ČLOVEK — OTROK PRIRODE
DR. ROMAN SAVNIK V gorskem zatišju
Visoko v gorovju, v neposredni bližini ponosnih sneženih vrhov m daleč od velikomestnega vrvenja živi člove-k svojc posebno življenjc. Tu ne pozna udobnih cest in železnic, ki bi ga vezale z zunanjim svetom, komaj da biti mimo kak šumeči, kristalnočisti potok daljntm dolinskim prcbivalcem naproti, ako sc žc prej nc poizgubi na ncizmerni, od strmih gorskih pobočij zaprti planoti. Bolj kot kje drugje se Čuti tu Človek zvezanega z naravo, ki sc mu razodeva v nepopisno lepem. a tudi strašnem veličastju. Okrog njcga se kopajo v soncu lcdene poljane, okrog njega se vsipajo strele iz sivih oblakov, ki mu vise tako nizko nad glavo. Tu se Čuti daleč od ljudi in od sveta in tako bHzu nebes in boga. Zato je prebivalec gora resnoben, pogreznjen vase in globoko veren. Vsak dan čuti nadmočno naravo m njene sile, s katerimi se mora vztrajno boriti za obstanek.
Korak stanovalca gora je umerjen in premiSljen. Kajti malokdaj stopa po ravnem, zato pa je vajen strnrih spolzkih steza, na katerih vztraja ure in ure, ne da bi pomisHl na počitek. Kvečjemu da se za trcnotek ustavi, da se razijlcda, kod jc najbolje kreniti, toda oklevanja nc pozna na še tako opasnih prepadtiih mestih. Tveganje življenja mu je vsakdanji dogodek, zato ima naravnost prirojeno hladnokrvnost.
V gorah ni mcsta za slabiče in bojazljivce. Tod prebivajo krepki in ponosni Ijudjc nezlomljive volje, ki cenijo svobodo nad vse. Nikier ni bolj ukoreninjena ljubezen do rodnega krova in do domovine. To so izpričali in izpričujejo gorski narodi v nešteto primerih. Cela stoletja so odbijali malo-številni Švicarji napade mogočnih sosedov na njihovo alpsko domovino. enako je gnalo Crnogorce svobodoljubje v večni boj s Turki, ki so se zaman trudili. da bi si podvrgli njihovo siromašno gorsko skalovje. 2e stari Rimljani
148
so izkusili nezlomljivo kljubovalnost gorskih prebivalcev otoka Korsike. Bili so bolj neugnani od divjih zveri. Kogar so odvedli v sužnost, se je sam usmr-til, čc mu pa to ni uspelo, se je ponaŠal tako uporno, da je bilo njegovemu gospodarju bridko žal denarja, ki ga je bil zanj iztrošil. Zakaj prebivalee gora ni vajen kriviti hrbta in hlapčevati. Preponosen je, da bi klonil drugim, ko si je svest, da kljubuje ncprijatcljski in nadmočni naravi. Raje nasprotno! Bedno življenje ga sili k bojevitosti in samopomoči. Zato je nagnjen k roparstvu in k osvojevalnim težnjam. Kolikokrat so iz svoje gorske trdnjave vpadli narodi v sosednja mžavja, da so oplenili kmetovalce ali jim celo vsilili svojc gospodstvo! Celo Jugoslavija se je do današnjetja obsega prvotno razrastla iz težkodostopnega in siromažncga Raškega višavja, ki je domovina krepkih in junaških dinarskih pastirjev.                                                                 S
Božja   pot  v   Tibetu
Toda ne toliko v Evropi, temveč pretlvsem v drugih zemljinah jc prebi-valec gora še vedno skoraj povsem brez stikov 2 ostaHm svetom. Tako se po ncizmernih viŠavjih srednje Azije vrši kot nckdaj še danes ves promet zgolj po karavanskih potih. Te se poslužujejo prelazov, ki so mnogo višji od Triglava. Njihov prehod zahteva posebne spretnosti in. poguma. V viŠavje vdolbene prepadne rečne doline ne preprezajo mostovi, kvečjernu moČno napete in rahlo viseče vr^ri, da se lahko po njih spušfiajo ljudje z brega na Hf-eg v priprostih, košaram podobnih scdcžih.
Pa tudi sicer je gorsko življenje trdo in teŽko. Zaradi redkega zraka inorejo tu vztrajati Ie domačini, ki imajo močno razvita pljuča in široke prsi Ostro podnebje in pomanjkanje plodne prsti omogoča gojitev poljedelstva le v skromnem obsegu. Največ donaša živinoreja, pa tudi Iov na divjačino je prav izdaten. Prebivalstvo se preživlja največ ob mleku in siru, ceni pa tudi raznovrstne užitne jagode, koreninice in zeljišča, ki divje rastejo po skalovitih pobočjih. Meso smatrajo za sladčico, ki si jo privoščijo le na praznik. Marsikje mraz vcč ne dopušča, da bi še uspevalo drevje; zato kurijo kar s suhim živalskim gnojem.
149
V takih okolišČinah scvcda ni pogojev za večjo naselitev. Na gorskih pUnotah ni večjih mest, celo manjša slklcnjena selišca so zelo redka in Iežc daleč narazen. Vasi niso sklenjeno zgrajene, navadno so hiše tako narazen, da sosed ne vidi k sosedu. Med seboj goje malo družabnosti. Vsakdo je zaklenjen vase, govori malo in rezko, vendar to ne pomenja, da bi bil brcz globljih občutkov in bi mu primanjkovala srčna toplina. Vse mu je njegov dom, v katerem prebiva navadno pod skupno streho družina in domača živina. Hišo si je zgradil iz kamenja, marsikje jo je opremil z visokim raz-glednim stolpom in obdal z debelim zidovjem, da je bolj varcn pred napadi roparjev.
Zaradi odrezanosti od sveta so se tu ohranili starodavni obieaji in življe-nje poteka tako, kot je pred sto in sto leti. Mnogokje verujejo, da prebivajo bogovi v snežcnih gorah. Zato !eže na robu lednikov samostani in. božja pota, ki jih v velikih skupinah obiskujcjo verniki od blizu in daleČ. V srednji Aziji je običaj, da obešajo mrliče na drevje, doklcr jih ne objedo pticc do kosti. Nato kosti potope v rcki, ali pa jih sesekajo in vržejo pticem, da bi odvrnili maščevanjc duhov od sebe. Drugod zopet uporabljajo človeške kosti za piščali, iz lobanj izdelujejo čaše ali pa jih spravljajo v samostane, ker jim pripisujcjo posebno moč, ako so v oskrbi duhovnikov. Nikjer nc vpliva vera tako silno na ljudi kot v Tibetu, tej visoki neizmerni planoti srednje Azije. Tretjina moških prebivalcev živi v samostanih. To so z visokim kamo-nitim zidom obdane stavbe, ki iraajo mogočno in debelo zidovje. Tu žive v tcmnih votlinah menihi, ki ne bodo več videli dnevne svetlobe. Kajti zaoblju-bili so se, da ostavijo temo šele kot mrliči. Tu bivajo sami, ne da bi še mogll kdaj spregovoriti s človekom bescdo, sami so v bolczni do smrti. Vsak dan jim potisnejo v malo odprtiuo skodelico hrane, ki jo izpraznijo ponoči, a če se je kdo ni dotaknil zaporedoma šest dni, razbijejo vhod, da pokopljejo rnrliča.