PLANINSKI VESTNIK
Naslednje jutro, 24. aprila, so po dveh nočeh, ki so jih prespali na Severnem tečaju oziroma tik ob njem, pospravili Šotore, okoli poletne je priletel helikopter in jih v eni uri prepeljal v pravi bazni tabor, imenovan (verjetno zato. da bi bilo slišati bolj toplo in južnjaško) Borneo, kakšnih 150 kilometrov južno od Severnega tečaja, od tod pa še isti dan na Srednji otok in od tam s transportnim letalom v Hatango. Tri dni so tam čakali na letalo, da jih je odneslo v pravo civilizacijo, v Moskvo, od koder se je Stane Klemene zadnji aprilski ponedeljek vrnil v Ljubljano.
Vsi, ki so kdaj hodili po Arktiki in po Antarktiki, vedo, da
je Antarktika prava celina, ki je do ijudi mnogo prijaznejša od gmote ledenih plošč, imenovane Arktika: na jugu Zemlje je mnogo bolj suho podnebje, tam je veliko ravnih površin, na severu nemirni ocean premetava ledene plošče sem ter tja, tam je zaradi velikanskih morskih prostranstev vsenaokrog tudi mnogo bolj vlažno podnebje, naposled pa so nevarni še lačni beli medvedi. Vendar na zemeljski krogli ni tako nevarnega in težko dosegljivega predela, da se vanj ne bi podali pustolovski raziskovalci in popotniki. Z ene od takih pustolovščin se je konec aprila vrnil Ljubljančan (iz Bohinja) Stane Klemene.
DIPL. INŽ. ARH , KONZERVATOR, ALPINIST, GORSKI REŠEVALEC, ČASTNI PREDSEDNIK PZS
VLASTO KOPAČ IN NJEGOVIH 85 LET
MARJAN OBLAK
Rodil se je 3. junija 1913 v Žireh. Pošten in vzravnan v svojem poklicu, predstavnik zavedne in napredne generacije tako v študentskih letih kot v poklicu, narodu zvest v vojnih in povojnih časih, ki so jih spremljali težki dnevi pravilnih odločitev, vedno čuteč za govorico narave in njeno skladnost 2 realnimi potrebami naše dostikrat nasilne civilizacije. Vlasto Kopač je človek narave: kot alpinist, učitelj in vzornik -vedno in ob vsakem času.
Prijatelj vsakomur, ki v srcu dobro misli, zato je po vojni sprejel funkcijo predsednika Planinskega društva Ljubljana-Mat i ca in se posvetil obnovi požganih in o pusto še ni h planinskih postojank. Od zime 1946 do jeseni 1947 je bil predsednik Odbora za planinstvo in alpinistiko pri Fizk uit urni zvezi Slovenije. V tej funkciji je udejanjal organizacijske in vzgojne oblike alpinističnih odsekov In Gorske reševalne službe ter vodil prvi alpinistični tečaj.
Leta 1940 je bil v petčlanski zimski alpinistični odpravi Akademske skupine SPD v Durmitor, kjer je s Cene-tom Malovrhom opravil prvenstveno prečenje Bez-imenega vrha in prvi zimski pristop na Bobotov Kuk in Savin Kuk. Z opisom tega prečenja je nastopil v Planinskem vestniku; v njem je v naslednjih letih objavil prek 20 člankov, med njimi »Pomenki na poseki«, "Obledele podobe iz Grintovcev«, »Trem tovarišem«, »Krajevna imena v Grintovcih« in vrsto risb. Izdelal je prvi povojni karti Julijskih in Kamniških Alp s Karavankami. V Grintovcih so nastale njegove prvenstvene plezalne smeri v zahodnih stenah Grintovca, Štruce, Turške gore in Vežice, v vzhodni steni Kalške gore. največ v navezah s Karlom Tarterjem in Urošem Bašem S Karlom Tarterjem in Borisom Rež ko m je opravil prvenstvene zimske vzpone na Kalški Greben po jugozahodnem grebenu Planjave, grebensko prečenje Brane, Dolge stene Grintovca, z Bojmirom Fllipičem 248 in Emltom Babinekom vzpon po Tschadovi smeri v
severni steni Turške gore, z Darom Dolarjem po severozahodnem grebenu Kočne, s sestopom v Kamniško Bistrico, in vmes ponavljal stare plezalne smeri. Ko sta fašistična Italija in nacistična Nemčija leta 1941 zasedli Slovenijo, seje vključil v organiziran odpor proti zavojevalcem in prevzel odgovorno delo v centralni tehniki KPS, v njenem grafičnem in dokumentnem sektorju. Bii je giavni opremljevalec in ilustrator ilegalnega narodnoosvobodilnega tiska v okupirani Ljubljani, ilustriral je in opremil z naslovnimi stranmi »Delo«, "Slovenskega poročevalca«, »Mladino«. »Narod v ječi«. »Našo ženo«, »Delavsko enotnost«, »Slovenski zbor-
Ini. arh. Vlasto Kopač
PLANINSKI VESTNIK
Preden 50 slovenski gorski reševalci pri nas zaceli uporabljati za prenos ponesrečencev Grammingerjev sedež, so ponesrečene iz gora nosili tako, kot Je na perorlsbl leta 19S2 (v zaporu!) upodobil Vlaslo Kopat; nahrbtnik so na straneh razparali, posadili vanj ponesrečenega, reševalec si ga je naložil na rame, drugi reševalec pa ¡a ranjenca privezal na nosača. Na tej perorisbi naj bi bila kot no-sač In drugi reševalec upodobljena Joia Čop in Boris Hežek. Risbo le V. Kopač narisal za GRS Jesenice.
nik 1942« in vrsto brošur. Ko je padla v roke okupatorske policije zadnja ilegalna tiskarna KPS, tiskarna Toneta Tomšiča ob glavni upravi okupatorske policije v Šubičevi ulici, je izdelal miniaturno pesmarico borbenih pesmi s 26 ilustracijami. Izdala in razmnožila jih je na ozalidnem papirju okrožna tehnika KPS. V dokumentni tehniki KPS pa je ob tekočem delu izdelat tudi zadnjo italijansko »Carta di identita« z vodnim tiskom, največji dosežek dokumentne tehnike, ki je omogočala gibanje in reševala življenja ilegalcem in tistim, ki jih je iskala okupatorska ali domobranska policija. Oktobra 1943 ga je na cesti aretirala domobranska politična policija in ga izrodila Nemcem, ki so ga v začetku januarja 1944 odpeljali skupaj z okoli 700 aretiranimi in zaprtimi svobodoljubnimi Slovenci v koncentracijsko taborišče Dachau.
V	taborišču je dobil delo v taboriščni knjigoveznici, kjer je skrivaj risal prizore Iz življenja in umiranja v tem zloglasnem nacističnem taborišču. Njegove risbe so sedaj v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani.
Preživeti koncentracijsko taborišče Dachau, reševati življenja, kolikor se jih je sploh še daio rešiti, oziroma tolažiti z odločno besedo narodnega ponosa in skrivoma narisati več desetin risb iz življenja in umiranja v taborišču, vse to mu je po vrnitvi v domovino pomenilo podarjeno življenje, ki ga je v skrbi za razvoj alpinizma in Gorske reševalne službe opravljal z veseljem, saj je ta služba resnično reševala življenja in človeške stiske v gorskem svetu.
Po koncu vojne je delal v projektivi Ministrstva za gradnje, oktobra leta 1947 pa se je kot obtoženec znašel na montiranem političnem dahauskem procesu, bil naslednje leto obsojen na smrt z ustrelitvijo, takoj zatem pa pomlloščen na 20 iet zapora. Po štirih letih in po! so ga iz zapora pogojno izpustili, vendar je bil šele v sedemdesetih letih - enako kot drugi obsojenci s teh procesov - popolnoma rehabilitiran in torej oproščen vsake krivde.
Že leta 1956 je dobil honorarno zaposlitev v referatu za spomeniško varstvo okraja Ljubljana, pozneje je postal ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljane in na tem delovnem mestu ostal do upokojitve leta 1969. Kot sodelavcu arhitekta Jožeta Plečnika, predvsem pri postavitvi takega osrednjega ljubljanskega pokopališča Žale, kakršnega poznamo zdaj, In kot človeku s posluhom do narave in kulturne dediščine v njej mu je kot strokovnjaku na lem delovnem mestu uspelo ohraniti več pomembnih spomenikov in krajinskih predelov.
V	ta opus spadajo predvsem Velika planina, dolina reke Krke in Zaplana. S planinskim očesom je Veliki planini ohranil njeno naravno prvobitnost, ko je načrtoval in vodil gradnjo počitniških naselij na Veliki planini, za kar je izdelal urbanistični in naravovarslveni program. Oblikovanje arhitekturnih objektov na tem območju je izpeljal iz pastirskega stavbnega izročila, se pravi iz avtohtone arhitekture Velike planine.
Vlasto Kopač je med drugim načrtoval spominski steber padlim gornikom - partizanom v Kamniški Bistrici, spominski kompleks talcev v Žirovnici in spomenik
padlim Trentarjem. Tudi pas ob žici okupirane Ljubljane z nad sto spominskimi stebri in šestimi spomeniki ob ljubljanskih vpadnicah je njegovo delo. Poleg teh je načrtoval še nekaj desetin spominskih obeležij in spomenikov NOB.
Oblikoval in postavil je številne stalne zbirke in občasne razstave, med njimi: v muzeju taborišča Ravensbruck, v muzeju internirancev in zapornikov v Brestanici, v muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, občasne razstave ob jubilejih Planinske zveze Slovenije, Gorske reševalne službe in ob zasedanju mednarodne organizacije IKAR na Bledu in v Bovcu. Za spomenik štirim srčnim možem v Bohinju je načrtoval ureditev okolice in postavitev Batičevega spomenika. Oblikoval je prapore za Planinsko zvezo Slovenije, Gorsko reševalno službo, PD Ljubljana-Mati ca, PD Škofja Loka, PD Tržič, Združenje gorskih vodnikov PZS, PD Špik in izdelal številne osnutke jubilejnih, društvenih In častnih planinskih značk, priznanj in plaket. Ne nazadnje je opremil tudi mnogo knjig in publikacij; iz leta 1938 izvirata znani propagandni grafiki "Slovenci, združimo in branimo se« in protihitlerjevska »V tem znamenju boš zasužnjen«. Leta 1940 je s tušem narisal panoramsko risbo »Razgled z Grintov-ca«, ki jo je izdala Akademska skupina SPD na ljubljanski univerzi. Slovenska imena na Koroškem delu pano- 249
,1'JJL jK^MbaRk/.
PLANINSKI V E S T NI K
rame mu je z vrha Grintovca pomagal določiti Rudolf Badjura. Opremi! je se Prežrhov potopis "Od Kotelj do Belih vod", Poličevo «Veselo pomlad", »Veliko planino" Toneta Cevca, zbornik »Dachau«, »Junaško Ljubljano«, Torkarjevo »Zvezde so strjene kaplje krvi«, monografijo Vide Fakln itd. Pisal je In objavljal risbe v Planinskem vestnlku.
Kaj naj ob tej obletnici rečemo dragemu jubilantu?
Predvsem se mu moramo zahvaliti za vloženo delo v na S gorski svet in v našo planinsko literaturo, skratka, v planinstvo. Naša zahvala je združena z najboljšimi željami za njegovo zdravje: da nam bo vsaj z nasveti in sugestijami lahko na podlagi bogatih življenjskih izkušenj svetoval in oplemenitil naša hotenja. Vso srečo z najboljšimi željami Tebi in Tvojim dragim, ki so Ti dajali moč In pogum v najtežjih dneh!
VARSTVENIKI OKOLJA IN CESTARJI, PODPRTI Z EVROPSKIM DENARJEM, NE PRIDEJO SKUPAJ
OGROŽENA LEDENIŠKA DOLINA KAMENCA
Dobesedno pet minut pred dvanajsto so ekologi, predvsem še iz Prirodoslovnega društva Slovenije, začeli biti plat zvona: pred opustošenjem gradbenikov - cestarjev je treba rešiti edinstveno, najjužneje ležečo ledeniško preoblikovano dolino v Sloveniji, Kamenco pri Volčah na Tolminskem, skozi katero nameravajo že letošnje pomladanske dni začeti gradnjo ceste med Volčami oziroma Tolminom in sedlom Šolarji oziroma Dreko in Beneško Slovenijo. Kot so na tiskovni konferenci v Ljubljani konec letošnjega marca povedali predstavniki Prirodoslovnega društva Slovenije, »nepotrebno gradnjo podpirajo celo s sredstvi ¡2 programa Phare, čeprav celovite presoje vplivov na okolje niso opravili, v lokacijskem postopku pa so prezrli tudi stališča stroke«.
GRADNJA CESTE Z DENARJEM PHARE
Kot so povedali na tej tiskovni konferenci, hoče Ministrstvo za okolje in prostor s pomočjo Evropske zveze oziroma programa Phare zgraditi nepotrebno novo cesto po strmem severnem pobočju doline Kamence, najjužnejše in najnižje ležeče ledeniško preoblikovane doline v Republiki Sloveniji. Dejali so, da gradnja nove ceste ni upravičena, saj bi bilo bolj smiselno obnoviti sedanjo cestno povezavo, ki je le za dobre tri kilometre daljša od na novo načrtovane. Sedlo Šolarje na slovensko-! talij ans ki meji, kjer je tudi mejni prehod, In Volče pri Tolminu že sedaj povezuje okoli 13 kilometrov dolga makadamska cesta, ki poteka skozi Kuščarje in druge zaselke ter skozi naselje Volčanski Ruti, demografsko izjemno ogroženo obmejno območje, ter se v Ušniku le nekaj kilometrov od Volč pri Tolminu priključi na magistralno cesto Nova Gorica-Bovec, ki že zdaj poteka skozi Volče. Kot so povedali naravovarstvenih, obnova te ceste ne bi ogrozila Kamence, asfaltiranje pa bi po njihovem mnenju izboljšalo življenjske razmere v teh krajih.
Kot so dejali, so ustanove za varstvo narave in naravne ter kulturne dediščine nasprotovale spremembi In dopolnitvi občinskega plana s cesto Volče-Solarji skozi dolino Kamence, vendar je Občina Tolmin to cesto vnesla v prostorski plan, ne da bi temeljito pretehtala druge možnosti. Upravičenosti ceste po besedah nara-250 vovarstvenikov niso preučili niti glede na predvideno
število vozil, kar bi morali podpreti z ekonomsko študijo o prometu Niti celovite presoje vplivov na okolje menda niso opravili.
Na tiskovni konferenci v Ljubljani je bilo večkrat poudarjeno, da je dolina Kamenca izrazita ledeniško preoblikovana dolina, zajedena v jugovzhodni del predalpskega pogorja Kolovrata, Temeljni pečat ji je vtisnil soški ledenik, ki se je vanjo stekal med zadnjo polede-nitvijo pred 25.000 leti. Takrat se je ledenik spustil daleč proti jugu In prav dolina Kamenca leži med slovenskimi ledeniško preoblikovanimi dolinami najjužneje, pa tudi na najnižji nadmorski višini Razčlenjeno dno se razteza od 220 do 550 metrov nad morjem, obod pa med 300 in 1115 metri. Soimenski potok si je v ledeniške nanose, pobočni grušč In skalno podlago izdolbel različno globoko strugo, v kateri se voda prebija preko plasti volčanskih ploščatih apnencev, raznobarvnih peščenjakov, podomega skalovja in drugih kamnin ter ustvarja slikovite sopote s tolmuni, skakalnice in brzice.
Cestni povezavi med Volčami in Šolarji: zgoraj nova načrtovana cesta skozi Kamnite In prek Kolovrata, s podal obstoječa slaba cesta, katere obnova bi bila cenejša od gradnje popolnoma nove ceste.