26
Hrošči grobarji (rod Nicrophorus) so 
manjša skupina dokaj podobnih veli-
kih hroščev, ki jih najdemo večinoma 
na mrhovini, redkeje na gnilih gobah 
in iztrebkih. Vsi grobarji letijo in so 
pretežno nočno aktivne živali. Po iz-
gledu so podobni velikim krešičem 
( Carabus), a jih je mogoče od njih hitro 
ločiti po precej veliki glavi, na koncu 
betičastih tipalkah in členastem zad-
DOLOČEVALNI KLJUČ: Grobarji 
(Nicrophorinae, Silphidae) Slovenije 
Besedilo: Al Vrezec in Andrej Kapla     Foto v ključu: Andrej Kapla, Aleš Sedláček in Petr Boža (http://www.hmyzfoto.cz/gnic.html#np)
ku, ki navadno moli izpod pokrovk. 
Slednje so črne in imajo pri večini vrst 
rdeče lise, kar dela vrste tako podob-
ne, da jih sprva niso ločevali med se-
boj. Razlike so v podrobnostih, kot so 
obarvanost zadebeljenih členov tipalk, 
odlačenosti vratnega ščita in barve 
dlačic na zadku. Po teh značilnostih jih 
je mogoče ločevati celo žive na terenu, 
čemur služi tudi pričujoči prispevek.
Grobarji so veliki hrošči iz družine mr-
harjev (Silphidae). V Sloveniji po do sedaj 
zbranih podatkih najdemo 23 vrst mr -
harjev, ki so razdeljeni v dve morfološko 
jasno ločeni poddružini: mrharji (Silphi-
nae) in grobarji (Nicrophorinae). Slednjo 
obravnavamo v tokratnem določevalnem 
ključu. 
   
V spomin dr. Nadi Praprotnik 
(1951–2023)
Besedilo in foto: Špela Pungaršek
Ob koncu maja, ko na pobočjih Kara-
vank cvetijo narcise, nas je preseneti-
la vest, da je le nekaj dni pred 72. roj-
stnim dnem umrla dr. Nada Praprotnik. 
Svoje življenje je posvetila botaniki, pred-
vsem alpskim rastlinam in preučevanju 
zgodovine botanike na Slovenskem. V Pri-
rodoslovnem muzeju Slovenije je kar 38 
let delala kot kustosinja za botaniko in 
kot vodja Alpskega botaničnega vrta Juli-
ana v Trenti. Objavila je preko 800 član-
kov, knjig in drugih publikacij, s katerimi 
je nad rastlinami navdušila tako mlade 
kot stare. S Cirilom Mlinarjem – Cicem sta 
bila pravi botanični tandem, ki smo ga po-
znali bralci Proteusa, Gee in Planinskega 
vestnika. V muzeju je preučevala delo bo-
tanikov, ki so raziskovali floro Slovenije, 
in kar dvakrat selila celoten muzejski her-
barij. O Alpskem botaničnem vrtu Juliana 
je izdala štiri vodnike in s Cicem o vrtu 
posnela tudi film. Že od samega začetka je 
sodelovala pri prireditvi Belarjevi dnevi, 
ki jo vsako leto organizira Triglavski na-
rodni park. Učencem je ob tem dogodku 
pripravila kratko vodenje po Juliani in 
neštetim mladim poskušala približati na-
še alpske rastline. S planinci je hodila po 
terenu ter jim pripravila številna preda-
vanja o gorskem cvetju in botanikih, ki so 
delovali na naših tleh. Med botaniki je uži-
vala velik ugled in bila vedno pripravljena 
pomagati mlajšim kolegom. Za prizadev-
no delo pri ohranjanju gorske narave ji je 
Planinska zveza Slovenije podelila diplo-
mo dr. Angele Piskernik, bila pa je tudi 
častna članica Botaničnega društva Slo-
venije. Aktivna je bila tudi po upokojitvi, 
pravzaprav do samega konca. Nanjo nas 
bosta vedno spominjali cvetki Karla Zoi-
sa: zoisova vijolica oz. najlepši otrok na-
ših gora, kot jo je rada imenovala, in njena 
najljubša – zoisova zvončica oz. prava hči 
slovenskih planin. Naj v maju karavanške 
ključavnice cvetijo v njen spomin! 
Dr. Nada Praprotnik je pisala tudi za 
Trdoživ, preberite si npr. prispevek 
o dr. Angeli Piskernik in intervju z 
dr. Vladom Ravnikom (VI/1, 2017) 
ter članek o Francu Hladniku (IV/1, 
2015). Z njo smo opravili tudi inter -
vju (VIII/2, 2019). V reviji Hladnikia 
(50, 2022) pa so predstavljeni njeno 
življenje, delo in bibliografija.
Dr. Nada Praprotnik julija 2010 v Juliani. 
(foto: Peter Skoberne)
Dr. Nada Praprotnik je večino življenja preživela 
v »deželici pod Stolom« in bila strokovnjakinja 
predvsem za rastlinstvo Karavank. V več člankih 
je pisala o zoisovi vijolici (Viola zoysii) oz. »naj-
lepšem otroku naših gora«, kot je rastlino pogosto 
imenovala. S hčerko sta v Karavankah našli tudi 
primerke z vijoličastimi venčnimi listi.