durch Kiinstvdrlad in Cat-lsi'aho. JI > 7. a ) j MOTO LEIO l§4tf. j —«•»-— ) Učitelain ino učeucam, starišam ino otrokam ) v pođvućenje ino za kratek čas. ) i II. IiCtO. ) Na svetio da! ) Anton Slomšek, j nekdajni apat v Ćeli. IVa prodaj ima v Gradci bukvove« Joief Majr; v Marburgi Anton Fcrlinc ino Lcirer; v Celovci Jani'/ Leon; v Lubljnni Leopold Kremžcr; v Ćeli se dobijo v nemških šolah. K a z a 1 o. Stran A. Stare resnice v novi oblcki . . . . 11—88 B. Prigodbc žalostnc ino vesele . . . 97 — 166 C. Razgled za stare ino mlade ljudi . . 179 — 201 D. Prilike ino Basni...... 205 — 212 E. Ogledalo za solo ino domaeo rejo otrok . 215 — 239 F. Slovenska gerlica..... 249 — 270 ti. Korislne reći za pridne ljudi . . . 27.5 — 287 Preljubi Soscdje! »lisal sim svoje đai rajne starise gostokrat rečti: „Drobtinco, ki na tla pade, moraš hitro pobrati ino poljubiti, de bi se ne poteptala, ino v smeti ne prišla; tuđi drobtinco kruha nam sv. Duh da." Kar sim se od svojih ljubili starsev navučil, se zdaj znam, ino poberam drobtiuce ne le telesuiga kruha, ki truplo redi, temuč se skerbnej jišem drobtinc duhovskiga kruha, ki dušo živi z,a časno srečo ino iz,veličanje večno. Rad jih pohranim ino svojim ljubim Slovencam ponudim, ki se lilebov vućenosti v svojim jeziki nimajo. Kdor je potreben, tud po drobtinci rad seže. Bil sim za lansko leto 1846 majhino krušenco drobtinc nabral, jih ljubim bratam ino sestram z,a novo leto dal; ino hitro so posle. To me veseli, pa tuđi priganja, z,opet skerbno naberati, ino xa drugo novo leto 1847 drugi pletarcek Drobtinc prijatelam podati, . dokler vem, de jim vstrežem. JNate jih, ljubi Sosedje, iuo po svoji potrebi rabite jih! ■'v;rs r „ , Vem, đe vsaka drobtinca z,a vse ne bo; pa tuđi gospođinja vsakimu đosti dobriga kruha ne spece. Kako bi Drobtince vsim dopadle, ki so delo velikoterih glav ino rok? Tuđi pero ne piše vsako z,a vsakiga enako dobro. Nađjam (troštam) se pa, de bo vsaka drobtinca saj nekaj veljala. Lanskih drobtine nekateriiu v pervirn nagovori po volji ni, de se Hana po molitvi toljko naglo ino čudno premeni. Po sveti se takiga veliko zgodi. Se ni pet let, kar se stara babela v nekim tergi za Dravo na smertni posteli ni hotla z Bogam spraviti. Dolgo ino veliko jo nagovarjajo, pa zapstonj. „Ker vse ne poma-ga — rečejo gospod kaplan pričejočim — pa poklekni-mo ino saj molimo za njo!" Pervi Očenaš ođmolijo, ino že se babela oberne, in jih prosi, naj jo izpovejo. Sv. Duh je drugi mojster, kakor srno mi. ; j,- .:■<->. Drugim v glavo ne gre, kako je Hana že pogosto k spovedi liodila, pa se vender z, svojim tastam v so-vrastvi živela? Meni tuđi ne đopade taka. A\j Hana med nanii veliko število tovarsev ino tovaršic ima. Bog daj, de bi se tako ročno, ko Hana popravili! V drugim nagovori se zavzamejo , kako bi bila Oberčova svoje otroke v ha do nago valjala, ter bi se bilo samim starisam dobro zdelo, de so otroci slabo živeli? Bog hotel, đe bi takih gerdunov ne bilo! Jas sim pa nieiiio hiše hodil, kjer je vražja mati hčer k z,a-pelivcam xaperala, de bi več na kerčmi izkupila. Hisa «e zdaj stoji, pa uiiih razvujzdanih ljudi per hisi več ni. Oče si je vrat zarezal, za mater ne veni, otroci so se pa po sveti raztepli, de se dopolni, kar sv. Duh govori: „Hndobnih rođovita množina ne bo oveljala, ino pre-šestno zasajenje ne požcne globokih korenin, tuđi nima terdniga debla. Ako ravno z časam zelene veje po-žene, venđer ker terđno ne stoji, ga veter omaja, ino uiočeu piš L koreninam' izdere." Mođr. 4, 3 — 4. Kaj kerčmarji ne storijo, de vec pivcov vlovijo! •— Kaj razvajena mati ne đovoli, hcer omožiti, alj pa zravn' hčere piti! — Blagor mu, komur ni toljko ino tako za-lostniga zvedeti potreba. V petini nagovori pratsajo, zakaj se samo za dvoje vbogih vbogajme prosi, ino ne sploh za vse? Mislim zato, ker je teli dvoje srot tistokrat nar veo potrebnih bilo. Veliko govornikov cerkveuih ino posvetnih je ravno tak storilo, ino so bili imenitiiej od nas. Tuđi gerliea ni vsim dosti lepo zapela. Pravijo, đe je nekoljko pesm brez soli, druge so jim prelesene, ter uimajo pevskiga duha. Leliko de je taka; pa tuđi godci vsim dosti vbrano ne godejo, dokler se prav ne izučijo; tuđi okrogla, ki Gorjancam dopade, se Spod-jancam prenerodna zdi. Taka se našim pesmam godi* Zelel sim vsakimu kako pesmico dati, otroćajam ino iievestam zapeti. To pa možje sami lehko spoznate, de mora mati pri zibeli drugo popevati, kakor skolnik na pogrebi. Tuđi meni vse pesmice nišo po volji; kdor pa za razne stane pesm kaj gorsih ima, lepo ga prosim, uaj nam jih da! Dajaj pa kakor rad, vsim nikdar, kakor jas, vstregel ne bos. Tuđi na beseđah se spodtikajo, ino jim ne đo-pade, de bi mož ino žena bila ctoveka prav po volji božji (kakor dva božja voleka). Pa beseđe rade v dragim kraji tuđi kaj drujiga pomenijo. Po Stajarjih se imenuje lepa rudeča pikašta žužica, ki rada otrokani pO roči laži ino mirno izleti: božji volek. Po tem ljudje pravijo: on je pohleven ko božji volek; ino dopade Štajercu, ce ga tako pohvališ. Ravno enako pravijo po Krajiivskim ino po Stajarskim: gobec ima le pes. 6 Na Koroskim pa ljuđem na gobec gleđajo, kakor pri nas na usta; ino se nihčer ne svara. Kakor se per nas jokamo, se po đragod đerejo, ino vsaki kraj ima svoje. Ne zasmehvati, ne zaničvati ptujih zarekov ino besed — temuč poveđati si jih hitimo. Moje nagovorilo pa nimaj zamere, ampak zahvalo, đe se prav pogovorimo, kako je naša ino Vaša, ter po tem sklenemo, ktera velja. — Hvale veni vsim prijate-lam ljubim, ki me opomnijo vsiga, kar ljuđem ne dopa-đe; pa se veči hvalo tištim, ki so mi zalih đrobtiiic ino tuđi lepih kosćekov za naše ljube Slovence poslali. Nisim vtegnil letas se vsiga prebrati, nisim mogel za to leto vsiga na svetio dati. Kar je zavstalo, bo za prihodno leto veljalo, ako nam Bog zđravje da. Le skerbno poberajte, ljubi Soseđje, ino radi pomagajte nam, de borno za vsako leto imeli dobrih drobtinc do-volj, dokler bo hleba modrosti per nas zadosti. — Te skerbi Vam želi za novo leto °!** stari prijatel Vas Anton $ I om seit. Drobtiiic posvećenje svetimu Maksimiljanu Celskiinu rojaku. *) nJ'blast nialikov omaguje, Nesrcčnim pot se v raj odpćra, , }1KO Z blagostnim žari razsvctlujc ' Ze mnogi kraj keršanska vora; -= Slovenske ko v never' ovčice Šc izdihujcjo srotice. Resnica Večna pa, ki vabi Narode vsc k spoznanju luči, Očctov naših ne pozabi, Apostcljna tud' njim nakluči; — Odloči jim Maksimiljana Po rodu 'z Ćela — deželana. Pobožni škof, kedar zasliši Namen visoki Volje Večne, Podverže se zapovdi viši Deb' ovce bege storil srečne; Lavrejane pusti bogate, Poda se med slovenske brate. Uči spoznat naše očete Boga, — in greh, — Odrešenika, In vse skrivnosti vere svete; Kak milost Božja je velika, De Adama nevredne sine Vzdiguje 'z greha globočine. Alj — ni se delo dokončano, Ki ga Providnost je sklonila, Naw množeo sveti cerkvi vdano Ze plane nejeverska sila: Pastirju z.mcčam hudobije Kri sveto pervimu prelije. *) Poglej pođobo od kraju. 8 Le prazna pak je miscl stvari, „ ^w^^a, -» Ove'rati, kar Stvarnik sklene; On vbijc ga, ki mu kovavi, Ob čaši spcljc vse namene: Zato je tud ta kri stoteri Rodila sad keršanski veri. Naj Tebi torej, Varh visoki! Dežele naše preljublene, Bodo v poniznosti globoki Drobtincc naše posvećene, Naj sad obilni klice male Po prošnji Tvoji bi pognale! Ozri se dolj na kraje mile, Kjerkolj v gorečnosli so trezni Besede Tvoje se glasile, Krotkosti serae in Ijubezni Sejale v serca so kamnitne, Ter delale jih rodovitne. Ah' vidil boš, de se pogreša Gorečnost in prostost nekdajna, Ljubezin de mcdli in pesa, De mlačna vera je sedajna; De duh posvetni pak nasproti Sopiri zdaj močno peroti. 0 stopi k stolu neizmerne Dobrote, ter nagni Očeta, Z spoznanjam de navdihne verne, De terdoserčnost bo ogreta; De vsreči se Pastirjam delo, Zveličat' sebe in kardelo!" Luka Jeran. A. Stare Resnice v novi obleki častivređnim duhovskim Pastirjam za pokusno. Kako lepe so noge tistih, kateri mir oznanujejo, ki ozna-nujejo to, kar je dobro! --^' —"'- Sv. Pavl. Rim. 10, 15. 11 J I. N • min uh-JZTgJŽbjtMM** Pot pokore.*) , '/fy*■/&£, v / r Perra stopinja sr, pokore: Izprasaiije^ resti. <^ Vstal bom ino pojđem k svojimu očetu, ter mr*^ porečem: Oče! gresil sim zoper nebesa ino zoper tebe; i vec nisim vreden tvoj sin imenvan biti. Luk. 15, 18. P o v a b a. JTAmuli so — alj pa š'o bojo ■— pustni dnevi razvujz-daniga, posvetniga veselovanja, Nobeden vas ne bo v svetim postnim casi na gostije vabil. — Prisel sira torej jas vas vabit na lepo dobro voljo k Ocetu, k svojmu ljubimu Bogu. Po kat er i po ti pa d oj de mo k svojmu Očetu? Dva pota sta, po katerih pridemo k nebeskimu Ocetu: perva je pot nedolžnosti, druga je pot pokore. Kdor pot ne-dolžnosti zgubi, naj pokore ne vgresi ino stori, kakor zgublen sin, on živ izgled prave pokore, od kateriga nam vsmileui f Jezus toljko lepo pripoveduje, rekoc: „Imel je nckdo sina dva." Mlaji reče ocetu: „,,0će! dajte mi del blaga, ki mene zadene.'"' Oče jima premoženje razdeli, in mlajši sin z svojim delam po sveti grc, ino z razvujzdanim živlcnjam vse zapravi. Huda lakota *) Experientia teste probo vivunt, qui sacrainenta digne percipiunt. Sum-mopere itaque necessarium est singulis annis de materia liac ad popu-liim sermones dicere, .|iioi-nin «pecimen hio exhibetur. S1 o m A e k. 12 v ptuji dežcli vstanc, ino zgublen sin nima kaj živeti. Služit gre, ino mora laccn svinje pasti. Rad bi lušine (otrobe) jedil, pa jih imel ni. Zdaj začne prcmišlovali sam per sebi, rekoč: Koljko najemnikov ima obilno kruha v hiši mojga očeta; mene bo pa tukaj od glađu konec! Vstal bom ino pojdem k svojimu očetu, ter mu porecem: ,,Očc! grešil sim zoper nebesa ino zo-per tebe; več nisim vreden tvoj sin imenvaii se! — Kar je re-kcl, je tuđi storil." Kdo pa je toljko dob er oče, ki ima sina dva? Sam Bog, neskončno dober, je naš oče, ki nam vse da, posebno pa posvečejočo gnado božjo, posebno pomoč, ki nam je v izve-ličanje potrebna, de zamoremo Boga ino nja sveto voljo prav spoznati, Bogu zvesto služiti, časno srečni ino večno izveličani biti. Ta je tista dota ferbšina) ki nam njo je dober Oče dal. *'■•'" Kdo pa j e zgublen sin, ki je svoj del zapravil? Smo mi grešniki vsi, ki smo per svetim kersti prijeto posvečejočo gnado božjo greše zgubili, Očcta dobriga hudobno zapustili; ter se nam v ptuji dežcli pregrešniga živlenja na dusi huda, hu-da godi. Oj, de bi se z zgublenim sinam k Ijubeznivimu Očetu povernili! ,,Ne odlagaj poverniti se k Gospodu, svojinu Bogu, ino ne odkladaj od dne do dne 5 zakaj njegov serd se tako hitro približa, ko njegovo vsmilenje." Sirah 5, 7 —■ M.-.>»«; ,*■•■ Kako daleč pa je pot k nebeškimu Očetu za nas vboge grešnike? Le samih pet stopinj, ki jih mora grešnik na poti pokore zvesto storiti — 110 ene vgrešiti: pet reci alj štukov, ki h spovedi slišijo, ino so: 1. Izprasovan j e vesti; 2. Grevenga alj serčna žalost; 3. Tcrdon sklep alj predvzetje; 4. Cista spoved; 5. Naložena pokora. — Teh pet reci je razgled, kako se pokora dela; ino nišo za moliti, kedar k spovedi grež, ampak za dopolniti. Kristus nam jih je pokazal v prigodbi zgubleniga sina, kako je 1. svojo hudobijo spoznal, zapustivši svojga dobriga očeta; 2. kako je obžaloval svojo pregreho; 3. kako je terdno sklenil, poverniti se k očetu; 4. kako je na kolena padil ino svoj greh povedal; 5. kako se je poboljša! ino zadostil. Ravno teh pet stopinj po poti prave pokore hoćemo tuđi mi premišlovati. „Gospod! razsvetli naše oči, de kje v smerti ne zaspimo." Psalm. 12, 4. 13 Izprašovanje vesti. Kaj je vcsl? Nöfrajni skrivili glas, ki nas za dobro hvali, za hudo pa graja, nas svari pred greham, ino k dobrimu opomina. Kar je per hiši gospodar, je per človeku vest, ki spi alj pa čuje, vlada (viza) prav alj pa napak. Dobra pravična vest je angelj — huda krivična vest pa rabelj za človcka. Kaj pa je, vest izprašovati? Premišlovati, kaj smo od zadne spovedi, alj od tište dobe, od katere se izpovedati želimo, grešili z mislijo, z besedo alj z djanjam, alj pa dobriga opustili. Pogosto grešnik vest zaduši, do mu grehov ne pokaže; zato marskdo veli: meni moja vest kaj ne očita. Alj taka bese-da je lažniva. Le svetnikam, alj pa cio zaverženim gresnikam vest kaj ne očita. „Cc porečemo, de greha nimamo, sami sebe zapeljamo, ino resnice _ni_ßerjüas." I. Joan. 1, 8. Drugim vest pa tuđi prav ne kaže, ter je podobna potruplcnimu. ogledalu (_š'pcglu), v kterim se le na pol vidiš. TorcJ je potreba vest poravnati, ino dobro izprašovati. Koljko reci f>a je potreba, izprasati vredno svojo vest? Potreba je pet reci: 1. Svetigu Duba v pomoć pokucati, naj bi nas razsvotil. Veliko greš'nikov je sv. Duh zapustil, zato v pregrehi tavajo, kakor slepec v temi. „Oče nebeski pa bo dobriga duha dal tim, kateri ga prosijo." Luk. 11, 13. Prosi se pa z Davidam rekoc: „Ti o Gospod, si moja luč; moj Bog, razsvclli mojo temo!" Psalm 17, £9. .— 2. Pregledati 10 božjih ino 5 cerkvenih zapoved, pa tuđi dolžnosti svoj ga stanu, kako bi jih bili prelomili; p: Jas sim gospod, tvoj Bogj )ic imej drugih bogov, kakor mene samiga.-.' Ali sim božje nauke rad poslušal ? ■— Sim molil vsako jutro, vsak večer — pred jedjo in po jedi? — Ali se nisim na dnar več zanašal, kakor na Boga? — Nisim na posvetne reci — vino — čast — na kake ljudi pogoj^ynj&ük kakor na Boga ? i. t. d. Kdaj so naše misli greh? Ako jih sami jišemo, radi imamo, iz glave v serce pustimo ino poželimo, kar nam na misel pade. „Jas vam povem, veli Kristus, de vsak, ki ženo pogleda, dc jo poželi, je že prešcstoval z njo v svojim serci." Mat. 5, 28. 14 Misel, kakor ptica ti kaj ne stori, ako ti na glavi ne obsedi. Ino kakor se z pesam, ki je priklonjen, ne pecaj, ampak hitro memo jidi, naj si ravno nad teboj laja, tako se tuđi z slabimi mislami ne vbijaj, ino ti škodvale ne bojo. Kdaj so bese de gr eh? Kedar so zoper božjo čast, alj zoper bližniga. Tuđi bcseda človeka vbije, ako v pričo ne-dolžnih klafaš, pred otrocmi lažcš, kolneš ino jih pohujšaš; od bližniga kaj hudobniga poves, kar ni rcs, alj pa ni potreba, ino mu dobro ime vkradcs'. ,,Povem vam pa, de za vsako prazno besjedo, ktero bodo ljudi jgovorili, bojo odgovor dajali sodni dan." "Mat. 12, 36. Kat er ih grchov se narveč po žabi? Zamujenih dolžnost svojga stanu. Veliko jih pravi, de nišo kradli, ne prc-šestvali, tuđi ne pijančvali; ali sta pa oče ino mati otroke prav redila — gospodar ino gospodinja družino posvarila — hlapec ino dekla živino lepo oskerbela? tega pa ne pomislijo; ■— ino ven-der so take zamude veliki smertni grehr." JHstiJilaßfiß^.-ü-ve voljo svojga. gospoda, ino se ni pripravil, ino ni storil po njegovi volji, bo lmđo Icpen." Luk. 12, 47. 3. Iz med storjenih grehov semorjo smertni grehi izbrati po števili ino okoljsinah, — Kako se ločijo smertni grehi malih odpustlivih grehov? 1. Po nameni, ako naleš ino premišleno grešimo. 2. Po nasledkih, ki za greham pridejo, čc jih lehko prejvidimo. 3. Po okoljsinah alj okoljstavah, v kterih ,sc greši, de hudobo grehov povišajo, alj pa ponižajo. Vcči je greh, se vpijaniti v nedelo, ko v delavnik; hujši okrasti očefa, kakor ptujca i. (. d. Kako se spomnimo števila smertnih grehov? Ako jih per enim ne vemo, je dovolj, de povemo, koljkokrat na mesenc, teden alj na dan smo grešili. Malih grehov na stevilo ni potreba, ampak pojiskati je korenina, iz katere zvirajo, p. klet-vica; ali priđe 'z jeze ali iz slabe navade, nespodobne besede gučati. — Ni zadosti, de bi rckcl: sim bil pjan; moraš tuđi po-vedati, koljkokrat — kje ino kedaj. Ni dovolj se le obtožiti: sim kradil; potreba je razložiti, koljko, kako ino komu ? 1 15 4. Med smertnimi grehi se mora spoznati grešna navada, ali človeka po glavi tna strast. Vsak človek cniga sedmih poglavitnih grehov korcnino koljkor toljko v svojim scrci ima; eden je napuhu, drugi jezi, tretji nečistosti podvcržen. Ta hudobcn nagon, če ravno majhen, je oče drugih grehov; njega se je nar vec varvati, zoper njega nar huj vojskovati, njega premagali. Kako se pa pozna naša najrhuj nftvqdaJ? Prašaj, v čem se nar pogoje pregrešiš? — kaj nar večkrat misliš ino poželiš? — česar se nar huji bojiš, de bi se razvcdelo? —■ kaj ti nar vec merzi, ako te kdo obdolž'i ino te posvari? — to je tvoja nar nevarnejši pregreha. Tudj bolnika tam jjar huje zaboli, kjer je bolecina, naj šc tako^skrita. 5. Poslednič se poprašamo, ali smo se od zadne spovedi poboljšali alj pa pohujšali? Vsaka spoved je ena stopinja proti nebesam, alj pa proti peklu, in človck more vedeti, po kateri poti hodi, alj gre v isveličanje alj pa v po- SublcnJc- . wi«,iT. : „.««eAjafoq olob <,»••»■.■» ..» Kako si izprašovanjc vesti polajšamo? 1. Ako promislimo, kodi smo hodili, z kom smo djanje imeli, kaj se govorilo alj storilo? — 2. Cc svojo vest pogosto izprašujemo. Tcž-ko je grešniku prav vest izprašali, ako to samo enkrat alj po dvakrat v leti stori. ...... Koljko časa je potreba prav vest izprašati? Dalaj ko nisi per spovedi bil, vec časa potrebuješ izprašati zvesto svojo. vest. Kdor vsako leto le enkrat se izpraša in spove, naj se več dni skerbno izprašuje; kdor vsakiga mesenca alj šc pogoje k spovedi gre, se Ichko v cni uri dobro izpraša. Po kaj si je potreba v izprašovanje vesti veliko prizadeti? Za to, dc bi sami sebe prav spoznali. Mlad —-»JlääSSY.n.'K je svojimu učitelu djal: „Moj oče, vidi se mi, de sini popolnama, ino Bogu ušečc živim." Starčck mu pa veli: TKdor grehov svojih ne spozna, njemu se zdi, kakor bi ves dober bil; kdor pa svoje grehe premišluje, ki jih je kriv, nikolj tako mislil ne bo." Kdor sam sebe ne spozna, se tuđi no poboljša. 9. Po- Iß treba je vest dobro izprašovati, naj bi po nemarnosti kakiga gre-ha v spovedi ne zamoleali, ino nevredno spoved storili. Izpra-šovanje vesti je dno (fundament) prave pokore; ako dna globoko ne izkopleš, se ti bo vcs stan hitro poderl. „Zapstonj se z ne-vednosjjo zgovarjaš, ako skcrbeti nočeš; čc ne vidiš, kar bilehko "**videl, ako bi hudoben ne bil." Sv. Bernard. •—*«<«<<-»«*««»••«— Kdaj je zanikornost v izprašovanji vesti veliki gr eh? —• Posebno takrat, kedar se človek potem kakiga smertniga greha ne spomni, ino se ga ne spove. Ino kako lehko Se to ljudem zgodi, ki pogqsto grešijo, po redko pa se izprasujejo. " ' . 'IX Koljkokrat je tfobro ino potrebno vest izprasati? Dobro je, vsak večer poprašati: kako sim se pretckcl dan zaderžal? — kako Boga žalil? Potrebno pa je se vsako nedelo pregledati proteklih osem dni, kaj smo hudiga storili, alj zamudili dobriga. Posebno je potrebno, vest izprašati, kedar svete Za-kramente prejemamo, in vsako leto enkrat saj ino scer o veliki noči z vso skerbjo. Pogoje ko svojo vest izprašujemo, bolj si to sveto delo polajšamo; potem nam nekdaj lehka božja sodba bo. Ponovlenje. 1. Kaj je vest? —%. Koljko reci potrebujemo, svojo vest prav izprasati? — 3. Koljko časa je potrebno, za izprasati svojo vest? —4. Koljkokrat ino kdaj smo posebno dolžni vest izprasati? Koljknata se pa naj de vest per ljudeh? Vest imajo ljudje, pa mnogotero. Per,iickib. vest spi, in_ojhn kaJLJiß,očita; pa jim gorje, kedar se zopet izdrami. Od takih ljudi pravijo, de nimajo nobene vesti; pa vest imajo, to de je gluha. Oni so kakor bol-nik, ki narveči nevarnosti bolečin ne občuti. — Tako je imel oče dva sina bolena. Zdravitel priđe, ino obedva izpraša, kako §e počutita. Pervi hudo tožuje, ino ne ve, kamo bi se djal v svojih bolečinah. Zdravitel mu vračtvo napise, ino ga potolaži. Potem tuđi drugiga popraša, kako mu je? „Menije dobro, odgovori; mislim, de sim zdrav; saj me kaj ne boli." — Oče zdra-vitela popraša, kaj se mu zdi, rekoč: „Starimu sinu je bolje, ker 17 nie ne toži, zavupani, de bo skoraj na nogah. Za mlajiga se pa bojim, ker ga toljko hudo vije." — Ni laka —■ pravi zdravnik —. Mlaji veliko terpi, ker so njegove moči per živlenji, de jih se čuti. Per njemu se ravno bolezen obraća ino od nj a slovo jemle. Alj slaba bo za staršiga. Ker bolečin ne občuti, je že ob moči prišel, ino bojim se, de bo prihodno noč po njem." Blagor greš-niku, kateriga vest peče. Komur je vest zaspala, hitro bo ludi on v večni smerti zaspal. Potreba je spijočo vest poprej ko mogoče zbuditi. ^ . .. Per drugih ljudeh V/*s.t becif ino čuje, ter je angelj varh/ posebno mladih ljudi; potreba njo je lepo ohraniti. Kedar je ne^ sramna žena holla Egiptovskiga Jo/.ei'a v greh zapeljati, je za*£ liga mladenča vest posvarila, de je djal: ,,Kako bi zamogel to hudobijo storiti, ino grešiti zoper svojga Boga ?" Rajši je pustil svoj plajš, ino je zbežal, kakor bi bil zgubil svojo dobro vest. Dobra pravična v e s t j c nar b o 1 j s i t o 1 a ž n i c a ne-dolžnih, proganjanih Ijud/, ki jim železje polajša, ino tcrplenje posladi. — Krivoverski krali Henrih VIII» je dal bogaboječiga/ škofa Fiscria na Angleškim za svete vere del v ječo vreči, Neko jutro zgodaj o petih pravičniga moža izbudijo, mu napovedaje, de je k smerti obsojcn, ino pa se dones bo moral vmreli. „0 ko-rej ?" Fiser poprasa. ,,OJtujdsij^ejili>' —• mu odgovorijo. ,,Najte mi se nekoljko ur spat, jim pravičen mož reče; — zakaj to noč sim ćelo malo spal." Tako je pravičniga dobra vest zazibala, ino čc vse zgubi, ako človek le dobro vest ima, se potolaži, in ludi smerti ne vstraši. . II u da vestje živi pckel, ki človcka peče ino grize, huj ko škorpjon, ino človeku pokoja ne da. — Zakonski je z svojo deklo gerdo znanje naredil. Nesrečna slepca skleneta ženo vmoriti, ter se mislita presestnika po (em vzeti. On zakliče ženo na žitnico, jo zadavi, ino po gredah alj stengah verže, kakor bi si bila vrat vlomila. Zvc se; obadva zaprejo, ino ko rajno raz-rezujejo, moža ino deklo blizo pokličejo. Deklo je jela huda vest neizrečeno peči. Vsako jutro celih 14 dni je job cni uri v sanjah vstala, oci odperte imela, roke povzdigvala, kakor bi liotla moliti, zdaj v en kot, zdaj v drugiga poklekvaje; pa ni vedla ne vidla, kaj se krog nje godi. Podoba vmorjene žene njo je toljko mu- 2 18 čila vsako krat po 2 uri, ino če se ji je kdo na pot vstavil, se mu ni zognila. Ino ko je vse štir kote svoje ječe obhodila, se je zdihvaje prebudila. Pravila je, de njo duh rajne tako hudo proganja, ki ga z molitvijo vtolažit želi. Noc ino dan jo je bila groza pred to pošastjo. Vsa objokana je svoje pričejoče svarila, naj se gr eha varjejo. Poglejte, kaj dela huda vest! — Ni zdravila za hudo pekoco vest, ražen Zakramenta svete Pokore. Ne odlagajmo poravnati svoje vesti, dokler vsevedjoč sodnik bukev naše vesti ne odpre, ino odkrije vse naše, tuđi nar skrivnej misli in djanje, ter nas bo tožila naša huda vest. •— Star mlinar bolan leži, ino neka babela mu prinese brinjovca na prodaj. Mlinar nočc kupiti, ona pa le sili. Mlinar jo ojstro gleda, ona pa strahu trepeta. „Za božji del — zavpije — kaj bi mi pa radi ?" Mlinar pa 1c molći, ino babelo vperto gleda. „Moj Bog, moj Bog! — pač eno sim imela.'' Kaj eno si imela? vpraša mlinar, ino njo se huj gleda. „Oh ne, ne; pač, pač, dvoje sim jih imela." •—■ „Kaj dvoje?" reče mlinar, ter jo dalej z ocrni pre-bada. „Pa jima nisife% kaj žaliga storila, — nisim ne." — „Nič žaliga storila?" reče mlinar. „Pač, joj meni; eno sim vmorila; — pač, koj obedvojih sim vsmertila" — tako ženstvo vpije, ino iz razkodranimi lasmi vbež/. -......Tako dela z človekam huda vest, kedar se prebudi. Kaj pa bo, kedar bomo sodni dan pred vsiga vedejočim Sodnikam stali, vse hudobne, se toljko skrite djanja temne noči pred vsim svetam razkrite gledali, ker se ne bo dalo skriti, ne vtajiti Bogu, ki vse vidi ino vse ve! Vpili bomo: „Gore, padite na nas; hribi, pokritc nas!" Ljube duše! zdaj je prijeten čas, zdaj so dnevi izveličanja. Amcn. 19 II. Druga stopinja sv. pokore: Sercna žalost. Zgublen sin je pa sam v sebe sei, ino je rekel: „Koliko najemnikov v hisi mojiga oceta ima obilno kruha; jas pa tukaj lakote v mirarn." Luk. 15, 17. ' Nagovor. MFosel je svoje dni k spovednici svetiga Franciška Za-lezja mož, ki je svoje grehe brez vsake žalosti tako lehko pra-vil, kakor bi se jih bil hvalil. Svet Francisko je spoznal, de gresnik pripravlen ni, zakrament svete Pokore vredno prijeti, ker nima žalosti, nima sramote. Ga poslušaje se milo razjoka ino zdihuje. — Gresnik se začudi, in spovednika vprasa, kaj bi mu bilo; ali mu je slabo? „Oh, moj brat,' meni je dobro, veli sv. mož; pa tebi, tebi je hudo !" Gresnik pravi, de mu je dobro, ino spet dalej napoveduje grehov gerdobe, de je bil strah, brez vsiga kesa. Svetiga spovednika so solze polile, ino se bolj se razjoka. Gresnik ga zopet popraša, zakaj se joka? „Oj, veli sv. Francisko, za to se jočem, ker se ti ne razjokaš!" — Samo ta be-seda je grešnika toljko opekla, de so se mu solze ko jagode po lici vdirale. Od velike sercne žalosti je izdihovati jel: „Joj, meni revnimu grešniku, ki nobene žalosti nad toljkimi hudobijami ne občutim, doklcr zavolj njih nedolžni solze pretaka." Omcdlel bi bil od velike žalosti, ako bi ga no bil sv. Francisko potolažil. Podučil ga je pravo grevengo obuditi, ino zakrament svete pokore tako vredno prijeti, de je po tem vsim spokornikam narlepši izgled bil. Oh, naj bi bil jas toljko srecen, z božjo pomočjo (udi vas podučiti, kako se prava serčna žalost, kes alj grevenga obudi; zakaj grevenga je druga stopinja k zakramentu svete pokore. ,.■........., -.. 2 * 20 Bios alj grevcnga. Lepo nam je vsmilcni Jezus v prigodbi zgublcniga sina pot pokore k Ocetu pokazal, ki pet stopinj ima. Perva stopinja je izprašovanjc vcsli, ki zapopade pet reci: 1. Svctga Duha v pomoč poklicati; 2. Deset božjih ino pet ccrkvenih zapoved, pa tuđi dolžnosti svoj ga stanu pomisliti, kako bi se bili v mislili, v besedah alj v djanji, alj v opušanji svojih dolžnost pregrešili; 3. Razločiti, ali smo kak naglaven greh, alj v nebovpijoč, alj zoper svetiga Duha storili; 4. Iz med vsili grehov se more naša nar huj navada, ki nam je nar nevarnej, spoznati. 5. Poslednić mormo presoditi, ali smo se od zadne spovedi poboljšali alj po-hujšali? .10 •*«*••* Po tem premišlovanji spoznamo kakor zgublen sm svoj žalosten pregrešen stan, vidimo nchvaležno žaleniga nebeškiga Očcta, zgubleno posvečejočo gnado božjo — dopadenje božje, naj-demo raztergano oblačilo ncdolžnosti, nebesa nam zaperte, pekel odpert. — Oh grozen, žalosten stan! — Začnc nam v serci grch merzeti, kakor nar veči hudoba -— serce nas zaboli od velike žalosti; sklcncmo nikolj več tako. Ino poglejte, ravno to je serčna grcvenga, ktero je zgublen sin imel, rekoč: „Koljko najemnikov ima v hiši mojga očeta obilno kruha; jas pa tukaj lakote vmiram!" Kaj zapopadc grcvenga? — Tri reci: 1. Gnus alj merz nad greham, ki je nar veči gerdoba, nar gerji hudöba. 2. Žalost nad greham, ki je žalenje božje, ino naša nar veči nesreča. 3. Sklep alj terdno prejvzetje, ne grešiti vcc, ino popraviti greha škodo. Tako žalost je imela sveta Marija Magdalena; ino veliko grehov ji je bilo odpušenih. Nevarno je za bolnika, ki praviga zdravila ne dobi; — se nevarnej za gresnika, ki prave grcvenge nima. Koljkotera pa je grcvinga? Lehko se na cvetero razdeli: 1. Zunajna grevinga, kedar so same besedc, katerih serce ne občuti. Koljko jih pravi, de hoče raj tavženkrat vmreti, kakor Boga z enim samim greham višej žaliti j alj v serci jim 21 pa je ocitno pisano: o pervi priložnosti bom spet po starim. Taka zunajna grevinga je nar veči laž, katerc nas Bog ovarji. 2. Natorna zno trajna, kedar nam je žal lc zavolj zgube ino nesreće, v katero smo po grehi prišli. Serce se k Bogu ne povzdignc ; in taka grevinga brez Boga kaj ne velja. Tako je bilo Ezavu žal, do je pravico pervorojenca za skledo kuhane lece prcdal. I. Mojz. 27, 36. Hudobcn kralj Antijoh je žaloval nad krivico, ki jo je v Jeruzalemu storil, pa lc za to, ker je hudo zbolel. Marskteri zapravlivc žaluje, de je vse zapil, zdravjc zgubil, ino si živlcnje okrajšal; pa nja grevinga samo posvetna pred Bogam nie ne velja. 3. Ceznatorna nepopolnama grevenga, kor nam je žal, de smo skoz greh nebesa zgubili, pckel zaslužili, zavolj Boga, ki hudo strahuje. Ona izvira iz strahu božjiga, ino je greš-niku to, kar je šiba otrokam. Dobra je šiba otrokam; pa otroci se popolnama nišo, ki se Ie šibe boje': se premalo starišc Ijubijo, ki se jih žaliti le za del šibe varjejo. Nepopolnama grevenga, naj si ravno dobra, je vender nevarna. Ako nas v pravo božjo Iju-bezn ne — nas v obvupanjc pripelja, kakor Judcža Iškarjota, de se je od prevelike nepopolnama žalosti obesil; česar nas Bog ovarji! 4. Čeznatorna popolnama grevenga, ki izvira iz gole čiste ljubezni do Boga, de nam je samo za to žal, ker smo Boga, toljko ljubczniviga žalili. Tako grevengo je imel sv. Peter ino sveta Marija Magdalena. Kakor od luči svetloba -—tako izvira popolnama grevenga iz žive ljubezni božje; ino kakor so le tišti otroci prav pričini, ki se boje starišev razžaliti, ker jih radi imajo, enako so tišti spokorniki popolnama, ki za to žalnjejo, de so Boga žalili, ker ga Ijubijo. Kaj nam da nepopolnama grevenga? Nepopolnama grevenga priđe od strahu božjiga, ino grešnika pelja ali v Ijube-zen božjo, alj v časih tuđi v obup. Ako ljubezen božjo vneme, nam odpušenje grehov da, če se izpovemo. Zato veli sv. Au-guštin: „Ako ne premores iz božje ljubezni dobriga storiti; stori saj iz strahu!" 88 Kaj nam da popolnama grevenga? Popolnama gre-venga, ki iz ljubezni božje izvira, nam da odpušenje vsih grehov, ako bi se jih spovedati ne mogli. „Ljubezcn pokrije obilno šte-vilo grehov." I. Petr. 4, 8. Tako je bilo sv. Mariji Magdaleni veliko grehov odpušenih, kir je veliko ljubila. Luk. 7, 47. Popolnama grevenga je sad posebne gnade božje, ino opraviči greš-nika, če se ravno izpovedati ne more, čc le želi. Trident. zbor, sej. 14. „Kdor ne ljubi, ostane v smerti." I. Joan. 3, 14. Naj si ravno bi nepopolnama grevenga za spoved veljala, si le pri-zadevajmo, popolnama grevengo obuditi; strah je nevarn, kedar ljubezni ni. §[Kake lastnosti mora prava grevenga imeti? 1. Mora biti znotrajna, ne na jeziki, ampak tuđi v ser-ci; ako ni znotrajna, je lažniva. Judje so sego znali od žalosti svoje oblačila pretergvati. Bog jim je pa po preroki vkazal: „Spreobernite se k meni iz vsiga serca, z jokam ino žalovanjam, ino pretergajte svoje serCa, ne pa svojih oblačil." Joel 2, 12. Dobro je tuđi v svojim vunajnim zaderžanji žalvati, ino kdor je očitno grešil, naj tuđi očitno žaluje, kakor David, očitna grešnica ino sv. Peter. To de zvunajna žalost brez notrajne bi bila hi-navska. Mora bita 2. Nad vse velika, de nam je vec žal, kakor bi bili vse drugo zgubili. Zgubi ti mošnjo polno zlata, ino ostane ti mošnja polna drobiša (kupra); rad bos ves svoj kuper dal, ako le zlato zadidobiš. Nar vec vreden pa je Bog, on neskončna dobrota ino lepota; Boga skoz greh zgubiti, mora nam tuđi nar vec žalost delati; ako ne, ne ljubimo Boga čez vse. „To je tvoj Bog, kar nar raj imaš." Sv. Auguštin. — Kdor Boga zgubi, tuđi drugo vse zgubi, kir nam le on vse dobro daja. 3. Cez vse grehe mora naša grevenga biti; ker vsak greh Boga žali. Kdor bi le jigro obžaloval, pa ne pijančvanja, njegova grevenga bi kaj ne veljala. Tako je Savi le nekoljko Amelikanov sovražnih pomoril, boljše je za se ohranil, pa se tuđi Bogu zameril, ino je zaveržen bil. Tud nad malimi, odpustlivim grehami nam je žalvati, kir tuđi oni Boga žalijo; ino ce nam ravno posvecejoče gnade božje ne vzemejo, jo pa pomanjšajo; 23 ako nam duše cio ne vmorijo, ji pa duhovsko živlcnje toljko osla-bijo; de lchko zboli; ino cc nas ravno v pekel no spravijo, vice nam odprö, iz katerih ne pojdemo, doklcr posleden vinar poplaćan ne bo. „Kdor majhino malo obrajta, bo po malim one-magal." Sir. 19, 1. — Mora biti 4. Čeznatorna, zavolj žalenja božjiga nar več, pa ludi za zgube večniga izvelicanja dol. „Žalost, ki jo po Bogu, daja pokoro h stanovitnimu zvcličanju; žalost posvetna pa daja smert." II. Kor. 7, 10. Ccznatorna grevenga nima toljko izvirati od strahu pred božjo pravico, do bi po Judcžovo obupali, ampak iz žive ljubezni, ki nam upanjc daja, de nam bo vsmilcn Bog po zaslu-ženju Jezusa grehe odpustil. Sveta Pavla, imenitna Rimska gospa je ožalovala se tako majhine, odpustlive grehe. Solze so se ji vedno po lici vdirale, ino bali so se, de bi bila oslc'pela, kakor sv. Jeronim perpove-duje. Razgernila je svoj ojster pas pokore na zemljo, ter je na njim spala, de si je ravno ćele noći premolila. Ko so jo svarili, rekoč, naj jokati odhenja, ino svojim licu prizanese, je odgovorila: „Prav mi je, de sim bleda, kir sim svoje dni lepotičila; prav mi je, de svojo truplo strahujem, katerga sim svoje dni mehkužila; dobro mi, de jokam, ki sim se nekdaj po dobrih voljah pregrešno smejala. Rašovnik naj zadomesti tenčico pa drago žido ki sim jo poprej nosila. Poprej sim jiskala možu pa svetu dopasti, zdaj le Jezusu Kristusu dopasti želim." Kaj je sto riti, dc se prava grevenga obudi? 1. Obuditi pravo grevengo, je potreba svetiga Duha v pomoč poklicati, de nam serce omehei. Sv. Peter je pervo-krat svojga božjiga učenika zataju1, pa se razjokal ni, ino tuđi đrugokrat ne. Tretjokrat ga zataji, Jezus Petra milo pogleda, Peter od prevelike žalosti v samoto hiti, in milo joka. Poglejte, kaj gnada božja stori! — 2. Svojo vest pridno izprašati. Dokler se grešnik tolaži, rekoč, de ni nobeniga vbil, ne okradil, tuđi ne presestval, — tuđi žalosti ne bo nad grehmi čutil; in vender sv. Joancs priča, de pravični sedemkrat na dan pade. — Potreba je tuđi za 24 pravo grevengo grehov veliko gerdobo ino huđobo pogledati, kako se Bogu ostavlja, dušo mori, Kristusa na novo križa. Sv. Šta-nislaj je omedlel, ako je videl alj slišal greh storiti, tebi pa se žal ni, ako grešiš. — Ali se ni Jezus na oljski gori za grehov del kervavo putil? — 3. Pogosto pravo ljubezen božjo obuditi, ino pomisliti, kaj je dober Bog storil, ki je toljko svet ljubil, de je svojga edino rojeniga Sina dal, de bi isveličani bili; pomisliti ne-izrečene milosti ino dobrote, ki nam jih se zdaj deli; mi ga pa za vse to le žalimo, ino greh delamo! Kjer ni v serci žive Jju-bezni, tud prave grevenge no bo. Pihaj v mertev pcpćl pa v oglje, kakor rad, ne bos ognja vnel; tuđi serčne žalosti ne bos obudil, ako Boga ne ljubiš. Poslušaj, kaj je sv. Polikarp never-nimu oblastniku djal, ki ga je silil, naj Jezusa kolne: „Šest ino osemred let Kristusu služim, ino se nikdar mi ni žaliga storil; kako bi zamogel njega zatajiti alj kleti?" 4. Veckrat popolnama grevengo obuditi. Pobo-žen škof si je tako le k popolnama grevengi pomagal: Prosil je pred vsim Boga za gnado , pravo grevengo obuditi; in Bog da dobriga duha njim, ki ga zanj prosijo. Potem je v svojim pre-mišlovanji tri kraje obhodil. 1. Podal se je v pekel, gledal gro-zovitno muke, ki so tuđi njemu pripravlene, ino je djal: Moj Bog, tuđi jas bi že gorcl, ako bi ti z menoj toliko poterplenja ne imel. Ali se ne bom svojih grehov živo izgreval? Bom rajši tukaj ve-komaj terpel? — Sveta groza ga je objišla. — 2. Podal se je z svojim duham v vesele nebesa, gledal je srečen kraj, ki ga tuđi med svetim Pctram, sveto Magdaleno ino med drugimi spokorniki caka, ako svoje grehe kakor oni, prav objoka. Svete želje so se v njem vnele. — 3. Podal se je zadnić že na goro Kalvarijo, je gledal, kaj Jezus za naših grehih del terpi, ino kako ga mi greše križamo; kako nas on ljubi, mi ga pa žalimo. Vžgala se je na to premišlovanje v njegovim serci živa ljubezen do toljko žaleniga Boga, in kakor iz živiga studenca so jele izvirati vroce solze popolnama grevenge; od same žalosti se je milo razjokal. — Ino poprej ne bo imelo sonce svetlobe, poprej bo pahnil oče svojga sina v gorec plavš, kakor bi Oče nebeski za tako grevengo ne cdpustil. ir''•''"' J"'!;" 25 Kđaj pa je dobro ino potreba, popolnama gre-vengo obuđiti? Popolnama grevengo obuditi je potrebno: 1. Hitro po vsakim storjenim grehi. Izdihnimo : „Gospod, bodi mi vbogimu grešniku milostliv! Jczus, sin Davi-dov, vsmili se mene!" i. t. d. Hitrej, ko zgrevamo, poprej nam Bog odpust/. 2. Prcj, ko se vležemo je vselaj dobro vest izprašati, ino grevengo obuditi. Vsako noč smo v smertni nevarnosti; sonce naj ne zajde, de bi nas v smertnim grehi ino v nevarnosti več-niga pogublenja zapustilo. 3. Vsako nedelo ino zapovedan praznik je ha-snovito, se z Bogam spraviti, izprasati vest in grevengo obuditi, ker bi naša služba Bogu ne dopadla, ako bi v kakim smertnim grehi bili. Posebno pa je potreba, popolnama grevengo obuditi, kedar kak sv. zakrament prejmemo. 4. V sleđni smertni nevarnosti, ce gremo v ogenj, alj na vodo, alj na kako visino, ino se izpovedati ne vtegnemo. Popolnama grevenga nam po tem odpusenjc vsih grehov per Bogu zadobi; tode se mormo potem izpovedati, ako srečno iz nevarnosti pridemo. Kako se obudi popolnama grevenga? Mnogotero —• kratko pa tuđi tako: Oj moj vsmileni vecni Bog! meni so vsi moji grehi iz celiga serca žal, ne toljko za to, ker sini nebesa zgubil, in pekel zaslužil, temoč nar veo za to, ker sira tebe, svojga Boga, neizrečeno dobroto žalil. Oj, de bi se ne bilo nikolj zgodilo! Zdaj pa terdno sklenem, z tvojo gnado tebe posihmal nikolj već žaliti. 0 moj Bog, vzemi mojo serčno žalost! Amen. Ponovleiije. 1. Kaj je kes alj grevenga? Jo serčna žalost ino gnus nad greham, nar veći hudobo, ki Boga žali, z terdnim sklepam, ne vec grešiti. — 2. Koljkotera je grevenga? — 3. Kako se loči nepopolnama od popolnama grevenge. 4. Kake lastnosti mora prava grevenga imeti? 5. Kaj nam da popolnama — kaj nepopolnama 26 , . ; grevenga? 6. Kako se človek pripravi, obudit pravo grevengo ? — 7. Kdaj je dobro, kdaj potrebno obuditi grevengo ? O p o in i n i, Je prava grevenga k odpušanju grehov potrebna? — Tako potrebna, de brez vredne grcvenge ni bilo, ni — ino vekomaj od-pušanja grehov ne bo. Koljko spoved se nevrednih stori', ker prave grevenge ni. Veliko jih sodni dan poreče: Saj sim se vsako leto čisto izpovcdal, zakaj mi pa nišo grehi izbrisani? Za to, ker nisi nobene žalosti se izpovedaje občutil, ampak si pra-vil grehe, kakor kake druge prigodbe, ino se tuđi nisi poboljša!, ker ti žal bilo ni. Poboljšanje si obetal, poboljšal se pa nisi. Oj grešniki ino grešnice! prave grevenge zdaj se vadite; ino kaj ona pred Bogam velja, so v lepi podobi poglejte. Za cesarja Mavricja je živel na jutrovim strašen razbojnik, drugim poglavar, ki so vsc ceste ino steže po Traciji v hu-dih strahih imeli, ino nobena oblast jim ni bila kos. Razbojnik se preoberne, priđe h cesarju, povo vso svoje hudobijc, ter jih ob-žaluje. Ccsar vidi nja žalost, mn odpusti ino prizanese. Kmalo po tem mož zboh', ino v bolnišnico (V špital) priđe, pa tuđi čuti, dc se mu bliža posledna ura. Pokliče spovednika, de ga za smert previdijo. Z Bogam .spravlen, se začne milo jo-kati, ino klicati v milost božjo, rekoč : „Poglej, vsmileni Jczus, ne prosim te kaj noviga; le to me vsliši, kar si veliko drugim izkazal. Bodi tuđi meni milostliv, kakor si bil mojmu tovaršu na križu ; pa sprejmi me, kakor si delavec plačal, ki so le eno uro v vinogradi tvojim delali. Moja posledna ura se bliža; dodeli mi torej toljke milosti, de z svojimi solzami svoje pregrehe omijem!" Tako je molil dolgo časa, pa si z rutico solze brisal, ki so so mu po lici vtrinjale. Zdravitel ga je poslušal, ki je blizo nja v bolnišnici ležal, ino čul; kar razbojnik ni vedel. Zdravnik v tem zaspi, ino po noči se mu začne senjati. Vgledal je tehtnico (vago), ki je zlata torilca imela, kako iz ob-lakov priplava, ino nad posteljo razbojnika obstoji. Pcrhiti tropa sovražnih pošast, ino veliko pišem grehov razbojnika v eno torilo položi. Per drugim torili stojita žalostna dva mladenča, belo ob- S7 lečena, tcr se milo gledata, vidcti, kako so pisma sovražnikov globoko vlcklc. Djal je pervi drugimu: „Nimava kaj na drugo torilo položiti, de bi toljko težo hudobij potegnuo? Šc le nekoljko tjednov je, kar je ta mož jamo razbojnikov popustil." Že se so-vražniki veselijo, kar mladenč tovaršu jiskati reče. Stopita h postelji, ino eden najde rutico vročih solz mokro, ki je vmerjo-čimu na očeh ležala, jo veselo povzdigne, tovaršu rckoč: ,,To le ni scer veliko, pa vender saj nekaj. Poskusva jo na tehtnico položiti, pa vsmilenje Gospodovo v verh; more, de bo pa po-tegnila ?" Položila sta rutico spokorjenih solz; polno na prazno torilo; ino glej, hitro pisme sovražnikov kviško potegne, dc se razkadijo ko mak. „Hvalen bodi neskončno vsmilen Bog; duša je najna!" tako izreče eden mladenčov, ki dušo veselo z sebo vzemeta; sovražniki pa izbežijo. Zdravnik se izbudi; ino ko k bolniku pogleda, najde mert-viga; to de bil je se topel, ino rutica od jokanja mokra mu je na očeh ležala. Tuđi so mu sosedje pravili, kako je rajni do posledniga izdihleja svoje hudobijc milo objokoval, ter je v spo-korni molitvi svoje živlcnje sklenil. ZdravitcI je pa solzno rutico hranil, ino pogosto vmerjočim kazal v znaminjc, kaj prava grevenga per Bogu velja. —■ „Bogu dopadliv dar je žalosti poln duh; zgre-vaniga ino ponižaniga serca, oBog! zavergel ne bos." Psalm. 50,19. m. ^ Tretja stopinja sv. pokore: Terden sklep alj prejrzetje. Zgublen sin je sklenil rekoc: Vađignil se bom, ter pojđeni k svojmu očetu. Luk. 15, 18. Hagovor. MÄud boj se začne v sercu grešnika, ki se v resnici pre-oberniti hoče. Živo nam ga sv. Augustin popise, kakor si ga je sam skusil, rekoč: „Bilo mi je, kakor človeku, ki bi rad vstal, 88 pa preveč zaspan zopet zadremle. Ti si me klical, o Bog! ino si djal: Vstani, ino KrLstus te bo razsvetil; jas sim pa Tebi le po zaspančcvo odgovoru: Zdaj, zdaj; tu sim že; le saj eno malo naj se zadrcmlcm. To: zdaj, zdaj, pa je dolgo, dolgo ter-pelo, ino ni hotlo priti. Bil sim nekako zvezan v železji svoje spačene volje, v katero me je hudi sovražnik] zakoval; zakaj iz hudc volje priraste huda strast, iz hudc strasti huda navada, ino iz te železna srajca. Te so udje pregresniga železja, v katerim grešnik teci. —■ Moje stare prijatelec gizdost ino posvetnost ste me mudile rekoč: Kaj bos naj zapusti!? Ne bos tega, ne uniga vec? — Ali bos mogel tak biti?" — ,,Po drugi strani sim bil pri volji, Tebi, o Bog, v resnici služiti. V tcj moji volji sim videl pred sebo toljko svetih mla-denčov ino devic, možev ino žen, ter sim djal: So premogli ti ino te, zakaj Auguštin, pa ti ne ? Tako sim nosil dvojno voljo, stariga ino noviga človeka, pregresniga ino duhovskiga. Tako se duh ino pa telo vojskujeta." V tcj vojski med duhani ino telesam, med gnado ino pre-grešno razvado vstane v njegovim serci tako rckoč hud vihar, ino po tem so ga, kakor moecn dež solzc polile. Pod neko figovo drevo pokrukne rckoč: „Kako dolgo, o Gospod, bom se odlagal le na jutre, na jutre? Zakaj ne dokončam doncs, zakaj ne ravno to uro svojga nesramniga živlenja ? Prosim te, pozabi moje hu-dobije, katerih veliko težo ćutim." Milo joka ino zdihuje, ino po-glejtc, to je njegova grevenga alj serčna žalost. Ko je v svoji žalosti pod drevesam sedel, zaslini glas: „Vzemi ino beri! Vzemi ino beri!" Ogleda se ino sveto pismo vidi, odpre, ter bere te 1c besede svetiga Pavla: „Kakor po dnevi pošteno hodimo; ne v požrešnosti ino pijanosti, ne v necisto.sti ino nesramnosti, ne v krezi ino nevošlivosti." „Razsvetlilo se je po teh besedah moji duši — pravi sv. Augustin ■— znotrajni boj je henjal, mirno je bilo moje serce ino premenjeno." Per tej priči sklene sv. Augustin pregrešno živlenje popustiti, ino se ves Bogu podati. Poglejte njegovo ter dno prejvzctje alj sklep. Tako je sklenil zgublen sin, ko je djal: „Vzdignil se bom, ter pojdem k svojmu očetu." Ni vprašal, kaj bo oče rekel, kaj bojo jrekli njegovi znanci, ni se bal, de ga bo sram. Sklenil je ino je 29 storil. •—Tako prcjvzetje morino imcti tuđi mi; ne barati, kaj bojo ljudje rekli? -— kako borno to alj uno opustili ino pogrešali; am-pak terdno skloniti, ino brez odloga storiti ■— to mora biti tretja stopinja pokore, ki se veli: Terdno prejvzctjc. 0 Bog, ki nam das voljo skloniti, daj nam ludi moc storiti! Tcrdno predvzefje. Zgubil sim svojo dni — se mladenčic •— srebern dnar, pa tuđi jokaje jiskal rekoč: Bog mi daj šc le zdaj najti; ne bom ga višoj zgubil ne. — Tuđi grešnik občuti, preglodajo, kaj je zgubil, notrajno žalost. Žalost ta more notrajna, čez vsc velika, čezna-torna, ino nad vsemi grebami biti. Ino kdor jo ima, mora po njcj skloniti, ne greški več, pa vsc popraviti, koljkor mogočc; ino to je terdno prcdvzctjc, se poboljšati. Kaj je terdni sklen alj prcdvzctjc? llesnična volja, ne več grešiti, za storjene grehe zadostiti, ino poboljšali svoje živlcnjc. „Sklcnil sim, ino prisegel, deržati zapovedi tvoje pravice (o Bog)." Psalm 118, 106. Kako potreben je terden sklen poboljšanja? Tako potreben, de brez uja grehov odpušanja ni. Kakor mora porok za dolznika dober biti, do bo povernil — tako mora per Bogu terden sklen za grešnika porok poboljšanja biti, de mu od-pusti. Je porok slab, ludi prošnja vslišana ni. — Človecka terdua volja z Bogam premoro čudne reci. Vsc človeku sovražnik vze-me, tuđi vmori ga; alj v hudo dovoliti cloveka ne more nihčc persiliti, kar nam keršanski mučeniki spričajo. Oh naj bi le tuđi naša volja ravno tak terdno sklcuila, rajši vmreti, kakor Boga žalili! Koljko reci zapopadc terdno predvzetjc poboljšanja? Dvoje: 1. Vse storiti, česar v odpuš'anje grehov potrebujemo: a) Ptujo škodo na premoženji alj poštenji poverniti. Cahej je sklcnil, polovico svojga blaga vbogim dati, ino čveterno poverniti, ako bi bil koga ogoljfal. Luk. 16,9. Tuđi storjeno po-hujšanjc se mora po zmožnosti pokončati. Si koga v greh za-peljal, ino veš, dc šc po široki cesti pogublenja hodi, posvari ga 30 sam alj po drugih, moli, posti se zanj, de mu Bog pamet raz-sveti. — b) Sovražnikam odpustiti. Ko je Peter Kristusa vprašal: „Gospod! koljkokrat bo grešil zoper mene moj brat, ino mu naj odpustim? do sedemkrat?" — mu Jezus reče: „Ne rečem ti do sedembart, ampak do sedemred sedemkrat." Mat. 18, 21—22. — Ako si koga razžalil, moraš za zamero (odpušcnjc) prositi. — Kdo pa je dolžan, pervi za odpušcnjc prositi? On, ki je žalenja kriv. Kdo pa je kriv? Vsak po navadi rad terdi, de je nedolžen. Torcj keršanska Ijubczen opominja, dc sovražniku ti pervi roko podaš, ino nikdar na sprotnika ne čakaš. Si ti jeze kriv, dopolniš svojo dolžnost; če si nedolžen, dobro delo storiš, ako mu pervi roko ino besedo ponudiš, dc se spravita. In tako bo vselaj za te prav. — c) Bližnc priložnosti zapustiti; od nevarne hiše jiti, zapelivim tovaršijam slovo dati, darila pre-grehe v stran spraviti. To se pravi po besedah Jezusovih roko odsekati, oko izdreti, čc nas pohujša, naj si nam je ravno roka potrebna ino drago oko. Mat. 18. Tako so Efcžani za pctdesct tavžent dnarjev vražjih bukev v pričo vsih požgali. Djan. Ap. 19, 19. — d) Odkrito serčno se vsih grehov spovedati, kakor zgublen sin očetu rekoč: „Oče! gresil sim zoper nebesa in zoper tebe!" II Savlu je Bog Ananija — ino spokorniku bo pripeljal dobriga spovednika, ki mu bojo dušno slepoto z božjo pomočjo odvzeli. Djan. ap. 9. 2. Potreba je, se skerbno varvati, de v poprej-ne pregrehe ne pademo. Bolnik, če ozdravi, se vsiga škod-liviga varje, dc se mu bolezen ne ponovi; naj spokornik se bolj skerbi', de se v poprejno pregrešno djanje ne zagrezne. Kaj nam je storiti, de se v greh ne povernemo? Ni zadosti se samo greha varvati; ampak a) se hudim nago-nam terdno vstavljati, ki so korenine drugih grehov. „Iz serca izhajajo hudc misli, vboji, prešestva, kurbarije, tatvinc, krive pričve, preklinjcvanja. To je, kar človeka ognusi. Mat. 15,19. — b) Bližnih priložnost grehov se zogibati. „Kdor nevar-šino ljubi, bo v nevaršini konce vzel." Sir. 3, 27. Bil je svoje dni razvajen žganopivc, ki je pri spovedi obljubi!, ne le žganja okusiti, ampak tuđi blizo kerčme jiti ne, kjer žganje točjo. — Lepo predvzetje; pa kaj, de ni zadosti terđno bilo! V štirih ted-nih zopet k spovedi grc; ino spovednik ga pohvalijo, de se je 31 pretekle nedelo tako čedno đeržal. Moćno je stari žganjopivc vesel; ino ko se domu povernc, pa memo kereme priđe, reče: „Lcpo sim se cclc š'tir tcdnc zadcržal, ino ne žganja vkusil; to plačila zasluži. Bom se povernil, ino ga kcličck popi'l." Povernil se je, pa tuđi napi'I, ino dcsetkrat hujši pjanc bil, kakor poprej. Poglejte, kaj priložnost stori, ako se nje ne zogibamo. c) Dolž-nosti svojga stanu zvcsto dopolniti. Oče ino mati morta skleniti svoje otroke skerbno rediti; gospodar ino gospodinja svojo družino modro vladati, blapec ino dekla živino lepo oskerbeti, svoje dela zvcsto opravljati, i. t. d. d) Vse zvcsto dopolniti, kar spovednik naročijo, svete zakramcnte spovcdi ino obhajila pogosto ino vrcdno prijemati, pridgc in kcrš'anskc nauke skerbno poslušati; i. t. d. Mi radi vse dobro obećamo, pa se raj si obljubo prelomimo! Dones pravimo: rajši tavžcnkrat vnireti, kakor Boga z eiiim samim greham več žaliti; jutre pa žc zopet pozabimo, ino raj tavženkrat grešimo, kakor bi enkrat iz prave Ijubezni božje vmerli, ker praviga terdniga sklepa h poboljšanju ni. Kako pa more pravo, terdno prcjvzctjc biti? Terdcn sklen mora biti: a) Resničen, ne le na jeziki, ampak tuđi v serci; Bogu se zlagati ne more ino ne srne. Tuđi zvijačc ne veljajo; p. dc bi pijane sklcnil, ne žganja piti, pa bi kruh va-nj namakal, ino pjan kruh jedil. — b) Sploh zoper vse gr ehe, tuđi zoper male pogreške, ki tuđi žalijo Boga, ino Ichko veliki izrastejo, če jili z slabim namenam storimo. b) Poseben ino terd sklen mora biti zoper nar hujši pregrešen nagib, ki v serci človeka korcnino ima, ino nam je nar nevar-nejši. — Ni dosti, dc bi le rckel, ne bom več greha storil; potreba je skleniti, ravno tega ino uniga ne več dopcrnesfi. d) Sklcp mora biti močen ko dob alj hrast, ki se ne da vetru skuš-njave ovreči; ne kakor terst, ki ga vsaka sapa zamaja. Dosti ni reci: bi rad, — tuđi ne: želim, če bo mogoče; ampak jas hočem z božjo pomočjo, naj velja, kar rado, kakor svet Pavl, ki je djal: „Kdo nas bo ločil Jjubczni Kristusove ? — Svest sim si, de nc smert, ne živlenje, ne kaka druga stvar nas ne bo zamogla ločiti Ijubezni božje, ki je v Kristusi Jczusi, Gospođu našim." Rim. 8, 33 - 39. 32 Po čem se slabo predvzetje pozna? Slabo predvzetje poboljšanja grcšnik ima: a) Ako do spovedi vedno greh dopernaša. Kdor se poboljšati prav sklene, od (iste dobe višej ne greši. b) Ce storjene škode poverniti noče, naj bi si ravno lehko. c) Kedar si spovednika izbera, per katerih misli hitro ino lehko odvezo brez vse pokore ino poboljšanja doseći, d) Ako se brani storiti, kar mu dobcr spovcdnik prav naročijo, ino le posvetno živeti hrepeni. „Mihče, ki z roko za oralo prime, ino se nazaj ozira, ni pripraven za božje kralestvo." Luk. 9, 62. Kako terdno predvzetje poboljšanja vredno sklenemo? Hoćemo terdno skloniti, se prav poboljšati, mormo: a) Boga svetiga Duha za gnado prositi. „Bog je, ki daja, dc hoćemo ino dopolnimo po (njegovi) dobri volji." Filip. 2, 13. b) Živo Ijubezen v Boga obuditi, kakor sv. Poli-karp, ki je djal: „Žc 86 let Jezusu služim, ino se nikdar mi ni kaj žaliga storil; kako bi klcl svojga Gospoda ino Boga?" c) Prav živo pomisliti, kako srce ni so pravični, božji prijateli, — kako nesrečni pa grešniki, kakor vidimo nad zgublenim sinam. d) Gorečo popolnama grevengo obuditi; ona je mati terdniga sklena. Kjer prave serčne žalosti •—• tuđi terdniga sklcna k poboljšanju ni. ■— Nekdo je dobil lepo podobo Jezusoviga ser-ca, kako vsmileni Odrešenik prebodeno serce kaže, pod katerim se pisano vidi: „Je li tvojo serec tako do mene, ko moje do tebe?" IV. Kralj. 10, 15, To oprašanje je človeka toljko opeklo, de je od te dobe tuđi pogosto svoje serec pregledal, rckoč: „Ali je moje serec ravno tako resnieno do Jezusa, kakor Jezusovo do mene? ()h, kako gerd bi bil človek, žaliti preljubeznivo serce, ki nas je toljko ljubilo, dc se je dalo z sulico presuniti, naj bi očitno videli, kako nam dobro želi." — Oh, vpraš'ajmo tuđi mi, kako resnična je obljuba terdniga sklepa, ki jo storimo iz lju-besni do Jezusa? Katero je pravo znaminje terdniga sklena? Priča terdniga predvzetja nišo besede, ne prisege, tuđi ne solze, temuč je le sad poboljšanja, kateri se prikaže, ako gresnik bližno perložnost zapusti, škodo poverne, za zamero prosi, i. t. d. „Iz njih sadu jih böte spoznali." Mat. 7, 20. Koljko tavžent se jih ogoljfa, ki praviga naprejvzetja ne pozna! 88 Ponovlenje. 1. Kaj je tcrden sklcn alj prcjvzetjc poboljšanja? — 2. Ka-tere lastnosti mora terden sklcn poboljšanja imeli? — 3. Kaj je storiti, obuditi terdno predvzelje ? •—-4. Po ćem se pravo pred-vzetje pozna? Opöiiithl. Lehko ljudi goljsaš z praznimi obljubami; Bog se goljfati ne da, ino kar obljubimo, moramo zvesto deržati, ako nočemo sami sebe ogoljfati, kakor Farao, terdovraten Egiptovski kralj. Nevsmileno stiskal je Farao vboge Izraelske ljudi; njih krik je klical v nebesa. Bog pošle Mojzesa k Faraonu, ino mu da palico v kaco, prah v same červe, vodo v kerv premeniti ino vec drugih čudežov pričo Faraona storiti. Kralj se prestraši, obljubi Izraelske ljudi izpustiti; pa se hitro spet izkuja. Bog pošle angela smerti, ino o polnoči pomerjejo po vsi deželi vsi Fjgip-tovski pervorojenci od kraloviga perviga sina do pervorojenca posledniga najemnika. Kralj ves plah vkaže jiti se po noči vsi-mn Izraelskimu ljudstvu iz deželc.' Pa še nišo črez mejo odišli, kar se Farao zopet izkuja, rekoč: „Na noge! hitimo za njimi!" Vidite slabo predvzetjc! Poglcjtc pa tuđi konce! Farao žene svojo vojsko za Izraelcartii, ino jih ravno pri rudečim morju zaleze. V veliki nevaršini so; pred njimi morje, od desne ino leve strani skalovje; za njimi sovražnik. Mozes vdari na božje povelo z svojo palico na morje, ino morje se mu razdeli, de Izraelci po suhim crez rudečo morje grejo. Tuđi Farao z svojimi konjiki, vozami ino vojšakami za njimi planejo. Alj morje se zavezne, ino vsa Faraonova vojska potone. •—. Po- glcjte žalostni konce slabiga predvzctja! ..........Ravno tak bomo tuđi mi potonili v morji pregrešniga sveta, ako svojga prcdvzetja zvesto ne deržimo. — 0 Bog! ki si nam dal dobro hoteti, daj nam tuđi dopolniti, kar smo sklenili. Amen. 3 v / v 6 Šterta stopinja sv.pofcore. Cista spored. Zgublen sin je očetu rekel: „Oče! gresil sim zo-per nebesa ino zoper tebe. Već nisim vreden, tvoj sin imenvan biti." Luk. 15, 21. S a g o v o r. tWresnik! sekira je na drevo že pomerjena; đrevo, ki dobriga sadu ne prinese, bo posekano, in v ogcnj vcržcno. Ako drevesa sam ne posckas, ga bode Bog. —Katero drevo? Drcvo pregrche. — Kjc pa raste? V tvojim serci. Po čistim izprašo-vanji vesti imaš drevo pregrche spoznati, skoz pravo sereno žalost omajati, in skoz terden sklep iz korenine vzdigniti. Skloniti imaš, storjeno škodo popraviti — pohujšanje po-končati—se z sovražnikam spraviti;-—greha se varvati— grešnih priložnost se zogibati, ino vsc dopolniti, kar je potreba za odpušanje grehov ino poboljšanje živlcnja. Terdno predvzetje mora biti resnično, sploh nad vsc grehe, posebno pa zoper nar huj navado, in pa močno, dc mu nobena skušnjava ne bo kos. Tako se grešno drevo iz korenine vzdigne; pa se ni posekano. Podere se skoz cisto spoved, zakaj čista spoved je šterta sto-pinja k Očetu. Zgublen sin je pred očeta pokleknu, rekoč: „Oče! grešil sim zoper nebesa in zoper tebe." Poglejtc, to je spoved! Tuđi mi mormo svojih grehov spovedati se namestniku božjimu namesti Boga; zakaj Bog ima dvojno sodbo: pervo v zakramentu sv. po-■kore ---• sodbo milosti; drugo sodni dan — sodbo pravice. Kdor hoče drugi srečno oditi, naj se vuči, pervo prav storiti. Cista spoved. David, mož po volji božji, se je dal skušnjavi premagati, ino je prešestvo ino clovckomorstvQ storil. Prcrok Natan mu 35 storjeno hudobijo v priliki bogatiga moža pokaže, ki je vboščeku ljubo edino ovco vzel, če je ravno svojih ćed dovolj imel. David se je sam obsodil, de je smerti vreden, ino je svoj greh pove-dal, rckoč: „V Boga sim grcšil!" Na to izpovcd mu je Bog po preroku rekel: „Torej ti je Bog odpustil greh, ino ne bos vmerl" (po meci, kakor si zaslužil). , Ravno tak mormo tud mi grešniki svoje grehe spoznati, objokati, ino skloniti, se vredno poboljšati; pa tuđi cisto se izpo-vedali njih. Zgublen sin se je svojmu oćetu izpovedal; Očetu nebeškimu se ne zamoremo; zatorej se izpovemo božjim na-mestnikam, katerim je dal Jczus oblast, grehe odvezati, alj jih zavezati, rekoc: „Prejmite svetiga Duha! kterim böte grehe od-vezali, so jim odpušcni; in kterim böte grehe zaderžali, so Jim zaderžani. Joan. 20, 22 — 23. Zakaj se mormo grehov namestniku božjimu izpovedati? Jczus Kristus je to naročil., Ko je on po sveti hodil, je Mariji Magdaleni, mertvovudu, svetimu Petru, ino vec drugim grehe odpustil. Po svojim v nebohodu je pa oblast svojim aposteljnam dal, rekoc: Kakor je Oče mene poslal, pošlem tuđi jas vas." In ko je bil to izreke], je v nje dihnil, ino jim je djal: „Prejmtc svetiga Duha! Kterim böte grebe odpustili, so jim odpušcni; ino kterim jih böte zaderžali, so jim zaderžani." Joan. 20, 21 ■— 23. Kakor je pa aposteljnam dal dvojno oblast: od-pustiti alj zaderžati; je tuđi grešnikam zapovedal, grehe povedati; zakaj bres tega bi ne vedeli, koga odvezati, komu zaderžati. — Tuđi svet Joancs ravno to priča, rekoc: „Ce svoje grehe pove-mo, je (Bog) zvest ino pravicen, do nam naše grehe odpusti, ino nas vse hudobije očisti." Joan. 1, 9. — 7)Vsa katolška cerkva je zmiraj vervala, de izpovcd grehov po kersti storjenih, je po božji zapovedi zapovedana, ker je Gospod Jezus Kristus, prejde je v nebesa šel, svoje namestnike sodnike zapustil, katerim bi se verni obtožili. Lchko se ve, dc bi duhovni ne mogli soditi, če se jim grehi na tenko ne razodenejo." Trid. zbor, seja 14. — Tuđi sveti cerkveni očaki od nckdaj učijo, de se je grehov izpovedati potreba. Svet Kiemen Rimski pravi: „Dokler smo na tem sveti, najte, de se iz vsiga serca preobernemo, de od Gospoda zveličanje dosežemo. Zakaj kedar smo raz svet sli, ne zamoremo višej izpovedati se, ne pokore storit." ■— Svet Pacian piše: 8* 86 „Praviš, de le Bog premore grehe odpušati. Prav imaš. Kar pa Bog po svojih mašnikih ston, je tuđi njegovo djanjc. Kaj bi dru-gači una beseda veljala: Kar böte na zemli zavezali, alj razvezali, ima tuđi v nebesah zavezano alj razvezano biti." — Svet Ara-broš priča: „Ako želiš opravičen biti, izpove se svojih grehov. Skoz svojo ponizno spoved bos železje svojih pregreh razkoval." — Grcšnik ne reci: zadosti je, de se poboljšam. Dolgov storje-nih se nisi poplačal, če ravno novih več ne storiš. Le po zaslu-ženju Kristusovim odpušanje grehov zadobiš; zasluženja Kristu-soviga se pa lc vdeležiš, ako dopolniš, kar on haroči. Pokaj pa Jezus zapove, se grehov izpovedat? Za velikiga hasna dol, ki nam ga spoved prinese. * 1. Poniznost serca grešnikam vneti. Tako se je zgublen sin ponižal pred očetam, rekoc: „Oče! nisim vreden, vaš sin imenvati se!" — „Začetik dobrih dcl je izpoved hudobnih." Sv. Auguštin. ■ i 2. Spoznavo grehov cloveku prižgati, de svoje slabosti prav spozna, se dvomov alj cviblov iznebi, ino podvući', kar je greh ino kar ni. 3. De se grcšnik per spovedi podvući, ino se mu svetje, kako se bo poboljšah Tuđi bolniku se pomoć svetovati ne more, doklcr ne pove, kjc ga boli. 4. Dc spovednik vrednimu spokorniku odvezo dajo, ter ga vgotovijo, de so mu grehi odpušeni, de zadobi zopet ljubi mir svoje vesti, ino tolaženje potertiga serca. —Kolj-ko grehov spoved vbram', nedolžnih pred zapeljvanjam ohrani, kedar se skušani spomnijo, de se jim bo vsiga tega izpovedati! ■— Koljko storjene škode se po spovedi poverne, pohujšanja popravi, ino sovražnikov poprijazni! Spoved ovarje sina— hčer — hlapca^—deklo zapelivosti, ino je angelj varh mladih ljudi. 0 ljubi starši! ki vas otroci skerbijo, kdo bo jih varval, kedar vas ne bo? —Privajajte svoje otroke pogosto ino vredno k spovedu Kdor se prav izpovedujc, tuđi prav živi. 37 Komu se moramo izpovedati? Po štcrti ccrkveni zapovedi .saj cnkrat v leti svojinu domačimu duhovskima pastirju, fajmaštru alj kaplanu, ki narbolj vcdcti morjo, kaj je njihovim ovčicam potrcbniga; ino je to žc stara navada v sveti božji cerk-vi, ki uči: Vsak vcrnik obcdvojniga spola, ko je starost razsodka nastopil, naj se vsih svojih grehov svojinu duhovnima narmanj enkrat v leti sam zvesto izpove, ino naloženo pokorjenje po moči dopolni. . . Kdor se hoče iz pravičniga namena per drugim duhovnim izpovedati, naj per svojim dobi prej pripnšenje, ker ga drugi duhoven nemore odvezati alj zavezati. IV. Latcr. zbor. ■—■ Svet Karl Boromcj je svojim duhovnim pisal, naj dovoljo svojim prošnikam drugam k spovedi iti, ako vejo, de ne grejo iz duha nepokore alj hndiga namena. — Po dovoljenji svojga pastirja, ki se očitno alj po navadi da, se slobodno tuđi drugim mašnikam izpo-vedujemo, ako so le od svojga škofa v to poterjeni, posebno pa: 1. Kcdar domaći pastirji vsih svojih izpovedati ne vtegnejo, kakor ob posebnih praznikih alj odpustkih. 2. Kcdar po pravi pameti zavupamo, per drugimu spoved-niku boljši svojo spoved opraviti; p. ako veliko spoved delamo, alj kaj posebniga na serci imamo. — Naj si ravno vsi spovedniki v to postavlcni oblast imajo nas grehov odvezati, ven-dcr nišo vsi enako dobri za vse grešnike, kakor ne vsi zdravi-teli za vse bolnike. „Izvoli si iz tavžent eniga, kaj iz deset tavžent, uči sv. Franciško Zalezjan; pa bos tuđi praviga najdel, ako ga prav želiš, naj bi ti tuđi Bog angela iz nebes moral poslati." Kakšniga spovednika si naj zvolimo? Ako si lehko izberemo, jidmo k možu po volji božji, ki 1. kar učijo, tuđi sami storijo; 2. takih, katerih se navadni slabi kristjani zogiblejo. — Oj, keršanske duše! ne ogledujte se po spovednikih, ki prekratko naredijo, preradi odvezujejo, ino jim ni za izveličanje vbogih grešnikov skerb. Oni so po preroku Ecehijelu podobni modrijanam, ki mir oznanu-jejo, kedar miru ni; alj pa zidarjam, ki star sid ometujejo, ki se ne derži, ter se bo poderl, ino tuđi jih zasiil. Eceh. 13, 10. — Kaj pomaga bolniku, če mu zdravnik tako dolgo zdravje obeta, de vmerje? — „Nič ti ne bo krivična kvitenga pomagala, če ti 38 jo hišnik ravno podpiše, ako nje gospod ne poterdi?" Sv. Av-guštin. — Prenagli spovedniki na svojih ramah grešnike v pekel nosijo. —• Srečal je svoje dni grešnik svojiga predobriga spoved-nika na cesti, rekoč: „Nate dnarjev za popotnico!" Spovcdnik ga vpraša: „Kamo pa?" — V pekel!" — mu odgovori. „Jas grem v pekel, ker se ne poboljšam, vi pa, ker me brez poboljšanja odvezvijete." •— Velik božji dar so dober spovednik; potreba je za njih prositi, pa tuđi za jih moliti. Kako se spoved zacne? Vstopijo se moški na desno stran, ženske na levo, ino čakajo mirno na versto premišlovaje svoje grehe. Pride na te versta, po lepi keršanski šegi se 1. pokrižaj; 2. pop rosi za blagoslov alj svet žegen, rekoč: „Prosim za svet žegen, se svojih grehov vredno spovedat." — Ako te pa že prej blagoslovijo, reci: Zahvalim za svet žegen i. t. d. ■— Spovednik te pokrižajo rckoč: Gospod bodi v tvojim serci ino v tvojih ustah, de se svojih grehov prav ino zgrevano izpoveš, v imeni Boga Očeta, Sina ino sv. Duha, Amcn. 3. Po tem moli ocitno spoved, rekoč: Se izpovem Bogu, Mariji, vsim svetnikam ino Vam, duhovski oče, vsih svojih grehov od svoje zadne spovedi, ki je bila ... 4. Pove se čas posledne spovedi, ali o veliki noči, alj od koljko tednov? Tuđi je potreba odkriti, ako bi grešnik poslednič odvezan ne bil? —• Ni pošteno, če kristjan spovedi prav ne zna začeti; po tem se hitro pozna, de je slabo podvučen, ino pa, de se bo težko kdaj prav izpovedal. Pa je tuđi ne-rodno, ako predolgo ocitno spoved moli, pa se dostavlja nepotrebnih besedi, ter spovednika mudi. Kedar je veliko ljudi za spoved, je dobro, dolgo molitvo očitne spovedi poprej opraviti. 5. Potem se grehov spodobno izpove po redi izprašovanja. Koljko lastnosti mora spoved imeti? Prava dobra spoved mora imeti pet lastnost, de je: ':■ ■ , ■ ■"('■ri s'x-vfhii od ta ti fr/;.,T —•■ • i 'Hrjfivr ; • 39 1. Ponizna. Ne kakor prcvzctcn farizej druge tožvati, kako so hudobni Ijudje; ampak z potcrlim sercani, objokano, kakor ponižen colnar se naj grešnik svojih grehov obtoži. Potreba je, de grešnik izpovedaje se, a) veliko žalujc; b) se odkrito obtoži; c) pokorno stori, kar se mu naloži, de bo njegova spoved ponizna. 3. Ccla. Izpovedati se mora vsih svojih neizpovedanih grehov, kakor nam jih dobro izprašana vest pokaže; ino pa: a) vsih smertnih, ki so dusne smertne bolecine; b) vsih tistih, ki jih prav ne razločimo, ali so smertni, alj odpustlivi, ino se nam radi perkrivajo, dc jih za male štejemo, naj so si ravno veliki; p. nečistost, lakomnost i. t. d. c) Nar skerbnej s'c mormo obto-žiti opušenih dolžnost svojga stanu; p. oče, mati: ali ništa otrok prav učila? hlapce dekla: ali ništa živine prav oskerbela? i. t. d.*) Odpustlivih grehov scer ni treba izpovedati se, de bi spoved ćela bila, je pa dobro, ako vtegnemo, izpovedati se posebno takih, ki so .nam pred drugmi v navadi. Će se pa malih grehov le po navadi izpoveduješ, žalosti pa nobene nad njimi ne občutis, lehko svetost zakramenta oskruniš. 3. Čista, de se izpovemo smertnih grehov: a) Po šte-vilu, koljkokrat smo storili. Ako pa števila prav ne verao, po-vemo, kolkokrat na mesenc, teden, alj pa na dan. Veliko jih slabo navado ima, ter velike grehe sploh pove, male grehe pa šteje, ino lehko na spovedi laže. Ni potreba, odpustlivih grehov po štcvili praviti, temuc po korcnini, iz katere pridejo. b) Po okoljšinah alj okoljstavah: kdaj smo grešili, ali ob delavnikih ali v nedelo? —-kje; v cerkvi, ali doma? — zkom; p. presestoval z samico ali z zakonsko ? — zakaj; p. si bil nadražen, ali sam od sebe? — kako, ali očitno ali skrivaj? — kaj je iz tega prišlo? i. t. d. c) Peršona se le po stanu — nikolj po imenu ne pove, ino nikolj razodevati, kar bi bližnimu na časti škodvalo. *) Izpovcdal se je svoje dni bogaboječi cesar Karol V. mašnikn prav prc-prostimu, katerga se poünal ni, ino je p'o navadi sklenil: „Zdaj pa kaj već ne vem." Spovcdnik so b)i mož božjiga duha, ino so djali : „Kako je gospod! ali bova tako končala? Povedali ste grehe, ki jih. je Karol storilj zdaj povejte se grehe, katere je oesar dopcrnesil!" 40 4. Resnična, de se spovedniku, ki so naš sodnlk, zdrav-vitel in učitel, razodenemo, kakovi smo. a) Ne smemo sami sebe zaničvati alj veo zametovati, ko je resnica; pa tuđi ne izgovar-jati se po hinavsko. Zato prosi kralj David: „Gospod, postavi varha mojim ustam, ino varvaj vrata mojih ustnic (žnablov). Ne pusti, dc bi se mojo serec v hudobne besede nagnilo, ino pre-grehe izgovarjalo." Psalm 140, 3 — 4. Tuđi velikih grehov ne \ smemo manjšati, kakor posvetneži, rckoč: kaj pa to, je le kaj maliga! b) De povemo, kakor vemo, kar je gotovo, alj kar le dvomimo, česar prav ne vemo. c) De nobeniga greha ne zatajimo, ki ga vemo. Keljko grečnikov grehov zataji, zakrament sv. pokore nevredno prejme, ino ravno skoz to smertno greši. / !' rt- '-/•>'< i,,\'.,tr vjn<( 1. Iz nevednosti, ako gresnik ne ve, kaj je greh. Ne-vednost je pa dvojna: pregrešna, ako bi lehko spoznal, pa nočeš si prizadeti. Gorje jim, ki keršanske navke opušajo, ino pozabijo, kar so v mladih Ictah znali. Iz take zadolžene nevednosti bo veliko pogublenih. — Nezadolžena nevednost, kedar nam resnice spoznati mogoče bilo ni, je brez greha. ■■:•■■',': '■ '';■ i 2. Iz pozablivosti, kedar pozabimo se izpovedati česa. Tuđi ona je dvojna: zadolžena, ki priđe iz razmišlanja ino lehkote serca; nezadolžena, ki priđe iz slabote človeške na-tore alj starosti. - '^^^ 3. Iz sramožlivosti; kedar je koga sram se izpovedati grehov. Navadna zvijača satanova je pred greham človeku praviti, de to alj uno ni greh, rekoc: kaj pa, to ni greh, je le kaj maliga, slobodno stori; i. t. d. Po grehi storjenim ga pa plaši, rekoc: To je gerdo; sram te bodi kaj takiga povedati! Kaj bojo spovednik rekli! Tako skusnjavec grešnika pred greham preder-zniga stori, po grehi mu pa jezik zaveže, de zamolči; česar nas Bog ovarji! Zakaj se nam ni na spovedi sramovati? Ne za-volj greha. Greh je gerd, de ni gerjiga; pa to je lepo, ce se ga ponizno obtožimo ino izgrevamo. Kaj bi se sramovali se izpovedati? a) Bog vse ve, kaj smo storili. Nas ni bilo sram poprej 41 grešiti, po kaj bi nas bilo sram se greha omiti? Ne za spovefl-nika del. b) Spovcdnik so tuđi grešni elovek, ino bojo z nami vsmilenjc imeli, nas Ijubeznivo ino poterplivo oskerbeli. Ce bi se bali cniga spovednika, lehko si drugiga pojišemo. Saj spovednik nikdar ziniti ne smejo, česar smo se jim izpovcdali; ter morjo biti pcrpravlcni raj vmreti, kakor svet Janez Nepomuk*), prej ko bi kaj iz spovedi povedali. c) Zastonj bi nam bilo greh spoved-niku zamolčati, ker bo sodni dan razodet. „Ako greb zdaj ob-stojimo, bo izbrisan, ino nihčcr ga viši zvcdcl ne bo. Če ga pa zdaj zatajimo, ga sodni dan ves svet zvcdel bo. Tuđi deteta, ki obstoji, kar je storilo, stariši tepli ne bojo; ako pak taji ino laže, bo dvakrat hujši tepeno. d) Vest nam pokoja ne da, doklcr ne obstojimo. „Gorje meni, vpije spokorjeni David, de sim molčal! Vsc moje kosti so od vsakdanjiga jokanja oslabele. Ker je tvoja roka noč ino dan nad meno težka bila, sim se V svoji težavi noc in dan sem ter tje obračal, ker je mene tem bodil. Tedaj sim tebi svojo pregreho spoznal, ino svoje krivice nisim zakrival. Rekel sim: jas hočem sam črez se svojo krivico pred Gospodam spoznati, ino ti si meni hudobijo mojiga greha odpustil." Psalm 31, 3 ■—-5. Lepo svet Avgustin opomina, rekoc: „0 človek! kaj se bojiš, izpovedati se? To, kar v spovedi zvem, manj vcm, ko to, česar ne veni. Po kaj se sramuješ obstati svoje grehe? Grešnik sim (spovednik) ravno kakor ti. Človck sim, ino ni mi neznano, kar je cloveškiga. . . Izvolji si, kar rad. Ako ne bos izpovedan zakrit, bos nespovedan pogublen. Bog zato k spovedi priganja, de bi človeka ponižaniga rešil; pogubi pa neizpoveda-niga, de štrafa napuh alj prevzetnost." — Nekteri zamolči 4. Iz strahu za od vezo, ker se boji odveze ne dobiti, ako se velikiga greha izpove. Pa kaj pomaga krivicen dnar, ki ga goljuf naredi? Kaj pomaga odveza, ako spovednika za njo ogoljfaš? Bog nas varji takih zmot! Kaj stori, ki na spo.vedi smerten greh vedoma (naleš) zamolči? Kdor naleš smerten greh zamolči, stori božji rop; njegova spoved ne velja, kir'je lažniva, ino se ravno skoz to na novo smertno pregreši. Ako ti lonce živih gadov imaš, ino vse pomoriš, le eniga samiga pa živeti pustiš, bo te *) B6ri živlenje Svetnikov II. bukve, stran 321. 48 smertno piknil. Ravno tako te bo tuđi cn sam smcrtni grch po-gubil, če ga zatajiš. Kdor spovednika nalaže, se Bogu izlaže, ino godilo se mu bo, kakor Ananiju ino Zafiri, ki sta se svctimu Petru izlcgala*} Oj kcršanske duše, le tega ne! Kakor dobri otroci skerbnim starišam — tako odkritoserčno se izpovetc svojim spo-vednikam, in böte vsmilenje najdli **). Kaj mu je storiti, ki smerten grch zamolči? Ako bi bil kdo velik grch, p. pred desetmi letmi zamolčal, mora vsc spovedi ponoviti; to je. a) Mora zamolčan greh, ino tuđi tište grehe povedati, katerih se je zravno zamolčaniga izpovedal. b) Povedati, per koljkih spovedih ga je zamolcal, alj koljkrat je od tište dobe per spovedi bil? c) Koljkokrat je bil per svetim obhajilu, ino pa cio o veliki noći? d) Ali je tuđi kak drug sv. zakrament v žalostnim čaši prijel? Koljkor se je kaj takiga pri-godilo, toljko vec smertnih grehov storilo. Težko je spovedi popravljali, ki se toljko lehko slabo storijo. Takim grešnikam, ki so vec spoved nevredno storili, je potrebna velika spoved. Kaj je storiti gresniku, ki je kak grch pozabil? Če nisi pozabil iz nemarosti, temuc iz slabosti, ne storiš smert- *) Beri zgodbe svetiga pisma IV. đel, stran 171. **) Bere se, de je kraljević (princ) na neko barko prisel, na kateri so huđodelniki priklenjeni veslali. Vbogi ljudje so se mu vsmilili, ino sklenil je saj eniga resiti. Vpra.ša vsakiga, kaj je storil, de je pri-klenjen ? Eden za drugim se izgovarja, đc je nedolžen, ino hudobne ljudi dolži, ki so ga po krivim tožili ino obsodili. Vsi prosijo, naj jih resi. Poslednič popraša nekiga razterganiga človeka: „Kaj si pa ti včinil, de si tukaj vželezji?" — „Premili gospođ! — on reče — hu-; doben človeli sim. Nisim ožeta in mater sluša], sim jima vtekel, ra- zvHJzdano živel, sim goljufal in kradil. Dve uri bi vsih svojih hudo-bij ne povedal, ki sim jih svoje žive dni dopernesil. Voljno terpim, ker spoznam, de sim zaslužil." — Kraljević je dobro vedcl, de se nobenimu krivica ne godi; pa ]e od posledniga, je zaupal, de se poboljšal bo, lii je tako odkrito-serdno svoje huđobijc obstal. Rekel je torej smeje: „Kako priđe samo ta hudobec med druge toljlio poštene ljudi? Le hitro železje iz njega, ino zapodite ga, de ne bi teh toljko nedolžnih ljudi zapeljal." RoiSno so mu železje vzeli ino ga ispustili ; drugi pa, ki so se ncdolžni đelali, so na barki priklenjeni ostali. 43 niga greha. Vcnđer je potreba: a) Ako se pred sv. obhajilam spomniš, dc se k spovcdniku povcrncš, če je mogoče, ino se po-zableniga greha izpoveš. b) Ce se po svetim obhajili spomnis, alj pa spovednika več blizo ni, popolnama grcvengo obudi; ino c) Pozablen greh per prihodni spovedi pove. Drugih grehov po-prej povedanih ni potreba ponavljati. — Spovcd mora biti 5. Zastopna ino spodobna, de nas spovednik zastopijo, ne pa okoljstoječi; de govorimo ne prenaglo, ne pretiho, ino z ta-kimi besedami, de lchko vejo, kaj mislimo. Velikih grehov ne smemo prehitro izgovoriti, ino če bi čutili, de so spovednik kaj takiga preslišali, morino ponoviti. — Na uho vleci, česar se kdo izpovcduje, je okoljstoječim velik greh; ako pa kdor kaj zaslisi, če ravno ne rad, je dolžen pod smertnim gr ehom molčati, kakor spovednik. ■\->-'r jMnolihft; •'; K^i'iviv ^imv.^aA if'./i^n'u.'i'j«! Kako se spoved sklenc? ; Ne omolkniti, alj pa rečti: Ne vem več; ampak spodobno ino kratko se spovcd sklone, rckoč: a) Vsi ti ino dnigi grehi, vedni alj ne vedni, so mi iz serca žal, dc sim Boga žalil (zalila), b) Terdno sklencm z božjo pomočjo svoje živlenjc poboljšati ino se prav spokoriti. c) Prosim za potreben nauk, za pokoro, ino za odvezo, če sim nje vreden. Ako se tako cedno izpoveš, drevo pregrešniga živlenja poderes. Zavupaj, de ti je vsmilen Bog ravno tak grehe odpustil, kakor so tebe tajistih spovednik odvezali, ako so z tebo zadovoljni, ino si ti njihovi sodbi pokorn. „Noben prav 'pokorn se ni kdaj pogublen bil, priča svet Filip Ncrej; pa tuđi nobeden nepokorn .ie ni izveličan." Ponovlenje. 1. Zakaj se mormo namestniku božjimu grehov izpovedat? — 2. Katerimu spovedniku smo se dolžni izpovedati? — 3. Kake lastnosti mora spovcd imeti? •—■ 4. Kako se spoved začne? — 5. Kako se spovod konca? — 6. Kaj stori, kdor velik greh na spovedi zamolči? — 7. Kako mora spovedi ponoviti, kdor je smer-ten greh zamolčal? —8. Koljkokrat je potreba k spovedi jiti? u 1. Kakor hitro ncsreeno v smcricn grch pađeš, ne odlagaj na advent, ne na velikonoč, ampak hitro se izpove, ino saj pervc nedele ne zamudi. Kdor smertno greš/, posvečejočo gnado božjo zgubi, brez nje pa nemore kaj za izveličanje vredniga storiti. —■ Kdor smerten greh stori, dušo smertno rani; ino kakor se rana hitrej zaceli, če ne odlagaš zdravila, tako se lehko poboljša, kdor po pervim grehi k spovedi hiti. Zato se toljko mladenčov ino deklic pogubi, ki po storjenim grehi spoved odlagajo, grch za greham ponavljajo, doklcr «tovila več ne vejo. — Ako se vrežeš, ali porečeš: počaj, de se bom se večkrat vrezal, po tem bom rano obezal! Ali ti ne bo rana zegnila, dc bos tcžko ozdravi), in tuđi lehko vmerl? Kdor v smertnim grehi živi, tako rekoc na pajčini nad peklenskim brezdnam večniga pogublenja vesi; — le mala žilica v človeku poći, ino po njem je. Zato veli vsmileni Jezus: „Cajte, zakaj vi ne veste ure ne dne!" Mat. 25, 13. Pripravleni vmreti smo pa le, ako v posvečivni gnadi božji živimo, brez vsiga smertniga greha. 2. Naj si pa ravno smertniga greha nimamo, malih grehov pa le imamo; ino tuđi tistih se je večkrat izpovedati. Ako nam mali, odpustlivi grehi gnade božje ne vzemejo, nam jo pa po-manjšajo; če nam duše ne vmorijo, nam jo pa oslabijo, de po tem lehko vmerje. Slaba gospodinja, ki hiše pogosto ne pomete; slabi kristjani, ki večkrat svoje vesti ne očistijo skoz sveto spoved. Pridni kristjani hodijo vsakiga mesenca, ako ne, pa saj vsake kvatre k spovedi. 3. Posebno zvesto se mora enkrat v leti velikonočna spoved opraviti, ino vredno obhajati z Jezusam sveta velikonoč. Opominl. Potreba je bolniku v nevarni bolezni žlahniga zdravila, veliko potrebnoj je grešniku v smertnim grehi spovedi. Vbogi gresm'k pokoja ne najde, ražen v sveti /povedi. V mesti Antverpen je živel žlahen gospod, katerimu je velik greh na vesti bil, kateriga se ne izpovedati mogel, de si ga je ravno huda vest pekla. 45 Vmreti, tuđi v peklu goreti, je mislil, to ni toljko hudo, kakor izpovcdati se. Slišal je, de se nima grešnik grehov izpo-vedati, ki jih pozabi. Začel je tor ej prav dobre volje biti, naj bi poprejno pozabil; pa vest ga Ic huje peec. Na dežele se poT da, ino velikb krajev po Evropeji prehodi; pa stare pregrehe le ne izbriše. Vsclil se je v mesti Antvcrpen, ino je nar skrivnej vučenosti tuhtal; pa serca le ni ohladil. Sli.ši ludi, de se grehi skoz kes alj grevengo, z molitvijo ino dobrimi delami omijejo, ter ćele noči premoli, ino se cele dni posti, obilno vbogajme daja, ino se prav terdno pokori; pa vest mu pokoja ne da, temuč veli: Eno je potreba storiti; pa drujga ne opustiti. Se iznebiti strasnih muk svoje vesti, sklene vbožec sam sebe vgonobiti, vzemc dvoje narboljih pištolj, ter se na svojo grašino pelja, kjer storiti misli, kar je lc misliti groza in strah. Po cesti dojde častitliviga starčeka z sivimi lasmi. Dopadc mu. Star duhovn so bili. Povabi jih, naj se z njim peljajo. Mašnik so bili prav zgovorn mož, ter sacno od svete vere marnvati, svete zakramente hvaliti, posebno pa zakrament sv. pokore, rc-koč: „Kaj bi sromak greš'nik počcl, kako bi se otel pogublcnju, ako bi svete spovedi ne imel, ki mu je posledno resilo?" Žlahnik na te besede poskoci, kakor bi ga bil na kako bolečino steptal, ter se mu zagrozi ino pravi: „Kaj gučate? Od kod ino pa kako vi mene poznate ?" Duhovnik žlahnika za za-niero poprosijo, rekoc: de se žlahnika svoje žive dni videli nišo. „Kar sim pa govoril, so djali, je pac navada taka, de vsak po svoji šegi nar raji reče, kakor ve. Naj bi jim pa v kaki duš'ni težavi pomagati vtcgnil — na dalej recejo — naj lc velijo!" — „Izpovedal se pac ne bom" — odgovori žlahnik ves omamlen. „Saj se se kako drugac pomaga" — recejo duhovnik. „Mož be-seda!" reće žlahnik, ter duhovnika za roko prime; ino v tem se do grašinc pripeljata. Duhovnik morjo pri njem ostati. Dolgo v noč se pogovarjata, ino žlahnik jih ne pusti prej spat, doklcr mu une pomoći ne povedo, brez spovedi grehov odpušanjo zadobiti. Duhovnik recejo žlahniku eno uro se bedeti ino izprašati svojo vest, ne za spoved, ampak za obžalovanje pred Bogam; cesar se potreba bo, hoćeta drugo jutro opraviti. 4ß Ko hitro se razdem, že priđe zhlahnik na vrata svojga gosta terkat, rekoč: „Kar ste mi snoči narocili, vse sim zvesto storil; kaj bo pa zdaj ?" — „Ničesar hudiga, odgovorijo duhovnik; le sprehajat se greva na vert." — Sprehajaje ga duhovnik poprašajo, ali bi mu že kaj lehkej bilo per serci ?" „Se ne" — odgovori žlahnik. „Lehko, dc ste per sprašovanji kaj pozabili?" zacnejo duhovnik izprašovati. ■— Ali vam je to ino to na miscl prišlo, ki bi bili storili ? —■ Tak sta izprašovaje vsih deset božjih, pet cerkvenih zapoved, pa dolžnosti stanu pregledala, nar skrivnej zadolžke razkrila; ino ko sta v kako storjeno pregreho zadela, je žlahnik svoje obličje zakril ino izdihnil, rekoc: Ravno to je moja nar veći nesreća ino hudöba, ki se nje izpovedati ne morem." Duhovnika solze polijejo, ter pravijo: „Nikarte tak moj gospod, in potolažite se, saj ste se tega žc ravno zdaj izpove-dali, ino ni nama potreba tega več v misel vzeti. Se drugih gre-hov izpovete se, ino potem hoceva spoved prav čedno končati." Tako sta vse lepo storila; ino žlahnik z Bogam v prijaznosti pa v miri z svojo vestjo je bil zopet veseliga serca. ,,Blagor mu, kterimu so pregrehe odpusene, ino kateriga grein so pokriti. Blagor cloveku, ki mu Gospod ni greha zaraj-tal, ino v kateriga serci nobene golufijc ni. Za to, ker sim mol-cal, so moje kosti od vsakdanjiga joka slabelc. Ker je tvoja roka noc ino dan mene težila, sim se v svoji težavi sem ter tje ob-račal, ker me je tern bodil. Spoznal sim tebi svojo pregreho, ino moje nepravice nisim zakrival. Rekcl sim: Jas hočem čez se krivico svojo pred Gospodam spoznati; ino ti si mi hudobijo mo-jiga greha odpustil. Amen. II. Psalm pokore 31, 1 — 5. Peta stopili ja sv. pokore: Zadostilo alj naložeiia pokora. Oče! več nisim vređen tvoj siu inienvan biti; stori me kakor euiga svojih uajemnikov." Luk. 15, 21. I¥ a g o i o r. Ada dve reci mene nar vcč skerbi: v gnadi božji vmreti, ino pa za svoje grebe na tim sveti zadostiti. — Grehov se izneb/m, ino posvečejočo gnado božjo zopet za-dobim, ako se svojih grehov prav izpovem. Spoved bodi ponizna, ćela — cista — resnična ino zaslopna, če hoćemo odveze vred-ni biti. Komu pa smejo spovednik odvezo dati? Ne po svoji volji, ampak po keršanski pravici morjo spovednik, namest-nik božji v imeni Jezusa soditi, ino odvezo le temu dati, ki ima resnično žalos), ki je duha prave pokore, ter znaminja resničniga poboljšanja pokaže. Naj bi bil pravičen kralj vsiga vedejoč, vsa-ko krivo sodbo svojih namestnikov bi strahoval. Jezus je pa vsi-gavedejoč, za to bo tuđi spovednika, ki se dajo goljfati, ino spo-kornika, ki goljfa, ojstro strahoval. „Taka odveza, uči sv. Cipri-jan, je nevarna spovedniku (ki se grehov deležen slori) ino skod-liva gresniku (ki se nanj zanaša)." Podobna je kriva odveza goljufni kvitingi, ki jo hišnik podpiše, gospod pa ne poterdi — uči sv. Auguštin. Komu morjo spovednik odvezo poderžati? Odveza se mora podcržati grešnikam, od katerih se prav ne ve, ako jim je resnica, poboljšati se, ino delati pravo pokoro; —■ tuđi takim, ki so teh grehov žc večkrat izpovedali se, odvezo prijeli, pa ne poboljšali; — kedar se vidi, de grešnik 1c persilen k spo-vedi priđe, ne pa iz praviga namena; ako grešnik v resnicah svete vere ino pa v dolžnostih svojga stana ni dovolj podučen, ino je neveden, se mu odveza dati ne srne', dokler dolžnosti svojih ne dopolni. . 48 Kaj je grešniku storiti, ki se mu odveza po-derži? Grcšnik, ki se mu odveza podcrži, mora naložcnc dobre dela zvesto opravljati, —- se hudih priložnost varvati, ino pre-grešnim nagonam terdno vstavljati; — ob čaši, kakor mu je bilo naročeno, zopet k «povedi jiti, ino če mogoče, k poprejnimu spo-vedniku. Ni dobro, si v grešnim stani spovednike premenjati. Od spovednice, per kateri odveze ne dobiš, hitro k drugi leteti, ino drugiga spovednika za odvezo vkaniti, je sam sebe goljfati. „Jezus bo sodbo svojiga namestnika overgel, ako oni nevredno odvežejo." Sv. Ciprijan. Komu se mora odveza odrcčti? Terdovratnim gresnikam, ki nočejo pregrešnih perložnost opustiti; — storjenc škode ne poverniti; ptujiga blaga odrajtati, sovražnikam ne odpustiti, dokler se ne premenijo ino duha pokore na znanje ne dajo. Odveza se jim odrečc za to, de bi se iz du-hovskiga spanja izdramili, ino milosti božji serce odpcrli; ne pa, de bi obupali in pogubleni bili. Kristus veh': „Povcm vam, de ce se ne böte spokorili, böte vsi konec vzeli." Luk. 13, 3. — Zlodčasti kristjani so, ki nad spovednikam hudujejo, ki jim odveze ne dajo. Svet Pavl je Korinčanu, ki se v žlahti presko-čil, odvezo odrckel; gresnik pa se je sodbi voljno vdal, ino po ojstri pokori je se lc odvezo prijel. I. Kor. 5. — Okolj 1100 let se je odveza v sv. katolški cerkvi le po storjeni pokori dajala, v sedajnih dneh pa mislijo slabi kristjani, de je vsaka spoved dobra dovolj, sveto odvezo prijeti. Po nevredni odvezi spovednik grešnika na svojih ramah v pogublenje neso *). Kako je cakati na spovednika odvezo? 1. Zvesto poslušaj nauke, ki ti jih spovednik dajajo: kakor prijatel dobre svete, kakor zdravitel potrebne pomoći, kakor sodnik zaslužene pokorila alj strafe. Nauki per spovedi so nar potrebnoj, ker se dajo vsakimu posebej po njegovi potrebi. ° r ..:> r aq om. ' r> *) Bdri: Vcnio Ncdolžnosti; stran 422. 49 Odgovori na vsako prašanje po resnici, kakor pred Bogam spoznaš. Spovednik barajo po okoljstavah grehov, gre-š'en stan dobro spoznat, ino pregrehi do korcninc priti. Nikar torej, de bi ti skušnjava jezik zavezala, kaj potrebniga omolk-niti; Ie peršon, z katerimi si grešil, po imeni ne imenuj. ■ ■' 1 Kako se mora naložena pokora jemati? 1. Prejmi pokoro, ki ti spovednik naložijo z pobožnim ino radovoljnim sercam. Se braniti posta zadel ljudi, kaj bi rekli, alj pa se švarati, de bi bilo prcveč — ni prav. Pokora naša nikdar prevelika ni, čc nam je le mogoča, in kdor se zavolj ljudi sramuje dobro storiti, ki ga ni bilo sram pred Bogam grešiti, odveze vreden ni. 2. Ako čutiš, dc nisi pokore dopolniti vstan, prosi, naj tipreložijo,p. post v molitvo, miložno v kako drugo dobro delo. 3. Ako ne zastopiš, kar ti naložijo, poprosi, naj ti se enkrat povejo; kar pa prevzcmeš, si dolžan zvesto dopolniti. Kaj je storiti, kedar spovednik odvezo dajajo? 1. Ko pervo molitvo molijo, naj se Bog spokornika vsmili, ter mu grehe odpusti, ino ga v večno živlenja pclja — potem šo drugo molitvo, naj mu odvezo in odpušenje vsih grehov dodeli —, se moli se enkrat prava serčna grevenga. 2. Ko ga odvežejo v imeni presvete Trojice, ino križ nad njim storijo, se naj spokornik globoko poniža, ino prosi, naj bo odveza tuđi v nebesih poterjena. 3. Kedar spovednik šterto molitvo opravljajo, naj bi za-služenje terplenja Kristusoviga, Marije ino vsih svetnikov njemu v odpušenje grehov, v pomnoženje gnade božje, ino v placilo živlenja večniga služilo: mora Boga za pomoč prositi, storiti vse, ino se greha v prihodno skerbno varvati. Si vsc to lepo dopolnil, potolažen se pocasi na svoj kraj podaj, naloženo pokoro dopolnit. -»-> 4 50 Založena pokora (zadostilo). Peta stopinja k zakramentu sv. pokore je: zadostenjc alj naloženo pokoro zvesto dopolniti, po izgledi zgublcniga sina, ki je bil pripravlen, dela posledniga hlapca opravljati, de bi mu le Oče odpustil, ino ga zopet k sebi vzel. Zakaj je dolžen gresnik verh odveze grehov se za nje zadostiti? Naj si je ravno Kristus za naše grehe zadostil, ino se nam po zasluženju Kristusovim grehi odpuš'ajo, mormo vender mi grešniki tuđi pokoriti se, dc zaslužene strafe poslužimo, ino se greha varjemo. Katcre strafe imamo skoz naloženo pokoro poslužiti? ' "'s '"■*r ; s; Vsak smertni greh dvojne strafe prinese, časne ino vecne. Za večne je Kristus zadostil, ino se nam skos sveto odvezo pokore odpustijo; — časne smo dolžni sami poslužiti, koljkor pre-moremo; ino to se skoz zadostenjc v sveti pokori zgodi. Komu ima gresnik v sveti pokori zadostvati, alj naloženo pokoro opravljati? Pred vsim Bogu, kateriga je žalil; pa tuđi bli'/nimu, ka-terimu je kako krivico storil, po izgledi Caheja, ki je djal: „Gospod! polovico svojiga blaga dam vbogim, ino ako sim koga kaj ogoljfal, povernem čveterno. Luk. 19, 8. Kako zamore gresnik Bogu zadostvati? Ne po vrednosti svojih zadostil alj pokornih del, temuc Ie skuz za služe nje Kristus ovo, ako se tistiga deležen stori, inö svojo pokorjenje z njim sklone. Vcci je namreč greh, ako razžališ oceta, kakor brata, veči, ako razžališ kralja, kakor pa hlapca; — žalenje božjo pa je tako veliko, kakor Bog, to je ne-skoneno; potem ga reven človek poplaćati ni vstan, tuđi angelj ne, temuč lc Jezus Kristus, ki je Bog ino clovek, skus svoje 51 vclovecenje, terplenje ino smcrt. Kristusovo zasluženje je ne-skončno, kakor on sam; ino on zadostuje za nas, ako se nja zasluženja deležni storimo. Kako se pa zasluženja Jezusoviga deležni storimo? 1. Zkuz vredno prijemo svetih zakramentov sploh, posebno skuz zakrament sv. kersta ino sv. pokore. 2. Ako naloženo pokoro voljno ino zvesto opravljamo, ino z zasluženjam Kristusovim združimo. 3. Kedar krize ino težave v duhi pokore poterpimo, ino spoznamo, dc smo šibe božje zaslužili; ter se volji božji podamo. Greš'nikov je veliko, pravih spokornikov pa malo, ki bi vredno zadostvali za storjene pregrehe. Eni ne prašajo, kako bi se pokorili, kir jim ni za pokoro mar, slepcam podobni, ki imajo oči, pa ne vidijo, dokler v jamo ne padejo. — Drugi se na svoje težave zanašajo, rekoč, de se jim ni pokoriti, dokler že na tem sveti pckcl imajo. Taki pa ne pomislijo , de clovek nikdar dosti ne ston', in je dolžen toljko storiti, koljkor premorc; ino de nima vso terplenje nobene vrednosti, ako se v duhi pokore ne terpi. — Tretji se samo na zasluženje Kristusovo zanašajo, sami pa kaj ne storijo, ter ne premislijo, de Kristus naše zanikernosti ne podpera, ampak le doda, kar sami ne premoremo. Tako opustijo peto stopinjo svete pokore, do kraja ne pridejo, ino pokora ni ćela. Zakaj je grešniku polek neskončniga zasluženja Kristusoviga pokoro delati? Grešniku je potreba zrav-no zasluženja Kristusoviga naloženo pokoro opravljati: 1. De časne strafe, ki jih zaslužil je, po svoji moči posluži; zakaj Jezus je le večne strafe za nas poplačal, ino pa toljko časnih, koljkor jih sami ne zamoremo. 2. De se pokorila opravljäje hudim nagonam bolj vstavlja, ino svojo hudo poželenje skuz take pokorne dela kroti. 4» 58 3. De grche sam na sebi strahuje, ino v prihodno skcrb-nej varje se jih. *) Tako so se pokorili v starim zakoni Mojzes, David ino drugi Izraelci, tako tuđi v novim zakoni Cahej, Marija Magdalena ino sv. Peter. Ravno to nas tuđi sv. katolška cerkva uči: ,,Gospodovi mašniki so dolžni po velikoti grchov ino po moči grešnika permerjeno pokorjenje nakladati, de ne bodo grešnikam neumno spregledvaje se z mehkobo njih grehov vdelcžcli." Trid. zbor, seja 14. / Kaka mora naložen\a pokora biti? Dela naložene pokore morja biti: 1. Za povračilo žalenja vcči alj manjši, kakor se grehi 2. Za popravilo človeškiga nagnenja, storjenim greham nasprotne; p. požrcšniku post, skopcu milošna; i. t. d. 3. V duh i pokore storjene, de spokornik ponizno spozna, koljko je strafe vreden, de sovraži hudo in ljubi dobro, kedar pokorne dela opravlja. » *) Neki mizarski rotoielc Je imcl slabo navado ljudi opravljati za kratek ^ čas. Bilo mu je scer žal, ino tuđi izpovcdal se je, obljubil poboljšati se; pa hitro zopet v poprcjno navado je padcl. Na velik četertik se izpove, ino lsleče Jezusa prosi, naj mu pomoć i. oni '.mets h:\bn Jmhj.-.vh) .1 Nekoljko časa je skerbno vsako nedelo sei, v čaši tuđi ined tednam; hitro se pa naveliča, ino raj memo v kerčmo hodi. Hlapci gospodovi so ga klicali rekoč: ,,Kaj de te ni ? Gospod po tebi praša, ino te k svoji mizi želi." — Prcvzetnjak pa odgovori: „Kaj bom k njemu letal? Kar mi je dal, mi je že dal; dosti, de enkrat ob leti pridem, se mu zahvalit." —■ Kaj rečete od tega kmeta? — Gerili prcvzetuh, böte rekli, ni vreden toljko dobriga gospoda. Vse bi nm vzel, pa po sveti ga zapodil. — Taka se mu je tuđi zgodila; zakaj prevzctniku hitro spodleti, ino ga ni, dc bi mu vstati pomagal. V kratkih letah je nehvalcžnik vse spet zapravil; pa si ni viši upal jiti vsmileniga gospoda prosit, naj bi mu pomagal. — Prav mu je! böte rekli; saj ni dru-giga vreden. — AH ne veste, de sami sebe obsodite? — Kdo je uni zapravlivi kmetič ? Nismo mi vsi, ki smo po svojih pervih stariš'ih vse zapravili, z dušo ino la telesam obso-jeni v večno pogublenje? — Kdo je uni toljko v.smilcn ino do-brotlivi gospod ? Jczus Kristu», sam božji Sin, naš Odrešcnik, ki nas ni odkupil z zlatam ino srebram, ampak z veliko ceno svoje presvete rešne kervi. I. Potr. 1, 18 — 19, ter nam zasluzil po-svečejočo gnado božjo, ino nam vse dal, česar nam je k izve-Hčanju potrebniga? Ino kaj hoče on od nas za vse to imeti? — Narcdil je veliko večerjo, postavil presveto rešno Telo v spomin svoje neskončne ljubeziai, ino jo djal: „To storitc v moj spomin, do pomnite, kako sim vas Ijubil, de se tuđi vi ravno tak med seboj ljubite. V sveti hiši na oltarji med nami prebiva, vsako nedelo memo nja pridemo; pa malo zahvalo mu damo; brez vse ljubez- 5 * niga ne objišcmo, malokdaj k njegovi mizi pristopimo; le ob veliki noči; pa se tistokrat ne radi k božji mizi gremo. — Ali je taka naša zahvala? Ali to Jezus za toljko milosti ino dobrot zasluži? •— Mi vsmileniga Jezusa malo obrajtamo; zato nas pa tuđi on zapusti'. Živa vera, terdno zavupanje ino goreča Ijubezen do Jezusa v našim sercu pešate; ino kedar smo v sili, si ne upamo njega prav serčno prositi; ino čc ravno prosimo, nobeniga terd-niga zavupanja nimamo, ino ravno za to kaj ne dobimo. Ino ne-kdaj borno kakor pet abotnih devic na vrata nebeske terkali ino vpili: „Gospod, Gospod, odpri nam!" Ino Jezus nam porece: „Vi mene svoje žive dni niste spoznali, me malokdaj objiskali; res-nično vam povem, tuđi jas vas ne poznam." — Ino kamo se borno po tem obernili? — U Oj drago odkuplene duše Jezusove! glejte, sveta velika noč se perbližuje, mlada vigred (spomlad) pribaja, ino vse zopet oživi. Naj tuđi omladi sveta goreća Ijubezen do Ijubiga Jezusa v presvetim rešnim Telesi. „Ljubimo ga, saj nas je on poprej ljubil." I. Jan. 4, 20. — Vi mladenci ino mladcnčicc, ki svojiga nebeškiga ženina ljubite, vsakiga mesenca ga enkrat objišitc, ino v svetim obhajili živ spomin njegove Ijubezni obhajajte z njim. — Vi možje ino žene, ki ste obloženi 7, velkimi casnimi skerbmi, saj vsakc kvatre k njegovi sveli mizi perstopite , svoje krize in težavc potožite snu, ino on vas bo požive). — Vi starecki (screci) ino babele, katerim že solnce živlenja zahaja, ino se smerti noč perbližuje, hodite radi ino skerbno, koljkokrat vredno zamorete, k večerji Jezusovi, de si pripravljate popolnico na posledno pot v dolgo veenost. — Glejte, tako bomo srečno živeli, zdravi na duši ino veseli; to dc ne sami — ampak Jezus bo živel v nami, đokler enkrat po nas priđe, ino nas k sebi vzeme, dc kjer je on, naš Gospod, bomo tuđi mi, njegovi služavniki. Amen. ' ''■ \ m VII. Dvojna nevaršina: pokoro odlagati, ino stare grchc ponoviti. .-* Glej, ozđravljen si! nikar vec ne greši, de si ti kaj Iiujiga ne zgodi. Joan. 5, 14. th>/h rif>t ■».»«,.: )'.»/i», \kyw/ oft - :,...-.V I. Pokore odlaganje. ,,, .r^/H.--^c<* Jezus je per zadni večerji svojim učencam poln ijubeznL/ noge vmil, ino cljal: „Vi ste cisti, pa ne vsi." Vedcl je namreč, kdo je, kteri ga bo izdal. Joan. 13, 10. Omili smo tuđi mi skoz zakrament sv. pokore oblačilo svoje duše. Cisti smo, pa tuđi no vsi; zakaj veliko med nami jih je pravo poboljšanje zopet od-jožilo, ino se ni povernilo k Gospodu svojim Bogu. Nad njimi žaluje nebo, ino se pekel veseli, žaluje za nje sv. mati kat. cer-kev, zlobno žalujemu z njo tuđi mi, zakaj: 1. Z am u da pokore je toljka Äko da, de za pre-steti ni. — Šesta resnica, ki jo vsaki mora vedeti, kakor hitro k pameti priđe, če hoče zveličan biti, veli', de nam je posveče-joca gnada božja k zveličanju potrebna, ino de brez gnade božje nič k vecnimu živlenju zaslužliviga storiti ne morino. Vsak smer-ten greh pa dušo vmori, ji posvečejočo gnado božjo vzeme. Brez gnade božje je duša mertva, kakor je truplo mertvo brez duše, ki oči ino ušesa, roke ino noge ima, pa vender storiti ne more kaj. Tuđi tvoje dobre dela, o grešnik! naj bojo molitve, alj svete maše, nimajo pred Bogam za tebe nobene cene, dokler v smert-nim grehu brez posvečejoče gnade božje živiš, ter so za tebe zgublene, dokler se prav ne spokoriš. Kako velika škoda, ki se prešteti ne da! Po enim dnevi priđe sto — po cnim tedni tavžcnt, po enim mesenci miljonov —■ po enim leti ćele večnosti večiga veselja v nebesih, alj jja terplenja v pekli. •— Premisu torej, za- m. starani grešnik, kako je spet za tebe eno leto minulo, cn mesenc, en teden ino dones en den je incmo, zamujen ino zgublen za neskončno veenost, doklcr brez posvecejoće gnade božje v starim smertuim grehi tečis. Ali se ti ne mili zlati čas tvojga živle-nja — se ti ne toži po dragih dnevih tvojga izveličanja? Rimski cesar Titus se je neki večer milo razjokal, ker ni tišti dan kaj dobriga storil, rekoč: „Prijatli, en dan sim zapravil!" Ti ne-spokorjeni gresnik pa ne jokaš za toljko zgublenih dni ino let, katire brez prave pokore živiš! 2. N e v a r š i n a pokoro o d 1 a g a t i j e strasna, ino se nikolj zadosti pregledat ne da. Neki imeniten pevec se je svoje dni kujal, ino ni hotel za Francoskiga kralja peti. Kralj vkaže svojoglavniga pevca nad jamo posaditi, v kateri so divje zveri, levi ino risi zaperti rijuli, ter mu povedati, de ga bojo v jamo zvernili, če ne bo gladko in brez odloga pel. Pevec je toljko vbrano ino lepo pel, do nikolj tako, ker se je strašne jame bal. — Tuđi gresnik ti nad grozovitno jamo peklcnskiga brezdna tako rekoč na pajčini sedi'š. Le samo ena žilica v tvojih persah poči, le grižlej hrane tebi v gerli obteči, cn pol cigla iz strehe po tebi pade, ino po tebi bo. Vmcrješ brez pokore, ino pekel nesrecno veenosti te bo požerl. — Oh strašen stan nespokorjeniga grešni-ka! Ino ti ne cutis toljke nevarsinc? — Zato nad tim pekel od-skakuje, ino žaluje sveto nebo; zakaj /isIlSiJ I«! .i"1 3. Konec odlogeje večidel pogublenje. Bere se od zastaraniga grešnika, ki je neprenehama v hudih navadah ži-vel, ino potem smertno zbolcl. Duhovnik ga objišejo ino prijazno opominjajo, naj se izpove ino z Bogam spravi, ker je v veliki nevarnosti. ,,Res je res, duhovni oče; potreba se je izpovcdatt." Reče, pa le odnaša. Ker ga se nagovarjejo, jim odgovori: „Jutre, jutre se bom izpovcdal." — Duhoven drugi den pridejo, ga >spet nagovorijo, ino storijo križ, de bi ga izpovedali. — Bolnik dolgo molči', debelo gleda ino z strašnim glasam besede svetiga pisma izreče: „Gresnik bo vidil ino se bo razjezil." Psalm 111,10. Potem si zakrije obraz ino ne zine besede več. Mašnik ga od krijejo ino še serčnej opominajo, naj hiti se z Bogam spraviti, ker je smert bliža." Bolnik odgovori: „Res je res, moj oče, bom se izpovedal." — Zopet iz svetiga pisma dostavi: „Gresnik bo z zobmi škripal, ino se bo strasno razjezil." Potem si zopet obrass n zakrije. Žalost duhovnika objide, ino razjokajo se, ter mu zopet obraz odkrijejo, ino za božjo voljo prosijo, naj se vsmili svoje vboge duše, in z Bogam spravi. Grešnik jim pa odgovori: „Res, res, moj duhovni oče; spovemo se, spovemo se !" Na to izreče se te besede: Poželenje grešnika bo pokončano." — Spet si obraz zakrije. Duhovnik mu se enkrat obraz odkrijejo — pa mertviga najđejo.*) ■— Tako se dopolnijo besede Gospodovc, ki jih po preroku Jeremiju 2, 27 govori: V živlenji so mi herbet obraćali, ne pa lica; na zadnje bojo mene v pomoć klicali; pa jim porečem: Kje so zdaj vaši bogovi, ki ste jih drugač molili? Naj pridejo vam pomagat." „Bog strahuje sploh take terdovratne gresnike, narhuj z tim, de ob svojim poslednim konci sami sebe pozabijo, zato ker so oni, dokler so bili zdravi, Boga pozabili; priča sv. Auguštin. — Ino kako tcžko je na smertni posteli vse popraviti, kar je grešnik toljko let zamudil, ker je posledne dni ino ure bolnika slabost velika, boječost pred smertjo toljka, in moc taka mala, de se se k spovedi prav pripraviti ne more! Veliko jih svete zakramente prejme, kedar se že prav ne zave; kako bo obudil serčno žalost, kako terdno sklenil svojo živlenje poboljšati ino storjeno krivico popraviti? ,,Iz enkrat sto tavžent grešnikov, ki so hudobno živeli, se ob smerti čc le eden prav spokorf ino zadobi svojih grehov odpušenje." Sv. Jeronim. — Grešnik na smertni posteli grehov ne zapusti, ampak grehi njega zapustijo, ker grešiti ne more več. Ino kakoršno je živlenje, je ludi smert, in kakova smert, tuđi neskončna večnost. — Tuđi ti dirjaš nagloma svoji smerti naproti; pravo, resnično pokoro pa lo od ene velike noči do druge odlagaš, rekoč: Saj se ne nmdi. „Dones, ako zaslišite njegov glas, nikarte zakerknite svojih sere." Ps. 94. Ne odlagaj se h Gospodu poverniti, ino ne odkladaj od dne do dne; zakaj njegov serd bo naglo priš'el, ino ob času maštvanja te bo." Sirah 5,8 — 9. —• Dones vam se vsmilenje ponuja, jutre ga ne bo. Dones vas se vabi ino kliče, rekoč: Pridite k meni vsi, ki terpite ino ste obloženi." Jutri ob sodbi poreče: „Poberite se v večen ogenj!" „Poglejte na podobi križa njegove roke razpete, vas objeti, kakor vsmileni oče svojga zgu-bleniga sina; — vidite njegovo nagnjeno glavo, ki vam ljubi mir dati želi; glejte njegovo prebodeno stran, ker vas hoče na svoje serce pertisniti." Sv. Auguštin. Tuđi za vas, vi terdovratni greš- *) Beri: Baraga štir posledne reći, stran 49. niki, je tekla Jezusova rešna kerv; tuđi za vas je on glavo nagnu ino vmerl, naj bi vi vcčno vživeli. Pokaj hoćete toraj vse to zapraviti; zakaj hoćete vekomaj vmreti ino pogubleni biti? — ,,Zdaj so prijctni dnevi, zdaj so dnevi izvcličanja." II. Kor. 6, 2. Tako milo kliče Bog grešnika; pa terdovratnež ne sliši glasu milosti božje. „Njegovo serce je oterpjcno, ino z ušcsmi tcžko sliši, ino svoje oči zapre, de se ne preoberne ino ne ozdravi." Djanj. Apost. 28, 27.------- '■■•'■■ '■ ■ ■ ftofy< Z otožnim sercftm zapustim terdovratne grešnike, ino se k vam obernem, vi iz-voleni Gospodovi, ki ste izslekli stariga člo-veka z pregrešnimi navadami, ino oblckli noviga človeka, kateri je po Bogu vstvarjen v rcsnici pravičnosti ino svetosti." Efes. 4, 24. Z vami, ki ste verige (keine) prcgrchc razlergali, obleko svoje vesti v zakramentu sv. pokore omili, bocem veselo hvalno pesem peti. Zopet ste božji otroci, nebesa vam odperte, lehko po otroško klieete: „Aba, ljubi Oče!" Oče nebeski je vas vcsel, ker ste bili zgubleni, ino ste zopet najdeni; ste bili mertvi na duši, ino ste zopet oživeli. Nebeski angeli ini nj o nad vami veliko veselje, ino naša mali sv. katolika cerkev se veseli, vas vi-deti svoje otroke zopet božje prijatclc. — Pa naj bo veselje se toljko, vender ni brez skcrbi. Moćno, moćno tuđi mene skerbi, de bi stare grebe ponovili, se v poprejno nesrećo povernili; če-yy • sar nas. večni Bog varji! zakaj druga strašna nevaršhra* je:• ;&'\.- m ^^4=*,/- ■ ■- - ^- • ^ w:y 'JiA t'A ■ ?K' f~p rn?\(/ai ofcy'H. starih g-rehov ponovlonjo. ■ K\i I ■ .... ... ■; ..: - t ■<>>;>.* >'y \-^J Na Francoskim je znal mož kace taka dobro loviti, de je .^ eno večerko sto ino petdeset gadov*) nalovil, jih lekarju (apo- / tekarju) v bližno mesto prodat, ki jih je za terjak rabil. Zvcčer ves truden se brez večerje v svojo gonio čumnato vleže, kace , . pa žive v lonec zakrije, ino prav sladko zaspi. Po noči kace iz ix.« lonca vjidejo; ni jih bil dosti zaveznil, in ker je hladno bilo, to- , I plote iskaje pod odejo k njemu zlezejo, se ga po vsim životi *) Gad, nckoljlio pcpelnata, cernkas!» kata, lii po lierbti «Serni trak ima, se za Dravo pačkan imenuje. Gaii, po .šoljni dolg, v toplih krnjih v pečovji živi, so v zidovjj ino po gcimovji grehe, ino je silno nevarn, ako ga stepčeš. Ako se hitro ne pomaga, mora ilovek vmreti, ki ga strnpen °ađ pikne, kakor smo brali zalostno prigodbo v Novicah leta 1845, od dekliči na Višnji gori. 74 , '. oklcnejo, grejejo, pa mu ne storijo žaliga, dokler mirno leži. Ko se v jutro izdrami, pa roke ino noge z gadmi ovite vidi, se prestraši, ino globoko izdchne rckoc: ,,Gadi so mi všli, ino so moja smert!" — Strašen stan vbogiga gadolovca, v sredi kač ležati! ali se kaj bolj strašniga naj de ? — Dro! — Tavženkrat grozovitnej je stan grešne duše, naj že spi alj bedi; zakaj hujši so strasti ino hudc navade, ki serce grcsnika obdajcjo, od »strupnih kač, za toljko strasnoj, za koljkor manj grešnik svoj strascn stan ob-čuti. Koljka nevarnost! Le iztegnil bi se alj pa obcrnil, kace pertisnil, alj pa izdehnil ino jih splašil, vsih sto ino petdeset kac bi ga piknilo in z naglej smertjo vmorilo. Je kdaj vcči nevarnost? Pač! Za nespokorniga grešnika na smcrtni posteli, ki v smertnih grehih leži. Le majhen napadek, in grešnik vmerje, ter priđe samim pcklcnskim sovražnikam v pest, ki so hujši od nar strupnejših gadov. — Koljki strah za vbogiga moža, se med kačami prebuditi! Se veči strah za nespokorniga gresnika v smertnih grehih na sodbo božjo stopiti, ino od njih tožen biti. — 0 grcsnik, grešnik! izdrami se, ino ravno tak modro pokoncaj svojo pregrehe, kakor je gadjilovec kace pomoril. o^-mJ/ >•? •. 1. Stare pregrehe ponoviti, je lchko. Kakor se bolniku, ki ravno ozdravlja, bolezen hitro ponovi, naj li kaj maliga pri jedi alj pri pijaci progresi: ravno tak hitro staro na-gnenje, zapušenih tovarsev ino tovaršic zasmchvanj^e , pohujšlivo zalezvanjfc^ftpokornika v stare grehe poverne. — Mladenč se je nečistiga živlenja spovcdal', ino ni blizo svoje nesramnice šel. Neko večcrko se na ulici srecata; ona ga prijazno ogovori, on pa hoče molče dalej iti. Ona začne žalovati, jokati ino ga na-govarjati, tako dolgo, de mladenča z seboj spravi. Pogovarjata se, svoj star greh ponovita; pa per tcj prici mladenč nagle smerti vmerje. — Oj preljube spokorjene duše, starih grehov ponoviti, varijte se! zakaj ■" ^v -»ftc-M 2. Kdor stare pregrehe ponovi, globoko pade. „Kedar nečisti duh iz človeka priđe, uči Jezus, hodi po suhih krajih, ino jiše pokoja (jiše zopet človeka) in ker ga ne najde, pravi: Vernil se bom nazaj v svojo hišo, od kodar sim izšel. Ino ko priđe, njo najde pometeno ino osnaženo. Tedaj gre, ino vzc-me se sed'.:m drugih hujših kakor je on, z sabo, ino grejo va-nj, ino tam prebivajo. Ino posledno tistiga človeka je huje, kakor je pervo." Luk. 11. Tako hudoba z človckam dela, ki skušnja-vam serce odpre. — Bolnik, ki si bolezin ponovi, veliko težej ozdravi; ino grešnik, ki po spovedi greh ponovi', veliko hujši postane; zakaj a} Taki grešnik je Bogu veliki nehvalež-nik. Ce bi bil zgublen sin, ves novo oblečen, dobriga očeta zopet zapustil, kaj bi vi rekli? Ce pa vi v novič z posvečejočo gna-do božjo oblečeni, z presvetim Telesam JezuSovim nahranjeni, vsmileniga Očcta spet zapustite, ino daste Jezusu zopet slovo : kaj pravičen Bog poreče, kaj angeli božji poreko? 0 koljka ne-hvaležnost bi pač bila za toljko milost ino dobrot Boga zopet po stari navadi žaliti! — b) Grešnik, ki staro pro gr eho ponovi, mož besede ni, ino se Bogu izlaže, ter svojo obljubo, poboljšati se, prelomi. Ali niste v solzah obljubili rajši tav- 76 ženkrat vmreti, kakor Boga z enim samim smertnim greham več žaliti? — Ali niste namestniku Božjimu namest Boga tako rekoč iMČžž^ zaporseffli vpričo božjih angelov ino svetnikov ne grešiti več?—■ £/l'a Oh koljka bi bila hudobija, se Bogu izlagati; tuđi Bo,g takimu gre-Lt^^hov odpustil ne bo, ker ne dopolni, kar obljubile) Gresnik, 7 K L stare grehe p o n o v 1 j a, Boga ino nj a sveto službo ~ z an i čuje, kakor družinče, ki noviga gospodarja zapustivši, hi-ftr'A tr0 ^ starimu gre. Službo hudiga si je gresnik poskusil, službo <*■•»• svojga Boga je tuđi okusi!; zdaj pa spet službo Jezusovo zapusti, ino stare grehe ponavljaje se hudiču v službo poverne, kakor bi rekel: tjukaj je bolje; — peklenšek je bolji kakor Bog. Ne daj Bog, kaj takiga misliti, se manj storiti! Ino vender stori, kdor staro pregrešno živlcnje ponovi. — Oj čudite se nebesa, vi božji angeli zavzemite se i iVestavitnež hitro greh ponovi, za majhno veselce, za slab dobiček posvečejočo gnado božjo,* sveto nebo za kratko dobro voljo preda. Tuđi ti pcklcnski brezden čudi se nad grešnikam, ki je se lc nevarnosti večniga pogublenja odi-šel, ino se hitro na široko cesto poverne, dc se v večno pogu-blenje zverne; zakaj: 3. Kdor se v stare pregrehe poverne, globoko pade, ino težko vstane, ter se malokdaj več prav poboljša. Stare rane v novič odrene nerade zacelijo; stare pregrehe spet ponovlene, rade brez pokore ostanejo. Koljkokrat star greh ponoviš, svoj sklen alj prejvzctje oslabiš, gnado božjo pomanjšaš, milosti čas prtkrajšaš. Zato sv. Peter veli: „Bolj bi bilo za take pot pravice ne spoznati, kakor po spoznanji tajiste nazaj stopiti od svetiga povelja, ki jim je bilo izročeno. Takim se zgodi po tem resničnim prigovori: „Pcs se poverne k temu, kar je izplu-val, ino skćpana svinja se zopet po luži valja." II. Pet. 2, 21—22. Čujte tedaj, predrage spokorjene duše, katerih spokorjenja se zemlja ino sveto nebo veselita: „Glejte, veli Jczus, zdravi ste; nikar več ne grešite, de se vam kaj hujiga ne zgodi." Vi, ki mislite, do dosti terdno stojite, varjte se, de ne padete! ■— Apostelni nišo po vstajenji Jczusa več zapustili; svet Peter ga ni višej zatajil; sveta Marija Magdalena ga, ni več žalila. Vstali ste tud vi z Jezusam iz groba svoje pregrehe; ne povernite se kdaj več v grob poprejniga nespodobniga živlenja, ampak terdno svojo srečo deržite, de vam noben vaše krone ne vzeme! Pa kako? K. o n e e. ■99 Ko se je vsmileni Jezus na Oljski gori k smerti priprav-lal, so njegovi apostelni terdo spali. Kcdar odmoli, se k njim povcrne, ino veli: „Ali niste mogli eno uro z man oj čuli? Čujte ino molite, de v skusnjavo ne padete; zakaj duh je sccr volen, pa meso je slabo." Mat. 20, 41. — 0 kako Icp, zlat ino toljko potreben je ta Jezusov nauk, dc vsi ga živo v serce zapišimo. 1. Čujte, skusnjavam ino zalezavam scrcane odprite, / naj bi,se tako male, sftytako žale bileVM" malft_ zacjML v Vfjfr , Jjkinfpa linirjatLcea^i^nforeÄ JWor ^^ malnV zvesl^nanj se^^f tuđi v velikim ni za,ncsti. ^Vas sovražnils liodi okolj, kakor ru- .fj joveči lev, jiskaje, koga bi požcrl; katcnnu se terdni v verj vjL vstavljajtc ! I. Pet. 5, 8 — 9. Pervc stopinje v greh se vkrjijtc. ^-■'-'^ Pcklenšek samo las poželi; ce mu ga dovolitc, bo spletel verv,*r" ' katere pretcrgati ne bole mogli. Ako pregrehi uerst pomolite, \ hitro za cclo roko vas zgrabila bo. Ino, kakor kamen, ki se zverh hriba takati začnc, se ne vstanovi, doklcr v globokim ne obleži; tak se bo tuđi vam godilo, ako ne čujete. Torej čujte! 2. Molite! Vsalco jutro se Bogu ino zvestimu angclu varim priporočite; v.sak večer se Bogu v roke izrofitc, naj vas bo hudiga varval; pa tuđi n vsaki skusnjavi z svetim Petrani iz-dihnite: „Gospod! otmi nas, dc se ne potopimo." Molitve se hu-döba nar već boji. Vsako nedelo v ccrkvi za odpusanjc grehov celiga tedna prosite, grehe obžalujte ino z Bogam spravite se. — 0 ljube duše! duh je sccr volen, meso pa slabo; torej molite!'— 3. Pa tuđi pogosto izpovcdajte se; pogosta vred-na spoved nas nar bolj ovarje, de v stare grehä ne pademo. Izpovete se tuđi hitro, kakor smertni greh storite, se tišti dan, če je mogoče; ako ne, saj prihodno nedelo spovedi ne zamudite. Strasna nevarnosl je v smertnim grehi živeti. Izpovete se več-krat, vsakiga mesenca, alj saj vsake kvatre tuđi malih odpustlivih grehov. Colnic ne bo vtonil, će en kamenček v njega denes; ako pa le devaš, do ga nadevaš, izprazncs pa ne, se ti bo po-topil. Ravno tak vtone tuđi čolnič tvoje duše, ako ga pogosto skua vredno spoved malih grehov ne očistiš." — Pogosto hodite 78 vrcdno k spovedi ino k svctimu obhajilu, do böte terdni vsako skušnjavo prcmagati v Jezusu, ki nam moč daja. — Odprite se torej svete nebesa, z narai veselo pesm za-pojte Alelujo Premagavcu greha, smerti in pekla, ki je častito od mertvih vstal! Hvalite Gospoda, ker je dober, ker je veko-maj milost njegova! Amen. Od necistosti ino prešesfovanja, ' / Kedar nečisti đuli iz, ćloveka priđe, hođi po suhih Jerajili, iu jise pokoja; ino ker ga ne najde, pravi: Pover-nil se bom v svojo hiso, od kodar sim iz,šel." Luk. 11, 24. Uvod. JjI aši kraji/se meni zdi,Yso tišti suhi kraji, po katerih, kakor Jczus pravi^ nečisti duh okolj laži, ljudi lovi ino v peklenski brezdn meče. Ino koljko že jih je vlovil, ino vvečen ogenj vergel, ve Bog sam; pa tuđi mi enkrat v svojo grozo zvedili borno. Samo to dobro vem ino lehko rečeni, de joj ino gorje vsakimu, katir v nečistost zabrede; zakaj redek ino malokater je, de bi se resnično spokoril ino stanovitno poboljšal. Pokoro delati začne scer marskateri ino se popoljsati si jih veliko naprejvzamc; alj stanoviten do konca malokdo ostane# Pakoja jisc večdcl vsak, pa ne najde ga. Nečisti duh namreč, pravi donašni sv. evangelj, kadar vidi, dr sts kür k Bogu oberniti, in svojo nemarno živlenjc zapustiti hoče, pokliče sedem drugih hujih duhov na pomoč, de ga ne spustijd*''"jrTFo6, am» *} Vac Postoribus dc vitio hoo dicbus nostris grassanti tacentibus, qui habitant in medio populi polluta labia habentis. Tacentibus illis ini— micus non tacet, et ipsis somno deditis venit lupus, et dilacerat oves. SloniSek. pak gvišno v pogublenje vlečejo. Ino vender, kako lahko clovek v' ta nesrečen greh zabrede, nam vsakdanja skušnija, nam povcjo bukve svetiga pisma, ino ne samo posvctnih zgodbah, ampak bercmo cio v zgodbah Svetnikov. Zatoraj, kdor kaj mara za božjo čašT, naj~pömaga, kolikor more, de se la j)£.i marna pregreha med nami zamorila bo, ino ozelenela ino cve-tela spct ljuba čistost in sveta ncdolžrfost bo. Zatega voljo bom tuđi jas od tega grcha govoril, kir bi vender znala moja beseda pasti v kako perpravno serce, ino pernesti kaj sadu. Kakoje gerd greh nečistosti, ino kako vzame žaloste n konc, böte sližali v pervim/ncff?*T)eset krat veći in gerji je greh pre šest van] a, bom povedal v drugim deli. Gorje meni, je rekel nckdaj prerok Izaija,, gorje meni, de sim molčal, kir živim v sredi ljudstva, katero je omadež-vano črez in črez)\ Gorje tuđi nam duhovnim, ko bi molčali, kir vidimo toljko nesramniga živlenja; zalorej prosim vas za navadno, zvesto poslužanje! — I. Bei. /' Zalostno je videti lepe zelene drevesa, ko jih je hud vihar polomil ravno takrat, kedar bi imele cveteti nar lepši; ino kdo bi ne bil žalosten, komu bi se nad jimi milo ne storilo?* Zalostno se bolj pa je, videti mlade, cveteee fantjß ino dckleta, ktere nečistost ognusi ravno takrat, ko bi dopaHu nar bolj Bogu, ter jim vzame cvet deviš'tva. 0 to je š koda, de nemore biti veča, nad, katero se angeli milo jokajo, ino vse nebesa britko žalujejo^ — Ni je JepšT reci ne pod soncam ne nad soirCSm, KaTčor je cisto, ncomađežvano serce, ki ljubi Boga čez vse, pa tuđi gerše stvari ni, ne na zemli ne pod x zemljo, kakor je loternija, ka.tera veselje jiše v nesramnih rečeh, ' ino vrazvujzdanih družbah po živinsko_žhrir. Cerno je oglje, de ne more bolj biti, ino strupen jejBftgdros, de se ga vsak bati mora; vender veliko bolj gerda ino černa je nečistost, ino bati in varvati se nje bolj mormo^kot vsakc kace. , Na kraji mertviga morja, na tištim mesti, kjer so Bckdaj ''\/h stale pregrešne mesta Sodoma in Gomora, se rasejb;v^ naših {/ časih jabelke, od zvunaj zlo žale TmTTrucsece, će jih pa človek ^ v roko prime ino stisne, pa vidi, de ni drugiga v jih, ko živ m - ■ pcpel ino gotova smert vsakimu, ko bi okusil kaj od jih. — Ravno tako godi se tuđi z nečistnikami. Ifantje, ki po noći Jgkolj hodijo po prepovedanih potih, ino jis'ejoslabc tovaršije, se scer veselijo, ukajo ino vrešijo, dc bi mcnil kdo, Bog ve, kako dobro jim se godi; alj njih veselje je goljfivo ino hitro mine, pravi sveto pismo, kakor dim pod nebam, kateriga veter sem ter tje razžcne, ino čez malo časa priđe žalost, ino grize jih do smerti huda vest, kakor čery/ kateri n^kla nikolj miru. Težka rajtenga ino nežffimo' Jamstvo jin' caka sodni dan, katera za izrečti ni ino za prestati ne bo^ Ravno tako dekleta, ki živijo nečisto, se scer smejajo ino šale imajo (špajsajo) nckaj ■^jsasa, ter želijo, de bi bilo z miraj tako; alj spremeni se vccdel ž*6 na tem sveti njih veselje vjok, v revšino ino žalost, ino povsod lahko vidite; sami take zapeljane sirote, ki so bile nekda, lepiga obraza, nikolj vgnane; zdaj pa solzijo se, ki dojiti mor-jo; god/ se jim slabo, zanievane so ino kamor gredo, ino kamor stopijo, se pomika za njim sramota^ Alj vsc to je nič, ino prestalo bi se, se, _ako_-bi--fte-lMto ^ho^je pravice. Tam na unim sveti, kjcr bo 'sfal^nedolžnost pred bošjim tronam, ino pela čudne ino skrivne pesme^JJo tuđi za-terta ino pokopana na dno pekla gerda nečistošt." Tam mla-y djgjirj viT ki se nosite štimano, ino zjaka dcJale iz vsiga, kar jt/ svetiga, spoznali böte tam, kar slišati nočete zdaj: de pravi-čen Bog tepe vsakiga gresnika scer, pred alj poznej; vender nečistnika tepe do belih kosti. Tam v tištim strasnim plamcni, ki zmiraj tli, zmiraj žge ino pece, kjer bo tekla solza za solzo ino ven-der nobeniga vsimlenja ne bo, tarn böte zdihovali v' svojih velikih bolecinah ino dan ino uro svojiga rojstva preklinjali, ino spoznali böte prav za prav, kaj se to recti boce, kar sv. pismo govori, d c necistost bo kakor blato na cesti pomand.rana, ino ka ^gnoj zaveržen a.i^Jtavno tako tuđi vć dekletaJ ki svoje zapelivce čez vse obraitate ino v gerdim znanji Trio djanji toliko Icpih let za-pravile st^,'pa šc zmiraj pravite, dc ne böte pogublene, ino zmiraj mislite, de necistost ni tako velik grch, kakor vam ndvemp -r tam v tištim strašnim ognji, kjer nečisti Sorfomtfäni že veliko tavžent let gorijo, pa se nišo zgoreli, ino tuđi nikolj ne bojo, — tam, kjer tuđi vc na vekomaj gorele bote,kir-(bo joj^in škripanje z zobmi, tambotc vidile in občutile, dc nobCTpc1in*nT tako grenek, in nobena luža tako smerdliva, kakor jevase nesramno djanjc, na kateriga ste zdaj vse navezane. Oj ljubi bratje in ljube sestre! ki vas nečistost vklenila je, tak se vender rcs nikolj omcčili injaikoJ^snjTobernili nc böte? ,tolj- ^ ko nespodobnih reci ste že storili, de sami ne veste koljko, ux|VeiN*^j der se niste siti in nočete nehati. Beseda vas nobena več ne vMziy ^ pred smertno posteljo se većne tresete, ino predjsodnim dnevam nimate vec strahu; oh tak poglejte vender enkrat z vsmilenim ser-carn svojiga Izveličarja na knžu^raz]ietyja, ino z kervjo obh'tiga ' za vas. Njegova desna stran z sulico prebodena, se globoko od- J pera vsim tištim, ki njega Ijubijo, ino nedolžnost svojo varvajo, ^ pa ravno takoj>JhakiiJa^ se pekd^djgerjjLJno bo požerl vse tište, kateri razvujzdanost Ijubijo ino z nečistostjo svoje ude j^nusijo^—(A/[ Se hujši strafenga pa ino se bolJLjStrašna večnost caka greh pre-(j sestvanja; ino od tega böte slišali v drugim deli. fj**%Jgs@-€.-$ ä-;ii irr ojiJos- - || u - ir.toi jjdU' :.if, ■■ -ih oni Bili so v starih časih nekteri neverniki i ali ajdje, kalej-ic^. necistost med ledičnim personami nišo za velik grch deržali; venfter /'" ...ni bilo ljudstva od začetka sveta tako hudobniga, katero bi reklo bilo, dc prešestvanje med zakonskim! bi brez greha bilo. Odnekdaj so vsim tištim, kateri so zakonsko zvestobo prelomili, hude_Jn.Q. J ^ezkc__sti^fcjn^_jialdad.aje_se. — Že Judam je Bog povelje dal, {;> de morajo vsako presestnico kakor^hitro jö previža^i imorjo, brez ( milosti z kamnjam posuti, de se Vse ljudstvo 'razgledovalo bo. Ino jđojzcs sam nam pove od ene skrite prešestnice, katera je vtcmpel / prišla, (žegnane) vode pit, de se je voda vnjejnim zclodcu^YJak' strasen strup spremenila, de ji je vse osterej*^raztergalo, mode j"e v neznanih bolečinah vmirati jela ino tud 'konce vzela. -— 0 Bog nas varji zdaj takih štrafeng! zakaj ko bi Bog v naših časih greh prešestvanjatako öcftHö""siräfoval, kakor takrat, kaj bi počeli? ino koljko žalosti bi videli! —■ Koljko zakonskih možovBi morli z kämnjam posuti, katerim skoraj ćela fara lehko šprica, de se z ptujim ženskami okolj vlačijo ino_n£spodobne zaveže imajo! koljko ženjc, od katerih daleč okrog slovi, ino bi se tuđi lehko izvižalo, ■•/ de svojinu možu zveste nišo, dc za drugim postopajo, ino Bog ve, koljkokrat že omadežvane so! — Koljko otrok bi bilo brez očeta ino brez matere^ ko bi se vsaki pxesetnici, kedar k svetimu obhajilu brez poboljšanja priđe, oserčje raztergalo ino pluče med neznanim bolečinam gniti jele! ' Alj zavoljo tega si nikar ne domišlujte, đe vam Bog perza-siesil ino vašo gnusobo pregledal bo; zakaj kdor k bližniga že- 6 82 ni gre, pravi sv. pismo, ino se je dotakne, ne bo nobeden ' brez strafinge ostal, — ino kdor v zakonu greši, sploh per- govor pravi, že na tem svetujCEgHugori. Resnično ino res je to, ino je tuđi vselaj bilo. Že sv. Apostelj Pavi je eniga niožViz mesta Korint, kateri je v žlahti prečestoval, hudiču izdal, ino od cerkvc "ločTl. ter ga iz stevila kris Od svete čistosti. '1 * / Ti si vsa lepa, moja prijatlica, vsa lepa, iuo no- , j beuiga madeža ni nad teboj. Visoka pesern 4, 7. «•--.. , Uvod. sh\bv/ ^K7" . . ,. . j . W sako jutro na jasmm nebi se nam jutcrna danica prikaže, ino vsa lepa, vsa svctla nam rojstvo beliga dne napovedujc Nar lepši zvezda pa se je nam pcrkazala, in nar svellejši danica se je na nebu zasvetila. Marija namrec, prccista devica, izvoljena mati Odrešenika celiga sveta, katere veselo spočetje sv. mati kat. cerkev ravno dones obhaja. — Svetla je, pravi sv. pismo, kakor bela luna, ki se iz med tamnih oblakov perkaže; in cista in izvoljena, kakor zlato sonce, na katero se rodovi ozirajo in se je veselijo vsc stvari na zcmli. Ona moža ni spoznala, in brez vsiga madeža je bila spočeta; vsa lepa je bila,, pravi moder Salomon, vsa lepa je bila moja prijatelca, in nobeniga madeža ni bilo nad njo. — ■ Devica je bila, devica je spočcla in rodila, po porodu tuđi je devica ostala. Cerkveni učeniki nam pričajo, de bi cio mati božja postati ne bila holla, ko bi bila skuz to svojo dcviš'tvo zgubila alj omadcžvala; ino ako ravno je bila bogata in polna vsih čednosti, vender nar lepši nad tijo se sveti njejna deviška čistost, njena sveta nedolžnost; ona se sveti, kakor bela lilja med rožami na spomlad v juterni rosi. — Zatorej menim, de danes, tako vesel praznik Matarc božje Marije ne morem lepši počastiti, kakor če vam njeno deviško čistost, njeno sveto nedolžnost pred oči postavim. Ino pokazati vam hočem, kako srečen, kako hvale vreden je clovek, najbov stani, vkakoršnim hoče, kat eri se nesramnosti varje, in se na trupli in na duši čistiga ohrani; to vam pokazati hočem v pervim delu ■—■ in kako se clovek varvat, kako zaderžati mora, vam bom nekatere perpo-močke svetval v drugim delu. Vse, kar bom povedal, naj bo rečeno v čast Marije, prečiste device, ino moji ino vašim dušam vizveličanjej zatorej poslušajte tte skerbno, z dobrim sercem, in perpravite se. 6 * 84 I. Del. Ni bolj veseliga časa v celim letu, kakor je Ijubezniva spomlad (Vigred), kakor so dnevi zelenja ino ruđečo — beliga cvetja; pa tuđi lepsiga časa v celim človeškim živlenju ni, kakor dnevi ciste nedolžnosti. 'L veseljam se ogledamo na juterno sonce, ki v svoji svetlobi po nebu perplava, ino z svojim rudečimi žarkami hribe in doline poliva; pa se lepši, se bolj veselo je viditi mladcnćA in deklico, dokler sramožlivost na njih licah cveti, in jih sovražna zapelivost v roke dobila že ni. —- Oj blagor ino sreča vam, mladenci in dekleta! ki vam sveta čistost in nedolžnost vsahnila se ni! Okobijo tuđi prav obrajtati znali, ko bijo nikolj znesram-nim greham ne ognusili, temuč jo varvaJi zvesto, kakor se varje narboljši blago —■ jasno oko! " J .«iack'o «aiH-b .■.■ Že ajdje in [neverniki, ki praviga Boga poznali nišo so vender sveto čistost zmiraj v veliki časti imeli. — Ajdovska deklica, Virginja po imenu, je bila .silno lepiga in zaliga lica, pa še lepšiga serca. Veliko nesramnežov je za njo postopala, alj ona se nobenimu vdala ni. Zato so po noči v njeno hišo zlezli, jo zgrabili ino odpcljati hotJi, de bi jo daleč od njenih starišev omadežvali. Ona pa je na Ares glas upila ino svojiga očeta kucala In stari oče, ki nesramnežam ni bil kos, ino je vbraniti ni mogel, je stopil k njej ino rekel: „Ljuba beer! zgrabili so te, de bi te nedolžnosti obropali, pa jas ti pomagati ne morem; hitro povej, kaj hočes raji biti, oskrunjena alj mertva?" —• „Ovoliko raji sim mertva," je rekla. In oče na te besede meč potegne, ino ga nji v persa zasadi. *) — Glejte keršanske hčere ! nevernica je bila, nikolj od Jczusovih lepih naukov slišala ni; in vender je svoje devištvo tako zlo obraj tala, de je raji vmerla, kakor v nečistost pervolila. Okako velika sramota je to za vas, ki toljko svetih navkov slišitc in se toljkokrat v vsetim obhajilu z Jezusam sklcnete: pa vas vsaka skušnjava premoti, vsaka zapeliva beseda se vas prime, in za vse drugo imate več skerbi, kakor za nedolžnost svoje ncvmcrjoče duše. — Ohljubi fantje in dekleta! kaj bo enkrat z vami, če böte svoje mlade leta nesramno živeli ino v gerdi nečistosti bredli? Smeti se v gnoj zaveržejo, gnilo sadje se vpominjek dene, nerodovitno •) Si exemplum hoc cnidam đurum videatur, omittat! ternje se v ognji konca; kdor pa necisfost dela, njegovo truplo bodo červi sticdli, in njegova duša bo izbrisana iz bukov živlcnja in bo gorela vekomaj v plamenu peklenskiga ognja. Zatorej varjte nedolžnost svojo in bežite pred zapelivostjo, kakor pred pisano kaco. „Vsc, kar je dragiga na svetu, pravi sv. pismo, kar je lepiga in imenitniga, sve ni nie proti cisti, nedolžni dusi." (Je ste pa v svoji nesreći v strašno povodnjo necistosti padli, hitro se primite prave resnične pokore, in raztergajte vsc svoje grešne zaveže; če ne, se böte na vekomaj potopili, in Bog bo vas tepel. Pa tuđi vi, keršanki ocetje ino matere! učite se od tega ajdovskiga očeta za svoje otroke skerb imeti. Mertvo v svoji kervi plavati je rajši vidil svojo beer pred seboj, kakor oskrun-jeno. Vi pa ste keršanski stariši; pa ste včasih tako maloskerbni za dušo vaših majhnih in vaših velikih otrok! Dobro veste, kam vaši sinovi zahajajo, in po kterih hišah hodijo; dobro veste, de ni varno za vaše hcere, ondi ležati, kjer vse odperto je, de niprav, ker zve-čer pozno domu pridejo: pa jim tako malo rečete, jim nobeniga praviga strahu ne da.ste, in tako se skuzi vašo nemarnost otroci zapeljajo ino pogubijo. Pa morebiti tuđi vi se zavolj njih pogubili böte. — Svojim otrokam lehko jim lepe hiše zidate, lehko jim grünte kupile, oblačila omislitc; alj toljko dnarjev in premoženja nimate vi, ne vaša žlahta, de bi svojim otrokam zgubleno nedolžnost nazaj kupili; ona je več vredna, kakor zlato in srebo celiga sveta. Sveti Gotfrid je bil Jeruzalemski kralj; silno močan in serčen, de ga mu ni bilo korenjaka, in je z malo močjo veliko trunio sovražnikov premagal, tako, de so se vsi čudili nad njegovo močjo in serčnosti. On pa je svojo desnico stegnil in rekel: „Bog je moja priča, de se miji persti nikolj kake ženske nespodobno doteknile nišo, in de je čista in neomadežvana moja roka." — Glejte keršanki fantje ino možje! de Bog le tište ljubi ino rad ima, kateri z drugim spolam nespodobniga vedenja nimajo, in svoje roke in svoje udje čiste ohranijo. Ino sv. Janez v krivnim razodenji pravi, ko je bil V nebesa zamaknjen, de je vidil pred božjim tronam stati mladence, lepe čez vse, kar je kterokrat vidil, in je angela vprašal: kaj so ti? — Ino angel mu je rekel: Ti so tišti, kateri se z ženka mi omadežovali nišo, ino d e v i c e so. — 0 zatorej blagor vam vsim, kateri šo čisto vest imate, ino nedolžno dušo! 86 Alj čistost, nedolžnost ima sovražnikov veliko, in težko je varvati. Zatorej dc se ložej varvali böte, vam te le pomočko priporočim: II, Del. "«• Nedolžnost je kakor lep eist glaž, in knialo se ubije; če le po njem dihneš, že otemni, in zadosti je včasihen sam pogled in oskrunjena je ćistost. Zatorej ako hoćete nedolžniga serca ostati, morte biti Ponizni v svojim serci in v svojim oblačili, in se vsiga varvati, kar je nespodobniga ino nečimerniga. Ptica po petji in po perji poznamo, človeka pa po besedi in po oblačili. Če ga le bistro pogledamo, ročno vemo, koljko velja ino kako dušo ima. Bogabojcč Gotfrid, od kateriga sim vam poprej povedal, je bil Jeruzalemski kralj, bi bil lehko zlato krono nosil; pa on je svojo zlato krono v cerkvi na altar položil, si železno krono na glavo dal, in rekel: ,,Ker je moj Izvclicar Jezus Kristus ter-novo krono nosil, se ne spodobi, te bi jes zlato krono nosil. Ves čas svojiga živlcnja jo ni na glavo dal. — Glejte, posvetne hčere! ve tuđi se nikolj prav pomislile niste, de Jezus je terno-vo krono nosil, scer bi svoje glave tako pohujšlivo ne kinčile (cirale) in tako zapelivo ne napravljale. Nikolj prav ne zmislite, de so bili njegovi lasje vsi okcrvleni, scer bi ve svojih las tako ne lišpale, in zmiraj po novih segah ne ravnale. Tuđi vam ne priđe v misel, de je bil njegov obraz ves raztolčen, ino z plunkam ino z kervjo oblit, scer bi ve svojiga obraza tako ne lepotičile ino tolkjo ne zaljšale. 0 le Marijo poglejte! Alj menite, de je ona zavolj njenih lepih las, zavolj lepih oči, alj zavolj njeniga lepiga obraza Bogu dopadla? Nikar se ne motite; ne njena telesna lepota, temuč le njeno čisto deviško serce, le njena sveta duša jo je srečno storjiar -— 0 ko bi si pač k serci vzeti hotle , kar sv. Peter pravi, de ženska lepota ne obst oj i v zidanih oblačilah, alj ob sitih kriljah, ne-v-zlatih perstanih in srebernih pasih, ne v spletenih lasch: ampak v poniznim in nedolžnim serci. Ja ko bi se po teh besedah ravnale, veliko več bi bilo nedolžnih med vami, pa tuđi več spokorjenih. Kramar svoje blago razgerne, ki ga prodati misli; tako tuđi dekleta, ki se drugim spolu nastavljajo ino dopasti želijo, same sebe na prodaj imajo, ino kmalo staknejo zapeljivca, kater jih preslepi, ino časno ino večno nesrečne ston. Varite se pa tudi vsake ncizmcrnostivjedi i lio pijaci; zakaj prcsit želodec, pijana glava in nedolžno sercc ne grejo vkupaj. Vsi tišti, ki so vćistosti živcli, so treznost ljubili, in so se raj postili, ino Jezus sam nas opominja, rekoč: Varite se, de se vaše sere a vjedi ino pijaci ne vtopijo. Posebno nevarno pa je vino, zakaj v vinu je nečist ost, govori sv. Pavl , ino nezmerno vino piti, in čisto živeti, je ravno tako ne niogoče, kakor po razbelenim železi hoditi, ino ne zažgati se; pa se vender tako malo vina varjete, ino se tako radi vpijanite! — Posebno za mlade ljudi je slabo znamje, če preveč po vinu hrepenijo. Vinske mušice vecdel v vinu konec vzamejo, in fantje ino dekleta, ki se v vino podajo, tuđi vecdel v vinu svojo ncdolžnost vtopijo. — 0 treznost! sveta treznost! kdo bi te zadosti pohvalu? kdo zadosti povzdignil? Oh, ljubi moji! te lrezni zmiraj bodite, le trezni, ino vse drugačno živlenje med vami se bo vidilo. Pa se nekaj vam perporočim, prav zlo vam perporočim večkratno prijemanje svetih zakramentov. Vera in vsakdanja skušnja nas uči, posebno od mladih ljudi, koljkor bolj po redkim h spovedi ino k svetim obhajili hodijo, toljko bolj pogostim greh delajo. Za tega voljo nas Jezus sam k temu opominja, sveta cerkev vas kliče, v.si učeniki nas to učijo, in ni dobrih bukcv, v katerih bi nam veckratno vredno prijemanje svetih zakramentov perporočeno ne bilo. — Ja v poslednih časih so se nekatere bratovšinc začele, katerih poseben namen je ta, ljudi zbuditi, do bi vcekrat k spovedi ino k svetimu obhajilu hodili. Posebno dve bratovšine ste, velike hvale vredni, bratovšina pre-svetiga serca Jezusa, ino braterna prečistiga serca Marije. Obe-dve ste zlö koris(ne, prav lahko za opraviti, veliko gnad, veliko odpustkov v sebi zapopadete, tedaj zlo perporočene vsakimu, kater resnično želi brumno živeti in enkrat srečno v nebesa priti. Ljubi fantje in dekleta, ino vsi vi ljubi kristjani! če vam je nedolžnost ljuba, alj če se spokoriti hoćete, častite Jezusa ino Marijo, saj ni svetejših imenov, ne v nebesih, ne na zemli, kakor sta te dva sveta imena. V teh svetih imenih moramo dihati ino govoriti, moramo vstati in ležat jiti; in ko bo enkrat dotekla zadna ura našiga živlenja, in kedar bo naš vmerjoč jezik zadno-krat presveto ime Jezus ino Marije izrckel, bota prišla nam na pomoć, ino bota našo dušo k sebi vzela v sveti nebeski raj. Amen. 88 Kersanska bescđa za vojake. Moji ljubi farmani! MPolžnost me sili, z vami silno potrebno besedo govoriti; in ko bi molčal, bi bil vas in svoj lasten sovražnik; — moje mol-canje bi bilo k mojimu ino vašimu pogublenju; znabiti k moji časni sreći, k vaši pa gotovo ne. En grch je med nami, ki je velik in očiten, vsakimu znan, znani tuđi grešniki, ki so v njem zaderžani; vcnđcr jih pa dosti med vami, ki ta greh za gr eh ne štcjejo, in grešnike, ki so v njem zapopadeni, za pravične deržijo, desiravno Jezus, večna resnica ino njegovi sveti apostelni naravnost nasprot govorijo. In kar je per tem grehu se sosebno hudiga, je to, de nihčer skoraj zanj pokore ne dela; brez grcvinge nad greham pa tako vemo, de odpušenja ino izvelicanja ni. — Ta greh je prav za prav en slovenski greh, ker se med drugimi narodi toljkrat ne stori; — bolj en hriberski alj gorjanski greh, kjer se na polji bolj redko stori. In ravno zato se toljko čudim, ker ztlaj na polji bolj pogostim od njega slišim, kakor poprej v hribih. Ino kaj je to za en greh? Berite evangelj na 22. nedelo po Binkuštih, in kmalo böte vgonili, kteriga mislim, berite branje na tretjo nedeljo po veliki noči, in me böte zastopili. V imenvanim evangelji pa pravi Jezus — večna resnica, kteriga vsak poslušati mora, kdor izveličan biti hoče: Dajte cesarju, kar je cesarjeviga! Ino v imenvanim listi se bere: „Bodite podložni, vsaki človeški stvari zavoljo Boga, bodi si kralju, kakor nar vik-simu, alj vajvodam (to je cesarjovim namestnikam) kakor od njega poslanim. . . Boga se bojte, kralja častite. Če pa te izreke večne Modrosti nekoljko prevdarimo, in potem eno koljko okolj sebe pogledamo, ali se borno mogli iz-deržati, de bi ne izdihnili: „Kaj bo za duše toljkanj kristjanov, ki na leto zapoved božjo toljko porajtajo, kakor de bi je ne bilo!" Vsako leto se nekteri vojš'aki izslužijo, — število mora bili pa zmiraj polno, zakaj za štrafengo poerbaniga grcha ino toljkanj lastnih grehov ne morejo drugači dežele obstati, kakor de so ludi od človeške moči zavarvane. Ccsarju je od Boga zapovod dana, svojo dežclo vižati, hudodclnikc krotiti, sovražnike od svoje meje nazaj deržati. To pa samimu ccsarju ni mogoce izpeljati; torej je zapoved božja, dc drugi deželani ccsarja podpirajo, in vpo-koršini vsak z svojo pomočjo naprej stopijo, kedar se vkazilo oznani; eni pcrpomorejo z blagam, drugi iz svojo vuccnostjo, tretji z svojo telesno močjo, in cesarjeva skerb je nasproti, de je vsak v svoji pravici okovarjen. Kdor se torej takšni povelji vstavlja, se samimu Bogu vstavlja, ki je talente ino moči tako razdelil, de naj eden tako, drugi drugači ćelo družino podpera, ino po tim takim zapoved Ijubezni bližniga dopolni. — Kdor ce-sarja ne vboga, in pa Jonaz, sta si enaka. Jonaz je povelje do-bil od samiga Boga, Ninivljanam pridgvati pokoro, pa ni vbogal. Bog zapove deželanu po ccsarju alj njegovih pravičnih gošpos-kih; in če ne vboga, se ravno temu Bogu vstavlja, kakor nas uči sv. Duh po ustah apostelna Pavla: Vsaki človek bodi vikši oblasti podložen, zakaj ni oblasti od drugod kakor od Boga, ktera pa je, je od Boga poslana. Rim. 13, 1. Ko je Jonaz v svoji neumnosti iz pred Boga zbežati ho-el, je vihar vstal, vadla ga izdala, je bil v morje veržen, in riba ga je požerla. To je bila pravična božja šiba. Kdor pa na ce-sarjev glas ne vboga, ga tuđi huda šiba caka, kakor spet sv PavI Rimlj. 13, 4 govori: „Oblastnik je namesti Boga, tebi k dobrim. Ako bos pa hudo delal, boj se; zakaj ne nosi zastonj meča; zakaj božji hlapeC je on, ma-ševavec k strahovanju tega, kteri hudo stori." To zapoved šo vseli vsi resnični kristjani v taki časti der-žali, kakor vsako drugo. V pervih časih, ker so kralj i ino ce-sarji se ajdje bili, ino kristjane stiskali, preganjali ino grozovitno martrali; — si vender verni nišo vupali, ajdovskim gosposkam se vstavljati, kar bi bili lahko storili, ker jih je počasi toljko število bilo, de bi Rimski cesar soldatov ne bil imel, ko bi se mu bili kristjani vstavlji. Pa se nišo; to bi se jim bilo toljko zdelo, kakor od Kristusa odstopiti, ki je, ko je za nas človek postal, sam vedno pokoršino oblastniku skazal, se tuđi od krivičniga ob- lastnika Pilatuža gajžlati, k smerti obsoditi ino križati dal; vsim svojim pa zapovedal, ga posnemati. Kdor se tedaj cesarju vstavlja, pred solđašno skriva, alj vhaja, res nobcn pravi kristjan več ni, ker božjo zapoved na ravnost prelomi. On kot Jonaz pred Bogam beži; pa kdo bo Bogu se skril? Torej ga božja roka prej alj pozneji zadene ino tepe. Strašne so nesreće, v katere tak begun zabrede: 1. Ne srne nikjer na svetio. Kakor zverina se po gojzdih ino berlogih pomika, glad, zimo ino večkrat nagoto terpi', plašen kakor zajc, večidel po noči alj k većim per meglenim ino oblačnim vremenu se h kaki samotni hiši prikrade, de si kaj jesti dobi. To ljubo zlato sonec, ktero je Bog za svoje stvari na visoki firmament postavu, de razveseli vsako živo stvar, mu ne prinese nobeniga potolažka, ker se mora pred njim skrivati, de ni najden. Saj se svctlih noči, v kterih luna sveti ino miljonov zvezd blisketa, se boji, in pred vsim, kar je svetio, alj se zmezi, globokeji v samoto beži. In najde vender v kakim prav gostim kraju kako hišo, de ga sprejme, ino mu delo ino potreben živež da, kaj mu pomaga? Vsi se gosposke bojijo, kakor tatje in ne-dolgo, se zve, de je skrivavec, in spet mora bežati, ino lačen ino reven drugo zavetje jiskati. Pove'te mi, ali ni to nadloga silno velika ? Ko bi bil gosposko vbogal, kadar mu je bilo vka-zano, ino bi se bil pred njo postavi!, znabit, de bi ga bili za-vergli, in spoznali, de ni za soldaški stan; po tem bi bil brez vse skerbi v svojim kraji, alj bi se brez strahu podal, kamor rad. Tako pa, ko se skriva, nobeniga mira nima; gosposka ga nale-zuje, ino hudo za njega, če ga zapazi. — Ko bi ga bili pa per projiskanju spoznali, de je za žolnirja ■— njegova časna sreča bi ne bila proč. Ako se je poprej kakor keršanski mladenč nosil, se potrebnih reci navučil, kmalo ga bodo kakor za pošteniga člo-veka spoznali, in mu toljko frajvolje pustili, de je po svoji dobri' navadi več želei ne bo. Ce rad dela, si bo lahko velikokrat po mestih kaj zasluži], ker mestnani sploh raji soldatam kaj dajo za-služitr ko drugim ljudem. Ako bo želei svojo žlahto videti, bo perpušenje dobil, jo obiskati, očitao, per belim dnevi bo smel k njej rajžati, in se brez vse skerbi per nji ino svojih poprejšnih znancih poveseliti. Če je predaleč, lahko saj očitao piše, in pismo se sme vsakimu človeku pokazati, ako je pa blizo, kdor ga rad vidi, ga zna objiskati ino najti; očeta, mater, brata, sestro alj prijatela takiga priđniga pošteniga kristjana, tovarši prijazno sprejmejo, ino se vesclijo znance priđniga tovarša spoznati; starši so od naprej postavljenih z častjo sprijeti, ki so pošteniga sina ino priđniga deželana spodredili. In tak ima soldat se zmiraj kak prav vescl dan; to drugo živlenje pa, kteriga med svojim tovarši preživi, je že res, de brez vse težavo ni; alj je pa našo tnkaj brez vsiga križa, će hoćemo kakor dobri kristjani, alj saj pošteni ljudje živeti? Z dnarmi ni preobložen, ali pa tuđi nam ne hodi večkrat vpičlo za nje? Soldatu ni treba skerbeti, kak se bo ob-laćil, od kod bo potreben živež dobil, kje bo dobil, dc bo štibro plačal? Vse potrebno ima, in ce hoče delati, si se dnar dobi, de ga na stran položi. V hudih letah je soldatu bolj, kakor vsakimu kmetu; on potreben živež ima, kmet se mora pa zadolžiti, če hoće prerediti sebe ino svoje ljudi. In med tovaršmi, koljko sladkih ur ino zidane volje si vžije; in kar je se težava, tak ne zadene le soldata, ampak tuđi nas, ki nismo zraven. In ali srne kristjan se tako zlo križa bati? Ali zamoremo vupati, de bi se enkrat z svetniki veselili, ako še trohe tistih križev prestati no-čemo, katere so oni za nebesa prestali? Ali se zamoremo Kri-stusove vučence imenovati, ino vupati enkrat z njim kraljovati, ako se pred vsakim ternam na poli zveličanja ježimo,ker je vender On, ko se je za nas vojskoval, ter našiga sovražnika premagal, toljko prestal, de pobožne duše medlijo, ko njegovo gajžlanje, kronanje, križanje ino bridko smert premišlujejo! Brez križa ni nikjer, tuđi per soldatih ne; pa veliko već križov se se kjerbodi znaj de, kakor per soldatih; koj narvec pa per tištim, ki se skriva. Med svoje ljudi već ne srne, ino oni do njega težko pridejo; le noč znajo včasi za to oberniti, de se se vidijo. Ino kaj je to za eno žalostno zni-denje! Starši se tresejo, ko se bojijo, de bi ga kdo vidil, alj de ne bo srečuo v svoje zavetje nazaj prišcl. Ker nemore po redi delati, mu tuđi pomoći od doma nikolj dosti ni. Sirota je lastnik, ki takimu erbšino mora dajati! Ker nemore domu, kedar bi hotel, ino ker že spet pred dnem mora odriniti, tak se mu mora ob uri našteti, koljkor potrebuje alj želi, kar je prepovedano. Koljko jih je na takih potih nesrečno konec storilo, de so bili postreljeni alj drugači od lovcov vmorjeni! Če pa vender živiga k regimenti spravijo,— dolgo se more silno pridno nositi, poprej de mu kaj zavupajo. Kakor sužen je deržan, in nobene frajvolje mu ne dopustijo. Pa to so le male nesreće, zadenejo kar ćasno; nesreće, kere dušo za-denejo, tište <— tište so se le grozne. 9* 2. Vecidel se pogubi. Dobro veste, de se 'smertno pregreši, kdor, ako ga pravičen vzrok nazaj ne derži, ni vsako nedelo ino praznik per sveti maši. — Veste de človck iz števila vernih pade, ako saj enkrat v leti, o veliki noči k svetirau obhajilu ne perstopi. Veste, de kdor se z hudobnimi tovarši, večdcl sam hudoben postane. Veste, de kdor v nespokornosti vmerje, zveli-čan biti ne zamore: — in v vse to nihčer ložej ne zabrede, kakor ta, ki se pred soldašno skriva. K s. maši zamore le malokdaj priti, zato ko se boji, de bi ga kdo prijel. In kedar je že pri maši, kaj mu že za dušo verže ? Dokler naprcjvzetno v takim stanu ostane, je njegova pobožnost ja prazno nič. Kaj za enc gnade mu bo pričejoči Kristus podelil, ki je pokoršino do oblastnikov tako zlo perporočal, in ki je skuz svoje apoxtelne rekel, de kdor se gosposki vstavlja, se zoper samiga Boga punta. Kdor hoče od ofra sv. maše kak dobiček imeti, mora brez smertniga greha biti, alj saj resnično grevengo in pa naprejvzetje obuditi de hoče greh zapustiti, se spreoberniti, ino se ga spovedati. Tega naprejvzetja pa nima, in torcj spct svetih zakramentov vredno prijeti ne more. Ni sicer nebeniga tako velikiga greha, de bi ga spovedniki odvezati ino v imenim božjim odpu-stiti ne zamogli; vender pa vsak grešnik mora resnično grevengo razodeti, ino terdno naprejvzetje imeti, se poboljšati, ino nastopke greha, koljkor more, popraviti. Če pa tega ni, tak odveze mašnik tuđi podeliti ne srne. Potim takim: ako skrivavec k zpovedi negre vsaj o veliki noči, neha skoraj kristjan biti; če gre, pa od svojga skrivanja nie ne pöve, stori bozi rop; če pa pove, ga nihče odvezati nesme, ko bi ravno tak grešnik perpravlen bil nar huji pokoro delati, zato ko v naprejpeljanje božjiga žalenja spovednik nidar pervoliti ne srne. Spovednik srne odvezati krivičnika, ako je v tako vboštvo prišel, de poverniti več ne more; vender pa resnično grevengo ima, de je goljufal, in terdno naprejvzetje, de bi rad škodo povernil, ako bi kedaj toljko premoženja imel, in de hoče toljko poverniti, koljkor bo mogel. Zamore grešnika odvezati, ki je kak tak greh storil, đe v nebu vpije, pa ga popraviti več ne more. Zamore sicer tuđi skrivavca odvezati, če mu terdno obljubi; de se bo nazaj podal, ali če so že leta za soldašno pretekle ga pa greva, de je to božjo zapoved prelomil; dokler dolgo Ö3 pa tistc leta ne pretečejo, ga pa noben mašnik ne srne odvezati drugači, če poboljšanje obljubi. Po tim takim pa vidite, v kake strašne" brezdne hudobije skrivavec zabrede! de res čisto iz vere ino božje gnade pade; in ker nihče ni v toljki nevarnosti, naglo in neprevideno smert storiti, ko skrivavec, tak je res skoraj vse eno: skrivat se jiti, alj pa večnimu pogublenju nalaš nasprot hititi. *) Res pravijo, de se človek per soldatih lahko spaći; kje se pa človek spačiti ne more? Lot je v nesramni Sodomi pravičen ostal, v šamoti je'"pa v pregrozno pregreho padel. Ko bi se kar tišti spačili, ki k soldatam pridejo, bi bilo velik veliko svetih mož, koljko se jih med nami spači! De se pa per soldatih vsak ne spači, imamo gotove priče; zakaj sv. Jurj, sv. Boštjan, sv. Florjan, sv. Evstahi, sv. Martm, 40 marternikov ino tavžent ino tavžent drugih so bili soldati, ino zdaj so njihove podobe na oltarjih. Se v naših dnevih je mnogo soldatov najti ki zvesto Bogu služijo. Kateri že poprej gerdo živijo, tajisti tam Boga žalijo, pa le hudobijo naprej peljajo. Izmed soldatov imamo veliko svetnikov, izmed skrivavcov pa — čisto nobeniga; pa peklensko dno mora ravno z njimi narbolj nadevano biti, ker ražen pregreh, kterc sim poprej imenoval se večkrat tuđi v druge in se strašneji padejo, alj so jih krivi. Ker oni ne grejo, kterih doma ni tako potreba; (zakaj če zamorejo tako v ptujim kraju prebivati, bi tuđi per soldatih lahko bili), mora gosposka takc odrajtati, kteri so doma silno potreba ino soseski k velkimu priđu; za soldate pa ne tak perpravni. Glejte krivico, ktero taki svojimu kraju storijo! Ker med poštene ne smejo, se lahko z prav spačenim zeznanijo, od katerih bodo v strašnih pregrehah vajeni, pred kterimi jih scer od kraja grozi, pa navada in pa tuđi sila storijo de več za Boga in za svojo dušo ne marajo: brez jesti živeti ne moreo, delati si ne upajo, alj se odvadijo, in groza, kaj vse začnejo, de se preživijo! In grejo tako od hudobije do hudobije zmiram naprej, tako dolgo, de je mera polna! Večidel že na *) Mladen«, ki vojašini vhaja, im» na gavge le pet stopinj : perva je k drevarjam, druga h tobakarjam, tretja h tatara, šterta lv rashojnikam, peta rabeljnu v roke. SI om* ok. 94 tim sveti nastopke svojih hudobij občutijo, in kobi vender odleteli, kaj bo po smerti! Torej sim vas hotel danes prositi, ne kakor vaš pastir alj naprejpostavlcn, ampak kakor prijatcl, kateriga sercc zaboli, kedar kolj vidi eniga od vas, naj si bo v kakorsni nesreći že. „Jišite narpoprej nebesko kralestvo," drugo bo že Bog tako izvodil, de bo k vašima priđu. Starši! je Bog vašimu sinu tajisti stan namenil, v katerim se je sv. Florijan in toljko drugih znajdlo, ne žalujte toljko: će jih je Bog namenil, bodo v tištim stani izvelićani. Zamorete na pošteno vizo pridnimu sinu pomagati, de per nas ostane, veselilo nas bo,ga med nami imeti: nepoštenih potov se pa bojte, ko pekla, v kateriga večidel perpcljajo. Ako imate sinove, de so naprej klicani, pa se se nišo pcrkazali, opominajte jih, de naj berš vbogajo, dokler še v nobeno štrajfengo ne padejo. Ljubi fantje! ako vas Bog po gosposki v ta stan kliče, nikar se ne vmikajte, Bogu vjiti ne morete. Zato vam je Bog močne roke dal, de se za naš kraj ino za našo sveto vero voj-skujete, ko bi treba bilo. Nikarte si z velkimi dolgmi pohištva ne jisite; bolj mirno živi soldat, ko prav zlo zadolžen kmet. Nikarte se v take zakone zavezovati, kjer vam za peršono nie ni, ampak le toljko, de se pred soldašnoj pervarjete; boljši je ćelo živlenje pukšo nositi, ko pa z hudobno babo zavezanimu biti. — Ce pa na pravično vizo per nas ostanete, alj ako se skažete pa vas izveržejo, potem bodite brez vse skerbi, in böte lahko Bogu služili. — Če pa kakor žolnirji iz našiga kraja greste, v lepim spominu böte per nas ostali. Molitve, katere bomo vsi skupaj tukaj opravljali, bomo tuđi za vas darvali Bogu. Le kratko časa živlenje terpi, naj bo dobro alj hudo; po tim nas bo Bog k sodbi poklical, in blagor nam! če smo storili, k čemu nas je tukaj klical ino napeljaval. Ako bi bili pa talent zakopali, ko bi ne bili hotli tukaj Boga vbogati? potem ga bomo morali vbogati, ino za slabe dela bi dobili slabe plačilo. Storimo torej po svoji dolžnosti, kjerkolj smo; po kratkim čaši bo Bog vse razločene spet združil, ino po tem ne bo ne-bene ločitve vekomaj več. Amen. Mihael Stojan. Prigodbe žalostnc ino vesele, proteklih ino seđajnili casov rajuim v čast, živim v spomin ino poduceuje. V večnim spomini bo pravicen. Psalm 111, 7. 97 I. Gregor Pevic, slavni duhovski Lavantinski skosije. (Poslali g. Jožef Virk.)*) ■Hficseda božja veli: „Ne hvali človeka v živlenji!" kakor bi rekla: Hvali po smerti; časti ga, kedar že srečno dokonča. „Iz dveh vzrokov (uržohov) je bolji hvaliti rajne, kakor pa žive — uči sv. Mašim skof — de poveličuješ sveto zasluženje tečas, kedar tebe ne mika več se prikupiti, pa tuđi pohvaleniga ne skuša več se prevzeti." Prav je ino spodobi se rajne v spomin vzeti, ki so nam slaven izgled zapustili, kakor rajni duhovnik Gregor Pevic. Pobožen ino goreč duš'ni pastir Pevic Gregor so bili Krajn-ski rojak. V stari Loki, nekoljko ur nad Ljublano jih je mati na dan svetiga Paula preobemenja v leti 1803 povila, ter jim dala vboštvo za del; pa hvala Bogu! ravno takih je — pravi Kristus — nebesko kralestvo, ako so vbogi v duhi, kakor rajni Gregor. Perve sole so doma obhodili, pa se toljko pridno učili, de so bili vsim verstnikam izgled. U viši sole prebrisaniga mladenča poslati, ništa imela oče ino mati začem. Pa kogar Bog v dukov-ski stan pokliče, mu tuđi pomaga, naj si mu ravno nekaj čaši terpeti da, de ga očisti, kakor v peči zlato. Čudno vodi Bog *) Carissimi Confratres! Lauđemus viros gloriosos et parentes nostros in 6enerat'ono su» đe no"bis optime meritos, translatos ađ tumulum, de quorum discessn luget populus noster. Date piac raemoriae lau-dem eorum, et exarate merita in libro, ut sculpantur non in silice, sed in jiaginia istis et in cordibus nostris. 7 98 izvoleniga po poti ponižvanja v visoko čast, kakor našiga Gregorja, ter pokaže, de je prcvzetnim sovraž, poniznim pa svojo vsrailenje daj a. Bilo je Ćele, čedno mesto na spođnim Stajarskim, prav sola vbogih. Iz Krajnskiga ino od drugih krajev je prišlo vsako leto mladih vbožčckov v sole; ino vsmileni Cclani so jim radi pomagali, ter jim od hiše do hisc prevžitek dajali. Marskateri gospod pomni hvaležno svojih Celskih dobrotnikov. Tuđi Gregor pridejo jiskat svoje druge domačije na Stajarsko, ino jo tuđi srečno najdejo. Človek je pa tam rad doma, kjer mu Bog dobro da. Zunaj Ćela na jutrovo je imenilna Teharska fara", rekcl bi, kakor Betanija zunaj Jeruzalema, kako uro hoda odmesta da-leč. V tim kraji so si Gregor vbožček dobriga kmeta pojiskali, ki jih je v službo vzel, pa jim dovolil v latinske sole hoditi, hi-f tro po soli pa domu priti in pridno delati, de si živež zaslužijo. Terda je bila za mladenča v solo hoditi pa stradati, huda pa tuđi po soli namesti počivati za delo sečti. Blagor vender možu, uči sv. Duh, ki nosi jarm od svojih mladih dni. Kdor si sam posku-si, on ve kako vbogim kruh diši. Bili so tečas visoko časlit gospod Franc Ksavcr Hobclnik apat v Ćeli, šoleov velik prijatcl ino dobrotnik, ter se radi za Voglajno po zelenih travnikih z mladenčami pogovarjali, ki so se lepo učili. Neki večer rajniga Gregorja srečajo, ki se je iz sole k domu spravlja], ino grede skerbno učil, kar doma na kme-tih ni vtegnil. Bcrzcn, ves priljuden mladenč apatu dopade. Ho-bejnik Gregorja prijazno izprašajo, od kodi je doma, česa se uči ino kamo gre ? Umen mladenč jim vse lepo ino ravno povć, kako se mu godi', ter se dobrotlivimu gospodu toljko vsmili, de ga v svojo skerb vzemejo. Per apatu je prebival, na mizo stregel, po tem se pa lehko učil. Previdli so vsmilečni Hobelnik, ki so vedno po eniga alj po dva vboga šolca pod svojo streho imeli, tuđi našiga Gregorja, de je šesto solo dogotovil, ino se u viši sole podal. — Pač veliko dobriga stori, ki mladenča prebrisane glave ino žlahtniga serca v solo da, alj pa vboščeka v soli pod-pira! Kdor tako mašnika izredi, po tem ravno z tim duhovnikam Bogu ino sveti cerkvi služi; kdor izredi imenitniga cesarskiga služavnika, tuđi a njim cesarju. ino deželi streže, ter se vsih 99 dobrih del vdeleži, ki jih taki verli mož ^stori. — Bog daj dobro vsim dobrotnikom vbogih šolcov alj studentov; kar je Kristus ob-ljubil, rekoč: „Kar ste enimu nar manjših storili, to ste meni storili." Deseto solo so v Celovci imeli, ino so bili v duhovšnici ves pohleven, tih ino svetoželjn mladenč. Ućiteli ino voditeli duhovski so jih veliko obrajtali, tovarsi pa ljubili ino poštovali; za-kaj pravo čednost vse rado ima ino resnična poniznost se nikjer ne spotika. Mašnika so jih posvetili rajnki sliof Lavantinski Ignac po božjim lici dan v leti 1831; to de so se šterto leto desete sole po tem izgotovili, ino tisto leto moder prestoj alj prefekt v duhovšnici bili, ki so svoje mlajši tovarše lepo pohlevno vodili, ne toljko z besedo, kakor z lepim izgledam, kakor luč, ki v svoji hiši prijazno sveti. Perva duhovska služba jim je bila per svetim Lorenci v Krajni na Bizelskim za Hrovaško mejo odkazana, kjer dobre vina rastejo, pa tuđi ljudje dobriga serca prebivajo, ki so Gregorja čes vse radi imeli. Veseli so bili dober pastir pridnih ljudi, der-hali razujzdanih ino njih glave pa silo žalostni, kteri so jih čer-teli. Prosili so vdruge kraje, kjer bi ne bilo toljko nasprotnikov, kterih novine težko premaga, lehko pa sam premagan v dobrim pešati začne. In kakor hitro so Gregor od Bizelskiga slovo vze-li, ino dobri farmani po njih žalvaje nasprotnikam zabavlenje oj stro očitali, se je tako rekoč vsa vojska hudobnih nad gospod Gregorja vzdignila, krive priče zklicala, sodnike oslepit, ino ne-dolžniga poprejniga kaplana obsodit, kakor bi bili ljudstvo raz-dražili ino na svoje vlekli. — Tako se je tuđi Kristusi godilo; Ni učene čez učenika, ne hlapec čez svojiga gospodarja. ■— Ce so hišniga gospodarja Belcebuba imenovali, koljko veo njegove domaće. „Ne bojte se pa, veli Kristus — Nič ni skritiga, kar bi se ne razodelo, ino skrivniga, kar bi se ne zvedilo" Sodba slabih — nekoljko slepih, nekoljko hudobnih je bila nad Gregor-jam sklenjena, pa ne poterjena. Viši duhovska gosposka je krivico spoznala, ter tolžnike ino sodnike v strahe vzela. — Pravično ravnaj in terdno stoj, pa se nikogar ne boj ! V Konjicah, v drugim veselim kraj i Celskiga kroga za Veliko cesto, ki iz Tersta na Dunaj vleče, je bilo drugo polje 7 * 100 Gospodovo, kamor je Bog Gregorja po viših na đelo poklical. Bili so desna roka vstarliviga viši fajmoštra, katcriga so zarac-stovali; bili pa tuđi skerben oče velike fare, ki je za veliko cesto v nevaršini mnogoterih razvad. Njih perva skerb je bila za drago mladino; staro drevo se težko •— alj ćelo ne poravna. In ker je napuh pa gizdost (ofert) korenina vsih hudobij, kateri smo se per sv. kersti odpovcđali, so se serčen pastir pred vsem prc-vzetne nose lotili. Vse zapelive napersne haderce, šumeče krila, napihnjene kape ino mrežaste rute so morle iz fare pobegniti. Deklcta so čedno, ponizno oblečene v hišo božjo hodile; razšo-pirjene so se poskrile; pa tuđi mladenci so se veliko bolj pametno ino pošteno nosili. Razujzdane dobrovolje so pešalc, kjer se jih je mladina zogibala, kakor so jo dober pastir svarili, opominjali ino prosili; za toljko lepši je pa služba božja v cerkvi ino po fari oživela, za katero so vneto skerbeli. Ne bom poza-bil, kako me je v serce ginilo pobožno zaderžanje mladih ino starih ljudi, ki sim ga o sveti Ani leta 1839 v cerkvi per sveti maši gledal, ki so njo naš Gregor služili. Vsa hiša božja bila je polna ne le samo ljudi', ampuk tuđi pobožnosti v svetim pefji ino v molitvi. Večidel so imeli mladi ljudje molitvine bukvice v rokah; kar njih ni brati znalo, so molili na roženkranc; ino Gregor pred oltarjam so oživljali gorečo pobožnost po vsej cerkvi. Kdor jih je pogledal, se je svetoželje vnel.—Veliko so po vsim Konjiškim kraji od njih govorili; pa ravno to pogovarjanje od njihovih pridig ino keršanskih naukov bilo je seme poboljšanja, naj si je ravno sovražnik marskatero ljuljko med pšenico zasjal. V kratkim je lepa pšenica odrastla, ino tuđi ljuljko, koljkor mo-goče, zadušila. Bos me vprašal, kako so hraber Gregor vse to naredili? Njih orožje je bila božja beseda ino pa molitva — njih vojniše (vojska z hudobo) pridižnica ino spovednica, šola njih vojaštvo. Na kancelni jim je tekla beseda božja serčno ino ravno iz njihovih vust brez vsiga perlizovanja, pa tuđi bres pikanja, ki vcc škodje, kakor pomaga. V iineni božjim so govorili, kakor prerok gospodov. V spovednici so bili vsmilen oče, ki ne odpusti samo, ampak tuđi poboljša. Kar so v pridgah perčeli, so v spoveduici z božjo pomočjo dokončali; ino ni bilo grešnika, ki bi potolažen, popravlen ino oveselen njih spovednice ne bil zapustil. Pred oltarjam so bili angel med Bogam ino ljudmi, doma v molitvi 101 skerben varh, ino Bog je dal rast temu, kar so pobožen Gregor sjali ino polivali. Ovčice' dobriga pastirja hitro spoznajo ino grejo za njim; torej se ni čuditi, de so tuđi od stranskih far li gospod Grcgorju h spovedi hodili, ino ni dncva bilo, de bi izpovedovali ne bili. Kdor se je njim prav izpovedal, je nekako prerojen ino za Boga vnet se na svoj dom povernil. Merzelo je ackaterim sosedam na to letanje — kakor so djali — alj modri ino razumni so hvalili Boga, ki svojim služavnikam mnogoterih darov deli, cniga gorečiga pridgarja, drujiga vnetiga spovednika, tretjiga skerbniga oskerbnika bolnikov, štertiga gospodarja skerbniga za cerkev — po meri svojiga obdarovanja •— stori, kakor svetimu Duhu dopa-de, de kristjane k popolnosti peljajo, službo opravlajo, dc telo Kristusovo, sveta cerkev raste — kakor sv. Pavl uči. Pa pcklu čedna rast keršanskiga živlcnja ne dopade. Hitro ljudi nadraži, de začno pridne delavce v vinogradi Gospodo-vim čerteti, jih obrekovati, per sosedih ob veljavo devati ino per viši gosposki ocrniti; ino steče jim, de mnogoteriga dobriga moža vmamijo, de z njimi potegne ino nedolžniga počerti. Tega so si Gregor tuđi skusili. Posvetnim modrijanam, katerih bog je dnar, dobra volja pa nebesa, ni bila nosa ino zadcržanjc mladih ljudi po volji. Enim so bile njih pridge prcojstre, drugim dolge spovedi prepomeniško, tretjim je merzelo, de so prešestnice pokorili, kar je modro ino prav; šterti so grajali, de je vsako nedelo tolj-ko ljudi h spovedi ino k svetimu obhajilu hodilo. — Natolcovanje se je razkadilo, ino modra pastirska skerb Grcgorja se je toljko lepši zasvetela, kakor solnee iz oblakov posije. Tudi šola je bila gospod Gregorja drugo pastirsko oko, ter nišo po izgledi svojiga Mojstra nikdar brez učencov bili. Ne vtruden so mladenče ino deklice ob delavnikih ino nedelah keršanskiga nauka učili ne le znati ampak tudi po njim ravnati. Vsako sveto nedelo so imeli za odrasene posebno solo, ki ob delavnikih v solo hoditi vtegnili nišo , odrasene sante ino deklcta nevarniga pohajkvanja ino slabih zhodov ovarvat. Kar pa šola ni storila, so izgotovile svete bukvice, ki so jih po sto ino sto mladim ljudem omislili; zakaj pobožne, čedne bukve človeku v »•oke dati ino pa dobriga prijatla pojiskati, vse eno velja. Pogosto 10« tuđi zvestiga prijatlu objiskat ne morcš, lepe bukve pa lehko vselej v roke vzcmcš, dc te podučijo in potolažijo; pa ludi kra-tek čas delajo, de se lenoba — ona vsih hudobij košata mati, — človeka ne loti. Skerb je bila pridnimu Gregorju tuđi za hišo božjo, ino za njeno lepoto, de bi bila toljkiga Gospoda spodobno prebivaljše ino duhovsko oblačilo služavnikam božim spodobno. Za koljkor ponižnej so bili mladi Ijudjc opravleni, za toljkor lepši je morla biti cerkvena oprava. Kdor na prevzetno oblačilo svojiga života ne zapravlja, on lehko ino rad za božjo čast obilno deli. Kedar se pa Ijudje prebogato nosijo, večidel cerkve zapuŠene žalujejo. Po očitni službi bozi se hitro fara spozna, koljko velja; pozna pa tuđi po cerkveni opravi, kakšniga ima pastirja. Doslužili so gospod Gregor v Konjicah svojih 7 let, ino ludi zaslužili svojo faro. Prosili za čedo Matere božje per novi Štifti na Gorogranskim na Krajnski meji, ino prijeli so njo, svojo duhovsko nevesto. Pa Konjičani jih nišo pozabiti mogli. Ni jim bil pot predaleč jih tuđi v drugim kraji objiskati. Ino kdo bi se nad to Ijubeznjo jezil? Ali nišo verni tuđi svetiga Pavla v drugih mestih objiskovali ? — Ljubezen prehodi hribe ino doline; Bog daj, de bi le vselej čista ino pravična bila! — V novim kraji so Gregorja tuđi počakale nove težave ino skerbi. Želeli so bolj samotni kraj; planine so najdli, pa vse po svojih željah ne. Gorjani ino planinci so večidel počasni ino ro-bati, ki jih le po malim ogreješ; kedar se pa merzli ogrejejo, ino za sveto vnemejo, so stanovitni, ter ne pozabijo Gospoda, ki jih na pravo stezo poravna. Prej ko se je na Gorogranskim moska mlačnost ino terdovratnost, pa ženska ošabnost serčnimu faj-moštru vklonila, so imeli opraviti ino preterpeti; alj če dolgo se-kaš, mora past tuđi nar bolj močen hrast — pravi rajni Primic. Gregorjeva poterpežlivost ino stanovitnost bi bila tuđi kamenitno serce prebila. Kakor so jih od kraja grajali, za toljko več so jih poslednič hvalili ino pa ljubili, kakor otroci svojga očeta. Tri reci so duhovskim gospodam posebno potrebne, ki hočejo svojo čedo izboljšati ino izveličat: pridno učiti, vneto moliti ino storiti, kar učijo vernim v lep izgled; kar so 103 tuđi naš Gregor storili. Po tistih krajih imajo so ojster post vsih šterdeset dni pred veliko nočjo mesa ne okusiti. Rajni Gregor so hotli tuđi v tim, doklcr so zdravi bili, pervi biti, ter nišo cei post mesa jedli, po svetu svetiga Pavla, ki pravi: „Ako jed mo-jiga brata pohujša, ne bom mesa jcdcl vekomaj, de mojga brata ne pohujsam." — Bil jim je svet izgled velikiga apostclna pred ocrni, ki pravi: „Strahujem svoje telo inu v sužnost devam, de ki po tem, ker drugim pridgujem, sam zaveržen ne bom. Sveta velika noc leta 1844 se jo bližala, pa tuđi opravila so se množile ncvtrudnimu pastirju, ki nišo imeli pomoćnika. Spo-vednica je bila vsaki dan za veliko noc obležena ino Pevec začno bolehati. Obhajali so z svojimi svete velikonočne svetke (praznike) ino na velikonoćen pondelek opešajo ter se popoldne vle-žejo na svojo smertno postelo. Pluče so se jim vžgale ino legar se jih je po tem lotil. Huda je bila bolezen, vročina ino žeja velika, pa veči se Gregorja poterpežlivost, ker so pomnili besede božiga Učenika: ,,V svoji poterpežlivosti böte ohranili svoje duše." ■—■ Mirni ino v sveto voljo božjo vdani so čakali, kaj bo dober Bog z njimi sklenil; pa se tuđi pripravljali na srečno pot v dol-go vecnost, ker so vcdcli, de ne vemo ure ne dne, kdaj Gospod po nas priđe, dc nas pripravlene najde. Poslcjo v bližen samostan (kloster) Nacaret po duhovski-ga prijatla P. Dominika, naj bi jih z svetmi zakramenti prevideli; ino vse se je lepo zgodilo. V jutro pred smertjo poprosijo duhovskiga prijatla rekoč: Dominik! mašuj dones za mene; prav dobro majningo sim jaz storil — namrec naj se z meno po sveti volji božji zgodi. — Tako se v božjo voljo poda, kdor ve; de je bolje po volji božji vmreti, kakor ne po volji božji živeti. Do posledniga izdihleja so z svojim prijatlam zastopno molili, ino lepo v Gospodu zaspali, ravno ob tišti uri, ko so se pred osmimi dnevi vlegli. V pondelek po beh' nedeli je ura njih bogabojeciga živlcnja dotekla, 15 Brezna alj maloga Travna 1844. Le pol trinajsto leto so delali v vinogradu Gospodovim, to de brez madeža so služili svojimu Bogu, klapec dober ino zvest. Bog pa ne šteje teljko naših let, kakor veliko več naso zvostobo ino pa pridnost. Kdor pa do konca zvest ostane, bo izveličan. 104 Čuti mertvaški zvon ljubeznivimu fajmostra peti, bližne ino dalne jok posili ino velika žalost vse obhaja. „Oh! kako jih je vender škoda!" jihtijo ino hitijo pravit sosed sosedu; po vsej planini teče žalosten glas, tuđi čres hribe na Krajnsko. Na pogrebi se je terlo ijudi ino od prevelikiga joka ino izdi-hovanja ni bilo skorej moč govoriti, ne moliti. Pa prelivane solze so dosti govorile ino molile za rajniga; Bog pa tuđi solz molitvo zastopi. „Zaupanje smo imeli" •— pišejo neki poštovan duhovski prijatel — „dc bo Pevec ena pervih ino nar bolj terdnih podpor Lavantinske škofije, močen steber vsiga pobriga še kakih petdesct let — zdaj pa poglejte žalost: duhovski junak vgrobi leži!" — Vresnici je za tovaršc ino za njih zapušene ovčice zguba velika. Le obljuba Jczusova nas tolaži rekoč: „Resnično, resnično vam povem, ako pšenično zerno ne pade v zemljo ino ne vmerje, ostane ono samo; ako pa vmerje, stori veliko sadu." Prijazen mož ino zvest prijatel svojih tovaršev bili so rajni Gregor Pevec, posebno častit pa vsim, ki se Boga boje ino za izveličanje svoje duše skerbijo, naj si bojo kmetje, alj gospodje. Na njih grobi še marskatira duša hvaležno kleči ino za njih moli; ino v spomin svoje zahvale so Jim farmani drag križ na rezan kamen postavili. •—• Bili so Ijub Bogu in ljudem; v časti je njihov spomin. Verh rezaniga kamna ino zlatiga križa naj rajniga Gregorja Pevca per vsih znancih ino prijatelih beseda časti, ki je bila rajnimu za slovo rečena. Ljubeznivi bratjo inu sestre Jczusove! Silo veliko vas vidim dones zbranih, domaćih farmanov ino sosedov, Štajarcov in tuđi Krajncov na tim Mariji, bozi materi, izvolenim kraji. — Pa pokaj ? —■ Ste prišli dones tušem budit svoje rajne stariše alj otroke? — svoje mertve brate alj sestre? — Njih cloveški glas ne izdrami več iz smertniga spanja, v katerim počivali bodo do sodniga dne, kedar bo vstajenjo mertvih. Takrat boš sin očeta zopet objel, videla mati svojo hćer, zopet prijatel prijatlu roko podal. Vsi, ki po grobih spijo, bojo ćuli trobente glas, ter bojo vstali ino stopli na sodbo pred Jczusa Kristusa. — Pokaj ste perhi'teli dones v to božjo cerkvo? Ali se vam dones kaka imenitna poroka obhaja, ino vi ste povableni 105 svatje? — Res je: alj ta poroka ni vesela, ampak silo žalostna je za nas. Glasni zvonovi ne vabijo dones na veselo ženitvanje; le bridko mertvaško petje dones v naše serca đoni — Ženin ne stoji dones poleg svoje nevcste v dragim svatovaški'm oblačili pred ollarjam Gospodovim; lc v smertnim spanji caka svoje neveste, matere černe zemlje, z kateroj se mora zarociti do sodniga dne, ter z poferpežlivim Jobam v duhi veli: „Grob je moja hiša ino v temi sim si posteljo postlal. Gnilobi sim rekel: Moj oče si; ino ćcrvam: Moja mati in moja sestra." Ni vesele muzike per denašni poroki; žalostne pesmi se čujejo, ino po mertvaškim hrami grude ropočejo, kakor bi djale: Dones meni, jutre tebi! Pokaj ste prišli, dragi poslušavci ? vas tretjič popras'am. Ali ste prišli morebiti svetih naukov častivredniga gospoda fajmoštra, ki so jih vam toljkokrat ino pa tako lepo, tako vneto na tim svetim kraji oznanovali? — Ni jih slišati več — Bogu se vsmili! Nam se objokanim solze vtrinjajo ino v bridkosti se nam serce topi. :: ■■ "J Prav je de žalujemo; zakaj bogaboječiga ino dobro učeniga maSnika, modriga fajmošlra, zvestiga pash'rja, pohlevniga spo-vednika, vbogih vsmileniga očeta, pomoćnika radovoljniga vsih zapušenih vdov ino sirot, serčniga tolažnika bolnikov med živimi pogre.samo: rajniga častivredniga gospoda Pcvec Gregorja. Njih mertvo truplo terdo pred nami na mertvačkim vojdri leži', ter se odpravlja v černo zemlo počivat. V sladkim spanji mežijo njih poprej toljko skerbne oči, ki so se tako milo ozirale po zgublenih ovčicah jih zopet k Jezusu pripeljat; one oči, ki so se toljkokrat milo k nebesam povzdigovale, nam pokazat, kje smo doma. —. V miru počivajo pastirske roke, ki so tako pridno delale v vinogradi Gospodovim, blagoslovile 12 let in 8 meseov keršansko ljudstvo, toljko grenkih solz obrisale iz objokanih lic. —• Sladko počivajo apostolske noge, ki so po Bizelskim, v Konjicah ino po Gorogranskim tako skerbno hodile z Jezusovo čedo, brez vsiga truda bolnike objiskovale, ino nam zapustile toljko lepih stopinj, de za njimi hodimo. — Mirno počiva molče njih evangelski jezik, ki je tako gorečo oznanoval nauke Jezusove, gresnike svaril ino k' poboljšanju klical, prosil mladenče, opominal dekliči ohraniti sveto čistost ino nedolžnost; kateri je tako Ijnbeznivo učil žolsko mladost Boga spoznati ino se bati greha več kakor 106 smerti. —■ Sladko počiva njih ljubeznivo scrcc, ki je toljko gorelo za božjo čast ino za izveličanjc duš, vsmileno vbogim, odpcrto prijatlam, živo ljubezni do Bogu ino ljudi. „Blagor naertvim, ki v Gospodu vmerjcjo, zakaj njih dela gredo za njimi." — — Kaj pa nam zapušenim, ki se ostanemo v dolini solz? — Oh, zaslišimo posledno slovo, ki ga nam v duhu dajo rajni pastir Gregor Pevec iz svoje mertvaške postelce, prej de jih zhranimo v hladno krilo matere zcmlc. ,,Moje predrage ovčice, poglejte, kako kratko vse posvetno veljk! Kakor bi trenil, se vsa visokostv niskoto, bogastvo vrevšino, sladko živlcnje v grenko smert premeni. Pomni torej, o človek, de si prah, ino se bos, kakor jaz zopet v prah premenil. Kakor roža na polji je človek, ki v jutro lepo cveti; pade za ojstro koso, zvene ino se posuši; zvečer jo jišeš, pa nje več ni. — Oh živite torej zvesto Bogu, kakor ste per svetim kersti obljubili, deržite se naukov Kristusovih, ki sim vam jih vsako nedelo ino praznik, kakor per vsaki priliki razlagal; one imajo v sebi večno živlenje. Ne bom vas dalej ucil iz pridižnice, ne vec svaril v spovednici, preljubi farmani moji! Ućijo naj vas pa moje kosti iz merzliga groba, dc ne pozabitc, kako bo tuđi vam skoraj solnee živlcnja za goro šio, in böte prišli po ravno tej poti v kratkim za meno počivat. Oh ljubite Jezusa; le on je pravo živlcnje vaše, ino bo vaše plačilo v dolgi večnosti. Zdravi ostanite, ljubi očetje ino matere, katerim sim pomagal nositi butaro tcžkih dolžnost. Bodite zvesti angeli varhi svojih vam i'zročenih otrok, ohranite jim sveto nedolžnost, kakor sim vas toljkokrat prosil ino opominjal. — Sdravi ostanite mladenci ino ve de vice, za katire sim toljko skerbel ino se bal, de bi vas dušni tat ne zapeljal. Ostanite ženini ino ne-veste Jezusa ino Marije, ter ohranite belo oblačilo nedolžnosti, ki vam odvzeto ves svet ne poverne, in ćela večnost nazaj ne da. Oh skerbite, de vas kdaj pogledam v belih oblačilah oblecene, v rokah palmove vejce premage, ino zaslišim pesem peti, ki jo nobeden drugi peti ne zna, ražen čistih duš, ki so podobne angelam; kar sim vam tolkokrat pravil. — Zdravi bodite vi nedolžni otroci, katire sim v soli ucil, ino ravno pretekle dni skerbno pripravljal za pervo spoved ino za veli-konočno sveto obhajilo, ker sim vam želei podati Jezusa vašiga Ijubeja. Drugi gospod vas bojo peljali k' sveti bozi mizi; vi 107 pa se spomnite mojih naukov, pa tuđi moje vboge duše, ino jo priporočite vsmilenimu Jczusu. Zdravi ostanite tuđi ve bogu ljube duše, ki ste k meni k spovedi hodili, toljko milih solz prelili pred stolam milosti bože. Vas pregrešen svet zapeljuje, vas bude skušnjave obhajajo ino vas strasti težijo — oh pomnite mojih navkov, ki sim vam jih dajal vas pridgar ino spovednik. Skerbite, de vas nekdaj zopet najdem ino Bogu izročim, rekoč: GIcj tukaj so, ki si mi jih dal; nihče njih se ni pogubil. Z Bogam vsi moji prijatli ino znanci, ki ste me ljubili ino radi imeli. Bote memo mojiga zeleniga hribea hodili, pomnite rajniga Gregorja ino molite za me; zakaj rajtinga duhovskiga pastirja je velika, ino božja pravica je ojstra. Molitva združena pa tuđi za rajne veliko pomaga, de bojo rešeni od njih pregreh. — Ne zamerite, de sim vas ojstro svaril, ker sim vas serčno ljubil; sim pa koga razžalil, v imeni svetih pet kervavih ran Jezusovih prosim, naj mi odpusti, kakor jas vsim iz serca od-pustil sim. — Z Bogam poslednič tuđi vi, Bogu posvećeni mašniki, tovarši ino prijateli moji. Za vašo prijaznost ino vsmilenjc se vam zahvalim, vaši skerbi svoje ovčice, vašim molitvam svojo dušo perporočim. Boditc moji tuđi po smerti; obljubim vam, de bom tuđi jas vaš. Ako se ravno po telesi ločimo, v ljubezni Kristusovi ostanemo združeni, dokler se vidimo zopet tam, kjer nas nobeden več ločil nebo." — To je rajniga Gregorja slovo; — kaj jim pa borno mi za slovo rekli? Kakor svoje dni Ijubleni učenci per smertni posteli svetiga Martina, izdihujemo tuđi mi per mertvaških noslah rajniga faj-moštra, rekoč: ,,Kaj nas zapustiš, ljubi oče ? Komu nas bos izro-čil? Bojimo se, de bi po tvoji smerti dereči volki v tvojo čedo ne planili. Ostani se saj nekolko časa per nas, ki smo tebe potrebni." — Res de bo veliko lepih pridig ino keršanskih navkov z njimi vtihnilo, veliko svetih izgledov z njimi zaspalo, ki grejo v nar bolši starosti svojih 41 let iz tega sveta. Alj ker je božja volja tako, ino njih hoče vsmileni Jezus k sebi imeti, naj se torej zgodi, kakor Bog hoče. Vpokoji tedaj počivaj, preljubi naš Gregor, ino večna luč ti naj sveti. Naj bo tvojim košicam zemlja lehka, tvoji duši pa 108 sodba srečna, ino plačilo lepo per Jezusu ino Mariji. Veliko bridkiga si si vžil svoje žive dni. Tvoje steže bile so z bodečim ternjam posute, z solzami polite. V boštvi se izšolal, v velikih skerbih si paslirčeval; nehvaležnost je bila pogoste tvoje plači-lo tiga sveta. Hudo bolezn si prestal, srečno svoj tek dokončal ; oh tak počivaj v miru, kateriga leta svet ne da. Milo nam je milo — se tebe ločiti, toži se nam. Pa zaupamo, de boš iz svetiga raja na nas gledal, ki smo sirote v solzni dolini, ter za nas prosil Boga, de ne opešamo na izveličanski stezi, ki si nam jo tako skerbno kazal na Očetov dom. Bog daj, de bi se kdaj videli tarn per Očcti, kjer ne bo ločcnja, , ne terplenja, ne mraza, ne vročinc, ne bolezni ne smerti več. Ti pa vsmileni Jezus vzemi lepo dušo rajniga pastirja, ki je tebi toljko zvesto služila, v kralestvo. In ker pred tebo nobeden človek ni zadosti čist, oh očisti z svojo presveto rešno kervjo madežo rajniga duhovskiga pastirja. Naj poplačajo za nja solze ino izdihlcji toljko resenih duš, ki so jih rajni iz široke ceste pogublenja na izveličansko stezo pcrpcljali. Vsmileni so bili rajni naš Gregor; vsmilenje naj tuđi per Bogu najdejo, ino se svetijo, kakor zvezde na nebi, ki so jih veliko v dobrim podučili. ; Perporočmo dušo rajniga tuđi tebi, mati Marija. Za Je-zusam, tvojim sinam, so posebno na tebi rajni svoje upanjo imeli, tebe radi častili, ino skerbeli, de bi tuđi od drugih vredno češena ino posnemana bila; skaži se tedaj tuđi zdaj, do si njihova mati, ino pokaži jim blagoslovlen sad svojiga telesa. Jezus ino Marija, vama izročimo dušo rajniga, pa tuđi naše vboge duše, de nas perpeljajta v tisto srečno deželo, kjer ternje terplenja ne vbada več Adamovih otrok, kjer se solzo veo ne prelivajo, ampak le večno veselje zavživa. Združita nas, ovčice ino pastirje z rajnim našim Gregorjam tam u veseli več-nosti, v svetih nebesih, de borno z njim večno vživali ino hvalili trojnoediniga Boga Očcta, Sina ino svetiga Duha. Amen. 109 Joancz Miklav slavni duhovski pastir Lavantinske skofije. ftmakor ni hišni gospodar svojih delavcov po urah plačal, ki so jih v vinogradi dostali, ampak je vsak svoj denar dobil, tako tuđi Gospodar nobcs ino zemle ne gleda na leta, ampak na zvestobo, kako v njegovim vinogradi delamo. Po tem jih bo veliko, ki so le kratko živeli, pa dosti dobriga storili, po sracrti lepši plaiilo imelo, kukor stari ljudje, ki so velike starosti vča-kali, dobriga pa lc po malim storili. „Zakaj starost — uči modcr niož v svetim pismi — stori fastillivo ne dolgo živlenjc, no veliko število let, ampak zastopnost je tloveku namesti sivih las, ■ino živlenjc brez madeža je velika starost." Za tega dcl je tuđi sv. Frančisko Zalezjan svojim prijatelam, ki so ga svarili, naj si toljko ne priganja, de bi prehitro ne onemagal, odgovoru: »Na tim malo leži, kako dolgo živim; na tem pa vse, de zvesto svoje dolžnosti opravljam." Takih misi so bili rajni Joanes Miklav, svetla jigla duhovskih pastirjev na Koroškim. V zno/ji velike gore, ki ji Svinja pravijo, lepa dolina leži, ino v sredi dolini stari grad na visokim homci stoji, ki mu Vou-bre, po nemško Hajmburg pravijo. Pod starim gradam je fama cerkva, ino krog cerkve ves, v kateri so bili rajni Miklav 25. Pro-senca v leti 1803 rojeni. Starejši so bili pošteni kmetiški ljudje, ki so svojiga sina v božjim strahi izredili; ino ker je bil mladi Hanzek dobre glave, ves berzen fant, so ga v solo dali, če ravno nišo bili bogati. — Bogastvo ne da modrosti, ino za dnar so poštenje ne kupi; modrost pa poštenje ino tuđi potrebniga pre-moženja da. Zatega voljo je mladi Salomon Boga modrosti pro-sil; ino ta prošnja je Bogu toljko dopadla, de mu je verh modrosti tuđi bogatije ino imenitnosti toljko dal, de ni bilo kralja njemu enakiga. Naj bi starjši pred vsim za svoje otroke molili, dc bi jih sv. Duh razsvctil, ter jim pravično pamet dal, vse drugo bi jim bilo naverženo. Naj bi pa tuđi svojim mlajšim za pravo podučenje skerbeli, dro bi nad njimi veselja doživeli, ka-kor Vouberski Miklav nad svojim sinam Jauczam. 110 V Celovci je Joancz v solo hodil, ino se toljko pridno učil, de je bil vedno eden nar već pohvalenih šolcov, kateriga so vsi učeniki veliko obrajtali, pa tuđi tovarši moćno ljubili. Ino takimu mladenću je dobro šolati se, naj si je ravno niskiga stanu rojen; v šolah le glava ino pa pošteno zađeržanje nar več veljata. Velike nevarnosti čakajo po mcstih mladenče, ki iz kmetov v solo se nedolžni pridejo. Pohujsanja veliko vidijo ino sli— šijo, ino zapelivcov nar več med tovaršmi zadenejo, ki sami za-pelani, druge zapeljujejo; ino srećen mladenć, ki se čist ino ne-dolžen ohrani, kakor naš Janez Miklav. Njegov vesel obras pa čerstvo truplo sta pričala, de še noben červ nedolžniga serca ne grize ino de je v prijaznim telesi tuđi lepa duša doma. Takih mladenčev sveta cerkev za duhovske pastirje želi; z mladenča-mi, ki so drcvju podobni, ki so ga gosance objedle, si malo po-maga; zakaj kakeršno drevo, takšni je tuđi sad. Bili so na malo gospojnico 1829 v st. Andreži mašnik posvećeni, ter so v svoji farni cerkvi novo maso peli. Pa lepši, ko je bil izpleten vcnic na glavi noviga mašnika, kedar so jih k oltarju peljali, je bil venec svetih čednost mladiga duhovnika, ki so za božjo čast ino za izveličanje duš goreli. „Bil je pervi v soli, pa tuđi pervi doma — piše nekdo njih tovaršev. — Vedel je vsakimu odgovoriti, ino mu dati lep nauk. Kakor nja sv. patron Joanez je bil tuđi on gola ljubezn. Imel sim dosti zalih tovaršev — pa Miklava ni noben presegel, ki je ves čista dobra duša bil." — Tuđi Kerški ino Lavantinski škof sta Miklava veliko obrajtala, ter srečno čredo imenovala, ktiro bo vodil. Naučili so se na stransko pišelo piskati, ino veliko veselje imeli, v cerkvi k bozi službi muziko polepšati. Kakor čedno pa je, de se mladenci vesele muzike naučijo, tako je tuđi nevarno. Muzi-kaši radi pijcjo, gerdo govorijo, se razvadijo, ter sebi ino drugim v pekel godejo. Vsiga tiga so se pa naš Joancz skerbno var-vali; poštena muzika je njihovo serce k nebesam povzdigvala, ne pa v pekel vlekla. Deseto š'olo so leta 1830 izkončali, ino bili v Dobernivesi pervič kaplan. Dvojna pastirska skerb jim je posebno na serci bila: za otroke, ki še le prav za prav živeti začno, kedar k pameti pridejo, ino pa za bolnikc, ki svoje živlenje 111 sklcpajo; zakaj srccen človek je, ki prav začnc ino dobro konca. Bili so torej sole poseben prijatcl, ter so ludi za trctjo ncmško solo sante učili. Kakor njih bozi učenik nišo holli ludi Miklav nikolj brez učencov biti. Bolnike so skoraj vsak den objiskovali, jih svarili, opominjali, jili tolažili, ino jim iz živlenja Svelnikov kaj priložniga brali. Pa ludi potrebnih nišo brez telesne pomoći pustili; ino so jim za živež, ino za vračtvo alj arcncje poskcr-beli. Njih prijazcn obraz je bolnika ovesclil, kakor hitro jih je le vgledal. Pa nas gospod Joanez nišo prišli k bolnikam dolgiga časa prodajat, alj pa pravit, kakšno je vrcrnc, pa kaj je kaj no-viga. Take vsakdanje kvante so bolnikam vcč v škodo, kakor k priđu. Dober pastir so bolni ovčici vcdeli povedati, zdaj od ka-teriga svetnika, ki je se več terpel, — pa kako besedo iz sve-tiga pisma, ki je bolniga lepo ogrela. Prinesli so bukvice, iz katerih so jim kaj čedniga brali; ino če je kdo per hiši brati znal, so mu bukve pustili, ter naro-čili, kaj naj bolnimu sroteju bere. Prej ko so bolnika zapustili, sta kratko skupcj pomolila, naj Bog zdravje da, alj pa srečno smert, kakor je njegova sveta volja. Tako objiskanje bolnika potolaži, ne pa prazna sploh navadna beseda: „Bo že boljši." •— Naš Miklav pa nišo imeli navade se dolgo per cnim bolniku muditi, če ni bilo posebne sile. Kratko pa dobro — je bila njih šega; za to so pa tuđi lchko toljko his obhodili. „Blagor mu, ki se na vbožčeka ino sromaka zastopi; Gospod bo njega ob hudim dnevi rešil. Gospod bo mu na posteli njegove bolečinc pomagal, cio njegovo postelo bo v njegovi bolezni presteljal." Psalm 40, 2-—4. • Tišti čas so bili v Dobernivcsi dober mož, rajni Andre Juh prost, katerih je velika rcva mertvouda zadela. Gospod Joanes so bili njihova palica, ter nišo lc namesfi njih pridgvali, ino druge opravila imeli, ampak ludi k sveti maši stregli so jim, kakor hitro so omogli k oltarju priložiti. To lepo djanje gospoda mladiga, je viši gosposki močno dopadlo; zakaj vsmileno serce prijatlov povsodi ima, ki ne gleda na posveten dobiček, ampak le na keršansko Ijubezn, ki je vselej kredi, kedar je pomoći potreba. Slišati, koljko Miklav storijo, so se tovarši čudili, ter jim ni v glavo šio, kako bi človek vsaki den toljko opravil, opešal pa ne. Prijatlov nekdo Miklavu piše, ter jih prosi, naj jim pri-jatel pove, kako ravna. Naš Miklav mu pišejo modro pomerjeno 112 djanjc celiga dne, od svita do mraka. „Bilo je vse modro ino prav napcljano — piše njihov prijatel — poskušal sim nekoljko dni, ravno tako ravnati, pa nisim bil stojan, ter sim oslabcl." — Vsak moder človek si mora čeđen časni red alj dnevno or-dengo narediti; zakaj kdor čedno po redi živi, pravi sv. Augu-štin, Bogu živi. Tak red sebi namisliti je lehko, pa po njim tuđi na tenko živeti je težko, kdor sam sebe premalo alj cio ne zataji. Podoben je, po besedah svetiga Franciška Zalezja želvi alj črepagi, (šildkroti), katira, hujši ko se zaleti, daloj postoji, ino si počiva, ter dalej ne priđe. Tukaj velja, kar pobožen Kempcn-žar pravi: „Ravno toljko se popraviš, koljkor sam sebe prema-gaš." Lcpo nas torej vsmileni Jezus uči: „Kdor hoče za meno priti, naj sam sebe zataji vsak den, in hodi za meno." To so naš Joanez prav dobro znali, se nobcne težave vstrašili, ino ni jih nobcnga dola grozilo. Vse so z veseljam brcz vsiga opotavlcnja začeli, ino brez onemage zgotovili. Po tem so pa tuđi bili v mladih lctah že popolnoma mož, na katerih se je bilo zanesti. Le dve leti ino pol so gospod Miklav po lepih ravninah Dobernevcsi pastirčovali; pa dober pobožen duh je oživljal Pod-junsko mladino ino stare ljudi. Preselili so jih na faro k Mariji devici na jczcri za namcstnika. Naj si ravno nišo cio pol leta le te velike fare vladali, so se hitro posebno z otroemi poprijaznili; kar se je očilno pokazalo, kedar so v tim čaši milostlivi škof faro objiskali. Per ker-šanskim nauki so toljko čedno otroke izprašovali, ino otroci tako lcpo ino z toljkim veseljam odgovarjali, de so se škof začudili rckoč: „Tak keršanski nauk bi ćelo dopoldne rad poslušal, ino bi mi ne bilo dolgočasno!" —- Pravijo de je velika umetnost alj kunšt otroke dobro ino prav kersanskiga nauka učiti. Jaz pa pravim, de per otrokih pometena umetnost nar manj velja. Otroško, ncdolžno serce imeti, pa otroke po Kristusovo ljubiti ino za nje skerbeti — to velja! „Ako ne böte, pravi Jezus, kakor otroci, ne pojdetc v nebesko kralestvo." Vse to so naš gospod Joanez na tenko zastopili, za to so pa tuđi otroci povsodi za njimi leteli, ino se po njih derli, kedar so slovo jemnli. Mlađi, čerstvi duhovni morjo po apostolsko živeti, priprav-leni jiti križam svet, kamor jih viši pastir pošlejo brez vsiga mer- 113 mranja, kakor berzen vojšak Krislusov z vescljam vsako verzel zadclati. Voljno so se tuđi naš Miklav v trch mesencih drugo-krat prestavili od Matere bože na jezeri k svetimu Ožbaldu na Jczer, ki pod visoko Kočno na Krajnski meji tiči, kjer so v velikih gorah od male Gospojnice 1833 do svetiga Jurja 1834 pa-stirčovali, ter so tuđi v tim samotnim kraji za mlade ljudi ob svojim solo imeli. Kadi bi jih bili Jezerani fajmostra obderžali, in dokler hiša dobriga hlapca ne rada zgubi, za koljkor manj fara toljko skerbniga gospoda; pa v vigredi so se morli tretič nazaj v ravnine preseliti, kjer so dobili faro Svabek na desni strani Drave. Lc 1a suhotna ravnina bila je nasimn Miklavu po-sledno polje Gospodovo, pa ludi njihovo pokopališe. Slab je pastir, ki ne skerbi svoje čede zboljšati, anipak njo le per starim pusti; hitro mu bo jela medleti. Ni liišc, per kateri bi skerben gospodar ne najdel kaj] popraviti; kako bi pa fara brez poprave dobro izhajala. Torcj so naš Miklav, nov mlad fajmošter hitro spoznali, dc je njihovi novi čredi pred vsim potreba treh reci: dobre paše, toplote ino pa ciste zdrave vode. Scrčno so se svoje čređe lotili, naredili za otroke solo ob svojim, zakaj otroci so bili njih preljube jagneta, lepa obljuba boljih ljudi ino boljših časov. Za ođrašene nišo le ob ne-delah ino praznikih alj hedelcah pridno učili, ampak per vsaki priložnosti so jim nauke (lajali, posebno živlonje Svetnikov raz-lagali, ter so vedli, de beseda ob pravim čaši rečena veliko bolj zda. — Svojo čedo za dobro ogreti, so povzdignili keršansko pobožnost k vsmilenimu Jezusu ino Mariji prečisti devici, kakor je od svete cerkve poterjena, ter so vedeli, de človesko serce brez ljubczni biti ne more, ino ako ne ljubi Jezusa, pa njegove bože matere, se zaljubi v pregrešen svet ino z svetam konec jenile. — Tuđi za čisto zdravo vodo posvečejoče gnade bože so skerbeli ino svojini ovčicam svete zakramente pogosto ino vredno prijemati priporočali; kar se je tuđi po malim zgodilo. Vsak človck svoje posebno veselje ima, ino se ravno po tem spozna, kateriga je duha. Tuđi naš Miklav so imeli svoje posebno veselje do zhodne alj romanske cerkve, ki se imenuje sveto mesto, ki na veselim hribi v Švabeški fari stoji, ino je Materi bozi posvečena. „Le pridite me objiskat — so pisali ■—• Vas bom peljal na sveto mesto, mo Vam pokazal, kako lepo hišo 8 114 per nas Marija ima." V to hišo božjo so nar raj hodili u veselji Bogu hvale đajat, v žalosti tolaženja jiskat ino pomoći prosit. Ino kdo bi jim to zameril? Tuđi Jezus je hodil na goro molit, ino je imel u verti Gctsemanc svoj kraj, kamor se je večkrat podal svojo pobožnosl opravit. Za Jczusam so naš Joanez posebno do Marije prečiste device svoje zaupanje imeli, katero sveta cer-kev imenuje Kristjanov pomoć, ter so vcdli, de pravi katolški kristjan ni, ki Marije posebno prav ne česti! — Drugo njihovo veselje bil je dober prijate], star pošten mož ino prijazen gospod Izop na Pr cg ein ovim v domaći fari. Njega so radi objis-kovali, se pogovarjali; tode vselej za poštene reći. Blagor du-hovnimu, ki tako pošteno hišo blizo najde, de se lehko oglasi! Pa dober pastir ne sme le dobre volje po hišah jiskati, on mora, kakor bozi Učenik povsodi za izvelićanje duš poskerbeti, to de modro, ne posilama, de se po Ijudeh pozna, k katerim mašnik rad pridejo. Tuđi Izop, Ijubezniv starćek, je zaćel svete bukve ino keršanske novice brali, ki ,so mu jih skerben fajmošter podali, ter mu prijazno dopovedali, česar je za večnost potreba. Gotovo bo rajni mož dobrimu pastirju hvalo vedel v dolgi već-nosti za njih čc ravno kratko, pa resnićno prijaznost. Težava velika za vsakiga fajmoštra je nezvest pomoćnik, na kateriga se zanesfi ne smejo; nar huj nadloga pa v fari raz-berzdana prevzetna glava, ki se dobrimu vstavlja, farmane pod-pihuje ino ljudi slabo ući. Bogu se vsmili, de je maloktera fara, ki bi takiga domačiga sovražnika ne imela. Tud naš Miklav so imeli z možam opraviti, ki je k svoji nesreći sole ravno toljko obletel, de se je zoper svete reći hudo govoriti izućil. Vse dobro je pozabil, kar je hudobniga, je pa ohranil med svoje sosede razsejat. Marzelo mu je na serčniga namestnika božiga; nra bilo preveć pridig, preveliko pobožnosti i. t. d. Zlobil se je skerb-niga pastirja zatožit, kalior bi prazne vere sjali, prepovedane molitve ino pobožnosti i. t. d. Opravil scer ni kaj , pa vender dobrimu gospodu veliko žalosti ino zamere je naredil; zakaj tak ćlovek se zna v ovćje oblačilo ogerniti, de si je ravno po bese-dah Jezusovih zgrablivi volk; tuđi podobo angela si osvoji, de bi sosede ino pa gospo.sko ložej kanil, dokler ga ne spoznajo. Duhovski pastir ne smejo molčati, ino so dolžni ljudi pred lakim krivim prerokam svariti, bolj kakor pred kugo. Taki zopernik bozi se baha, de vse zna, ino mora vse vedeti, Jter jo „študi- 115 ral;" preprosti ljudje mu tuđi veliko raj verjemejo, ako le na pol gospoško suknjo nosi ino pa pisati zna. Tega ne pomislijo, de je pravicen Bog takiga zabavljavca zapusti], ter ga z slepoto vdaril, de z odpcrtimi ocrni ne vidi, ino ušesmi ne sliši, ter zo-per svetiga Duha greši, kakor Judež Izkarjot, ki je tuđi vse ve-del, kar je Kristus učil, pa je svojiga božiga učenika iz dal, ino se poslcdnič obesil. Bog nas vari takih ljudi! — Pa tuđi z svojim pomočnikam so imeli blagi Miklav veliko težavo; zakaj vino je pomoćnika motilo, ino nišo si jim fajmošter Upali iz pod strehe nati. Z vso ljubeznijo so jih svarili, s poter-pežlivostjo kročali ino jih tako cne leta ovarvali; — pa ravno ta težava je bila tuđi veliko njihove prerane smerti kriva, ter so morli vecidel sami vse storiti, kar ni bilo doma opravila. Pol š'terto leto so se že trudili nas Mikav z svojo faro ; začel je lep sad svetih čednost ino dobrih del poganjati, ter se je čedi jelo poznati, de skerbniga pastirja ima, ki ne beži, kedar Volk priđe, ampak svoje živlenjc za svoje ovce da. ,,Pa drugi je, pravi Jczus, ki seje, drugi, ki ženje; obadva bosa svoje pla-cilo imela." Bog je videl djanje svojiga zvestiga hlapca, ter mu je sklenil za kratko pa zvesto službo zaslužen dnar dati, kateriga si morjo drugi veliko let služiti; ino pergodilo se je, kakor pra-vijo: „Kar dobri ljudje radi imajo, tuđi Bog rad ima ino k sebi vzeme, naj se ravno naši posvetni modrosti prav ne zdi." Po zimi je bilo, ko je dober Bog našiga Miklava iz tiga sveta za-klical. Njihove smerti ne morem lepši popisati, kakor jo pismo pove, ki so ga njegov prečestit g. dehant v Celovec pisali. Naj se poslovenjeno bere: Visoko časti vredni Gospod! Zalostno prestrašen za pero primem, Vaši Castivrednosti srnert blagiga mašnika, ki so bili lepota (kine) naše Podjunske doline, Ijubezniviga prijatla Vašiga •—- Janeza Miklava, fajmoštra V Švabeci naznanit. — Blezo de niste se zvedeli, dc bi bili zbo-leli? Tako naglo je Providnost božja tiga pravieniga vzela, de njegovi bližni sosedje ino duhovski bratje še nevarnosti spoznali nišo, kedar je že bila vsaka pomoć zamujena. Plucc so se jim vžgalij ino na tej bolezni, katiro so v svoji službi dobili so do- 8* 116 nes 20. Svičana zjutraj ob osmih končali, kakor marternik, svoji đolžnosti do konca zvest. — Tolažilo Vas bo, kakor mene, ako Vam začetek, rast ino konce njihove bolezni razložim. hui « V saboto 10. Svičana popoldnc priđe nekclo iz nar viši planine nad Svetim mestam, v Icpim vremeni krez dobre dve uri hoda, na spoved prosit ino terdi, de je velika sila bolniku, ter bo tcžko včakal; kar pa ni bilo res. Serčen fajmošter hitijo tako naglo z svetmi zakramentami k bolniku, de so že bili bolniga oskerbeli, ko je se le poslan lažniv clovek za njimi prisopel. Za-nesli so se morde preveč na svoje zdravje, ter se nišo dovolj varvali, ino nazaj grede prehladili. Slabo jim je doma prihajalo; pa so vender v ncdclo po tem na vse zgodaj na Suho sli k po-druženci opravljat, ter so imeli opravilo, pridigo ino keršanski nauk, ino so prišli bolni k domu. Drugi dan so si dali pušati, ino bodenjc je odhenjalo. Noben ni nevarnosti mislil, ino perve dni pretečeniga tedna je bilo na videž vse dobro. V petek, 16. Susča jim je bilo lc huje, ino zopet so jim pušali. V saboto o poldne sim poslal svojga g. Kaplana drugo nedelo za njih opravljat, ter sim poln upanja bil, de bo bolje. —Fajmošter so pa nc-varsino čutili, so naredili svoje posledno sporočilo alj testament, ter so se dali per zdravi pameti z svetmi zakramentami prevideti, za vsem v sveto voljo božjo vdani. Po noči so jeli po toljkim pušanji slabeti, ino ob pamet jim je šio. V nedelo jutro o petih so v posteli vstali, ter mislili, de so na kancelni mo so poldrugo uro slovo jemali, ter se nišo dali vtolažiti, dokler jim je gerlo zareklo. •—• ■— 0 polđnc so se zopet popolnama izčajmali. Po noči se zopet nišo zavedli, do ure, ob kateri je Očctu v nebesih dopadlo jih mehko iz tiga sveta zaklicati. — Bog bodi milostliv njihovi duši, ino daj tuđi meni nekdaj vmreti, kakor so vmerli ta pravični, za nas veliko prehitro. Prosim razznanite vsim prija-telam rajniga smert ino nje okoljstavc, pa njih molitvi priporočite. V Bliburgi 20. Svičana 1838. • -« • " Mateuž Meinik, m.p. đehant. „Tako se povzdiga, kar je čistiga; kar je pa pozemelskiga, tukaj obteči" ■— pišejo neki prijatcl rajniga.— Dobra, blaga duša, živa podoba njegoviga svetiga patrona, je rajni Joanez, ko gaje že slabost premagala, kakor nja sv. patron, poslednič ljubezcn oznanoval. * 8 117 Nisim poznal tako popolnoma duše, kakor je rajni bil, de bi za vsakiga tako pripraven odgovor imel, vsaki reci pravi kraj od-kazal, per vsaki perložnosti kaj čedniga povedati vedel, ino po-vsodi dobre dela dopernasal brez vsc očitnosti. Dobrlga spred-nika imamo mi njegovi tovarsi; ino zaupam, de tudi pri Bogu priprošnika. Naj prosi za nas, de mi, ki njegovih čednost ni-fflamo, saj spokorjeni srečno za njim pojdemo." Bogaboječ, za božjo čast ino izveličanje duš ves goreć rajni Miklav so bili ojster sami za sebe, ves Ijubezniv pa do svojih tovaršev. Mnogotcri sosed se jih je zogibal, slišati kako so ojstri, ter je misli], de ga slabo obrajtajo. Pa goljsali so se. Miklav so vsakiga tako ljubcznivo ino z toljkim po&tvanjam pri-jeli, de jih je vsak rad imcl ino spostoval, ki jih je poznal. Veliko se jih je za rajnim Miklavam razjokalo rekoč: „Oh Miklav so bili nam vsim izgled. ■??.■ sjj Rcs, de se nam toži po toljko žlahtnih tovarših; pa nas tudi občestvo alj gmajna Svctnikov tolaži, ki nas uči, de rajni pravični tudi po smerti svojim pomagajo, ino za nas Boga pro-sijo, de se nam zguba v dobiček premeni. — Lehko sklenemo spomin rajniga mašnika Joana Miklava prijatla našiga z lcpmi besedami sveliga pisma, ki pravi: „Pravičcn mertcv obsodi hu-dobne, ki živijo, ino hitro dokončana mladost krivičniga dolgo živlcnje. ■—Kratko je živci, vender veliko časa izpolnil." Mođr. 4. _________________ ■ ; šh -aas oa iA . -T III« ~bo-k Matija Aliacel nekdajiii ces. kralj, učenik sedme visi sole v Celovci, Slovencov imeniten rojak ino prijatel. S?reča hiš'e nar veči je dober gospodar, od kateriga se reče: ta mož za vse skerbf. Njega domaći ino sosedje veliko obrajtajo, rekoč: To so naš oče. Vsakimu ve moder mož dober svet dati, vsakimu pomagati, ino po vsi soseski njegova besćda velja. Srečen kraj, ki takiga moža ima. Od njega pravi 118 sv. Duh: „Pravičen navadi svoje serce, do čuje ob zori per Gospodu, ki ga je stvaril. Ino ako bo nar višimu Gospodu do-padlo, ga bo napolnil z duham zastopnosti, ino on bo, ko dež izlival besede svoje modrosti. Veliko jih bo hvalilo njegovo mo-đrost, ki ne bo nikolj pozablena. Njegov spomin ne bo prejšel, ino po njegovim imeni se bo prašalo od naroda do naroda." Takiga verliga moža je tuđi Koroško imelo, ino lansko leto, za nas se prehitro, pokopalo. Bili so rajni Matija Ahaccl, svoje domaće dežele skerben oče, ino svojiga ljudstva serčen prijatel, de je malo takih. Dolžnost nam je, de se jih po vred-nosti spomnimo, ino njih lep spomin vedno ohranimo. V lepi Rožni dolini, ki se ob bistri Bravi razlega, blizo Krajnskih gor je poštena stara fara svetiga Jakoba. Farna cerkva na veselim homci stoji ino prijazno po fari gleda, toljko lepiga polja, senožetov ino sadunosnikov, ki domaće vesi lepo zeleno venčajo. Od visoke cerkve svetiga Jakoba vidiš v sončnim zapadu na veselih gorenjah med sadunosnim drevjam Gorenče, imenitno ves, v kateri je toljko slavnih možev, đuhovnikov ino deželskih gospodov rojenih, do ni blizo hise, ki bi svojih gospo-dov ne štela, katcrih nekoljko se zdaj živi. Ino po pravici bi rekel, de je taka soseska pravi bozi vert, v katcrim se izredi toljkö služavnikov božih, do skoraj leto ne mine, ki bi eden ro-jakov nove maše ne pel. — Gorenčam se pa tuđi po drevji pozna, de pridnih ino skerbnih domorodcov imajo , zakaj ni blizo vesi, ki bi toljko žlahtniga sadunosniga drevja imela, ki so ga njeni nekdajni šolci nasadili ino požlahtnili. V tcj slavni vesi je tuđi rajniga Matija Ahacelna zibel pod borno slamnato streho tekla, ki so se po rodovini Kometar pisali. Ko so pa v Celovci učenik v soli novinca barali: ,,Cigav si pa?" — je mladenč od-govoril: „Ahacelnov Matija." Ahacelna po tem zapišejo, ino vse svoje žive dni Ahacel ostane. Naš Matija, Rožan borniga stanu, pa žlahtniga serca so bili ravno na svetiga Matija den leta 1779 rojeni, vbogih, pa poštenih starišev sin. Imeli so brata, ki šc živi, poštovani ces. kralj, vradnik, ino pa sestro, prav modro bogaboječo ženko, ka-tero so posebno ljubili. 119 Mladenč prebrisanc glave, je Matija doma živino pasi], pa per živini ni praznoval, tuđi z malopridnim otroemi pcčal se ni; brezove terte je bral, ino krivačam prodajal, ki slamnato streho z njimi vežejo. Kar je izkupil, so mu oče zhranili, ino za dnar potrebne obleke omislili. Tako so je pubie navadu že iz mladih dni skerben biti mo dnarja ne ponidama tratiti, ker si je sam po-skušal, kako se dnar tcžko zasluži. — Lepo ino pametno je, de starisi svojim otrokam česar kolj vsvojijo, naj si bo mlado sadu-nosno drevce, alj kako dvoje golobov, alj kako malo živinče, de si ga izredi. Ima z njim veselje ino skerb, ter se tako nauči iz mladih nog za svoje skerbeti. Taki otroci bojo dobri gospodarji in gospodinje, kakor rajni Matija. Pa tuđi sole deca zamuditi ne smejo. V Gorenčah je že svoje dni nekoljko ljudi brati znalo, de si ravno blizo sole ni bilo. Mladi Matiček se jo sloveniga branja doma lotil; ino ker je dobre glave bil, je poprej brati, kakor pa zlogati alj bukštabirati znal, ter si je hitro zrajtal, kako se tihniki ino glasniki izrekajo. Naprosi dobre starišc, do so mu po zimi v Rožek nali v solo hoditi, de si je bilo ravno dobro uro hoda za njega daleč. Ukaželjn mJadcnč se ni bal hude zime, ne dalne hoje; ino šola mu je dobro zdala. Gospod šolski je po stari navadi zlogati začel, ter Matička bara], alj že kej zna. Fantcj mu gladko bere, zlogati pa ne more; in možu ni hodilo v glavo, kako bi kdo brati brez zloganja vedel. Moral se je tuđi Matija zloga lotiti. —■ Ni prida, če se preterdo starih navad deržimo ino mnogo dobriga zamudimo, alj cio sovražimo, do si je ravno od stariga boljši. Prav pa tuđi ni, de bi vse staro zanicvali, ino le za novinami letali. Nar boljsi je po nauki svetiga Paula ravnati: „Vsc poskusitc; ino kar je dobriga obranite." Imeli so v soli katehizm, po eni strani nemško po drugi strani slovensko; tiga se jo prav pridno učil, ter se ni le ker-šanskiga nauka, ampak tuđi nemškc besede dobro ino lchko na-tičil; ino se star mož so Ahaccl svoj katehizm hvalili ino želili, de bi bila po vsih šolah na Slovenskim taka šega, ne pa neumna navada, dc se slovenski otroci narprej nemško brati vueijo, pa ne razumijo, kaj berejo. Slovensko branje se mora nar poprej znati, po tem v nemško napcljati; tako šola hitro ino dobro zda, ter se otrokam pozna, de so v solo hodili. 120 V kratkim se je Matija v Rožeki izšolal, ino bi rad v Celovec v veči sole sei; pa stariši ga nimajo začem v solo dati. Bili so ravno tišti čas dober ino vsmilen gospod Franc Hudelist kaplan per svetim Jakobi, priden mož, ki so za ćelo faro skerbeli, ino pomagali kjer so kaj mogli; se veselili z veselim, pa tuđi z žalostnim žalovali. Nar veči skerb jim je bila za ljubo mladino. Oni pervi solo začno, ino tuđi Matijeta med svoje prid-ne šolce vzemejo. V kratkim so šolskiga gospoda dobili; ino Matija se je nauka toljko lotil, de je pogosto namesti učitela svoje verstnike ino verstnice v soli učil. — Tako je Matiček že v mladih letah pokazal, kaki bo Matija mož. Bili so g. Franc lepiga pefja poseben prijatel, so radi mladenče ino dečle ob ne-delah sklicali, ino jih lepih pesm učili; ino pevci so že tistokrat v Rožni dolini lepo sluli, kakor se sedaj. Med mladimi pevci je tuđi naš Matija bil, ino pa sestra perva med pevkami. Z veliko radosto so rajni Ahacel vse svoje žive dni pri-povedali, kako so v svojih mladih letah prcpevali, ino že star mož so se radi z svojo ljubo sestro kako staro pesm zapeli. — Petje povzdigne ino požlahtni mlado serce, ino razjasni človeš-kiga duha, če je pošteno. Blagor torej ljudem, ki lepe pesme znajo —pa ludi možem ino ženam, ki čedne pesmi otroke učijo; oni dobro seme sejejo na polje Gospodovo. Mlad ino berzen Matiček gospod kaplanu posebno dopa-de; bil bi jaki sole ino lehko kdaj verli gospod — so gospod Franc mislili ino očeta pobarali, kaj bo z svojim fantam? Oče pravi, de ga bo moral doma obderžati, ino mu, kedar odraste, kajso dati, ker je nar starej sin. „Tega ne" — rečejo gospod kaplan —■ „Kajža je rajža; teško se per njej živi; lc v Celovec ga peljaj, si bo že pomagal, naj si mu ravno ti veliko dati ne more£;" — Oče vboga, z svojim veselim Matijetam v Celovc gre, ino v predmesti per neki dobri ženki za streho ino kuho napravi, katira je več šoleov imela, de jim je kuhala. Priden šo-lar je per Frančiškanarjih kosila izprosil, de bi starejši preveč potroška ne imeli. Huda se je novimu šolcu godila doma, kjcr se dostikrat stradal ino si ni imel zakaj kruha kupiti; za toljko boljši mu je bilo pa v soli, ker se je lehko učil. Toljko veselje je imel berzen mladenč na učenje, de je pogosto sam per sebi djal: naj bi mi kdo le potrebniga živeža dal, pa le sukno omislil, 121 neprenehama bi se ucil. Skerben kaplan gospođ Franc so prišli pogosto v Celovec pozvedet, kako Malija izhaja, pa prav veselilo jih je, de ga je vsak pohvalu, ki ga je poznal. Leto je ob-teklo, hišni materi je bilo za streho plaćati; ino će ravno ni bilo veliko, je nepremožniga očeta vender skerbelo, kje bo vsako leto toljko vzel. Pride stari Ahacel v Celovec, ino hišno mater pobara, kaj bo dolžen? — ,,Je že plaćano — odgovori mati; vaš gospod kaplan so za Matijeta plaćali." Solze so oćeta ino sina polile; ino naš Matija so vse svoje žive dni dobrotniku hvalo vedeli, ino svojim prijatlam z ginjcnim sercam od tiga radi pri-povedali. — Res lep bozi dar je bil to, pridnimu mladenćn v solo pomagati. Kar so verli gospod Matija Ahacel po tem dobriga sto-rili, tuđi njegov pervi dobrotnik Franc Hudelist per vsem svoj del imajo, ter se jim dopolnila obljuba Kristusova: „Kar böte enimu takih storili, vam bom zarajtal, kakor bi bili meni storili." Vmerli so dober gospod Franc Hudelist poštovan fajmošter per svetim Joanu pod Svincam v lepi starosti. Veći dobrote duhovski gospodje sveti cerkvi ino deželi storiti ne morejo, kakor će mladenćam, ki so prebrisane glave, ino pa žlahtniga serca, v solo pomagajo. Ako priden sole le pervo leto dobro izhodi, de ga ućiteli ino pa dobri ljudje prav spoznajo, hitro najde dobrotnike, ki se ga podstopijo, kakor naš Matija. Vsmileni šolski gospodje so Matijeta za šolskiga oskerb-nika (ki se mu familiaz rećc) postavili, ker je bil priden, zvest ino pa vselej resnićen. Vsak premožen sošolc nm jo za vsak mesenc neke krajcarje plaćal. Z tim majhnim prihodkam se je Matija borno živel, po zimi v merzli jispi prebival, ni dosti tople obleke imel, ino si je poskusil, kako se mladenčam godi, ki se v solo vbogih podajo. Pa kaj je storil mladi korenjak? Ni be-raćil, ni goljufal; greh ino krivico je vse svoje žive dni čertel. Na vrata si je prav debelo zapisal: ,,Matija! ući se poter-peti!" Poterpel je z božjo pomoćjo, ino je izrastu mož po volji bozi, ki ni vina pil, ni v živeži razvajen bil; jigre cio poznal ni, ter je bil per malim prevžitki zdrav ino vesel. V pervi latinski soli so mu dobri ućiteli pripomogli, de je petred goldinarjev pomoći dobil, ki jo viši gosposka pridnim, pa vbogim študentam daja. Lehko bi se bil Matija s tim dar am letnidan prežive!, ino 122 bi mu se bilo kaj ostalo, ako bi ne bil svojimu ocetu domu po-šiljal, ki so zlo bolehali. Ko se Matija do tretje latinske sole izšola, že sam otroke premožnih staršev uči; ino pa pipali so se za-nj, ki je bil pamctcn ino pa berzen podučitel alj instruktor. Po sedem ur vsak den, se je ražen sole z otrocmi truđil, tcr si tbljko zaslužil, do je ocetu dajal, pa tuđi mlajimu bratu pomagal, ki ga je v solo dal. — Kako velika sreća je za sorodovino, ki pridniga dijaka alj studenta ima. Za ćelo žlahto je veselje ino pomoč. Gorje pa starišam, bratam ino sestram, katerim se sole alj student izpridi ino zmoti. V zajem (v leben) jemlejo, de mu dajo; bosi hodijo, de student lepo oblečcn hodi, neslano jejo, de ima le on vsiga dovolj. Pa kaj pomaga? Tak nctck nima nikolj zadosti; ino kcdar je svoji vbogi žlahti vse požcrl, on z njimi po sveti bcračit gre, ino je živa nadloga ćeli deželi. Bog nas varji takih škricov, ino nam vcč Matijetov daj. Taki so stebri svojiga kraja, katerih se lehko pohvali. Matija se je tuđi Fran-coske ino Laske besedc naučil, tcr je vedel, kaj pregovor pravi, de: Koljkor jezikov znaš, toljko človekov veljaš. —- Mladenč ne srne nobeniga dobriga nauka zamuditi, ker ne ve, kamor se do-nes alj jutre priđe. Naš Matija v leti 1801 osmo solo dogotovi, ino sklene v duhovski stan stopiti. Prijatlov se pa ni mankalo, ki so mu branili, rekoč: „Kaj bos duhovnik? Bi te bilo škoda. Taka glava, ko si ti, bo lehko kaj boljšiga i. t. d." Mladiga gospođica se je pohvala prijela, ter si je res mislil, de bo kaj višiga, če duhovske sukne ne oblece. Sam je poznej tožoval rckoc: „Bil sim tišti čas nekoljko napuha omoten, de sim duhovski stan premalo obrajtal; ino prav bi bil storil, do bi bil v duhovšnico šel. Ker sim pa učenik £ profesor) mi je pa tuđi prav, ker imam priložno-sti dovolj dobriga storiti." — Tak je prav, de si mladenč stan izvoli, v katerim po svoji pripravi lehko več dobriga stori; ne pa po stani šega, v katerim misli brez truda bolj masno živeti. Tistiga leta so zboleli v Celovci učenik sedme sole Paris od Giuliani, ki so našiga Matijeta med vsemi učencaroi nar vec obrajteli. Za svojiga namestnika so hotli Ahacelna imeti; ino ta služba je Matiju pred vsimi dopadla. Viši gosposka poterdi Matijeta za namestnika, in verli Ahacel, mlađ mož ino pa čerstev ko gliva, se Ie učene je že tuđi učenik svojih verstnikov. Po 123 smerti Guilianeta je naš Matija nastopnik poterjen ces. kralj, učenik sedme sole bil, ino je tej soli zvest celih 40 let do svoje smerti. Kdor pa hoče druge dobro učiti, mora tuđi sam neprene-hama pridno učiti se, kakor gospod Matija. Kmetskiga stanu so Ahacel tuđi do kmetvanja nar veči veselje imeli, ter se želeli naučiti, kako bi svoje domaće sosede podučili, do bi si bolj pomagali. Začela se je tistc leta v Celovci posebna šok za kmete, kako imajo zemljo modro obdelovati, živino rediti ino sadjc saditi, naj bi dobro izhajali. Ni bilo Ahacelna sram, naj so si ravno ces. kral. profesor bili, ćeli dve leti v to solo hoditi, ter so pokazali mladim gospodam, de se učiti ni gcrdo, česar človck ne-zna; le v nimar pustiti je gerdo, ter visoko glavo —- v glavi pa plevc nositi. Tako na tenko so se gospod Ahacel izšolali v kme-tiških opravilah, de so leta 1820 oni to solo prevzcli, ino učil kmetvati, de jih je bilo veselje poslušati. V leti 1825 so se tuđi naravoslovja (to je poduka od natorskih stvari) lotili, ter so vse te trojne podučeliša vse svoje žive dni slavno oskerbeli. Bili so prav za prav viših modroslovnih šol oče ino veliko let namestni vodija sedme ino osme sole. Domaći ino sosedje so jih veliko poštovali, ter jih vse bližne kmetiške družbe za tovarša hotle imeti. Pipali so se tako rekoč za gospod Ahacelna; zakaj bili so prav po domaće mož in učen gospod, moder ino dobrotliv, ki nišo živeli samo za se, ampak za vse skerbeli, kar je bilo Bogu v čast ino k priđu dežele. — Kdo je našiga Matijeta po-znal, ino ne bo rekel, de so bili žlahen kamen Koroške dežele? Naš Matija bili so tuđi iskren Slovenc, ki so ljubili svoj matern jezik, ino po svoji moči skerbeli za olikanje svojiga ljudstva. Povabili so veliko prijatelov, de bi lepe domaće besede naberali ino v bukve pisali, ki se jim besednik alj slovar pravi. Ni bilo slovenskih bukev natisnenih, de bi jih ne bili kupili; tuđi Serbske pesni ino novice so brali, ter veliko veselje imeli, tuđi Moškovitarsko razumeti. Znali so gerško, tatinsko, nemško, francoško ino laško, pa matern jezik, jim je nar ljubši bil, v katerim jih je mati Boga spoznati ino moliti učila. Če nišo drugi gospodje kakiga pisma brati znali, so gospod Ahacelnu poslali, ino učen mož so jim ga razkladali, naj bi bilo iz Rusije alj iz Hrovatije. Na novo so za Slovenšino naš Matija oživeli, ko se je v Celovski duhovšnici poduk domačiga jezika za mlade duhovne v leti 1822 začel. Kar je bilo slovenskih bukev naku- 124 piti, so jih mladim duhovnim ob svojim omislili. — Dc bi se lepe stare pesmi ne pogubile, ki jih je Ahacclnov nckdajni sosed ino star prijatel Mihael Andreas, kmetiski tikavc v Rožni dolini zlo-žil ino pel, so jih dali Aliaccl skerbno popisati, ino z pomočjo svojih prijatlev z Stajarskimi porociti. Te „Koroške ino Sta-jarske Pesme" so Matija Ahacel v Celovci vtisniti dali. Toljko so po Krajnskim, Koroškim ino Stajarskim te pesme Ijudem do-padle, de so jih morli v kratkim đrugič natisniti. Koljkokrat je Matijeta ljuba sestra v Celovci objiskala, sta nekatero slovenske pesmi zapela; ino kedar so v praznikih naš Matija v svoj kraj prišli, so se pevcam v cerkvi pridružili, ter so Jim pomagali peti. Ino ko je pred cnimi letami njim sestra vmerla, so gospod kaplan, slavni pesnik Jerncj Marušnik milo pesm zložili, ki so njo mlaji pevke na pogrebi svoje rajne pevske matere zapele. Od veselja so se naš Matija razjokali ino prijazniga pesnika objeli. Pa ravno ta pesm je bila tuđi gospod Matiju tako rekoč posled-na popotnica ino povaba v večnost. ■—• Veliko dobrih bukev so nakupili ino med svoje rojake razdelili, pa so tuđi povsodi po-skusili za Slovensko čast ino poštenje. Ko so so pred štirmi letmi v Ljublani Kmetiske ino rokodelske Novice začele, nišo zamogli naš Matija tiga slavniga dela prehvaliti, ter so jih priporočali per vsaki priliki. — Tak ljubi vsak pošten mož svoj matern jezik ino se svojiga rodu nesramuje, ampak 1c skerbi, de svoji žlahti čast naredi. To de je malo takih domorodeov, ko so bili naš Matija. Kakor besedo materno so ljubili tuđi naš Matija Ahacel svojo domovino. Slišati je bilo, de so jih svoje dni povabili, cesarevno Leopoldino, našiga rajniga cesarja Franca blago hćer v Braziljo spremiti, ki je cesarja v spodni Ameriki vzela. Ta ponudba je bila lepa; pa naš Ahacel so djali, de ne grejo. „Za-kaj pa ne?" — so jih barali. „Zato, ker sim temu (tukaj) doma" — so jim odgovorili. Pczidali so si per svoji sestri čedno jispico za prebivat, ino vsakc praznike so se v svoj Ijublen domač kraj iz Celovca pognali. Sosedje so jih z veseljam perčakali, ino tukaj je bila po dva po tri dni šola za kniete. Učili so jih sadu-nosno drevje žlahtniti, polje popravljati, senožete boljšati; ter so vedli za vsako potrebo na kmetih pomoč svetvati. Cei pot od Gorenc do svetiga Jakoba so Matijeta kmetje obdajali; ino po opravili so jih pred ccrkvjo ostopili, ino pa ćelo uro so marnvali 125 od koristnih ino potrebnih reci. Neko neđelo na jesen priporo-ćajo Rožaaam, naj si naredijo drevesnih sadiš alj sol, ter pridno pičke sejcjo. Kje jih pa hoćmo vzeti? so djali kmetje. Ahacel se ogledajo za cerkveni zid, kjer so sad prodajali, ter najdejo piček ino košić na kupe, pa tuđi semtertje divjake rasti. „Glcjte — so djali — kar abotni zaveržejo, morjo modri pobrati ino vsjati." Hitro poberajo, ino jih grejo sadit. — Tak nauk prav očitno zda, de se sliši in vidi, ino ta je bila Ahacelnova nar lepši navada, de kar so rekli, so tuđi pokazali, ino kar so druge učili, so tudi sami storili. ■>•■■ - ■■:■;:'. rili ■'! • V tištim kraji, ki so bili naš Ahacel domä, so bile posebno prebrisane glave. Ko so prišli studenti v praznikih domo, so hotli domaći bratje vse povzvcdcti, ćesar se v soli učijo. Dobili so stare bukve, ino se jeli učiti, eden latinskiga, drugi gerškiga, tretji se je zemljcpisov lotil. Neki sosed Ahacclnov, Izop po imeni, je latinski besednik na oralo privezal, ino se po ogonih gor ino dol latinskih besed učil, ter je prav gladko po latinsko govoril. Ko je to njegov sosed zvedcl, se je gerškiga jezika podstopil, si kupil sveto pismo v gerškim jeziki pisano, ter ga je bral, ino kedar so naš Matija k domu prišli, jih je po gerško pozdravil. Tako učenosti nišo po navadi za kniete; pa potreba je vender kmetiškim ljuđcm, do vejo, kako je kaj po sveti. Pa tuđi boljši je, de kaj pametniga bere, kakor bi po tabernah kupice žganja, alj pa bokale ova izpraznovali. Tc so bile misli Matijctovc, ki so bili kmetov nar boljši prijatcl. V Celovci so imeli gospod Ahacel v tihim kraji lepo za vetram svojo čedno hišico ino pred hišo sađunosni vert, ino v tim verti si najdel, kar si človek izmisli. Bila je cna greda rož, spet druga zelenjave, tretja mladih dreves nasajena. V enim koti je stal bučelnjak, v drugim sadunosno drevje polno žlahtniga sadja, po sončni steni velike brajde romeniga grozdja. V sredi verta je stala košata gružka, na gruzki ste bile dve mizi ino krog klopi. Tukaj so imeli Ahacel svojo posebno solo, ino kakor ptici so se učenci na zelenih vejah šolali. Ino vse to so naš Matija z svojimi rokami izdelali; ino ni jim bilo nobeno delo prctežko, nobeno preslabo. Doma so sami sadili, sami kopali, tesali ino ver-tali. Rajtali so na svojih zrakomerah, kako bo vreme, pa so sli tudi derv nacepit. Bili so ne 1c učenik kmetvanja, temuč tudi 126 delavec — ne le gospođ, ampak tuđi hlapec. Kupili so si polje za 1700 gl. ino so poskušali, kako bi se bolj sjalo. Mlado drevje so sadili, ccpili inu redili, pa tuđi sto ino sto drevesc razdali iz gole dobrote. Svoje učence so peljali na polje orat, pa tuđi v sadunosnik drevja sadit ino žlahtnit. Po deli so jim pa tuđi radi južine dali, zdaj zverhan jerbas črešenj, pa drugiga sadja, pa tuđi kruha ino piti naverh. Je pa kdo na jesen jih prišel objiskat, je vselej nar žlahtnej.ših grus'ik ino jabelk dobil. ■—'Tako človeku nar slaj diši, kar z svojimi rokami pridela; pa dobro serce nar bolj razveseli, če premore svojiga pridelka prijatlu podeliti. Po nauku svetiga Pavla mormo pridno delati pcrvič za to, de se pošteno preživimo; pa tuđi drugič za to, de potrebnim lehko podelimo. Po izgledi velikiga Apostelna so tudi naš Matija storili ino so bili oče vbogih. De bi lehkcj ino več vbogajme dajali, so sami borno, bolj po kmetiško kakor po gosposko živeli. Namesti kave je bila prcžgana juha alj župa Matijetovo kosilce. Za kosilo so jim bili žganci in pa sočiva nar Ijubši, ino de bi se ne preobjedli, so si dali po navadi le eno jed (rihto) narediti, tode prav zadosti napraviti rekoč: „Veliko mnogotcrih jedil člo-veka omoti, de ne ve, kdaj je sit ino se prcopase, kar je po-trata ino zdravju škodlivo. Jas torej rajši eno jed imam, ino toljko povžijem, koljkor potrcbujem. Kedar sim nasiten se mi jed sama vstavi." Namesti pšeničniga kruha so imeli nar raj reženjak; o svetih praznikih pa tudi ajdovšck, ki so ga prijatlam radi po-kusit dali ino ga hvalili. Njih pijaca je bila cista voda, katere so se za žejo narezali; le včasi za zdravilo so si vina vzcli. Sovražili so vse razvade, posebno pa kavo v živeži ino giz-dost v obleki, ter so le domaće pridelke Ijudem priporočali; ino ce so ravno večidel gluhim ušesam trobili, sami so vender v djanji pokazali, kar so učili, ino neko seme je le na dobro zemljo padlo. Nar huj sovražnik so bili tobaku, naj si bo za kaditi, alj ponoslavati. Tobakajce so že od daleč ovohali, ino jih po pravici kregali, posebno mlade gospođice, ki so se z svojimi tobaškim pipami bahali. „Kaj mislite — so djali pogosto svojim učencam—de je kaj lepiga tobak kaditi, kar nar poredniši Ijudje znajo? Vsak šterc že zdaj kadi, ino vam mladim gospodam se zdi, de več veljate, ako potepuhe posnemate, ki za kratek čas tobak kadijo? — Tobakajc ima gerdobo pod nosam v ustah, šnu-povc pa nad ustam v nosi; ~ eno je tako gerdo, kakor drugo, 127 pa venđcr abotnim Ijuđem đopade! Bojim se, de bojo začeli tuđi v ušeta tobak tlačiti. Kaj si neumnost ljudi vse ne izmisli!" — Pa ne samo ojstro zasekavati, ampak vse modro prevdariti so vedli naš Matija, ino kedar so se prepričali, de kaj noviga bolj velja, so si hitro sami omislili. Veliko let nišo nobene strehe alj morele za dež imeli, ter so djali: „Pokaj mi je pa klobuk ino suknja? Ce bom za klobuk zopet drugi klobuk, nad streho se drugo streho nosil, kamo pa pridem?" ■— Imeli so prijatela, ki je ravno tak modroval, ino sta po zimi v snegi, po leti pa v deži brez strehe hodila. Prigodilo so je, de sta prišla nekiga rajniga znanca k pogrebu spremljat. Dežvalo je, ino vsi sprem-Ijavci so strehe imele, ona dva pa ne. ■— „Prijatel, so djali Matija, premislil sim si, ino spoznal, de najna modröta ni cista; bova si strehe le morla pripraviti!" ■— „Zakaj ?" — vpraša prijatel. 5,Poglejte — so rekli Matija — čc v kako hišo po deži ves mo-ker pridem, se mi od suknje ino klobuka cedi, ino ćela luža iz-pod mene natoče; — nespodobi se pa lepih jisp ogerditi; ljudje se naj boje, ino midva se mokra vsesti ne upava. — Đrugič ljudje velijo: ,,to sta prava dva skopča; še strehe si ne perun-šata;" stiskavec pa nočem veljati, ne jas, ne vi. — ,,Kaj se vam zdi?" — „Veste kaj -— reče prijatel — ravno tukaj le je Oli-veta štacuna; koj poj dva, pa si vsak eno streho kupiva." Sla sta kupit, ino od te dobe ju ni bilo več po deži raz strehe videti. — Ni nobena prava modrost, so svoje stare terme deržati, ampak vse prav prevdariti ino se boljiga prijeti. .—. Prav ino dobro je, de človek sam za se le maliga potre-buje, ino srečen on, ki per malim zadovoljit živi; pa še srečnej on, ino vse hvale vreden, ki od tiga, kar si prihrani, rad vboga-jime daja, ino si za nebesa bogastvo nabera, ki ga moli ne sne-do, tatje ne vkradejo, kakor so naš Matija storili. Ko so bile hude leta, ino ljudje od glađu onemagali, nišo Matija Ahaccl le samo v dnarjih za vboge obilno vlagali, ampak so hodili sami h Kapucinarjam pomagat „Rumfordar-župo" za vboge kuhat, ino potrebnim delit. Za domaće mestne vbožčko so dajali za dva druga, dokler so bili sami. Ino ko se je huda bolezn kolera Cc-lovcu bližala, so oskerbeli bolnikam posteli dve; pa hvala Bogu! de jih ni bilo potreba. Je bil kak potreben šolc, je najdel per Ahacelnu pomoc} če so ga prav spoanalij de je priden. Pa. tuđi 128 vsak novo posvećen duhovnik je prijel svoj lep dar, ako je pri— sei svojiga nekdajniga učenika objiskat, alj jih na novo maso povabit. Za vboge se pa dovolj ne skerbi, kdor jim le vbogajime deli; veči dobrotnik je mož, ki ljudi vboštva varje, kakor nas Matija. Oni so pomagali, de se je v Cclovci zhranva za družino ino delavce začela, ki ji Sparkasa pravijo, ino kjerkolj se je na Koroškim kaj dobriga alj lepiga začelo, so naš Matija z radovoljnim ino veselim sercam radi pripomogli, ne le z dnar-jam, ampak kar već velja, z svojo glavo mo z laslnimi rokami. Dali so ccs. kralj, drušini svoje polje ino lep vert, kateriga so sami nasadili, de bi se mladi kmetvavci se tuđi po njihovi smerti imeli priliko kmetvanja učiti. Ko se je v Celovci za mlade roko-dele obertniška sol a začela, so hodili Matija jih pridno učit, ce so ravno imeli toljko poslov, de nišo vtcgnili se pridno najesti. Cio sole za muziko nišo pozabili, ino so svoj del radi da-jali, do bi se mladi orgalisti kaj izučili ino lepa muzika ne osla-bela. Veliko so lepiga pisali za domačo družbo kmetvanja, ter se trudili do posledniga izdihleja deželi pomagat. Po vsi pravici jih imenujemo dobrotnika ćele Koro.ške dežele; pa tuđi malo mest se po cesarstvu najde, kjer bi imenitnih gospodov ne prebivalo, kateri svojiga nekdajniga učenika Ahacclna veselo hvalijo. Nišo torej živeli naš Matija sami za se, ampak za vse; ino to je naše svete vere nar perva, nar imenitnej zapoved. Naš Matija pa nišo bili samo dober deželan, ampak — kar je več vredno — bili so se boljši pravovern Kristjan, ino ta njihova sveta lastnost jim pravo lepoto daja. Učenost ino do-brotlivost so le kresnice (kresne muhe) ako prave vere, terdniga zaupanja ino keršanske ljubezni per Ijudeh ni. — Učene ino visoke glave rade oslepijo, de od samiga bliša svoje modrosti ker-šanskih resnic ne spoznajo, ino zgubijo svojiga Boga. Taka učena glava ino pa mak, ki ga veter pobriše. Tuđi našiga Ma-tijeta se je v mlajših letah goljfiva modrija bila lotila, de so jeli v sveti veri omahovati, kar so sami pripovedali. ?5Bog mi je pa hudo bolezn poslal, ki mi je oči odperla, do brez Jezusa izve-ličanja ni, ino de je le srečen v živlenji ino v smerti, kdor se svete vere zvesto đerži." •— Oklenili so se svete vere Kristu-sove ino ona jim je bila palica vse žive dni, posebno pa na 129 starost cdina tolažnica v velikih težavah. Kamor so iz doma sli, so molitvine bukvice z sebo vzeli, ino ni bilo lcliko dne, dc bi ne bili per sveti masi. O nedelah popoldne, kedar so se drugi Celovčani po dobrih voljah pohajali, so naš Matija per keršans-kim nauki ino per večernicah bili. Pred jedjo ino po jedi se nišo sramovali pokrižati ino moliti, kakor se posvetili gospodje den denašen sramujejo; ino ko se je huda bolezen kazala, ino so bile očitne molitve naroćene, so Matija molitvico povsodi sebo nosili, ino vsak večer molili. Imeli so svojiga spovednika, ter so skerbno h spovedi hodili, kakor nam Kristus naroča, rekoć: ,,Pri-pravleni bodite, dokler ne veste ure ne dne, kdaj Gospod po vas priđe." Per vsih svetih opravilah so se tako pobožno za-deržali, de so bili svojim učeneam lep izgled praviga kristjana. Bog ne daj, de bi se bil kdo lotil v pričo njih nespodobniga zi-niti; tako možko so ga zasekali, de mu ni bilo veselje se več oglasiti. Sovražili so vsako laž in hudobijo; cio maliga greha ni bilo per njih najti. Ino tako so svetili naš ljubi Matija, kakor luč pred ljudmi, ki so gledali njih dobre dela ino hvalili Očcta, ki je v nebesih. Ker pa ni na sveti človeka brez zmote, de bi se ne vka-nil, se je tuđi našimu Matijctn naklonilo, de so si na svoje stare dni križ navalili, kateriga jim ni bilo potreba. Neskončno moder Bog pa dopusti, de tuđi nar modrejši v težave zabrede, v kate-r'h se njegova čednost poskusi, alj kaj vclja, ino si v poterpež-»vosti veči venec zasluži. Taka se je pravičnimu Jobu godila, pa našimu Matijetu ludi. Neka stara znanka je velova bila ino sromaško živela, ter se našimu Mat iju priporočila, naj ji kakor star znane pomagajo, ino se vsmilijo njenih otrok. Matija, dobri-ga serca mož, ki se nišo mislili kdaj več ženiti, se zdaj velove vsmilijo, ter ji prav pomagati sklencjo. „Ako jo samec podpi-ram, hitro si bojo Ijudje hudo mislili, ino po moji smerti, kdo bo ji dalej pomagal? Ako jo ženo vzemem, bom Ijudem hudobne jezike zavezal; ona ino otroci pa so preskerbleni. Bog mi je dal toljko premoženja, de lehko vsi pošteno živimo," — tako Matija niislijo, — alj Matija počasi! ...... Sploh pregovor uči: Možje, kc- dar se böte ženili skerbite, de böte si svojo gliho dobili; ako dva vola enako ne vlečeta, vos ritinsko pojde. Taka se je našimu Matiju zgodila. Skerbno so barali, ali vdova dobro sluje, kako so otroci? Ino ker so vse lepo čuli, so jo sklcnili vzeti; prevda- 9 130 riti so pa pozabili, kakiga živlenja je vdova, njih ncvesta, vajena, ali bo hotla, kakor oni po kmetisko živeti, ali se bojo otroci po njih pameti ravnali, ali se bo staro serce starimu sercu prileglo? Ni se; ■— ino po kratki zmoti je nastopil dolgi kes alj grevenga. Oženili so se v leti 1835, dobili gospo, priženili eniga sina ino tri hčere, so lepo skerbeli za svojo družino; alj Matija nišo hotli po gosposko živeti, gospa pa po kmetovsko ne. Jela sta križam voziti, ino sta vozila, dokler jih je smert razločila. ,,Bolje bi bilo — so pisali nekimu prijatlu — de bi bi! sam vozil, kakor de sim se z tovaršico — ino pa z trojadjo ino čveterico vpregel, katire vajen nisim; ino prav sv. Paul govori: „Kdor se oženi, prav stori, kdor pa tak ostane, stori boljsi!" Pa vsak križ je nebeski kluč, ako ga ne zaveržemo, temuč poterpežlivo nosimo; ino Bog je toljko dober, de nam cio krize, ki si jih po neum-nosti nakladamo, v naše zasluženje oberne, ce se v božjo sveto voljo podamo, kakor naš Matija. <>«.;-■■ ■'--', «i , Težavnc opravila, z katerimi so bili naš Ahaccl preoblo-ženi, nekoljko skerbi, pa tuđi žalost so jih moćno postarale. Po-sledne leta so zlo bolehali, ino vodenika se jih je hotla lotiti; alj per vsej bolehnosti nišo svojih dolžnost zamudili, ino šc tri dni pred smertjo so v soli učili. V svojim verti, ki so ga po smerti kmetiški družbi sporočili, zravno nove hiše, ki so si jo pred že-nitvijo zunaj mesta lepo pozidali, so napravili lep gric alj homec, ino verh homca mizo ino klopi, od kodar se je dalec krog videlo. ,,Od tod, so djali, gledam proti svetimu Rupcrtu na kraj pokopa-liš, kamor tuđi jaz pojdem." Ino tako je bilo. Po sveti Elizabcit so se vlegli, ino na svetiga Kičmena 1845 ob dveh popolnoci so mirni vmerli. Ko š'c nihčc mislil ni, de bi bolezn nevarna bila, je Matijetu posledna ura dotekla. — Pravični pak, ako ga ravno smert prenagli, bo v pokoji počivat. Kakor hitro se je razglasilo, de so visoko poštovan mož naš Ahacel vmerli, je po Koroškim ino tuđi po stranskih deželah vse znance ino prijatele velika žalost obdala. Vsakimu, ki jih je poznal, se je po Ahacelnu tožilo, ino le cna beseda je bila: Takiga moža ni blizo ino ga ne bo. Kdor je le mogel, je pri-tekcl, iz mesta ino dežele rajnimu Matiju posledno čast ino zahvalo dat, ter jih častito h pogrebu spremit; ino marskdo se je za rajnim razjokal. — Blagor mertvimu, ki v Gospodu vmcrjej 131 zdaj počiva od svojlga truda, ino njegove dela grejo za njim. — Mi pa hvalimo častitiga moža ino očaka našiga, katerih nam je Bog dal učenika modriga, ino prijalela dobriga, v besedi ino v djanji pridniga. Veliko lepih naukov ino čednih izgledov so nam zapustili; njih ime bo se skuz narode slovelo, ino njih lep spo-min ostane v hvali per nas. Atila, *) kralj Hunov, šiba božja imenovan. W eč let pred Jezusovim rojstvam so Huni v planinah sredne in zgorne Azje živeli, se semtertje gonili, ino v letu 375 po Jezusovim rojstvi cio v Europo perderli. Nišo ne his imeli, ne zemle obdelovali, ne Boga poznali; ampak po roparsko so ži-veli, na voz eh ino konjih čuli ino spali, mirne stanovavce so pobijali, alj jih v sužnost vlačili. Od černiga morja do Donave, kjer so že Slovenski kristjani prebivali, so vse požgali, ino si sedajne Rusovske, Polske dežele, in velik kos Austrijanskiga cesarstva perlastili. Potlej so poleg reke Rajn na Francosko, tuđi Ha Laško dirjali. Nar hujši so razsajali pod svojim kraljem Ati-l&m, ki je bil zmasen v jedi in pijaci, pogumen v nevarnosti, ča-stilakomen v boji, in kervoželen malikvavec. Postave je bil majkine, pa velikih namenov. Bratje Mundcuk, Oktar in Roaz so bili vladarji Hunov, ktere sta Mundcukova sina Atila in Bleda nasledvala v letu 433. Atila, to je ,,oče,r' je bil bolj vojskoželen, ino je bolj vedel se Hunam perkupiti, kakor Bleda. Obedva sta protila Teodozu cc- •) Nekdnjnih nar hujsih sovra/nikov na»ih dcžel je bil Atila. Veliko raz~ gulili starih mest, kakor staro Ćele, Voglej ino veu drugih nam lS' x oc m c« opi Modrim in pravičnim zapovedam cesarja so se neki vla-darji voljno podvergli, drugi so pa morali vbogati. Nar terdo-vratnejši se je cesarju vpiral Otokar, Češki kralj, ki se je Au- 133 strijanske, Stajarske, Koroške in Krajnske đežele pooblastil. Ce-sar so le te dežclo terjali od Otokarja, in kcr jih nišo dobili, so 55 vojsko žugali ino v leti 1276 Otokarja persilili vbogati. Otokar je imenovane dežele cesarju izročil ino v posestvi Češke in Moravske dežele od cesarja poterjen bil. Zdaj so cesar pokoj napravili v Austrijanski deželi, so neke roparske grade poderli, ino vsim v novo zaterdili, mir hraniti. Alj Otokar ni dcržal svojih obljub ino se je v leti 1278 v Austrijansko deželo z vojsko zakadil. Na Marhskim polji ste stale cesarska in Otokarjeva armada. Pred bojam so cesar je-zdarili med verstami svojih vojšakov, ino so jim naročovali: „Vi znate in morate požugati persegolomca, zakaj Bog varje našo pravico. V božjo voljo se podajte!" Cesar so zapovedali varvati božjiga mazilenca ino ne pobiti Otokarja. Alj v silnim boji je Otokar 17 ran dobil, na kterih je vmerl. Pa tuđi cesar so bili v veliki nevarnosti, ker je neki Otokarjov vitez persegel, cesarja vmoriti. Leta vitez se je, kakor divja zverina, do cesarja per-rinil, je konja, kteriga so cesar jahali, vmoril in cesarja na tla potegnil. Alj cesarjovi tovarsi to vidivsi so se na viteza vergli in ga zvezali. Boj je bil dokončan, in kaj mislite, kako so cesar viteza kaznali (strafali)? ■— Pohvalili so ga, de se je junaško deržal ino so ga na svoj dom vzeli. Cesar Rudolf so Češko in Moravsko deželo v boji perdo-bili, pa ju nišo sebi obderžali; ampak Waclava, Otokarjoviga sina so jima krala postavili. Komu de Austrijanska, Štajerska in Krajn-ska dežela slišijo, so cesar izborne kneze (Äurfürften) poprašali, in z njih pervolenjam so cesar lete dežele svojima sinoma Albertu ui Rudolfu v leti 1S82 podelili. Tako si je Habsburgskt rod Austrijansko deželo persvojil, tako se je začelo poglavarstvo mo-gočne rodovine, ktero se je do današ'niga dne po zapovedi in pravici razširilo, kakor ga zdaj slovečiga vidimo. Po tem so cesar Rudolf s'e neke vojske srečno dognali, ino se po smerti perve gospe z Burgunđsko Izabelo v leti 1284 oženili. V Brodnici (Strasburgu) je zdravitel cesarju naznanil, de jih bo Bog kmalo k sebi pokliča!. Cesar se tega nišo prestrašili ampak serčno so nastopili pot proti mesti Špajer, kjer so njih prededi v pokopališu počivali; in kjer so tuđi oni vmreti in 139 počivati želeli. Na poti je smcit brumniga in Bogu vdaniga ce-sarja prchitcla v leti 1291. Zlahtni in ncžlahtni, mogočni in slabi, bogati in revni so jokali per cesarjovi smerti in očitno kazali, de čutijo zgubo lju-biga oćeta. Bogabojcč, mili in pravični očak Austrijanske rodo-vine so svojim naslednikam izgled mnogih čednost zapustili, ktere mi na svojim presvitlim cesarju Ferdinandu častimo. *"*■■■• Peter Scapari, hraber vojšak, blag kristjan. Juinako derečimu potoku ob času povodnje, ki s strašnim hrusenjem in polomam jez prederc, in okrog in okrog podertijo in razmet napravi, so v 17. stoletji Turiti v naše cesarstvo pla-nili, in dežele s straham in trepetam navdali. Sosedno Ogersko so k malo premagali, po divjaško ropali in morili, in z zažigan-jem cerkev in vaši sled za seboj pusali. Že so mejc Estrajha prehvastali, in že se pcrpravljajo ostrašen Dunaj obleči. Kjer so kaciga kristjana v pest dobili, so ga alj brez vsmilenja koj umorili, alj ga pa v dolgo, tcžko sužnost obderžali. Srečen tišti, komur vjetimu je koj glava odletela; zakaj njegove kosti so saj v domači zemli ležale, in ni mu bilo več treba priča biti terpin-čenja in strašnih muk svojih keršanskih bratov, ktere so Turki sploh kristjansko pse klicali. — Med tistimi, ki so se v cesarski armadi serčno bojvali, seje nar bolj Peter Scapari neki Ogcrski blagorodnik, ob-našal. Že v mladosti je terdno obljubo storil, s pestjo in kervjo, dokler bo živ, Turke zaterati, in deželo pred njimi braniti. Eno ure dalječ od Dunaja se je takrat boj vnel, v kterim je Scapari čuda svoje hrabrosti in serčnosti kazal. Kompanija, v kteri je bil, že omaguje, in odstopiti hoče. Pa Scapari jo želi s svojim izgledam vneti, in ji novo serčnost vdihniti. Ko blisk se 140 jzakadi s svojim konjem v sredo razkacenih trum Turkov, in šviga in vžiga z mečem, de v enim. hipi strašno mori.se okoli sebe napravi. Pa ko ravno nar hujši maha, in okrog in okrog rane in smert deli, ga po nesreći zadenc Turkova sabla, dc omamjen is konja zderči in pade. Turki urno na-nj planejo, strasni vrisk in kric zaženo , ga vklenejo , na konja pervežejo, in pred svojega vodja ženo. — ,,Cakaj , pokoril se bos za svojo prederznost," se mu II am za Beg vajvoda Turske armade, z veselo scrdoželjnostjo zareži. ,,Iz konja polegnite prekleliga psa, in v pozdravlenje mu jih dve sto na bose podplate naštejte!" Z veseljem je nevsmilen ukaz dopolnen. Scapari tiho in voljno preterpi strašno terpinčenje. Vsiga potolčeniga, z razbitimi in razmesarjenimi nogami, ga zapove do Ogerskiga mosta Ofen vleči, ga v globoko jeco vreći in zapreti, in mu samo plesnoviga kruha v živež, pa gnile slame v ležiše dati. Kjcr je bil Scapari krepke in močne natore, se mu sicer rane kmalo zacele, pa zdaj je mogil se več terpeti, in nar težeji dela tiranske suž-nosti opravljati. Tako daleć je peršlo, de so ga zadnic namest vola v jarm vpregli, in de bi bil mogel zunaj mesta plug vleči, in orati. V taki strašni stiski ga je le vera na Boga obupa ob-varvala, in lc z tem se je tolažil, de čudni in modri sklepi božje providnosti se nobeniga, ki je terdno veroval in pobožno upal, nišo zapustili, j'Jiofirm i';uff?x o>fUj'?if> o<| ('ifs^ttmoiq olsfit 3I 0» In v resnici, kakor je veroval, tako se je zgodilo. Per-petilo seje, de je Scaparjev perjatel, grof Batiani, Turskiga poslanca, ki je imel po imenitnih opravkih na Dunaj priti, vjcl. Veliko veliko je bilo Turku na tem poslanci ležeče. Batiani brez odlašenja Scaparjevo prostost terja, ako Turk svojiga poslanca nazaj želi. Z rotenjem in kletevco se mora II am za Beg ti spremembi podvreče. Scapari je isprežen, z veselim pozdrav-lenjam ga spet v cesarski armadi sprejmejo, in ž-njim vred Boga hvalijo; pa oh-bil je bolj merliču, ko živimu človeku po-doben, tako so ga nečloveski terpeži sužnosti spremenili! In s to pergodbo se tuđi sreča vojske spreoberne. Vajvoda od Lotringcn zdej na ošabne nejevernikc plane. In ta vajvoda je bil tako rekoč angele z gorečim mečem, ki je Turke iz raja Estrajharskih in Ogerskih dežel zapodil. Turki so bili premagani! Veliko jih je bilo vbitih, veliko pa jih je v begi 141 ■živlenje otelo. V mesti Ofen, ki je bilo zdej sp'et enkrat turske sužnosti rešeno, vajvoda sklene veselico srečne zmage prazno-vati. K pojednji je bil tuđi Scapari povablen. Per mizi govoriti začnć od nesreće, hi jo je mogil ubogi Scapari prestati. Vsim se je globoko v serce smilil, ki so slišali, kaj de je prestal. „Zahvalimo Boga" vajvoda zdej zakliče , „de je nevsmilen sovražnik premagan, in naše dežele oteto. Vam pa dragi Scapari naj bo s tem poverjeno za preslane muke in nadloge, de je tuđi vaš necloveški hudodelnik med vjetimi." — Scapar se zavzame in začudi, do komej k besedi priđe. Vajvoda mi-gne, in per ti priči Ilamza Beg pred veselimi gostmi stoji in se vstraši in ostermi, ko znani obraz Scaparja zagleda. „Vani, hrabri Scapari, izročim nečloveškiga hudobneža," se vajvoda oglasi, „živlenje je pač zapadil, maš'evajte se nad njim, kakor zasluži." Scapari se hvaležno na vajvoda ozre, vstane, se pred Hamza vstopi, in reče: „Ilamza Beg! nečlovcško si z mano in niojimi keršanskimi bralmi ravnal. Lej, oblast in perložnost imam, ti hudo z hudim poverniti. Pa sim kristjan — in serda ne po;:nan). Božji učenik naše sveto vere, ktero zanieuješ in kol-neš, Jezus Kristus nam je zapoved dal: sovražnike ljubiti. Z veseljem jo dopolnim. Hamza Beg, nič žaliga ti ne storim; pojdi — in prost bodi!" i Ni izreci, ni popisati zavzetje in ostermenje sroviga Turka. ^Je li mogoce ? je limogočc?" vpije in zakliče „je li mogoče cloveku na zemli taciga blagiga serca, takc visoko-dušnosti biti! 0 ne kristjan! ti me le zasmehuješ, \in se z mojo nesrećo salis !" Vsi pričijoci si zdej perzadenejo, neverniku dopovedati, de je nauk naše vere in zapoved Krislusa: sovražnikam od pustiti, in Jim za hudo dobro sto rit i. — Zdaj se le Hamza spoznavati zacne, dc je resnica, kar sliši, de mu je zares odpušcno, in z bridko-milim glasam zdihne: Pač spoznam zdej, de vi praviga Boga molite! Pa gorje mi! po svoji veri sim vaše obnašanje sodil — in se zasluženiga zasramovanja in strašne smerti oteti, — sim sj zavdal!" 142 Per tih bcscdah Scapari urno po zdravnika in mašnika posije, de ako je mogoče, se duša in truplo uboziga sovražnika otmeta. In v resnici mu je umetnost zdravnika ž'ivlcnje se na enc tedne otela, v ktcrih se je po moči v Kristusovim nauki podučiti dal. Spreobernjcn in keršen je v narocji nar blagšiga sovrašnika mirno umcrl. Scapari pa je kmalo spet okreval. Čast, sreča in blagoslov božji sta ga povsod spremlevala. Gnadljivi cesar so ga zavolj njegove hrabrosti in keršanske miloserčnosti s ćastjo grofniga slanu obdarili. In ravno ta Peter Scapari je častitlivi ded sedajnih Ogcrskih grofov od Scapari. Usmiljen biti je lcpć , t ., Storiti dobro je človeško, v!»vf Alj za zateranje krivo Vcrnit' z dobroto in ljubeznijo Po zgledi Jczusa, — to je nebesko ! Oliban. Izgled kcrsaDskc Ijiulomilosii Ne opravlajte edju druziga ljubi bratje! Jak. 4,11. iTffi-artin je bil prav ljubi ljudomili mozi. Ni mu bilo prijetno od pregreškov druzih alj od napcm'ga obnašanja svojih sosedov slisati, ino vselej jih je ob tacih preložnostih po zapovedi keršanske ljubezni rad zagovarjal, kolikor so mu okoljsinc in vest perpustile. Govorili so, de je snoči sosed Anže vinjen domu pcršel, in kako gerdo de je to! „Le nikarte," se Martin oglasi, ,,saj tako silno hudo vender ni moglo biti; poznam Anžeta, ni vajen veliko prenesti, le ene kaplje čez navado naj ga pije, in že mu V glavo stopi; — drugi mordi petkrat toliko popijo, in ne pozna 143 se jim. Ne sme se mu torej tako za zlo vzeti; k temu tuđi porcdko iz hise priđe." u f*sv ■ ■ < ■ Drugikrat so se menili, kako de je kovačev Ales zaroblon in štorast, in tako de se na vsaciga človeka zareži. „Se ve de," pravi Martin, „ni posebno otesan, pa zdi se mi, do mu je neka nepcrljudnost že urojcna. Kaj se če, saj tako hudo vender % nobenim ne misli, kakor se vedc; in sicer je Aleš dobra, poštena duša, na kateriga se človek lehko zanese, — jes kar labko z njim izhajam," „Vender je ni skopejži babe od mlade Jergulje;. ubogi otroci se mi smilijo; skorej stradati morajo." „„Krivico ji de-late j ak o ji skopost očitate; le prevdarite, kako ji mora presti, de per tako pičlih perhodkih tako obilno družino preživi; torej mora pač per vsih rečeh varčno ravnati. In le vidili bi, kako skerbna in pridna žena je to, in kako je v nje hiši vse lepo čedno in snažno, gotovo bi se ne spotikali nad nje videzno sko-postjo, ampak jo pošteno in razumno ženo čislali."" „Naš župan je pa vender neljuden človek, le besedico mu križam reci, in koj se zadere, in se togoti. Unidan grem po opravki k njemo, in —" „„Nikar, nikar" " Martin v govor seže „ „ga tako hudo ne sodite, saj ima vsak človek svoje slabosti. Županu ni zamoriti per toliko opravilili in sitnostih njego-viga stanu, če ga včasi nejevolja obiđe, in saj se koj da poto-lažiti; tuđi je sicer vgodin in postrežin mož, in do revežev so-sebno dober." " „Vcslc kaj vam povem ? —• stare Hrastarce se bojite, skrivajte, zapirajte pred njo. Davi, ko se komaj dan zazinl, glavo skozi okno pomolim, in po vremeni se oziraje, jo zagledam z naročjem polen iz Zagorčeve drevarnice tavati. Oj ti šentana baba ti, kdo bi si bil mislil, dc se ta pokvečena verba, ki je žc na pol v grobi, se latvine podstopi." „„Le nikar, ki niste prepričani, tako slabo ne sodite, in nas brez potrebe ne svarite. Po tem takim bi mogel vsak tat biti, kdor kako reč iz sosedove hiš'e, alj ispod pluje strehe nese. Vidil sim, doje Hrastarca včerej Zagorčevki per perili pomagala, in berž ko ne nektere naročja derv za plačilo poprosila, in si torej odmerjene 144 polena davi domu znosila. Stara reva je skoz vsako jutro perva v cerkvi, in vsaciga bolnika v vaši obiše. Le verjamite mi, de ste jo prenaglo obsodili." " . •-,■;'- „Pa od kod vender pridc, ljubi Martin!" ga enkrat nekdo popraša, de se za vsaciga človeka potegnete, in ga tako gorko zagovarjatc ? „„Mislim si"" mu Martin odgovori „„nihče me ni sodnika čez druge postavu, in težko težko je, večkrat le dozdevne napčnosti bližniga po resnici soditi, ker nobenimu v serce ne vidimo. Zraven pa spoznam, de imam tuđi jest svoje napake in slabosti, v kterih si enako — milo in perzanesno razsojo od druzih vošim in želim. Vcm tuđi, kako človeka nc-ljudin raztrosik pregreškov žali in peče, in kako razglas večidel šc poverši, kar se slabiga od bližniga perpoveduje. Vsak nekoliko perstavi, in po tacih tloneskih se nam dostikrat velika hudobija in strast perkaže, ki je sama na sebi le kako pre-zanesliva spozaba alj zmota. In kako lepo nas sam svet Duh v svetim pismi svari in opominja: „Govori za muteca, in za potrebe popotniga ptujca. Govori in sodi, kar je prav, in naj najde pravico ubožic in sirota Preg. 3t. 8—9. Odpravi hudobin jezik od sebe, in deleč od tebe naj bo opravlivic. Pred. 6. 14. — Per tacih mislili so Martina vsi spoštovali in ljubili, ki so ga poznali. „To je prav dober mož" so djali „ćcz nobeniga nikoli žal besede ne reče." <'i; n,!,!.: T>;j 01 ib an. Tili. Martincz iz Podloma. artinez je bil mlajši Podlomsekov sin. Njegov brat je bil Polzcmljaško domačijo prevzel. Iver je imel pa Martinez se dva mlajši brata ino eno sestro, mu ni, moglo iz zemlje veliko spoznaniga biti. Martinez ostane nektere leta doma, pa ni rao-gel nič prav z veseljam delati, li skerbelo ga je, kako bi si kaj več prislužil. Z svojim stanam nezađovoljnimu so mu vsc reci presedala; nič ni mogel poterpeti. Šel je torej med bistriske 145 drevarje, akoravno so mu mati to ađsvetovali. Pri drevarjih je bilo veliko terplenja; težko je mogel vzđigvati, v nevarnostih po stcmiinah iu plazeh biti, dosti mraza vžiti, večkrat po snezi proditi; počitka je bilo pa malo. Šc ćelo ob nedelah in zapo-vedanih praznikih si ni mogel nič prav poeiti, ino božjo službo je večkrat opustil, zato ko je bilo daleč ad cerkve. Per vsini terplcnji pa ni po volji dosti zasluži!, ino šc tega, kar je zaslužil, je mogel marsikaj z drevarji na žganji zapiti, će je hotel, dc mu je veliki drevar kaj dela dal, ino de so ga tovarši pri miru pustili. Komaj je eno leto drevaril, kar priđe vhajovec Fran-con, ino zaene perpovedvati, de pojde po branjevinc (kontro-bant); pa de mu tovaršev nianka, ker ni varno, če jih gre premalo vkupaj. „Vsaj cna družba od tacih šestih nas more biti," pravi on. „Ti si moćan, reče dalej Martinezu, bos lahko do volj nesel, ali če kaj priđe, se ludi lahko polegnil; kaj se bos po teh hostah vkarjal; mar pojdi, bos z manoj po Tersti hodil, zložno živel. Ko iz mesta pridemo, vcm za vse pota ino kerčme, kjer si borno oddahnili. Sladkor, kava, zlatenina, svilnati robei ino drugo imenitno ruho je prijetnejši, kot pa ti vmazani hlodi po plazeh. Ce cne pota srećno opraviš, bos v cnim leti boga-tejsi, kot pa ko bi deset let drevaril." — Martinezu ino njego-vimu tovaršu Jernaču jo bilo to govorenje dosti všeći; le ne-varnost, na enkrat ob vse priti, ko bi jih ujeli, tajili skerbi'5 pa Francon pravi: „Veliko krat sim že po tih pofah hodil, in se vselaj srečno. Kaj bi jas živel, ker se že pet let skrivam, čc bi tega ne bilo." Kodvovi Lukcs in njegov sin Nacelj pojdeta tuđi znami. Lukš zna marsikaj muh; Matjaž pa, saj ga poznata, se jih sam petih ne boji, ko bi na to prišlo. Dajta se tisto ću— tarico žganja, do. ga vsak ene pumpozičc popijemo; jaz ga bom plačal. Bati se nam ne bo nie; saj smo junaki" — pravi dalej Francon, ko cn pompesic popije — „deset jih mora hudič prej vzeti, preden bi mi ćule pometali, naj se toljko dcžclnih stra-žetov priđe; pa saj jih ni nikoli čez kakih pet v kupaj, mi pa tuđi pištolj, nožov ino gorjac nimanio zastonj. Dones štirnajst dni je svet Florjan; tišti dan dc se v Postojni dopoldne znidemo. Tam bom jas preskerbel, de nas kdo do Tersta potegne, če mu za to žc veržemo kake krajcerje. Do tistiga časa pa poterjajta svoje dolgovc , ali če nimata nič kaj, na posodo vzemita, dc ne bosta z praznimi rokami hodila. Ce hočeta de pojdemo tuđi do Postojne vkup, me pred ta dan 0 poldne per Zaborštaikovimu 10 im Jarčiku počakajta; tarn se bom glasil, če vaji ne dobim, pojdem sam do Postojne, kjer se borno vsi tovarši zčakali." ' Martinez in Jernač, kateri je bil iz Zabrezovja doma, sta sla črez tri dni vsak na svoj dom. Doma pripovedujeta, de ni pri drevarcnji nič zaslužiti, de se več na obleki razterga, kot se zasluži, de so se močno dela posle, ino dc hočeta jiti za naprej na Hrovaško zidat, alj če ne bota dcla dobila, de bodeta kramerijo začela. Kar jima je kdo dolžan, poterjata. Tuđi od doma jima morajo nekaj dati. Peljala sta se, brez k Zaborstniko-vimu Jurčiku jiti, z enim usnjarjam v Ljublano. Tukai sta dala za vino, ino Jcrnač, se le osemnajst let star, seje vpjanil, de mu ni mar dalej jiti; Martinezu, ki ga naprej ravna, debele besede daja, de naj gre , namreč Martinez lc sam naprej. Jas, pravi Jernač, bom že sam brez tebe v Postojno prišel, če se mi bo zdelo; po vprašanju se priđe križem svet, berlav pa tuđi nisim, de bi ceste ne videl." ,,,Hodiva po dnevi, pravi Martinez, noč ima svojo moč." Ko pa vidi, de z pjanim ni nič opraviti, ga spat spravi, ter caka, naj se prespi. Tako je bilo ob čtirih po poldne, dc seje prebrihtal. Sla sta naprej t eden nekoljko nevoljn, drugi ves se vertoglav. Ko nad Vcrhniko prideta, je bila terda noč ; to de kir sta začela iti, sta sla le naprej. Mcmo ene kerčme grede vprašata nekoga, čc sta na pravi cesti proti Postojni, ino koljko bi se do tjekaj bilo? Trije pijanci so se jima iz za voglov na enkrat oglasili: Kaj bota pa v Postojni? — Ko ništa na vpra-sanje odgovora dobila, gresta tiho dalej. Pjanci so pa začeli za njima teci, ter vpiti: „Kaj so za ene krote (gubavice)." Vsak na svoje težave sta pozabila, ino tekla dc vjideta. Nekteri kamni so Jernača na herbet zadeli. Martinez se je v graben ob cesti zvalil, de je bil ves po nosi opraskan. Ko iz grabna prileze je zmiraj ponavljal besedo : Noč ima svojo moč. Dolgo in dolgo gresta naprej, ter čutita nekoga per eni konjušnici, de ga stra-homa vprašata: Koljko je se do Postojne? Čez dolgo sta odgovor dobila : Bodeta kmalo tam. Ko spet dolgo časa gresta, prideta v neki kraj, alj je mesto, ali je vas, ne vesta, rnislita si pa: Po-stojna vtegne to biti; to de po noči nočeta, in tuđi ne vesta, kjc Ijudje sklicovati. V neke svisle hočeta spat jiti; Martinez gre naprej, kar zahruši neki perklenjen pes, in popade Martincza za £korno, de se so zobje noter poznali. Martinez od straha zavpije in se vmakne j oba prestrašena gresta strani. Ker pa mislita, de 147 morata tjukaj ostati, se k enim bolj samotnim pođi uležeta. Ura je bila ravno pol noči. Ko se zdam, vprašata neko žensko, ki je po klaje prišla, kako de se temu kraju pravi; in odgovorila jima je: To je Planina. — Koljko je se do Postojne ? — Veni dobri uri bodeta tamkaj. Gresta in gresta, pot se le vleče. Ko Postojno ugledata, se odđahneta. Jernac začne : „Oh kako sva daleč prišla! Nić se mi kaj ta pot ne perlega. Blezo zadnič todi hodim. Ko bi bil ti zadovoljn, reče Martinesu, kar vernila bi se." — Martinez pa pravi: „Kaj bos toliko zdihoval; saj se jas ne zdihujem, ko sim po obrazu, kot svet Siromak (Ecce Homo). Pečeno ptice nikomur po sili v usta ne lete; li dober je krajcar, ki so zasluži. Bomo videli, kako borno kaj opravili." Ko dalej gresta , pravi Jcfnač : „Li poglej vsiga žalostniga in obritiga sveta. •Za naše delo to nič kaj ni; saj nas bo vsak od daleč vidil. Kako je teh Krašen žalostno pogledati! Tukaj bi namalan ne bil, raji bi v naših planinah lačen iz naj gerjih grab hlode vlačil, ino jih po plazeh prožil, kot pa tukaj sit bil." — ?A^ nc niaraj , saj bomo spet kmalo nazaj sli," mu odgovori Martinez, in će Bog da, tuđi kaj zaslužili. Potli bomo pa žc videli, kako nam bo kaj kazalo." Med tem prideta v Postojno.* V Postojni sprašata Ster-ženoviga Jaketa, ki je bil iz nju kraja doma. Ta jima gre pokazat hišo, kjcr se Francon z svojimi tovaršami zhaja. Memo ene hiše grede , se jima iz veže oglasita Lukš ino Nacelj. Jakob jih popusti. Ti gredo pa vkupaj, kamur se ima ćela družba zniti. Tukaj najdejo Matjaža ino Planinčoviga Lenčeta. Cez eno malo časa priđe tud Francon. Tako je bila ćela družba vkupaj. Francon vojvoda, Lukš, Nacelj, Lenče, Matjaž, Martinez ino Jernac. H kosilu sedejo. Med kosilam je bilo Francona, Matjaža in Lukša pozebno slišati. Martincza videti opraskaniga, ga Francon vpraša: ,,Kjc si pa po kertji ril? Martinez perpoveduje, kako sta z Jernačam hodila. Vsi se jima smejajo. Francon pravi nazadnje: „Nimata nie serčnosti, se bota že se izučila po svetu hoditi. Vi dva bi bla imela sinoč do Verhnikc jiti, dancs za časa vstati, en voz najeti, alj se h komu persesti, ino do zdaj bi bila že lahko tukaj." Po kosili gredo peš iz Postojne kako uro daleč, in potlej zavpije Francon memo ene hiše grede: Gregur! ali veš, kdo bi od tod vtegnil nas do Opčine potegniti ? ■— „To se bo vre dobilo, odgovori Gregur," jas bi vas sam peljal; pa nimam konjev doma." Iu na to pošle eno deklico k sosedu. Sosed, 10 * 148 priđe, do bi se za platio pogodi), pa Francon pravi: ,,Za to nie ne skerbi." Ko dojdejo blizo Općine, mu Francon, Matjaž hi Lukš veržcjo vsak po desetici. Mož se pertoži, dc mu mora vsak po pol goljdinarja plaćali. Francon ino Maljaž ter Luk£ se le kregajo. Mož pravi: ,,Saj vas poznam kaj ste, sami tihotapci (ljlot «wgßld s,.»«■/ «b. iA .b1ii[ Boljarji na Lepim Polji so: občinski sodnik, vaški sodnik, župan ino trije zapersežniki. Leti se vsak teden enkrat v hiši občinskiga sodnika pogovorö, ali je kaj posebniga treba za vas oskerbeti alj ne. Vsak gospodar ima skerb za svojo družino, de prav živi. Lepopoljci se tako vedo, de je redko treba, koga kazno-vati. Pervo leto, ko jo bil Martincz tu, so bili samo trije poštra-fani; dva mladenča, ki sta se bila stepla, eden je bil en dan za-pert, druzimu je sodnikov hlapce pet vdarcov z šibo dal. Pa tega mladenča, ki je pet šib dcržal, je bilo tako sram, de bi bil raj pet in dvajset palic deržal. Ena ženka, ki jo bila z lažmi ene besede napravila, je bila 12 ur ob suhim kruhi ino vodi zaperta. 153 Pjancov na Lcpim Polji ni, desi vsaka hiša veliko vina perdela. Gospodarji sebe ino svojo družino pred neizmernosljo pijace var-jcjo. Vino pa pijo le ob nedelah ino ob godeh, alj če se kdo opešaniga ćuti. Kcrčma je tukaj li cna sama. Tu se pa ne da nikolj čez tri maseljce odrašenimu človeku ; domu pa nese kdo vina kolikor hočc. Tatov ravno tako tukaj ni, zato ko so vsi premožni. ,. Je kaka ženska zapcljana, de oćitna postane, kar se po-redkoma zgodi, tako seji odvzame deviško znamnjc, šapel alj parta, ino ji reče: Nesrcčna revica! Ti nisi več vredna nosili znaminja devištva; zato ti ga odvzamcmo. Po lem vzame taka ženska belo pečo na glavo. — Mladcnič, kateri bi bil najden, de hodi po nesramnih potih, če je to sicer skrivno, ga gospodar doma v strahe vzame; je pa očitno, kako se je slabo vcdel, ga gosposka strahuje. Potlej mora skozi pol leta vsak večer njegov gospodar gledati, dc ga, ke gre spat, zaklene ino dc zaklenjen leži. Na Lepim Polji je šola, kjer se mladost uči slovensko brati, pisati ino rajtati, ino pa kersanski nauk. Vsako nedeljo se Ijudje znidejo po nauki per školniku, de pojo. Tukaj je slišati Stare ino nove pesme. Drugim pod lipo v sred vaši, kedar ni mraz, en perleten sosed, ki je bil nekdaj vojak, perpoveduje, kaj je po sveti koristniga slišal alj vidcl. On ve tuđi dosti lepih povest ino pergodb, de ima skoraj zmiraj kaj noviga povedati. V čaši pa tuđi kaj podučniga bere. Kar je mladosti obojiga spola, sosebno iz dalj od fare le-žečih vaši, se uči ob nedelah pred keršanskim naukam brati. Oba g. kaplana jih učita, eden te veči, eden te manji. Posebno lepo se obhaja tukaj god presv. rešniga Telesa. Kjer so žegni, so ob znamenjih oltarji lepo narejeni. Verh vsa-ciga oltarja je napravlena se tačas lepa suknena strehica, nad enim bela, nad drugim rudeča, in tretjim zelena, na četertim vis-njeva. Na vaši so v štirih krajih reste cvetlic iz verh ene na verh druge strehe čez uljce spelane, dc gre procesja spod njimi. Ob uljcih tik obzidka ino prostic pod drevjam je po obeh stra-neh, koder procesja gre, razpeto pisano ruho, na kterim lepe svete podobe in cvetliški venci perpeti visijo. K Lepopoljski fari 194 spadajo štir podružnice z dvanajstcrmi vasmi. Vsaka podruženca ima svojo bandero, za katerim grejo najpred možki, potlej ženske. Za perfarnim banderam gredo pa naj pred šolarji, potlej drugi Lepopolski možki. Za Lcpopoljci prideta dva banderca, za katerim gredo godci ino pevci. Lcpc pesme od sv. resnjiga Te-lesa godejo in pojo. Za pevci ino godci priđe 6 parov belo ob-lečenih majhnih deklet, ki cvetlice trosijo; za dekliči nesejo šliii svctilnice na drogeh nasajene; za letimi pa pridejo Lepopoljski boljarji ino kantonski gospodje z peržganimi duplirji (SOStnfclidjter). Zdaj pridejo duhovni z sv. resnjim Telesam, nad kterim štirjo nebo razpeto nesejo. Pred duhovnim gredo ludi cerkveni strežaiii, kar jih je per procesji treba. Za duhovnim! pridejo belo oblceenc solarce z malimi šapelčki alj kranccljčki na glavah. Za .šolarcami gredo nazadnje druge žeaske iz Lcpiga Polja. Za vsacim žeg-nam iz šestih velicih možnarjev ustrele. Tuđi večer kresnimu dnevu na delopust je posebno veselje. Mladenci zažgo germado na enim griči med nogradi. Dc-kleta se vkupaj spravijo, in mnogotere pesme pojo. Tukaj je slišati posebne vize ino pesme, ki se po gričih med veselimi nogradi razlegajo. Tuđi sicer je vsakdan po nogradih ino po polji lepo prepevanje slišati; Lepopoljci so dobri pevci. Zvečer se semtertje gosli, pisale ino petje slisi. Pozimske večere, ko ženske predejo, možki pa orodje za spomlad perpravljajo, alj kose ino jerbase pletejo, se posebno dosti petja stori. Ko greš skuz vas, bi menil, de je vsaka hiša Paradiž alj sveti Raj. Lepopoljci imajo res na tim sveti sv. Raj, ino z tim svetim Raj am si se večni sveti Raj v nebesih služijo. Martineza je bilo sram iz Pivke domu vedeti dati, kje je; ker se mu je bila taka zgodila, de je bil per tihotapštvi obožal. Iz Lepiga Polja je na vsake dve leti enkrat sei v svoj ocetovski dom v gostje. Deset let je že na Lepim Polji veselje vžival^ ino ko gre zdaj domu, mu perpovedujejo, de ga doma lepa per-ložnost caka, k enim sosedju perstopiti, kjer se edina hci, nasled-nica ene ćele zemlje, želi z kakim poštenim možkim zaročiti. Martinez je v to dovolil z perstavkam, naj ga počaka, dc on lćto svoje službe dostane. Dostal je leto; tode z grozno težkim sercam se je ločil iz Lepiga Polja, ino sei v svoje domaće planine. 155 M ariiiicz V svojili domaćih plan i nali. Martinezova nevesta Ursa je bila dobra duša. Nje mati Polona je se živela. Zraven je bilo se petero družine: en stric, strina, hlapec, dekla ino pastir. Ženila je bila precej opušena, hiša v nepriljudnim bregu ino vso poslopje žc izsluženo. Pac dolgoćascn kraj za Martineza, desi je bil ravno tukaj blizo doma. En cei smrckov gojzd se je bil na njegovi zemlji posu-šil. Začel je torej Martincz sušice za apnenco vkupaj spravljati. Zložil je dve veliki apnenci, kar se je prav lahko zgodilo; svet je bil kamnaten. Iz letih apnenc, ki jih je bil z sušicami zažgal, je dobil veliko apna, đc je lehko hiso ino drugo poslopje zidal. Perpravil je bil tuđi za vse poslopja dosti lesa. Njive ino seno-žeti so bile zlo kamnate. Skalovjc je kerčil, ino za zidanja skup napravljal. Tuđi opečnico za opeko je bil naredil, de je opeke napravi!, zato de je z njo, kjcr je bilo treba lepši alj bolj opušen zid spelal. Z opečnimi crepi je pa streho kril. Kadar je bilo vse perpravlcno, to je tretje leto, je na nekim lepim ravnim se-nožeti, precej daleč pod staro hišo ino bližej družili sosedov, eno selo za vse poslopje odločil. Lcto selo je bil žc popred semtertje z sadnim drevjam zasadi), ino leto drevje pocepil. Li kir je mislil poslopja staviti, je bilo prazno pušeno. Ko je najel tesarje ino zidarje, je bil sam tesač in zidar med njimi. V enim leti je stala lepa nova hiš'a z vsimi drugmi poslopji med malim drevjam. Zraven novo hisc je studenic tekel. Res de je nova hiša dosti koštala; to de Martinez je vsa-ko leto po štir pare volov, zraven pa se veliko koz ino ovac prodal. Per hiši je bil najdcl sto goljdinarjev dolga; alj živinska reja, senožeti ino njive so bile nekako opušene. Ko je vse poslopja naredil, se je bil tuđi enih sto goldinarjev zadolžil; pa je kmalo vse poplačal. Iz svojih njiv je skalovje kercil ino okolj svojga polja suhi zid namest meje delal, kakor je na Krasi vidil. Svojih gojzdov je varval. Kjer je bil sušice posekal, je v malih letah gosto smrecje stalo, de gaje mogel potrebljovati, če je hotel, de se ni vse zadušilo. Po svojih senožetih je studenčike razpeljal. Pota na njive ino senožete je bil složne naredil; samo v gojzd je moral po stermim hoditi. 156 „ Sosedjc so Martineza zavoljo njegove pameti ino znajde-nosti špoštovali ino pogosto objiskvali. On jim je pcrpovedoval, kaj je po sveli dobriga ino nerodniga vidil. Posebno jim je ve-del dosti zgodb povedati, ki jih je na Lepim Polji slišal. V ^asi jim je pa iz kacih bukev kaj za kratek čas bral. ,ibm .oihonts ■ ■ ■ r f . c 5. v Stiri nove zvone , čedno ovenčane so ravno v saboto večer iz Celovca krez Dravo perpelali. Veselo sta jih dva stara zvona iz visokiga turna (stolpa) pozdravila, svoje nove tovarše, ki bojo v glasni družbi zanaprej božjo čast oznanovali, ino tuđi klicali v sili na pomoč, u veselji pa h pobožnosti. Ker se je bilo že zmra-cilo, so teržani po vsih oknih luči prižgali, momo katerih so nove , zvone pelali, ki so od luči svetili, kakor čisto zlato. V nedelo jutro so pod visokim turnam zvonovi posvećenja čakali, kakor šenin na nevesfo, čedno vzalšani. Ob devetih so '*■ ' se zbrali botri ino drugi svatje, pa tuđi duhovskih sosedov veliko k timu svetimu opravilu. Nar veči zvon za Vuzeniško cerkvo ima sloveč napis: Slava Bogu! Mir Ijudem! Pokoj mertvim! Lepapesm, ki jo zvoni pojejo; ino ravno od te mile pesmi so viši fajmošter v začetik nemško pridgo naredili. Po pridgi so po sveti cerkveni šegi vse štiri zvone posvetili, eniga za Terbonje, ki so centov; v Gospej sveti na Koroskim ima lep zvon 118 centov, ino med vsemi, liar jih poznam, nar lcpsi pöje. *) Vuzenica, alj kakor so nckdaj pisali: Buzcniea, po nemško: Salben* Ijofcn, sedajna visi fara ino đehantija za Dravo pod visokim Poliorjam je cna nar starsih ino nar bolj imenitnih far na spodnim Štajarskim. i Slavni zgođbopiseo Juli Cesnr piše v svoji Zgodovšini Štajarske de- žclo v II litiliv. str. 243 §. 41 de so prišli oliolj leta 843 skof Luj-pram iz Solnograđa alj Zalcbarga k vojvodu, ki je v tili krnjih kral-joval, ino mu je bilo Privina ime, ter so posvetili veliko novilv cerk-vi, kakor v Zalcburgi eno k časti svetmu Rupcrtu, i. t. d. Drugih cerkvi, ki so jih Lujpram posvetili so bile v mesti Mosirji (StJiof bltrg) >. Bv. Jonna Kerslnika, ino zunaj mesta v krnjih, ki se jim je reklo: Dudlajpin, Uzitin, Buzcnica, Ptuje, Stepilcperg. Vsc te cerkve bo _.,/ j tišti cas alj Lujpram sami, alj pa Oto, Slovencov škof (ki so v Go- ilif» spej sveti svoj stol imeli) posvetili. Nektcri terdijo, de so te cerkve večidel na Vogerskim ino tuđi Buzenica, alj Bzenica. Naj reće kđo kar lioic, gotova je, de stara Vuzenica ie veliko sto ino sto let stoji, 00 ( ; kakor staro zidovje in stare pisme prićajo. ^ ■}[ ij,«« 159 ga častivredni g. fajmošter Franz Lipokl za svojo farno cerkvo zpomočjo svojih farmanovomislili; đrugiga za pođruženco svetiga Vila Vozeniske fare, ki ga je soseska preliti dala, dva pa za domaco viši Vozcniško cerkvo, ki sta bila tuđi prelila, ino veći storjena. (.lojim i K dokončanju posvećenja se je sv. Evangelj zapel; ino vsi štirje zvoni so se pervokrat oglasili, kakor bi hotli na znanje dati, de bojo vprihod glasno klicali poslušat besedo božjo. Z velikim veseljam so dva domaća zvona v turn potegnili; in per velikim opravili je pervokrat nov veliki zvon po Vuzenici zapel; ino ko so po opravili hvalno pesm v cerkvi zapeli, so tuđi zvoni skupej , dva stara ino nova dva iz visoke line lepo pesm povz-djgyali: Slavo Bogu, mir Ijudem, ino. pokoj mertvim. Ko so v turni nove zvone na stol posajali, so pred opra-vilam visi fajmošter v cerkvi slovensko pridigo imeli, ki se naj j'VJ.jSpomin tiga slavniga opravila bere. tgUtafflt 'oni tvjvon niBiA okna nl&'/i-uioa m lol/Ioii , ßfi<( „Marija si je nar boljsi đel izvolila, ki ji ne bo odvxet." Luk. 10, 42. ,;!<>;> (ti f!i- ■»a«« ibut jIhbh voKiit^iju a »• o v o l*. oavßi toi Wt« oj, oni , Jiisi r. um ovih Kako so se zvoni začeli, kako per nas priprä-jvili? Drugo bcscdo vam bojo zvoni oznanvali, ko že mene dalnej med vami vec ne bo: Čast Bogu, mir ljudcm in pokoj mertvim. .... ,,, , ,.w...................... ■■ i;;-,i--;. ' ,b««i: ■■■■ Marija si je nar bolji del izvolila, ki ji ne bo nikolj odvzet •—• govori vsmileni Jezus. Nar boljši del je pa beseda božja, katere nas poslušat zvonovi kličejo. Zvesto poslušajte! & % hoiin<{'r otoci (ft> . ""'" I. Kako so se zvoni žacelif «tov: yse dobro priđe 1c od zgoraj dol, od Oceta luči; — tuđi naši zvoni. V starih časih malikvanja nišo zvonov imeli. Hajdi so z dilami treskali, ino z tim žalosinim klopotanjam na malikvanje klicali, kakor se per nas v sponiin žalosti na veliki petek. Judovski duhovni so z trobentami na božjo službo zvali. Turki iz visoke cuvavnice Mahomedane v svoje molivnice zklicujejo. Res borno je to; pa ravno tako žalostna je tuđi per nas bila, doklcr je pokrivala naše kraje nevere ino malikvanja terda noc. — Alj kakor zlato sonce iz zagor prisije, žalostne teme razžene , cei svet razveseli, ino se za soncam po hribih in dolinah prijetne pesme slišijo, ki jih srečni pastirci lepo prepevajo, ravno tako veselo je Kristusov nauk tuđi naše kraje razdenil, ino za njim se je razlegal zvonov veselih pesm mili glas. ■-">*«i i»[!in-«; .n.iji'"1'-"-'"'! i,: ' -oq {nM — .olfrrtten ojljtot t;>i«9XoY hflte / »anoh o'i kbt sa o Pravijo, de je nekih štir'sto let po Kristovim rojstvi šv. škof Pavlin v Noli, ki je mesto lepe dežele Kampanijc na Laškim, pervi zvone 111. Po malim so jih kristjani po vsih krajih svojim cerkvam omislili, za veči duhovsko veselje ino božjo čast; ino tuđi od zvonov se lchko reče, kar od apo-stelnov sv. Pavl piže: „Saj gro po ćeli zemli njih glas." fino')o*/?!0«| 08 ijgot»—.i!!O-/*;'■ ' ' • ', ■' . ■:■■ '. . -.i ■■■<"', !i-;,»!J.'l')iM)<( ■:!■■:■ i '-:' Gosftod memo cerkvice prihaja, ino kedar vidi, kako se ljudcm brez turna ino brez zvona godi, obljubo naredi, dobrim ljudcm turn pozidati, ino glasen zvon omi.sliti, dc bojo zvonili ino k bozi službi klicali. Gospod pozida turn, kupi lep zvon, ki ga v turn dencjo ino z njinvzvonijo. Pa Ijudje, ki so poprej toljko skerbno V 163 cerkvo hodili, de so pred opravilam cei roženkranc izmolili, se zdaj na zvon zanašajo, krog cerkvice postopajo, ter čakajo, de bo pozvonil. Ino tako se potcm zgodi, de jih veliko svete mase zamudi, nckoljko š'e le v cerkvo priđe, kedar mašni'k križ storijo. — Kaj pomaga takim visok turn, kaj glasen zvon? Oh tako žalostno bi tuđi sa nas bilo, če bi se nam per tih novih zvonili ravno tak godilo, dc bi ne zastopili, kaj nas posvećeni zvonovi učijo, alj pa ne slišali, kedar nas zakličejo, kaj dobriga storiti! Bili bi novi, glasni zvoni naša nesreća, ino našo denašno veselje bi se nam hitro v žalost premenilo. — Dobro tedaj poslušajte, kaj nas glasen zvon uči; ino ker vam bojo peli prihodne dni, bole moje dcnašne nauke v misel vzeli, kedar mene že davnej več per vas ne bo. Kakor skcrbcn hišni oče nad svojo hišo čuje, svoje kliče in svari, z njimi žaluje ino se veseli, ravno tak tuđi čuje na visokim turni fami zvon krez ćelo faro. Zvona glas je glas farniga očeta za vse, ki pod Vozeniškim zvonam prebivajo. Zvona glas priđe iz visokosti — od Boga ino od sv. matere kat. cerkve; njegov glas vbogati je farmanov dolžnosl. Ko zjutraj zgod^aj per juternim zori zazvoni, naj se po ćeli fari Oče nebeski počasti, ki nam je mlado jutro spet doživeti dal. — Kedar gorko sonce na poldne stoji, in spet iz visoke linč zazvoni, naj postoji delavec na polji, dervar V visoki planini se naj odkrije ino moli, ter zahvali svojiga Boga, de mu ljubo zdravje da, ki lekho dela ino si svoj kruhec služi. •— In ko je večerno sonce že za goro šio, in večno luč zvoni, po vsih hišah naj se moli, ino neskončno dober Bog zahvali za toljko milost in dobrot, ki jih vsak dan zavživamo. Tribart na dan se zahvalimo za nar veči milost in dobroto včlovečenja Kristusoviga, in molimo v ta spomin angelsko po-zdravlenje. Naj se tud Marija počesti, naša preljuba mati, ki nam je Izveličarja rodila. Pa tuđi vernih dus se spomnimo, jim večen pokoj prosimo, dc bi tuđi one pred obličje božje vze(e za nas Boga prosile. au j Kedar v četertek večer z velikim zvonam pozvoni, nas smertnih težav ino bridkost opomni, ki jih je vsmi- 11 * 164 leni Jezus na Oljski gori za nas prestal. In kedar v petck ob ednajsti uri spet zvoni, nas pomni, kako Jezus na krizi za nas vesi in vmira. Opominja nas, de bi terplenje ino smert Jezusovo premišlovali, ino se za srečno zadno ure Jczusu pripročali. Pride sabote večer, ino se sonco nagnilo, iz visoke line vcčernico (Vesper") zvoni ino zvonpv mili glas na Gospodov praznik prijazno vabi nas, rekoč: Delavnik zdaj neha; na Gospodov praznik se pripravljajte ! Omijte miže ino klopi, pred pragam pometife, ino po perili se belo oblccite, de böte vredni jiü v hišo Gospodovo. Pa tuđi hišo svoje duše lepo očediti ne pozabite. Sovražnikam odpustite , krivico poravnajte, ino se z Bogam spravite; zakaj v sovražtvi, z pregrešnim sercam pred Gospoda priti ne smete. — In kedar v nedele jutro veselo juternico zazvoni, ino v hišo ljubigaOčcta vabi, oh ne boditc gluhi, kakor cvangelski gosti, ki povableni nišo hotli priti. 0 pravim čaši se na božjo pot v domačo cerkvo podajte, svojo dušo gostokrat per studenci svete pokore omijte, z svojim Zveličarjam se per svetim obhajili vredno sklenite, de böte pri-pravleni kakor modre device, kedar ženin priđe po vas, de bo vas z sebo vzel na nebesko gostovanje. — Kdor pa zvonov ne posluša božjo službo mudi, je trepastim (abotnim, neumnim) devicam podoben, ki so zamudile svojiga ženina, ino so na vrata veselja zapstonj terkale. Terkali bojo sudi mlačni kristjani na vrata bože milosti • alj Jezus jim poreče: „Jaz vas ne poznam." — Poglejtc, toljko lepiga nas zvoni o svetih nedelah ino praznikih učijo ! 0 blagor mu, kdor jih posluša in vboga, kar velijo. ) 0H'j(ii,,,!,'"iH om , ilom '>* f«n . , .•■ riq Aav-ir Bote zašlišali, de novokeršenimu otrokn veselo pozvoni, ino soseski oznani, de je rojen mlad brat alj sestra, pozdravite noviga tovarša, alj tovaršico na kratkim popotvanji časniga živlenja. Veliko srečo svetiga kersta mu blagoželitc; pa tuđi Boga za-nj poprosite, naj mu srečo ino svojo milost da. Slišite na spoved alj na obhajilo pozvoniti, ne opustite na sprovod presvetiga rešniga Tclesa priti, ki ga na-mestnik bozi k bolniku nesejo za zveličansko popotnico v boljši živlenje. In vgledate na polji alj v planini, kako namestnik bozi 165 kralja nebes in semlc y rcvao bajtico ncso., vašimu bratu, vaši sestri, ki na smertni posteli omaguje, vpomoč, hitro poklcknitc, Izveličarja molite, ino njegovi milosti bolnika priporočitc, naj mu da ljubo zdravje alj pa srečuo smert, kar je k bozi časti, bolniku pa k zvelicanju. Tega nas opomina zvona mili glas. In kcdar čujete zvone mertvimu bratu alj sestri žalostno pesm peti, v imcni rajniga od živih slovo vzeti, tuđi vi za rajniga molite, ter večen mir in pokoj poželite mu. ■— Tako vam bojo ccrkveni zvoni od zibcle do pokopališ'a ljubcznivo peli, vam žalost in veselje oznanovali, vas na pomoć klicali, kedar ogenj vjidc, alj pa velika sila priđe; vas budili, pa tuđi sladko zazibali. Posvećenih zvonov glas bo vam izveličanski glas med zemljo in nebesam, in vaša milošna (aljmožna) ki ste njo za nove zvone dali, bo Bogu prijeten , vam pa zveličanski dar, ki ga nihčer ne bo pogrešal. .' n\ '.>n i/J Konce. Preljubeznivi, dober Bog! ponizno te zahvalim za to Icpo veselje, ki si ga meni ino mojim Vuzeničencam doživeti dal! Naj bo k tvoji veči časti, ino našim dušam v izvcličanje , kar smo v tvojim imeni perčeli ino dones izgotovili. Naj po višavah naši novi zvoni tvojo hvalo pojejo! Pa tuđi vaša hvala naj se iz visoke line po širokim sliši, ki ste mi nove zvone omisliti tako radovoljno pomagali. Ze böte dolgo v hladnim krili mater černe zemle vi počivali, zvoni de böjo po vaših zelenih grobih peli, ino vas hvalili. Oh tak v imeni božim zvonite, posvećeni zvon ovi veliko sto let po tih visokih hribih ino voskih dolinah! —- svojo prelepo pesm narodam ino narodam ponovite: Slava Bogu! Mir ljudem! Pokoj mertvim ! Amen. .b m„ 6,mn a2-iinU 6h7ä,s ,.,,sU, ,d . '»ionsmi e■• "' jjc v svojim serci premišluje , Kar on z rokami naredi. ****) •> i< wi .-jji Dajte derev suhe smreke, De kurilo živo bo, *) Zvonov milo pesm je popisal imeniten ncmški pesnik Šilnr Miroslav, ki po naših krajih vsim slovi, kteri ncmSko umijo. Poslovenili so nam to lepo pesm, đc ni lpp.ši, naš slavni pcvec J. Koscski, ino z gerčnim veseljain smo jo lansko leto v naših ljulilcnih Novicah brali, list 10—12. Tuđi jas sim to imenitno pesm pred dvajsetmi letami posloveniti poskušal, ko »im že duhovski pastir po btajarskih goricah vesele pesmi po domaffc pel. Priložnosti ni l)ilo poslovenjcne pesmi v natis podati; prepisana pa je pogosto tila ino Se pogoje čitana. Prijateli so me pregovorili, dc jo drobtinco Drobtincam dam; in tukaj naj se bere, ne kakor de bi pesm, ki so nam g. Koseski poslovenili, manjši ceno dobila, temuč đe se bo zravno slabši viši cenila, ker dobro blago zravno slabiga pravo ceno dobi. SI om š ck. **) Alj model, form, ki ga g. Koseski kalup imenujcjo. **#) V ti pesmi zvonar svojim tovaršam delo vkaie, po tem jim lepe nauke daja, de jih je veselje poslušati. ****) Hdor ne pomisli, kaj dela, ni moder ćlovek, ampak neumni iivini podoben. 167 Naj plamena svetle vleke ^ Noter v kotel švigajo! Bakro se cedi — Z cinjam zaroči, Naj se med sebo razlcce, Glasen bron zvonoven teče. -| Kar lukaj v hladni globocini Zdaj z ognjam roka naredi, V zvoniki na visoki Jini Po šrokim glasno tam slovi. Šc v mlade čaše glas dajalo, Veliko sere povsdigvalo, Bo milo z žaloslnim jokalo, Veselo molit klicalo. ,,ts .u) Karkolj se revnim« zemlani ■ ■■ <' V živlcnji časnim perpeti, Veselo zvon vse to oznani, Ljudem pobožno razglasi. Kok se Jepo belo peni! Zc mcs'oba se topi; i Le potošna v ines podeni, Naj se hitrej razcedi! Pena se poskn't — Cisto mora bit'; Le iz čistiga metala Teče zvona glasna Jivala. Pozdravi zvon že mlado dete, Katirga h kcrsln prineso, *) Na pervim poti vere svete Zapojc njemu ljubleno. Zdaj v krili maternim počiva, Brez skerbi sladko spanje vživa, Alj zlato jutro bo minilo, Z težavami se oblačilo Bo ljubo sonce jnterno. Veselo fantic dom zapuša, Se sercen križam svet poda; Popotnik mlad pa že poskuša, Dc na tim sveti ni doma. Podoba žale mladinice Mladenča rada oslepi; *) Po cnih krajib imajo šc sveto navado vsaUimu otroltu ]io kersti zazvoniti, ino sosedam oznaniti rekoč: Mlailo dete je kcr.šcno; pozdravite ga ino srečo mu želite. Vo tem zvonar poveda, kako zvon ćlo— veka spremlja od, zibele do pokopališa, 168 Rudeče je deklisko lice, # In lehko pamet f'ant zgubi, De sam ne ve, kaj poželjuje, In po šamoti raj sedi; Na tihim milo izdihujc , "* Tovaršc svoje zapusti. Omamlcn ves okoli hodi Med rožeam' jise skriven sied , ^ On misli, de ga sreča vodi, Za srečo stejc že pogled. Oj sladke senje, polne meda, 7 Ljubezin perva mladih dni! '** Oko se raja ne nagleda, V vesclji serce se topi', Oj de b' ljubezin cista bila, Deb' vedno ljubim zelenila! Vlitek se razbelen kaže , Malo sib'co va-nj podam; Ako svetio njo oblaže ; De gotovo je, spoznam. Nuj tovarši, le - v Tok poskusite, Ce se druži težko z lehkim In edini terdo z mckkim. *) Tam, kjer se krepko z mehkim zhaja, In močno rahl'mu roko daja, Le tam se slisi lepi glas. Naj gleda, kdor na vselj se veže, De serce k' sercu se prileže ; Je zmota kratka — dolg je kas. Lepo rože razevetijo Res nevesti glavčico, Ker zvonovi pozvonijo Na veselo svatovšno. Kaj de ženin z le to srečo Svoj nar lepši stan zmeni. Z pasam zakonskim in pečo Vene dekliški obleti! — Lepota beži, Ljubezen ostaja, In evet obleti, _^_ Pa sadje podaja *J Zvonar mora mnogoterih rnđ namežati, katerih so enc fcolj terde, druge l)olj mehke, ino mora dobro prerajtati, de zvon preterdo ne pre-zatuhlo ne poje. 169 In mož križam svet Se mora pognati Kupvat in prodali Sejati, saditi, Zdaj žeti, mlatiti, Za srečo skerbeti, (je hoče kaj 'meti, De raste obilno lepo premoženje, Potrebno za žene in deeic živlenje, De hiša zamore pošteno živet. In v hiši obraća Se žena domaća, Vsa skerbna ve mati Prav dobro ravnati, Učiti dekliče, Svariti fantiče, Od svita do mraka Ima posluvanja Brez vsiga nehanja. Skuz njo se le zda Dobiček moža. Z zakladmi domaćim napolni omare, Navesene preje stojijo vse gare, Za dragoj *) platnine že belijo se, In škrinja tenčice nadevana je, Vse dobro in terdno tud lepo zravnati Noče nehati. Oce pa z jasnimi očnu Pod slemenam se jasno ozira, Svoje sreče se veseli, Videti blago kako se mu množi, Lehko roke on križam položi. Vse pojate se žita šibijo , Hrami zernja že ne deržijo. Prevzetno se baba, Kaj glešta , koljko 'ma. Se vjime ne boji, K'je dosti vsih reci. Alj ne srećo oponašat', ,,Kdo je meni kos?" poprašat': Rado hitro spodleti. Pač ravno zdaj bo prav zavliti, Lep podplut zavlitek je. Prej ko hočmo izpustiti, Brumno pomolimo se! — *) Draga se imenuje po tratali ino travnikih napeljana vođa. WO Čep izderi v skok! Ognja varji Bog! Kakor blisk po žlebi vreje, Kaj dotikat' se ne smeje. Dobrotna je ognena moč, Dokler strahvat' je njo mogoč; Kar clovek 'zlije, 'zobrazi, Vse to skuz ognja moč stori. Alj strah in grozo naredi Ker' vjide ogenj iz peči. Divja nevsmileno svoj pot, Požiga, in ne gleda kod'. Plamen po vsih stenah plava, Ogenj se po tleh vali, Hiše , mesta pokončava , Ki jih clovek naredi. Kar je pameti naprava, Divja svojost to čerti. *) Iz oblaka Dež pomaka, Iz oblaka — Bog ovarj ! Strela vdar'. Čujte! — v turni kaj brenči? V plat zvoni! **) Kakor kri Se že žari. To svetloba dneva ni! Glej, z žehtari Vse leti. Se kadi In žerečo planino vzdiga, Verstoma po ulcah šviga, Pokateč za vetram miga, Iskre v kolah krog letijo, Trami pokajo, hrušijo, Stebri se okolj vertijo, Okna struplene brenčijo , Decajokajo, ceptajo, Križam matere divjajo, Žvad ruj ove, 'Z turna zove, *) Kar pametni Ijuđje napravijo, raznjzdani divjaki hitro zapravijo in po-konćajo, keđar stralm modrih odrastejo; oni so kakor ogenj, ki vjide. •*) V plat zvona zvoniti se pravi silo kucati, kedar ogenj vjide , alj sovražnik priđe, i. t. d. 171 Od vročine se vse pari, (r Noč ko beli dan se žari. ,.tj Roka roki vedro daja, Uf Hitro maja Brizgelnica se, in brizga Vodo kviško ; —■ veter žvižga, Po vsih kotih plamen poja, , Vse gorečo zasmodi, '• Hruseječo žc hiti V suhe zhrambe, žifne kaste, ''** Že gorijo škrinje, laste, Serce zemli oterguje Ljuti ogenj pokoj oč ; Ino ognja divja moč Se ošabno povzdiguje Do nebes! Reven ves Clovek branit' omaguje, Pogoriže ogleduje, Premoženje je pepe'l. Oerno je Žalo stanje In razpokano na s'pranje. Pusta groza tam prebiva; Luna bleda Zdaj skuz prazne okne gleda i^oter v hram. Ino zdaj Ozre milo Kjer je bilo Premoženje, se nazaj. Ker drujga plamno ni pustilo, Se svojih ljubili veseli. Veselo žive vse 'objamc, Potem beražko paljeo vzame ; Te mu nesreća vzela ni. Srečno v zemljo se stočilo, Zvon je Iepo zdaj nalit; Se bo tuđi razvalilo , Velik trud nam povermt ? Kaj, če ne derži ? Vlitek razpusti ? >' Oh, kar se veselo caka, "'*<■ Lehko nas ima za zjaka. Mi v černe zemle hladno krilo Vse napravila devamo, V njo kmetje seme vsejejo, De se ozelenilo — Rodilo božih darov bo. m Tud naše truplo se zagerne Po sraerti v krilo materno; Pa vstalo bo iz zemle černc, Na novo oživelo bo. Milo, milo Se glasi, 'Z turna mertvim Zvon zvoni, Enimu merliču rahlo poje, Žalostno po stezi zadne hoje. Ncsejo preblago ženo, Mater skerbno in ljubleno. Deca, ki jih porodila, Mati srote zapustila. Vzela ženo možu smert, Sveti zakon je razdert, Kaj bo revež ždaj zacel, Kje otrokam mater vzel? Vse po materi žaluje, Kliče mamo, pa nje ni! V temni jami zdaj stanuje, In se več ne oglasi. Hisa nima gospodinje, V večnost dobra mamka šla; Pasterke in pasterkinje Bo hudvala mačoka. Zdaj pa najmo zvon hladiti, Težko delo naj stoji; Jidte v senco si počiti Kakor ptici brez skerbf. Ker se zvečeri, Večno luč zvoni, Berš najemnik 'z dela vhaja, Gospodar se Ie ostaja. Hitrej proti svoji lopi, Kedar začne se mračiti, Vsak popotnik rad postopi. ■—-Zdaj drobnice bleketajo, Lepe čede Krav in volov pricinglajo. V lepim hladi Jih ne pikaj o obadi. Snopja voz Se pergible, Vene se ziblo, Ker romeno Je sterneno Vse lepo. 178 In iz polja zdaj ženjice Pcrpojo. Spravljajo se zdaj počivat, Ljubi zladek mir zavživat; Hišne vrata pozaprejo, V strahi božim ležat grejo. Mrak pokriva Černo zemljo; Truden kmetič pa počiva Brcz skerbi, Dokler se pravica *) živa Po deželi čuje in bedi. Bodi hvalena pravica, Ti dobrot vsih porodnica! Ti ljudi v sosesko spravlja, Ti si mesta jim postavlja, Ti divjake okročala, Ti iz logov jih pozvala, Ti jim brame naredila, Ti jih pameti učila, De spoštujejo povelo , Svojo ljubijo dežclo. Radi roke si podamo, Vsc hudobno pokončat; Dokler se pravico 'mamo Si nam hudiga ni bat'. Mojstri ino rokodeli Dobre volje delamo, Svoje sreče smo veseli, In se smejamo lehko. Pridnost je dežele hvala, Z blagam njo plačuje Bog; Krona povzdiguje kralja, Kmeta delo pridnih rok. Mir preblagi, Ljubej dragi! Le ohrani nam ta kraj! Grozovitni vojski brani, De ne bodo razdivjani Nas vojsaki kervovili In morili! Kjcr se zlati večer žari #) Se zastopi gospöska, kl hudotjncže strahuje, ino vsakimu spozna, kar mu grc. Kjer je gosposka skerbna ino pravična, podložni pa pokorni, tam je dobro prebivati! 174 Tak lepo Vžganih mcst se ogenj pari, De kervavo je nebo. *) Zdaj, tovarši, hram razbite, Posel svoj dopolnil je. Vlitek zali nam odkrite, Naj oko nagleda se. Bij 1c z kladvam bij! Plajš ,sc naj 'zdrobi; Hoće zvon na svetio priti, Mora hram se razvaliti. Po pameti naj hram **) razbije Ob pravi dobi mojster .sam ; Gorje, cc bronce sam razrijc Svoj lepo okovarjen hram! Goreč ko pckel se odpira Skuz špranje poka in divjä , Naprave dobre on podira Serdito vse okrog konca. Ker noče moč pokorna biti, Ne da se lepo tlelo st'riti; Tam kjcr se ljudstvo puntalo — Nikolj kaj dobriga ne bo. Tam plat zvona prestrašilo bije, Dežcli punt na znanje da; Za glas miru se zvon izlije, Tam zove boj posilomä. „Enako prostost!" ljudstvo goni In hoče, kar samo ne ve. Vsi poti so moriveov polni, ' Pohlcven kmet v orožje gre. Serditc ženske, ko hijeno, Z nasprotniki se tergajo, /t Od prevelike jeze žene Prelito kerv zajemajo. ***) •) Strašna vojska je šiba boija, ki tepe krivične in nepokorne ljudi. V vojski si ljudje Ijub mir želijo. **) Kakor mora zvon svoj hram imeti, de se lepo vlijc, tako morjo imeti tuđi Jjudje svoje postave ino naprave, ki jim srećo varjejo. Gorje Ijudcm , ki jili sami zaterejo. ***) Groza je, kaj se godi, kedar si ljudi sami pravico delajo. Divjajo , kakor od huđiga duha obscdeni. Obdivjanc ženske so na Franco-skim sosedam živim čreve iz Irebuha motale , jih žive pekle ino krog ognja rajale. Pred tako prostosfjo (frajostjo) nas većni Bog vari — veli zvonar. 175 Pravica iz dežele zgine, 1<5 Bogu se jemle dolžna čast; Ves bozi strah 'z med ljudi mine, Hudobec si svoji oblast. Navadna levu je morija, Raztergat' vsc le tigar zna ; AIj hudobij vsih hudobija Postane človek, ker zdivjä. Gorje luč slepcu v roke dati, Cc se oko mu ne odpre; On začne z hi oj o krog vahlati, Vesi, in mesta on požge. *) Glejte, kok je moje serec Razveseli! dober Bog! Kakor zlato se jcdcrcc Zvon oluši krog in krog. Kakor sončice Ves zasveti se. In podobe tuđi žale Bodo hvalo mi dajale. Lc bližoj se Tovarši v krog vstopiic, Zdaj novi zvon kcrsfinio le : Naj Ljubo mir **) mu bo ime. Le k miru noj sosesko vabi, Naj punt in vojsko vsim ogabi; Naj vodno ljubi mir zvoni! Za to se zdaj tako kersti. Nad vse pozemelsko povišan Zvon meglam sosed naj visi; De bo po srokim glasno slišan Naj izpod neba nam slovi. Tovarš se z zvezdami naj maja, Ki svoje pote krog teko; Bogu naj čast, nam čas oznaja, Nebeski glas naj zvon nam bo ! Le večne , svete godovnije Nam naj oznani njegov glas; In glasno vsako uro bije Na njemu naj lekoči čas. *) Takimu stepcu porfoben je vsak srov modiijan , ki prav ne razumi visokih naukov in skrivnih reči, pa venđer se modriga dcla, in preproste ljudi zasmodi z krivinu naukami. Talii krivi preroki cele dcžclc rasdražijo. ••) LJubomir ali Miroslav se zvon imenuje, de mir Ijudcm na zemli oznnnujc , in mir slovi. ISdinost je žensko ime ; zvon je pa v slovenskim jeziki moškiga spola. 176 Prigoclbe naj nam oznanuje ,' r«i*I Veselo naj se nam glasi; Brez vsmilcnja naj ožaluje' Premembo vsih človeških dni. In kakor glas zvonovni mine , Ki po usesih zaberni, Tak hitro vse posvetno zgine: Naj to cloveka zvon uči. Zdaj na škribei potegnite Z vervjo 'z jame zvon lepo ! Lc visoko ga vzdignitc, De zapćl bolj glasno bo! Nujte, vlecite Zvon, že maja se! Naj ga vsak veselo čuje: Ljubi mir nam oznanuje. c. Razgled za stare ino mladi ljudi v oporniu ino podučenje. n Ko se večer stori, pravite: Vedro bo, zakaj nebo se žari; ino zjutraj: Dans bo hudo vrcme, zakaj nebo se žalostno žari. Podobo neba tedaj veste razločili; znaminj časa pa ne morete spoznati? Mat. 16, 2 — 4. 179 Smert za sveto vero. •Bapan, kralestvo per sončnim izhodu je sveti Franciško Ksaveri keršanski veri perdobil. Lcpo je svela keršanska vera sijati jela, kakor mlado jutro o vigredi, je dežela oživela, pa tuđi pekel se je serditi začel, ino grozovitno proganjanje kristjanov podpiha. Na povelje Japanskiga cesarja so v Arimi — veliko nar imenitnejših žlaht poprijcli ino obsodili, jih zažgati. Med obsojcnimi je bila mati ino nje dvoje otrok, mladen-ček v cdnajstim ino deklica v petnajstim leti. Vsih troje so na kole privezali, pa tako rahlo, de se je lehko izrešilo, ako bi ga bolećine premagale. Od vsih krajev je planino svigalo ino vročina vstajala, kar se začne mladenček resiti. Mlado mlado je bilo se ino slabo, ogenj "pa strašen. Kdo bi otroka obsodil? Verni so se za mladenčeka bali, drugi jokali. Izrcšil se je, ino med žgečim plamnam k materi gre, ki je na drugim koli privezana gorela, ter mater pre-serčno objame. Nje oklenjen hoče vmreti. Mater so solzc polile, ki svojga Ijubčeka gleda, kako se nje derži ino voljno terpi'. V enih minutah se obadva na pekočo zemljo zdruzgneta, ino vmerjeta. Blizo nju je hčer terpela. Ravno v nebesa gleda ino ster-mi, kakor bi bila že njena duša se telesa ločila. Ni vidio se, ali bi bila se živa alj žc mertva. Zdaj se hitro k zemli pripogne, nabere nekoljko žerečih vogeljeov ino si krog na glavo položi, kakor bi si venec naredila. Zopet se izravna, se enkrat svoje oči k nebesam povzdigne ■— ino z vencam dcvislva pa z pal-itiavoj vejcoj mueeništva izplava njena lepa duša k tistimu, ka-teriga je ljubila do smerti. „Vučite matere ve — opominja sv. Krizostom — vučite svoje decica z rokico čelo pokrižati; poprej pa ko se sami po-križati zamorejo, njih vi pokrižujte!" 180 / II« ff &2^~ Stella zapovcd božja, ■t ^/' -' •wr? "~—-~ ^ „...•„ i» elikd veliko je naše dni nehvaležnih sinov ino hcer, ki šterte zapovcdi radi pozabijo: očeta ino mater špoštovati. £Dokler so olroci, ne vbogajo; mladenci ino deklice jim jezo na-pravljajo, ino kcdar njihovim strahu odrastejo ino gospodarstvo \j dobijo, stariše gerdo imajo. Takim sinam ino hčeram nesreća za petami gre. Bog je tako nehvaležnost preklel. ,.. Bila sta brata dva, ki sla svojo mater po nemarnosti, pa tuđ iz skoposti pustila prav za prav od glađu umreti; ako ravno /ws hitro, pa vcnđcr po malim, čc ravno naleš ne, pa vcnder go- Aj tovo. Tako po malim in pa toljko slab prevžitek sta materi da- " jala, dc je babela oslabela ino v slabosti vmerla. Za prevžitek, ki ga je zgovorjeniga imela, tožvati se hotla ni; pravda bi ji bila malo hasnila; prošnja tuđi kaj pomagala ni, ino tako je sirota raj poterpela, doklcr jo je smert vzela iz revšine. Nchvaležna sina sta si pa tuđi skusila, kako se malopridnim olrokam godi. Oženila sta se, ino od juterniga svita do terdiga mraka se vbi- jala z ženo ino z otroemi, dc bi kaj pridelala, podzemlice (ko- run) v oblicah sta jedla, dc bi si ložej pomagala; pa vse ni kaj zdalo, če dajcj huj,,obožala sta. Starcji je imcl gerd jezik, ter nespodobno govoril ino prc-klinjal, navajen z svojim vmazanim gučam tovaršiji kratek čas delali. V svojih nar boljših letah je vmerl, ravno tako gerdo, kakor je živci. Zabuhlo ino oterpno je stermil na svojo posledno uro, kakor bi gledal pred sebo že živ pckcl prižgan, po divjaško *^ ' zabolil — ino je tak dušo dal. Zapustil hcer, pošteno ino pridno kersenco. Omožila se je, ino dobila moža slabe glave. Otrok sta imela veliko ino v kratkim ji vmerje mož. Vboga vdova se je noč ino dan trudila, otroke prerediti; alj berači so ostal^ ino njih domačija prišla med ptuje ljudi. - Tako se je godilo otrokam cniga sina, ki je svojo mater od glađu vmreti dal. "■?*?,,* 9io)am Drugi sin je bil boljsiga serca, ino ne toljki hudobncž, ko njegov brat; pa bil je ošaben bahac. Imcl je ženko; pridna ino pa dobra gospodinja bila je. Otroci so bili, razen eniga dečka, 181 pridni, đelavni ino bogaboječi ljudje. Pa vse ni kaj pomagalo. Stara sta se z delam vgonobila, ino sta se malokdaj do sitiga najedla. Starejši sin je kmetijo prevzel, ino se prav dobro ože-nil. Mlada sta se trudila, le čude, de nju ni konec bilo, pa ništa si kruha zadosti perdelala, ino se večidel podzemlic živela. Nju ^Kfcj hcer^jc zaliga moža vzela, pa tuđi njeni otroci nišo po «. svetnSrece imeli. Mlajši sin je bil ves budobec. Od same pre-vzetije ni v cerkev sci, ino je tako hudoben živci ino toljko ne-sreeno vmerl, de ga se na britos pokopali nišo. Starejsi sin, čo ravno priden, je toljko slabo zliajal, de si ni imcl strehe popravljat začem; hotlo mu je vsc na kup pasti. Na misel mu pade, stanovanje prestaviti, ino se v drugo stran preseliti. Vjsqjem dobi', staro hišo nesreće podere, v kateri je svoje dni, MbÄa'"gla-* dovala, ino si na drugim seli postavi. Vse mu po sreći gre; na mesti pa, kjer je mati glađu vmerla, ternje ino oset raste. Tako tepe pravicen Bog pregrehe slarišcv na njih otrokih do tretjiga ino štertiga naroda, ino otroci se nikolj Zadosti ne dovučijo očeta ino mater vbogati, njih spostovati ino prav lepo imeti. Gerdo nehvaležnost otrok strahuje Bog na tem ino na unim sveti. • ■ X'IM/ ir>t)i>!>!iii/>«i ivi-. <; 183 Dobro delo dctcnstva Jezusoviga. JElaloslua je za jezcr ino sto tavžent vbogih otrok, v Kitajskih (Kinezarskih) dežclah, katire neverni, grozovitni stare-si, ki praviga Boga ne poznajo, alj potopijo, alj pa zaveržejo, de jih pesi alj svinje raztergajo, kakor hitro se vležejo ino za-gledajo ljubo luč tega sveta. Te vboge dečica, žc od materniga telesa od gerdih starišev zaveržene — časne smerti rcšit, jih za nebesa skus svet kcrst preroditi, jih ohraniti, ter iz njih pomoćnike nevernimu ljudstvu, vuccnikc, zdravnike ino babice, tuđi masnike iz teh tako nevsmileno zaverženih stvari izroditi: so bo-guljubni škof mesta Nancij na Francoskim družbo nedolžnih otrok sklenili, katero „dobro delo detenstva Jezusoviga" imenu-jejo, ino vsmilenju kristjanov priporočujejo. Vsako otrok, ki v to sveto družinco detenstva Jezusoviga stopi, vloži vsaciga mesenca 1 kr. Iz teh krajcarjev se nabero stevilo dnarjev, z katerimi bogaboječi misijonarji od nevernih Kitajcov veliko takih zaverženih otrok za neke krajcarje poku-pijo, njih izredijo, ino v keršanske sole dajo. — Pač Jepo dobro delo je to, vredno dobrih otrok, ki so vsmileniga serca, de radi vbogim decam pomorejo ino molijo za nje. ■■jif|t»fi MO'jidofi ßsöniv!s oiisiw Kdo bi se ne zgrozil, ako bere, kako se je svojo dni per nevernih hajelih otrokam godilo. Neverni starisi so pravico imeli od svoje neumne gosposke, novo rojene otroke rediti, alj jih po-moriti, jih malikam darovati, zažgati, predati alj pa zavreči: kar je sh'šati groza ino strah. '• oitivsif! ■-•' '■•■ ?:-*•;'# Rodilo se je božje dete v Betlehemskim hlevi ino per-neslo pomoč vbogim zaverženim decam. Tuđi njega je jiskal grozoviten Herodež umoriti; alj angeli božji so dete Jezusa srečno z Marijo ino Jožefam odpeljali; ino Jezus je izrastil, otrok nar-boljši prijatel ino varh. Kdo bi se veselja ne razjokal, ki sliši, kako je preljubi Jezus dece k sebi vabil, rekoč: „Najte malim k meni priti ino 184 ne branite jim!" Objemal ino blagoslovit jih je; pa tuđi strašno zagrozil se tištim, ki kteriga malih pohujša. „Bolji bi njemu bilo — je djal — de bi se mu mlinski kamen na vrat obcsil, ino po-greznil na dna morja!" „Decam je Bog angele varhe dal, ki gledajo obličje Occta nebeškiga. Ncdolžnih otrok je nebesko kralestvo, ino ako ne borno pohlevni ino ponizni, kakor ncdolžni otroci, v nebesko kralestvo ne pojđemo" — tako Jezus uči ino obljubi: „Karkolj böte narmanjšimu teh otročičov storili, to ste meni storili." Koga bi pa solze ne polile, kedar sli.ši, de so še kraji na sveti, v katerih z ljubimi otroci hujši delajo, kak z smetmi! V Ki-taji (v Kini na jutrovim) se ncćlovcski stariši toljko otrok zne-bijo, koljkor jih rediti nočejo, ter jih potopijo, zadavijo ino za-veržejo, ako jih nihčcr ne kupi. V velikim mesti Peking je bilo v samih 3 letah nad 9702 otrok po konjedirsko zaverženih; veliko drugih so babice za pla-cilo v topli vodi podušile, veliko drugih so po noći na ceste po-metali, naj bi jih pesi alj pa svinje pojedle. Rajta se, de samo poglavitno mesto Peking vsako leto od 10000 do 30000 novoro-jenih otrok pozapravi. Veliko takih za smert odločenih vbogih otrok pokupijo brezdušni kupčovavci, ako so čedni ino lepe postave, za nekaj krajcarjev, ter njih izredijo v sužnost kakor ne-umno živino za dobiček popredat, alj za razvujzdano pregrešno živlenje obernit. — Tako tedaj le za neke krajcarje lehko ker-šansko vsmileno serce v tistih nesrečnih Kitajskih deželah člo-veka, po božji podobi vstvarjeniga, dvojne smerti — na duši ino na trupli resi. Pač lepo dobro delo telesne ino duhovske milosti! Črez široko morje plavajo boguljubni misijonarji, za njimi hitijo bratji keršanskih šolj, jih spremljajo vsmilene sestre, ki hočejo, koljkor bojo premogli, teh nesrečnih otrok pokupiti, njim dobri stariši, skerbni očeti in ljubeznive matere biti, jih za božje kralestvo lepo izrediti, ako jim pomagamo. Ino vsmileni Jezus, on otrok božji prijatcl, nam bo stokrat povernil, kar smo enimu unih vbogih detet v njegovim imenu storili. ~ , ^ii-iJii n !!»>sw .■-.>■.■•■ . ■■ . ■ -trti ,,i,;BT jd«8 A 9-3sf> 8«S9T 185 Ti rajaš, soscd tvoj pa vmira! M. ri dni pred svelim Valcntinam lela 1826 so po večnl luči v nekim imenitnim mesti na Laškim kučije grozno derdrale. Gospoda se je na raj vozila, ki je per bogatim groß tisto noć bil. Dva služela sta z gorečima baklama pred vratnu svetila, vse je ljudi gomeznelo, ki so per luci imenitno gospodo gledali, ka-tera vsa v židi ino zlati šumi, ter se hišnimu gospodarju smeji', kateri svojim povablenim prazno oblečen na proti hodi. Velika jispa je vsa razsvetlena, za raj perpravlena; vse je živo po hiši, ino godci strune vberajo, ter plesavcam ino plesavkam pete per-zdigujejo, ki že raja teško čakajo. — Vidiš tukaj hišo veselja; ■— pa tuđi v hišo žalosti poglej! Zravno bogatiga poslopja, v katerim izdaj godci godejo, ino se vse od veselja verti, stoji borna kajžica, ki šc oken ce-lih nima. Vgorni hišici so okna z popirjam zadelane, pa tuđi z rutami zavezjene, ino v revni jispici luc"; bledo berli. Boguljuben duhovn pridejo, ino po revnih stopnicah v čumnato perlezejo, v kateri bolena deklica na slami leži, ino njena vboga mati per njej čuje, in se joka. Cumnata hladna, deklica že na pol mertva; na stari mizi bridka martra stoji, ino vboštvo po hiši prebiva. Taka je na tem sveti! Sosed bogastvo vživa ino raja, bi lehko sosedi v nar većim sromaštvi pomagal, nji angel bil z ne-bes poslan, naj bi ji samo to dal, kar se per njem potrati; pa se šo ne zmeni za to. Vboga soseda od revšinc roke k nebesam povzdiguje, ino na mesti blagoslova božjiga —- pada jeza božje pravice nad terdoserčniga bogatina. Visoko na gori svoje sreće posvetnež sedi, globoko v svoji revšini srotcj ječi; pa svet se obraća, tuđi sreća se hitro oberne. f odat Daleč krog bogatiga poslopja se vesela muzika čuje; mlado ino staro, možje ino žene, mladenci ino deklice, vse se na raji verti, kakor bi le za ta raj na sveti bili, ne mislijo na Boga, ne ponmijo smerti; Ie muzika in pa ples jim je na pameti. 9{ 9a i>; 186 Per postcli device,|ki per sosedi vmira, niasnik stojijo, vmerjoči dcklici nebesa kažejo, tcr jo odpravljajo na posledno pot v dolgo vecnost, kjer bo dober Bog ludi vbogim križ preloži], ino jim prelite solzc obrisat. Nebesko hladilo so bile duhovske besede dobriga pastirja na pekočo serce revne matere, ki bo zdaj ljubo hćer zgubila, katero je lepo izredila, ino ostane na svoje stare dni zdaj dvakrat vdova. Bogata miza se per sosedu v svetli obednici jedu ino pijace šibi, v srebernih svctlih posodbah se vgnanim plesavkam ino plesavcam nar žlahnej jedi ponujajo, naj bi se z njimi poži-veli, nar slaji vina napili prej, de se zopet zasučejo. Kar je bilo dragiga jjin dobriga, je na ponudbo pripravleno stalo. Dobit je vsak dobrovoljc, kar se mu je poljubilo. V sotzah vboga vdova per smertni posteli svoje hčere stoji', ter ji nima posledno uro postreći. Skus potrupleno okno se hrušcča muzika sliši. „Oh, naj bi saj medve imele, kar se bo nicoj per sosedu zaverglo; kako dobro bi zdaj nama teknilo!" izdihuje žalostna mati. Zavupaje per bogatini, ki gostijo ima, tuđi vsmilenje najti, se vboga vdova v poslopje z piskercam poda. Po stopnicah iz rezaniga kamnja na svetel mostož priđe, ino hitro se ošabno oblacen sluga nad njo zareži: „Koga jiseš?" „Za božjo voljo prosim malo goveje juhe za mojo hčer, ki vmira." Pobrati se ji po grobjansko vkaže. Vdova se v kuhnjo iz-muzne, ino dekle poprosi: „Bodite vsmilene, ino dajte mi malo župe za mojo vbogo hčer, ki vmira ino nimam, de bi njo krevala." Dekle kihajo, ino se vbogi posmehajo, ki se podstopi na ples priti. Kuhinska jo je iz kuhnje izpodila. Tako je prosil tuđi vbogi Lazar le za drobtinc, ki so iz miže bogatina padale; pa mu jih nihče dal ni. Bogati jedo in pijo, de se jim jesti ino piti vgabi, ter si ne vejo per zdravji boljiga želeti, kakor de bi njim per sitim trebuhi zopet dobro di-šalo. Boščeku pa. disi, ino nima se z čem obtešiti. Angel živlenja pa vsako tako nevsmileno delo v bukve božje pravice zapiše. Vboga zapušena vdovica prosi Boga, naj bi saj serce terdiga bogatina omehčal. Ino Bog je vslisal prošnjo zapušene vdove. Po svitu zopet ena kučija za drugo iz med vrat soseda poropoče, ter se gospoda, vsa trudna ino zaspana domu pelja, ki se je ćelo noc po navadni dobri volji sukala. 18* Kratko potem so tudi iz borne kajžice, ki poleg poslopja stoji, štirji možjc mcrliča nesli, ino pa prav kišio se deržali, ker jim je plačila premalo bilo. Lesen križ nese vsmilen dcćec pred njimi, za rajno se zapušena vdova joka. Ni ga, ki bi njo spre-mil; tiho po širokih ulicah velikiga mesta merliča nesö, ki je tak born videti, dc se Ijudje ne pobarajo, kdo de je vmerl. Ni bilo prijatla, ki bi pervo grudo kušnil, ino na rajno v jamo vergel. Zemljo pogrebniki zagernejo, ki mati vsih vse zakrije, bodi si bogat alj reven; kralj alj berač. Vroci scrpan leta 1836 je prišel, ino z njim je prišla strašna morija Kolera iz gorečih pušav juterne Azije. Kosi'la je po vsih mestah na Laškim, večidel po vsih hišah so bolniki sto-kali ino Ijudje krog lazili plahi ino bledi, ko smert. Obcinske bolnišnice alj špitale so postavili, v tište bolnike nosili, v katerih so jim dobre duše iz gole keršanske Ijubezni streglc. Tudi mesto ino hišo našiga grofa je objiskala nevsmilena kolora; ino mož, vajen le dobre volje, ki so mu služavniki ino služavnice stregle, kateri ni imcl druge skerbi, kakor dobre volje biti, on zdaj bolan tudi v bolnišnici leži ino vmira. Ni perlizvaveov, ne dobrovolj-cov blizo; vboga ostarliva ženka mu streže, ino za-nj skerbi. Vest bolnika peče, ki ni pred 1Ü letami vbogi vdovi betva go-veje župe dal za vbogo hčer na smertni postelji. Zdaj on na smertni posteli leži', ino ravno tista vdova ga Ijubeznivo tolaži, mu pravi od vsmilenja božjiga, moli z njim, ino ga za srecno smert perpravlja. V njejnih rokah grof*** vmerje, ves spo-korjen; ino v solzah spremi samo ona rajniga grofa k pogrebu. Solze ljubeznive vdove, ki je za rajnim potočila njih, bojo na vagi božje pravice potegnile, ino izbrisale nevsmilenje rajniga, ki je svojo terdobo objokal, v bukvah živlenja. Tako je Kristus ucil hudo z dobrim poverniti. Tako je vmerl bogat grof ** v naročji vboge vdove, kateri je 11. Svičana 1826 po noči vboga hčer vmerla. VI. JVcvrcdoo sv. obhajilo. ■ ;. <.. Huđa ognenca (nevam legar) je tisto leto veliko ljudi pobrala. Tuđi Ljudevita se je tako hudo lotila, đe se je hitro videlo, de ne ozdravi več. Noč ino dan so skerben spovednik spokorjenimu na strani stali. „Oh, kako srečen bi vender bil, — Ljudevit izđehne — ako bi presveto rešno Telo zopet prijeti smel!" „Zgodilo se bo, — so rekli duhovnik —• zdaj si per-pravlen; prišel bo Jezus objiskat svojiga objokaniga hlapca." Med tem de so sli duhovnik po sveto obhajilo, je Bilhelm per Ljudevitu ostal; vse druge je prosil, naj nekoljko ođstopijo. Obernc se Ljudevit k svojmu prijatelu, ino pravi: „Bilhelm! ves, kako daleč sim si bil zajšel, hudo sim grešil, le malo, malo sim se se le pokoril. Bojim se, bojim, de mi bojo nebesa za-perte, dokler ne bojo skus ojstro pokoro poslužene moje zaslužene Strafe. Lepo te prosim, ki si mi vselaj dober bil, pre-vzeml ti mojo pokoro, ino spravi me z Bogam. Obljubi mi, de boš mašnik; ino koljkokrat k altarju pristopiš, stori namen, de se skus to presveto daritvo Gospodu nečast nadomesti, katero sim mu jas storil. Bilhelm je tuđi namenjen bil, v duhovski stan stopiti, ino je Ljudevitu rad obljubu. — Potem perneso duhovnik bolniku presveto popotnico. Z velikim veseljam gleda Ljudevit na smertni posteli svojimu Izveličarju na proti, kateriga je leti dan toljko serčno poželjoval, ino se njegoviga prihoda veselil. Albert ino Bilhelm sta poleg postele klečala. Kratko po zavžiti presveti večerji začne Ljudevit vmi'rati. Posledno odvezo mu mašnik dajo, Ljudevit se k nebesam poozre, ino spokornik mirno v Gospodi zaspi. 198 Bog je pa že na đalej tirjal ojstro pokoro za storjeno huđobijo. Bilhelm je svojmu prijatlu scer obljubil, de bo njegovo pokoro prevzel; ■— pa je druge misli dobil, duhovski stan opustil, ino se pravdarstva prije!, alj že za to, ker ga maštvo ni veselilo, alj pa de je mizlil obljubo lehko v nemar pustiti, katero je vmerjočimu le za to storil, de je rajni ložej vmerl, Še le pol leta je bilo, kar so Ljudevita pokopali, ino tuđi Bilhelm ravno tisto bolezen dobi. Pred smertjo izprasa svojo vest celiga svojiga živlenja; ino ker je vse svoje žive dni pošteno ino lepo živel, se mu ni bilo bati stopiti na sodbo božjo. Kedar se pa obljube spomni, katero je rajnimu Ljudevitu storil, ga je jelo skerbeti, ino rad bi obljubo komu dnigimu izporočil. Zaklice Albcrta, mu vse pove, ino poprosi: „Albert ti bodi mašnik, ino za naj opravi spravo Bogu, de bode Bog meni ino Ljudevitu gnadliv ino milostliv." Albert mu obljubi -— ino poln zavupanja vmerje Bilhelm v njegovih rokah. Albert je bil mož besede, mašnik po volji božji, vsim lep izgled bogaboječ'ga živlenja. Pa le kratko je živel; le eno leto je delal pridno ino zvesto v vinogradi Gospodovim. Gospod mu je hitro dal zaslužen dnar, ter ga je k sebi zaklical. Bolezen se gaprijela, ko je bolnikam stregel, dopolnivši dolžnosti svojiga stanu. Pred svojo smertjo je ćelo to prigodbo svojim prijatlam — visokošolcam — pravil, ki so krog njegove smertne postele stali, ino petnajst studentov je vmerjočimu duhovniku v roko seglo, Bogu na altarju služiti, ino presvetimu re£nimu Telesu zađostiti strašno necašt, ki se mu je zgodila. — Venim leti ino v enim mesci je petnajst novih mašnikov sveto novo maso pelo. 199 I &W .BŠfrsli'i'S*';' VII. Scđem mntastih sinov cniga oceta. Äpominavredna je zgodba nckiga imenitniga mestnana, očcta sedem sinov, ki so pa vsi mutasti bili. Žalost nad nesrećo svojih otrok je vcdno očcta na sercu glodala, in on ni zapopasti mogel, zakaj de je Bog ravno njega pred druzirai očetami tak strašno objiskal. Enkrat je peljal on svoje mutaste sinove med kmctc na neko pristavo, kjcr jira neki star Svajcer zmlekam, putram in siram postreže. Žalosten oče se milo ozira na svoje sinove, ki vsi zdravi in rožnatiga lica pa mutasti krog miže sedijo; solze se mu vlivajo iz oči, ino on zdihujc v nebo rekoč: „0 Bog! z čem sim vcnder to zaslužili" — Star Svajcer pa, to videti, pelje očeta nastran, ino mu reče: Vidim sicer vašo žalost, ki jo imate nad svojinu mutastimi sinovami, pa ne čudim se! Ali se ne veste spomniti več, kak ste se ko fantič ptičkam zanke stavili, ino ako ste jih vjeli, jim jezičke iz gerla zderali, ino jih potem z hudobnim veseljam zopet letati pustili? — O ptičke izpod neba, ki zdaj ,z svojim pctjam nebeškiga Očcta hvalit' ne morejo, so vas zatožile; za to pa tuđi vi iz vust svojih lastnih otrok to sladko ime „oče" nikdar slišali ne böte. ^'l^Z'" ,*"'' T Jožef Vegund. VIII. :„;{ Kazen aU straia priđe prej alj šlej. „,..„.. A.nton, sin nekiga vinogradnika je pred vsimi drugimi fantini svojiga kraja nar bolj hudobniga ino terdiga serca bil. wB6 Dražil je svoje sošolce pri vsaki perložnosti, ino pretepal sla-bejše od njega brez vsiga vsmilcnja. be huji se je zaderžal proti nedolžnim stvarem: kakor pucam, mačkam, psam i. t. d. Muke in terplenje pripravljati takim živalam je nja veselje bilo. Ko enkrat vjeti prepelici nogee posmehaje razlama, se nakluči, de ravno gospođ sajmošter k njemu prisfopijo. Duhovnik se čudijo nad nevsmileno.stjo nečlovcškiga fantiča. Živo mu očhajo nja pregrešno zaderžanje, ino na serec govorijo, kak on tak nevsmilen do nedolžne živali biti more, ktero ni Bog stvaril za to, naj bi jo rasposajeni, nevsmileni ino hudobni fantini terpin-čili; temoč naj bi živali velikoveč tuđi veselje v svojim živlenju vživale, nam pa v prid bile. — Ker so pa dobrohoteči gospođ duhovnik videli, de se njih beseda ino posvar celo nie fantoviga serca ne prime, tak mu se reko : ,,Vedi, nevsmilen fantin, dc tebe bo gotovo enkrat božja pravična štrafa za tvojo ncvsmilc-nost zadela, — prej alj šlej; tedaj se bos spomnil mojih besed, kedar božja perzaneslivost tuđi za tebe doteče, ino ti morebiti enake muke alj martre terpeti moral bos, ktere zdaj vbogi ptički napravu si. — Predcrzen fantin se le posmehuje besedam dobriga moža, gre svojo pot, ino je se nevsmilcnejši do žival ino ljudi od prej. V svojim đvajsetim leti vdari enkrat svojiga tovarša, ki ga je zavoljo terdobe ino nevsmilenosti, ktere se je zopet kriv storil, ojstro posvaril, z kladvam tak silno po glavi, de se omoten na zemljo zverne. Vmislih, dc ga je res do mertviga pobil, je zbežal ino žolnir postal. Kmalo na to vojska postane, ino tuđi on mora v boj. To mu je ravno všečo bilo, ker se je mislil, de zdaj bo lehko terpinčil ino moril po svoji voli brez vse strafe. Vcnder nja veselja je cio kratko terpelo. Ze v pervi bitvi mu je debela kugla obe nogi zdrobila. Vpil je zdaj dolgo na vso moc od prevelike bolečinc, dokler do mu v pomoć pridejo ino enokoljko polajšajo nja stan. Ko zdraviteli rane vgledujejo, vsi z enim glasam sklenejo , dc se mu brez zamude obe nogi odžagati morate, naj prisada ne umerje. Te besede so ga strasno per sercu zabolele. Zdajci so mu vse nevsmilenosti, kterih se je v sovjim živlenju kriv storil, živo pred njegovo dušo stopile; ino mnoge druge hudobije, na ktere je zdavno že pozabil bil, mu je vest zdaj prcbridko očitala. Spomnil se je zdaj besed duhovniga očeta ino vsih tistih, ki so ga toljkokrat opominjali, naj svojimu gresnimu gnanju konec stori. „Oh, kaj sim storil!" vpije on vbolečim obćutu grevenge. 201 „Božje stvari sim hromil, mučil, moril, ki mi nikdar žaliga storile nišo, ki velikoveč lc človeku v veselje in prid služijo! 0 kak mnogi živalci sim razlomil alj potcrl z hudobnim vcseljam nogec, ino se radoval videti jih mikati ino pojemati; ino glcj, zdaj so tuđi moje noge drobne! Bog je pravičen! on pravično kazmijc! Oh, zaslužim jo-to širafingo! O kuk resnično si mi dober mož pravil, ko sim tvoje opominke le zasmehoval! Mene je božja pravična jeza zadela." — Nesrečnimu Antonu potem zdraviteli nogi odžagajo v tacih bolečinah, ki se popisati ne dajo. Za toliko veči pa se mu te martre zdijo, ker občuti, do jih po svoji nevsmilenosti zaslužil je. Deset let se potem hromi Anton živi. Neki izslužen žolnir ga vozi na garah po sveti — poberaje za-nj miložne. 0 kak je on zdaj ves drugačni postal! Ce so njega otroci obsuli, tak je perpovedaval jim svojo zgodbo ; je pravil njim, kak hudoben fantin de je bil, ino jih opominal, vsmilenim do žival biti. One so, jim reče, ravno tak stvari božje ko mi, občutijo ravno tak ko mi, ino ljubijo življenje, kteriga jim Bog dalje, ravno tak, kakor mi hulje. Potem je majhnim se tuđi svojo pesem zapel, ktero mu soldaški predigar zložili so, ki je razen zgodbe nj a živlenja se merskateri nauk in opominek vpleten imela. Otroci so omehčcniga serca poslu-šali ga, ter jokaje terdne sklepe delali, nikdar nevsmileni do kake božje stvari biti. Jožef Vegunđ. X. Nevsmilenežu se Imđo godi. -M eki kmet v mojim kraju •— tak nam neki mož per-pove-jc grozno nevsmileniga serca bil do svoje živine. Sosedi ino perjateli, so sicer svarili ga pa vse to je njega se le nevsmilcnejšiga do vbogo živali storilo. Enkrat vidim nevsmi-Icneža od daleč iz polja, kak je vola, ki seje pred težko z 202 dervami obloženim vozam spoteknil ino padel, strašno pretepal ino bil. Ker pa le vol vstati mogel ni, je zgrabil nevsmilenež ojstro poleno na vozu, ino drogal ž njim zdaj v rebre zdaj v trebuh vbogiga vola. Perstopivši ne morem zamolčati, temoč mu ojstro očitam nja nespamet ino hudobnost. „Zakaj pa jo padel," reče on; „tak dolgo ga tukel bom, dokler se stegne." — Verjamite mi, ljubi prijatel! mu rečem, de gotovo tuđi vi enkrat milosti najšli ne böte, ako za njo prositi treba bo, ker vas reva lastniga vola ne gene. ■—■ „Nocem je pa tuđi ne po-trebujem — milosti!" zavpije on, — morebiti zato, ker je premožen bil. — Glejtc pa, kaj se zgodi! — čez nekaj let žc stoji on pred durmi nekiga soseda prosivši za milošno, ter toži, de od vsih ljudi zaveržen ino zapuscn je, ino mu nikdo v potrebi njegovi pomagati noče; z britkim očitanjam ga od-pravljajo, kamor koli de priđe beračit. — Jožef Vegund. Prilike ino Basni, Smeh ino Resnica. Jezus lp nipo^icam v prilikah govori!, ino brcz prilik jim ni govorä. ■•'1115li€f Mat. 13, 34. 205 «sr lof'ui , 207 „Srečcn človek, ki skušnjavo prctcrpi; zakaj kcdar bo poskušen najden, bo prijel krono živlenja, katero je Bog njim obljubi!, ki njega ljubijo. Jak. 1, 12. „Peč lončarsko posodbo skuša, ino pravične ljudi pa skuš-njava. Sir. 27, 6. .-kj o'uaa ,j- -m r-no-- -avoHI.iqo. Sonce ino molitva/ ":a mn,äy ._„; om»7 WJT ,, ..... . ..(... „MLakor sonce naso truplo obsije ino ogreje, tako molitva našo dušo razsvetli ino oživi" — pravi sv. Krizostom. Sonce cloveka osvetli, de se spozna, kake je postave, bled alj rudeč, star alj mlad; •— sonce ga ogreje, de oživi ino okreva; — sonce mu da moč, de raste ino se dobro počuti. Ravno cnako molitva dušo razsvcti, de vidi svojo slabost, ino spozna moč milosti božje, ter se na njo zanesc; — molitva dušo k dobrimu ogreje, de ne ostane serce merzlo ino mlacno za božje reci; •— molitva da duši moč premagati vse skušnjave, ino se skleniti z Bogam. „Šlep je človek na telesi, ki sonca ne vidi; šlep je človek na duši, ako ne moli, de ga svilloba Kristu-sova ne razsvetli." v m „VJ$iq „ mm ^ ^^^ V. Pajck ino muha. Ml ajek je pridno svojo mrežo predil, kar muha tnemo pri-berni ino pajeka kregati začne: „Kdo ti je rekcl ravno cesto z tvojo nesrečno mrežo zavešati? Ceste morjo proste biti, ino ravnih potov nimaš pravice zapletati. Pajek odgovori: „Stvarnik me je navučil mreže plesti, v njegovi soli sim se privadil ravne pota zapletati." Muha pravi: „Si se navučil v soli vstvarjenja 208 tako modro plesti, prosim, navući me, de bcm tuđi jas kaj mo-driga znala." „Prav rad ti povem, reče pajek, samo dobro pomni moje nauke. Kdor hoče prav srečno živeti, mora modro glavo, pa žlahno serce imeti. Dobro gledaj, kamo priđeš, de v zanke ne zajdeš; obuj ök nikolj ne zatisni: to je moj pervi nauk. Drugi nauk je: Varno hödi ino dobro poglej, kamo stopiš. Kdor je modcr, modro hođi; bedak za bedakam blodi. Le za pogledam naj stople noga, ne pa oko za nogo, kedar žc ovesiš. •— Trctji ino nar potrebnej nauk bodi: Bolj varno, ko se ti zdi; bolj se varji; — več ko se ti obeča, manj se zanašaj. Moder se varje, ino se varno nesreće zogne; bedak brez skerbi stopi, ino v ne-srečo lopi, ter si pomagati viši ne ve. Toraj vbogaj me in varno letaj, dobro poglej, kamo nogo vtekneš, preden se vsedeš. Moje mreže so nepokojnim letavcam nastavlene, moje zanke so za bedake, moja preja samo neumneže vjamc." '"' Muha je polna posluha, se naukam čudi, ino njih hvali rekoe: „Pač lepo lepo si mi povedal!" Pajck pa odgovori: „Samo nauke poslušati in pa hvaliti zadosti ni; potreba njih je tuđi dopolniti. Pravo pamet le oni imajo, ki po pameti ravnajo." '"" Muha se lepo zahvali, in vzeme slovo; pa tuđi dobre svete hitro pozabi. Lehko se suka, leta ino smuka od kraja do kraja tako dolgo, de se v mrežo vlov/. Pajek mrežo potegne, muha se pa jezi, ino serd nad grozovitnežam kuha, ki ji kosti podrobi', rckoč: „Saj sim ti pravil in te učil; pa me nisi vbogati hotla. Zdaj si sama poskušaš, kar nisi drugim verjela." Pajek muho obsodij ino jo požre. Lesica na stare dni. ••*" r w eliko kokoš ino kapunov je že lesica ftodrobila; pa tuđi postarala se, ino kožuh so ji že moli jedli. Moč jo zapuša; pa želja po kervi še le živi. ,,Dobro bo zanaprej, kar me sreča; V to le dobravo bom hođila na lov. Vcnder je le greh ljudem 209 krasti, dokler se lehko tega živim, kar v le'si dobi'm." — Po teh Iepih besedah se je pa lesica zopet spomnila, kako je po hišah lovit hod/la. Hitro spet sklene, pcrvo noć v soseski kokosi ob-jiskat. Po poti že sline ccdi', ker ji elisi kurje meso ino kerv. Po gredah se spravi, pa prenaglo ritansko pade, ino si zadne tace podraple. Pesi prihrujcjo, ino lesico raztergajo. „Zadnokrat se bom to storil, potem pa nikolj več" — mars-kateri grešnik pravi, prav po lesičje. Kakor hitro pa priložnost dobi, svojo obljubi) posabi, se od samiga naprejvzetja poštara, ino od prelamlanja storjenih obljub sive lasc dobu Sekirc ino drevje. MT eljali so svoje dni iz neke kovačnice poln voz sekir (dervnic) skuz neko dobravo na semenj. Sonce je sjalo, ino dervnice lepo izbrušene so se od sonca toljko lisketalc, de je bilo drevja strah pred tim smertnim orožjam. „Kdo nas bo rešil? te sekire nas bojo vse posekale!" je djalo drevje, ino po vetri majajc se, milo zdihvalo. Na to se star hrast oglasi ino pravi: „Ne bojte se! dokler nobeno nas tem sekiram toporiša ne da, nam ne morjo škodvati, naj si bojo se tako izbrušene." Noben zvunajni sovražnik, naj se tak mogočen bo, nam ne zamore škodvati, ako mu mi sami toporiša, to je priložnosti ne damo. Izdajavec je le v našim serci doma. 14 210 ¥111. Grilcc ino mravlica. ^LPžetvi svoje dni je bila velika vročina. Grilče sladko v senci počiva, čivka in poje; mravlica pa teško zerno raemo privleče, se trudi ino ga z veliko težavo dalcj spravla. Grilčetu se mravlica vsmili; reče ji: „Joj, joj, kaj pa ti je potreba v tolj-ki vročini se toljko pehati. Zdaj je senca toljko dobra, ino nam hladek daja, ti pa po sonci komaraš, toljko, de se ne vgonobis! Glej, kako sim v senci zidane volje! Bali le, ino per meni v hladi sej dokler vročina mine." Skerbna mravlica mu je odgovorila: „Vsako delo ima svoj čas, ino vsaka reč mine pod soncam. Kdor njo zamudi, nazaj je vec ni. Potreba je dclati ino naborati, dokler imamo kaj najti, kedar že najti kaj ni, bi jiskala zapstojn. Kedar sila pcrtisne, je poberati prepozno. Moj prijatcl, ne pozabi, de nam le v žetvi dober stvarnik živeža najti daja tlovolj; zato moram delati ino se pehati, naj se za zimo preskerbim. Po zimi bo hladek ino čas za počivati, pa zavživati, kar si po leti näherem. Lc glej, ti leni grilec, ki po leti po senci prepevaš, de po zimi glađu jokal ne bos! Zamuda je rada huda, ino se popraviti ne da. Kdor za prihodne dni ne skerbi, vreden ni, đe bi živel dolgo zdrav ino vesel. Še eno bom ti poveđala. Premisli, kako pridna je zemlja, ki nas redi. Neprcnchama tečejo vrelci, potoki ino reke. Kakor sonce teče, nam mati zemlja živeža daja. Po zimi v svojim krili pripravla, kar po leti obrodi. Vinska terta, sadunosno drevje nam dolgo poprej zeleni, ko žlahen sad dozori. Vsc se mora pripraviti; tebe pa kaj ne skerbi, česar bos v prihodno živel? Misliš, de je zadosti, de zdaj živeža imaš? Za prihodno je sker-beti ino delati potrebno. Kar je minulo, naše ni; kar je priče-joče, momo leti; le prihodno nas se pričaka, čc se na prihod pripravimo." 211 Grilče se sramuje, ino mravlico poprosi: „Perjatelca, pove mi, kako se za prihodno prav poskerbi?" Mravla mu odgovori: „Po pameti naberaj takih reci, ki so kaj vredne; lepo njih hra-nuj, de se ti ne pokvarijo. Potem bos lehko dolgo — počiva), ino veselo vžival, kar si z kratkim truđam nabral." Tako mu mravlica pove, ino leže z svojim zernam domu. IX. Osel ino oroslaii. MJcv ino osel sta se sprehajala, ino od daleč tropo vol-kov vgledala. Osel se začne nevsmileno dreti ino rigati, ter misli z svojim riganjam sovražnike izplašiti ino jih v bege spraviti. Volki oslovo jehtanje spoznajo ino se mu na ves glas smeje; ter vedo, de je oslov kric veči, kakor njegova moč. Lev, ki svojga pajdaša tak grozovitno vrešati čuje, mu pravi: „Prijatcl, kaj si pa toljko kričal?" „Bratej! mu osel reče, vidil sim tropo volkov, ino bi jih bil rad odpodil; pa čudo, de se se vmeknili nišo; pa le poglej, kakor hitro tebe zapazijo, na vse prekuce bežijo." Lev se mu nasmehla, rekoć: ,,Ali se ne poznaš zavihanih volkov, kako so premeteni? Kriča ne obrajtajo, le samo moči se boje: Dokler psi lajajo, se njim smejijo; le toljko se vgiblejo, de jih ne vgriznejo. — Tako se tuđi skušan vojšak ne boji krika ne jeka, ampak le meča; tuđi modriga ni gromenja strah, ampak le strele. Prazen je vreš ino rotenje, ako ni sile ino moči. Moder ne porajta ropöta, ampak gleda na tiho moč čverstiga moža, ki malo govori, pa veliko stori. Osel z dolgmi ušesmi pomiga, ino gre tiho svoj pot. 14* 212 X. Volki ino ovce. -HTravijo, de so svoje dni volki ino ovce med sebo mir naredili, ob čaši, kedar je bilo ove veliko, pa tuđi pridnih pesov zadosti, ki so ovce varvali. Za poroka svojega poprijaznenja so dali volki svoje mlade ovcam zavarvat, ovce so pa svoje pese volkara dale za obranit. Po malim so mladi volki per credi odrastli, ino začno razsajati ino tuliti. Mahoma stari volki per-dero, ino vsi serditi ovce đolžijo, de njih mlade dražijo ino jih hudo imajo. Volki popadejo ovce ino jih raztergajo, ker ni bilo pesov, ki bi jih bili branili. Volk ovco rasterga, cc si ji ravno sladka, ino kedar prisega, de njo rad ima, si ravno nar hujši zobe brusi. Tako tuđi sapelivec zna, ki je iz pckla doma, se prilizvati, iz same Ijubezni perdušvati. Bcži, de te ne vjame. E. Ogledalo 7, a solo ino đomaco rejo otrok. Resnićno vam povem, ako se ne preobernete, ino niste kakor otroci, ne pojdete v nebesko kralestvo, kdorkolj se poniža kakor otrok, ta je veći v nebeskim kralestvi. Ino kdor sprejme kteriga takiga otroka v mojim imeni, mene sprejme. Kdor pa pohujša kteriga tih malih, ki v mene verujejo, bi mu bilo bolje, de bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopu v glo-bočino morja. Jezus per sv. Matevži 18, 3—6. «15 • I. Keršanski nauk po domaće za rokođelske učence, neđelske šolarje iuo druge pre-proste ljudi, ki brati ne znajo alj ne vtegnejo. *) Od Upanja. Ädakaj nam je keršanskiga upanja potreba? Za to ker brcz upanja ne more nihcer zveličan biti. Kdor ne upa je brez vere; kdor pa ne verje, bo pogublen. Kdor upa prav po keršansko? On, ki se ves zanese, de bo od Boga vse prijel, kar mu je po Jczusu obljubleniga. Kaj nam je Bog po Jezusu Kristusi obljubu? Večno zveLčanje, pa tuđi vse, kar nam je k zveličanju potrebniga. *) Ovo čertico (fragment) kersanskiga nauka ponudim v letnik Drobtine iz dvojiga namena: 1. Spomnit gospođe kateheto potrebšine domačiga katehisma, ki bi v lični domači oblelii verne resnice kratko pa zastopno po raü-stavah navadnifa katehizma obsegel, ino bi veljal za rabo takih ućen-cov, ki se keršanskiga nauka na pamet učijo. 2. Gospođe katehete poprosit, naj bi po tim nameni take alj enake čertioe osnovali, ter jih v slaven letnik poslali, naj bi se po takih pokušnjah priprava odbrala za natis domačiga katehisma, ki bi bil ucSitclam za ponavlanje v šolah, katehetam za izpraševanje, domaćim pa v podučenje. Iz mnogih pokušnj, mislim^ đe se bo dalo dobro jedro nabrati, M, Vpduček, 216 Katerih pomoč nam je k zveličanju nar već potreba? Posvecjočc gnade božje, brez katire ne more nobeden zveličan biti, ne kaj dobriga za večno zvcličanjc storiti. ,,Brez mene, pravi Kristus, ne morete kaj dobriga storiti." Kaj nam je Bog obljubu za naših grehov del? Odpuš'anje grehov, ako smo vrcdni. Komur böte grebe ođpustili, odpušeni so jim" govori Kristus. Kaj nam je obljubu Bog zavolj časnih dobrot? Potreben živež alj hrano. „Ne recite, kaj borno jedli, kaj bomo pili, z čem se borno oblekli, — saj Oče nebeski ve, de vsi-ga tiga potrcbujete." Kaj nam je Bog po smerti obljubu? Vstajenje mesa ino večno živlenje. „Pride ura, kedar bojo vsi po grobeh glas božiga Sinu slisali; ino iz njih pojdejo, kteri so dobro storili, v stajat v živlenje, kteri so pa hudo delali, vsta-jat v obsodbo." ;?,*»''> Zakaj se lehko terdno na to zanesemo, kar nam je Bog obljubu? ,t , Zato ker je Bog vsigamogočen, neskončno đober ino zvest v isvojih obljubah; on premore ino nam hoče dati, kar je obljubil. Kaj pa Bog hoče od nas za to, kar nam je obljubil? Večno živlenje nam hoče dati, ako zapovedi bože deržimo. „Ako hočeš v živlenje jiti, dcrži zapovedi." Gnado božjo nam hoče dati, če se deržimo Jezusa ino smo u veri, v upanji ino v ljubezni z njim sklenjeni. „Jez sim vinska terta, vi mladike. Kakor mladika ne more roditi sadu sama od sebe, ako ne ostane na terti, tako tuđi vi ne, ako v meni ne ostanete." Vstajanje mesa ino večno živlenje nam je obljubil, če smo dobriga storili. „Ki so dobro storili, bojo vstali v živlenje." Živež alj hrano nam je obljubil, če skerbimo za božjo spoznavo ino pravičnost. „Jišite narprej božje kralestvo ino njegovo pravičnost; vse drugo vam bo naverženo." 817 Kako se greši zoper upanje? Greši se, kedar se slabo — preveč ■—■ alj cio nie ne upa. Slaboupa so bili krivi Jezusovi učenci, rckoc: „Gospod pomagaj!" Prczaupa alj prederzniga «panja je hotel satan Kristusa deležniga storili, ko ga je poskušal rekoč: Skoči dol; angeli te bojo nosili." Obupa se je zadolžil Judaž Iškariot, ki se je obesil, kakor bi Bog ne bil milostliv. Skus kaj pokaže verni kristjau svoje upanje v Boga? Skus molitvo. Od molitve. Z kom govorimo, kedar molimo? Z Bogam govorimo. Kamo mormo per molitvi svoje serce povzdigniti? K Bogu, z katerim govorimo. Kaj je torej molitev? 8 Molitva je povzdigvanje našiga duha h Bogu. Koljkotera je molitva? Molitva je dušna alj serčna, pa tuđi ustna alj telesna. Kdaj je naša molitva serena? Kedar na Boga mislimo ino ga iz serca molimo. Tako je molila Ana mati Samuela. Kdaj je naša molitva ustna ino telesna? Kedar molimo tuđi z besedo ino z djanjam svojiga telesa, kakor Jezus na oljski gori. Katira molitva več velja? Serčna znotrajna molitva vselej velja; ustna alj zunajna mora pa z notrajno serčno sklonjena biti; drugači ni molitva anipak so le besede. Nad tako molitvijo se Bog potoži rekoč: ,,To ljudstvo me časti z ustmi; njih serce pa je daleč od mene." »18 Katira molitva je bolj koristna serčna alj ustna? Ustna molitva z scrčno sklenjena je nar koristnej za to, ker se 1. manj zmotimo; 2. druge gincmo, 3. skuz njo Jezusa ino Apostclne posnemamo; 4. ker smo dolžni tuđi z trnplam Boga častiti, ne samo z dušo. Pokaj pa molimo? Molimo, Boga častit, prosit, zahvalit ino druge Bogu pri-poročati. •> Koljknata je tedaj molitva? Molitva je cveterna: častitva, zahvalitva, prositva ino priporočitva za druge. Kdaj je častitva alj hvalna molitva? Kedar Boga častimo ino hvalimo zavolj njegovih nar viših lastnost ino prečudnih del. „Hvalite Gospoda vi njegovi angelij hvalite ga vsc njegove moči." Kdaj je zahvalitva alj zahvalna molitva? Ako Boga za prijete gnade ino dobrote zahvalimo, p. V molitvi po kosili i. t. d. Kdaj je prositva? Če Boga za dušne ino telesne potrebe prosimo, kakor p.* v Očenaši. „Prosite ino böte prijeli." Kdaj je molitva priporočitva za druge? Kedar molimo za žive ino mertve; kakor sv. molitve za papeža, škofa, cesarja, molitve za verne duže. „Molite drugi za druge — vpominja sv. Pavl — de böte izveličani. „ V katerim kraji je dobro moliti? Molimo lehko povsodi; posebno pa v cerkvi. Zakaj je dobro povsodi moliti? Zato, ker je Bog povsodi pričejoč vslišati naše prošnje. „Pride ura ino je že zdaj, ko bodo kteri prav molijo, Očcta molili v duhi ino resnici." Zakaj je dobro moliti na samim? Zato ker smo bolj zbranih misi, do nas kaj ne raztrese. „Kedar moliš, pojdi v svoj hram, zapri duri ino moli svojiga, Očcta na .skrivnim j on ti bo povernil." 219 Zakaj je v cerkvi dobro moliti? Zato ker je čerkva hiša molitve, v to posvećena ino Je-zus Kristus v presvetim rešnim Telesi pričjoč v tajisti prebiva. Bog je rekel Salomomu: „Ta kraj sim si izvolil ino posveti!, tu-kaj hočem svoje oči odpreti, tukaj sovje usesa odperte imeti, tukaj sem sovje serče položiti; de se bom vsmilil tiga, ki je vsmilenja vreden. Ob katerim čaši je potreba moliti? V duhi je potreba moliti bres nehanja, telesno alj zunajno pa ob svojih časih. Kako se moli brez prenehanja? Ako vse h bozi časti obernemo skuz dober namen alj majningo, brez prenehanja molimo, kakor pregovor pravi: Per Bogu serce, per dein roke. Sv. Pavl ući: „Alj pijete, alj jeste, alj kaj drugiga storite, vse k časti bozi delajte." Ob katerih časih alj urah je nar bolj moliti? Zvečer poprej ko se vležemo ino zjutraj ko vstanemo, pred jedjo ino po jedi, pa tuđi trikrat na dan, kedar angelsko pozdravlenje zvoni. Posebno potreba je lepo moliti o svetih ne-delah ino praznikih per službi bozi v cerkvi. Zakaj smo dolžni moliti? Dolžni smo moliti za to, ker smo dolžni Bogu služiti; molitva je pa posebni (obstojni) del službe bože. Moliti nam je Kristus zapovedal ino nam pokazal: „Molite, de v skušnjavo ne padete." Kake lastnosti mora molitva imeti? Prava molitva mora biti: Serčna, do nam iz serca priđe, kar govorimo. Zvesta, de se zanesemo zadobiti, za kar prosimo, kakor Kanancjska žena, ki je prosila Jezusa naj ji hčer ozdravi. Ponizna, dc spoznamo kako smo nevredni oslišani biti; kakor colnar v tempelni. Stanovitna, če molimo tako dolgo, de smo vslišani, kakor prijatel, ki je prišel ponoći prijatla hlebov prosit; alj pa vdo-va, ki je hudobniga sodnika tako doJgo prosila, de njo je vslišal- 2-20 V imeni Jezusa, de se Kristusa spomnimo, po katerim nam Oče nebeski le vsmilenje skaže. „Karkolj böte prosili V mojim imeni, vse vam bo dal." Bozi volji vdana, kakor je molil Jezus na oljski gori, rekoc: „Ne moja, ampak tvoja volja, Oče, naj se zgodi." Kaj nam pomaga prava molitva? Molitva nam vse doseže, kar prav poželimo. Skus molitvo je Mojzes vojsko premagal, Jozve sonce vstanovil, Elia je za-perto nebo odpcrl, Jona bil iz ribjiga trebuha rcšen, Ecchia pet-najst let živlenje si podalsal i. t. d. „Vse karkolj v molitvi poželite le vervajte ino böte prijeli." H čemu so nam molitne knige alj bukvice? Molitne bukvice nam prave misli ino želje k molitvi obu-dijo, ter nas raztresenja varjejo. Očenaš. Kdo nas je nar lepši moliti učil? Jezus Kristus, sam bozi Sin, nas je nar lepši molitve ucil, Ktero molitvo nas je Kristus ucil? Molitvo Oče naš, ki se ji tuđi Gospođova molitva pravi. Zakaj je Oče naš nar lepši molitva? Zato ker se našiniu sercu nar lepši prilože ino z kratkimj besedami vse potrebe obseže. Kdaj je ucil Jezus Očenaš? Učenci so Jezusa prosili, naj jih moliti uči, kakor so njega moliti vidili, ino je tuđi Joanes kerstnik svoje učence moliti ucil. Jezus jim je torej djal: „Tako le molite: Oče naš, ki si v nc-besih. Posvećeno bodi tvoje ime. Pridi k nam tvoje kralestvo. Izidi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemli. Daj nam do-nes naš vsakdanji kruh. Nam ođpusti naše dolge, kakor mi od-pusamo svojim dolžnikam. Nas ne peljaj v skušnjavo, temuč resi nas zlega. Amen. Kaj zapopađe sv. Očenaš? En predgovor ino sedem prošenj. 221 Kako se reče predgovor: Oče nas, ki si v nebesih. Zakaj imenujemo Boga Očeta? Ker nas je stvaril po svoji podobi ino po očctovo za nas skerbi. „Oče nebeski ve, de vam je vsiga tega potreba." Pokaj imenujemo Boga našiga očeta? Ker nas je per svetim kersti za svoje otroke sprijcl. Zakaj pravimo: k i si v u c b c s i li ? Za to ker Bog v svoji časti posebno v nebesih prebiva, ker ga izvolcni od obličja do obličja gledajo. Kako se sedem prošenj razdeli? Perve tri so za božjo čast, posledne stiri pa zapopadejo naše potrebe. Kake so prošnje sv. očenaš'a: 1. Posvećeno bodi tvoje ime. Kaj prosimo po pervi prošnji? Prosimo za gnado ino pomoć Boga prav moliti ino častiti. 2. Pririi k nam tvoje kralestvo. Kaj prosimo v drugi prošnji? De bi nam Bog dal priti v kralestvo njegove gnade, v kralestvo cerkve; po smerti pa v drugo kralestvo svetih nebes. Kaj prosimo za gnada del? De bi kraljovala božja gnada per nas, hude želje vkrotila, ino pregreho iz serca izgnala. Kaj prosimo zavolj cerkve? Naj bi keršanska vera po vsim sveti razširala se, pa tud per nas se poterdila; de bi se neverniki preobernili, grešniki spokorili. Kaj želimo zavolj sv. nebes? De bi nam dal priti po tem revnim živlenji v nebesa več-niga veselja. 222 3. Iziđi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemli. Kaj prosimo po teli besedah? Naj bi nam Bog gnado dal tako radovoljno ino pa na ten-ko đopolniti božje zapovedi, kakor jih dopolnijo angeii ino svet-niki v nebesih. 4. Daj nam đanes nas vsakđanji kruh. Zakaj prosimo, kedar prosimo vsakdanjiga kruha? Naj bi nam Bog dal potrebniga živeža ino drugih reci za dušo ino telo. Cesar nam je na duši potreba? Za dušo potrebujemo posvecjočc gnade bože, podučenja ino tolaženja. Ćesar nam je za truplo potreba? Zdravja, živeža ino oblcke. Kateri grehi nas narprej ob vsakđanji kruh spravij o? Prevzctnost, lakomnost ino nehvaležnost. 5. Ođpusti nam naše dolge, kakor mi odpusamo svojim dolsnikam. Kaj prosimo z temi besedami? Naj nam Bog prizanese ino grehe odpusti, kakor radi mi odpušamo svojim razžalnikam; ravno po meri, ki jo mi imano, kedar nas kdo razžali. 6. Ino nas ne peljaj v skušnjavo. Kaj v šesti prošnji prosimo? Naj bi nas Bog take skušnjave varval, katirc bi ne mogli premagati; pa nas tuđi z svojo gnado podpiral, kedar skušnjava priđe nad nas. Od kodi pridejo nar hujši skušnjave? Od salana alj od hudiga duha, od sveta alj zapelivih hu-dobnih ljudi, od mesa alj našiga spačeniga poželenja. «23 7. Temuč resi nas od zlega. Amen. Kaj prosimo v sedmi prošnji? Naj bi nas Bog ovarval vsih tcžav na duši ino telesi, ka-kor žalosti, bolezni, rcvšinc i. t. d., ki nišo nam k izveličanju, alj pa de bi nam vse huclo skuz svojo gnado v dobro prcmcnil. Kaj reče beseda Amcn? Amen toljko reče kakor: bodi! naj se zgodi! Bog daj, do bo tako! Cesena si Marija. Katiro molitvo molimo nar pogoje za svetim Očenašam? Katolški kristjani molimo: Ccšena si Marija, v čast Materi bozi, naj bi za nas Boga prosila. Kako se moli Ccšena si Marija? Cešcna si Marija, gnade polna, Gospod je z tebo. Žegna-na si med ženami, ino žegnan je sad tvojiga telesa Jezus! Sveta Marija, mati božja! prosi za nas grešnikc zdaj ino našo smertno uro. Amen. Koljko delov ima Cešena Marija? Ccšena Marija ima tri dele pozdravlcnja device Marije. Z pervim delam je Marijo pozdravi! angel Gabriel rekoč: Cešena si Maria, gnade polna, Gospod je z tebo, žegnana si med ženami. Drugi del počešenja je govorila sv. Elizabet: Žegnana si med ženami ino žegnan je sad tvojiga telesa. Treiji del je sv. mati kat. cerkva pristavila: Jezus! Sveta Marija mati božja! prosi za nas grešnike zdaj ino našo smertno uro. Amen. Pokaj pravimo: Prosi za nas grešnike? Za to, de bi se ponižali ino v poniznosti vsmilenje najdli. Zakaj pravimo: Zdaj ino našo smertno uro? Zato, ker nam je bože pomoći vedno potreba, posebno pa posledno uro, kjcr bojo težavc ino skušnjavc nar hujši. 224 Ang-elsko cesenje. Po koljkokrat se moli na dan angelsko češenje? Moli se trikrat vsak dan, zjutraj ob juternici (alj ob sedmih), o poldne ino zvečer ob večni luči, kedar Angel Mariji češenje pozvoni. Kako se angelsko češenje moli? 1. Angcl Gospodov je Mariji oznanil, ino je spočela od sv. Duha. Cešena si Marija i. t. d. 2. Marija je rekla: Glej, dekla sim Gospodova, zgodi se meni po tvoji besedi. Cešena si Marija i. t. d. 3. Ino Bcseda je meso postala ino med nami prebivala. Cešena si Marija i. t. d. Katiro skrivnost obhajamo z angelskim če-šenjam trikrat na dan? De je bozi Sin človek postal skuz čisto spočetje Marije prečiste device. Zakaj se na večer zravno večno luč zvoni? Naj bi tuđi za verne duše v vicah pomolili Oče naš ino Cešena si Marija. Rozenkranc. Katiro domačo molitvo še imajo katolški krist-jani? Sv. Roženkranc, ki obseže nar lepši ino veči skrivnosti našiga odrešenja ino zveličanja, ki so lepo kakor rožice v venec spletene. Koliko delov ima sv. Roženkranc? Tri dele ima: v e s e 1 i g a, ki se moli v adventnim čaši, žalostniga, ki se moli v posti, ino častitliviga, ki se moli po veliki noči. Kako se sv. Roženkranc moli? Pokrižaj se, moli Vero — Očenaš; potem trikrat: Cešena si Marija ino ko izrečes: Jezus! pristavi: 1. Oživi nam vero, 2. Potcrdi nam upanje. 3. Obudi v nas pravo Ijubezn. 225 Čast bodi Bogu Očetu ino Sinu ino sv. Duhu i. 1. d. — Očenaš i. t. d. Zdaj se moli 10 Ccsenih Marij ino dostavi: Vesel del. 1. Kateriga si Devica od sv. Duha spočela. 2. Kateriga si Devica v objiskanji Elizabete nosila. 3. Kateriga si Devica rodila. 4. Kateriga si Devica v tcmpelni darila. 5. Kateriga si Devica v tcmpelni najdla. Zalosten đel. 1. Ki je za nas kervav pot potil. 2. Ki je za nas gajšlan bil. 3. Ki je za nas z ternjam kronan bil. 4. Ki je za nas težek križ nesil. 5. Ki je za nas križan bil. Častiti đel. 1. Ki je častitno od merlvih vstal. 2. Ki je castitno v nebesa sei. 3. Ki nam je sv. Duha poslal. 4. Ki je tebe, Devica, v nebesa vzel. 5. Ki je tebe, Devica, v nebesih kronal. Kaj se se v navadi pristavi k tim peterim od-stavkam? Dostavi se tuđi šesti odstavk rekoč. Vsmili se črez vernc duše v vicah. Zakaj je dobro sv. Rožcnkranc moliti? Zato, ker se z njim Bog ino Marija nar lepši časti, sveta vera nar bolj ponovi, ako pomislimo, kar izrečemo. Lehko se moli po noči ino po dne, grede ino kleče, ino vsa domaća družina lehko skupaj Bogu služi v duhi ino v resnici, z sercam ino z jezikam. Kaj je potreba v molitvi sv. Roženkranca, de ga prav molimo? Vsako skrivnost je potreba promisliti, de se Bog potožil ne bo: „To ljudstvo me z ustmi časti, njih serec je pa daleč od mene." Matija Vodušek 826 MM« Die Lehre auf die'möglichst leichte und schnelle Weise Kopfrechnen zu lernen. I. Theil. VomAddiren und Subtrahiren. 3)er Anfang des Kopfrechnens wird schon mit dem Buchstabenkennen gemacht. Vorerst läßt man die Kinder von 1—10, von IN—2», von 20-30, -40—50 u. s. w. bis 100 auf- und abwärts, mit Auslassung aller ungeraden und geraden Zahlen, in Verbindung des Zusammenzählens und Abziehens, mit Anwendung sinnlicher Gegenstände, als: Buchstaben, Strichen, Federn, Fingern u. s. w. Eine eigene Bemerkung über das Zählen lernen. Wenn die Kinder bis IN hinauf Zählen können, so wird ihnen das wettere Zählen dadurch sehr erleichtert, wenn man sie aufmerksam macht, zu bemerken: daß wir eigentlich nicht höher als bis 10 zählen können, und nach jedem Zehner wieder von vorne bei Eins anfangen; aber statt IN und 1 eilf, statt IN und 8 zwölf u.s. w. sagen. . , , Die Begriffe von Zehnern, als: 10 — 30 — 30 u. s. w. können ver-slnnlicht werden, indem man IN Striche an die Tafel schreibt, die Kinder beobachten läßt, und ihnen sagt, daß man eine solche Reihe von IN Strichen 1 Zehner oder 10, 8 solch? Reihen von Strichen 2 Zehner oder 89 u. s. w. nennt. '"'' Nauk kako se lahko ino urno na pamet rajtati nauči. I. Del. Dosteva in odšteva. Brocetck iz pameti rajtati se pri spoznanji pismen počne. Nar prej daj šteti od 1 do 10, od 10 do 20, potcm do 30, 40, 60, i. t. cl. do 100 na kviško in nazdol, z opušanjamvseh ravnih in neravnih stcvilk v zvezi do-števe in odštcve z' naobernitvo vidnih reci, kakor: pismen, perst, pcrcs, riž i. t. d. Opomba. Ako otroci do 10 na kviško brez potike šteti znajo, tak se njim clalno štenje poiajše, ako nje zamerklive storimo, de mi prav za prav ne dalje kakor do deset šteti, ino za vsako desetko sopet od početka pri 1 začeti mormo, namesto 10 in 1 pa 11, namesto 10 in 2 pa 12 pravimo. Obsežki desetk kakor: 10 — 20 — 30 i. t. d. se lahko vid ej oči storijo, ako se deset riž na tablo napise, otrokc zamerklive stori, ino njim pove, de se 1 taka versta riž desetka alj 10, 2 take verste riž 2 desetke alj 20 i. t. d. imenuje. žar Uebungs-Aufgaben. Anton! Zähle mir die an der Tafel stehenden Buchstaben? — Wie viel hast du Hände, Finger an einer Hand? — Franz! Wenn dich deine Mutter fragt, wie Viel du schon Buchstaben kennst, wie wirst du ihr antworten? — Hanchen bekommt von ihrer Mutter 4 kr. und von dem Vater 3 kr,; wie viel bekam sie? — Ein Fischer fing 4 große Fische, von welchen der erste 5 Pfund, der zweite 8 Pfund, der dritte 11 Pfund und der vierte 9 Pfund wog, wie viele Pfund wogen diese? — Ein Gärtner verkauft 30V>rn-bäumchen und 29 Pflaumenbaum-chen. Wie viele Stück Bäumchen hat er zusammen verkauft? — Apolonchen hat 2 fi., ihr Bruder Martin 4 fi, erspart. Dieses Geld gaben sie zusammen, und tauften dafür der Mutter zum Namenstage ein schönes Gebetbuch. Wie viel hat dieses gekostet?— Welche Zahl macht 9, wenn sie mit 5 verbunden wird? Wenn ich 7 kr. habe, wie viel brauche ich noch, damit es 12 sind? Ich denke mir zwei Zahlen, die zusammen 15 machen, welche sind es? — Carl hat8Aepfcl, wenn er hiervon 3 seiner Schwester, 2 aber seinem jünger« Bruder schenkt, wie viele bleiben ihm noch? Um wie viel ist 7 weniger, als 11 ? — Röschen ist 9 Jahre alt, Agnes aber 5; um wie viel Jahre ist erstere älter? — .,,., Wie viel bleibt 6 von 19? — Nie viel ist 15 mehr als 12? — Vaja. Anton! prcstcj mi, kolko pismen ste se dans naučili ? — Kolko imaš rok? perstov na eni roki? — Frančck! ako te tvoja mati vprašajo, kolko že pismen poznaš , kak njim bos odgovoru? — Hanika dobi od matere 4 kr. od oceta pa 3 kr.; kolko ima? Ribić vlovi 4 velike ribe, katirili perva 5 @, druga 8 <8, trcka 11 ® ino ćetcrta 9 % vaga; koliko funtov imajo vkupaj ? ■—• Vertnar proda 30 hru.šknih dreves, ino 20 slivnih; koliko jih vkupaj prodal ? —• Apolonika ima 2 gold, njeni brat Martinck pa 4 gold. Zložita te dnarjc vkupaj in;> kupila materi zaušitvolepe molitne bukve. Koliko so koštale ? — Ktero število stori 9, ako je z 5 zložcno ? — Ako 7 kr. imam, koljko se manka, dc bi jih 12 imel V — Mislim si dve štcvilke, ktere skupaj 15 storite? — Kteri ste? Karl ima 8 jabelk, ino dari dve svoji sestri, 3 svojimu manj-šemu bratu; koliko mu se jabelk ostane ? — Koliko je 7 manje, kakor 11 ? Rozika je 9 let stara, Nežica pa 5, koliko let je perva starej ? Koliko ostane 6 od 19 ? — Koljko je 15 več, kakor 12 ? — 15* 228 Welche Zahl folgt nach 19, wenn man 1 darauf zählt? — Welche Zahl kommt von IN, wenn man um 1 zurückzählt? — Das Zerlegen der Zahlen, als: 15, 18, 21, 45, 49u. s.w. in ihre Einheiten und Zehner, z, B. 36 sind 6 Einheiten und 3 Zehner. Aus wie viel Einheiten und Zehnern besteht die Zahl 52 ? — Vom Multiplieiren. Das Multipliciren ist eine abgekürzte Addition, Der Anfang dazu kann schon in der untern Abtheilung mit den Kin» dem begonnen werden, nachdem sie schon geläufig mit den Zahlen 2 und 2, 3 und 3 zählen. Das Einmal Eins wird aus dem Zusammenzählen hergeleitet, wie es aus folgender Tabelle leicht ersichtlich ist. MultiplicatiouZ-Tabelle. 1 mal 12 3 4 5« 7 8 9 IN ! II II II II II II II II !l II isti 2468 IN 12 l4 16 18 2N 1 2 3 4 5 N 7 8 9 IN 3 6 9 12 15 18 21 24 27 3N 1 mal 2 3 4 5 6 7 8 9 IN !!!! Uli Uli !l!l milili! Uli Uli I!!I III! ist 4 8 12 IN 2N 24 28 32 36 4N Erläuterung dieser Tabelle. Mein Verfahren ist folgender Art: Ich mache auf die Schultafel einen aufrecht stehenden Strich, frage, wie viel mal 1 Strich habe ich gemacht? Antwort 1 mal Strich. Ktero število nastopi za 19, ako se 1 doštcje ? — Ktero število stoji pred 10, ako se 1 odstoje?—■ Razloženje A'tcvil, kakor: 15, 18,21,45,49 i.t. d. v edinkc ino desetke, p. število 36 je zloženo iz 6 edink ino 3 desetk. Iz koliko edink in desetk ob-stoji število 52? — Posteva alj nmo žitev. Postova ali množitev ie ner- 1 v iv JI kracena dosteva. Početek k temu se laliko že pri šolcih perviga klasa spodne plati počne, kedar že urno z' šlevilkami 2 ino 2, 3 ino 3 brez potike šteti znajo. Poštevanka se iz došteve iz-peljuje, kakor se iz sledece tablice vidi. Postevauska tablica, lkratpo 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 I II II II I! I! II II II II II je I 24 6 8 1012141618 20 123 4 5 6789 10 III III III ili III III III III III II! 3 6 9 12 15 18 21 24 27 30 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 UH Hl! Ili i 1II i! 4 8 1216 20 24 28 32 36 40 Razložeiije te tablice. Mojo ravnilo je tako: Naredim na šolsko tablo stoje 1 rižo, vprašam koliko riz sim naredil ? — kolikrat po 1 rižo? ođg. 1 krat po 1. Kolko je enkrat po 1? — Nun sehe ich noch 1 dazu, wie viel mal 1 Striche stehen jetzt? Antw. 2 mal 1 Strich, 2 mal 1, ist wie viel mal 2? Antw. 1 mal 2 u. s, w. Dann durch das immerwährende Zusetzen bis 20. Eben so verfahre man bei der 2 — 3 — u. s, w. I. Uebung der 1, Reihe der Multip lication s-Ta belle, wo das Ganze aus 2 besteht. Jedes Ganze hat 2 Halbe, z.B. Ein Zweikreuzerstück hat 2 kr. Ein Sechser Hat2 Groschen, Ein ganzer Gulden dat 2 halbe. Eine Mas; 2 Halbe. Ein harter Species Thaler hat 2 Gulden u, s, w. Fr. Wie viele Zweikreuzerstücke geben 18 kr. ? d. h. 18 mal 1, wie viel mal 3. Antw. 9 Zweikreuzer» Stücke. Wie viele Speciesthaler bekommt man für 16 fi. II. Uebung der 2. Reihe, wo das Ganze aus 3 besteht. Jedes Ganze hat 3 Drittel, z.V. Ein Gulden hat 3 Drittel oder 3 Zwanziger. Em Groschen hat 3 kr. Eine Elle hat 3 Drittel. Fr. 15mall, ist wie viel mal3? Wie viele Groschen geben 18 --24 — 27 kr.? — Wie viele ganze Ellen geben 28 Drittel Ellen? — Em Citrone kostet 8 kr., was werden 8 Stück kosten? — 229 Pristavim h' pervi drugo, ter vprašam: Koliko riž stoji zdaj ? odg. 1 krat po 2. Koliko je 1 krat po 2 ? — Potom skuz ncprencbavno pri-slavlenjc do 20. Na lako vizo ravnam tuđi pri drugi, treti, i. t. d. versti. I. Vaja pervc v erste postevne tablice, ki ćelo ta iz dveh ob stoji. Vsako ćelo ima 2 pola; p. 1 dvojka ima 2 kr. 1 šestica 2 gr., 1 goldinar 2 polgoldinare, 1 bokal ali firtl 2 polica , 1 tolar 2 gl. i. t. d. Vpr. Koliko dvojk dobimo za 18 kr. ? to je: 18 krat 1, koliko po dve ? odg. 9 dvojk. Koliko da 16 gl. lolarjev? — II. Vaja druge verste, ki ćelo v trch obstoji. Vsako ćelo ima 3 tretinke, alj 3 tretje dele; p. 1 goldinar šteje 3 tretinke, to je: 3 dvaj-setice alj cvanegarce; 1 groš' ima 3 kr., 1 prač ima 3 tretinke. Vpr. 15 krat po 1, koliko po 3 ? Koliko grošev je 18 — 24—■ 27 kr.? — Koliko celih pračov je 28 tre-tink ? —- 1 limona velja 3 kr. koliko 8 limoii? — «39 III. Uebung der 3. Reihe, wo das Ganze aus 4 besteht. Man sage ihnen vorher: Jedes Ganze hat 4 Viertel, z. B. Ein Gulden hat 4 Viertel Gulden oder 4 Fünf-Groschenstücke. Ein Kreuzer hat 4 Pfennige, Ein Loth hat 4 Quentchen. Ein Monat hat 4 Wochen. Em Maß hat 4 Seitel u. s. w. Fr. 16 Mahl 1, ist wie viel mal 4? — 23 mal 1, ist wie viel mal 4, und welcher Theil von 4? — Wie viele Loth machen 17 Quentchen? — Wie viele ganze Gulden geben 36 Viertel Gulden? — Wie viele Maß geben 18 Seitel? ' 1 Elle Tuch kostet 4 Gulden, wie theuer kommen 7 Ellen? — 1 Elle Zeug kostet 4fl., was losten 8 Ellen? — Auf die nämliche Art werden auch die übrigen Reihen durchgenommen, und mit solchen passenden Beispielen von Münze, Maß, Gewicht, Zeit u. s w. verbunden, welche sich für die jedesmalige Reihe schicken, z. B. bei der 5, Reihe kann man ihnen beibringen: 1 Gulden hat 6 Zehner oder Sechstel-Gulden Ein halb Dutzend hat 6 Stück. Eine Klafter hat 6 Schuh. Ein Sechser hat 6 kr. u. s. w. Vom Dividiren. Wenn das Einmal Eins mit solchen sinnlichen Gegenständen gelehrt worden lst, so kann das Theilen III. Vaja tretje verste, ki celo v štirih obstoji. Vsako celo ima 4 čctertinke, P. 1 goldinar ima 4četertinke alj 4 petgrošnike. 1 ceterti'nka Q) velja 15 kr., 1 kr. ima4penezc, 1 lot 4 kvintelce, 1 mcsenc 4 tedne, 1 bokal alj firtl 4 masclce i. t. d. Vpr. 16 krat po 1, koliko po 4? — 23 krat po 1, je koh'krat po 4, ino kteri del od štirih? odgv. 23 krat po 1, je 5 krat 4, ino 3 krat šterti del od štirih. Koliko lotov je 17 kvintelcov ? Koliko celih gl. da 36 četer-tink ? — Koliko bokalov da 18 masel-cov? — 1 prač siikna velja 4 gl. koliko košta 7 pračov? — 1 prac platnine velja 4 gl., koliko 8 praćov ? — Na ravno tako vizo se tuđi druge verste vzemejo, ino 'z takim perležnim izgledam od menitve, mere, vage i. t. d. zedinijo, ktere se k vsaki vcrsti podobijo. Postavim: Pri peti versti se njim v pamet spravi: 1 gld. ima 6 dcsetk Pol ducenta ima 6 stvari; 1 sežen meri 6 šolnov; 1 šestak šteje 6 kr. i. t. d. Raxsteva. Ako se pri poštevanki z' takimi vidnimi rečmi je vučilo, tak nima razštevina nobene težkote vec, oder Dioidiren keine Schwierigkeit mehr haben; imdem man deutlich sieht, daß diese Uebung im Dividl« ren, schon beim Multipliciren vorgekommen ist, z. B. es stehen 3 Arme vor der Thüre. Die Mutter gibt dir 21 kr. für dieselben, sie gleich zu betheilen, wie viel bekommt jeder Arme? Antw. 7 kr. Hier sieht man deutlich, daß es sich statt obiger Art eben so leicht fragen läßt: 2t mal 1, ist wie viel mal 3? Antw. 7 mal 3. Uebung in den Verhältnissen. Um das Verhältniß gebrochener Zahlen recht anschaulich zu machen, führe man sie wieder zur Tabelle, lasse zwei nebeneinander stehende Quadrate vergleichen, und ihre Striche als Halbe, Drittel, Viertel u s w. andere Zahlen betrachten. So kann z. B. 2 der halbe Theil von 4, aber auch der3te Theil von 6, der 4te Theil von 8 u. s. w. sein. Fr. Von welcher Zahl ist 4 der dritte Theil? — Röschen bekommt von ihrer Mutter 4 mal den 6en Theil von l2; wie viel bekam sie? Was ist 3 für ein Theil von 2l ? Zu welcher Zahl verhält sich 3, so wie 5 zu3N? Antw. 3 verhält sich zu 18 so, wie 5 zu 30. Beweis. 5 ist,der sechste Theil von 30, und 3 ist auch der sechste Theil von 18, folglich verhält sich 3 zu 18 so, wie 5 zu 30. Fr. Ich denke mir eine Zahl, zu der sich 8 so verhält, wie 2 zu 8? Antw. Die Zahl 32; denn 2 ist der 4te Theil von 8, und, 8 ist auch der 4te Theil von 32. 231 ker se ocitno vidi, de je ta vaja V razštevini že pri poštovanju naprej prišla. P. Pred vratami stoje 3 vbožni. Mati ti dajo 21 kr. med nje razdeliti, koliko dobi vsaki? odgv. 7 kr. Ocitno se vidi, de je ta vada v razštevini že v poštovanju naprej prišla, ker se lahko vpraša: 21 krai po 1, je koliko po 3? Odgv. 7 krat po 3. : Vađa v primerali. Učencam primero prelomlenih številk prav vidno storiš, ako zopet tabeleo na pomoć vzemeš, dva za poredam stojeća kvadrata alj dve štirivoglavini primeriti pustiš , ino njene riže za polovice, tretinke, štertinkc i. t. d. druge številke pregledovati pustiš. Tak je, postavim, številka2 polovica odi, tretinka od 6, štertinka od 8 i. t. d. Vpr. Od katere številke je 4 tretji del ? — Rozika dobi od matere 4 krat šesti del od 12, koliko je dobila ? Kateri del je 3 od 21 ? — Kteri številki se premeri 3 tak, ko 5 li 30 ? odgv. 3 se primeri h 18 tak, ko 5 h 30. Dokaz. 5je šesti del od30, ino 3 je tuđi šesti del od 18; za tega voljo se primeri 3 h 18, ko 5 k 30. Mislim si številko, h teri se 8 tak primeri, ko 2 h 8? odg. Štcvilka 32, zakaj 2 je šterti del od 8; ino 8 je tuđi šterti del od 32. 83s Anmerkung. Man übergehe diese Uebung nicht; sie verschafft vorzüglich den Schülern der dritten Classe großen Nutzen, indem sie den Schlüssel zur Lösung der Regel-detri enthält. Opomba. Ne preskoči te vaje; zakaj ona preskerbi šol-cam Iretjiga klasa velik hasek, kedar se zaenejo potrojke alj vgankc po iri vučiti. J. Krajne. Milijon ino Bilijon. Per rajtingah nam đosti krat števila milijon tuđi bilijon natečeta, pa malo kdo ima zapopadik tega števila. To vam bodem po tolarjih razjasnil. Ko bi števec terde (cele) tolarje po samesno štel ino v štetji tako dognano priročnost imel, de bi v minuti 100 tolarjov, alj v eni uri 6 tavžent tol. naštel, bi mogel 166 ur ino 40 minut šteti. (Skusite ali bo rajtda tuđi vam tako stekla.) Bilijon tolarjov našteti bi brez prenchaiija, noe ino dan, 31,709 let, 289 dni, 1 uro, 46 minut ino 40 sekund, ino vsako minuto 60 tolarjov šteti mogel. Bilijon tolarjov v letu našteti, bi 31,709 števcov potrebovali. Bilijon tolarjov po l'/4 lota nakovati bi 207,833,333'/3 cen-tov srebra v nje pokovali. Ko bi konj 10 ct. potegnil; koljko konjov bi moglo biti, te tolarje odpeljati? Odg. 20,783,333 konjov ino še za, eniga konja bi ostalo 3'/3ct. P. Musi. III. Vaja domaćih pism po nemško ino slovensko. (Poslali šolski gospodje Lavantinske škofije.) 1. Liebste Mutter! ,.,„„„ , Konto. ' ;I!'V'! /"ih>-J W/;1 ' Za gospoda Antona Šonta, teržana v Bistrici sini te le čevlarske dcla storil: V srebru 1845 ~gITTr7 6. Rožn Gospodu dvoje cevlov podplatal . . — 45 17. ,, Gospcj dvoje šolnov popravil ... — 8 25. „ ,, ,? novih solnov naredil . — 48 7.Kimoca Gospodu „ novih škornov storil . 4 36 26. „ Hčeri dekliču dvoje novih šolnov storil —• 45 4. Grudna Sinu Jurčetu dvoje podvezank (punčih) — 36 Znese . | 7 38 j V Bistrici 30. Grudna 1846. Jakob Smole, čevlar. Schuldschein. Daß mir Georg Pirz achtzig Gulden Metall.Miinze baar ge< liehen Habe, bekenne ich, und verbinde mich, das Kapital nach geschehener vierteljähriger Auffindung wieder zurück zu bezahle«; bis dahin aber den alljährlichen Zins mit 5°/, getreulich abzuführen. In Urkund dessen meine eigenhändige Namensunterschrift. Podgorje am 8. März 1846. N. N. Dolžno pismo. Posodil mi je Juri Pirc osemdeset goldinarjev v srebri gotovih dnarjev, kar spoznam ino obljubim kapital odplačati, ka-kor hitro se eno kvatro poprej poterja; do torej pa vsako leto obrest od sto goldinarjev pet skerbno odrajtati. Za pričo tiga naj bom z svojo roko podpisan. V Podgorjah 8. Sušca 1846. '"" '*"' ''"i. I. 14. Quittung. Ueber sechs Gulden Conventions»Münze, welche mir Lorenz Vrabitsch aus klein Tabor als das einjährige Interesse von einem Darleihen mit 120 fl. M. M. für das abgelaufene Jahr 1845 einbezahlt, was ich ihm Hiermit quittire. Nußdorf am 1s. April 1846. ,. . ^ 239 K v i t e n g a. Meni je Lorenz Vrabič iz Tabore šest goldinarjev sreber-nih dnarjev obresti od posojenih 120 gl. srebra za pretećeno leto 1845 plačal; kar mu s tim pričam. V Orcsji 12. Brezna 1846. 15. Quittung. Ueber fünfhundert Gulden Metall-Münze, welche mir mein Bruder Sliunik als Erbschaft nach unserer seligen Mutter Elisabeth Sliunikin sammt Zinsen so genau ausbezahlt Hat, daß weder ich noch Jemand mein« Angehörigen etwas darüber mehr zu fordern Haben. Birkendorf am 15. November 1846. K v i t e n g a. Od pet sto goldinarjev v srobri, katire mi je moj brat Jernej Slivnik za doto po najni rajni materi Liši Slivnici s obrestjo vred tako cisto odštcl, de nimam te dote ne jez ne mojih kdo terjati vcc. V Brezjah 15. Listopada 1846. Zdaj se le vemo, kaj šoia velji Malo vređua sola. J^ a Dolenskim so na stari fari ze veliko let solo imeli, pa nišo bili sole veseli. Otroci so po malim v solo hodili, se malo kaj prida naučili, slabiga znali pa preveč. Nekteri so po dva alj tri dni v solo prišli, po tem jih pa ccl teden ni bilo v solo. Po zimi so se za pečjo po klopih valjali, po leti jih je nekoljko paslo, nekoljko se jih je pa potepalo. Nišo znali keršanskiga nauka, nišo vedli evangelja brati, zapisati se svojiga imena ne prav. Nektire nemžke besede so gonili, brali po nemško po ma- 240 lim, pa nišo sami vedli kaj, Hnj razujzdanih šlerkovcov pa bilo ni, kakor so bili šolarji. Po cerkvi so se ob ncdelah suvali ino lasali, doma pa starišev vbogali nič. Za dekleta je bila sreća, de jih je malokaj v solo hodilo. Stari možje so pogosto po opravili domu grede skomucali rekoč: „Kaj bo z našo mladino! Dalej ko solo imamo, hujsi otro-ci so. Poprej ko se nismo sole imeli, smo jih saj doma učili, jih doma strahvali, ino vbogali so nas. Kar se na solo zanašamo, so otroci doma ino v soli za nie; kar se jim očitno vidi. „Bog nam pomagaj !" so djali. Star fajmošter, veliko let bolesni, vmerjejo; o svetim Jurji fara berzniga gospoda dobi, ino drugo nedelo po veliki noći jih gospođ dehant poterdijo, ter jim posebno zapušeno solo priporočijo. v Sola popravlena. Pervi pondelek novi gospod fajmošter v solo pogledajo. Nekoljko dvajset otrok v soli najdejo, po fari jih je bilo za solo per pol drugo sto. Otroci nišo v soli prav sedeli; ne pravih bukvić imeli; kako kaj pridno v solo hodijo, se se zapisalo ni. Rc-čejo brau svet evangelj od dobriga pastirja; pa slovenskiga. evan-gelja se blizo ni bilo. Neki šolar, ki je pervi scdel, je evangelj po nemško za silo prebral. Ko pa otroke pobarajo, kaj sv. evangelj govor/, kaj nas vći? jih otroci debelo gledajo; nobeno jim povedati ne vo po nemsko, ne po slovensko. Iludi so bili, pa žalostni tuđi. Trctjo nedelo po veliki noći so fajmošter od sole pridgo naredili, de je starisam ino otrokam po kosteh zagorelo. „Naša sola ■— so djali — je sola zanikarnosti; ino pa mati razujzdaniga živlenja za mlade ljudi. Vi stariši ino gospodarji otrok po redi v solo ne pošiljate, za to se razvadijo polepati; — po tem se otroci v soli prav zaporedi ne učijo, ino se privadijo praznovati. Iz takih šolarjcv bojo lenuhi ino potepuhi. Nedaj Bog tiga! — Ocetjc! pomagajte mi, de se nam sola popravi. Perva potreba je, de otroke radi v solo pošiljate. Persilena reč ne stori dobriga. — Drugo potrebno je, de jih vsak dan skerbno pošle te, naj se otroci od nas privadijo skerb za solo imeti. Ako ktero zboli, alj v solo ne more, po sosedovim izročite, za- 241 kaj otroka v solo ni. Pa tuđi iz sole se vam bo na dom glas dal, kedar otroka v solo ne bo. Vedno se vedeti mora, kde so otroci. — Tretje vam bodi priporočeno šolarje doma vse skoz popra sati, kaj so v soli slišali keršanskiga nauka, kaj se je lepiga bralo alj pisalo. Po pcrvim leti sole dajajte otrokam katehism ino pa evangelj brati, ob sabotah ino svetih večerah pa litanije glasno moliti, de böte vi ino šolarji veselje imeli. Tuđi pozvedujte večkrat, kako se solarji v soli vedejo. Pa tuđi v soli mora biti druga. Pervie se morjo solarji vsako solo prebrati, ali so vsi v soli alj ne? De pa o pravim čaši v solo dojdejo, se bo v solo zvonilo. — Drugič, solarji morjo, kar j ili je na novo, vsi ob onim začeti, alj že o veliki noći, alj ob vsih Svctnikih. Vsakimu otroku se posebej ne vtegne kazati. — Tretič, pervinci se začno slovenje učiti; ino ko bojo znali že po slovenje gladko brati, se bojo nemškc be-sedc prijeli, pa tako, de kar bojo po licmško brali, bodo po slovensko povedali. — Štertič se bojo učili lepih molitvic in svetih pesm; recite jim torej, naj vam jih doma zapojo, alj povedo. Pctič bojo, kedar premerzlo nebo, alj pa kake druge zamude, per sveti maši peli, alj pa molili; kedar pa svete maše za šolarje ne bo, pojdejo po soli v cerkvo saj ob sredah ino sabotah, ter bojo molili litanije, ino pa po tri očenaše za vas starišc ino za svoje dobrotnike. Ponidama tepeno ne bo nobeno; ki pa zasluži, se mu strah mora dati, kar je prav. Nikarte se torej ne švarajte, ino ne dajte otrokam potuhe. Lepo omiti ino čedno počesani morjo otroci v solo priti, pametni ino bogaboječi pa iz sole domu. Prosim vas torej za to, kar je vašiga, de storitc; obljubim pa tuđi, kar je našiga, dc borno zvesto dopolnili. Roka roko vmije, lice pa obdve. Sola vsa nova ino pridna. Pervi dan po tem je bilo otrok že blizo sedemdeset v soli. Zanikarne stariše so dali deželski gosposki v strahe vzeti. Perve dni so hodili gospod fajmošter sami v solo gledat ino pomagat. Razstavili so otroke na troje: per vince, ki so se le perčeli, so posadili na pervo stran; viši šolce, ki so žc po malim brali, so djali na drugo stran, na tretjo pa nar viši šolce ki so se že nemšine učili. Vse je morio po versti biti. Kedar so 16 242 eni brali, so drugi pisali. Per keršanskim nauki so bili vsi eno uho; za to so pa ludi keršanski nauk le po slovensko učili. Ne-kteri nar viši šolci so kaj po nemško odgovorili, ki so se v dalne sole odpravljali. Steli alj rajtali so iz glave, pa ludi z številkami na tabli, pa vse tako lepo po domaće, de so se tuđi stariši doma lehko z otroemi poskušali. Pisali so lepe molitve, pa čedne pes-mice tuđi, ki so se jih naučili ino po soli zapeli. V soli je bilo prav debelo zapisanih Deset solskih zapoveđ. 1. Vsak šolar mora o pravi uri v solo; kdor prepozno priđe, alj ga cio ni, g. učitelu po tem pove, zakaj je mudilo? 2. Vsako mora biti čedno vmito ino počesano; tuđi nohti porezani. 3. Pred solo ino po soli se pobožno moli; kdor zamudi, mora po tem v kot poklekniti ino samo za se en Očenaš pomoliti. 4. V soli mora vse tiho djati, kdor šepta alj pokoja neda? se naj v kot zaženc ino samotež stoji. 5. Le po enim se hodi h potrebi, pa tiho zopet v solo priđe; zunaj postopati ne. 6. Med naukam jesti se ne sme, ne igrati, ne barantati. 7. Nobeno nima drugiga iz sovražtva alj brez sile tožovati; povedati pa mora, kar se v soli, alj po poti domu gerdiga zgodi. 8. Vsako pove po resnici ino pravici; legati Bog ovarj! 9. K domu se ravno gre brez vse pomudc; ne letati ne trušati, posebno pa suvati alj tepsti se nikar! 10. Vsako prinesi za solo, kar je potrebniga za čitati alj pisati; pa lepo čedno. Tuđi v soli se kaj ne sme pomazati. Kdor škodo naredi, mora poverniti alj pa hitro za zamero prositi. Kdor se je v eni alj drugi tih zapoved pregrešilo, je morio na tabli pokazati, v kateri je krivo. Vsako saboto so prišli gospod fajmošter alj pa gospod kaplan pregledat, koljko jih je pretečene dni iz sole ostalo, ter so vsako poharali zakaj ? Ako nišo otroci povedati mogli, so rekli v nedclo očetu alj materi priti. Gospod učitel so povedali pridne, pa tuđi malopridne, katire so gospod Ž43 pokregali alj pohvalili. Vse je v soli tiho dihalo ino čakalo, kaj bojo rekli. Tako so navadli otroke pridno v solo hoditi, ino po ćele kvatre nišo enkrat iz sole ostali. Po tem so se pa tuđi učili, de jih je bilo veselje gledati ino poslušati v soli, kakor doma. Pridnih solarjev lepa nosa. Sola ni le za solo, temuc za ćelo živlcnje. Gospod f'aj-mošter so jim poveđali torcj kako se imajo doma nositi, ter jim dali na drugo tablo napisati Deset domaćih zapoveđ. 1. Vsako jutro hitro ko vstaneš se pokrižaj, ino jutcrno molitvico reci. 2. Čedno se vmij ino opravi; no vmito, ne oblečeno in brez molitve ne smeš jesti. 3. Za kruha, za kosilce alj za malo južno vsclcj poprosi; samo jemati ne smeš. 4. Pred jedjo ino po jedi vselej pomoli; tuđi kakor hitro zaslišiš zvoniti. 5. Kar ti vkažejo, !e hitro vbogaj; jezlati nikolj, alj pa kujati se! 6. Čc kako škodo narediš, ne taji, ampak hitro za odpu-šenje prosi. 7. Grede pozdravi vsakiga ki .'««} . . -T ""v' Skaklajo žvergolijo ,r,.:. ,,.,.,,, ,u fSj»{ Po gaju ptičice, ' """ * Se tebe veselijo ....,.-. Oh ljubo sončice! = ; »Hfjl Ze kmetič gre na polje b'»v? ".? ?u. rti?->o/I. Ä,v<,., v In hvali Stvarnika, **"~"A Pastirčik dobre volje Živinco past pelja. Bolnik tud ložej diha Na terdi postelci, Kir lepo sonce božjo »»sn-iiißf t: Na okno persvctli. rI Kak lep in ljubeznivi ,AiM. mvm t- Sa6 mora stvarnik bit? 'fß«H9-rolg xmx'itifo Katir o sonce! tebe Je znal iz nič stvarit'! 251 Sestrica lepo živi, Bod priden bratec moj, Tako enkrat u nebesih Bo sonce — Jezus —• tvoj. Jožof Virk. 2. Vecerna pesm. Sonce se je skrilo, Zvon je že odpel, Delo se je strilo, Dan je slovo vzel. .,.%,m-x Zacne se drugoc Za počiti noč, Nam za mlado jutro Dati novo moč. Pod perutmi božjim Lehko sladko spim, K Jezusu izdihnem, Ker se prebudim. Božji angeli *" Bojo varvali Njega, ki se z Bogam Vležo in zaspi. Zvezde bliskelajo, Nebo so sveti/, Nam na znanje dajo, De tarn noči ni. Sonce je Bog sam Svojim Ijubejam, Većna luc jim sveti, Kjer je večni dan. Srečen kdor nedolžno Ino prav živi, Srećen, kdor pobožna Sklene svoje dni! Srečna družina v Tamo caka ga. Z njoj na vecne čaše Glodal bo Boga. Koljko revnih vbogih V noći zdaj terpi, V sili in v nadlogih Španja si želi 252 Nočem pozabit' Lepo zahvalit' Večniga, ki nieni Daj a si počit. .ini'/ 1». Oče! tebi hvala Za dobrote vse, Ki mi iih darvala -■» -« Tvoja roka je. Ljubi angel moj Varji me nicoj, In prihodno jutro Bodi Bog z menoj. Stojan. 3. Rožice po zimi. Kdc po zimi rožice cvetijo, Dc jih več na polji vidit ni? V hladnim krili zemlje tiho spijo, Dokler jih spet vigred obudi. Vse prijazne glavo povzdignile, Vse rumene, lepo pisane, Bojo svojo cvetje razgernile Ino po otrokih lukale. Le poglejte, spet se nam smejijo, Prit' na polje nas povabijo; Mlado leto je, za to cvetijo, Se z njimi veselit nas kličejo. Kdo rožice tako lepo nasadil? Kdo jih po zimi tak zazibal je? Kdo jih spomlad je vstajati navadil, Kdo jih poliva žale rožice? Nebeski Oče rožice oblaci In jih otrokam za veselje da; Nobeno naj jih ne potlači, Ponidama nikar ne potepta. Bog vsako jutro z roso jih napaja, De žejne zopet se napijejo, In gorko sonce jim lepoto daja; Za to cvetijo nam toljko lepo. U verti božim rožice vsajene Ste tndi o otroci bozi vi; Na sveti žlahtnej rožee ni nobene, Kakor otroci ste v nedolžnosti. 253 Glcj rožice nam hitro oblctijo In grejo vsako jesen tihe spat; Otroci pridni vekomaj živijo, Bogu spodobno ćast in hvalo dat. 4. mladosti cas. ' Vsim vertic lep enkrat cveti Poln rožic svct'ga raja; To^lepi čas je mladih dni, £e v Bogu se obhaja. Cas prelepih mladih dni! Vsim vertic lep enkrat cveti Poln rožic svetga raja, Ker paradiž zapert stoji, Ta vertic Bog zasaja, Cas prelepih mladih dni. Vsim vertic lep enkrat cveti Poln rožic svetga raja, De vsim lepo ga oskerbi, Ga Jczus z nam prehaja, Čas prelepi mladih dni. Vsim vertic lep enkrat cveti, Poln rožic svetga raja; De ni zamert, se ne suši Ga sveti Duh napaja. Cas prelepih mladih dni! Vsim vertic lep enkrat cveti Poln rožic svetga raja: Je lilija ncdolžnosti, Dokler tam grch ne shaja Cas prelepi mladih dni. Vsim vertic lep enkrat cveti Poln rožic svetga raja: Vertnica sramožlivosti, Kjcr božji strah ostaja; Čas prelepi mladih dni! Vsim vertic lep enkrat cveti Poln rožic svetga raja: Vijolica poniznosti Dokler napuh nevstaja; Cas prelepi mladih dni! 254 Vsim vcrtic lep enkrat cvcti Poln rožic svctga raja: Je naglic zadovolnosti Kjer željam ni se kraja. : Cas prclcpi mladih dni! Vsim vertic lep enkrat cveti, Poln rožic svefga raja : Zlatice so veselnosti, Kjer žalost ne dohaja; Cas prelepi mladih dni! Vsim vcrtic lep enkrat cveti, Poln rožic svetga raja. Naj venčik s tch se naredi, Naj čast Bogu se shaja; Cas prelepi mladih dni! Vsim vertic lep enkrat cveti Poln rožic svctga raja. To lepi čas je mladih dni; Naj Bog! se v teb' obhaja Čas prelepi mladih dni. P. H. 5. Jezus ino dete« Dete po poti gre, Kam de pelja, ne ve; Jezus ga najde sam : Dete, alj ves li kam ? Hodi Ie za menoj. Hödi le za menoj, Dobcr vodnik sim tvoj: Glej to je voska pot; Lahko zgubi.š se kot; Hodi le za menoj. Hodi le za menoj, Hodirn jez pred teboj, De te v nesrečin kraj Kdo ne zapclje kdaj; Hödi le za menoj. Hodi le za menoj; Roko ti dam seboj, De ne spotakneš se, Ternjc ne zbode te; Hodi le za menoj. 235 Hödi lc sa menoj, Pustil sim tron jez svoj Tebe de tudi born Peljal v nebeski dom; Hödi le za menoj. Hodi le za menoj; Dete in bratec tvoj Hotel sim jez postat, Ložej ti pot kazat. Hodi le za menoj. Hodi 1c za menoj, Rcs sim prijatel tvoj, Glej de skoz smert in križ Peljem te v paradiž. Hodi le za menoj. Hodi le za menoj. Glej gor je Oče moj. Kar zapovedal bo Stor' kakor jez zvesto. Hodi le za menoj. P. H. 11. Pesme za dobro voljo na ženitvah alj poštenih gostijah. „Kdor je dobre volje, naj poje." Sv. Jakob 5, 13. 1. Slovo od leđik stana. 5?e sonce ozira lepo, * ,Ker jemle od mene slovo; Se bom omožila Samistvo pustila, Stopila bom v zakonski stan. Dekliči, vam rožee pustim, Nedolžnost fantičam zroćim; Nedolžno živeti — Nar bolši na sveti — Nar lepši deviški je stan. 256 Mladenčc, poštene može, In moje prijatle vse, Zdaj v duhu objamem, Od vas slovo vzamem In lepo zahvalim se vam. Preljubi oh stariši vi! Zahvalim vas z solznim' očmi; Vse vaše terplenje In skerbno rejenje Vse Bog naj poverne vam sam. Vi bralje in sestre moje, Ki z mcnoj izrastili ste, Pošteno živite In Bogu služite. Ta nauk jez za slovo vam dam. Sosede in soscdje vi! Vas prosim, odpustite mi. Se lepo ločimo, Prijazno živimo, Bo tuđi sam večni Bog z nam'. K nebesam pouzdignam oči; Ker per vas ostati mi ni, Slovo moram vzeti Za možam po sveti Vsa voljna se z Bogam podam. Poslali P E. Zagore. 2. ©Opravljanje K porobi* Le jemli nevesta slovo; Na božjo pot gremo z tabo. Zdaj vzeli te ledik stanu, , ; , . In dali te borno možu. ■'■u'! '?t Le jemli nevesta slovo, V .1 K poroki jit sram te nebo; Divica poštena si b'la, Poštena za možam bož šla. Le jemli nevesta slovo Od svojiga očeta lepo ; * Skerbeli veliko za te, ■'".'■ Zahvali jih serćno za vse. Le jemli nevesta slovo, Materi poljubi roko. Oh koljko so meli skerbi Dc zrastla poštena si liči. 257 Le jemli nevesta slovo " *" Od bratov in sestcr lepo; Prijazno jim roko podaj, De prcveč ne jokajo zdaj. Le jemli nevesta slovo Od znancov in žlahte tako, Đe bode nas Jezus vesel Med svate nebeske nas vzcl. Poslali P. E. Zagore. 3. Uevesta slovo vzeme. Z Bogam, z Bogam, ljubi oče! Ker mi ni ostat mogoče, Dajte mi se žegen svoj, Naj od hiše gre z menoj. Zdravo, ljuba moja mati! Moram se od vas podati; Teško ste 'zredili me; Zdaj objamem vas za vse. Srečno bratje in sestrice, Vi verstniki in verstnice! Skupej smo izrastili, Zdaj se mormo lociti. Bod'te zdravi in veseli, Ki ste me za ljubo imeli; Ker podam se jaz od tod, f:v' Daj mi Bog prav srečen pot. Poslali P. E. Zagore. 4. Redar nevesto razplctajo. Dekliški stan jaz zapustim, Bogu, Mariji izročim; Bogu zahvalim lepo se, Ki srečno je ohranil me. Dozdaj sim dekle svoja b'la, In lehko sim prepevala, Sim tergala si rožice, Ki so družice moje b'le. Po Iogi so prepevale Mi ljube, drobuo ptičice, Mi dobro srečo vošila Je tud prijazna gcilica. Po bistri vodi plavale So momo mene ribice; Pozdravlale so me z glavo Ker bila sim dekle mlado. 17 858 Pa kako hitro memo je Veselje odletelo vse; Tud rožce se osulc so, Ki mlade leta venčajo. Razpletite mi portice, Ki so dekleta lepšale ; Ne smem jih žena vcč nosit' Na vselj jih moram zapustit'. Prelepi moji pankelci Zeleni ino pisani, Na vselej vas zđaj zapustim In pečo zakonsko dobim. Oj drag srebern venec moj, Iz glave denem te nicoj; Le .samo to tolaži me, Dc nisim prej zgubila te. Zdaj denem pušelce na stran, Kcr stopla sim v zakonski stan; Veselje moje bili ste, V prihodno niste več za me. Sim bila srečna deklica, Bom tuđi žena zakonska. Vsa volji božji se podam, In zakona me ne bo sram.' Poslali P. E. Zagore. 5. Darovanje zeaiisia ino neveste. Ljubi oče starašina! Le natočte kupco vina In pojišite mošnico Pa prinesite petico! Le darujte, le darujte v Z enim lepim daram Ženina ino nevesto Z dobrovoljnim sercam. Vi devir, lc tud odprite Svoj karnir, in prinosite Naj bo tolar alj petica, Saj ne svara se mošnica. Lc darujte, le darujte . v Z cnim lepim daram Ženina ino nevesto Z dobrovoljnim sercam. 259 Pragi in pošteni svatje, Ljube sestre ino bratje, Bližej, bližej pristopite In svoj darek prinesite. Le darujte, le darujte v. Z enim lepim daram Ženina ino nevesto Z dobrovoljnim sercam. Ljube vujke in tetiće, Ljube botre in babice Bote kos tenčice dale, Mlado mater obdarvale. , Le darujte, le darujte v Z enim lepim daram Ženina ino nevesto Z dobrovoljnim sercam. Le darujte dobre volje, Njima bode velko bolje Kar bo serce rado dalo Vam ne bode pomankalo. Le darujte, le darujte v, Z enim lepim daram Ženina ino nevesto Z dobrovoljnim sercam. Poslali P. E. Zagore. III. Pesrae za kratek cas. 1. Ocetova kletev. (Pergođba leta 145 4. MT er Ćeli na skalovji — v Savino dol gledaje — U starimu zidovji slovcčim na vsc kraje, Je svoje dni ošaben knez Urih gospodval, Se ni eloveške moči ne božje šibe bal. Pred njega kmetič stopi ponižen in pohleven: „Usmilenje imejte! me vid'te, de sim rcven; ,,Edino moje dete, moj otrok mi je vzet, „Kdo solz za nj a prelitih bi znal le vsih preštet?! „Veselje je edino za me in mater bila „Hči dobra ■—■ pridna — zala, ko rožica premila. „Odgovor prosim kneza: ste vzeli hcer mi vi ? „De žalostnim ocetu se serce ohladi. 17 * 2ßO Huđičcvo posmeha se knez ošaben kmetu, Dc solznim se v britkosti topi sercc očetu. Ter vdari mu na uho zaperte hčerke jok, Ter vdari mu na serce saperte hcerke stok. In oče mu serdito besedo strašno reče, De tcrdoscrčnika u serce živo spcče: „Vi knez visoke glave — imate z menoj smeh, „Pravica vam je šala, in rop per vas ni greh, „Kmetiške srote prošnje vam nikaj ne veljajo, ,,Ko led vam merzle persi milosti ne poznajo; „Veselje vaše grešno se vam naj ogreni; „Visoko zidan tabor se v kosce naj zdrobi! „Knezija vaša verla — v razsipu bo ležala, „De moja kletev prazna ni, ona bo pričvala; „Ta tabor, kterga slemen do megle gor kipi, „Se naj u kratkih letah v razsip vam spremini! „Ta grad, u k'tcrim cesar sam snubiti 'ma želje, „Naj zibne vam u prah — naj mine gorno Ćele ! „Pa sluha ino duha poprej ko nja ne bo, „Ponižanga v sramoti bo vidilo oko. „Poslopje, v kterim kmet usmilenja zdaj prosi, „Obresti moje dobe rcvežu naj nosi „Naj moje dobe enga za lastnika ima, „Za gospodarja svojga naj kmeta on spozna." Gorno Ćele v letu 1846. Na sterme gore obrez voda bije, Med kamnjam se nekdajnih zidov vije, In zgorej tik oblakov je razsip, V polnočni grozi ga obsije sip. „Je to, popotnik vpratš'a, slavno Ćele? Je tamo sirah domaće bil dežele? Je to zidovje kneza Urha dom, Ki sta raznesla ga vihar in grom?" ' Globoke vidiš tu ozidje ječe, Tarn za oklepe kraj, za sulce, meče; Planjava tu za igro in za boj, Razpad še zdaj namen pokaže svoj. In beršlen, ko zi sto rokam' objemlcj Zidovje do veršin 'z oserčja zemlje. Železnih vrat ker zäpeh je rožlal, Stoletnih časov varh rijav, Tam lesa škriple zdaj namesti vrat, Trobliva varhinja za stari grad. To CeLskih knezov slovno je gradiše, Junakov CeLskih bio nckdaj shodiše. Pa blizo grada najdes hišco malo, Iz rezanga kamenja —• gledat njo je zalo} Tam grada stariga je gospodar. Popotnik,! nja prijazno nagovarj'j 861 On je lastnik, on lamo sme ravnati, Slobodno kosama smo grad prodati, Prerokovanjc kmela on poterdi zdaj, Kako pred 400 lctam' je bil prcklcl ta kraj. *) In kedar temna noč prihaja, In veterc rahlo drevje maja, Se m' zdi, ko b' kneza Urha duh zdihva]: „Nckolni oče me, vsaj bom ti hćerko dal." A r 1 i c. ». Ufa Semci. Na Semenca tabri U senci pod gabri Zvcdrujcm se sam; Okoli zvalinc Nekdajne grajšine Lih komaj poznam. Kar slavce moj ptiček, No nograda čricek : Zučneta živo. En veterčik piha, Me s cvetjam nadiha Nebesko ljubo. Scrce so mi vname, Ta kraj me prevzame, Dreven ostermim. : Ko spet se zavedam * ,; ■ Okoli pogledam: Kaj tukaj seđim! Umika se veja, Se^solnce posmeja: Ces to se t' godi! Ta gora je mati ,, ,,.,..' Zna stre ci, zibati, ' In z vinam doji. Ko cutoro vzamem, Napijat ustanem Soseski okrog. No! čujte domaći ■•. ,, -> Sosedje mejači! Pomozi vam Bog! *) Hupil je bil svojo dni neki kmet za, gradam ves stari grad za nekih 60 Roldinarjov, ino je bil gorniga Gela gospodar, Eavno tega leta 1846 pa so Njih BUscclcncia Malia Konstantin visokorodni grof od Wikciiburg, visokoünstit poglavar Štajerske dežele Celski stari grad od limetiča, za gradam za 000 goldinarjov ino 10 tolarjov kupili, ino ga gospodi Štajarskili dežclnili stališ vlastili, 262 Gorenski snežniki "' ", «sl Mi nckdaj redniki —• Tud vam naj velja. Povejte okoli De kaplja najbolji Je tukaj doma. Po Semiški gori Enako se zori, Kozarci bliše: Naj čutara, vercik Ogrevata serčik, Težave beže. M. R. 3. Vio lica. Violjca je v dolini stala, Po polji žlahten duh dajala, Pa stan prenizek se ji zdi; Na više priti poželi. Violjca se je preselila, Na solnčen homec posadila; ,,Po sveti bom zdaj gledala, Po šrokim lehko dišala." Violjci je na hribci zamerzelo; „Na hribi tam —je djala — bo veselo; Tam vidi se okolj povsod!" Tak misli ino gre od tod. Veselo ji na hribi solnce sije In zdrava sapa ji po lici brije, Pa se zadost visoko ni: Na goro taj njo veseli. ,,Tam vidla bom po celim sveti, Čula z nebes kokota peti — " Tak pravi zdaj violica, Ter se na dolgo pot poda. Verh sterme gore teško persopiha, Nevsmileni vihar njo hudo viha; Na skali nima postelce, Ne najde žejna kapelce. Violjca se še ni zagrela, Jo huda zima že prijela; Od mraza srota se solzi, In v led. se solza premeni. 263 Nazaj v dolino tiho je želela, Pa rcva moči ni dovolj imela; Vsa blcda vsehne, obleti, Na gori srota omedli. Če najdeš ljubi dom u niskim stani, Le zadavolcn srećo si ohrani; V dolini si pred vetram skrit; Visoko je nevarno bit'. 4. Potonka. Vsa rudeča in košata Je potonka prcvzetvala: „Kok sim lepa in bogata;" Je violci: srota! djala: Hočes sestra kaj veljat, -. Moraš se bolj poštimat." -'■Nijiiiii odi iu ,,Jaz ne maram za bahanjc," , Je potonki vjolca djala; >5 8 manmo': iahten duh si bom varvala, Moja skerb je za poštvanje; ,_y. Ako roža ne diši, ' Nje lepota ne časti. Ko potonka sestro vjeda, Pride ženin mlad iz hiše; On stimanke ne pogleda, In violeo si pojise, , Jo nevesti podeli, Da ji v nedrijah diši. 0 deklete, ne lepota — * Vaša cena je poštenje; * Le poniznost je dragota, ' Ino pumetno živlenjc. Smrad dekliški je napüh, ln poštenje žlahten duh. 5. Verfiiarja slovq. i i'. Srečno, roža ti premila! Morva se ločiti; Cvetje svoje si zgubila, ,, Moraš se vsušili. Glavca žalostno ti vpada, Kcr te sidi ločenjc; Jelj, vertnarju bi Ae rada Lcpšela živlcnje ? 201 Srotka! tebe peče rana, De si odcvctela, De te je vmorila slana, De medlujež vela. Oh, vertnar zdaj rože nima, s,s'$ Nima več zalivat; , ^ ,u\ Mu perkima bela zima, > .;-,i',>!s "f Pojde tud počivat. Arlić. Pesme za pobožnost. Opominajte se med sebo z psalmi, z hvalnimi ino duhov-nimi pesmi, vedno pojte Bogu v svojih sercih. Sv. Pavl Kolosanam 3, 16. 1. Hvalen bodi Jezu» Kristu»! Igraj -Biffl-valen bodi Jezus Kristus, Hvalen bodi večni Bog! Tam v nebesih in na zemli Naj Te hvali vse okrog! Tvoja roka je stvarila Morje zemljo in nebo; Vse je modro naredila. ' Naj bi Tebi h časti b'lo; Naj časti in hvali Te Vse, kar leže ino gre! Hvalen bodi Jezus Kristus, Hvalen bodi naš Gospod! Naj Te po vezolnim sveti Hvali ves človeški rod! Adam je nebesa zgubil Ino pekel nam odperl; Ti si nas pa toljko ljubil, De si križan za nas vmerl; Naj Te hvali in časti, Kar se križa veseli. Hvalen bodi Jezus Kristus, Hvalen Izveličar naš! Naj Te hvaljmo vsi kristjani, Kterim toljko milost das. ß 865 Tebi hoćemo služiti, ?■'■* Uvalit' Tebe noč in dan; Daj le med ovčice priti Enkrat nam na desno stran. Vse nas vzemi v sveti raj, Naj Te hvaljmo vekomaj! 2, Duhovni pirhi. *) Po nekdajni lep' navadi, Stari vi, pa tuđi mladi, #lj Poslušajte, kaj povem Brumno zbranim vam luđem. Alleluja. J na '•* K so ludje se bolji bili, So Jim pridgarji delili r Drug velikonočni dan Lepe pirhe za njih stan. Alleluja. Mene žalost je obsula, Ker pobožnost je minula, Za pet Jezusovih ran Več ne marajo kristjan', Oh vi kristjan'! Vender hooem to sturiti, Se vam pirhe podeliti: Kdor jih željno bo sprejel, Bo v nebesih srečno pel: Alleluja. _t"i i Jezusove svete rane — Oh od Judov njemu dane, Vam za pirhe podelim, t$ De vas kaj razveselim. Alleluja. Glejte rano v dlan' desnice, Pot uterjene pravice, To vzemite, vi možje Ciste imejte vi roke. Alleluja. Lcvo roko zdaj poglejte, Lubeznive rane stejte, Te dam vam dobre žene De vam ložji bo serce. Alleluja. *) Po Štajerskim so pisanke. m Na noge strašno perbite, Se, o fantje, vi ozrite, So po dobrih potih šle, In zato perbite ble. Alleluja. Zapustite slabe pota, Dušam oh nevarne kota! Poslužite se lo nog, De bo češen vcčni Bog. ,, Alleluja. ' Desno stran odpcrto obetam Čistim pametnim dekletam, Ker zadost prostorna je Varvati vas greha vse. Alleluja. Vdove ! zdal sim že vse rane, Težki križ mi se ostane; Tega v pirhe vam podam Trostarja vašim solzam. Alleluja. Te le pirhe uzemite, V svoje serce jih shranite, Boljši vam, kakor zlato Pet ran Jezusovih bo. Alleluja. Svete rane tu častimo, V nje se grehu vedno skrimo, De pred greham varvan' zdaj Enkrat pritlemo v svet raj. Alleluja. L. D. ,°>ntk y«i->!:T Vši'h'iT, b'. 3. Pesem na novi »naši. (Zložena v leti 1828.) Serce svoje povzdignimo 0 kristjani, dones mi! Z novim masnikam sklenimo Se per sveti mazi vsi. Oni bojo ponovili, Kar je Kristus zadno noc —■ Ravno čudo to sturili Skuz neskončno božjo moč. Denes se je veseliti, Rcs je doncs zlati dan, Ker Gospoda povzdigniti Hotel Bog je v mašni stan. 267 Lcpo je služavnik biti Sam'ga večniga Boga; Čudno je, kruh oživiti Skuz bescdo Jezusa. Sveto je njih opravilo, « Ki ga angel ne stori. Kruha, vina spremenilo V Jezusa meso in kri. Kakor v starim testamenti Kerv prelivana ne bo; Vžili v svetim zakramenti Bojo Jczusa Te'o. Mašnik v božimu imenu Grehov nas odvežejo, Ako nismo spokorjeni, Nam jih tud zavežejo. Srečen oče, srečna mati, Blagor vam vi stariši! Srečne sestre, srečni brati, Znanci in prijateli! Bojo zdaj za vas molili, In za vse dobrotnike Sveto maso odslužili V naše izveličanje. Kralji ino tud cesarji Masnike spoštujejo; Z njimi v službi na oltarji Angeli tud strežejo. Kerubini, Serafini Se ponizno vklanjajo, Pričcjoč božimu Sini, Kader povzdigujejo. , '.~.n ' Kdo je on, ki ne spoštuje Precastiten masni stan? Kdor duhovne zaničuje, Bo od Boga zanicvan. Vender vender mašnik mladi, Koljko malopridnih bo, Ki opravljajo zlo radi Mašnike, de je gerđo! 0 visok ino častiten '- Je v resnici mašni stan! Ravno kakor imeniten Je tud z križami obdan. , aitim 0, 868 Naj se tak iz neba vliva, Naj se bliska in gromi, Ker ponoći vse počiva, Mašnik brez skerbi ne spi. Naj nam bojo z razsvctlcnjam Mašnik bozi svetla luč! Nekdaj pa za tim živlenjam Tuđi nam nebeski kluč. De bi na desnici stali Enkrat pred Sodnikam tam, In ovčice vse peljali V sveti raj za Jezusam! De bi srečno doživeli ht Svojih let se petđeset, Drugo novo maso peli Zdravi in veseli spet. To iz serca vsi želimo, Ki smo svatje Njihni zdaj; Naj se z Njimi veselimo Tam v nebesih vekomaj. 4» Pescm na drugi novi masi» *) (Zložena v leti 1829.) Čujte, čujte, o kristjani, Kaj zvonovi nam pojo! K drugi sveti novi maši Nas veselo vabijo. Star'ga mašnika poglejte, Ino v časti jih imejte, Ki so druge vredni b'li Nove maše včakati. Let je petdeset minilo, & Kar oni mašujejo, Dones zopet u zahvalo Novo maso pojejo, De se tud mi veselimo, Večniga Boga častimo, Ki pastirja dobriga Nam tak dolgo ž'veti da. * Srečen, srečen kdor dočaka ., Tak visoke starosti! '" Pa še srečnej, kdor opravlja Dobriga v obilnosti! *) Bila je zložena per Novi cerkvi na Štajerskim, lio so rajni prečestiti ino blagorodni gospod Jožcf vites Jakomini 19. SuJoa 1829 drugo novo maso služili. Lepe jagode so zrele, Pa se lepši dobre dele, K'tere oni st'rili so, Ki jih dones vcnčajo. Lehko morate pričvati, 0 keršanske duše vi, Božjih navkov oznanvati, Koljko ste jih slišali! Grcšnike preoberniti, In ncvedne podučiti —-To je njim od serca šio, Serca tud' probadalo. Koljko grešnikov njih hvali, De so njihni angel b'li, Ker so njih na pot pcljali, Proti srečni večnosti. Brcz zamude spovedvati, Lepe navkc vsim dajati ■—■ Glejte! v toljki starosti Nj ili šc zmeram veseli. Nič ni boljšiga imeti Od prijatla dobriga; Pa se bolje preskcrbcti Bukve navka svetiga. Bukvice so izpisvali, Njih ovcicam brat (lajali, Naj bi za prijatclc Njim rcsnico bože b'le. Hude letvinc so vstale, Bila tcrda lakota, Vjime so nas objiskale, ,,, / Bilo malo živeža. Svojim ustani so odzeli, De bi vboge preživeli. Laeni so nahranjeni o>W-j "I Spct od njihne hiše sli. Saj vsi vbožci jih spoznajo Za očeta svojiga, Vsi potrebni njih imajo cujdoJl Pomoćnika vsmilenga. Vsigavednimu je znano, In od njega bo darvano, Kar so st'rili dobriga, Naj jim Bog plačtlo da. 270 Dones mi Boga prosimo, Naj jim da se dosti let, Kakor 'z serca vsi želimo, Prav veselih doživet'; De bi nas pa tud peljali, Kedar borno dokončali To živlenje, v sveti raj, Ki ga Bog vsim skupaj daj! 5. Slovo timu svetu. Lehko noč! Vse terplenje bodi proč. Mir in pokoj svet'ga raja Tamkaj trudniga obdaja; Smert! kjc je zdaj tvoja moć? Lehko noč! Meni v raj Gor odperta pot je zdaj! Tam vsa moč terplcnja zgine, Vsa tcsnota serca mine; Bod' pozdravlen ti moj dom. Srečen bom! Prej in slej Križev svet ima vselej; Hudo z dobrim se prepira, Svet ne da nam prav'ga mira, Miru tu ne najdemo: Tam samo! Jokat ne! Le storit' dolžnosti vse! Dobre dela skcrbno sjati, V večnost pred scbo poslati: Tak gre brumen lehko spat V grob enkrat. Lehko noč! V raji vidmo se drugoč. Je ljubezen z nami bila, Ona nas ne bo ločila; Je močnej ko groba moč. Lehko noč! Poslali Jožef Vcgund. €2. Koristne reci za pridne ljudi. Vse pak poskusite, kar je prav đeržite. .... ^ eHlir«! I. Te, 5,81. 273 r- i. Domaće zdravila zoper ostrupenja. §.1. Vvođ. v ^vloveka dolžnost je za zdravjc duše in trupla skerbeti, pa tuđi svojimu bližnimu na pomoč priti, kedar ga nesreća za-denc, de njegovo življenje v ncvarnost priđe. Ni je pa veči ne-varnosti za človeško življenje kot takrat, kedar je kdo kaj stru-peniga povžil. V malo trenutjih dostikrat konca povžiti strup življenje človeka. ■—■ V tacih zadevah, kjer le nagla pomoć zamore naglo smert užugati, bi pač dobro bilo, do bi vsakdo sajkol-čikanj vcdnosti imel, kako je v sili ostrupenja ravnati, do-kler zdravnik na pomoć ne prihiti. Milo je, človeka smerti oteti! Nikar pa ne mislite, dragi bravci! dc taka vednost je čez našo moč; nikakor ne. Tolikanj se zamore vsakdo naučili, de ve v sili kaj praviga svetovati in neumnim vražam se v brambo staviti. Po domaće se borno tedaj pogovorili in brcz učenih besed, kakor se v „Drobtincah" spodobi, ki nišo pisane za učene doh-tarje, temuč za prostiga Slovenca. Le poslušajte me! §. 2. Splosiie znamuja ostrupenja. De je človck ostruplcn, se iz tega spozna, ako je ravno popred se popolnama zdrav alj le na kaki lahki bolczni bolan bil, zdaj pa je nanagloma v smcrtno nevarnost padcl. Ce se je pa zraven tega se zvedilo, de je kaj strupeniga povžil, je ostrupenje gotovo. Vsi strupi, kolikor jih je na zemlji, se đajo ločiti v tri verste, to je: imajo trojno lastnost. 18 274 §. 3. Strupi perviga reda. Strupi pervc verste so taki, ki ćlovcka omotijo, de je ves vertoglav, alj de leži kakor de bi bil pijan, dc se nič ne za-ve, vedrio spi, do nie bolečin ne obćuti in ne potoži. Taki strupi se imenujejo omotice (&etäu&etibe ©iste), ki se z vso svojo strupeno moćjo na raožganc človeka veržejo in z božjastjo in mertudam (božjim žlakam) živlenje končojo. — Strupi te verste so večidel zeliša, ki imajo omotlivo moć v sebi, kakor: mak (3D?os;n), kristavec (@teđ;apfel), zobnik (SÖitfenScaut), voleje (»iev&lattrige (Sinke«) i. t. d. Nar hujši vsih strupov tega reda je pruska kislina (SÖ(ctltfaure), zoper ktero skoraj nikdar ni pomoći. Te kisline imajo po malim tuđi v sebi: jederca mandeljnov, oreskev, ma-rclc, ćešpelj i. t. d. —• zato pogine ptičica, če ji grenkih mandeljnov zobati das; zato je nevarno breskevnib, jederc jesti. §. 4. Strupi đruziga reda. Strupi druge verste so strupam perve verste v svojih lastnostih ravno nasproti; oni napravijo neizrećeno hude bole eine v želođeu in po čevah. Cloveka popade grozno huda kolika, de stoka in vpije, de se Bogu usmili, in de ne najde nikjcr ne miru, ne pokoja, ampak se prevraća od enc strani na drugo. Huda žeja ga terpinći; neprenehama iz želodca meće (bljuva alj kozla); kervava driska ga priganja, božjast ga prime. Hudi strup vjeđa in preglodi želodec in ćeva, in se le, kadar ćerni prisad (33ranb) pritisne, človek potihne in obmiruje, —• tode ta mir z merzlim potam ni znamnje iiehajoćc bolezni, ampak nastopne smerti. ■—• Strupi te verste alj s takimi lastnostimi se imenuje vjediec (agenbe <33ifte>, ki svojo strupeno moć vcržejo posebno na želodec in ćeva in jih prejcjo. Taki strupi so mnoge rude, rudni ne, kamni in soli, pa tuđi mnoge zeliša in nc-ktere živalske reći; namreč: arzenik (rumeni, rudcć in beli), kamur se tuđi misnica stejc in ki je nar hujši strup tega reda; potem razne priprave živiga srebra, kotlovine alj kusra in svinca, mnoge rudninske kisline (SRinecctffäUKcn), kamur se vi-trijol alj hudicevo olje (©c^ivsefelfaure ober 53itciolc>^(), solitar-jeva kislina (@a(petetfctvtt:e, @d|)eibei»ctff«c), pa tuđi solitar in 275 še več druzih rudnin in rudninskih soli šteje, katere pa 1c bolj poredkama človck v roke dobi. Strupcne zeliša te verste so: teloh beli in zelen (n>eifje unb grüne SftteStvurj), šporovo seme (@ame bež scharfen 9?itterfporn«)j podlesk (Jperbftjettfose), dre-novšek (S^roat&enrourj), velikonočnica (Äücl;enfc^e0e), viš-njev lesjak (&(. £ifenf>ut), voleji koren alj divji poper (@ei* belbaft), garjevi alj strupeni mleček (SBo(fžmitcb), zlatenca («KanunJel) i. t. d. Iz živalstva se semkaj stejejo: španske muhe, gnilo meso, gnile ribe, gnil sir, gnilc klobase, posebno jetrene in kervave klobase, ki so bile iz kervi tacih prešičev narejene, ki so na vrančnim prisadu (SMj&ranb) pocepali alj pa malo poprej od neumnih ljudi alj goljufnih mesarjev zaklani bili. §. 5. Strupi tretjiga reda. Strupi tretje verste so taki, ki imajo združeno moc obojnih dozdej imenovanih v sebi, se omotne vjedice alj vjedovne omotice (ä|enb=6etäu6enbe ©iste) imenujejo, in se po obojnih zgorej imenovanih boleznih spoznajo. Tuđi tacih strupov je veliko, in sicer iz zelištva se semkaj stejejo: strupeni oreh (Äräfjenaucje), voleja jagoda (£ollfirfcf>e), tobak (£abaf), divja buča alj hostna čerlenka (3aunr«be), smerd-livec (gePecJter ©cfyiersing), pasji peteršilj (®arten=©teit]e), tro-belika (8EßafTerfd[)ter(ing), červivnik (gemeine ©au^eiQ, ljulka (SctumeHold)), klasni rožički (93?tttterbrn), kokalj (Äornrabe), pasje zeliše alj čerlenka (37ctd;tfd;atten) , rudeči naper-stek (rotier gtngetf;ut), rijasto in sentjavo žito, strupene gobe i. t. đ. §. 6. Splosne zđraviljske vodila. Slišali ste zdej, dragi bravci! kako se ločijo mnogi strupi po svojih lastnostih, in kako se razne ostrupenja spoznajo. Tega vam je pa pred vsim vediti treba bilo, zato, ker se vse zđravila zoper struje po teh razločkih ravnajo. Za pervo silo vam je tedaj zadosti, de le ta trojni raz-loček veste in po tem ozdravljanje začnete, dokler zdravnik na 18 * 276 pomoč ne priđe. Drugači boste po tem takim ozdravljali taciga, ki ves o m o t i č e n pred vami leži; drugači zopet taciga, kteriga hudo kolje, in zopet drugači taciga, kteriga kolje, zraven tega pa tuđi omotica omamljuje. Kako je z vsakaterim ravnati, vam borno kmalo povedali; v eni reci pa si je vse ozdravljanje enako, namreč v ti: de povsod perva in nar po-glavitniši pomoč v tem obstoji, de se ostruplenimu človeku pred vsimi drugimi take zdravila dajejo, ki mti želodec izprazne-jo, de strup iz sebe pomeče. Zdravila, ki imajo tako moč v sebi, se imenujejo biju vila. §. 7. Perva pomoć proti slehernimu strupu. Ostruplenimu človeku, naj si bode ostruplen od kakoršniga strupa si bodi, neutegama daj kozare za kozarcam mlače (v sili tuđi m er zle) vode, alj mleka, alj olja laškiga alj laneniga pa ne žarkiga, alj žajfnice, alj belakov na vodi, alj srovi-ga masla (putra), alj cukra, alj medu v vodi raztopleniga. Več ko človck take oljnatc, sladkc alj žlezaste pijace popije, boljši je. — Ce pa vse te reci ne vzdignejo želodca, de človek ne verže vsiga strupa iz sebe, naj vtakne sam, če se zave, perst prav globoko v gerlo, alj naj se mu gerlo pošegeta s peresam (s pernatim končani) v olji pomočenim, ki je gotov pomoček za bljuvanje (kozlanje). Ko si vse to storil, si storil, kar je bilo pred vsim drugim nar bolj potrebniga. S tem pa vunder ni vsa pomoč pri koncu, ker so zoper posamezne strupe tuđi se posamezne zdravila, ki imajo posebno moč zoper ta alj uni strup. — Tuđi se ne dajo strupi vse-lej čisto iz želodca in iz črev spraviti: takrat je potreba tacih zdravil, ki imajo posebno lastnost strupa strupeno moč vzeti. Kakor oljc alj kaka druga mast spremeni hudo lugasto sol v nedolžno mjilo (žajfo), tako zamorejo tuđi nekterc reci strupam strupeno moč odvzeti in jih v neđolžne alj saj v nc-škodlive reci premeniti. De boste pa tuđi v tem se vedili prav vesti in po storjenim pervim delu tuđi na dalje vedili pravih zdravil ostruplenimu človeku podajati, morate na to gledati, česar smo vas zgorej učili: ali je namreč strup omotica, ali vjedica, ali pa omotna vjedica. 277 g. 8. Ozdravljanje po omoticah ostruplenih ljudi. Segetajte jim, čc je moč, gcrlo z oljnatim peresam, de bojo bljuvali. Polagajte jim lalikih v mcrzlo vodo pomo-čenih rut na glavo; če imate pa snega alj ledu pri rokah, je pa se boljši. Vmivajte jim obraz, pa ludi celo truplo s kisam alj jesiham. Polivajtc jim glavo z merzlo vodo in jim jo brizglajte v obraz. Na stegna in meče (bodeljne) jim pervežite ribaniga hrena. Zdravnik bo dostikrat tacimu bolniku ludi pušal in mu kako moćno bljuvilo (lck za kozlanje ponudil. — Če se ostruplen človek toliko zave, de more pozirati, dajte mu pogostama kozar-cek merzle vode popiti, kteri je tretji dcl jesiha permešano, alj ki je z lem ono okisana. Takc ki sline so poglavitni notranji pomoćki zoper strupeno omotico. Med tem pa pristavite k ognju pol bokala vode z dvema lotama drobno zrezanih šišk fÖaUäpfcI) alj pa knopra (skipkov Änoppern) in dajte jih skozi pol ure kuhati; odcejeno grenko vodo naj bolnik počasama popije. §. 9. Ozdravljanje po vjeđicah ostruplenih ljudi. Ljudem, ktere hud sirup po želodcu in čevah kolje in grize, dajte kozare za kozarcam mleka, olja, v vodi razto-plenih belakov, cukra, štirke, medu alj ajbševiga čaja (teja) kolikor ga va-nj more. Vsake dve minuti naj popije nar manj en kozare cne alj druge imenovanih pijač, ktere bojo še bolj pomagale, če so tople alj mlačne. Za pervo silo naj pije ostruplen človek navadne vode, kolikor je more, in naj si skuši z perstam želodec izprazniti. Imenovane, oljnate, slad-ke, mlečnati in žlezaste reci so zoper take strupe nar poglavitni|i zdravila. §.10. Ozdravljanje po omotnih vjeđicah ostruplenih ljudi. Ozdravljanje tacih ljudi se ravna potem: ali je omotica ali kolika hujši. Kar je hujši in kar bolnik nar bolj potoži, to naj se nar poprej ozdravljuje s pomočki, ki smo jih ravno poprej v 8. in 9. sostavku razložili. «75 §.11. Senekaj posameznili zđravil zoper posameznestrupe. V pričijočim podučenji smo razložili splošno ravnanje zoper strupe perve, druge in tretje verste. Za pervo pomoć nimamo boljših zdravil od ravno zdaj imenovanih. Ker pa imajo nektere zdravila posebno nasprotno moč zoper nektere strupe, borno bravcam se te pomočke na znanje dali; se ve, de le take, ki se lahko dajo napraviti in pa se tuđi smejo od sleherniga človeka rabiti. , Posebni pomočki zoper strupene zeliša: Zoper mak (Opium) rute v merzlo vodo pomočene na glavo; brizglanje merzle vode v obraz in persi; bljuvilo*); pu-sanje; z jesiham alj lemono okisana voda, ki naj jo ostniplen človek pogostama pije, po tem pa tuđi močna černa kava (kose) 1 lot na 1 skledico. Včasih tuđi pomaga život ostrupleniga cloveka krepko pretresti in ga polahkama za laso vleči; cei život z jesiham vmivati. Poslednjič služi tuđi kuhana siškina alj knopro-va voda, od ktere smo že govorili. Zoper volčjo jagodo (£oWtrf$e) ravno tako. Zoper zobnika (jHiifmtvaut) ravno tako. Zoper kristavca (©tccfyapfef) ravno tako, zoper kteriga se je mleko, pa tuđi kisla sirotka velikrat prav dobro obnesla, če ni bila huda kolika zraven. Zoper strupeni oreh (Ätäftettaugett): bljuvilo, potem pa koj siškine alj knoprove vođe; pri hudi koliki pa olje in žleza-sti čaji. Zoper smerdljivca (©^ictsing) ravno tako. Zoper ribjo omotico (RoteUtörntt'): bljuvilo, potem okisana voda, kakor je bilo zoper mak svetvano. Zoper Ijulko (Saumenofc^), klasne rožičke (ßlMedotti) ravno tako. Zoper lesjaka (Stfenl;ttt) topla voda z oljem, černa kava. *) Bljuvila smo popisali v 7. sostavku. 279 Zoper podlesk CSeitsojV) bljuvilo, šiškina alj knoprova voda; pri hudi koliki pa olje. - ; . Zoper prusko kislino (JÖ(aufäurc) nc pomaga nobena rec, će jo je človek Ic kolčikanj cisto popil. Vunder naj sc mu da luga z vodo zmešaniga piti; se boljši pa kakili 20 do 30 kap-lic salmijakovca (©cttmtaf'getfr) v majhni skledici černc kave z eno žlico terp entino vi ga olja vred, ;«»«■ vi&tai «,u.5i Zoper osfruplenje breskvinih, češpljcvih, marelj-c i n i h j c d c r c ravno tako. Zoper stnipcne gobe: nar poprej bljuvilo, de bol-nik gobe iz sebe zmečc; potom pa je m er zla voda nar po-glavitniši pomoček, in pa cer na kava. Ce je pa huda kolika pertisnila, pomaga: veliko tople vode in oJja, alj mleka. Veliko ljudi je že od gob pomerlo; de so gobe stnipcne nc oznani ne čebula ne sreberna žlica za gotovo, ker so skusnje učile, dc ju cio musnica (g-liegenfcfyroamm) ni očernila. Kdor tedaj hoče brez nevarnosti gob jesti, naj jih poprej da z soljo in jesiham okisa-nira kropam popariti, poteni pa v merzli vodi dobro sprati; potem naj jih se le kuhati da. > ,u&(imat) naj se ravna ravno tako; posebno pomaga štirka z žajfnico zmešana. Zoper peklenski kamen (JpöUett stein) pomagajo domaća sol v vodi raztoplena, in pa belaki. Če je huda kolika pertisnila: olje in žlezasti čaji. Tuđi bolečino ran po peklenski-mu kamni nar bolj potolaži domaća sol v vodi raztoplena. Zoper svinc: bljuvilo, potem olje. : i' «''<": i Zoper cink: mlacne vode, kar je clovek povžiti more; potem mleko, zadnjič s šiškami kuhana voda. Zoper bljuvni venšterg (53mtyt»etttfhin): s šiškami alj konopram kuhana voda; zoper hudo koliko mlačno olje in žlezasti čaji. Zoper lugaste soli (lug, potašelj, salmiakovc i. t. d.) pomaga z jesiham alj lemono moćno okisana voda, alj olje, ktero naredi, de se lugasta sol v mjilo (žajfo) spremeni. Zoper hudičevo olje in druge rudninske klsline ni boljšiga zdravila, kot je magnezija alj tako imenovane rakove oči, v sili tuđi pepel, v stupo stolčena kreda, z vodo zmešana; tuđi žajfnica, mleko, in če nič druziga v pervi sili pri rokah ni, tuđi merzla voda obilno popita. Zoper živo apno: jesih z medam in vodo zmešan, olje. Zoper povžito steklo (glaž): olje, močnati sok. Pomočki zioper mnogotere druge strupe. Zoper strupenc klobase, kervave in jeterne. Stare klobasc, posebno take, ktere so takrat v dimnik obesli, ko je za merzlim vremenam južno nastopilo, nar rajši postanejo strupenc in tolikanj rajši, kolikor so veči in debelji. Zoper tako ostrupenje pomaga naglo bljuvilo, potem grenke soli (SÖittctfalj) 2 alj 3 lote v maslicu vode raztoplene in z belakam in laškim oljem 281 zmešane; pomaga tuđi merzla z jesiham alj lemono okisana voda, čema kava, in vmivanje života z jesiham. Zoper gnjil sir: bljuvilo, potem magnezija alj kreda na vodi. Zoper oglen sopuh, ki puhti iz žerjavice alj živiga oglja tuđi brez dima, je perva pomoć, dc se zadušen človek na prosti zrak prenese; merzla voda čista alj z jesiham okisana naj se mu v obraz brizgla. Se boljši in čudapolen pomoček pa je: polivanje glave in persi z merzlo vodo. Če omoten člo-vek zopet sopsti začne, se mora s tem ravnanjem jenjati, in bol-nik v gorke ruhe zaviti. Dostikrat je takimu ćloveku pušati potreba, de ga mertud ne vmori. Zoper strup stekliga pesajc perva pomoč, de se rana z mlačno vodo, in čc bi te pri rokah ne bilo, s svojo vodo (scavnico) pol agama izpere. Merzla voda ni dobra, zato ker se po nji rana skerči in strup v nji zastane. Ko je rana izprana, naj se berž shudičevim oljem posmodi alj pa s pripravnim žarečim železam sožge, de se strup do dobriga pokonča. Nobeno drugo zdravilo ni tako gotovo, kakor to, če se le urno stori, kar smo svetovali. §. 12. Sklep. To, dragi Slovenci, sim vam namenil v „Drobtincah" na znanje dati. Le zdraviljske drobtince so sicer, ki sim vam jih v pričujočim nauku ponudil, tode nikar ne zaničujte tuđi drobtinc, s kterimi si zamorete sami sebi alj pa svojimu bližnimu pomagati. Prava pomoč v sili je veliko vredna in hvalil vas bo zdravnik, ki morebiti ni mogel urno na pomoč priteci, de ste se pred njegovim prihodam umno obnašali. *) Dr. Bleiweiz. *) Hvala Vam lepa za dobre đrobtinee; prosimo le večkrat pošlite nam takih ! Drobtinca jezikoslovna z posebnim pogledam na gerčki ,in slovenski jezik. si .-kim^ j.-v ?■:;;,. :,-f ,*;iöid s**"»si w«i «■ *z stare zaveže nam je znano, de sta v pervič samo dva človeka na sveti bila. Tuđi se nam kaže, de Bog njima ni. cio popolniga jezika dal, kajti Mojzes nam piše, de nji je sam Bog perve živadi in druge reci imenovati vučil. Ko pa sta iz svetiga raja iztirana si morla sama za vsc skerbeti, kar njima je trebalo, v tej dobi sta onidva in njuni unuki ročim, kterih njim je trebalo, imena davala. Po tem se ve, de je pervi clovećanski jezik za vse samo eden bil. Đostikrat se pita, gdc je lc ti jezik? jez menim, de ga nigdi nije *). Kadar so se ljudje pomnožili, so bili prisileni, če dalje bolj se raziti, in raztepsti, in daleč v nove kraje preseliti, v kterih dosta unih reci in stvari ni bilo najti, za ktere so že poprej imena imeli, postavim: Če bil je človek najpoprej, ko vučeni vučijo, v Medpotočji (med potokama Evfrat in Tygris) je najšcl v tistih krajih mnogoverstne živali in zeliša, katerih v Evropi nije najti, in za le te si je imena zmislil. Ko se je v Evropo preselil, je najšel drugoverstne in med temi tuđi prej poznanim podobne živali in zeliša, prej poznanih pa ni, podobnim pa nije prijašniga imena dal, ampak po nekaj prenači-no, staro ime pa je pocasi pozabil; za vse druge pa si je s čašama nove imena skoval. Tako se je le ti jezik od starodavniga oddalil. Pa tuđi v unih starih krajih nije vse pri starem ostalo; druge živali so se pritirale, druge zeliša so prirastle, druge potrebe so se clovcku prikazale, •— za vse to bilo je novih imen treba; tako se je tuđi tam jezik premenil. Kaj se več stare pisma nam pričajo, de se je iz perviga skoro vsako ljudstvo po nekaj od žvinarije živelo; takim pa je mnogo paše treba; in ko je čreda kter kraj popasla, se je ćelo ljudstvo na druge kraje ober-nilo, in velike zmešnjave so se iz tega porodile. Tuđi za drugih vzrokov voljo so ljudstva križam sveta hodile, in nove domovine iskale; pa tuđi svoj jezik seboj prinesle; tako so se jeziki zme- *) Pred dvema ali tremi letami je neki močno vučen Magjar vmerl, kteri si je 40 let glavo napcnjal, de bi prikazal, đe sta Adam in Eva magjarslii govorila. 283 Sali, in pervostariga nigđc nije. Vučeni naše dobe se trudijo iz-vižati, kteri jezik je starši od drugiga; skoro vsak svoje perste gladi, in ne da čuti, če mu gdo kaj drugiga pove. Pa naj se pravdivajo, koliko njim je drago, za nas naj slovenska pravlica velja: Zerno do zerna pogača; t. j. po malem bo se že doseglo, kar je dosegliviga, in kar se z enim mahom ne dosegne. Jeziki so po dozdajnem razdelivanji pervotni t. j. taki, od kterih nije poznana druga korenina; in novostručni alj noviga struka, to so taki, kteri imajo drug jezik za korenino. Tako je geršina, nemšina, slovenšina pervotna; laški, francožki in španski jezik pa so novostručni. Ne treba po takem ne juh-niti, de so pervotni bo!j stari koker novostrucni. Dozdaj se to tako misli; morebiti priđe kdaj umna glava, in izviža, de tuđi le ti jeziki, najmre gerčki, nemški, slovenski nišo pervotni; in pri tem bi dvoje lehko bilo, t. j. morebiti se prikaže, de je vsim tem trem kaki drugi jezik korenina; alj pa, de je med njimi eden naj starsi, in ova dva iz njega. De so pa si vsi lc ti trijc jeziki podobni, je očevidno za vsakiga, kter nje lc nekaj bolj bistro pregleda. In de to nije prazna mlat, sem sledeče besede napisal, ktere bodo pokazale, de sta si slovenšina in geršina, kako tuđi, de sta si slovenšina in nemšina podobni, in de nije vsaka beseda v slovenšini iz nemškiga vzeta, ktera nekim po ncmškem disi. Malokdo med Slovenci porajta kaj geršino; vsakemu se nje učiti se vnoža. Zakaj pa to? Meni sta dva vzroka tega zanemarenja geršinc poznana; pervi je ta, de nikomu nije znano, kako moćno lep je le ti jezik; vseh jezikov, kar njih poznam, je geršina da-leč daleč naj lepši. Kak je lc ona bogata v svojih podobah alj formah, de ji ni para, in ravno tisto velja od obilnosti besed. Drugi zrok pa menim de je ta, de se učene geršine na robe loti, in se mu tuđi morebiti od drugih na robe kaže. Kar se perviga vzroka tiče, se lehko drugokrat več kaj povć; zdaj si drugi vzrok nekaj spreglejmo. Vsaki razumen človek ve, de si leži besede zapomni, ktera drugoj in že poznanoj podobi; postavim: Slove-nec ve, kar je plahta, pa bi si rad ncmško besedo, ktera plahto pomeni, zapomnil. Kter ne zapazi, de je ncmška beseda ^lad)C z slovenskoj cna, bo nemško skorem pozabil. Neki si morebiti misli: to je pač fašenk alj pust, kteri toga nebi vidil. Po malem ljubček moj, jez menim, de nas je malo takih, kteri nebi pri ta- 284 kern memo dveri zaisli. Ncktere pri tem tuđi vstraši, če nišo cio vsc čerke enake. Pri tem si imamo zapomniti: 1. Samoglasnice so le, kako učeni pravijo, jezi-kovo meso; soglasnice pa kosti jezikoviga telesa; odre-ži kos mesa, in ne bo velika nesreća; ođreži kaj kosti, bo ti druga pela. Iz toga vsak lehko vidi, de beseđa svoje narave in moči ne zgubi (kar se koreniue tiče) ako samoglasnik spremenis p. ßojjxu> p&sko imam, pasem; xaXvßvj goliba, x/Wco klanjam, Kacsiov les i. t. đ. 2. Ciovek se nije vseh čerk na enkrat izreci na-vučil, ampak le po čaši, in naravno je pritem najpreje enostručne alj enogibne izgovarjati mel, in potler zlo-žene in težje. Poslušaj otroka, ktere čerke najprije izreci zna, in bos čul, de je naj perva a, in to se naši jezični pripravi cio vleže; kajti k izrečenju lete čerke je samo treba, de zines, ne pa zavinenja ustnic, jezika alj pa gerla. Učeni raz.de livajo soglasnice alj tihnice v list-nićke b, p, m, v; jezične d, t, I, n; zobne f, s, c, z *); in gerlOVlie g, k, h, r; in po toti redi se jih otrok tuđi najpreje navadi; najmre naj preje ust-ničkih, potler jezičnih, po tem zobnih, in zadnič gerlov-nih. Uči otroka spervič koliko ti je drago, besede „sir" ,,kaj" in več takih, in ga ne bos navučil. Pervo, kar naj leži izreče, je a1>a, potem R>a1>a« mama, in takse beseđe najdes v mnogih jezikih. V gerčkem se pravi ßxßcigiv berbljati (inarticulariter loqui); ßaßccil so gerč-ki otroci kričali, kadar so se čemu čudili; \La\L[ia. mati; kar se zdaj v slovensini in uemsini slovi. Potler se navuci papa, u. g. tätttt«, kako so tuđi gerčki otroci očeta zvali. In tako se dalj uče po redi se druge čerke. *) i in,ž ništa druga, kak pomchčani s in z. 285 Po takim se lehko razumi, zakaj neki že preče ođraseni ljuđje ravno ćerke li. alj pa §" ne morejo izreci, drugih pa pač; post. ka III pa greš, sem cul že ođ večih izreci: Alll pa ereš. 3. Lehko se po tem razumi, de se čerke iz ene redi rade med seboj menjajo, kako v pervi redi bitten in latinsko peto; $cirt»e barva; ßotsxu pasko imam; iz druge redi: ravnu feefyncn, tanki; ot_owu> ođfinein; c)_ccx$vx lat. lacrymae; ljmpha in llympha; u gerčkem so Đoričani mesto yXSs pravili svže. V tretji redi poglej foeilUllt in SCIlO; figa sswtoe, latinsko Salus in Celost. V če-terti redi poglej ogog in češko Ilora alj naše g*ora; opiXog gomila; fig"a tfvstcg; xctXvßy goliba. AJj cerke se ne mesajo samo u tišti redi, ampak potler so se tuđi menjale iz raznih redi, postavim: ^arte Ibarva; oKog ćeli; đoričan in g'orićan; topol ^a))^cl; asivog keri; [luqix. norija, norost; ß_povrij gYoiiicü (/3 in g, v in m se spre-; menijo). Vcasi se kaj predloži, alj pa ođ sadja priloži, postavim srog leto; ct,qv po poljskem mjasto, naše: mesto; i$tx() jetra (vr in t se tuđi med soboj menjata) vs^u* zne-raem zneti alj pa vzemem; vX^ffiog blizo. Po tem zđaj nate vec takih gerčkih beseđ: x iue^flagen, per Ptuji od malih otrok: ojckati. IIs^l pes; irivu fut. tio\lxi pijem; irv% pest; irxXrov Sanje, sulica, palica; tAvto polinem, poplahnem; ttv£w pi-liam, pihnem; Trgtxpxi crno, primem; t^u? bicf, bumm, pahnjen; Tra^co porocim, perf. I. nesrodna slov. glavnica poroka; TtKcc'Cpiicci plandujem, umherirren; wSreiv (rwäccvo^xi je bolj nova beseđa) pitati, fragen; ksvts pet. X po visoki gazi k veselim polnočnicam. Tema je zunaj, v cerkvi vse svetio; po vsih oltarjih luči gorijo. Orgle močno pojo, ino lepe pesmi božične se po cerkvi razlegajo; otroci se pa jas-lic nagledati ne morejo, ki jim kažejo, kako se je Bog ponižal, de bi nas povišal, kako je vbogo dete rojen, de bi bili mi srečni bozi otroci. Oh pozdravlena mojimu sercu ljuba sveta noc, mojih otroš-kih let nar veči veselje. Vzel mi je svet mnogo veselje nedolž-nih mladih dni; ostal mi je spomin tvojga otroskiga veselja. Vsa-ko leto se se spomnim, kako srečen sim bil, ko sim per jasel-cah v koti doma dve svečke prižgal, kedar smo krog miže na svet večer pokleknili ino svet roženkranc molili; se vselej mi na novo serec oživi, kedar staro milo božično pesem zapojem. Eno dete je roj eno, ino hvalim Boga, ki svojim otrokam toljko ne-dolžniga veselja v svetih praznikih da. „Takih je nebesko kra-lestvo." Mark. 10, 14. 289 Dank, Einladung; und Bitte. Der Herausgeber widmet hiermit den zweiten Jahrgang seiner Sammlung gemeinnütziger Aufsätze allen P. T. Herren Seelsorgern, Schullehrern, Aeltern, Erziehern und Freunden einer wahren Volksbildung für das Jahr 1847, dankt für die vielen werthen Beiträge, besonders von Krain, deren einige bereits in dem vorliegenden Jahrgange aufgenommen sind, andere aber für den kommenden Jahrgang aufbewahrt werden, und bittet, dieses Unternehmen durch eine warme Theilnahme, durch fernere Beiträge guter Aufsätze und Verbreitung des vorliegenden Werkes zu unterstützen. Der Zweck dieses Jahrbuches ist, wie bisher, die gegenseitige Mittheilung solcher Aufsätze, welche geeignet sind, die sittlich-religiöse Bildung des Volkes im 19 290 Allgemeinen, und die Erziehung der Jugend insbesondere im. befördern, die Menschen zeitlich glücklich und ewig selig zu machen, sie zu wahrhaft frommen Christen und zu guten Bürgern des Staates heranzubilden; aber auch merkwürdige Ergebnisse und Lebensgeschichten um uns besonders verdienter Personen aufzubewahren. Nur wenige der P. T. Herren Seelsorger, Schullehrer und Volksfreunde haben Lust und Gelegenheit, ganze Bücher zu schreiben; fühlen jedoch das Bedürf-niss, ihre gemachten Erfahrungen, Ansichten und Wünsche zur Sprache zu bringen und ihren Herren Amtsbrüdern mitzutheilen, sie um manchen Rath in dem so wichtigen Fache der Seelsorge und Erziehung zu fragen. Für diese brüderliche Mittheilung sey dieses Jahrbuch bestimmt. Vielen gelingt zu gelegener Zeit so mancher geistreiche Aufsatz, sey es in gebundener oder ungebundener Rede, der als eine Gabe Gottes nicht der Vergessenheit überlassen, sondern als ein Gemeingut auch Andern mitgetheilt und gemeinnützig gemacht werden solle: sey es eine schöne Gelegenheitsrede, die Beschreibung einer ausserordentlichen Kirchen- oder Schulfeierlichkeit, eine interessante Schulaufgabe, wohlgemeinte Rathschläge über Schul- und häusliche Erziehung, populäre Abhandlungen über vorherrschende Miss- 291 brauche und lobenswerthe Volkssitten, Parabeln, herzliche Lieder zur Erbauung und Unterhaltung, seyen solche originell oder aus fremden Sprachen übersetzt. Dergleichen Gegenständen sey dieses Jahrbuch eröffnet. Allgemeine Brauchbarkeit des Inhaltes, Kraft im Ausdrucke und Verständlichkeit möge die für dieses Jahrbuch bestimmten Aufsätze besonders auszeichnen, und die fernere, zahlreiche Theilnahme das Fortbestehen desselben sichern. Der reine Ertrag ist zum Besten der Präparanden-Schule zu Cilli bestimmt. Die P. T. Herren Seelsorger, Schullehrer und Freunde der slovenischen Literatur werden hiermit nochmals als Mitarbeiter eingeladen und ersucht, ihre Beiträge bis Ende April an die Direction der Hauptschule zu Cilli gefälligst einzusenden, und ihren Wohnort bekannt zu geben, um sie nach Gebühr mit Frei-Exemplaren honoriren zu können. Möge sich diese aufsprossende Blüthe unserer heimatlichen Literatur der ferneren Pflege aller wahren Volksfreunde erfreuen, und zu einem fruchtbaren Baume werden, an dessen Früchten sich unsere Jugend er- 19 * 292 freuen und für alles Wahre und Gute belebt werden solle. Der Vater des Lichtes und der Geber alles Guten, von dem jede gute Gabe kommt, der das gute Werk unter uns angefangen, wird demselben noch ferner sein Gedeihen geben. An Gottes Segen ist Alles gelegen. Cilli am St. Primus-Tage 1846. Der Herausgeber. 893 H a z a 1 Oi Stran Pogovor za loto 1847 . ....... 3 Drobtinc posvećenje svetima Mnksimiljanu Celskimu rojaku . , 7 A. Stare resnice v novi obleki. I. Pot pokore. Pcrva stopinja sv. pokore : izprašanje vesti . .11 II. Druga stopinja sv. pokoje: serdna žalost ...... 19 III. Tretja stopinja sv. pokore: terđen sklep a\j prejvzetje . . 27 IV. Šterta stopinja sv. pokore: čista spoveđ..... 34 V. Peta stopinja sv. pokore: zadostilo tHj naložena pokora . . 47 VI. Vesela gostija spokorjenih grešnikov ..... 57 VII. Dvojna nevaršina: pokoro odlagati, ino stare grehe ponoviti . 69 VIII. Od nečistosti ino prešestovanja...... 78 IX. Od svete čistosti ......... 83 X. Keräanska beseda za vojake :..... 88 B. Prigodbe žalostne ino vesele. I. Gregor Pevic, slavni duhovski LavantinsM škon^je ... 97 II. Joanez Miklav, slavni duhovski pastir Lavantinske škofije , 109 III. Mati,ja Ahacel, nekdajni ocs. kralj, učenik sedme Viši sole v Cclovci, Slovencov imcniten rojak ino prijatel . . . U7 894 Stran IV. Atila, kralj Hunov, šiba božja imenovan.....131 V. Rudolf, grof Habsburgslti, očak naše cesarslie rodo vine . , 135 VI. Peter Scapari, hraber vojšak, blag kristjan ... . 139 VII. Izgled keršanske Ijudomilosti . . . , , , , 142 VIII. Martinec iz Fodlopa, tihotapec . ... . . , 144 Pridiga. Martinez na Lepim PoQi .££ . htm , . . 151 Martinez v svojih domaćih planinah . . . . . 155 IX. Novi zvonovi v stari Vuzenici.......157 Nagovor od zvonov ........159 Zvonov pestn......., , , 166 ;■ .,...■*..,. u-i! oi.l as, 7nv(53is*i C. Razgled za stare ino mlađe ljudi. I. Smert za sveto vero .^ .^ üyiU,Vi £,„.,£ j - • 179 II. Šterta zapoved božja . , ' , . . . . . . 180 III. Pot v apnenco .«is-ijst :, . . , ««k^oJa/rv/J ... 181 IV. Dobro delo detenstva Jezusoviga . , !"!#v* «*!/'!v>|J. fi'<&vi l^Q V. Ti Fajaš, sosed tvoj pa vmira . . t'H'v''- ■'ifc'ir>'i '..V- 'f&i VI. Nevredno sv. obhajilo. Nekaj za, itidente '&l/"a «jni^ala «!y-!?. .}gg VII. Sedem-mutastih sinov eniga oćeta .*■ :jis.!(v; .v; .r.nijjoS« fS-J!. j^ VIII. Kazen- alj ätrafa priđe prej a»j šlej tluifituipi» #ls*i Mh^isf ^99 IX. Ncvsmileneiu se hudo godi . . . . , " V ' ^-"' . 201 : u\ šiaoisHan ;,........ • D. Prilike ino Basni. ,te!^*« w .K I. Srečno je le veselo serce........205 II. Bukve živlenja . ... *-•„■•• Vr ' i* • • 205 III. Človek ino pa Iončarsha posođba . . ' .... 206 IV. Sonce ino molitva,ijvX^ ,3(fftwi;ÄTÄl; fy-;(>tuU tbvtW ^ij ^«.^7 V. Pajek ino muha . ..' . *j Ui*ic-,,W, inftla ^silili s-itmal201 VI. Lesica na stare dni . . . . .-.-■• •• . • • /> **'," 9Q& VII. Sekire ino drevje . . . . . . . .'-P 209 295 Stran VIII. Grilče ino mravlica ......... 2IO IX. Osel ino oroslan . . _• . ... . . . 211 X. Volki ino ovce . . . r, _. . . . , . 212 E. Ogledalo za solo ino đomačo rejo otrok. I. Keršanski nauli po domaće . . ....... 215 II. Nauk. kako se lahko ino urno na pamet rajtati nauči , . J26 III» Vaja domaćih pism po nemško ino slovensko .... 232 IV. Zdaj šc le v«mo, kaj š.ola velji ... . . . . . 239 F. Slovenska gerlica. Pescm slailcU sl»s ... . , . <; . . . 249 I. Pesme za otroke. 1. Juterno, sonce ,. . . ,. . . . . ;« , , 250 2. Večerna pesm.......... 251 3. Rožice po zimi .«......., 252 4. Mladosti čas......... , 253 5. Jezus ino dete.......... 254 II. Pesmc za dobro voljo na ženitvah. ' 1. Slovo od ledik stana......... 255 2. Odpravljanjc k poroki........ 256 3. Nevesta slovo vzeme......... 257 4. Kedar nevesto razpletajo......., 057 5. Darovanje ženina ino neveste ...,,,, 25S III. Pesmc za kratek čas. 1. Očetova kletcv (prigodba gorniga Ćela) • . , , , 259 2. Na Sćmci (starim gradi na Krajnskim) # . . . , 261 296 ■' , ,;. Stran 3. Violica -. '. •. '. " •. '. ;. *r": . . . 262 4. Potonka . . . . . . . . , 263 • 5. Vertnaija slovo ....... i fs ,' . 263 IV. Pesme za pobožnost. 1. Hvalcn bodi Joziis Hristus....... 264 2. Duhovni pirhi .......... 265 3. Pcsem na novi maši........ 266 4. Pesem na drugi novi maši . ri'v'V. ■ i i'> i'1 ■»'•}"'• ?, 268 5. Slovo timu svetu •. •. •. •'i'/ B'rv V-\ ■»■%•' s'.-»- '♦ 270 G. Koristne reci za priđue ljudi. I. Domaće Jiđravila zoper ostrupenja ...... 273 II. Drobtinca jezikoslovna z posebnim pogledam na gerčki in slo- venski jezik ... . ....... 282 III. Jczusove jaselce . ......... 287 Hatisk ino papir od Andreja Lajkama naslednikov v Gradci.