C Priloga k ,, Soči
Glasilo c. kr. kmetjiskega društva v Gorici.
Ureduje: Viljem Dominko.
„ Gospodarski List “ izhaja vsaki mesec enkrat na celi poli j udje c. kr metijskega društva ga dobivajo brezplačno j za vse druge pa stane na leto 1 gld. ^0 kr. Naročnina naj se pošilja c. kr. kmetijskemu društvu, dopisi pa odgovornemu uredniku. Rokopisi se ne vračajo.
Št. 9.	V Gorici 29. septembra 1893. Loto XII.
Cepilna smola in druga razna mazila v sadjereji.
Emie, katere jo drevo dobilo na kateri koli način, bodisi, da smo ga požlahnili, obrezali i. t. d., moramo vselej skrbno zamazati, ako hočemo, da se gotovo in hit rejo popolnem zacelijo.
Da pri cepljenji rano zamažemo, poslužujemo se cepilne smole, s katero na tenko prevlečemo vso, kar je ranjenega na podlagi in cepiču potem, ko smo požlahnitev dogotovili, da rani zrak ne more škodovati. To delamo pa le pri zimskem in spomladanskem cepljenji, kar zelo pospeši zaraščanje cepiča s podlago,' in rana se dobro zaceli
čeprav rabijo nekateri pri zamazovanji požlahnitvi še vedno ilovico, vendar je veliko bolje posluževati se cepilne smole, ker ilovica, posebno če ni ovita s papirjem ali platnom, rada razpoka in služi potem le nepopolnoma.
Naprava cepilne smolo je zelo različna, pa še marsikateremu sadjerejcu povsem neznana. Ker nam je pa pri požlahnjevanji*sadnih dreves in zamazovanji večjih in manjših ran dobrega mazila noob-hodno potreba, zato hočem tu o različni napravi raznih mazil nekoliko spregovoriti.
Cepilnih voskov imamo dve vrsti, namreč tak, kateri je tekoč, le ko je gorak in imenujemo ga gorak tekoči vosek, in tak, kateri ostane tekoč, tudi ko je mrzel, imenovan mrzlo tekoči vosek.
Najstareja vrsta je gorak tekoč cepilui vosek, katerega napravljamo na različne načine.
Na žerjavici v loueu ali kozici raztopimo I kg. voska, 75 dkgr. navadne smole in 20 dkgr. loja ; ko se je vse raztopilo, odmaknemo lonec od ognja in premeševaje dostavljamo 75 dkgr. trpentina, kateri potrebuje pa lo malo gorkote, da postane redko tekoč in se blizo ognja rad užge. Ko smo vse dobro premešali, vlijemo zmes v mrzlo vodo, na kar se strdi, pa seda gnjesti. Kose nategnemo in povaljamo z roko v nekake klobase.
2.	Vzamemo 2 klgr. voska, 1 kgr. kolofonija in 1 kgr. terpentina.
3.	Ceneje napravimo, ako vzamemo 2 kg. kolofonija, 1 kg. voska in 1 kr. trpentina, temu dostavimo in sicer na vsak kilogram še 3 dkgr. loja ali svinjske masti, da cepilni vosek bolje teče ter vse to raztopimo.
4.	Vzamemo 1 kg. kolofonije, 30 dkgr. loja, 10 dkgr. voska in 10 dkgr. beneškega trpentina.
Ce se cepilna smola v mrazu preveč strdi, vtaknemo lonec, v katerem je, v posodo z vrelo vodo in dostavimo, da bo bolj mehka, še nekoliko lanenega olja.
Oe porabljamo cepiIdo smolo, moramo jo vselej ogrevati; poten) jo hranimo v loncu ali kozici in ko jo mislimo rabiti, podstavimo pod posodo inalo svetilnico. Paziti pa moramo, da cepiluo smolo le tako ogrejemo, da bo tekoča, nikar pa ne porabimo vrele, kar bi rano prepeklo, da bi se posušila s cepičem vred. Nanašamo jo na rano s kako leseno lopatico ali pa namažemo ž njo papirnate trake.
Druga še boljša cepilna smola, katero nekateri veliko rajše rabijo, jo tako zvana mrzlo tekoča. Njo je lažej rabiti kol prvo in pa o mrzlem in gorkem vremenu. Ker jo napravljamo brez dodatka voska, kateri je precej drag, je zato ceueja in tudi čebele je ne odnašajo. Najprvi ie prodajal tako cepi 1 no smolo nek francoski vrtnar Lcfort in sicer drago, pozneje jo je priporočal tudi dr. Lucas in ''objaviI njeno sestavo.
1.	Vzeti je 2 kg. kolofonija ali surove smrekove ali jelove smole, raztopiti jo potem polagoma na žerjavici in dolijti, ko se
je popolnem raztopila, 62-70 gr. lanenega olja. Pri dolivanji pa jo moramo prav dobro mešati; potem jo odmaknemo od ognja in dolivamo polagoma ter vedno pridno mešamo, prvič po kapljah, pozneje curkoma 280-200 gr. zmerno ogretega alkohola ali špirita. Ko dadajamo špirit, moramo biti previdni in odmakniti lonec od ognja, ker drugače bi se vsebina lahko užgala.
2.	Vzamemo 1 kg. kolofonija, 7 dkgr. loja ali svinjske masti in V2 litra špirita.
3.	Prav dober cepilni vosek je sledeči: 720 gr. jelove smole, 100 gr. čevljarske smole, 30 gr. loja, 30 gr. okre in 120 gr. špirita.
4.	Prav priprosto in po coni napravimo cepilno smolo, katera, pa rada odpade, ako vzamemo 1 kg. smole in 25-30 dkgr. špirita.
5.	Vzame so 1 ldgr. čiste smrekove smole, ki se počasi raztopi v kaki kozici nad-žerjavico. Potem odmaknemo in vedno mešamo ter dostavimo 140 gr. močnega, nekoliko ogretega alkohola ali špirita in 2 žlici lanenega olja.
Mrzlo tekočo cepilno smolo moramo hraniti v dobro zaprtih škatljah. Notranjo stran pokrova moramo namazati nekoliko z mastjo, da bodo škatljo lažej odpirali in zapirali. Oe cepilna smola dalj časa stoji, izhlapi alkohol in strdi se prej ali pozneje. Ce se jo strdila, omehčamo jo zopet, ako jo raztopimo in jej dostavimo alkohola ; potem ostane dalje tekoča.
Razen cepilne smole se poslužujemo tudi drugih mazil in sicer za večje rane in take, katere so več ne zacelijo in mora biti mazilo trpežno; one služijo, da se rana ne veča, da se je ne polotijo atmosfera in gljive, ker slednje se prav rade naselč in rana gnjije. Samo po sebi je razumeti, da moramo vselej zopet zamazati, ko je mazilo odpadlo.
Ra zadelamo votlino in veče rane, zmešamo 1 del suhega govejega blata, V2 dela suhe lončarske zemlje, katero drobno stolčemo in '/2 dela pepela s tekočim trpentinora, napravimo gosto kašo, s katero potom pomažemo. Vse prerezaue rane in druge, katere smo naredili, ko smo obrezali suhe, polomljene veje, naprvo gladko porežemo z nožem, prav tako tudi razpokline in stare rane, zamažemo potem, ko smo strohujeni les izrezali.
Drevesno mazilo napravimo, ako zmešamo 3 delo prav finega suhega krednega prahu in 1 del drobno stolčenega lesuega ogljas
povlako lanenega olja. S tem mazilom pomažemo vse rane, bodisi da smo jih napravili, ko smo izrezovali raka, smolikava mesta itd. Oe hočemo porabiti to mazilo pri cepljenji na naklad, primešamo še nekoliko gostega trpentina in jo s čopičem namažemo na papirnate ali platneno trakove. Maz hranimo v loncu, na vrhu mora jo pa pokrivati voda.
Drevesno malto napravimo, ako vzamemo 1 del stare malte od zidov, 1 del suhe lončarske ilovice, to drobno stolčemo in presejemo in zmešamo z 2 deloma frišnega govejega blata, napravimo nekako testo, s katerim zamazujemo rane večjih dreves.. Ce jo hočemo ohraniti dalj časa, stavimo jo v lonec in nalijemo na vrh frišne scalnice.
Ker imamo toliko dobrih pripomočkov, ne puščajmo odprtih ran, ampak zamažimo jib, da bodo naša drevesa vsaj zavarovana pred hitrim poginom.
Sadjar.
Iz Cerkljarckih hribov.
(Naše kmetijstvo).
(Izv. dopis).
Dovolite g, urednik nekoliko prostora mojemu dopisu v gospodarskem listu", ker ravno gospodarskih dopisov iz naših krajev zel6 pogrešamo, kar nam znači, da je napredek v kmetijstvu zelo majhen ali pa celo ničev. Mnogi pri nas držč se le starih navad. „Moj oče je tako delal in je lahko izhajal, zakaj bi tudi jaz ne ?“ Zakaj bi se ne držali pregovora, ki pravi : Po vetru treba ladijo sukati, da ide naprej. Tega nam je zelo potreba v kmetijstvu, ravnati se moramo namreč po današnjih in ne po starih razmerah.
Kmetovanje je treba vse drugače vrediti, nego je bilo nekdaj. Nekdaj se je splačalo sejati veliko žita. ker so jo dobro prodajalo, pri tem sta pa imela živina in sadje nizko ceno. Od časa pa, ko smo dobili dovolj lepih voznih in železnih cest in strojev, kateri pripomagajo pri pridelovanji poljskih pridelkov, katerih pa mi hribovci^ radi gričev in skalovja ne moremo rabiti, spremenilo se je vse. Žitu je cena padla, pri tem se je pa živini in sadju povečala.
Zato potreba, da mi hribovci kolikor le mogoče njiv podelamo v travnike in pustimo le bolj priročne, ter jih z gnojenjem in pridnim obdelovanjem pravilno in dobro oskrbujemo, nikar pa’tako zanemarjamo, kakor tudi že gnojišča sama, katera so neprecenljive važnosti. Tu se zgubljajo najlepši hlebi kruha po dvorišču na cesto, odtod v bližnji potok, reko i. t. d., saj veš, kje voda miruje, toraj v morje. Da si podelamo njive v travnike in pustimo le del prav potrebnih, storili smo veliko. Potem lahko dobimo veliko in dobre krme za živino, katera nam bo dajala večji dohodek in prouzročila manj stroškov, nego koruza, fižol i. t. d.
Pašnike in travnike obsadiino potem še sč sadnimi drevesi, ker naš okraj je za sadjerejo jako ugoden. Saj se je v prošlem lotu samo v občini Otaležu pridelalo okoli 2000 starih centov češpelj in okoli 1000 centov jabolk ; po drugih krajih na Crkljanskem bilo jo sicer lani malo sadja.
Posebno želeti bi bilo, da bi se tudi naša sadna drevesa, pravilneje oskrbavala in prav zato želeli bi, da dobimo okrajnega potovalnega učitelja za kmetijstvo, ali pa da bi drugi učitelji kmetijstva bolj pogostoma zahajali k nam in nas podučevali, ker smo še na precej nizki stopinji. Naše ljudstvo bi sicer rado storilo, ko bi bilo prepričano o pravem uspehu, a uspeh bil bi le tedaj, ko bi podučujoči učitelj kmetijstva dalj časa bil med nami in bi naše razmere spoznal.
Zraven kmetijske družbe je voditeljica kmetijstva na Goriškem kmetijska šola v Gorici; a ta je še vedno preoddaljeua, da bi se zamogli udeležiti poduka, in tudi zvedenega učenca nikdo ne posluša, dokler kmeta v resnici no prepriča z djanji. Treba je toraj djanj, treba dokazov, da naš kmet lahko z roko prime, kakor rečemo!
Ko bi naša drevesa pravilno oskrbavali, ne pa puščali kot brezavo metlo gosta, kakor jih daje narava, bi jih skrbno snažili, priznati mi mora potem vsakdo, da bodo glavni dohodki naših kmetij poleg živine tudi oni sadja. Pa tudi naši kmetovalci rabijo do dandanes še nespametne besede: „Za oskrbavanje dreves nimam časa." To je toraj veliko, če kaj storiš za drevo! zakaj se pa za vse drugo rad pobrigaš? Veruj, zelo velika je škoda, da so drevesa tako slabo oskrbovana. Težko dč človeku, če povsod ob cestah in na polju opazi tako slabo oskrbovana, zanemarjena drevesa, katera so, kakor jih je dala narava, enaka gozdnim drevesom. Zastonj nam je govoriti o
sadjereji in sadnih drevoredih, dokler so razmero take, dokler se v dobrih zemljah oh cestah v drevorede zasaja le divji kostanj in topole, i. t. d. kakor okrog Dunaja in drugih mest, kamor zahaja gospoda iz tesnega zidovja, zelenje gledat. Čuditi in smejati se mora človek !
Če že jablan in hruška ne rasteta, rastel bo oreh, kateri nam ne dš. le sence, ampak tudi dohodek v sadji.
Če se polotimo zasajanja drevoredov ob cestah, vrzimo turško kostanjevo novost v kot in sadimo drugo !
Veliko vej na naših sadnih drevesih je suhih in celč tudi preveč živih, prve le drevo pačijo, slednje ga pa le ropajo soka. Deblo mora biti obraščeno z mahom; toraj tvoja koža mora biti polna garij. Mah sam na sebi sicer ne živi od drevesa, a vendar pod mahom in lišajem skrivajo se mrčesi drevesu škodljivi in tam prezimi tudi njihova zalega. Osnažimo drevo mahu ! Kaj storč nekateri, ko gredo, da drevo očistijo; seboj vzamejo renčelico — da bi bila pa že ta — vzamejo sekiro, da bi ž njo lahko po kamnu sekal, in glej kaj storijo? Mesto da bi z žagico vejo lepo odžagal na vejni prestan — zdi se mu preveč — gre in oteše drevo tako, da se Bogu smili. Kjer je bila veja, pusti štor, da bi pa že bil cel; razmesarjena je rana, da se ti mora ubogo drevo smiliti; tu je delo tako, kakor bi vladala hunska roka na najlepšem pšeničnem polji. Štor se prične sušiti, rana se ne more zaceliti in tu je človek, res pravi sadjar priskrbel, da drevo usiha in se bodo polhi in sršeni gnjezdili po njegovih votlinah.
Kako naj človek s pokvarjenimi udi in drevo z gnjilim deblom zadovoli temu, kar zahtevamo od njega ?
Glede živinoreje smo prav tako še na nizki stopinji. Goveja živina, katere imamo največ, se je sicer precej zboljšala, ker nam je slav. c. k. kmet. družba priskrbela dobrih bikov belanskega plemena, katerih nam je pa še jako potreba, da se naša živinoreja še zboljša. Ljudstvo se je tudi polotilo boljšega oskrbavanja živine; veliko njih imajo slamoreznice, ter si tako skušajo slabo krmo zboljšati bodisi, da rezanico pomešajo med boljo krmo, ali jo poparijo, da jo živina lažej prebavi.
Mnogo pa greše, ker živino premalo snažijo in jo puste ležati v blatu, kar joj zelč škoduje. Zapirajo jo nekateri po kotih, zatuhlih prostorih, kjer oken celo ni, če pa tudi so, zadelajo jih z gnojem. Kako hočeš pričakovati, dragi, da bo živina, katera leži v blatu, v
nezdravem zraku, v slabem hlevu, ostala zdrava — saj že po naravi lahko spoznaš, da si na paši vselej poišče suhega ležišča in svežega zraka. Oe živina ni zdrava, ni tudi mogoče, da dii toliko mleka, da krmo pravilno porabi; ker premalo nastiljaš, dobiš tudi manj gnoja, tora j povsem veliko škodo — zato toraj tudi vsega manj pridelaš. Spomni se pregovora v živinoreji: „ Dobro snaženo, je polovica krme".
Edino, kar bi bilo najbolj potrebno, skrbeti bi morali, da bi od živalskih pridelkov imeli večjih dohodkov, ker do sedaj so dohodki le majhni. Mleko podelamo v maslo, kako ga pa napravljamo — (takemu jo cena nizka) — zato združimo se in ustanovimo mlekarsko zadrugo.	;	: ■ i , < ,
Posnemajmo naše Tomince in druge sosede na Tolminskem, mlekarska zadruga je nam še bolj neobhodno potrebna; da bi bilo to res dobro, prepričamo se lahko. Vsako malo ali nič vredno pod-vzetje hitro propade, tam se pa mlekarske zadruge hitro m nože* kakor gobe po dežju. Posnemati so jih pričeli tudi na Bolškem; — kaj pa mi na Cerkljanskem, bomo menda držali roke križem in tožili pod težo stroškov sedanjega časa. — Na delo toraj !
Cerki jan.
----------
Krvna uš.*)
,	--—	- I	■ (lila ;	o;
Kakor nam je trtna uš uničila prav po širokem prežlahtno vinsko trtico ter veliko slovensko zemlje spremenila v gole pustinje, vinogradnike pa spravila malo da ne na beraško palico, ravno tako prav lahko ukonča v malo letih krvna uš naša sadna drevesa. Zato je silno silno potreba, da združimo vse svoje moči ter tako potem napovemo in začnemo boj proti tej hudobi, boj, ki ne pozna priza-našanja, ne usmiljenja. Ako že mrčesa popolnoma ne uničimo, kar
*) Ta članek priobčili smo, kor so je tudi pri nas na Goriškem prikazala škodljivka. — Pozor, sadjorejci, pozor !
je skoraj nemogoče, tako moramo vendar vse karkoli je le mogoče storiti, da se njegovo nadaljno razširjanje zabrani in omeji. Prav veseli nas toraj, da tudi miništerstvo za poljedelstvo premišljuje, kako bi bilo mogoče, še o pravem času našo sadjarstvo oteti velike in strašne nezgode. V tem oziru bi se naj pač vsi sadjarji tesno združili, ter pri javnih zborovanjih, kakor tudi po svojih glasilih odločno tirjali, da se pred ko slej sklene zakon proti krvni uši. Vsako odlašanje v tem oziru pretečo nevarnost le povečava, kajti tako so mrčesu pusti priložnost, da se vedno dalje širi. Ako bi so bil tak zakon že pred 20-30 leti sklenil, bi danes morebiti krvne uši pri nas še ne bilo.
Na Francoskem in Nemškem, kjer poznajo krvno uš že kakih 50-70 let, naredil je ta mrčes že toliko škode, da se tista niti preračuniti ne da. Pri nas na Štajarskem jo poznamo še le kakih 20-30 let. V novejšem času se pa vedno bolj širi po deželi in sicer najbolj po okolici graški in mariborski. Gotovo so jo tu sem zanesli z drevesci in cepiči, ki so jih iz Nemškega in Francoskega, dobivali in naročevali. Ker so pa dotični vrtnarji in sadjarji to pogubno kvarljivko občinstvu skrbno prikrivali, ter celo njeno prisotnost odločno zanikavali, zato se jo ista z drevesi, koje je občinstvo pri njih kupovalo in naročevalo, vedno dalje po deželi začela širiti in Bog vč, ako ni sedaj razun teh še več drugih okuženih krajev v deželi.
Po naših mislih bi se bilo moralo občinstvo takoj obvestiti, da se je' prikazala krvna uš in da je tedaj za vsakega, ki v takih krajih in drevesnicah dobiva drevesca in cepiče, 'velika nevarnost, da ne kupi tudi ušice, ki bode potem njemu in drugim uničila no le kupljena ampak tudi vsa drevesa. Vse to še, in več drugega pa bodo ukazoval zakon, ki se namerava proti krvni uši skleniti. Zakon pride sicer pozno, morebiti že prepozno, pa boljše vendar enkrat, kakor pa nobenkrat.
Da bodo pa slovenski sadjarji to nesrečno grdobo, to hudo šibo božjo, tem bolje poznali ter jo potem tudi tem ložjo zapazili in zasledili, zato jim hočemo tukaj več o njej povedati. Dandanes jih je, hvala Bogu ! pri nas še malo, ki bi bili to kvarljivko le videli in velika sreča bode za nas vse, če bode vedno tako ostalo, če ne bodemo imeli nikdar s tem mrčesom kaj opraviti! ^
Franc Erjavec nam v vsem dobro znani knjigi »Škodljive živali8
krvno ali tudi krvavo ušico tako-le opisuje: Škodljivejša nego zelena in ruša ušica je jablanom krvava lisica Nič večja ni od onih dveh, prej še nekoliko manjša. Razločuje se posebno v tem, da na hrbtu nima solčnic in tudi repek je neznaten. Obrasla je z dolgo, belo volno, a ime : »krvna ali krvava ušica“ dobila je zategadelj, ker pritisnena da od sebe kapljico krvavega soka. Nekri la ta krvavka je teinno-rumena ali zamazanorudečkasta in z belo volno pokrita. Blo-dorumenkasto tipaluice so kratke, kakor prirezane. Krilata je bolj zlekncna, svitločrna, zadej rujava in tudi volnata. Nekrilata ima prav drobne oči, krilata pa velike in izbuljene.
Krvava ušica zajeda sosebuo mlada jablana, redkokedaj hruške. V dolžili vrstah ali kupčekih sedč po gladkem 1 upu, najrajše na osojuej strani, zabadajo sesalca v lub in v belino ter srkajo hraneči sok. Nasledki se kmalo pokažejo. Na gladkem lubu izpahnejo so neke kraste, kakor garje ali ruše na človeškej koži. Drevo izgublja dan na dan najboljše sokove, začne bolehati, nekaj časa hira in naposled pogine, ako mu ni za časa prišla pomoč. Tudi na stara debla se naseli in sicer najrajši v kake rane in razpoke tor brani, da se ne zarastejo.
Poleg jajec, katera so jeseni krilate samice odložile v dnu debla in okoli korenin, prezimijo tudi mnoge, nekrilate ušice bodisi v zemlji, ali v mahu ali v deblovih raskah. Na vspoinlad izležejo se mlade samice in potujejo s prezimivšimi lanskimi vred na višek, kjer se na lupu prisojajo. Ko so po večkratnej levitvi dorasle, začno pridno rajati žive mlade, a te delajo za nekaj časa tudi takč. Vsega skup se jih uakoti kacili 8 rodov samih nekrilatih in še le jeseni prikažejo se tudi krilate, ki potem odlete in svoj rod dalje množč. Tako Erjavec.
Poznati je drevo kaj lahko, na katerem se je krvna ušica naselila. Vse veje in mladike, koje je ušica napadla, so, kakor da bi bile z bato ovite ali pa z moko potrošene. Nevarna je pa ona posebno še radi tega, ker ne napada le mladih, ampak tudi že popolnoma dorašena in stara drevesa in to ne le na deblu in vejah, ampak ravno tako tudi na koreninah. Razne vremenske nezgode, kakor mraz, vročina, mokrota ji prav nič ne škodujejo, kakor tudi nobena tiča in sploh nobena žival za njo ne mara. Vse to pa le mnogo pripomore, da se ušica še bolj pomnožuje in hitreje razširja. I)o-rašene krilate samice odletč potem v druge kraje, katere hitro okužijo.
Ako se je tora j ušica kje ugnezdila, tedaj so vsi drugi Sadovniki v bližini v največji nevarnosti, da so jih ta grdoba ne poloti.
Razun mladih, sočnatih mladik ljubijo te ušico posebno rane, ki se naredč pri snaženji dreves. In se zabadajo v mlado staničje ter srkajo iz njega hrano. Vsled tega se rane grdo izbuhnejo, gnjiloba in druge bolezni pristopijo in po drevesu je.
Mnogo so že sadjarji premišljevali, kako užugati to grdobo, pa došihdob bila so vsa prizadevanja zaman. Manjša drevesa, zlasti pritlikavci se sicer umivajo z raznimi jedkimi tekočinami, pa kaj hočemo početi z odrešenimi drevesi in pas koreninami pod zemljo, do katerih niti priti ne moremo. Kakor so se proti trsni uši dosedaj izjalovili vsi poskusi jo uničiti, ravno tako se še tudi ni posrečilo, proti krvni uši najti popolnoma zanesljivega sredstva.
Kar tedaj za sedaj storiti zamoremo, je edino to, da zabranimo nadaljno razširjevanje ušice. Sveta dolžnost je posameznikom, kakor vseh skupaj, za to skrbeti, da se mrčes omeji na sedaj okužene kraje. Ker se ušica najložjo dobi tako z drevesci, kakor tudi s cepiči, ki pridejo iz okuženih krajev, zato naj ni kdo iz takih krajev ne dobiva ne dreves, pa tudi ne cepičev in dolžnost njegova, da tudi vse drugo na to opozori. V interesu sadjarstva prosimo toraj vse naše prijatelje, da ljudstvo pri vsaki priliki na to grozovito nevarnost opominjajo, pa tudi na veliko odgovornost, katero prevzame tisti, ki je morebiti celo vedorna v kak kraj zasejal krvno ušico.
Vrtnarji in posestniki drevesnic krvno ušico kaj radi zamolčč, ker se boje, da bi potem svojih pridelkov ne mogli več izpečati. Ravno iz tega uzroka se tudi kaj odločno postavljajo po robu proti nameravani postavi proti krvni ušici. Tako so sklicali v dan 21. jauuvarja t. I. poseben shod na Dunaj, na katerem so se enoglasno izrekli proti nameravanemu zakonu. V dotičnem oklicu beremo dobesedno : „Tovariši! Ne bojte se potnih troškov, pridite vsi, tukaj gre za to, da z zso zgovornostjo branimo simi svoje ognjišče. Zakon proti krvni uši! Vpirajmo se mu z vsemi dovoljenimi sredstvi, drugače jih pride mnogo izmed vas popolnoma na kant". Te besede so pač tako jasne in umevne, da jim nimamo prav nič dodjati. Le toliko še rečemo, da je dosedaj nesreča zadela le posameznike, ako pa nismo dovolj previdni in ako ne stornno vsega, karkoli zamoremo, da, se upremo bližajoči so nevarnosti, tedaj nas bode v prav kratkem času zadela vse skupaj, in sadjarstvo štajersko, ki nas je stalo toliko
truda in žrtev in katero se sedaj tako krepko razvija ter tako lepega dobička prinaša in obeta, uničeno bode na stoletja — ako že ne na vselej !
F. P. ... k.
(„Slovenslci kmetovalec11).
Niške na zeljnatih rastlinah.
O tem piše J. A. Scliver v Solnograškem kmet,, listu sledeče: Pokaže se ta bolezen na vseh zeljnatih rastlinah, na vrzotah, cvetnem želji, na zelju, kolerabi, repici i. t. d. in sicer narede se na štoru ali pa na koreninah ali na obojih večji ali manjši okroglasti izrastki, kateri so enaki šiškam na hrastu. V notranjem so te šiške razgri-zene in rujave in v njih je umazana tekočina, mnogokrat pa tudi ličinke.
Na takih rastlinah se sok pravilno ne more pretakati, kar je naravno in zato zaostajejo v rašči ; zelje napravi le slabo glavo ali pa celo nobene, koleraba nadzemeljska in podzemeljska ni celč za rabo. Škoda je tolikanj večja, če se poloti bolezen ne le posameznih rastlin, ampak, da pokvari polovico pridelka.
1.	Šiške prouzročujejo ueke žlemaste gljive, katere je zapazil botanik Woronin 1. 1877 in jih imenoval Plasmodiophora brassicae. Ta gljiva se pomnožuje po trosih jako hitro, spoznati jo je pa le mogoče, če jo povečamo 700 krat. Trosi ohranijo kaljivost skozi več let. S kemičnimi sredstvi se gljiva ne da uničiti drugače, kakor da ukouča tudi rastlina.
2.	Zeljna muha (Anthomija brassicae Bauche) poklada jajčica na različne zeljnato rastline in sicer na koreniniu vrat, pa tudi na repo in redkev. Ličinke se potem zavrtajo v rastlino.
3.	Zeljni rilčkar, katerega se dobi v Nemčiji kacih 40 vrst, namreč prouzročuje to bolezen največkrat, Ceutorhynchns sulcicollis Gyll. Ta hrošč jo črn kot ogelj in sč sivimi dlakami, je komaj 3 mm. dolg in 2 mm. širok, pokazuje se od spomladi do jeseni. Babica navrta steblo omenjenih rastlin in položi nekoliko jajčic, na to
začnejo stebla zatekati. Bela ličinka, katera nima nog, glava jej je rumena, poveča si predor, potem steblo pregrize in se v zemlji zabubi. Čez nekaj tednov pokaže se kot hrošč.
Sredstva zoper to bolezen so le taka, da rastline varujemo pred njo (1-6), ali pa da jo skušamo ustaviti, potem ko se je pokazala in sicer:
1.	Menjamo prostor. Kjer so bile zeljnate rastline že več let zaporedoma, mogoče med njimi celo bolne, ne pomaga menjava semena, ampak izbrati moramo drugo njivo ali leho na vrtu; na onem mestu ne smemo pa skozi več let saditi zeljnatih rastlin ali križnic.
2.	M. Lebl navaja v njegovi vrtnarski knjigi, da se je pokazalo uspešno, sejati seme v pusto zemljo.
Tako zadobimo, na travniku, katerega jeseni preorjemo, ali na poljski zemlji, kateri pomanjkuje sprstenine in kjer nismo že dolgo pridelovali zeljnatih rastlin, in celo ne v bližini, dobrih sajenic, katere nimajo bolezui in se dobro sponašajo.
3.	Pri presajanji naj se pomeša gornja plast zemljo, katera je krog rastline, se sajami, ali pa naj se patrosi na lehe ogljenega prahu, katerega se samice ogibljejo.
Če se poslužimo tega sredstva, priporoča G. Henschel (o škodljivcih), naj pustimo na več krajih nekaj mest, katerih ni posuti z ogljenim prahom; na taka mesta pokladajo babice jajčica. Rastline, katere so na takih mestih, so potem izrujejo in ukončajo z ličinkami vred.
4.	Na Angležkem pomočijo korenine zeljnatim rastlinam, preden jili posade, v redki kaši, katero napravijo iz 2 lit. saj, 250 gr. solitra, nekoliko ilovice in zmešajo z vodo ; mesto solitra, dostavi se tudi lahko gašenega apna.
5.	Če so se prikazali zeljni rilčkarji, pobira naj so jih zjutraj in uniči, da se ne razplodč dalje.
G. Posebno moramo paziti, da potem, ko zelje poberemo, štore izruvamo in sežgemo. Deloma zato, da ni preveč dela, deloma pa tudi radi napačnega mnenja, da se zemlja s štori zagnoji, pušča se store čez zimo na njivi in se jih potem podorje, ž njimi vred pa tudi na stotine ličink in jajčic, katere pričnejo spomladi zopet uničevati zeljnate rastline. Toraj pobira naj se štore čisto in popolnoma.
7.	Ce se je bolezen že polotila, potem, pravi Bitzema Bos. (škodljive in koristne živali), da ni druge pomoči, kakor da take rastline, na kterili so otekline, izruvamo in uničimo. Tega mnenja sem tudi sam, nikar pa da bi rastline kar naravnost uničili, kajti marsikateri kapus ali koleraba, cvetoče zelje se da lahko kljub oteklinam na spodnjem delu še porabiti v lastni kuhinji ali pa jih celo prodamo na trgu; zato začnimo raje pobirati bolne rastline in jih porabimo prej ko mogoče.
8.	Početkom junija naj se potrosi po lehah gips in stori to zopet po kači h 14 dneh.
9.	Pa tudi priliva naj se pridno; namreč trdd, da koristi karbolna voda.
10.	Nek dopisnik nemš. časnika o zelenjadoreji, poroča, da jo zemljo od rastlin odgrnil in šiške po strani odrezal ; potem zopet zasul in prilil z vodo ali stanjšano gnojnico in tako rastline rešil. Ta način ukončevanja je dozdevno najboljši. Neki g. duh. I. Dum v Krispl, dela to že skozi več let in njegovo zelje se meri lahko z uajlepšim. To priporoča tudi dr. Eisenbart.
za gospodarstvo in gospodinjstvo.
Prvo podkovanje žebeta. — Skušaj, da vadiš žebe že v mladosti, da šo bo pustilo prijeti za nogo; najprvo gladi ga po nogi z roko in skušaj mu jo potem polagoma vzdigniti ; početkoma vzdigni jo le malo in polagoma vodno bolj visoko, dokler je no vzdigneš tako, kakor treba vzdigniti jo pri podkovanji. Posebno če žebetu kopita čistiš in ga na lahko tolčeš po njih, privadiš ga na podkovanje. Pri podkovanji ne vzdigni mu noge previsoko, kar posebno stori rad držač, kateri je visok, ker mu je lažej držati. Oo je držač visok, vrže ga konj kmalu. Nikdar mu pa tudi ne vloči nog na zunaj, ker žival zgubi ravnotežje in primorana je potem, da se s silo iztrže iz rok. Tudi ne drži uog predolgo kviško, ker žival
postane nepotrpežljiva in nemirna. Pusti nogo večkrat iz rok ali pa uredi tako n. pr., da kovač kopita najprvo po vrsti obreže in potem drugo za drugim podkuje. Nikar ne tolči živali in ne kriči nad njo; s tem jo lahko tako pokvariš, da si ne bo pustila z lepa pribiti
podkvi.
* *
*
Esenca zoper muhe in komarje, da se ne polotijo živali. Vzemi 50 gr. sprešanega olja lavorike, 2 gr. belega olja materne dušice, 100 gr. borgovega cvetja, 100 gr. peteršiljevih korenin, .1 liter 70 °/o alkohola; vse to namakaj nekaj dni.
* *
*
Zoper raka na sadnih drevesih. — Najprvo izreži mesto, kjer je rak tako, da izrežeš ves suhi les in odreži poškodovani lubad, na to namaži rano s kašo ugašenega apna in obveži jo s cunjo, da apno prehitro no odpade. Le-to potem namaži zopet z apneno kašo, ako se rana še ni zacelila.
* ¥
*
Zoper napenjanje telet priporočamo naslednje sredstvo: Napravi uk uho ali omako iz 18 gramov korenin rabarbare, korenin kolmeža in grškega kopreca, to skuhaj v Vs litra vode in dostavi še 2 ali 3 žličice sode. Tako zmes daj teletu 3 krat na dan. Prav tako vzemi kos zrnjavelega železa, vtakni ga v pinjeno mleko in daj teletu druzega dne vsakih 5-6 ur V4 litra takega poprej precejenega in na kacih 20° C ogretega mleka. Poleg tega dajaj teletu tudi posnetega mleka. Če si mu pokladal poprej uže drugo krmo, pokladaj mu tudi sedaj dolzega, sladkega in okusnega, suhega sena.
* *
*
Konj in muha. — Neki kmetovalec poroča to-le : V polovici junija smo kosili seno in ko smo ga prvič peljali domov, sem že zapazil, da je bil konj tako obgrizen od muh, da mu je kar tekla kri iz prs in trebuha po nogah. Ker se mi je žival smilila, vzel
sem posodo, nalil vanjo J/2 litra vode in dolil kacili 20 gramov karbolne kisline, ter zaukazal sem, oprati s tako vodo rane in zapazil sem, da, čeprav je delal konj cel popoldne in se potil, se mu muhe niso približale. Zato priporočam to sredstvo kot preskušano vsem konjerejcem.
* *
*
Dohodki sadnih dreves. — V slednjih trinajstih letih so dala drevesa v drevoredih ob cestah na Saksonskem dohodek v znesku 1,431,292 mark. Toraj piibližne 1 l/2 miljen.
. * *
*
Čilski solitar sredstvo zoper gosenice — Prav pogostoma objedo gosenice rtuleči in bodeči ribez do golega Nek francoski vrtnar priporoča sredstvo, po katerem se gosenice no polotijo grmičja. Vzemi namreč 1 7 gr čilskega solitra in raztopi ga v gorki • vodi, ter zrejšaj na 20 litrov. Preden rabiš laztopljino, premešaj jo dobro in poškropi z njo grmičje ali pa sadna drevesa.
* *
*
Da ohraniš kumare dalj časa sveže — Vzemi najlepših kumar iu pa takih, katere imajo na konci še nekoliko peclja,da jih lahko zanj obesiš.
Kumare operi v vodi z mehko ščetjo, da bodo prav snažne in jih dobro osuši. Potem namaži jih z beljakom in osuši na zraku. Ko so se osušile, priveži jim na pecelj vrvico ali bombaž in obesi jih v popolnem suhem hramu na kak drog. Na ta način ohraniš kumare sveže do božiča.
• * *
*
Da obvaruješ kruh plesnjobe, priporočajo da deneš kruh, ko je pečen, v vrečo, v kateri je še nekaj moke in sicer tako, da leži hleb na diugem z gornjo škorjo; vrečo potem zaveži in obesi v zračnem prostoru. Tako hranjen kruh ostauo svež 4 6 tednov iu prav nič no plesni. Predno hleb razrežeš, oči,-ti ga s ščetjo iu postavi čez noč v klet, da postane mehek. Priporočamo to v poskus.
Da.ne bodo klobase plesnjive, ali pa če so liže in hočeš ples-n.jivec odpraviti, ni boljšega sredstva, kakor navadna kuhinjska sol. Vzemi sol na krožnik in dolij le toliko vode, da bode raztopljina gosta. Ako namažeš plesnjive klobase, svinjsko pleče i. t. d. na tenko s tako kašo, zgine plesnjivec kar hitro in nekoliko dni pozneje bodo po vsej klobasi majhni kristali, kateri zabramjo, da no plesni dalje. Tako je ravnati tudi s kračo, če jo pričela koža v členu plesniti.
% *
Želodova moka, dobra krma za kuretnino — Jesefii naberi želod, posuši ga v peči in na to ga zmelji v moko. Skušnjo so pokazale, da po tej moki nesejo kokoši več jajic. Najbolje pripraviš potem krmo tako-le: Moko zmešaj z vodo, da dobiš nekako testo, iz njega napravi majhne hlebčke in posuši jih. Ko misliš dati kuram, razlomi hlebček na več koščekov in daj vsaki kuri med krmo po en košček. Poprej pa razmoči hlebček v vodi.
* *
*
Vreme je bilo v zadnjem času zelč neugodno. Neprestano deževje je v mnogih krajih prouzročilo povodnji, katere so naredile veliko škode. Preteklo saboto popoludne pa jo razsajala strašna nevihta skoro po vsem Goriškem in tu pa tam je tudi toča na predvečer trgatve oklestila vinograde in če ne uničila, pa vsaj zelo zmanjšala vinski pridelek. Vsled tega, in pa ker je grozdje začenjalo zelo gojiti, je trgatev po Brdih, v goriški okolici in na vipavski strani povsod odprta. V obče se lahko reče, da bo trgatev obilna.
Zdaj je skrbeti, da pride blago v dobro osnažene in prekajene posode in da zastavijo posestniki vso svojo skrb v to, da se bo pravilno zvršilo vrenje in da se ho sploh razumno ravnalo s pridelanim blagom, za katero se uže zdaj od mnogih strani oglašajo kupci.
S:	*
*
Zal. c. kr. kmet. diuštvo.
Tiska Paternulli.