.
Za točno izvršitev predpisov uredbe in pravilnika so osebno odgovorni upravni, nadzorni in vodilni organi podjetja, ki morejo biti kaznovani na globo od 5000 do 50.000 din. Te globe se v nobenem primeru ne smejo v katerikoli obliki prenesti na podjetje.
KMETSKA POSOJILNIC	A	
LJUSLJANSKE OKOLICE • r. z. * n. z.	v LJUBLJANI, TyrSeva cesta 18	
	Nove vloge vsak čas razpoložljive!	4%
Za vse vloge nudi popolno varnost e Otvarja tekoče račune in izvršuje vse denarne posle	Obrestuje po		
e Vlagajte svoje prihranke v najstarejši slovenski denarni zavod, ustanovljen leta 1881,	Vloge proti odpovedi po	5%
v Um imhmmi
V januarski številki smo razpisali nagradno nalogo na ta način, da smo objavili 12 stavkov iz slovenskega časopisja. V teh stavkih so brez sleherne potrebe uporabljene tujke in še te je tiskarski škrat tako zmaličil, da je bila naloga naših reševalcev res težka. Saj je prispelo vsega skupaj komaj pet pravilnih rešitev. Vse druge rešitve so napačne. Iz tega naj bi se pisci učili, da ni res, da bi s tujko kako stvar določneje povedali, kot je pa to mogoče s slovenskim izrazom. Ce je v tujki tiskovna napaka, je taka tujka za povprečnega človeka gotovo brez pomena. Iz rešitev pa ee vidi, da ljudje sploh nimajo smisla za tujko. Slovenski jezik ima dovolj bogat besedni zaklad, da lahko skoraj vsako stvar imenujemo z našim domačim izrazom. So nekatere tujke, ki so se tako udomačile ne le v našem jeziku, temveč tudi v jezikih velikih narodov, da so postale že sestavni del jezika. A po našem časopisju mrgoli tujih izrazov, ki jih je mogoče nadomestiti z lepo zvenečimi domačimi besedami, ali jih pa opisati. Kaj vse so naši pridni reševalci napisali, je razvidno iz sledečega (v okroglem oklepaju je tujka, kakor jo je pokvaril tiskarski škrat, razprto tiskana je pravilna beseda, v oglatem oklepaju so pa izrazi, ki so jih reševalci napisali):
1.	To je stvar, ki slabo (regira) reagira [regilira, deluje, agira, vpliva] na svetlobo. — Po naše bi lahko rekli: Na to stvar svetloba ne vpliva dosti.
2.	Mladi igravec je svojo (komisijsko) komično [pozicijsko, emisijsko, koncesijsko, komedijsko, komisijsko, režisersko, komedijantsko, po-verjeniško] vlogo dobro rešil. — Pravilno bi se lahko stavek glasil: Mladi igravec je svojo šaljivo vlogo dobro odigral.
3.	^Konkurenca) Konferenca [konkurz, komferenca, tekmovanje, influenca] je trajala pet dni. — Namesto konferenc imamo Slovenci posvetovanja.
4.	Ob kongresu je bila veličastna (kulminacija) iluminacija [luminacija, manifestacija, aluminacija, kuluminitacija, komemoracija, komunikacija] mesta. — Po naše: Ob kongresu (slavnostni prireditvi) je bilo mesto veličastno razsvetljeno.
5.	Bil je zelo sposoben in je v službi dobro (protestiral) prosperiral [prospeval, eksistiral, avanziral, naprediral, progresiral, protežiral, konviniral, laviral, projektiral, pomoviral]. — Po naše: ... je v službi dobro uspeval.
6.	Njegova (diluvialna) individualna [aluvialna, primarna, dominantna, dividualna, jo-valna, socijalna, ivalna, individuellna, lojalna] nota je brezmejna poštenost. — Mi bi rekli: Značilna poteza njegovega značaja je brezmejna poštenost.
7.	Vsako jutro je moral narednik (revoltirati) raportirati [reportirati, pregledati, resonira-ti, revidirati]. — Pravilno: ... poročati.
8.	To jutranje nastrojenje človeka naravnost (petično diplomira) poetično disponira [etično, deprimira, pesimistično, fizitično, odlično, animira, patetično, impresionira, imponira, apatično razburja, petično, tipično, inspirira, revoltira, bogato poplača]. — Pravilno: To jutranje razpoloženje vzbuja v človeku kar pesniški zanos.
9.	V rimskih arenah so se borili (radiatorji) gladiatorji [radiktatorji, gladitorij].
10.	Ta človek je grozna (flegmona) flegma [flegmatik, figura].
11.	In naložili so posode z (deprimiranim) komprimiranim [kompriseranim, kompre-siranim, koncediranim, deponiranim, depresira-nim, deprimiranim, s kisikom, kondensiranim, deprisiranim, depuriranim, rafiniranim, destiliranim, impriminiranim] zrakom. Namesto >kompri-miranc lahko rečemo Slovenci stisnjen, zgoščen, strnjen.
tega vsak dinar zanje proč vržen. Zdaj hodijo tt agenti okrog ljudi in jim kažejo časopisna poročila, po katerih se je cela vrsta raznih samopomoči pritožila proti pravilniku o humanih ustanovah, ter pravijo: »Vidite, to bo vse izpremenjeno, samopomoči bodo ostale.« Toda v taki trditvi je dvojna laž. Pravilnik ne bo spremenjen, vsaj ne tako, kot si ti ljudje želijo; samopomoči, ki jih zastopajo, pa nikdar ne bodo mogle poslovati. Ena bistvenih zahtev za delovanje samopomoči jo namreč po pravilniku tudi ta, da nihče ne sme prejemati kakih provizij in zaslužkov na račun posredovanja takih zavarovanj. Da pa nihče ne bo zastonj hodil po svetu in zbiral člane za samopomoč, to je pa več kot jasno. S to odredbo hoče pravilnik doseči, da bodo samopomoči delovale res samo tam, kjer ljudje brez slehernega prigovarjanja in iz lastne potrebe ter zaradi enotne koristi želijo vzdrževati pomožno blagajno. V takem ozkem krogu se vsi med seboj poznajo, poznajo gmotne, socialne in zdravstvene razmere svojih članov ter res lahko I vodijo samopomoč na pošten način. S tem, da nihče ne sme pri samopomoči nič zaslužiti, postanejo samopomoči res človekoljubne ustanove. Jake samopomoči so pa mogoče le v krogu ljudi istega stanu ali vsaj istih socialnih razmer ter z delokrogom, ki se razteza na čim manjše ozemlje. Za take človekoljubne samopomoči, ki so po pravilniku dovoljene, ee pa seveda dosedanji voditelji dosedanjih samopomoči ne pulijo, ker pri teh ne bi imeli mastnih zaslužkov na račun ljudske lahkovernosti. Poudarjamo, da mislimo tu predvsem na one samopomoči, ki jim je postalo V Sloveniji prevroče, pa so se preselile na Hrvaško in v Dalmacijo, da bi tam manj kontrolirano »osrečevale« Slovence.
C. K. — Moste. K Vam je prišel zastopnik neke tuje zavarovalnice in Vas nagovarjal, da odstopite od Vzajemne in se zavarujete pri njem. Vi pa veste, da je bil dotični človek v »Naši moči« preklican. Sedaj izprašujete, kako more druga zavarovalnica sprejeti v službo človeka, ki je bil od Vzajemne preklican. — Odkrito povedano: Tudi nam se vidi to čudno. Vsekakor bi bilo dobro, da bi bili tistega človeka vprašali, kakšno je njegovo pooblastilo. Mogoče pa niti pri tuji zavarovalnici ni v službi, temveč Vas je hotel enostavno opehariti. Če Vzajemna nekoga prekliče, ima za to zelo važne razloge. Najpametneje naj^ravite, če s takimi ljudmi o zavarovanju ne govorite. Ako pri naši domači Vzajemni zavarovalnici niso mogli z uspehom delati, bodo tem manj pri kateri drugi. Zelo značilno za vrednost takih ljudi je, da sedaj na vse kriplje zabavljajo čez Vzajemno, dočim je niso mogli prehvaliti, dokler so uživali pri njej kruh. Tudi to Vam lahko jDovemo, da nikogar ne izločimo iz vrst naših sodelavcev, ne da bi mu dali priliko se poboljšati. Če pa enkrat vidimo, da vsi opomini nič ne zaležejo, posežemo po skrajnem sredstvu, da obvarujemo dober glas zavoda in naših sodelavcev.
Iz Je/ševine ne boš napravil jeklenega žeblja. Iz duhovno trhle družine ne rastejo značaji.

Ilustracije In kliiejl
da]o rektami Me pravo lice. — Za reklamo v visokih nakladah uvatujte le offsettisk, ki je danes najcenejlil
Kamenetisk» Knjigetlsk Bakrotlsk • Kllšarna litografija • Offsettisk
JUGOSLOVANSKA TISKARNA
LJUBLJANA
KOPITARJEVA UL. 6
12.	Misijonarjem primanjkuje mašnih (inven-cij) i n t e n c i j [konvencij, invenkcij, subvencij, investicij, itervencij, potrebščin, relikvij, štipendij, inventur, beneficij, reverencij]. — Po domače bi rekli: Misijonarji imajo premalo plačanih maš.
Pri vsem tem je zanimivo, da je isto napako napravilo več reševalcev, kar pove, da ne gre pri njih za napako pri pisanju, temveč da so res mislili, da je n. pr. investicija isto kot intencija itd.
Ta skromen poizkus s tujkami dovolj nazorno kaže, da piše vsem razumljivo in z uspehom le tisti, ki se tujk varuje.
Ker je le pet reševalcev nagradno nalogo pravilno rešilo, jih seveda samo pet dobi knjižno nagrado. Ti srečniki so:
Edvard Šimnic, župnik v pok., Sp. Hudinja 33, p. Celje;
Vajdič Albertina, učiteljica v pok., Sp. Hudinja 33, p. Celje;
Rojnik Marija, šivilja, Sp. Gorče 11, p. Braslovče;
Vcršnik Ivan, trgovec, Nova Štifta, p. Gornji grad, in
Remic Jože, gostilničar, Nova Štifta, p. Gornji grad.
Važnost dušika m oziming!
Pred setvijo gnojimo z dušikom zato, da pomagamo razvoju mlade rastline ter jo krepimo. Mlada rastlina troši največ hranilnih snovi za rast in razvoj svojih korenin. Dušik vpliva zelo povoljno na razvoj korenin. Če pa ima rastlina močno razvite korenine, potem lahko boljše izkorišča vlago in v zemlji nahajajočo se rastlinsko hrano. Rastlina, ki ima močno razvite korenine — kar pospešuje dušik —, izkorišča mnogo bolj ekonomično vlago v zemlji in uporabi za rod 1 kg suhe tvarine mnogo manj vode. Gnojilni poskusi, izvršeni v Češkoslovaški po gg. dr. Kleč-ki in dr. Fabianu, so pokazali sledečo zelo zanimivo sliko vpliva gnojenja na ekonomično potrošnjo vode od strani kulturnih rastlin:
Pri gnojenju z	je porabila rastlina (lucerna) za pridelek 1 kg suhe snovi
kalij + fosfor (KP) .... kalij + fosfor + dušik (15 kg dušika na 1 ha) KPNi . KPN2 (30 kg dušika na 1 ha) KPNs (60 kg dušika na 1 ha)	748 kg vode 429 kg vode 350 kg vode 304 kg vode
To pomeni, da se pri istih podnebnih razmerah in padavinah, torej pri istem vlažnem stanju zemlje, s pomočjo dušika pridela več rastlinske mase. To pa je zelo važno za slučaj suhega poletja. Zato je za ozimine zelo koristno, če jim pred setvijo postrežemo z dušikom, da se lahko dobro zakoreninijo. Posebno važno je to za rž, ki porabi od celokupno potrebnega ji dušika eno tretjino do polovice dušika že tekom jeseni in zime (v slučaju ugodne zime). Spomladi začne črpati rž dušik mnogo prej kot pšenica. Zato pozno spomladansko gnojenje rži z dušikom nima več učinka niti smisla. Slabo rž moramo pognojiti z dušikom takoj zgodaj spomladi, ko sneg skopni 1 Pšenici lahko pomagamo z dušikom tekom pomladi, pa je tudi boljše prej kot poznejel
Za jesensko, zimsko in zgodnjo pomladansko gnojenje prihaja v poštev samo apneni dušik, ki deluje enakomerno in ne prehitro, se ne izpere, če je pomlad zelo deževna, učinkuje pa istočasno tudi kot desinfekcijsko sredstvo proti snežni žitni plesnobi, spomladi vzhajajočemu plevelu in proti ličinkam raznih škodljivcev.
APNENI DUŠIK je najučinkovitejše in najcenejše sredstvo za pomoč slabo prezimelim ozi-minaml Na 1 k. jutro raztrosite fino in enakomerno na suho setev ICO kg (na 1 ha 200 kg) apnenega dušika.
Mlin nad Savo
Nadaljevanje povesti izide v prihodnji številki.
Štieifelni Tcnžck se je zadušil |s fižĐlcm)
Meseca junija 1938 sta ee zavarovala pri KARITAS Bertoncelj Ivan, posestnik na Golici (pošta Selca pri Škofji Loki), in njegova žena Franžiška. Odločila sta se, da bosta plačevala (za vsakega) po 5 din mesečno. Zavarovalna vsota pri tako nizkem mesečnem prispevku ree ni velika. Nekaj Je pa vendarle. Blizu dveh jurjev je za vsakega, ker sta še razmeroma mlada. Naj pride smrt kadarkoli, za kritje pogrebnih stroškov je z zavarovanjem varno poskrbljeno. Kovača na mesec človek že še pogreši.
Bertoncljeva sta imela devet otrok. Morda sta pri sklepanju zavarovanja mislila tudi na brezplačno sozavarovanje svojih otrok. Saj je splošno znano, da nudi KARITAS svojim zavarovancem poleg raznih drugih ugodnosti še prav posebno ugodnost za družine z otroki. Če sta namreč za posmrtnino zavarovana mož in žena, oziroma en preživeli zakonec in en otrok, so brezplačno so-zavarovani tudi ostali otroci v starosti od 2. do 16. leta. (Posmrtnina za otroke od 2. do 7. leta je 300 din, od 7. do 16. leta 500 din.) Ta ugodnost velja tudi, če plačujeta mož in žena samo po 5 din mesečno. Pa ne samo to! KARITAS izplača celo dvojno pripadajočo zavarovalno vsoto, če se brezplačno sozavarovani otrok smrtno ponesreči.
Četudi je morda Ivan Bertoncelj že ob sklepanju zavarovanja mislil na ugodnost brezplačnega sozavarovanja svojih številnih otrok, gotovo ni slutil, da bo bleda smrt še isto leto posegla med njegove otroke. Najmanj pa bi človek pričakoval da bo prvi na vrsti Bertoncljev najbolj zdravi otrok, ki bolezni sploh še ni poznal. V nekaj minutah je bil štiriletni Tonček zdrav in mrtev. Dne 12. decembra je sedel s svojim nekoliko starejšim bratcem na klopi v »hiši«. Tonček je dal v usta fižol. Takoj nato je skočil s klopi in dvakrat zakašljal, kakor da bi ga nekaj davilo. Tekel je dvakrat okrog po hiši, postajal ves modrikast in lovil sapo. Prišel je oče, ki je Tončka hitro dvignil in ga stresal. Tolkel ga je po hrbtu, a vse skupaj ni nič več pomagalo. Še kakih petkrat je ubogi Tonček mučno zadihal in umrl. Gospa zdravnica je rekla, da je Tončku ušel fižol v sapnik do pljuč in da ni bilo nobene pomoči več.
Bertoncljeve je nagla in mučna smrt živahnega otroka hudo potrla. Osem bratcev in sestric pogreša zdaj svojega dragega bratca. Tonček je bil srčkan fantek. Prav radi bi priobčili njegovo sliko v »Naši moči«, toda Tonček, žal, še ni nikoli stal pred fotografskim aparatom.
Bertoncljevim je KARITAS Izplačala sozavaro-valno vsoto v dvakratnem iznosu
Meliol besed o debel boin
Dobra kava je ponos vsake gospodinje. Kar poglejte jo, kako ji zažari obraz od veselja, če ste bili pri njej na obisku in če ste ji pohvalili kavo z besedami: »Take pa še nisem pila!«
Kakšne lastnosti mora imeti dobra kava? Ker imamo v družini deco, ne sme kava vsebovati škodljivega kofeina, ki ga ima v sebi tako zvana prava kava; torej pride v poštev edino žitna kava. Biti mora redilna, zdrava, poleg tega pa okusna, torej kolikor mogoče podobna po okusu pravi kavi. Vse te lastnosti združuje naša domača ržena žitna kava Zika. S pomočjo kaljenja se pretvori notranjost zrna v rženi slad; ta se pri praženju spremeni v karamelni sladkor, ki je zelo redilen, vpliva ugodno na živčevje in prebavila in Vam, kar je tudi važno, kavo zelo poceni. Žika rabi namreč zaradi velike množine slada zelo malo sladkorja.
Vse odlične lastnosti te naše domače kave pa dobite natančneje popisane v ilustriranem družinskemu listu »Žikk, ki Vam nudi obilo zanimivih, zabavnih in poučnih povestic in črtic. Prejemajo ga brezplačno vsi odjemalci kave Žike in če ga želite prejemati tudi Vi, pošljite na dopisnici svoj naslov Pražarni Ziki v Ljubljani. Kakor smo že poudarili, je to naša domača slovenska tvrdka, ki Vam jo najtopleje priporočamo.
NatiDnaUzcm la bfšlansbstt
Polagoma se je začelo oglašati časopisje ■ strokovnimi ocenami o najnovejši knjigi ljubljanskega vseučiliškega profesorja dr. Fr. Vebra: Krščanstvo in nacionalizem. Vse kaže, da je dr. Ve-ber s to knjigo naš slovenski svet naravnost presenetil. Tako piše v »Slovencu« dne 11. febr. 1939 dr. J. Jč. med drugim:
»Avtor si mnogo obeta od svojega dela: ,In če so vsa moja dosedanja izvajanja vsaj v načelu pravilna in ne vsebujejo samih napačnih, zmotnih postavk, tedaj menda tudi ne more biti dvoma, da je na kaj napačni poti vsak, ki meni, da bo to neobhodno potrebno — kulturno zavest našega naroda dvigal samo po poti neprestanega pobijanja resničnih krščanskih idealov človeka in družbe/
Njegova knjiga bi res mogla zbuditi med. nami složen nacionalni pokret, ki bi se opiral na naše krščanske narodne svetinje. Samo ko bi jo Slovenci in Jugoslovani brali! Toda kakršni Slovenci smo, se bodo ti in oni najprej vprašali, ali je pisatelj »naš«. Ako da, potem knjigo kupim, da podprem »našo« stvar, brati pa je ni treba, ker če je »naša«, tako vem, kaj je notri. Ako ni »naš«, ne kupim in ne berem. Zato bi v teh vrstah radi povedali na to in na ono stran, da je avtor »naš«, naš tu in tam in da bi ne smelo biti inteligenta, ki bi je ne prebral, ali bolje, ne premislil. Pisana je s toliko ljubeznijo do slovenskega naroda in do jugoslovanske domovine, obravnava tako temeljito življenjska vprašanja ob odločilni uri, da bi bil velik narodni greh, ako bi jo prezrli. Če bi bila izšla v francoščini ali angleščini, bi jo bilo treba takoj prevesti, tem bolj jo moramo biti veseli sedaj, ko je tako izvirno naša, ter jo morda prevesti v druge jezike. Bratom Čehom bi bila morda danes brez dvoma v veliko tolažbo in iz-podbudo.
Veliki narodi so imeli svoje filozofe, ki so jim načelno utemeljili njihova nacionalna gibanja. Nemčija ima svojega Fichteja in druge. Vebrova knjiga je takšna, da bi mogla služiti za idejno podlago skupnemu slovenskemu narodnemu in jugoslovanskemu nacionalnemu gibanju. Filozof ja storil svojo dolžnost, sedaj je vrsta na drugih.«
Prednjim ostroumnim besedam ni kaj dodati. Iz njih je tudi dobro razvidna utemeljitev, zakaj je knjiga izšla na stroške zasebnika, tudi slovenskega^ narodnega delavca. Dolžnost Slovencev je, da sežejo po knjigi takoj.
Cena v celo platno vezani knjigi, ki šteje VIII -J- 240 strani velike oblike, je izredno nizka, t. j. le 50 din (poštnina 4 din). V originalne platnic» broširana pa 35 din (poštnina 4 din). — Knjiga se naroča pri založniku: Ivo Peršuh, Ljubljana, Poljanska cesta 18-III.
ZAHVALA
Podpisani Cveton Matija, pos., Gor. Kamence št. 10, se zahvaljujem Vzajemni zavarovalnici za izplačilo zavarovalne vsote kot požarno škodo, ko mi je 20. novembra 1938 pogorel ko’zolec.
Zato vsem priporočam domačo Vzajemno zavarovalnico, kateri še enkrat kličem: Bog plačuj!
Gor. Kamence, 12. januarja 1939.
Cveton Matija, 1. r.
Predlog. »Čujte, gospod Motovilec, avtomobil sem včeraj kupil pri vas. Hotel bi ga zamenjati.« — »Zamenjati?« — »I no, seveda, moji ženi namreč ni pogodu.« — »Potem pa kar svojo ženo zamenjajte!«
To je žena! Gospa Možgančkova je zelo odločna ženska. Gospod Možganček je kaj ponosen na njo, seveda, kadar je ni blizu. Pa je nekod takole pripovedoval prijatelju:	»Samo pomisli:
Moja žena dela dopoldne v pisarni, zvečer j« blagajničarka v kinu, po končani kinopredstavi pa še igra glasovir v kavarni.« — Prijatelj: »Kdaj pa potem spi?« — Možganček: »O, tudi to ima urejeno. Popoldne spi nekaj ur v izložbenem oknu Pertinačeve trgovine kot reklama za nočne srajc® in nočne halje.«