ŽIVLJENJE njenega prečistega ženina svetega TzčLclLcl &TTLŽba. 'M.oKorcL v ,C.eldvciz. 1888. Popisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. 1. snopič. Z dovoljenjem visokočastitega Kerškega knezoškofijstva. ŽIVLJENJE preblažene Device in Matere MARIJE: in njenega prečistega ženina svetega Popisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. Isdala ©miba ©'r. v Pervi del. Z dovoljenjem visokočastitega Kerškega knezoškofijstva. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohora. O da bi mogel jaz kdaj doživeti, Da bi Marijo vsa serca ljubila! Sv. Alfonz Liguorij. O da bi svetega Jožefa serčno častili, Lahko nebeških dobrot bi se vseh vdeležili! Sv. Terezija. V v o d letih me je že navdajala misel, da bi saj kaj malega storil v ' r ~W‘ ^st preljubi Materi Božji. Ko se je po Slovenskem začelo širiti češčenje Marijino v zdaj toliko priljubljenih „Šmarnicah", mislil sem vedno in I želel, kako dobro bi bilo, če bi tudi mi imeli popis življenja preblažene Device Marije. Dvanajst let je že preteklo, kar sem bil tudi res nabral nekaj malega in spisal nekaj revnega, kar še zdaj v predalu vse oprašeno leži. Spoznati moram, da me je prešinil ne majhen strah, ko me je leta 1878 odbor naše slavne družbe svetega Mohora vprašal, bi li ne hotel prevzeti obširnega popisa „Življenja Matere Božje in svetega Jožefa" ? —In kako naj bi se jaz tega dela lotil? Kako še le ga doveršil? Saj vsi resnični častilci nebeške Kraljice v svoji ponižnosti spoznajo, da so preslabi, jo po vrednosti opisati. Bolj sem to premišljeval, težje se mi je zdelo. S serafinskim učenikom (Spec. B. M. V. Prolog.) moram zdihniti: Spoznam, da moja moč je za to delo prerevna, vsestransko nezmožna, zavoljo pre- imenitnega obsega te tvarine, zavoljo prevelike pomanjkljivosti mojih vednosti, zavoljo resnične nezmožnosti moje pisave, zavoljo tolike nevrednosti mojega življenja, zavoljo neizmerne visokosti slavljenih oseb. — Kolikor bolj pa me je ta strah prehajal in mi je serčnost pobijati moral, toliko bolj, toliko ljubezniviše me je vleklo češčenje do preblažene Device in Matere Marije; — toliko bolj me je silila blaga misel, da Marija, v svoji materni ljubezni, ne zaverže tudi najslabšega častilca svojega. Poterdovale so me mile besede svetega Bernarda in svetega Janeza Damascena, ki pravita, da ne smemo, oplašeni, molčati, ker Matere Božje ne človeški, ne angeljski jeziki prav in vredno slaviti ne morejo, in če tudi mi tega spodobno storiti nismo v stanu. S svetim strahom sem se toraj lotil, da preblaženi Devici, svoji ljubi nebeški Materi in svetemu Jožefu, svojemu mogočnemu varhu, ponudim venec, ki ni spleten iz mojih lastnih, ampak le iz ptujih cvetlic, ktere sem na širokem in velikem, nebeški Kraljici in njenemu ženinu posvečenem polji poiskal in nabral. Pa tudi vem, da nisem vsega prav vredil, da sem marsikaj dobrega ali tudi boljega pregledal. Ves čas med popisanjem in tudi slednjič po končanem delu se mi vedno vriva misel, kako prederzno je bilo, da sem se jaz tega dela lotil. Vendar, ko imam zdaj pred seboj to precej obširno delo, moram zopet spoznati, da me je preblažena Devica Marija zares čudno podpirala in vodila. Ko sem v sredi dela nevarno zbolel, imel sem le to priserčno željo, da bi vendar, ako je volja Božja, delo dokončal, na IV priprošnjo Marijino, ter sem svoje napravljene načerte še posebej skerbno spraviti priporočal. In mili Bog je mojo željo spolnil. Celo knjigo sem razdelil v tri poglavitne dele. V I. delu sem popisal: »Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina, svetega Jožefa." V II. delu sem razložil: »Ceščenje Device Marije in svetega Jožefa", v praznikih, v bratovščinah in v redovih, ki so Materi Božji in svetemu Jožefu posvečeni. Ta del obsega tudi »Prikazovanja Matere Božje". V III. delu pa sem opisal: »Božja pota Matere Božje in svetega Jožefa". Bolj natančno je tu opisano vsako znano svetišče Matere Božje po Slovenskem. Temu delu je pridjan popis: »Nekterili častilcev Matere Božje in svetega Jožefa". Za nameček sem omenil še: »Svetinj ali nekterili oblačil Matere Božje in svetega Jožefa". Vire iz kterih sem zajemal, sem pri vsakem delu naznanil. — Vem dobro, da mnogi s tem delom ne bodo zadovoljni. Tudi jaz nisem zadovoljen s tem svojim obširnim pisanjem. Vem, da ni vse pravilno pisano, mnogo je pomanjkljivega, marsikaj premalo opiljenega, preslabo vredenega. Nisem pisal visoko učenim — za tč tudi res pisati ne znam. Pisal sem priprostim ljudem, kterih je največ udov v naši družbi svetega Mohora. —- Vendar upam, da ni nič zoper našo sveto vero, nič spodtakljivega. Posebne milosti, razodenja ali čudeži, tudi prikazovanja, kolikor jih sveta cerkev za čeznatorno ni poterdila, imajo le človeško veljavo. Vse pa je podverženo sodbi in določitvi naši materi, sveti katoliški cerkvi. Celo delo se mi prav podobno zdi velikemu nasipu, ki je nastal v globoki soteski, in kterega so nalivi iz bližnjih in daljnih hribov po raznih grapah skupaj navalili; zdaj leži nakupičen, morebiti brez prida, ali še celo komu na poti; vendar pa utegne v njem kdo najti marsikaj koristnega kamna, morebiti je tudi kak kamenček višje veljave ali celo kteri žlahtni biser visoke cene. Kterim se bo to moje delo le preobširno zdelo, tiste prosim, naj imajo poterpljenje. Saj imajo Francozi, Italijani, Nemci in drugi narodi tudi obširne popise življenja Matere Božje in svetega Jožefa. Moravci ravnokar tudi lepo opisujejo Mater Božjo. — Naj se tudi Slovenci — pobožni otroci Marijini — v teh spisih nekoliko dalje pomudijo pri svoji nebeški Materi. Saj nas vse veže sveta ljubezen in dolžno češčenje do naše ljube Gospe in do patrona svetega Jožefa. Naj toraj presojevalci teh bukev ne sodijo preostro; kajti pri tem obširnem delu sem imel le ta namen, naj bi Slovenci pri branju teh bukev se vnemali v vedno veči ljubezni do naše ljube nebeške Matere Marije in do našega deželnega in vesoljnega patrona, svetega Jožefa, da bi na njuno mogočno priprošnjo vsi ž njima v nebesih se veselili. Ako sem pa s tem komu postregel, prosim ga, ko bo sebe Materi Božji in svetemu Jožefu priporočeval, naj zdihne še za me; naj bom še živ, ali bom že ostro sodbo prestal. Jaz pa že zdaj zdihnem in prosim preljubo Mater našo in svetega Jožefa, naj vsacega, ki bo te bukve bral ali brati slišal, pod svojo mogočno varstvo sprejemeta in naj nas vse vodita po srečni poti v sveti raj, da se tam v njuni družbi vsi skupaj pri Bogu vekomaj veselimo. v Ti pa o Marija! predragi biser te zemlje, ti luč neugasljiva, ti krona devištva, ti žezlo prave vere, ti tempelj Božji, ti Devica in Mati Jezusa, našega Zveličarja in našega Boga! K tebi pribežim. Saj si ti pribežališče grešnikom, Mati usmiljenja, ti si nam rodila studenec milosti Božje, in nisi še nikdar brez pomoči pustila nobenega, ki je k tebi se zatekel. O kolikokrat si že pokazala, kako nas revne in zapuščene otroke Evine ljubiš! Dovolj si nas že prepričala, da smemo in zamoremo na te terdno se zanašati, da smemo in zamoremo v vseh potrebah pri tebi pomoči iskati. Sam sebi si delam tedaj sveto upanje, da tudi mene v tej moji stiski zavergla ne boš. 0 Mati usmiljena, od svoje dobrote nisi ločila nikogar, ki se je z resničnim zaupanjem k tebi obernil! Tudi jaz misliti ne morem, da bi edini nesrečni bil in bi zastonj klical na tvojo pomoč. — Zatoraj, o moja preljuba Mati in Kraljica! iz svojega veličastnega sedeža, na kterega te je postavil tvoj Božji Sin, Jezus Kristus, naš Gospod in Zveličar, ozri se milostno na me, ki, se ve da, ves nevreden, se bližam v duhu temu tvojemu nebeškemu sedežu, ki te povzdiguje nad vse svetnike in nad vse angeljske kore, ter te, v prahu klečd, premilo prosim: O Marija, ti preblažena Devica in Mati, vzdigni svojo materno roko in — oh, ne odreci mi te ponižne pa silne prošnje! — blagoslovi ti to moje revno delo, da bo v večo čast Božjo, v obilniše češčenje tvoje in tvojega prečistega ženina, — blagoslovi ga, da bo vsem vernim Slovencem v dušni prid! — O Mati moja! še eno prošnjo imam: Sprosi mi pri svojem ljubem Sinu, naj mi odpusti vse grehe, ktere sem storil in jih priserčno obžalujem; naj me spokori tukaj, da vendar enkrat gledam tebe, svojo preljubo nebeško Mater, da vidim in spoznam v resnici, kar tukaj tako priserčno opisati želim! O Marija, ne odreci mi te prošnje! In ti, o sveti Jožef! častiti očak, ti gospodar presvete družine, ti rednik in varh Jezusa in Marije, ti naš patron! ozri se tudi ti iz svojega zveličanskega sedeža na me! Reci le eno besedo Jezusu, kterega si tu na zemlji na svojih rokah nosil; reci le eno besedo preblaženi Devici, ktere prečisti ženin si bil: in lahko in gotovo mi boš zadobil milost, ktero priserčno želim, za ktero premilo prosim in ktero silno zahtevam! Daj tudi ti svoj očetovski blagoslov temu mojemu pisanju, da bo saj nekoliko pripomoglo v večo čast Božjo, tebi v slavo, nam pa v zveličanje! O sveti Jožef, vzemi nas v svojo ljubljeno družino in z Marijo, svojo prečisto nevesto, varuj in vodi nas, kakor si varoval in vodil svoje nebeško Dete, da smo tudi mi nebeški otroci — tvoji rejenci! — O sveti Jožef, na zadnjo uro nam z Marijo stoj na strani! Amen. V Šmarjeti na Dolenjskem na praznik Oznanjenja Device in Matere Marije. 1884. Janez Volčič. Stran I. Marija devica. I. Sveta Marija. 1. Ali mi kaj častimo Marijo? ... 3 2. Moramo Marijo častiti.5 3. Kako ne smemo Marijo častiti? . . 7 4. Kako moramo Marijo častiti? ... 10 5. Kako bomo najlepše Marijo častili? . 12 6. Mariji se posvetimo.16 7. Pot v nebesa.20 8. Naše zagotovilo.24 II. Lepota svete Marije. 1. Kdo bo opisal njeno lepoto? ... 26 2. Marija je ljubljena hči Očeta nebeškega 30 3. Marija je preblažena Mati Božjega Sina 34 4. Marijaje izvoljena nevesta svetega Duha 37 5. Marija je prečudna Mati našega Stvar¬ nika .41 6. Marija je preljubeznjiva Mati našega Odrešenika . . . ,.43 7. Zares lepa in prečastita je Mati Božja 47 8. Posvečenje.49 III. Mati Božja in preroki. 1. Večni sklep Božji.50 2. Razodenje Božjega sklepa angeljem . 53 3. Obljuba.54 4. Preroki.55 5. Svetopisemske podobe preblažene De¬ vice .58 IV. Nektere žene stare zaveze so podobe preblažene Device. 1. Eva.70 2. Sara.71 3. Rebeka.72 4. Rahela.73 5. Judita.74 9. Estera.76 7. Ana.78 8. Mihola . . . ..79 9. Abigaila. 79 10. Makabejska mati.80 11. Elizabeta.82 12. Marija.84 V. Marija brez madeža spočeta. 1. Skrivnost.85 2. Predstarši.87 3. Starši Marijini.89 4. Priprava Gospodova..91 5. Poskušnja.93 Stran 6. Veselje.94 7. Zarija.97 8. Neomadežano spočetje.98 9. Sveta radost .104 VI. Marija rojena. 1. Blažena žena.106 2. Srečna ura.108 3. Pozdrav.Ul 4. Pri zibeli.112 5. Marija.115 6. Sveto ime.119 7. Mlada leta.122 8. Štiri biseri prihodnje sreče .... 124 VII. Marija v tempeljnu. 1. Nazarejka .127 2. Popotvanje.128 3. V svetišče.129 4. Posvečenje.131 5. Posvečenje naše.133 6. V tempeljnu.136 7. Šola.137 8. Sveta obljuba.138 VIII. Marija sirota. 1. Sveti Joahim umerje.142 2. Sveta Ana umerje.143 3. Dediščina.144 4. Slovo.145 II. Sveti Jožef. I. Izvoljeni mož. 1. Sveto ime.147 2. Od vekomaj izvoljeni.148 3. Poin milosti.150 4. Egiptovski Jožef.151 5. Enajstere zvezde.154 II. Sveti mož. 1. Rod svetega Jožefa.156 2. Žlahtni tesar.157 3. Deviški mož.158 4. Lepa lilija.160 5. Šest peres bele lilije.162 6. Primera.166 7. Tri Božje čednosti.168 III. Slava svetega Jožefa. 1. Svetost Jožefova.171 2. Mož Marijin.172 3. Oče.174 VII Stran 4. Hišni gospodar.176 5. Njegova družina ga ljubi .... 178 6. Velik svetnik.179 IV. Naš pomočnik. 1. Tudi mi ga častimo.181 2. Matere, častite svetega Jožefa . . 183 3. Patron svete katoliške cerkve . . 187 4. Pogodba.189 III. Preblažena Devica Marija in sveti Jožef. I. Zaroka. 1. Moder ženin.192 2. Lepa nevesta.193 3. Zaroka.194 4. Marija, žena ..196 5. Volitev stanu.199 6. Marijin zakon.201 7. Prečuden zakon.204 8. Zaklad.206 9. Ženitnina.207 II. V Nazaretu. 1. Nazaret.211 2. Razodenje. 212 3. Priprava .215 4. Le še priprava.219 5. Še ni zadosti.222 6. Hrepenenje.227 7. Molitev.228 8. Sv. Jožef.230 III. Češčena si Marija. 1. Poslanec Gospodov.231 2. Ljubezen Božja.234 3. Kraljestvo Božje.237 4. Spočet od sv. Duha.238 5. Kako se bo to zgodilo? .... 239 6. Odgovor . . . ..241 7. Dota Marijina.242 8. Piat. — Zgodi se!.245 9. češčena si.246 10. Milosti polna.248 11. Gospod je s teboj.251 12. Blažena si med ženami, in blažen je sad tvojega telesa, Jezus . . 252 13. Sveta Marija Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in našo smertno uro 254 14. Zdihljeji.257 IV. Mati Božja. I. Preblažena Mati. 1. Prebivališče Božje.258 2. Potovanje.259 Stran 3. V Hebronu.261 4. Največi prerok.262 5. Sveto prijateljstvo.264 II. Magnifikat. 1. Hvalna pesem.265 2. Magnifikat. 266 3. Slava Marijina.269 III. Razodenje. 1. Huda poskušnja.270 2. Modrost Marijina ..272 3. Jožefova britkost.273 4. Pomoč z nebes.275 5. Skerbni starši.277 IV. V Betlehem. 1. Sveta zarija.279 2. Popisovanje.279 3. Težavna pot.281 4. V Betlehem.282 5. Betlehem noče svojih.285 6. Jožef le še išče.’ 287 7. Nauk.289 8. Svaritev.290 V. Sveti večer. 1. Blažena noč.292 2. Rojstna palača.293 3. Jezušček.295 4. Marija in Jožef.297 5. Molimo Ga tudi mi.299 VI. Pastirci. 1. Veselo oznanilo.301 2. Gloria.302 3. Pastirci.304 4. Lep nauk.306 VII. Presveto Ime Jezus. 1. Materna ljubezen.307 2. Postava.309 3. Najsvetejše Ime.311 4. Novo leto.313 VIII. Trije modri. 1. Čudna zvezda.315 2. Popotovanje.316 3. V Jeruzalemu.318 4. Pred Herodežem.319 5. Modri v Betlehemu.321 6. Modri molijo.322 7. Marijino veselje.324 8. Vernitev domu.326 9. Svaritev.328 IX. Svečnica. 1. Pervorojeni.329 2. Slovo.330 Marija! čudež Božjega stvarjenja! V Mpter Božjo že od vekomaj odbrana, Ti lepota — vredna našega stermenja! Žena, s solncem Božje milosti obdana! Krona dvanajsterih zvezd Ti kinča glavo. Oh! — in jaz naj opisujem Tvojo slavo? Mar li ni zares prederzna misel moja, Da se lotim tega, grešnik jaz nesrečni? Saj nam nerazumna je lepota Tvoja, Ki Te bolj povzdigniti ni mogel Večni. Kdo življenje Tvoje vredno bi opisal? Kdo zadostno slavo Tvojo bi narisal? Prosim, ne zaverzi me, nebes Kraljica! Saj si tudi moja ljubeznjiva Mati, V znamenje, da Te ljubim, o devic Devica! Naj Ti smem darilce revno to podati. — O Marija! vsi naj tukaj Te častimo, Da s Teboj se enkrat, večno veselimo! 1 L „Kdor mene najde, najde življenje, in prejme zveličanje od Gospoda* (Preg. 22, 35.) L Sveta Marija. I. Ali mi kaj častimo Marijo?* E ko hočemo verjeti razodenju svet- _ nikov, nas Bog sili, da njegovo preblaženo Mater bolj in obširnejše, moč¬ neje in drugače častimo. Tako piše ime¬ niten, učen pa pobožen mož sedanjega časa. Sicer so to kratke, pa veliko po¬ menljive besede; vredne, da jih tudi mi Slovenci nekoliko premislimo. Po teh besedah mi Marijo Devico, Božjo Porod¬ nico, premalo častimo, preslabo ljubimo. To kažejo besede, „da nas Bog sili k drugačnemu, močnejšemu in večemu če- ščenju Matere Božje. Pri tem bo morebiti marsikdo z glavo malo pomajal ter bo rekel: Mislil bi človek, da zlasti današnje dni se Marija lepo in prav časti; saj vi¬ dimo, kako se ljudje v trumah k mogočni priprošnici zatekajo, kako njene altarje, njej posvečene cerkve zaljšajo, kako cele verste pobožnih roma na svete kraje, kjer se naša ljuba Gospa posebno časti, in kjer ona s svojo priprošnjo neštevilne in prečudne pomoči deli. Celo krivoverci in neverniki se bližajo predobrotni Devici; in če nekterim posvetnjakom in v ta svet Posneto po Monat-Rosen. zatelebanim vera peša, se pa češčenje Matere Božje toliko lepše razodeva v sercih po¬ božnega ljudstva. — Tako marsikdo misli, in prav sodi; v tem moramo spoznati posebno milost Božjo. Pri vsem tem pa vendar le rečem: Mi Marije, ki je čudež vseh čudežev mi¬ losti Božje, ne spoznamo, ne Častimo, ne slavimo in ne ljubimo tako, kakor bi jo mogli, kakor je to naša dolžnost. Preglejmo nekoliko svojo lastno po¬ božnost do Marije, pa prevdarimo, kaj ? kako? iz kakšnega namena? s kakšno lju¬ beznijo, pa kaj storimo zato? In če no¬ čemo sami sebe slepiti, bomo spoznali, da je le revna, nevredna senca, kar morebiti češčenje Matere Božje imenujemo. Marija zasluži, da jo veliko bolj ča¬ stimo, bolj slavimo, bolj ljubimo in jej serčneje služimo. Pa zakaj ? Saj nam je Marija zveličanje dala; saj je ona studenec, iz kterega mi svoje živ¬ ljenje, svoje zveličanje zajemamo. Le po Mariji nam je Bog Oče svojega edino- roj enega Sina dal. Svet ni bil vreden, da bi bil Sinu Božjega na ravnost iz rok Očeta prejel; Mariji ga je dal, da ga svet po njej sprejme. — Z Marijo in z 1* 4 njenim privoljenjem se je Jezus, včlove- čeni Sin Božji, za nas svojemu nebeškemu Očetu daroval. — Z Marijo in v Mariji je Bog- sv. Duh svoje največe delo storil, da je Bog Sin človek postal, in on še zmiraj rodi v njej in po njej Jezusa Kri¬ stusa v udih njegovih. Marija je zapečaten studenec in zvesta nevesta sv. Duha, do ktere nihče drug ne more. Marija je svetišče, prebivališče pre¬ svete Trojice, kjer Bog bolj in veličast- nejše prebiva, kakor povsodi drugod; bolj, kakor celo med Kerubini in Serafini. Ona on, ki je mogočen. 11 (Luk. .1, 49.) Svet je pač ne pozna, ker tega ni zmožen, pa tudi ne vreden. Svetniki so prečudne reči pisali in pripovedovali od tega sv. mesta Božjega; pa tudi sami spoznajo, da niso bili nikoli zgovorniši, tudi ne zadovoljniši, kakor če so od Marije govorili. Vedno, od konca do kraja, v nebeških višavah, v pozemeljskih globočinah, vse oznanuje prečudno Marijo. Vsi angeljski kori, ljudje vseh časov, vseh narodov in rodov, dobri in slabi, celo hudobni du¬ hovi, radi ali neradi, po moči pravice pri¬ je velik in prečuden svet Božji, kjer so nezmerni zakladi in neizrečene lepote. Marija edina je, ki je milost našla pri Bogu brez pomoči kake druge stvari; pa le po njej so prejeli milost Božjo vsi, ki so jo kdaj prejeli; in le po njej jo bodo prejeli vsi, ki pridejo za nami. Bila je polna mi¬ losti Božje, ko jo je angelj Gabriel pozdra¬ vil ; bila je pa bogato siljeni, jo srečno ime¬ nujejo. Sv. Bonaven¬ tura pravi, — da jej vsi angelji v ne¬ besih neprenehoma kličejo: „Sveta, sveta, sveta Ma¬ rija , Božja Porod¬ nica in Devica! “ — da jo milijonkrat pozdravljajo z an- ■ gelj skim češčenjem: Češčena si Marija! ko pred njo padajo, ter jo prosijo, da bi jih s kakim po¬ veljem počastila. Sveti Mihael, knez nebeškega dvora, prenapolnjena s to' milostjo, ko jo je sv. Duh prečudno ohsenčil, in v tej dvojni polnosti je vsaki trenutek le še obil- niši prihajala, da je dosegla nezmerno, nam nerazumljivo stopnjo tiste milosti, da pravi sv. Auguštin, je ves vnet, da bi v njeno češčenje kaj storil, ter je vedno pripravljen, da bi na njeno povelje kaj postregel njenim častivcem. Ako si mi vse le nekoliko k sercu jo je Najviši postavil edino varhinjo svo¬ jih zakladov in edino delivko svojih mi¬ lost; da ona obdaruje, obogati, kogar hoče. — Ona je mati usmiljenj a-. Božjega. O koliko skritega, o kaj velicega je Vsegamogočni storil tej prečudni stvari svoji! Tako, da je pri vsi ponižnosti spo¬ znati morala: „ Velike reči mi je storil vzamemo, moramo spoznati, da Marije nismo toliko častili in ljubili, jej nismo toliko služili, kakor smo dolžni. Mar ne zasluži, da bi njo, svojo srednico, to ne¬ beško kraljico, bolj častili, bolj slavili, bolj ljubili in jej serčnejše služili, kakor smo to do zdaj storili. Oh, mi Marijo premalo, preslabo po- 5 znamo; in ker je ne poznamo, jo premalo ljubimo. Pobožni oče Faber pravi: »Da bi mi le Marijo prav poznali, bi pač ne bili več merzli proti Jezusu. Da bi le Marijo prav poznali, bi naša vera prečudno oživela in naša obhajila bi bila vsa dru¬ gačna. Oh, da hi le Marijo prav poznali, bili bi mi srečnejši, svetejši, pa vse bčlj žive podobe našega Gospoda in Zveličarja, njenega predragega in prečeščenega Sina." Ni toraj čuda, da nas Bog nekako sili, da bi Marijo bolj častili, bolj ljubili. In ker Marijo premalo poznamo, to je tudi velik vzrok, da Jezusa premalo poznamo, premalo ljubimo. In če bo — in to go¬ tovo bo — prišlo kraljestvo Jezusa Kri¬ stusa na ta svet, bo to le gotov nasledek spoznanja kraljestva preblažene Device Marije, ki ga je pervikrat na svet prinesla, ter bo tudi njegovi drugi prihod pove¬ ličala. »Bog hoče, da mi njegovo presveto Mater zdaj bolj poznamo, jo bolj ljubimo, jo bolj častimo, kakor smo to do zdaj storili. In to se bo tudi gotovo zgodilo, če se prej odločeni s pomočjo in z lučjo sv. Duha lotijo notranje in popolne vaje, ktero jim odkriti hočem." Tako je pisal imenitni služabnik Božji, Ludvik Marija Grignon de Montfort, ki je kot apostelj- ski misijonar Marijini, kakor nekdaj sv. Vincenc, po Francoskem oznanoval, da ima zagotovilo od Boga, da obilniši če- ščenje, veči spoznanje in serčnejši ljubezen do prečeščene Božje Matere se strinja z drugim prihodom njenega Božjega Sina. Te besede naj tudi naša serca vnamejo, da se učimo, Božjo Porodnico bolj spoz¬ nati, jo bolj častiti in jo tudi bolj ljubiti. 2. Mi moramo Marijo častiti. „Ako Marijo, preblaženo Devico, kot golo stvar, ki je izšla iz rok vsegamo- gočnega Stvarnika, primerimo z Božjim neskončnim veličastvom, spoznamo z vso katoliško cerkevjo, da Marija je manj, kakor le trohica, ali še bolje rečeno, da ni nič, ker le »On je, kteri je." (II. Mojz. 3, 14.) In ravno s to sv. vero tudi spoznamo, da Gospod, ki je sani sebi za¬ dosten ter nobenega nič ne potrebuje, v spolnjenji svoje svete volje in v razodenji svojega veličastva tudi presvete Device nikdar ni neobhodno potreboval; pa je tudi zdaj ne potrebuje. On kar hoče, se zgodi. Ako pa premišljujemo svet ih kakor se na svetu godi od stvarjenja do današ¬ njega dne, kaj vidimo? kaj spoznamo? Mar ne vidimo, da je Bog v svoji mo¬ drosti, svoja najiinenitniša dela s pre- čisto Devico pričel in tudi končal ? In mar bo za naprej drugače? Le dobro pre¬ mislimo. Kaj ne? sveta vera nas uči in to vsi spoznamo, da je Bog nespremin- Ijiv. In zato ne more danes nič drugače misliti in hoteti, kakor je hotel pred sto in sto in še pred več leti; pa tudi čez tisuč in tisuč leti drugačnih namenov imeti ne more. Ravno zato, ker je Bog, se ne spre¬ minja, ne v svojih mislih, ne v svojem djanji. Gotovo se smemo zanesti, da svo¬ jega dosedanjega početja vekomaj nikdar spremenil ne bo. In ravno zato terdim, kar želim tudi dokazati, v naše tolažilo: Marija je bila, Je in bo naša dobra Mati in srednica, in naša ljuba Gospa presve¬ tega Serca, ki je v njeni materni oblasti, iz kterega nam ona deli vse zaklade in milosti Božje, ktere mi potrebujemo, da se rešimo in si zagotovimo svojo nebeško dediščino. Bog Oče, kar sem že poprej ome¬ nil, je poslal svojega edinorojenega Sina na ta svet; pa le po Mariji. Koliko so stari očaki zdihovali, koliko so preroki in sveti stare zaveze celih štir tisuč let mo¬ lili, da bi sprejeli ta nebeški zaklad; pa 6 le Marija je bila, ki ga je zaslužila; le Marija je bila, ki je s svojo molitevjo in s svojimi čednostmi milost našla pred Bogom. Sin Božji je človek postal; pa to se je zgodilo le v Mariji in po Mariji. V njeno deviško naročje je stopil, kakor nov Adam v pozemeljski paradiž, da je tu svojo radost imel; zlasti tu čudeže svoje milosti skazoval. Ona ga je dojila, redila, podpirala, zredila, ter ga potem za nas darovala. Sveti Duh je Jezusa Kristusa vpo- Ijudje. Ona je prebogata zakladnica ne¬ beškega Očeta, v ktero je položil vse, kar je lepega, imenitnega in drazega; celo svojega edinorojenega Sina. In Božji Sin je Marijo, svojo Mater, postavil oskerbo- valko vsega, kar mu je Oče nebeški v delež dal. Ona je tista skrivnostna struga, po kteri Gospod tako milo in tako obilno vse svoje milosti nam deli. Tudi sv. Duh je Mariji, svoji prezvesti nevesti, svoje neizmerne darove izročil, ter jo je izvolil delivko vsega, kar ima, da ona vse nje¬ gove milosti in darove deli, komur hoče, dobil v Mariji, pa še le potem, ko je po enem naj- pervih služabni¬ kov nebeškega dvora njeno pri¬ voljenje si prido¬ bil. On je po Ma¬ riji rodoviten po¬ stal, pa še vedno rodi v njej in po njej Jezusa Kri¬ stusa v udih nje¬ govih. In ravno to je vzrok, da sveti Duh kolikor bolj on Marijo, ki je njegova ved- na in zvesta ne¬ vesta, dobi v kteri duši, je toliko moč¬ nejši in delavniši, da rodi v taki duši Jezusa Kristusa in tako dušo v Jezusu Kristusu. To je djanje, ktero je storila, v vseh treh Božjih osebah, presveta Trojica v včlovečenji in pri pervem prihodu Jezusa Kristusa; in ravno to spolnuje še dan današnji nevidoma v celi katoliški cerkvi ter bo spolnovala do konca vseh časov pri zadnjem prihodu našega sodnika. Sveti učeniki učijo, da Marija je za¬ klad Gospodov, s kterim se bogatijo vsi kolikor hoče, ka¬ kor hoče in kedar hoče. Sveti Duh nam vse svoje ne¬ beške darove deli, pa le po njenih deviških rokah. Z eno besedo: To je bila in to je volja Božja, da mi vse v Ma¬ riji imamo, vse po Mariji dobimo. Marija ima prečudno veliko moč čez vse duše izvoljenih po po¬ sebni milosti Naj- višega, ki jej je dal oblast čez svoje posinovljene otroke takrat, ko jej je izročil svojega edino- rojenega Sina; da je Marija kraljica nebes in zemlje po milosti, kakor je Jezus kralj nebes in zemlje po natori in po svojem zasluženji. Današnje dni pa mili Bog še po¬ sebno odpora zaklade svojih milost po sploh že razširjenem češčenji presvetega Božjega Jezusovega Serca, ki je bilo vpodobljeno v Mariji, ki je Mati tega Božjega Deteta. To presveto Božje Serce je meso njenega mesa, je kri njene kervi. 7 ker ona mu je začetek življenja postala. Zato je pa tudi Marija nam pomoč, da dosežemo pravo življenje; ona nam je pot, vhod k Božjemu Jezusovemu Sercu. Bog sam nam je dal to sredstvo in le po tem sredstvu nam hoče pomagati, nas hoče rešiti. Kako potrebno, kako koristno nam vsem je toraj pravo češčenje Marije, naše ljube Gospe in naše nebeške Matere! Sv. Auguštin, sv. Efrem, sv. Ciril, sv. German, sv. Janez Damascen, sv. Anzelm, sv. Bernard, sv. Bernardin, sv. Tomaž, sv. Bonaventura, sploh vsi naj- imenitniši cerkveni očetji so vsi ene misli, da češčenje naše ljube Gospe nam je v zveličanje potrebno. Nekteri celo terdijo, da je znamnje zaverženega, kdor nima nobene ljubezni in nobenega spoštovanja do presvete Device; nasproti pa ima pravo znamnje zveličanja, kdor je nebeški kra¬ ljici ves in resnično vdan. To nam kažejo predpodobe in besede stare in nove zaveze, to nam poterdijo nauki in zgledi svetnikov, to nam spri- čuje pamet in skušnja. »Kdor je tebi, o Marija! vdan, ima orožje zveličanja, ktero Bog poda tistim, ktere zveličati želi"; pravi sv. Janez Damascen. Ako je toraj pravo češčenje preblažene Device Marije vsem ljudem potrebno, le zato, da si svoje zveličanje zagotovijo; je pa to še veliko bolj potrebno tistim, ki so odbrani, ki želijo, veči popolnamost doseči. In po moji misli, kar tudi cer¬ kveni učeniki terdijo, se bo težko kdo s svojim Gospodom preserčno sklenil, pa tudi težko kdo bo popolnoma zvestobo do svetega Duha zadobil; ali, kar je eno: Težko bo kdo zares lepo Bogu služil, kdor ni preblaženi Devici resnično vdan, kdor ni na njeno pomoč posebno navezan. Marija je resnično, kterej je Bog dal ključe k zakladom Božje ljubezni, kterej je dal moč, da je hodila najimenitniša, najskrivnejša pota svete popolnosti, ki pa tudi druge uči, to pot proti nebesom hoditi. Marija je, ki dovoli ubogim Eve- nim otrokom vhod v zemeljski raj; ali prav za prav, ona je sama tisti raj, tista deviška, preblažena zemlja, iz ktere sta bila izgnana Adam in Eva, ko sta grešila; pa dovoli vhod le tistim, ktere hoče svet¬ nike imeti. Marija je, kteri sv. Duh na jezik položi besede: »Kdor mene najde, najde življenje; in prejme zveličanje od Gospoda." Preg. 22, 35. — Mar torej ne bomo Marije tudi mi preserčno častili? — 3. Kako ne smemo Marije častiti? Marsikdo misli, da Marijo časti; pa je ne. Veliko jih je, ki mislijo, da so na pravem potu; pa niso. Satan marsikterega preslepi, da misli, kako prav in dobro Marijo časti, ako le nektere molitvice ali zunanje pobožnosti opravi; pri tem ga pa v njegovi mlačnosti naprej ziblje ter ga v svoje peklenske zanjke vjame, da človek sam ne ve, kdaj. Sedem verst častivcev Matere Božje je, ki se pri vsem svojem češčenji lahko pogubijo. V p er vi versti so zaničljivci. Ti so večidel napuhnjeni, učeni, ali ki se učene štejejo. Ti v svoji prevzetnosti še nekaj češčenja skazujejo Materi Božji, pa vse zaničujejo, kar navadni, neučeni ljudje v svoji priprostosti in v svoji pobožnosti v počeščenje ljube Matere Božje storijo; za¬ ničujejo pa le zato, ker jim take pobožne vaje niso všeč, niso po njihovi volji. Taki zavohajo le preč kaj napačnega. Zoperno jim je, ako vidijo kristjane, ki priprosto pred Marijnem altarjem, ali pred njeno podobo klečd, in pobožno Boga molijo. To je le zunanjo, to je presiljava, pravijo. Oni ne verjamejo čudežev in prigodb, ki nam usmiljenje in moč preblažene Device poterdujejo. 8 Taki prevzetni posvetnjaki veliko škodo delajo češčenju naše ljube Gospe, ker s svojim zvitim zaničevanjem marsikoga odvernejo od pobožnega češčenja Matere Božje. Drugi so sumljivci. Ti se boje, da bi se Bogu ne zamerili, če njegovo Mater častd. Ni jim všeč, da se Mariji skazuje tista pravična slava, ktero jej cerkveni učeniki dajejo. Hudo jim je, ako vidijo pred Marijinem altarjem več ljudi klečati, kakor pred sv. Rešnjim Telesom, kakor dahi oni, ki k Mariji zdihujejo, ne molili po njej k Jezusu Kristusu. Ti v enomer blebetajo: Čemu toliko bratovščin ? čemu toliko rožnih vencev? čemu toliko zunanjega. To je le nevednost; le Jezus je naš srednik; le njega moramo oznano- vati, to je prava pobožnost. Kar pravijo, je oziroma res; ali ne¬ varno je; ker s tem le hočejo opoverati in manjšati češčenje Matere Božje. Kar zahtevajo, je le zvita zanjka; kakor se satan kaj rad zagerne v angeljsko podobo, da bi nas prevaril in premotil, če bi le svoje kozlovske parklje prav skriti mogel. Te ga pa izdajo, če smo le mi pazljivi. —fJSaj ne bomo nikdar Jezusa bolj po¬ častili, kakor če njegovo presveto Mater prav častimo. In mi Marijo ravno zato častimo, da bi Jezusa Kristusa toliko ložej, toliko bolj ljubili. Mi se zatekamo k Mariji, ker nam je pot, po kteri k svojemu koncu, k Jezusu Kristusu, toliko gotoviši in ložej pridemo. K temu nas napeljuje sama sveta cerkev, razsvetljena od sv. Duha. Saj tudi ona blagruje najpoprej Marijo, potem Gospoda našega. „ Blažena si med ženami in blažen je sad tvojega telesa!" Saj ne pravimo, da je Marija več, kakor Jezus, ali njemu enaka. To hi bila kriva vera. Pa, da Jezusa prav počastimo, moramo začeti s tem, da Marijo častimo. V tretji versti so zunanji častilci, le na videz, ki vse češčenje preblažene Device le v zunanje vaje stavijo, pa nimajo nobenega notranjega duha. Celo rešeto rožnih vencev hitro odmolijo, so pri več sv. mašah-; pa le s telesom, serce pa je, kdove, kje? Hodijo po proce¬ sijah, po Božjih potih, očitno s križem ali z banderom; kažejo svoje moljke, ki niso nikdar zadosti blagoslovljeni; so v vse mogočne bratovščine in družbe za¬ pisani; pa pri vsem tem svojega življenja nič ne poboljšajo, svojim slabim nagnjenjem nič ne pritergajo, ter se za nobeno čed¬ nost preblažene Device ne prizadevajo. Svet je poln takih zunanjih častivcev, ki se najbolj spodtikujejo nad resničnimi častivci, ki skerbijo za blaženje svojega serca, če tudi ne zametujejo spodobne zunanjosti, ki je vselej sklenjena s pravo pobožnostjo. Še bolj nevarni pa so: Če ter tič domišljivi častivci. To so grešniki, svojim strastim vdani po¬ svetnjaki, ki pod lepim imenom, da so krist¬ jani, celo častivci Marijini, zakrivajo napuh, lakomnost, nečistost, pijanost, jezo, kletev, opravljanje, krivice in druge hudobije. Menijo se častivce preblažene Device, pa v svojih hudobnih navadah naprej drem¬ ljejo, ter se nič ne prizadevajo, da bi se jih znebili. Upanje si delajo, da jim bo Bog že odpustil, da ne bodo neprevideno umerli, da ne bodo pogubljeni, ker rožni venec molijo, ker se o sabotah postijo, ker so v bratovščino sv. rožnega venca zapisani, ker škapulir nosijo, kako Marijino podobico imajo; ali kaj druzega tacega opravljajo. Svojemu spovedniku ne verja¬ mejo, ki jih opominja, da taka pobožnost je satanovo slepilo in nevarna domišljija, ki jih lahko na vekomaj pogubi. Saj je Bog dober in usmiljen, si prigovarjajo; edino dobro kesanje o smertni uri bo za¬ dostno ; častivci Marijini smo; vsaki dan molino po sedem- očenašev, in več tacega. 9 Da pa še več na to stavijo, ter se tako slepijo, vedč razne prigodbe, resnične ali neresnične, ktere so slišali ali brali. Z eno besedo: Taki pričakujejo za svojo puhlo pobožnost posebnih milost, akoravno hudobno živijo. Pa ta domišljija je hu¬ dobna in grozno škodljiva. Kje? in kakošna je ljubezen do Marije? kako jo častimo? ako njenega Sina Jezusa Kristusa neus¬ miljeno prebadamo, ranimo, križamo in morimo. In to storimo, če ne djansko, pa s svojo hudobno voljo. Ako bi Marija takim ljudem s svojo materno priprošnjo pomagala, bi hudobijo poterdila in v križanje svojega Sina pri¬ pomogla. Smemo li kaj tacega misliti? Ako bi s češčenjem Matere Božje tako delali, bil bi to Božji rop in za nevred¬ nim Obhajilom eden najstrašnejših grehov. Res je, da zamore biti pobožen častivec preblažene Device, če ttidi ni še svet, če tudi še kaki greh stori; akoravno bi bilo želeti, da se z vso skerbjo varuje vsega hudega; ali to je bistveno potrebno in to si mora slehern k sercu vzeti, da ima resničen sklep, skerbno se varovati saj vsacega smertnega greha, kterega tudi Mati Božja tako sovraži, kakor njeni Božji Sin. Potem pa, če se resnično prizadevamo, greh sovražiti, in se tudi v kako bratov¬ ščino zapišemo, sv. rožni venec ali druge molitve opravljamo, se v sabotih postimo, ali kaj druzega v čast Materi Božji oprav¬ ljamo, pravim, da je vse to nezrečeno koristno v spreobernjenje še tako terdo- vratnega grešnika, in če bi kdo res taki bil, bi mu vse to prav gorko priporočil, če bi tudi z eno nogo v pogubljenji bil. Vendar mora vse to storiti z namenom, da taka dobra dela opravlja zato, da bi na mogočno priprošnjo preblažene Device zadobil milost pravega kesanja in odpuščenja svojih grehov, ter da bi svoje slabe, pre¬ grešne navade premagal in da ne bi v svojem pregrešnem življenji leno naprej dremal. Zato mora paziti na svojo vest, premišljevati življenje in terpljenje Kri¬ stusovo in pa nauk svete vere. V peti versti Marijinih častivcev, kakoršni ne smejo biti, so n e s t a n o v i t n i. Ti le včasih, kedar se jim ravno zljubi, preblaženo Devico častijo. So en čas vsi vneti, pa zopet vse popustč. V svoji vnami se zapišejo v vse le mogoče bratovščine, pa zopet v svoji mlačnosti nobene prav ne 'opravljajo. Ti so podobni mescu, ki se vedno spreminja; zato jih pa Marija tudi z mes¬ cem vred pod noge dene; zato ker so tako spreminljivi ter niso vredni, da bi jih Marija med svoje zveste služabnike štela. Le posebno izročeni imajo to milost, da so zvesti in stanovitni. Za častivce te verste bi bilo bolje, da bi si izvolili manj molitev, manj bratovščin, pa da bi te zvesto in stanovitno deržali, če hi se temu tudi svet, satan in meso ustavljali. Hinavski častivci so, ki mi sli j o, da bodo svoje pregrehe in hudobne na¬ vade zakrili s plajšem Matere Božje. Ti se silijo med Marijine častivce, da bi jih svet obrajtal, jih imel zato, kar v res¬ nici niso. Še ena versta krivih častivcev Matere Božje je; in ti so samo pridni. Tem veljž star pregovor; „Srečna leta se malo obeta. “ Dokler se jim dobro godi, dokler so zdravi in srečni, ne porajtajo dosti ne Boga ne Marije, ter se ne zmenijo za nobeno češčenje nebeške kraljice. Njihova vnema vgasuje, kakor se sreča vterduje. Če pa pride reva in nadloga, križ in terp¬ ljenje, pride britkost in težava, se napove bolezen ali celo smert, zdaj prihitijo z rožnim vencem pod križ. Le sila jih je moliti učila. Britkost, ktera jih teži, bo¬ lezen, ktera jim žuga, jih naganja, da pritečejo k Materi Božji. Drugač se ne zmenijo dosti za njeno češčenje. — Vsa ta nevredna sedmica častivcev ne 10 more dopasti ne Bogu ne Mariji. More li Bog prošnje takih častivcev uslišati ? Jaz pravim, da ne. In zakaj ne, to nam pove že prerok Gospodov, ki pravi: „ Glej roka Gospodova ni okrajšana, da bi ne mogel pomagati; tudi njegovo uho ni gluho, da bi ne slišal; temuč vaše hudobije vas lo¬ čijo od vašega Boga; in vaše pregrehe skrivajo pred vami njegovo obličje, da ne usliši.“ (Izaija 59, 1. 2.) S tem pa ni rečeno, da bi grešnik ne imel nobenega upanja. Nikakor ne. Ali molitve ne odrivaj do velike sile; moli tudi v srečnem času in časti vselej in vedno tudi kraljico nebeško. Le, kteri Boga stanovitno in resnično iščejo, ga bodo našli. Zdaj pa skerbno preglejmo; nismo li v eni ali drugi versti teh slabih in ne¬ vrednih Marijnih častivcev; ali smo more¬ biti saj blizo ene ali druge verste. Pre- iščimo vsa kota svojega serca, in pazljivo poglejmo, če ni kje, morebiti tudi prav skrito gnjezdo, kjer naša lastna ljubezen, kakor pajek dela z muho, vso veljavo in resničnost j naših pobožnih vaj vlovi in umori. To urno razderimo, pa dober na¬ men ponovimo, da v vsem iščemo le čast Božjo in vredno in spodobno češčenje naše ljube Gospč, ter vedno pred očmi imamo zveličanje svoje in svojega bližnjega. 4. Kako moramo Marijo častiti? Mi moramo Marijo častiti: 1. notranje, 2. preserčno, 3. sveto, 4. stanovitno in 5. nesamopridno. 1. Pravo češčenje naše ljube Gospe je notranje, ako pride iz našega serca. To češčenje naj se razliva in razodeva iz svetega spoštovanja, kterega moramo imeti do Marije Device, nebeške kraljice; to naj izhaja iz izvišene misli, ktero moramo imeti o njeni velikosti, o njeni veljavi, in iz ljubezni, ktera nas k njej vleče, na njo navezuje. 2. Naj bo to naše češčenje preserčno, to je, polno zaupanja do te premile Matere, do te nebeške kraljice, kakor zaupa dobro dete na svojo preljubljeno mater. To otroško zaupanje napelje dušo, da se v vseh dušnih in telesnih potrebah priprosto in zaupljivo pa preljubeznjivo zateče k svoji nebeški Materi. Taka duša se ozira na svojo dobro Mater vedno, povsodi in za vse. To stori v svojih dvomih, da bo razsvetljena; v svoji zmotnjavi, da pride nazaj na pravo pot; v svojih skušnjavah, da zadobi pomoč; v svojih slabostih, da bo poterjena; v svojem padcu, da zopet vstane; v svoji slabosti, da bo okrepčana; v svoji sumljivosti, da jej bo odvzeta; v svojih križih in terpljenjih, v brhkostih in težavah, da bo potolažena. Z eno besedo, v vseh zadevah dušnih in telesnih se taka duša vselej zateče k Mariji, svoji ljubi Materi, ter se nikdar ne boji, da bi jej bila nadležna, ali da bi se s tem zame¬ rila Jezusu Kristusu samemu. 3. Naše češčenje do Matere Božje naj bo sveto. To češčenje naj nagiba in pri¬ pelje našo dušo do tega, da resnično sovraži vsak greh, ter se ga skerbno ogiblje, in da preblaženo Devico, kolikor je le mogoče, posnema v njeni prelepi ponižnosti, v njeni živi veri, v njeni vedni molitvi, v njeni veliki poterpežljivosti, v njenem splošnem zatajevanji, v njeni ne¬ beški čistosti, v njeni goreči ljubezni, v njeni angeljski sladkosti, v njeni prečudni modrosti in v njeni popolni vdanosti v voljo Božjo. Te so desetere poglavitne čednosti naše ljube Gospe in Matere, ktere se kot prelepe zvezde svetijo nad njo in ktere mi posnemati moramo, ako hočemo biti njeni pravi častivci, njeni ljubljeni otroci. 4. Pravo češčenje preblažene Device je stanovitno. Tako češčenje našo dušo 11 v dobrem vterdi, da ne odjenja, ne opusti lahko svojih duhovnih vaj; jo oserči, da se vstavi svetu in njegovi nečimernosti, da premaga svoje meso in njegove strasti, da zaničuje satana in njegove skušnjave; tako, da duša, ki je preblaženi Devici v resnični pobožnosti vdana, ni vetrasta, ne združljiva, ne sumljiva, ne boječa. Ne, kakor da bi taka duša nikoli več kaj ne duhovnih dobrot, ampak le zato, ker ona zasluži, da jo častimo in Bogu samemu služimo. On ne ljubi Marije le zato, ker mu je dobra, ker vanjo zaupa, am¬ pak zato, ker je vse ljubezni vredna. Zato jo ljubi in jej zvesto služi v svoji duhovni suhoti in pustoti, kakor v svoji sladkosti in preserčnosti. Ljubi jo na Kalvariji ravno tako, kakor pri sv. večerji; padla, ali da bi nikakor- šnegaspremi- njenja v svoji pobožnosti nikdar ne ču¬ tila. Ali, če pade, urno svoje roke proti svoji ne¬ beški Materi povzdigne, da z njeno po¬ močjo zopet vstane; ali če veselje in sladkost nje¬ nega češčenja ogasuje ali se ohladi, ne po¬ stane nepo- kojna; ker dobro ve, da resnični in zvesti časti- vec Marijini živi v terdni veri v Jezusa ljubi jo, naj uživa britkosti ali sladkosti. O kako pri¬ jeten, kako drag je v očeh Božjih in v očeh Božje Matere časti- vec Marijini, ki v njeni službi ne išče svojega last¬ nega dobička, ne streže svoji lastni ljubezni! O moj ljubi Bog! kako malo pa je današnje dni takih resnič¬ nih častivcev Matere Božje. Zato, preden se lotim, opi¬ sati življenje preblažene in Marijo, ne pa v občutljivih sladkostih. Slednjič pa mora biti naše češčenje preblažene Device n e sam opri dno. To mora našo dušo vneti, da ne išče sebe, da išče le Boga samega in Boga v njegovi presveti Materi. Pravi častivec Marijini ne služi tej veličastni kraljici zavoljo lastnega dobička, ne zavoljo časnih ali telesnih in Device in naše preljube Gospe in Matere Ma¬ rije, naj še zapišem nektera vodila za resnično in pravo češčenje Marije Device po naukih imenitnega in preserčnega častivca Matere Božje Ludvika Marije Grignona, ki je ve¬ liko let po Francoskem v svojih misijonih oznanoval slavo Marijino in je umeri 1.1716. 12 5. Kako bomo najlepše Marijo častili ? Raznotere so vaje notranje in zunanje, s kterimi preblaženo Devico Marija lepo in prav častiti zamoremo. Tudi zunanje, so, ki veliko in prečudno premorejo in pomagajo, da našo dušo posvečujejo, ako so le opravljene, kakor morajo biti, to je 1. iz pravega in čistega namena, da bi s tem Bogu dopadli, se z Jezusom Kristusom, svojim cilom in koncem, skle¬ nili, in svojega bližnjega spodbudili; 2. pazljivo in brez prostovoljnega razstrešenja; 3. pobožno, ne prenaglo, ne preleno; 4. spodobno, s spoštljivim obnašanjem. Iz zmed vseh češčenj, zmed vseh po¬ božnost, s kterimi dobri kristjani častijo svojo nebeško Mater, je najlepša, najpo- polniša, pa tudi najboljša, od kterih se je kdaj slišalo, govorilo, pisalo ali bralo, tista vaja Marijinega češčenja, s ktero mi vsa svoja djanja po njej, ž njo in v njej pričnemo, nadaljujemo in doženemo, jih storimo po Jezusu Kristusu, svojem cilu in koncu. Uni častiti služabnik Božji Ludvik Marija nam pove, zakaj je tako češčenje Marije Device najimenitniše. On pravi: „Ta vaja pravega češčenja tirja od duše več darov za Boga, ona očiščuje dušo same sebe in njene lastne ljubezni; ohrani dušo bolj zvesto v milosti Božji, in milost Božjo zvestejšo v njej; jo sklene popolniši in ložej z Jezusom Kristusom, ter je ozeroma Boga častitljiviša, duši pa bolj posvečujoča in bližnjemu koristnejša, kakor vsako drugo češčenje." O kako lep, kako veličasten sad ta¬ kega češčenja! Ni čuda, da se satan ta¬ kemu posebnemu češčenju Matere Božje od nekdaj hudo vstavlja in da je še malo število častivcev preblažene Device, ki bi se po pravici šteli v to presrečno versto. Ne poslušajmo toraj hudobnega duha, ako bi nam zvijačno šepetal: Čemu vedno spet kaj novega? kaj drugega? kaj ne¬ navadnega ? saj nekdaj ni bilo tega; to so prazne zmišljave, i. t. d. Ravno skušnja pa uči, da vsaki dobri stvari se satan vstavlja; in kolikor bolje je kaka reč, toliko huje se zvija in pritiska. Toraj, ako hočemo zares vredno in koristno Marijo častiti, ako hočemo res njeni dobri otroci biti, moramo se njenemu Božjemu Sinu Jezusu Kristusu popolnoma vdati. Kaj, ali v čem je popolnoma vdanost Jezusu Kristusu? Naša popolnomost je v tem, da enaki postanemo Jezusu Kristusu, da se ž njim zedinimo, se njemu posvetimo, in zato je najpopolniša izmed vseh pobožnost gotovo tista, ki nas najbolj enake stori Jezusu Kristusu, ki nas ž njim najbolj zedini, nas njemu najbolj posveti. Ker je pa izmed vseh stvari Marija Jezusu Kristusu najbolj enaka, je gotovo, da zmed vseh pobožnost, ki zamorejo našo dušo Jezusu Kristusu najbolj enako storiti, je naj¬ boljši, najgotoviši ravno češčenje njegove presvete in preblažene Matere, in kolikor bolj se ktera duša Mariji posveti, toliko bolj je posvečena tudi Jezusu Kristusu. Zato pa popolnoma vdanost Jezusu Kri¬ stusu ni druzega, kakor popolnoma vda¬ nost samega sebe preblaženi Devici Mariji. In ravno to je pobožnost, za ktero se moramo vsi prizadevati, ki pa ni nič no¬ vega, je le vestno ponovljenje obljub in zagotovil, ktere smo pri sv. kerstu storili. Ta pobožnost je toraj v tem, da se mi popolnoma vsega in nerazdeljeno pre¬ blaženi Devici Mariji vdamo, da bi po njej popolnoma Kristusovi bili. Mi jej moramo 1. dati svoje telo z vsemi nje¬ govimi udi in čutili; 2. svojo dušo z vsemi njenimi močni; 3. svoje časne do¬ brote sedanje in prihodnje; 4. svoje no¬ tranje in duhovne dobrote, ki so naše zasluženje, naše čednosti in naša dobra dela, in to poprejšne, sedanje in prihodnje. 13 To je, mi jej moramo dati vse, kar po natori in po milosti Božji imamo, in tudi vse, kar bi po natori in po milosti Božji še kedaj Si pridobili in imeli. In to brez vsega tudi najmanjšega prideržanja; pa to izročenje ali darovanje moramo storiti za celo večnost; in to moramo storiti, ne da bi za ta svoj dar, za. to svojo službo pričakovali ali zahtevali kako drugo plačilo, kakor le to, da bomo vsi vdani Je¬ zusu Kristusu po Mariji in z Marijo vred. Tu moramo pomisliti, da naša dobra dela, ktera storimo, nam dvojne dobiček dajo; to je zadostenje in zasluženje; ali z drugo besedo, naša dobra dela imajo zadostivno in zasluživno veljavo. \ Zadostivna veljava dobrega dela je tisto dobro djanje, s kterim mi za svoje, z grehi zaslužene kazni zadostujemo, ali s kterim te kazni plačujemo ali pa si višo stopnjo milosti Božje pridobimo. Za- služivna veljava in zasluženje dobrega dela pa je tisto dobro djanje, s kterim si prislužimo milost Božjo zdaj, enkrat pa. večno zveličanje. Pri tem posebnem češ- čenji, pri tej vdanosti samega sebe pre¬ blaženi Devici jej pa izročimo vso zado¬ stivno in zasluživno veljavo vseh svojih dobrih del, ali z drugo besedo, mi jej damo zadostenje in zasluženje vseh svojih dobrih del. Pa to dobro pomislimo: Mi jej damo vse svoje zasluženje, milosti in čednosti, ne, da bi jih Marija drugim dala ali med druge razdelila, ker naše zasluženje, milosti in čednosti niso pode- Ijive, in le Jezus Kristus sam zamore svoje zasluženje deliti, ko nam je porok pri svojem nebeškem Očetu. Teh naših zaslug Marija ne more drugim dati; mi jih Mariji izročimo, da jih za nas ohrani, pomnoži in ozaljša. — Zadostivno veljavo svojih dobrih del pa Mariji izročimo, da jo lahko razdeli, komur hoče v veči češ- čenje Božje. Da to dobro in prav razumemo, po¬ mislimo na tanjko, kaj s to pobožnostjo storimo, ko se Jezusu Kristusu po Mariji popolnoma izročimo. 1. Mi po Marijinih, rokah Jezusu Kristusu najbolj popolnoma, izročimo in damo vse, kar mu le dati zanioremo; in to veliko več, kakor pri vsaki drugi pobožnosti, kjer mu darujemo le en del svojega časa, ali en del svojih dobrih djanj, ali en del svojih zadostenj in zatajevanj. Tu pa mu damo in posve- i imo vse, celo pravico do naših notranjih dobrot in do zadostenj, ktera si s svojimi dobrimi deli vsaki dan prislužimo. To je več, je bolj popolnoma, kakor bi to v kakem duhovnem redu storiti zamogli. Menihi in nune v svojem redu dajo Bogu svoje časne dobrote v obljubi vednega uboštva, dobrote svojega telesa v obljubi vednega devištva, svojo lastno voljo v obljubi vedne pokorščine. V vseh teh ob¬ ljubah pa samotarci ne dajo prostosti ali pravice do veljave svojih dobrih del; ne oddajo tega (kolikor to kristjan storiti zamore), kar je najdrajšega, najboljšega, in to je naše zasluženje in naše zadostenje. 2. Kristjan, kteri se tako Jezusu Kristusu in njegovi preblaženi Materi in Devici Mariji daruje in posveti, ne more več gospodariti, ne razpolagati veljave kterega. svojih dobrih del. Vse, kar terpi in stori, kar misli in govori; vse, kar¬ koli dobrega počne, vse je Marijno; da ona vse to po volji svojega Božjega Sina, in v njegovo čast oberne, kakor hoče. Vendar to darovanje ne opovera nobene dolžnosti našega stanu, v kterem smo, ali v kterega bi še kdaj stopili. Tako, na priliko tako darovanje mašniku ne brani, da. bi zadostivne veljave sv. maše ne mogel drugi duši v prid oberniti. Kajti to darovanje se zgodi po volji Božji in po dolžnostih našega stanu. 3. Mi se tako darujemo Jezusu Kri¬ stusu in ob enem tudi preblaženi Devici Mariji. In sicer se posvetimo presveti 14 Devici, kot najpopolnišemu sredstvu, ktero si je Gospod Jezus Kristus sam izvolil, da je sklenil sebe z nami in nas s seboj; ob enem pa se posvetimo svojemu Gospodu, kot svojemu cilju in koncu, kteremu se moramo zahvaliti za vse, kar smo in kar imamo, ki je naš Odrešenik in naš Bog. Ta imenitna pobožnost, to darovanje samega sebe po Marijinih rokah svojemu Bogu in Gospodu Jezusu Kristusu, se, kar smo že slišali, po vsi pravici imenuje ponovljenje kerstne obljube. Vsak kristjan je bil pred sv. kerstom suženj hudobnega duha; pri sv. kerstu se je pa sam ali po svojih botrih odpovedal satanu, nje¬ govemu napuhu in vsemu njegovemu djanju, ter si je izvolil Jezusa Kristusa v svojega učenika in najvišega Gospoda, in se je njemu vdal kot suženj sv. ljubezni. Tudi pri tem našem posvečenju se odpovemo satanu, svetu in grehu in sami sebi, ter se vsega damo Jezusu Kristusu po Ma¬ rijinih rokah. Še več storimo. Pri sv. kerstu smo to obljubo, to posvečenje storili po drugih, po svojih botrih; tedaj ne sami, ampak drugi so to za nas sto¬ rili. Tukaj pa to storimo sami, prosto¬ voljno, ter vemo, kaj delamo. Pri sv. kerstu se Jezusu Kristusu nismo darovali po Marijinih rokah, saj ne naravnost, ne vedoma; tudi veljave svojih dobrih djanj nismo darovali. Prosti smo po sv. kerstu, da to veljavo damo, komur hočemo, ali pa jo za se obderžimo. Pri tej pobožnosti pa se darujemo svojemu Gospodu narav¬ nost po Marijinih rokah ter mu podamo tudi vso veljavo svojih dobrih djanj. Sv. Tomaž uči, da ljudje pri sv. kerstu obljubo storč, da se odpovedč satanu in vsi njegovi moči. Ta obljuba pa, pravi sv. Auguštin, je največa, neogibljivo po¬ trebna. In vendar, o moj Bog! kdo derži to veliko obljubo? Kdo spolnuje zvesto in na tanjko, kar je pri sv. kerstu obe¬ tal ? Pa od kod ta splošna nepokorščina! Mar ne, ker smo pozabili pri sv. kerstu dano besedo'? mar ne, ker malokdo derži zavezo, ktero so botri z Bogom v našem imenu storili? To je le pregola resnica. Zato je cerkveni zbor v Sensu na Fran¬ coskem izrekel to sodbo, da največi uz- rok tolike spridenosti človeške je v tem, ker so pozabili in ne vedo, kaj so pri sv. kerstu obljubili in kakošne dolžnosti so prevzeli; in da ni boljšega pripomočka človeškim hudobijam se vstaviti, kakor da kristjani ponovijo svojo kerstno ob¬ ljubo. Kavno tako sv. Tridentinski cerkveni zbor opominja vse dušne pastirje, naj svoje verne opominjajo, da se spomnijo in verujejo, da so Jezusu Kristusu, svo¬ jemu Odrešeniku in Gospodu, kot sužnji zavezani in posvečeni. (Cone. Trid. p. I. c. III. sec. 4.) Ako pa cerkveni zbori, cerkveni uče¬ niki, kakor tudi vsakdanja skušnja, spri- čujejo, da najboljši pripomoček, spride- nost človeško poboljšati, je, da se kristjani opomnijo na zavezo sv. kersta in da po¬ novijo obljube takrat storjene; o potem je pač bolje in koristneje, ako to storimo popolnoma, da se namreč Gospodu daru¬ jemo po njegovi presveti Materi! Pravim, popolnoma; ker se poslužimo k temu naj¬ bolj popolnega pripomočka; to je, pre- blažene Device Marije. — Morebiti bi pa kdo mislil ali tudi rekel, da to češčenje Matere Božje, to popolnoma darovanje samega sebe svojemu Bogu in Gospodu po Marijinih rokah je kaj novega, ali pa da ni nič posebnega. Temu pa ni tako. To ni nič novega. Cer¬ kveni zbori, cerkveni učeniki starih in novih časov govorijo od vdanosti Jezusu Kristusu po ponovljenju kerstne obljube, kakor od druzih znanih pripomočkov ter to vsem kristjanom živo priporočajo. To pa tudi ni kaj malomarnega; ker pogla- 15 vitni uzrok vseh nerodnost, vse spride- nosti, toraj tudi poglavitni uzrok pogub¬ ljenja veliko duš je ravno v tem, ker se ta sveta vaja opušča in zanemarja. — v Pa bi morebiti kdo še ugovarjal: Če to storimo, da Jezusu Kristusu po Mariji¬ nih rokah darujemo in posvetimo vso ve¬ ljavo vseh svojih dobrih del, molitev, za¬ tajevanj in miloščin; potem pa ne moremo pomagati dušam svojih staršev, prijatlov in dobrotnikov. Ne bojmo se tega. 1. To ni mogoče, da bi naši starši, prijatli in dobrotniki škodo terpeli zato, ko bi mi, brez vse iz¬ jeme, službi svojega Gospoda in njegove presvete Matere se posvetili. Tega od do¬ brote in moči Jezusove in Marijine mi¬ sliti ne moremo in ne smemo. Marijina ljubezen in Jezusova moč bo vedela našim staršem, prijatlom in dobrotnikom iz na¬ šega lastnega duhovnega premoženja, ali po drugem potu toliko podeliti, kolikor in kakor od nas pričakujejo. 2. Ta po¬ božna vaja nam tudi nikakor ne opovera, da ne bi molili za druge, žive in mertve, če smo tudi razdelitev svojih dobrih del popolnoma preblaženi Devici Mariji pre¬ pustili. Imamo lahko zraven tudi še na¬ men, da ona, ki je tudi ljuba Mati in mogočna kraljica dušam v vicah, čisto po svoji volji vse naše duhovno premoženje med nje razdeli; in ni se nam treba bati, da bi ona tega našim staršem, prijatlom in dobrotnikom v prid ne obernila, ker te duše tudi po pravici in ljubezni to od nje pričakujejo. In ravno to nas mora še spod¬ buditi, da s toliko večim zaupanjem mo¬ limo; kakor bi, na priliko, bogat človek, ki je vse svoje premoženje svojemu kralju podaril, da mu s tem svoje posebno ča- stenje skaže, — kakor bi tak človek lahko in s toliko večini zaupanjem kralja prosil, naj miloščino deli njegovemu prijatlu, ko ga bo za njo prosi]. Saj bi ta kralj go¬ tovo vesel bil, da bi tako dobil prilož¬ nost, da se skaže hvaležnega njemu, ki mu je vse daroval, ki je ubožen postal, da je njega počastil. Ravno to moramo verovati in trditi od svojega Gospoda Je¬ zusa Kristusa in od preblažene Device Marije. Svojo ljubezen in hvaležnost nam bota gotovo skazala. Še to bi morebiti koga motilo, da bi mislil ali dejal: Bom moral pa v vicah dalje in huje terpeti, ako prepustim in podelim vso veljavo svojih dobrih del pre¬ blaženi Devici, da jih razdeli, komur hoče; meni tako ne bo nič ostalo, da bi po¬ plačati zamogel svoj dolg, ki ga bom pri ločitvi iz tega sveta še pri pravici Božji imel. Ta pomislek, ki izhaja iz lastne lju¬ bezni in iz nevednosti, kako usmiljen je Bog in kako dobra je naša Mati Marija, se sam ob sebi podere. Verna in preblaga duša, ktera više ceni namene Božje, kakor svoje, ki Bogu brez izjeme da vse, kar ima, ki hrepeni le po tem, da bi Gospod Jezus Kristus po svoji preblaženi Materi bil vedno bolj češčen in hvaljen; — tako verna, preblaga in radodarna duša naj bi bila na unem svetu bolj kaznovana zato, ker je bila bolj radodarna, manj samo- pridna, kakor druge duše? Ali premoremo, ali smemo kaj tacega le misliti? Prav gotovo ne. Nasproti ravno taki duši ska- zujeta Jezus in Marija posebno ljubezen že tukaj na zemlji in tudi tam v več¬ nosti ; in to po vsi pravici, kakor se bomo še prepričali. — Tu sem pa zapišem: Posvečenje samega sebe Je¬ zusu Kristusu po Marijinih ro- k a h. O večna in včlovečena modrost, sla¬ dak in moljen Jezusi Pravi Bog in pravi edini Sin večnega Očeta in Marije, vselej Device! ponižno Te molim v naročji in v veličastvu Tvojega Očeta od vekomaj, mo¬ lim Te v deviškem naročji Marije, Tvoje 16 preblažene Matere v času Tvojega včlo- večenja. Zahvalim Te, da si se toliko ponižal, ter si podobo hlapca na se vzel, da si me rešil prestrašile sužnosti hudobnega duha. Hvalim in poveličujem Te zato, ker si Mariji, svoji presveti Materi v vseh rečeh hotel pokoren biti, da bi po njej tudi jaz Tvoj zvest služabnik bil. Pa, o moj Bog! kako nehvaležen, kako nezvest sem do zdaj bil! Nisem spolnoval obljube, ktero sem pri sv. kerstu slovesno storil; nisem spolnoval svojih dolžnost; nisem vreden, Tvoj sin imenovan biti, še suženj ne; in ker nič ni v meni, kar bi Tvojega serda ne bilo zaslužilo, si ne upam sam stopiti pred presveto veličastvo Tvoje. Zato se zatečem k Tvoji presveti Materi, pa se zanesem na priprošnjo njeno, ktero si mi ti sam v priprošnico dal. Po njej upam, da mi boš dodelil milost pravega in res¬ ničnega kesanja, odpuščenje mojih grehov in pravo, mi toliko potrebno modrost. — Pozdravim te torej, o neomadežana De¬ vica Marija, ti živa skrinja pravega Boga, v kteri je bila shranjena večna modrost, ki jo angelji in ljudje 'molijo. Pozdravim te, kraljica nebes in zemlje, ki te vse uboga, kar je Bogu podložno. Pozdravim te, o gotovo pribežališče grešnikov; saj tvojo milost občuti vsak, kdor le hoče. Usliši moje želje, ktere po Božji modrosti imam, in sprejmi obljube in daritve, ktere ti jaz nevredni podam. Jaz nesrečen in nezvest grešnik po¬ novim in položim danes v tvoje roke obljube svojega kersta; odpovem se za zmeraj satanu; njegovemu napuhu in vsemu njegovemu djanju, ter se popol¬ noma vsega dam Jezusu Kristusu, včlo- večeni modrosti Božji, da svoj križ za njim nosim vse dni svojega življenja ter mu zvestejši služim, kakor se je to do zdaj godilo. Tebe pa, o Marija! vpričo celega nebeškega dvora izvolim danes v svojo Mater in Gospd; kakor suženj ti darujem svoje telo in svojo dušo, vse svoje dobro, zunanje in notranje, tudi ve¬ ljavo vseh svojih dobrih del, pretečenih, sedanjih in prihodnjih. Prepustim ti vso in celo pravico, čez se in čez vse, kar¬ koli je mojega, da brez vse izjeme za- moreš s tem ravnati po svoji volji v veči češčenje Božje, zdaj in na vekomaj. Sprejmi, o dobrotljiva Devica! ta mali dar svojega nevrednega sužnja v čast in zedinjen s tisto pokorščino, ktero ti je kot svoji Materi večna modrost skazovati hotela, v spoznanje moči, ktero vidva do mene ubozega červička in revnega greš¬ nika imata in v zahvalo posebnih spred- nost, s kterimi je tebe presveta Trojica obdarovala. Zapriseženi, da zanaprej ho¬ čem, kot tvoj zvest služabnik, kot tvoj suženj, iskati in poviševati tvojo čast in ti v vsem pokoren biti. O ti prečudna Mati! izroči me svojemu Božjemu Sinu kot svojega večnega sužnja, da me po tebi sprejme, kakor me je po tebi tudi odrešil. O Mati Božjega usmiljenja! sprosi in pridobi mi to milost, da zadobim pravo modrost od Boga, in sprejmi me zato v versto tistih, ktere ljubiš, ktere vodiš, ktere hraniš, učiš in varuješ, kakor svoje otroke, kakor svoje služabnike. O zvesta Devica! v vsem me stori tako popolnoma učenca, posnemovalca in služabnika včlo- večene modrosti, Jezusa Kristusa, svojega Sina, da s tvojo priprošnjo in po tvojem zgledu zadobim polnost njegove milosti na zemlji, potem pa tudi polnost njego¬ vega veličastva v nebesih. Amen. 6. Mariji se posvetimo. Ako smo bistvo te lepe pobožnosti si dobro zapomnili; ako vemo, kaj s tem hočemo, bomo brez odloga se lotili te imenitne in toliko zasluživne vaje, s ktero se naši ljubi Gospej vsega darujemo, da 17 tako Jezusu Kristusu, ki je naš Gospod in Bog, naše vse, vrednejše in popolnejše služimo. Vendar, da človeško slabost pod¬ piramo, hočemo premisliti še nektere na¬ gibe, ki naj nas spodbadajo in predra¬ mijo, ako bi tožljivost ali boječnost za¬ stran potrebnega daril v nič koristnih sklepih in zaspanih občutijejih nas zibala, da bi se urno in serčno tega ne poprijeli. 1. Najpoprej pomislimo, kako pra¬ vično samo na sebi, pa tudi kako ko¬ ristno vsacemu kristjanu je, ako se pre¬ sveti Devici popolnoma daruje, vsega po¬ sveti, da bi Jezusu Kristusu toliko lepše služil. Premislimo in si k sercu vzemimo: Jezus Kristus, pravi Bog, naš učenik, se je toliko ponižal, da se je v naročje pre¬ svete Device, kot jetnik, kot ljubeč suženj zaklenil; o še več! celih trideset let jej je bil podložen, pokoren. Tu se človeški duh zgubi, ako človek resnobno premiš¬ ljuje, kaj je storil sam Sin Božji, ta včlo- večena modrost, da se ljudem ni dal na¬ ravnost, neposrednje, kar bi bil lahko storil, ampak po blaženi Devici. Jezus ni hotel priti na ta svet, kot popolen, od druzih neodvisne človek, ampak kot majhno dete, ki je v skerb in izrejo svoji sveti Materi ves izročen. In ker je on imel edino to neizmerno željo, da bi poveličal Boga Očeta in rešil ljudi, mar njegovi neskončni modrosti ni bilo odperto sto in sto druzih potov, sto in sto druzih pri¬ pomočkov, da bi dosegel ta svoj namen? Ako si je torej v ta svoj namen izvolil edino ta pripomoček, odbral si edino to pot, da je bil namreč presveti Devici Mariji v vsem pokoren, in to ne le svojih osem, deset ali petnajst let, ampak celih trideset let; mar tako ni ta pripomoček najpopolniši, mar ni ta pot najkrajši? — To je gotovo, da je Jezus Bogu Očetu v tem času, ko je preblaženi Devici po¬ koren in ves vdan bil, skazal več časti, ka¬ kor bi jo mu bil dal, ako bi bil teh tri¬ deset let čudeže delal, po vsi široki zemlji pridigal in vse ljudi spreobernil. O tako bomo tudi mi poveličali Boga, ako se po Jezusovem zgledu Mariji vdamo, njej po¬ svetimo. Ker imamo torej tako živ, vsemu svetu dobro znan zgled pred seboj, moremo li tako nespametni biti, da bi mislili, da bi se kedaj in kje najdel bolj popolnoma in krajši ali ložji pripomoček, svojega Boga poveličati, kakor je ta, da se Mariji De¬ vici po zgledu njenega Božjega Sina vdamo, podveržemo in posvetimo? Brez Marije mi ne shajamo. Saj se je presveta Trojica sama na preblaženo Devico nekako opreti, navezati hotela. Bog Oče ni dal, pa tudi zdaj ne da svojega Sina, kakor le po Mariji ter deli svoje milosti le po njej. Bog Sin je za ta svet le po njej bil storjen, ter bo še vedno storjen in rojen le po njej v zedinenji s sv. Duhom; tudi svoje zasluženje deli po njej. Sveti Duh je Jezusa Kristusa storil le po njej; ter še zdaj stori ude skrivnostnega telesa našega Gospoda po njej, in po njej deli svoje milosti in darove. Kako veličasten zgled, da se tudi mi na Marijo vprimo in navežimo! Nam li zamore kdo še bolj živo dokazati, da brez Marije ne shajamo, da naša vdanost pre¬ blaženi Devici nam je potrebna, ako ho¬ čemo k Bogu iti in se njemu darovati? Sveti Bonaventura pravi: „Dva sinova sta Marijina, Bog in človek, in navadni človek; enemu je Marija telesna, drugemu je duhovna Mati." Sveti Bernardin pa uči: „Vse darove, čednosti in milosti svetega Duha Marija deli, komur hoče, kedar hoče, kakor hoče in kolikor hoče." In še pravi: „Ker nisi bil vreden, da bi se ti dalo, bilo je Ma¬ riji dano, da si po njej prejel, kar imaš." Bog, ki vidi, da mi nismo vredni, da 2 18 bi iz njegovih rok prejemali njegove mi¬ losti, jih da Mariji, da po njej dobimo, kar nam dati hoče; pa tudi v tem svojo čast ima, da zopet po Mariji sprejme hvalo, češčenje in ljubezen, ki smo jo mi za njegove dobrote dolžni. Toraj je res pravično, da posnemamo to djanje Božje, da, po besedah sv. Bernarda, milost k svojemu začetniku gre nazaj po tisti poti, po kteri je prišla. In ravno v tem je naša pobožnost. Mi darujemo in posvetimo vse, kar smo in kar imamo, preblaženi Devici, da naš Gospod Bog po njej prejme čast in hvalo, ktero smo mu dolžni. S tem spoznamo, da smo nevredni, nezmožni, da bi se sami bližali njegovemu neskončnemu veličastvu in zato se poslužimo priprošnje presvete Device. Potem je ta naša pobožnost pre¬ lepa vaja velike ponižnosti, ktero Bog pred vsemi čednosti ljubi. Duša, ki se povikšuje, ponižuje Boga, kolikor je na njej; duša pa, ki se ponižuje, povikšuje Boga. Bog se pa prevzetnim vstavlja in le ponižnim da svojega Duha. Ako se sam ponižuješ, se nevrednega imaš, da bi stopil pred Boga, se njemu bližal; potem se Bog poniža, pride k tebi, da ima do- padanje nad teboj, da te povzdigne višje, kakor je tvoja volja. Ako pa si prederzen in se bližaš Bogu brez srednika, beži Bog pred teboj, in doiti ga ne moreš. O kako on ljubi ponižnost serca! K tej ponižnosti pa nas napeljuje naša posebna pobožnost, ki nas uči, da se Gospodu ne bližamo sami, akoravno je še tako dober in usmi¬ ljen, ampak se vselej poslužimo priprošnje naše ljube Gospe, kedarkoli hočemo pred Boga stopiti, ali ž njim govoriti, ali mu kaj darovati, ali kedar se želimo ž njim skleniti, se mu posvetiti. 2. Še nekaj. Naš Zveličar nam privoveduje od zgu¬ bljenega sina: Ko je na ptujem vse svoje premoženje zapravil in zadegal, da nič več ni imel ter je v veliki sili bil, šel je sam v se in je sklenil: Vstal bom, pa bom šel k svojemu očetu nazaj in bom predenj padel. Ibo ad patrem meum. Tako, pravi neki star pridigar, je rekel, ker ni več matere imel. Ako bi bil še mater imel, gotovo bi bil rekel: Ibo ad matrem, k materi bom šel; ker mati je večidel bolj mila, bolj dobra, bolj us¬ miljena, bolj mehkega, občutljivega serca, kakor so čmerno nevoljni očetje. Mi pa, pravi ta pridigar, kedar smo v kaki sili, le zaupimo: Ibimus ad matrem, k tebi bomo šli, o Mati usmiljena! K Materi toraj pojdemo, pa ne le v sili, ampak vselej, če tudi nobena brit- kost, nobena težava nas ne tlači. Skle¬ nimo, da vse po njej in nič brez nje ne storimo in ne prosimo. Saj je preblažena Devica »Mati mi¬ losti in usmiljenja in njene ljubezni in radodarnosti ne bomo nikdar utrudili. “ In ravno to je poseben nagib, da se priza¬ devamo v vaji te naše pobožnosti. Ako Marija vidi, da si jej mi vsega vdamo, da jo častimo in jej služimo, in da se celo vsega znebimo, kar najdrajšega imamo, da s tem njo zaljšamo, nam ona ravno v tem. duhu nasproti pride. Tudi ona se da vso, in to z neizrečeno miloto, njemu, kteri jej vse da. V globočino svojih mi¬ lost ga spusti; s svojimi zaslugami ga zaljša, s svojo močjo ga podpira, s svojo svetlobo ga razsvetljuje, s svojo ljubez¬ nijo ga vnema; svojo ponižnost, svojo vero, svojo čistost in druge svoje čed¬ nosti mu vlasti; ona mu je pri Jezusu porok, zadostilo, ona mu je vse. Z eno besedo, kakor se človek Mariji vsega da¬ ruje, posveti, tako je tudi njemu Marija vse; tako, da od tacega resničnega otroka in služabnika Marijinega zamoremo reči, kar pravi sveti Janez evangelist sam od sebe, da je Marijo (kot edino in vse) k 19 sebi vzel. Accepit eam discipulus in sna. In učenec jo je k sebi vzel. In ravno to duši, ki je zares verna, budi veliko nezaupnost, zaničevanje in sovraštvo samega sebe, pa jej vživi veliko zaupanje, popolno vdanost do preblažene Device, svoje presladke Gospč. Taka duša ne zida nič več na svoje lastne namene, zasluženja in dobra dela; saj, ko se je Jezusu Kristusu po tej dobri Materi vso darovala, ima zdaj le en zaklad, kjer so shranjene vse dobrote, in kteri ni več v nas. In ta naš zaklad je Marija. In ravno to nam pomaga, da se zamoremo bližati svojemu Gospodu brez vse hlapčevske in dvomljive boječnosti; tako, da z velikim zaupanjem k njemu molimo. In tako tudi mi zdihnimo, z učenim in pobožnim opatom Rupertom, ki je, v spominu na zmago, s ktero je očak Jakob angelja premagal, preljubi Materi Božji te besede govoril: „0 Marija, moja Gospa, neomadežana Mati Boga in človeka Jezusa Kristusa, bojevati se hočem s tem člo¬ vekom, z Božjo Besedo, ne s svojim last¬ nim zasluženjem, ampak s tvojim/ „0 kako močni in terdni smo mi z Jezusom Kristusom, ako smo oboroženi z vrednim zasluženjem in s priprošnjo Matere Božje, ki je Najvikšega z ljubeznijo premagala!“ zakliče sv. Auguštin. 3. Zdaj pa premislimo še to; zakaj smo tako močni in terdni, ako se naši ljubi Gospej in Materi Mariji vsega po¬ svetimo ? Ko mi v tej svoji pobožnosti svojemu Gospodu in Bogu po rokah njegove pre¬ svete Matere darujemo vsa svoja dobra dela, jih ta naša dobra Mati očisti, ozaljša in tako svojemu Sinu prijetna stori. Pervič jih ona očisti vsega madeža naše lastne ljubezni in vse, tudi tiste ne- opazljive naveze na posvetno, ki se vselej tudi naših najboljših djanj derži. Precej, ko pridejo naša dobra dela v tiste pre- čiste in rodovitne roke, ki nikdar oma- dežane, nikdar prazne niso bile, in ki očistijo vse, česar se le dotaknejo, od¬ ločijo te presvete roke vse, kar bi bilo omadežanega ali nepopolnega v darovih, ktere jej mi damo. Drugič Marija ozaljša naša djanja, ko jih okinča s svojim lastnim zaslužen¬ jem in s svojimi prelepimi čednostmi. Ako bi kmet, ko si želi pridobiti prijaznost in nagnjenost svojega kralja, stopil pred kraljico, ter bi ji ponudil sad, ki je cena vsega premoženja njegovega, da bi ga kralju podala; kraljica, dobra ki je, bi sprejela revni dar ubozega kmeta, pa bi ta sad položila v veliko, prelepo zlato skledo, ter bi ga tako v imenu ubozega kmeta svojemu kralju podala; tako bi ta sad, če tudi na sebi še tako malo ali nič vreden za kralja, postal vreden kraljevega veličastva, zavoljo zlate sklede, v kteri je, in zavoljo osebe, ktera ga mu ponudi. Tako stori Marija z našimi dobrimi deli, ako jih po njej Gospodu darujemo. Tretjič. Marija vsa naša dobra dela urno Jezusu Kristusu izroči. Ona ne ohrani nič za se; karkoli jej izročimo; zvesto vse svojemu Božjemu Sinu odrajta. Kar jej toraj podamo, damo gotovo Je¬ zusu. Ako jo častimo ali slavimo, častimo in slavimo ob enem Jezusa Kristusa. Ka¬ kor je nekdaj, ko jo je Elizabeta slavila, poje tudi zdaj, ko jo mi slavimo ali ča¬ stimo in vsa vesela kliče: »Moja duša poveličuje Gospoda.“ Četertič. Ona pregovori Gospoda, da sprejme naša dobra dela, če so še tako majhna, da sprejme še tako reven in ne¬ vreden dar Svetemu vseh svetih in kralju vseh kraljev. Ako mi Jezusu sami kaj podamo, operaje se na svoj lastni prid, na svoj lastni zaslužek, Jezus ta dar pre¬ išče, pregleda; pa ga lahko zaverže, za¬ voljo madežev, ktere mu je vtisnila naša lastna ljubezen; kakor je zavergel darove 2* 20 Judov, ki so bili polni svoje volje. Ako pa njemu darujemo kaj po prečistili in deviških rokah njegove izvoljene, presvete Matere, ga zadenemo, ga primemo pri njegovi ljubezni, ki se jej ustaviti ne more. Jezus tako ne gleda na to, kar se mu ponudi; ampak on gleda Mater, ki mu da. Ne gleda toliko, od kod je dar, ampak bolj, kdo ga mu ponudi. Tako stori Marija, kterej njeni Božji Sin nikdar nič ne odreče, ampak jo vselej preljubo sprejme, — tako stori prijetno Božjemu veličastvu vse, kar mu ponudi, naj bo ve¬ liko ali celo majhno. Zadosti je, ako le Marija ponudi; in Jezus sprejme in ima dopadajenje nad tem. To je najimenitniši svbt, kterega je sv. Bernard dajal tistim dušam, ktere je k popolnosti vodil: „Ako hočeš Bogu kaj v dar prinesti, skerbi, da daruješ po najprijetnejših in najvred¬ nejših rokah Marijinih, da zavernjen ne boš.“ Saj tudi ubogi prosilci iščejo ljubih priprošnikov, ki bi za nje pri bogatih, velikih in imenitnih prosili, da bi toliko gotoviši dosegli, kar si želijo. Zakaj bi nas milost ne gnala, da mi ravno tako storimo ozeroma na Boga, ki je nezmerno povzdignjen čez nas, pred kterim smo mi slabši, kot mali prahek? Zlasti še, ker imamo priprošnico, ki je tako mo¬ gočna, da ne bo nikdar zavernjena, ki je tako sveto ljubeznjiva, da ve vsa skrivna pota, da Serce Božje pridobi, in ki je tako mila in dobra, da ne zaverže ni¬ kogar, če je tudi še tako reven in ubog. 7. Pot v nebesa. Zedinenje z našim Gospodom Jezusom Kristusom, o zares prelep namen vsacemu kristjanu; saj to je popolnomost naša, in kdo bi si tega ne želel! Ali ozka in tesna je pot, ki pelje v življenje, pravi Gospod sam. (Mat. 7, 14.) In skoraj nemogoča se zdi pot mnogoterim, ki se morajo strašno hudo vojskovati s svojo sprideno, podedovano natoro, da bi jo premagali, da bi jim ne opoverala v hrepenenju po Bogu, ki pri tem velikanskem, najimenitnišem delu se hudo potijo, marsiktero solzo pre- lijo, zdihujejo in molčijo in velikrat v malovernosti tarnajo, kakor da bi vse za¬ stonj bilo. O ta pot v nebesa je sterma in težka, in še pravi Gospod, da „malo jih je, kteri jo najdejo.“ (Mat. 7, 14.) Mar pa ni nobenega pripomočka; mar nimamo nobenega vodnika, ki bi nas vo- dil po tej toliko 'nevarni, toliko negotovi poti proti nebesom? Morebiti pa dobimo lahko, kratko, popolno in gotovo pot? Iščimo, da najdemo. Čemu bi dolgo in dalječ iskali? Saj vemo za to srečno pot. Mar je ni nam ljubi Bog sam dal in po¬ kazal? In kje je?’ Le poglejmo pa der- žimo se te poti. 1. Marija — je lahka pot v sveta nebesa. Ona je pot, ktero je Jezus Kri¬ stus nastopil, ko je k nam prišel; in ni ga nobenega zaderžka, da bi mi po ravno tej poti ne mogli k njemu priti. Res je, tudi po druzih potih zamoremo svoj na¬ men doseči; ali po druzih potih je veliko več križev in terpljenj, veliko več težav, ktere le s težkim trudom premagati za¬ moremo. Černe noči moramo prebiti v du¬ hovnih bojih in britkostih, sterme hribe moramo prehoditi, po bodečem ternji, po strahovitih puščavah moramo tavati. Po stezi Marijini pa gremo lahko, in vse bolj mirno. Tudi tukaj je huda vojska, tudi tukaj so britkosti in težave; ali ona dobra Mati in Gospa je svojim zvestim služab¬ nikom vedno tako blizo pričujoča, da jih v vseh temotah in dvomih razsvetljuje, v britkostih vterduje, v bojih oserčuje, da ta deviška steza, Jezusa iskati in dobiti, je zares cvetlična in sladka steza v pri¬ meri z drugimi potami. 21 So presrečni svetniki, ali njih število je majhno, ker »malo jih je, kteri to pot najdejo “ — so svetniki, kteri so po tej sladki stezi hodili, da so k Jezusu prišli, kterim je sam sv. Duh, on zvesti ženin Marijin, s posebno milostjo to pot po¬ kazal. Taki so bili sv. Efrem, sv. Janez Damascen, sv. Bernard, sv. Bernardin, sv. Bonaventura, sv. Frančišek Salezi, sv. Alojzij in še več druzih. Drugi svetniki pa, kterih je veliko veči število, če tudi so našo ljubo Gospo častili, vendar niso hodili po tej poti, ali pa le po malem. Zato so pa tudi veliko težje in bolj ne¬ varne britkosti in težave prebiti morali. Tu mi bo pa gotovo kdo zavernil: Zakaj morajo pa ravno posebni častilci Matere Božje toliko terpeti; še več, kakor drugi, ki je ne častijo tako serčno? Saj jim svet ugovarja, jih preganja, jih obre¬ kuje in zaničuje, jim celo slabe namene podtikuje; ali pa tavajo v notranjih brit- kostih, kakor po temnicah in puščavah, kjer ni najmanjše kapljice nebeške rose. Če je toraj ta posebna pobožnost do pre- blažene Device ložja pot k Jezusu, zakaj so toraj toliko zaničevani, ki to pot ho¬ dijo ? Na ta ugovor moram to-le odgovoriti: Prav res je, da najzvestejši služabniki preblažene Device, ki so tudi njeni naj- veči ljubljenci, dobivajo po njej največi darove in milosti nebeške. In to so ravno križi. Ravno tako za gotovo pa tudi ter- dim, da so tudi le Marijini služabniki, kteri te križe ložej, z večim zasluženjem in z veči slavo nosijo. Kar bi druge sto in stokrat opoveralo, ali jih celo morebiti verglo, jim še stopinje ne zabrani, temuč jih spodbudi, da toliko urnejše napredu¬ jejo, ker jim ona dobra Mati, polna mi¬ losti in blaženosti sv. Duha, vse križe, ktere jim v svoji materni ljubezni sama vreže, tudi v sladkor svoje materne lju¬ beznivosti namoči, da vse veselo povžijejo, kakor okuhani sad, če bi tudi sami na sebi še tako grenki bili. In jaz mislim, da človek, ki pobožno v Kristusu živeti in ravno zato preganjenje terpeti in svoj vsakdanji križ nositi želi, — da ta člo¬ vek ne bo velikih križev nosil, ali jih ve¬ selo in stanovitno prenašal ne bo, ako ne bo imel posebne pobožnosti do naše ljube Gospe, ki je nekako sladčica vsem kri¬ žem, kakor nihče ne more nezrelega sadja vživati, kakor z veliko silo, ki je pa ne bo dolgo zderžal, če ni sadje v sladkorju vkuhano bilo. 2. Ta pobožnost do preblažene Device Marije je kratka pot, po kteri pridemo k svojemu Gospodu Jezusu Kristusu; de¬ loma, ker je Marija pot, od ktere ne bomo odstopili; deloma pa ravno zato, kar smo že premislili, ker je ona pot, ktero veselo, lahko' in urno nastopimo. Kdor Marijo vboga, ter je njej pokoren, se bo veselil velikih, izverstnih zmag, v kterih bo vse svoje sovražnike premagal. Sicer ga bodo sovražniki vedno zalezovali, njegovo na¬ predovanje opoverali, da bi ga spodkopal, ali celo vergli, to je res. Ali s pomočjo in pod vodstvom svoje mogočne kraljice in skerbne Matere Marije, ne bo padel ne stopinje zamudil, na svoji poti se ne bo vstavil, ampak v velicih korakih bo k Jezusu naprej šel po tisti poti, po kteri je tudi Jezus z velikimi koraki k nam prišel in sicer v najkrajšem času. Jezus je le malo časa tu na zemlji živel, in teh malo let je večidel skoraj vse, preživel v pokorščini do svoje pre¬ svete Matere. Pa ravno zato je dolgo ži¬ vel, ker je v popolni pokorščini do svoje presvete Matere živel in ž njo preserčno zedinjen bil, da je tako svojemu nebe¬ škemu Očetu pokoren bil. Sveti Duh pravi, da kdor svojo Mater spoštuje, je podoben možu, ki zaklade spravlja, zaloge nabira; to je, kdor Marijo, svojo Mater časti, spoštuje, ko se njej vsega podverže, jej 22 je v vseli rečeh pokoren, bo urno silno obogatil. Pervič, ker si vsak dan nabira zaklade po izreku sv. pisma: »Kdor svojo Mater spoštuje, je kakor on, ki zaloge nabira.“ (Sir. 3, 5.) Drugič pa, če tudi mladi, bodo v naročji Marijinem stari v razsvetljenji, v svetosti, v skušnji in mo¬ drosti, in ker tako v malo letih dospemo do polnosti Jezusove starosti. 3. Ta pobožnost do preblažene Device Marije je popolnoma pot, da pridemo k Jezusu in se ž njim zedinimo. Marija je najpopol- nišain najsve¬ tejša stvar, in Jezus, ki je najpopo Iniši k nam prišel, za to svojo dolgo in pre¬ čudno popot- vanje ni no¬ benega dru- zega pota si odbral. On, Najvikši, je prišel k nam po ponižni Mariji, pa ni svoje Božje svetosti zato nič zgubil. Tako naj tudi mi, neskončno majhni, po Mariji popolnoma k Najvikšemu pridemo. Nezmerni je bil od majhne Marije ves objet, pa ni nič svoje nezmernosti zgubil, tako naj tudi nas majhna Marija popolnoma, brez izjeme vodi. Veličastni, kterega nihče ne doseže, se nam je približal, se je z nami ves, popolnoma, celo osebno po Mariji zedinil, in vendar svojega veličastva ni nič zgubil. Tako se moramo tudi mi po Mariji Bogu bližati ter se popolnoma in vsega z njegovim veličastvom zediniti, brez strahu, da bi odvernjeni bili. Naš častiti služabnik Božji Ludvik Marija, kterega sem že večkrat omenil, pravi: „Ako bi mi kdo pomagal drugo novo pot, da bi k Jezusu Kristusu prišel, in ako bi ta pot bila nastlana z zaslu- ženjem vseh zveličanih, bi bila ozaljšana z vsemi njihovimi čednostmi, razsvitljena z vsemi lučmi in lepotijami vseh angel¬ skih korov, in ako bi na tej poti bili vsi angelji in svetniki, da bi vodili, varovali in podpirali popotnike, ki hi po tej poti iti hoteli, pa vendar — po pravici povem, in naravnost rečem — in če bi ta pot še tako popol¬ noma bila, bi rajeizvolilpot neomadežane Marije. Ta pot je brez madeža, brez izvirnega in djanskega greha, brez vse sence ali temote. “ »In ko bo moj presladki Jezus v svo¬ jem veličastvu' drugič na ta svet prišel, kakor je gotovo, da bo kraljeval, si ne bo nobene druge poti v svojem popoto¬ vanji izvolil, kakor le Devico Marijo, po kteri je pervikrat tako gotovo in popolno prišel. Bo pa razloček med njegovim per- vim in drugim prihodom. Pervikrat je prišel natihoma in skrit; drugič pa bo prišel veličastno in v svoji bliščobi; • vselej pa popolnoma, ker vselej pride po Mariji. Ali tu je skrivnost, ktere razumeti ne moremo. Tu umolkne vsak jezik. “ 4. Ta pobožnost do preblažene Device 23 Marije je slednjič gotova pot, po kteri pridemo do Jezusa in zedinenji ž njim svojo popolnomost dosežemo. Ta vaja ni nič novega. Že v staro¬ davnih časov so bili sveti možje, ki so se popolnoma Mariji Devici posvetili, da bi z njeno priprošnjo, po njenih rokah se s svojim Gospodom, Jezusom Kristusom, sklenili. Sv. opat Odilo, ki je živel v enajstem stoletji, je razširjal po Franco¬ skem to pobožnost. Kardinal Peter Damijan pripoveduje od svojega brata Marijana, ki se je vpričo svojega spovednika kot suženj preblaženi Devici posvetil. Djal si je verv na vrat, vzel je red svojih samostanskih postav in je položil nekaj denarjev kar je imel na altar, da bi tako pokazal popolno vdanost in svoje posvečenje preblaženi Devici. In to pobožnost je vse svoje živ¬ ljenje tako zvesto opravljal, da je vreden bil, da ga je njegova predobrotljiva Gospa o njegovi smerti obiskala in tolažila ter mu je v plačilo njegove službe obljubila sveti raj. Ta lepa, toliko koristna pobožnost je vterjena v zgledu Jezusa Kristusa samega, pa tudi v dolžnostih, ktere mi do njega, svojega Gospoda imamo, in še v obljubi, ktero smo pri sv. kerstu storili; in ta vdanost preblaženi Devici Mariji, to po¬ svečenje samega sebe Jezusu Kristusu, po Marijinih rokah, je le popolno ponovljenje kerstne obljube, kar že vemo. Ta pobožnost je pa tudi gotov pri¬ pomoček, priti k Jezusu zato, ker presveti Devici je to lastno, da nas gotovo k Je¬ zusu pripelje, kakor je Jezusu lastno, da nas gotovo k svojemu nebeškemu Očetu pripelje. Ni toraj čuda, zakaj tako malo duš k Jezusu Kristusu pride, ker Marija, ki je Mati Sinu Božjega in rodovitna ne¬ vesta svetega Duha, je v njihovih sercih premalo vpodobljena. Kdor hoče dobro zrel in toliko lep sad imeti, mora imeti drevo, ki ta sad rodi. Kdor hoče imeti sad življenja, Jezusa Kristusa, mora imeti drevo tega življenja, in to je Marija; kdor hoče imeti moč svetega Duha, mora imeti nje¬ govo zvesto in preblaženo nevesto, pre¬ sveto Devico Marijo, da ga rodovitnega stori. To je prav gotovo, kolikor bolj se v svojih molitvah, v svojem premišljevanji, v svojem djanji in terpljenji na Marijo ozeraš, če tudi ne s terdnim in odkritim pogledom, vendar s splošnim in nečutlji- vim, toliko gotoviši, toliko popolniši boš našel Jezusa Kristusa, ki je vedno z Ma¬ rijo, svojo neomadežano Materjo. Marija toraj nikakor ne opovera popolnim, da bi se s svojini Bogom ne zedinili; veliko več je ona tista edina stvar, ter ni bilo nikdar druge stvari in je ne bo, ki bi nam bolj zdatno v tem velikem delu po¬ magati zamogla; naj bo to ozeroma na milosti, ktere nam v ta namen izprosi —• kakor pravi imeniten cerkven učenik: „ Nihče ne bo napolnjen z mislijo na Boga, kakor le po njej — pa tudi ozeroma na rešenje vseh zvijač in slepil hudobnega duha, pred kterimi nas ona obvaruje. Kjer je Marija, tam hudobnega duha ni.“ Eno najgotoviših znamenj, ktera imamo, da nas vodi dober duh, je, ako imamo veliko in resnično pobožnost do Marije, ako na njo večkrat mislimo, od nje večkrat govorimo. Kakor je dihati gotovo znamnje, da telo ni mertvo, tako je večkratna misel in Iju- beznjivo klicanje na Marijo gotovo znamnje, da duša v grehu ni umerla. Ker je Marija sama, pravi sveta cerkev (in sveti Duh, ki cerkev vodi), ki je za- terla vse krive vere, smemo se terdno za¬ nesti, (če tudi pretresovalci in dvomljivci vertajo in čez to godejo), da noben zvest služabnik Marijini v krivo vero ali zmot- njavo zabredel ne bo; saj pravilno ali formalno ne. Zamore se zmotiti, da laž za resnico, hudobnega duha za dobrega ima, pa tudi to ne tako lahko, kot drugi; 24 pa bo prej ali slej svoj pregrešek, svojo zmotnjavo spoznal; in ko bo to spoznal, ne bo terdovratno se krivice deržal, ne veroval ali terdil, kar je v svoji zmot- njavi za res imel. Kdor hoče toraj brez strahu zmotnjave po poti popolnoniosti naprej iti, in Jezusa Kristusa gotovo in popolnoma dobiti, naj se z vso močjo — z močnim sercem in resnično voljo — poprime te pobožnosti do presvete Device Marije, ki je morebiti dozdaj ni poznal in naj hodi to zveličansko pot, če mu je tudi še neznana bila. To je tista pot, ktero je nastopil Je¬ zus Kristus, on včlovečena modrost Božja, on, ki je glava duhovnega telesa, česar udje smo mi; ud toraj, ki po tej poti hodi, zgrešiti ne more. Ta pot je lahka pot, zavoljo polnost vseh milost in za¬ voljo moči svetega Duha. Nihče se po tej poti ne vtrudi; nihče ne bo zaveržen; nobenemu ni treba odstopiti. Ta pot je kratka pot, ki nas v kratkem času pri¬ pelje k Jezusu. Ta pot je popolnoma, kjer ni nič gerdega, nobenega prahu, ne najmanjšega madeža kacega greha. Sled¬ njič je gotova pot, ki nas pelje narav¬ nost, brez vseh ovinkov k Jezusu Kristusu v večno življenje. Stopimo, oj stopimo vsi na to pot, in hodimo zvesto po njej noč in dan, da gotovo dosežemo svoj na¬ men, večno zedinjenje z Jezusom Kri¬ stusom. 8. Naše zagotovilo. Stanoviten v čednosti vstati, to je .pogoj, kterega je postavil naš Božji uče¬ nik in Gospod, ako hočemo doseči krono nebeško, v plačilo za svoje delo. In kdor do konca stanoviten ne ostane, delal je zastonj, in na plačilo nobenega upanja imeti ne more. Stanovitnost v dobrem je pa posebna milost Božja. Preimeniten pri¬ pomoček k tej milosti, preimeniten pri¬ pomoček, v dobrem stanoviten ostati, je pa naša resnična pobožnost do preblažene Device Marije. In ravno ta vzrok nas mora posebno spodbadati, da se te pobožnosti poprimemo, se je resnično, neprenehoma deržimo, ker brez nje bomo težko stano¬ vitni v čednostih ostali. Kaj nek mora biti, da spreohernjenje grešnikov je večidel tako negotovo, tako kratko? Zakaj tako lahko, tako kmalo v greh nazaj zabredemo? Kako je to, da večidel pravičnih, ne da bi od čednosti do čednosti napredovali in da bi si novih milost pridobili, zgubi še to malo dobro, kar ima? O ta nezmerna nesreča tiči v tem, ker človek, tako spriden, tako slab in tako omahljiv, se zanese sam na se, zida na svoje moči, se misli zadosti moč¬ nega, da bi zaklad vseh milost, čednost in zasluženj sam ohranil. Ali hudoben svet pride, pa mu duhovno poslopje pod- koplje, nevihta spridenega mesa prihrumi in na enkrat mu satan podere vse, kar je v prederznem zaupanji nase že zidal, in on pade še globokeje, ko poprej. V tej naši pobožnosti pa izročimo pre- blaženi Devici, tej nebeški kraljici, ki je zvesta in mogočna, vse, kar imamo; mi pri njej shranimo vse dobro natorno in čeznatorno. Na njeno zvestobo zaupamo, na njeno milost in ljubezen zidamo, da ona naše čednosti in naše zasluženje varuje in množi, če se tudi satan, svet in meso še tako vpirajo in nam še toliko silo delajo, da bi nas vsega oropali. Sv. Bernard, da bi nas za to pobož¬ nost vnel, naravnost tako le pravi: „Ako te Marija podpira, ne boš padel; ako te ona varuje, se ti ni treba bati, ako te ona vodi, se ne boš vtrudil; ako ti je ona mila, boš dosegel zveličanje svoje. “ Naša ljuba Gospa je tista zvesta De¬ vica, ki s svojo zvestobo do Boga zopet zbira zgubo, ktero je nezvesta Eva s svojo 25 nezvestobo napravila. Ona je, ki mil ost zvestobe in stanovitnosti pridobi njim, kteri se njej izročijo, njej posvetijo. Zato jo primerjajo cerkveni učeniki z močno morsko sidro, ktera nje, ki se je okle¬ nejo, terdno derži in jih varuje, da se v razburjenem morju tega sveta ne potopijo, ko jih toliko žalostno pogine le zato, ker se te sidre okleniti nočejo. „Mi vterdimo svoje duše v zaupanje na te, kakor na močni sidri/ Na njo so se najbolj naslanjali, njej se popolnoma izročili svetniki, ki so se že rešili; pa so tudi drugim priporoče- vali, so tudi druge napeljevali, naj se njej izročijo, njej posvetijo, da v čednosti sta¬ novitni ostanejo. Srečni, o presrečni so kristjani, ki se zvesto in popolnoma nje oklenejo, kakor terdne in močne sidre! V najhujših ne¬ vihtah tega sveta ne bodo poginili, ne bodo svojih nebeških zakladov zgubili. O srečni, presrečni, ki gredo v Marijo, kakor v Noetovo barko ! nesrečna povodenj pre- strašne spridenosti današnega časa, ktera največ duš neusmiljeno požre, jim ne bo nobene škode storila. „ Kteri v meni de¬ lajo, ne grešijo.* (Sir. 24, 30.) „Pri meni je vsa milost življenja in resnice; pri meni je vse upanje življenja in vse čednosti. Pridite k meni vsi, kteri me že¬ lite, in nasitite se mojega sadu.* (Sir. 24, 25.26.) Oh, odprimo svoja ušesa in svoja serca in ne preslišimo tega glasu! O srečni otroci nesrečne Eve, ako se le deržijo zveste Device in Matere, ki je vedno zvesta in nikdar nikogar ne zmoti! Ona ljubi vedno tiste, ki njo ljubijo, ne le s sočutno ljubeznijo, ampak z delavno in resnično ljubeznijo. Ona jim z veliko obilnostjo Božjih milost zabrani, da na poti čednosti ne zaidejo, ne zastajajo, ne padejo, da milost njega Sina ne zgubijo. Ta dobra Mati vselej le s čisto ljubeznijo sprejme vse, kar jej mi izročimo. Kar je pa, kot izročeno prejela, je zavoljo pravice zave¬ zana, da nam ohrani; kakor je človek, kteremu sto kron spraviti dam, zavezan, jih za me skerbno varovati, tako da, ako bi denar s svojo zanikernostjo zapravil, mi je zato odgovoren. Preblažena in zvesta Mati Marija pa ne more z zanikernostjo zgubiti čisto nič, kar jej mi izročimo. Nebo in zemlja bota poprej prešla, kakor bi ona nezvesta biti mogla tistim, kteri vanjo zaupajo. O otroci Marijini! če je vaša slabost, vaša nezvestoba še tako velika, ne bodite maloserčni; potolažite se, veselite se; saj skrivnost vam je odkrita, veste zdaj, kam denite svoje srebro in zlato, to je, svoje zasluženje in čednosti, svojo ljubezen in svojo čistost, da je vse varno in dobro spravljeno. Denite in položite vse v na¬ ročje in v Serce Marijino. Ona je posoda duhovna, posoda časti vredna, posoda vse svetosti. Odkar je Bog sam osebno, z vsemi svojimi popolnostmi stopil v to posodo, je postala posoda duhovna in duhovno prebivališče najsvetejšim dušam; je po¬ stala častitljiva in častni sedež največim knezom srečne večnosti; je postala posoda vse svetosti, in preveličastno stanovanje duhovnih sladkost, milost in čednost. Po¬ stala je bogata, kot hiša zlata; močna kot terdnjaven stolp. O srečna, presrečna duša, ktera je vse Mariji izročila, ktera je sama sebe v vsem in za vse in za zmiraj njej dala! Vsa je Marijina; pa tudi Marija je vsa njena. Lahko reče z ljubljencem Jezusovim: „ Za vse sem jo k sebi vzel.* (Jan. 19. 27.) Lahko reče: Vse, kar je mojega, je tvoje; in vse, kar je tvojega, je moje. Ako bi bil kdo, ki to bere ali brati sliši, in bi mislil, to je presiljeno, ali da je preveč rečeno, ali presiljena pobož¬ nost ; oh! tak ne razumi, kar pišem, ker je mesen človek, ki nima nobenega okusa 26 do duhovnih reči; ali pa je posvetnjak, in sveti Duh ni v njem; ali pa mora biti napuhnjen, da zaverže in zaničuje vse, česar s svojim oslabljenim umom ne do¬ seže. Duše pa, ki niso iz kervi, ne iz mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga in Marije rojene, te me bodo razumele, ter se bodo tega urno in rade poprijele; in za take naj bo to pisano. Bodi pa v eni ali drugi versti, slehernemu svetujem in priporočim, da vse to prebere še en¬ krat, pa še bolj pazljivo in z dobrim sercem; pa bo tudi gotovo spoznal, ter se prepričal, da preblažena Devica, Božja porodnica, naša ljuba Mati Marija je naj¬ bolj milosti polna, najbolj radodarna zmed vseh čistih stvari Božjih in da njena ljubezen in radodarnost vse naše misli visoko preseže. Kakor pravi neki sveti mož od nje: Za eno jajce da celega vola, to je, za malo, kar se njej da, daje ona veliko tega, kar je od Boga prejela. Ako se toraj ktera duša njej brez prideržka, vso izroči, se tudi Marija taki duši brez prideržka da, ako le terdno, brez svojega pomišljevanja na njo zaupamo ter si pri¬ zadevamo, da v čednosti rastemo, svoje strasti pa berzdamo. Vsak zvest služabnik Marije Device prav lahko s sv. Janezom Damaščenom reče: »Ker se na te, o Mati Božja! zanesem, bom rešen; pod tvojim varstvom se mi ni treba nič bati; s tvojo pomočjo bom premagal vse so¬ vražnike svoje, ter jih bom vse zapodil; ker pobožnost do tebe je zveličansko orodje, ktero Bog poda tistim, ktere re¬ šiti hoče." — Zdaj pa: Oj ljube duše! hitro tecite, Mariji se zročite; vse, kar je vašega, le njej poda¬ rite; za se si celo nič ne obderžite. In ve bote Marijine; Marija pa vaša! II. Lepota svete Marije. I. Kdo bo opisal njeno lepoto? a bi se zamogli Mariji tako izročiti, da bi jo zamogli tako častiti, kakor ona zasluži, morali bi jo prav poznati. Vedeti bi morali, kako lepa, pa tudi kako mogočna je. Ali kdo je videl njeno lepoto ? kdo je zadosti spoznal njeno mogočnost? da bi nam vse to dopovedal in skazal? Kdor hoče opisati lepoto Marije De¬ vice, in pokazati moč nebeške kraljice, naj poprej prešteje kapljice v morji, pesek pri morji, bilke po travnikih, listje po drevji, vse žarke svetlega solnca in vse zvezde na nebu. Ko bo vse to dognal, naj prične in globoko premišljuje, kje in kako bo začel, da bi zadostno opisal stvar, ki je perva za večnim Bogom .... Oj in oh! ni li zares prederzna misel, da bi pisal o lepoti tiste, ktere vsi svet¬ niki Božji, vsi cerkveni očetji, vsi ime¬ nitni učeniki vseh devetnajst stoletij niso zadosti, ne dostojno popisali? — Ni li zares prederzna misel, da bi pokazal ne¬ zmerno veliko veličastvo, v ktero je Vse- gamogočni sam povzdignil svojo presveto Mater; da bi dopovedal moč, s ktero jo je kronal On, ki je? 27 V svetem strahu se zgrudim na svoja grešna kolena in ponižno, vendar zaupljivo iz dna svojega serca zdihnem: „Vsa si lepa, moja prijatlica!“ (Vis. pes. 4, 7.) Ave Marija! . . . Oeščena si Marija . . . Naš Božji Zveličar je v tisti preime- nitni pridigi na zveličanski gori rekel: »Bodite popolnoma, kakor je vaš Oče ■nebeški popolnoma!“ (Mat. 5. 48.) Pa tudi po Mojzesu je Bog govoril: »Bodite sveti, kakor sem jaz svet.* (III. Mojz. 11, 44.) Ta zapoved izhaja iz tistega neskončnega dopadenja, kterega ima večni in sveti Bog sam v svoji lastni svetosti in popolnosti. Ta mu je tako ljuba, tako čez vse ljubeznjiva, da jo po¬ spešuje v vseh stvareh, ki so je zmožne, da bi v njej, kakor v ogledalu, njega samega imele in gledale. In gotovo je, da Bog ima v čisti duši, kterej je vtisnil svojo svetost, veči dopadenje, kakor nad vsemi drugimi stvarmi, ki njegove svetosti zmožne niso. Ravno zato pa, ker nas Bog ljubi, in nam svojo svetost dati hoče; ravno zato nam zapoveduje, da bodimo sveti. Ljubezen ne sterpi nobe¬ nega razločka med ljubivcem in ljubljenim. Bog pa je svet; mi pa nismo, ampak greš¬ niki. Da toraj njegovi ljubezni zadostu¬ jemo, moramo se prizadevati, njemu enaki postati. Le s svojim vpodobljenjem ž njim zamoremo biti res podoba njegova; ker zunaj njega ni nobene prave podobe nje¬ gove. Ker hoče kraljestvo svoje imeti, hoče, da so to kraljestvo samo sveti. Svetost je toraj tako bistveno, neobhodno potrebna, da nima nobene pravice do Boga in do kraljestva njegovega, kdor za to svetost ne skerbi, kdor po njej ne hrepeni. Kdo pa zmed vseh človeških otrok je to veliko zapoved Gospodovo v vsi polnosti dopolnil? Sveti Alfonz pravi, da Marija je bila najpopolniši učenec Jezusa Kristusa. In s svetim Bonaventurom sme¬ mo reči, da za Jezusom Kristusom je Marija, Mati Božja, perva, posebno sveta. Le ona je, ki je edina, popolna, izvoljena zmed vseh hčer Jeruzalemskih, ktero močno hvalijo in blagrujejo vse druge. (Vis. pes. 6, 8.) Njo in le njo kliče to- likrat sv. cerkev: „Sveta Marija 1“ Sve¬ tost je podlaga njene lepote, podlaga vsega njenega veličastva; in ako bi v svetosti ne bila z Bogom popolnoma sklenjena , in vsa zmed vseh druzih od¬ brana, izvzeta, ne bil bi je Večni nikdar k toliki časti povzdignil. Zato je bila preč v začetku svojega neomadežanega spočetja, s posebno, samo njej podeljeno predpravico posvečena. In od tega pre¬ srečnega trenutka je pa v milosti Božji vedno napredovala. In tako je, akoravno že pravična in sveta, vendar še vedno rastla, lepši prihajala po vedno novih stopnjah čistosti in svetosti, s kterimi je mili Bog njeno dušo bogatil. Beseda Go¬ spodova je bila svetilo njenim nogam, in luč njenim stezam. (Ps. 118, 105). Ona je bila vedno svetloba v Gospodu, kakor- šno nam vsem sv. Pavelj priporočuje (Efež. 5, 8.) Ali mi občutimo in skušamo vsi nesrečno inenjo noči in dneva; mi ta¬ vamo med temoto in svetlobo. Noč izvir¬ nega greha nas je zagernila pred rojstvom, djanski grehi nam nesrečno vtemnijo dan milosti Božje, ktero smo pri svetem kerstu prijeli. Preblažena Devica pa ni nikdar skusila tega nesrečnega vtemnjenja, ni videla temote teh dveh noči. Ona je svete mesto, ki je prišlo iz nebes, od Boga samega; ona je opravljena z vso svetlobo, Bog je njeno solnce, ki jo razsvetljuje. In ker to solnce, nespreminljivo ki je, ne izhaja ne zahaja, vdeležuje se Marija njegove svetlobe, in nobeno vtemnjenje je ne zadene. Vedno je Marija resnično in bistveno z Bogom sklenjena; in to je pervo znamnje svetosti. Njeni um je ne¬ prenehoma premišljeval njega, ki je bil 28 ljubljenec njenega serca; njeni spomin je bil vedno le pri njem; vse dušne in te¬ lesne moči so bile vedno obernjene le v njega, in to hrepenenje po njem, ta ljubezen ni bila nikdar opoverana, nikoli zmanjšana. Preblažena Devica tako ni mogla nič druzega ne videti, ne ljubiti, kakor le Boga, ki je svetost sama; zato je pa tudi spočela Sinu, ki je imenovan Sveti. Kaj je bolj čistega, od vsega po¬ svetnega bolj prostega, ka¬ kor je ta de- . viška duša, to presveto Ma¬ rijino Serce? Čistost pa in odločba ali prostost vsega vstvar- jenega je drugo znam- nje svetosti. Da pa Mariji¬ no čistost in prostost od vsega posvet¬ nega nekoliko razumeti za- moremo, po¬ mislimo to najlepšo stvar Božjo, kako- šna je bila že pred tistim presrečnim trenutkom, ko je bila k najviši časti povzdignjena, ko je bila Mati Božja. Njeno življenje pred tem največim čudežem je bilo vse in popolnoma Bogu posvečeno, ker njena obhoja z Bogom je bila obilnejši in tesnejši, kakor je obhoja angeljev Božjih. Kdo bi razumel, kdo bi le misliti mogel, kaj je presveta Devica v svojih mladih letih v Gospodovem tem- peljnu delala? Kdo hi le od dalječ ob¬ čutiti mogel visokost njenih premišljevanj, gorečnost njenih zamaknjenj, preserčne pogovore z blaženimi duhovi? kdo je vedil in le nekoliko občutil njene zahvale, njene molitve, njena poniževanja? O le kdo bi mogel občutiti radost življenja, ki je bilo bolj nebeško, kakor zemeljsko? Kdo bi mogel, kdo bi znal dopovedati le senco tistega radovanja, tistega veselja, s kterim je sveti Duh krepčal in zaljšal to pre- blaženo De¬ vico, kot svojo prihodnjo, najbolj vred¬ no nevesto ! — Tako pre¬ mišljuje sv. German tiho in sveto Ma¬ rijino življenj e v tempeljnu. Sv. Bri¬ gita pa pravi, da sveti Duh je čul pri Ma¬ riji, kakor ne- vtrudljiva če¬ belica, ki na vse zgodaj obletava ne¬ razvito cvet¬ lico, da jo močni solnčni žarki odprejo. (Serm. ang. c. 11.) Sv. Janez Damas- cen pa vpraša: Kdo nam bo dopovedal, kako je Marija v hiši Gospodovi, kakor izbrana oljka, bila napolnjena s sa¬ dovi vseh čednost, ko je svojo dušo in svoje telo pripravljala, da bi bila vredno stanovanje Stvarnika vseh reči! (Fid. orth. lib. 4.) In po razodenji sv. Brigite (3. Rev.) se je Marija v tempeljnu pripravila za prečudne namene, ktere je Vsegamo- gočni ž njo imel. — To pa so skrivnosti, 29 ktere moremo le občudovati, nikdar pa tu na zemlji jih razumeti nismo v stanu. Zadosti naj nam bo, kakor nas zagotovi sv. Lorene Justinijan, ki pravi: V Mariji je vsa čast, vsa velikost, vse zasluženje, vsa milost in vse veličastvo, ki si ga le misliti zamoremo. Vse je veliko v Mariji. Velika je v svojem prihodu na ta svet; še veča, ko je Besedo spočela. Ona je vsa sveta, popolnoma. Ona je na duši in na telesi sveta, polna milosti, polna čed¬ nosti. Ona je neomadežana Mati in ne¬ vesta; vse njene želje jej je Bog sam spolnil; saj je vedno v njem počivala in pri stvareh ni nikdar nič iskala. Njena svetost je bila močan zid, ki jo je ločil vsega posvetnega. Serce Ma¬ rijino je bilo v presvetem Sercu Jezusovem skrito in Serce Jezusovo je bilo v Mariji; bila sta si nasprotni zaklad. „ Zares, o sveta Gospa! Gospod ima svoje dopa- denje nad teboj, “ kliče sv. Bernard. Iz tvojega čistega in neomadežanega bitja si je zidal hišo, kakor iz cedrov visocega Libana; na sedmerih srebernih stebrih je počivališče iz vlitega zlata. »Kteri me je ustvaril, je počival v mojem šotoru." (Sir. 24, 12.) V njeno naročje je vsul brez mere vse zaklade svoje milosti in svetosti. In to naročje je tako lepo, tako čisto, tako sveto, da je postalo tempelj, v kterem je prejel Jezus Kristus svoje Božje višje duhovstvo. „Kdo je kdaj kaj enacega videl ali slišal?" vpraša začudeno sv. Proklus. Ako je toraj hotel Bog sam, on naj¬ svetejši počivati v naročji Marijinem, jeli morebiti presiljava, da njeno telo imenu¬ jemo svetišče, njeno Serce, pod kterim ga je nosila, pa presveto Serce? Nikakor ne. Zato jo sveti cerkveni učeniki ime¬ nujejo sveto vseh svetih, milostni sedež nove zaveze, zlati altar, skrinjo našega posvečenja. O čudež Marijine svetosti, ki nikdar ni jenjala Boga častiti! O čudež presvete ljubezni, ki nikdar nobenega zmanjšanja ni čutila! Ta nebeška stvar je Boga vedno ljubila, je v svetosti vedno naprej hodila. Njeno neprimerljivo svetost nam kaže vedno goreči germ v stari za¬ vezi. In ker Bog svoje milosti deli po visokosti stanu, za kakoršnega on dušo odloči, in ker visokost Božje Matere pre¬ seže vse, karkoli je visokega v redu an- geljev in ljudi, je Bog preblaženi Devici, ktero mi presveto imenujemo, dodelil več zakladov svoje miiostl, kakor vsem drugim čistim stvarem. Lahko rečemo o njej: Kakor se studenci in reke stekajo v morje, in morje ne izstopi; tako so zbrane vse čednosti v presvetem Sercu Marijinem; in vendar globočine Božje svetosti ne dose¬ žejo. Zares? Bog jo je povzdignil tako visoko, da nikdar ni, pa nikdar ne bo vstvaril nobene stvari, ki bi bila večja, svetejša, njega samega, in njegove veli¬ kosti in ljubezni vrednejša, kakor Mati Božja, Devica Marija. Ozeroma milosti in svetosti vstvarjenih reči je gotovo Marija verhunec vseh djanj in vseh izlivov, ktere pripisujemo moči, modrosti in dobroti Božji. Ona je skrinja posvečenja zase in za nas; ker je nosila milosti sedež našega zveličanja, Jezusa Kristusa, Gospoda našega, je bila po njem posvečena, in je postala naša sred- nica. V največi polnosti se vdeležuje svetosti svojega Božjega Sina, ter je nje¬ govi Božji svetosti najbližej. In ker Bog od vekomaj do vekomaj v svoji nezapo- padljivi čistosti ostane, pa v času tudi rad prebiva v svetih dušah, ki ga ljubijo; posebno pa v presveti Devici. V njeni lepoti, v njeni čistosti in v njeni svetosti ima veče veselje, kakor v vseh drugih dušah. Ona je radostni vert Božjega že¬ nina in najvrednejša njegove ljubezni. Kdor bi hotel meriti svetost njenega Serca, bi se moral povzdigniti v naročje Božje in premišljevati, da čistost in svetloba, 30 ki se blišči v Božjem solncu, je vzor, ki se v Mariji odmeva. Z eno besedo: Marija ni sveta, kakor drugi svetniki, v kterih je svetost bolj ali manj človeška; njena svetost preseže po vsem vso človeško in in vso angeljsko svetost. Njena svetost preseže vse primere, vse naše misli. V svoji visokosti je tako neskončna, da je ozeroma na neskončnost Božjo omejena, pa je popolnomosti Božji najbližej. — Naj pišem, kar hočem, naj opisujem lepoto Marijno, kolikor premorem, sem le revno dete, ki še govoriti ne zna. Njeno presveto Serce ima vse više bo¬ gastvo, vse imenitniše zaklade milosti in svetosti, kakor je vse, kar le misliti pre¬ moremo. Če pa tudi nikdar ne moremo doseči njene svetosti, ker je še razumeti nismo v stanu, vendar, po svetu sv. Ambroža (de Virg. lib. 2.) imejmo podobo življenja in čednost te presvete Device vedno pred očmi. To ogledalo nas bo učilo, kaj sto¬ rimo in kaj opustimo, da spolnujemo ve¬ liko zapoved in resnobno se prizadevamo, da smo tudi mi sveti. Ako pa nam serč- nost vpada, obernimo se k Mariji, sami pa zdihujmo z otroškim zaupanjem: O presveta Devica! ti si prelepi za¬ klad vseh milost Božjih! ti si svetišče, skozi ktero je šel naš Gospod, edini ve¬ liki duhoven, Jezus Kristus. Si pa mar ta zaklad tolikih milost le za se prijela, ali ne tudi zato, da jih nam deliš ? Tvoj goreči častivec Alfonz nas zagotovi, da si z milostmi zato obogatena, da jih deliš nam ubogim revam. O zato nam pomagaj, da bomo tudi mi sveti! S tvojo pomočjo, o naša preljubeznjiva Mati Marija! nam bo mogoče, do dosežemo nam toliko po¬ trebno svetost. O ne odreci nam svoje pomoči; milostljivo nam podaj svojo ma¬ terno roko; saj si polna milosti in do¬ brote, polna svetlobe in ljubezni. Podperaj nas, da v preserčni pobožnosti posvetimo Bogu vse misli svojega duha in vse djanje svojega telesa. O prečista, o presveta Devica! sprosi tudi nam lepoto in čistost serca, da Bog prebiva tudi v nas in mi v njem. Amen. 2. Marija je ljubljena hči Očeta nebeškega. V zgodbah egiptovske dežele beremo, da je kralj Simand na grob svoje matere napravil podobo, ki je imela tri krone na glavi. S tem je hotel dober kralj svojo mater počastiti , ter je s trojno krono hotel naznaniti, da je bila hči kraljeva, nevesta kraljeva in mati kraljeva, ker njen oče je bil kralj, njen mož je bil kralj in tudi njen sin je bil kralj. S trojno krono, ki je pa veliko bolj veličastna, veliko bolj imenitna, je kronana Marija, kraljica nebes in zemlje. Njen naslov je: „Hči Božja, Mati Božja in Nevesta Božja." To je slava, s ktero jo časte najimenitniši svetniki, sv. Ildefons, sv. Bonaventura, sv. Bernard in drugi cerkveni učeniki, ki jo ime¬ nujejo : Hčer večnega Očeta, Mater Sinu Božjega in Nevesto svetega Duha. — In v tem naslovu je zaznamuj ena lepota naše ljube Gospe. In da spoznamo vsaj neko¬ liko to njeno prečudno lepoto, moramo premisliti te njene slavne priimke. — Učeni razločijo dvojno otroštvo ali sinovstvo; eno je natorno, drugo je po¬ stavno, s kterim je kdo po obstoječih postavah za otroka sprejet od drugih, celo ptujih ljudi; kar sv. pismo tudi po- sinovljenje imenuje. (Rim. 8, 15.) Pre¬ mislimo nekoliko to razmerje med Bogom in med nami, po kletem smo mi otroci Božji. Sv. Ciril (lib. 9.) uči, da Sin Božji je prišel na ta svet, da je greh zaterl, smert uničil in nas storil otroke Božje. In ravno to piše sv. Janez od Sinu Bož¬ jega: »Kolikor pa jih ga je sprejelo, jim 31 je dal oblast Božjim otrokom biti.* (1, 12.) Kako vesela je ta resnica; kako močno more naše serce nagibati k ljubezni do njega, po kterem smo dobili to nezmerno milost! Da bolj spoznamo, kako smo otroci Božji postali, moramo pomisliti, da Bog ima le edinega pravega Sina: da bi pa velik zarod imel, poslal je svojega edino- rojenega Sina na ta svet s to nalogo, da stori veliko duhovnih otrok, kteri naj bi postali po posinovljenji to, kar je on po natori. In to sveto nalogo je Sin Božji spolnil tako natanjko, njega vredno, da zasluži večno hvalo in čast. Zapustil je svoji cerkvi sedmeri studenec vseh milost Božjih, in v tem tudi zakrament sv. kersta, ki ima to posebno moč, da našim dušam podeli sveto vero, milost Božjo, ljubezen in druge nebeške lastnosti, celo svetega Duha samega, s kterim smo zaznamuj eni in postanemo otroci Božji. Od tega Bož¬ jega Duha piše sv. apostelj Pavelj: „Saj niste prijeli duha sužnosti spet v strah, ampak prejeli ste Duha posinovljenih otrok, v kterem kličemo: Aba, (Oče)! Duh sam namreč daje pričevanje našemu duhu, da smo otroci Božjih 1 (Rim. 8,15.16.} Kako ljubo, kako preserčno se toraj lahko ozeramo in kličemo k svojemu nebeškemu Očetu ! In kako ljubo mu mora biti, ko ga mi, otroci njegovi, s tem presladkim imenom častimo. Hvaležen in ves prevzet te nezmerne milosti Božje, da je Bog v tem sv. pre- rojenji nam svoje lastno bitstvo podelil, zakliče sv. Peter: Bog Oče nam je po svojem Sinu „največe in najdrajše ob¬ ljube dal, da bote po njih deležni Božje natore.“ (II. 1, 4.) In ljubljenec Gospo¬ dov s stermečim začudenjem pravi: „Po¬ glejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se Božji otroci imenujemo in smo.* (I. 3, 1.) Kolika čast! se čudi sv. Gregor. Vstvarjen človek je sin svojega Stvarnika! In sv. Leon pravi: O prečudna skrivnost! o milost vseh milost! da človek sme Boga svojega Očeta imenovati, in da ga Bog za svojega sina spozna. (Ser. 4. de Nat.) In kar je velikemu „ Očetu usmil¬ jenja", kakor ga sv. Pavelj imenuje, v še veči čast, je, da nas ni prejel za svoje otroke le po nekterih obredih, ampak s resničnim in pravim obogatenjem naše duše. „ On nas je zveličal v kopeli prerojenja in ponovljenja svetega Duha, kterega je v nas obilno vlil ... in bo oživel tudi vaša umerljiva telesa, zavoljo njegovega Duha, ki v nas prebiva.* (Tit. 3, 5. Rim. 8 ; 11.) Ker smo toraj po neizrečeni dobroti Božji deležni njegove natore, moramo pa tudi kaj podobni biti svojemu nebeškemu Očetu, kakor smo podobni svojemu teles¬ nemu očetu. Ker je pa ta spodobnost de¬ loma od nas odvisna, nas nebeški Oče tolikrat opominja, da se zato z vsem tru¬ dom prizadevamo. Po misli sv. Bernarda je ta podobnost v stanovitnem spolnovanji sv. čednosti, ker tako kaže duša Božjo nespreminljivost in večnost, kolikor je to mogoče. Sv. Auguštin jo pa stavi v ze¬ dinjenje naše volje z Božjo voljo, da ho¬ čemo, kar Bog hoče, in sovražimo, kar Bog sovraži. Se ve da je tukaj le nepopolna ta vpodobnost, in še le v nebesih bo do- veršena; kakor nas tolaži sv. Janez evan¬ gelist, ko piše: „ Preljubi! zdaj smo otroci Božji; in ni še očitno, kaj da bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo videli, kakoršen je. “ (I. 3, 2.) Ako se mi prizadevamo, tej podobi, kolikor je mogoče, enaki postati, nam nebeški Oče, kakor svojim zvestim otro¬ kom, daje svojo posebno pomoč. S to pomočjo je pa sklenjena tolika skerb, da on hoče, da se mi v vseh zadevah le na njega zanašamo, ker on najbolj ve, če¬ sar potrebujemo. (Mat. 6. 25—32.) O s kako sladkim zaupanjem mora to zagoto- 32 vilo napolnjevati naša serca! V tem zau¬ panji smemo brez boječnosti stopiti pred njega, ki nam je toliko dober in ki nas ne bo nikdar zavergel, kedarkoli ga kaj prosimo. /Pač velik nagib v zaupanje nam je, ko vemo, da, predenj smo si upali svoja usta odpreti, da bi ga kaj prosili, smo že prejeli milost, da smo Boga svo¬ jega Očeta imenovati smeli. Povejte mi, kaj bi nek ta dobri Oče odrekel njim, ki imajo toliko čast, da se otroke njegove imenujejo?" Tako nas blagruje sv. Au- guštin (lib. 2. de serm. D.) S tem pa naš dober Oče še ni zadovoljen, da nam le tukaj toliko dobrega skazuje; ampak on nas je namenil za večno zveličanje; ker nam je dal pravico do svetega raja, kakor v lastni delež. In ta pravica nam je zagotovljena s slovesnim pismom Go¬ spoda našega Jezusa Kristusa. Vendar ni še prišel čas, v kterem bomo to pravico popolno posedli. Zadosti naj nam je, da imamo tako dobrega in zvestega Očeta, ki nam naš delež hrani, in ki nam ga bo v svojem času z vsemi sadovi in obresti dal, ako mu le mi nezvesti ne postanemo. — Zdaj še le se ozrimo na Marijo. Ta milost je podeljena vsem, ktere je Bog za svoje otroke sprejel; toraj tudi pre- blaženi Devici Mariji. Mar pa Marija ni bila višej povzdignjena, ker je prejela milost vsem splošno podeljeno? Se vse bolj je Marija hči nebeškega Očeta, kakor smo mi njegovi otroci. Marija je prejela pravico pervorojenstva. Na njo se je Vse- gamogočni posebno ozerl, ko je sklenil, po svojem edinorojenem Sinu nas storiti otroke milosti svoje. Po tem prečudnem sklepu je bila ona najpoprej vpodobljena, tako da so vtisi Božje podobe v njej sami popolniši, kakor v vseh druzih skupaj. Potem je ona edina, ki je preč v trenut¬ ku svojega začetka, v svojem spočetji, že stopila v družino Božjo, da ni nikoli stopila v hišo Adama grešnika. Ona je bila toraj od nekdaj v hišo Božjo za do¬ mačo hči vzeta in je posebna dedina vseh dobrot svojega Očeta in svojega Stvar¬ nika. Zato jo je Bog imenoval s Marija'/ še predenj je bila spočeta, da je, kakor učita sv. Gregor in sv. Hieronim, s tem pokazal, da je popolnoma njegovo po¬ sestvo, da je prišteta njegovi hiši, da jo je spoznal svojo ljubljeno hčer. Kakor sv. Peter iz Ravene po pravici terdi, da na krajnih menjikih zapisana imena in narisani gerbi zadostno spričujejo, čigava lastnina da so; tako tudi lahko rečemo, da ime Marija, ktero je angelj Gospo¬ dov z nebes prinesel, predenj je bila spo¬ četa, tudi zadostno spričuje, da je vsa Božja in do jo je Bog za svojega otroka sprejel vse bolj, kakor nobenega druzega nikoli ne. Zares! ona ni le prejela naj lepši in najveličastniši del dediščne Boga, svojega Očeta, ampak ona je, kakor Mati vsem svojim bratom in sestram, ter jim deli njihov delež, in je izvoljena, da jim oskerbijuje in varuje to po nebeškem pre- rojenji jim odločeno dediščino. In tako se vdeležujemo vsi posinovljeni otroci iz¬ volitve Marijine, ker ni le Božja perva hči in naša perva, najstareja sestra, ampak ona nam je tudi Mati, oskerbo- vavka in voditeljica v vseh naših zadevah. Drugi uzrok, da je preblažena Devica hči nebeškega Očeta, je pa ta, da je Mati njegovega Sina. To nam sv. Bernard tako le dopove: »Bog se sklene z vsemi sve- temi v zedinjenji svoje volje; v Mariji pa se je sklenil tudi z mesom, ker je storil iz svojega bitja in iz bitja Mariji¬ nega Jezusa Kristusa, ki ima svojo Božjo natoro iz Očeta, človeško pa je vzel iz Matere; in vendar je ves Očetov in ves Matern." (Hom. 3.) Sv. Bazilij pa pravi: »Meso Device je bilo vredno, da je bilo zedinjeno z Božjo natoro edinorojenega Sinu Božjega.“ O neskončna dobrota! kolika globočina Božjih čudežev! Meso 33 materno je ravno tisto, kot meso Sinovo; in to Sinovo je sklenjeno z njegovo Božjo natoro, in ta njegova Božja natora je ravno tista, kot natora njegovega Očeta. Ker je toraj zaveza preblažene Device in Matere z večnim Očetom tako tesna, jo nebeški Oče tudi neskončno ljubi; zato izrek sv. pisma, kjer navadno beremo: „8em pri njem bila in vse S njim rav¬ nala, 11 (Preg. 8, 30.) nekteri tako berejo: „Sem pri njem bila, ter sem bila njegova rejenka" (ljubljena hčerka). Že od nekdaj me je odbral v tisto, ktero je povzdignil k časti, da ga bo storila Očeta brezšte¬ vilnih otrok, ktere je očak Abraham v duhu videl, kterih je bilo več, kot peska pri morji in zvezd na nebu. Po pravici in lahko je rekla že nek¬ daj s prerokom Jeremijem: „Moj oče, vodnik mojega devištva si ti,“ (3, 4.) ker že od nekdaj je bila odbrana in pri¬ pravljena njegovemu edinorojenemu Sinu. Mar bi pa bila kdaj zanj odbrana, ako bi ne bila Božja ljubljena hči, nad ktero je svoje dopadenje imel? In ker je bila njegova predraga hči, jo je on neskončno bolj ljubil, kakor je ljubil Abraham svo¬ jega drazega sina Izaka. Abraham, oče vernih, je sicer ljubil svojega sina, še predenj je spočet bil, ko je le obljubo njegovega poroda imel; Bog pa je ljubil svojo hčer od vekomaj sem. z nezmerno večo ljubeznijo, kakor vse druge stvari. Abraham ni vedel, da bo njegova ljube¬ zen, ktero je do Boga imel, po njegovem sinu razodeta vsemu njegovemu zarodu, celo vsemu svetu; Bog pa je vedel, da njegova neskončna ljubezen bo oznanjena po njegovi ljubljeni hčeri vsem prihodnim časom. Abraham je spoznal, da njegov sin, če tudi v svetem in pravičnem za¬ konu bo z nekakim osramotenjem prišel na ta svet; Bog pa je imel posebno ve¬ selje nad svetostjo in čistostjo neomade- žanega spočetja svojega edinorojenega Sina v tej svoji hčeri, in nad posinovlje¬ nimi otroci svoje milosti, ki bodo v terp- Ijenji rojeni. Abraham je vedel, da nje¬ govo lastno bitje, ktero je svojemu sinu dal, bo od njega ločeno; Bog pa je spo¬ znal, da meso, ktero bo njegov Sin od Marije prejel, ne bo od njegove Božje natore nikdar se ločilo, in da Božja na¬ tora njegovega Sina z njegovo vedno ena ostane. Abraham je po pravici mislil, da. telo, ktero je Izak od njega dobil, bo nekdaj strohnelo; Bog pa je bolj za go¬ tovo vedel, da telo njegove preblažene hčere bo, enako telesu njegovega lastnega Sina, nestrohljivo ostalo. Abraham je pri¬ pravil svojemu Sinu šotor, predenj je bil spočet; Bog pa je hotel, njegov Sin naj bo sam šotor in stanovanje prečudni Ma¬ teri svoji. Abraham si je priskerbel pred rojstvom Izakovem žita, vina in olja, kar je bilo sad blagoslova pri starih; Bog pa je preskerbel svojo predrago hčer pred njenim spočetjem s trojnim blagoslom. O bil je pač ves drugačen blagoslov, ka¬ kor v stari zavezi. Dal se jej je samega sebe, kot olje in začetek vse svetosti; dal jej je svojega Sina, kot hrano angelj- sko; dal jej je svojega svetega Duha, ki je vino, ktero razveseljuje človeško serce. Kaj bi Vsegamogočni še dati zamogel, da bi pokazal, kako močno jo ljubi? Kaj zamoremo v poveličanje njene svetosti, njene lepote slavnejšega reči, kakor to, da je Bog v svoji nezmerni ljubezni vse milosti, vse sprednosti, vse nebeške da¬ rove in vse časti, kterekoli je kdaj dru¬ gim svetim ljudem ali angeljem dodelil, svoji prezvišeni hčeri v veliko veči meri podaril? To je, kakor pravi sv. Albert veliki, tako resnično in tako jasno, da tega nihče dvomiti ne more; saj vemo, da, kar oče svojemu hlapcu da, v veliko veči meri svoji hčeri podeli. O kolika nespodobnost bi bila, pravi sv. Bernard, ako bi kdo le misliti mogel, da bi Bog 3 34 odrekel svoji preljnhljeni hčeri, kar je kdaj kteremu svojemu služabniku dodelil! Ako smo zdaj spoznali radodarnost Božjo proti Mariji, in verujemo, da je Bog svojo preljubljeno hčer nad vse druge blagodaril, lahko terdimo, da vse milosti, kterih so se kdaj ljudje ali angelji vde- ležili, je preblažena'Devica v veliko višji meri prejela. Zato veselo ponoviti moram. Kdorkoli bi se lotil, in bi našteti hotel veličastne sprednosti, s kteremi je Bog Serce Marijno ozaljšal, bo to ravno toliko dosegel, kakor da bi hotel prešteti vse zvezde na nebu, vse žarke svetlega solnca, vse listje dreves, vse bilke po travnikih, ves pesek ob morji in vse kaplje vode. Ako pa da edina stopnja milosti Božje duši toliko lepoto, da Serce Božje pre¬ vzame, da vse nebesa jo občudujejo, da v bliščobi in svetlobi celo solnce preseže, kako nezrečeno lepa in neskončno Ijubez- njiva mora biti visokost in obilnost vseh milost, ktero je Vsegamogočni preblaženi Devici dal, ko jo je v svojo preljubljeno hčer odbral. Kdo ne bi toraj ponižno spoznal, da ti, o Marija, si preljubljena hči Božja! Častimo te iz vsega serca, o presveta Devica! višej, kot angelji in svetniki, si povzdignjena, v hčer večnega Očeta. Hva¬ limo Boga z vsemi kori nebeških duhov za vse tebi podeljene milosti; zlasti za tisto moč, s ktero te je povzdignil visoko nad vse stvari. In ker je, po nauku sv. Bernarda in sv. Anzelma, vse zaklade svoje milosti in svoje vsegamogočnosti položil v tvoje roke, ozri se milostno na nas, ki smo tudi posinovljeni otroci Božji. Sprosi nam razsvetljenje, da hvaležno spoznamo, kako velika milost je to po- sinovljenje naše, ktero smo pri sv. kerstu prejeli. In da bomo saj nekoliko enakost s tvojim in svojim Očetom dosegli, nam ljubeznjivo pomagaj, da nevtrudeno hodi¬ mo pot svete čednosti. Ti si Mati stano¬ vitnosti; ako nam ti podaš svojo roko, ne bomo omahovali. Ohrani nas popolno zedinjene s presveto voljo Božjo; ker le tisti, ki stori voljo Očeta, ki je v nebe¬ sih, pojde v nebeško kraljestvo. (Mat 7, 21.) In ako si bomo zvesti, da smo vredni otroci Božji pod njegovim in tvojim varst¬ vom, in da zadobimo od njega vse, kar na tvojo priprošnjo pričakujemo, bomo imeli sladko zaupanje, da gotovo doseže¬ mo dediščino svojo, večno zveličanje. Tam, o tam bomo vekomaj hvalili svojega do¬ brega Očeta, pa tudi slavili tebe, njegovo preljubljeno hčer. Amen. 3. Marija je preblažena Mati Božjega Sina. O preimenitna čast, biti otrok Božji, biti otrok milosti! S to častjo vidimo še posebno ozaljšano preblaženo Devico Ma¬ rijo, kot preljubljeno hčer nebeškega Očeta. V tej lastnosti jo je Vsegamogočni ozalj¬ šal ter jej dodelil najvišo stopnjo svojih darov, svojih milost in vseh le mogočnih sprednost. In tako je bila povzdignjena zopet k novi časti Matere Božje, in sicer primerjeno tej neznani visokosti. In tako jej je bila h kroni hčere nebeškega Oče¬ ta pridjana krona Matere Božje. To pre¬ čudno čast jej naznani veliki angelj Gabriel: „ Glej, spočela boš v svojem telesu in ro¬ dila Sinu; in imenuj njegovo ime Jezus!“ (Luk. 1, 31.) Tako jej oznani nebeški poslanec veliko skrivnost včlovečenja na¬ šega Boga. O zares velika skrivnost! Kdo bi si kdaj misliti mogel, da večni in neu- merjoči Bog bo človek postal? Sicer je Bog našim pervim staršem po storjenem grehu Odrešenika obljubil; vendar nista ve¬ dela, kdaj in kako se bo spolnila ta obljuba. Preteklo je pa celih štiri tisuč let, o kterih so stari očaki in vsi pravični brez nehanja in preserčno k nebu zdihovali, da bi se obljuba Božja spolnila. Slednjič se je pri- 35 bližal zaželjeni trenutek in nebeški po¬ slanec je Mariji oznanil rojstvo tega Odre¬ šenika. O prečudno ponižanje našega Boga! On, ki je nezapopadljivo, nad vse misli zvišano, neskončno veliko, sam v sebi čez vse srečno bitje, se toliko poniža, in hoče človek biti! Večni, neumerjoči Sin Božji, ki je v naročji svojega Očeta od vekomaj sem presrečen, je odložil vso svojo velikost, da bi oblekel našo tako revno in. umer- jočo natoro, da bi v njo vse svoje veli¬ častvo nekako zakril! Večni, Vsegamo- gočni se toliko poniža, da hoče devet mes¬ cev v deviškem telesu svoje Matere skrit in po tako dolgem času rojen biti. Neu¬ merjoči bo umerjoč; Stvarnik vseh stvari bo dete človeško; Najvikši „je sam sebe v nič storil, ko je podobo hlapca na se vzel.“ (Fil. 2, 7.) Neskončno srečni se podverže v revno, nadložno življenje, v sramotno smert na križu. Kakor je pa to včlovečenje našega Boga poniževalno, ravno tako veličastno je pa za njegovo Mater Marijo. Glej, jej reče angelj, ti, o preblažena! si milost našla pri Bogu; ti boš spočela tega Sina, ki je tvoj Bog! To je oznanilo, ki nam pove največe ponižanje našega Boga, pa nam naznani največe povikšanje te pre¬ čudne Leviče, ki je enake nima. Ponižna Devica brez škode svojemu devištvu Mati Božja. V trenutku je povzdignjena k časti, da sme imenovati svojega Sina, ki je njeni Bog. In to je največa čast; s tem je povzdignjena čez vse, kar ni Bog. Tako je prejela čast, ki jo povzdigne do Boga, in moč, ktero jej je prepustil Bog ozeroma celo čez samega sebe. Mati je vselej v tesni zvezi s svojimi otroci, in kakor ma¬ terna čast tudi sinu velja, tako sinova čast povzdiguje tudi mater. Mati ime¬ nitnega kralja bo nam vedno častitljejša, kakor mati priprostega človeka. Ali kdo bo žmeril visokost, kdo bo dopovedal lepoto tiste Matere, h kteri je Bog sam iz svojega Duha človek postal in umer- joče telo na se vzel! Le kdo bo razumel to visokost, ki je vsa nezapopadljiva! saj mora biti Mati, bi se reklo, skoraj tako velika, kakor Sin sam. O preblažena De¬ vica ! s stermečim začudenjem zrem v tvojo svetost in z angeljem Gabrielom te po¬ zdravim: „ Blažena si med ženami! 11 (Luk. 1, 28.) In ko vidim angelje z velikim spoštovanjem pred teboj stati, ki v tebi spoznajo svojo Gospo in kraljico, kaj ho¬ čem reči jaz, ko premišljujem nezmerno povikšanje tvoje? O velika Mati in Devica! »blažena si nad ženami!" O zares blažena si nad vse, ne le med ženami, ampak povzdig¬ uj enj a si nad vse svetnike in nad vse an¬ geljske kore, ki si Mati našega Boga. To je čast, ktero je dosegla Marija tisti trenu¬ tek, ko je rekla: »Glej, dekla sem Gos¬ podova; zgodi se mi po tvoji besedi!“ (Luk. 1, 38.) in je Sinu Božjega v svojem čistem in deviškem telesu spočela. Zares vsa Božja čast, s ktero se je vdeležila Božjega bitja samega, kolikor je to kaki stvari le mogoče. To je čast in visokost, kteri se za Bogom največe češčenje spo¬ dobi. Tako sodi in uči sveta katoliška cerkev, ki Mariji ravno zato posebno služ¬ bo skazuje, ter jo višje časti, kako vse angelje in svetnike. Zdaj pa poglejmo in premislimo prei- menitno in veliko moč, ktero je dosegla Marija, ko je postala Mati Božja. In ta moč je tako velika, morebiti še veča, ka¬ kor je njena čast. Ker je postala Mati Sinu Božjega, lahko svojemu Božjemu Sinu reče, kar mu je nebeški Oče od ve¬ komaj sem rekel: »Moj Sin si ti!" (ps. 2, 7.). Ona, po nauku sv. cerkvenih uče¬ nikov, deli z Bogom Očetom čast in oblast, ker je po mesu Mati njega, ki je od Očeta od vekomaj rojen; in zato je kot Mati tudi prejela oblast čeznj. In on je, 3* 36 ako ravno Bog, tudi sam spoznal to ob¬ last, ker je svoji Materi celili trideset let podložen in pokoren bil. O Mati! o Gospa! kako velika, kako imenitna si vendar! ne le mesca, solnca in zvezd' vi¬ dim pod tvojimi nogami; vidim, da ti je pokoren celo on, ki je veliko veči, ki je Stvarnik vseli stvari. Njega, Gospoda vseh reči, ki težo zemlje, ves svet, v svoji roki nosi, njega nosiš ti na svojih rokah; in on je tebi pokoren. Kaj bi pač ne premogla? Se li njena oblast ne steguje tudi čez drugo, in se li ne bo skazala, kakor nezmerno velika moč? In ker je Mati Božja, je tudi Gospa celega sveta, kraljica nebes in zemlje. S svojo priprošnjo premore vse, kar premore Bog z vsegamogočnostjo svojo. O mi pre¬ srečni ! ako se podamo pod njeno varstvo in se v vseh svojih nadlogah k njej zatečemo ! Mar njeni preljubi Sin, ako Mati prosi za nas, ne bo kot povelje sprejel, ker so prošnje Materne? O to je zares tolaživno za nas! Pa najbolj tolaživnega še nisem po¬ vedal. In kaj je to? To je nezmerno ve¬ lik in neprecenjeni dobiček, kterega smo se mi vdeležili po včlovečenji našega Boga. Sv. Krizolog vpraša: »Čemu je hotel ne¬ skončno usmiljeni Bog na svet priti in v čisti Devici človek postati? — Zato, da je zemljo umiril, nebesa poveličal, zgub¬ ljeno poravnal, mertvim dal življenje, po¬ stavil večno zavezo z nebom in zemljo in vterdil stanovitno prijateljstvo ljudi z Bogom. “ — Ako še prašaš, kakšen do¬ biček nam je včlovečenje Sinu Božjega, poslušaj in vzemi si k sercu, kar ti po¬ vem : Mi smo ž njim prejeli zopet vse, kar nam je nesrečni greh vzel. In še več. »Prah si, in v prah se boš povernil,® je rekel Gospod, ko mu je človek z gre¬ hom sovražen postal; pa še huje! po tem britkem življenji je čakala človeka še veliko strašneja in večna smert v peklu. Vekomaj bi bili vsi pogubljeni, ako bi ne bil Sin Božji stopil v naročje Device Marije, da je rešil, kar je bilo zgublje¬ nega. In Marija je spočela njega, ki je sklenil, smert in greh premagati in pre- tergati vezi, v ktere smo bili vklenjeni, rešiti vse jetnike in podreti nesrečno steno, ki je bila med nami in med Bogom. „ On bo odrešil svoje ljudstvo od njih grehov“, je rekel poslanec Gospodov. (Mat. 1, 21.) To je: on bo poplačal in zbrisal naš dolg; on bo nam odpuščenje grehov zaslužil; nam ho zgubljeno milost in poprejšno pravico do naše dediščine zopet pridobil; nas bo iz otrok jeze, zopet prijatlje Božje in otroke obljube storil. — O srečen, presrečen dan, ko je Beseda meso postala! Pa tudi ti, o pre- blažena Mati našega Bog! koliko hvalo in zahvalo ti je dolžan ves človeški rod, ker si spočela in rodila tolicega Sina in Zveličarja našega? Saj smo po njej pre¬ jeli toliko, kolikor nam je oropal in vzel nesrečen greh; ker po njej in po njenem Božjem Sinu smo zadobili zopet poprejšne pravice, ter smo srečno nazaj dobili vse, kar smo poprej zgubili. O še več! Ker je namreč Bog, po nesrečnem padom na¬ ših pervih staršev o svoji neskončni mi¬ losti sklenil, našo natoro na se vzeti in nam enak, človek postati, smo bili ž njim tesneje sklenjeni, kot poprej ter smo ž njim v telesno žlahto stopili. In tako smo mi zdaj, ko je Bog sam, nam enako, človek postal, njegovi udje in se smemo njegove brate imenovati. O nezmerna čast za človeški rod! Čast, kakoršne celo angelji nimajo, ker Bog ni angelj, ampak je človek postal. Po pra¬ vici lahko od svojega Boga in Zveličarja rečemo, kar so bratje egiptovskega Jožefa rekli: „ On je naš brat in naša kri. “ (I. Mojz. 37, 27.) Še več. Mi imamo še to prednost, smo zadobili še to čast, da je Marija tudi naša Mati. Ker je njeni 37 prečeščeni Sin nam enak, nas svoje brate spozna in, kakor apostelj piše, „se ne sramuje, nas brate imenovati.« (Hebr. 2, 11.) smo ravno zato tudi otroci — sinovi in hčere — njegove Matere, in Marija je, kakor Jezusova Mati, tudi naša Mati. Niso to li zares lepi, imenitni in ve¬ liki dobički naši? In kakor je prečudno včlovečenje Sinu Božjega nam koristno, tako je za Marijo veličastno. »Blažena si med ženami!" jo pozdravljajmo pogosto z nebeškim poslancem. Ko je bila nerodovitnost Judom v sramoto, je bila pa presveta Devica toliko blagoslov¬ ljena, da je bila Mati in je Devica ostala. Sv. Peter Kriz, pravi: »V tem je bila med vsemi ženami posebno blažena, da je s krono devištva milost rodovitnosti zedinila in Boga samega. Sina imela." (Serrn. 43.) Njena čast in njena lepota preseže čast in lepoto vseh druzih stvari; tako, da pravi sv. Zofronij: »Kakor v primeri z Bogom ne moremo nič dobrega imenovati, tako tudi v primeri z Marijo ni nič vstvarjenega popolnoma, če je še tako lepo in sveto." (S. de Ass.) In sv. Janez Damascen pravi, da med vsemi služabniki Božjimi in med njegovo pre¬ sveto Materjo je neskončen razloček. (S. de Nat.) O velika Gospa! sprejmi preserčno voščilo naše, s kterim te zavoljo tvoje visoke časti z radostnim veseljem pozdra¬ vimo ! Blažena si med ženami! Srečna, presrečna Mati, iz ktere je rojen Bog in človek skupaj. V svoji neskončni ljubezni te je vredno spoznal, da je v tebi, v svoji Božji osebi, našo človeško natoro sklenil s svojo Božjo natoro. Tako je postal naša glava, ter je nas v sv. kerstu za svoje ude sprejel. Ker smo toraj tako z Jezusom eno telo, si ti, o Marija! ker si Mati naše glave, tudi naša Mati. Bodi tedaj milostljiva nam, svojini otrokom; prosi za nas. Jezusa, svojega Sina in na¬ šega brata, da se nas usmili, nam dodeli svojo milost, da dosežemo svoj namen, in te pri njem vso večnost častimo svojo Mater in Gospo! Amen. 4. Marija je izvoljena nevesta svetega Duha. »Za nebo in zemljo neskončno srečen je bil dan, ko je Beseda meso postala!" Tako vsi po pravici kličemo s sv. Gre¬ gorjem. (Hom. 18.) Ta dan je prišel sv. Duh, ljubezen izhajoča iz Očeta in Sina, osebno in s svojim lastnim bitjem čez izvoljeno Devico, ter jo je odbral v svojo nevesto in Gospo vesoljnega sveta. In to je tretja krona, ktera Marijo poveličuje. Preblažena Devica je nevesta. Sveti Gre¬ gor nam to čudo popisuje: »Nevestina postelja je čistost presvete Device, ki je bila prosta vsega greha in vsega madeža. Nebo te postelje je moč Najvikšega, ki je obsenčila devištvo prečiste neveste." Sv. Lorenci Justinijan pristavi (L. de casto con.): »Sveti Jožef je poslanec svetega Duha, da mu je njegovo nevesto čisto in neomadežano ohranil." Tovaršje bil veliki angelj Gabriel, ki je Devici za¬ gotovil, da bo sveti Duh prišel čez njo in jo bo moč Najvikšega obsenčila. In tako jo je sveti Duh v varstvo svojega kraljevega plajša vzel ter jej dodelil moč, da nosi njegovo ime in ga vekomaj svo¬ jega ženina imenovati sme. In tako je po moči svetega Duha v Marijinem naročji Bog človek postal; ta Božji Duh'ga je v njej storil. V moči svetega Duha je bil Bog in človek od Marije spočet in iz nje rojen. To naj zadostuje v premišljevanji, kako je preblažena Devica v viši posve¬ čenje svojega devištva Sinu Božjega spočela. Kako je pa preblažena Devica postala vredna nevesta svetega Duha? Zakaj je sveti Duh, kakor pravi sv, Anzclm, s 88 tako neskončno ljubeznijo ravno Marijo v svojo nevesto si izbral? Kakšna je bila dota Marijina." Doto, s ktero je postala preblažena Devica vredna nevesta svetega Duha, nam sveti Duh sam naznani s temi besedami: „ Moja nevesta ! ranila si moje serce z enim svojih oči, in z enim lasom na svojem vratu.“ (Vis. pes. 4, 9.) Kaj pa je to eno oko, ta en las? Oko, ki je serce tega ženina prevzelo, je njena de¬ viška čistost, ki je lepša kot angeljska čistost, pravi sv. Hieronim (L. 1. contra Jos.); ker devištvo je desno oko sv. cer¬ kve, in to je živo, prešinljivo in prijetno oko; levo, bolj prikrito in temno je oko zakonskega stanu. Hugo od sv. Viktorja pa pravi (Cant. 4, 9.), da to oko je ravni zvesti pogled, s kterim je bila duša pre- blažene Device vedno in nespreminljivo obernjena v Boga, ter se ni nikdar od njega odvernila. Na njenem vratu viseči las pa, po nauku opata Ruperta (Cant. 4, 9.) pomeni Marijino ponižnost, ki je zmiraj enaka bila, kakor las; vrat pa je sedež pokorščine, ki se rad pripogne, da se vsemu podverže. To so bile lastnosti, to je bila dota, spodobna in vredna, da je Serce svetega Duha nagnila. Kako hočem popisati to doto, s ktero je bila ozaljšana, obogatena presveta ne¬ vesta svetega Duha? Začetek vseh čednost je sv. ponižnost. In s to čednostjo je preblažena Devica tudi začela. Vse svoje življenje, preč svoja perva leta je preživela v toliki skrivni tihoti, da je hotela biti dekla vsem, s kterimi je prebivala; akoravno zavoljo njene neskončne časti niso bili vredni, da bi jo le pogledali. Iz serca ponižna duša je Bogu draga; zlasti, ker taka po¬ nižnost hodi vselej v družbi svetih last¬ nost. Bog sam jo ljubi. Sv. Bernard pravi: „Prečudno strinenje, ki si gotovo pridobi Serce Božje, je v duši, v kteri ponižnost devištvo podpera in devištvo pa ponižnost zaljša." (Hom. in Miss.) Kako še le mora biti, kjer ponižnost spremljujejo vse druge čednosti skupaj, kakor je bilo to pri sveti Devici, ki je ogledalo vseh popolnost! Zamore li Bog taki duši odreči polnost svoje ljubezni? Se li ne bo na njo ozerl zavoljo sladko¬ sti te nebeške vonjave? Kaj hočem več reči? saj sv. cerkev sama položi prebla- ženi Devici te besede na jezik: »Ker sem bila majhma (v svojih očeh), sem Naj- vikšemu dopadla." (In festo ad Niv.) In saj Marija sama poje v svoji sveti pesmi: „ Ozerl se je na nizkost svoje dekle.“ (Luk. 1, 48.) Kdo bi ne mislil, da jej bo vendar nebeško prečastno poslanstvo serčnost dalo, in jo povzdignilo? Pa ne; le toliko bolj se še poniža. »Komaj bo imenovana mati Božja, se sama imenuje deklo; komaj za¬ sliši, da bo povikšana, se najglobokejši poniža." (S. Bernard Serm. 4.) O sveta ponižnost! kdo nam bo dopovedal, si li tej Devici ti več časti dala, ko si jo tako visoko povzdignila; ali si ti od nje več prejela, ko si bila v njej, ki je postala Mati Božja? Toliko je gotovo, da med vsemi čednostmi je ponižnost to, kar je med rudami zlato. Še le ponižnost daje drugim čednostim podporo in pravo ve¬ ljavo. Demant čistosti, vdelan v zlato po¬ nižnosti, je velik dar Božji, vreden svetih nebes. Sv. Bernard pravi (S. ad ann.): „Je bilo mogoče, da je bil Bog z dišavo kake čednosti privabljen na to zemljo, se je moralo to zgoditi le s sladko dišavo, ktero združeno imate te dve redki čed¬ nosti, ponižnost in čistost. Spodobilo se je, še pravi sv. Bernard, da je bila z novim poslanstvom počastena ona, ki je povzdignila novo bandero devištva; pa tudi se je spodobilo, da je bil le angelj nebeški izvoljen, ki je bil k angelju te zemlje poslan." In ta zemeljski angelj je bila Marija- 39 Saj ni imela sebi enacega v tej angelski čednosti, kakor uči sv. Bazilij (de hum. Chr.). In zato jo je odbral nebeški Oče v Mater svojemu edinor oj enemu Sin; in zato jo je spoznal Sin Božji za svojo Mater; in zato jo je izvolil sveti Duh v svojo nevesto; to pa vse zato, da se je zgodila prečudna skrivnost včlovečenja. Bolj čisto, kakor vse druge stvari, je imela Marija svojo oko vedno v Boga obernjeno, kar je vsem čistim dušam lastno; neprenehoma je bilo in zdihovalo njeno Serce po Bogu; in to je tudi nag¬ nilo svetega Duha, da si jo je v nevesto izvolil. Ker je bila njena duša vsa lepa, vsa sveta — več vredna, kot ves svet, kako bi je sveti Duh ne bil ljubil? Saj je iskala le Boga, zdihovala in hrepenela le po njem. Ko je cula, cula je le za Boga; ko je počivala, je njeno serce čulo in je bilo vedno pri Bogu. (vis. pes. 5. 2.) Ako je govorila, govorila je le z Bogom; je delala, delala je le z Bogom; ako je molila, brala, se vkvarjala z bliž¬ njimi ali sama seboj; vedno je bila z Bogom sklenjena, bolj zedinjena, kakor najimenitniši duhovi nebeški. Z eno be¬ sedo : Živela je, kakor, da bi bila čisto sama z Bogom. Lahko in po pravici je rekla: sem svojega ljubila in on se k meni obračal (Vis. pes. 7, 10.) To je del bogate dote, s ktero je bila ozaljšana kraljeva nevesta na duši in na telesi, piše sv. Bernard (Hom. in miss.) K temu je pomogla še njena neprimer- jena lepota in to ljubeznjivo strmenje jo je nebesom toliko prikupilo, da si je pri¬ dobila serce in nagnenje svetega Duha. Kakšno doto je pa sveti Duh prečisti Devici dal pri njenem zaročenji? Sv. Epi- fanij (de laud. M.) pravi, da je prejela vse nebeško bogastvo: Perstan jej je bil duh svetosti; užitek nebeški raj, to je, veličasten naslov Gospa celega sveta z vsemi pravicami; njen kinč so bili darovi in milosti svetega Duha. Velikosti vseh Božjih milost, ktere je pri tej Božji skle¬ nitvi prejela, niso v stanu razumeti vsi vstvarjeni duhovi. Sv. Zofronij (de ass.) pravi, da nikakor ni mogoče, spoznati nezmernih milost, ktere je presveta De¬ vica prejela; pa vendar, ker ni bila le Mati Sinu Božjega , ampak je tudi Mati vseh otrok milosti Božje, morala je toliko prejeti, da zamore vse obogatiti. In sv. Bernardin Sienski (tom. 3. cone. 61.) pravi: „Da je žena Boga spočela, je ču¬ dež; in k temu je bilo potreba posebne priprave. Ker je bila tako visoko povz¬ dignjena, bilo je potreba, da je veličastvu Božjemu s posebnimi milosti in z neskonč¬ nimi popolnosti pripravna, nekako enaka postala, kar nima nikjer nobene primere in preseže visoko vsako misel vstvarje- nega duha.“ In ravno to je veliki angel j Gabriel na začudenje in vprašanje preblaženi De¬ vici s svojim odgovorom naznaniti hotel. „ Pri Bogu ni nemogoča nobena reč.“ (Luk. 1, 35—37.) Kakor da bi rekel: Ne poprašuj dalje; ker spoznam, da kar bi rada zvedela, tega nič ne vem, ne spoznam; vimenu njega, ki to skrivnost s teboj storiti hoče, ti le povem, da je ravno tako velik, da ti bo to razodel, kakor je mogočen, da bo to v tebi do¬ polnil. »Moč Naj vi šeg a te bo ob¬ se n č i 1 a. “ To je pomen angeljevih besed, s kterimi jo je opomnil na vsegamogoč- nost Božjo ter jo je potolažil in zagoto¬ vil, da se jej ni nič bati za popolno či¬ stost svojo, ki je bila le še toliko lepša in svetlejša, da so odstopiti morali celo angelji, ko so primerili čistost Marijino z lepoto svojo. Sv. Bonaventura zakliče (spec. B. V.): »Tvoje devištvo, o pre¬ sveta Devica! s tem neomadežanim spo¬ četjem ni bilo le očiščeno; ampak je bilo obogateno, požlahtnjeno, obdarovano in 40 posvečeno." In sv. Janez Damaščan jo mil o ogovori (or. de Nat.) „Ne boj se prihoda svetega Duha, ki si brala v sv. pismu, da je ogenj, ki vse vname in po- vžije. (V. Mojz. 4, 24.) S svojim priho¬ dom te bo storil enako germu Mojzeso¬ vemu, ki je gorel, pa ni zgorel (II. Mojz. 3, 2.); on ti bo rosa nebeška in vsa Božja radost." — „Ne boj se, kliče zo¬ pet sv. Gregor čudodelnik, (serm. 1. de an.); ker on, ki je s teboj, ni ženin zmed števila ljudi; ampak on je Gospod vsega veličastva, oče nedolžnosti, vir čistosti, srednik zveličanja, in začetnik pravega miru." Zato pravi po pravici sv. Ildefons (1. de virg.): „Pač ni treba nobenega strahu za nedolžnost, kjer se sklene Bog z devištvom; ker tu je angelj srednik, zvestoba’ družica, ljubezen zaveza, čednost dota, vest sodnik, Bog začetek in konec zaveze, neomadežanost sad zaroke; tu bo Devica Mati, in Mati ostane Devica. “• Kdo nek zamore dopovedati, kdo po¬ pisati neznano, nezmerno, nerazumljivo in neskončno veliko radost in zadovolj¬ nost, in vso polnost nebeškega veselja, ktero je občutila preblažena Devica Ma¬ rija v prihodu svetega Duha, ki je živ studenec vsega pravega veselja ? Kdo nek bo razumel, kaj je občutila presveta Mati pri prečudnem spočetji Besede Božje? Sv. Auguštin meni, da je bila vsa sama iz se, (super magn.). Sv. Ciprijan, sv. Rupert, sv. Antoniu, sv. Dionizij, in več drugih cerkvenih učenikov terdi, da je bila Marija pri tej svoji sreči na perutah zamaknenja tako visoko povzdignjena, da je dosegla to milost, da je bitje Božje neprikrito gledala. Pa kdo bi dostojno od tega govoriti mogel, in prederzno bi bilo, globokeje siliti v milost in ljubezni¬ vost, ktero je sprejela prečista Devica v svojem zaročenji. Kaj in kako bi le besedo rekel od združenja, ki je bilo pri tem Božjem za¬ ročenji , ktero nima nikjer nobene primere ? Saj si človek nikakor ne more misliti veličastva, ki bi bilo podobno veličastvu, kjer je Bog sam ženin in poročevalec, vabljen in vabljivi, godovanje in Gospod godovanja. Vsa presveta Trojica je tu bila; tu je čudež, kterega je Bog sam storil, in kterega je le zato storil, da bi bil v presveti Devici, v tem veličastnem tempeljnu in svetišči, spoznan in molen, in v kterem je osebna vsa polnost Božja, ki je naš češčen Zveličar in Odrešenik. O veselimo se in radujmo se v visoki časti in v nezmernem veselji, ktero je občutila izvoljena nevesta svetega Duha pri zaročenji svojem! O preblažena Devica! naj ti dopade tudi naše veselje, ktero napolnuje naše serce, ker si ti tako visoko povzdignjena! O velika Gospa! boš pa mar pozabila nas, ki si iz naše srede prišla k toliki časti ? O tega ne. Bog te je povzdignil tako visoko zavoljo nas! Sliši in usliši toraj naše mile prošnje! Ti veš, da tudi naše duše so vstvarjene, da bodo neveste Bož¬ je; že pri sv. kerstu so bile Bogu po¬ svečene. Da bomo pa dopadli Bogu, mo¬ ramo tudi mi ponižni in čisti biti; mo¬ ramo tudi mi v mislih, besedah in djanji le Boga iskati. Kdo nam bo pa te pre- trebne čednosti ložej priskerbel, kakor ravno ti, o velika nevesta svetega Duha! Na tvojo prošnjo bo tudi nam sveti Duh dodelil svoje darove in milosti, zlasti modrost in ljubezen in za užitek sveta nebesa. O da bi ogenj, ki vse vname in povžije, vnel in povžil tudi nas, da bi se vneli le za ženina svojih duš in se povžili v službi njegovi! Kakšna radost bi tako prevzela tudi nas! Saj, če lju¬ bimo Boga, bo k nam prišel in v nas prebival, (Jan. 14. 23.) da bomo enkrat večno sklenjeni ž njim. To nam sprosi ti, o izvoljena nevesta svetega Duha! Amen. 41 5. Marija je prečudna Mati našega Stvarnika. Ako je velika čast staršem, ki ime¬ nitnega, slovečega sina imajo, kolike časti je še le vredna tista, ki sme Stvarnika vesolnega sveta svojega Sina imenovati? To je visokost, to je čast, ki nima no¬ bene primere, nobene meje. In na to naj¬ više stopnjo človeške velikosti je bila pre- blažena Devica od vekomaj odmenjena. Marija je tisti ljubeznjivi vert rajske ra¬ dosti, kjer je rastlo drevo življenja, ktero je po nauku sv. Bonaventure imelo to lastnost, da je postal neumerjoč, kdor je zavžil njegov sad. (lib. 2. dist. 17.) Ako je pa Marija ta rajski vert, kdo pa je drevo življenja na tem vertu? To drevo je preblaženi Gospod in Zveličar naš, Jezus Kristus, kterega je Marija v svojem deviškem telesu nosila. Kakor je v raji zasajeno drevo življenje dalo, tako deli Jezus Kristus, po kterem je vse storjeno, vsem, ki njega zavžijejo, ne le časno življenje, ampak tudi dušno, in si¬ cer neumerjoče življenje. (Jan. 6, 55.) Tisti, ki nam, kot Stvarnik vseh stvari, deli življenje telesno in dušno, ki je od vekoma,] rojen od Boga Očeta, on je v času rojen iz Marije Device. Večni Sin Božji, ne storjen, ne vstvarjen, bo človek iz bitja svoje Matere , v času rojen, in sicer kot popolnoma Bog in popolnoma človek, ki ima pametno dušo in človeško telo. (sv. Atam) Kdo, ako premišljuje ta čudež, bi ne padel na zemljo in bi ne molil! Kako pa se je zgodil ta čudež? Po¬ glejmo in čudimo se! Ko je Vsegamo- gočni svet stvaril, rekel je: „Fiat!“ —- »Bodil* (I. Mojz. 1, 3.) In bilo je. Po tej besedi je bilo vstvarjeno nebo in zem¬ lja in vse, kar je. — In ravno s to mo¬ gočno besedo je postala Marija Mati Božja; za Bogom perva, najvikša, najimenitniša. j Ali kaj je veličastnejšega, kakor biti Mati njega, ki jo je vstvaril; kaj je imenit- nejšega, kakor da ima enega in ravno tistega Sina, z večnim Očetom! da mu, kakor večni Oče, reči zamore: »Moj sin siti!“ (Ps. 2, 7.) In: „Taje moj ljubi Sin.“ (Mat. 17, 5.) — O čudež vseh čudežev! Sin Adamov, pa brez Adamo¬ vega greha; Devica pa vendar Mati; Gospa, pa vendar dekla! Zares najbolj ponižana visokost, pa najbolj povikšana ponižnost! O velika dekla! »Fiat— bodi!“ »Zgodi se mi po tvoji besedi!“ (Luk. 1, 38.) O kako draga, kako sladka nam je ta beseda: „Zgodi se!“ Ko je Večni to mo¬ gočno besedo izrekel, bila sta iz nič nebo in zemlja. Ko je Marija izrekla: „Fiat“, je neskončno dober Bog zopet prenovil ta svet. Na Božje povelje: ’„Fiat“ se je zgodil čudež vsegamogočnosti njegove; na Marijini „Fiat“ je Bog storil čudež us¬ miljenja svojega. Božji „Fiat“ je vstvaril, kar šeni bilo; na Marijini „Fiat“ jo Bog popravil, kar je sprideno bilo. Na Božji „Fiat“ smo dobili pervega Adama; na Marijini „Fiat“ nam je Bog dal svojega edinorojenega Sina, drugega pa boljšega Adama. Pervi „Fiat“ je izgovoril Oče Božjega Sina, ki je sam Beseda Očetova; drugi „Fiat“ je izgovorila Devica in Mati včlovečenega Boga, ki je na to besedo njeni Sin postal. Hvala in zahvala naj ti bo, o Marija! za to besedo, ktera je raz¬ veselila nebo in zemljo! Zakaj in kako je pa Marija imeno¬ vana Mati Stvarnikova? »Bog je po svo¬ jem Sinu vstvaril tudi svet“, piše sv. apostelj Pavelj (Hebr. 1, 2.) Tako je tudi Sin Stvarnik sveta, kakor tudi sveti Duh. »Po Gospodovi Besedi so nebesa uterjene, in po Buhu njegovih ust vsa njih lepota. 11 (Ps. 32, 6.) „ Vse je po nji (po Besedi) storjeno, in brez nje ni nič storjenega, kar je storjenega. 11 (Jan. 1, 3.) ,, Vse je po njem in v njem ustvarjeno.* (Kol. 1.16.) 42 „Karkoli on (Oče) dela, to tudi Sin tako dela.“ (Jan. 5, 19.) Zato po pravici ime¬ nujemo Marijo prečudno Mater Stvarnikovo. In kaj bi ona, k toliki časti povzdignjena, ne premogla? O da bi pač tudi mi na njeno mogočno priprošnjo prevstvarjeni bili, postali nova stvar! (Gal. 6, 15.) In le tako se tega prečudnega včlovečenja Besede Božje tudi mi vdeležiti zamoremo, da posnemamo prečisto Devico Marijo. Recimo tudi mi z Marijo: Delaj z nami, o Gospod! karkoli hočeš, tvoji slu¬ žabniki smo; zgodi se nam po tvoji be¬ sedi! In tako bomo posnemali tudi Ma¬ rijo, to prečudno Mater našega Stvarnika. Tudi od Marije je Gospod tirjal njeno privoljenje, predenje bila povzdignjena k toliki časti, da je Beseda v njej meso postala. In to se je zgodilo, pervič, ker je bilo k temu posebne zaveze potreba; in sicer zaveze vsegamogočnega Boga s presveto Devico, in tudi zaveze Božjega Sina s človeško natoro; pri vsaki zavezi pa mora biti nasprotno privoljenje. Dru¬ gič so morali pripomočki odrešenja člo¬ veškega rodu nasprotni biti pripomočkom njegove pogube; ker je toraj satan izvil od Eve privoljenje, moral je tudi angelj Gospodov dobiti od Marije njeno privolje¬ nje. Tretjič je Bog hotel to privoljenje, da nam je pokazal, da nas hoče drugač odrešiti, kakor nas je vstvaril. Bog je Evo vstvaril iz strani Adamove, ko je Adam spal; meso Jezusa Kristusa pa je bilo vzeto iz mesa in kervi Device, ki je v to privolila. O kolika pokorščina, ko¬ lika ponižnost in vdanost! Pokorščina prečudne Matere našega Stvarnika je že v besedi: „Glej!“ kakor da bi rekla: Delaj z menoj, kakor ti je ljubo; ne bom več popraševala, ne b®m se mudila, vsemu sem vsa vdana, „dekla sem Gospodova." Kako prečudna ponižnost! kakor bi rekla: Ti me hvališ, kot tisto, ki je k časti Matere Božje povzdignjena; jaz pa se spoznam le deklo Gospodovo. Kolika pre¬ čudna vdanost je v njeni razsodbi: „Zgo¬ di se mi po tvoji besedi 1“ (Luk. 1, 38.) Kakor, da bi rekla: Naj me hvalijo ali zaničujejo; naj bom bogata ali revna; vsa se popolnoma vdam presveti volji Božji. Vse pa, kar je storila Marija, vse nam mora biti vodilo. Kar je storila Ma¬ rija, da je v svojem naročji Boga spočela, to storimo tudi mi, da njega v svoje serce sprejmemo. V to zedinjenje Božje Besede z nami je pa potreba tudi našega pri¬ voljenja. Kadar je Eliezer Rebekinim staršem razodel željo, naj bi oni to svojo hčer njegovemu gospodu Izaku za ženo dali, so jo vprašali, kaj ona misli? Ona pa je dovolila, ter pravi: „Pojdem“ (I. Mojz. 24, 58.) In Eliezer je ne le njo, ampak tudi njeno mater in njene brate bogato obdaroval. Veliko imenitniši po¬ nudbo je prejela Marija, in v trenutku njenega privoljenja, se je razlila milost, ktero je prejela, tudi na nas , njene brate in sestre. Da nam bo pa v korist, moramo tudi mi dati svoje privoljenje, moramo tudi mi se podvreči, popolnoma se vdati, da hočemo voljo Božjo v vseh rečeh spol- novati. Ker je bila toraj Marija v Mater več¬ nega Sina izvoljena, in sicer zavoljo to¬ liko posebnih čednost, s kterimi je bilo ozaljšano njeno presveto Serce, in je bila k toliki časti povzdignjena, jo sveta cer¬ kev po pravici imenuje Mater prečudno. In ker je njeno presveto Serce toliko do- padlo Očetu nebeškemu, lahko si mislimo, zakaj je Bog po njenem zdihovanji ginjen, poslal obljubljenega Odrešenika. Ako že molitev pravičnega pride do nebes, kaj bi Bog odrekel njej, ki je podoba, ogle¬ dalo pravice, ki je najlepša, naj uedolž- niša vseh stvari? Pač nikdar ni mislila, da bi bila izvoljena Mati Stvarnikova, je v nezrečeni skerbi za zveličanje sveta 43 zdihovala po obljubljenem Zveličarju. Ne¬ zmerna je bila moč njene molitve, da te preserčne želje po odrešenji človeškega rodu Bog ni preslišal. In tako je prejela v kratkem času, kar stari očaki štiri ti- suč let s tolikimi solzami in zdiho vanjem doseči niso mogli. Edine želje njenega Serca so pri Bogu več zalegle, kakor posti in zdihljeji toliko očakov, toliko prerokov in tolike množice pravičnih stare zaveze. V njenem prečistem naročji se je doveršila sprava z Bogom in z ljudmi. O presveta Devica! o presrečna Mati! o velika Gospa! zakliče sv. Bernard, ti si zapert vert, na kterem ni nikdar greš¬ na roka, predrazega sadu tergala. (Vis. pes. 4, 12.) Ti si veličasten rajski vert, kjer je Bog zasadil lilijo čistosti, rožo ljubezni in vijolico ponižnosti. Ti si tista, po kteri nam je došlo toliko milosti zve¬ ličanja in večnega življenja. S svojo po¬ korščino, s svojo čistostjo in s svojo po¬ nižnostjo si postala Mati svojega Stvarnika. Kakor si pa ti v svojem blaženem telesu njega spočela, ker si svojo besedo dala; tako moramo tudi mi s svojim privolje¬ njem tvojega Božjega Sina v duhu pre¬ jeti, in tako izsleči starega človeka z nje¬ govimi deli vred in obleči novega po volji Božji. (Efez. 4. 22, 24.) Ali težko bo, se ponoviti po podobi njega, kterega si ti, o izvoljena Devica! rodila. Pomagaj nam toraj, o mogočna Gospa! da odver- žemo jarm vseh pregreh in posvetnih nečimernost, pa da služimo iz vsega serca, iz vse svoje duše, iz vse svoje misli, in iz vse svoje moči njemu, Jezusu Kristusu, Gospodu našemu. O Marija, prečudna Mati našega Stvarnika, prosi za nas! Amen. 6. Marija je preljubeznjiva Mati našega Odrešenika. Da bi saj nekoliko videli in spoznali, kako lepa je Marija, prečista Devica, po¬ glejmo in premislimo še, kako ljuba Mati je našemu Odrešeniku. Salomon hvali svoje starše, ki so ga preserčno ljubili; oče sam ga je učil, ki ga je odločil, da bi vladal kraljestvo za njim. Prava ljubezen dobrih Staršev je tudi še današnji dan v tem, da skerbijo za dobro izrejo svojim otrokom, zlasti če so odmenjeni, da bi kdaj druge učili. Če pa že ljudje s svojo pičlo modrostjo spoznajo korist dobre iz- reje svojih otrok, ter iščejo skerbnih, uče¬ nih učenikov, kakšne lastnosti je vendar imela ona, ki je bila odločena, ki je bila izmed vseh odbrana Mati, roditeljica in učenica Boga samega! Kako velika, kako neskončno velika je bila previdnost in lju¬ bezen, ktero je večni Oče v tem skazal svojemu edinorojenemu Sinu, kralju vseh kraljev! Kdo bi si vendar le nekoliko misliti mogel, lepoto, imenitnost in veli¬ častvo preblažene Device Marije, ktero je Bog sam izmed vseh druzih izvolil, da bi njegovega in svojega Sina redila in zredila! Že izvolitev ta sama nas pre¬ pričati mora, da je morala biti na vse strani najpopolniša; vendar saj nekoliko poglejmo v tej zadevi njeno visokost in lepoto. Ako pomislimo, da Jezus Kristus je preslavni kralj, mogočni Gospod, (Ps. 23, 8.) koliko začudenje nas mora prevzeti, ako ga vidimo, kot ptujca priti na svet, ki je »delo njegovih rok.“ (Ps. 8, 7.) In kdo mu daje oblačilo, hrano in stanovanje, njemu, ki je Gospod služabnikov, Stvar¬ nik svojih stvari, in Bog vseh ljudi ? Vse to mu daje Marija, prečudna Mati in De¬ vica. Hotel je, da ga je ona zredila, mu stregla, da jo je s tem tako visoko po¬ vzdignil , kolikor le sam Bog eno stvar povzdigniti more. O kako veličastno, kako lepo je moglo biti vendar nedolžno obličje te deviške Matere, da so se nebesa rado- vala nad njo. Saj le ona je bila, ki je zamogla poklicati in privabiti Besedo 44 Božjo iz naročja večnega Očeta. Le ona je bila, po kteri je Beseda Božja radostno hrepenela. In zakaj 1 Zato, da je na nje¬ nih čistih persih slonela, njeno materno hrano vživala, v njenem naročji počivala, na njenih rokah sedela, od nje izrejena bila. Oh, vendar premislimo, kdo je bil Sin, kterega je Devica v svojem telesu nosila, kterega je na svojih rokah pesto¬ vala, kterega je s svojo sladko hrano hranila? On je bil, ki je bil od vekomaj v naročji svojega Očeta; on, ki je na perutah vetrov letel. (Ps. 17, 11.) Ves zavzet od te veličastne visokosti porod¬ nice Božje zakliče sv. Gregor čudodelnik (serm. 1. de an.): »Kaj vidim? Eno De¬ vico vidim, ki v plenice povija njega, ki je z lučjo opasan (Ps. 103, 2.) S pleni¬ cami pokriva njega, ki je vse vstvaril. V jaslice ga položi, ki na Kerubinih sedi, (Ps. 98, 1.) kterega brez števila blaženih duhov moli. (Skr. raz. 5, 11.) Da svo¬ jega mleka njemu, ki nasituje vse živo. (Ps. 144, 16.) Po tem premišljevanji o Devica presveta! moram spoznati, da tvoja lepota, da tvoje zasluženje preseže vso našo hvalo. “ Ravno tako se čudi sv. Janez Dama- scen (or. 2.), ki pripoveduje od preblažene Device, da je lepša, imenitniša, kakor vse vstvarjeno, ker Stvarnika vseh reči hrani z mlekom, ktero v njegovo kri spreme¬ njeno, se z njegovo Božjo natoro sklene. Ona je kaj posebnega; zato jo je večni Oče svojemu edinorojenemu Sinu izvolil v Mater in dojnico. O moj Bog! kolika obilnost nedolžnega, svetega, nebeškega veselja! Kakšna ljubezen, kakšna preserč- nost je med takim Sinom in med tako Materjo! Kakšno veličastvo je sklenjeno z ljubeznjivo postrežbo, s ktero streže prečudna Mati svojemu Božjemu detetu! »Oh, zakliče sv. mašnik Krisipij, ko pre¬ mišljuje ta čudež, oh, kdo bo razumel, kaj se pravi, povijati v plenice tistega, ki ves svet obsega z nezmernostjo svoje vsegamogočnosti! oblačiti njega, ki je ozaljšan z lastno bliščobo svojo! v jaslice položiti njega, ki sedi na sedežu vsega veličastva! Li veliki učenik, sv. Auguštin, vpraša: »Kteri duh si je kdaj misliti mogel, da bo žena pestovala njega, ki s tremi persti ves svet derži? da bo kruh angeljski z deviškim mlekom hranjen? da bo moč nebeška v toliko slabost se poni¬ žala? Jezus Kristus, iz ljubezni do nas tako majhen, ležal je v jaslicah reven in ubog, v merzli zimi, v zapuščenem, na vse strani vsem vetrovom odpertem hlevu, ni imel druzega pribežališča, nobenega druzega varstva, kakor le skerbljivost in in deviška persa svoje presvete Matere, ki je bila ves njegov zaklad." Tako oprav¬ lja Marija, prečista, presveta, najlepša, najvrednejša vseh stvari, delo Matere, dojnice in rediteljice včlovečene Besede Božje, Jezusa Kristusa, Gospoda našega. Ona ga varuje, ona ga vodi, ona ga hrani, ona ga oblači, ona ga zreja. O srečno, presrečno naročje, ki je nosilo Sina več¬ nega Očeta! Srečna persa, ktera so do¬ jila Jezusa Kristusa, Gospoda našega! Da si ljubeznjivost in lepoto te pre¬ čudne Matere nekoliko pred oči postavimo, pripravimo svoja serca in premišljujmo to ginljivo skrivnost, in poglejmo poni¬ žanje in nezmerno dobroto Zveličarja na¬ šega. Kako prečudno radovoljno sprejema vse male postrežbe, kakoršne majhni otroci potrebujejo. Poglejmo pa tudi skerbljivost, vnemo, ljubezen, preserčnost in vedno čuječnost, s ktero tako na tanko spolnuje preblažena Devica vse dolžnosti dobre Matere, in sicer Matere tolicega Sina! O kako skerbno, nevtrudljivo je njeno Serce! kako marljiva je, ko Zveličarja hrani in mu streže! Pač bi nikdar ne mogla za¬ pustiti tega majhnega nebeškega romar- čeka, ki se je njenemu varstvu izročil, ki jo je zmed vseh druzih žen s toliko 45 ljubeznjivostjo izvolil! Nikdar bi ne mogla prostovoljno se odtergati nebeških slad¬ kost, s kterimi se je polnila njena sveta duša v detinskih letih Zveličarja našega! Kako bi bila mogla privoliti, da bi drugi ženi prepustila polovico svojih maternih pravic, da bi lastnost dojnice njej odsto¬ pila? Saj bi s to lastnostjo sklenjene, nezmerne milosti nikakor za malo imeti ne mogla; ker vedela je, da mleko, s kte- rim ga je hranila, se je v bistvo Božje spremenilo, in z Božjo Besedo v edinosti ene osebe, kakor njemu podeljena, drage kri, se zedinilo. Zares, to je tista pre¬ sveta kri, ktero mi, kakor njegovo de¬ viško meso, v zakramentu presvetega Rešnjega telesa molimo. Kakšna čutila svete pobožnosti je vendar ta prečudna Mati imeti mogla, ko je svojemu Bogu z vsira spoštovanjem svojo sladko materno hrano dajala, in je vedela, da ta hrana se spreminja v lastno bistvo njenega Stvar¬ nika ! Ko smo, po svoji slabi zmožnosti ne¬ koliko premislili, kako marljivo je bilo prebljubeznjivo Serce Marijino v izreji Zve¬ ličarja našega, poglejmo še nekoliko, kako skerbno je tega majhnega nebeškega kneza redila in kako milo mu je v teh detinskih letih stregla. Sicer nam sv. evangelisti niso skoraj nič zapisali, kako sveto je pre¬ blažena Devica to nebeško dete redila; tudi čisto kaj malega nam povejo od ne¬ zmernega poniževanja njegovega. Vendar smemo verovati, da on, „ki je mogel v vseh rečeh srojim bratom enak (Hebr. 2, 17.) je veselo in rad poslušal nauke svoje presvete Matere, da je „spol- nil vso pravico". (Mat. 3, 15.) Ko je dvanajstletni mladeneč toliko rad bil v tempeljnu med učeniki, pa jih je vendar zapustil, da je vstregel svoji ljubljeni Materi in je celo do tridesetega leta pri njej bil, s koliko ljubeznjivostjo in paz¬ ljivostjo jo je še le rad poslušal in ubogal, ko je čisto majhno dete bil! Kdo se ne bi čudil njegovemu poniževanju, ki je — Stvarnik in ohranitelj vseh stvari — pa pripustil, da gaje njegova preljubeznjiva Mati učila hoditi, govoriti in vse drugo, kar je majhnemu detetu pristojnega. Oh, kdo bi si ne želel, biti priča teh pre- serčnih vaj, videti to presveto družino, biti v mali hišici, kjer so se godili toliki in taki čudeži! Kakor je bila preblažena De¬ vica pripravna za vse milosti Božje, je prav dobro spoznala, kaj vse je Bog od nje zahteval, ter je premagala z največo ponižnostjo in popolno vdanostjo vse te¬ žave, ktere jej je kazal njeni duh ozeroma podučevanja nevstvarjene modrosti. Ko je enkrat privolila, biti Mati Božja, je terdno verovala, da je to skrivnost, da mora ubo¬ gati in storiti vse, kar Bog od nje tirja. Ker je imela vedno pred očmi le spol- nenje volje Božje in v vedni skerbi, da na tanko se podverže vsemu, kar je volja Najvišega — dekla je bila Gospodova; — zato je brez strahu, brez vse boječnosti pa polna svete ljubezni opravljala tista mala pa vsakdanja dela in postrežbe, ktere so zahtevala otročja leta majhnega Zve¬ ličarja. Od te njene postrežbe, od te njene materne službe, ki preseže vnemo vseh zveličanih duhov, ki neprenehoma služijo svojemu Bogu, piše sv. Anzelm (Ser. de ass.): »Pomislimo, koliki je razloček, ki je med službo preblažene Device Marije in med službo tistih, ki po zgledu skerbne Marte njemu strežejo. Drugi ptujega vza¬ mejo pod svojo streho; Marija je pa vzela edinorojenega Sinu Božjega, ki ni imel, „kamor bi glavo naslonil", (Luk. 9, 58.) ne le pod svojo streho, ampak v svoje telo, pod svoje Serce. Drugi ubogim dajo laneno ali volneno obleko, preblažena De¬ vica pa je oblekla včlovečeno Besedo Božjo z lastnim svojim bitjem. Drugi ubogim dajejo od svoje hišne preobilnosti, Devica pa je spremenila svojo lastno kri v sladko 46 mleko, s kterim je redila svojega Sina. Pa še poglejmo, s koliko skerbjo, s koliko preserčnostjo ga je v posteljico položila, iz nje vzdignila, zibala, budila, omivala, oblačila, povijala, grela, pestovala, sprem- Ijevala, mu stregla in mu storila vs'e, kar le Mati svojemu otroku storiti zamore." In sv. Auguštin pravi (ser. de s.): „Nik¬ dar nihče dvomiti ne more, da je Marija bila najponižniša dekla svojemu Sinu. Nosila ga je v svojem telesu, hranila ga s svojo materno hrano, varovala ga pred grozovitnostjo Herodovo. Nikdar ga ni za¬ pustila v njegovih otročjih letih; sprem- Ijevala gaje, ko je odrastel; celo v smert ga je spremila; pod njegovim križem je stala. Bolj kot telesno, ga je spremljevala v posnemanji njegovih čednost, in k temu jo je spodbudovalo neizrečeno spoštovanje, ktero je imela do njega, svojega Boga. Kakor je bila prezvesta dekla njegova, ozeroma na materno službo, tako je bila vedna spremljevalka njegova po polnosti svoje vere in po serčnosti svoje ljubezni. Živa vera je vodila vse njene stopinje in navdajala vsa njena djanja. Kakor ni bilo nikdar nobene duše tako napolnjene s sveto vero in z nebeško modrostjo, tako tudi nobena ni imela tolike vneme in tolike ljubezni, s ktero je Marija svojemu pre- češčenemu Sinu stregla in služila. Ako mi zdaj skupaj pomislimo mar¬ ljivost, ljubezen, vnemo, ponižnost, po¬ korščino in zvestobo, s ktero je prebla- žena Devica in Mati Marija tu na zemlji stregla svojemu Božjemu Sinu, moramo spoznati, da je imela Serce, ki je v Iju- beznjivosti dalječ preseglo vse druge. Ako je serce prav vredjeno, preserčno se sklene s čednostjo, da je tako v dobrem sercu večidel posebna svetost. To pa velja v najviši stopnji v Sercu presvete Matere Božje. Ker jo je Bog popolnoma ozaljšati hotel, ni jej odrekel prav nobene lastnosti, ktera jo ljubeznjivo storiti zamore. Prosta vsega, kar je velikrat našemu sercu škod¬ ljivega, (kakor je slabo nagnjenje, nepokoj duha, nevredene strasti in druge zmeš¬ njave), prosta vseh nepopolnosti, je bila od svetega Duha vsa očiščena, kakor zlato v ognji. Posebna blagodušnost je bila pre¬ dragi zaklad njenega Serca, začetek, pod¬ laga vsem njenim čednostim. Po teh čed¬ nostih je bila , ljubček Gospodov “ (II. Kr. 12, 25.) Da njeno ljubeznjivost, njeno lepoto bolj spoznamo, poslušajmo, kaj pravi sv. Ambrož (lib. 2. de v.): »Devica je bila, na telesi in na duši, odkritoserčna, pri- prosta. Imela je ponižno Serce, raven in bister razum, mirno dušo, molčeč in pre¬ viden jezik. K premišljevanji nagnjena je bila malo besedi, je mislila le dobro in pravo. Ljubeznjiva vsem je bila polna spoštovanja do viših, polna milote do enačili. Nikdar ni žalila nikogar, v vedni ljubezni je živela s svojim tovaršem. Nik¬ dar se ni vzdigovala nad priproste; nik¬ dar ni zaničevala slabih; nikdar se ni od¬ tegnila revnim.“ Sv. Janez Krizostom (hom. 4. in Mat.) pravi, da je imela popolen mir in nikdar skalen pokoj svojega duha; in nihče ni mogel na njej zapaziti tudi najmanjšega giba serda ali nevolje, kar nas tolikrat in tako hitro omami, da zo¬ per svojo pamet kaj storimo. Sv. Epifanij (de v. M.) pa terdi, da v tej preblaženi Devici ste se prelepo strinjali krotkost in resnoba. Njena krotkost je slehernega si¬ lila, da jo je ljubil; njena resnoba je sle¬ hernega prevzela, da jo je častil in spoš¬ toval; ker njena krotkost je bila neizre¬ čeno ljubeznjiva, njena resnoba pa polna veličastva. Ako smo toraj kaj videli in spoznali, koliko in kakšno materno ljubezen je ska- zovala Marija Odrešeniku našemu, in smo premislili njeno preserčno ljubeznjivost do nas vseh; mar ne bomo tudi mi vneti v ljubezni do te prečudne Matere Zveličarja 47 našega? Ako se v duhu postavimo v maj¬ hno hišico, med sveto družino, mar ne bomo s sv. Auguštinom zaklicali: »Čudimo se, veselimo se, ljubimo, častimo, molimo in hvalimo!" — Čudimo se ponižanju veli¬ častva Božjega; čudimo se povikšanju stvari, ki je k časti rediteljice Boga sa¬ mega povzdignjena! Veselimo se s Sinom, ki je našel tako vredno Mater; veselimo se z Materjo, ki je tolikega Sina zredila! Ljubimo preserčno dojenca prečiste Device in dojnico Božjega deteta! Častimo iz vse moči njega, ki je svoje veličastvo ponižal do potrebe majhnih otrok; častimo tudi njo, ki je zmed vseh žen izvoljena, toliko stregla Sinu nebeškega poglavarja! Molimo, ker nismo vredni, da bi razumeli, kar Serafini z nami molijo! Hvalimo njega, ki je, da bi nas svojega veličastva vde- ležil, od svoje presvete Matere sprejeto mleko v svojo Božjo kri spremenil, dajo je na križu za nas prelil in v presvetem Zakramentu nam v dušno hrano ponudil. Preblaženo porodnico Božjo pa prosimo : Po tisti ljubezni, o preljubeznjivo Serce Matere Božje! s ktero si ti svojega Edino- rojenega premišljevala, redila, učila in zre¬ dila, dodeli vsem materam in očetom sveto vnemo za pravo, kerščansko izrejo svojih otrok, da v ljubezni in v strahu Božjem zrejeni postanejo vredni prebivalci svetih nebes. Nam vsem pa, ki veselo občudu¬ jemo tvoje presveto življenje, sprosi, kar je Gospod po preroku obljubil: „Novo serce vam bom dal, in novega duha bom v vas položil; vzel bom kamnito serce iz vašega telesa, in meseno serce vam bom dal.“ (Ecek. 36, 26.) Reci toraj, o po¬ rodnica Božja! reci veličastvu Božjemu, naj zapiše svojo postavo v naše serce. (Jer. 31, 33.), da ljubimo njega čez vse, in bližnjega, kakor sebe. Po smerti pa pokaži nam Jezusa, blaženi sad tvojega telesa, da ga s teboj vekomaj ljubimo in hvalimo. Amen. 7. Zares lepa in prečastita je Mati Božja. Mati Božja! Sem li že kaj dopo¬ vedal, kaj je Mati Božja ? Kdo zmed nas vendar že kaj ve, ali razumi, kaj je Mati Božja? — Pri premišljevanji te velike besede »Mati Božja", zakliče sv. Peter Damjan, (Ser. 45 in nat. M): »Kako bi beseda umerljivega človeka hvaliti zamogla njo, ki je porodila Besedo, ki vekomaj ostane? Kteri jezik bi bil pripraven, hva¬ liti njo, ki je porodila tistega, kterega vse stvari hvalijo in kteremu trepetaje služijo? Ako hočemo povzdigovati zvesta djanja mučenikova, ako njegove čednosti v čast Zveličarjevo slavimo, pripovedujemo resnične prigodke, ktere in kakoršne člo¬ vek skusiti, razumeti zamore. Ako pa ho¬ čemo opisovati slavo in lepoto preblažene porodnice Božje, vidimo vse novo, nena¬ vadno, neslišano, ki preseže človeški raz¬ um , in besed nam manjka, da bi te vi¬ soke skrivnosti le deloma naznanili. Ali kteri človeški um nam bo razložil, kako je Stvarnik iz stvari rojen? V deviškem naročji čiste dekle bo spočet Neskončni, kterega ves svet objeti ne more. V ma¬ ternih rokah leži kot revno dete Nezmerni, ki z enako večnim Očetom vse stvari vlada, ki po gospodstvu svoje vsegamogočnosti morske nevihte vpokoji, ki vodam nape¬ ljuje nevsahljive vire, in on se preživi z ubožno hrano, ktero mu daje njegova de¬ viška Mati. Ni ga človeškega govora, ki bi zadostno pohvalil njo, od ktere je sred- nik med Bogom in med ljudmi meso na¬ se vzel." Prava lepota Marijna, le samo njej lastna, nobeni drugi stvari podeljena ve¬ likost in čast je v tem, da je Mati Božja. Edina ta sprednost jo postavi na stopnjo, ki je višji, kakor so vsa druga vstvarjena bitja, jo povzdigne do meje Božje, jo stori središče, iz kterega izvirajo vse milosti 48 stare in nove zaveze; ne ozeroma njene osebe, ampak ozeroma njenega Sina. Ma¬ rija je zares čudež vseh čudežev. Ona je nekako novo stvarjenje, vir našega od¬ rešenja. Vse, kar so drugi ljudje velikega sto¬ rili v Božjo čast in v zveličanje človeško, ne more se primerjati s tem, kar je storila Marija. Preroki so Zveličarja napovedali, enaka svetost je perva pogoja in pervi kinč Matere Božje. Če je bil že sv. Janez Kerstnik, da je postal vredni napovedo¬ valec Jezusa Kristusa, s toliko milostjo obogaten, da je bil že pred svojim roj¬ stvom posvečen; če je bil že sv. Pavelj izvoljena posoda, da je zamogel vreden apostelj narodov hiti; kakšne sprednosti, kolike milosti je Vsegamogočni dal še le angelji so njegovo rojstvo oznanili, s ve ti Janez Kerstnik mu je pot priprav¬ ljal, aposteljni so ga narodom ozna- novali, služabniki cerkve vsa stoletja oznanujejo njegovo besedo, delijo nje¬ gove zakramente in skrivnosti. Marija pa nam je dala Zveličarja samega, ki je iz njenega mesa in iz njene kervi, ter ga je z neskončno ljubez¬ nijo in z nezmerno skerbjo hranila in zredila, da je po¬ stal dar za nas. Na strani pravič¬ nega in razžalje¬ nega Boga stoječa, ni prizanesla svo- Devici, da je bila vredna Mati nje¬ gova? Bila je in morala j e biti pol¬ il a milosti, naj¬ vrednejša stvar Božj evsegamogoč- nosti in dobrote. Lepo piše sv. An- zelm (de cone. c. 28.):„Spodobilo se je, da je v toliki čistosti, da se veči za Bogom misliti ne more, se svetila tista Devica, kteri je nebeški Oče iz¬ ročil svoj ega edino- rojenega Sina, kte- rega kakor sam sebe ljubi, da je natornopostal edin in ravno tisti Sin Boga Očeta in De¬ vice Marije; in ktero si je izvolil jemu edinorojenemu Sinu, temuč je v njegovo britko smert privolila, ter tiho pod križem stoječa, s sedmerim mečem bolečin prebodena je njega in sebe za nas darovala. Kako velika, kako lepa, kako veli¬ častna je vendar Marija, Mati Božja! S to častjo, da je Mati Božja, so zedinjene vse sprednosti, ktere zahteva stopnja te veličastne službe. Najviša, Bogu najbolj Božji Sin sam v resnično, pravo Mater svojo, in ktero je sveti Duh obsenčil, da je spočet in rojen iz nje bil tisti, od kterega on sam izhaja." Ako je Salomon, najmodrejši vseh človeških otrok, da bi vredno napravil skrinjo zaveze, v kteri ni bilo druzega zaklada, kakor Mojzesove table, toliko umetnost zahteval, toliko dragocenost in toliko časa porabil; kaj vse je pač Bog 49 stori], da je pripravil svojemu edinoroje- nemu Sinu ne stanovanja, ampak vredno Mater, ki je sama pervi živelj podala nje¬ govemu telesu, kterega je hotel za nas prevzeti, mu podala pervo hrano, ktero je v svojo kri spremenil, da jo je prelil v odrešenje sveta. “ Tako piše sv. Anzelm, ta imeniten častivec Matere Božje. Mi pa še enkrat pomislimo, kako lepa in veličastna mora biti Mati Božja, ako se spominjamo preserčne zveze, ki je med Sinom in Materjo. Ni je veči, ne bolj na¬ lome zveze, kakor je ona, ktero imajo otroci do svojih staršev; ker so jim za Bogom oni življenje dali. Ta splošna zveza, ktera vsako dete tako preserčno in tako močno na začetnike zemeljskega življenja veže, je bila v Jezusu Kristusu, kot pra¬ vemu človeku, toliko močnejša, ker ni bila razdeljena na Očeta in Mater, ampak ga je vezala le na deviško Mater, iz ktere edine je bil časno rojen. On, ki je za¬ povedal: „Spoštuj očeta in mater!" ko je sam hotel človeškim otrokom prištet hiti, je svojo zapoved in svojo hvaležnost veliko bolj natanko spolnil proti njej, ktero si je Mater izvolil, ktero je ljubil in častil. Mera Mariji podeljenih nebeških zakladov se mora ravnati po hvaležnosti neskončno velicega in nezmerno radodar¬ nega Boga, ki je po vsem hotel obdaro¬ vati njo, ki mu je v največi ljubezni zemeljsko življenje dala. Če on že za ko¬ zarec merzle vode, v njegovem imenu dane, obljubi neskončno plačilo večnega veselja, koliko milost je razlil še le nad njo, ki mu je kri svojih žil dala! — O kako lepa vendar mora biti preblažena Mati Gospoda našega! O Gospod! ko premišljujem ta naj¬ veči čudež vsegamogočnosti Tvoje, Te hva¬ lim, ker si tako visoko povzdignil in s tolikimi darovi ozaljšal Devico, ktero si od vekomaj sem izvolil v Mater svojemu edinorojenemu Sinu. Ti sam si se sklenil s preblaženo Devico, Ti sam si jo tako visoko povzdignil, da s Teboj doverši naj- imenitniše TvojeTelo, to je odrešenje in zve¬ ličanje človeškega rodu. Ko toraj to čudo premišljujem, o presveta Trojica! in vidim s Teboj sklenjeno to preblaženo Devico, jo premišljujem in častim precej za Teboj ; jo premišljujem in častim, kot najvišo, najsvetejšo osebo, ki je Tvoji velikosti najbližej, Tvoje ljubezni najbolj vredna; jo premišljujem in častim kot tisto, ki v visokosti, časti in svetosti preseže vse ljudi in vse angelje; pa se tudi serčno veselim, da si, o vsegamogočni Bog! Marijo, svojo Mater, tako prečudno ozalj¬ šal, tako visoko povzdignil! 8. Posvečenje. Uboga Devica — zaročena z revnim tesarjem —■ je Mati Božja. O čudna, pre¬ čudna skrivnost ! „ Glejte, Devica bo spo¬ čela in Sina rodila, in njegovo ime se bo imenovalo Emanuel 11 . (Bog z nami.) (Iz. 7, 14.) O veselimo in radujmo se iz dna svojega serca, in spoznajmo to imenitno in sveto resnico. Na tej skriv¬ nosti sloni naša vera na Gospoda našega Jezusa Kristusa, na njegovo včlovečenje in odrešenje; na njo je postavljeno naše zaupanje, pa tudi naše češčenje do pre- blažene Device in naše mogočne kraljice. Živa in terdna vera v to sveto resnico naj nas vodi pri vseh naslednjih premiš¬ ljevanjih, to naj nam bo svitla zvezda, ki naj nam kaže visokost, imenitnost, le¬ poto, mogočnost in dobroto naše ljube Gospe, Device in Matere Marije. Preden pa začnemo premišljevati bolj na tanko ta čudež vseh čudežev, obernimo se k tej skrivnostni Devici sami, ter razlijmo ču¬ tila svojega serca v znamnje najvišega spoštovanja, otroške ljubezni in terdnega zaupanja z besedami preserčnega častivca Matere Božje, sv. Epifanija, in zdihnimo : 4 50 Ves reven in ubog sem, pa se pre- derznem premišljevati, opisovati prestrašne žarke tvoje svetle bliščobe, o Božja po¬ rodnica! se prederznem, ogledovati tvoje nerazumljive lastnosti, skrivnost nebes in zemlje, prečudno zedinjenje tvoje z Bogom in sveto spravo človeškega rodu s svojim Bogom. Kaj neki vendar mislim! Moči nebeške stermijo; vsi angelji, Kerubini in Serafini stermeči omolknejo. Vsa truma nebeških duhov je v strahu in trepetu, v sveti grozi presunjena, ko vidi iz tebe rojenega, po zemlji hoditi njega, ki v ne¬ besih stanuje. Tebe, o Devica! gledajo, spoznajo za nebesa in sedež Tistega, ki nima začetka, ki je stopil iz kerubinskega sedeža ter je počival v tvojem deviškem naročji. O preblažena Devica, čista golobica, nebeška nevesta Marija! Nebo, tempelj in sedež Boga samega, ki si Kristusa v za¬ vetno solnce v nebesih in na zemlji imela; čisti oblak, ki si goreči blisk v razsvet¬ ljenje sveta, Kristusa dala; nebeški oblak, ki si v njem skriti grom svetega Duha na ta svet spustila, in rodovitni dež sve¬ tega Duha čez vso zemljo razlila, da sad vere obrodi. Sveta Devica, Božja porod¬ nica, ki si rodila Njega, ki je nekdaj Adama v raji vstvaril; ti si Božja po¬ rodnica, ki si v tebi meso postalo Besedo rodila; Božja porodnica si, ki si Besedo Božjo v podobi hlapca spočela; Božja po¬ rodnicami, ki si Božjo Besedo sprejela in meso postalo rodila; Božja porodnica si, ki si sama edinorojenega Sina Boga sa¬ mega rodila; ne časnega, v tebi meso po- stalega Boga si rodila, ampak večnega, ki je pred teboj in pred vsem bil, o De¬ vica, prečudni zaklad sv. cerkve! Kdor to nerazumljivo skrivnost veruje, te imenuje, o Devica! duhovnico in altar, ker ti nosiš mizo in si nam dala kruh nebeški, Kri¬ stusa v odpuščenje grehov. Angelji so to¬ žili Evo, zdaj pa poveličujejo tebe, o Ma¬ rija! ki si padlo Evo vzdignila in si iz raja zaverženemu Adamu nebesa odperla. Ker ti, o presveta Devica! si predel po- derla, sovraštvo odvernila; ti si nebeški mir svetu prinesla; ti si ljudje angelje storila ; ti si vsemu svetu bliščeči križ postavila; ti si smert zaterla in pekel oropala ; ti si malike poderla in nebeški nauk razširila; po tebi smo spoznali Sinu Božjega, kterega si ti, o Devica! rodila, Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki ga molijo vsi angelji in ljudje. (S. Epif. or. de B. V.) III. Mati Božja in preroki. I. Večni sklep Božji. začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Be¬ seda .... Vse je po njej storjeno, in brez nje ni nič storjenega, kar je storjenega. V njej je bilo življenje, in življenje je bilo H luč ljudi ... Na svetu je bil ... in svet ga ni spoznal ... In Beseda je meso po¬ stala in je med nami prebivala, in smo videli njeno čast, kakor čast Edinoroje¬ nega od Očeta, polna milosti in resnice. 11 (Jan. 1, 1—14.) Od vekomaj sem je bila presveta in 51 prečeščena Trojica v neizrekljivi časti v neskončnem zveličanji. Da bi se pa tudi drugim bitjem razodela, jih v spoznanji in v ljubezni Najvišega presrečne storila, sklenil je večni Bog, iz nič poklicati svoje stvari. Krona vsega zemeljskega stvar¬ jenja je bil človek, po podobi in enakosti neskončno popolnega vstvarjen. Od več¬ nosti je bilo to vstvarjenje v sklepu Bož¬ jem; pa tudi od večnosti sem je Vsega- vedni vedel, kako nezvesta bota postala, kako žalostno se bota odločila perva dva človeka. Pa ravno tako od večnosti sem se je Božji Sin ponudil, da je človeško natoro na se vzel, se v prosti, presveti ljubezni daroval za grehe sveta. Pa tudi od večnosti sem „je Bog tako svet ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da, kdorkoli vanj veruje, se ne pogubi, temuč ima večno življenje. “ (Jan. 3, 16.) Ako je pa včlovečenje Sinu Božjega od veko¬ maj sem že sklenjeno bilo, morala je biti od vekomaj odločena tudi pot, po kteri se je to zgodilo, morala je biti od veko¬ maj odločena tudi žena, iz ktere je druga Božja oseba presvete Trojice človeško na¬ toro na-se vzela. Podajmo se v duhu čez vsa stoletja, čez vse čase nazaj, in oprimo svoje du¬ hovne oči v veličastno skrivnost Božjega sklepa, ko je bila preblažena Devica Ma¬ rija od vekomaj izvoljena, da je imela de¬ lež v včlovečenji Sinu Božjega in je bila zmed vseh drugih stvari k toliki časti povzdignjena. Sv. katoliška cerkev nam v premišljevanji te preimenitne skrivnosti na pomoč pride, ter nam to resnico, ko¬ likor mogoče, pojasni, ko prilastuje besede večne modrosti tistej, ktero mi tako radi imenujemo posodo vse modrosti: „ Gospod me je imel v začetku svojih potov, preden je kaj storil od začetka. Od vekomaj sem postavljena; in od nekdaj, preden je bila zemlja. Ni še bilo breznov, in jaz sem bila že spočeta; tudi studenci voda še niso izvirali; tudi gore s svojo silno težo še niso stale; preden so bili hribi, sem se jaz rodila; ni še bil naredil zemlje, ne rek, ne tečajev okrogle zemlje. Ko je nebesa narejal, bila sem zraven; ko je s stanovitno postavo in z okrogom ograjal brezne; ko je zgoraj uterjeval hlepiše in voda studence tehtal; ko je okoli morja meje postavljal, in vodam, dajal postavo, da naj ne prestopajo svojih bregov; ko je zemlji dno pokladal: bila sem pri njem in vse ž njim ravnala, in sem se veselila vsaki dan, in sem ves čas pred njim igrala.“ (Preg. 8, 22 — 30.) Kako veli¬ častno nam sv. cerkev v teh besedah opiše od vekomaj izvoljeno porodnico Božjo! V tem večnem sklepu Božjem pa je bilo tudi odločeno, da je Sin Božji se ponudil, odrešiti večne pogube nesrečno zagrešenega človeka, in da se bo to od¬ rešenje po sklepu večne modrosti, milosti in pravice najbolje in najpopolniše, v čast Božjo in v zveličanje ljudi zgodilo po včlovečenji Sinu Božjega iz hčere člo¬ vekove. Marija je bila toraj od vekomaj iz¬ voljena ne le k časti Matere Božje; temuč namenjena je tudi od vekomaj bila, da v delu odrešenja prevzame posebno službo, posebno stopnjo. To si moramo bolj živo pred oči postaviti, to moramo bolj na tanko premisliti, ako hočemo, kolikor je človeku dano, prav razumeti, koliki delež ima preblažena Devica in Mati Božja v našem zveličanji. Vsi vemo, da bi bil dober Bog po sto in sto potih lahko rešil zagrešeno člo¬ veštvo ; v svoji modrosti je sklenil, da se to po včlovečenji Božjega Sina zgodi. Ko¬ likor je ubogemu človeku dano, kolikor naš oslabljen um nezapopadljive skrivnosti Božje pregledati zamore, smemo reči, da so štiri vzroki, zakaj je Bog sklenil po včlovečenji svojega edinorojenega Sina člo¬ veka odrešiti. V tem spoznanji se nam bo 4* 52 pa tudi očitno pokazal delež, kterega je Marija pri tem imela. P e r v i č pomislimo, da greh, kterega sta storila perva dva človeka, je bilo raz¬ galjenje neskončnega Boga. V spravo tega razžaljenja je pravični Bog tirjal svojemu veličastvu dar neskončne veljave. In ta dar je bilo presveto Rešuje Telo Jezusa Kristusa. Sveti Pavelj piše v pismu do Hebrejcev, da je Božji Sin svojemu več¬ nemu Očetu rekel „pri svojem prihodu na svet: Klavščine in daru nisi hotel; telo pa si mi pripravil; žgavni darovi in darovi za greh ti niso bili všeč. Tedaj sem rekel: Glej! pridem, da storim, o Bog! tvojo voljo.“ Potem pristavi apo- stelj: ,, 'Po tej volji smo bili posvečeni z daritvijo telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej.* (Hebr. 10, 5—10.) To telo pa, ki je bilo za nas darovano, ki je ne¬ usmiljeno stepeno, s ternjem kronano, v prestrašnih bolečinah na križu za nas kervavelo, ki je na altarjih sv. katoliške cerkve vedno hranjeno, in je nebeškemu Očetu v najljubeznjiviši, najvrednejši dar, — to presveto telo je bilo storjeno in rojeno iz Marije Device. In od vekomaj je bila izvoljena, da je sprejela ta pre- časten in potreben delež v zveličanji našem. — O preslavna, od vekomaj izvoljena srednica naša! kdo bi te ne častil? — Drugič je Bog hotel s pomočjo žene rešiti človeka iz oblasti satanove, v ktero je tudi po grehu perve žene zabredil. „Žena je naredila začetek v greh, in zavoljo nje vsi umerjemo (Sir. 25, 33.) po neskončnem sklepu Božjem naj naredi tudi žena začetek milosti, in zavoljo nje vsi živimo. Evo je premagal satan; satana je pa Marija premagala. Bog bi bil lahko to zvito staro kačo sam kaznoval, kakor je storil že poprej, ko je prevzetnega an- gelja vergel v brezno peklensko, da je satan vekomaj pogubljen. Lahko bi ga bil vdaril po možu, ki je glava človeškega rodu in, ki mu je tudi kakor žena, z gre¬ hom zapadel. Pa vsega tega Bog ni storil. Kaznoval je satana z ženo in z njenim zarodom, ne pa z moževim zarodom, ker Odrešenik je bil rojen iz semena žene ■— iz čiste Device. Božja sodba je bila ta: „ Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo, in med tvojim in njenim zarodom; ona ti bo glavo sterla, in ti boš nje peto zalezovala. “ (I. Mojz. 3, 15.) Marija je bila od vekomaj izvoljena v to, da je pe¬ klensko kačo premagala, človeškemu rodu pa po svojem Sinu pridobila mir, milost in ljubezen ter mu zagotovila upanje več¬ nega zveličanja. — O mogočna kraljica? varuj nas svoje otroke pred vsem zalezo¬ vanjem peklenske kače! Tretjič je Bog hotel z vidnim od¬ rešenjem človeka nazaj k nevidnemu pri¬ peljati. Nesrečen greh je človeka tako pre- strašno oslepil, da je vidne reči tega sveta, po kterih bi bil mogel Stvarnika spoz¬ nati, same po božje častil. Tako piše sv. Pavelj: Ljudje »so spremenili veličastvo neminljivega Boga v podobo minljivega človeka, in ptic in čveteronogatih in la- zijočih žival . . . Oni so spremenili res¬ nico Božjo v laž, in so častili in služili raji stvarem, kakor Stvarniku. “ (Rim. 1, 23. 25.) Le na to vidno, pozemeljsko preveč navezani bi ljudje ne bili mogli spoznati nevidnega Boga; tudi njegovih djanj, njegovega daru ne. O neskončno ponižanje, o nezmerna prijaznost večnega Boga, ki je vidno podobo na se vzel, da je človeški slabosti pomogel, da je celo človeku v vsem enak postal, razim greha! Kako bi vendar človeški rod tacega Boga sprejeti ne hotel ? In da bi to vidno djanje, to ponižanje Božje saj vsacemu očitno bilo, da bi ta Božji Odrešenik nam enak bil, sklenil je Bog od vekomaj sem, da je bil, 53 kakor vsak človek, rojen iz žene. In ta žena je Marija, naša ljuba Gospa. Ona je bila od vekomaj v ta premodri Božji sklep odbrana; bila je bistven pogoj, da se je ta sklep spolnil. ■— O prečudna žena, tako blizo Božjega bitja! varuj nas, vodi nas, po pravi poti v sveti raj! Čet er tič je še Bog hotel s tem prečudnim ponižanjem svojim v človeku zopet zaupanje obuditi. Po storjenem grehu „ko sta slišala glas Gospod Boga ... sta se skrila pred obličjem Gospod Boga med drevje raja.“ In Adam je rekel: „Slišal sem tvoj glas ... in sem se zbal ... ter sem se skril. “ (I. Mojz. 3, 8. 10.) Ta strah, ta boječ- nost je prevzela ves človeški rod. Vsa zgodba stare zaveze nam kaže vedno pre¬ hajanje, vedni beg, sužno boječnost pred Bogom. Usmiljeni Bog je pa hotel pre¬ plašenega človeka nazaj privabiti do za¬ upanja ljubljenega učenca, ki je na persih Sinu Božjega slonil, do zaupanja malih otročičev, ki so se na njegovih kolenih radovali, do zaupanja skesane grešnice, ki je kuševala njegove noge. In kako milo nas kliče: „ Pridite k meni vsi, kteri se trudite, in ste obteženi, in jaz vas bom poživel. 11 (Mat. 11, 28.) Kako vendar ne¬ zmerno ljubo je neskončno dobrotljivi Go¬ spod vedel in znal to zaupanje obuditi. Bog pride na ta svet, kot majhno dete. Tisto milosti polno noč, ko je bilo to Božje dete rojeno, so boječi pastirci pervi slišali veselo naznanilo v toliko pomen¬ ljivih besedah nebeškega poslanca: „Ne bojte se; zakaj glejte! oznanim vam ve¬ liko veselje, ktero bo vsemu ljudstvu; ker danes vam je rojen Zveličar, kteri je Kristus Gospod, v mestu Davidovem. In to vam bodiznamnje: Našli bate dete, v plenice povito, v jaslih položeno. “ (Luk. 2, 10—12.) Sv. Bernard (ser. in N. D.) kaj lepo na to pravi: »Kaj se nek bojiš, o človek! — Ker pride? — Res, da pride; pa ne da bi svet sodil, ampak da bi ga odrešil; in da se ne moreš izgovarjati, kakor Adam: „Slišal sem tvoj glas, in sem se zbal, ter sem se skril,“ glej! zato je on postal majhno dete; saj jokanje majhnega deteta ti bo obudilo sočutje, ne pa strahu in boječnosti. Premila, preljuba Devica, njegova Mati, zavija njegove majhne nožiče v revne plenice, in ti bi se ga zbal?" — Oh, ne, ne! Nikdar nikoli no¬ čemo obupati, o ljuba Mati, ti naše upanje! Le pokaži nam Jezusa, blaženi sad svojega telesa, o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija! S ponižnim čudenjem hvalimo in ča¬ stimo nerazumljivo previdnost Božjo , ki je po tako milem, naravnem potu ne¬ skončno milost odrešenja nam podelila; pa še posebej zato, ker je najsvetejši stvari, Mariji Devici, pri tem tako bistveni delež odločila. Svojo ljubezen in svoje zaupanje do mogočne Božje Matere pa toliko uter- dimo, kakor zavoljo svoje večne izvolitve in zavoljo svoje nezmerne časti zasluži. — O Marija, srednica naša! reši nas, ki v te zaupamo! Amen. 2. Razodenje Božjega skepa angeljem. Podajmo se v duhu le še nazaj do začetka vseh časov. Ko se je približal trenutek , kterega je Božja modrost od¬ ločila, je Najviši svete angelje v ponižnosti poskusil. Bili so pervine njegovega stvar¬ jenja, čisti, lepi neumerjoči duhovi, ki so v prečudni polnosti svetlobe neskončno bitje Božje gledali in so njega kot svo¬ jega najvišega Gospoda spoznali in z naj- večim spoštovanjem molili. In vendar pravi sveti Duh: „ Glej! kteri njemu služijo, niso stanovitni, in v svojih ange- Ijih je hudobijo našel. 11 (Job. 4, 18.) Večidel so ti prečudni duhovi spoznali, da vse svoje bitje, svojo nezmerno lepoto, svojo zveličansko svetlobo le od Vsega- 54 mogočnega imajo. Proti njemu so se ozirali; sveta ljubezen jih je močno nanj vlekla; vsi goreči šobili, spolnovati nje¬ govo sveto voljo z zvesto hvaležnostjo. Eni pa so s čudenjem sebe ogledo¬ vali; veselili se svoje lepote ter so sami sebi dopadali, pa so zabredli v pregrešno prevzetnost in v gerd napuh. Njihova svetloba se je temnila, volja do pravič¬ nosti slabela, serce je postalo merzlo in nagnili so se k pregroznemu padcu. In zdaj jim je Bog v luči svojega razodenja pokazati hotel, da hoče še druga pametna bitja nižje verste vstvariti iz ravno tega velicega namena, da bi njega, svojega Stvarnika, njega najviše bitje spoznali, spoštovali, ljubili in častili. In angelji so videli, da je Bog tem pametnim stvarem — ljudem posebno vdan in Iju- beznjiv; videli so celo, da druga Božja oseba v presveti Trojici bo sama človek postala, in da naj tega včlovečenega Boga v stvari kot svojega kralja spoznajo, častijo, molijo in mu služijo; videli so, da vse pametne stvari so vstvarjene le zato, da bi temu kralju služile, se veko¬ maj ž njim veselile. V tej Božji luči pa so tudi spoznali, da veliko teh ljudi bo v čednostih jim zelč enakih; videli so pa še tudi, da Mati tega včlovečenega Boga bo nezmerno jih presegla v vseh sprednostih, v čed¬ nosti, v ljubezni in v zasluženji; tako, da jo morajo za svojo kraljico spoznati in častiti. Zvesti angelji so bili v tem trenutku vsi prevzeti svetega veselja in rajskega stermenja; čudili so se vsegamogočni dobroti svojega Boga; zagnali so hvalno in slavno svojo pesem; molili z vsem spoštovanjem skrivnosti Najvišega ter so bili vsi vneti v veseli ljubezni do včlo¬ večenega Boga in do njegove presvete deviške Matere. Eden najviših Kerubinov pa, bliščeč kot jutranja danica — lucifer — se je stogotil zavoljo prečudnega povzdigujenja človeške natore nad angelje, ter je vdihnil svoje prevzetne misli še drugim, ki so ž njim potegnili. In prepir je nastal med angelskimi duhovi. In glej! »veliko znamnje se je pri¬ kazalo na nebu: Žena s solncem obdana, in luna pod njenimi nogami, in na njeni glavi krona iz dvanajst zvezd. “ (Skr. raz. 12, 1.) To prečudno veliko znamnje, ktero so vsi angelji videli, je bila deviška Mati Sinu Božjega. V tem znamnji so videli človeško natoro v najviši popol¬ nosti in spoznali so, da neskončna mo¬ drost Božja se razodeva v tej stvari ne¬ zmerno lepši in popolniši, kakor v vseh druzih bitjih celega stvarjenja, ker Bog sam jo je ozaljšal s svojimi najlepšimi darovi ter jo napolnil z vso svojo milostjo. Pri tem pogledu se prevzetnost luci- ferjeva od togote peni in divja jeza ga razganja, ker je stvar sprednost pred njim zadobila in je bila k najviši časti povzdignjena. Vzdignil se je zoper Boga »in drakon se je vstopil pred ženo, . . . in vstal je velik boj v nebesih ... In doli je bil pahnjen, ... in njegov rep je potegnil tretji del zvezd neba ... in njegovi angelji so bili ž njim verženi . . in njih mesto se ni več našlo v nebesih. u (Skr. raz. 12, 4—9.) O nezapopadljiva pota Božje modrosti? molimo in hvalimo Te. — O nezmerna visokost Matere Božje! občudujemo te in radujemo se z vsemi angelji Božjimi za¬ voljo sprednosti tvoje. 3. Obljuba. Bog je svet vstvaril in začel svoje večne sklepe djansko razodevati. Vstvaril je perva dva človeka lepa in Bogu do¬ padljiva. Vsi dobri angelji so se veselili tega vstvarjenja. Lucifer pa, ta stara 55 kača, morivec od začetka, je v svoji to¬ goti se zvijal, kako bi se splazil do serca teh ljubljencev Božjih, da bi ju zapeljal v nepokorščino do Stvarnika, in nju in ves človeški rod pahnil v časno in večno pogubo. Bog pa je ljubil te svoje nove stvari; ozaljšal ju jp s svojo podobo; požlahtnil s pervotno pravico in prostostjo; navezal ju je na se z dobrotami in ju raz¬ svetlil z lučjo svoje milosti. Vendar je njegova modrost pripustila, da sta padla; ker ni omejiti hotel prostosti, ktere jima je bila potrebna, da bi mu bila skazala zvestobo in tako si prislužila zagotovilo njegove milosti. Imela sta popolno pro¬ stost, da sta se lahko odločila za pokor¬ ščino ali pa za nepokorščino do Stvarnika svojega. Satan pa, s svojo prekanjeno zvijačo, ju je res zapeljal, da sta grešila. — O nesrečen trenutek! — Lucifer se je radoval. Ker sta padla, ne toliko iz hudobije, bolj zapeljana v slabosti in naglosti, se ju je Najviši usmilil, in veselje černega zapeljivca zavoljo padca teh blaženih stvari Božjih je bilo kratko; ker zdajci je za- gromelo prekletstvo Božje čeznj: „Žena ti bo glavo sterla.“ (I. Mojz. 3, 15.) Temna je bila sicer ta Božja obljuba nesrečnemu človeku. Satan pa je bil po- tert; saj ta napuhnjen duh je že videl to ženo v vsi bliščobi njeni; in njegovi prevzetnosti je bila največa sramota, naj¬ strašnejša muka, da je premagala ga žena, ki je le stvar; še ne zgol duh, njemu enaka; tedaj v njegovih očeh veliko slab¬ ša, veliko manjša, kot on. Tudi zmaga njegova ni bila tako velika, kakor je v svojem serdu se domišljeval, ker po mi¬ losti Božji je ta človekov padec vendar rodil nebeški sad, kakoršnega satan ni pričakoval. Vesel je bil, ko je s svojo potuhnjeno zapeljivostjo oskrunil in po¬ pačil z nepokorščino podobo Božjo; bodla pa ga je pokorščina in spokornost pervih staršev, s ktero sta v svojem pregnan¬ stvu svojemu Bogu zvesto služila. Videl je sicer, da bo marsikterega Adamovih otrok lahko še zapeljal; pa zopet je vi¬ del, da veliko teh slabih in umerljivih bo stanovitno zaverglo vsa satanska pri¬ lizovanja in razstergalo njegove zvite zanjke, ter ga bo sramotno v beg po¬ gnalo. Tako je bil satan osramoten, človeški rod v svoji vernosti pa potolažen. Novo upanje, novo življenje je vzhajalo. S to kratko besedo: „ Žena ti bo glavo sterla, u je bil zagrešenemu človeku Odrešenik obljubljen. In svet je pričakoval svojega prihodnjega rešitelja, je pričakoval pre¬ čudne žene, ktera bo premagala napuh- njenega peklenskega duha. Povzdignimo, z Adamom in z Evo, svoje serce, svoje oko in svoje roke proti Mariji, tej prečudni ženi, s solncem ob¬ dani, s krono dvanajsterih zvezd na glavi, ki se je prikazala tako zgodaj človeškemu rodu, in mu v dolgem, temnem času stare zaveze tolaživno svetila, in je nam Zve¬ ličarja sveta rodila. — O preblažena, tako zgodaj napovedana, prečudna žena! bodi nam preserčno pozdravljena! 4. Preroki. Pretekla je versta celih stoletij s svojo vesoljno zgodovino. V teh dolgih letih se je vila, kakor zlata nitka, svetla versta pradedov obljubljenega semena, to je, tistega Sina, po kterem bo žena stari kači glavo sterla. Od Seta, pravičnega sina Adamovega, se je vezala ta versta po očakih, kraljih in prerokih do spol- nenja časov dane obljube; da so bile dognane prečudne bukve rodu, kakoršnih nima nobeden pozemeljski kralj. Zmiraj svetlejši, zmiraj čistejši se je kazala zvezda zaželjenega zaupanja na nebu, ktero so preroki vedno bolj na tanjko opisovali. 56 Poglejmo v svete bukve in občudujmo modrost Božjo in njegovo usmiljenje, ki je po svojih poslancih tolikrat naznano- val tisto prečudno ženo, ki bo kači glavo sterla. Sveti Duh jo imenuje Mater Stvarni¬ kovo. „Stvarnik vseh reči, in kteri me je vstvaril, je počival v mojem šotoru. “ (Sir, 24. 12.) Imenuje jo Mater lepe ljubezni: »Jaz sem mati lepe ljubezni in strahu in spoznanja in svetega upanja.“ (Sir. 24, 24.) Moder Salomon jo popisuje, kako imenitna, bogata da je: „ Veliko hčer je nabralo bogastva; ti si vse pre¬ segla.“ (Preg. 31, 29.) Na drugem kraji povzdiguje njeno lepoto: ,, Vsa si lepa, moja prijatljica in madeža ni na tebi“. (Vis. pes. 4, 7.) Drugi prerok jo visoko povzdiguje, jej najvišo stopnjo, največo oblast prilastuje: »Na vsi zemlji sem stala, in čez vsa ljudstva in čez vse na¬ rode (sem) viši oblast imela.“ (Sir. 24, 10.) Od nekdaj je bila odmenjena, od vekomaj izvoljena, pred vsemi drugimi stvarmi odbrana v najimenitnišo stvar Božjo: „ Gospod me je imel o začetku svojih potov, preden je kaj storil od za¬ četka. Od vekomaj sem postavljena in od nekdaj, preden je bila zemlja . . . Vse sem ž njim ravnala, in sem se veselila vsaki dan, in sem ves čas pred njim igrala.* (Preg. 8, 22. 23. 30.) V sreč¬ nem zaupanji so živeli, kteri so jo željno pričakovali, se na njo hrepeneče ozirali; zato jim po preroku kliče: ,, Blagor člo¬ veku, kteri me posluša, in čuje pri mo¬ jih vratih vsaki dan, in na me streže pri podbojih mojih clur.“ (Preg. 8, 34.) —- Vse te in enake izreke sv. pisma stare zaveze obrača na Marijo sv. katoliška cerkev, ki razsvetljena od svetega Duha, se motiti ne more. Kako lepo popisuje kraljev prerok lepoto od vekomaj izvoljene žene, ki je bila namenjena, glavo streti stari kači. V duhu gleda njeno veličastvo in raduje se, kakor Abraham, ki je videl dan Go¬ spodov: »Kraljica stoji na tvoji desnici v zlatem oblačilu, ogernjena s pisano ob¬ leko. “ (Ps. 44, 10.) Kakor bi rekel: Odbrana, izvoljena zmed vseh žen je na desnici Božji, k najviši časti povzdig¬ njena, oblečena s sveto ljubeznijo, obo¬ gatena z vsemi mogočnimi darovi, s pi¬ sano obleko. Ta kraljica na desnici svo¬ jega Božjega Sina, z vso nebeško bliščobo obdana, ni druga, kakor ona, ktero je Bog v svojem razodenji pokazal vsem nebeškim duhovom in ktero popiše sv. Janez v skrivnem razodenji, (12, 1.) kakor učijo najimenitniši cerkveni očetje, sv. Ambrož, sv. Auguštin, sv. Bernard, in drugi. Kako lepo nagovarja ta kraljevi praded svojo duhovno hčer, ki je bila rojena iz njegovega rodu! On jej kliče: »Poslušaj hči, in glej, in nagni svoje uho . . , Kralj bo želel tvoje lepote; za¬ kaj on je Gospod, tvoj Bog, ter ga bodo molili. In hčere s Tira, vsi bogati zmed ljudstva, bodo z darili tvoj obraz prosili. Vse veličastvo kraljeve hčere je znotraj v zlatih robovih; s pisanim oblačilom je ogernjena. Za njo so device h kralju peljane; nje družice so k tebi peljane, peljane so z veseljem in radovanjem: vpeljane so v kraljev tempelj. Namesti tvojih očetov so ti rojeni sinovi; . . spo¬ minjali se bodo tvojega imena od roda do roda. Zato te bodo narodi hvalili na večno, in od vekomaj do vekomaj.“ (Ps. 44, 11—19.) Kako vendar zares lepo je David popisal podobo tiste, ktera je poz- nej po pravici sama od sebe pela, da jo bodo srečno imenovali vsi rodovi in na¬ rodi ! (Luk. 2, 48.) Zares visoka, prelepa in imenitna je pesem Salomonova, ktero sv. cerkveni učeniki na Gospodovo Mater obračajo, v kteri popisuje modri kralj veličastvo Matere lepe ljubezni in svetega upanja. Od te 57 od vekomaj izvoljene Božje neveste go¬ vori njen nebeški ženin: Vsa si lepa, moja prijatljica, in madeža ni na tebi!* (4, 1.) »Zapert vert si, zapečaten stude¬ nec.* (4, 12.) „Kdo je ona, ki pride, kakor vzhajoča zarija, kakor lepa luna, izvoljena, kakor solnce, strašna, kakor zverstena vojskina truma?* (6, 9.) »Deni me, ko pečat na svoje serce, ko pečat na svojo roko; ker močna, kakor smert je ljubezen.* (8, 6.) Zmed vseh prerokov stare zaveze je pa najlepše, najbolj natanko popisal to prečudno, od vekomaj izvoljeno Mater prerok Izaija, ki je osem sto let pred njenim rojstvom v duhu gledal prečudno prigodbo, namreč Odrešenikovo rojstvo iz Device. In on tako le piše: »Poslušajte, Davidova hišal . . Zavolja tega vam bo Gospod sam znamnje dal: Glejte! De¬ vica bo spočela in Sinu rodila! in nje¬ govo ime se bo imenovalo Emanuel,* to je: Bog z nami. (7, 13. 14.) In kdo bo ta Sin, kako čudno, čeznatorno bo vse v njem, nam prerok sam pove: »Dete nam je rojeno, in Sin nam je dan, in- na njega rami je poglavarstvo, in imenuje se Prečudni, Svetovalec, Bog, Močni, Oče prihodnjik časov, Poglavar miru.* (9, 6.) Kdo ne spozna natančnega spolnenja tega pred toliko sto leti storjenega pre¬ rokovanja, ako se spominja tistih besedi, ktere je govoril angelj Gabriel prečisti Devici Mariji v tihi in samotni hišici Nazarenski, ko jo je pozdravil: » Glej, spočela boš v svojem telesu in rodila Sinu, in imenuj njegovo ime Jezus. Ta bo ve¬ lik 1 in Sin Najvišega imenovan; in Go¬ spod Bog mu bo dal sedež Davida, nje¬ govega očeta, in bo kraljeval v hiši Ja¬ kobovi vekomaj.* (Luk. 1, 31. 32.) Kako milo pravi Gospod Bog pri preroku Jeremiji: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato te z usmiljenja k sebi vlečem. Zopet te bom zidal, in zidana boš devica, Izrael. * In potem ves začuden pravi pre¬ rok : „ Gospod je nekaj novega vstvaril na zemlji: Ženska bo moža obdajala.* (31, 3. 22.) Te besede: »Ženska bo moža obdajala*, razumevajo cerkveni oča¬ ki, sv. Justin, sv. Ciprijan, sv. Auguštin, sv. Hieronim in drugi od čudovitega včlo- večenja Sinu Božjega v telesu prečiste Device Marije. Pač res je to novo stvar¬ jenje, izvzeto, povzdignjeno čez vse na- torne postave, da deviška Mati v svojem čistem naročji svojega Stvarnika in svo¬ jega Gospod Boga spočne in obdaja! In to novo stvarjenje je prerok šest sto let poprej naznanil. Tudi prerok Mihej je okoli šest sto let poprej napovedal celo kraj, kjer ho prečudna žena porodila Odrešenika sveta : »In ti Betlehem E fr ata, majhen si med tisuči v Judu; iz tebe mi pride Gospo- dovalec v Izraelu, in njegov izhod je od začetka, od večnih dni.* (5, 2.) Popri j pa, pravi prerok, bo Bog prepustil Izra¬ elsko ljudstvo sovražnikom, da se spokori in očisti »do časa, v kterem bo porodnica porodila.* (5, 3.) In ta porodnica je Marija, ki je z rojstvom obljubljenega Odrešenika, izvoljeno ljudstvo iz zapušče¬ nosti in duhovne sužnosti v kraljestvo miru in Božje milosti vpeljala. — Ta omenjena prerokovanja stare za¬ veze naj zadostijo, da spoznamo, da po Božjem razodenji so preroki vedeli in izvoljenemu Izraelskemu ljudstvu oznano- vali tisto deviško Mater, ki je bila od vekomaj odbrana in povzdignjena k časti, biti Mati včlovečenega Sinu Božjega in Zveličarja sveta. In ker se Mati od Sina ločiti ne more, velja vse prerokovanje ob¬ ljubljenega Odrešenika ozeroina tudi Ma¬ teri, od ktere je rojen w Jezus Kristus, naš Gospod. — Pa ne le z besedo je bila preroko- 58 vana ona, v kteri je Beseda Božja meso postala, ampak napovedana je bila tudi v dolgi versti pomenljivih in lepih podob. 5. Svetopisemske podobe preblažene Device. Bog sam je izvolil tisto ženo, ktero je ho¬ tel imeti kraljico ne¬ bes in zem¬ lje; on je od vekomaj sem ozaljšal tisto Devico, ki je v času bila prečud¬ na Mati Be¬ sede Božje. V začetku časov jo je vsem ange- Ijem pokazal, Očakom je duhovne oči odperl, da so jo gledali in opisovali s svojim pre¬ rokovanjem; pa jo tudi kazali v raz¬ nih lepih po¬ dobah. Pre¬ glejmo še mi nektere teh podob, v kterih so preroki na¬ povedovali našo ljubo Gospo, da spoznamo, kako jo je večni Bog ljubil, kako nezmerno obogatil, kako visoko po¬ vzdignil; da jo tudi mi toliko bolj lju¬ bimo, toliko lepše častimo. 1. Paradiž, Ko nam velik služabnik Božji, Mojzes, popisuje lepoto raja, nam pravi: „ Zasadil pa je Gospod Bog od začetka vert veselja, . . . je dal iz zemlje rasti mnogo drev¬ ja, lepo na videz in pri¬ jetno v jed: tudi drevo življenja v sredi raja.“ (I. Mojz. 2, 8. 9.) Ta vert veselja, ta deviška zemlja, je prečista De¬ vica Marija; drevo živ¬ ljenja v sredi raja; ni li žena zmed vseh edina zbra¬ na, ki nam je rodila sad večnega živ¬ ljenja? ka¬ kor jo je blagrovala Elizabeta: „ Blažena si med ženami, in blažen je sad tvojega telesa 1“ (Luk. 1,42.) 59 2. Noetova barka. Bog je ukazal Noetu: »Naredi si barko iz obrezanega lesa ... in s smolo jo zamaži znotraj je dobra in mogočna — reši večnega potopa vse, kterikoli se v nevarnih valo¬ vih tega pregrešnega sveta k njej zate- m zunaj. “ (L Mojz. 6, 14.); da tako valovi vesoljnega potopa niso mogli vanjo. In Noe, s svojo družino, je šel v barko in »Gospod sam je od zunaj za njim zaperl. “ (7, 16.) In bil je rešen ter postal oče novega zaroda. Ka¬ kor je bila ta Noe¬ tova barka zavaro¬ vana pred poto¬ pom; tako je bila preblažena Devica vsa in popolnoma, že pred rojstvom z milostjo Božjo čejo. Noetova barka je z Noetom rešila člo¬ veški rod; Marija pa je nosila v sebi Odre¬ šenika vesoljnega sveta. In kakor nihče ni bil rešen, ki v Noetovi barki ni bil; tako ne za- dobi nihče milosti Božje, kakor le na priprošnjoMarijino. 3. Lestvica Jakobova. Ko je očak Jakob be¬ žal v Mezopotanijo k Labanu, ga je noč prehitela, je legel na zemljo in je zaspal. »In v zavarovana pred vso silo nesrečnega greha. Neomadežana veličastno plava čez va¬ love poželjivosti in zapeljivosti tega sveta. Znotraj in zunaj je bila zakapana Noetova barka, da še kapljica ni mogla vanjo. Znotraj in zunaj je bila preoble¬ čena presveta Devica, vsa čista, da le senca pregrehe ni mogla do njenega Serca. Noe, ki je barko tesal, je šel sam vanjo. Tudi Stvarnik te žive barke Marije je sam prebi¬ val v njej. V njo se je zaperl; iz nje je iz¬ šel, ter je postal za¬ četnik novega sveta. Noetovabarka je rešila le onih osem ljudi, kteri so v njej bili, če ravno je bilo tri sto komolcev dolga, pet¬ deset komolcev široka in trideset komol¬ cev visoka. O vse veči je živa barka, Devica Marija, ki rada in lahko — ker spanji je videl lestvico, ki je na zemlji stala, in se z verhom nebes dotikala, in angelje Božie po njej gori in doli hoditi, in Gospoda sloneti na lestvici. u (I. Mojz. 28, 12. 13.) Ta skrivnostna lestvica, ki je na zemlji stala in do nebes segla, je Sv. Frančišek je imel enako pri¬ kazen in je videl dve lestvici, eno rudečo, eno belo; na verhu rudeče je slonel Kri¬ stus, na verhu bele pa Marija. Videl je preblažena Devica Marija. Na verhu te lestvice sloni milo nebeški Oče; od tam je po tej lestvici pri¬ šel Bog Sin k nam, da tudi mi po njej k njemu gremo. Po njej sprejemamo njegove milosti, kakor po njej svoje molitve k nje¬ mu pošiljamo; kakor so po Jakobovi lest¬ vici angelji Božji gori in doli hodili. 60 kako so njegovi bratje veselo se podali po rodeči lestvici naravnost k Gospodu; ali z žalostjo je zapazil, da so skoraj vsi doli popadali. Milo potoži svojo pravično žalost; in Gospod mu veli: »Reci svojim bratom, da naj po lestvici moje Matere Marije gredo. “ Sveti mož ravno zakliče svojim bratom: „0 moji ljubi bratje! le po beli lestvici Device Marije pojdite!" In srečno so prišli do verha. Če je tudi rudeča lestvica — pot križev in težav — prava pot, ki pelje k Gospodu v ne¬ besa; pa je tako sterma in težavna, da jih le malo po njej do verha pride brez pomoči Marijine.— Po Mariji je prišel Jezus na to zemljo; po Mariji pridemo tudi mi v nebesa. 4. Goreči germ. Mojzes pa je pasel ovce Jetrn, svojemu tastu, duhovnu madjanskemu. In ko je gnal čedo daleč v puščavo, je prišel do Božje gore, Horeba. In prikazal se mu je Gospod v ognjenem plamenu iz srede germa. In je videl, da germ gori, pa ne zgori. Mojzes je tedaj djal: Pojdem in bom pogle¬ dal to veliko prikazen, zakaj da germ ne zgori. Ko je pa Gospod videl, da gre gledat, ga je poklical iz srede germa: Mojzes!... sezuj svoje čevlje s svojih nog; zakaj me¬ sto, na kterem stojiš, je sveta zemlja.“ (II. Mojz. 3, 1—5.) Ta zares velika pri¬ kazen, ta skrivnostno goreči germ je kaj lepa podoba neomadežane Device. Sv. katoliška cerkev to v svojih molitvah na¬ ravnost spozna; (off. F. Pur.) ko pravi: »Spoznamo, da germ, kterega je Mojzes videl, ki je gorel, pa ni zgorel, je tvoje neomadežano devištvo, o Mati Božja!" Kakor je bil germ v gorečem ognji ves svetel in vroč, pa vendar ni nič zgorel, je cel ostal; tako je bila Marija z Božjim ognjem vsa obdana, goreča, pa ravno tako posvečena, z gorečo ljubeznijo napolnjena, vsa z Bogom sklenjena, nekako njemu enaka; zares sveta zemlja. Nismo li tudi mi včasih, tak goreč germ? 0 tudi mi smo tako srečni! V slovečem, milosti polnem trenutku, ko se v sv. Obhajilu sklenemo s svojim Bogom, postanemo skrivnostna podoba gorečega germa. Vsegamogočni Bog se zakrije s polnostjo svoje res¬ nice in svoje mi¬ losti v sredo našega serca. In prešinje- ni, goreči smo v svojem Bogu. Da pa zamoremo pre¬ nesti sveto priču- jočnost Božjo in resnično zedinjenje ž njim, govori in pride Gospod k nam v ponižnih podobah kruha in vina. O sčzujmo tudi mi svoje čevlje s svo¬ jih nog; razvežimo jermene pregrešne poželjivosti in odložimo podplate posvetne nečimernosti, ter se bližajmo Gospodu v ponižnosti, kakor Marija, dekla Gospodova. 5. Skrinja zaveze. Bog je Izrael¬ skemu ljudstvu po Mojzesu ukazal: „ Skrinjo naredite iz šitimovega lesa; poltretji ko¬ molec bodi njena dolgost, poldrugi komolec njena širjava in enako poldrugi komolec njena visokost. In pozlati jo z najčistej¬ šim zlatom, znotraj in zunaj, in napravi verh nje zlat -venec okrog, in štiri zlate roče napravi na njene štiri vogle . . . Naredi tudi spravni pokrov iz najčistej¬ šega zlata . . . Naredi tudi dva zlata 61 Kerubina, iz celega vlita, na obeh konceh spravnega pokrova. “ (II. Mojz. 25,10—19.) Zavoljo velikih skrivnost, ktere je skrinja zaveze hranila, in zavoljo prečudne enakosti, ktero je z Marijo imela, je ena najimenitniših podob Matere Božje. Zato moramo že bolj na tanjko ogledati to skrinjo in jo primerjati z našo ljubo Gospo. Ta stara skrinja je bila shranjena v najbolj zavarovanem, skritem kraji Jeru¬ zalemskega tempeljna, ki so mu svetišče za službo, ktero jej je Bog odločil. Stara skrinja je imela svojo dolgost, svojo ši- rokost in visokost zmerjeno po člove¬ škem komolcu, kije popolna mera; Marija, skrinja nove zaveze, je imela svojo po- terpežljivost, svojo ljubezen, svojo vdanost le na Boga obernjeno. Te čednosti so kakor tri mere njene duše, ter po svoje vsaka preseže vse druge stvari. „ Stara skrinja, pravi čudodelni sv. Gregor (serm. 1. de ann.), je bila zunaj in znotraj s čistim zlatom prevlečena; nova pa je rekli. In ravno na tem svetem kraji "je preživela tudi pre¬ sveta Devica, prava živa skrinja, dvanajst celih let; dokler ni bila zaročena s sv. Jo¬ žefom. Staro skrinjo, piše sv. Peter Dam¬ jan (ser. de Nat. V.) je napravil Bezebel, novo pa Emanuel. Uni je imel poma- gavca Oholiaba (II. Mojz. 31.), kar po¬ meni »moja hram¬ ba “; in Besedo Bož¬ jo je spremil sveti Duh, ki je pervi in vesoljni branitelj pre- blažene Device. To Božje najimenitniše delo, to skrinjo nove zaveze je storila sama presveta Trojica; ona je ta tempelj posvetila; ona je to stano¬ vanje. naredila; ona je to posteljo najlepšemu in najljubeznjivšemu ženinu pripravila. Skrinja stare zaveze je bila narejena z nestrohljivega lesa. Sv. Peter Damijan (serm. de Nat. V.) pravi, da pomeni, da presveta Devica Marija, akoravno je izšla z grehom spridenega rodu, je bila od svetega Duha izbrana in čista ohranjena ogernjena z zakla¬ dom vse svetosti. “ In če je po besedah sv. Hieronima (ad Eust.) vsaka nevesta Božja zunaj in znotraj po¬ zlačena skrinja zave¬ ze, se pač to lahko reče od nje, ki nima enake, ki je edina prava nevesta. In sv. Ildefonz pravi (lih. 5. de par. V.): Stara skrinja je imela v sebi ali pri sebi vse skrivnosti stare za¬ povedi; nova pa je hranila v sebi vse zaklade učenosti in modrosti Božje, vse čudeže nove postave, V svojem naročji je nosila postavo Božjo in Boga postave. Dolgo je imela pri sebi kralja vsega ve¬ ličastva, radost svetnikov, to je, svojega preljubljenega Edinorojenega. Ona je no¬ sila postavo v sredi svojega Serca, ter je imela pri sebi pravi kruh angeljev, kterega je dala temu svetu, in cvet vseh človeških otrok. V stari skrinji shranjene reči so bile lep pomen najimenitniših lastnost Mariji¬ nih. Mojzesove table so pomenile njeno modrost; palica Aronova njeno odkrito- 62 serčnost, mana pa njeno ljubeznjivost; tudi pomenijo njeno trojno veličastnost, izverst- nost, moč in dobroto Marijino. Staro skrinjo so penite Kerubinske pokrivale, varovale; pri novi so bili vedno blaženi duhovi. Stara skrinja je bila ozaljšana z zlatim vencem okrog in okrog; nova je zaljšana s tisučerimi zmagami hudobij in in sovražnikov Božjih, in okrog in okrog ima svoje neštete ljubljene otroke, ktere ljubi, kakor veličasten venec. Staro skrinjo so imenovali „veličastvo Božje", ker ondi se je Bog razodeval ; nova je imela us¬ peh tega veličastva, ker po njej se nam je Bog zares razodel. Stara skrinja je imela štiri zlate roče na svojih štirih voglih, skozi ktere so bili djani drogi z zlatom okovani, da so skrinjo nosili; nova je imela darove svetega Duha, ki so jo spremljevali po vseh njenih potih. Kedar so skrinjo zaveze vzdignili in jo na rame levitom položili, so duhovni zapeli besede Mojzesove: „ Vzdigni se, Gospod! in raz¬ krope naj se tvoji sovražniki, in beže naj, kteri te čertijo, pred tvojim obličjem.“ In ko so jo zopet doli postavili, so zdi¬ hovali: „ Verni se, Gospod! k množici Izraelove vojskel (IV. Mojz. 10. 35, 36.) „Ravno tako, pravi sv. Bernardin (tom 3. serm. 11.) bo s povikšanjem Matere Božje moč naših sovražnikov vselej oslabljena, in ž njo pride k nam vselej usmiljenje Božje. Ko so prinesli skrinjo stare zaveze in se je pred mestom prikazala, so se pogreznili Jerihonski zidovi (Joz. 6, 20.); se je razdrobil malik Dragon (I. kr. 5, 3.); in vsi so bili' ostro kaznovani, ki niso skrinje spoštovali. (I. kr. 6, 19; II. kr. 6, 6.) Tako se podere zidovje terdo- vratnega serca pri pogledu prečiste De¬ vice ; tako so zdrobljeni nakani hudobnega Duha, kamor se ona prikaže; vsi pa, kteri od nje hudo govorč, padejo v roke maščevalne pravice Božje, V druzih bukvah Makabejcev (2, 4 do 8.) se bere, da je prerok Jeremija po Božjem razodenji vzel šotor Mojzesov in skrinjo ž njim, ter ga je nesel na goro Nebo in tam zadelal v jamo, da bi je neverniki ne oskrunili; in ta kraj bo ne¬ znan ostal, in nihče ga ne bo našel, do¬ kler se ne bo skrinja zaveze spet prika¬ zala v zadnjih dnevih, da se bo ponovila zaveza z Bogom in z nesrečnim Judov¬ skim ljudstvom. Skrinjo nove zaveze pa so apošteljni po volji Božji spravili v skalnato votlino na oljski gori, in angelji so jo prenesli na sedež časti Božje, kjer je naša vedna priprošnica in nesrečne grešnike z Bogom spravlja. Bog pravi, ozeroma na skrinjo stare zaveze: „ Svoj šotor bom postavil med vami.“ (Mojz. 26, 11.) „In šotor bo za senčnico po dnevu, in v zavetje in skri¬ vališče pred viharjem in dežjem. “ (Iz. 4, 6.) In tako zavetje in skrivališče pred vihar¬ jem tega sveta je preblažena Devica vsem, ki se zatečejo k njej. Kdo bo preštel grešnike, ktere je ta zveličanska skrinja oprostila okovov hudih strast, ako so se le obernili k njej ? Kdo ve zadosti visoko ceniti zavetje, ktero pri Materi Božji vse¬ lej dobimo in imamo ? kako prečudno nas njena močna roka potegne in reši naj- večih nevarnost, ki p rotijo naši duši in našemu telesu? Kako ljubeznjivo nam priteče na pomoč ter nas obvaruje vsega hudega! Kaj vse slišimo in beremo da¬ našnje dni, kako se Marija v najbolj obupljivih težavah in nadlogah skazuje, da je res naše zavetje, šotor, kterega je Bog med nami postavil, da nam malo¬ vernim serčnost daje, da se v vseh svojih potrebah naravnost in s terdnim zaupan¬ je njej zatecimo. Tukaj vodi prečudno sebi izročene, da ne padejo, ter jih za¬ kriva s svojim plajšem; tam jih nosi v svojem naročji, kot svoje ljubljene otroke. V tem moramo spoznati Marijino nezmerno 63 dobroto in zavetje, ktero pri njej imamo. Prav toraj imajo cerkveni učeniki sv. Gregor, (or. de obl. V.), sv. Andrej K. (ser. de ann.), sv. Janez Dam. (or. de n. V.), ki našo ljubo Gospo in kraljico primerjajo skrinji zaveze. Kako lepo in častito enakost s skrinjo stare zaveze ima presveto telo naše ne¬ beške kraljice? Les šitimovi, s kterega je bila skrinja stare zaveze narejena, je bil nezrečeno lep, bel, nestrohljiv. Marijino telo je bilo čisto, bel tabernakelj Božji in trohljivost se ga ni dotaknila; ker nestrohljiv je bil po pravici in milosti Božji, če je bil tudi našim telesom enak. „Kako nek bi se ga bila trohljivost lotiti mogla, vpraša sv. Janez Dam. (or. 2. de ass.), ko je življenje v njem prebivalo? Zoper vso pravico, zoper vso pamet bi to bilo; to ni pristojno telesu, ki je Boga nosilo. “ Sv. Andrej Jeruzalemski pa pravi (or. 2. de dorm. V.): „Marijino meso pri njeni smerti ravno tako nič trohljivosti ni terpelo, kakor pri spočetji in pri roj¬ stvu včlovečene Besede ne.“ Poglejmo še, kaj pomeni tisti spravni pokrov iz najčistejšega zlata, ki je skrinjo zaveze pokrival? (II. Mojz. 25, 17-—22.) Ta spravni pokrov je najlepša podoba Matere Božje. Ta zlati pokrov sta ob- senčevala dva zlata Kerubina s prester- timi perutami. Poslušajmo, kaj pišejo sv. očetje od tega prelepega sedeža, iz kterega je Bog sam govoril in zapovedo¬ val. Sv. Metod (or. in hyp.), 1 sv. Andrej iz Kan. (or. de dorm. V.), sv. Efrern (or. de 1. M.), sv. Epifanij (de laud. D.). Ti in drugi cerkveni učeniki imenujejo tudi Devico Marijo spravni pokrov, sedež Božje milosti, in sicer sedež milosti za ves svet; ne le za en narod, kakor je bila skrinja zaveze. Pri onem spravnem pokrovu so dobivali Izraelovi otroci mi¬ lost; duša presvete Device pa je zgolj ljubezen in usmiljenje. Spravni pokrov je bil sedež Božji; kraj, kjer je Bog pre¬ bival. Cerkveni učeniki, sv. Bonaventura (spec. V.), sv. Damijan (serm. de nat.), sv. Andrej Kr. (or. 4. de dorm. V.) in drugi imenujejo preblaženo Devico Marijo sedež Božji. Iz spravnega pokrova je Bog govoril, je svojo voljo razodeval (II. Mojz. 25, 22.) Po preblaženi Devici smo zve¬ deli sklepe miru, ki jih ima Bog zavoljo nas (Jer. 29, 11.) in dobro, ktero nam voši zavoljo te hiše. (Ps. 121, 9.) Na tem spravnem pokrovu sta klečala dva zlata Kerubina, ki sta z nasproti obernjenim obličjem gledala v sredo skrinje ter s prostertimi perutami pokrivala kraj njega, kije tu bival. Tudi preblaženo Devico so obdajali sveti angelji ter premišljevali to izvoljeno stanovanje Božjega veličastva. Ta spravni sedež je bil splošno zavetje Izraelskemu«' ljudstvu, je bilo pribežališče, kamor so hiteli od vseh strani, da so potolažili jezo Božjo. In presveta Devica je pribežališče, kamor se zatekajo vsi Adamovi otroci, da zadobijo odpuščenje in se s svojim Bogom zopet spravijo. Kako pomenljiv je toraj za Marijo častni priimek ,,skrinja zaveze!" Kako častitljiv je za presveto Devico; pa kako podučljiv tudi nam! Tudi mi smo tempeljni Božji! Ako je bila skrinja zaveze tako sveta, da je njeno onečastenje bilo s prestrašnimi kazni strahovano, moramo tudi mi častiti in sveta ohraniti svoja telesa, ki so tempelj Božji, kakor uči sv. apostelj Pavelj (I. Kor. 3, 16. 17.): „Ako kdo tempelj Božji oskruni, ga bo Bog končal. Zakaj tem¬ pelj Božji je svet, kar ste vi.“ In zopet pravi: „ Ali ne veste, da ste tempelj Božji, in da Buh Božji v vas prebiva.“ Lepo nas zato opominja sv. Auguštin (ser. 252. de temp.): „Predragi! ker smo brez vse¬ ga svojega zasluženja z Božjo milostjo postali tempelj Božji, prizadevajmo se z vsem mogočnim trudom zaupajoči na Go- 64 spodovo pomoč, da nas Gospod v tem svojem tempeljnu, to je, v nas, ne zapazi nič, kar bi očem njegovega veličastva ne dopadlo. 'Zato očistimo vsega greha hišico svojega serca, ter jo ozaljšajmo s čed¬ nostmi; zaprimo jo satanu in odprimo jo Kristusu. Tako skušajmo, da s ključem dobrih del si odpremo vrata nebeškega kraljestva. Kakor si namreč vrata večnega, življenja s slabimi deli zaklenemo in za- plohamo, tako si jih gotovo z dobrimi deli odperamo.“ Tako naj slehern poprej pregleda svojo vest, preišče svoje serce, in ako zapazi, da je ranjeno, z grehom omadežano, naj z molitevjo. s postom ali z miloščino očisti, v sv. pokori opere, in milost bo našel pri Gospodu, in ne bo se bati, da bil odločen od večne in ne¬ beške večerje. Kje pa bomo spravo z Bogom našli? Kje ložej in bolj gotovo, kakor pri sprav¬ nem sedežu Jezusa Kristusa, ki je naš veliki duhoven, ki je sprava za naše grehe. (Hebr. 4, 14—16.) Na gori Kalvarji teče kri nove zaveze v spravo za grehe celega sveta. Stopimo toraj z zaupanjem k se¬ dežu milosti Božje, ker on je srednik nove zaveze. Kakor je pa skrinja zaveze častitljiva bila zavoljo čez njo djanega spravnega pokrova, tako častitljiva je Marija, skrinja nove zaveze; častitljiva zavoljo svojega Božjega Sina. Kakor je skrinja zaveze imela zlat vere, v kterem je bila shranjena mana (Hebr. 9, 4.); tako je skrinja nove zaveze, deviška Mati Marija, hranila kruh angeljev (Ps. 77, 25.) Jezusa Kristusa, ki je sam rekel: ,,Jaz sem kruh življenja .... kteri z nebes pride, da, kdor od njega je, ne umerje. “ (Jan. 6, 48. 50.) Ker pa Marija hoče, da mi živimo, zato nas sama vabi, da jemo od kruha, kterega nam je ona na svet prinesla: „Pridite, jejte moj kruh.“ (Preg. 9, 5.) Kralj Salomon je zažugal Abjatarju, ki se je zoper njega puntal: „Ti si mož za smeri (smerti vreden): pa danes le ne bom umoril, ker si nosil skrinjo Go¬ spod Boga.“ (III. kr. 2, 26.) Ako je Salomon prizanesel možu, ker je nosil skrinjo zaveze, koliko ložej bo Bog nam prizanesel zavoljo preblažene Device, ki je tudi naša Mati, ktera je njegovega preljubeznjivega Sina v svojem prečistem naročji nosila. Padimo k tej skrinji nove zaveze na svoja grešna kolena in kličimo k njej, s terdnim zaupanjem: O presveto Serce Marijino, ti skrinja zaveze! ti visoko presežeš veljavo zlate skrinje stare zaveze. V tej so bile le table zapoved Božjih; v tebi je zapodovalec sam in so tvoje pre¬ svete čednosti, s kterimi si ti vse zapo¬ vedi Božje na tanjko spolnovala. Pomagaj nam, da tudi mi po teh zapovedih živi¬ mo, da tudi iz tempeljna svojega serca motika Dagona izpodimo; pomagaj nam, da bodo tudi naša telesa čisti tempeljni Božji, prave skrinje, v kterih naj prebiva tvoj Božji Sin. Tako, o presveta skrinja zaveze! bomo imeli blagoslov in milost od tebe. Tako nam boš mogočna hramba zoper sovražnike naše duše. Pod tvojo hrambo bomo šli skozi ogenj in vodo. Ogenj naših strast bo pogašen; voda na¬ ših britkost bo razdeljena, kakor so Izraelci pod varstvom skrinje zaveze s suho nogo šli skozi Jordan ter so vse sovražnike premagali, da so v obljubljeno deželo prišli. Tako bomo tudi mi, pod tvojim mogočnim varstvom, skozi ta svet šli in svoje dušne sovražnike premagali, da pri¬ demo v večni nebeški Kanaan, v deželo večne obljube. Amen. 6. Svetopisemske podobe preblažene Device. Na dalje. 6. Aronova palica. Kakor nam podobarji kažejo v različnih prelepih po¬ dobah nebeško kraljico, tako jo nam ma- 65 larji zares umetno pred oči stavijo v vsakterih okoliščinah človeškega življenja. Kako prelepo jo prepevajo pesniki v svojih brezštevilnih pesmih! Kako visoko jo povzdigujejo, kako lepo opisujejo njeno lepoto in njeno mogočnost pridigarji in učeniki. Ravno tako so jo tudi preroki stare za¬ veze v raznih po¬ dobah opisovali in kazali. Ko je Bog Arona poterdil za svojega du¬ hovna, je ukazal Mojzesu, da so Izraelovi rodovi vsak svojo pa¬ lico prinesli, na ktero je vsak svoje ime zapisal. Ko je pa Mojzes te palice „položil pred Gospoda v šotor za¬ veze, in ko je bil drugi dan vanj prišel, najdel je, da je zelenela palica Arona iz Levijeve hiše; pognali so namreč popki, in v njem shranjena skrinja zaveze. Sa¬ lomon, najmodrejši kralj je dobil od Gospoda nalogo, da mu je v imenu svo¬ jega očeta Davida hišo zidal. Ta hiša Božja je bila postavljena s predragega, netrohljivega cedrovega lesa, in vsa ob¬ ložena z najči¬ stejšim zlatom in srebrom. Moder kralj sam pravi: „Hiša, ki jo želim zi¬ dali, je velika; zakaj velik je naš Bog čez vse' bogove. Kdo bo tedaj v stanu premoči, da bi sezidal njemu vredno hišo ? če ga nebo in nebes nebesa ne morejo obseči, kolik sem jaz, da bi mu mogel hišo zidati?“ (II. kron. 2, 5. 6.) Sedem let so zidali; kamen in les je bilo vse obrezano, na kraj sprav¬ ljeno, da se ni tam slišal vdarec sekire, in razpihnili so se v cvetje, ktero se je, ko se je bilo razširilo perje, naredilo v man¬ deljne. “ (IV. Mojz. 17, 7. 8.) Ta Aronova palica je zoper ves natorni red pognala perje, cvetje in rodila je sad. Tudi Marija je rodila svojega edino- rojenega Sina; pa ni spoznala nobenega moža. (Luk. 1, 34.) 7. Tempelj Salomonov, Bog vsegamogočni si je izvolil in posvetil v Izraelu kraj, kjer naj je bilo njegovo ime, njegovo Serce in njegovo oko vsaki dan. In ta sveti kraj je bil tempelj Salomonov ne klopot kladvov. Posvečenje tega sve¬ tišča je bil velik in vesel praznik za ves Izrael. Kralj in vse ljudstvo je pripravilo klavnih darov pred Gospoda, dvaindvaj¬ set tisuč volov in sto in dvajset tisuč ov¬ nov. (II. kron. 7, 5.). Ljudstvo in du¬ hovni so peli Da¬ vidove hvalno pesmi Gospodu, ker je večno njegovo usmiljenje. In oblak je napolnil hišo Gospodovo in veličastvo Božje se je prikazalo ljudstvu, ki je na svoj obraz popadalo in Gospoda molilo. Ako stermeči premišljujemo ta veli- 66 časten tempelj Salomonov in njegovo ve¬ likansko posvečenje, in prečudno prikazen Božjo, ne zapazimo li v njem podobe tistega živega tempeljna Najvišega, v kterem ni naznanil svoje pričujočnosti le s skrivnostnim oblakom, ampak v kterem je stanoval s polnostjo svojega Božjega bitja ? Veliko bolj netrohljiva, kot cedro v les, je Marijina čistost; drajši, kot srebro in zlato, so Marijine čednosti in njene sprednosti. Veliko bolj dopadljiv, kot dari¬ tev volov in ovnov, je dar molitve, po¬ nižnosti in bolečin presvete Device Marije. — O da bi bile tudi naše duše čist, ne- omadežan tempelj Gospodov, če tudi le revno in priprosto ogernjene s čednostjo in z zasluženjem! Prav živo in večkrat premišljujmo besede velicega aposteljna sv. Pavla, ktere tudi nam veljajo: »Ali ne veste, da ste tempelj Božji, in da Buh Božji v vas prebiva? Ako pa kdo tempelj Božji oskruni, ga bo končal. Za¬ kaj tempelj Božji je svet, kar ste vi.“ (I. Kor. 3, IG. 17.) 8, Zaperta vrata. Ko so Izraelci v babilonski sužnosti zdihovali, je Bog pre¬ roku Ecehielu pokazal nov tempelj. V tem tempeljnu so bila vrata, »ktera so gledala proti jutru, in bila so zaperta. In rekel (mu) je Gospod: Te vrata bodo zaperta; ne bodo se odperala, in nihče ne pojde skoz nje; ker je Gospod Izrae¬ lov Bog skozi nje šel; zatoraj bodo za¬ perta tudi poglavarju." (Eceh. 44, 1. 2.) Sv. Auguštin in drugi cerkveni učeniki obračajo to prerokovanje na Marijo. Kaj pomenijo te vrata druzega, kakor neoma- dežano Devico Marijo? Besede: ,Nihče ne pojde skoz nje" in „zaperta bodo tudi poglavarju", kaj hočejo reči druzega, kakor da sveti Jožef je ni spoznal? (Luk. 1, 34.) Kaj pravijo besede: „ Gospod Izraelov Bog je skoz nje šel?" kaj dru¬ zega, kakor da sveti Duh jo je obsenčil in da Gospod vseh angeljev je bil iz nje rojen? Vekomaj so bila zaperta te vrata. Marija je bila Devica pred porodom, v porodu in po porodu. 9. Meglica Elijeva. Malarji, sem že rekel, nam kažejo preblaženo Devico v raznih prelepih podobah. Večkrat vidimo, da njeno podobo obdaja svitel oblak. To zaljšanje imenujejo malarji „ glorijo" ali „slavo". S tako sveto meglico so v per- vih časih kerščanski malarji zaljšali samo podobe Božjega veličastva, zlasti podobo Jezusa Kristusa. Ko so nam Gospoda našega v taki lepi svitli in bliščobni me¬ glici kazali, pomenilo je to izvirek, za¬ četek vse svetlobe, vsega razsvetljenja. Le malokdaj so podobe svetnikov tako zaljšali. Največkrat pa vidimo le Marijine podobe v taki „gloriji" namalane. In to po vsi pravici. Saj je meglica kaj lepa in pristojna podoba Matere Božje. Saj sv. Duh sam v sv. pismu večkrat omenja meglice, s ktero nam naznanja Mater Božjo. Sv. Ambrož (exh. de V.) in tudi drugi učeniki učijo, da preblaženo Devico po¬ meni meglica, od ktere govori prerok Izaija: »Glej, Gospod se bo vsedel na. lahek oblak, in pojde v Egipt, in tresli se bodo egiptovski maliki pred njegovem obličjem.* (19, 1.) Kako se je vse to lepo zgodilo, ko je Marija, ta lahek ob¬ lak, prišla s svojim nebeškim dedetom v Egipt, bomo še pozneje na tanjko brali. Sv. Epifanij (serm. 1. de laud. M.) in več druzih sv. očetov, primeri preblaženo Devico svitlemu oblačnemu stebru (IT. Mojz. 13, 21.), ki je svetil -nekdaj Izrae¬ lovim otrokom v puščavi in jim je kazal pot v obljubljeno deželo. Tudi sv. Janez evangelist je pozneje v svojem skrivnem razodenji videl tak oblak, na kterem je sedel Sin človekov. (14, 14.) Najlepše pa je vpodobljena prebla- žena Devica Marija v majhni meglici, ki se je prikazala v času preroka Elija in je zemljo napojila z blagorodnim dežjem, 67 Od te meglice prerok tako govori: »Rekel je svojemu dečku: Pojdi gori in poglej proti morju. In ko je bil ta šel in se ogledal, je rekel: Nič ni. In spet mu reče: Povračaj se sedem potov. Ob sed¬ mem potu pa, glej, je meglica majhna, kot stopinja človekova vstajala iz morja . . In oblak, in veter in velik dež se je na¬ pravil.“ (18, 43—45.) Kakor je bila ta meglica v začetku čisto majhna, le kot človekova stopinja, pa se je urno razširila in vse nebo po¬ oblačila, ter je v veliko veselje vsem lju¬ dem razsušeno zemljo s prijet¬ nim dežjem na¬ močila; ravno tako razveselji- ven je bil pri¬ hod Marijini na to zemljo. Majhna v svojih lastnih očeh je bila pred Bogom velika in po svojem življenji je spodobno češčena povsod i, kjerkoli njenega Božjega Sina spoznajo in mo- S svojo milostjo, ker ona, kakor nekdaj svetli oblak, vodi ljudstvo Božje skoz temoto tega sveta. S svojim veličastvom; ker njej veljajo besede, ki so pisane v Sirahovih bukvah od solnca: „ Solnce vse reči razsvetljuje in pregleduje, in Gospo¬ dovega veličastva je polno njegovo delo.* (42,' 16.) 10. Gedeonova koža. V bukvah sodnikov (6, 36— 39.) berem tako le: »In Gedeon je rekel Bogu: Ako boš re¬ šil Izraela po moji roki, kakor si govoril, bom položil to kožo z volno na gumno: ako bo rosa samo na koži, po vsi zemlji pa suho, bom spo¬ znal, da boš po moji roči, kakor si govoril, rešil Izraela. In zgodilo se je tako. In on je po noči- vstal, je vzel kožo in je skledico z roso napolnil. V tej koži spozna sv. cerkev v svojih molitvah podobo preblažene De¬ lijo. Saj nam je ona prinesla zveličanje naše in vse dobro, kar le pričakovati za- moremo. Svitla meglica pa pomeni tudi raz¬ svetljenje Božje. Že samo ime Marija pomeni razsvetlajočo. Kakor piše sveti Bonaventura (Spec. V. c. 13.), je Marija ves svet razsvetila s svojim zgledom, s svojo milostjo in s svojim veličastvom. S svojim zgledom, kakor poje sv. cerkev od nje (Off. Nat. V. M.), da njeno pre¬ slavno življenje je svetu luč prineslo, in njena veličastna pričujočnost je svoje svitle žarke čez vse cerkve tega sveta razgernila. vice Marije,- Ko je Gedeon to belo kožo na tla postavil in je ostala vsa zemlja suha, je le na kožo padlo toliko rose, da je skledico ž njo napolnil. Ravno tako so rosila nebesa Pravičnega tiho in mirno na izvoljeno Devico in njegova rodivna rosa se je v njenem, prečisto belem sercu zbrala, ko je vsa zemlja pusta, suha in revna vse resnice in milosti bila. 11, Zvezda Balaamova. Prerok Balaam je to le govoril: „ Videl ga bom, to da ne zdaj, gledal ga bom, to da ne blizo. Zvezda izhaja iz Jakoba, in žezlo se vzdiguje iz Izraela.* (IV. Mojz. 24, 5* 68 17.) Ta zvezda, ki je izšla iz hiše Ja¬ kobove, je Marija, ki je izšla pred soln- cem Jezusom, ter je sprejela kraljevo žezlo, ko je postala kraljica nebes in zemlje. 12, Vzhajoča zavija. „Ado je ona, ki pride, kakor vzhajoča zarja ?“ (Vis. p. 6, 9.) Kdo ne ve, kako Ijubez- njivo lepa je jutranja zarja, ki se nam razgrinja na nebu, ko zginja temna noč in nam mili dan napoči? Kako prečudno njeni blišč vedno višej, vedno močneje prihaja, dokler se pervi solncni žarki na nebu ne prikažejo! In vse se oživi k novemu življenju, tički žvergolijo. vse zverine se gibljejo; tudi človek gre na svoje delo. Celo bolniku jutranja zarja oživi novo upanje v potertem sercu. Tako novo življenje se prične v sercu zapuščenega grešnika, kedar povzdigne svoje duhovno in tudi svoje telesno oko k Mariji, Materi Gospodovi. Na njeno mogočno priprošnjo zadobi milost Božjo, da se izterga nesrečnih verig velicih hu¬ dobij ; v skesani spovedi se spravi s svo¬ jim Bogom in resnično sklene, vsem skuš¬ njavam, vsemu vojskovanju vkljub stano¬ vitno hoditi pot pokore. In napočil je zanj dan novega življenja. Grešna noč je prešla, in če ga tudi plaši huda vojska, se vendar zopet le ozera proti Mariji, svoji nebeški Materi; in pri njej dobi to¬ lažilo in moč, serčnost in poslednjič krono duhovne zmage. Kaj je zbujenim stvarem jutranja zarja, to je spokorniku Marija Devica. 13. Luna. „Kdo je ona, ki pride lepa kakor luna? (Vis. p. 6, 9.) Nesre¬ čen popotnik, ako zaide v neznanem borštu in ga doteče še temna noč! Kolika ne¬ varnost zanj! Ako stopa naprej, se lahko spodtakne, lahko v neznano globočino po¬ grezne; pa tudi divja zver ga lahko zvoha in razterga. Ko pa skozi oblake mila luna pogleda, zemeljsko temoto pre¬ žene, se veselo ozre popotnik proti njej, novo upanje ga oserči, da išče pota in doseže svoj namen. Ni li tak nesrečen popotnik vsak greš¬ nik, ki je zabredil v černo temoto svojih pregreh, ter je v nevarnosti, da se zdaj pogrezne v večni prepad, da ga požre peklenska pošast? In večno usmiljenje Božje ga navda s sveto miseljo, da se ozre na Marijo, to duhovno ,,luno“, ki je pribežališče grešnikov. In prestrašna temota je razpodena, svetlejše postane v njegovi duši, in upanje se oživi, da še ni pogubljen, da Marija prosi zanj. In ona mu daje moč, da se izkopa iz pre¬ grešnega pota in reši svojo dušo. 14. Solnce. »Kdo je ona, ki pride . . . izvoljena, kakor solnce?“ (Vis. p. G, 9.) Ta je Marija, veselje vsem pravičnim. Ko se prikaže solnce na nebu, se poskri¬ jejo vse lepo migljajoče zvezde. Njegovo veličastvo napolnuje ves svet, svetloba in gorkota navdaja vso zemljo, vse stvari se ga vesele. Solnce je vsegamogočni Stvarnik kot kralja odločil vsem zvezdam, da se krožijo okoli njega. Tako je povz¬ dignjena Marija, izvoljena Mati Gospodova, čez vse verste svetnikov, čez vse kore angeljev; ona je pred vsemi kronana s častjo in veličastvom. In sv. cerkev jo kliče kraljico angeljev in vseh svetnikov. Zato njo, kakor solnce med zvezdami, povzdigujejo in častijo vsi pravični, kakor kraljico nebeško; jo ljubijo, kakor svojo mater, z otroško ljubeznijo; jo kličejo v vseh potrebah, kakor mogočno in Ijubez- njivo priprošnico, na pomoč v življenji in v smerti. Zares je izvoljeno solnce vsem pravičnim. 15. Zverstena vojskina truma. »Kdo je ona, ki pride . . . strašna ka¬ kor zverstena vojskina truma.“ (Vis. pes. 6, 9.) Tudi ta je Marija, varhinja sebi izročenim. Vojskina truma, za boj vredena, je prestrašen pogled. Dolge verste vojšča¬ kov; njihove čelade se bliščijo, njihove 69 puške in sablje blisketajo. Grozen mora biti taki pogled sovražniku. Britko mu tolče serce pred trenutkom, ko se grozo¬ viti boj prične; lahko da ne prenese tega in se v beg poda. Tako strašna je Marija človekovim sovražnikom, hudobnim duhovom. Kdor se pod Marijino varstvo poda, si njo po¬ močnico, varhinjo izvoli, se mu ni nič bati, če bi se tudi ves pekel zoper njega vzdignil. Naj ga hudobni duhovi s skuš¬ njavami v greh napeljujejo; Marija ga brani; bežati morajo. Naj njegovo dušo z maloserčnostjo, celo z obupnostjo nad¬ legujejo; Marija mu je močan škit, od¬ stopiti morajo. In če ga še na smertni postelji napadajo, njegovo dušo dražijo, stiskajo in plašijo; Marija mu pristopi, in pri njenem pogledu z grozo zbežijo. Kdor na poti pokore britko omaguje, naj se ozera na Marijo, to lepo vzhajočo zarjo! ■— Kdor v černi noči svojih pre¬ greh stoka, naj zdilme k Mariji; ona je svitla luna, ktera ga bo na pravo pot pripeljala. —- V vseh skušnjavah, v nad¬ logah in britkostih, celo v smertnih te¬ žavah se ozerajmo na Marijo, ki je vsem nasprotnikom našim strašna, kakor zver- stena vojskina truma; ki nam sveti in kaže pot v lepe nebesa, kakor svitlo, zlato solnce. — 16. Še nektere podobe. Kdo bo naštel vse podobe, v kterih preroki opisujejo moč in slavo tiste, ktera je bila od vekomaj izvoljena, da je stari kači glavo sterla? Le še nektere poglejmo in po malem premislimo. V visoki pesmi modrega Salomona se imenuje »cvetlica na polji in lilija v do¬ linah. “ (2, 1.) C ve tli ca na polji, ktero le malokdo porajta, je pa zares lepa po¬ doba Marijine ponižnosti, ki se k toliki časti povzdignjena le deklo Gospodovo imenuje. (Luk. 1, 38.) Lilija v dolinah nam kaže njeno najlepši čednost, ki daje lepoto vsem drugim čednostim, to je njena neomadežana čistost in nedolžnost. »Kakor lilija med ternjem, tako je moja prijatljica med hčerami«, pravi še Salomon (2, 3.) To je, izvzeta zmed vseli družili Evenih hčer, ki so v primeri ž njo kakor ternje z lilijo. „ Moja golobica« jej pravi, (2, 14.) ki pa je nosila njega, ki je s tremi persti obesil težo zemlje in je tehtal skembeljnom gore in griče na tehtnici. (Iz. 40, 12.) „ Zapert vert in zapečaten studenec« (4, 12.) Zares čist, neomadežan, zavarovan vert je Marija, ker jo je Vsegamogočni vzel v posebno varstvo svoje in pod svoj pečat, da je bila studenec žive vode (Jan. 7, 38.) in postala „polna milosti", ktero tudi nam, kolikor hočemo, deli; ako le iz tega studenca zajemati se potrudimo. Moder Sirah pa jo imenuje »cedro na Libanu povišano« (24, 17.) Cedra je ravno, visoko, proti nebu rasteče drevo, ki je v sneženih visočinah na Libanu naj¬ lepše rastla; ima netrohljiv les, ki je bil za Salomonov tempelj odbran. Tudi Marija je sneženo-belo, prečisto rastla, s s svojimi molitvami le proti nebu zdiho¬ vala ; bila je prav tempelj Božji; ker je nosila njega, ki ga nebo in zemlja objeti ne moreta. — Ona je »kakor cipresa na sionski gori«. (24, 17.) Cipresa je podoba milega žalovanja. Lepa, visoka in močna zraste. O koliko žalost je prestala Marija, ki je v terdnem zaupanji celo pod križem stala, kakor močna cipresa. »Kakor palma v Kadesu sem visoko zrastla.« (24, 18.) Palma široko svoje veje žene, da je trudnemu popotniku v hladno po¬ čivalo ; z njeno vejico pa se zmagovalci slavijo. Kdo nas bo okrepčeval, kdo nam potrebno moč in hladilo dajal v hudem in vročem boju s svetom, z hudobnim duhom in s spridenim mesom našim? Vsi vemo, da Marija, ki je Mati Odreše- nikova. Pod njeno hrambo bomo tudi mi prejeli palmovo vejo, ki je znamnje srečne 70 zmage. „ Kakor lepa oljka na polji sevi visoko zrastla." (24, 19.) Oljkino olje nam je v luč , v hrano in v zdravilo. Lepa, prelepa podoba Marije, ki nas s svojini zgledom razsvetljuje, s svojim blaženim sadom hrani in ozdravlja. „Kakor cimet in lepo dišeče mazilo . . . in kakor bal¬ zam je moj duh.“ (24, 20. 21.) Vse te dišave so lep duh Marijinih čednost. In kakor balzam rane celi, tako Marija vse serčne rane ohladi, ker ona je tolažnica žalostnim. IV. Nektere žene stare zaveze so podobe preblažene Device. I. Eva Kakor so preroki prerokovali in na tanjko opisovali Odrešenika sveta, tako je bilo več mož v stari zavezi, ki so bili podobe Jezusa Kristusa v raznih skriv¬ nostih njegovega včlovečenja, njegovega življenja, njegovega terpljenja in nje¬ gove smer ti. Tako so stari očaki s svo¬ jimi osodami in s svojim djanjem nekako kazali obljubljenega Mesija, kakor so to storili preroki s svojim prerokovanjem. Kakor smo videli, so preroki tudi Mater Odrešenikevo napovedovali in jo v raz¬ nih podobah kazali; kakor se je to spo¬ dobilo njej, ki je bila od vekomaj iz¬ voljena, da je pripomogla k našemu zve¬ ličanju. Je pa tudi cela versta imenitnih žen v stari zavezi, ki so bile izvoljene matere Izraelskemu ljudstvu, ali so ga s svoje serčnostjo velikih nadlog rešile, ali pa so mu s svojimi posebnimi čednost¬ mi lepe zglede dajale. Te žene so prave podobe Matere Gospodove, ter so s svojim življenjem kazale na tisto izvoljeno Devico, ki je bila Mati Sinu Božjega samega. Eva, mati celega človeškega rodu je perva podoba Matere Božje. Poglejmo za¬ četek njen. Njeno vstvarjenje je drugačno kakor vstvarjenje družili reči. Kar je Bog hotel, je rekel: naj bo, in bilo je. Ko je pa Evo vstvaril, vzel je Adamu „eno nje¬ govih reber, in je napolnil z mesom njega mesto “ (I. Mojz. 2, 21.) Kavno tako pre¬ čudno je vstvaril Marijo, ki je edina zmed vseh Adamovih otrok prišla iz rok Vsega- mogočnega neomadežana, čista, popolnoma; da je, akoravno iz Eve in njenega rodu, vendar čez vse napolnjena z milostjo Božjo, kakor zares čisto novo vstvarjenje. Ozeroma te pervotne lepote je Eva podoba preblažene Device. Čisto, neoma- dežano, s preimenitnimi sprednostmi ozalj¬ šano je Bog Evo vstvaril. Bila je kinč celemu raju, lepota celemu stvarjenju, ker oblačilo nedolžnosti jo je ogrinjalo, pravi sv. Auguštin. Mariji pa, tej presveti ne¬ vesti Božji veljajo besede kraljevega pevca, ki pravi: ,, Vsa lepa si, moja prijatijica, in madeža ni na tebi!“ (Vis. pes. 4, 7.) K natornim in čeznatornim darovom, s kterimi je Vsegamogočni prebogato ozalj¬ šal svojo ljubljeno hči, svojo preblaženo 71 Mater in svojo izvoljeno nevesto, moramo pridjati še nezmerno čast Matere Božje, pa tudi njeno osebno in preveliko zaslu- ženje. Poglejmo in pomislimo še namen perve matere Eve; pa ga primerimo Mariji^ tudi tu vidimo enakost. Eva je imela namen, da je bila tovaršica in pomočnica Adamu (L Mojz. 2, 18.) in po svojih otrocih, ktere jej je dobri Bog dal, mati in od- gojitelca vsemu človeškemu rodu. Ta ime¬ niten namen je Bog sam očitno in na tanjko naznanil, ko je ukazal, jo imeno¬ vati Evo, zato ker je bila mati vseh živih. (I. Mojz. 3, 20.) Namen druge Eve je bil enak, le veliko imenitniši. Imela je Božji poklic, biti ne le tovaršica in po¬ močnica, ampak biti tudi izvoljena Mati drugemu, Božjemu Adamu. Sv. Epifanij (hor. 73.) celo pravi, da je Adam v po¬ dobi govoril, ko je ženo imenoval Evo, to je mati živih, ker Eva je bila ljudem uzrok sinerti, po njej je namreč smert prišla na ta svet; Marija pa je bila uz¬ rok življenja, ker po njej nam je bilo življenje rojeno. In sv. Auguštin pravi (serm. 18. de Ss.), da Eva začetnica greha je človeštvu škodovala, Marija pa začet¬ nica zasluženja je človeštvu koristila. Ve¬ liko bolj po pravici se toraj imenuje Marija Mati vseh živih, kakor Eva. Še eno je, kar dela Evo podobno Mariji. In to je njeno terpljenje. Po ne¬ srečnem grehu je v kazen in pokoro na¬ stalo življenje britkega terpljenja, solz in zapuščenja. V tem je perva mati člo¬ veškega rodu resnična podoba druge naše Matere, ki je brez lastnega zadolženja postala Mati žalosti in bolečin. Eva je bila izgnana iz lepega raja, zapuščena je bila, ker sama je bila kriva, da je milost Božjo zgubila. Poglejmo prečastito Mater Božjo, kako bo izgnana, zapuščena, za- veržena iz Betlehema, kjer je nihče pod streho vzeti noče, da prenočiti mora v zapuščenem hlevu, kjer porodi Njega, ki ga angelji brez nehanja molijo. Kako te¬ žavna in britkosti polna je bila pot v neznani Egipt, ko je s svojim nebeškim Detetom pred grozovitnim Herodom bežala. Kako hudo je bilo presveti Materij da je na ptujem, med malikovalci več časa pre¬ živeti mogla. Kako žalostna je bila še le pot na goro Kalvarijo, ki je bila namo¬ čena s presveto kervijo Jezusovo in z britkimi solzami njegove presvete Matere. Niso mar te pota nekako končanje žalost¬ nega zaverženja iz lepega raja v kraj, ki osat in ternje rodi? 2. Sara. Sara je bila žena starega očaka Abrahama. Ko je pa v deželi, ktero je Bog Abrahamu in njegovemu zarodu ob¬ ljubil, vstala lakota, je na Božje povelje zapustil to deželo, da lakota mine, in je šel proti Egiptu, da hi tam preptujeval. Vzel je seboj tudi Saro in vso družino svojo. Ko je pa že blizo Egipta bil, se je hal, da bi Egipčani njemu in njegovim kaj žalega ne storili zavoljo Sare, ki je bila lepa žena. Ko so toraj do meje prišli, je Abraham rekel Sari: „R,eci tedaj, pro¬ sim te, da si moja sestra, da mi bode zavoljo tebe dobro, in da bom zavoljo tebe pri življenju ohranjen.“ (I. Mojz. 12, 13.) Bila je pa tudi res popolisestra nje¬ gova, ker v stari zavezi so se v rodu v zakon jemali; bila sta enega očeta, pa ne ene matere. (I. Mojz. 20, 12.) In res se je Abrahamu prav dobro godilo v Egiptu zavoljo Sare. Kakšen pomen pa ima vse to za Marijo? Sveti Bonaventura vse obnašanje Sare premilo in lepo oberne na Božjo Mater, ter jo tako le nagovori; „ O "sveta Gospa, ki si naša prava Sara, ponižno te pro¬ simo, reči, da si sestra naša; ker le tako smemo upati, da nas bo Bog milostno sprejel, in da bo rešeno naše življenja 72 in rešena naša duša. O ne brani se tega, ker le tako, da bomo pod tvojo hrambo, si ne bodo upali nam škodovati Egipčani, ki so hudobni duhovi. Pa tudi sveti an- gelji se bodo radi k nam približali, in nam v naših potrebah pomagali. “ (Spec. c. 6.) Sara je pa še v tem lepa podoba preblažene Device, ker je bila mati Iza¬ kova. Akoravno je bila Sara visoko spo¬ štovana, nekaj zavoljo natornih sprednost, nekaj zavoljo notranjih, ker bogato jo je • Bog obdaroval s telesnimi in z dušnimi lepotami; vendar jej je britko delo, da njuni zakon ni bil blagoslovljen. Sicer jej je Gospod obljubil, da bo sinu dobila in da bo mati velicega ljudstva. Ali de¬ vetdeset let je že imela, in Abraham blizo sto let. Vendar je verovala Gospodovi besedi in njeno upanje ni bilo zastonj. Vsegamočni jej je dal sina obljube v vi¬ soki starosti, kterega je imenovala: Izak, to je sin veselja. Ko je pa ta sin veselja in obljube Božje dorastel, prišlo je pre¬ hudo povelje Najvišega, da morajo starši tega edinega sina na odkazani gori njemu darovati. Kako grozoviti meč bolečin je prebadal srečno in toliko ljubeče serce matere Sare, ko je slovo jemala od svo¬ jega sina-, kterega jej je Bog obljubil in dal, in zdaj ga vidi, da gre na daljni hrib — v smeri! Kako je pokalo brit- kih bolečin prenapolnjeno materno serce! Mar ni tukaj bila Izakova mati res prava podoba Jezusove presvete Matere? Tudi Marija je svojega Božjega Sina spo¬ čela zoper ves natorni red, tako da je celo nebeškemu poslancu rekla; »Kako se bo to zgodilo, ker moža ne spoznam?« (Luk. 1, 34.) Tudi Marija se je potem, kakor nekdaj Sara, verno in ponižno vdala modrim naredbam Božjim, s tistimi prelepimi besedami, ktero v njeno češčenje vsaki dan trikrat zgovarjamo: »Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi« (Luk. 1, 38.) Tudi Marijini Sin je bil Sin obljube Božje, je bil duhovni oče neštevilnega naroda. Tudi njen Sin je bil Sin vesdlja, Sin sreče vsemu svetu, začetnik vseh milost vsemu ljudstvu cele zemlje. Kar pa Bog od vžaljene Sare, ki je toliko stara že bila, ni zahteval, in kar sama storiti ni mogla; to je storila Marija. Sara ni spremila svojega ljubljenca na v smert mu odlo¬ čeno goro; Marija pa je sama šla s svo¬ jini preljubim Sinom na goro Kalvarijo, ter je bila tam sama priča prestrašile smerti Jezusove. Pa, o moj Bog! ko je Abraham v svoji zares veliki pokorščini bil že pripravljen, darovati Bogu svojega Sina, pristopil je angelj Gospodov in vstavil je darovanje Izaka, samo z res¬ nično voljo je bil neskončno modri Bog zadovoljen; -—- na gori Kalvariji pa ni bilo angelja, ki bi bil darovanje Sinu Marijinega vstavil! In ternjeva krona je bodla Gospodovo glavo, žeblji so preter- gali roke in noge, sulica je prebodla Jezusovo Serce — Marija, njegova Mati pa je pod križem stala! 3. Rebeka. Rebeka je bila Izakova žena. Sveto pismo pripoveduje, kako zala deklica in pre¬ lepa devica je bila. Po tem po pravici sodijo cerkveni učeniki, da je bila pobožna in sveta, ker le nedolžno serce se res les¬ keta v zalih licah, v prelepih očeh. Da je imela nedolžno in zares dobro serce, pokazala je očitno, ko je staremu Abra¬ hamovemu hlapcu urno piti dala in je vse njegove kamele napojila, če je tudi zato nič prosil ni. (I. Mojz. 24, 16—21.) Že v tej svoji nedolžnosti, v tej svoji ljubezni je podobna najlepši, najnedolžniši in najljubeznjiviši Devici Mariji. Še bolj pa je Rebeka podobna preblaženi Devici v skrivnostnem djanji, čigar pomen se še le razjasni ozeroma na službo, ktero je deviška Mati Božja pri našem zveličanji 73 imela. Stari očak Izak, Rebekini mož in oče Ezava in Jakoba se je bil toliko po¬ staral, da so njegove oči o temnele in ni več videl. Poklical je toraj svojega star- jega Sina Ezava in mn reče: Glej, po¬ staral sem se, in ne vem dneva svoje snierti; pojdi vun, in ako na lovu kaj dobiš, napravi mi jed, kakor veš, da jo rad imam, da jem in te blagoslovi moja duša, preden umerjem. In Ezav gre na lov. Rebeka pa, ki je Jakoba preserčno ljubila, bi bila očetov blagoslov rada svo¬ jemu ljubljencu naklonila. Ezav pa je bil kosmat človek, in Jakob pa gladek. Ma¬ terna znajdljiva ljubezen si je urno po¬ magala. Oblekla je Jakoba z najlepšimi oblačili Ezavovimi in ovila njegove roke z kozličevino in goli vrat pokrila, da je slepi, oče za roke primšega sina imel za Ezava, ter ga je slovesno blagoslovil in mu rekel: „ Bog ti daj roso neba in debelosti zemlje, obilno žita in vina. Služijo naj ti narodi in rodovi naj se ti priklanjajo! Bodi go¬ spod svojih bratov, in sinovi tvoje matere naj se ti uklan¬ jajo. Kdor te bo preklinjal, naj bo sam preklet; in kdor te bo blagoslovil, naj bo z blagoslovom napolnjen\“ (I. Mojz. 27.) Sv. Bernard (serm. 28. in cant.) in ž njim tudi drugi učeniki to zares skriv¬ nostno in nekako čudno obnašanje Rebe¬ kino, ozeroma na Marijo tako le razložijo: Kozličevina pomeni grob. Jakob je tukaj podoba Zveličarja, ki je bil popolnoma čist, prost vsega greha. Ko je toraj Sin Božji človek postal iz Marije Device, „je ■naše grehe sam nosil v svojem telesu 11 (I. Pet. 2, 24.), to je nasledke in kazni naših grehov, da bi mi grehu odmerli in z njegovimi ranami bili ozdravljeni. In Marija pa je, ki je svojega Sina, kakor nekdaj Rebeka Jakoba, ogernila s tem oblačilom, to je s človeškim telesom, da da je blagoslov nebeškega Očeta njemu in njegovim izvoljenim pridobila; in sicer njemu moljenje, poveličevanje, zahvalo in ljubezen, ktero včlovečenemu Zveličarju skazujejo vsi pravoverni in na vsi zemlji in jo bodo skazovali do konca vseh časov. Blagoslov ljudem pa: Odrešenje, odpuš- čenje in pravico do večnega zveličanja. O bodimo hvaležni tej dobri Rebeki nove zaveze ter zdihnimo k njej: O hvala, serčna zahvala naj ti bo, o predraga Mati Božja in mati naša! ker si večnega Sinu nebeškega Očeta oblekla z obleko člove¬ škega umerljivega telesa, da je tako nam, tvojim otrokom, pridobil blagoslov Božji, da smo tudi mi sestre in bratje i s j eg o vi i n delež n i nebeškega kraljestva! 4. Rahela. Ko je očak Jakob pre¬ jel blagoslov svojega očeta Izaka, mu je njegov brat Ezav zažugal, da se bo nad njim zmaščeval; zato je na svet svoje matere bežal v Haran, k njenemu bratu Labanu, da sc uleže togota njegovega brata, in da se ondi oženi, kakor mu je tudi stari oče svetoval. Laban ga je lepo in prijazno sprejel in Jakob mu zvesto služi štirnajst let za njegove hčeri. Ko je še le mesec dni bil pri njem, mu je rekel Laban: Ker si moj brat, (to je, moje sestre sin) mi boš mar zastonj služil? Povej, koliko plačila hočeš imeti? Imel gaje silno rad. Laban pa je imel dve hčeri; starji je bilo ime Lija, to se pravi utrujena, in je imela kennežljave oči. Mlajši pa se je imenovala R ah e la, to je, ovca. »Rahela bila zalega obraza in lepa videti. Jakob jo je ljubil in je djal: Hočem ti za Rahelo, 74 tvojo mlajši hčer, sedem let služiti. “ (L Mojzes 29, 17. 18.) In služil je sedem let; in zdele so se mu, kakor malo dni zavoljo prevelike ljubezni. Pa Laban ga je v dan gostovanja ogoljufal, in Jakob je za ljubljeno Rahelo še sedem let služil. Rahela pa je bila nerodovitna. Dolgo je Boga prosila, da bi jej odvzel to zasra¬ movanje. In Bog jo je uslišal, in rodo¬ vitno storil. In spočela je in rodila sinu, in je imenovala njegovo ime Jožef, to je pomnoženje. Ta pa je bil tisti Jožef, kterega so njegovi bratje iz nevošljivosti Izmaelcem za dvajset srebernikov prodali. In ti so ga v Egipt odpeljali, kjer je po čudnih potih Božje previdnosti in po svojej razumnosti prišel do kraljeve časti, da mu je kralj Faraon „spremenil njegovo ime, in ga je imenoval po egiptovskem jeziku ‘ Cafnat-paaneah 11 , odrešenika sveta (I. Mojz. 41, 45.) Ne vidimo li v tej prigodbi vpodob- Ijeno zgodbo Jezusa Kristusa, Odrešenika vesoljnega sveta? Pač vsa lepša ovčica, kot Rahela, je Marija Devica. Po serčni molitvi še le je Rahela spočela in rodila sinu. Koliko lepši in serčnejši je bila še le molitev preblažene Device, s ktero je milost Božjo nagnila, da je postala pre¬ čudna Mati Sinu večnega Boga! Rahela je rodila sinu Jožefa, ki je bil imenovan „odrešenik sveta". Resnična podoba Sinu Marijinega, Jezusa Kristusa, ki je Odre¬ šenik vesoljnega sveta. In kakor so Jo¬ žefa njegovi bratje za dvajset srebernikov iz same nevošljivosti prodali, tako so Judje Jezusa Kristusa iz same hudobije za trideset srebernikov skupčevali. — O naša Rahela, lepa ovčica! O Božja Mati, Marija Devica! Ozeraj na nas v ljubezni se svoji, ker tudi mi vsi otroci smo tvoji! 5. Judita. Judita, imenitna Judovska žena, je s svojim junaškim delom rešila vso Izra¬ elsko deželo neusmiljenih Asircev, ki so jo hudo stiskali. S to svojo serčnostjo, v zaupanji na Božjo pomoč in v poniž¬ nosti, je postala lepa podoba tiste močne žene, ktera je peklenski kači glavo sterla. Holofernes, vojskovodja asirskega kralja Nabuhodonosorja, je z veliko vojsko ob- legel mesto Betulijo ter je mestnim pre¬ bivalcem živež in vodo odtegnil in jih tako terdo stiskal, do so že sklenili se vdati. Živela pa je v mestu mlada vdova, Judita z imenom. Stanovala je v gornjem delu svoje hiše, nosila je spokorno obla¬ čilo, se razun praznikov vse dni postila. Bila je lepa, priljudna žena, da jo je vse spoštovalo in rado imelo. Bala se je Boga; toliko manj pa se je ljudi bala. Njeni mož jej je zapustil veliko bogastvo in obilno družino. Ko je ta žena zvedela, da so sklenili po petem dnevu, ako pomoči ne bo, mesto izdati; pokliče starešine k sebi, ter jim tako lepo prigovarja, naj ne bodo maloserčni, pa naj ne stavijo Gospodu mej, ampak s ponižnim in po- tertim sercem naj pomoči Božje pričaku¬ jejo. Opominja jih, naj molijo ž njo k Gospodu. Sama se, kot spokornica, verže na svoj obraz, ter kliče v dolgi in pre- serčni molitvi k Bogu, naj Ou s svojo mogočnostjo poterdi sklep, kterega je storila v svojem sercu Slekla je zdaj svo, vdovska oblačila, oblekla se v veselo obleko in nališpala se je z vso svojo lepotijo. In ker vse to napravljanje ni izviralo iz poželjivosti, ampak iz pobožnosti; zato je Gospod Bog njeno lepoto pomnožil, da se je očem vseh videla v neizrečeni berhkoti. Na vse zgodaj se poda, samo z eno deklo, da pride proti jutru doli po hribu do asir¬ skih oglednikov, ki jo peljejo pred Ho- loferna, kakor je zahtevala. Tu je tako previdno in modro govorila, da so se vsi čudili nje modrosti in so rekli med seboj: „Ni je žene na svetu tako očitne, lepe in 75 modre v besedah.“ (Jud. 11, 19.) Obna¬ šala se je pa tudi tako vredno, da se nihče ni prederznil, ž njo kaj napačnega počenjati. Ko je pa Holofern njene lepote pre¬ sunjen, poželjivosti do nje gorel, se je toliko vina napil, da nikdar toliko, je omamljen ležal na postelji in je terdo spal. Judita pa je rekla svoji dekli, da naj zunaj pred hramom stoji in pazi, da kdo ne pride. Sama pa je „stopila k postelji, ter je molila s solzami in gibala z ustnicami na tihem, rekoč: Poterdi me, Gospod, Bog Izraelov, in glej to uro v delo mojih rok, da vzdigneš, ka¬ kor si obljubil, svoje mesto Jeru¬ zalem, in dopol¬ nim to, kar sem si verovaje umi¬ slila, da se za- more po tebi zgo¬ diti.“ (Jud. 13, 6, 7.) Potem je stopila k stebru, kjer je visel nje¬ gov meč; in ko ga je iz nožnic potegnila, je pri¬ jela lasje njegove glave, in še je zdrk¬ nila: „ Poterdi me, Gospod Bog v tej uri!“ (13, 9.) Z vso močjo je vdarila dvakrat na zatilnik ter mu je odsekala glavo, in je izvalila njegovo truplo s postelje in potegnila ogrinalo čeznj. Dala je glavo Holofernovo svoji dekli v mavho in obe ste šli skozi šotore, kakor k molitvi; se obernili okrog doline, da ste prihiteli do mestnih vrat. Odprite vrata, zakliče ču¬ vajem, ker z nama je Bog. In kako so se oveselili, ko jim pokaže glavo ošab¬ nega Holoferna! Polna zahvale pa pri¬ poveduje, da jo je angelj Gospodov varo¬ val, ko je tj e šla, tam bila in se od tam vernila, in Gospod ni pripustil, svoje dekle oskruniti; zato hvalite ga vsi, ker dober je in večno njegovo usmiljenje. In kakor jim svetuje, obesijo Betulijani Holofernovo glavo čez mestno ozidje, in se nalašč ude- rejo z velikim vpitjem proti pervim asir¬ skim stražam. In straže tečejo v šotorišče pravit, da gredo Judje v boj; Asirjani pa najdejo svojega vojvoda brez glave, velik strah jih prepade, in velika zmeš¬ njava nastane, da na vso moč beže. Izra¬ elci pa ubežne pobijajo. Tako je Bog rešil svoje ljudstvo s serčnostjo pobožne žene. Kar je storila Judita svojemu mestu Betuliji in Izraelskemu ljud¬ stvu ; to in še veliko več je sto¬ rila tista žena, ktera ni rešila le enega mesta, ne le enega ljudstva, temuč je rešila vse človeštvo suž- nosti peklenskega Holoferna. In to junaštvo te iz¬ voljene žene je bilo preč v začetku človeške zgodbe na¬ znanjeno; ko je Gospod Bog sam prise- ženemu sovražniku zapeljanega človeka, stari kači, rekel: ,, Sovraštvo bom naredil med teboj in m ed ženo; med tvojim in njenim zarodom; ona ti bo glavo sterla, in ti boš nje peto zalezovala. 11 (I. Mojz. 3, 15.) Kakor lepa je bila Judita, in Bogu do¬ padljiva; o koliko lepši je bila Marija, polna milosti Božje! Kakor je Judita na tihem živela, serčno molila; tako je Ma¬ rija v samoti bila; le molitev in pobožna vaja je bilo edino veselje njenega nedolž¬ nega serca. Koliko bolj čista je bila ob¬ varovana ona, ki je toliko serčno molila 76 in zaupljivo zdihovala za reženj e svojega ljudstva. Došlo je tudi njej nebeško po¬ velje, da je srednica odrešenja, srednica oprostenja smerti, sramote in večne po¬ gube. In kakor je tukaj v svojem življenji sterla glavo peklenskemu Holofernu, tako še zdaj po svojem častitem vnebovzetji, še zmiraj vodi serčen in zmagovalen boj zoper navale hudobnega duha. Od nekdaj je bila in do konca vseh časov bo pribe¬ žališče grešnikom, tolažnica žalostnim, zdravje bolnikom, moč skušanim, pomoč vsem kristjanom. Vsi pravoverni kristjani jo zaupljivo kličejo: »naša ljuba Gospa vedne pomoči, prosi za nas!“ Po zares prečudni zmagi, ktero je junaška Judita dosegla, je vsa duhovščina z Jeruzalema v Betulijo prišla, vidit Ju¬ dito in jej srečo vošit, in blagrovali so jo z enim glasom: „Ti si slava Jeruza¬ lema, ti veselje Izraela, ti čast našega ljudstva!“ (Jud. 15, 10.) Koliko bolj se spodobi, da vsi blagrujemo in slavimo prečisto in premogočno Devico in Mater Božjo Marijo! Zato jo z dna svojega serca počastimo in zdihnimo k njej: „Frosiza nas, ker si sveta žena in se Boga bojiš! (Jud. 8, 29.) Ni je žene na svetu tako očitne, lepe in modre v besedah. (11, 19.) Gospod te je oblagodaril s svojo močjo, ker je po tebi v nič storil naše sovraž¬ nike. Oblagodarjena si ti, o hči! od Go¬ spoda, najvišega Boga, pred vsemi ženami na zemlji. Hvaljen bodi Gospod, kterije nebo in zemljo ustvaril, kteri te je vodil, da si vojvodu naših sovražnikov glavo odsekala; ker je danes tvoje ime tako povišal, da ne bo pošla tvoja hvala iz ust ljudi, ki se bodo spominjali moči Gospodove na večno, zavoljo kterih nisi zanašala svojemu življenju v stiskah in v nadlogi svojega rodu; temuč si okom prišla pokončanju pred obličjem našega Boga. (13, 22—25.) Ti si slava Jeruzalema, ti veselje Izraela, ti čast našega ljudstva!“ (15, 10.) 6. Estera. Prav imenitna žena stare zaveze je tudi Estera, ki je bila, kakor Judita, čez vse lepa, čista; pa tudi serčna, polna terdnega zaupanja v Boga in je svoje ljudstvo zares ljubila. Na povelje perzi- janskega kralja Asuera so poiskali in na- berali po vsem kraljestvu najlepših deklet, zmed kterih naj bi si kralj novo kraljico zvolil. Estera, judovska devica, je med vsemi kralju najbolj všeč; in on si jo kraljico izvoli. Ni imela več ne očeta, ne matere, in Mardohej nje stric, je skerbel za njo; zato je bil vedno blizo nje,'na kraljevem dvoru. Takrat je kralj Asuer podelil Amanu pervo službo v svojem kraljestvu. Napuh Amanov pa je bil tako velik, da je zahteval skoraj malikovalsko češčenje, da so pred njim celo svoja ko¬ lena pripogovali. Stari Mardohej mu noče skazovati te nespametne časti. Aman za¬ voljo tega sklene, se maščevati nad Mar* dohejem, in ker je bil Mardohej Jud, tudi nad vsem judovskim ljudstvom. V svojem serdu je zvil od kralja povelje, da naj pomorč in pokončajo vse Jude, od mla¬ dega do starega, in naj njihovo premo¬ ženje pograbijo. Mardohej in vsi Judje močno žaljujejo in jokajo zavoljo napo¬ vedi, da bodo vsi pomorjeni, ko se na- puhnjeni Amon pri kraljevi mizi gosti. Mardohej sporoči to Esteri, ter jo prosi, da naj gre kralja milosti prosit za svoj narod. Kraljica se prestraši, ker ve, da je kraljeva ojstra zapoved, da kdorkoli v notranji kraljevi dvor pride nepoklican, brez odlašanja mora ko j umreti, če kje kralj znamnja milosti ne da. Mardohej pa jej le še prigovarja: » Kdo ve, če nisi ramo zato h kraljevanju prišla, da bi ob takem času bila pripravljena? “ (Ester. 4, 14.) Sporočila je Mardoheju, naj zbere vse Jude, ki jih v mestu najde, da mo¬ lijo za njo; naj se postijo tri dni. Tudi 77 ona se je s svojimi deklami ravno tako postila; potem, pravi, pojdem h kralju, postavi nasproti, ker nisem poklicana, in se bom v smertno nevarnost podala. In tretji dan je s sebe djala oblačila svojega žalovanja in se je obdala s svojo veličastjo. In ko se je v kraljevski obleki lesketala, in na pomoč klicala Boga, je vzela seboj dve dekli, kteri ste jo pod¬ porah. Z lepotičenim obličjem je prikri¬ vala svoje žalostno serce, ki je bilo tesno zavoljo prevelicega strahu. Tako se je vstopila kralju nasproti, kjer je sedel na kraljevem prestolu, ter se lesketal zlata in drazih kamnov, in strašno ga je bilo bila uslišana. Gerdi podpihovalec, prise- žen sovražnik Božjega ljudstva, Aman je bil obešen na petdeset komolcev visoko bruno, ktero je bil napuhnež pravičnemu Mardoheju pripravil. Mardohej pa je bil stopil v službo Amanovo ter je bil pervi deržavni poglavar. Na prošnjo kraljičino je bil preklican pervi ukaz, kteri je velje- val pomoriti vse Jude. Urno so šli na vse kraje poslanci z veselim ukazom, da naj se Judje branijo svojim sovražnikom z orožjem v roči. In veliko sovražnikov so pomorili in vesel praznik so obhajali. In tako je Estera lepa podoba pre- blažene Device Marije, Estera, silno lepa pogledati. Ko je pa svoj obraz vzdignil in z ognjenimi očmi serditost svojega serca pokazal, se je kraljica sčsedla, je obledela in trudno glavo na deklo naslonila. Bog pa je kraljevega duha vkrotkostspreobernil, in strahoma je s pre¬ stola skočil, in jo s svojimi rokami pod- peral, dokler se ni zavedla in se je pri- Ijuboval s temi besedami: „ Nikar se ne boj! Ne boš umerla; ker ne za te, am¬ pak za vse druge je ta postava (da nihče ne sme nepoklican pred kralja — 4, 11.) narejena . ■ . Ona pa je odgovorila: Videla sem te, gospod! kakor angelja Božjega in moje serce je bilo zbegano iz strahu pred tvojo veličastjo, zakaj silno čuden si, gospod, in tvoje obličje je polno milosti. (15, 16 17.) Če sem milost našla v tvojih očeh, o kralj! in če teli dopade, pusti meni moje življenje, za ktero te prosim, in moje ljudstvo, za ktero te milo prosim. Zakaj izdani smo, jaz in moj narod.“ (7, 3. 4.) In Estera je in zalega obraza, je pred vsemi ženami milost in usmiljenje našla pri kralju; in kraljevo krono jej je postavil naglavo.Tako je Marija z blišečo le¬ poto svoje presvete duše in s svojo Iju- beznjivo ponižnostjo milost našla pri naj- višemu kralju, kakor jej je angelj Gospodov oznanil: „ Češčena , milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami!“ (Luk. 1, 28.) Tudi Marija je kraljica; kronana s krono večne slave. — Postava, da nihče nepo¬ klican ne sme priti pred kralja, je veljala vsem. Kralj pa ni hotel, da bi ta občna postava vezala tudi njegovo ljubljeno Estero, in le ona sama je bila izvzeta tej prepovedi. Kaj lepa podoba tiste ne¬ skončno visoke, na vsem svetu edine sprednosti, ktero je prejela od nebeškega kralja edina preblažena Devica Marija. In ta prednostjo: Njeno neomadežano spočetje. O zares izvoljena Devica, ta žalostna postava izvirnega greha je bila oklicana in je zadela vse; ]e ti sama si 78 bila prosta, ti sama- zmed vseli izvzeta! In kakor so Judje vesel praznik imeli, ko so bili rešeni po Esteri, ki jim je, prosta kraljeve postave, rešenje pridobila; tako, o še veliko bolj se veselimo tudi mi, tvoji otroci, te tvoje sprednosti, s ktero si vredna postala, biti Mati Odre¬ šenika našega! — Spodobno, častitljivo in ponižno obnašanje ljubeznjive Estere je ohladilo in potolažilo izbuljeno serdi- tost mogočnega kralja Asuera. Kdo pa si bo upal stopiti pred obličje z našimi pregrehami razžaljenega, pravičnega in svetega Boga ? Kdo ga bo potolažil ? Kdo bo njegovo, v naše kaznovanje serdito vzdignjeno roko obderžal ? Ker prestrašilo je pasti, v roke živega Boga. (Hebr. 10,31.) Pa, ne bojmo se! Tudi mi imamo pre¬ lepo , preljubeznjivo Estero, ki prosi za nas. — O ti predobrotljiva kraljica nebes in zemlje! kako sladka in kako velika . oblast je v edinem pogledu tvojega ma¬ ternega očesa, na tvojega Sina, našega Boga in sodnika! Saj si ravno zato h kraljevanju prišla, da si vedno priprav¬ ljena, prositi za nas. Ne glej naših gre¬ hov , ampak spominjaj se svoje velike moči, in našega zaupanja v te. V svojem spočetji, o Devica! si neomadežana bila: prosi za nas Očeta, čegar Sina si od svetega Duha spočela in za nas rodila! Amen. 7. Ana. Mož z Efrajmovega gorovja Elkana je imel ženo, z imenom Ana.. Ta ni imela otrok. In to je bilo Ani britko pri sercu, ter je molila k Gospodu, in se je obilno jokala, in je storila obljubo, rekoč: „ Gospod vojskinih trum! ako se ozreš in pogledaš na nadlogo svoje dekle, in se me spomniš, in daš svoji služabnici sinu, ga bom dala Gospodu vse dni njegovega življenja.* (I. Kralj. 1, 11.) In zgodilo se je, da je po dolgi molitvi Ana spočela in sinu rodila, in je imenovala njegovo ime Samuel, to je, od Boga sprošen. Ko je pa dete odrastlo, ga je pripeljala v tempelj in ga Gospodu izročila vse dni. Ana pa je molila in se razveseljevala v imenitni zahvalni in preroški pesmi, v kteri razodeva radovanje svojega serca, ker jo je toliko povzdignil Gospod Bog, ki je svet in mogočen, ki mogočne pre¬ maguje, slabotne z močjo prepasuje, ki sitim, pa prevzetnim kruh od jemlje in lačne nasituje. In potem v preroškem duhu pravi: „ On vzdigne potrebnega iz prahu in izteče siromaka iz blata, da sedi pri knezih, ter prejme veličasten sedež. Go¬ spodovi so namreč stebri zemlje, in na nje je postavil okroglo zemljo. On bo varoval noge svojih svetih, in hudobni bodo v temi umolknili; zakaj človek ni močan po svoji moči. Gospoda se bodo bali njegovi sovražniki, in v nebesih bo gromil nad njimi. Gospod bo sodil po¬ krajine zemlje, in bo dal vladarstvo svo¬ jemu kralju, in bo povišal rog svojega maziljenega.* (I. kralj. 2, 8—10.) Samuel pa je služil pred Gospodovim obličjem in mladenček je bil prepasen s platnenim plajškom, in mati mu je nare¬ dila majhno suknico; in on je bil pove¬ ličan pred Gospodom, ki se mu je.pri¬ kazoval v spanji. In Samuel je bil velik prerok in „je sodil Izraela vse dni svo¬ jega življenja (7, 15.) Kakor Ana, vse lepše, je molila pre- blažena Devica Marija; in Gospod jej je dal Sinu, ki ni bil le „zvest prerok Go¬ spodov* (I, kralj. 3, 20.), ampak naj- imenitniši in kralj vseh prerokov, od kterega so vsi drugi preroki svoje pre¬ rokovanje imeli, in s kterim je Bog svoje ljudstvo obiskal. (Luk. 7, 16.) In zahvalna preroška pesem Samuelove matere Ane, mar ni vsa podobna preimenitni pesmi, ktero je preblažena Devica pri obisko- 79 vanji svoje tete Elizabete pela, in v kteri tako navdušena preserčne zahvale toliko povzdiguje svojega Gospoda, ki se je ozerl na nizkost svoje dekle? Kakor Ana kliče Marija: „ Velike reči mi je storil On, ki j e mogočen in sveto njegovo ime . . . Moč je skazal s svojo roko, in razkropil je napuhnejne v misli njih serca. Mogočne je s sedeža vergel, in ponižne, povzdignil. Lačne je z dobrim napolnil, in bogate prazne pustil. Sprejel je Izraela svojega služabnika, in se je spomnil svojega us¬ miljenja. Kakor je obljubil našim, očakom, Abrahamu, in njegovemu zarodu na ve¬ komaj. “ (Luk. 1, 46—55.) Kakor Ana Samuelu, tako je naredila Marija Jezusu majhno suknjico. Kakor je Ana Gospodu izročila Samuela vse dni; tako je Marija darovala Jezusa nebeškemu Očetu za nas. In kralj, od kterega prerokuje Ana, da bo vladarstvo prejel po sodbi, ki bo na vso zemljo prišla, kdo drugi je ta kralj, kakor Sin preblažene Device Marije, naš Odrešenik, naš Gospod in prihodnji Sod¬ nik? O srečna Ana, tako lepa, podoba Matere Božje! 8. Mihola. Mihola je bila hči pervega Izrae¬ lovega kralja Savla. David je imel hudo vojsko s Filistejci ter je pomoril dve sto mož, kakor je zahteval Savi, da mu je potem svojo hčer Miholo dal za ženo. In Gospod je bil z Davidom; Mihola pa, Savlova hči, ga je ljubila. (I. kralj. 18, 27. 28.) In ko je Savi Davida s sulico prebosti hotel, ta pa se je umaknil in zbežal, je Savi svoje stražnike poslal v Davidovo hišo, da bi ga zjutraj umorili Mihola pa, njegova žena, ga je spustila skoz okno, in bil je otet. Toda Savi ni miroval: je le zalezoval Davida; celo Miholo, njegovo ženo, mu je vzel in jo dal drugemu možu. Dolgo bojevanje je bilo med Savlovo hišo in med hišo Davi¬ dovo. Davidu se je pa rod za rodom pod- vergel in je vedno močnejši prihajal; Savlova hiša pa je pojemala od dneva do dneva. In Savi je imel svojega per¬ vega vojskinega poglavarja Abnera, tega je Savlov sin Izboset hudo razkačil, da. je popustil hišo Savlovo, pa je poslal Davidu sporočnikov, naj mu rečejo : „ Na¬ redi prijateljstvo z menoj, in roka moja bo s teboj, in k tebi bom pripeljal ves Izrael. In David je rekel: Prav dobro! naredil bom s teboj prijateljstvo : toda eno reč od tebe hočem, rekoč: Ne boš videl poprej mojega obličja, dokler mi ne pri¬ pelješ Mihole, Savlove hčere ; in tako pridi, in me boš vidil. David je tudi k Izbo- setu, Savlovemu sinu, poslal sporočnikov, rekoč: Daj mi, nazaj mojo ženo Miholo, ki sem si jo zaročil za sto Filistejcev. (II. kralj. 3, 12—14.) In tako je David sklenil prijateljstvo zAbneromše le potem, ko mu je ljubljeno ženo Miholo pripeljal. Ta Mihola je podoba preblažene De¬ vice Marije. Nebeški David, večni Sin Božji, je toliko poželel najlepše Mihole, presvete hčere nebeškega kralja, da ni poprej sklenil miru in prijateljstva s člo¬ veškim rodom, kterega sta Adam in Eva zapravila in kterega. so vsi pravični stare zaveze tako željno pričakovali , dokler ni bila rojena najlepši Mihola — Marija, in dokler ni ona po Božjem sporočniku, velikem angelju Gabrielu, zahtevanega, sporočila poterdila, da je postala nevesta svetega Duha in Mati Sinu večnega Boga. 9. Abigaila. Marija je kraljica miru. A bi g ai la. je v tem podoba preblažene Device. Živel je o času Davidovem na Karmela silno bogat mož Nabal z imenom. Njegova žena je bila Abigaila, in sv. pismo pravi, da je bila prav modra in lepa; mož pa 80 je bil terd, silno malopriden in hudoben. Davidovi hlapci so pomagali njegove cede pasti v puščavi. Ko je pa David zvedel, da Nabal striže svoje ovce, poslal je svoje mladenče v Karmel, da bi jim Nabal za pomoč dal, karkoli premore, kakor je bila takrat navada. Ko so mladenči v Davi¬ dovem imenu ga pozdravili in povedali, zakaj so prišli, jih Nabal ni hotel poznati ter jih zaničevaje odpravil. Ko mladenči domu pridejo, sporoči) svojemu gospodu vse, kakor se je bilo zgodilo. David ukaže mladenčem, da se vsi z mečem prepašejo, tudi sam se je prepasal s svojim mečem, in šlo jih je z Davidom blizo štiri sto mož, da bi se maščevali nad hudobnim Nabalom. Abigaili pa, Nabalonovi ženi, je eden njegovih hlapcev povedal to, ter jej še reče: Premisli in prevdari, kaj ti je storiti; zakaj sklenjeno je hudo zoper tvojegamoža in tvojo hišo. “ (I. kralj. 25,17.) Hitro napravi Abigaila in naloži na osle kruha, vina, mesa, zernja, grozdja in stla¬ čenih. smokev. Svojemu možu pa ni vsega tega nič povedala. Zapove svojim hlapcem, da gredo pred njo in ona sama se na osla, usede. In šli so naproti Davidu in njegovim možem. Ko je pa Abigaila Da¬ vida ugledala, je urno z osla stopila, pred Davidom na svoj obraz padla, in se do tal priklonila, in ga ponižno prosila, naj sprejme ta blagodar, ki ga mu ona, njegova dekla prinese, in ga razdeli mla¬ denčem, ki hodijo ž njim; in naj ne pre¬ liva nedolžne kervi. »In David je'rekel Abigaili: Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog, ki te je danes poslal meni naproti, in blagoslovljeno bodi tvoje govorjenje, in blagoslovljena bodi ti, ki si me danes za- deržala, da nisem šel kervi prelivat in se maščevat s svojo roko ... In ko je David vzel iz njene roke vse, kar mu je bila prinesla, jej je rekel: Pojdi mirno v svojo hišo, glej, slišal sem tvoj glas, in sem častil tvoje obličje.« (I. kralj. 25, 32—35.) To snidenje Abigaile z Davidom je prelepa podoba veliko imenitnejšega in srečnejšega srečanja, kterega je David sam prerokoval, ko poje: »Milost in res¬ nica se srečate, pravica in mir se obja¬ meta.« (Ps. 84. 11.) To pa seje zgodilo, ko je edina in prava Abigaila sama na¬ proti prišla vsegamogočnemu Bogu, ki je bil po pravici zažugal kaznovanje greš¬ nikom, ter mu ponudila darove svojega deviškega serca s premilimi besedami: »Glej! dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi!« (Luk. 1, 38.) In tako mu je pomagala, uterditi kraljestvo sprave in miru, in je sama postala kra¬ ljica miru. Sv. Bonaventura lepo pravi: Abigaila je potolažila Davida z lepimi besedami in prijetnimi darili; Marija pa je zaderžala serd Božji s svojimi molit¬ vami in s svojim zasluženjem. Abigaila je odvernila časno kazen; Marija pa je storila, da je bila preklicana sodba več¬ nega pogubljenja. Abigaila je bila vredna, da jo je David blagoslovil; Marija pa si je pridobila blagoslov Božji. — Zato, o kraljica miru! s svojim Sinom nas spravi; svojemu Sinu nas priporoči; svojemu Sinu nas izroči! Amen. 10. Makabejska mati. Marija je kraljica mučenikov, Mati sedem žalost. Neskončno moder Bog je tudi ozeroma na njeno terpljenje pripustil, da je preblažena Devica vpodobljena v stari zavezi tudi v tej svoji lastnosti, kot žalostna Mati, ki se je vdeležila terpljenja in smerti svojega Božjega Sina. Zares preimenitna, zares večno slavna podoba ta je Makabejska mati. Kdorkoli premišljuje to prigodbo, mora biti presunjen, ko vidi grozovito mučenje pa občuduje senčno stanovitnost teh svetih junakov; pa sledi v tem celo versto brit- 81 kega terpljenja Jezusovega in njegove preblažene Matere Marije. Kralj Antijoh Epifan, ki je Jude strašno stiskal in je živel sto osem in šestdeset let pred Kristusovim rojstvom, je hotel pravo vero zatreti in Judom mali¬ kovalstvo vsiliti. Njegovemu nespametnemu naklepu se najpervi ustavi duhoven Ma- tatija. Po njegovi smerti se vojskujejo za vero in dom njegovi sinovi. Med njimi se je posebno Juda preslavno obnašal, ki je bil zavoljo svojega junaškega bojevanja Makabi ali Makabej, po naše „kovač" imenovan. Po njem so se Makabejci ime- v njej dolgo muči, se drugi z materjo pred med seboj opominjajo, serčno umreti. Ko je bil pervi tako umeri, pripeljejo druzega, da bi ž njim gerdo delali. Po¬ tegnejo mu kožo z glave z lasmi vred ter ga neusmiljeno terpinčijo, kakor per- vega. Tako so delali s tretjini, četertim, petim in šestim bratom. Zares je mati čudovitna in vredna spomina dobrih, pravi sv. pismo (7, 20.). Videla je sedem sinov enega dne umreti, in'je to prenesla z močno dušo zavoljo upanja, ktero je v Boga imela. Slehernega zmed njih je opominjala s krepko domačo besedo in ginil, da ga ni samo z napolnjeno z modrostjo, ki je združila z žensko mislijo moško serčnost. Še zad¬ nji, najmlajši sin je bil pri živ¬ ljenji; tega je tudi najbolj lju¬ bila. Pogled na nedolžnega mla- denča je bil tako mil in tako pre¬ tresljiv, da je celo kervoželj- nega Antioha besedami opomi¬ ne vali vsi, kteri so tačas za vero in deržavo se vojskovali. Tako tudi imenitno ženo, ki je bila mati sedem ju¬ naških sinov, Makabejsko ženo imenujemo. Zgodilo se je sto šest in šestdesetlet pred Kristusom, da so v Antijohiji zgrabili sedem bratov z materjo vred, jih pripeljali pred kralja, pa jih šilili zoper postavo svinjsko meso jesti. Bili so z biči in volovskimi žilami tepeni, ker kraljevega zahtevanja niso dopolniti hoteli. In stareji zmed njih je tako govoril: »Pripravljeni smo, raji umreti, kakor očetovske postave Božje prestopiti. 11 (II. Mak. 7, 2.) Kralj se tedaj raztogoti in ukaže ponove in brončene kotle razbeliti. Ko so bili razbeljeni, ukaže njemu, ki je govoril, jezik odrezati, kožo z glave potegniti, tudi roke in noge na konceh odsekati. In ko je že po vsem telesu pohabljen, ukaže ga v ogenj vreči in še dihajočega v ponvi peči. In ko se njal, ampak je tudi s prisego poterdil, da ga bo bogatega in srečnega storil, tudi za prijatla imel in mu bo službe dal, ako zapusti postavo svojih očetov. Ker se pa mladeneč k temu nikakor ni nagnil, je kralj materi svetoval in jej prigovarjal, da naj bo mladenču v rešenje. In ker jo je le opominjal z mnogimi besedami, je obljubila, da bo opominjala svojega sina. Naklonila se je tedaj k njemu in zasmehovaje grozovitega tirana reče z domačo besedo; »Moj sin, usmili se me, ker sem te zredila in k tej starosti pripravila! Prosim te, dete! ozri se v 82 nebo in na zemljo, in na vse, kar je ondi; in spoznaj, da je Bog te reči in človeški rod iz nič vstvaril. Zato se ni¬ kar ne boj tega rabeljna, temuč bodi vreden tovarš svojih bratov, in sprejmi smeri, da te v tistem usmiljenji, (ki ga pričakujemo) s tvojimi brati vred spet dobim. “ (7, 28.29.) Mladeneč, oserčen s temi maternimi be¬ sedami, reče: »Koga čakate? Nisem ne pokoren kraljevi zapovedi, ampak zapovedi postave Božje. Ti pa ne boš ubežal roki Božji. “ In ko je še več govoril in svojo serčnost pokazal, je kralja jeza zgrabila in je nad tem grozovitneje divjal, kakor nad vsemi; ker se mu je za malo zdelo, da je bil zasmehovan. Umeri je tedaj tudi ta nedolžni, ter je popolnoma v Gospoda zaupal. Poslednjič pa je bila za sinovi tudi mati končana. (II. Mak. 7.) Kje bomo našli toliko mero maternih bolečin? kje toliko junaške in pa mirne vdanosti v Božjo voljo pri tako grozovitem terpljenji maternega serca? Ti sedmeri sinovi Makabejske matere, niso li žive podobe sedmerih mečev, ki so prebodli preblaženo dušo Matere Božje? Počasu, v raznih obrokih so te meči derli v njeno presveto materno serce, tako da je bila posamezna rana zaceljena, da je pri vsa¬ kem obnovljenji prestrašile bolečine zopet napravila. In to se je godilo zavoljo nje¬ nega edinega, zavoljo njenega Božjega Sina. Makabejska mati je imela to tolaživno srečo, da je za sinovi preč tudi umerla. Marija ni imela te tolažbe. Marija je celo vedela, da njene bolečine množijo terpljenje Je¬ zusovo; in to jej je delalo še večo brit- kost. Ona je na tanjko spoznala gerdobijo greha, ki je bil edini uzrok njenih in Jezusovih bolečin; in je spoznala, če tudi ne po vsem, nezmerno Božjo lepoto svo¬ jega nebeškega Sina. In ravno to spoz¬ nanje je sleherno njeno bolečino hudo množilo. — O predobra Mati! naj ti dajem hvalo svojo za daritev tvojo! Žalostna je Mati stala, zraven križa je jokala, ko na njem je visel Sin. Daj mi s tabo se solziti, britko žalost obču¬ titi, Ti mi sprosi dar solza. I!. Elizabeta. Jezusa Kristusa, Odrešenika našega, kterega je Bog že našim pervim staršem obljubil, so preroki stare zaveze velikrat napodovali, zmiraj bolj na tanjko opiso¬ vali, v raznih podobah ga kazali. Ta po¬ doba je bila zmiraj bolj in bolj živa; tako da zadnji prerok, njegov napovedovalec, sv. Janez Kerstnik, ga je lahko pokazal in je rekel: „V sredi med vami stoji. 11 (Jan, 1, 26.) Tako je tudi mati zadnjega preroka poslednja podoba Matere Božje. In ta je Elizabeta, ki v imenu vsega svojega spola povzdigne svoj glas, in pozdravi Marij o : „ Blažena si med ženami!“ (Luk. 1, 42.) Kako je Elizabeta mati postala, kako čudne milosti in posebne nebeške dobrote je prejela; vse to je živa podoba tistih skrivnost, ktere so preblaženo Devico Marijo k časti Božje Matere povzdignile. V dnevu Heroda, kralja Judeje, piše sv. evangelist Lukež (1.) je bil duhoven, Caharija po imenu iz Abijevega rodu in njegova žena je bila od Aronovih hčer; in njeno ime je bilo Elizabeta. Bila sta oba pravična pred Bogom, ker sta živela po vseh zapovedih in postavah Gospodo¬ vih, nesvarljivo. Nista imela otrok, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in sta bila oba že priletna. Prigodilo se pa je, ko je Caharija duhovsko službo opravljal po versti svojega reda pred Bogom, je šel v svetišče kadilo užgat. Prikazal se mu je pa angelj Gospodov, stoječ na desni strani kadilnega altarja; in Caharija se je ustra¬ šil in groza ga je obšla. Angelj pa mu je rekel: „Ne boj se, Caharija! zakaj 83 tvoja prošnja je uslišana: in tvoja žena Elizabeta ti bo sinu rodila, in njegovo ime imenuj Janez . . . Velik bo pred Gospodom ... In veliko Izraelovih otrok bo preobernil k Gospodu, njih Bogu . . . In Caharija je rekel angelju: Po čem bom to spoznal! zakaj jaz sem star, in moja žena je že priletna. In angelj je odgovoril in mu rekel: Jaz sem Gabriel, ki stojim pred Bogom, in sem poslan s teboj govorit, in ti to oznanit. In glej! mutast boš, in ne boš mogel govoriti do dneva, ko se bo to zgodilo; zato ker nisi verjel mojim besedam, ktere se bodo do¬ polnile ob svojem času.“ (Luk. 1, 13—20.) Ko je pa iz svetišča prišel, ni mogel govoriti, in ljudje so spoznali, da je pri¬ kazen videl. Po teh dnevih pa je Eliza¬ beta, njegova žena spočela, kakor je bil angelj oznanil. To prečudno oznanilo in nenavadno spočetje, kako veselo enakost ima z oznanenjem in s spočetjem Sinu Božjega! Sveti, polni zaupanja v Božjo previdnost so bili starši Janezovi. Elizabeta ni imela nobenega upanja več, da bi jej Bog otrok dal; bila je tudi že priletna; toliko bolj čudni dar z nebes jej je obljubljeni sin. Res prava podoba neomadežane Device in Matere. Angelj Gospodov prinese to veselo oznanilo; tako tudi veliki angelj Gabriel preblaženi Devici v Nazaret. Kako lepo se pa sveti živa vera Marijina proti premislekom postaranega Caharija! Pre- blažena Devica se je sicer ustrašila ange- Ijevega pozdravljenja in pravi: „Kako se bo to zgodilo, ker moža ne spoznam?“ (Luk. 1, 34.) Ko je pa angelj povedal skrivnostno zagotovilo, da bo sveti Duh prišel v njo, se koj podverže s ponižno pa živo vero. Po pravici jo je Elizabeta, njena teta zato blagrovala: „Blagor ti, ki si verovala. 11 (Luk. 1, 45.) Caharija pa ni mogel verovati čudni obljubi, zato pa je bil mutast. Ne smemo toraj dvomiti na Božje obljube, in če tudi našo pičlo pamet presežejo in se nam neverjetne zdijo, da ne bomo na duši mutasti in slepi, da bi tako glasu milosti Božje ne slišali, pa bi tudi z verno in zaupljivo molitevjo k Bogu govoriti ne mogli. Elizabeti pa se je spolnil čas poroditi in je rodila sinu. Njeni sosedje in sorodniki so slišali, da je Gospod skazal svoje veliko usmiljenje nad njo, in so se ž njo vred veselili. Sedmi dan pa so prišli obrezovat dete, in so ga imenovali po očetu Caharija. Njegova mati pa je rekla: „Tega ne, ampak Janez naj se imenuj e.“ (1, 60.) Pomignili so pa očetu, kako hoče, da bi se imenoval? In si je ukazal dati tablico, in je zapisal, rekoč: „ Janez je njegovo ime.“ In so se vsi čudili. Pri tej priči pa so se odperla njegova usta in njegov jezik; in je spregovoril in Boga hvalil. In napadel je strah vse njih sosede, in po vseh judejskih gorah so se raz¬ glasile vse te reči. In vsi, kteri so slišali, so si k sercu vzeli, rekoč: »Kaj neki bo iz tega deteta? zakaj roka Gos¬ podova je bila ž njim. 11 (1, 66.) In Caharija, njegov oče, je bil napolnjen s svetim Duhom, in je prerokoval, rekoč: „Hvaljen Gospod, Izraelov Bog, ker je obiskal, in storil odrešenje svojemuljudstvu, in nam je postavil rog zveličanja v hiši Bavida svojega služabnika, kakor je go¬ voril skozi usta svojih prerokov, kteri so od nekdaj; odrešenje od naših sovražnikov, in iz roke vsih, kteri nas sovražijo; usmiljenje storiti našim očetom, in pomniti svoje svete zaveze, prisego, ki jo je pri¬ segel Abrahamu, našemu očetu, nam dati: da iz rok svojih sovražnikov rešeni, njemu brez strahu služimo, v svetosti in pravici pred Njim vse svoje dni. In ti, dete, boš prerok Najvišega imenovano; pojdešnam¬ reč pred obličjem Gospodovim, njegove pota pripravljat; dati znanje zveličanja njegovemu ljudstvu v odpušenje njih grehov; 6* 84 po pres&rčnem usmiljenji našega Boga, po kterem nas je obiskal, in ki se izhaja iz visokosti; razsvetliti te, kteri v temi in v smrtni senci sede, da ravna naše noge na pot miru. (Luk. 1, 57—79.) Tiha hišica Caharija in Elizabete v samotnem Hebronu o času skrivnostnega rojstva toliko češčenega sina Janeza —■ ta hišica nas živo opomni na samotni hlev pri Betlehemu in na vse prigodbe, ki so se tam godile sveto Božično noč. Sveto, tiho veselje napolnjuje serca vseh. Serce presrečne matere pa se vse raduje in Boga hvali. Kakor je bil Marijin Sin v dan obrezovanja na angeljevo oznanilo Jezus imenovan; tako je bil tudi Eliza¬ betin sin, na viši povelje z nebes, Janez imenovan. Vsi ponižni molimo tudi mi neskončno dobroto in modrost Božjo, ki vse pripravlja, vreduje in doveršuje v veselje in v zve¬ ličanje ljudem in v posvečenje svojega presvetega imena! — 12. Marija. Pobožni častivci Matere Božje v vseh teh imenitnih ženah stare zaveze častijo podobo preblažene Device Marije. Celo čerke presvetega imena „Maria“ ljubeznjivo razlagajo v pervih čerkah peterih slavnih žen starih časov. M jim daje Mihola, A Abigaila, R Rahela, J Judita in A Ana. — O da bi pač tudi mi bili zvesti in vredni častivci naše ljube dospe, prebla¬ žene Device . in Matere Marije! Ker jo je Vsegamogočni od vekomaj izvolil, v stari zavezi v imenitnih ženah častito kazal, slednjič pa tako visoko povzdignil, častimo jo tudi mi vsi kot svojo Gospo in Kraljico! Keršanske device, keršanske žene in matere! vam naj zdaj pa še posebej ena 1 beseda velja. Pred vaše duhovne oči so tu postavljene nektere podobe velicih, častitih žen stare zaveze. Kaj vam po¬ sebej te memogredoče podobe pravijo? Poslušajte in vzemite si k sercu! Neskončno usmiljeni Bog je človeški rod rešil greha in njegove pogube. To pa je storil tako, da je poprej zaničevani in zasramovani ženski spol neskončno vi¬ soko povzdignil. Smert je prišla na svet po grehu žene; in ženi je Bog to čast odločil, da je človeškemu rodu zopet življenje dala. Marija je ta žena. In Beseda je meso postala v naročji žene; žena, ki je edina bila brez madeža spočeta, je brez madeža živela in je brez bolečin umerla. In to ženo je Vsegamogočni v nebesih z nezmerno slavo obdal, z večno krono kronal. Ko pa Bog sam to ženo vsemu svetu v češčenje postavi, povzdigne v dostojno čast vse ženstvo. Od tega časa dobiva žena zopet in povsodi svoje pravice po luči svetega evangelija, ter se vnovič povzdiguje na tisto stopnjo, na ktero jo je roka Stvarnikova v začetku postavila. Hi te častne stopnje se vdeležujejo celo tiste, ki po nauku Kristusovem ne živd, pa bodo nevedoma grete od milih žarkov sv. evangelija. Kerščanske žene! ozerajte se v pretečeni čas, glejte slavne podobe, ktere vam kaže. Ne mislim celih ver st svetih žen, ki so v kerščanstvu živele, cvetele in delale; ne, ozerajte se tudi na one častite žene stare zaveze, ko je bila žena dekla — sužnja, ki so bile pa vendar vredne podobe ne- omadežane nebeške kraljice. Te so zares svitle zvezde v temni noči; one so posode milosti v zapuščenem času; one so junakinje, zmagovalke v .dnevih splošne maloserčnosti; one so upanje svojemu rodu na grobu obupnosti in kaj jih je pripeljalo, kaj jih je povzdignilo na toliko stopnjo? Sveta vera na Boga in njegove nezmotljive resnice; terdno zaupanje na Boga in njegovo pomoč in na njegovo plačilo; bila je resnična ljubezen do Boga, ljubezen 85 čistega, neskaljenega serca. To jih je iz nižave zaničevanja in iz globočine nesreče vzdignilo, pa jih je na sedež splošnega spoštovanja postavilo. O Marija, blažena med ženami, vsadi in vterdi v sercih vseh žen tistega Duha, ki je obsenčil tvoje deviško materno serce, Duha pobožnosti, ponižnosti in preserčne ljubezni Božje! Amen. V. Marija brez madeža spočeta. I. Skrivnost. V svojem premišljevanji smo prišli do konca stare zaveze. V duhu se bližamo presrečnemu trenutku, ko bomo videli tisto, ki je od vekomaj odbrana, biti Mati Odre¬ šenika sveta. Radovedno se vprašamo: Kje so starši? kdo so presrečni roditelji? Kdo so predstarši te najviši povzdignjene hčere ? In zdaj — stermimo, serce se na¬ polni z milo britkostjo, z velikim čude¬ njem, da svete bukve so zagernile v tiho molčanje tako željeni odgovor na ta vpra¬ šanja in na marsikaj druzega, kar bi pobožne duše rade vedele, česar bi se rade veselile. Vse, kar nam sveto pismo pove od naše ljube Gospe, preblažene Device in Matere Marije; vse bi jaz lahko spisal na polovico ene strani teh revnih bukev. In rednika Jezusovega, svetega Jožefa, komaj omeni sv. pismo. Življenje in čednosti staršev Matere Božje, sv. Ane in njenega pobožnega moža, sv. Joahima je tako terdo zamolčano, da nam sv. pismo še njihovih imen nikjer ne pove. Ali ni zares čudno, ko sv. pismo bukve rodu sv. Jožefa tako na tanjko popiše, pa staršev preblažene Device še ne omeni ne? Sveto pismo govori od staršev sv. Janeza Kerstnika, ki je Gospoda le na¬ povedal, zakaj vendar zamolči še celo imena staršev Matere Božje, ter nam od njihovega življenja prav nič ne pove ? Vendar bi vsaka verna duša vse to rada vedela. Zakaj ne beremo od tega čisto nič? Nevednost, ali neskerbnost ali pozablji¬ vosti ne moremo pripisovati sv. pisavcem, ki so nam sv. evangelij tako lepo zapisali. Sv. pismo ni človeško delo, saj je delo svetega Duha, in brez njegovega navdih¬ uj enj a ni bila v svetih bukvah nobena beseda ne zapisana, ne zamolčana. — To malo, kar vemo od staršev Marijinih, je s težavo posneto le iz drugih pisem; in vendar so sv. Jožef, starši in predstarši Marijini v tako tesni zvezi z včloveče- njem Sinu Božjega in z odrešenjem člove¬ škega naroda: in tudi zaslužijo v nebe¬ sih in na zemlji največe češčenje in hva¬ ležno ljubezen, Ta navidezni vnemar teh preljubljenih svetnikov nas ne sme nikakor motiti, da bi mi teh posebnih ljubljencev Božjih ne častili in vanje svojega zaupanja ne stavili. Ravno v tem je velika skrivnost Božja. Pomislimo resnobno: Jezus Kristus, Sin Božji, je naš Odrešenik. Le On je plačal naš dolg pravici Božji; le On sam nam je odperl sveta nebesa. Vse druge osebe imajo le toliko veljave, kolikor so ž Njim v zvezi bile. Ko vemo, da Marija je Mati Božja, vemo zadosti; vse njene druge 86 sprednosti, vse njene osebne čednosti zginejo pred to veličastno službo. Pri drugih svetnikih se mora svetost dokazati v djanskih čednostih, pri Mariji si moramo vso svetost že poprej misliti; ker to ni mogoče, da bi presveti Bog se tako tesno zedinil s človekom, ki bi z grehom njegov sovražnik bil. Jezus Kristus je prišel na svet zavoljo nas grešnikov; toliko je terpel za nas, ki smo z grehom ga zapustili, kakor zgubljeni otroci. Marija pa je perva hči nebeškega Očeta; od vekomaj izvoljena, je bila vedno zvesto dete, ki se ni nik¬ dar ločila od Boga, tudi z najmanjšo senco nesrečnega greha ne. Njej in edino njej je Večni lahko rekel; „Moja hči! moja ti si zmiraj pri meni; in vse moje je tvoje.* (Luk. 15, 31,) Skrivnost včlovečenja Sinu Božjega in odrešenja našega je skrivnost ponižnosti. Jezus Kristus se je pervi najbolj ponižal, ko je podobo hlapca na se vzel. (Fil. 2, 7.) Tako je bilo odločeno tudi njegovi Materi, in vsem njegovim ljubljencem, da hodi tukaj na zemlji tiho, svetu neznano pot ponižnosti, da s svojini okritim življenjem daje svetu veličasten pa potreben zgled. Saj, kdor je najviši stopnjo dosegel, za¬ mere še viši stopiti le, če se poniža. O, občudujmo že zdaj globoko skrivnost po¬ nižnosti, v ktero je zagernjeno vse pre¬ čudno bitje preblažene Matere Božje; ker ravno to je skrivnost njene največe slave, kakor sama v svoji hvalni pesmi pravi: „ Ozerl se je na nizkost svoje dekle; zakaj, fjlej! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi.* (Luk. 1, 48.) »Božje kraljestvo je znotraj v vas*, (Luk. 17, 21.) nas zagotovi Jezus sam. In tako je tudi vse bogastvo Božjega kraljestva, vsa polnost milosti in spred¬ nosti, v Mariji, v Jožefu, v starših in predstarših Marijinih, le znotraj. Kako imenitni so bili njeni starši, kako slavni njeni pradedje, ali Marija v revni, majhni Nazarenski hišici biva ali v bliščeči palači stanuje; je le malo, ko pride nebeški poslanec k njej, in jo pozdravi: „ Češčena, milostipolna, Gospodje s teboj!“ Luk. 1, 28.) Da nam sveto pismo od Marijinih staršev nič ne omeni, morebiti je skriv¬ nosti uzrok ta, da bi Marija, iz ktere je rojen edinorojeni Sin Božji, imela nekako enakost z večnim Očetom, kteri ni spočet ne rojen. Tako naj bi Marija ne bila brez očeta in brez matere, pa ime njenih star¬ šev je v sv. pismu zamolčano, da bi bila v tem podoba večnega nerojenega Očeta. Tako bo Jezus imenovan duhoven po redu Melkizedeka, ne le ker je, kakor Melki- zedek opravil nekervavo daritev s kruhom in vinom, ampak ker sv. pismo sprednike tega duhovna in kralja zamolči. Melhi- zedek je nekaka podoba njega, čigar roj¬ stvo je vse skrivnostno. Naj bo že, kar je, toliko je gotovo, da mi imena in djanja Marijinih sprednikov, staršev in predstaršev le iz ustnega izročila vemo. Ta skrivnost nas pa uči, da moramo darove milosti Božje nad vse pozemeljko ceniti. Kaj bi nam pomagalo, če bi vso bliščobo in nečimernost posvetno imeli in oživali, pa bi bili ubogi in revni milosti in ljubezni Božje? O kako bo enkrat tisti veliki dan vesoljne sodbe se razgernila vsa bliščoba, se pokazala vsa lepota z milostjo Božjo in z dobrimi deli ozalj¬ šana duša tukaj zaničevanega ubozega človeka, nasproti popačeni, z ranami ob¬ dani duši omehkuženega in prevzetnega otroka tega sveta. Marsiktera uboga pa- starica se bo kot solnce svetila, ko bo zdaj sita gizdalinka kot čemi terhelj gerda. Skrita pot ponižnosti je tista pot, po kteri Gospod svoje izvoljene vodi; to je pot tihega in zaničevanega življenja, pa je pot notranje sreče in Božjega miru; po smerti pa se prične slava nebeška in pozemeljska. In ker je Vsegamogočni Bog celo svojo nevesto in svojo Mater vodil 87 po tej poti, smo lahko prepričani, da je vsem ljudem odločena tesna, ozka in sterma pot, ki v večno življenje pelje. Kolika tolažba, ako terpimo in nas svet zaničuje! 2. Predstarši. Cerna noč j e ležala po vsi zemlji; peklenski duh je ves človeški rod v svoje grozovite verige vklenil. Hudobiji so altarje stavili in žlahtna podoba Božja je poklekovala pred lesom in kamnjem, pred kačo in živino ter jih je s strahom in trepetom molila; namesti da bi bila pravemu živemu Bogu služila. Celo Judeja, kjer je vendar še bilo spoznanje edino pravega Boga, in kjer je luč svetega pisma sijala; celo ta obljubljena dežela se je bila v mali¬ kovanje pogreznila. Zanemarjali so postavo Božjo in ljubezen je omerznila, ljudstvo pa je zdihovalo kakor pod železnim jar¬ mom. V tej splošni zapuščenosti so ven¬ dar nekteri pravični še bili; in ti so zdihovali iz dna svojega preužaljenega serca: Kje, o Gospod! je tvoje nekdanjo usmiljenje, ktero si Davidu zaprisegel? Spomni se, o Gospod, reve svojih služab¬ nikov! Pošlji Jagnje, ki naj kraljuje na zemlji! „ Rosite ga, nebesa, odzgoraj, in oblaki dežite pravičnega, odpre naj se zemlja, in naj rodi Zveličarja!“ (Iz. 45, 8.) Tako so zdihovali pravični v britkosti svo¬ jega serca, in njihove molitve in solze so bile močan klic k vsegamogočnemu Bogu. Bližal se je pa tudi čas, kterega je Najviši v svojih večnih sklepih odločil. Spolnovala so se prerokovanja Gospodovih poslancev. Davidova hiša, ktera je imela obljubo, da bo iz nje prišel Izvoljeni, je silno ubožala, skoraj da je bila pozabljena. Kakor pa v temni noči nebeške zvezde svitlejši svetijo, tako so v tej duhovni noči pred Bogom in njegovimi angelji se svetili nekteri pa redki pravični Izraelskega | ljudstva. Posebno lepo je cvetela v tem času — bilo je okoli sedem in sedem¬ deset let pred včlovečenjem Gospoda na¬ šega Jezusa Kristusa — žlahtna devica na Galilejskem, iz Davidovega rodu, Iju- beznjiva in polna zaupanja v odrešenje Izraela. In ta devica, kakor nam pravi pobožna nuna Katarina Emerih iz svojih prikazen, je bila E m er encij a n a. Vsa pobožna je živela le za Boga. Noč in dan je molila, in, kakor nekdaj Judita, je svoje telo s postom pokorila, da bi usmiljenje Božje sprosila. Pogosto je pre¬ mišljevala prerokovanja od prihodnjega Zveličarja, in njeno serce se je unemalo v svetem hrepenenji po njem. Sv. Ciril, sv. Antoniu in drugi nam pripovedujejo, da je Emerencijana s pri¬ voljenjem svojih staršev večkrat hodila na bližnji Karmelski hrib, ter je obisko¬ vala otroke prerokov, ki so tu v sveti samoti živeli, pa so tudi majhno deklico v svetosti podučevali. Ta hrib je bil tisti sveti hrib, kjer je nekdaj prerok Elija molil, da bi bilo konec polčetertletne suše, in je videl majhno meglico, podobo ob¬ ljubljene Device, ki je vstajala iz morja, ter je napovedala rodovitni dež. (III. kralj. 18, 44.) Kadarkoli je Emerencijana prišla na sveti hrib, se je s pobožnimi očeti pogo¬ varjala od obljub tako željno pričakova¬ nega Odrešenika; in večkrat ko je gori prišla, bolj preserčno je želela, da bi do¬ živela čas, ko bo Zveličar sveta prišel, in toliko bolj čuduo se jej je zdelo, da ga že tako dolgo ni. Častiti očetje! je večkrat popraševala, mar ni že dozorel čas, v kterem naj Odrešenik pride ? Zakaj nek ga tako dolgo ni? O da bi jaz tako srečna bila in tisti čas doživela? O ko¬ lika milost bi mi bila, ko bi videla nje¬ govo prečudno Mater! — Take pogovore in želje je imela. Stari očetje so občudovali njeno čednost in njeno hrepenenje po Zveličarji. 88 Pobožna nuna Katarina Emerih pravi, da jej je bilo razodeto, da takrat je živel na Karmelu pobožen očak, Arkos imeno¬ van, ki je do osemdeset let v veliki spokornosti Bogu služil. S tem sv. možem seje pobožna de¬ vica največ¬ krat pogo¬ varjala od prihodnjega Odrešenika; in ta je po višem razo- denji spoz¬ nal, daravno Emerenci- jana je na¬ menjena za tisti zakon, iz kterega bo rojena prihodnja Devica, ki bo Mati Božja. Vedel je, da zmed vseh Izrael¬ skih hčer ni bilo še no¬ bene, ki bi toliko hre¬ penela po Odrešeniku, kakor ta. Ko starček de¬ klici to raz¬ odene, se ona pre¬ straši in preponižno sramuje. Imela je ta čista devica vedno veliko ljubezen do ne¬ dolžnosti ; in ko je slišala, da Mati Zve- ličarjeva bo čista Devica, je tudi ona želela vedno devica ostati. Pri Judih to ni bilo v navadi. Mnogo mladenčev je snubilo tudi to žlahtno in ljubeznjivo devico. Ko je osemnajsto leto doživela, so se zbrali njeni znanci, da bi se po¬ menili, s kterim po¬ božnim mo¬ žem bi Eme- rencijano za¬ ročili. To pa je nedolžno devico gnalo na hrib, Karmel, da bi se posve¬ tovala s po¬ božnimi očeti, ktere je preserčno prosila, naj ž njo molijo in prosijo Boga, da jej milostno na¬ znani svojo sveto voljo. O kako je ljubila ta pobožna de¬ vica sv. čis¬ tost! Kako lepopokorna je bila svo¬ jim staršem in kako pre¬ vidna v vo- litvi svojega stanu! Nič ni storila, ako ni poprej k Bogu molila. Njegovo sveto voljo spoz¬ nati in spolniti, to je bila edina njena želja. 89 Ko je Emerencijana tri dni in tri noči v molitvi prebila in s pobožnimi očeti preserčno molila, so eni očetje imeli čudno prikazen. Videli so, kakor se pri¬ poveduje, lepo drevo, ki je pognalo dve veliki veji; ena veja je imela tri sade, ki so bili vsi prav lepi; druga veja pa, lepši kot perva, je pognala neizrečeno žlahten sad, iz kterega je dozorela ne¬ zmerno lepa, dišeča cvetlica. Spoznali so, da to drevo je Emerencijana, in da iz nje bodo zrastli ti žlahtni in sveti sadovi. Ko deklica to razodenje zve, ponižno pravi: Volja Gospodova naj se zgodi z menoj! Samo to prosi Boga, naj jej na¬ kloni ženina, kteri je njemu najdopadljiviši. Zaročila se je tedaj Emerencijana, po volji svojih staršev in znancev, s pobož¬ nim in pravičnim možem, iz rodu Levi- tovega, ki mu je bilo ime „Stolan“, po našem menda „čedno oblečen". Živela sta na Galilejskem v mestu Sefor ali Se- furii, v lepi in rodovitni dolini Zabulon. In ker je ta zakon v nebesih bil sklenjen, sta tudi res sveto živela. 3. Starši Marijini. Emerencijana in Stolan sta živela pobožno in v strahu Božjem. Enega serca, ene misli sta bila. Radodarna ubožnim, tolaživna žalostnim sta bila prelep zgled vsem. Ko so pa bili dnevi dopolnjeni, je Emerencijana porodila hčerko Izmerij o, ktero je sveto izredila. Ta je bila mati Elizabete, iz ktere je bil rojen Janez Kerstnik. Izmerija je imela še drugo hčer Emue in sina Eliuda. In ta je bila perva veja, prečudnega drevesa, kterega so videli pobožni očetje v prikazni na Karmelski gori. Potem pa Emerencijana dvajset let ni imela nič več otrok. Hudo jo je to bolelo, ker se je bala, da bi se ne bila kako pregrešila in tako obljube Božje nevredna postala. O kolikokrat je spet hodila na Karmelsko goro ter je tam tolažbe iskala! In pobožni starček Arkos jo je tolažil in vterdoval njeno zaupanje v Boga, ki je resničen in zvest v svojih obljubah. Emerencijana pa je še preserčnejši molila, več in obilniši ubo- gajme dajala, da bi obljubljeno milost dosegla. Ko je bila Emerencijana eno in štir- deset let stara, pravi izročilo, je Bog njenemu možu po svojem angelju naznanil, rekoč: Veselita se, vanje solze in molitve sem položil pred Boga; in on vaju je uslišal. Dobila bota hčer, ki bo velika pred Bogom in ljudmi; iz nje bo rojen sad, ki bo razveselil nebo in zemljo; njeno ime bo „Ana“, to je, »milost Božja." S kolikim veseljem je napolnila ta obljuba presrečne starše. Na kolenih sta Boga hvalila. In ko je bil čas pretekel, je Emeren¬ cijana neki torek porodila prelepo hčerko, ktero je imenovala „Ano". Vsa žlahta se je veselila in občudovala lepoto tega otroka, ki je bil kakor angeljček v člo¬ veški podobi. In tako je Bog dopolnil obljubo svojo; rojena je bila tista, iz ktere bo izšla prelepo dišeča cvetlica, ki bo s svojo lepoto in s prijetnostjo svojih čednost napolnila nebo in zemljo. Ta je bila druga veja unega drevesa, kterega so videli samotarci na Karmelski gori. Taki je sad čistega in svetega zakona, ki je v Bogu sklenjen. Kolikor otrok, toliko svetnikov je bilo v tem zakonu. „Ana“, to je milost Božja, je bila naj¬ imenitnejši dar v tem zakonu; in tako je tudi vsakemu kerščanskemu, v Bogu sklenjenemu zakonu milost Božja v delež. Imenitni in učeni Didak Vega pravi: »Ker je Marija Mati Božja, zadobila je neskončno visoko čast, daje Vsegamogočni višej povzdigniti ne more; ker je pa sv. Ana stara mati ali babica Jezusa Kri¬ stusa, je tudi njena čast, njeno povzdignenje 90 nekako neskončno. “ Častimo tudi mi to imenitno svetnico. V torek je bila rojena, pravi izročilo; zato častilci sv. Ane po¬ sebno ta dan v njeno češčenje posvečujejo. Ko je bila Ana tri leta stara, so jo starši pripeljali v Jeruzalemski tentpelj, kakor so bili se zaobljubili. Tu v tem svetišči je bila Ana med drugimi dekliči kakor solnce med zvezdami. Vsa pobožna v mo¬ litvi, perva pri delu, natančna v pokorš¬ čini; v vsem zgled pobožnosti, ljubezni Božje in vseli čednost. Ko je bila v sv. pismu podučevana, in je zvedela iz pre¬ rokov, da obljubljeni Mesija bo rojen iz Device, je vsa hrepenela, da bi videla to Devico, in da bi doživela čas, v kterem bo prišel Zveličar sveta. Zato je noč in dan preserčno zdihovala, naj bi se Bog skoraj usmilil grešnega sveta. Tako je ta blaga devica, kakor nežna cvetlica, rastla v vertu Gospodovem v starosti, pa tudi v modrosti in milosti in ljubezni Božji. Ko je sv. Ana petnajst let stara bila in je čas obljube pretekel, so jo duhovni nazaj na njeni dom poslali, akoravno bi bila rada vse dni svojega življenja v tempeljnu ostala. Čez eno leto pozneje zboli njena dobra mati. In ko se smerti bliža, pokliče svojo preljubo hčer, jo opo¬ minja, naj zvesto živi po zapovedih Go¬ spodovih in v svetem upanji pričakuje obljubljenega Odrešenika. Slednjič jej raz¬ odene tudi prerokovanje pobožnega očaka Arkosa, čudno prikazen, ktero so imeli Karmelski očetje in prikazen angeljevo, ktero je imel njeni oče. Pobožna devica se je vsemu temu čudila, v svojem sercu Boga častila; pa tudi je žalovala zavoljo ločitve od svoje preljube matere. Emeren- cijana jo tolaži, priporoči še enkrat Bogu in mirno umerje. Bila je v Sefuriji zraven svojega moža v grob položena. Po smerti svoje matere je sv. Ana še dve leti ostala doma, ter je Bogu še zvestejši služila. Ker je vedela, da Bog jo je za nekaj posebnega odmenil, je vsa se v presveto voljo njegovo vdala in noč in dan prosila, naj se volja Božja spolni ž njo. Kakor v tempeljnu je v sv. samoti živela, se postila in premišljevala čudne skrivnosti in naredbe Božje. Ko je pa prišel čas in je voljo Božjo spoznala, se je zaročila z J o ah im o m, pobožnim služabnikom Božjim iz rodu Judovega. Bil je rojen v Nazaretu, mož poln čednost, in milost Božja je bila v njem. Od mladosti je zvesto služil Bogu. Imena obeh že razodevata, da ju je Vse- gamogočni odmenil za nekaj posebno ve- licega. „Joahim“ pomeni priprav¬ ljanje G o s p o d u in „ A n a“ pa m i 1 o s t Božjo. če nam tudi vsega tega ne pove sv. pismo, ampak le ustno izročilo in razo- denje Božje pobožnim in svetim dušam; je toliko gotovo, da že v starodavnih časih so kristjani častili starše naše ljube Gospe preblažene Device Marije. Že sv. Epifanij omeni sv. Joahima; in sv. Avgu¬ štin (lih. 23. c. 9.) dokaže, da je bil Joahim iz rodu Judovega. Tudi že sv. Janez Damaščan, sv. Hieronim in drugi cerkveni učeniki pervih časov hvalijo in slavijo starše Matere Božje, Joahima in Ano. Cesar Justinijan je v Konstantino- polu zidal prežalo cerkev v čast sv. Ani. In če tudi je bil praznik sv. Ane še le v šestnajstem stoletji (1584) in praznik sv. Joahima —■ v nedeljo po vnebovzetji Marijinem — še le v sedemnajstem sto¬ letji (1623.) po vsi rimski cerkvi zapo¬ vedan ; vendar so te svetnike že v pervih časih kerščanstva častili in na pomoč klicali. In to po vsi pravici, ker bila sta predstarši Sinu Božjega samega. Sv.. Tomaž Akvinski (3. p. 1. 25.) pravi, da preblažena Devica Marija je bila zato polna milosti Božje, ker je bila kot Mati najbližej Jezusa samega. Po 91 tem pač lahko sodimo velikost vseh mi¬ lost in čednost, s kterimi sta bila Joahim in Ana ozaljšana, ki sta bila tako blizo Gospoda, ž njim v rodu, ker sta ga svojega vnuka imenovati smela. Sv. Hie¬ ronim pravi, da goreči germ, kterega je Mojzes na hribu Horebu videl, in ki ni zgorel, je bil podoba preblažene Device Marije, ki je nosila večno Besedo v svo¬ jem naročji: mesto pa, na ktereni je bil goreči germ, je podoba sv. Ane, in to mesto imenuje sv. pismo sveto. „ Mojzes! pravi glas iz germa, sezuj svoje čevlje s svojih nog; zakaj mesto, na kterem stojiš, je sveta zemljah (II. Mojz. 3, 5.) Sv. Ana je tista sveta zemlja, iz ktere je gorel germ, ki pa ni zgorel. Spodobi se toraj, kakor je Mojzes poln strahu Bož¬ jega bil na svetem kraju, kjer je prečudni germ gorel, da tudi mi visoko spoštujemo Joahima in Ano, ktere je Bog sam k toliki časti povzdignil. 4. Priprava Gospodova. Ko prerok Izaija prerokuje, da po zatertih sovražnikih se bo zopet veselila Judovska dežela, pravi, da tudi „lepota Karmelska bo videla veličastvo Gospodovo in lepoto našega Boga.“ (Iz. 35, 2.) Po ustnem izročilu sta Joahim in Ana, ki sta stanovala navadno v Sefuriji, imela na Karmelu hišo za svoje pastirje. Tj e, na to sv. goro sta poznej tudi večkrat s presveto Devico Marijo hodila. To izro¬ čilo tudi pravi, da je tudi Marija pover- nivši se iz Egipta s svojim nebeškim Detetom bila na Karmel prišla, ter je tudi pozneje imela pobožno navado, kakor drugi bližnji prebivalci, na Karmel v praznikih hoditi molit, kadar ni bilo mo¬ goče v Jeruzalem iti. Tukaj toraj blizo Karmelske gore sta stanovala Joahim in Ana. In kakor je bila Ana v deviškem stanu vsem de¬ vicam prelep zgled pobožnosti in vseh čednost, tako sveti tudi vsem zakonskim, zlasti še ženam. Kako lep in svet je moral biti ta zakon, ker iz tega zakona je pricvetela najlepša cvetlica v Izraelu, hči nad vse hčere Izraelske. Sv. Brigiti je Gospod rekel, da, ko je videl vse pra¬ vične in svete zakone od vstvarjenja člo¬ veka do konca sveta, ni našel nobenega, ki bi bil enak v svetosti in v čednostih zakonu, v kterem sta bila Joahim in Ana. Zato je Gospodu dopadlo, da iz tega zakona se je rodila njegova izvoljena Mati. Gotovo je to najlepša hvala. Bila sta toraj v največa popolnosti pred Go¬ spodom. Njegova milost ju je obdajala in je njuno serce po Božjem Sercu vrav- nala. Oba sta bila z Božjo ljubeznijo preserčno združena in s tako lepimi čed¬ nostmi in s toliko čistostjo ozaljšana, da sta bila vredna, biti oče in mati tisti hčeri, ktere v svetosti in lepoti ni pre¬ segel drugi, kakor le Bog sam, kterega je v svojem deviškem telesu od svetega Duha spočela. Noč in dan sta zdihovala k Gospodu, da naj skoraj spolni svoje obljube. V priprostosti, v ponižnosti in krotkosti sta živela. Premišljevala sta zapoved Gospo¬ dovo, kakor njuni preded David. Sv. Hieronim, v svoji pridigi od rojstva Ma¬ rijinega, pravi, da Joahim in Ana, žlaht¬ nega rodu, sta bila premožna in sta imela več čed. Vse pa je bilo v najlepšem redu. Svoje dohodke sta delila na tri dele. Pervi del sta odrajtovala v zaljšanje Go¬ spodovega tempeljna; drugi del sta delila ubogim; tretji del pa za domače potrebe. Neomadežano sta živela in pot Gospodovo hodila v čistosti svojega serca. Tako sta s svojim usmiljenjem, z dobroto in lju¬ beznijo do vseh ljudi zares prelep zgled vsaki kerščanski družini, ter sta spolno- vala, kar je že stari Tobija svojemu sinu naročil; „Ako imaš veliko, obilno dajaj', 92 če imaš malo, si prizadevaj, tudi malo rad podeliti* (Tob. 4, 9.) Prava čednost se pa še le pokaže v svoji najlepši bliščobi, ko bo v britkosti skušena. „Kogar Gospod ljubi, ga tepe* (Preg. 3, 12.) Tako je Gospod Bog po¬ slal tudi tem svetim zakonskim veliko britkost. Že sta bila dvajset let v sv. zakonu, pa brez otrok. Otroci so bili že v stari zavezi blagoslov Božji; in ako kteri zakon ni imel tega blagoslova, je bil zaničevan in ni imel nobenega upanja, da bi iz njega Odrešenik sveta prišel. Zato sta morala prestati veliko zaniče¬ vanja in zasramovanja. Večkrat so prišli hudobni sosedje, ki so jima očitali, da morata pred Bogom slaba biti, ker ju Bog z nobenim otrokom ne blagoslovi; da sta okleta in od Boga zaveržena. Vsa ponižna sta se v taki britkosti podvergla Božji volji. Zaupanje na Božjo dobroto ju je vterdovalo in stanovitna sta bila, ter sta svoje molitve in darove le še množila. — Naj postavim tu sem kratko besedo zakonskim. Sv. zakon je velika skrivnost v Kristusu in v cerkvi, pravi sv. apostelj Pavelj (Efež. 5, 32.) Vsi moramo ta sveti stan v časti imeti. „Tudi tisti, ki v de¬ viškem stanu žive, morajo v ponižnosti zakon spoštovati; ker sv. zakon je vert kerščanstva, ki zemljo napolnjuje z ver¬ nimi, ki naj število izvoljenih v nebesih dopolnjuje", pravi sv. Frančišek Zalezij. Kdor hoče toraj v sv. zakonu srečo in blagoslov imeti, naj svetost in visokost tega zakramenta dobro prevdari, predenj stopi vanj. Naj pomisli, kaj je namen sv. zakona, in ta je posvečenje cele dru¬ žine. Zato sta si zakonska pred vsem sveto kerščansko ljubezen dolžna. Zato spet pravi sv. Frančišek: „0 vi zakonski! veliko premalo bi rekel, ako bi vam kli - cal: Ljubite se z natorno ljubeznijo; to stori tudi dvoje gerlic; ali če bi vas opominjal: Ljubite se s človeško, pametno ljubeznijo; to so prav dobro storili tudi neverniki. Ne; ampak z velikim apostelj- nom vam rečem: „Možje ljubite svoje šene, kakor je tudi Kristus svojo cerkev ljubil, in sam sebe za njo dal.* (Ef. 5, 25,) Tako terdna in zvesta naj bo vaša zaveza, pravi na dalje ta sveti učenik, da poprej se loči duša od telesa, kakor mož od svoje žene. Nerazvezljivo zedi¬ njenje zakonskih sere in neoskrunjena zvestoba sta nasledek te resnične ljubezni. In kar Bog od kerščanskega zakona še tirja, je sveta zakonska čistost. »Mi dva sva otroka svetnikov, je rekel mladi To- bija svoji ženi, in se ne smeva tako zdru¬ žiti, kakor neverniki, ki Boga ne poznajo. “ (Tob. 8, 5.) Dobro si je zapomnil, kar mu je rekel angelj Rafael: »Poslušaj me, in ti bom povedal, kdo so, čez ktere ima hudič oblast. Oni so namreč, ki tako v zakon stopijo, da Boga od sebe in iz svojega serca izženo, in svoji poželjivosti tako strežejo, kakor konj in mezeg, ki pameti nimata; čez take ima hudič oblast. * (Tob. 6, 16. 17.) Zato sv. Gregor kliče možem: »Boditez trezni, čisti do svojih žen; vi žene! pa skerbite za svojo čast, in ne pripustite, da bi kaka razuzdanost njeno bliščobo stemnila." O marsiktera hiša bo tepena zavoljo skrivnih pregreh, ki se v plajš sv. zakona zagrinjajo! Sled¬ njič naj bo med zakonskimi nasprotna poterpežljivost in prizanesljivost, to je, sveti mir. Kjer je mir, tam je blagoslov Božji; kjer je pa kreg in prepir, od tam beži vsa sreča. „ Čebele, pravi sv. Fran¬ čišek Salezij, bežijo, kjer je ropot; in gotovo ni svetega Duha v hiši, kjer je kreg in prepir." Lep zgled vsem zakon¬ skim sta sv. Joahim in sv. Ana. O sv. Joahim in sv. Ana ! bodita nam pozdravljena, prelepe cvetlice svete po¬ nižnosti! spomnita se blažene popolnosti, v kteri zdaj veselje nebeško uživata; oh, 93 ozrita se v to solzno dolino v svetili nebesih na vse kerščanske zakonske; pro¬ sita svojo preblaženo hčer, presveto Mater Božjo Marijo; prosita svojega vnuka Je¬ zusa Kristusa samega za može in žene, da živijo po vajnem zgledu, in se en¬ krat z vama v nebesih vsi veselijo. Amen. 5. Poskušnja. Bog je v svoji modrosti svoje ljub¬ ljence na hudo poskušnjo postavil. Da Joahim in Ana nista imela nič otrok, to je bilo hujši, kakor si mi to današnji dan mislimo. Ako Bog ni blagoslovil za¬ kona pri Judih, zlasti še v Davidovem zarodu, je bilo sramota ali celo v kazen iz nebes spoznano. Zakonski, ki nasled¬ nikov svojih niso imeli, niso se mogli prištevati srečnemu rodu, ki je imel ob¬ ljubo, da bo iz njega prišel obljubljeni Odrešenik. Silno in hudo so bili taki užaljeni in nobenega pravega spoštovanja niso imeli pri sorodnikih. Obsojeni so bili, živeti sami zase v obupljivem žalo¬ vanji in marsiktero grenko in britko za¬ ničevanje so preterpeti morali. Kolikor bolj sta se starala, toliko manj upanja sta imela, da bi mili Bog njuno prošnjo uslišal in njuni zakon bla¬ goslovil. Vendar sta sicer vsa vdana v voljo Božjo le še molila, le še ubogajme delila', z namenom, da bi jima Bog to milost skazal. Neki dan, po dolgi molitvi in obilnih solzah, se spomni sv. Ana iz svetega pisma, da je Samuelova mati v enakih nadlogah bila, da je pa storila obljubo, ako Vsegamogočni njeni zakon blagoslovi, da hoče svoje dete Gospodu posvetiti. Zdihnila je toraj iz dna svojega serca po besedah Samuelove matere: „ Gospod vojskinih trum! ako se ozreš in pogledaš na nadlogo svoje dekle, in se me spomniš, in ne pozabiš svoje dekle, in daš svoji služabnici naslednika, ga bom dala Gospodu vse dni njegovega življenja.“ (I. kralj. 1, 11.) Z novim zaupanjem poterjena se po- dasta Joahim in Ana v Jeruzalem, kjer sta imela tudi svojo hišo, v kteri sta prebivala, kedarkoli sta o praznikih dalj časa v Jeruzalemu ostala. Bil je praznik, ko so obhajali spomin tempeljnovega po¬ svečevanja. Prinesla sta seboj obilniše darove, da bi tako rekoč silo delala Bogu. Bog, ki svoje zveste postavlja na mno¬ gotere skušnje, da jih kot zlato v ognji očisti in jim njihovo zvestobo toliko obil- niši poplača, je pripustil zares hudo po¬ skušnjo. Ko se častiti starček Joahim s svojo sveto ženo Ano bliža s svojim darom Gospodovemu altarju, ga eden viših du¬ hovnov, Isahar, zaničljivo pogleda in ser- dito zaverne; „Kako se, ničkoristi! pre- derzneš, Boga nadlegovati s svojim darom ? Proč se spravita, da kje s svojim nad- leževanjem Najvišega ne dražita; ker vajni dar njemu ^vekomaj ni dopadljiv." Tako ju je očitno zaničeval zavoljo ne- rodovitnosti, ter ni pustil, da bi bila opravila svoje darovanje. Tako prehudo osramotena, pregloboko vžaljena se po tem britkem zaničevanji umakneta iz svetišča nazaj. Pobitega serca, v ponižni ljubezni in v britkih solzah zdihuje ubogi Joahim k Gospodu: „Gos¬ pod, večni Bog! po nagibu tvojega Duha sva se v tvoj tempelj podala, pa glej! zaničljivo sva odpravljena. Vem in spoz¬ nam, da moji veliki grehi zaslužijo to zasramovanje, in zato ga ponižno sprej¬ mem, kakor je to tvoja sveta volja. Pa, o moj Bog! ne zaverzi stvari svoje mo¬ gočne roke! Ako najini grehi zaderžujejo usmiljenje tvoje, odverni od naju vse, kar ti ne dopade! Ker mogočen si ti, o Bog Izraelov, in karkoli hočeš, storiš brez opoveranja. Naj toraj pridejo najine mo¬ litve pred tvoj sedež; saj če sva tudi revna in uboga, si pa ti Neskončen! 94 ) vedno pripravljen, da skazuješ svoje us¬ miljenje ponižnim in zapuščenim!" Pomislimo vendar še nekoliko nadlogo tega svetega očaka. V tempeljnu, pred Gospodovim altarjem, ga očitno pred vsem ljudstvom zaničuje duhoven, ko po¬ nudi Gospodu svoj dar. Kaj bi mi počeli, ako bi bili tako hudo zaničevani? Pre¬ vzetnemu bi bila gotovo kri zavrela, sto- gotil bi se bil in zasramovanje bi bil z zasramovanjem povernil. On pa, ponižen ki je bil, se je tiho odtegnil dalnjemu zasmehovanji ter se je milo zdihovaje k Bogu ozerl. Podal se je v samoto; de¬ loma da zavoljo očitnega zasramovanja ni bil drugim v posmeh; deloma pa je hotel s stanovitno molitevjo, s čuvanjem in postom in z britkim jokom dobroto Božjo prisiliti, da bi mu to zasramovanje odvzel. V samotnem kraji je padel na svoj obraz in je ponavljal svoje preserčno prošnjo: „Gospod, moj Bog! ki potertega in ponižanega serca ne zaveržeš, glej! vhod v svetišče tvoje mi je zabranjen, zaničljivo se ozerajo v me duhovni in ljudstvo. O Gospod, usmili se me; od¬ vzemi mi sramoto, ki me teži! Ne od¬ reci mi le tega, kar te premilo prosim? Daj mi eno dete! Vem, da je veliko, prečudno, človeško nemogoče, kar te prosim. Moja priletnost in nerodovitost moje žene mi velijo, da nespametna je moja prošnja; pa ti vse premoreš! Usliši me, o Bog mojih očetov! O Bog našega očeta Abrahama! mar nisi tudi njemu storil enake milosti, kakoršne te jaz pro¬ sim? Zato, sliši in usliše me, o Gospod, in odvzemi mi sramoto, ki me teži!" Tako in enako je zdihoval in preserčno prosil svojega Boga. Pa tudi sv. Ana je britko čutila to grajo in neizrečeno hudo jej je bilo, da je bil njen sv. mož zavoljo nje toliko zasramovan. Oblekla je spokorna obla¬ čila, ter se je podala iz svoje hiše na tihi ograjeni vert; tam pade na svoj obraz in kliče na usmiljenje Božje: „0 Bog naših očetov, ki si Saro v njeni visoki starosti blagoslovil, in prekletstvo nero- dovitnosti od nje vzel, dodeli tudi meni, svoji ponižni služabnici, svojo milost in daj mi eno dete; v tvojem tempeljnu ga hočem tebi darovati, ter ga popolnoma v tvojo službo posvetiti!" Mar ni bila zares huda, prehuda po- skušnja za tako svete ljudi? Bog pa v svoji modrosti velikrat svojim izvoljenim pošlje mnogotere britkosti in terpljenja. Tako terpljenje je večkrat sveto znamnje Božje milosti. »Kterim je večno zveli¬ čanje namenjeno, pravi sv. Gregor, živijo tu na zemlji v britkostih in težavah." Tako beremo v življenji svetnikov, da vsi, brez izjeme, so imeli na zemlji dosti križev in nadlog. Sv. Pavelj piše, da vsi izvoljeni morajo Jezusu enaki postati: »Ktere je poprej vedel, jih je tudi poprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sina.“ (Rim. 8, 29.) Življenje Kristu¬ sovo pa je bilo vedno terpljenje. Zato pravi sv. Hieronim: „Ako bomo z Jezu¬ som terpeli, bomo ž njim tudi poveličani." Tudi mi posnemajmo sv. Joahima in sv. Ano; zakaj, kdor noče terpeti, ta noče biti kronan, pravi sv. Ligvori. 6. Veselje. Dolgo je molil sv. Joahim na samot¬ nem kraji; ostro seje postil, ter je tako zares silo delal dobroti in usmiljenju Božjemu. Bog ga je uslišal. Njegova ža¬ lost se je v veselje spremenila. Ko se je štirdeset dni postil, jokal in molil, se mu prikaže angelj Gospodov. Sv. Hiero¬ nim pravi, da je bil veliki angelj Gabriel, ki mu je prinesel veselo oznanilo, da uslišana je njegova prošnja, da njegovi zdihljeji in njegova s solzami opravljena molitev je bila kakor rodoviten dež, ki 95 je padel na zemljo, ki dozdaj ni bila rodovitna. „Ne boj se, Joahim, mu reče angelj, ti zvest in pravičen hlapec Gos¬ podov! Najviši je uslišal tvoje prošnje in ti bo spolnil tvoje želje; več ti bo dal, kakor si želel, ker poskušnjo si dostal. Glej, Ana, tvoja žena, ti bo rodila hčer, ki bo blažena med vsemi ženami in ktero bodo vsa ljudstva in vsi rodovi srečno imenovali. Njeno rojstvo ho razveselilo nebo in zemljo. Imenuj jo Marija, ter jo v pervi mladosti Bogu posveti, kakor sta ti in tvoja žena obljubila. Ona bo velika in s svetim Duhom napolnjena. Vstani in pojdi v Jeruzalem in opravi svoj dar, kterega bodo radi sprejeli. V znamnje tega, kar ti povem, naj ti bo, da te bo Ana, tvoja žena, v Jeruzalemu pri zlatih vratih srečala, ko bo po opravljeni daritvi se domu verniti hotela. “ Joahim je verjel angeljevim besedam. On ni dvomil, kakor Caharija, ko mu je tudi angelj oznanil rojstvo njegovega Sina Janeza. Kakor Abraham je zaupal, akoravno po človeško ni upati mogel; ali, kakor pravi sv. Remigij, on je upal zoper natorno upanje na upanje milosti Božje. In ko je angelj zginil, je Joahim kleče in z veselim sercem hvalil Boga, ki je uslišal njegovo molitev in se ga usmilil. Šel je k svoji čedi, vzel je najboljše jagnje, ktero je v Jeruzalem seboj nesel, da bi ga Bogu v zahvalo daroval. V tem času so obhajali praznik šo¬ torov. Četerti dan tega praznovanja je prišel Joahim v Jeruzalem. Pa tudi Ana je serčno molila in se postila. Ko neki večer dolgo moli in britko toži Bogu svojo nadlogo, v veliki skerbi za svojega moža, kakor pripove¬ duje izročilo, pristopi angelj Gospodov tudi k njej, ter jo tolaži, naj si umiri svoje užaljeno serce, ker Gospod je njeno molitev uslišal; naroči jej, naj gre s svojo deklo v Jeruzalem in naj seboj vzame mladih golobov za darovanje. Tudi Joa- hima je Bog uslišal, in tudi on bo prišel v Jeruzalem, kjer se bota pri zlatih vratih srečala; njuni dar bo sprejet in oba bota blagoslovljena. In vsa vesela hvali us¬ miljenega Boga ter verjame besedam an¬ geljevim. Ko se h kratkemu počitku poda, vidi nad seboj veličastno bliščobo od zgoraj priti do nje. Zopet je bil angelj Gospodov v podobi bliščečega mladenča. Reče jej, da bo spočela sveto dete, in ko roko čez njo stegne, piše s svitlimi čerkami ime: „M arija". Kdo si more misliti, kaj je občutilo čisto serce sv. Ane pri tem veselem oznanilu 'l Kako hvali usmiljenega Boga, kako kliče vse stvari Božje, naj ž njo poveličujejo in zahvaljujejo Vsegamogočnega, ki jej je toliko milost skazal. Tudi Ana se poda na pot v Jeruzalem, da opravi dar za¬ hvale. In po Božji naredbi se snideta v svetem mestu. Ko Joahim ravno pride do zlatih vrat, ki so bila pri tempeljnu proti dolini Jo- zafat, glej! mu pride Ana, njegova žena, naproti. O kako sta se- veselo sprejela po dolgih in tako britkih dnevih silnega žalovanja! Šla sta skupaj v tempelj • in prinesla sta svoje darove. Duhovni jima naproti pridejo in ljubo prevzamejo darove Ko pa njune darove pokolejo in na da- rilnik denejo, da gorijo, poklekne Joahim, razprostre svoje roke in je zamaknjen. Gledal je veliko versto podob človeškega rodu od pervega greha do odrešenja. Videl presveto Trojico, lepi raj, Adama in Evo, pervi greh, obljubo Odrešenika, njegove podobe, Noeta, vesoljni potop, barko, blagoslov Abrahama in obljubo, ktero je Bog ponovil Abrahamu, Izaku in Jakobu; videl, kako prečudno je Bog vodil Izraelsko ljudstvo, videl podobe pre- blažene Device in Matere. In v tem pre¬ mišljevanji se je vdeležil blagoslova, kte¬ rega je Bog dal Abrahamu in s tem naj 96 imenitniši sad, blagoslov neomadežanega spočetja preblažene Device, ktera je kači glavo sterla. V tem zamaknjenji je padel na zemljo; ko se zopet zave, je prena¬ polnjen svetega veselja; njegovo obličje je razsvitljeno, žareče v sladkem zaupanji na Božjo vsegamogočnost. Tudi sv. Ana je bila s svetlobo nebeško obdana. Celo nebesa so se veselila tega skrivnostnega blagoslova Božjega, In kakor je sveta Ana po zgledu Samuelove matere poprej obljubo storila, da hoče njej darovano dete popolnoma v službo Božjo posvetiti, je tudi zdaj v veselji svojega serca začela Boga hvaliti s tisto hvalno pesemjo, ktero je prepe¬ vala Ana, Samuelova mati, ko je Vsega- mogočni njeno prošnjo uslišal: „Baduje se moje serce v Gospodu, in povišan je moj rog v mojem Bogu; odperajo se moja usta zoper moje sovražnike; zakaj veselim se v tvojem rešenji. Ni ga sve¬ tega, kakor je Gospod; in tudi ga ni druzega razun tebe, in ni ga močnega kakor naš Bog. Nikar ne množite visokih govorov, se bahaje: umakne naj se staro z vaših ust; zakaj Bog večnosti je Gospod, in Njemu so odkrite misli. Lok močnih ze premagan, in slabotni so prepasani z jmočjo. Ki so bili poprej siti, so se za kruh pogodili in lačni so nasiteni; tako da je nerodovitna porodila prav veliko otrok; in ktera ge veliko otrok imela, je oslabela. Gospod umori in oživi, pelje v pekel in nazaj pripelje. Gospod oboža in obogati, poniža in poviša. On vzdigne potrebnega iz prahu in izleče siromaka iz blata, da sedi pri knezih in prejme veličasten sedež. Gospodovi so namreč stebri zemlje, in na nje je postavil okroglo zemljo. On bo varoval noge svojih svetih, in hudobni bodo v temi umolknili; zakaj človek ni močan po svoji moči. Gospoda se bodo bali njegovi sovražniki; in v ne¬ besih bo gr omel nad njimi. Gospod bo sodil pokrajine zemlje, in bo dal vladarstvo svojemu kralju, in bo povišal rog svojega maziljenega.“ (I. kralj. 2, 1 —10.) Presrečna, polna zaupanja v milost Božjo, ker imela sta obljubo Najvišega, ki je resničen in zvest, sta se podala v svojo hišo, ktera je bila proti dolini Jo- zafat. Na tem mestu je postavljena velika cerkev v čast sv. Ane, ki se ravno ta čas obnovljuje. Ni ju združilo meseno poželjenje. Le Duh Božji ju je vodil; ker Mati Sinu Božjega je bila spočeta brez izvirnega greha. Joahim in Ana sta bila v spolnjenje te skrivnosti od vekomaj izvoljena. Odvzeta jima je bila sramota, ktero sta tako dolgo terpela; toliko veča, neizrečena je bila čast, v ktero sta bila povzdignjena zavoljo sadu svojega zakona, zavoljo Marije Device. Kakor je namreč vsa slava in čast Marije Device v tem, da je rodila Jezusa, ki je imenovan Kristus, tako je čast Joahima in Ane v tem, da sta starši pre- blažene Device, starši Matere Gospoda našega, Jezusa Kristusa. Pobožni opat Rupert omeni (de gl. F. D.), da veliko imenitnih stare zaveze je bilo rojenih od mater, ki so dolgo nerodovitne bile. Tako je bil rojen Izak, velik očak izvoljenega ljudstva, iz nero¬ dovitne Sare; Jakob iz Rebeke, ki je dolgo nerodovitne bila: Jožef iz Rahele, Samuel, velik prerok, iz Ane, ki ga je po dolgi, stanovitni molitvi izprosila; Samson, čudež človeške moči, je imel nerodovitno mater. In največi od žene rojen, sv. Janeza Kerstnik, ktero je ime¬ noval svojo mater, Elizabeto, ki jo je Bog še le v njene starosti blagoslovil. Bog hoče s tem pokazati, pravi pobožni opat, da bo vse delo teh mož bolj delo njegove milosti, kakor delo natorno. Največe delo milosti Božje pa je Marija, Mati Božja; zato je bila tudi 97 ona od nerodovitnih staršev brez vsega madeža spočeta in rojena. Veseli hvalimo tudi mi z Joahimom in Ano neskončno usmiljenega Boga, ker se je približal čas, ko so se pokazali pervi žarki jutranje zarije, ki je napove¬ dala solnce pravice, to je, zarija neoma- dežano spočete presvete Device Marije. 7. Zarija. Štiri tisuč dolgih let je zdihovala zemlja pod silno težo nesrečnega greha, kterega je Adam z nepokorščino vsemu človeškemu rodu naložil in ga tako v sužnost satanovo zavlekel. Res je Bog v svoji neskončni ljubezni se usmilil človeka in mu tolaživno obljubo dal, da bo pri¬ šel eden, ki ho peklenski kači glavo sterl, žalostne nasledke greha odvzel in človeka samotnemu jarmu hudobnega duha zopet odrešil: „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinor oj enega Sinu, da kdor¬ koli vanj veruje, se ne pogubi, temuč ima večno življenje. 11 (Jan. 3, 16.) O neraz¬ umljiva ljubezen usmiljenega Boga! Bog je moral zapustiti sedež svojega veličastva, ter priti na zemljo, da je prekletstvo greha odvzel. Bog je človek postal, da je zagrešeno človeštvo večne pogube re¬ šil; Bog sam se je razžaljeni pravici v spravni dar ponudil, da je s svojo smertjo na križu z grehom zaplohana nebesa od- perl, in človeku večno življenje zopet pri¬ dobil. Kje pa bo ona, ki bi bila vredna Mati včlovečene Besede Božje? Pre¬ sveti se je roditi zamogel le iz svetega, prečistega in neomadežanega telesa. Pa čast in hvala Bogu neskončno usmiljenemu! Tisti trenutek, ko se je zagrešenega člo¬ veka usmilil in je sklenil, dati svojega edinorojenega Sinu v spravni dar, je tudi že odbral tisto presrečno ženo, ktera naj bo Mati Odrešenika sveta. To je pa tudi ravno zavoljo te preimenitne službe zmed vseh človeških otrok najbolj ozaljšal. Njo je prekletstva izvirnega greha obvaroval, celo življenje vse sence greha zabranil, njo z nebeškimi darovi, bolj kot vse druge, ozaljšal. In res spodobilo se je, da je vsa čista, vsa sveta, brez madeža spočeta, izvoljena hči nebeškega Očeta, preblažena Mati Sinu Božjega in prečista nevesta svetega Duha. „Ti si naredil žarijo poje kraljevi prerok. (Ps. 73, 16.) Kdor je bil kedaj na visokem hribu pred solnčnim izhodom in se proti jutru ozeral, kako dan napoči, je videl neizrečeno lepoto zlate zarije, ki napoveduje veličastno solnce, ki je kinč, ki je luč vsemu svetu. Ker je pa včlove- čeni Sin Božji največa lepota svetih nebes, ki je luč večnega veličastva, ki je solnce pravice; kako lepa, kako čista, kako brez vsega madeža mora biti zarija, ki to ne¬ beško solnce napoveduje ! Kako lepa mora biti Marija, ki je, kakor prava nebeška zarija, napovedala prihod večnega solnca, Jezusa Kristusa, Sinu Božjega! „Kakor se svetloba zarije ob solnčnem izhodu zjutraj brez oblakov sveti, “ (II. kralj. 23,4.) tako se prikaže z ljubeznjivo prijaznim bliščem svoje neizmerne lepote ona, ki je Mati včlovečene Besede Božje, in sicer brez oblakov vsega greha, brez sence vsega madeža. Perva sprednost preblažene Device je bila v tem, da je bila zares jutranja zarija brez oblakov, da je bila brez madeža spočeta. S to skrivnostno milostjo so bile sklenjene vse naslednje milosti, vsi nebeški darovi, s kterimi je Vsegamogočni ozaljšal svojo najlepšo, naj- imenitnišo stvar. In ker smo dolžni, da vedno in ne¬ prenehoma hvalimo in častimo Jezusa, ki se je iz ljubezni do nas včlovečil, nas s svojim britkim terpljenjem in s svojo grenko smertjo odrešil; tako smo dolžni hvalo in zahvalo tudi Mariji, njegovi pre- 7 98 čisti materi. Saj, kakor že pobožni Job (24, 17.) pravi: „Ako se zarij a naglo prikaze, jo imajo za smertno senco “ vsi hudobneži, ter bežijo pred njo; tako so bežali hudobni duhovi, ki so nesrečno zagrešeni svet v svoji oblasti imeli, ker prikazala se je ona zarija, ki je razgnala vso peklensko temoto; ker prišla je ona, ki je kači glavo sterla. Ko je stari očak Jakob iz Mezopo¬ tamije šel nazaj v svojo domovino, se je silno bal priti pred svojega brata Ezava. Preden je pa stopil pred njega, tisto jutro zgodaj, se je vojskoval z Bog-an- geljem in ga je premagal, ko je zarija vstajala; in angelj mu je rekel, da se bo odslej imenoval Izrael, to je, borivec z Bogom, ki je Boga premagal, s svojo prošnjo si usmiljenje njegovo naklonil. (I. Mojz. 32, 25—29.) Tudi mi bomo Boga premagali s svojimi prošnjami, ako se v jutranji zariji, — v varstvu preblažene, prečiste Device Marije — bojujemo z Bogom; ker ona je tista ju¬ tranja zarija, ki je Boga zmagala, s svojo nebeško lepoto naklonila, da ni več od¬ lašal, ter je blagoslovil poprej nerodovitne starše, da je bila spočeta prelepa zarija, ki napoveduje Solnce večne pravice. O bodi nam sto in stokrat počeščena že v začetku svojega prečistega življenja ti preblažena zarija, ki si rodila Solnce pravice. Pod tvoje varstvo pritečemo mi ubogi, zaverženi Evini otroci, k tebi zdi¬ hujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini. Oh, oberni svoje milostljive oči v nas, in prosi za nas Jezusa, svojega Božjega Sina, o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija; da bomo tudi mi vredni obljub Kristusovih! Veselimo se pa tudi te jutranje zarije; veselimo se prečudne perve lepote Mari¬ jine. Marija je tista, ktera je Boga na¬ klonila, da jo je izvolil in je postala sedež, na kterem je hotel stanovati Bog z vso močjo; in, kakor pravi sv. Janez Klimak, ona je, iz ktere in v kteri je vzel človeško natoro na se On, ki je vse- gamogočen, da bi se tudi mi vdeležili lepote svete nedolžnosti, ki je v tem iz¬ voljenem sedežu. Nič ni lepega, kar ni čistega; čistost človeška pa je nedolžnost, pravi sv. Alfonz. Tvoje bogastvo, o krist¬ jan, pravi sv. Hieronim, je tvoje devištvo in tvoj zaklad je kerstna nedolžnost. In ta je zaklad, kterega, če ga zgubiš, nik¬ dar nikoli in nikakor več nazaj ne dobiš, če ti je tudi odpuščena zguba njegova. Sv. Ciprijan pravi, da oni, ki kerstuo nedolžnost neomadežano ohranijo, so an- gelji v človeški podobi; pa ne angelji zadnje verste, ampak angelji perve verste; ker angelji so, prosti vse mesene zaveze, brez vsega boja srečni; nedolžni človek pa, zavozljan v zunanje in znotranje skuš¬ njave, mora se vojskovati celo svoje živ¬ ljenje, da ohrani svojo nedolžnost. Zate¬ cimo se v vseh nevarnostih k njej, ki je čista, brez madeža spočeta, in zdihujmo k njej: Po svojem čistem in neomadeža- nem spočetji, o Devica! očisti naše duše, naša serca! 8. Neomadežano spočetje. »Češčeno bodi sveto in neo¬ madežano spočetje Device Marij e!“ Pri tej skrivnosti moramo že spet ne¬ koliko bolj v duhu se zbrati in jo bolj na drobno premisliti; ker ta posebna milost Božja je bila dana le samo Mariji, preblaženi Devici in Materi. Joahim in Ana sta imela v Jeruza¬ lemu hišo z malim vertom, kar že vemo. Na tistem mestu je zdaj cerkev sv. Ani posvečena. Pod to cerkevjo so velikanski prostori, podperti s silnimi stebri. To je gotovo, kakor večidel vsi cerkveni • očetje terdijo, da tukaj je kraj neomadežanega spočetja Marije. Device. Pod cerkevjo v 99 zemlji je v skalo vsekana kapela, kjer je bilo pravo stanovanje staršev Matere Božje. Na Jutrovem je kaj posebnega, da ljudje s svojim vrivanjem pod zemljo bivajo že tako rekoč na unem svetu. Staro imenitno cerkev na tein mestu so bili Turki razdjali in jo spremenili v svoje molišče. Francozje so si to svetišče pridobili; ozidje je večidel še staro, in zadnja leta so to imenitno cerkev obno¬ vili. Tu je toraj kraj, kjer se je godila preimenitna skrivnost, ktero premišljevati hočemo. Serčno veseli, zavoljo neizrečene spred- nosti, s ktero je bila edino naša preljuba Gospa in Mati ozaljšana, pa z nekako britkim spoštovanjem, ker smo nevredni in nezmožni to visoko skrivnost prav razumeti in ker nas opominja naše za- grešenosti, vendar zdihnimo zopet: „Češ- čeno bodi sveto i n n e o m a d e ž a n o spočetje Device Marije!" Vemo, kako britke poskušnje je mo¬ dri Bog pripustil pobožnim staršem pre- blažene Device, občudovali smo že njuno terdno zaupanje in veliko serčnost v terp- Ijenji, pa smo se tudi preserčno veselili milosti, ktero jima je Vsegamogočni skazal, ko je uslišal lepo in stanovitno prošnjo njuno. Vse to nas pa mora pre¬ pričati , da dete, ktero so postarani, do takrat nerodovitni starši od Boga prejeli, ni toliko otrok natorni, temuč veliko bolj otrok milosti Božje, prečudno podeljen dar Božji, akoravno je bilo v pravem pomenu od staršev spočeto in rojeno in je bilo Adamov otrok. „Ko je deviško Mater Božjo sv. Ana spočela, pravi sv. Janez Damaščan, je natora milosti Božji se ognila." Marijo cerkveni učeniki ime¬ nujejo veliko bolj sad prelepih čednost Joahima in Ane, kakor sad njunega zakona. O Abrahamu piše sv. Pavelj v pismu do Rimljanov: „In nad Božjo obljubo ni premišljeval z nezaupanjem; temuč je bil vterjen v veri in je dajal čast Bogu.“ (4, 20.) On je obljubi Gospodovi veroval in nič dvomil, akoravno je bil že star in njegova žena pa nerodovitna; in Izak je bil tako sad terdne vere. Tako tudi Ma¬ rija. Ravno tam piše še sv. apostelj, da Abraham „je zoper vse upanje upal in veroval, da bode oče veliko narodov 11 (4,18.) To je, Abraham je veroval zoper vse člo¬ veško upanje, vterjen samo na obljubo Božjo, da bode oče veliko narodov, in to po sinu, kterega bo Sara, njegova žena, imela. Božje upanje ima vse drugačno upanje kakor človeško, pravi sv. Efrem. Člove¬ ško upanje nastopi z veliko gotovostjo, si dela prihodnje dobro v najlepši podobi in to prav blizo; sčasoma pa ta gotovost pojema, in človek spozna, kako je v svo¬ jem sladkem upanji britko prevarjen. Nebeško upanje pa je v svojem začetku pohlevno negotovo, ker obeta dobro, ki je še dalječ in negotovo; kolikor bolj pa pojema človeško upanje, kolikor manj se’ človek nanj zanaša, toliko bolj raste ne¬ beško, toliko bolj je zapuščeno serce po¬ tolaženo, vterjeno. - Tako je bilo zaupanje Joahima in Ane. Sara je nekaj dvomila, in ni prav terdno zaupala Božji obljubi; posmehovala se je, ko je Bog obljubil, da bo čez eno leto sinu dobila; zato so ga Izaka, to je po naše „posmeh“ imenovali. Starši pre- blažene Device pa niso prav nič dvomili; terdno sta zaupala, kakor jima je Gospod po angelju sporočil; akoravno človeško soditi, nista mogla nobenega zaroda pri¬ čakovati. Vsi zakonski stare zaveze so imeli serčno željo, da bi jim mili Bog dal otrok, ker so vsi pričakovali in upali, da z njihovega zaroda bo rojen Odrešenik sveta. Koliko sveto zaupanje, kolike pre- serčne želje sta imela še le Joahim in Ana, ko sta slišala tolaživno obljubo an- geljevo ? Gotovo je, da je bila Marija sveti sad terdnega upanja, 7* 100 Da sta v sveti ljubezni bila vsa vneta, tega ne moremo dvomiti. Saj ljubezen je, ki vero in upanje oživlja in vsem čed¬ nostim moč daje. Ne mislim posvetne, mesene ljubezni in natornega nagnenja, ampak tisto ljubezen, ki naše serce z milostjo Božjo napolnuje. Posebna naredba Božja je bila, da sta oba že visoko sta¬ rost dosegla, ko sta imela sive lasje in je po njunih žilah tekla mirna hladna kri. Njuno serce je vse v plamenu Božje ljubezni gorelo, in služila sta Gospodu kakor orodje mi¬ losti Božje. Če so že druge žene stare zaveze že¬ lele biti Mati Odrešenikova, in so s to željo po¬ svečevale svoje natorno poželje- nje; koliko bolj preserčno željo sta imela še le Joahim in Ana, podati svetu pre¬ sveto Mater to¬ liko zaželjenega Odrešenika. In te želje so izha¬ jale le iz prave ljubezni do Boga, ki bo v tej pripra¬ vi odrešenja če- Ijubezni Božji vneta. To skrivnost je Marija sama sv. Brigiti tako le razodela: „ Ako bi kdo človeku, ki se postiti hoče, ukazal, da naj iz pokorščine je, in ta človek bi iz pokorščine, zoper svojo voljo, jedel; to bi bilo več vredno, kakor njegov post. Im el bi veči zasluženje. Ravno tako je bilo združenje mojih staršev, kadar sem bila jaz spočeta. Zato je resnica, da sem bila brez izvirnega greha spočeta. Kakor namreč moj Sin in jaz nisva nikoli gre¬ šila, tako ni bilo nikoli nobenega bolj poštenega, bolj svetega zakona, kakor je bil za¬ kon mojih star¬ šev." To je bila to- raj perva spred- nost spočetja Device Marije, da je bilo o njem odvernjeno, iz¬ ključeno vse, kar je čutnega in mesenega pože¬ lenja. O presrečni, čisti in sveti staršipreblažene Device Marije, ki zdaj v večni, ne- zvenljivi slavi vživata cenosvo- ščen, in iz ljubezni do ljudi, ki bodo tako večno zveličanje dosegli. Bila je Marija res sad čiste in svete ljubezni. Kako čisto in sveto je bila preblažena Devica spočeta, tega mi razumeti nemoremo. Sv.Brigita nam pripoveduje, (lib. 1. rev. c. 9.) kako je Marija sama jej razodela, da Joahim in Ana v njenem spočetji nista-imela nika- koršnih mesenih poželjenj, ampak imela sta pred očmi le Božjo čast; in v premišlje¬ vanji prečudne milosti Božje, sta bila v čisti j ega angeljsko čistega življenja! O sveta Joahim in Ana! prosita in sprosita vsem zakonskim duha spodobne čistosti! Oh, moj Bog! kolikrat zaničljiva gerda mesena strast otrova mlado človeško življenje že v pervotnem kalu! O kolikrat izžene ne¬ spodobna, bolj živinska kot človeška raba sv. zakona ves strah Božji iz serca, pa tudi ves blagoslov Božji iz družine! Oh, ne pozabite očeti in matere: Kar se seje, to se žanje. Kdor luliko seje, ne bo 101 pšenice žel. Sveti zakon je velik zakrament v Kristusu in v cerkvi. Marija je bila ne le dete čistili in svetih staršev; ona je bila od vekomaj izvoljena Mati Sinu Božjega. Njeno pre- blaženo telo je imelo veličasten namen, da je bilo najpoprej stanovanje najčistejši in najsvetejši duši, potem pa je bilo še posebno odmenjeno, biti presveti tempelj Božji. Ako je bilo telo pervih staršev popolnoma, ko je bilo vstvarjeno; kako popolnoma, kako čisto, kako sveto, prosto vsega slabega poželjenja, je moralo še le biti telo preblažene Matere Božje! Saj je bilo zato vstvarjeno, da bi samo neskončno veličastvo Božje to meso in to kri na se vzelo! Prav gotovo je bilo telo preblažene Device preč v svojem spočetji Bogu ne¬ skončno dopadljivo, bilo je krona vsega vidnega stvarjenja. To presveto telo je bila perva, pa tudi najlepša in najdrajša monstranca presvetega Rešnjega Telesa. Občudujmo in častimo tudi mi to pre- češčeno telo Device in Matere Marije. Ne pozabimo pa, da tudi naše telo je tem¬ pelj svetega Duha. Lepo nas opominja, lepo nas uči zato sv. apostelj Pavelj: „Ali ne veste, da ste tempelj Božji, in da Duh Božji v vas prebiva! Ako pa kdo tempelj Božji oskruni, ga bo Bog končal; zakaj tempelj Božji je svet: kar ste vi. (I. Kor. 3, 16. 17.) Ali ne veste, da so vaši udje tempelj svetega Duha, kteri je v vas, kterega imate od Boga, da niste svoji. Zakaj kupljeni ste za drago ceno. Častite in nosite Boga v svojem telesu.“ (6, 19. 20.) O spoštujmo — visoko spoštujmo tudi mi svoje telo. Tudi naše telo je čudež Božjega stvarjenja; tudi naše telo je stanovanje neuinerjoče duše; tudi naše telo je tempelj Božji; tudi naše telo je po vrednem sv. Obhajilu živa monstranca presvetega Rešnjega Telesa; tudi naše telo je namenjeno, da bi enkrat z dušo vred večno veličastvo vživalo. Spoštujmo ■—- visoko spoštujmo svoje telo; pa v ravno taki časti imejmo tudi telo svojega bližnjega; ker naše telo je tempelj sve¬ tega^ Duha. Če je pa že telo Marijino bilo tako lepo, o kako lepa je pač njena duša! Vsaka človekova duša je skrivnosti polno, nam nerazumljivo delo Božjega stvarjenja. Naša duša je z nebes, in je namenjena zopet za nebesa. Izšla je iz ust Najvišega, ki je pervo človekovo telo naredil iz zemlje in ga je oživel z neumerljivim, Bogu podobnim bitjem. Bog „je vdihnil v nje¬ govo obličje duha življenja. “ (L Mojz. 2, 7.) Zavoljo neuinerjoče duše je človek povz¬ dignjen v gospodarja Božjemu stvarjenju. Duša je zmožna, da Boga, svojega Stvar¬ nika spozna, ga ljubi in mu služi. Vse te imenitne lastnosti ima duša vsacega človeka. Če se že Salomon hvali, da je dobil dobro dušo, (Modr. 8, 19.) koliko lepšo, koliko boljšo dušo je Vsegamogočni dal še le njej, ki je bila od vekomaj izvoljena Mati Božja! Od pervega trenutka, od pervega gibljeja je bila njena volja z Božjo voljo popolnoma sklenjena. Od pervega do zadnjega dihljeja tu na zemlji je bila z najčistejšo vdanostjo sklenjena z voljo nebeškega Očeta; da je vse njeno življenje bilo nepretergano: Zgodi se mi po tvoji volji! Marija, druga Eva je pričela svoje življenje s pokorščino, ko je perva Eva z nepokorščino ves človeški rod v pogubljenje spravila. Njeno spoz¬ nanje je bilo toliko, da jo po pravici imenujemo sedež modrosti Božje, Devico modro in Mater dobrega sveta. Gotovo je Vsegamogočni njeni duši največ talentov izročil. Ako je bila pa že njena volja in njeni um, prečisto ogledalo Božjega bitja, je morala biti njena občutna duša, kar sploh 102 serce imenujemo, sedež najčistejših želj, najlepše ljubezni do Boga in do bližnjega. Že v njenem začetku je bila tista močna serčnost, s ktero je sedmeri meč bolečin prestala, s ktero je pod sramotnim kri¬ žem svojega Božjega Sina stala. O kako nestanovitni pa smo mi! Komaj obljubimo, že obljubo prelomimo. Vsaka majhna skušnjava nas premaga, nas odverne od poti, ktero smo komaj nastopili. In ven¬ dar vemo, skušnja nas uči, da naše serce ne bo nasiteno, ne bo vpokojeno, dokler ne bo za Boga bilo, dokler ne bo v Bogu počivalo. Tudi nam je Bog dal voljo, tudi nam je dal spoznanje in serce. Zberimo zdaj vse moči svoje duše, da s preponižnim spoštovanjem čudež vseh čudežev Božjih premišljujemo; in ta čudež je neomade- žano spočetje Device Marije. Ta čudež, edin v svoji versti, kterega je Vsegamo- gočni Mariji storil, da je bila v p e r- vem trenutku svojega spočetja, s p o se b n o mi 1 o s tj o in sp r e d n o s t jo vsega mogoč n ega Boga, zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa, Go¬ spoda našega, vsega madeža iz¬ virnega greha vsa prosta. To pa ni le pobožna misel gorečih častivcev Matere Božje; to je verska resnica naše svete katoliške cerkve. Da to posebno sprednost preblažene Device, kolikor mogoče, spoznamo, mo¬ ramo pomisliti, kaj nas sv. vera od iz¬ virnega greha uči. Adam, oče vsega člo¬ veškega rodu,‘s prelomljenjem Božje za¬ povedi ni škodoval le sebi, ampak vsemu svojemu zarodu; zapravil je od Boga mu podeljeno svetost in pravico ne le sebi, ampak tudi nam vsem. Omadežan z gre¬ hom nesrečne nepokorščine je vsemu člove¬ škemu rodu vcepil ne le smerti in večne kazni, ampak tudi greh, ki je smert naši duši. Greh, to je, tisti grešni in zadolženi stan, v kterega se je Adam s svojo pervo nepokorščino zakopal, se pre¬ seli, gre na nas vse, ki smo mlajši nje¬ govi; to pa ne, kakor da bi mi posne¬ mali njegovo nepokorščino. Ta greh nam ne bo le pripisan, ampak je v nas, nam popolnoma lasten. (Cone. Trid. s. V.) Mi smo od začetka svojega sem grešni in Bogu nedopadljivi, kakor pravi sv. apostelj „smo bili po natori otroci jeze.“ (Ef. 2, 3.) Mi vsi smo zaznamovani z znamnjem greha; in veliko je hudo, ktero nam je izvirni greh napravil. Ta greh nam je vzel više čeznatorno življenje; ta greh nam slabi in zatera tudi našo natoro, če ravno se v tej sprideni natori še razodeva, kako imeniten, kako lep je bil človek v svojem pervotnem stanu, ker podoba Božja v nas ni po vsem zaterta. Tega izvirnega greha in nesrečnih in žalostnih nasledkov njegovih je bila ob¬ varovana preblažena Devica Marija preč v spočetji svojem. Sveti oče Pij IX, ta veliki in imenitni Marijini papež, pravijo v svojem apostoljskem pismu 8. grudna 1854, s kterim neomadežano spočetje prečiste Device in Matere Marije za versko resnico vsem pravovernim kristjanom raz¬ glasijo : „ Spodobilo se je, da se prebla¬ žena Devica sveti v blišču največe svetosti, da je tudi madeža izvirnega greha vsa prosta, da se veseli popolne zmage čez staro kačo; ker je toliko častitljiva Mati, ktero je Bog Oče dati sklenil svojemu edinorojenemu Sinu, kterega kakor sam sebe ljubi, da je po svoji natori postal en in ravno tisti Sin Boga Očeta in pre¬ blažene Device, in ktero je Sin v svojo resnično Mater izvolil, in iz ktere je po volji in po djanji svetega Duha spočet in rojen tisti, iz kterega sveti Duh sam iz¬ haja. Spodobilo se je, da Edinorojeni, ki ima v nebesih Očeta, kterega Serafini trikrat svetega slavijo, ima tudi na zemlji Mater, ki je zmiraj v blišču veličastva." 103 Ta imenitna resnica svete cerkve od neomadežanega spočetja Device Marije pa ne terdi, da bi Marija ne potrebovala odrešenja po Jezusu Kristusu. Na ravnost nas sv. vera uči, da je bila Marija le zavoljo zasluženja Jezusovega in s posebno milostjo Božjo izvirnega greha obvarovana in že v pervem trenutku svojega življenja posvečena, kakor smo bili mi po svojem rojstvu pri sv. kerstu očiščeni. Pa vendar bi še ne bilo prav, ako bi mi za resnico imeli, da je preblažena Devica Marija že pri svojem spočetji bila le tako posvečena, kakor smo bili mi pri svetem kerstu. Po milosti in po zasluženji Gospoda našega Jezusa Kristusa nam je bil pri sv. kerstu ves dolg izvirnega greha odpuščen in je bilo v nas zbrisano vse, kar je imel ta greh sam na sebi; ostala nam je pa še poželjivost, netilo ali nagnenje do hudega, do greha. In ta poželjivost je kriva, da nas tako lahko premoti, tako hitro zapelje, da brez posebne milosti Božje nam ni mogoče, da bi celo svoje življenje brez vsega greha preživeli. Marija pa je bila obvarovana tudi te z izvirnim grehom sklenjene poželjivosti', ktero mi vsi tudi po svetem kerstu še imamo; tako da ni bila le na svoji duši, ampak na telesi vsa posvečena in s posebno milostjo okrep¬ čana, da se je celo svoje življenje vsega, tudi najmanjšega greha popolnoma čista ohranila. Pa tudi posvečenje, s kterim je bila Marija preč pri svojem spočetji ozalj¬ šana, je bilo neskončno više, kakor je posvečenje naše pri sv. kerstu. Izvoljena v Mater Sinu Božjega, je bila preč v svojem spočetji z zakladom milosti Božje toliko napolnjena, da je angelj Gospodov jo — in sicer edino njo — milosti polno pozdravil; da je tako v svoji le¬ poti in svetosti visoko presegla vsa druga vstvarjena bitja, celo Kerubine in Serafine. Milost Božja se je, kot sveta kal, vcepila v začetek njenega življenja ter je rodila le lepo cvetje in sveti sad. Ta milost je bila kot ogenj, ki je pregreval celo njeno sveto dušo, vse njene misli in želje. Ta milost je bila luč, ki je vsemu njenemu bitju dajala ljubeznjivost, bliščobo in le¬ poto. In ta ogenj in ta luč je bila vstvar¬ jena, da svet ogreje in razsvetli. Kakor je bil toraj pervi Adam nare¬ jen iz zemlje, preden je bila okleta, tako je storjen drugi Adam, Jezus Kristus, iz deviške zemlje, ktere prekletstvo greha ni nikdar zadelo. To se je spodobilo, uči sv. Alfonz, Bogu Očetu, ker je Marija nje¬ gova pervorojena hči. „Jaz sem iz ust Najvišega prišla, pervorojena pred vsemi stvarmi." (Sir. 24, 5.) Ker je bila od vekomaj izvoljena v Mater Božjo, ni smela biti nikdar sužnja hudobnega duha, ampak njeni Stvarnik jo je od začetka kot svojo lastnino imel. „Gospod me je imel od začetka svojih potov." (Preg. 8, 22.) To se je spodobilo Bogu Sinu, da je svojo Mater obvaroval vsega madeža; ker si je v njenem deviškem naročji sam svoje stanovanje izvolil; toraj si je, mo¬ drost sama, pripravil stanovanje, sebi spodobno. »Modrost si je hišo zidala." (Preg. 9, 1.) Modrost pa ne gre v hu¬ dobno dušo, in ne stanuje v pregrešnem telesi. Kako bi si pač misliti mogli, da bi Sin Božji stanovati hotel v preblaženi Devici, da bi je ne bil vsega madeža obvaroval, da bi je ne bil poprej posvetil? Pa tudi sveti Duh je imel vsega madeža čisto nevesto; ker sam je prišel k njej, On sam jo je obogatil z vsem bogastvom svoje milosti, kakor nobene druge stvari ne; On sam je hotel v nje¬ nem naročji vpodobiti presveto telo Je¬ zusa Kristusa. Zares je Marija svetišče svetega Duha, ki jo tako ljubo nagovori: „ Vsa si lepa, moja prijateljica, in ma¬ deža ni na teli." (Vis. pes. 4, 7.) Marija je srednica med Bogom in med nami. Kako bi pa pravičnega Boga 104 potolažiti mogla, ako bi bila le en tre¬ nutek sovražnica njegova? Odmenjena je bila, da bo kači glavo sterla, hudobnega duha premagala; kako bi to premogla, ako bi bila sama kdaj sužnja njegova? Saj je Bog hotel pripraviti svojemu Sinu čisto Mater, brez madeža vsega greha; zato jo je ozaljšal in više postavil, kakor vse angelje svoje; tako visoko, da za Bogom nič višega, nič večega si misliti ne moremo. Zato jej kliče sveti Duh: „I£akor lilija med ternjem, tako je moja prijateljica med hčerami.“ (Vis. pes. 2, 2.) Ona je na duši in na telesi vsa čista, vse lepa; ona je popolnoma brez madeža; ona je bila edina v milosti Božji spočeta. S sv. Alfonzom, tem preserčnim ča¬ stilcem preblažene Device Marije, zdihnimo tudi mi: O moja neomadežana Kraljica Marija! veselim se s teboj, ker te je Bog s toliko čistostjo obogatil. Hvalim našega Stvarnika, in vedno ga hočem hvaliti, ker te je obvaroval vsega grešnega madeža. O da bi te ves svet spoznal in častil, kot tisto svitlo žarijo, ktera je z Božjo slavo vedno ogernjena; kot tisto izvoljeno barko zveličanja, ktera edina je bila ob¬ varovana vesoljnega potopa. O da bi te ves svet spoznal in častil, kot tisto lepo belo lilijo, ki raste med ternjem Adamo¬ vih otrok, ki so vsi z grehom omadežani, kot otroci jeze Božje spočeti, ko si ti edina zmed vseh vsa čista, vsa sveta, od svojega Stvarnika čez vse ljubljena, brez madeža spočeta, in ki si z obsenčenjem svetega Duha brez vsega poškodovanja svojega presvetega devištva spočela in rodila Jezusa Kristusa, Gospoda našega. O moja presladka, o moja preljubeznjiva, o moja neomadežana Devica Marija, o kako lepa si ti v Božjih očeh! Po svojem devištvu in prečistem spočetji, o Devica, očisti naše duše, naša serca! — Češčeno bodi sveto in n eo madeža n o spo¬ četje Device Marije! Amen. 9. Sveta radost. Britke so besede, ktere piše Mojzes v svojih pervih bukvah (6, 5—7): „Ko je pa Bog videl, da je hudobija velika na zemlji, in da so vse misli serca vedno le v hudo obernjene, bilo mu je žal, da je ustvaril človeka na zemlji, in je bil znotraj s serčno žalostjo presunjen, ter je rekel: potrebel bom človeka, kterega sem ustvaril, z zemlje; pa ne le človeka, tudi živino, laznino in ptice pod nebom; zakaj žal mi je, da sem jih ustvaril.* In po pravici je Bog tako govoril. Pervi greh je raztergal očetovsko in otroško vez med Bogom in človekom. Podoba Božja, ktera je bila človeški duši vtisnjena, je bila neusmiljeno razdjana, v očeh Božjih gnju- soba. Človek je zapustil pravo pot, za- vergel zapoved Najvišega; zabredel je v gosto mejo pregreh, ter se ni zmenil za voljo Božjo. Že zgodaj, še pred vesolj¬ nim potopom, je nastala razpertija med Bogom in človekom, da je Bog sklenil potrebiti človeka z zemlje. In ko je bilo pokončano z vesoljnim potopom vse člo¬ veštvo, da je ostalo le samo osem ljudi, (I. Mojz. 8, 16.) vendar se je zopet hu¬ dobija množila, da je bilo čisto malo pra¬ vičnih; ker ljudje pravemu Bogu niso več služili. Zaplohana so bila nebesa, tista nebesa, ktera je Vsegamogočni vstvaril, da bi v svoje veličastvo sprejela vse ljudi. Milijon in milijon ljudi se je rodilo in ravno toliko jih je pomerlo; ali ni eden ni videl obličja Božjega. In zdaj, kakor učeni rajtajo, osmega grudna, sedem sto dva in trideseto leto po zidanji Rimskega mesta, je bila v obljubljeni deželi spočeta Devica, nad ktero je Vsegamogočni vse svoje dopadanje imel, ktero je s svojo milostjo obsul. Ta je bila najlepša, naj- imenitniša stvar Božja, največa veselje presvete Trojice. Še več. Vstvarjena je bila, da je hči Boga Očeta, Mati Boga 105 Sina in Nevesta svetega Duha. In z do- padanjem in z veseljem, kakoršnega ima oče nad svojo hčerjo, sin nad svojo ma¬ terjo in ženin nad svojo nevesto, je gle¬ dala presveta Trojica to preblaženo Devico. Marija je bila jutranja zarija toliko zaželjenega novega časa, novega kraljestva miru, milosti in pravice, v kterem bodo ljudje nebeškega Očeta zopet v duhu in v resnici molili, v kterem bodo Božjo do¬ broto, njegovo usmiljenje in njegovo mo¬ drost zopet spoznali in ga ljubili; v kterem se bo Modrost Božja včlovečila, in bo njeno »veselje bivati s človeškimi otroci.“ (Preg. 8, 31.) To neomadežano spočetje preblažene Device Marije pa ni bilo le veselje pre¬ sveti Trojici; bilo je posebna, sveta ra¬ dost vsem angeljem nebeškim. Vemo že, da Najviši je angeljem v poskušnjo po¬ kazal neomadežano Mater Božjo. Ker je pa razodenje Božje radost nebeških duhov nezmerno povzdignilo, zlasti ta preime- nitni trenutek, ko je bila spočeta ona, ki je tudi kraljica angeljev; zato si to ne¬ beško rado vanj e še enkrat pred svoje duhovne oči postavimo. Bog je v svoji modrosti v podobi pokazal vsem angeljem prihodnjo kraljico nebes in zemlje. Vsi zvesti angelji so bili pri pogledu tega največega čudeža Božje vsegamogočnosti s svetim veseljem napolnjeni, z nezmirnim začudenjem pre¬ vzeti. Občudovali so vsegamogočno do¬ broto svojega Stvarnika, vneli se v sveti ljubezni do deviške Matere svojega Boga ter so jo veselo spoznali za svojo kraljico. Eden najviših Kerubinov pa, svetel kot jutranja danica, se je ožalil zavoljo pre¬ čudnega povzdignjenja človeške natore čez čiste duhove, ter je svoj napuh vdih¬ nil tudi še drugim angeljem. V svojem serdu se je grozil: „ V nebo pojdem, nad zvezdami Božjimi bom povišal svoj pre¬ stol; sedel bom na gori zaveze na strani | proti Severju. Pojdem nad višavo oblakov, in enak bom Najvišemu.“ (Iz. 14, 13. 14.) Vsi dobri angelji so v ponižnosti mo¬ lili Božjo presveto Modrost, ga častili, ker je človeško natoro tako visoko povz¬ dignil, in bili so toliko lepši, toliko bolj Bogu podobni; lucifer pa in vsi njegovi priverženci so postali zaničljivi in gerdi v kazen zavoljo svojega napuha. To pre¬ čudno prikazen nam sv. Janez evangelist v svojem skrivnem razodenji tako le po¬ piše: »In veliko znamenje se je prikazalo na nebu: Žena s solncem obdana, in luna pod njenimi nogami, in na njeni glavi krona iz dvanajst zvezd ... In videlo se je drugo znam eni e na nebu : In glej, velik rudeč drakon, kteri je imel sedem glav in deset rogov, in na svojih glavah sedem kron ... In drakon se je vstopil pred ženo, kte.ra je imela ro¬ diti, da bi, ko bi porodila, njenega otroka požerl . . . Mihael (pa) in njegovi an¬ gelji so se bojevali z drakonom; in drakon se je bojeval in njegovi angelji. In niso pjremagali, in njih mesto se tudi ni več našlo v nebesih. In doli je bil pahnjen tisti veliki drakon, stara kača, ki se jej pravi hudič in satan, kteri zapeljuje ves svet; in doli je bil pahnjen na zemljo, in njegovi angelji so bili ž njim verženi. In sem slišal velik glas v nebesih: Zdaj se je pokazalo zveličanje, in moč kraljestva našega Boga, in oblast njegovega, Kri¬ stusa . . . Veselite se toraj nebesa, in kteri v njih prebivate . . . In drakon je preganjal ženo, ktera je porodila moško dete . . . In drakon se je razserdil nad ženo, in je šel se bojevat z drugimi iz njenega zaroda. 11 (Skr. raz. 12.) Tako je bila žena, s solncem obdana, z luno pod nogami in s krono iz dvanajst zvezd, kakor nam podobarji navadno pre- čisto Devico pred oči stavijo, že od nek¬ daj veselje dobrim in strah hudobnim duhovom. Koliko veselje, koliko sveto 106 radovanje se je razlegalo po vseh nebe¬ ških prostorih; koliko veselje, koliko ra- dovanje je prevzelo vse verste zveličanih duhov, ko je bila spočeta ona, ktero so nekdaj v prikazni videli, ko se je vres- ničilo, kar so v duhu gledali. O s koliko radostjo so si klicali: „Kdo je ona, ki pride kakor vzhajoča zarija, lepa, kakor luna, izvoljena, kakor solnce.“ (Vis. pes. 6, 9.) Zaverženim duhovom pa je bilo ravno to majhno, čisto in nedolžno dete »kakor zver sten a vojskina truma. 11 (Vis. pes. 6, 9.) Njihova oblast in moč, ktero so z lažjo in goljufijo po zemlji razširili, ho končana zdaj, ko se je prikazala ona, ki bo peklenski kači glavo sterla. Najbolj veseli bi bili mogli biti vsi ljudje na zemlji. »Zakaj Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina ... da bi bil svet po njem zve¬ ličan (Jan. 3, 16. 17.) ker je v Mariji mu pripravil vredno Mater in ljudem dal mogočno priprošnico. Pa, o moj Bog! svet je bil zagernjen v nevednost, v te- moto; ljudje so se pehali v svojih delih, so derjali za veselicami, ter niso mislili na to, da Vsegamogočni tako očetovsko skerbi za njihovo zveličanje in dela naj- veče čudeže svoje. Le dvoje človeških sere je bilo napolnjeno z radostjo in z nebeškim veseljem. Serca presrečnih star¬ šev tega blaženega deteta, sv. Joahima in sv. Ane. Ko je sv. Ana to prečudno spočetje spoznala, kdo bi popisal njeno sladko veselje, njeno serčno zahvalo, in njeno ponižno vdanost? Pa, če je tudi drugim ljudem ta nebeški zaklad takrat prikrit in neznan bil, kmalo je bil svetu razodet v nezmerno veliko veselje: in to veselje se razliva po vsem svetu, skozi vsa stoletja, od roda do roda, ter se bo razlivalo do konca vseh časov. In ko se leto oberne in zopet pride osmi dan grudna, se sveto in ljubo razširi vsako pošteno človeško serce, na ta najlepši praznik preblažene Device, v čutilih veselja, za¬ hvale in ljubezni pri spominu na neoma- dežano spočetje naše ljube Gospe Device in Matere Marije. Češčeno bodi sveto in ne o ina- dežano spočetje Device Marije! VI. Marija rojena. I. Blažena žena. da bi mogel saj nekoliko popisati sveto mater Ano! O kako serčno rad bi jo kazal vsem kerščanskim materam, da bi po zgledu sv. Ane živele, kadar Bog v svoji modrosti blagoslovi sveti zakon! V času pred porodom preblažene Device je presrečna mati sv. Ana občutila Iju- beznjivo veselje nebeškega sadu, s kterim jo je Vsegamogočni blagoslovil. Njena duša je bila te posebne Božje milosti vsa prevzeta. V sveti molitvi je bila več¬ krat zamaknjena ter je gledala slavo nove Eve, ktero bo ona svetu dala. Dan na dan je bilo njeno spoznanje, pa tudi njeno veselje veči, ker je z nebeško lučjo raz¬ svetljena vedno bolj in bolj spoznala ve¬ liko svetost in neskončne darove svojega deteta. S svetim hrepenenjem je priča- 107 kovala časa; serčno je želela videti in počastiti skoraj veličastno dete, čigar rojstvo, ime in sveti namen je angelj Gospodov njej in sv. Joahimu napovedal. Vsaki dan je zaklad svojega serca Naj- višemu darovala, ter je hvalila njegovo večno dobroto, ki je zdihljeje in solze izvoljenega ljudstva uslišal in bo skoraj pokazal zveličansko žarijo, ki bo napove¬ dala Sobice večne pravice. Staro sporočilo pripoveduje, da je sv. Ana s svojim možem sv. Joahimom iz Nazareta še enkrat šla v Je¬ ruzalem ter se je Bogu vnovič za¬ hvalila za posebno milost, ktero jej je Bog skazal. O kako serčno je pač po- novljala lepo hval¬ no pesem Ane, jej služili in se nad njo radovali. Kako so tudi ti nebeški duhovi hrepeneli, da bi skoraj zagledali to cvetlico večnega raja v njeni popolni lepoti! O kako bi vas kerščanske matere! vneti zamogel, da bi posnemale to pre¬ srečno ženo, sv. Ano ? V duhu se obernem k presrečni materi Božje porodnice ter zdihnem k njej: O srečna, o sveta mati, sv. Ana! prosi tam v prelepih nebesih, kjer si tako blizo zraven svoje ljube hčere Božje Matere, pri sedežu Najvišega, o prosi in sprosi vsemker- ščanskim materam, da v res¬ nobnih in britkih mescih svojega pričako¬ vanja po¬ snemajo tvoj zgled. O ne pri¬ pusti, da bi v tem za otroka toliko Samuelove matere! Kolikrat je zdihnila s hvaležnim sercem: »Baduje se moje serce v Gospodu, mojem Bogu! 11 (I. Kralj. 2, 1.) Pa tudi Joahim je bil nebeško vesel, ter je Bogu več ovac in telet v zahvalno daritev prinesel. Tako so vsi pravični in pošteni se veselili in čudili, da je Bog njuni zakon blagoslovil, ko sta že oba stara bila. Kako so se angelji veselili, ko so čast in spoštovanje ska- zovali njej, ktero jim je Vsegamogočni v času poskušnje v duhu pokazal, ktero so pa zdaj v maternem telesi gledali, pomenljivem času, razveseljevanju, stra- stim in drugim zdravju škodljivim po¬ svetnim nečimernostim se vdale. Nape¬ ljuj vse matere, da premišljujejo veliko čast, h kteri jih je povzdignil Vsegamo¬ gočni, ki bi lahko iz kamnja otroke obu¬ dil, (Mat. 3, 9.) da spoznajo svoje ma¬ terne dolžnosti. Poduči jih, kako velike in imenitne dolžnosti imajo od tistega trenutka, ko so matere postale, ker velik nebeški dar je dete, kterega pod svojim sercem nosijo. O sv. Ana! spominjaj vse matere, da neizrečeno veliko je na tem, 108 kako živijo v dnevih, v kterih s predra¬ gim zakladom svojega telesa eno življenlje imajo. Vse žlahtno ali nespodobno, sveto ali nečimerno, ljubeznjivo ali sovražno čutenje in obnašanje njihovega serca ima skrivnostni pa gotovi tipljiv na majhno serčice, ki živi pod maternim sercem. Vse, pa prav vse, kar mati misli in želi, čuti in terpi, vse njeno dete ž njo pre¬ živi. O sv. mati Ana! pokaži in prepričaj vse naše matere, koliko je vredna neumer- joča duša spočetega otroka, kako jo Bog sam ljubi in skerbi za njo od trenutka njenega vstvarjenja, da tudi matere jo ljubijo in vse le mogočo skerb za njo imajo. Vsaki dan, vsako uro jih navdajaj s pobožnimi in svetimi misli in s serč- nimi željami, da bi njihovo dete sv. kerst prijelo, da bi otrok Božji bilo. 0 vtisni jim globoko v serce, da noč in dan mislijo na to, da je Vsegamogočni blagoslovil njihovo telo, da bi mu nebeškega prebi¬ valca, svetnika izredile; da pa, ako ho¬ čejo spolniti to materno dolžnost, morajo same svete biti, morajo v pervih trenut¬ kih , še pred porodom, svojemu otroku svetost vcepiti. Varuj pa, o sveta mati Ana! vse matere prevelike boječnosti, ne¬ potrebnega straha pred uro poroda; pod- peraj njihovo serčnost, sprosi jim vdanost v presveto voljo Božjo; sprosi jim terdno zaupanje na pomoč Božjo, in milo zana¬ šanje na priprošnjo tvojo .in tvoje neo- madežane hčere, Device in Matere Marije! Amen. 2. Srečna ura. Od večnosti sem odločena ura milosti polnega poroda preblažene Porodnice Božje se je približala.*) Sv. Ana, v molitvi 'za- ) ^ n i lno . rojstvo in njena otročja leta, vsa njena mladost, Je .prav natanjko popisana v bukvah ^Kristusovo življenje in smert“, ktere so udje družbe sv. Mohora že prejeli. mahnjena, je spoznala , da se bliža pre¬ srečna ura, v kteri bo zarija nove zaveze v vsi svoji svitlobi se razodela. Vesela je rekla: Kalica, ktero je Bog Abrahamu dal, je v meni dozorela; cvetje Aronove palice se je v meni razcvetelo. (IV. Mojz. 17, 8.) Bila je nebeške svetlobe vsa pre¬ vzeta. Resnobno pa sveto veselje je na¬ polnilo vso hišo sv. Joahima in serca njenih prebivalcev. Ženam bližnje žlahte je bilo poročeno in prišle so, da bi pre¬ srečni materi bile v pomoč in se ž njo veselile tolike nebeške milosti. Z veselim stermenjem so bile napolnjene, vse za¬ maknjene. Prečudna, čeznatorna bliščoba je obdala vso hišo; žene so pokrile svoje obraze, in Ana je bila vsa v nebeški bliščobi. Truma nebeških duhov je prišla, z hvalno pesmijo pozdravit in počastit to malo kraljico nebes in zemlje. In Marija je bila rojena. Ana, presrečna mati, jo je v rokah deržala, jo sveto na svoje serce položila. Zibka te kraljice angeljske ni bila z zlatom okovana., ne z žlahtnimi pregrinjali pregernjena, ne po šegi kra¬ ljevih otrok z dišavami napolnjena; z rev¬ nih gladkih vi trie je bila spletena, plat¬ nene plenice so ovijale majhne ročice, ktere so potem Zveličarja sveta nosile. V trenutku, ko je Marija na sercu, v naročji svoje matere sv, Ane počivala, je bila postavljena tudi pred obličje pre¬ svete Trojice in vse trume nebeških duhov so jo pozdravile z nezmernim veseljem. Pri tem pogledu so bili vsi angelji z ve¬ liko radostjo napolnjeni, ter so Marijo častili kot svojo Gospo in kraljico; glasno so se veselili in v sv. ljubezni so šli eni v predpekel, da so starim očakom in vsem pravičnim stare zaveze prinesli preveselo oznanilo, da se bliža dan odrešenja, ker že je rojena ona, ki bo stari kači glavo sterla ter bo Mati Odrešenika sveta. In vse te duše, zlasti še Adam in Eva, so se silno obveselile, da ‘bo že v raji dana 109 obljuba skoraj se spolnila. Bilo jim je, kakor da bi vse djanje in terpljenje, vse molitve in zdihovanje njihovega življenja dozorile toliko zaželjeni sad. Žene bližnje žlahte, ki so pričujoče bile, so z velikim čudenjem prijele v svoje roke to presveto novorojeno dete. Vse skupaj so glasno Boga hvalile, in so solze veselja točile. Kdo pa zamore popisati presrečno radost, nezmerno materno lju¬ bezen blažene Ane, ko je gledala prelepo obličje svoje prečudne hčerke? Z najlju- beznjivišo materno ljubeznijo objema zaklad svojega serca; pa tudi s svetim spošto¬ vanjem je premišljevala to prihodnjo Ma¬ ter svojega Gospoda, ter častila in hvalila vsegamogočnega Boga. Tudi Joahim je prišel, jokal solze čistega veselja, povz¬ dignil prelepo dete proti nebu in prepe¬ val zahvalno pesem Gospodu. Z vso po¬ nižnostjo, in preserčnostjo je pritisnil svoje ljubo dete na svoje serce, ga kušnil z očetovsko ljubeznijo. Kdo bi se pač ne veselil z Joahimom in z Ano pri rojstvu preblažene Device Marije? Kje je dete, ki bi se ne veselilo rojstnega dneva svoje ljube matere? Od tega dneva pravi sv. Avguštin: »Prišel je zaželjeni rojstni dan preblažene in pre¬ častite Device Marije. Naj se veseli v sveti radosti naša zemlja, ki je z rojstvom toliko svete Device počastena. Po njenem rojstvu je natora pervih staršev predeljena in podedovan dolg poravnan." Po vsi pravici moramo tudi mi visoko ceniti in posebno častiti njo, ktero so preroki že pred njenim porodom povzdi¬ govali, ktero je veliki angelj milosti polno imenoval, ktero je presveta Trojica s to¬ likimi darove ozaljšala, ktero so srečno imenovali sv. Elizabeta, stari Simeon, vsi aposteljni, in ktero sveta cerkev vsi cerk¬ veni učeniki, vsa ljudstva in vsi rodovi, že devetnajst stoletij toliko častijo. Stopimo tudi mi v versto resničnih častilcev 'Device in Matere Marije, da po njeni mogočni priprošnji zadobimo tolažilo v britkostih, polajšanje v nadlogah, moč v skušnjavah, ljubezen do Boga in njeno materno varstvo o smertni uri. »Tvoje rojstvo, o deviška Božja Po¬ rodnica! je vsemu svetu veselje napove¬ dalo," poje sv. cerkev na praznik Mariji¬ nega rojstva. — Kteri je bil ta srečni dan? Po sploš¬ ni misli cerkvenih učenikov je bila pre- blažena Devica Jezusa Kristusa, Sinu Bož¬ jega od svetega Duha spočela v svojem štirnajstem ali petnajstem letu. Kakor sploh sv. cerkveni očetji učijo, je bil Jezus rojen štir tisuč let po vstvarjenji sveta. Po računu bi bila Marija rojena tri tisuč, devet sto, pet ali šest in osem¬ deseto leto po vstvarjenji sveta; vendar niso vsi te misli. Cerkvene zgodbe že pervih časov nam pripovedujejo, da je bila rojena osmi dan kimovca proti jutru. Že v sedmen stoletji so kristjani obhajali spomin Marijinega rojstnega dneva, kakor piše sv. Ildefonz. Že mesec, dan in ura Marijinega roj¬ stva ima lep pomen. Mesec k i m o v e c je jesenski mesec. Na nebu je več verst zvezd, memo kte- rih svitlo solnce svojo pot ima, in kterini zvezdogledi razna imena dajejo. Pred mescem kimovcem v velikem serpanu, je solnce v znamnji leva, ter s svojo veliko vročino dela težak zrak, ki napravlja več¬ krat hude nevihte, škodljivo točo. Mesca kimovca pa stopi solnce v znamnje, ki mu zvezdogledi pravijo »devica". Vročina pojenja, zrak se ohladi, vendar mraza še ni; je navadno prav prijeten čas, in ako je sadno leto, res tudi drevje ljubeznjivo kima ter nam milost Božjo in njegovo dobroto kaže. V stari zavezi je Bog večkrat, kakor goreče solnce maščevalne pravice, v znam¬ nji leva, s strahom in z grozo kaznoval 110 grešnike, celo za grehe, kteri se nam ne zdijo tako veliki. V novi zavezi, zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa, Bog malokdaj tako očitno kaznuje; in da je bila v pri¬ jetnem jesenskem mescu rojena Marija, je to človeškemu rodu srečen pomen. S tem znamnjem „Device“ je goreči serd solnca Božje pravice se potolažil, in Ma¬ rija liani je dan tolažbe prinesla. V tem mescu dozori tudi toliko po¬ menljiva terta. Da je Bog jesenski čas odločil v rojstvo Marije Device, je Božja Modrost s tem nam naznaniti hotla, da bo Marija, ta najbolj žlahtna terta v vertu Božjem, rodila najdrajši grozd, Jezusa Kristusa, ki bo na tlačilnici svetega križa do zadnje kaplice iztlačena, da bo pravico Božjo potolažil, v presvetem zakramentu Rešnjega Telesa pa naše duše napojil in nas v večno življenje okrepčal. Dan Marijinega rojstva je bil osmi dan tega jesenskega mesca. Stari cerkveni učeniki (Bib. pp. tom. 12, 923.) sedmega stoletja že pišejo, da Marijo je porodila Ana, šestdeset let stara žena Joahimova, osmi dan kimovca, ki je bila tistikrat sabotni dan. Ta dan je bil pomenljivi praznikposvečenja Salomonovega tempeljna; pomenljivo zato, ker ta dan je osrečeni človeški rod zagledal živi najčistejši tem¬ pelj presvete Trojice. Osmica je po nauku sv. Ambroža (lib. 5, c. 6.) popolno spol- njenje našega upanja. Tako je usmiljeni Bog nam hotel dati Marijo osmi dan, da nam je upanje poterdil, da bo ona edino pribežališče grešnikov in zanesljivost na¬ šega zasluženja v večnih nebesih, kakor uči sv. Avguštin. (Ser. de Ss.) Sabota je v novi zavezi predvečer ali vhod na nedeljo. Nedelja pomeni po nauku cerkvenih očetov večno zveličanje v ne¬ besih. Da je bila Marija sabotni dan ro¬ jena, je to za nas revne in zapuščene Evine otroke tolažilno upanje, da bomo iz te solzne doline, iz te trudapolne sužnosti po Mariji prišli v večni pokoj, na nebe¬ ški dom. To so pomenila tudi vrata v judovskem tempeljnu, od kterih prerok pripoveduje, da so bila navadno zaperta, le sabotni dan pa vsem odperta. „7b govori Gospod Bog: Vrata notranjega dvora, Mera gledajo proti jutru, bodo za¬ perta šest delavnikov; v soboto pa naj se odprejo.* (Eceh. 46, 6.) In sabota je v katoliški cerkvi od pervih časov sem Mariji Devici posvečen dan. Pomenljiva je tudi ura, ktero je bila Marija rojena. Večidel vsi cerkveni uče¬ niki mislijo, da preblažena Devica je bila rojena o jutranji zariji. Jutranja zarija naznani konec noči in začetek dneva. Če tudi še ni popolnoma svitlo, vendar že upamo, da bo zdaj zlato solnce izšlo. Po pervem grehu je na Adamovem zarodu ležala tista dolga', prestrašno černa noč Božjega serda. To noč je Jezus Kristus, Solnce Božje, pregnal, ter nam svitli dan usmiljenja Božjega pripeljal. In to Solnce milosti Božje nam je, kot jutranja zarija novega dneva, napovedala preblažena De¬ vica Marija s svojim rojstvom. 0 jutranji zariji pada navadno na naše polje toliko rodilna rosa; tako nam rojstvo ljube Matere Božje o tem času naznanuje, da je po vsi zemlji razlita polnost rose vseh nebeških milost po ob¬ ljubljenem Odrešeniku, kterega nam je ona rodila. — Najhujši čas za bolnika je noč. Vse miruje, vse počiva, bolnik pa britko zdihuje. Kako dolge so ure? kako težko dneva pričakuje? Ko pa jutranja zarija zablišči, kako’milo se bolnik razve¬ seli! In večidel mu proti jutru tudi saj nekoliko odleže. Ves človeški rod je ležal hudo bolan zavoljo nesrečnega greha per¬ vih staršev. Jezus je prinesel zdravilo in rešenje. Vsi pravični, ki so greh spoznali in so njegovo težo čutili, so željno pri¬ čakovali tega dneva rešenja in sprave. Ktero uro se je pač bolj spodobilo, da je prišla na ta svet ona, ki je bila iz¬ voljena Mati tega Odrešenika, kakor ravno o jutranji zariji. 3. Pozdrav. „Tedaj si prišla na svet, o Marija! ti svitla jutranja zarija; z lučjo svoje svetosti si izšla pred Solncem pravice. Dan, ko si prišla na svet, je po pravici dan milosti in zveličanja imenovan. ‘‘ Tako sv. Bernard pozdravlja Marijo. „0 preblažena Devica, naj te vredno počastim, in daj mi moč zoper tvoje in moje sovražnike. Dodeli mi, da te ponižno kličem in preserčno častim. To te prosim po zasluženji tvojega svetega rojstva, ki je vsemu kerščanstvu veselje in upanje, luč in tolažbo prineslo. O presrečna zvezda, o posvečena korenina, tvoj sad bo veko¬ maj češčen. Usmili se me in pomagaj mi, o kraljica! da mi tvoje srečno rojstvo odpuščenje mojih grehov dodeli. O sveta Božja porodnica, prelepa lilija čistosti, ne pozabi me pri svojem Sinu." Tako sv. Anzelm kliče k Mariji. Kako hočem pozdraviti jaz uboga reva to premilo Dete, novorojeno Mater Božjo in mojo preljubo Mater in Gospo? O pre- blaženo, o preljubeznjivo, o prežlahtno Dete nebeško! v ponižnosti svojega serca padem na svoja grešna kolena pred te, ter te z dolžno podložnostjo, kolikor pre¬ morem, lepo počastim. Bodi mi pozdrav¬ ljena, ti izvoljena hči Boga Očeta! Bodi mi pozdravljena, ti vredna Mati Boga Sina! Bodi mi pozdravljena, ti prelepa nevesta svetega Duha! Z dna svojega serca te prelepo pozdravim! V imenu vseh živih in neživih stvari te pozdravim in počastim. Češčen bodi tvoj presrečni vhod na ta svet, in češčen in hvaljen bodi usmiljeni, dobri Bog, ker si bila po njegovi neskončni milosti v tolažbo nam ubogim grešnikom rojena! O kraljevo 111 Dete, o preblažena Devica, resnično ve¬ rujem, da boš Odrešenika sveta porodila in stari kači glavo sterla! O da bi te zamogel vredno počastiti; o da bi ti za- mogel razodeti, kako te ljubi in časti moje serce! Oh, pridobi mi odpuščenje vseh mojih obilnih grehov in s prijetnostjo svojih čednost preženi gnjusobo mojih hudobij! O ti preserčno Dete, ki si s svojim rojstvom razveselilo ves svet, obudi v meni resnično ljubezen in pobožnost' do tebe in do tvojega Božjega Sina! Sprosi mi to veliko milost, da bom vnovič pre¬ rojen, in od zdaj za naprej z večo vnemo služim tebi in svojemu ljubemu Bogu! O Marija, sliši in usliši me! Veliko veselje je dobrim staršem, ako jim Bog po svoji modrosti dete izroči; zlasti ako je pervo, ali dolgo poželjeno dete. Posebno še mati urno pozabi po¬ prej šne skerbi in bolečine, ker vse serce jej prevzame dete, ki je zares njena last¬ nina, njeno pervo in najdrajše posestvo. In ako je mati ne le mati, ampak res pobožna mati, spozna v mali stvarici ljubeznjivi dar Božje dobrote, njej izročeni neumerljivi zaklad jn lastnino Božjo, ki je zmožna in poklicana, da bi Boga spoz¬ nala, ljubila, ga enkrat vživala in z ob¬ ličja v obličje gledala. In če je že srečna vsaka pobožna mati pri pogledu svojega novorojenega otroka, koliko srečniša je bila še le sv. Ana pri rojstvu svoje pre- blažene hčere Marije! Dete, ktero sv. Ana v naročji ima, je namenjeno za pre¬ čudno, veličastno prihodnost. To premiš¬ ljuje srečno materno serce. Gotovo več¬ krat v duhu gleda v to veličastno pri¬ hodnost ; saj sleherna mati premišljuje in se nadja srečne prihodnosti svojemu otroku; to je tesno sklenjeno, prirojeno dobremu maternemu sercu. In to majhno Dete, ktero tako ljubo in milo gleda svojo do¬ bro mater Ano, to Deto bo tako pobožno, tako sveto, tako imenitno, bo radost ce- 112 lim nebesom, upanje vsemu svetu. Pa kje? kdo? in kdaj vživa tu na zemlji v tej solzni dolini veselje čisto in neskal¬ jeno ? Sv. Ana, že toliko poskušena žena, vidi na nebu prihodnosti svojega otroka tudi ■— ojster meč. In njeno materno serce že naprej čuti tudi britkosti, s kte- rimi bo to preblaženo Dete enkrat tako silno obsuto. O milostna mati sv. Ana! tudi tebe pozdravim in počastim in srečo ti želim k tvoji veliki časti in k tvojemu veselemu porodu! Blažena si med ženami in blažen je sad tvojega telesa! O ljuba mati, sv. Ana! tudi meni podeli od obilnosti tistih milost, ktere si sleherni dan vedno boga¬ tejša vživala, pa sprosi mi pri Bogu, da se tudi v meni dan na dan množijo da¬ rovi svetega Duha! Pa tudi še to prosim, o presrečna mati Ana! in ti o preblaženo Dete, moja preljuba Marija! prosite zdaj tam v ne¬ besih za me, ter mi sprosite, da vse brit¬ kosti in težave, vse nadloge in skušnjave, vdan v voljo Božjo, srečno prestojim, da se z vama enkrat tam v nebesih veselim. Amen. 4. Pri zibeli. O da bi mogel vse matere poklicati k zibelji najljubeznjivišega človeškega otroka, da bi gledale in premišljevale pre¬ srečno mater in preblaženo Dete, da bi se učile in naučile, kako nezmerno velika, kako imenitna in lepa, kako vesela in posebna je čast prave matere, pa da bi tukaj tudi videle, in spoznale in visoko cenile svete dolžnosti prave kerščanske matere. Za imenom Božjem nima noben jezik na vsem svetu nobene tako sladke, tako lepe besede, kakor je beseda „mati“. To je tisto blago, tisto prelepo in visoko češčeno ime, za ktero človeško serce ve, predenj ga usta izgovori; to je tisto po¬ svečeno ime, ktero vse posvetne nezmer¬ nosti in vsi razburjeni valovi tega življenja s pozabljivostjo zatreti ne morejo. In marsikoga, ki je vsa človeška čutila ze- degal v gnanji zdivjanih strasti, je to pre¬ milo ime „mati“ še predramilo ter ga večne pogube rešilo. Kje je človek tako divji, ki bi tega imena nikoli ne spošto¬ val? Tu na zemlji ni ljubezni, ki bi se sladkejši in čistejši razodevala, kakor v pravi materi. Najlepše smehlanje prave ljubezni blišči v maternem obličji; saj ona nosi največi zaklad ljubezni v svojem milim sercu, ko sad prave ljubezni pod svojim sercem varuje. Na maternem sercu smo počivali, po njegovih vdarcih smo prejemali perve nagibe svojega življenja. Ko nas je naša ljuba mati pervikrat v svoje naročje vzela in z nenasitljivim očesom premišljevala, vsa zamaknjena pri pogledu svoje podobe; takrat je ona ču¬ tila, da neka skrivna moč jo veže na svoje ljubljeno dete; čutila in spoznala je, da to preljubo, nežno majhno bitje le z njeno ljubeznijo živeti, le z njeno vda¬ nostjo rasti zamore. Prirojene želje nje¬ nega serca, očitna nezmožnost njenega otroka in čudna vez, ktera oba skupaj vleče, to jo uči, darovalna, resnična lju¬ bezen je vedna in perva zapoved njenega življenja. Ona ima posebno pravico, da čuje pri zibelji, kjer počiva ljubljenec nje¬ nega serca, ker ravno njeno materno serce je obilni studenec radosti in brit¬ kosti. O kako imenitna je vendar mati! Materi je zaupal Bog sam sladko in imenitno službo, da je vidni angelj pri zibelji svojega otroka. V noben boljši namen ne more oberniti ne časa ne spanja svojega. O kerščanska mati! neizrečeno visoko, te je Vsegamogočni povzdignil. Tvoja služba, tvoja naloga je sveta, je imenitna, pa je tudi težavna. Drevesce raste le s trudom skerbnega vertnarja, 113 ki ga goji in mu priliva. Dete raste in se razvija le s trudom in s skerbjo dobre matere, ki ga lepo redi. Srečna mati, ki terpi, ki veliko terpi s svojimi otroci! Srečna mati, ki joka, ki obilno toči solze za svoje otroke! Solze so, ki namakajo pa rodovitna store mlada serca, kakor pohlevni dež da rast mladim drevescem. Terpljenje in darovanje samega sebe daje materi v družini nezmerno velikost. Njeno darovanje moramo više ceniti, kakor vsako gospodovanje iz sebičnosti. In naj- višo stopnjo človeškega darovanja doseže dobra mati, ki pri zibeli svojega otroka čuje, skerbi in terpi takrat, ko otrok skerbi, ljubezni in bolečin svoje ljube poženejo zgodaj zgodaj nasledki izvirnega greha; in to celo pod zagrinjalom lju¬ beznivosti, kar tako rado marsiktero mater oslepi. Ako pustiš, o keršanska mati! da v sercu tvojega otroka skrivno spijoča slaba nagnjenja poženejo in zrastejo, bo ta Božji svet kmalo kmalo podoben za¬ puščeni njivi, kjer le ternje in osat raste. Gorje čez gorje potem materi, ktera je v svoji mehkužnosti toliko nespametno ob¬ čutljiva, da se boji nekterih solz, ktere bi njenemu ljubljenčku izgnala kazen za otroško svojeglavnost. Gorje in gorje ma¬ teri, ktera s svojo nespametno prizanes¬ ljivostjo, s svojim slepim občudenjem temu malemu svojeglavcu še to misel matere prav nič spo¬ znati ne more, in nima druzega po¬ vračila za vse to, kakor le komaj za¬ vedno posmehljanje. O velikost in ime¬ nitnost materne lju¬ bezni ! kdo te prav ceniti zamore? Pa to še ni vse. Mati ima res ime¬ nitno službo, da svoje dete redi; pa ima vcepi, da je kaj; pri tem pa ga le za igračo ima. Dete mora prej spoznati, da svoje dolžnosti ima, kakor tudi kake pravice tirjati zna. Kdor hoče kedaj prav gospodovati, mora poprej ubogati. Otrok zgodaj naj se nauči, da svojo voljo j upogniti zna. Ako ga božaš, ko je hu- še vse imenitnišo nalogo, da svoje dete doben; mu vse privoliš, da ga potolažiš; mu pustiš, da svojeglavim svojo termo izredi. Oh, in to si matere premalo k sercu vzamejo. Marsiktere matere ne¬ izrečeno ljubijo svoje otroke, z vso skerbjo čujejo noč in dan nad njimi, lepo in Iju- beznjivo jih redijo; ali izrediti jih ne morejo, ne znajo. Tukaj marsikteri ma¬ teri spodleti. Marsiktera boža in boža svoje drevesce, pa le rogovila zraste. Otroka svojega prav izrediti, zares to ni majhna naloga maternih težavnih dolžnost! Nimajo naše matere tako svetih otrok, kakor je bilo brez madeža izvirnega greha spočeto Dete sv. Ane. Pri vseh družili otrocih je dobra izreja opoverana, obte¬ žena v tem, da v majhnem ljubljenčeku žene; se mu prilizuješ, ga miluješ, ko se kuja; prišel bo kmalo križ celi hiši, nadloga materi, sramota očetu. In spol¬ nilo se bo, kar pravi prerok: „ Enega iz svojih levčkov je izredila, ki je lev iz¬ raste!.“ (Eceh. 19, 3.) In gorje, gorje staršem, ki se jim prepozno oči odprejo! Dve pomočnici ponudi dobrotljivi Bog vsaki materi, da zamore svoje imenitne in težavne dolžnosti do svojega otroka previdno, stanovitno in koristno opravljati. In te dobre pomočnici ste: Materna, ljubezen in pa pobožnost. Mati ljubi svoje dete s toliko ljubeznijo, da 114 v primeri s to ljubeznijo, ljubezen otro¬ kova izgine. Tudi ljubezen očetova, če je še 'tako priserčna, je v primeri z ma¬ terno ljubeznijo le mlačna in omahljiva. Ako dete umerje, tudi oče solze toči; ali čas kmalo zaceli to bolečino; materi pa je vsekana rana, ki se nikakor popolnoma ne zaceli. Dolgo, dolgo se ozera na grob svojega otroka; joka in moli. Ta materna ljubezen v enem trenutku tolika zraste, da v vsem stvarjenji enakosti nimamo. Ta ljubezen se nič ne ustraši, nič ne porajta; terpljenje jej je radost, pomanjkanje sladkost; dela res čudeže in nič ne ve zato. Ona se ne umakne, se ne manjša; čas je ne pogasne; starost je ne ohladi. Te materne ljubezni na¬ vadno nobeni materi ne manjka. Prav veliko mater je, ki so toliko polne te natorne materne ljubezni, kakor je bila sv. Mati Ana. O da bi pa tudi sv. Ano posnemale vse matere tudi v čeznatorni, Božji lju¬ bezni, ki je sv. pobožnost! Kakor je vsegamogočni Stvarnik ljubezen glo- bokejši vsadil v serce žene kakor v serce moža, tako je tudi s pobožnostjo. Kadar žena prevzame visoko čast in težavno službo matere, mora dobiti njena ženska pobožnost novo posvečenje, novo bliščobo, novo vnemo. Ona stopi v neko višjo versto Božjih otrok. Ako vidimo žensko — dekleta —- posvetno, muhasto, ve- trasto, samopridno in zijalasto, je taki pogled poštenemu človeku zopern; vendar je prizanesljiv in prenosljiv. Ali vsa po¬ svetna, vetrasta, zijalasta mati, to pa ni le zopern pogled, to je ostudna prikazen; taka mati je gerda pošast. Ako mati svoje ljubezni ne posveti s tisto večno ljubeznijo, ktera je iz Boga in s ktero je Bog svet odrešil, potem bo v svoji meseni -samopridnosti videla v svojem otroku le samo sebe, ljubila le svojo po¬ dobo, svoje bitje in domača hiša jej bo le žalostna zapertija. Ona ne bo znala, ne bo vedela, biti srečna pri svojih otrocih; pa tudi otroci pri njej srečni ne bodo. Mati, posvetno nečimerna, samopašna giz- dalinka ni zmožna in se ne zna vdeležiti nedolžnega razveseljevanja svojih malih ter jim otroških igrač pripraviti ne ve. Prismojene sanjarije jej blodijo po glavi, poželjivost in napuh jej polnita posvetno serce in gonijo jo lo čez prag domače hiše, kjer doma njeno spačeno serce za¬ dostne hrane dobiti noče. Kakšno veljavo bi pač imela žlahtna čutila materne in premile ljubeznjivosti nedolžnih otročičev ženski, ki svoje veselje išče le v tem, da v pregrešni zapravljivosti in v ne¬ spametni gizdosti hoče dopasti svetu, in svoje serce napolnuje z nikdar nasiteno nečimernostjo, da materna ljubezen v njem več prostora nima. O nesrečna taka mati! Taka žena, pa tudi le taka je zmožna, da pozabljivša svojo čast in svoje dolžnosti, kakor terdoserčna mačeha, svoje predrage in prežlahtne bisere da nezanesljivim, celo spridenim najemnicam v roke, da potem sama ložej dirja za posvetnim raz¬ veseljevanjem, da tako zaverže svojo čast nečimernemu svetu, kteri jo le zaničevati mora. O mati, o kerščanska mati! pojdi v duhu k zibeli najlepšega človeškega otroka, glej in premišljuj tam preserčno in zares sveto mater Ano; pa uči se od nje, kakšne dolžnosti imaš do svojega ljubljenca, do svojega otroka. Bodi tudi ti sveta, kakor sv. Ana, da zamoreš svetost vcepiti svo¬ jemu otroku; ker zato ti je ljubi Bog izročil otroka, da ga njemu izrediš, v nebesa seboj pripelješ. Izvoli si tudi sv. Ano v patrono svoji hiši; kakor jo po¬ božni zakonski, zlasti dobre matere ča¬ stijo in na pomoč kličejo. V razodenji sv. Brigite (lih. VI. c. 104.) berem: „Sveta Ana se je prikazala in rekla: Jaz sem Ana, patrona vseh vernih zakonskih 115 žen vsega kerščanskega časa, ker je Sin Božji iz mojega zaroda rojen biti hotel. Zato, moja hči! ga tako le časti: Češčen bodi Jezus, Sin Božji in Sin Device, ki si sad zakona Joahima in Ane v svojo Mater izvolil. Na priprošnjo sv. Ane se usmili vseh, ki živijo v zakonu, da bi njihov zakon blagoslovljen bil." Tako češčenje in taka prošnja k sv. materi Ani je gotovo primerna vsem za¬ konskim materam, primerna namenu sv. zakona, ki je v tem, da hi bili otroci v sveti ljubezni spočeti in rojeni, in ker- ščansko izrejeni, da bi se v sv. zakonu udje katoliške cerkve in izvoljeni Božjega kraljestva množili. Tudi molitev, ktero katoliška cerkev v praznik sv. Ane opravlja posebno omeni milosti, da je bila sv. Ana mati Božje porodnice, ter sklene svojo prošnjo, da bi se razveseljevali varstva tiste, ktere praznik častitljivo obhajamo. Tako jo tudi sv. cerkev priporočuje v patrono in priprošnico vsem kerščanskim porodnicam. O da bi jo vse kerščanske matere lodi res posnemale! 5. Marija. Mari j a! o sladko ime! Ime polno veselja, ime polno milosti, polno ljubezni! Čast in hvala Ti bodi, o večni Gospod Bog, da si svoji Materi in naši priprošnici iz¬ volil in dal tako lepo, tako prijetno, tako Ijubeznjivo in toliko pomenljivo ime! To je posebna in preimenitna čast Jezusu Kristusu, Zveličarju našemu, da je ne¬ beški Oče „mu dal ime, ktero je čez vsa imena; da se v imenu Jezusovem vsako koleno pripogne teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo.“ (Kil. 2, 9.) Kakor je pa prečastitljiva Mati Božja za Bogom najpopolniše, najčistejše in najčastitljiviše bitje, tako se tudi spodobi, da za Bogom ima najsvetejše, najljubeznjiviše in naj¬ mogočnejše ime. In ker ni le presveto , ime „ Jezus" veliki angelj Gabriel z nebes prinesel, ampak tudi napovedovalec Je¬ zusov je dobil ime Janez, kterega je an¬ gelj z nebes naznanil, je tudi gotovo sv. Ana svoji preblaženi hčerki le na povelje Božje in po oznanilu angeljevem dala presladko ime »Marija". ■ Po judovski šegi so novorojenim še le osmi dan dali ime; in to se je vselej, kolikor mogoče slovesno godilo. Vsa bliž¬ nja žlahta se je zbrala in razne pobožne molitve so opravljali. Tako se je tudi v hiši sv. Joahima snidilo mnogo sorod¬ nikov, ki so njemu in njegovi blaženi ženi srečo voščili; pa tudi se menili, kakošno ime bi novorojeni hčerki dali. Ker so radi imena imenitnih sprednikov si volili, kakor vemo, da se je godilo po rojstvu sv. Janeza Kerstnika, so gotovo marsiktero ime imenitnih žen rodu Joa- himovega omenili. Vse posvetovanje pa sta Joahim in Ana ustavila, ko sta pre¬ lepi hčeri svoji po angeljevem naročilu dala presladko ime »M arija". O sveto, Ijubeznjivo, veliko pomen¬ ljivo ime »Marija!" To prelepo ime je Naj viši sam izvolil in dal milosti polni, neomadežani Materi Božji, Kraljici nebes in zemlje. Sveti cerkveni učeniki prila- stujejo pet skrivnostnih pomenov temu ljubeznjivemu imenu. Pervič pomeni „ Marij a" morje. Ka¬ kor je morje napolnjeno z vsemi vodami vesoljne zemlje, tako ima Marija polnost vseh milost Božjih, kakor jo je angelj Gospodov pozdravil „milostipolno“. (Luk. 1, 28.) »Napolnjena je bila z izlivom svetega Duha, ki je prišel v njo," pravi učeni Beda. In sv. Tomaž uči: „Pre- blažena Devica je prejela toliko polnost milosti Božje, da je začetniku vseh milost najbližej. “ Kakor se pa morske vode v soparih in meglah zopet vzdigujejo, v prijetnem dežji po vsi zemlji zopet razdelijo in vse 8* 116 studence in reke napolnujejo, tako tečejo milosti Božje iz Serca Marijinega v vsa serca njenih častivcev. Zato pravi ime¬ nitni Albert veliki: „Po pravici se Marija imenuje morje, namreč morje milost, ktere je od Boga prejela in ktere Bog po njej tudi drugim deli." Morje pa je grenko. Tudi Marija je grenko, britko morje; ker pila je s svojim Božjim Sinom kelih britkega terp¬ ljenja. Zato cerkveni učeniki na Marijo obračajo besede sv. pisma, ki govori od mire, ki je znamnje in podoba terpljenja; (Vis. pes. 1, 12.) ali kakor poje prerok v svoji žalostni pesmi, da je Gospod sionsko hčer pokril s temo, to je z velikim terp- Ijenjem. (Žal. pes. 2, 1.) Veliko bolj po pravici, kakor je nekdaj pobožna Ru¬ tina taša, Noema rekla, pravi Marija: „Ne imenujte me Noeme, (to je lepe), ampak imenujte me Maro, (to je grenko); ker me je Vsegamogocni silno napolnil z grenkostjo.“ (Rut. 1, 20.) Ker Marija je lepa zavoljo preobilnih darov svetega Buha, pa polna grenkosti, ker se je vdeležila terpljenja svojega Božjega Sina. Grenko morje je Marija tudi, ker je stari kači glavo sterla in tako peklenske duhove ugnala, kakor so bili pokončani Egipčani in so v valovih rudečega morja se potopili, ker so preganjali in zatirali izvoljeno ljudstvo Božje. Tako morajo še zdaj bežati peklenske moči, kedarkoli se presveto ime »Marija" zaupljivo po¬ kliče. Sv. Tomaž Kempčan pravi: „Hu¬ dobni duhovi imajo toliki strah pred ne¬ beško kraljico, da, če le slišijo njeno ime, bežijo kakor pred pokončalnim ognjem pred njim, kteri to ime izreče." Častiti Albert veliki pa nas lepo opominja: „Ako vas mikanje lastnega mesa, draži, in bi vas že skoraj premagalo, le urno se za¬ ženite v britkost tega morja, zakličite to sveto ime, in lastna skušnja vas bo pre¬ pričala, da ona ne nosi zastonj imena »Marija". (Com. Luk. 1.) Drugič pomenja »Marija" morsko zvezdo. Zvezda je lepa podoba Marije Device. Kakor zvezda vedno sveti in vendar svoje bliščobe nič ne zgubi, nikdar nič ne otemni; tako je Marija vedno lepa čista Devica, akoravno je Sinu Božjega, kakor vsaka druga mati, pod svojim Sercem nosila, ga rodila in-dojila; in je zasluženje deviškega stanu popolnoma ohranila, akoravno je bila s sv. Jožefom zaročena. Kakor vedno izhajoči žarki zvezdi njene svitlobe nič ne manjšajo, tako je Marija, svojo deviško čast in ne¬ dolžnost neomadežano ohranila. Res lepa zvezda! »Ave maris stella", zdrava morska zvezda! pozdravlja sv. katoliška cerkev Gospodovo Mater Marijo. Moder Stvarnik hoče, da ljudje tudi po morji prevažajo potrebni živež in razne pridelke. Da pa po nezmerni vodeni planjavi pravega pota ne zgrešijo, je Stvarnik na iy£\ pripel zvezde, po kterih se mornarj^-avnajo. Zlasti se ozerajo na morsko zvezdo, ki vedno na sredi neba stoji. Kar je mor¬ narjem morje, to je nam ta zemlja. Morje pa ima neznane globočine, skrite skalnate grebene, peščene sklade, na kterih barka lahko obtiči; ima doreče valove, kteri barko lahko seboj potegnejo, jo med pe¬ čine zagozdijo in razrušijo. Tako je vse človeško življenje. Koliko nevarnost mu proti? Hudo, nevarno vojsko ima človek sam s seboj; koliko se hudobni ljudje tru¬ dijo, da hi ga pogubili? kaj vse satan počne, da hi ga v svoje zanjke dobil? V vseh teh nevarnostih nam je Marija lepa in svitla morska, zvezda. Ona nam sveti s svojim zgledom, nas vodi in va¬ ruje s svojo mogočno ‘priprošnjo. Kakor se toraj mornarji vedno ozerajo na mor¬ sko zvezdo in po njej tek svoje barke ravnajo, tako moramo tudi na Marijo se 117 ozerati in po njej se ravnati. Vse to nas uči sv. cerkev v molitvah, ktere opravlja v praznik presladkega Imena Marije. (Lect. 4. 5. 6.) Sv. Bonaventura pravi: „Marija je zvezda zavoljo posebne čistosti, ktera je bila še pomnožena po rojstvu Božje Be¬ sede, ki je izšla iz nje, kakor žarek iz zvezde. Ona je zvezda zavoljo posebne lepote svoje in zavoljo gotove podbudbe, ktero po njej lahko zadobijo vsi, ki so v kakoršni koli nevarnosti na viharnem morji tega življenja." (Spec. B. V. c. 3.) Kako tolaživne so besede, ktere tako radi slišimo, in ktere nam kliče sv. Bernard, ta preserčni častivec Matere Božje? „0 grešnik! če te valovi in nevihte tega po- zemeljskega življenja sem ter tje mečejo, tako, da terdne stopinje več nimaš; ne odverni svojega očesa od bliščobe te zvezde! Ako se viharne skušnjave zoper te vzdigujejo, ali pečine britkosti tvojo barčico razbiti žugajo; ozri se na to zvezdo in zakliči: Marija! Ako te pe¬ neči valovi napuha, častilakomnosti ali opravljanja požreti hočejo; ozri se na to zvezdo in zakliči: Marija! Ako jeza, lakomnost ali poželjivost pokoj tvojega serca draži; ozri se na to zvezdo in za¬ kliči: Marija! Ako se tvoji grehi, ka¬ kor žugajoče pošasti pred teboj vzdigu¬ jejo, te vest grize, te groza pred sodbo s smertno b vitkostjo napolnuje, te temna žalost obdaja; ako bi na robu peklenske obupnosti že bil; oserči se, misli na »Marijo", in skusil boš, da prav je pi¬ sano, da ime Device je morska zvezda; „In Devici je bilo ime Marija. 11 (Luk. 1, 27.) »Marija je tista svitla zvezda, pravi še sv. Bernard, ktera je iz Jakoba izšla, in njeni žar ves svet razsvetljuje, njeni blišč nebesa vnema, pekel prešine, zemljo razdani, serca ogreva, čednosti hrani in pregrehe posuši. Ona je tista svitla, bliščeča zvezda, ki vzhaja na tem velikem prostornem morji, bliščeča z za- služenjem, razsvetljevalna z zgledom." (Ser. 2. 3. Miss.) Kako ljubo se nam kaže v tej podobi Marijino presladko ime? Kadar nesrečni mornar, kterega je ponočni vihar iz prave poti v neznan kraj zapodil, zagleda skozi pretergane oblake njemu znano morsko zvezdo, o kako se razveseli! Ravno tako veselo, tako milo in prijetno nam zasveti ta preblažena morska zvezda, ter nam pokaže in nas pripelje zopet na pervo pot, ko na morji tega nevarnega živ¬ ljenja tako lahko, tako naglo zaidemo in pravo pot v svojo večno domovino zgre¬ šimo. Zdihnimo toraj še s sv. Bernar¬ dom : O sveta Marija, Mati Božja, tvoje¬ ga imena ne morem izreči, da bi v lju¬ bezni do tebe se ne vnel! Tretjič pomeni »Marija" raz s vet¬ ij e val k o. Ona razsvetljuje ves svet s svojim rojstvom; ker je ona svetu pri¬ nesla pravo luč. »O Marija! kakor ljuba jutranja zarija si se prikazala na ta svet, ker si prišla pred bliščem pravega solnca s tako sveto svetlobo, da si dan zveličanja vedno pričela." Tako jo počasti zopet sv. Bernard. Potem razsvetljuje Marija ves svet s svojo priprošnjo in z obilnimi dobrotami. Sv. Bonaventura pravi: »Marija se ju¬ tranji zariji primeri, ker je med nočjo in med solncem, med ljudmi in med Bogom, med krivičnimi ljudmi in med pravičnim Bogom najboljši srednica, ker je najboljša potolaživka Božjega serda." Kakor je nekdaj Izraelove otroke po izhodu iz Egipta skozi puščavo vodil megleni ste¬ ber, ki jih je po dnevu pred pekočim soln¬ cem varoval, po noči pa z ognjenim bliš¬ čem pot kazal in ta steber nikoli ni zginil spred ljudstva; (II. Mojz. 13, 21. 22.) tako je Marija prečuden steber, ki nas varuje in vodi. Kaj bi mi uboge reve počeli, kam bi se v noči tega sveta djali, 118 ako bi te ljube luči ne imeli? Ako bi solnca ne bilo, kaj bi bila potem zemlja? Ako bi Marije ne imeli, kaj nam ostane druzega, kakor le smertna senca, černa temota? Kdor noče slep biti, mora spoz¬ nati, koliko usmiljenje in koliko ljubezen nam Marija skazuje, ko nam, kakor og¬ njeni steber, kaže pravo pot; pa tudi mora spoznati, da slehernega obvaruje, kakor megleni steber, pred razdraženim serdom Božjim, kdor se s pravim za¬ upanjem k njej zateče. Marija pa nas tudi razsvetljuje s svo¬ jimi čednostmi in s svojim svetim živ¬ ljenjem. Kar je Marija tako lepo zasve¬ tila, jih je šlo in jih še hodi neštevilna truma, ki posnemajo njen zgled, njeno devištvo, njeno ponižnost. Veliko jih je, ki so videli in spoznali njeno lepo živ¬ ljenje, ki so zapustili noč in temoto pre¬ grehe, se zderžijo temnih djanj peklenskih. »Marija je podobna jutranji zariji, ker nas s svojim zgledom in s svojo priproš¬ njo razsvetljuje, da delamo dobro in se hudemu stanovitno ustavimo", pravi sv. Bonaventura. Marija razsvetljuje s svojim veličast¬ vom celo angelje in svetnike v nebesih, kakor razsvetljuje sobice našo zemljo. Kakor luna in zvezde premičnice se od solnca blišči jo, tako zveličani duhovi v nebesih od veličastva Marijinega prejemajo zveličanje in veselje", pravi sv. Bernar¬ din. Ona je tisto veliko znamnje: Žena s solncem obdana". (Skriv. raz. 12, 1.) Četertič pomeni »Marija" Gospo¬ dinja ali G o sp o do v alka". Že pervi trenutek svojega življenja je bila Marija gospodarica, gospodovalka čez hudobnega duha, kteremu je glavo sterla; gospodo¬ valka čez greh, ki z vsemi svojimi zvi¬ jačami in s svojim prekletstvom ni nikdar težil njenega neomadežanega Serca. Kako imenitna, kako veličastna gospodinja je zares Marija, ako si jo mislimo v Naza¬ renski hišici, v sredi presvete družine! Tu ona zapoveduje celo Sinu Božjemu. On „jim,a je bil pokoren" (Luk. 2, 51.) so- kratke besede, s kterimi nam sv. evangelje opiše celo življenje Gospodove mladosti do tridesetega leta Njegovega. Si li moramo misliti večo, ali imenitnišo gospodinstvo, kakor gospodovati in zapo¬ vedati Njemu, ki je neskončni Gospod, kralj nebes in zemlje? Marija je gospodovalka angeljev in ljudi. Ona je kraljica angeljev; ona je kraljica, Mati, pribežališče delivka vseh milost vsem ljudem. Njeno presladko ime, njene besede, njeno življenje, njene bole¬ čine, vse, kar nas na Marijo opomni, vse ima nekako skrivnostno moč, ki prešine vsacega človeka, ki le sliši to presveto ime. Kjerkoli Jezus Kristus kraljuje, kjerkoli ga spoznajo in ljubijo, tam kra¬ ljuje tudi Marija, tam ljudje častijo in ljubijo tudi Marijo. Tudi mi spoštujmo to svojo gospo- valko, tudi mi pripognimo svojo glavo, ko izrekujemo veliko ime svoje kraljice. In ker vemo, kako mogočno je to veli¬ častno ime, ga radi vselej zakličimo, ka¬ darkoli smo v kaki nevarnosti, ali kadar¬ koli njenega varstva ali njene pomoči potrebujemo. Recimo jej tudi mi, kakor so Izraelovi otroci rekli Gedeonu; „ Go¬ spoduj nad nami!" (Sod. 8, 22.) In srečni bomo pod njeno kraljevo palico. O da bi tega nikdar ne pozabili, da je Marija naša kraljica, naša gospodinja; da bi bili vedno njeni zvesti podložni, da bi jej vsaki dan svoje dolžno češčenje in spoštovanje skazovali. Kakor dobra dekla vedno pazi in gleda na svojo gospodinjo, da bi na migljej njeno voljo spoznala in spolnila; tako pazljivi bodimo tudi mi na povelje svoje nebeške gospodinje in spolnujmo na tanjko njeno sveto voljo, njeno sveto povelje. In ktero je njeno povelje? Nobeno drugo, kakor le tisto, 119 ktero je dala v Kani na Galilejskem že- nitninskim služabnikom: »Karkoli vam poreče, storite!“ (Jan. 2, 5.) Ako bomo toraj storili, kar nam veleva njeni Božji Sin, bomo tudi spolnili tudi voljo njeno in bomo njeni zvesti služabniki. In petič pomeni »Marija" Gospo. Že ker je naša gospodovalka, ki nam zapoveduje, je tudi zares naša gospa. Po vsi pravici spoznajo in častijo Marijo za svojo gospo ljudje in angelji. Svetniki v nebesih jo častijo svojo gospo, ker ona vse svetnike preseže v časti, v čednostih in v veličastvu. Sv. Bonaventura pravi: „ Ona ima vero očakov, duha prerokov, gorečnost aposteljnov, stanovitnost mučenikov, spokornost spoz- novalcev, čistost devic." „Kakor luč solnca preseže bliščobo zvezd, tako preseže Božja Porodnica vse zveličane", uči sv. Bazilij. Po pravici pravi Marija: »Jaz sem per- vorojena pred vsemi stvarmi. Jaz sem storila v nebesih, da je vstala neugasljiva luč, in sem kakor z meglo pokrila vso zemljo.“ (Sir. 24, 5. 6.) »Vsi verni na zemlji jo častimo svojo gospo, ker ona je izvoljena, preblažena zmed vseh Adamovih otrok; ona je Mati Najvišega, prosta vsega greha. Ona, kakor skerbna mati, skerbi za svoje, jih ohrani v dobrem, varuje čednosti, da ne zginejo, varuje zasluženje, da se ne zgubi, derži satane priklenjene, da nam ne škodujejo, zaderžuje svojega Sina, da grešnikov ne vdari;" tako uči sv. Bonaventura. Sv. Anzelm pa kliče: »O velika gospa! tebe pravični v veseli družbi častijo , k tebi truma zadolženih v strahu pribeži; k tebi, o mogočna in usmiljena gospa, tudi jaz ubogi grešnik pritečem." Marija je tudi gospa vseh čistih du¬ hov, vseh angeljev Božjih. Ona preseže vse verste nebeških duhov. »Kakor luna in zvezde skoraj zginejo, ko se solnce prikaže, tako se skrije bliščoba svetnikov in angeljev pred veličastvom Marijinem", pravi sv. Peter Damijan. Tudi zato je Marija gospa angeljev, ker jim množi večno veselje. Tako pravi še sv. Peter Damijan: »Po preblaženi Devici niso le ljudje zgubljenega raja nazaj dobili, ampak tudi zveličanje ange¬ ljev je bilo pomnoženo; ker bo namreč človek v stanovanje nebeško vzet, bo do¬ polnjeno njihovo število, ki je bilo zmanj¬ šano. To je zaznamujala truma angeljev, ktero so pri rojstvu našega Odrešenika pastirji peti slišali: Čast Bogu na viso¬ kem! Te besede očitno kažejo, da je prečudno rojstvo preblažene Device na¬ pravilo veselje ne le na zemlji, ampak tudi v nebesih. Zato jo sv. Auguštin tako nagovori: „0 prečastna Devica! kako te hočem vredno počastiti? Ako te imenujem nebesa, si ti veličastnejša; ako te imenujem Mater narodov, je to pre¬ malo; ako te imenujem gospo angeljev, si to v resnici." S sv. Metodom zakličimo zdaj: „ Sveta Marija, Mati Božja! mi vsi, ki tvoje ve¬ ličastvo častimo, pa tudi vemo, kako ve¬ lika je dobrota tvoja, te prosimo, spo¬ minjaj se nas, usmili se naše reve, in pri Bogu prosi za nas, da nam je milost¬ ljiv zdaj in vselej in vekomaj. Amen. 6. Sveto Ime, »Marija" to presladko ime je po¬ vzdignjeno visoko nad vse; to ime je v nebesih vsem angeljem in svetnikom v veselje in radost; to ime je razglašeno po vsem svetu; je pod zemljo na vrata peklenska napisano v strah in grozo po¬ gubljenim. »Vsi jeziki naj oznanujejo svetost in moč tega presladkega imena," pravi Rihard od sv. Lorenca. In ako si mi k sercu vzamemo, kaj vse to prelepo ime pomeni, ne bomo li napolnjeni s po¬ sebnim spoštovanjem in s preserčnim za- 120 upanjem, kadarkoli zaslišimo to presladko ime? Saj nas opomni naše Matere, njene moči in njene ljubezni do nas. Za pre¬ svetim , prečeščenim imenom — Jezus — je najlepši, najmogočnejši presladko ime „ Marija." Naš Božji Zveličar nam je slovesno obljubo dal: „ Resnično, resnično vam povem: Ako bote Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal.“ (Jan. 16, 23.) Ljubezen, ktero Jezus do svoje pre- blažene Matere ima, ta ljubezen ga sili do enake obljube, ki je: Resnično, res¬ nično vam povem, karkoli me bote prosili v imenu moje Matere Marije, vse vam bom dal. Imenitni učenik, sv. škof An- zelni še več terdi in dokaže nekaj na videz skoraj neverjetnega, ko pravi: Včasih bomo po¬ prej uslišani, ako kličemo ime Marije, kakor če kličemo ime njenega Božjega Sina, našega Gospoda Jezusa. Ne ka¬ kor da bi Mati veča in mogočnejša, bila, kakor Sin; ali kakor da bi On velik in mogočen bil po njej; temuč le ona je po Njem velika in mogočna. Njeni Sin pa je Gospod in Sodnik vseh, in razločuje zasluženje slehernega. Ako toraj precej ne usliši vsacega, ki kliče na njegovo ime, dela to gotovo po vsi pravici; ako pa revni kliče na ime njegove Matere, potem posreduje zasluženje in moč ma¬ terna, in uslišan bo, če tudi sam ne za¬ služi. (Lib. de V. M. c. 6.) In zares je to sveto ime „Marija" tako mogočno; saj je ime tiste, ki je v pervem trenutku bolj čista, bolj sveta, Bogu bolj dopadljiva in ljubeznjiva bila, kakor vsi angelji in svetniki skupaj. Saj to ime nam pove, da je Marija prejela vso polnost Božjih milost, da je Gospod Bog s svojo ljubeznijo vedno pri njej, da je zavoljo svojega neomadežanega de- vištva blažena med ženami in da je iz¬ voljena Mati včlovečenega Sinu Božjega. To sveto ime nam pove, da je Marijo njeni Božji Sin z dušo in s telesom v večno kraljestvo svoje slave vzel, jo čez vse kore angeljev najbližej sedeža pre¬ svete Trojice povzdignil, da je gospa nebes in zemlje, kraljica angeljev in ljudi; da jo vesoljna cerkev ko svojo premo- gočno varhinjo časti; da jo cela kralje¬ stva, celi rodovi ko svojo pomočnico in in priprošnico častč; da se jej najmogoč- niši poglavarji tega sveta ponižno priklanjajo, ko svoji gospej. Slavna je bila kral¬ jica Estera, ki je ošab¬ nega Amona premagala in tako Jude pogina rešila. (Est. 7, 10.) Junaška je bila Judita, kijeHolofernu glavo od¬ sekala. (Jud. 13, 10.) Močna je bila Jahela, ki je sovražnemu Sisaru žebelj skozi možgane do zemlje pribila. (Sod. 4, 21.) Serčna je bila Te- besunka, ki je Abimeleku s kosom mlin¬ skega kamna glavo razbila. (Sod. 9, 53.) Srečna je bila žena, ki je z odsekano glavo puntarskega Seba mesto Abelo re¬ šila. (II. kralj. 20.) — Marija pa je tista mogočna žena, ki z močjo svojega imena premaga sovražnika naše duše, nam dodeli zmago in nas varuje vsake nevarnosti. Njeno presveto ime je škit, ki nas v boju varuje in vse strupene psice hudih skušnjav od nas odbije. To presveto ime je oblak, ki pobožne ob- senči , hudobnim z bliskom in gromom proti. To presveto ime je skrinja za- 121 veze, ki Obededomu blagoslov in zveličanje, Ozi pogubljenje prinese. To presveto ime je morje, ki Izraelcem pot v obljubljeno deželo odpre, Faraona in vso vojsko nje¬ govo pa v svojih valovih požre. To presveto ime me oserčuje v brit- kostih, me zvedruje v maloserčnosti, mi daje stanovitnost v dobrem, mi povzame vso boječnost v boji in mi dodeli zmago. Ako se tudi celi pekel zoper mene vz¬ digne, bom zaklical na ime Marije in vse hudobne duhove bom v beg pognal. In ako bo enkrat o moji smertni uri cela strašna vojska peklenskih duhov mojo smertno posteljo obsula, in z odpertim žrelom in z raztegnjenimi kremplji na mojo dušo prežala, bom zaklical tebe, o Marija; preljubeznjivo Mater svojega Od¬ rešenika in brez vsega strahu se hočem preseliti v večnost. — Zdaj pa še nekaj. Kakor sta Joahim in Ana preblaženi Devici kmalo po porodu na povelje Božjega poslanca presladko ime „ Marija" dala; tako so tudi nam naši dobri starši preč pri sv. kerstu eno ime slovesno dali. In ta cerkveni obred ima imenitno, veliko pomenljivost. Mi smo v tem imenu prejeli nebeškega svet¬ nika ne le ko našega varha, ampak tudi zato, da ga vedno pred očmi imamo in po njegovem zgledu Bogu služimo, da se v njegovi družbi enkrat veselimo. Njegov zgled nas mora na poti proti večnosti vedno oserčevati, svariti in voditi; in ta naš varh nas s svojini zasluženjem in s svojo priprošnjo pri Božjem sedežu pod¬ pira, ko sebi izročene greha varuje, in ako smo nezvesti, nas na pravo pot nazaj pripelja. Častimo tega svojega patrona in ljubimo ga; praznujmo njegov god vsako leto, kakor je sveta kerščanska navada; da smo tisti dan toliko bolj zbrani pri nekervavi daritvi sv. maše, ali da tudi pobožno prejmemo sv. zakra¬ mente, Posnemajmo pa njegov zgled, da po pravici nosimo njegovo ime, da si prizadevamo biti to, kar je on tu na zemlji bil. Blagor pa človeku, ki je v začetku svojega življenja to čast, to posebno mi¬ lost prejel, da so mu dobri starši pri sv. kerstu dali preljubeznjivo, prelepo ime „Marija“ ! Takemu iz dna serca voščim srečo, da ima toliko sprednost, da ima tako mogočno varhinjo, tako prelep zgled. Tolaživno, veliko pomenljivo je človeku, ako je tako srečen, da je preblaženo De¬ vico , nebes in zemlje kraljico ko svojo patrono prejel, da se le tega presvetega imena tudi vrednega stori. Toliko bolj je dolžan, da praznike te mogočne svoje patrone s prejemanjem sv. zakramentov in z drugimi dobrimi deli posvečuje. In tako se sme zanašati na njeno mogočno varstvo v življenji in v smerti. Ako že velja vsem ljudem, da nikdar ni bilo sli¬ šati, da bi kdo zapuščen bil, kdorkoli je pod Marijino varstvo se zatekel, koliko bolj gotovo bodo čutili in skusili veliko moč in preskerbno varstvo njeno tisti, ki jo svojo kerstno patrono častijo? O kako pa naj se sramujejo nekerš- čanske žene in nečimerne hčere, ki nosi¬ jo presladko ime Marije, to veliko, an- geljem in ljudem tako častitljivo ime, ktere ga pa s pregrešnim nespodobnim svojim življenjem skrunijo, onečastijo! Sv. Ambrož, ves vnet za Marijino čast, zakliče takim nevrednim hčeram: »Neči- merno ime, kterega zastonj nosite; gerda hudobija, ko ga zaničujete!" Z Macedon- skim kraljem Aleksandrom zakličem, kar je on rekel vojaku, ki mu je bilo tudi Aleksander ime, pa je slabo živel: „Ali spreobemi svoje življenje, ali pa od¬ loži ime, kterega nositi nisi vreden!" Marija je veličastno, je sveto ime, ki ga angelji in svetniki pobožno častijo; kako ga smete onečastiti? To je ljubeznjivo ime, ki je pravim Marijinim otrokom v 122 posebno tolažilo; kakšno tolažbo, kakšno pomoč pa zamorejo pričakovati od Marije, ki z nespodobnim življenjem temu pre¬ svetemu imenu le nečast delajo ? 0 Marije! bodite „Marije!" 7. Mlada leta. Osemdeseti dan po porodu je šla sv. Ana v tempelj, kakor je velela postava Gospodova. Postavila je svoje sveto Dete pred Gospoda, da¬ rovala ga mu je, in opravila dar očišče¬ vanja s parom mla¬ dih golobov. Tu so srečni starši pono¬ vili sveto obljubo, da hočeta svojo hčer¬ ko nazaj v tempelj pripeljati in jo v službo Najvišemu posvetiti, da bo le dostojno starost ime¬ la. Marija sama pa se je darovala in posvetila tisti trenu¬ tek Gospodu z dna svojega Serca; ker že v začetku svoje¬ ga življenja je imela veliko spoznanje Božje. Z Božjo lučjo razsvetljena se je Marija vsa in popolnoma svojemu Bogu darovala ter njegovi lju¬ bezni in njegovi časti posvetila; ker že ko majhno Dete je vedela, da so jo njeni starši z obljubo Bogu darovali. Kdo pa zamore razumeti, kdo z besedo dopove¬ dati, kako čist, kako popolnoma je bil ta dar, in s koliko preserčno ljubeznijo ga je svojemu Bogu prinesla ona, ki je najlepša stvar? Saj se je Gospodu daro¬ vala urno, brez odlašanja, in tako popol¬ noma, da si za se čisto nič prihranila ni. Poslovili so se od Gospodovega tem- peljna ter se vernili nazaj v Nazaret. Tu v Nazaretu, v majhni hišici, (ki je še zdaj največe, najimenitniše svetišče na zemlji) je Marija, to Dete blagoslova in milosti Božje, preživela perva leta svojega zemeljska bivanja v neskončno radost svo¬ jim staršem, ter je ko bela lilija v pre¬ čudni lepoti rastla. Odkar je ta Ijubez- njivi in sveti nebeški gost prišel v to majhno tiho hišico pobožnih staršev Joa- hima in Ane, je bila ta hišica zares tem¬ pelj Božji, napol¬ njena s sv. Duhom miru, ljubeznim vse svetosti. Tu je bil tisti presrečni vertec, kjer je rastla in dozorela najlepša cvetlica Božjega verta. Presrečnim staršem pa se je pričela sladka pa imenitna naloga, da to nebeško cvetlico izredijo. Kdo neki bo opisal, s koliko skerbjo, s koliko ljubeznijo in s ko¬ likim spoštovanjem sta preljubeznjivemu Detetu stregla? Sve¬ ta Ana se nikdar ne more zadosti na¬ gledati tega angeljskega obličja. Kadar¬ koli je Dete svoje premišljevala, se z njim radovala, je bilo njeno serce prena¬ polnjeno z nebeško sladkostjo; kadarkoli je presladko ime „Marija“ izrekla, je ob¬ čutila novo sveto veselje. Večkrat, ko je svojo ljubo hčerko v naročji imela in je njeno milost in britkosti polno prihodnost premišljevala, je od veselja in otožnosti jokala, da so njene solze obilno močile prelepo glavico Marijino. In ko je Dete 123 počivalo, o kolikrat je pobožna mati kle¬ čala pri zibelki, začudeno gledala svoje Bete, v molitvi sklepala svoje roke ter se zamislila v premišljevanji milosti Božje. Kakor Ana, tako se je veselil tudi Joahim tega nebeškega Deteta, da je po pravici lahko rekel z modrim: „Ž njo vred pa mi je doslo vse dobro; slave brez mere po njenih rokah.“ (Modr. 7, 11.) Marija se je telesno razvijala, kot prelepa, nežna cvetlica, po splošnih za¬ povedih človeške natore, in ta polagoma rast preljubeznjivega otroka je bila bogat studenec najlepšega veselja pobožnim star¬ šem. O kako ljub in prijeten pogled je bilo nebeškim angeljem, ko so gledali, kako skerbna mati s pazljivo roko vodi njihovo visoko češčeno kraljico in jo uči pervo, človeškemu življenji neobhodno potrebno vajo — hoditi! O kakšno milo veselje je bilo angeljem in Marijinim star¬ šem, ko je majhno Dete z omahljivimi nožicami si samo upalo perve stopinjice in v nasproti podajoče roke presrečne matere se podalo in v njeno oblačilo smehljaje se zakrilo! O kakšna radost, ko jo to preljubo Dete spregovorilo perve besedice, ktere zasliši in razumi le materno pazljivo uho! Kaj še le, ko je zaklicalo ljubeznjive besede: Mati! Oče ! — Saj so taki trenutki že vsaki pobožni in skerbni družini nekako veselo, malo godovanje. Zgodaj se je kazala modrost Božja v njenem obnašanji in očitno se je razode¬ vala milost, ktero je Vsegamogočni v ne- omadežanem spočetji svoji prihodnji. Ma¬ teri tako obilno v njeno Serce vlil. Dan na dan je rastla v tej milosti in modro¬ sti Božji. Svoja najmanša otroška dela je opravljala z gorečo ljubeznijo in največi popolnostjo. V Božji luči je že zdaj spoz¬ nala Božje skrivnosti, se zamislila v glo¬ bočino Božjega veličastva, ter se mu je v vseh delih in z vsemi močimi posvetila v večni dar. Sveti starši so stermeli in ob¬ čudovali veliko popolnost svojega otroka, veselo opazovali ljubeznjivo krotkost, sve¬ to resnobno, nebeško modrost, ki se je že v pervih besedah premile hčerke ra¬ zodevala. Sam pogled je njuno serce pre¬ napolnil z blaženim veseljem. Videla in spoznala sta, kako obilno se je razlila milost Božja v tem mladem Sercu, kako vsaka besedica razodeva posebno nebeško ljubezen; kako svoje majhne ročice povz¬ diguje k molitvi, jih obrača v dela po¬ nižnosti; kako vselej in povsodi išče le dopadajenje Božje. Tako sta tudi Joahim in Ana v pričujočnosti tega svojega ne¬ beškega Deteta v svetosti vedno močnejša prihajala. Kakor je bila mala Marija ljubeznjivo priprosta, tako ni imela čisto nič otroč¬ jega. Ko se drugi otroci še komaj svo¬ jega življenja zavedč, se je Marija že preserčno pogovarjala s svojim nebeškim Očetom. Vse gibljeje njene nedolžne duše je vodil sveti Duh in vsa pazljiva je bila na navdihljeje njegove. Otroška ljubezen Božja je kinčala in zaljšala tudi njena najmanjša opravila. In kakor preserčno je bilo njeno obnašanje do Boga in do ljudi, tako ljubeznjiva je bila tudi do vseh druzih stvari. Z izvirnim grehom si je človek nespametne stvari odpodil, nektere si celo sovražne storil. Ker je pa Marija bila prosta tega greha, so se ž njo ponavljale prigodbe nekdanjega raja. Spoznala je skrivnosti, ktere se godč v natori. Kostne zverine in ljube tiče so bile zaupljive, domače temu nedolžnemu Detetu, ko je po polji ali po borštu šlo. Pobožna nevesta Božja pa je v tej čudni prijaznosti Božjih stvari molila in častila mogočnega Stvarnika in ohranitelja teh čudežev. Ko se pa tako v duhu spominjamo ljubeznjive, angelsko čiste mladosti pre- blažene Device Marije, kakšne misli silijo pač v naše serce? O vi dnevi blaženega 124 veselja! o vi dnevi lepe nedolžnosti in otroške priprostosti! o vi presrečni dnevi! kam ste šli? kam ste zginili? Kakor grozovita nevihta in prestrašila toča do¬ zorelo polje neusmiljeno pokonča; tako je morebiti prihrumela strupena sapa gerde poželjivosti in pokončalna nevihta raz¬ burjenih strast čez lepi raj naše mlado¬ sti. Oh, naša ljuba mati, ki nas je ta¬ krat srečno vodila, tako preserčno ljubila, je med tem časom morebiti britke solze točila; morebiti se je že davno od nas ločila, in njene skerbne roke zakriva že zaraščena zelena gomila? Pretekli so dnevi premile mladosti; ne jok, ne stok, ne milovanje, ne zdihovanje jih ne pri¬ pelje več nazaj. Takrat še mislili nismo na to, kako srečni .smo bili; najčistejše veselje smo uživali, in še mar nam ni bilo, da bi dobrega Boga in skerbne starše zato hvalili. O vendar saj zdaj zahvalimo nebeškega Očeta; pa bodimo tudi serčno hvaležni dobrim staršem, ako so še živi, ali pa morebiti v černi zemlji že počivajo. Bodimo hvaležni za vse dobrote, ktere smo v svoji mladosti na duši in na te¬ lesu prejeli. Oh, moj Bog! ko pa mi leta svoje mladosti primerimo z angeljsko čisto mla¬ dostjo preblažene Device Marije; mar nas ne bo serce zabolelo? Je bilo li nebo naše mladosti čisto jasno in brez vseh oblakov? ni li bilo oskrunjeno z madeži, ki bi jih morali z vodo resnične pokore oprati? O kako zgodaj so se prikazale nespodobnosti, ki so bile seme poznejšim napakam, ki so naše serce ognjusile in nas na kriva pota pripeljale! Otroške čednosti: pobožnost, odkritoserčnost, res¬ ničnost, pokorščina, nedolžnost, kako lah¬ ko, kako urno so spodkopane, popolnoma zgubljene! Morebiti je bila že kaj oma- dežana naša nedolžnost, še predenj smo pervo sv. spoved opravili. O preblažena, o prečista Devica Ma¬ rija! ako primerjam svoja mlada leta s tvojo mladostjo, bo zbegana in nepokojna moja duša. O Marija, s svojim svetim življenjem zakrij moje znane in neznane pregreške. Nebeškemu Očetu darujem vse nedolžne misli, vse spodbudljive besede, vse popolno djanje in vse čednosti tvoje perve mladosti v zadostenje za moje hu¬ dobne misli, besede in djanje, skterimi sem v svojih otroških letih se zadolžil. Pa tudi vas, presrečni starši, sv. Joahim in Ana, prosim zavoljo velicega veselja, kte- rega sta nad svojo preljubo hčerko v njenih pervih letih uživala, in zavoljo preserčne ljubezni in vse postrežbe, ktero sta njej skazovala, vaju prosim, zdihujta s preblaženo Devico vred k milostljivemu Bogu, naj mi odpusti, ker časa svoje mladosti prav preživel nisem! 8. Štiri biseri prihodnje sreče. Kerščanski starši! le še pojdite z menoj v duhu v majhno Nazarensko hi¬ šico in živo si pred oči postavite svete starše Joahima in Ano, pa poglejte, kako izversten zgled sta vam sv. Joahim in Ana, kako lepo vam kažeta, kako naj tudi vi izredujte svoje otroke v pervih letih njihove mladosti. O kako škodljiva pa skoraj splošna je nespametna misel, da dušna izreja otroka naj se še, le prične, ko se otrok že zave. O ne, ne. Veliko poprej, preden kal vsega hudega v Bož¬ jem vertu otroške duše poganjati začne, naj se že seme čednosti položi v toliko občutljivo in sprejemljivo zemljo otroškega serca, da zgodaj in na tihem korenine nastavi, in je v času spoznanja zadosti vterjeno, da ob enem kaleč plevel zadu¬ šiti zamore. Mariji veljajo besede svetega pisma: „ Veliko hčer je nabralo bogastvo; ti si vse presegla ... Žena, ktera se boji Go¬ spoda, onabohvaljena.“ (Preg. 31, 29. 30.) 125 Veliko hčer ima nebeški Oče; veliko jih je, ki pametno, sveto živijo; ali Marija je vse presegla. Ona, ki je v strahu Božjem živela, bo čez vse hvaljena. Kaj pa je bogastvo, ki pri Bogu veljavo ima? Kaj stori otroka srečnega, da bo po pravici hvaljeno ? Štiri biseri so, kteri so nezmerne cene, in blagor otroku, ktepemu dobri starši te štiri bisere preskerbč! zadosti bo bogat. In ti nebeški biseri so: Po¬ korščina, odkritoserčnost, sra¬ mežljivost in pobožnost. Te lepe čednosti naj bi vsi starši zgodaj vcepili v mlada serca svojim otrokom, in srečni bodo tukaj in tamkaj. a) Pokorščina. »Kakor je po ne¬ pokorščini enega človeka veliko grešnikov postalo: tako bo tudi po pokorščini enega veliko opravičenih pravi sv. apostelj- Pavelj. (Rim. 5,19.) Nepokorščina Ada¬ mova je bil popačen kal, ki je popačil ves človeški rod. Kristus, Sin Marijin, je s svojo pokorščino preblagi cep, kterega je Bog vcepil na spačeni človeški rod. Kakor dober cep celo drevo zboljša, in po njem vsi drevesni sokovi svojo lastnijo spremenijo, in. svojo divjost zgubijo, tako se zamorejo vsi ljudje po Kristusu spre¬ meniti, ako se blagemu soku njegovih milost ne ustavljajo, da v njih delajo s svojo močjo. In to se godi le, da so po¬ korni njegovim zapovedim. Kakor je toraj nepokorščina, spridila ves človeški rod, pokorščina pa, ga, zopet v dobro spremeni tako se tudi še zdaj posamezni človek z nepokorščino od Boga odteguje, s pokorš¬ čino pa. se v sveti ljubezni z Bogom združuje in v tem združenji obilni sad obrodi. Natančna, pokorščina je vsakemu otroku največa dobrota, ker ona, je zmaga nerednih strast in nesrečne svojeglavnosti. Vidi se včasih pri čisto majhnih otrocih nezmerna, obžalovanja, vredna terma, da z nespodobnim vpitjem, s kujanjem, s klubovanjem, z ropotom užugati, kaj prisiliti hočejo. Kaj naj stori kerščanska mati pri takem uporu svojega ljubljenčeka? Mar naj mu prav da? Mar naj ga boža in tolaži? ali naj se prepira ž njim? O nikar tega; pomagaj s šibo, da se taki upor urno prelomi in ne lehko več po¬ novi. »Šiba novo mašo poje", pravi naš pregovor. Taka resnobna, vsakratna, ne- omahljiva, zmerna materna pomoč bo kmalo toliko zdala, da bo dete brez ugo¬ vora ubogalo in mirno ostalo, ako mu nepotrebno ali škodljivo odrečeš. b) Odkritoserčnost. Z lažjo je peklenski skušnjavec naše perve starše v greh zapeljal; zavoljo tega greha je laž vkoreninjena v otročjem sercu. Na ta gerdi plevel, na to škodljivo ternje mo¬ rajo starši posebno pazljivi biti. Vsaka, tudi najmanjša laž mora, biti posvarjena; ako se pa ponavlja ali celo v navado sili, mora biti kaznovana. Pervi uzrok laži je navadno ta, da, se hoče otrok zasluženi kazni odtegniti. Moder oče in skerbna mati bota ojstro kaznovala vsak pregre- šek, še celo ako je z lažjo pomnožen; pregrešek pa, kterega dete prostovoljno obstoji in spozna, bota rada, odpustila z opombo, da le zato ne bo kaznovano, ker je odkritoserčno bilo. O moj Bog! koli- krat so pa starši sami krivi, da se otroci gerdo lažejo. Ako zdravo dete skače in s svojo neprevidnostjo morebiti okna ali kaj druzega, pobije, ali si oblačilice kaj pomaže, ga nespametni starši velikrat preojstro kaznujejo; saj pri tem ni bilo nič pregrešnega, in dete je bilo že kazno¬ vano s strahom, ki ga, je za, svojo ne¬ previdnost prestalo. In kazen, ktero mu starši zato naložd, se mu zdi nepravična; zato se posluži laži, da bi se kazni od¬ tegnil. Ako pa tako dete za resnične grehe, za nepokorščino, termo, laž- ali sladkosnednost skoraj nikoli kaznovano ne bo, potem njegovi starši zaslužijo černo spričalo, da prav dobro znajo, svoje 126 dete popolnoma spriditi. Kako lepo je odkritoserčno oko nedolžnega otroka! Kako strašan pa je pogled termastega lažnjivca! c) Sramežljivost. O da bi starši vedno pred očmi imeli namen sv. zakona, in ta je posvečenje svoje in sebi izročenih. „Ali ne veste, da ste tempelj Božji, in da Buh Božji v vas prebiva ? A.ko pa kdo tempelj Božji oskruni, ga bo Bog končal. Zakaj tempelj Božji je svet, kar ste vi.“ (I. Kor. 3, 16. 17.) Človek je podoba Božja, je namenjen, da bi enkrat s svojim čistim in svetim Bogom v družbi angeljev bil in Boga skoz vso večnost gledal in vžival. O kolika čast! Sramež¬ ljivost je spoznanje te prirojene visokosti in natorno studenje vsega nespodobnega, nekako sveto merzenje vsega, kar bi to visokost le kolikanj oskruniti zamoglo. Starši he smejo nikdar pozabiti, da so njihovi otroci dar Božji, namenjeni za nebesa; toraj naj jih zredijo ne le z ljubeznijo, ampak tudi s spoštovanjem; in to že v dnevih, ko se otroci svojega višega namena še ne zavedč. Ravnajte, kerščanski starši! z otroci vedno tako, kakor bi otroci čisto spoznanje vsega ne¬ spodobnega imeli. Tvoje blagočutje, o kerščanska mati! ne sme na tvojem otroku n« v obleki, ne v obnašanji, ne v zaderžanji nikdar nikoli čisto nič terpeti, kar bi v poznejših letih nespodobnega bilo. Povej svojemu otroku, da to ali uno ne sme biti; zakaj ? mu ni treba praviti. Notranji čut otrokov te opravičuje in na¬ vada bo vterdila ta sveti notranji čut. Ne reci: Otrok je; saj ne ve, ali ne spozna; saj je še nedolžen. Tega ne misli. Otroci niso vselej tako nedolžni in pri- prosti, kakor se ti zdi; in če so, skerbi kolikor le premoreš, da nedolžni ostanejo. Pred vsem pa morajo starši sami svojim otrokom lep zgled svete sramež¬ ljivosti biti. Varujte starši, da v pričo svojih otrok nikdar kaj ne govorite, ne storite, ne rečem, kar bi bilo nespodobno, celo ne, kar bi se otrokom čudno zdelo, da bi sami premišljevati zamogli. O da bi strahovita beseda Jezusa Kristusa, ki je tako ljubeznjivi prijatelj nedolžnih otrok, to večno prekletstvo, nobenega očeta pa nobene matere ne zadela, to je, tisto gorje, ko pravi: „ Gorje njemu, po kterem pohujšanje pride! Bolje bi mu bilo, da bi se mu mlinsk kamen obesel na vrat, in se vergel v morje, kakor da pohujša kterega teh malih. “ (Luk. 17,1. 2.) d) Majhno dete, zlasti dete dobrih staršev, je po natori pobožno. Pobož¬ nost je četerti biser prihodnje sreče. Kerščanska mati naj toraj to presrečno natorno pobožnost svojega otroka že zgo¬ daj budi in z čeznatornimi resnicami hrani in pospešuje. To je pobožni dobri materi prav lahko. Vse, kar otroka obdaja, živež, obleka, starši, in druge reči, naj mu do¬ bra mati opisuje ko darove Božje, za ktere mora biti dete hvaležno, pridno, ubogljivo in tako pobožno. O kako lepa prilika, otročje serce k pobožnosti napelje¬ vati, je sveti Božični čas. Kaži in popi¬ suj svojemu nedolžnemu otroku malega Jezuščeka v jaslicah, kaži mu borni hlev¬ ček, popisuj mu dobre starše, ki mu po¬ streči zadostno ne morejo, kaži mu uboge pastirčeke, ki so v svoji nedolžnosti vredni bili, da jim je angelj z nebes in sicer pervim oznanil veselo rojstvo Zveličarja sveta; kaži mu čudno zvezdo, tri kralje, i. t. d. Tako bo otroška domišljija kaj prijetno in ljubeznjivo zbujena in hranjena. In ko tvoje dete še moliti ne more, ven¬ dar moraš ti, kerščanska mati! v pričo njega, in to lepč in spodobno, svoje mo¬ litve opravljati, pa tudi skerbeti, da tudi domači spodobno vsakdanje pobožnosti opravijo. In dete bo po tvojem zgledu samo od sebe že svoje nedolžne ročice proti nebu povzdigovalo, zraven tebe po- 127 klekovalo, ter te premilo opazovalo, kako ti moliš. Ko bo odrastlo, ne bo nasprot¬ nega nič vedelo in ko se bo samo zavedelo, ne bo razumeti moglo, kako bi človek se k jedi vsedel ali od jedi vstal, kako bi se k počitku vlegel ali zjutraj vstal, da bi ne molil svojega dobrega Očeta, ki je gori v nebesih. Ko pa dete le nektere besede zgovarjati zamore, ga pobožna mati urno uči sveto Gospodovo molitev „Oče naš“. Kakor smo dolžni perve tre¬ nutke vsacega dneva Bogu posvetiti, tako naj bo tudi začetek življenja Bogu po¬ svečen. — O kerščanske matere! bodite svete, bodite pobožne in sveti in pobožni bodo vaši otroci! Prosite pa, vi kerščan- ski starši! prav velikrat prosite svete starše preblažene Device Marije, sv. Joa- hima in sv. Ano, da vas učita nebeško in toliko zaslužilno šolo, da znate svoje otroke za vse dobro, za Boga izrediti, da z molitevjo in z lepim zgledom svo¬ jim za vse sveto spretna serca svojih malih otrok v čednostih vadite ter jih v svetnike izvedite. One pozabite: Kolikor otrok vam je izročil mili Bog, toliko svetnikov bo tirjal iz vaših rok. VIL Marija v tempeljnu. I. Nazarejka. Ko so skrinjo zaveze z veliko sloves¬ nostjo prepeljali v Jeruzalem, so se na poti ustavili in skrinjo zaveze so prenesli v hišo Obededoma, ki je bil levit. Tu je ostala skrinja zaveze tri mesce. In Gospod je oblagodarjal Obededoma in vso njegovo hišo. (II. Kralj. 6, 11.) Kako je pač Gospod blagoslovil hišo sv. Joahima in sv. Ane, kjer je bila prava, živa skrinja zaveze, preblažena Devica Marija! Kakor je pa srečni Obededom le tri mesce imel v svoji hiši skrinjo zaveze, ki je bila potem prenesena v Jeruzalemski tempelj; tako je tudi hitro pretekel čas, ko sta Joahim in Ana se ločila od svojega ljub¬ ljenega Deteta. Vedela sta tudi dobro, da jima je Gospod ta zaklad le za majhni čas zročil in da morata spolniti svojo obljubo, da hočeta svojo hčerko v tem- peljnovo službo njemu samemu posvetiti. Že o Mojzesovem času je bilo zraven svetega šotora, v kterem je bila skrinja zaveze, več devic, ktere so storile začasno obljubo devištva. V tem času so se zder- žale vina, in vsega, kar lahko vpijani, in karkoli se iz grozdja stlači; tudi še dru¬ žili sicer pripuščenih reči so se zderže- vale. Tako za en čas Bogu posvečene so imenovali „nazarejke“, po naše »Bogu posvečene." (ITI. Mojz. 6. 2.) Zraven Salomonovega tempeljna je bila posebna hiša, v kteri so „nazarejke“ pod vodstvom velikega duhovna in pobožnih starih žen stanovale. Včasih so pobožne stare vdove storile take obljube, kakor vemo od pre¬ rokinje Ane, ki vsa leta svojega vdov¬ skega stanu ni šla od tempeljna, ter je s postom in molitvami noč in dan Bogu služila. (Luk. 2, 37.) Posebni namen te naprave pa je bil še ta, da se je vstreglo obljubam in željam pobožnih staršev, ki so hotli svoje otroke v lepih pa tako 128 nevarnih dnevih perve mladosti spačene¬ mu svetu odtegniti, jih v zavetji Bogu posvečenega svetišča vsega hudega obva¬ rovati in za prihodnje življenje koristne izcediti. Tu so bile „nazarejke“ v postavi Božji podučevane in v pobožnosti zrejene. Njim odločeno delo je bilo, da so za službo Božjo potrebne obleke delale; tudi so popravljale, prale in snažile oblačila duhovnov in levitev, ktere so pri klanji daritne živali kaj omadežali. Pri tem so jih vodile in učile stare pobožne žene. Tako sta tudi Joahim in Ana svojo hčerko v službo Gospodovo zaobljubila. In ko je prišel čas, da sta to svojo ob¬ ljubo spolniti hotela, je bilo njuno serce pač prenapolnjeno z bolečino in z ljubez¬ nijo, ko sta se spominjala ločitve od svoje preljubeznjive hčerke, ktero sta bolj lju¬ bila, ko svoje lastno življenje. Godilo se jima je, kakor nekdaj staremu očaku Abrahamu, ko je svojega edinega, tako preserčno ljubljenega sina Bogu darovati hotel. Marija je poznala britkost svojih staršev; sama je ljubila svoje starše s popolno ljubeznijo ter je prosila Gospoda, naj bi ju tolažil; sama pa je preserčno hrepenela po Gospodovem tempeljnu, da bi v tem svetišču svojemu Stvarniku slu¬ žila, njega samega ljubila ter se njemu popolnoma posvetila; da hi bila zares perva „nazarejka“ — Bogu posvečena. Gospod je slišal zdihovanje svoje izvoljene golobice in je okrepčal serca pobožnih staršev pri tem velikem darovanji. Gotovo je bilo od Mojzesovih časov sem veliko pobožnih, Bogu dopadljivih devic, ki so pri skrinji zaveze svojemu Gospod Bogu svoja, mlada leta v nedolž¬ nosti posvetile; ali tako lepe „nazarejke“ tudi Salomonov tempelj še ni imel, kakor je bila, preblažena Devica Marija. Za pri¬ hodnjo Božjo porodnico je pa to daro¬ vanje in posvečenje v Gospodovem tem¬ peljnu imelo še poseben pomen. Tukaj je ona svojo pervo mladost popolnoma le Gospodu in njegovi službi posvetila; tu¬ kaj je skrivnosti, prerokovanja in podobe svetega pisma spoznala; tukaj je v sveti pričujočnosti Božji, v preobilni rosi ne¬ beških milost, njeno serce in vsa njena duša bila napolnjena s preserčnim hre¬ penenjem po Božjem Zveličarju, z največjo ljubeznijo do Boga in do bližnjega in z nepremagljivim gnjusenjem do vsacega greha, ki je prederzno razžaljenje Božjega veličastva. O sveta „nazarejka“, ti preblaženo Dete Gospodovo! o da bi mi bilo dano, kakor si ti v tempelj Gospodov hitela, se urno in vso v čast in ljubezen svojemu Bogu posvetila — o da bi mogel tudi jaz perva leta svojega življenja tebi in v tvojo službo, o moja sveta in sladka kraljica, popolnoma posvetiti! Pa oh, ko¬ liko let sem v službi nečimernega sveta zapravil, ter sem tebe in svojega dobrega Boga tako nehvaležno pozabil! O premila „nazarejka“, pomagaj mi, da vendar saj zdaj se odpovem goljufivemu svetu, ter se vsega ljubezni do svojega Stvarnika po tvojem prelepem zgledu popolnoma po¬ svetim! Sprosi mi stanovitnost in moč, da, bom do smerti tvoj zvest služabnik, da enkrat tvojo svetost, in lepoto tam v nebesih na večno gledam in častim. Amen. 2. Popotovanje. Prišel je čas, ko je preljubeznjiva „nazarejka“ zapustiti morala hišico svojih • ljubljenih staršev, da bi spolnila sveto hrepenenje svojega serca in storjeno ob¬ ljubo svojih staršev. Bilo je, mislijo cer¬ kveni očetje, šestnajsti dan mesca listo- pada, ko so sveti romarji iz Nazareta popotovanje v Jeruzalem nastopili. Skoraj za gotovo resnico smemo imeti, da so ta že pozni letni čas, v kterem je bilo po¬ potovanje res težavno, zato odločili: 129 Sv. evangelij nam pripoveduje, da Marija je bila v bližnji žlahti s sv. Caharijem in s sv. Elizabeto, ki sta bila srečni starši sv. Janeza Kerstnika, napovedovalca Jezusa Kristusa. Caliarija pa je bil du¬ hoven, ki je večkrat v letu iz pet mil daljnega Hebrona v Jeruzalem prišel, da je opravljal sv. službo v tempeljnu; ker štir in dvajseteri redi duhovnov so se v tej službi verstili. Gotovo je bilo pobož¬ nim Marijinim staršem v posebno čast in mirno tolažbo, da so zamogli svoje pre- Ijubljeno dete v izrejo izročiti skerbnemu duhovnu, ki je bil ž njimi v rodu. In zato so svoje popotovanje in darovanje odločili na čas, ko je Caharija sv. službo v tempeljnu opravljal. Že sv. German, škof carigrajski, nam pripoveduje, da je Caharija preblaženo Devico v tempeljnovo službo sprejel. Ko je Marija svoje tretje leto kon¬ čala, nam pripoveduje izročilo, sta sv. Joahim in sv. Ana pripravila vse po¬ trebno za težavno popotovanje in za spo¬ dobno darovanje v Jeruzalemu, da bi to živo skrinjo zaveze Gospodu v njegovem tempeljnu posvetila. Božja nevesta, že „nazarejka“ »Bogu posvečena", akoravno je bila z vezmi otroške ljubezni na svoje starše in na svoj dom navezana, je iz cele duše hrepenela, da bi v Gospodovem tempeljnu se skoraj vsa svojemu Bogu posvetila. Ako je dobrim staršem ločitev huda prihajala in so le pomišljevali, kako britka bo ta ločitev, jih je mala „naza- rejka" z enakimi besedami tolažila, kakor je njeni Božji Sin pozneje razložil, zakaj je v tempeljnu zaostal, ko je rekel: „ Nista li vedela, da moram v tem biti, kar je mojega Očeta?« (Luk.. 2, 49.) ' Predenj so odrinili iz ljubega Naza¬ reta, poslal je Joahim naprej hlapce z živino, z jagnjeti in teleti, ktere je za odločene mirne daritve odmenil. Drugo jutro pa so se vsi vzdignili na pot. Dvoje | tovornih živinčet so imeli. Eno, ktero so obtovorili s potrebno popotnico in z raz¬ nimi darili za duhovne, je hlapec zmiraj nekoliko naprej peljal. Na drugo živinče so napravili sedež, na kterega so Marijo posadili. Neizrečeno ljubeznjiva, vsa ve¬ sela, zares prelepa „Nazarejka“ je bila. Joahim jo še enkrat pritisne na svoje serce in s solznimi očmi reče: »O dete moje, jaz te pač več videl ne bom!" Marija pa je slišala notranji glas, Gospo¬ dovo vabilo : „ Vstani, moja prijatljica, moja zala, in pridi!“ (Vis. pes. 2, 13.) Zavili so dete v mehko, veliko zagri¬ njalo in so ga posadili na tovorno živinče. Joahim je peljal oslička in je imel dolgo popotno palico. Ana, s nekterimi sorod¬ nimi ženami, je šla spredaj. Tako so ho¬ dili zadosti težavno pot čez hribe in do¬ line, ter so večkrat počivali. Celi kori nebeških angeljev so spremljevali te svete popotnike, in so stregli blaženemu detetu, ki se je v službo Božjemu veličastvu po¬ svetilo, ki je njihova kraljica bilo. Po nekterih težavnih dnevih so prišli v Jeruzalem. Šli so v domačo hišo Ca¬ harija Hebronskega, kteri je vselej tu stanoval, ko je tempeljnovo službo oprav¬ ljal. Bil je že v sv. mestu. Tudi več druge žlahte iz Nazareta in iz Hebrona je s svojimi otroci prišlo takrat v Jeru¬ zalem, da so pri darovanji Marijinem pričujoči bili. Ko naši popotniki pridejo, jih vsi sorodniki sprejmejo s svetim ve¬ seljem in imeli so veliko godovanje. O sveta Marija, o prelepa »Nazarejka", sprejmi milostno tudi mene v to družbo in sprosi mi, da bom tudi jaz Gospodu posvečen! 3. V svetišče. Srečno, zaželjeno jutro eno in dvaj¬ setega listopada je napočilo. Ta dan je bil odločen za slovesen vhod v tempelj 9 130 Gospodov. Naprej so šli starši; za njimi preblažena Devica Marija „Nazarejka“. Starši so jej bili napravili novo prelepo oblačilce violasto-sive barve, v ktero so bile všite zlate cvetlice; prepasana je bila s svilnatim pasom. Na glavi je no¬ sila lep venček; v roki pa s cvetlicami ozaljšano svečo. Na vsaki strani so šle po tri majhne deklice z enakimi svečami, ter so imele bela z zlatom vezana obla¬ čilca, s svitlo-višnjevimi plajšeki, in ven- čeke na glavi. Za njimi so šle še druge device in deklice, vse praznično oblečene. Na zadnje je šlo še več druzih žen. Majhna Marija, res lepa nevesta Gospodova, je imela nekaj neizrečeno svetega, nekaj po¬ sebno ginljivega na sebi. Kori nebeških duhov so spremljevali to sveto procesijo in cela nebesa so praznovala dan, v kterem je bila v tem¬ pelj peljana svojemu kralju in Gospodu njegova pre¬ bil hčerko, ktero sta mu zdaj v njegovo posvečenje pripeljala. Za roko so hoteli Marijo peljati, po stermih stopnicah. Ali z veselo in sveto unemo je tekla po stop¬ nicah. Vsi so bili ginjeni. Na verh stop¬ nic, pri zlatih vratih je čakal častitljivi duhoven, mili starček Caharija, da bi najčistejši dar sprejel. Tudi več druzih duhovnov in levitov je bilo zraven. Ko stopijo v Bogu posvečeno svetišče, padejo vsi ginjeni starši s svojim pre¬ svetim detetom na svoj obraz in molijo živega Boga. Veselega serca hvali Marija vsega mogočnega Boga, da jo je vredno spoznal, da sme njemu v njegovi hiši služiti, ter se mu ko zvesta dekla na vekomaj posveti. In pričelo se je slovesno darovanje. Kako ne¬ zmerno veliko je bilo hrepe¬ nenje Marijino, da bi se vsa le ljubezni Božji posvetila. Do¬ mačo hišo, svo¬ je starše, vse je zapustiti sveta nevesta; ker nikdar še se mu ni posve¬ tila tako sveta, tako ljubljena stvar. Spolnilo se je ta dan, kar pravi sveti Duh v vi¬ soki pesmi od nje: »Kako lepe so tvoje stopinje v čevljih, poglavarjeva hči!“ (7,1.) Tako so šli po mestnih ulicah do hriba Morija. Vse je občudovalo to sveto procesijo in se veselilo. Prišli so do tempeljna na hribu. Tempeljnovi služab¬ niki so odperli silno velika in težka, z zlatom okovana vrata, ki so bila ozalj¬ šana z v zlate ploše vrezanimi glavami, grozdi in snopki pšeničnih klasov. Pet¬ najst stopnic, po pol komolca visocih, je peljalo do teh vrat. To so bila tista zlata vrata, pod kterimi sta se srečala Joahim in Ana, ko jima je Vsegamogočni oblju- hotela, da bi nerazdeljena Boga ljubila in njemu samemu služiti mogla; po besedah svetega Duha, ki kliče: »Poslušaj, hči, in glej, in nagni svoje uho, ter pozabi svojega ljudstva in hiše svojega očeta !“ (Ps. 44, 11.) O presveta nevesta Jezusa Kristusa, ki nima nobene druge želje, kakor le, da se vsa svojemu Gospodu posveti! Sv. Alfonz pravi: „Duše, ktere so tako srečne, da se vse ljubezni Kri¬ stusovi posvetijo, in mu lilijo svoje čis¬ tosti darujejo, so Bogu tako ljube in do¬ padljive, kakor angelji." Duša, ktera Je¬ zusu Kristusu svoje devištvo posveti, bo nevesta njegova imenovana. Zato, ko naš Zveličar govori z drugimi ljudmi, ga smejo imenovati učenika, pastirja ali Očeta; 131 ko pa govori z devicami, ga te smejo klicati svojega ženina. Zato pravi sv. Gregor Nacijanski: „ Čisto devištvo bo z ženinom Jezusom Kristusom zaljšano; in to zaročenje je v veri. Device bodo per- vine Božje imenovane. “ „Ti hodijo za Jag¬ njetom, kamorkoli gre, Ti so odkupljeni zmed ljudi pervine Bogu in Jagnjetu. 11 (Skr. raz. 14, 4.) Nad njimi ima Gospod posebno veselje, „on se pase med lilijami.« (Vis. pes. 2, 16.) In te lilije so device. Zakaj so Bogu tako ljube, nam pove sv. Pavelj: „Devica misli, kaj je Gospodovega, da bi bila sveta na telesu in na duhu. Ktera pa je omožena, misli na to, kar je svetovega, kako bi možu dopadla.“ (I. Kor. 7, 34.) Deviški stan je najpo¬ polnejši, pravi sv. Alfonz. O srečna duša, ki lehko reče: Moj ženin je On, ki mu angelji strežejo. Moj stvarnik se je z menoj poročil; in ker je On kralj, je mene v kraljico izvolil. O srečna, presrečna Marija, ki je tako zgodaj svojemu Bogu se posvetila! Ko je po stopnicah skozi zlata vrata v sve¬ tišče hitela, kako ljubeznjiv pogled je bil to nebesam in zemlji. S kolikim dopade- njem je sprejel nebeški Oče svojo pre- čisto hčer, Bog Sin svojo prihodnjo Mater, in sveti Duh svojo neomadežano nevesto! O koliko veselje, koliko radost so imeli vsi kori zveličanih duhov, ko so videli, da se jim njihova mala kraljica bliža, da bo odzdaj opravljala še bolj, ko dozdaj, zares angeljsko službo, da bo, kakor an¬ gelji, Boga hvalila in mu služila! Veselimo se tudi mi tega Bogu do¬ padljivega daru preblažene Device in nje¬ nih staršev. Darujmo in sklenimo s tem darom, tudi mi sami sebe, svojo dušo in svoje telo, svoje veselje in svojo žalost, svoje boje in svoje zaupanje, svojo sedaj- nost in svojo prihodnost, da bo vse po rokah prečiste Device Marije, te prežlahtne „Nazarejke“ Najvišemu posrečeno in tako j saj zavoljo nje Bogu dopadljivo. Zdjh- nimo toraj prav preserčno in z otroškim zaupanjem k Mariji: 0 preblažena, milosti polna Devica! iz dna svojega serca te pozdravim in počastim, preserčno se s teboj veselim, da te je tvoj Bog in Gospod po tvojem darovanji v tempeljnu sprejel za svojo ljubo hčer, za svoje najljubeznjiviše dete. Sklenem se s tvojim hrepenenjem po tem darovanji; sklenem se s tvojo pobožnostjo, s tvojo čistostjo in s tvojo ponižnostjo. O sprosi mi milost, da se tudi jaz svo¬ jemu Gospodu vsega posvetim, kakor se mojemu stanu spodobi. Oh, koliko nezve- stob v službi Najvišega od svoje mladosti sčm moram objokovati! Kolikrat navežem svoje revno serce na puhle lupine tega sveta, in na nečimerno veselje edinega trenutka; le Bog večne ljubezni nima ne deleža ne prostora v njem! 0 veli¬ častna Devica! po zasluženji svojega Bogu dopadljivega darovanja mi sprosi stano¬ vitno in resnično ljubezen do mojega Boga in Zveličarja. O Marija, naj bom tudi jaz „nazarejec“, ves Bogu posvečen! Amen. 4. Posvečenje. Joahim je šel z drugimi duhovni k daritvam. Ko je bilo vse pripravljeno in so darove zažgali, pripeljala je Ana ne¬ beško nevesto z njenimi spremljevalkami v preddvor, kjer so žene svoj odločen kraj imele. Tukaj med preddvorom in darilnim dvorom, je bil postavljen poseben darilni altar, do kterega je bilo več stop¬ nic. Blizo tam, na odločenem kraji je bilo več belo oblečenih mladenčev, ki so na piščale piskali in na harpe ubrano brenkali. Ko so darovi pogoreli, sta Ca- harija in Joahim stopila k altarji, kjer so bili še en duhoven in dva levita. Ma¬ rija je pokleknila na stopnice. Joahim in Ana sta svoje roke položila na njeno 9* 132 glavo. Duhoven jej odreže nekaj lascev, ter jih dene na ogenj, ki je podtaknjen mir ni daritvi. (IV. Mojz. 6.) Starši so molili: Vsegamogočni, večni Bog! ki si se ozerl na služabnike svoje in si nama odvzel sramotno nerodovitnost; glej! pri¬ peljala sva ti dete, ktero ti je bilo za¬ obljubljeno, predenj je bilo spočeto; v tvojo službo ga posvetiva; sprejmi to dete in obvaruj ga. Kdo pa bo opisal prečudno pobožnost in gorečo ljubezen Božjo, s ktero se je Marija zdaj sama Bogu darovala? Spol¬ nilo se je, kar piše kraljevi prerok: „ Kraljica stoji na tvoji desnici v zlatem oblačilu, ogernjena s pisano obleko (Ps. 44, 10.) Preblažena Devica je bila obdana z višnjevo ponižnostjo, z rudečo poterpežljivostjo, z belo čistostjo, s sreber- nim devištvom, z zlato ljubeznijo in z raznimi barvami vseh prelepih čednost, ktere so toliko lepo dišale, da so se nebesa zavzela; in tako je Marija svojo dušo in svoje telo Bogu v večni dar pri¬ nesla. Med tem so zapele device štir in štirdeseti psalm, v kterem kralj David v duhu vidi prihodnjega Mesija, njegovo neskončno veličastvo in lepoto, njegovo ljubeznjivo zavezo s svojo sprelepo ne¬ vesto, da se mu serce vname, da začne lepo pesem: „Iz serca mi vre dobra beseda; svoj o pesem pojem kr alji.“ In bilo je, kakor bi bila Marija obdana z nebeško bliščobo in bi jo sveti Duh obsenčil. Bila je v nebesa zamaknjena, videla je nebeški Jeruzalem, sveto mesto; videla tam prostore prihodnjim svetnikom pripravljene, in druge prostore polne an- geljev, ki so slavo Božjo prepevali. Kakor da bi bil zginil tempelj; Marija in njena lepota je napolnila vse. Duhovni so zdaj vzeli olepšano svečo iz Marijinih rok. Peljali so jo po stop¬ nicah doli v drugi kraj, kjer so jo častitljivi ženi v izrejo izročili, ktera je imela najvišje vodstvo vseh Bogu posve¬ čenih devic v rokah. In ta je bila pre¬ rokinja Ana, od ktere pravi sv. evangelist: „In ta vdova je bila pri štiri in osem¬ desetih letih, ktera ni šla od tempeljna, in je s postom in molitvami noč in dan Bogu služila.“ (Luk. 2, 37.) In ta je bila tista srečna žena, ki je poznej novo¬ rojenega Zveličarja sveta s starim Simeo¬ nom vred v tempeljnu spoznala in po¬ zdravila. Perva ura, ktero je preblažena Devica Marija, Bogu posvečena nevesta, preživela v Jeruzalemskem tempeljnu, je bila huda, je bila ura velicega daru, pa tudi ura velicega zasluženja; in ta je bila ura ločitve od dobrih staršev. Triletno dete dozdaj ni imelo- samostalnega življenja, bilo je navezano le na svoje ljube starše. V tej uri pa je morala zapustiti to toliko potrebno podporo svoje mladosti. Ljubez¬ njivo dete pa ni le čutilo samo svojih lastnih britkost zavoljo ločitve; spoznalo je tudi žalost svojih predragih staršev. Joahim in Ana sta se sicer premagovala, da sta svoja notranja čutila in preserčne bolečine prikrila svoji preljubljeni hčerki; ali natorna postava kaže svojo moč tudi pri svetih dušah in neomadežana duša Marijina je bila prečisto ogledalo, v kte¬ rem se je preserčna britkost njenih do¬ brih staršev urno' razodela. Joahim je bil ves vžaljen; objel je še enkrat svojo to¬ liko ljubljeno hčer, pritisnil jo na svoje serce in jej rekel: „Spominjaj se moje duše pred Bogom!" Solze svete ljubezni oblijejo starše in ozrejo se proti nebu ter storjeno darovanje še enkrat v duhu ponovijo in se ločijo od presvete hčere. Vernejo se nazaj v Nazaret brez svojega predrazega zaklada. Večkrat sta se Joa¬ him in Ana še ozerla proti tempeljnu, ki je bil na hribu Morija in sta ga na potu proti domu še dalj časa videla, dokler 133 ga hribje niso zakrili. Vsegamogočni ju je tolažil in ju krepčal z svojo močjo. Zraven čeznatornega zasluženja je ta ločitev za majhno neskušeno Marijo imela še drugi blaženi sad. Ta ločitev jej je dala neko samostalnost, ki je visoko pre¬ segla njeno starost, je pa potrebna zlasti njim, ki zgodaj zgubijo ljubeznjivo in vse vredovalno skerb materno. Pa tudi to se je zgodilo po previdnosti Božji. Prihodnji Materi Božji, kteri je bila namenjena britkosti polna, ternjeva pot, je bil po¬ treben terden, samostalen in serčen značaj. Zato je Vsegamogočni pripustil, da je že v pervi, nežnji mladosti nastopila pot zatajevanja. 5. Posvečenje naše. Ta slovesni vhod v Jeruzalemski tempelj in to posvečenje neomadežane Matere Božje v pervih letih njene mla¬ dosti nas opomni dvojne prigodbe našega lastnega življenja, ktere so temu daro¬ vanji preblažene Device Marije močno podobne; ko smo tudi mi v Gospodov tempelj slovesno peljani in Najvišemu posvečeni bili. To je bil dan našega sve¬ tega kersta in dan pervega svetega Ob¬ hajila. O kako veliko je usmiljenje Božje, kako nezmerne so milosti njegove, ktere je nebeški Oče vlil v naše duše v zakra¬ mentu svetega kersta! Naša neumerjoča duša je bila očiščena madeža izvirnega greha; izbrisan je bil nezmerni dolg pri Božji pravici; odkupljeni smo bili suž- nosti satanove; prejeli smo prelepo ob¬ lačilce nedolžnosti, opasani smo bili z znamnjem izvoljenih otrok Božjih. Mar nismo bili takrat res podobni preblaženi Devici, ko so jo njeni starši lepo ozalj¬ šano pripeljali v Gospodov tempelj in jo Najvišemu posvetili? Kot majhno povra¬ čilo za te neskončno velike dobrote smo mi po svojih botrih storili slovesno ob¬ ljubo, kar smo bili pa že zavoljo vstvar- jenja dolžni, da smo se za celo svoje življenje odpovedali hudiču, njegovemu napuhu in vsemu njegovemu djanji. Pa smo tudi obljubili, da bomo dobremu ne¬ beškemu Očetu zvesto služili. Kakor se je preblažena Devica v pervem času svo¬ jega življenja vsa Bogu posvetila, tako smo tudi mi v pervih urah že Bogu se posvetili in to smo s slovesno obljubo poterdili. O hvalimo in častimo danes in vse dni svojega življenja neskončno do¬ brega nebeškega Očeta za to preimenitno, nezasluženo milost Božjo, da smo pri sv. kerstu bili sprejeti v sveto katoliško cer¬ kev in v občestvo svetnikov ter smo po¬ stali otroci Božji in deležni nebeškega kraljestva. O sreča čez vse sreče! takrat smo postali tudi bratje in sestre Jezusa Kristusa in toraj tudi otroci Marijini! Smo pa li tudi zvesti bili tej slovesni obljubi? Kaj, če smo to obljubo morebiti gerdo prelomili? Oh, in morebiti že ve- likrat! Obžaljujmo to svojo nezvestobo; pa ponovimo svojo obljubo. Darujmo in posvetimo se precej zdaj vnovič svojemu Bogu in Gospodu v njegovo službo; in da bo naš dar Bogu bolj dopadljiv, zdru¬ žimo ga z darovanjem preblažene Device Marije, ki se je v svoji pervi mladosti tudi zavoljo nas nebeškemu Očetu darovala. Kakor bo po jutranji zariji z zlatimi solnčnimi žarki razsvitljena in nekako )oveličana cela pokrajina, akoravno sama nevedna; tako je bila naša duša pri sv. kerstu, če tudi nevedna, z Božjo milostjo obsijana, razsvetljena in posvečena. Ne¬ vedna je bila s svetimi vezmi na Boga navezana. Kar se je pa takrat z našo nezavednostjo z nami godilo, to se je oonovilo v neskončno viši stopnji, in sicer z našo primerjeno vednostjo v dan našega pervega svetega obhajila. Takrat se je vsegamogočni Bog sam sklenil z 134 nami; kakor Bog in človek, s polnostjo svoje milosti in svoje ljubezni je prišel k nam. Nihče ne more popisati, kaj in kako se je takrat v naši duši godilo. Spominjajmo se v tem trenutku nazaj, in postavimo si pred oči svoje duše, kolikor živo premoremo, tiste misli, tisto prelepo otroško pobožnost, tisto preserčno zau¬ panje na ljubljenega Boga in tisto res¬ nično obžalovanje svojih malih mladostnih pregreškov, kakor je bila takrat prena¬ polnjena naša lepa duša. Spominjajmo se, s kolikim veseljem in s koliko serčnostjo smo takrat ponovili sveto kerstno obljubo in smo se vnovič Bogu, svojemu Gospodu posvetili. Oh, moj Bog! kje so zdaj tiste svete misli, tiste terdne in preserčne ob¬ ljube? Ali še živč v našem sercu? ali morebiti komaj dremljejo? ali so celo zamorjene? Morebiti še ni ravno dolgo od tistega srečnega časa sem? morebiti še ni deset let? In kaj nam pravi naše serce ? Kaj, ko bi nam bili takrat naš dušni pastir, ki so nas pervikrat k an- geljski mizi peljali, prerokovali naše spre- menenje* kakoršno je zdaj v resnici, bi li mi hoteli takrat verjeti? S sv. Petrom bi bili vsi serčni rekli: „Akoravno bi mi bilo s teboj umreti, te ne bom zatajil!“ (Mat. 26, 3b.) In zdaj! O moj Bog in Gospod, kakšno spremen enje! — Pa vendar obupati ne smemo. Podajmo se zopet k Mariji, ki je pribežališče naše, ki je premila varhinja naša. Ponovimo pa še enkrat obljube svoje mladosti; zedinimo jih z darovanjem preblažene Device in njenih sv. staršev; da zadobimo odpuščenje vseh svojih pregreškov, mir vesti in sta¬ novitnost v dobrem. — Nekterim izvoljenim dušam je pa Marijino darovanje v tempeljnu še posebno zanimivo. In te duše so tiste, ki so za¬ pustile vso posvetno nečimernost ter v tihi samoti Bogu služijo. V vseh časih kerščanstva je neskončno modri Bog od¬ ločil nektere duše, ki v samostanih po¬ božno živč ter se prizadevajo v posnemi Jezusa Kristusa in njegove Bogu posve¬ čene Matere. Pač zares srečna duša, ktero je Bog posebno ljubil in jo v to izvolil. Lehko vesela prepeva s kraljevim pevcem: „Kako ljuba so mi tvoja prebivališča, Gospod vojskinih trumi Aloja duša hre¬ peni in koperni po lopah Gospodovih. Aloje serce in moje meso se veseli v sivem Bogu . . . Blagor jim, kteri prebivajo v tvoji hiši, o Gospod! vekomaj in vekomaj te bodo hvalili . . . Ilaji sem najmanjši v hiši svojega Boga, kakor da bi stano¬ val v šotorih grešnikov. 11 (Ps. 83.) Blagor ti, o kerščanska duša! ako te je res Bog poklical, da mu v čistosti, v pokorščini in v uboštvu v njegovi hiši služiš. Ako si pribežališče dobila v svetem zidovji ter si Bogu, svojemu Gospodu, z obljubo se posvetila, o srečna si čez vse kralje te zemlje! Z Marijo si si najboljši del iz¬ volila, ki ti ne bo odvzet; ali to skerbi, da se tvoja perva ljubezen ne ohladi in da enkrat storjenega daru ne tirjaš nazaj. Ako pa se še le ozeraš iz tega po¬ svetnega šuma po tihem in svetem pri¬ bežališču, kakor mornar na viharnem morji po gotovem zavetji, ne oplaši se in ne daj se odverniti od svojega Bogu dopad¬ ljivega namena, ako upanje imaš, da se ti bo spolnilo. Treba ti je serčnosti in stanovitnosti. Ako so pa okoliščine take, da brez posebne naredbe Božje svojega lepega namena doseči ne moreš, akoravno imaš vkoreninjene, preserčne želje; vendar ne obupaj! Saj duh sv. čistosti, duh otroške pokorščine in duh odterganja po¬ svetnega imetja ni navezan na samostansko zidovje. Tvoja samotna hišica naj ti bo meniška izbica; tvoja farna cerkev naj ti bo samostanski tempelj; tvoji starši ali gospodarji tvoji spredniki. In tvoje serce naj ti bo tabernakelj, kjer se s svojim Bogom v duhu pogovarjaš. 135 Pa tudi starši so srečni, ako Najviši kterega njihovih otrok v svojo posebno službo odbere. Mar ni velika poslavitev ubogim staršem, ako mogočni kralj nji¬ hovega otroka v svojo častno stražo po¬ kliče ? Mar nista sv. Joahim in Ana srečna imenovana, da je bila njihova edina hčerka toliko ljuba očem Božjim in potem tako visoko povzdignjena? Je li mogoče, da bi bili kje kerščanski starši, ki bi svojega sina veseli poslali v vojsko, kjer je mo¬ rija in klanje, pa bi jim ne bilo všeč in bi mu zaderžke stavili, ako bi se hotel posvetiti službi večnega Boga? Kako lep zgled je Marija Devica s svojim darovanjem vsaki duši, ki se hoče Bogu posvetiti, njemu samemu služiti! Samota, beg pred nevarnostjo, premišlje¬ vanje in molitev, pridnost in delavnost, večkratno obiskovanje presvetega Rešnjega Telesa, so najboljši pripomočki Bogu po¬ svečenemu življenji. Tako je živela Marija le svojemu nebeškemu ženinu ter ga je viši cenila, kot vse drugo na zemlji. Sv. Alfonz pravi, da nevesta, ktera si ženina išče, ako je modra, poprašuje in premiš¬ ljuje, kteri zmed njih, ki jo snubijo, je najvrednejši, s kterim bo najsrečnejši ži¬ veti mogla? Devica pa, ki si je deviški stan izvolila, dobi ženina Jezusa samega. Od njega pa pravi nevesta v visoki pesmi, da je ves bel v svoji nedolžnosti in ves rudeč v svoji ljubezni. Z eno besedo, on je tako lep, tako popolnoma v vseh čed¬ nostih, tako dober in tako ljubeznjiv, da zasluži neskončno večo ljubezen, kot vsi drugi ženini. Sv. Euharij pravi: »Nič ni veličastnejšega, nič lepšega, nič večjega, kakor je Jezus." Zato je rekla sv. Klara iz Montefalto, da bi raji vse svoje živ¬ ljenje peklenske muke terpela, kakor da bi dragi zaklad svojega devištva zgubila. Zato opominja čisto, Bogu posvečeno dušo, sv. Bernard: „0 ljuba nevesta Jezusa Kri¬ stusa, ne misli več ne na-se ne na ta svet! Ti nisi več svoja; ti nisi več sve¬ tova, ti si Božja, ker Bogu si se daro¬ vala. Pozabi toraj vse, in skerbi, da se ohraniš le tistemu ženinu, kterega si si izvolila." 6. V tempeljnu. 'Častite žene so bile v tempeljnu. Te so učile in napeljevale Bogu posvečene de¬ vice. Sprejele so preblaženo Devico Marijo z materno ljubeznijo. To ponižno, ljubeznjivo nazarejsko dete s svojo blago in čisto dušo, s svojimi milimi in pre¬ lepimi očmi je precej si pridobilo serca vseh. Marija je vse te Bogu posvečene device visoko častila; ljubeznjivo jih je prosila, naj jo učijo, jej zapovedujejo, ker so stareje in navade hiše in svete službe vejo. Že zdaj bi bila rada le dekla Gospodova, ter se je imela nevredno v družbi tako pobožnih služabnic Božjih. Komaj je dobila trenutek časa, ko bi sama, na tihem razodela svojemu najvi- šemu Gospodu svoje preserčne želje. Ko je slednjič v svoji spalnici sama bila, se je vergla na svoj obraz; razlila je svoje serce pred Bogom v veselji in zahvali, da jej je toliko milost dodelil in jo brez njenega zasluženja za svojo služabnico v svojo hišo sprejel. Še enkrat se je Bogu vsa posvetila, brez izjeme darovala. Pre- serčno je prosila svete angelje, naj jo oni učijo, kako naj svojemu Bogu in Gospodu spodobno služi. Velikost njene prelepe ljubezni in njena sveta vnema, s ktero je vsa dela v Gospodovi hiši opravljala, občudovali so tudi najpobožnejši duhovni, ki so jo s spoštovanjem opazovali; ker njene notranje čednosti so bile tako po¬ polne, da je vse angelje presegla. » Pse veličastvo kraljeve hčere je znotraj, v zla¬ tih robovih, spisanim oblačilom je oger- njena.“ (Ps. 44, 14.) Njeno zunanje ob¬ našanje, njena milo ta, ki se je na njenih 136 ustnicah brala, njena nezmerna ponižnost in krotkost, s ktero je najraji priprosta in težavna dela opravljala, je vse njene tovaršice ljubeznjivo spodbudovala in v ljubezni do Boga vnemala. „Za njo so device h kralju peljane; nje družice so k tebi, (o kralj!) peljane. 11 (Ps. 44, 14.) Te Bogu posvečene device so pri očitni službi Božji prepevale in tako z ubranim petjem slovesnost povzdigovale. Pri ju¬ tranjem in pri večernem darovanji so bile pričujoče; tudi čez dan so imele odločene ure, v kterih so v tempeljnu Gospoda molile. Drugi čas je bil razdeljen in od- Ijubezni je bilo v živi veri vterjeno visoko spoznanje Božje, ki je bilo tako popol¬ noma, kolikor je kdaj kteri Božji stvari mogoče. Sicer ni gledala Boga z obličja v obličje; pa ravno zato je bila njena ljubezen več vredna, bolj zasluživua. In ta ljubezen je vsak trenutek njenega živ¬ ljenja rastla, ker temu skrivnostnemu razvijanju se v njenem prečistem sercu ni vstavljal noben greh in tudi nobena mlačnost ne. Marija je bila in bo edina, ki je popolnoma in na vse strani pervo in največo zapoved Božjo spolnila; zapo¬ ved namreč: „Ljubi Gospoda, svojega zarejka je bila tudi v tem zmed vseh perva. Saj jo je Gospod ozaljšal z vsemi darovi natore in milosti svoje. Veliko umetnost in prečudno spretnost prebla- žene Device kaže tista „ suknja brez šiva, od verha s celoma tkana“ (Jan. 19, 23.), ktero je poznej Božja Mati svojemu ne¬ beškemu Sinu napravila, in za ktero so vojaki pod križem njegovim vadlali. Kdo pa bo kdaj razumel nezmerno globočino prečiste, preserčne in goreče ljubezni, ki je gorela v sercu te prebla- žene Device? Ta živa ljubezen Božja je bila kraljica, življenje, duša, krona vseh njenih popolnost. Vir te neskončno svete Boga is vsega svo¬ jega serca, in is vse svoje duše, in iz vse svoje misli!“ (Mat. 22, 37.) Eno najimenit¬ nejših opravil Bogu posvečenih devic v Jeruzalemskem tempeljnu je bilo, da so brale sveto pismo in poslušale razlaganje svetih naukov in čudnih prerokovanj. Naši presveti Devici Ma¬ riji je bilo to učenje čez vse ljubo. To sveto, od Božjega duha navdihnjeno pi¬ sanje opisuje veličastvo, vsegamogočnost in usmiljenje Božje, pripoveduje čudno vodstvo izvoljenega Izraelskega ljudstva ter na vseh svojih straneh kaže in vedno bolj na tanjko oznanuje zaželjenega Odre¬ šenika, tolažnika in kralja miru. Kolikor bolj je ljubila svojega Boga in Gospoda, toliko raji je poslušala to Božje razodenje. O kako se je njeno serce v sveti radosti topilo v premišljevanji Božjih čudežev! Kako je gorela v svetem hrepenenji, da bi doživela čas obljubljenega Mesija! Kako britko je presunila njeno čisto dušo velika menjen raznim opravilom. Nekaj so predle predivo ali volno, tkale so platno in svilo, de¬ lale so duhovska oblačila, vezile so z zlatimi in sre- bernimi nitkami umetno narejene perte in pregri¬ njala. V teh delih so bile jutrove de¬ žele sploh dobro znane. Naša ljuba Na- 137 bolečina zavoljo nezmernega zla, kterega je nesrečni greh vsemu človeškemu rodu nakopal! Kako je v ponižnosti svojega serca blagrovala tisto presrečno Devico, ktera bo po besedah preroka Izaija Ema¬ nuela porodila! Vsaki dan je preserčno prosila Vsegamogočnega, naj skoraj prikrajša čas in pošlje obljubljenega Ma¬ ziljenca. O kako je želela, da bi bila dekla tiste izvoljene Izraelske hčere, ktera je bila odločena, biti Mati Zveličarja sveta! Kako je preblažena Devica, natanjko razumela sveto pismo, nam kaže njena prelepa pesem, ktero je pozneje pri obi¬ skovanji svoje tete Elizabete prepevala, ki je polna preroškega duha. In saj je ona tudi kraljica prerokov. 7. Šola. Kako koristna je bila šola, v ktero sta sv. Joahim in sv. Ana svojo preljub- Ijeno hčerko dala! Blagor preblaženi De¬ vici, ki je imela tako skerbne in dobre starše! O da bi vsi šli v to sveto šolo, kte- rikoli imajo šole potrebne otroke, pa tudi vsi, ki njim izročene otroke v nauk prej¬ mejo, in da bi se v tej šoli naučili, v čem je prava, zveličanska šola, prava in koristna izreja majhnih otrok! Tje v Jeruzalemski tempelj naj bi šli vsi starši in vsi učeniki. Tam bi se naučili, da otroci so dar Božji in da se morajo za Boga v svetnike izrediti. Že v stari zavezi so bile šole; in duhovni stare zaveze so bili učeniki. Po Božji in natorni zapovedi ima cerkev pravico in dolžnost, nekoliko odrastle otroke učiti. Odrastli sin, otročja leta zapustivša hči ne moreta vedno pri ma¬ teri ostati; mati in oče jima dati ne moreta, pa tudi ne vtegneta za celo živ¬ ljenje potrebne in zdatne izreje. Tako pride za skerbne starše resnobni čas, da morajo svoj najdrajši zaklad, ki ga tu na zemlji imajo, za nekaj časa, morebiti več let, ptujim rokam izročiti. Sin, zlasti še premožnejših staršev, mora ne le v domačo šolo, celo v ptuj kraj, na viši šole; hči tudi v kaki dekliški zavod. O da bi starši, da bi saj keršanski starši resnobno prevdarili, kakšnim rokam hočejo izročiti svoj največi, najimenitniši zaklad ? Noben moder človek svojega denarja čisto neznanemu ptujcu tje v en dan zaupal ne bo. In kako bi modri starši zaupali svoje dete človeku, ali tudi šoli, ktera nima kerščanske vere, ne kerščanskega značaja? Gorje staršem, ki svoj najdražji zaklad tako nepremišljeno zaveržejo! O koliko hiš je nesrečnih, koliko sto in sto staršev je že britko objokovalo neprevidnost svojo! Marsikteri sin in marsiktera hči sta šla iz hiše svojih staršev, ozaljšana z boga¬ tim zakladom žive vere, svete pobožnosti in angeljske nedolžnosti; posvetni starši ju pošljejo v visoke šole, kjer se cepi puhla, hvalisana, vsa nečimerna izobraže¬ nost ; oh, ti ljubeznjivi, čisto nedolžni, neskušeni otroci gredo po volji svojih oslepljenih staršev — jaz bi rekel, v černo šolo! Kakor je zgubljen sin na' ptuje pobegnil in tam vso očetovsko de¬ diščino zadegal; tako gredo sinovi in hčere — in to po volji svojih staršev — na ptuje, v neverske šole, da tam svojo duhovno doto, vero in nedolžnost zapra¬ vijo. Ali ti nesrečni otroci ne pridejo nazaj, ko so zgubili najdražji zaklad, kakor je prišel zgubljeni sin in je ves skesan padel pred razžaljenega očeta, pa je milo klical: »Oče/ grešil sem zoper nebesa in zoper tebe; več nisem vreden tvoj sin imenovan biti.“ (Luk. 15, 21.) O ne ! Taki otroci pridejo nazaj; ali Bogu bodi potoženo! pridejo prederzni, svoje¬ glavih, nezadovoljni, termasti, nevošljivi, leni, ošabni, prevzetni in mesenim stra- stim podverženi, da Bog nas varuj! Urno napravijo v hiši prepir in zginil je lepi 138 mir in pokoj; velikrat podkopajo ves hišni blagoslov, potisnejo ogoljufane starše v prezgodni grob; svoje brate in sestre pa poženejo po svetu, da si morajo na ptu- jem svoj kruh služiti in z žalostnim ser¬ cem se ozerajo tje, kjer bi lehko imeli svoj srečni dom. In kdo je kriv vse te velike nesreče? Nespametni starši v svoji slepi ljubezni do nekterih svojih otrok. Hvala Bogu! še so sem ter tje tudi kerščanske šole, ki so podobne uni pre¬ srečni šoli pri Jeruzalemskem tempeljnu, v kteri je bila podučevana Mati Božja, preblažena Devica Marija; še se dobijo šole, ki imajo zares kerščansko podlago, ki njim izročene otroke v potrebnih in koristnih vednostih podučujejo za dom in celo življenje, ki gledajo skerbno na to, da otroci nedolžnost serca ne zapravijo, ki tako urijo um in serce za srečno živ¬ ljenje in za večno zveličanje. Se ve, da take dobre šole, ktere navadno menihi in nune imajo, ki se ne trudijo le za plačila, ampak iz čiste ljubezni do Boga in do bližnjega; — take dobre šole se¬ danji hudobni svet černi in sovraži, koli¬ kor le premore. O zakaj so vendar starši, in celo kerščanski starši tako oslepljeni, da nočejo ne sebi ne svojim otrokom dobro, da pošiljajo svoje otroke raji v neverske šole, kakor v šole, v kterih kerščanski duh veje! O predobrotljiva, o premodra Devica Marija! opomnim te vseh brezštevilnih dobrot, vseh milost, razsvetljenj, podučenj in navdajanj, ktere si prejela v tempelj- novi šoli; pa zavoljo te tvoje izreje te prosim, sprosi vsem kerščanskim šolam duha prave modrosti in pobožnosti; sprosi vsem učenikom pravo razsvetlenje v spol¬ no vanji svojih imenitnih in težavnih dolž¬ nost. Prepričaj pa tudi vse kerščanske starše, da jih sveta ljubezen veže, da svoje otroke le kerščanskim šolam in pobožnim učenikom izročujejo. Saj dobro veš, o premodra in preblažena Devica! da iz izreje mladosti poganja sreča ali nesreča celih narodov, in da prav velikim dušam je v šoli postavljen kal večnega zveličanja ali pa večnega pogubljenja. Toraj, o Marija! spomni se dobre šole svoje mladosti in sprosi dobre šole tudi naši mladosti. Amen. 8. Sveta obljuba. Gotovo je, da je preblažena Devica Marija obljubo vednega devištva storila. Sv. Ambrož (de inst. V. c. 5.), sv. Av¬ guštin (de s. Virg. c. 4.), sv. Bernard (sup. Miss. c. 4.) in drugi cerkveni uče¬ niki pervih časov kerščanstva s sv. ka¬ toliško cerkevjo terdijo ta vesoljni nauk. Celo sveto pismo nam to resnico poterdi. Ko je namreč veliki angelj Gabriel pre- blaženi nevesti češčenje prinesel, da bo Mati Odrešenika sveta, je vprašala čista Devica: ..Kako se bo to zgodilo, ker moža ne spoznam ?“ (Luk. 1, 34.) Sveta De¬ vica ni dvomila nad spolnjenjem tega, kar jej je bil angelj naznanil; ker je bila pa vedno čistost obljubila, bi rada vedela, kako se obljubljeno devištvo s častitljivim, njej naznanjenim mučenstvom združiti zamore. (Sv. Ambrož, sv. Avgu¬ štin in drugi.) Mi bi Marije ne mogli imenovati, da je kraljica devic, da je Devica vseh devic, ako bi ne bila svojega devištva prostovoljno in popolnoma Bogu darovala. To je toraj gotovo, da je ob¬ ljubo vedne čistosti storila. Kdaj? ktero leto svoje starosti je Marija to obljubo storila, tega natanjko ne vemo. Za resnico pa smemo vzeti, da je to storila tisti čas, ko je v Gospodovem tempeljnu bila. Nekteri cerkveni učeniki pervih časov (Hist. Byz. Tom. I. p. 147.) menijo, da je to obljubo storila z ved¬ nostjo svojih staršev, ko so še živi bili. Po misli teh učenikov so pa njeni starši 139 umerli, ko je bila preblažena Devica v enajstem ali dvanajstem letu. To je go¬ tovo, da se je zaobljubila, predenj je bila zaročena z deviškim ženinom sv. Jožefom. Zaročena pa je bila s sv. Jože¬ fom, kakor je bila ta navada pri Izrael¬ cih, preč ko je iz tempeljnovega svetišča šla. In kje? in kdaj bi bila imela lepši priliko, se svojemu Bogu popolnoma po¬ svetiti, kakor ravno v tempeljnu. Tudi to je gotovo, da je to obljubo storila po posebnem navdihnenji svetega Duha, pa tudi s popolno vednostjo vseh nasledkov take zaveze. Ne smemo in ne moremo pa misliti, da bi ta obljuba vednega devištva bila le kaj malega, kaj navadnega: ali da bi izhajala le iz pobožnosti presvete Device, in brez posebnega razsvetljenja. O ta obljuba vedne čistosti je bilo nekaj po¬ sebnega, nekaj prečudnega; to je bil velik dar posebnega zatajevanja. Tako velicega daru do takrat še nobena duša ni prinesla. V celi dolgi zgodbi svojega ljudstva Marija ni imela nobenega tacega zgleda. Vsi Judje, možki in ženske, vsacega stanu, tudi duhovni, celo veliki duhoven, so bili teh misli, da so za zakon namenjeni, k temu zavezani. V svetem pismu beremo, kako je Jefte, Izraelski vojvoda v Galaadu, po svoji prederzni in nespametni obljubi svojo lastno hčer v žgavno daritev dal. Ta dobra hči se je vdala obljubi očetovi; le to ga je prosila, da je privolil, da sme dva mesca s svojimi tovaršicami okoli hoditi po samotnih krajih in ob¬ jokovati svoje devištvo, ker je morala mlada in brez otrok umreti in se ni vdeležila časti, mati biti. (Sod. 11, 37.) In kar že vemo v zgodbi sv. matere Ane, je bilo vsaki ženi sramota, ako ni otrok imela. Tako so Izraelci vsi sploh mislili. Marija je pa tej misli s svojo obljubo ravno nasproti storila, ter se je sama v nekako sramoto pred svojimi ljudmi ob¬ sodila. Zadovoljna s tem, da bi bil Bog, in sicer edini On, njeni delež, se je od¬ povedala veselji, tolažbam, pomoči in veljavi, kar so druge Izraelke v zakonu iskale; in z vso svojo dušo je bila za¬ dovoljna s tem, da hoče živeti brez pri¬ jateljske zaveze v ponižnosti in zapušče¬ nosti, kteri je bil samički stan po šegi njenega ljudstva podveržen. Ali kar je Marija, otroškim letom komaj odrastla deklica svojemu Bogu in Gospodu v dar prinesla, je bilo neskončno velike vrednosti. Bila je rodu Judatovega, in vedela je, da iz tega rodu bo izšel obljubljeni Mesija. Bila je hiše Davidove, i n vedela je, da Odrešenik bo iz te hiše rojen. Veliko prerokovanj se je strinjalo, kar jej je bilo dobro znano, da čas je prav blizo, v kterem bo prišel Zveličar na svet. Judje in Samarjani so ga pri¬ čakovali. Da bo pa obljubljeni Odrešenik čeznatorno, prečudno in skrivnostno spo¬ čet, tega nihče mislil ni. Saj preblažena Devica sama je bila te misli, da bo ob¬ ljubljeni Mesija, kakor drugi ljudje, po natornih postavah človek postal; kar razo¬ devajo besede, ktere je angelju rekla: »Kako se bo to zgodilo, ker moža ne spoznam? “ (Luk. 1, 34.) Ko je toraj obljubo vedne čistosti storila, se je od¬ povedala splošni želji svojega ljudstva, pa tudi lastnemu prepričanji in zagotov¬ ljenemu zaupanji, biti Mati toliko žaželje- nemu Odrešeniku. In tej časti se je od¬ povedala s popolno vednostjo, pa z vso ponižnostjo, ker se je tolike milosti vso nevredno mislila. Ako bi bila ktera druga presrečna Mati Odrešenikova, bi jej bila to čast iz serca privoščila. O moj Bog, kako čudna so tvoja pota! Tvoja modrost pride do svojega namena po potih, ki se nam ravno nasprotne zdijo. Kdo bi bil neki takrat le misliti mogel, da bistvena pogoja Matere Božje 140 je bila ravno obljuba vedne čistosti. Da je čast Matere Božje prejela, se je morala Marija časti navadne matere odreči. Ko je pa Marija, kakor pravi sv. Ambrož (de inst. V. c. 5.), sveto ban¬ dero neomadežane čistosti perva povzdig¬ nila, je postalo vse drugače. Zato jo je v duhu gledal že njeni kraljevi praded in je prerokoval od nje: »Za njo so device h kralju peljane . . . poljane so z ve¬ seljem in radovanjem; vpeljane so v kraljev tempelj,“ (Ps. 44, 16.) Marija je tako kraljica, voditeljica, perva vseh čistih devic. Pred njo se neomadežano devištvo, ta prelepa cvetlica Božja, na tej zemlji skoraj dobila ni; nihče te ljubljenke Go¬ spodove skoraj poznal ni; za njo pa je zacvetela v sercih sto in sto deviških duš, ter je dišala na tihem in ljubeznjivo svojemu nebeškemu ženinu. Ne mislim pa le obljube devištva, ktera je sklenjena z duhovskim in devi¬ škim stanom, temuč jaz mislim prosto¬ voljno izvoljeni deviški stan med svetom. Vsa keršanska stoletja je bilo mnogo ju- naško-serčnih duš, devic in mladenčev, ki so prežhlahtni biser svojega življenja — čistost telesa in duše, Bogu in Ma¬ riji v čast neomadežano ohranili, ki so serčnost in terdno zaupanje na Božjo pomoč imeli, da hočejo ta predragi za¬ klad v trohljivi posodi, skozi vse nevar¬ nosti tega sveta, pri vseh napadih lastne poželjivosti in peklenskega zalezovanja, po poti v večnost neskaljenega seboj nesti. 0. keršanski junaki in ve serčne junakinje, ki ste veličastni zgled preblažene Device posnemali ali ga še posnemate, jaz vašo darljivo serčnost bolj občudujem, kakor serčnost sv. mučenikov, ki so le v ne- kterih trenutkih, ali v nekterih urah pre¬ stali boj in poskušnjo za svojega Boga in za sveto vero, ko se vi celo svoje življenje morate vojskovati in terpeti, in ste v vednem strahu, da bi svojega pre- žlahtnega zaklada ne zgubili. Ako pri¬ dejo te bukve »Marijnega življenja" kdaj taki junaški, deviški duši v roke, ktera kot lilija med ternjem, v sredi današnje dni toliko prekanjeno hudobnega sveta, edino le svojemu Stvarniku cvete in duh ti; ali pridejo v roke še mladi duši, ki za svoje prihodnje življenje še nikakoršnega odločilnega sklepa ni storila, pa more¬ biti v svojem neskaljenem sercu čuti glas Božji, ki jo vnema, kliče in vabi, da bi se vsa Gospodu posvetila, kar se ve, da se sme le s privoljenjem dušnega vod¬ nika zgoditi; — o taki preserčni ne¬ vesti Kristusovi bi iz dna svojega serca zaklical: O preljuba duša moja! bodi serčna, bodi stanovitna. Z radostjo in s spoštovanjem te gledajo sveti angelji Božji, ki si jim tako lepo podobna. Z materno ljubeznijo in s svojim kraljevim plajšem te obdaja neomadežana Devica Marija, ker si njena šolarica, njena posnemalka. S sladkostjo svoje Božje ljubezni bo ne¬ beški ženin tvoje serce napolnil in te bogato odškodoval za minljivo ljubezen posvetne nečimernosti, ktero si mu v dar prinesla. Večni sodnik te bo spoznal kot modro devico, ki je olje čiste lju¬ bezni, in gorečo luč dobrega zgleda celo življenje v svojih rokah imela, ter te bo na večno ženitnino seboj v sveta nebesa peljal. Velik, imeniten poklic, veljavno službo in blaženo področje ima pobožna devica tu na zemlji; velik poklic ima z molit¬ vijo, veljavno službo s svojim zgledom, blaženo področje s svojim darovanjem. Keršanska devica, ki po besedah svetega Pavla misli, kar je Gospodovega, da bi bila sveta na telesu in na duhu, (I. Kor. 7, 34.) mar ni sveti tempelj, v kterem Bog sam prebiva? Mar ni njeno serce vedni altar, na kterem gori kadilo po¬ božne molitve? Kaj počne dobra devica na zemlji, ktera noče družine imeti? Ona 141 moli. Ona obiskuje tiho samoto v Go¬ spodovem tempeljnu, kar veliko krist¬ janov zavoljo družinske zaveze storiti ne more. Devica moli s čistim in zbranim sercem, ker nima toliko posvetnih skerbi, kakor omožena. Devica daruje Bogu ve¬ likodušni dar, kar ni dolžna, in s tem ne¬ kako zapoveduje nebesom; ona dela silo' Bogu, da v obilnosti tečejo nebeške mi¬ losti in blagodari na s pregrešnimi strasti posušeno zemljo in na serca ubogih greš¬ nikov. Keršanska devica je zgovorljiv pri¬ digar s svojim zgledom. Nečimerni otroci tega sveta dirjajo po široki cesti pože¬ ljivega mesa, se pehajo za pozemeljskim posestvom, lovijo z vsemi rokami puhlo čast; in pri tem pozabijo svojega Boga in svojega večnega namena. Ko pa na svojih potih srečajo velikodušno devico, ki se je nečimernosti posvetni prosto¬ voljno odpovedala, jim je ona glasan pri¬ digar, resnoben kažipot, pravičen očito- valec, da so oni pozabili na svoje zve¬ ličanje in jih opominja na veliko zapuš¬ čenost zagrešene duše. Zato se pa tudi godi, da tako pobožne duše morajo pre¬ stati veliko zasramovanja in zaničevanja od hudobnega sveta, kteremu niso všeč taki svarilni pridigarji. Kdor toliko serčnosti ima, da se vsega Gospodu daruje, on se tudi iz lju¬ bezni do Boga svojemu bližnjemu daruje. Kdo prešteje cele trume devic, ki so, | kakor zverstene vojske pripravljene, cerkev Božjo podpirati in vsestranski revi člo¬ veški pomagati? Odpovedale so se dru¬ žini, sladkemu veselju in pokoju oče¬ tovskega doma, ter so proste in pri¬ pravljene, da urno gredo, kamor jih glas Božji pokliče. Ne meč, ne ogenj, ne na¬ lezljive bolezni, ne smert ne more poga¬ siti nebeškega plamena njihove ljubezni, ktere so vse vnete. Vidimo jih na bo¬ jiščih, kjer umirajoče tolažijo in jim ne¬ besa kažejo; one hodijo po bolnišnicah, ki so z nesrečnimi prenapoljene in pri posteljah bolnikov skuženi zrak požirajo; pa ne mislijo na to, da njihova vnema jih jutrajšni dan lehko v zgodnji grob spravi. Na perutah svete ljubezni tekajo po naših mestih in vaseh in v dnevih nevarnosti se še pomnožijo. Povsodi so, da solze brišejo, rane obvezujejo, revne oblačijo, lačne nasitujejo. O kolika dela svete ljubezni serčnih devic v samostanski in v domači obleki bomo sodni dan vi¬ deli, ko bo pravični sodnik in plačnik vsega dobrega vse odkril. Takrat bomo spoznali, koliko dobrega je storila mar- siktera pobožna devica, in z neomadežano nedolžnostjo kronana duša, morebiti ravno svojemu očetu in svoji materi, ki sta se velikodušnemu sklepu svojega otroka še vstavljala. Kako bomo takrat po pra¬ vici občudovali bogate zaklade teh ju¬ nakinj, ktere zdaj hudobni svet velikrat zaničuje in zasmehuje. 142 VIII. Marija sirota. I. Sv. Joahim umerje. |^|||||reblažena Devica Marija je živela fel v tempeljnu bolj angeljsko kot člo¬ veško. Bila je zares cvetlica nebeška, zasajena v vert Gospodov; sam sveti Duh je v vsi obilnosti razlival svoje milosti tej prelepi nevesti svoji. V njej so bile zbrane vse čednosti. Kakor dimni steber prijetnih dišav se je to presveto dete vzdigovalo k najviši popolnosti, kakor govori sveti Duh v visoki pesmi: „Kdo je ona, ki se iz pušave vzdiga, kakor dimni steber iz dišav mire in kadila in mnogoterega prahu dišavarjevega.“ (3, 6.) Kakor bi hotel reči: Poglejte, jo, ljub¬ ljenko svetega Duha, ki uide nevarnostim tega sveta, in v samotni tihoti razvese¬ ljuje svojega nebeškega ženina z moli- tevjo, s premišljevanjem in z mnogote¬ rimi čednostmi. Tako je bilo to nebeško dete zares rajski vert Gospodov, na kte- rem je Gospod sam zasadil najlepše cvet¬ lice, na kterem je našel najprijetnejšo vonjavo vseh čednost. V tem času je tudi bilo, kakor že vemo, da je Marija Gospodu vedno devištvo obljubila ter si tako prisvojila še pred oznanovanjem sv. evangelija tisto čednost, ki lepoto daje vsem drugim čednostim. O preblažena devica, kdo te je pač učil, da neomade- žana nedolžnost, ta bela lepo-dišeča li¬ lija, kralju deviških angeljev najbolj do- pade? Kje si imela zgled te čednosti? V vsi dolgi zgodbi Izraelskega ljudstva nikjer ne. Ti edina golobica, ti edina popolnoma nevesta nebeškega ženina, ti si perva povzdignila snežno-belo bandero deviške čistosti! Za teboj pa jih je šlo stotine stotin, in jih še zmeraj cele trume hodi, ki so, svete junakinje cerkve Božje, večnemu kralji, nebeškemu ženinu se po¬ svetile ter so se odpovedale posvetni časti in pozemeljskemu premoženji, so celo darovale svojo kri in svoje življenje, da so le deviško lepoto neoskrunjeno ohranile. Čisto na tanjko se spolnujejo besede kraljevega preroka, ki poje: „Za njo so device h kralju peljane; nje dru¬ žice so k tebi peljane; peljane so z ve¬ seljem in radovanjem; vpeljane so v kraljevi tempelj. 11 (Ps. 44, 15. 16.) Joahim in Ana sta med tem časom večidel v Nazaretu živela. Svoje serce sta od vsega posvetnega odtergala, ter sta v vsi pobožnosti svojemu Gospodu se posvečevala. Večkrat, posebno o velikih praznikih sta prišla v Jeruzalem. Se ve, da sta vselej obiskala tudi svojo pre- Ijubljeno hčerko. Včasih sta tudi dalj časa prebivala v Jeruzalemu, kjer sta imela svojo hišico, da sta ložej večkrat s svojim detetom se pogovarjala. Vselej sta bila sveto prevzeta od prelepih in prečudno popolnih čednost, ktere je Naj¬ viši v to posodo svetosti vlil. Vedno bolj ju je napolnjevala sveta želja, da bi se vsemu posvetnemu odpovedala, da bi bolj pogosto v Božjem tempeljnu mo¬ lila in se s svojo prečudno hčerko v svetih pogovorih razveseljevala. Za to sta sklenila Nazaret zapustiti in sta se v Jeru¬ zalem preselila. Kedarkoli sta se s svojo hčerjo pogovarjala, je bilo njune serce vselej nebeško razveseljeno. Preteklo je nekako devet let, od kar je izvoljena Devica v tempeljnu Gospodu- služila. O kako lepi, kako sveti so bili; ti dnevi, ki so v ljubezni Božji vse go¬ rečemu sercu te nebeške neveste neizrečeno 143 hitro tekli. Videla je, da telesne moči sv. Joahima, njenega ljubega očeta pe¬ šajo. Dozdevalo se je preblaženi Devici Mariji, da Vsegamogočni kliče njenega očeta iz tega sveta. Ker je bila sveta volja Božja edino vodilo njenega serca, se je vsa podvergla previdnosti modrega Boga ter je s celim sercem privolila v ta za njo prebritki dar, kakor ga je Naj- viši od nje tirjal. Dobila je žalostno spo¬ ročilo, da življenje njenega preljubega očeta se bliža svojemu koncu, in da dan njegove smerti ne more biti dalječ. Po misli njenih častivcev jej je bilo pripuš- čeno, da je svetišče Božje zapustiti smela in šla k s inertni postelji svojega očeta, da mu je stregla, ga tolažila in še zadnji blagoslov njegov prejela. O s koliko lju¬ beznijo, pa kako mirna, vsa vdana v voljo Božjo je te otroške dolžnosti spol- novala. V veliki britkosti so stali prijatli in znanci pri postelji umirajočega pravičnega in mu kazali svoje neizrečeno sočutje. Pobožni služabnik Božji se jim s pri¬ jaznim smehljanjem zahvaljuje. Dolzega pozemeljskega popotovanja že naveličan hrepeni po večnem nebeškem domu. Ko je pa še enkrat povzdignil svoje stare roke, da bi blagoslovil svojo ljubo hčerko, je videl čez njo razgernjeno nebeško svet¬ lobo, v kteri je spoznal njeno skrivnostno prihodnost. Velika truma angeljev je bila okrog nje, kteri so jo ko svojo kraljico počastili. Njegov častitljivi obraz se je v nebeški radosti spremenil; roke mu omahnejo, glava se nagne in on je svojo blago dušo v roke svojemu Stvarniku izročil, kakor pišejo cerkveni očetje pervih časov v osemdesetem letu. (Hist. Big. t. 7.) Preblažena Devica je tudi to brit- • r ost svojemu Bogu radovoljno darovala er ga hvalila, da jej je dal toliko do¬ brega očeta in da je on umeri tako svete smerti. i 2. Sv. Ana umerje. i Velika rana je bila vsekana v Iju- i beče serce preblažene Device Marije za- i, voljo smerti njenega prelj ubij enega očeta. , Ali nesreča je malokdaj sama. Ni še ; bil izpit kelih britkega terpljenja, kte- rega je Gospod svoji presveti nevesti ■ zgodaj že pripravil. Za pervo britkostjo pride kmalo druga. Joahim in Ana sta bila v svojem pobožnem življenji v vedni ljubezni, v veselji in žalosti zmiraj skle¬ njena. Tudi smert ju ni dolgo ločila. Kmalo po očetovi smerti je dobila pre¬ blažena Devica Marija žalostno sporočilo, da njena ljuba mati Ana se bliža tudi svojemu koncu. Britka žalost se loti njenega deviškega presvetega serca. Pred Gospoda pade na obraz in preserčno moli za se in za svojo preljubljeno mater. Ko se je tako v presveto voljo Božjo po¬ polnoma vdala in se Vsegamogočnemu vnovič darovala, je okrepčana z Božjo pomočjo, se podala v hišo svoje svete matere. Ko stopi v hišo, spremljana od pobožne žene svoje žlahte, jo oblijejo solze otroške ljubezni; vendar je tolažila, če tudi s prežalostnim sercem, svojo ma¬ ter in jo je z ljubeznjivimi besedami na bližnjo smert pripravljala. Te otroške, preserčne besede prevza¬ mejo serce umirajoče matere tako, da tudi njo solze polijejo. Prime roko svoje preblažene hčere in jej pravi: „Marija, moja preljubljena hči! le spolnuj svojo otroško dolžnost nad menoj. Ne pozabi pa mene pred Gospodom, našim Stvar¬ nikom. Ne zapusti me, dete moje! do¬ kler mi oči ne zatisneš. Sirota boš si¬ cer pred ljudmi ostala; ali živela boš pod varstvom Najvišega in počivala na njegovih rokah. Hodi po poti njegovih svetih zapoved in zdihuj k njemu, da on vodi tvoje serce, da te uči svoje svete postave. Ne zapusti tempeljna Gospo- 144 dovega, dokler te on ne pokliče v tebi odločeni stan. Ne stori nič brez sveta njegovih duhovnov. Ohrani za se skriv¬ nosti svojega serca in moli in zdihuj k Vsemogočnemu, naj pošlje zaslišanje in svojega obljubljenega Odrešenika. Njegov Božji blagoslov naj pride čez te; Bog naj ti bo tolažba in pomoč. “ Med takimi svetimi besedami se je umirajoči bližal angelj smerti, ter je pre¬ nesel blago dušo v naročje Abrahamovo, kjer so jo stari očaki in vsi pravični, zlasti pa njen sv. mož Joahim, z vese¬ ljem in častjo sprejeli. Marija svoji ma¬ teri zatisne oči. V veliko žalost vtop- Ijena zavoljo smerti svoje ljube matere, se je pa vendar zopet v sveto voljo Božjo popolnoma vdala, ter hvalila' in častila Boga. — Tudi tu gotovosti ni¬ mamo, kdaj sta sv. Joahim in sv. Ana umerla. Splošna misel cerkvenih uče¬ nikov je, da v tem času, ko je Marija v tempeljnu bila. — Marija je bila torej sirota. Uboga, zapuščena, sama je stala pri grobu svojih toliko svetih, pa toliko ljubljenih starišev. Svoje solzne oči, svoje nedolžne roke, svoje ranjeno serce povzdigne proti nebu, se poda v samotno tempeljnovo tihoto nazaj, se z vsem zaupanjem verze v roke svojega Boga in zdihne z besedami svo¬ jega pradeda kralja Davida: „Bodi moj moj pomočnik - ne zapusti me, in ne za- verzi me, o Bog, Zveličar moj! Zakaj moj oče in moja mati sta me zapustila; Gospod pa me je prejel. Daj mi Go¬ spod ! postavo na svojo pol; in pelji me na pravo stezo.“ (Ps. 26, 9—11.) Še enkrat ponovi obljubo vednega devištva ter se vnovič v Gospodovo službo posveti. 3. Dediščina. Boljši dediščine ni, kakor dobra izreja, ktero skerbni starši svojim otrokom dajo. Kaj pomagajo polne skrinje zakladov, ktere lehko rija sne ali jih lehko tatje pokra¬ dejo? O kako preserčna hči je bila Ma¬ rija, če tudi je bila izrejena v tempel- novi samoti; pa tudi srečna ravno zato! O kolika sreča je pa tudi skerbnim star¬ šem, kolika tolažba na smertni postelji, ako vidijo okrog sebe dobre, pošteno izrejene otroke. Sv. Joahim in sv. Ana sta tudi na smertni postelji vsem staršem kaj lep, posnemanja vreden zgled. Še smertno uro blagoslovita svojo hčer; in ta blagoslov ni- bil zastonj, ni bil nero¬ doviten. Spolnilo se je, kar pravi sv. Duh: „Pravični, ki hodi v svoji pripro- stosti, bo srečne otroke za seboj pustil. “ (Preg. 20, 7.) Nič boljšega starši svojim otrokom zapustiti ne morejo, kakor je dobra izreja. Dobra izreja pa je v tem, da starši svoje otroke k čednosti in sve¬ tosti napeljujejo. Starši so, po besedah sv. pisma sodelavci Božji, ko so njihovi otroci njiva Božja. Starši morajo svojim majhnim otrokom že zgodaj pervo seme Božjih naukov dati, in kolikor bolj od¬ rastejo, toliko močnejši hrano nebeških naukov jim morajo preskerbeti; da, kakor v letih, tako v modrosti in ljubeznjivosti pred Bogom in pred ljudmi rastejo. Starši morajo postaviti podlago, na ktero potem dušni pastirji zidajo. Skerbno, skerbno morajo varovati svoje otroke, da ne za¬ idejo v nevarno druščino, ali v slabo pri¬ ložnost ; k vsemu dobremu pa jih morajo napeljevati. Serce otroško, pravi sv. Av¬ guštin, je kakor vosek; kakor hočeš, lehko vtisneš vanj podobo Božjo ali pa podobo hudobnega duha. — O starši! poglejte sv. Joahima in sv. Ano. Kako sta svojo ljubo hčerko v strahu Božjem izredila; kako zgodaj sta jo Bogu in v njegovo službo posvetila! Posnemajte te sv. starše! Kaj lepe nauke piše sv. Hieronim po¬ božni vdovi Leti, ki je s svojo hčerko v Rimskem mestu živela, kakšno izrejo njenega prečistega ženina svetega 1883. tiskarniea. družbe sv. Mohor.u v Celovcu. Popisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. IzčLoIol ^VTLŽbCL SK. JdoKo-TCL v Celovcu II. snopič. Z dovoljenjem visokočastitega Kerškega knezoskofijstva. ŽIVLJENJE prelblažene Device in Malem' 145 naj svojemu otroka da: „Ti moraš svojo hčer izrediti v tempeljnu, kakor je bil Samuel izrojen in v puščavi, kakor je bil Janez Kerstnik izrejen. To je: Uči jo zgodaj moliti in Boga se bati; in naj raste na skrivnem, proč od prosvetnega šuma. Dalječ od nje naj bodo vsi, ki so vetrasti, prešerni, zanikerni, blebetavi, sladkosnedni in nespodobni. Ako je tvoja hčerka malo počasna, kesna pri delu, ne zavračuj je ojstro, ampak oserčuj jo s pohvalo njene pridnosti. Ne sme pa ne na očetu ne na materi nikdar videti kaj hudega, kar bi jo v greh zapeljati za- moglo. Ne zlata, ne škerlata naj ne ljubi; ker to bi škodovalo njeni čednosti. Tudi veziti, šivati in presti naj se uči. Njena hrana naj bo domača, navadna, Navadi jo zmernosti v jedi in naj od mize vstane, ko bi še rada kaj jedla. Kletvine, rotenja, laži naj se nikdar ne nauči. Kakor angelj naj živi." Niso li to lepi in zares koristni nauki ? In ravno te nauke vidimo vse spolnjene v izreji preblažene Device Marije. O da bi vsi naši starši posnemali sv. Joahima in sv. Ano v izreji svojih otrok; pa bi tudi gotovo srečne otroke zapustili, ko se ločiti morajo od njih! Sv. Terezija takole moli: „0 Gospod, naš Bog! kako veliko milost skažeš tistim otrokom, kterim daš starše, ki svoje otroke tako preserčno ljubijo, da jim želijo, pa tudi zato skerbijo, da so bogati v tistem zveličanji, ki nikdar ne mine! O kako žalostno pa nas skušnja uči, da je sedanji svet s toliko nesrečo in s toliko slepoto vdarjen, da večjidel vsi starši mislijo, da vsa sreča njihovih otrok je edino le v tem, če vživajo prah pozemeljskih dobrot in puhlo peno posvetne časti, kar je tako minljivo in negotovo, kar pa dušo veli- krat le teži ali pa celo pogubi. O ti preslepljeni starši redijo svoj lastni napuh na račun svojih ubozih otrok in s po- končevalno prederznostjo odtegujejo Tebi, o Bog! duše, ktere so tvoja lastnina, pa ropajo svojim lastnini otrokom preblaženo srečo — tvoj mir in večno zveličanje. O moj Bog! s svojo milo roko odpri oči takim zaslepljenim staršem, in dodeli jim to veliko milost, da zini raj bolj spoznajo, kakšna ljubezen je prava ljubezen, ki so jo svojim otrokom dolžni, da rešijo duše svoje in svojih otrok. O Gospod, razsvetli vse starše, da vse svoje otroke posvetijo le Tebi, ki si jih za se, za večno življenje vstvaril." Amen. 4. Slovo. Ni zmiraj spomlad. Smo na zemlji, ki je solzna dolina. Kakor noč in dan se spreminja tudi življenje človeško; danes je jasno prijetno, jutri oblačno, viharno. Kakor je že vsak doživel srečne dneve, pa tudi britke, žalostne ure; tako je bilo tudi življenje preblažene Device Marije. Ona, ki je kraljica angeljev, je pa tudi kraljica mučenikov. Naša preljuba Nazarejka je doživela petnajsto leto. V jutrovih deželah vse stvari poprej dozorijo, kakor pri nas, v bolj hladnih krajih. Tako je preblažena Devica dušno in telesno bila doraščena cveteča Devica, lepa kot cvetlica Jeri- hunska. Šola in izreja v tempeljnu je bila pri kraji; minula so prelepa, otroška leta, nastopil je odločivni čas resnobe. Duhovni Jeruzalemskega svetišča so spoz¬ nali in sklenili, da je prišel čas, da od- rastla Devica po deželni šegi in po Moj¬ zesovi zapovedi se zaroči z možem iz svoje rodovine, kakor je bila splošna na¬ vada pri Izraelcih; to tem bolje, ker je bila Marija sirota ter je bila brez vse podpore, brez pravega doma. Ako bi ne bila že smert preljubih staršev pretresla premilega Serca Marijinega in ga predra¬ mila iz nedolžne otroške neskerbljivosti, 10 146 v kteri neskaljeno serce nobene zemeljske težave prav ne čuti, storil je to zdaj sklep in ukaz duhovnov. Kako je bilo pač presunjeno njeno Serce, ko so jej njeni učeniki naznanili svoj sklep! Si bo li upala, odkriti jim presveto skrivnost svojega nedolžnega Serca, da se je v vedno devištvo z obljubo zavezala? Saj bi ne bili nič razumeli kaj tacega, kar je nasproti bilo navadi in zapovedani njenega ljudstva. Ne zavoljo ljudi, temuč le iz čiste ljubezni do Boga, storila je to prelepo obljubo; zato pa tudi zdaj ni pričakovala nobene pomoči pri ljudeh, ker vedela je, da je ne morejo rešiti iz te britkosti; le na Boga je stavila vse zaupanje svoje; le od njega je pričakovala pomoč v toliki stiski. Njeno preserčno molitev, njene solze je uslišal Vsegamogočni. V premiš¬ ljevanji je spoznala obljubo, zagotovilo Božje, da Namodrejši bo vse tako vredil, da bo njena obljuba neprelomljena ostala, da bo njen ženin svet in pravičen, da bo njenemu devištvu ne v nevarnost, ampak skerben in zvest varh. Ko je presveta Devica v svojem Sercu spoznala voljo Božjo, in so duhovni pri svojem sklepu ostali, je morala skleniti, srečno in gotovo zavetje Gospodovega tempeljna zapustiti. Že sama misel, 'da bo zapustila to sveto tihoto, kjer je tako lahko, tako preserčno se s svojim Bogom pogovarjala, kjer je toliko nebeškega veselja vžila, kjer je vedno v pričujoč- nosti Božji bila, že le misel na to ločitev je njeno nedolžno Serce z nezmerno brit- kostjo napolnila. Dvanajst srečnih, pre- blaženih let je tukaj preživela; duhovni, učiteljice jn njene tovaršice, vsi so jo toliko radi imeli, vsi so jej toliko pre¬ serčno ljubezen skazovali; in na enkrat mora zapustiti ta njej toliko priljubljeni samotni kraj, in se podati med hudobni svet, ki je svojega Stvarnika, svojega Boga, skoraj da popolnoma pozabil, zapustil! Njeno Serce je slutilo resnobno, skrivnostno in osode polno prihodnost, pred ktero bi se bila tako rada v tempelj no vem zidovji skrila. Še enkrat obhodi hvaležna Nazarejka vse njej priljubljene kraje, vse tihe kotičke cele hiše, hvali Najvišega s preserčno hvaležnostjo za vse v tem svetišču jej skazane dobrote, milosti in podučenja. Ponižno se zahvali tudi duhovnom, svojim učiteljicam in vsem svojim pajdašicam; prosi jih, naj jej odpuste vse njene pre- greške in vsa razžaljenja. Vsi, ki so pre- blaženo Devico poznali, so bili žalostni, da se tako ljubeznjiva, pobožna in sveta duša od njih loči. Pred dvanajsterimi leti je preblažena Devica urno, lahko, veselo hitela po visokih stopnicah v tempelj Gospodov; zdaj pa je počasi, omahljivo, zdihovaje stopala iz tega priljubljenega j svetišča. V tempeljuu pa je bilo pusto in i prazno, kakor da bi bila ugasnila večna luč, kakor da bi bili zginili vsi angelji iz Gospodovega svetišča. O Marija, Bogu zaročena, presveta Devica! obudi, ohrani, pomnoži v mladih nedolžnih sercih čistega duha. Obudi v današnjih, mesenim strastim toliko vdanih časih veliko lepih zgledov velikodušnega zatajevanja in angeljske čednosti, svete čistosti! O Marija, prelepa nevesta nebeška! vterdi, vodi in ohrani vse junaško serčne duše, ki so že nastopile ozko in stermo stezo zaničevanja tega sveta. Oserčuj jih, kaži jim nestrohljivo, prelepo krono, ktera jih čaka tam v nebesih, kjer pojejo device, čiste duše, novo pesem pred sedežem Božjim, ktere nihče drugi peti ne more, in kjer hodijo za Jagnjetom, kamurkoli gre. (Skr. raz. 14. 3, 4.) 147 »Zavoljo njegove zvestobe in kratkosti ga je posvetil, in gaje zvolil zmed vsega človeštva/ 1 (Sir. 45, 4.) L Izvoljeni mož. I. Sveto ime. H elota tega nauka, častenje in ljubezen, _ktero smo svetemu Jožefu dolžni in popis njegove skrivnostne zaveze z Marijo tirja, da pokažemo, kdo je bil ta sveti deviški ženin in kakšen je bil," piše imenitni učenik oče Franc Suarec. In po njegovih učenih spisih bi tudi jaz rad nekoliko opisal življenje svetega Jožefa, čistega ženina preblažene Device Marije. Oče Suarec pravi: „V svetem pismu je le nekaj malega od preblažene Device Marije zapisanega. V teh kratkih pa teht¬ nih besedah je pa vendar, kakor v kalici zapopadeno vse, kar je od deviške Matere dopovedati le mogoče. To se lahko reče tudi od vsega, kar je od Jezusa Kristusa pisanega; ker sveti evangelj le ob kratkem omeni, kaj vse je Gospod storil v zveličanje naše. Veliko, veliko je Gospod storil, kal¬ ni zapisanega v teh bukvah." (Jan. 20,30.) To se ni brez posebnega namena svetega Duha zgodilo, da od nekterih skrivnost in posebnih sprednost preblažene Device ni nič zapisanega, pa tudi ustno izročilo nam nič gotovega ne pove. Ako pa po besedah svetega pisma delamo, po 10* 148 zgledu sv. očakov, tiste sklepe, ki so v besedah samih, in tudi v natori in v imenitnosti stvari, imamo bogato zalogo. Tako zamoremo tudi življenje svetega Jožefa premišljevati po besedah, ktere sv. pismo od njega govori; potem premiš¬ ljujmo imenitnost njegove službe in nalogo, ktero mu je modri Bog odločil; potem pa tudi svetost in lepoto njegovo. Vsak človek ima svoje ime. Človek pa ne dobi svojega imena po naklučbi. Sveta previdnost Božja čuje tudi v tem nad svojimi otroci. Ako pa Najviši kterega človeka za kaj posebnega odloči, mu od- meni tudi ime, kot gotovi pomen njego¬ vega posla in tistih lastnost, ki so mu v njegovo službo potrebne. Jožef se po naše reče rast ali množenje, ter opo¬ minja vsacega Jožefa, naj, kakor je od Božjega Deteta pisano, raste v starosti, modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh. Svetemu ženinu Marije Device pa ni bilo le zato dano to ime, da bi vedno hre¬ penel in rastel v milosti in svetosti; ampak to ime je pomenilo tudi pomno¬ ženo upanje, da bo skoraj prišlo odrešenje; ker je bilo rojeno to dete milosti Božje. »Jožef je bilo njegovo ime“, pravi cerkveni učenik Ribadenejra; „in to ime pomeni rast, kar nas uči, da je Jožef v čedno¬ stih in sprednostih rastel veliko bolj, kot uni očak Jožef, kterega so bratje prodali; potem ga je pa Bog povzdignil na kraljevi sedež čez vso Egiptovsko deželo.® In sv. Albert pa pravi: »Svetemu Jožefu je to v čast, da ima tisto ime, kot imenitni možje; namreč očak Jožef, ki je bil pred njim, in Jožef Arimatejec, ki je živel za njim. Pervi je bil podoba Zveličarjeva ; ker prodan je bil, kakor Jezus. Drugi pa je pri Gospodovem pokopu posnemal de¬ viško Mater Marijo, ker, kakor je Gospod sam v naročji Device meso na se vzel in brez omadežanja njenega devištva na ta svet prišel; tako je on Gospoda položil v grob, kamor nihči drug ni bil položen in iz kterega je pri zapečatenih durih izšel. Tako so podobe našega Jožefa le tisti, ki so podobe Jezusa in Marije bili.® (tom. I. c. 10.) Nam naj pa bo to sveto ime nov na¬ gib, da kličemo na pomoč tega svetnika, v pomnoženji tolažbe, pomoči in duhov¬ nega bogastva. Posebno pa naj časti in visoko ceni to lepo ime vsak, kdor ga je pri sv. kerstu sprejel; ker to je zanj po¬ množena poslavitev; to je zanj pomnoženo varstvo po tako častitem patronu, da bi mu teknilo tudi v pomnoženo zveličanje. 2. Od vekomaj izvoljeni. Ko je Sin Božji na ta svet stopil, da bi človeško natoro na se vzel, tirjala je čast njegove deviške Matere njej dostoj¬ nega varha. V to visoko čast je moral biti odmenjen človek, ki je vreden, biti ženin, biti mož Marije Device in Matere. In ta srečni človek je bil najčistejši vseh mož, bil je sveti Jožef. „Ž večno lju¬ beznijo te ljubim; zato te iz usmiljenja k sebi vlečem 11 . (Jer. 31, 3.) To prelepo, tolaživno zagotovilo najvišega Boga velja vsemu človeštvu in vsacemu človeku po¬ sebej ; zlasti pa še onim, ki se neposredno vdeležujejo Božjega namena našega odre¬ šenja. Tako smo že premišljevali, da je Vsegamogočni od nekdaj izvolil in odbral preblaženo Mater Božjo. Pa tudi sveti Jožef ima v tem delu Božje milosti sebi odločen stan, kot čuvajoči ženin preblažene Matere in kot skerbni rednik Božjega Sina; in bil je od vekomaj sem od vsega- mogočnegain najmodrejšegaBoga previden in ozaljšan s tistimi lastnostmi, ktere je zahteval namen našega zveličanja in njegovi posel v tem razodenji usmiljenja Božjega. On je moral biti kraljeve rodovine, ob enem pa tudi reven tesar: da je kazal deloma veličastvo kralja večne slave Go- 149 spodove, deloma pa njegovo ponižanje v njegovem včlovečenji. In ko se je bližal čas našega odrešenja, je kot sveti napo¬ vedovalec Najvišega prišlo dete, ki je bilo odmenjeno za imenitno službo, za visoki stan, kar si njegovi pobožni starši e domišljevati niso mogli. In ravno ta svetnik, ki je bil zvest varh nerazumljive skrivnosti včlovečenja Gospodovega, nam razodeva bliščobo in veličastvo te skrivnosti. Ni to edina slava svetega Jožefa, da je bil izvoljeni varh včlovečene Besede Božje, ampak on je bil tudi posinovnik Sinu Božjega. Ljudje so imeli Jeztisa za Sinu Jožefovega, Sinu revnega tesarja. Marija sama je vpričo pismoučenih v tempeljnu rekla Jezusu: „Tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala. “ (Luk. 2, 48.) In sv. evangelj še pristavi, da je Jezus bil svojim staršem pokoren. Sveti Jožef je bil odmenjen le pervim letom Jezusovega življenja. Ta otroška leta Gospodova so bila njegov cilj in konec; le za ta je bil vstvarjen, le za ta tako visoko posvečen; ta leta Jezusove mladosti so bila njemu izročena, to je bilo delo njemu dano, delo, da večega in imenit- nejšega ni imel noben mož na zemlji. Njegov posinovljenec je bil Božji Sin sam, njegova nevesta najsvetejša, najpo¬ polnejša stvar Božja; njegovo življenje, njegovo skerb, njegovo uboštvo in njegovo težko delo, vse je bilo posvečeno njego¬ vemu presvetemu rejenčeku in njegovej deviški ženi; in njegovo plačilo zato je bilo lepši, je bilo veči, kakor ga je razun Marije kdaj kteri človek imel. Da bi vso tisto preserčnost in udanost, do ktere nam je majhno Dete Božje v svojem včlovečenji nekako pravico prepustilo; da bi vse naše malenkaste službe otroške ljubezni; da bi vse veselje, ktero pri premišljevanji njegovih otroških let naša serca napoluuje; da bi boječo pobožnost, ktero njegova skrita Božja natora od nas zahteva; — da bi vse to za nas prejel, čutil in storil, zato je bil sveti Jožef odmenjen. On je takorekoč zastop¬ nik vseh prihodnih vernih rodov, zlasti pa še tistih pobožnih sere, ki so vneta v premišljevanji pervih let Jezusovega skrivnostnega življenja. Kot rednik Kristusov — in to je nezmerna visokost njegove časti — ima pa tudi veljavo očetovo čez Sinu Božjega; on skerbi kakor dober in ljubeznjiv oče zanj; njegovemu varstvu so izročeni ne¬ skončni zakladi Božji, Jezus in Marija; on pomaga Bogu prikrivati skrivnost včlovečenja; on kot namestnik večnega Očeta v skerbi za presveto Dete nas vedno opominja njegove Božje natore. V njem sta nekako zedinjena nebo in zemlja; to je v njegovi dvojni službi kot zastopnik večnega Očeta in kot zastopnik vernih kristjanov. O zares izvoljeni mož! Tako preserčno, tako zaupljivo je živel sveti Jožef z Božjim Detetom; tako tesna je bila zaveza, ki je vezala rednika in rejenčeka. Zato je pa tudi češčenje obeh tako tesno sklenjeno. Kdorkoli majhno Dete Jezusčeka časti, se spominja tudi red¬ nika njegovega. Sveta katoliška cerkev po vsem svetu razširja češčenje sv. Jožefa. Zvolila si ga je v svojega posebnega patrona. In ta pobožnost je tesno sklenjena s češčenjem najsvetejšega zakramenta. Kar je naš ljubi Jezus pripustil, da mu je sv. Jožef v pervih letih njegovih storil; to pripusti in celo želi, da mu še dan današnji vsi kristjani storijo. Kakor je bil izvoljeni mož sv. Jožef, tako izvoljen je vsak mašnik. Mašnik pri altarji je drugi Jožef. Mašnik ima tisti posel, kakor sv. Jožef; on je oskerbnik hiše Božje; on je delivec milost Božjih, kakor cerkev sv. Jožefa imenuje; on je varh kruha večnega živ¬ ljenja, kakor rednik Deteta Jezusa; on se dotika, on vzdiguje in polaga telo 150 Jezusovo; njemu je Kristus, kakor sv. Jožefu, še bolj prečudno, pokoren. Kaj je kuševanje patene, na kteri pri sv. maši telo Gospoda našega leži; kaj je omivanje sv. posod in rutic, pregrinanje keliha, zagrinanje tabernakeljna, kaj je izpostav¬ ljene presvetega Rešnjega Telesa, proce¬ sija, blagoslov, obhajilo, odperanje in za- peranje tabernakeljna, nošnja presvete popotnice k bolnikom, kaj je vse to dru- zega, kakor le posnemanje tistih opravil, ktere je sv. Jožef malemu Detetu Jezusu skazoval. Kar je bilo le sv. Jožefu prihranjena, le njemu podeljena pravica, to delo je odločeno vsem mašnikom sv. katoliške cerkve. Mašnik nosi, kušuje, oblači Jezusa in skerbi zanj. V posvečenji je pa mašnik še prečudno višje povzdignjen, kakor sv. Jožef. Pa ne le mašnik, vsaki kristjan je nekako sv. Jožef — izvoljeni! Kaj je vsa sladkost pri svetem Obhajilu, kaj vse dušno veselje pri blagoslovu, kaj notranji občutki vnetega, zamaknjenega serca pred tabernakeljnom, kaj je vse to druzega, kot odmev presvetih čutil, ktere je imel sv. Jožef z Jezusom v njegovih mla dih letih. In to ravno je Božje plačilo ljubeči krščanski duši. Čutila neizrečenega veselja, s kterim je bilo napolnjeno serce svetega Jožefa, ko mu je prinesel Gospodov angelj ne¬ beško naznanilo, ki je njega edinega, ko pozemeljsko pričo pridružil Božjemu delu včlovečenja Besede Božje; radost, ki ga je vsega navdala v Betlehemu, ko so ubogi pastirji njegovega rejenčeka molili, ko so mogočni modri iz Jutrovega predenj po¬ kleknili; sreča v revni Nazarenski hišici, ktero je pričujočnost angeljske kraljice povikševala, in veličastvo večnega Sinu Božjega, posvečevala: čast visoke službe, da je bil glava sveti družini, ki je z pre¬ drago vezjo njega z Jezusom in s Marijo vezala; potem sladkost Božje ljubezni, ki ga je vnemala celo njegovo življenje, zlasti še, ko je v naročji Božjega Zveličarja in svoje prečiste neveste se iz tega sveta ločil; — vse to sladko Božje plačilo je prejel kot zastopnik vseh prihodnjih rodov, prejel tudi kot zastopnik naš, ako le hočemo svojega Zveličarja v presvetem Zakramentu iz celega serca ljubiti in ga z vso pobožnostjo prejeti. Beseda sama tega dopovedati ne more, kar je občutil sv. Jožef, ko je občeval tu na zemlji z nebeškim Detetom, kakor si tudi razložiti ne moremo skrivnostnega ognja, ki gori iz tabernakeljna in prečudno ogreva naša serca. In On, ki je vir vse ljubezni in neskončnega usmiljenja, mar ne bo za¬ kladov svoje ljubezni in svoje milosti nam toliko raji odperal, ako imamo priprošnika njega, ki je tukaj na zemlji za Marijo ž njim najbolj sklenjen bil? Posnemajmo svetega Jožefa v pobožni priprostosti in ponižnosti, kedar se bližamo Gospodu pri angeljski mizi, in tudi mi bomo občutili veselje, kakoršnega je imel sv. Jožef v obhoji z nebeškim Detetom Jezusom. Kakor je ljubil Vsegamogočni Jožefa, tako ljubi tudi nas; bodimo toraj vsi iz¬ voljeni — Jožefi! 3. Poln milosti. Vemo že, zakaj nam sv. pismo tako malo pove od onih oseb, ki so z včlove- čenim Sinom Božjim tukaj na zemlji v tanki zvezi bili. Tako tudi obširnega po¬ pisa življenja svetega Jožefa nihče ne more dati, ako bi mi tudi kaj radi vse to vedeli , in bi bilo tudi res podučilno za nas. Ako pa premišljujemo visoko čast, h kteri je bil sveti Jožef povzdignjen in imenitno službo, ktero mu je Vsegamo¬ gočni izročil, pa tudi čast, ktero zdaj tam v nebesih in tu na zemlji vživa, in 151 ako prav razumimo hvalo, ktero mu daje sveto pismo, ki ga »pravične g a“ imenuje, in ako še zraven po njegovi presveti nevesti tudi njega sodimo, moramo nedvomljivo verjeti, da je bil posoda bogatih milost in največih lastnih čednost in da je svoja mlada leta v strahu Božjem in v nedolžnosti, v molitvi, v delu pre¬ živel in da je bil prelep zgled kerščan- skega mladenča. Kako lep in svet je bil, bomo še le prav spoznali, ako enkrat v njegovo družbo, v sveta nebesa pridemo. Kakor sta bila Marija, Mati Jezusova in sv. Janez napovedovalec Gospodov ne toliko po natorni ljubezni svojih staršev, kakor veliko bolj po čudežu milosti in vsegamogočnosti Božji rojena, tako smemo po vsi pravici misliti tudi od rednika Jezusa Kristusa. In kakor sta Joahim in Ana svojo hčerko, preblaženo Devico Marijo, preč v začetku njenega življenja ko dar Božje ljubila, varovala in redila; tako sta Jožefovi oče Jakob in njegova pobožna žena svoje dete preč po rojstvu Bogu posvetila, ter sta ta dar vsaki dan po¬ navljala, množila in posvečevala s svojimi molitvami in drugimi dobrimi deli, ki sta jih v blagor svojega sina opravljala. Še veliko skerbnejše in ljubeznjivejši, kakor očetovo in materno oko je pa čuvalo in varovalo Božje vsegamogočno oko tega ljubljenca svojega. Po končani pervi domači izreji je bil Jožef tudi še po okoliščinah in potrebah tedajnega časa podučen. Njegova učenost je obsegala sploh le eno potrebno, in to je bilo znanje svetega pisma, ved¬ nost in premišljevanje čudežev in naredb Božjih, in vterdovanje blagega upanja, da skoraj pride Odrešenik sveta. „ Postava 'njegovega Boga je v njegovem sercu. 11 (Ps. 36, 31.) V premišljevanji Božje postave je spoznal, da zdaj se bo čulo, da bo Zveličar rojen. O kako je njegovo pobožno serce hrepenelo po novem Božjem kralje¬ stvu, kako si je veličastvo tega kraljestva živo pred oči svoje duše postavljal! Gotovo mu pa nikakor na misel priti ni moglo, da bo on ena pervih podpor tega kralje¬ stva, da bo on eden najlepših kinčev njegovih. To nenavadno in globoko spoz¬ nanje svetih pisem in v njeh razodetih skrivnost je bilo delo milosti Božje. Posebna čednost, katera se v njegovem življenji povsodi in zmiraj kot ljubeznjivo bliščeča zvezda razodeva, je bila njegova popolna vdanost v voljo Božjo. Pred je pričakoval čudeža, prikazni angelja Božjega, kakor da bi bil kaj po svoji volji storil. In to vdanost v Božjo previdnost je milost Gospodova že v serce majhnega otroka vcepila, in ona ga je vedno in vselej podpirala v vseh bojih in nevihtah njegovega življenja. Druga in nič manjša posebnost je bila njegova ljubezen do tihega, samot- nega in skritega življenja. Kaj bi tudi v posvetnem šumu počel, kaj bi govoril on, kteremu je v tihem svetišču njegovega serca sreča nebeška zacvetela in ga je večna resnica razsvetljevala? In to tiho, samotno življenje ga je obilno napeljevalo, da je spoznal potrebo in sladkost molitve. Milost Božja je tako ljubo in mogočno vlekla njegovo pobožno serce proti nebu, v sveto bližavo samega Boga, v kteri je pozneje zelč trideset let že tu na zemlji zares srečen bil. 4. Egiptovski Jožef. Sveti Jožef je imel pri odrešenji človeškega rodu sicer tiho, pa vendar preimenitno nalogo, ktero mu je Vsega- mogočni od vekomaj sčm odločil; zato je pa tudi deležen bil prerokovanj in osebnih podob, v kterih je v stari zavezi bilo naznanjeno naše odrešenje in so bile opisane podobe tistih oseb, ktere so se pri tem delu Božje milosti vdeležile. 152 Lepa podoba svetega ženina preblažene Device je bil egiptovski Jožef. Ta je bil veliki ljubljenec starega očaka Jakoba, od kterega nam sveto pismo pripoveduje, da je imel dvoje čudne sanje, ktere je v svoji otroški priprostosti pripovedoval svojim bratom, pa je s tem pomnožil sovraštvo, ktero so njegovi bratje proti njemu v svojem sercu imeli. Čertili so ga namreč zato, ker so videli, da ga je oče bolj ljubil, kot druge svoje sinove. Pripoveduje jim svoje sanje, da se mu je zdelo, da so na njivi snope vezali, in da t se je njegov snop vzdignil in po koncu postavil, snopi bratov so pa okrog stali in so se priklanjali njegovemu snopu. 8RAUNU SCHNhIDER. Očitali so mu zato, da morebiti hoče biti njihovi kralj, da bi se mu poklanjati morali. Še jim vdrugič pravi, da je videl v sanjah, da se mu je solnce, luna in enajst zvezd priklanjalo. Še celo njegov oče ga posvari, rekoč: „Se ti bomo mar jaz in tvoja mati in tvoji bratje priklan¬ jali na zemlji?“ (I. Mojz. 37.) Vendar so se popolnoma spolnile te sanje, v kterih je Bog pobožnemu mla- denču njegovo prihodnost pokazal. Vemo, kako so se ponižali njegovi bratje pred Jožefom, ko so ga v Egiptu zopet našli. In gotovo je visoko častil tudi stari Jakob svojega sina, ki je bil pervi za kraljem. Po nauku svetih cerkvenih očetov je 153 egiptovski Jožef lepa podoba rednika Jezusovega. Že očeta obehdveh sta bila Jakoba. Oba je ljubeznjivo oko nebeškega Očeta v njuni mladosti posebno varovalo, vodilo in v nedolžnosti ohranilo. Oba sta morala z žalostnim sercem zapustiti oče¬ tovsko hišo in svojo domovino, ter sta v ptuji egiptovski deželi v britkosti terdi košček kruha uživala. Oba sta ljubila deviško čistost čez vse, ter sta ravno zato bila visoko povzdignjena. Jožef v Putifarjevi hiši je bil sicer v ječo veržen zavoljo svoje čednosti po naklepu hudobne ženske; ali ravno ta ječa je bila, po pre¬ vidnosti Božji kakor temni predvor, skozi kterega se pride v prekrasno dvorano. Ravno v ječi je pokazal, da je Gospod ž njim; iz ječe je prišel pred kralja, da mu je razložil čudne sanje; iz ječe je prišel na kraljevi dvor, da je postal gospod egiptovsko dežele, odrešenik v hudi lakoti, da so vsem revnim, vsem lačnim rekli: „Pojdite k Jožefu, in karkoli vam on poreče, storite.« (L Mojz. 41, 55.) In Jožef ni imel žita spravljenega za se, ampak odperl je svoje žitnice vsemu ljudstvu. Sveti Jožef je dobil z nebes živi kruh, da ga varuje in hrani, pa tudi ne le za se, ampak za ves svet. Kakor je bil egiptovski Jožef zavoljo svoje čednosti, zavoljo svoje modrosti povzdignjen do kraljeve časti; tako je bil Jožef nove zaveze zavoljo svojega svetega, čistega življenja povzdignjen k časti ženina pre- blažene Device in k časti rednika svo¬ jemu Bogu. Egiptovski Jožef je bil namestnik kralja Faraona, ubogi nazaren¬ ski tesar pa je bil namestnik večnega kralja. Egiptovskemu Jožefu je Bog dal modrost, da je znal razložiti pomen skriv¬ nostnih sanj; Jožef nove zaveze pa je vedel in se vdeležil Božjih skrivnost in to tudi po razodenji v sanjah. Tudi v tem sta si oba podobna, da je njuno življenje bilo vedni spremin sreče in nesreče, veselja in žalosti, upanja in strahu, ponižanja in povikšanja. In kakor so se spolnile egiptovskemu Jožefu sanje, da so se mu priklanjali solnce, luna in zvezde; tako se je godilo tudi Jožefu redniku, le v višjem pomenu. Njemu se ni priklan¬ jalo le solnce, ampak sam stvarnik svet¬ lega solnca; solnce pravice, Kristus Jezus, naš Gospod mu je bil pokoren, ter ga je imenoval očeta. Pred njim se je pri¬ klanjala luna. Luna je podoba preblažene Device; na njo obrača cerkev besede vi¬ soke pesmi, ki pravi, da je »lepa kakor luna«. (Vis. pes. 6, 9.) Marija pa je bila svetemu Jožefu, svojemu deviškemu ženinu v vsem pokorna. Častila ga je, ne le za¬ voljo prelepih in visocih čednost njegovih, ampak tudi zato, ker je bil njeni varh in rednik. Priklanjala se je njemu. Njemu, egiptovskemu Jožefu, se je priklanjalo enajst zvezd. In zvezde, ki se priklanjajo svetemu Jožefu, so svetniki in angelji v nebesih. Ker so pa enajstere zvezde v Jožefovih sanjah pomenile nje¬ gove brate, ki so bili vsi očetje velikih rodov, nam zvezde, ki se priklanjajo tu na zemlji svetemu Jožefu, lahko pomenijo razne stanove človeškega roda. Posebno je pa sveti Jožef sv. kato¬ liški cerkvi to, kar je oni Jožef stare zaveze egiptovski deželi bil; to je, po¬ močnik in varh v vseh potrebah. »Pojdite k Jožefu, in karkoli vam on poreče, sto¬ rite !“ Ta svet, to zagotovilo se razlega od enega kraja katoliškega sveta, do druzega. In vesoljni poglavar svete cerkve, sv. Oče Pij IX., so ta splošni glas sli¬ šali in ga s tem še povzdignili, da so ženina Marijinega izvolili posebnega varha patrona Božjega kraljestva tu na zemlji. Postavimo si živo pred oči, kako je Farao Jožefa egiptovskemu ljudstvu v svojega namestnika izvolil, in kako je vse ljudstvo ga častitljivo pozdravilo in za¬ upljivo na pomoč klicalo; in to nas spo- 154 mni na slovesno povzdignjen]e svetega Jožefa v varha sveti cerkvi, s kterim ga je kralj nebeški po svojem papežu po¬ vzdignil v Gospoda svoji hiši, da ga vsi kristjani na zemlji kličemo na pomoč. 5. Enajstere zvezde. Preroške sanje, ktere je imel egiptov¬ ski Jožef, da so se mu priklanjali solnpe, mesec in enajstere zvezde, so se prečudno spolnile nad svetim Jožefom, rednikom Kristusovim. Njemu se je resnično pri- priklanjalo solnce pravice, Jezus Kristus, njegov Božji rejenček; njemu se je pri¬ klanjala Marija, njegova deviška žena, ki je lepa kot luna. (Vis. pes. 6, 9.) Njemu naj se priklanjajo enajstere zvezde; ti so razni stanovi človeške družbe. Vsi naj ga spo¬ znajo in častijo, kot svojega mogočnega varha in priprošnika pri Bogu. In sicer: 1. Duhovski stan. Sveti Jožef je nosil Božje Dete Jezusa na svojih rokah, varoval ga je pred grozovitem Herodom ter ga peljal v Egipt; hranil ga je in mu ljubeznjivo stregel. Tako vzame tudi mašnik v svoje roke telo Gospodovo, ga poda vernim, nese to pre¬ sveto Rešuje Telo bolnikom. Gospod se je v skrivnostni podobi belega kruha maš- niku v popolno oblast dal. Mašnik je res drugi Jožef, v časti enak temu velikemu svetniku, kar smo že slišali; zato mu naj bo pa tudi podoben v čistosti serca, v svetosti in v pravičnosti. Zato se pa tudi spodobi, da mašniki častijo in na pomoč kličejo svetega Jožefa, kot velicega in mogočnega patrona svojega stanu; verni pa naj svetega Jožefa preserčno prosijo, da on vse mašnike pod svoje varstvo vzame. 2. Za mašnikovim stanom najpopol¬ nejši je meniški ali samotanski stan. Majhna hišica v Nazaretu je bila najlepši zgled, najlepši ogledalo skupnega, zdru¬ ženega življenja; je bila živo pravilo de¬ lavnega in premišljevavnega življenja, kakoršno mora samostansko življenje biti. Uboštvo, devištvo in pokorščina so tiste imenitne čednosti, za ktere se vsi menihi in nune s sveto obljubo zavežejo. Kje pa so te čednosti lepši cvetele, kakor v Nazarenski hišici? Kako izversten učenik teh evangeljskih svetov je sveti Jožef! Sveti Jožef je živ zgled evangeljskega uboštva; priprost v obleki, zadovoljen z zmerno hrano. On je bil pervi svojega spola, kije storil obljubo vednega devištva, ter je v čistosti presegel celo angelje, kakor piše sv. Franc Salezij. Njegova po¬ korščina in vdanost v sveto voljo Božjo je bila tako velika, kakor je bila njegova ponižnost. Njegova sreča in njegova radost je bila, da je Jezusu in Mariji stregel in njima vsakdanjega kruha preskerbel. Ni li v tem sveti Jožef prelep zgled vsem, ki so se svetu in njegovemu veselju od¬ povedali in po svetu svojega Zveličarja ubožno, čisto in v pokorščini svojemu Gospodu do konca svojega življenja živeti hočejo ? Zato pa vsi redovi, vsi menihi in vse nune posebno častijo svetega Jožefa, kot svojega patrona. Posebno ga je častila sv. Terezija, nuna karmelitarica. Vse svoje početje je svetemu Jožefu posvetila; vse hiše svojega reda, ktere je ona vstanovila, je njegovemu varstvu izročila. Z besedo in po svojih spisih je vse druge vnemala, naj častijo tega velicega očaka. Bila je pa tudi na prošnjo svetega Jožefa v mno¬ goterih nevarnostih obvarovana in njena redovna družba je bila največih sil več¬ krat prečudno rešena. Sveti Jožef je mo¬ gočen patron vsemu redovnemu stanu. 3. Sveti Jožef, ko glava svete družine, mož preblažene Device Marije, in rednik Jezusa Kristusa je tudi zares lep zgled vsem zakonskim. O da biga vse ker- šanske družine kot svojega patrona in 155 variia častile in na pomoč klicale! On naj uči vse zakonske in s svojo mogočno priprošnjo naj jim pomaga, da toliko imenitne dolžnosti do sebe in do svojih otrok in do svoje družine na tanko in vestno spolnujejo. 4. Tudi mladen čem in deklicam je sveti Jožef lep zgled in mogočen pa¬ trom Njemu, deviško čistemu, je bila v varstvo izročena nedolžnost Sinu Božjega in čistost kraljice vseh devic, in lepo je obvaroval dobro ime nebeškega Deteta in deviške Matere tudi v očeh tega sveta. Kdor hoče toraj čisto živeti, skušnjave nesrečnega spridenega mesa premagati in svoje dobro ime pošteno ohraniti, naj si zvoli svetega Jožefa v svojega patrona. 5. Jožef je bil varh in rednik Deteta Jezusa. To nebeško Dete pa ga je častilo in ljubilo, ter se je z otroškim zaupanjem njegovemu varstvu izročilo. O naj bi tudi keršanski otroci malega Jezusčeka v tem posnemali, da si svetega Jožefa v svojega patrona zvolijo in častijo. 6. Otročičem naj se pridružijo uči¬ telji in redniki. Lepšega zgleda, boljega vodnika v spolnovanji svojega težavnega stanu nimajo, kakor svetega Jožefa. Ta velik svetnik jih uči čuječnost, modrost, ljubezen in druge čednosti, ki so pri izreji malih potrebne. In sveti Jožef jim bo sproti v svojo mogočno priprošnjo blagoslov Božji, da njihov trud zastonj ne bo, ako si ga v svojega patrona zvolijo in ga spodobno častijo. 7. Sveti Jožef je bil tesar, in tesarji ga še posebno svojega patrona častijo. Vsi delavci naj ga, zraven svojih po¬ sebnih patronov, v zgled in posnemo si zvolijo. Kako pridno je delal, kako ve¬ sten je bil pri svojem zaslužku, kako varčen s pridobljenim! Vsak delavec, vsak rokodelec naj bi se učil od svetega Jo¬ žefa, kako naj bi delal z Jezusom in za Jezusa. On je znal delati in ob enem moliti; on je vedel, svoja vsakdanja dela z dobrim namenom v molitev spremeniti, ter je tako za časno in za večno sker- bel. Sveti Jožef je toraj patron kerščan- skemu rokodelcu in vsakemu delavcu. 8. Tudi ubogi so v posebnem var¬ stvu svetega Jožefa. Bil je sicer kralje¬ vega rodu, pa njegova hiša je ubožala. Sveti Jožef je bil reven, ubog v duhu in v resnici, ter ni nikdar hrepenel po bo¬ gastvu. Bil je zadovoljen z malim; v največi sili njegovo zaupanje ni omaho¬ valo. Je tako lep zgled, pa tudi mogo¬ čen patron ubogim. Ko je razstradano egiptovsko ljudstvo Faraona kruha pro¬ silo, ga je kralj k Jožefu poslal; tako pravi nebeški kralj ubogim, ki ga vsak¬ danjega kruha prosijo: „Pojdite k Jo¬ žefu ! “ 9. Na duhovno so vsi ljudje pravični ali grešniki. Pravični, ki skerbno ho¬ dijo po poti Gospodove postave, naj s svetim Jožefom vedno napredovajo po poti popolnosti, ter naj bodo pravi Jožefi, to je, v dobrem naj vedno rastejo! Sveti Jožef je toraj najboljši dušni vod¬ nik in mogočni pomočnik vsem pravičnim. 10. Grešniki naj bi vsi k svetemu Jožefu se zatekli. Egiptovski Jožef se je zjokal, ko je videl, da so njegovi bratje spoznali in resnično obžalovali hudobijo, ktero so nad njim storili. Tako ima sveti Jožef usmiljenje z nami, ko vidi, da ob¬ žalujemo, ko smo z grehom Jezusa zgu¬ bili. O on dobro vč, kako britka in huda je ta zguba; saj je tudi on, pa ne z lastnini zadolženjem, sladkega Jezusa zgu¬ bil, in ga tri dni z žalostjo in britkostjo iskal. On prosi za grešnike; on s svojo očetovsko prošnjo Božjemu Sercu svojega rejenčeka nekako silo dela, da se Jezus usmili in milost deli grešniku, ki se nje¬ govemu varstvu izročujejo; njegova pri¬ prošnja bo gotovo uslišana. Sveti Jožef je res pribežališče grešnikom. 156 11. Slednjič časti katoliška cerkev svetega Jožefa tudi ko patrona umira¬ jočim. In v tem oziru nas ona, naša skerbna mati, vse napotuje na Jožefa, ker umreti moramo vsi. Zakaj pa častimo svetega Jožefa patrona umirajočih? Zato, ker nihče ni umeri bolj srečne smerti, kakor je umeri on? On je umeri v ro¬ kah Jezusa in Marije. Kdo si ne želi, da bi Jezus in Marija bila pri njegovi smerti? Njegova smert je bila zares bla¬ žena; in on je po pravici patron srečne smerti. In svojim resničnim častilcem je on vselej mogočen priprošnik in pomoč¬ nik v smertni uri. Res je toraj, da se svetemu Jožefu priklanjajo solnce, luna in enajstere zvezde, da se nebo in zemlja strinjata in njega velicega očaka častita. Katoliška cerkev ga časti svojega splošnega pat¬ rona, in vsi stanovi, vse verste človeške družbe ga imajo svojega mogočnega varha. Bodimo si, kterega koli stanu, zvolimo si ga v svojega patrona; častimo ga in priporočujmo se njegovi mogočni priproš¬ nji. Prosimo ga, naj nam sprosi to mi¬ lost, da dolžnosti svojega stanu vestno in zvesto spolnujemo, kakor jih je on spolnoval. Priporočujmo se mu, da nam sprosi srečno zadnjo uro. II. Sveti mož. I. Rod svetega Jožefa. veti Jožef je bil rodu Judatovega, _ I hiše Davidove. Sveti evangelist Matevž začne svoj evangelj: „ Bukve rodu Jezusa Kristusa, sinu Davidovega, sinu Abrahamovega. “ In ko našteja po versti vse tiste stare očake in dokaže, da je Jezus iz tistega rodu, iz kterega je im el po prerokih Mesija priti, pravi: „Jakob pa je rodil Jožefa, moža Marije, od ktere je rojen Jezus, ki je imenovan Kri¬ stus.“ (Mat. 1, 16.) In sv. evangelist Lukež piše: „Šel je pa tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betle¬ hem, zato ko je bil iz hiše in rodovine Davidove. 11 (Luk. 2, 4.) Imenitni učenik Gerzon pravi: „ Ka¬ kor je bila Marija, iz ktere je rojen Je¬ zus, ki je imenovan Kristus, iz kralje¬ vega rodu Davidovega; tako se je upo¬ dobilo in tako tudi beremo, da je bil Jo¬ žef iz hiše Davidove. To je po izročilu sv. evangelja gotovo/ 1 (Ser. de N. B. V.) Sveti Bernard pa pravi: Zares, on je hiše Davidove, kraljeve kervi, žlahtnega rodu, še bolj žlahtnega duha; siu Davi¬ dov ne le po mesu, ampak tudi po duhu v veri, v svetosti in v strahu Božjem. On je tisti, kterega je Gospod, kot dru- zega Davida, moža po volji svojega serca, dobil, kteremu je lahko najimenitnejšo in najsvetejšo skrivnost svojega serca razo¬ del. Kot drugemu Davidu mu je nazna¬ nil temne in skrite namene svoje mod¬ rosti, in mu je odkril skrivnost, ktere ni nobenemu knezu te zemlje povedal. Njemu je bilo dano videti in slišati, kar je ve¬ liko kraljev želelo videti, pa niso videli, in slišati, pa niso slišali. On ni imel le te sreče, da je Zveličarja videl in slišal; 157 on g-a je tudi pestoval, spremljeval, ob¬ jemal, kuševal, hranil in oskerboval.‘‘ (Hom. 2. in miss.) Ta veliki očak in prijatelj Božji'je tako imenitnega, plemenitega rodu, da nam sveti evangelisti naštevajo njegove sprednike celo do Adama. Oče sv. Jožefa je bil Jakob, doma v Betlehemu iz Da¬ vidove rodovine. Bil je pobožen mož in je imel dva sina: Kleofa s priimkom Al¬ fe j in Jožefa. Kleofa je bil oženjen z Marijo, ki je bila teta Jezusove Matere in se je zato imenovala Marija Kleofova, ki je pri Kristusovi smerti tudi pod kri¬ žem stala. (Jan. 19, 25.) Ta Kleofova Marija je imela pet otrok. Njena hči Sa¬ lome je bila omožena z Cebedejem, ter je bila mati dveh aposteljnov, Jakoba večjega in Janeza evangelista; tako sta bila sv. Jakob veči in sv. Janez Gospodu v bližnji žlahti, ker je bila njuna mati Salome bratranka sv. Jožefa. Za hčerjo Salome je imela Kleofova Marija še štiri sinove: Sv. Jakoba manj¬ šega in Juda Tadeja, ki sta bila apo- steljna; Jožefa pravičnega, ki je bil eden zmed dva in sedemdeseterih učencev; in pa Simeona, ki je bil za svojim bratom, sv. Jakobom, škof v Jeruzalemu. Ti štirje bratje, Kleofovi sinovi, Jakob, Juda, Jo¬ žef in Simeon, se imenujejo v sv. evan- gelji Kristusovi bratje, ker so bili s Kri- tusom otroci dveh bratov. Kristusa so namreč imeli vsi za sinu Jožefa, ki je bil brat Kleofov. Jožefova hiša je bila najimenitnejša rodovina celega sveta. Noben plemenitnik se ne more ponašati s toliko imenitnim rodom. Njegovi spredniki so bili očaki, kralji, preroki, vojvodi in večidel sveti možje. 2. Žlahtni tesar. Kakor Jožef, je bila tudi Marija kra¬ ljevega rodu Davidovega. In kakor je go¬ tovo, da sta bila enega Judavega rodu in ene hiše Davidove; pa vendar se po¬ polnoma spričati ne da, v kterem kolenu sta si bila v žlahti. (Suarec disp. II. sec. III.) Sv. Matevž imenuje Jožefovega očeta Jakoba; sv. Lukež pa pravi, da je bil Jožef Helijev sin (3, 23.) Po razlagi cerkvenih učenikov pa Heli ni bil Jožefu natorni oče. Učeni Suarec pravi: „ Skoraj vsi cerkveni učeniki so te misli, da Jo¬ žef ni bil natorni sin Helijev; ker sveti Matevž pravi, da Jakob je rodil Jožefa. Zato pravijo, da je bil posinovljen ali postavni sin Helijev. In tako je razum¬ ljivo, da Jožef je bil zet in po zakonu z Marijo, zakonsko hčer Helijevo (Joahi- movo) takorekoč res sin Helijev." Sveti Lukež pa imenuje Jožefa sinu Helijevega, ker on piše bukve rodu De¬ vice Marije, iz ktere je bil rojen Jezus Kristus. Da pa ona sama ni imenovana, in da je njen mož Jožef, kot sin njenega očeta imenovan, je navada Judov in dru- zih jutrovcev, kteri so možje, ki so dedne hčere za žene vzeli, kakoršna je bila tudi Marija, za prave sinove očetov teh hčer v rodovinske bukve vpisovali. In da je bila Marija res Helijeva hči, poterdujejo tudi Judje v svojih postavnih bukvah, kterim Talmud pravijo. V teh bukvah, v ktere so že zgodaj stara zročila nabirali, se presveta Devica naravnost imenuje He¬ lijeva hči. Temu ni nič nasproti kerščan- sko izročilo, ki Marijnega očeta Joahima imenuje. Pri Judih je Joahim ali Joakim eno z Eliakim, ki pomeni „ Gospod Bog bo pomagal", in se okrajšano glasi „Eli ali Heli". Tako je bil tudi veliki duho¬ ven v času kralja Manaseta zdaj Eliakim zdaj Joakim imenovan. (Judit, 4.) Skoraj za gotovo smemo terditi, da Jožef je bil v Nazaretu na Galilejskem rojen. Sv. Izidor pravi: „Jožef je bil Galilejec. Mesto, kjer je bi] Jožef rojen in je stanoval, je Nazaret. Njegovi starši 158 so prišli iz Betlehema, ker so bili iz rodu in hiše Davidove. To sodimo po tem, ker je bil Zveličar tu spočet in je Jožef tu stanoval, in ker je od tega mesta ime imel. Pri sv. Janezu beremo: Mar ni ta sin tesarja Jožefa iz Nazareta v Galileji? (Jan. 6, 42. Mat. 13, 55.) Tudi to je gotovo, da je bil iz hiše Davidove. Do babilonske sužnosti so bili judovski kralji iz Davidove hiše. Tudi še pozneje so nasledniki Davidovi imeli ve¬ liko veljavo pri Judih; sčasoma pa so ubožali, in Jožef je bil rojen v pripro- stem, revnem stanu, da si je moral z ro¬ kami svoj kruh služiti. Splošna misel je, da je bil tesar. Učeni Suarec pravi: »Od umetnosti ali telesnega dela, s kterim si je Jožef vsak¬ danji kruh služil, ne vemo druzega, kot le to, kar nam sv. evangelij pove; da je bil rokodelec. Je bil li tesar ali kovač, ni prav gotovo. Sveti očetje niso vsi ene misli. Sveti Ambrož oboje naznani. Nekteri pravijo, da je bil rokodelec, ki se je umel na železo v ognji. Sveti Justin pa terdi, da je les obrezoval in da mu je Kristus pomagal. Tako učijo naravnost tudi sv. Tomaž in drugi. Go¬ tovih spričevanj pa zato nimajo; vendar je to najbolj verjetno in pristojno in spo¬ dobno ; zato je ta misel pri vseh splošna postala." (Disp. VIII.) In ko je Jezus v svoji domovini učil, so ga domačini zaničevali, ter so rekli: „Alini tesarjev sin?“ (Mat. 13, 55.) Čudno se nam vendar more zdeti, da je Vsegamogočni v svoji modrosti pri¬ pustil, da je Jožef kraljevega, žlahtnega rodu, pa revni tesar bil. Zgodilo se je to, da nas uči kerščanskega duha ubož- nosti; in da nam je Jožef rednik Gospo¬ dov, ko tesar, nekaka podoba nebeškega Očeta. Cerkveni učenik sv. Gregor pravi: »Ne moremo se čuditi, da Jezus, oznanovalec in prijatelj častitega uboštva, je hotel v tem častitem uboštvu rojen biti in kot najbolj delaven, je hotel, da so ga de¬ lavci tudi zredili. Zgled je v tem dal vsem, tudi žlahtnikom, da ne smejo pasti lenobe, ki je netilo, studenec in korenina vseh pregreh." (Ser. de N. B. V.)' Sv. Ambrož tako le piše: »Ne mo¬ remo se čuditi, da je Kristus rokodelca očeta imel. S tem nam v podobi kaže, da je imel on tistega Očeta, ki je kot vodnik vseh stvari, svet vstvaril. Človeških reči sicer ne moremo Božjim primerjati; vendar je tu podoba popolnoma, ker Oče Kristusov v Duhu in v ognji dela in kot dober delavec teže naših duš obtesuje in za časa na korenino nerodovitnega dre¬ vesa sekiro nastavi. On zna, nepotrebno odrezati, terda serca v ognji svojega Duha omečiti, ter ves človeški rod po raznih službah za razne namene izrediti." (Luk. in. 23.) 3. Deviški mož. Sv. Gregor Nazijanski pravi, da bli- ščoba vseh svetnikov je v Jožefu zbrana, kakor v solncu. Saj njemu pristojijo vsi naslovi hiše Božje. Sveti Jožef je prelepa podoba deviš¬ kega življenja Gospodovih mašnikov, vseh menihov in neštevilnih množic ljudi oboj¬ nega spola, ki na tem svetu živd, pa so svojo čistost na tihem nebeškemu ženinu posvetili. V Jožefu imamo velik čudež: On je deviški ženin deviške neveste in deviški oče deviškega Sina. In Gerzon pravi, ko od Jožefovega zakona govori: »Devištvo se je z devištvom zaročilo." In ta cerk¬ veni učenik misli, kar tudi drugi terdijo, da je bil sveti Jožef po posebni milosti Božji, obvarovan vsega netila k grehu in vsega poželjivega nagnjenja. Jožef je patron deviškemu in zakon- 159 skemu stanu. Bil je najpopolnejši mož na svetu. Marija je bila prečista nevesta sv. Duha in sicer vsa njegova nevesta. Sveti Duh pa se je pridružil tu na zemlji „pra¬ vičnemu možu", ki je bil človeški mož kraliice nebeške. Sveti Duh je zvezal Ma¬ rijo in Jožefa s sv. posvečenjem in z ne- razvezljivo vezjo. Jožef je ljubil Marijo s človeško pa sveto ljubeznijo, ki je bila posvečena in vneta s tisto ljubeznijo, ktero je sveti Duh sam v njegovo dušo vlil. Noben mož in žena nista imela med seboj toliko resnične, svete, stanovitne in tako preserčne ljubezni, kakor Jožef in Marija. Ker v tej ljubezni ni bilo nič mesenega in ne sence pregrešnega, sta bila popolnoma enega serca, ene volje, ene duše. Ko je Vsegamogočni naše perve starše za zakon pripravljal, je rekel: »Naredimo mu pomočnico, njemu podobno. “ (I. Mojz. 2, 18.) In Bog je vstvaril Adamu »po¬ močnico, njemu podobno." In ko je Bog pripravljal zakon kraljici nebes in zemlje, Materi Kristusovi in Materi svete katoliške cerkve, je vstvaril Jožefa »p o- d o b n e g a njegovi nevesti;" pravi sveti Bernard. Bil je odmenjen, biti »njej pomočnik, njej po¬ doben." In vendar, ko sv. Bernard govori od te čudne in edine podobnosti, dela razloček v popolnosti; ker ne člo¬ veški, ne angeljski jezik ne more popi¬ sati popolnosti Marijine duše, in sveti Ildefonz naravnost uči, da le Bog sam zamore meriti Marijino svetost. Pa ta ne¬ skončna svetost Marijina sercu njenega ženina ni bila ptuja; vdeležil se je za¬ kladov njenega notranjega bogastva. Duša Jožefova je bila na Marijino dušo bolj navezana, kakor duša Jonatova na dušo Davidovo, ker »ljubil jo je, kot svojo lastno dušo." Bil je priča, kako njena duša vedno više stopa v neprene¬ homa hitri rasti v zmiraj priserčnejši ena¬ kosti zavoljo njenega Božjega Sina. To spoznanje, ta ljubezen do Marijine duše in sploh vsa sveta ljubezen do Marije, je Jožefa pripeljala k večemu spoznanju, k popolniši ljubezni do Jezusa samega. Lahko je rekel z besedami visoke pesmi: » Vleci me! za teboj potečemo, za duhom tvojih mazil!“ (1, 3.) In sv. Peter Kri- zolog, ko govori od zakona svetega Jo¬ žefa in Device Marije, kaj lepo imenuje svetega Jožefa, »ženina njene vesti"; ter s tem hoče dopovedati, da je bilo med Marijo in Jožefom najpreserčnejše in osebno zedinenje, ki se le misliti zamore, in da to zedinenje ni bilo zedinenje niže na- tore, ampak zedinenje duše in ravno vesti v duši. Duše, ki so bile tako sklenjene, in po najpopolniši podobi včlovečene Be¬ sede vstvarjene, so bile v svojem zakonu na vekomaj zedinjene. Ako pridenemo k temu preserčno Iju- beznjivost Marijino in njeno natančno spolnovanje visokih in imenitnih dolžnost kot žene, posvečenje njenega moža, imamo nekoliko misel in podobe o popolnosti Jo¬ žefove svetosti. Sveti Pavelj uči, da mož in žena sta dolžna, eden druzega v sve¬ tosti podpirati: »Posvečen je neverni mož po verni Ženih (I. Kor. 7, 14.) Sveti Peter pa gre še dalje, ter govori od skrivne moči in nebeškega vpliva verne žene na svetost njenega moža, kar ve- likrat več izda, kakor nauki mašnikov in pridigarjev. »Naj bodo žene podložne svo¬ jim možem, da bodi tudi ti, ki besedi ne., verujejo, po zaderženji žen brez besede pridobljenih (I. Pet. 3, 1.) Njihova le- potija, ljubeznjivost in skrivnost njihove moči pri Bogu, pravi še sv. Peter, je »skriti človek serca, v nestrohljivosti mir¬ nega in krotkega duha, kteri je pred Bož¬ jim obličjem bogat.“ (3, 4.) Kako po¬ polnoma, kako delavno je žena Marija spolnovala te visoke dolžnosti do svo¬ jega moža! Njena molitev sama je bila 160 zadosti močna, da mu pridobi bliščečo krono nebeško. In s tem zedinenjem z dušo Marijino, je bila pravična duša svetega Jožefa še bolj opravičena, je bila njegova sveta duša še bolj posvečena. In ker je bila Marijina duša tako lepa, tako sveta, za Bogom najlepša, najsvetejša, je bila tudi duša Jožefova tej lepoti, tej sve¬ tosti najbolj podobna, najbolj enaka. O vi možje in vi žene! ozirajte se na Marijo in Jožefa. O koliko hiš bi sreč¬ nih bilo, ki so v nezadovoljnosti vse raz- tergane, ako bi mož in žena v sveti lju¬ bezni dobre lastnosti svojih duš poiskati znala, jih gojila in jih v čuječnosti in molitvi razvijala. 0 koliko čeznatorno, zares nebeško moč ima pobožna žena do svojega moža! Njeno skrivno, notranje življenje v nestrohljivosti mirnega in krot¬ kega duha, ki pred Bogom toliko veljavo ima, je zmožno, da spreoberne tudi terdo- vratnega moža. O možje in žene, vzemite si k sercu in posnemajte zgled svetega Jožefa in Device in Matere Marije! 4. Lepa lilija. Kdo pač je bil tisti podobar, ki je pervi svetemu Jožefu lilijo v roko podal? Naj bo, kdorkoli, lepo in prav je storil; tako nam je pokazal največe zasluženje tega imenitnega svetnika. Kdor veljavo in sprednost bele lilije spozna, bo spoz¬ nal tudi prečudne popolnosti svetega Jožefa. Kralj Salomon je Gospod Bogu v Je¬ ruzalemu postavil veličasten tempelj. Na tempeljnovi lopi je postavil dva stebra. „In n a verh stebrov je postavil delo v podobi lilije, in dokončano je bilo delo stebrov* (III. Kralj. 7, 22.) Ta Jeru¬ zalemski tempelj je podoba svete ker- ščanske cerkve. Dva stebra v tempeljnovi lopi nam lahko pomenita začetnika ker- ščanske cerkve, Jezusa Kristusa, in nje¬ govo preblaženo Mater Marijo. Salomon je imenoval desni steber „Jahin“, to je Bog bo uterdil; in levi steber je imeno¬ val „Booz“, to je, v njem je moč. V Mariji je bila moč, ki je uterdila ker- ščansko cerkev. Delo v podobi lilije na teh stebrih pa je sveti mož, kterega je Bog postavil poglavarja sveti družini. In zares je sveti Jožef predrago delo lilije v vertu katoliške cerkve, ki ima veliko lepih lilij; pa najlepša, izvoljena lilija je sveti Jožef. Tako poje nevesta v visoki pesmi: „Moj ljubi je moj, in jaz sem njegova; on se pase med lilijami. 11 (2, 16.) Jezus, Marija in Jožef so tiste izvoljene lilije, ki so kinč nebes in zemlje, radost vsemu svetu. Vsaka barva ima svoj pomen: Zelena pomeni upanje, rudeča ljubezen, višnjeva ponižnost, černa žalost, bela pa čistost; in zavoljo svoje angeljske čistosti je sv. Jožef snežno-bela lilija. Bela barva je Bogu najdopadljivejša. Naš Božji Zveličar se je v svojem spreminjenji na gori Ta¬ bor v belih oblačilih prikazal: „Njegova oblačila pa so bila bela ko sneg. (Mat. 17, 2.) Od angelja, ki je pri Gospodo¬ vem vstajenji kamen od groba odvalil in nanj sedel, pravi sv. Matevž: „In nje¬ govo oblačilo je bilo kakor sneg.* (28, 3.) Marija Magdalena je videla po vsta¬ jenji Gospodovem v grobu „dva angelja v belo oblečena sedeti* (Jan. 20, 12.) Sv. Janez je videl v skrivnem razodenji Sinu človekovega na sedeži, in njegova glava pa in lasje so bili beli, kakor bela volna in kakor sneg.* (1, 44.) In okrog sedeža „je sedelo štiri in dvajset stara- šin oblečenih v bela oblačila.* (4, 4.) Jezus je belo Jagnje in izvoljeni v ne¬ besih, ki hodijo za njim, „so oblečeni v bela oblačila, in palmove veje so v njih rokah.* (7, 9.) « In zato, je nebeški Oče imel toliko dopadenja nad svetim Jožefom, nad to 161 belo lilijo deviške čistosti, ter ga je zmed vseh mož zvolil ženina Mariji, deviški Materi svojega Sina. Ker je bila Marija posoda neomadežane čistosti, bliščoba vsega devištva, podoba in škit vse ne¬ oskrunjene lepote, ker je bila neomade- žana lilija — „ čista lilija med ternjem" — tako je Bog zraven nje postavil še drugo belo lilijo in jej svetega Jožefa ženina zvolil. Sv. Anzelm pravi: „ Kakor se je spodobilo časti Sinu Božjega, da se je njegova Mati svetila v vsi čistosti, tako se je časti Matere Božje spodobilo, da je tudi, sveti Jožef to sprednost imel“. Sveti Ambrož piše od zvezde, ktera se je modrim na Jutro vem prikazala in jih je v Betlehem pripeljala, to čudo, da, ko je svoj posel opravila, se je pogreznila v globoko vodo, da je nihče več ne vidi, kakor le čista, neomadežana devica. To se je spolnilo nad Jožefom, da je le on, čista devica, tako dolgo, toliko let, za- mogel gledati v nezagernjeni bliščobi Ma¬ rijo, to zgodnjo danico, to morsko zvezdo. Bela so peresa lilije znotraj in zunaj; tako je bil sveti Jožef bela lilija in po¬ polnoma čist znotraj in zunaj. Bel in čist je bil v svojem sercu, ktero je bilo sedež Božji; bel in čist na telesu, ker njegovega telesa ni nobena pregrešna sapa obšla; bel in čist znotraj v svoji volji, ker je hrepenel le po svoji čistosti in po čistosti svoje presvete neveste; bel in čist zunaj v svojih očeh, ker njegove oči so bile vedno dvoje prelepih, neomadežanih ogledalov, v kterih se je nedolžnost sama ogledovala; bel in čist znotraj v razumu, ker še vedel ni, kar ni vedeti treba; in bel in čist zunaj v ustih, ki so bila iz¬ vir le svetih pogovorov. Z eno besedo: Ako je steklo čisto, ako je zlato čisto, ako je sneg bel, toliko čistejši je bela lilija — sveti Jožef. V kelihu lilije je šest rumenih cve¬ tek, ki se na belih koželjčekih rahlo tre¬ sejo v podobi zlate krone; zato se lilija imenuje kraljeva cvetlica. S tako zlato krono je bila ozaljšana bela lilija Jožef; in ta krona je bila Marija, njegova pre- blažena žena. Tako pravi modri Salomon v svojih pregovorih: ,,Pridna šena je krona svojemu mošu.“ (12, 4.) Lilija ima zmed vseh dišečih cvetlic najbrlj ravno in visoko stebljo. Podobna je tudi tako svetemu Jožefu, ki je z eno roko Jezusa, z drugo Marijo varoval in hranil. Bog pa deli človeku svoje ne¬ beške darove po stopnji časti in službe, v ktero ga je odločil. Sveti Jožef je pa bil postavljen v družbi Božji za Jezusom in Marijo v najviši službi. Lilija se imenuje cvetlica ljubezni, ker njena korenina ima' podobo serca. Tudi v tem pomenu je podoba svetega Jožefa, ki je za Jezusom in Marijo bil najljubez- njivejši, najprijaznejši zmed vseh ljudi; in njegove imenitne lastnosti in sprednosti so prihajale iz Serca Božjega, ki ga je postavil za svojega hišnika. O kako je bilo serce svetega Jožefa v čisti, neraz¬ deljeni ljubezni z Marijo zedinjeno! Bog je že v raji postavil najpopolniši zakon ter je moža in ženo z nerazdeljeno lju¬ beznijo sklenil, ko je, kakor mislijo ne- kteri cerkveni učeniki vstvaril Adama iz rudeče persti — rudeča barva pomeni ljubezen — in Evo je vstvaril iz Ada¬ movega rebra. In ta sveta ljubezen je ve¬ zala Marijo in Jožefa. Kako lepo se poda, lilija v roki svetemu Jožefu tudi v tem pomenu! Kakor se zemlja suče okoli svoje srede, kakor magnet železo na se vleče, kakor se solnčnica po solncu obrača, tako je ljubila Marija svojega deviškega ženina. Za Bogom ga je najbolj ljubila. Sveti Bernard pravi: »Jožef in Marija sta za Bogom sebe tako ljubila, kolikor se le sveto in žlahtno ljubiti zamere/ (Serm. de s. Jos.) Lilija zraste na visokem, ravnem 11 162 steblju. Tako je tudi sveti Jožef bil vi¬ soko povzdignjen. „ Jožef" se po naše pravi „rasteči“. hi kako visoko je v časti in mogočnosti sveti Jožef zrastel, se ne da dopovedati. Kako visoko rasteča lilija je bil sveti Jožef, spoznamo nekoliko, ako še pomis¬ limo to le resnico: Božja previdnost je vsakemu človeku odločila angelja varha, ki je njegov spremljevalec, ki ga varuje v vseh dušnih in telesnih potrebah. To je kerščanska resnica. Je pa Jezus Kri¬ stus, kakor pravi človek tudi svojega an¬ gelja varha imel? Misliti bi mogli, daje Gospod pri tolikih nevarnostih, pri toli¬ kem preganjanji in pri tolikih telesnih britkostih imel tudi angelja varha, in si¬ cer kterega najviše verste nebeških du¬ hov, ki so najbližej Božjega veličastva. Pa angeljski učenik, sv. Tomaž Akvinski pravi: da Gospod Jezus Kristus ni imel nobenega angelja varha, in sicer zato ne, ker angelj varh je viši, kot on, kterega varuje; Jezus Kristus je pa tudi ko člo¬ vek čez vse angelje povzdignjen. Kristu¬ sov angelj varh je bil toraj sveti Jožef. In zato pravi ta cerkven učenik, da sv. Jožef je bil nad vse angelje povzdignjen. In tako je bil sveti Jožef angelj; ne po natori, ampak po svojem djanji; več, kot angelj, ker angeljem je čistost pristvarjena, Jožef si jo je pridobil. Sv. Jožef je bil veliki angelj; ne po natori, ampak po svoji časti, ker je bil pridružen kraljici angeljski; on je bil več, kot veliki angelj, ker ta je bil le poslanec Božji, Jožef pa je bil rednik Sinu Božjemu. On je bil Kerubin, ne po natori ampak po milosti, in več, kot Kerubin, ki Boga le gleda; Jožef pa ga je objemal, nosil in kuševal. On je bil Serafin, ne po natori, ampak v goreči ljubezni, in več, kot Serafin, ker Serafin ima svojo gorečo ljubezen le v duhu, Jo¬ žef pa v duhu in v mesu. Tako je bil povzdignjen nad moči in oblasti, nad kneze in sedeže vseh angeljev, ker mu niso bile podložne le stvari, ampak mu je bil pokoren Stvarnik sam; ker je Bog sam počival v njegovem naročji, ka¬ kor na živem sedeži. Povzdignjen je bil nad angelje, nad Marijo, ki ga je svojega Gospoda imenovala; celo, ako smemo reči, nad Kristusa samega, ki mu je bil po¬ koren. O kako visoko je res sveti Jožef zrastel. Kako lepo se toraj poda v roki sv. Jožefa lilija, ki pomeni njegovo visoko čast in njegovo veliko zasluženje! 5. Šest peres bele lilije. Lilija v roki sv. Jožefa nas opomni na prečudno ljubezen Božjo do tega svet¬ nika. Lilija ima šest peres. In ta pre¬ čudna lilija je sveti Jožef, ki je prejel šest posebnih milost, ktere je Vsega- mogočni le njemu skazal. Poglejmo pervo peresce te prečudne lilije. 1. Kdo je kdaj slišal, da bi si kteri sam sebi očeta volil? Nik¬ dar se to ni slišalo. In s svetim Jožefom je tako bilo. Zares čudno bi bilo, da bi si sin sam očeta volil in bi zahteval: tega očeta hočem in nobenega druzega ne. Od začetka sveta se to ni zgodilo, če pregledamo zgodbe vseh ljudstev, pre¬ beremo bukve vseh rodov, ne najdemo nikjer temu čudežu kaj le podobnega ne. In kam bi prišli, ako bi nam taka vo¬ litev pripuščena bila? Gerdega, nepopol¬ nega, s kako napako obteženega očeta bi nihče ne hotel; in vsak bi si volil žlaht¬ nega, imenitnega, modrega, na vse strani popolnega očeta, da bi se, po nastopu v njegove okoliščine, po pravici srečnega šteti zamogel. Poglejmo pa Sinu Božjega. On, Bog od vekomaj, je sklenil, da si bo zmed 163 ljudi očeta zvolil; torej si ga je tudi lahko odbral. Pač verjetno je, da si je zvolil najpopolnišega in naj svetejšega zmed vseh človeških otrok; tacega, kte- reinu je po pravici to preimenitno čast izročiti mogel. Vsak pameten človek, ako bi mu bilo to dano, bi si volil dobrega očeta, ki bi bil obogaten z dušnimi in telesnimi darovi. Sin Božji pa je poznal pravo, notranjo ve¬ ljavo, ktero je sveti Jožef imel, zato je njega zmed vseh druzih odbral, zmed vseh druzih izvolil, ter je tako pokazal, da ga pred vsemi drugimi ljubi, da ga toliko ljubi, da mu je službo in čast svojega očeta izročil. 2. Poglejmo dru¬ go peresce Jožefove lilije. Pervo peresce nam kaže očeta, kte- rega je Sin sam zvolil. Drugo peres¬ ce naj nam pomeni drugo zares pre¬ čudno čast svetega Jožefa, da Boga samega svojega Sina imenuje, da mu je t o r a j Oče. Kdo bi si kdaj Bog, ki si Oče Jezusov, deli z menoj svoje očetovske pravice; obderži in imej ti čast očetovsko v nebesih, jaz pa naj imam ime očeta tvojega Sina tu na zemlji? Pri premišljevanji tega čudeža opeša naš um in ne moremo zadosti občudovati ime¬ nitnosti in časti svetega Jožefa, ko ga premišljujemo kot očeta. Jezus je bil nje¬ gov Sin, ne po na- tori, ampak po po¬ stavi. Ta postava je dala očetovske pra¬ vice sv. Jožefu nad Jezusom; ker Jezus je bil spočet v pre- čistem naročji de¬ viške Matere; bil je rojen iz tistega te¬ lesa, do kterega je sveti Jožef po pra¬ vici zakona oblast imel. Postava pravi: »Kar zraste ali je posajeno na ptuji zemlji, je njega, ki je posestnik te zem¬ lje." In to je za¬ dostni uzrok, da se sveti Jožef po pra¬ vici imenuje oče Je¬ zusov. Njegova ne¬ vesta, Mati Božja sama, mu je dala to ime takrat, ko je svojega, že tri dni zgubljenega Sina le misliti mogel, da bi si človek upal Sinu Božjemu reči: Ti si moj Sin? In kako bi zamogel človek k toliki časti povzdignjen biti, da bi z včlovečeno Besedo, z Bogom Sinom samim, v očetovski zavezi bil, in sicer v taki zavezi, ki je podobna tisti zavezi, ki je med večnim Očetom in ne- vstvarjeno Besedo; da bi toraj nebeškemu Očetu v vsi pobožnosti reči zamogel: O v Jeruzalemskem tempeljnu zopet našla: „Sin! glej tvoj oče in jaz sva te z ža¬ lostjo iskala." (Luk. 2, 48.) Pa ne le zato je bil sveti Jožef Je¬ zusov oče, ker je ime in dolžnosti oče¬ tovske imel; ampak tudi zato, ker mu k tej časti ni čisto nič manjkalo. On je zanj skerbel, on ga je z največo ljubez¬ nijo ljubil; Jezus ga je tudi ko svojega 164 očeta imel, uči sveti Janez Damaščan (Or. 3. de Nat. V.) Razun resničnega spočetja je imel vse pravice in dolžnosti očetovske. Bog Oče ga je zvolil za na¬ mestnika svojega, pa mu je vlil tudi svojo ljubezen, da je Jezusu bil na zemlji to, kar je on sam večni Besedi v nebesih. Tako uči apat Rupert: „Bog Oče je Marijnemu možu vlil očetovsko ljubezen do njenega Sina." (in Mat.) Tako je bil sveti Jožef povzdignjen k tako visoki časti, kakor je le mogoče, da je kdaj kdo povzdignjen. Akoravno je Bog vsegamogočen, in bi hotel človeka k najviši stopnji svoje ljubezni povzdig¬ niti, ter ga z vsemi le mogočnimi častmi poslaviti, mu ne more nič večega storiti, kakor je storil svetemu Jožefu, ko ga je odbral očeta svojemu Sinu. Da človek, nam enak Boga imenuje svojega Sina, in da ga Bog imenuje očeta in je ozeroma res njegov oče, to je čast, ktere nikoli zadosti občudovati ne moremo. 3. Tretje prečudno peresce Jožefove lilije naj nam pomeni, da človek je ženin Matere Božje. Ako hočemo s kratkimi besedami dopovedati ali nazna¬ niti nezmerno prečudne visokosti in časti, s kteremi je bila Mati Božja ozaljšana, pravimo s sv. Matevžem: „Od ktere je rojen Jezus. 11 (1, 16.) Tako je v teh besedah „mož Matere Božje" izrečena vsa preimenitna čast, ktera nikjer nobene enakosti nima. „Ti ga imenuješ moža Marije; to je nekaj neizrečenega, in nič večega se reči ne more"; pravi sv. Janez Damaščan. In to zato, ker ga je Bog sam obogatil s ti¬ stimi darovi, ki so bili spodobni za to preimenitno službo, ki mu je podelil last¬ nosti , ki so bile primerjene toliki časti in toliki nevesti. Ker je Marija, njegova nevesta v . milosti Božji visoko presegla vse ljudi in vse angelje, zato se je spo¬ dobilo, da jej je bil Jožef, njen ženin, najbližej in da je dosegel v milosti, v čednosti in v svetosti in v vseh nebeških darovih viši stopnjo, kakor vsi drugi slu¬ žabniki njegove presvete neveste, naj si bodo že angelji ali ljudje; ker on je bil ženin, toraj gospod, glava svoji nevesti, ter je bil zato deležen vseh dobrot, vseh milost in vse časti svoje žene: tako, ker je ona knežinja bila, bo on knez imeno¬ van; ker je ona najviša Gospa, je on najviši Gospod, ker je ona kraljica, je on kralj imenovan. Kdo bi misliti mogel, da naj ženina ima Marija, ktero mi Mater Božjo časti¬ mo? In kdo bi bil tako srečen, kdo bi bil vreden, k toliki časti povzdignjen biti, kakor le on, kterega je Vsegamogočni zmed vseh ljudi z največo ljubeznijo ob¬ dal? Srečen, presrečen si, o sveti Jožef! da si ženin Matere Božje, da si za Je¬ zusom in Marijo obogaten z največo lju¬ beznijo Božjo. 4. Sveti Jožef je bil oče in devica; to je nov čudež, ki se velikim sprednostim svetega Jožefa prišteva; to je nov del tistih darov, ki niso bili nobenemu dru¬ gemu dani. Je več svetih mož, ki so z devištvom ozaljšani; deviški oče pa ni nihče, kakor le sveti Jožef, ženin deviške Matere Marije. Med ženami je edina Marija Mati in Devica; tako ima med možmi edini Jožef kinč deviški in čast očetovsko. Ta predpravica je bila prihranjena le naj- večim in samim ljubljencem Božje ljubez¬ ni, Mariji in Jožefu. Bog namreč svoje dobrote deli preobilno njim, ktere s svojo posebno ljubeznijo objame. 5. Peto peresce Jožefove lilije naj nas spomni petega čudeža, kterega je bil le sveti Jožef deležen; in ta je: Stvar skerbi za Stvarnika svojega. Sveti Jožef je bil, kot hišni oče, rednik, varh in vodnik Sinu Božjemu. Kako so se pač angelji čudili, ko so videli v na¬ ročji Jožefovem njega, ki je v nebesih v 165 naročji svojega večnega Očeta? ko so videli, kako vodi človek njega, ki ves svet vlada? ko so videli, kako hrani in varuje ubogi Nazarenski tesar njega, ki je vse vstvaril, ki vse vlada, za vse skerbi? Lahko so rekli svetemu Jožefa, kakor je nekdaj poln začudenja sv. Metodi Materi Božji rekel; „O rednik njega, ki vse redi, o sveti Jožef, bodi nam pozdravljen, ti, ki si Bogu samemu stregel! On ti je dolžnik, ki vsem posojuje; vsaka stvar je Bogu dolžna, tebi pa je Bog dolžnik!" Angelji so spoznali, da ta čez vse povz¬ dignjeni mož, kterega je Bog z vsemi darovi obsul, kteremu je celo pokoren bil, bil je Bogu zares drag, in da ga je Bog zmed vseh mož najviše postavil, ko je njegovi skerbi in zvestobi izročil zapopa- dek vse svoje ljubezni, Jezusa, svojega edinoroj enega Sina. 6. Še zadnje peresce prelepe Jožefove lilije poglejmo, in to je čudež, ki povz¬ diguje svetega Jožefa nad vse druge ljudi in ga dela dragega in ljubega njemu, ki ljubi le to, kar je ljubezni vredno; da je sveti Jožef ena oseba vstvarjene Trojice, ki je za nevstvarjeno Trojico tako veličastna, tako častitljiva, in tako je v prečudni zvezi z nerazumljivo in Božjo Trojico. Lilija je podoba presvete Trojice. Iz šesterih belih peresec njenega cvetja gle¬ dajo žeslu podobne, rumene prašne nitke, ki so lepo dišeče in vse iz srede cvetja rastejo. Zares velika čast tej cvetlici, da jo primerimo skrivnosti vseh skrivnost. In največa čast, največa popolnomost se prilastuje svetemu Jožefu, tej liliji pre¬ čudne lepote in slave, ko se zamore pri¬ meriti samim Božjim osebam, Očetu, Sinu in svetemu Duhu, tako da bi ga zavidali celo angelji, ako bi z vsem dolžnim spo¬ štovanjem ne spoznali slave, h kteri Bog sam svoje stvari povzdiguje. Večni Oče je Oče nevstvarjene Besede, sveti Jožef oče včlovečene Besede; Sin je Odrešenik človeškega rodu, sveti Jožef pomagalec tega odrešenja, ker je s svojo skerhjo, s svojim potom ohranil življenje preljubez- njivega Zveličarja; sveti Duh je ženin preblažene Device, to čast ima tudi sveti Jožef. O kako silno občudujejo angelji Božjo čast in slavo, ktero je Bog svojemu ljubljencu, svetemu Jožefu skazal! Vse to pomeni bela lilija v roki sve¬ tega Jožefa. Ker ga je Bog toliko pov¬ zdignil, ker ga angelji nebeški tako visoko slavijo, o častimo ga tudi mi! Saj v tem moramo spoznati, da ni ne v nebesih, ne na zemlji svetejša, za Jezusom in Marijo Bogu ne dopadljivejšega, kakor je sveti Jožef. Po vsi pravici pravi pobožni Gerzon: „0 čudež povikševanja, o neprimerljiva čast! Mati Božja, kraljica nebeška te imenuje svojega Gospoda! O Jezus, Marija, Jožef! ki ste tu na zemlji prečastna Trojica, na kteri presveta Trojica v nebesih svoje dopadenje ima! Kaj si misliti zamorem, da bi bilo tako veliko, tako ljubeznjivo, tako sveto in tako veličastno?" Ako se le ozremo na podobo sve¬ tega Jožefa in pomislimo, kaj pomeni bela lilija v njegovi roki, se lahko za¬ nesemo na moč priprošnje njegove. „Ako je Bog svetega Jožefa že tu na zemlji tako visoko povzdignil, da je tukaj že tako mogočen bil, koliko mogočnejši in veličastnejši je še tam v nebesih?" pravi sv. Bernard. In sveta Terezija piše: „Za patrona in priprošnika pri Bogu sem si častitega svetega Jožefa zvolila. Velikrat sem se mu priporočevala ter sem se pre¬ pričala, da sem vselej, naj je bilo že moja čast ali moje zveličanje v nevarnosti, več od njega prejela, kakor sem pričako¬ vala. Ne spomnim se, da bi na njegovo prošnjo ne bila prejela, karkoli sem pro¬ sila. Zdi se mi, da Bog drugim svetni¬ kom deli to milost, da nam v nekterih potrebah na pomoč prihitijo; sveti Jožef 166 pa ima splošno moč, nam vselej poma¬ gati. Tako me skušnja uči. Kakor da bi nas Bog tako prepričal, da, kakor mu je bil tu na zemlji, kot svojemu očetu, po¬ koren, tudi zdaj v nebesih njegovim proš¬ njam nič odreči ne more." Ravno tako uči tudi angeljski učenik, sv. Tomaž Akvin: ^Presvetemu redniku Jožefu je Bog do¬ delil, da nam v vseh potrebah pomaga." — O pojdite toraj k Jožefu vi mladenči in ve device! pojdite k Jožefu vi starši in vi otroci; pojdite k Jožefu vi delavci, vi obteženi, vi revni; pojdite k Jožefu vsi nadležni, ki pomoči potrebujete! 6. Primera. Nevem, kaj bi bolj občudoval, poniž¬ nost Jezusovo ali visokost Jožefovo? Sin Božji se je toliko ponižal, da je bil ubo¬ gemu tesarju pokoren; sveti Jožef je bil toliko .povzdignjen, da je bil na zemlji postavljen čez Sinu Božjega, da ga je Sin Božji očeta imenoval. Kdo je bil on, kterega je solnce ubogalo, ter se je na njegovo povelje vstavilo v svojem teku? „ Solnce, ne sukaj se. .. . In obstalo je solnce v sredi na nebu, in ni hitelo k zahodu en dan.“ Ta je bil Jožu e (10, 12, 13.) — Kdo je privabil iz terde skale studenec merzle vode? Ta je bil Mojzes. Pa vse to je malo v primeri njemu, kteremu je pokoren bil Vsega- mogočni, Najsvetejši, Najmodrejši, Največi v nebesih in na zemlji. In ta je bil Jožef. Vse, kar je Jožef v Nazaretu svojemu rejenčeku rekel, vse je on rad storil. Ako mu je rekel: Moj Jezus, stori to, je urno storil; podaj mi to, je precej podal; pri¬ nesi mi uno, je hitro prinesel. Komu nek hočem primeriti tvojo vi¬ sokost, o sveti Jožef! Tebi je pokoren on, kteremu je pokoren ogenj, ki je na njegovo povelje v babilonski peči zgubil vso svojo pokončalno vročino, da so trije mladenči v sredi plamena, kakor v večernem hladu hodili. Tebi je pokoren on, ki je umi ril vetrove in morje, ko je v Petrovem čolnu počival. Tebi je pokoren on, kteremu je pokorna bila voda, ki se je na njegovo povelje v kri spremenila o Faraonovem času. Tebi je pokoren on, ki mu je po¬ korna zemlja, ki je na njegovo povelje se odperla in je Koreta, Datana in Abi- rona požerla. Tebi, o sveti Jožef! je po¬ koren on, kteremu je pokorno vse. Koliko radost si občutil, ko si videl, da ti je bil pokoren Jezus, Sin Božji, ki si v njegovih mladih letih iz njegovih ust sto in stokrat slišal te poklicati s sladko besedo „oče“. O zares nezmerna visokost! Srečna je bila Marija Mag¬ dalena, ki je smela s svojimi rokami objeti Jezusove noge in jih kuševati; pa veliko srečnejši je Jožef, ki se je smel ne le nog, ampak rok in obraza in ust¬ nic Jezusovih dotakniti in jih kuševati. Zares blagor pobožnemu Simeonu, ki je presladko Bete pri darovanji v tempeljnu v svoje roke vzel; pa bolj srečen je bil Jožef, ki je ne le en trenutek, ampak ki je več let Sinu Božjega na svojih rokah nositi smel. Blagor svetemu Janezu, ki je pri zadnji večerji slonel na Jezu¬ sovih persih; pa veliko bolj blagor Jo¬ žefu, ki je tako dolgo pri Jezusu, in z Jezusom in na njegovi strani bival. Blagor Tomažu, ki je smel svoje perste polo¬ žiti v Jezusovo odperto stran; veliko bolj blagor Jožefu, ki ni le njegove strani, ki je Jezusa samega objeti smel. Srečen je bil sv. Pavel, ki je bil za nektere trenutke zamaknjen v tretja nebesa, o koliko bolj srečen je bil Jožef, ki je do tri¬ deset let nebesa v svoji hiši imel. S ktero mero hočemo meriti nepri¬ merljivo visokost svetega Jožefa? Njegova visokost se zamore meriti le z čez vse veliko visokostjo njegove deviške neveste Marije. 167 Je Marija paradiž, ker v njej je zrastel Jezus, ki je drevo življenja; bil je sveti Jožef Kerubin, ki ga je s svojo gorečo ljubeznijo varoval. — Je Marija druga Eva, ki nam je dala pravi sad življenja, je sveti Jožef drugi, pa ves pokorni in pravični Adam. — Je Marija barka Noetova, ki je rešila in ohra¬ nila človeški rod, je sveti Jožef pravični Noe, ki je to nebeško barko na Božje povelje vodil. — Je Marija goreči germ, v kterim je bil Bog sam, je sveti Jožef Mojzes, ki je v Mariji pričujočega Boga ponižno molil. — Je Marija hiša mo¬ drosti, je sveti Jožef njeni hišnik. — Je Marija vedno čista, neomadežana Devica, zasluži tudi sveti Jožef to ime, ker je celo življenje ž njo neomadežano devištvo ohranil. — Je Marija Gospa celega sveta, ker je v svojem prečistem naročji nosila njega, ki celi svet na svojih rokah nosi, je sveti Jožef Gospod sveta, ker je zapovedoval njemu, kteremu je vse pokorno v nebesih in na zemlji. — Je Marija luč tega sveta, ki je bila raz- svitljena od Solnca pravice, je sveti Jožef zvezda, ki je od Marije svitlobo dobila. — Je Marija vselej čista, obvarovana pred strupenim pikom hudobnega duha, ki je njeno peto zalezoval, je bil sveti Jožef nedosegljiv vsemu peklenskemu zale¬ zovanju. — Je Marija tempeljsvetega Duha, je sveti Jožef vratar tega tem- peljna. — Je Marija žena, blažena med vsemi ženami, je sveti Jožef mož, blažen med vsemi možmi. — Je Marija Mati Kristusova, ker je njega v mesu ro¬ dila, je sveti Jožef oče Kristusov, ker je tu na zemlji nadomestil Očeta nebeškega. — Je Marija red niča Jezusova, da njena persa sveto pismo blagruje, je sveti Jožef rednik Jezusov, ker je oba, Jezusa in Marijo v potu svojega obraza redil. — Je Marija ter ta, na kteri je zrastel Jezus, ki je prava vinska terta, je sveti Jožef vinogradnik, ki je oskerboval terto in mladiko. — Je Marija zakladnica, v kteri je shranjen prežlahtni kamen Jezus, ki je Bog in človek skupaj, je sveti Jožef ključar tej zakladnici. — Je Marija pri¬ bežališče vsem nadležnim v vseh ne¬ vihtah tega življenja, je sveti Jožef Iju- beznjivi vodnik, ki jih k njej vodi. — Je Marija kinč nebes in zemlje, je sveti Jožef lilija, ktero je Gospod Bog zavoljo njene lepote in prijetne dišave prestavil v veličastvo nebeško. — Je Marija kra- 1 j i c a n e b eš k a, ker je kralja nebeškega spočela, nosila in rodila, ima sveti Jožef veličastno službo najvišega dvornika svetih nebes. Ker je bil sveti Jožef že tu na zemlji tako visoko povzdignjen, kako visoko je Bog to prelepo lilijo še le tam v nebesih postavil; kako bogato mu je Bog povernil vso ljubezen, ktero je sveti Jožef tu na zemlji Jezusu in Mariji skazal. Mar ga ni za edino svojo preljubljeno nevesto Marijo nad vse druge svetnike nebeške poveličal 1 Imenitno je, biti predpodoba Kristusova, kar je bil Noe, imenitno je, biti praded Jezusov, kar sta bila Abraham in David, imenitno je, biti prerok Kristusov, kar je bil Izaija; imenitno je, biti napovedo¬ valec Kristusov, kar je bil Janez Kerstnik; imenitno je, biti ključar Kristusov, kar je bil Peter; učenec Kristusov, kakor Ignacij; podoba Kristusova, kakor Sera- finski Frančišek; postrežnica Kristusova, kakor Marta; nevesta Kristusova, kakor je veliko devic; služabnica Kristusova, kakor toliko svetih žen in vdov; — ali še vse imenitniše je, biti rednik Kristu¬ sov. In zato je ta snežno-bela lilija v nebesih visoko povzdignjena nad vse solnčnice očakov in prerokov, nad vse nebne iskrice ali astre aposteljnov, nad ostrožnice mučenikov, nad vse tulipe spo- novalcev, nad vse narcise devic, nad vse cvetlice svetnikov. 168 Bog pa svetega Jožefa ni le visoko povzdignil; on mu je dodelil tudi veliko moč priprošnje za vse ljudi, za vse greš¬ nike, za vse nadložne, za vse terpeče, za vse, ki po nebesih hrepenijo, se za nje vojskujejo in terpijo. Sveti Jožef nam je vsem mogočen in dober varh. Dokler je on nam oče, nam ne more nič škodovati; dokler nam je pomočnik, se nam ni treba bati nobenega sovražnika; dokler nam je oskerbnik, nam ne bo manjkalo ne hrane ne obleke; dokler nam je patron, so nam nebesa vedno odperta. In kakor ne bo nihče pogubljen, kterega Marija v svoje varstvo vzame; tako tudi ne bo pogub¬ ljen, komur je sveti Jožef oče, prijatelj, vodnik in varh. Njemu se bo godilo, kakor možu, od kterega piše sv. Vincencij Fereri, da je vsako leto sprejel v svojo hišo reveža z ženo in enim otrokom, ter jih je lepo pogostil. Smertno uro pa se mu prikažejo Jezus, Marija in Jožef ter ga ljubeznjivo nagovore: Ker si nas vsako leto v svojo hišo sprejel in pogostil, te bomo tudi mi zdaj vzeli v hišo večnih nebes, kjer se boš vekomaj veselil. Recimo tudi mi s sv. Janezom Kri- zostomom: »Zares velik čudež je bil sveti Jožef! Nič večega, nič veličastnejšega ni, nič svetejšega, ne med preroki, apostelji, mučeniki, očaki in angelji, ne med vsemi vstvarjenimi, vidnimi in nevidnimi stvarmi. Bil je v času rednik njega, ki je pred začetkom vseh stvari, od vekomaj sem rojen od Boga Očeta, kterega angelji in ljudje spoznajo Gospoda vseh stvari. Hočeš vedeti, koliko veličastnejši je sveti Jožef, kakor vse nebeške moči? Te obdajajo veličastvo Božje s strahom in trepetom ter zakrivajo svoj obraz ; on pa stoji • proseč za človeški rod pred sedežem njega, kterega je tu na zemlji hranil; on nam sprosi odpuščanje grehov. O bodi pozdrav¬ ljen oče, devica, slava in patron naše cerkve! Prosi za nas brez nehanja Jezusa svojega Sina, Gospoda našega, da po tebi zadobimo usmiljenje na dan sodbe, in da prejmemo, kar je pripravljeno njim, ki Boga ljubijo, po milosti Gospoda našega Jezusa Kristusa, kteremu bodi vsa čast in hvala z Očetom in svetim Duhom od vekomaj do vekomaj. Amen." 7. Tri Božje čednosti. 1. Vera je začetek vsega zveličanja, je korenina opravičenja. Brez vere ni mogoče Bogu dopasti. Verovati se pa pravi, vse za res imeti, kar je Bog raz¬ odel. Ta vera mora hiti pa terdna, po¬ nižna, živa in resnična. In tako vero je imel sveti Jožef. Svoj um je popolnoma podvergel resnicam Božjega razodenja. Nič ni dvopiil, nič ni preiskava!. On je veroval, kar je Bog po prerokih razodel, ter je željno pričakoval obljubljenega f Mesija. Po angelju v spanji podučen, je , veroval včlovečenje Sinu Božjega. Ni dvo¬ mil nad to resnico, akoravno je bila nje¬ gova vera na terdo poskušnjo postavljena. Dete v zapuščenem hlevu rojeno, to je slišal milo jokati, videl, kako je solze točilo; in to majhno, v plenice povito, v revne jasli položeno Dete, naj je Sin Božji? On, ki vse živi in ohrani, beži pred zalezovanjem grozovitega trinoga v ptujo deželo. On, ki je prišel, da bi vse odrešil, potrebuje ubozega tesarja, da ga brani, da ga redi, vodi in hrani, in mu je na vsaki miglej pokoren? Pa vse to ni nič omajalo vere svetega Jožefa. Ni sicer razumel, kako se Božje neskončno veličastvo toliko ponižati zamore; pa svoj um je podvergel veljavi Božji. In kako ponižen je bil sveti Jožef v svoji veri. Le v spanji mu je Bog po angelju razodel največo skrivnost svoje ljubezni; in priprostemu možu je bilo to zadosti. Nič ni dvomil, nobene razlage ne tirja. On veruje in uboga povelje angeljevo. 169 Njegova vera je bila živa. V osebi svojega renjenčeka je molil svojega Boga in svojega Zveličarja; častil je svojo de¬ viško nevesto Marijo kot Mater Božjo. Verno je vse storil, kar mu je bilo na¬ ročeno. V veri se je zaročil z najčistejšo vseh devic; jo, ki je bila noseča, vzel v svojo hišo; šel ž njo v Betlehem: bežal v Egipt; se vernil nazaj v svojo domo¬ vino; in se vsega posvetil v službo Je¬ zusu in Mariji. O sveti Jožef, ki si iz vere živel, sprosi mi to milost, da moja vera ne omahuje, ne peša, ampak da vselej po¬ nižno podveržem svoj um nerazumljivim resnicam svete vere. Uči me, da tudi jaz po veri živim, da enkrat s teboj gledam, kar zdaj verujem in se s teboj pri Bogu večno veselim. 2. Upanje je bistevni del češčenja, kterega smo Bogu dolžni. Upanje nam kaže dobrote, ktere pričakujemo iz Božjih rok, ter se opera na Božjo dobroto in zvestobo. Kakor vsi pravični, tako je tudi sveti Jožef zvesto pričakoval Odrešenika, kterega je Bog že pervim staršem obljubil in kterega so preroki tako na tanjko na¬ povedovali. S prerokom Izaijem je tudi on večkrat preserčno zdihoval: „Rosite ga nebesa od zgorej, in oblaki dežite pravičnega; odpri naj se zemlja, in naj rodi Zveličarja!“ (45, 8.) Ko mu je pa angelj odkril skrivnost včlovečenja, je bilo njegovo upanje na odrešenje še bolj vterjeno. Za terdno je upal, da zdaj bo vstanovljeno kraljestvo, od kterega so preroki govorili, večno kraljestvo Mesijevo, Id bo sprejelo vsa ljudstva in bo do konca sveta terpelo. Njegovo upanje ni bilo navezano na časne reči, ker vedel je, kako nečimerno in minljivo je vse časno; vperalo se je le na večne dobrote, na nebeško krono, ki nikdar ne zveni. Njegovo upanje je bilo terdno, ne- omahljivo; prepričan je bil resničnosti Božje, prepričan, da nebo in zemlja bota prešla, besede Gospodove pa bodo veko¬ maj ostale. Prepričan je bil dobrote in milosti Božje; in kako bi kaj dvomiti mogel, ker je pred očmi imel največi do¬ kaz prijaznosti in usmiljenja Božjega v včlovečeni Besedi Božji. Kaj bi Bog člo¬ veku še odrekel, ki mu je dal najdrajši, svojega edinorojenega, preljubega Sina? In zastavo te ljubezni Božje do ljudi je sveti Jožef na svojih rokah nosil. Kako veliko je bilo njegovo zaupanje, kako velika in popolnoma njegova vdanost v previdnost Božjo, to nam kaže s svojim življenjem. Pri vseh poskušnjah je bil serčen; vedel je, da ga vodi roka vsega- mogočnega Boga, ki je tako ljubeznjiv Oče, ki nam vse v dobro oberne. S terd- nim zaupanjem na Boga se je poročil z Marijo, ki je, kakor on, obljubo vednega devištva storila. Ves vdan v voljo Božjo jo je k sebi vzel, jo spremil v Betlehem; voljno prenesel terdobo mestjanov, ki ju pod streho vzeti niso hotli. Vterjen v zaupanji na previdnost Božjo je v ptuji deželi skerbel za nebeško Dete in Mater njegovo. Ravno tako vdan je šel s sveto družino nazaj ter je bil vselej in povsodi kakor ubogljivo orodje Božje previdnosti. Lahko je z Davidom rekel: „ V miru spim in počivam; zakaj ti, Gospod, si me posebno poterdil v upanji.“ (Ps. 4, 9. 10.) Oh, sveti Jožef! sprosi tudi meni veliko in terdno zaupanje na milost in dobroto Božjo, da sem tudi jaz prepričan, da Bog z očetovsko ljubeznijo za me skerbi, in da po neskončnem zasluženji tvojega Božjega rejenčeka in na priprošnjo Marijino in na tvojo mogočno priprošnjo dosežem vse, kar mi služi v zveličanje moje. Amen. 3. Ljubezen, veliko ljubezen tirja 170 Bog od tistih, kterim izroči imenitno službo. „ Simon Janežev, me ljubiš?“ je trikrat vprašal Gospod Petra, predenj mu je izročil vladanje cerkve; in še le, ko mu je trikrat zaterdil: „ Gospod, ti veš, da te ljubim,“ ga je postavil vidnega poglavarja. (Jan. 21, 15. 17.) Koliko ljubezen je moral imeti še le sveti Jožef, kteremu je Bog, za Marijo, odločil najvišo službo, kterega je povzdig¬ nil k največi časti? Saj njemu je izročil ne vladanje svoje cerkve, ampak vladanje poglavarja samega. Gotovo je Bog serce svetega Jožefa z gorečo ljubeznijo vnel in napolnil, tako da je bil podoben Serafinu v človeški podobi. Ljubil je Boga čez vse, iz celega svojega serca, iz cele svoje duše, iz vse svoje moči; v njem je spoznal najljubez- njivejšo dobroto, ki v velikosti in lepoti visoko preseže vse vstvarjene reči. Čez vse ga je ljubil, ter mu je bil hvaležen za vse velike milosti, s kteremi ga je Bog obdaroval, ter je svojo hvalo skazo- val s tem, da je vse te darove v dobro obernil. Ljubil je Boga čez vse; in v tej lju¬ bezni je vedno pred očmi imel prečudni in toliko lepi zgled Jezusa in Marije. Marija, Mati lepe ljubezni, je Boga lju¬ bila bolj, kakor ga vsi ljudje in vsi an- gelji ljubiti zamorejo. Pravi studenec Jožefove ljubezni do Boga je bilo pa presveto Serce Jezusovo, s kterim je bil sveti Jožef tako tesno zedinjen. Tu ste se združili natora in milost, ter ste plemen ljubezni v sercu svetega Jožefa v močan ogenj vneli. Natora mu je ka¬ zala Sina, rejenca; milost pa v ravno tem Sinu Boga samega. Prevelika oče¬ tovska ljubezen tu ni naprotovala Bogu dolžni ljubezni, kar se pri starših velikrat zgodi. Tu se ni bilo treba bati očitanja: „Kdor svojega sina bolj ljubi, kot mene, mene ni vreden/ Sveti Jožef je lahko ljubil svojega Sina čež vse; ni se mu bilo treba bati, da bi tako Bogu čast vzel, ter je lahko vse svojemu Sin dal in vendar ni Bogu nič vzel. Tako je bila ljubezen svetega Jožefa popolnoma, oziroma na to, kar je ljubil, pa tudi oziroma, kako je ljubil. Ker njegova ljubezen je bila čista in blaga, čisto nič skaljena z navezo na posvetne reči; bila je velikodušna in radodarna. Sveti Jožef je bil pripravljen z veseljem storiti, karkoli je Bog hotel. Njegova duša je bila obernjena le v Boga, ki je vir vsega dobrega. Ljubezen Božja je vodila vse njegove misli, želje in djanja. Vse je storil le iz čiste ljubezni do Boga. Sv. Frančišek Salezi pravi, da, kakor Marija, je tudi sveti Jožef umeri iz lju¬ bezni do Boga. Kako je pa z našo ljubeznijo? Kaj ljubi naše serce? Zamorem jaz reči s sv. Petrom: „Gospod, ti veš, da te lju¬ bim?" Ni li serce navezano na posvetno nečimernost ? O sveti Jožef, ti Serafin Božje lju¬ bezni! kako preserčno si ljubil svojega Božjega rejenca! Po tej preserčni ljubezni te prosim, sprosi mi to milost, da se moje merzlo serce v ognji Božje ljubezni vedno bolj vnema, da vse, kar storim, le iz čiste ljubezni do Boga storim, kakor si ti vse v sveti ljubezni storil, da bom enkrat vreden vekomaj posesti njega, ki je neskončno veliko plačilo obljubil njim, ki ga iz celega serca ljubijo in vse nje¬ gove zapovedi spolnujejo. Amen. 171 III. Slava svetega Jožefa. I. Svetost Jožefova. ožef je bil mož najviše popolno- mosti, mož posebne svetosti. Tega nas prepriča služba, v ktero ga je Gospod Bog odbral; tega nas prepriča njegova obhoja in njegova ljubezen do Jezusa in Marije; to nam poterjuje tudi sv. pismo. Bog v svoji modrosti podeli vsakemu človeku tisto svetost, ktera mu je po¬ trebna v stanu, za kterega ga je Vsega- mogočni odločil. Bog je pa svetemu Jo¬ žefu neizrečeno visoko službo izročil, za ktero je potreboval tudi največo čistost in svetost. Že pred zaročenjem s preblaženo Devico Marijo je imel veliko popolnost; po zaročenji ž njo pa je v svetosti le še rastel. Svetost Jožefova, pravi učeni Su- arec, je razvidna že iz tega, da je bil pravičen in popolen mož, še predenj je s preblaženo Devico v zakon stopil. To nam pove sveti evangelj, ki pravi: »Jožef pa, njen mož, je bil pravičen.« (Mat. 1, 19.) Pravičen mož pa po razlagi cerkvenih učenikov sv. Hieronima, sv. Petra Kri- zologa in družili pomeni popolnoma moža, ki ima vse čednosti v najviši stopnji. Sveto pismo mu pravi ,,mož“, da s tem naznani moč, serčnost in stanovitnost, ki naj zaljša dušo pravega moža; »pravičen" bo imenovan, ker je bil zvest Bogu in ljudem, pravi sv. Albert. Pravičen je bil že pred svojini rojstvom; ker nekteri po¬ božni pisalci mislijo, da je bil sveti Jožef že v maternem telesu posvečen. Pravičen je bil pred poroko; ker spoznali so ga, da je bil najvrednejši biti čisti ženin najčistejše Device. Da je po zaročenji s preblaženo De¬ vico v svetosti le še rastel, nam cerkveni učeniki štiri dokaze naštejejo. Pervič je vedna obhoja z Marijo in zgled njenih prelepih čednost njegovo svetost podpirala. Drugič je vedna pričujočnost Jezusova in njegove besede in njegov zgled Jožefovo svetost množila. Tretjič mu je Kristus posebne milosti delil. Četertič je Marija svojemu preserčno ljubljenemu ženinu gotovo tudi veliko posebnih milost sprosila. Za terdno smemo misliti, da sveti Jožef je po zaročenji s preblaženo Devico Marijo v čednostih in v svetosti prečudno rastel in da je že tu na zemlji imel ne¬ beško življenje. Kaj lepo pravi apat Rupert (in Mat.): „0 resnični in sveti zakon, o nebeška in ne pozemeljska zaveza! Kako sta bila med seboj zavezana? Tako, da je v n ju bil en duh in ena vera?" In potem še pravi: »Kristus je bil nebešk z nebes, ker vse življenje teh ljubečih zakonskih je bilo nebeško, in ker je oba vodil sveti Duh, ki je bil ljubezen obeh, ter je ženo zaupal zvestobi tega moža in je možu vdihnil vso očetovsko ljubezen do otroka, kterega je v naročji te Device v človeka vpodobil." Bil je pravičen mož; saj je bil celo varh Jezusa Kristusa, solnca pravice, in Marije Device, ki je ogledalo, sedež pra¬ vice. In sv. Tomaž Akvinski pravi: »Ako je sveti Jožef pravičen, ta njegova pra¬ vica ni tista čednost, ktera vsakemu da, kar je njegovega, ampak je tista splošna pravica, ki vse razne čednosti obsega. On je sam imel vse popolnosti imenit¬ nih mož stare zaveze, ki so spredniki 172 njegovi bili. On je imel priprostost Abel- novo, svetost Noetovo, pokorščino Abra¬ hamovo, poterpežljivost Jakobovo, čistost Jožefovo, krotkost Davidovo, vnemo Eli¬ jevo, serčnost Makabejsko." Gotovo je, da je svetost Jožefova po Kristusovem rojstvu le še rastla; deloma, ker je popolnoma vedel in spoznal, kdo je Jezus Kristus in je v vedni pričujoč- nosti njegovi in v vedni obhoji ž njim v preserčni ljubezni do njega bil zmiraj bolj vnet; deloma pa tudi, ker so ga besede Kristusove mogočno spodbadale. Videl je Jezusa rasti v starosti, modrosti in mi¬ losti; in to ga je napeljevalo, da je po¬ snemal svojega rejenca. Njegovo serce je vse gorelo v ljubezni do Jezusa. Kako vneto je bilo serce onih dveh učencev, ki sta v Emavs šla, ko ju je Jezus le nekaj časa spremil? Kaj še le je čutilo serce svetega Jožefa, ki je trideset let v preserčni obhoji ž njim živel? Pa tudi to moramo pomisliti, da ga je Kristus ves ta čas s svojo posebno milostjo podpiral. Ker je Kristus oblju¬ bil, da svojega plačila ne bo zgubil, kdor v njegovem imenu le kozarec merzle vode bližnjemu poda, kdo bi dvomil, da bi Kristus brez povračila pustil toliko, ne le v njegovem imenu, ampak njemu sa¬ memu skazanih dobrih del? K temu še pridenimo, da preblažena Devica Marija je svojemu ženinu, kterega je preserčno ljubila, gotovo veliko milost sprosila. Ker je gotovo, da pobožnost do preblažene Device Marije in njena pri¬ prošnja je eden najboljših pripomočkov, s kterim si pridobimo novih milost, no¬ vih darov od Boga; zato moramo tudi verovati, da je Marija svetemu Jožefu k visoki stopnji resnične svetosti pripomogla ; sa J £ a je preserčno ljubila in on jej je bil popolnoma vdan. Ko pobožni učenik Gerzon premišljuje svetost sv. Jožefa, ves vnet zakliče: „0 čudež visokosti, o neprimerljiva čast! Mati Božja, kraljica nebeška, te imenuje svojega gospoda; včlovečeni Sin Božji te imenuje svojega očeta in ti je pokoren. O Jezus, o Marija, o Jožef! ki ste na zemlji tista častita Trojica, nad ktero presveta Trojica nebeška svoje dopada- jenje ima; kaj si tukaj le misliti moremo, ki bi bilo tako veliko, tako milo, tako sveto in tako veličastno?" O sveti Jožef! kako zvesto si ti de¬ lal z darovi, ktere ti je Bog delil, ter si v čednostih in v zasluženji vedno rastel vse svoje življenje! O sprosi nam to mi¬ lost, da vrednost Božjih darov tudi mi spoznamo in zvesto ž njimi delamo. Sprosi nam, da smo pravice lačni in žejni, da eno pregreho za drugo odložimo, si eno čednost za drugo pridobimo in tako po tvojem zgledu rastemo v modrosti in mi¬ losti pri Bogu in pri ljudeh. Amen. 2. Mož Marijin. Ko sta Adam in Eva nesrečno gre¬ šila, sta z grehom sebi in vsemu človeš¬ kemu rodu večno pogubljenje zaslužila. Bog v svoji milosti se je usmilil človeka ter je že pervim staršem Odrešenika ob¬ ljubil. Odločena je bila v Mater obljub¬ ljenemu Odrešeniku Marija, najčistejša vseh Evenih hčer. Komu pa je bila od- menjena nezmerno velika čast, ki bi to deviško Mater pred svetom varoval? Kdo naj bi jo obrekovanja branil? Kdo jej v časnih potrebah pomogel ? kdo jej v terp- Ijenji stregel in jo tolažil? Skrivnost včlo- večenja Sinu Božjega naj bi bila po sklepu Najvišega pred svetom tako dolgo skrita, da bo Sin človekov s svojimi čudeži in s svojim naukom sam kot Sinu Božjega se razodel. Kako se pa ta modra na¬ vedba Božje skrivnosti zveršiti zamore? Za vse to je Bog zvolil svetega Jožefa. On je bil tisti presrečni mož, biti ženin 173 Marije Device, njen zvesti varh in tovarš v življenji. Ako pa premišljujemo čast Marije, Device polne milosti Božje, Matere Sinu Božjega, moramo spoznati, da je neiz¬ rečeno visoka čast svetemu Jožefu, da je bil od vekomaj sem odločen, biti ženin in varh Marijin, in da ga je Vsega- mogočni obdaril z največimi nebeškimi darovi, z najpopolnejšimi čednostmi, da je zamogel njemu odločene dolžnosti Bogu dopadljivo opravljati. To nam poterjujejo besede sv. evangelija, ki ga imenuje „ pravičnega", kar pomeni, da ima vse čednosti v najviši stopnji. V njem so se strinjale vse čednosti vseh pra¬ vičnih stare zaveze, kar smo že premišljevali. On je bil Mariji najbolj podoben, nje najbolj vreden. Marijo je angelj Gospodov „ milosti polno" imenoval. Jo¬ žefa imenuje sv. evangelij „pra¬ vičnega". Marija je najčistejša Devica, Jožef najnedolžniši vseh mož. Marija je bila zvoljena Mati Sinu Božjega! sveti Jožef je bil zvoljen rednik njegov. Oba sta bila zvoljena, da sker- bita za nebeško Dete; oba sta ga s preserčno ljubeznijo lju¬ bila. Obema je bilo odločena enaka slava; oba naj bi pra¬ voverni visoko in preserčno častili. - Tako je bil sveti Jožef Mariji enak; in to je moralo biti, da je bil Marije vreden, da je smel na njeni strani biti. Pa ne le, da je bil njen vreden varh; o veliko več je bil. Marija, ona najimenit- niša stvar Božja, ona blažena med vsemi ženami, Mati Zveličarjeva, ki je vse mi¬ losti Božje v lasti imela, ona kraljica nebes in zemlje, ona je podložna svetemu Jožefu. Angelji so srečni, da jo imenujejo svojb kraljico; nezmerno velika sreča vsa¬ kemu človeku je, biti služabnik Marijin; ona pa, polna ponižnosti streže svetemu Jožefu, uboga in urno spolni vsako po¬ velje njegovo; imenuje ga svojega go¬ spoda. Kolika visokost, kolika sprednost svetemu Jožefu! In kolika mora biti le¬ pota njegova, da je bil vreden spoznan, biti v tako tesni zvezi z najčistejšo De¬ vico ! Cerkveni učeniki stavijo preimenitno čast svetega Jožefa v te le sprednosti: 1. da je bil pravi, resnični mož Marijin; 2. da je imel ime oče Kristu¬ sov; 3. da je to ime po pra¬ vici zaslužil, ker je, razun na- tornega spočetja, vse lastnosti očetove imel; 4. da je bil glava ali gospodar Marijin in Kristu¬ sov; 5. da sta ga Jezus in Marija posebno spoštovala in ljubila ; in 6. da je bila tako njegova služba v tesni zvezi med Sinom človekovim. Vir in vzrok vseh teh spred¬ nost je pa le perva sprednost, da je »mož Marijin". To je njegova perva čast, da je pravi, resnični mož njen, in da je imel vse pravice in vse dolž¬ nosti resničnega moža, razun le tistih pravic, ki bi se z ob¬ ljubo devištva ne strinjale. Velikost te sprednosti pa bomo spoz¬ nali, ako premislimo, da le on edini je bil odbran in zvoljen zmed vseh drugih Adamovih otrok, daje bil „mož Marijin" in ta čast ima vse druge sprednosti v sebi. Sv. Janez Damaščan pravi: „Ta čast je bila svetemu Jožefu podeljena po čisto posebni milosti Božji, to je dar, ki vi¬ soko preseže druge darove Božje. Vse, 174 karkoli od tega svetega moža reči za- moremo, je v tej časti združeno. “ (Or. III. de Nat. V.) Ko je sv. Gregor Nacijancenski hotel z eno besedo pohvaliti moža svoje sestre Gorgonije, je v svoji enajsti pridigi re¬ kel: „Hočete, da vam tega moža z eno besedo opišem? On je njen mož — ne vem, kaj bi več reči mogel." — O koliko bolj po pravici mi lahko rečemo: V slavo svetega Jožefa je zadosti beseda: „Mož Marijin." Ta čast je njegova perva spred- nost. O sveti Jožef, ti prečastiti očak, ki si Marijo svojo nevesto, svojo ženo ime¬ novati smel, mi občudujemo visokost tvoje časti in velikost tvoje svetosti, ki je bila primerjena tej časti; pa te ponižno pro¬ simo; pridobi nam to milost, da bomo zvesti otroci Marijini, da smo tako tudi tvojega varstva vedno bolj vredni. Amen. 3. Oče. O prelepa beseda „Oče“! Ni pa bilo očeta na zemlji in ga ne bo, ki bi toliko ljubil svojega otroka in tako le zanj ži¬ vel, kakor je bil sveti Jožef. Bog, ki je svetega Jožefa k toliki časti povzdignil, je tudi njegovo serce s toliko ljubeznijo napolnil, kakor nobenega druzega očeta ne. In da je bil sveti Jožef »oče Kri¬ stusov" imenovan, to je nova sprednost, to je edina slava temu velikemu očaku. Kdo pa mu je ta priimek dal? »Očeta Kristusovega" so ga imenovali Judje, evangelisti in tudi Marija ga je s tem prelepim imenom počastila. Ker je bil sveti Jožef mož Marijin, so ga sploh vsi ljudje imeli in tudi ime¬ novali »očeta Kristusovega". Sv. Lukež piše: „In Jezus, kadar je začel (učiti), je bil pri tridesetih letih, kakor so me¬ nili, sin Jožefov.« (3, 23.) Sveti Matevž piše, da, ko je Jezus v Nazaretu v shod¬ nici imenitne resnice razkladal, so se ljudje čudili, od kod ima toliko modrost in so rekli: »Ali ni tesarjev sin?« (13, 55.) In sveti Janez pripoveduje, da so ljudje rekli: „ Ali ni ta Jožefov sin, čigar očeta in mater poznamo?« (6, 42.) Pa svetega Jožefa za pravega očeta Kristusovega niso imeli le Judje, ki Je¬ zusove Božje natore in njegovega pre¬ čudnega spočetja spoznali niso; tudi evan¬ gelisti so ga tako imenovali. Ko je Bog očitno razodel, da Marija je spočela od sv. Duha, potem evangelisti sv. Jožefu naravnost dajejo ime, čast in slavo »očeta". Sv. Hilarij, ko razlaga sv. evangelij, pravi, da od tistega trenutka, ko je Bog svetemu Jožefu razodel skrivnost včlovečenja (Mat. 1, 21.), ga ne imenuje več »Jožefa, sinu Davidovega" ali »moža Marije", ampak mu s službo daje tudi preimenitno in pre¬ slavno ime: »Oče". Tako piše sv. Lukež: „ Njegov oče in njegova mati sta se ču¬ dila nad tem, kar se je od njega govo¬ rilo.« (2, 33.) »In spet pravi: »Njegovi starši so vsako leto v Jeruzalem hodili« (2, 41.) »In ko je bil dvanajst let star, šli so njegovi starši v Jeruzalem po na¬ vadi praznika« . (2, 42.) In zopet: »Nje¬ govi starši tega niso vedeli.« (2, 43.) Pred rojstvom Kristusovim je Marija sama Sinu Božjega nosila. Po rojstvu pa so se pravice očetovske svetemu Jožefu pomnožile. Tudi sveti Jožef je Jezusa nosil. Trideset let sta Jezus in Marija svetega Jožefa klicala s prelepim imenom »Oče". Ljubezen, čast in pokorščino sta mu skazovala. In ves čas tega skrivnostno tihega življenja je bila včlovečena Beseda Božja pokorna Jožefu in Mariji, najpo- prej Jožefu, potem Mariji, kakor to tirja spodobni red pokorščine med starši; po¬ prej očetu, potem materi. Ta pokorščina pa ni bila prisiljena, bila je popolnoma prostovoljna, ni bila zapovedana, ampak le v prostem ponižanji Boga samega. In 175 ta prostovoljna pokorščina Jezusova le še množi čast Jožefovo. On ni bil v to vi¬ soko čast postavljen po natornem redu, ampak le po milosti Božji je bil gospod hiši Gospodovi, je bil mož in oče na vse strani in z vsemi pravicami; izvzeto je bilo le natorno spočetje. In angelj Go¬ spodov je svetemu Jožefu dvakrat rekel: „ Vstani in vzemi Dete in njegovo Ma¬ ter. “ (Mat. 2, 13. 20.) In vselej pristavi sv. evangelist: »In je vstal in vzel Dete in njegovo Mater 11 (2, 14. 21.) Tudi Marija sama je svetega Jožefa imenovala »očeta". Ko sta Jezusa tretji dan v tempeljnu našla, mu je njegova Mati rekla: „Glej, tvoj Oče in jaz sva te z žalostjo iskala “ (Luk. 2, 48.) Je li pa velika čast, posebna spred- nost, da je sveti Jožef imenovan »Oče Kristusov?" To ime daje svetemu Jožefu neizre¬ čeno veliko sprednost. Bog sam mu je dal to ime; nebeški Oče mu je tako dal svoje lastno ime; in to ime je veči, ka¬ kor je ime »sin Marijin", kar je Jezus na križi svetemu Janezu rekel. Učeni Suarec pravi: »To smemo za resnico imeti, da mu to ime brez posebne naredbe Božje ni bilo dano. Ne prebla- žena Devica, ne sveti Lukež brez poseb¬ nega navdajenja Božjega tega nista rekla." Zato pravi sveti Bernard : »Po tem imenu »Oče Kristusov" lahko sodimo, kako ve¬ lik in kdo je bil sveti Jožef; ker imena z modrim premislikom dana naznanujejo čast, bistvo in stan, za kar so dana. Ker je pa večni Oče v svoji najviši mo¬ drosti in previdnosti to svojo lastno ime temu možu dal, je zadostno pokazal, h koliki časti ga je povzdignil, ko mu je z imenom prepustil večidel vso pravico in skerb. “ V primerj enem zgledu imamo to res¬ nico lepo pokazano in uterjeno. Ko je bil Gospod Jezus Kristus že blizo smerti, je oziraje se na sv. evangelista Janeza preblaženi Devici rekel: »Zena, glej tvoj sin!“ (Jan. 19, 26.) S teh besed skle¬ pajo vsi cerkveni učeniki, da je Kristus posebno ljubil sv. Janeza, ko mu je to¬ liko visoko čast skazal in mu je svoje lastno ime dal, in sicer ne, da bi mu bil le samo ime dal (Božja dela so po¬ polnoma), ampak tako da ga je na mesto sebe postavil, ter mu je posebno ljubezen in skerb do svoje Matere vlil. Ime »Oče Kristusov" je pa veliko veličastnejše, ka¬ kor ime »sin Marijin", ne le ker ima »Oče" veljavo, ampak ker čast Kristu¬ sova neskončno preseže čast preblažene Device. Sveti Jožef pa ni imel le tega imena, ampak on je bil, razun natornega spo¬ četja, zares pravi »oče Kristusov". In sicer: 1. ker je imel pravo očetovsko serce za Jezusa; 2. ker ga je Kristus kot svojega očeta spoštoval; 3. ker je svojo ljubezen do Kristusa po očetovsko skazoval; 4. ker je Kristusa za svojega otroka sprejel; 5. ker je po zakonu bil pravi mož Marije, iz ktere je bil Kristus rojen; 6. ker je po zakonski ljubezni z Marijo vse skupno imel in je toraj Ma¬ rijino Dete tudi Dete Jožefovo bilo. Imel je toraj sveti Jožef ljubezen, skerb in čast očetovo. Zato pravi sveti Janez Damaščan, da je bil sveti Jožef za očeta sprejet. Sveti Bernard pa zopet piše (Hom. 3.): »Jožef je bil zvest in moder hlapec, kterega je Gospod posta¬ vil v tolažbo svoji Materi, v rednika svo¬ jega telesa in v prezvestega sodelavca pri veliki naredbi na zemlji. Po pravici toraj nanj obernemo, kar je pisano od druzega Jožefa: »In ga je naredil kakor očeta in gospoda vse njegove hiše, in poglavarja po vsi deželi.* (I. Mojz. 45, 8.) In ko sv. Irenej govori, da je Jožef na angelj- novo opominjevanje skrivnost sv. Duha brez odloga verjel in je Marijo k sebi 176 vzel, pristavi (Libr. 4. c. hor.): ,Poln ve¬ selja je skerbel za splošno izrejo in je rad prevzel, da je ž njim šel v Egipt in zopet nazaj in je v Nazaret šel." Sveti Rupert pa pri razlaganji besed: „Jakob pa je rodil Jožefa", primeri versto teh rodov z lestvico Jakobovo ter pravi (Lect. 3.): „Najviši klin te lestvice, na ktero se je Gospod vperal, je Jožef. Pa kako se je Bog in Gospod na tega moža ope- ral?" vpraša in sam odgovori: „Kakor se varovanec ali sirota opera na svojega skerbnika, ker Kristus je brez očeta na svetu bil rojen, in tako se je operal na svetega Jožefa, ki je bil Detetu najboljši oče, ker sta po njegovi očetovski skerbi bila preskerbljena Dete in njegova de¬ viška Porodnica." Sv. Avguštin dostavi še drug vzrok, da sveti Jožef zasluži res ime „oče“ ter pravi: „Jožef bi bil po pravici tudi oče takemu sinu, kterega bi mu ne bila po¬ rodila njegova žena, ampak kterega bi si bil od drugod za svojega otroka vzel. Ker s prijemo za otroka je sin tudi tisti, ki je čisto ptuj; in kdor ga za svojega sprejme, bo oče imenovan in je oziroma tudi resnični oče. Sveti Jožef je pa njega, kterega mu je njegova žena po moči sv. Duha rodila, kot najljubše, od Boga mu darovano Dete sprejel, ga posinovil, ga za svojega sprejel; tako je Kristus ozi¬ roma bolj žlahten sin Jožefov postal. Morebiti bolje recimo: Kristus si je Jo¬ žefa v očeta zvolil, sam pa je njegov sin postal." (Lect. 2. de cons. evang.) To si lahko še drugače razložimo. Ker je bil Jožef v pravem zakonu z Ma¬ rijo sklenjen, je tako bila Marija njegova, kot žena. In tako je bil tudi njen pre- blaženi sad njegov. Pravica pravi: Kal¬ na ptuji zemlji raste in je posajeno, je lastnina njega, čigar je zemlja. Ako bi v vertu po čudežu studenec izvirati za¬ čel, je studenec njega, ki je lastnik verta. Kakor je zaklad najden na njivi njegov, čigar je njiva; kakor je sad drevesa nje¬ gov, čigar je drevo, tako je bil sad bla¬ goslova, kterega je deviška zemlja Marijina od Boga prejela, po pravici njegov, čegar je ta zemlja bila; kakor je v blagoslo¬ vih očaka Jožefa vpodobljeno. Tudi še to pomislimo, da sta mož in žena po zavezi zakona eno; eno serce, ena volja. Zato imata vse skupno, da to, kar je enega, je tudi po pravici druzega. Ker je toraj preblažena Devica resnična Mati Kristusova, ni drugače mogoče, da je Jezus, Sin Marijin, bil tudi lastnina svetega Jožefa, moža njenega. O presrečni mož, sveti Jožef! kolika čast, da si oče, rednik in varh Sinu Bož¬ jega imenovan in tudi v resnici! Kolika sreča pa tudi za me, da tebe svojega očeta imenovati smem; saj smo vsi bratje in sestre Kristusa, tvojega rejenčeka! In tako imam tudi jaz, tvoj nevredni slu¬ žabnik, pravico do tvoje očetovske lju¬ bezni , do tvojega mogočnega varstva. Vzemi me toraj v svoje varstvo in bodi mi pribežališče v vseh potrebah tega živ¬ ljenja, zlasti pa o moji smertni uri. O sveti Jožef, naš vodnik, varuj nas in varuj sv. katoliško cerkev. Amen. 4. Hišni gospodar. „On jima je bil pokoren"; s temi kratkimi besedami popiše sv. Lukež, kako se je nebeški Zveličar zaderžal in ob¬ našal proti svojim staršem v Nazaretu. In Jezus je rastd v modrosti in starosti, in v milosti pri Bogu in pri ljudeh. u (2, 51. 52.) Kratke so te besede, pa nam zadostno opišejo srečo presvete družine. Saj so v tej družini bile najveličastnejše in najsvetejše osebe, ki so kdaj bile in ki še bodo na tej zemlji. Bil je sam Sin Božji, Mati včlovečene Besede in namestnik nebeškega Očeta. 177 Najsvetejši vseh svetih, kraljica svetnikov in največi vseh svetnikov. Po pravici se ta mala družinica imenuje pozemeljska Trojica, podoba nebeške Trojice, pa tudi podoba, ogledalo vsaki kerščanski družini, vsaki kerščanski hiši. Kaki mir, kakšna edinost je bila v tej hišici! Bili so vsi enega serca, enega duha, ene volje. Glava, gospodar celi družini pa je bil sveti Jožef. Ker je bil sveti Jožef mož Marijin, je ravno zato bil tudi gospodar preblaženi Devici in Kristusu po člo¬ veški natori. Po nauku sv. Pavla je „mož glava žene“ (I. Kor. 11, 3.), ker je žena iz moža vzeta. Zato zapove sv. Peter (I. 3.), naj bodo žene podložne svojini možem, kakor je bila Sara pokorna Abrahamu in ga je svojega gospoda imenovala. Zato je pa tudi preblažena Devica častila sv. Jožefa in ga spoznala kot svojega moža, kot svojega gospoda. Sv. Avguštin sicer pravi (de ass. V.), da preblažena Devica je bila izveta za¬ povedi, ki pravi, in velja vsem drugim ženam: »Pod oblastjo moža boš. 11 ' (I. Mojz. 3, 16.) Pa pristavi, da zato nje ta zapoved ni vezala, in v tem oziru ni pod oblastjo moža bila, ker je Kristusa od svetega Duha spočela. In sv. Tomaž piše o tem (Quaest. 30. art. 2.): „Kar se tiče spoznanj Božjih skrivnost in pre¬ jemanj posebnih milost, ni mogla biti Marija pod oblastjo svojega moža. V hiš¬ nih zadevah pa, v zunanjih rečeh je bila svetemu Jožefu, svojemu možu vdana; ker voditi celo družino je bila njegova naloga. Pred svetom, zunanje je bil sveti Jožef gospodar; zato mu je Marija naj- veče spoštovanje skazovala, pa tudi na¬ tančno pokorščino. Tudi Bog ga je kot gospodarja postavil. Kadar je bilo kaj zunanjega na Božje povelje storiti treba, mu je Bog to razodel. Naj Detetu da Ime Jezus: »Imenuj njegovo Ime Jezus!“ (Mat. 1, 21) mu je Bog po angelju spo¬ ročil. Tudi beg v Egipt in hoja nazaj je njegovi skerbi prepustil. Kako velik je vendar sveti Jožef za¬ voljo teh sprednost v naših očeh ! Marija, preljubljena hči nebeškega Očeta, deviška Mati Sinu Božjega, neomadežano svetišče svetega Duha, ga vboga, ga časti ko svo¬ jega gospoda, ko svojega moža. Angelji se njej vklanjajo in jo, svojo Gospo, po¬ zdravljajo, ona pa se vklanja Jožefu in njemu služi. Pa še več! Včlovečena Beseda, Sin Boga Očeta od vekomaj, kteremu je vse podložno, in pokorno, on se poniža in časti Jožefa ko svojega očeta, ter mu je pokoren. To pa, seveda, se zamore reči le oziroma na človeško natoro Gospodovo, in pa ker je Kristus, akoravno tudi Bog, hotel prostovoljno pokoren biti svetemu Jožefu. „On jima je bil pokoren", pravi sveto pismo, ne pa, da bi bil v to za¬ vezan. Učeni Suarec pravi, da Kristus po časti svoje osebe ni bil nikomur pokoren, ali da spoznamo visoko čast svetega Jo¬ žefa, je zadosti, da vemo, da je Kristus, oziroma svoje človeške natore, svetemu Jožefu hotel pokoren biti, in akoravno je oziroma svoje Božje natore bil popolnoma le za-se, je vendar njemu skazoval res¬ nično pokorščino, in sicer kot svojemu očetu in gospodarju. „ Zares edina, nezmerna ponižnost je, da je Bog človeku pokoren, pa je tudi čast in slava brez primere, da človek Bogu zapoveduje", zakliče sv. Bernard. Pa tudi sveti Jožef je z vernim ser¬ cem molil svojega Božjega rejenčeka, in kolikor bolj je spoznal, da je zavoljo to¬ liko posebnih sprednost in milost tako visoko povzdignjen, toliko ponižnejši je bil. Tudi Mariji, svoji preljubljeni nevesti, je najviše spoštovanje skazoval; spoznal je v njej Mater svojega Odrešenika, pre- 12 178 blaženo med vsemi ženami in povzdig¬ njeno nad stvarmi. Nasprotna, ljubezen in resnično spoš¬ tovanje, ponižnost in priprostost vseh udov svete družine in voljna pokorščina gospodarju, je bila popolna edinost in ne¬ izrečena sreča te preblažene hiše. O častimo preserčno to sveto družino in njenega gospodarja, svetega Jožefa, da bi sprosil edinost in mir vsem kerščan- skim hišam. O ti presrečni sveti Jožef! kako vi¬ soko te je Bog povzdignil, ko te je po¬ stavil gospodarja sveti družini, da sta ti bila v ljubezni, v pokorščini in s spošto¬ vanjem vdana sam Sin Božji in njegova deviška Mati Marija. S koliko skerbjo si ohranil mir in edinost v svoji hiši ! O sprosi nam, da tudi mi ljubimo sveti mir in da v njegovo ohranenje radi kaj po- terpimo! 0 prečastiti gospodar svete dru¬ žine. varuj in blagoslovi vse kerščanske gospodarje, naj posnemajo tvoj lepi zgled. Varuj in blagoslovi še posebno gospodarja, poglavarja velike kerščanske družine, svete cerkve, ki je v tolikih stiskah! Sprosi nam edinost v veri, in pa ljubi mir, da veselo služimo Gospodu in njemu, ki je Bog miru, z dopadljivim sercem dopa- demo. Amen. 5. Njegova družina ga ljubi. V vedni obhoji z Jezusom in z Ma¬ rijo je bil sveti Jožef zares presrečen. V duhu je v svojem rejencu spoznal v člo¬ veški podobi zakritega Sinu Božjega in v Mariji preblaženo deviško Mater njegovo. Z njima preserčno sklenjen je živel v revni Nazarenski hišici sicer ubogo in de¬ lavno, pa temu svetu prikrito in Bogu posvečeno. Le z delom svojih rok si je prislužil toliko, da je preživel sveto dru¬ žino ; ali delati je moral zgodaj in pozno. Pri vsem delu ga je navdihovala sladka misel, da sme delati, da sme skerbeti za Jezusa in za Marijo. Srečen, presrečen je bil še posebno zato, ker mu je Jezus, ko mladeneč in ko že dorastli mož pri vsem delu po¬ magal. In tako je bilo njegovo delo po¬ svečeno celo z rokami Božjega Sina sa¬ mega. Občudoval je poniževanje svojega Boga, in to ga je v ponižnosti le vter- dovalo. V tem moramo še bolj spoznati, kako preserčna zaveza ljubezni in popolne pri¬ jaznosti je bila med Jezusom in svetim Jožefom in med Marijo in svetim Jože¬ fom. In ta vzajemna ljubezen, to spoš¬ tovanje je izviralo iz časti in iz službe, ktero je Bog sam svetemu Jožefu od¬ ločil. Marija ga je ljubila že zavoljo svoje lastne svetosti.UčeniSuarec pravi: „Čednost in svetost dobre žene tirja, da ljubi svo¬ jega moža, in da zlasti njegovi duši želi in nakloni vse dobro. Ker je pa bila pre- hlažena Devica v vsem popolnoma, je tudi v tej ljubezni bila popolnoma/’ K tej ljubezni jo je budila tudi še hvaležnost, ktero smo dobrotnikom dolžni in ktera se ravno z ljubeznijo najbolje in najlepše poplačati zamore. Sveti Jožef je pa zavoljo Marije mnogo preterpel, ve¬ liko truda imel in sicer, kar se je tudi spodobilo, s posebno in preserčno ljubez¬ nijo. Prava ljubezen pa obrodi dolžnost nasprotne ljubezni. K tej sveti resnični ljubezni je Ma¬ rijo vnemala tudi enakost sere; vedna, toliko letna in preserčna obhoja in zdru¬ ženo življenje s svetim Jožefom, ki ni bilo nikdar z nikakoršno nasprotnostjo kedaj skaljeno — vse to je obrodilo pre¬ serčno nasprotno ljubezen. Skoraj ravno ti nagibi, zavoljo kte- rih je Marija svetega Jožefa posebno in preserčno ljubila, veljajo tudi oziroma na Gospoda Jezusa Kristusa samega. De s 179 kolikor veči popolnostjo je Gospod sam vse storil, kakor njegova preblažena Mati, toliko lepša in preserčnejša je bila tudi ljubezen, s ktero je Sin Božji ljubil svo¬ jega reditelja, svetega Jožefa. Zato pravi sv. Rupert (Libr. 2. in cant.), ko razlaga one besede: „Moj ljubi je moj in jaz sem njegova; on se pase med lilijami 11 ; (Vis. pes. 2, 16.) »Kdo so te lilije drugi, kakor sv. Jožef, prijatelj preljubega in Marija toliko ljub¬ ljena. Oba sta resnične bele lilije zavoljo devištva svojega zakona, in zavoljo po¬ polne čistosti, v kteri sta živela/ Pa tudi ljubezen Jožefova je bila res¬ nična, posebna in popolnoma. On je bil v svoji službi najbližej časti Matere Božje, in ravno njegova služba je bila najpri- pravniši pripomoček doseči popolnost sve¬ tega življenja. Sveti Jožef je videl, da sta Jezus in Marija tako tiho, vsemu svetu skrito ži¬ vela v njegovi hiši. Tudi njemu se je to življenje prikupilo, ter mu je bilo ljubo in drago. In ako mu je delo pripustilo, je tudi on na tihem v svetem premišlje¬ vanji z Bogom se pogovarjal. Vsako delo pa je posvetil z dobrim namenom.. O kako je v ljubezni in v vseh čednostih rastel v preserčni obhoji z najsvetejšimi, ki so kedaj na tem svetu živeli! Še posebno zato je njegova ljubezen vedno popolniša bila, ker je bila njegova služba v vedni neposredni dotiki z osebo Kristusovo. Komu bi pač Kristus bolj po pravici reči zamogel: „Lačen sem bil, in si mi dal jesti; žejen sem bil, in si mi dal piti; ptujec sem bil, in si me pod streho vzel; nag sem bil, in si me oble¬ kel.* (Mat. 25, 35). To je bilo nekaj posebnega v službi svetega Jožefa, da je vsa svoja dela in opravila neposredno storil osebi Kristusovi. Kakor je bil greh Gospodovih križavcev zavoljo imenitnosti njegove osebe, po svoje največi, tako so . bila posebne veljave vsa djanja ljubezni, ktera je sveti Jožef osebi Kristusovi sto¬ ril; in ta veljava je bila še pomnožena s tem, da je on vse tej osebi storil s popolno zavednostjo in resnično ljubez¬ nijo. Če je bila blagoslovljena hiša Obe¬ doma zavoljo skrinje zaveze, ki je tri mesece v njej stala, koliko polnost svo¬ jega blagoslova je Bog razlil še le nad Jožefom, v čigar hiši ni bila le skrinja nove zaveze, preblažena Devica Marija, ampak kjer je bil postavodajalec nove zaveze sam, včlovečeni Sin Božji in to ne tri mesece, ampak trideset let! O kako srečen, posrečen je bil sveti Jožef! Kako ga je ljubila družina nje¬ gova ! Kako blizo — pri sebi je imel vedno Jezusa, svojega Boga! Kdo bi ne želel, biti tako srečen? Tudi mi se te sreče lahko vdeležujemo. Tisti Božji Zve¬ ličar, tisti Jezus, ki je v njegovi hiši bi¬ val, je tudi nam prav blizo; biva noč in dan na naših altarjih, ter je vedno pri¬ pravljen, nas sprejeti, z nami se pogo¬ varjati. In kako ljubeznjivd nas on celo vabi k sebi! „Pridite k meni vsi, kteri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživel\“ (Mat. 11, 28.) Tako nas milo kliče. O sveti Jožef, sprosi nam to veliko milost Božjo, da smo zadovoljni s svojim stanom, da smo vedno delavni, v spol- novanji svojih dolžnost tako zvesti, ka¬ kor si bil ti, da ljubimo tudi mi tiho, samotno življenje, molitev in premišlje¬ vanje, da v tvojem varstvu, po tvojem zgledu v čednostih bogati, to pozemeljsko stanovanje premenimo $ stanovanjem več¬ nim, tam pri tebi v nebesih. Amen. 6. Velik svetnik. Sv. Tomaž Kempčan nam svetuje, naj hi se zastran zasluženj svetnikov ne prič- 12* 180 kali in radovedno ne preiskavali, kteri med svetniki je veči. Ako pa pri vsem tem pred vsemi svetniki svetemu Jožefu sprednost prilastujemo, mislim, da smo to imenitnosti tega slavnega očaka dolžni, ter se pri tem operamo na nauk sv. pisma in sv. cerkvenih učenikov. K temu nam tudi pravico daje priimek svetega Jožefa: »Oče Jezusa Kristusa in mož Marijin/ Tudi sveti Oče Pij IX. toliko slavnega imena, v svojem pismu leta 1870 to spred¬ nost naznanijo, ko pravijo: » Cerkev je v vseh časih, zavoljo velike časti, ktero je Bog temu svojemu zvestemu služabniku do¬ delil, svetega Jožefa za deviško Materjo Božjo z najvišimi priimki častila/ V svoji časti preseže angelje; angelji so služabniki Božji, sveti Jožef pa je oče Sinu Božjemu. Ta velik očak preseže v visokosti in časti vse očake in preroke stare zaveze. Oni so gledali skrivnosti Božje le v po¬ dobah, od dalječ; sveti Jožef pa v čisti svitlobi, v resnici. Sveti Jožef preseže v visokosti in časti vse pravične in vse svetnike nove zaveze. Saj celo aposteljne je Jezus imenoval le svoje prijatelje, svoje učence; in po svojem vstajenji jim je rekel tudi bratje. Sv. apostelj Pavel je vesel, da se sme imenovati služabnik Kristusov. Svetega Jožefa pa je Jezus sam velikrat imenoval in klical s sladkim imenom »oče®. In kakor pobožni Gerzon pravi, da za Marijo ni bil noben Zveličarjevih ljub¬ ljencev njegovemu Božjemu Sercu tako ljub, kakor sveti Jožef; pa tudi nihče ni prejemal tako preserčnih dokazov njegove prijaznosti in njegove ljubezni, kakor sveti Jožef. Sv. Janez evangelist, zmed vseh učencev najbolj ljubljen, je smel pri zadnji večerji nektere trenutke na persih Gospodovih sloneti; Marija Magdalena je smela 'njegove noge s svojimi solzami močiti, s predragim nardovim oljem obliti in s svojimi lasmi brisati. Sv. Tomaž se je smel ran Gospodovih dotakniti. Vse te milosti so hile velike; ali vendar kaj so bile v primeri s sprednostjo, ktero je imel sveti Jožef? Vsak trenutek se je smel bližati svojemu rejenčeku, ga na svoje očetovsko serce pritisniti in se ž njim ljubeznjivo radovati. In kaj so vsa djanja, ktera so svetniki v službi Kri¬ stusovi storili v primeri s tem, kar je sveti Jožef svojemu Božjemu rejenčeku storiti smel in res storil? Po vsi pravici se toraj spodobi, da je v zapisniku svetnikov ime svetega Jožefa na verhu, preč za presladkim Imenom Marijinem. Saj je on pervi. kterega sveti Duh sam po ustih evangelistovih med pravične, med svetnike postavi. Koga hočemo postaviti nad njega, kteremu je Gospod sam pokoren bil, kterega je Go¬ spod sam svojega sprednika spoznal in častil ? Učeni Suarec pravi: »Kakor je člo¬ veška natora Kristusova toliko bogatejše darove prejela, kolikor bližej je bila večni Besedi, in je za njo Mati Božja, ko Sinu najbližnja, najbolj blagodarjena; tako je sveti Jožef tretji v versti prejel nebeške darove, ker je za preblaženo Devico naj- bližnji Kristusu bil, in je ž njim najbolj zaupljivo v pretesni zavezi živel/ Kakove darove vednosti in modrosti, ktere milosti pred drugim je sveti Jožef prejel, je, za gotovo, neznano. Le to vemo iz evangelija, da je imel razsvet¬ ljenje angeljev in preroška razodenja. V drugem zamoremo le reči, da sveti Jožef je gotovo prejel vse tiste darove in mi¬ losti, ki so mu bili v zadostno spolno- vanje njegove visoke službe potrebne in koristne. Pismo sv. očeta Pija IX. leta 1870 se pa prične s temi besedami: »Prečastitega očaka, svetega Jožefa je vsegamogočni Bog pred vsemi drugimi svetniki zvolil, da je bil tu na zemlji 181 prečisti in resnično mož neomadežane Device Marije, in dozdevni oče njegovega edinorojenega Sinu. Da je zamogel to sebi izročeno službo toliko zvestejši oprav¬ ljati, ga je Bog z zgolj posebnimi darovi ozaljšal in obsul." S temi besedami je zadosti očitno, da sv. cerkev svetemu Jožefu posebne milosti prilastuje. Sicer v teh besedah ni rečeno, ktere posebne darove je prejel; ven¬ dar se ne sme bati, ako med te da¬ rove štejemo sprednosti, ktere je mili Bog podelil tudi drugim svetnikom, kakor sv. Janezu Kerstniku. Sv. Alfonz Ligvorjan v svoji pridigi svetemu Jožefu v čast pravi: „ Ker je Bog svetega Jožefa zvolil, da je očetov¬ sko službo pri osebi včlovečene Besede prevzel, moramo prepričani biti, da mu je dodelil vse tiste darove modrosti in svetosti, ki so tej službi se spodobile. Tudi ne moremo dvomiti, da ga je Gos¬ pod obdaril z vsemi darovi in z vsemi sprednostmi, ktere je tudi drugim svet¬ nikom podelil." In pobožni Gerzon pristavi, da je sveti Jožef tri posebne sprednosti prejel; pervič, da bil, kakor Jeremija in sv. Janez Kerstnik že v maternem telesu posvečen, drugič, da je ob enem z Božjo milostjo poterjen bil; in tretjič da nobe¬ nih mesenih nagnenj ni imel. Občudujmo tudi mi nezmerno visokost in čast, v ktero je Gospod Bog svetega Jožefa postavil; častimo tudi mi tega tako visoko povzdignjenega svetnika in skazujmo mu preserčno češčenje in ne- omahljivo zaupanje na njegovo pomoč. O prečastni očak, sveti Jožef, ki v visokosti in v časti vse angelje in svet¬ nike presežeš in si zraven svoje deviške neveste najbližej sedeža Božjega; s pre- serčnim veseljem spoznam in častim tvoje veličastvo, ter hvalim Boga za tolike in tako velike sprednosti, s kterimi te je Bog pred drugimi svetniki obogatil! Sprejmi me kot svojega resničnega ča- stivca pa ponižnega služabnika, in poma¬ gaj mi, da po svoji moči tudi drugim oznanujem slavo tvojo, da bo v spoznanji tvoje časti in tvoje velikosti povsod! Božje Ime češčeno in hvaljeno. Amen. IV. Naš pomočnik. i. Tudi mi ga častimo. veti Jožef je od vekomaj zvoljeni prečisti ženin in varh preblažene Device Marije in rednik in vodnik Božjega Zveličarja v njegovi mladosti. V svojem življenji je Sinu Božjemu in njegovi deviški Materi preimenitna in preserčna opravila skazovati smel ter je bil ž njima v naj¬ tesnejši zavezi. Jezus ga. je klical svojega „očeta"; Marija ga je imela svojega go¬ spoda in moža. To smo premišljevali v prejšnih odstavkih. Videli smo, kako veliko čast, kako nedosegljive sprednosti mu je Gospod Bog naklonil. Tej časti, tem sprednostim je bila primerjena tudi obilnost tistih mi¬ lost, s kterimi ga je Gospod tu v živ¬ ljenji obdaril, pa tudi tistega veličastva, s kterim ga je po tem življenji v nebe¬ sih kronal. Mar ne zasluži sveti Jožef našega 182 posebnega češčenja, naše posebno ljubezni? Saj, za Marijo Devico, nobeden vseh svet¬ nikov ne preseže svetega Jožefa v veli¬ kosti in veličastvu; nobeden ni tako bo¬ gat Božjih milost in svetih čednost; no¬ beden tako mogočen v nebesih, ka¬ kor on. Zato pa za češče- njem prebla- i žene Device Marije ni no¬ beno češčenje tako opravi¬ čeno, tako spodobno, kakor je če¬ ščenje svete¬ ga Jožefa. Pa tudi Božjemu Zve¬ ličarju in nje¬ govi deviški Materi nobe¬ no češčenje ni ljubše, ka¬ kor je češče¬ nje svetega Jožefa; saj sta nam vsem v tem najlepši zgled zapu¬ stila. Ni je tudi lahko pobož¬ nosti ki bi bila kristjanu bolj koristna, kakor je češčenje svetega Jo¬ žefa. Ako je to češčenje pravo, res¬ nično ,. je eden najboljših pripomočkov, s kterim v duhovnem življenji napre- do varno. Cerkveni učeniki naštevajo te le tehtne uzroke, zakaj naj vsi pravoverni svetega Jožefa posebno častimo: 1. Sveti Jožef je zavoljo svoje pre¬ slavne službe, kot rednik Kristusov, ud vstvarjene Trojice, ki je: Jezus, Marija, Jožef; ter je zdaj v nebe¬ sih z Marijo najviši pov¬ zdignjen (in ordineunionis hypostaticae. Suarec in disp. de in- car.) 2. Svojo posebno sve¬ tost in svojo prečudno moč pri Bogu si je pridobil s tem, ker ni čisto nič sto¬ ril, da bi lju¬ dem dopadel, da bi pred svetom kaj veljal. Nje¬ govo tiho in skrito življe¬ nje je zares vnema, vese¬ lje in zgled vsem dušam, ki hočejo na¬ predovati v duhovnem življenji in s Kristusom že tukaj sklenjeni biti hočejo; naj že bo da v samostanu ali naj živijo med svetom. 3. Sedanja služba svetega Jožefa ozi¬ roma na vesoljno cerkev in oziroma po¬ sameznih udov svete cerkve je služba očetova. On skerbi, kot dober oče, za vse 183 potrebe naše. Le naša nevera, naša merz- lota ali naša lahkomišljena vnemarnost zamore zapreke delati njegovi ljubezni in se vstavljati njegovi skerbi. Kakor je za vse časne potrebe Božjemu Sinu in nje¬ govi deviški Materi trideset let skerbel, tako nam zamore pomagati, tako nam preskerbeti vse, kar je po volji Božji. 4. Pravi dokaz resnične ljubezni do svetega Jožefa je, da to češčenje nas bolj preserčno veže z Jezusom in z Marijo. Kaj lepo nam sv. Terezija priporoča češčenje svetega Jožefa. Ona pravi: „V svojega priprošnika in patrona sem si zvolila častitega rednika, svetega Jožefa, ter sem se mu prav preserčno izročila. Ne spomnim se, da bi ga bila od tega časa kaj prosila, da bi ne bila tudi pre¬ jela. Velike milosti, ktere mi je Bog po tem svetem očetu dodelil in veliko ne¬ varnost dušnih in telesnih, kterih me jo on rešil, so zares občudovanja vredne. “ »Zdi se, še pravi, Bog je drugim svet¬ nikom to milost dal, da v posebnih nad¬ logah pomagajo njim, kteri jih pomoči prosijo; skusila sem pa, da ta častiti svetnik je gotov pomočnik v vseh potrebah. “ „Gospod nam s tem pokazati hoče, da tudi v nebesih vse stori, kar sveti Jožef hoče, kakor mu je bil tu na zemlji, kot svojemu redniku, pokoren. To so skusili tudi drugi, kterim sem svetovala, naj se njemu priporoči. Veliko njih zdaj tega svetnika posebno časti, in vsi mi to res¬ nico poterdujejo." »Vsacega bi rada pregovorila, da bi tega častitega svetnika pobožno častil, ker sem tolikrat prepričana, koliko dobrega bi po njem od Boga lahko prejel. Nobe¬ nega nisem poznala, ki je preserčno tega svetnika častil, in bi ne bila zapazila na njem posebne rasti v čednostih. Vselej je češčenje svetega Jožefa posebne koristi. Že več let sem o njegovem godu kaj posebnega ga prosila; pa sem tudi vselej prejela. Kadar moja prošnja ni po vsem prava, jo sam napelje na kaj boljšega. Za Božjo voljo toraj prosim, kdor mojim besedam verjeti noče, naj sam po¬ skusi, da se prepriča, koliko dobrega si lahko pridobi, kdor se temu častitemu očaku priporočuje in ga pobožno časti. Zlasti oni, ki bi radi pobožno molili, naj imajo otroško ljubezen do njega. Kdor ne more pravega učenika molitve dobiti, naj si v učenika zvoli tega prečastnega svetnika, in pravo pot bo zadel." Ako bomo po nauku sv. Terezije svetega Jožefa resnično častili, pa zraven vedno pred očmi imeli, da svetnike naj¬ vrednejše častimo, ako njihove čednosti posnemamo; bomo to svojo pobožnost pokazali posebno s tem, da si prizade¬ vamo, da živimo tako verni in Bogu vdani, tako čisti in nedolžni, tako ponižni in pokorni, tako vneti in tihi, tako zbrani in od tega sveta odtergani, kakor je bil ta velik svetnik. Pobožne duše svetega Jožefa rade in pogosto takole pozdravljajo : »Češčen bodi sveti Jožef, ti poln milosti, Jezus in Marija sta s teboj; ti si blažen med možmi! — Sveti Jožef, rednik Jezusov in ženin preblažene Device; prosi za nas greš¬ nike, zdaj in na našo smertno uro! Amen. “ O prečastiti očak, sveti Jožef, ki to¬ liko zaslužiš češčenje vseh pravovernih kristjanov, ponižno te počastimo; sprejmi nas med svoje zveste služabnike. Ti si našega Zveličarja v njegovi mladosti varoval, varuj tudi našo mladost vsake nevarnosti na duši in na telesu; saj veš, kako satan in pregrešni svet preži na njo. Varuj sveto katoliško cerkev, ki se je tvojemu varstvu zročila! O sveti Jožef, varuj našega sv. očeta in nas vse! Amen. 2. Matere, častite svetega Jožefa. Pred seboj imam čedno podobo. Marija sedi in svoje nebeško Dete v naročji derži. 184 Mali Jezušček ima v svoji desnici majhen križček. Pred njim kleči drugo majhno dete, sv. Janez Kerstnik, ki svoje ročice proti Jezusu moli, kakor bi ga prosil: Gospod, tebi hočem služiti, sprejmi me. In mali Jezus svojo levico steguje proti njemu ter ga prav vabljivo gleda. Za to sveto družino stoji sveti Jožef pri svojem tesarskem stolu, operaje se na svoj veliki kotomer, ter jih prijazno gleda. Premišljevaje to lepo podobo se spom¬ nim, kako srečna je bila sveta družina, kteri je Vsegamogočni tako dobrega, tako skerbnega očeta dal. Spomnim se pa tudi, da sveti Jožef je vsaki keršanski družini, vsaki kerščanski materi in njenim otrokom to, kar je bil preblaženi Materi Mariji in njenemu Božjemu Detetu. Moja misel, pa ne le moja misel, go¬ tova resnica je: Kakor je bil sveti Jožef tu na zemlji varh sv. družini, Jezusu in Mariji; tako mu je Bog v nebesih zročil varstvo kerščanske družine, kerščanske ma¬ tere in njenih otrok. Ako bi mi bilo mogoče, bi vse ker¬ ščanske matere posebej pred svojo podobo povabil, pa bi jim rad na serce govoril; in prepričan sem; ako bi me hotle zvesto poslušati, moj nauk v svojem sercu ohra¬ niti, in bi me ubogale; za gotovo sem prepričan, da v marsikteri hiši bi se kinalo na bolje obernilo. Pustite toraj matere! za trenutek svojo družino, pa se zberite v duhu pred mojo podobo in me lepo tiho, pa zvesto poslušajte. Saj bom na kratko, pa morebiti marsikteri materi kaj novega povedal. Toraj posluh! Pri včlovečenji Jezusa Kristusa, Sinu Božjega, je bilo od Boga samega vse tako vredeno, kakor se je tudi res zgodilo. Vse okoliščine, vse, kar in kakor se je godilo, je. Bog sam odloči] in vredil. Tako je bila navedba Božja, sklep pre¬ vidnosti Božje, da je bil voljen in zvoljen mož, ki je varoval neomadežano in de¬ viško Mater Marijo oziroma njene materne časti, in je v vseh časnih rečeh skerbel za njo. Kakor je bila pa Marija, zmed vseh družili žen na zemlji edina vredna, da je bila Mati Božja; tako je bil zmed cele zemlje sveti Jožef edin vreden, da je bil mož Matere Božje. Ker je bila pa Mati Sinu Božjega vselej čista in neoma- dežana Devica, moral je tudi njen zakon z Jožefom vselej čist in neomadežan ostati. Namen Božji je bil, da je deviška Mati Sinu Božjega dobila deviškega moža, kterega je svet imel njenega resničnega moža in očeta njenega otroka. V resnici pa je bil viden angelj, varh Božjemu Detetu in Materi njegovi. Da je bil toraj sveti Jožef varh Jezusu in Mariji, je na- redba Božja. Sv. Bernardin Sienski (Serm. 1. de s. Jos.) pravi: „Večni Bog je svetega Jožefa odbral v varha, čuvaja svojih najdrajših zakladov, svojega Sina in svoje deviške Matere." To poterdi tudi sv. pismo z besedami Božjega angelja, ki je Jožefu rekel: „ Vstani, vzemi Dete in njegovo Mater!“ . (Mat. 2, 13.) To se pravi: Vzemi Dete in Mater v svojo skerb, vanj in hrani te predrage zaklade nebe¬ škega Očeta, bodi varh celi hiši, skerbi za živež, bodi jima rednik, oskerbnik, vodnik, tolažnik in gospodar. In dobro vemo, kako rad, kako vesel je sveti Jožef Jezusa in Marijo v svoje varstvo prevzel; kako zvesto in na tanko je to službo opravljal. To vse je zapisano v kratkih besedah sv. pisma, r ravi: »In je vstal, in vzel Dete ■> in njegovo Mater. “ (Mat. 2, 14.) i;.l je; urno je bil pripravljen. Kakor bi rekel: Glej, o Gospod! tukaj sem; zapovedaj svojemu služabniku; pripravljen sem, vse te ubo¬ gati. In vzel je Dete in njegovo Mater; to je, rad je prevzel njemu zročeno službo in bil jima rednik in varh, ter se je tej službi vsega posvetil z ' veseljem in z vso obilnostjo svojega očetovskega serca. 185 Sveto pismo malo govori od svetega Jožefa; kadar pa od njega, govori, ga vidimo vselej z Jezusom in z Marijo skupaj; in karkoli nam sv. pismo od njega pove, je vse prelep in zares ginljiv dokaz njegove zveste skerbi za življenje, varnost in srečo njemu izročenih teles Jezusa in Marije — tu polno veselja, tam polno britkosti. Ko mu je angelj Gospodov razodel, da njegova zaročena nevesta je Mati Božja, bila je njegova edina skerb, kako bi njena materna čast neomadežena ostala, in sv. pismo pravi: „ In je vzel k sebi svojo žerio.“ (Mat. 1, 24.) Vidimo ga potem, ko gre z Marijo v Betlehem, in kako v zapuščenem hlevu zunaj mesta pripravlja prostor za rojstvo Zveličarja vesoljnega sveta; vidimo, kako v revnih jaslicah postilja nebeškemu Detetu; vidimo tudi njegovo ljubezen, pa tudi njegovo britkost, ko novorojenemu Odrešeniku bolje postreči ne more. Vidimo ga klečati in moliti včlovečenega Boga. Revno pa vendar blaženo bivanje; pa kako sveto in pre¬ srečno opravilo v teh dneh, ko je skerbel za novorojeno Dete in za presveto mlado Mater njegovo. Občudovati moramo brit¬ kost, pa skerb, modrost, čuječnost in serčnost, da je rešil življenje Božjega Deteta pred zalezovanjem hudobnega Hero- deža, da je Mater in Dete po nevarni poti v Egipt varno vodil in za nju v ptuji, neznani deželi skerbel. Tudi v Je- ruza 1 "" - 1 em tempeljnu, kjer je Gospod per- vikras svojo Božjo modrost razodel, se vidi velika skerb. petega Jožefa v maternih besedah, ki mu pravi : „ Sin, kaj si nama tako storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala. 1 ' (Luk. 2, 48.) In ako v duhu pogledamo v malo hišico v Nazaretu, vidimo presrečno in skrito življenje te svete družine; vidimo nevtrujeno pridnost svetega tesarja, kako teše in žaga, kako verta in stavi, kako v potu svojega obraza vsakdanji kruh služi; kako pri vsaki priliki svojemu re- jenčeku kako veselje napravi, mu svoje spoštovanje skazuje; in kakor nam ver¬ jetno sporočilo pripoveduje, da ko je na večer težkega dela truden prišel domu, je majhnemu Detetu kako cvetlico, kaki sad v znamnje posebne ljubezni prinesel, da je Dete in Mater razveselil. Tako vidimo, da je sveti Jožef bil rednik Jezusov, skerben varh njegov in njegove preblažene Matere Marije. Ali to je le malo rečeno. Sveti Jožef je bil Je¬ zusu in Mariji veliko več. Da je za Je¬ zusa in Marijo z veseljem v potu svojega obraza delal, da ju je hranil in varoval, to je res; pa, ako bi bilo mogoče, da bi ju bil hranil s svojo lastno kervijo, da bi v njuno varstvo dal svoje lastno življenje, s toliko večini veseljem bi bil to storil. Tako je sveti Jožef zvesto spol- noval svojo prečastito službo, ko varh svete družine. „On je vzel Dete in njegovo Mater." — In zdaj imam jaz to preserčno željo, da bi slišale vse kerščanske matere; pa ne le slišale, ampak da bi si globoko v serce zapisale in nikdar več ne pozabile, kar bom zdaj zapisal. Kerščanska mati! po vsej pravici ti povem, bodi prepričana, da Gospod Bog, ki je svetega Jožefa tukaj na zemlji tako visoko povzdignil, da ga je zvolil vidnega angeljvarha svojemu Sinu, varha svoji deviški Materi, oskerbnika in hišnika svoji hiši; —verjemi, da je Gospod Bog tega velicega svetnika v nebesih postavil tudi angeljvarha tvojim otrokom, varha tebi, oskerbnika in hišnika tvoji hiši, in da je tudi tebe njemu izročil s temi be¬ sedami : Jožef, moj zvesti hlapec, oče mojega Sina in varh njegove Matere, tebi zročim to mater na zemlji in njene otroke; vzemi jo, ohrani jo mi in skerbi za njo, 186 ker ona in njeni otroci so tudi udje družine mojega Sina in njegove Matere. In ravno zato je Gospod Bog svetemu Jožefu v varstvo izročil kerščansko mater in njene otroke, ker so vsi udje keršan- ske družine njegovega Sina in njegove Matere, ker je vsaka kerščanska družina v sveto Nazarensko družino tako rekoč vpisana, ž njo zedinjena. Vsi, prav vsi, ki so v Kristusovi kervi odrešeni, vse kerščanke matere, ki v Mariji svojo pred- podobo, svoj zgled spoznajo, in vsi otroci, ki so v sv. kerstu v kraljestvo milosti Božje vzeti, vsi so udje družine Sinu Božjega, ter so s sveto Nazarensko dru¬ žino ena, velika družina; ker smo vsi bratje in sestre Jezusove, vsi otroci Ma¬ rijini. In ker je sveti Jožef oče, varh Nazarenske družine, je prevzel tudi oskerb- ništvo, varstvo vsake kerščanske družine, toraj ima v svoji veliki družini tudi tebe, kerščanska mati! in tudi otroke tvoje. Vzemi si to k sercu in dobro premisli! O kaka ljuba, kako velika tolažba in pomoč je kerščanski materi ta resnica! Kerščanska mati! vedi, za terdno verovaj, da sveti Jožef tam v nebesih tvojo hišo in tvojo družino s tisto radostjo in zve¬ stobo, s tisto natančnostjo in ljubeznijo varuje in oskerbuje, s ktero je tu na zemlji za sveto Mater Marijo in za njeno Božje Dete skerbel in ju varoval. In sicer zato, ker on tebe in tvoje otroke ljubi. Sveti Jožef ljubi vsako mater. Ta ljubezen njegova izhaja iz tiste ljubezni, ktero je on v svojem sercu imel do naj- imenitniše in najsvetejše Matere, do Ma¬ tere Božje in preblažene Device Marije, ki je bila žena njegova. Gotovo je sveti Jožef Marijo ljubil, ker je bila nevesta njegova, ker je bila žena njegova; še bolj jo je ljubil, ker je bila Mati Jezu¬ sova; in najbolj jo je ljubil zavoljo nje¬ nega svetega maternstva. In ravno zato imaš ti kerščanska mati! pravico do lju¬ bezni svetega Jožefa, ker si mati ker- ščanskih otrok. Sveti Jožef pa ljubi tudi tvoje otroke. Ta ljubezen njegova pa izhaja iz tiste ljubezni njegove, ktero je imel do naj- imenitnišega in najsvetejšega otroka, do Jezusa samega. On ljubi tvoje otroke zavoljo Jezusa in v Jezusu. Kje boš s svojimi otroci, o ljuba mati! bolje shran¬ jena, kje bolj varna, kje bi zamogla mirnejša in zadovoljnejša živeti, kakor pod varstvom svetega Jožefa, ako to varstvo hočeš, ako svetega Jožefa zanj prosiš, ako sebe in svoje otroke njegovemu varstvu vsaki dan izročuješ. O koliko mater bi vedelo povedati, kako prečudno jim je pomagal sveti Jožef, ki so njemu sebe in otroke svoje izročile. — En sam zgled naj v misel vzamem. Na Tirolskem je ogenj vstal. Vsa hiša je bila v plamenu. Preplašena mati je svoje dete v hiši pu¬ stila. Noben človek si ne upa več v hišo. Mati pade na svoja kolena, vzdigne roke proti nebu in s solznimi očmi prosi: Sveti Jožef, tebi izročim svojega Jožeka; o reši moje dete! In glej, ohranjena je bila edino mala sobica, kjer je dete v zibelji spalo, in z neizrečenim veseljem je srečna mati svoje čudno rešeno dete v naročje vzela. O ljuba kerščanska mati! vse to sem ti povedal, da bi oživel ali obudil v tvo¬ jem sercu veči zaupanje do tega mogoč¬ nega svetnika, da bi te napotil, da se v vseh svojih maternih skerbeh vselej k svetemu Jožefu zatečeš; in verjemi sveti Tereziji, ki pravi: „Sveti Jožef sprosi vse, za kar ga kdo prosi." In saj, ako že celo več otrok imaš, saj imaš dosti prositi. O mati! položi svoje novorojeno dete v naročje svetega Jožefa. Hodijo tvoji otroci v šolo, priporočuj jih v njegovo var¬ stvo; so tvoji otroci na ptujem, izročuj jih njegovemu vodstvu. So tvoji otroci v velikih nevarnostih, ali so morebiti pot 187 čednosti zapustili in tebi veliko britkost in žalost delajo, ker so se morebiti celo zgubili: prosi, o prosi preserčno svetega Jožefa, naj jih poišče in nazaj na pravo pot pripelje. Obljubi mu kako dobro delo, kako če tudi majhno pobožnost; pred vsemi pa glej, da sama sveto, kerščansko živiš. In če bi bilo treba tudi čudeža, sveti Jožef te bo uslišal, ti zaželjeno milost sprosil, da bo tvoje zaupanje po¬ plačal. O matere, posebno ve, častite svetega Jožefa, kakor ga je častila Božja Mati Marija in tudi ve bodete dobre matere Marije! 3. Patron svete katoliške cerkve. Leto 1879. je za ves katoliški svet imenitno leto. To leto je 25 let preteklo, ko je sv. oče Pij IX. blaženega spomina, Marijo, nebeško kraljico, posebno počastil. Marija, ktero je angelj Gospodov pozdra¬ vil, kar ni nihče drugi doživel; ona, mi¬ losti polna Devica, blažena med vsemi ženami, je bila od vekomaj zvoljena Mati Sinu Božjega, Zveličarja našega. In za¬ voljo časti svojega Božjega Sina je bila izvzeta splošnega zla, splošnega preklet¬ stva, kterega je Adamov greh celemu človeškemu rodu nesrečno naložil. Že v pervem času kerščanstva so vsi pravoverni kristjani Marijo kot Mater Božjo in prečisto Devico visoko častili. To češčenje Matere Božje na zemlji je bilo pa močno povzdignjeno, ko je sv. oče Pij IX. poprej pobožno in splošno misel za versko resnico slovesno odločil; namreč, da je Marija Devica, v pervem trenutku svojega spočetja s posebno mi¬ lostjo Božjo, zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa svojega Božjega Sina, brez vsega madeža izvirnega greha bila. Šestnajst let pozneje pa, na ravno ta najlepši praznik Marijini, je ravno ta slavni sv. oče Pij IX. tudi češčenje moža pre- blažene Device močno povzdignil, ker ga je v patrona sv. katoliške cerkve slovesno zvolil. Povod k temu so bili takrat pri va¬ tikanskem zboru zbrani cerkveni očetje, ki so sv. očeta ponižno prosili, naj bi svetega Jožefa v to čast slovesno odločil. Pa tudi verni kristjani vesoljnega sveta so zedinili svoje prošnje s prošnjami svojih škofov. In 8. grudna 1870. leta je sv. oče slovesno izdal pismo, v kterem zvoli svetega Ježefa kot patrona sv. ka¬ toliške cerkve. Mi vsi smo temu svetemu očaku češ¬ čenje in hvalo dolžni, on je hranil in zredil Gospoda našega Jezusu Kristusa. In zato je vsem vernim kristjanom to očistno poslavljenje gotovo imenitno pismo. Naj bo toraj zapisano tudi v teh bukvah preblaženi Devici Mariji in njenemu de¬ viškemu ženinu svetemu Jožefu posveče¬ nih. V tem pismu je zapisano to le: „ Kakor je Bog Jožefa, sinu očaka Jakoba, postavil poglavarja vsemu Egiptu, da je ljudstvu prihranil potrebni živež, tako je zvolil o času, ko je svojega edino- rojenega Sina na svet poslal, da bi svet odrešil, druzega Jožefa, kteremu je pervi podoba bil, ter ga je postavil gospoda in kneza svoji hiši, in ga je zvolil varha svojim najdrajšim zakladom. Ta Jožef se je zaročil z neomadežano Devico, od ktere je bil po moči svetega Duha rojen naš Zveličar Jezus Kristus, ki je pripustil, da so ga imenovali sinu Jožefovega in mu je pokoren bil. Jožef ni le gledal obljubljenega Mesija, kterega je toliko kraljev in prerokov videti želelo; ampak on je živel v najpreserčnejši obhoji ž njim, ga nosil z očetovsko ljubeznijo na svojih rokah, se je preserčno ž njim rado- val ter ga je z največo skerbjo varoval. Njegove roke so hranile njega, ki je 188 vernemu ljudstvu duhovna hrana, jed več¬ nega življenja. Zavoljo te visoke časti, ktero je Bog svojemu zvestemu hlapcu dodelil, je cer¬ kev zraven preblažene Device Marije vedno svetega Jo¬ žefa visoko častila, ga s slavnimi priimki pov¬ zdigovala ter se je v vseh hudih stiskah k njemu zate¬ kala. In ker današnje ža¬ lostne čase sveto cerkev njeni sov¬ ražniki od vseh strani napadajo in ona pod težo tolike sile veliko terpi, da hudobni že zmago¬ valno mis¬ lijo , da je nastopil dan, v kte- rem jo bodo peklenska vrata vendar premagala; zato prepo- nižno pro¬ sijo častiti škofje kato¬ liškega sveta svetega očeta v svojem imenu in v imenu sebi izročenih vernih, naj bi svetega Jožefa v patrona katoliški cerkvi z volil." — Sv. oče je uslišal prošnjo častitih škofov ter je svetega Jožefa slovesno oklical patrona celi katoliški cerkvi. Ob enem pa je naročil, da naj slovesno pismo se razglasi v praznik neomadežane Matere Božje in neveste čistega Jožefa. Zbor sv. cerkvenih obredov je tako na po¬ velje sv. oče¬ ta razposlal to veselo pismo vsem škofom, vi¬ šini škofom in patriar¬ hom , 8. grudna 1870; ter je pristavil zraven to željo: „Naj bi v teh ža¬ lostnih časih od neštevil- nih britkost zadeta cer¬ kev, pod mo¬ gočnim var- stvom sve¬ tega Jožefa, vse zapreke razdjane, vse krive vere odstra¬ njene skoraj videla in Gospodu hvaležna mu v vsi pro¬ stosti služila! “ Kukovi pomen pa ima to pismo za sv. cerkev, za vesoljno kerščanstvo in za vsacega posebej ? Na pervo, se ve, da je hotel papež 189 svetega Jožefa počastiti, njegovo ime tu na zemlji poveličati, da ga je zvolil varha veliki katoliški družini, sv. cerkvi, in ga postavil v družbo Marijino, kakor je ne¬ kdaj z Marijo združeno skerbel za Dete nebeško. Hotel je pa tudi vse verne opaziti na tega velicega svetnika ter jih djansko napeljati, naj bi njega, ki je bil oskerb- nik mladosti našega Zveličarja in varh Marijin, posebno častili in v vseh potre¬ bah se k njemu zatekali. Pa sv. oče nam v svetem Jožefu ni hotel dati le pomočnika v vseh naših britkostih; on je hotel proti pogubiv- nemu zlu sedanjega časa pripomoček na¬ znaniti, in dati, ko nam kaže svetega Jožefa kot ogledalo vsake čednosti, v zgled posnemanja; zlasti pa je hotel nje¬ gove mogočne pomoči zagotoviti sebe in vesoljno cerkev, čigar vredni poglavar je bil, v britkostih in v hudem preganjanji, ktero današni dan sv. cerkev na zemlji terpi. Sv. oče nas vse vabi, da v teh hu¬ dih časih kličemo svetega Jožefa za nje¬ govo mogočno pomoč za toliko zaniče¬ vano in zatirano cerkev. Kakor je nekdaj egiptovski kralj Farao v času lakote kruha proseče ljudstvo k Jožefu poslal, tako nam sv. oče veljeva, da v teh ža¬ lostnih časih dušnih in telesnih britkost, se obračamo k svetemu Jožefu, ki je varh Božjega Deteta in njegove deviške Matere, ter nas priganja, da na pomoč kličemo tega mogočnega priprošnika pri sedežu Božjem. „Ite ad Josef!“ Pojdite k Jožefu! Te besedo iz ust sv. očeta v tolikih brit¬ kostih so mili klic sile; so klic na po¬ magaj zapuščenega očeta dt> svojih otrok. Ako si katolik, ud katoliške cerkve, mar ne boš poslušal tega klica svojega duhov¬ nega očeta. Ponovimo toraj svoj sklep, da hočemo vsaki dan svetega Jožefa častiti in v vseh potrebah na pomoč klicati. Spominjajmo se vsaki dan sv. očeta, rimskega papeža, in tistih mašnikov in družili pravovernih, ktere današnji neverniki zavoljo sv. vere preganjajo in priporočajmo jih svetemu Jožefu, da on te mučenike sv. vere pod- pera, tolaži, in njim in vsem kristjanom serčnost in stanovitnost sprosi. O Bog, ki si v svoji razumljivi pre¬ vidnosti svetega Jožefa zvolil ženina svoji preblaženi Porodnici; prosimo te, naj bo naš mogočni priprošnik tam v nebesih on, kterega tu na zemlji svojega varha častimo, ki živiš in kraljuješ Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. 4. Pogodba. Človek je človek; bolje ga ne moreš popisati. Ali vendar kako velik razloček je med človekom in človekom! Luč je luč; pa vendar ni eno, ako ti hlapec s svojo zakajeno leščarbo sveti, ali če ti svitlo solnce opoldne sije, kakor dal ječ vidi tvoje oko. — Vera je vera; pa tudi tu je velik razloček. Od tega, da vsaki dan mlačno moliš: Verujem v Boga Očeta . . . in pa do tiste vere, ki hribe pre¬ stavlja, je precej dalječ. Ako toraj popisujem in pravim, kako velik in mogočen je sveti rednik Gospo¬ dov tam v nebesih, kako je njegovo serce polno ljubezni in milosti vsem, za ktere je njegov rejenček vso svojo kri do zadnje kaplje prelil in to iz čiste, same ljubezni, mi bo vsaki bralec teh bukev, pa tudi vsaki poslušalec prijazno prikimal, tudi morebiti rekel: Tako je, sveti Jožef je res dober in mogočen patrom Koliko jih pa je, ki bi s terdnim zaupanjem in z živo vero se k svetemu Jožefu zatekli in bi se njegove ljubezni v svojih potrebah in težavah res poslu- žili, prepričati hotli? Velikim velja, da si še ne mislijo na to, kar navadni da- 190 našnji neverniki pravijo: Kar ne vidim, tega ne verjamem. 0 zakaj smo tako slaboveroi? zakaj nočemo iskati pomoči tam, kjer bi jo tako lahko dobili? Da bi to popisanje in priporočevanje mogočne priprošnje svetega Jožefa vendar po vsem zastonj ne bilo, hočem še to le zapisati, kar naj si vsak dobro v sercu ohrani. Podajmo se v duhu v staro zavezo in postavimo si pred oči svoje duše sta¬ rega očaka Jakoba na begu k svojemu ujcu Labanu. Pri Labanu je bil obogatil, da je imel veliko čed mnogo družine in dvanajst sinov. Zdaj se je napotil nazaj k svojemu bratu Ezavu. Tisto jutro, pre¬ denj sta skupaj prišla Jakob in Ezav, je imel Jakob čudno prikazen. »Glej! neki mož se je z njim boril do jutra; in ko je ta videl, da ga ne more premagati . . . mu je rekel: Spusti me, zakaj zarja že vstaja. Odgovoril mu je (Jakob): Ne spustim te, ako me ne blagosloviš.« (I. Mojz. 32, 24.—26.) To je podoba našega življenja, v kterem le takrat premagamo dušne in telesne nasprotnike, kadar Bogu z molitevjo sveto silo delamo, ter ga tako rekoč premagamo. Jakobu je bilo tesno pri serci, ko se je bližal svojemu razžaljenemu bratu Ezavu; zato je preserčno molil, z Bogom samim se v molitvi boril, in sicer tako resnobno, tako serčno in preserčno, da ga ni spustil, dokler ga Bog blagoslovil ni. In ker je v silni molitvi Boga pre¬ magal, mu je Bog sam dal ime: »Naj se ne imenuje tvoje ime Jakob, ampak Izrael, 11 (I. Mojz. 32, 28.) to je borilec z Bogom. Sveta resnica je toraj: V živi veri vterjena, preserčna molitev je sveti dvo¬ boj , je boj naše duše z Bogom. In za tako sveto vojsko, za taki dvoboj s sve¬ tim Jožefom bi jaz rad vse bralce in poslušalce teh bukev vnel in podžgal. Saj pa ne bo nikoli dolgo, da se ti bo terda godila, da boš v kako silo zabre¬ del; ali morebiti ti že zdaj od ene ali druge strani pritiska, na duši ali na te¬ lesu, na časti ali na premoženji; ali morebiti leti na te več stisk, te tlači več nadlog ob enem, in se ti zares hudo godi. V takih okoliščinah ljudje brez vere vdeljujejo, da se pametnemu človeku grozi. Katoliški kristjan si pa ve in zna dru¬ gače pomagati. On moli; on pa moli, če je treba tudi tri ure, kakor Kristus na oljski gori, ter dobro ve, da angelj to¬ lažbe in pomoči še živi. V taki sili toraj vzdigni se, in — »pojdi k Jožefu!" Naredi ž njim po¬ godbo, in sicer, na priliko, tako le: Ti se zaveži, da boš devet dni njemu v čast kaj molil, ubogajme kaj dal, ali si v jedi in pijači kaj pritergal; sveti Jožef naj pa zato tebi gotovo pomaga. In ako boš ti svojo pogodbo na tanjko spolnil, pa ti sveti Jožef še ne bo pomagal: veš kaj? začni vnovič ta dvoboj s svetim Jožefom, in reci mu, kar je rekel oni Jakob Bogu: »Ne spustim te, ako me ne blago¬ sloviš." Ako ti je stvar, za ktero prosiš, v tvoje resnično zveličanje in ne v tvojo škodo, boš prav gotovo jo dosegel. »Kdaj ?“ pa in »kako?" — to pa moraš Bogu prepustiti; on ima pri tem svoje misli, ki so polne modrosti in ljubezni, kterini 50 pa misli naše pičle pameti velikrat nasproti; verjemi pa, da Bog bo pravo izvolil; in sveti Jožef je, se ve da, vselej na strani Božji. Prepusti mu potem, ko 51 ti svojo pogodbo resnično dopolnil; prepusti njemu; gotovo bo vse prav vre- dil. Bridkost, težava, sila, ki te tare, ti bo odvzeta. Če bi pa tako za te dobro ne bilo, kar bo sveti Jožef bolje vedel, ker je tako blizo Boga, kakor si ti mi¬ sliš; potem ti ho pa tvoj križ tako lepo 191 otesal, postergal in pogladil, da ga boš prav lahko nosil — v tvoj največi blagor. Tedaj le serčno in urno na taki dvo¬ boj in stori natančno pogodbo s svetim Jožefom. In ako boš ti resnično svoje storil, se boš kmalo prepričal, da sem ti resnico zapisal. O sveti Jožef, ti zvest oskerbnik svete družine, ti rednik Jezusa Kristusa! zvolim te danes v svojega posebnega patrona in priprošnika pri Bogu, ter te preserčno prosim, sprejmi me danes v svojega otroka, izroči me svojemu Božjemu rejencu in njegovi Materi, svoji prečisti nevesti Mariji. Stoj mi na strani v sleherni sili; pomagaj mi z očetovsko ljubeznijo v vseh potrebah ; uči me v dvomih; tolaži in oserčuj me v britkostih; varuj me v nevarnostih; in ne zapusti me o smertni uri moji. Še nekaj te prosim, o sveti Jožef! ti si tu na zemlji svojega Božjega re- jenčeka Jezusa Kristusa velikrat na svoje naročje vzel, se ž njim milo radoval, ga preserčno blagoslovil: zato si pa od njega tam v nebesih najviši blagoslov prejel. Oh, ozri se milostljivo na me, svojega rejenca, in v moči svoje velike časti in svoje visoke slave mi podeli svoj oče¬ tovski blagoslov v imenu Očeta, Sina, in svetega Duha! Amen. 192 111. in I. Zaroka Jožef, Davidov sin! ne boj se k sebi vzeti Marije svoje žene; zakaj kar je v njej rojeno, je od svetega Duha.“ (Mat. 1, 20.) I. Moder ženin. Božje orožje, da zamorete IhSsBži obstati pred zalezovanjem hudiče¬ vim; ker se nam ni vojskovati zoper meso in kri, ampak zoper poglavarstva in ob¬ lasti, zoper gošpodovalce tega temnega sveta, zoper hudobne duhove v podnebji. Zaooljo tega primite za Božje orožje, da se za¬ morete braniti ob hudem dnevu, in v vseh rečeh popolni obstati. Stojte tedaj opasani okoli svojih ledij z resnico, in oblečeni z oklepom pravice, in obuti na nogah za oznanovanje evangelija miru; pred vsem pa vzemite v roko škit vere, s kterim za¬ morete vse ognjene psice hudobnega uga¬ siti; in vzemite čelado zveličanja in meč Buha, kar je Božja beseda: in z vso molitvijo in prošnjo molite vsak čas v duhu; in v tem čujte v vsej stanovitnosti in v prošnji za vse svete." (Ef. 6, 11—18.) Ta prelepi nauk daje sv. Pavel vsem, ki hočejo v tem nevarnem življenji se srečno vojskovati in večno krono doseči. Predenj pa nam je Sin Božji sam po svojem aposteljnu napovedal, kako se vojskovati moramo, je sveti Jožef, pre¬ čisti ženin Marije Device, že djansko spolnoval ta nauk. Vemo že, da njegovo največe veselje je bilo znanje sv. pisma. Vemo, da je bil moder in zvest hlapec Gospodov, v voljo Božjo ves vdan, ter je poln milosti Božje na tihem Bogu služil. Vendar pa je gotovo, da vsa milost Božja lepi duši svetega Jožefa sile ni delala, ga pred svetom ni zakrila to¬ liko, da bi lastno nagnjenje, zapeljivost posvetna in zvijača peklenska ne mogla doseči njegovega serca. „ Vojska je člove¬ kovo življenje na zemlji," že pobožni Job spozna. (7, 1.) Zato je pa tako bogato obdarjeni mladeneč se vedel oborožiti in zvesto v bran se postaviti vsem skuš¬ njavam. Zraven duhovnega orožja, zraven čez- natornih milost Božjih, se je sveti Jožef poslužil tudi natornih in navadnih pri¬ pomočkov. Najboljši teh pripomočkov je pa pridna delavnost. Kar vsi razsvetljeni učeniki učijo in nam vsakdanja skušnja 193 poterjuje, da je lenoba velik sovražnik naši duši, to je sveti Jožef po notranjem razsvetljenji dobro spoznal. Zato se je, akoravno je bil mlajši stare, imenitne kraljeve hiše, lotil težavnega in pripro- stega tesarskega dela. In kakor je s te¬ žavo pa s pridnostjo in razumnostjo iz težkih, nevkretnih hlodov znal napraviti koristne in lične reči, tako je obdeloval tudi svojo dušo, ter jo vedno bolj in bolj likal, da je bila vedno bolj in bolj'po¬ dobna večno lepi podobi Božji. Z Božjo milostjo toraj in z lastnim trudom se je posvečeval sveti Jožef ter je tako zoril za posebne namene Božje. On ni svojega serca navezoval na posvet¬ no nečimernost; odmeri je temu svetu in vsemu veselju njegovemu. V tem nas poterjuje vterjena misel, ktero imajo cerkveni učeniki, da je sveti Jožef, kakor preblažena Devica Marija, navadi in mnenju Judovskega ljudstva popolnoma nasproti obljubo vednega devištva storil. In v tem nas poterjuje še posebno tudi to, da sveti Jožef o času svojega zaro- čenja z Marijo ni bil več mlad, ampak gotovo že doraščen mož, čez leta, v kterih so se Judovski mladenči navadno ženili. Ako bi Gospod Bog ne bil drugače sklenil in bi domača postava tega zahtevala ne bila, tudi ta dar bi bil sveti Jožef rad prinesel. Ravno ta resnica nam pa odpre in razodeva bogati zaklad notranje lepote in posebne svetosti svetega Jožefa. Kako lepo je podobno serce Jožefovo prečistemu Sercu Marije, njegove preblažene neveste. Kerščanski mladeneč! tu je pristojna ena beseda tebi. Poglej, pa poglej veli- krat, o ozeraj se vedno v čisto ogledalo, ktero ti daje življenje svetega Jožefa. Le ozeraj se prav pridno in natanjko v to ogledalo, če te bo tudi groza obšla in se boš morebiti prestrašil pred žalostno in pokvarjeno podobo, v kteri boš zapazil svoje lastno življenje, svojo morebiti vso oskrunjeno mladost. Pomisli: Ni li tudi nad teboj čulo ravno tisto skerbno očetovsko oko, in sicer od pervega trenutka tvojega življenja? Niso li pobožni, skerbni starši pri tvoji zibelji ti stregli ? Ni li preobilna polnost Božjih milost se zlila v tvojo dušo že pri sv. kerstu? Ti ni li vso tvojo mla¬ dost, milo in dobrodelno sijalo sobice Božje ljubezni? Se ni li Bog in Zveličar tvoj sam s svojim Božjim bitstvom skle¬ nil popolnoma s tvojo dušo pri pervem sv. Obhajilu? Ni li duh resnice in serč- nosti tvoje duše požlahtnil in oserčil v vojščaka Kristusovega pri sv. birmi ? Oziroma na te in vse druge ti skazane milosti ti dobrotljivi nebeški Oče prav lahko reče: „ Kaj bi imel svojemu vino¬ gradu še storiti, in nisem storila (Iz. 5,4.) Poglej svetega Jožefa, tega modrega ženina; on ti kaže pot k časni in večni sreči, pot k notranjemu in zunanjemu miru. Ako si hodil do zdaj po poti za¬ poved Božjih, ter jih nisi svojeglavim zavergel, naj te sveti Jožef oserčuje; prosi ga stanovitnosti. Ako je pa po¬ svetni vihar prelepo cvetje tvoje nedolž¬ nosti polomil in otroško ljubezen Božjo pogasil; je zares žalostna s teboj. Vendar ne obupaj. Mogočna priprošnja svetega Jožefa te bo vzdignila, prihodnjega padca obvarovala, ter te z Božjo pomočjo nazaj na pravo pot pripeljala, da zopet mir in blagoslov Božji vživaš. Ali nikar ne po¬ zabi: Brez boja ni zmage, brez zmage ni krone. 2. Lepa nevesta. „Kako lepe so tvoje stopinje, poglavar¬ jeva hči!“ (Vis. pes. 7, 1.) S temi be¬ sedami svetega Duha občuduje sv. cerkev prečudno lepoto Marijino. Ali kdo bo opisal lepoto tiste, ki je že v svojem 13 194 spočetji nebeške Serafine v ljubezni pre¬ segla, ki je v vednosti in znanji nad Kerubine povzdignjena, ki obseže sedeže in oblasti, ki ima v sebi čudna dela moči, terdnost oblasti, vladarstvo knezov, svetost velicih angeljev in čistost angeljev. Ni ga večega čudeža v natori, ne veličastnej- šega v milosti Božji, kakor je Marija, nevesta svetega Duha. Zunanja njena le¬ pota, ktero je imela v dan zaroke, je bila podoba njene notranje lepote; in tisti dan, ko si je svetega Jožefa v moža vzela, bil je dan, ko se je vnovič in to¬ liko preserčnejše z Bogom zaročila. Tisti dan se je videla vsa njena veličastna le¬ pota; takrat je bila ne le lepa nevesta svetega Jožefa, bila je hči nebeškega Očeta, Mati Božjega Sina in nevesta svetega Duha. Ta dan so se po vsem spolnile besede svetega Duha: „ Vsa si lepa, moja prijatlica! in madeža ni na tebi!“ (Vis. pes. 4, 7.) Zato zakliče sveti Epifanij: „Za Bogom si povzdignjena čez vse; po natori si lepša kakor Serafini in Kerubini, kakor vsi angeljski kori!“ Po pravici jo smemo slaviti, da je krona vsega stvarjenja. In komu se spo¬ dobi tako češčenje, kakor le njej, ki je bila vredna, da je porodila Jezusa, Sinu Božjega, ki je vedni vzor vse lepote. Tudi natorne dobrote so darovi Božji; nismo si jih sami dali, ne sami predobili; zato se zavoljo njih nikakor povzdigovati ne smemo. Telesna lepota je pa dar, ki silno potrebuje posebne varnosti, skerbne čuječnosti. Ponižnost je njena najboljša varhinja. Marija je bila ogledalo lepote, pa tudi ogledalo ponižnosti. Zato je hre¬ penela, le Bogu dopasti, zato je bila v svojih pogledih sramežljiva, v besedah spodobna, v obnašanji modra. Kdorkoli jo je le pogledal, bil je prešinjen čistega veselja, svete ljubezni in resnobnega spo¬ štovanja. Nihče se jej ni približal, da bi ne bil mile bliščobe njenih nebeških čed¬ nost ves prevzet. Tako je ■ bila Marijina zunanja lepota zvesto, resnično ogledalo njene notranje lepote. Sv. Brigita, lepo občuduje Marijino lepoto in pravi: »Blažena si, o Marija, Mati Božja, ti pravi tempelj Salomonov, čigar stene so bile z zlatom prevlečene, čigar tla z dragimi biseri vdeljena, čigar zidanje je bilo veličastno, njegovo zno- tranje napolnjeno z dišavami in tako vse prijetno človeškim očem! Ti si zares tisti duhovni tempelj, v kterem je kralj miru, pravi Salomon, počival, v kterem je sam postavil skrinjo svoje slave in luč v raz¬ svetljenje vsemu ljudstvu. Tvoje telo in tvoja duša sta bila zvoljeni tempelj Go¬ spodov, v kterega je stopil in veselo v v njem prebival večni Sin, ki je iz Očeta izšel. In bogato ozaljšan je bil ta tem¬ pelj s tvojim svetim življenjem, z bliščobo tvojih nebeških čednost. V popolni svetosti si se svetila, ker v tebi je vse stanovitno, ■ Vse ponižno, vse pobožno, vse polno lju¬ bezni do Boga in do bližnjega. V ta tempelj je šel Bog, ko te je s sladkostjo svojega obiskovanja navdihnil; stanoval je v njem, ko je njegova Božja natora s človeško se v tebi sklenila. O Marija, tudi z mojim sercem bodi zaročena in bodi moja priprošnica pri Bogu! Bodi pozdravljena hči najvišega Kralja! Bodi češčena lepota in krona vseh žen! Bodi češčena, ti slava Jeruzalema!“ Amen. 3. Zaroka. Najimenitniši in najstarejši cerkveni učeniki so te misli, da sta Joahim in Ana svojo triletno hčerko Marijo po svoji obljubi v tempelj Jeruzalemski pripeljala; da je bila prečista Devica v tempeljnu do časa njene zaroke, kjer se je vsa Bogu posvetila. Postava Gospodova pa je velela: »Žene naj se omože z možmi svojega rodu, da dedišna ostane v rodo- 195 vinah.“ (IV. Moj. 36, 8.) Zato je bila pri Judih navada, da so hčere, ki so v tempeljnu bile zrejene, staršem nazaj dali, kadar so za možitev dostojno starost do¬ živele. Med tem časom, ko je Devica Marija enajst let v tempeljnu živela, so njeni starši, po splošni misli cerkvenih učenikov, umerli. Duhovni so se toraj posvetovali, kaj naj s sveto Devico storijo, ker ni bilo navadno, tudi ne spodobno, da bi odraščene device v tempeljnu živele. Ko so pa preblaženi Devici razodeli svojo misel, naj bi po navadi in po po¬ stavi z možem svojega rodu se zaročila, se je prestrašila v svojem sercu, ter jim s spodobno ponižnostjo rekla, da ne želi nikdar tempeljna zapustiti, da se je Bogu samemu zaobljubila, in ne želi se omo¬ žiti, ampak le Devica ostati. Poprosi še duhovne, naj jej dovolijo, da sme le kot najslabša služabnica v tempeljnu vse svoje življenje hiti. Močno so se čudili duhovni temu. Že dolgo so občudovali njene ne¬ navadne lepe čednosti in vsi so jo častili, kakor posebno, prečudno cvetlico v vertu Gospodovem, kakor sveti kinč Izraelovih otrok. Njene lepe prošnje uslišati niso mogli, ker edina hišna, dedna hči svojega rodu je bila. Morala se je toraj podvreči sklepu duhovnov. Molila je nerazumljive sodbe Gospodove ter je to hudo poskušnjo vsa vdana v voljo Božjo prenašala. Vedno pa je zaupala v Boga, da bo obljubo svojo spolnila, da jej bo dobri Bog sve¬ tega in pravičnega ženina zvolil. Razposlali so zdaj duhovni glas po deželi ter so sklicali vse neoženjene može iz Davidovega rodu, v tempelj. Ko se njih je veliko praznično oblečenih v tem¬ peljnu zbralo, so jim duhovni pokazali prečisto Devico. Ko je Bog v stari zavezi Arona zvo¬ lil v višega duhovna, ukazal je po Moj¬ zesu, da je vsak rod Izraelovih otrok prinesel svojo palico, na kteri je bilo ime I njegovo zapisano. Ko je Mojzes vsek dvanajst palic položil pred Gospoda v šotor zaveze, in je drugi dan nazaj pri- i šel vanj, je najdel, da je zelenela palica j Arona iz Levijeve hiše. Enako se je godilo pri volitvi Mari¬ jinega ženina. Duhovni, ki so se zavzeli nad ugovorom Marijinim, so to preimenitno volitev Bogu prepustili. Bog naj sam razsodi, kdo bo vreden, biti mož prebla¬ ženi Devici. Viši duhoven, po Božjem razsvetljenji, razdeli med pričujoče mladenče suhe mandelnove vejice, ter jim zapove, naj vsak svojo vejico s svojim imenom za- znamnja, in naj jo med molitevjo v ro¬ kah ima. Zbral je zdaj duhoven vse vejice, ter jih položil na altar Najvišega in jim naznanil, da tistega bo Gospod zvolil moža Devici Mariji iz Nazareta, čigar vejica bo ozelenela. Ko so tako vejice pred svetiščem ležale, so daritve in molitve nadaljevali. Po odločenem času so pa našli, da nobena vejica ni ozelenela; te¬ daj da zmed vseh zbranih Bog nobenega ni zvolil v ženina tej Devici. Duhovni so v rodovniških listih še enkrat iskali; morebiti so kterega mlajšega Davidovega rodu zgrešili. In res so do¬ bili še sinu Jakobovega, ki ga ni bilo med poprejšnimi; ker on v svoji poniž¬ nosti ni mislil, da bi vreden bil te pre- blažene Device. Od mladih dni je čisto, sveto in nedolžno živel, ter je tudi sklep storil, Bogu v vednem devištvu služiti. Na povelje višega duhovna je prišel v tempelj, in dali so tudi njemu mandel- novo vejico, da jo je med molitevjo in daritevjo v rokah imel. Ko jo pa na altar Najvišega položi, na enkrat ozeleni in požene beli cvet, in kakor izročilo pravi, se je prikazal nad njim Duh Go¬ spodov v podobi belega goloba, po be¬ sedah preroka Izaija, ki pravi: „In po¬ gnala bo mladika iz Jesetove korenine, in 13* 196 cvetlica bo zrastla iz njegove 'korenine. In Gospodov Duh bo na njem počival “ (11, 1.) Le ta edini je bil zvoljen za skrivnostne namene, ktere je Vsegamogočni s to neomadežano nevesto svojo imel, da naj bo varli njenega deviškega Serca. Ta sveti mož, od tistega trenutka toliko počasten, je toliko blažen srečen in ljub¬ ljen, in kjerkoli na Božji zemlji s častjo in z ljubeznijo izrekujejo presveti imeni Jezus in Marija, se spoštljivo izrekuje tudi njegovo ime „sveti Jožef." Tn tako je bil sveti Jožef od Boga zvoljen ženin preblaženi Devici Mariji in duhovni so ga k njej peljali. Marija, presveta nevesta svetega Duha, vsa vdana v voljo Božjo, ga ponižno sprejme, ker vedela je, da je vse mogoče pri Bogu, ki je sprejel njeno obljubo, da mu hoče z dušo in s telesom popolnoma služiti. Koliko je bil sveti Jožef star, kadar je bij z Marijo poročen, tega nam svete zgodbe nič ne povedo. Sv. Epifanij misli, da je bil že starček pri osemdeset letih. Ali to se nikakor spričati ne more. Bolj gotovo je, saj tako sodijo večidel vsi cerkveni učeniki, da ni bil tako star, da nikakor takrat še ni imel visoke starosti. Ali je bil še mladeneč, ali trideset ali štirdeset let star, ne da se določiti, ker iz zgodb toga zvedeti ne moremo. Reči smemo, da je bil v najpripravniši, v naj¬ boljši starosti, kakor je sveti Duh vredil. Bolj verjetno je, da ni bil mladih let, ampak da je bil doraščen mož, ker so mu duhovni, po naredbi Božji, preblaženo Devico izročili, da bi bil varh njenega devištva. Navada, da ga malajo že častitega starčeka je vpeljana, ker je bolj spodobno, da se odverne vsaka nespodobna misel; in ker je bil sveti Jožef bolj prileten in „pravičen mož", je tudi njegovo težko delo in njegovo zatajevanje pripomagalo, da je stareji videti, kakor je morebiti I res bil. Tako uči učeni Suarec po nauku druzih cerkvenih učenikov. (Disp. VIL | sect. III.) 4. Marija, žena. Naredba večne previdnosti Božje je bila, da je bila preblažena Devica Marija zaročena s svetim Jožefom, z možem, kteremu sveto pismo daje prečastno ime „ pravičen." Ko je Marija zvedela voljo Božjo, je urno zapustila njej toliko priljubljeno samoto in sveto tihoto Jeruzalemskega tempeljna, in vesela je podala roko zvo- Ijenemu ženinu. Kar je Marija rekla an- gelju, ko jej je naznanil, da bo Mati Najvišega, to je rekla tudi, ko je zvedela voljo Božjo, da naj se poroči z Jožefom: »Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji Besedi. 11 (Luk. 1, 38.) Kakor je po nepokorščini perve ma¬ tere Eve smert prišla na svet, tako naj bi se po pokorščini Marijini povernilo življenje; in kakor je lucifer z nepokorš¬ čino Bogu nasprotoval, tako se je vsa podvergla volji Božji ona, ktera je tej stari kači glavo sterla. V pervi mladosti že se je vsa Bogu posvetila, in da bi vsa njegova bila, mu je vedno devištvo obljubila z namenom, vse svoje žive dni v tempeljnu v njegovi službi ostati. Vse njene želje so bile le v to obernjene, da bi kralju vseh kraljev vredno molitev, spodobno čast in hvalo dajala v družbi nebeških angeljev, kteri so svetišče Božje nevidno obdajali. Vedno pa je hotla pre- serčno k nebesom zdihovati, da bi skoraj prišel Odrešenik, kterega so vsi pravični tako željno pričakovali. S sveto skerbjo bi bila rada vse svoje moči obračala v tempeljnu, da bi snažila sv. posode, popravljala in narejala sv. oblačila in pripravljala dišeče kadilo; z eno besedo, vsak trenutek njenega živ- 197 Ijenja naj bi bil le Bogu posvečen. Ni bil li ta sklep zares presvet, velik in popolnoma? Ali glej! Bog govori k nje¬ nemu prelepemu Sercu: „Moja hči! vse to je dobro in lepo; ali od tebe tega ne tirjam; tvoj namen je veliko veči. Za¬ pusti te, tebi toliko priljubljene kraje in opravila, podaj tebi zvoljenemu možu svojo roko, in prepusti se moji volji.* Lahko si mislimo, kako se je zavzela preblažena Devica, ko je to voljo Božjo zvedela. Pa noben trenutek ne pomišljuje, nobenega ugovora ni iz njenih ust. Glej! dekla sem tvoja, zgbdi se mi po tvoji besedi! Darov nisi hotel; pa telo si mi dal; »glej, pridem, da storim, o Bogi tvojo voljo.“ (Hebr. 10, 7.) Vedela je, kar je Gospod rekel nekdaj Savlu: »Po¬ korščina je bolša kakor darovih (I. Kralj. 15, 22.) Kar je obljubila, kar je sklenila, če je bilo še tako dobro, bilo je po njeni prosti volji. To je pa bila volja Božja. V prah pogreznjena moli neskončno veli¬ častvo Božje in reče: „ZgOdi se mi po tvoji besedi!* Vstane; zapusti jej toliko drago in sveto mesto v tempeljnu in poda se v posvetni šum, kterega se pa ne vdeleži. — Tukaj ena beseda tistim, ki bi radi pobožni bili. Kamen, nad kterem se to¬ liko pobožnih spodtakne , je: Marsiktera duša bi rada pobožna bila, pa le po svoji volji. Ona veliko moli, prejema pogosto svete zakramente, posluša pridno pridige; pa vse to svojeglavim, da od tega ne odstopi, če tudi Bog zapove. Zato pa take duše nikdar niso v preserčni prijaz¬ nosti z Bogom, ker mu serce le po svoji volji ponujajo. Prav, je, če si rada v tempeljnu Gospodovem, kakor je bila Marija. Ako pa tirja pokorščina, ljubezen do bližnjega, dolžnost tvojega stanu, da moraš opustiti, odložiti, potem moraš z veseljem Boga zavoljo Boga zapustiti in brez godernjanja svojo dolžnost storiti. j Prava pobožnost je v tem, da storimo voljo Božjo, svojo pa zatajimo. Čuditi se moramo, ko premišljujemo, da je preblažena Devica Marija s poro- čenjem s svetim Jožefom med navadne zakonske žene stopila, ki jo vendar čez vse človeške zadeve visoko častimo. Ne bo li to nekako zmanjšalo visocega češ- čenja in neskončnega povzdigovanja Ma¬ tere Božje pri vernem ljudstvu? Bi li ne bilo za veličastno Porodnico Božjo in za njenega edino rojenega Sina bolj častit¬ ljivo, ako bi bilo devištvo Marijino in prihod Jezusov z nebes že Judom odkrit in spoznan? Oh, molimo raji sklepe in premodre naredbe previdnosti Božje! Glo¬ boke skrivnosti in resnobne resnice so v tem Božjem sklepu skrite. Ako bi naš pičli um tudi nobenih vzrokov za to skrivnostno naredbo ne imel, moramo jo vendar za najmodrejšo spoznati. Vendar nam sveti očetje več vzrokov naštejejo v naše podučenje, zakaj se je Bogu posve¬ čena Devica zaročila z Nazarenskim te¬ sarjem. V poterjenje svojega vernega serca jih premislimo tudi mi. Pervič je bila volja Božja, da se je zvoljena Mati Božja podvergla postavi stare zaveze, ki je više cenila čast ma¬ tere kakor čast vedne device; in ker bi njene sv. obljube ne bili spoznali za za- dostivni izgovor, ker Judje časti devištva niso spoznali. Tako je deviška Mati Božja pozneje, po porodu svojega Sina, postavo očiščevanja tudi spolnila, akoravno ni bila tej postavi podveržena, in bi se je bila lahko ognila. Drugič je bila Marija zares Mati, ne po zakonu, ampak po devištvu. Jezus Kristus, Sin preblažene Device, sveto in čeznatorno spočet; to je bila skrivnost, ktere bi takratni Judje nikakor razumeti ne bili mogli; oni bi bili časti čiste Device se lotili ter bi jo bili krivo ob¬ sodili. Kako bi bili spričevanje in za ter- 198 devanje prečudni Materi verjeli, ki pozneje niso verjeli večni resnici, Jezusu, ki je v njihovem tempeljnu učil, pred njimi i čudeže delal? Gotovo bi bili Mater Go¬ spodovo s kamni podsuli, ako bi njena nebeška materna čast ne bila zakrita v plajšč resničnega zakona. Ako je že po¬ božni Jožef, kteri je neomadežane sve¬ tosti svoje neveste prepričan, zavoljo skrivnosti njenega materstva, v toliko zadrego in zmešnjavo prišel, kaj bi bili počeli oni, ki te pobožnosti in tacega prepričanja imeli niso? Sveti Jožef pa ni bil le varh časti preblažene Device; on je bil tudi potrebna podpora pri hranitvi in izreji njenega Božjega Sina, in v vseh nadlogah in brit- kostih, ki so jo še čakale. Mislimo si, presveta Devica naj bi šla sama v Bet¬ lehem k popisovanji, o zimskem času ali naj bi celo v Egipt sama bežala; saj so bile te težave še zmiraj velike in britke tudi v družini tako zvestega varha in ljubeznjivega tolažnika, svetega Jožefa. Četertič je imel sveti Jožef tudi zares preimenitno službo oziroma Odrešenika samega. Večni Oče Jezusa Kristusa je ubogemu Nazarenskemu tesarju svoje pravice do njega nekako odstopil. Jožef je imel očetovsko veljavo nad Sinom večnega veličastva. Da se je Gospod živ¬ ljenja in smerti v ponižnosti in v po¬ korščini podvergel svoji stvari, in če je tudi najpopolniši bila, je vedno nerazum¬ ljiv čudež poniževanja; oziroma Marije je saj toliko razumljivo, ker je hotel, da je bila njegova resnična in prava Mati. Ali da je bil pokoren do svoje smerti, hotel je on pokorščino skazovati tudi svetemu Jožefu, s kterim ni bil zavezan ne z vezjo mesa ne z vezjo nikakoršne pravice. Sveti Jožef je bil toraj izvoljena posoda Božja, odmenjen, da je nekaj let Jezusu Kristusu službo očetovo opravljal. Gospod mu je dal ljubezen, čuječnost in oblast do Odrešenika. Dal mu je ljubezen očetovsko, da je imel njegov večni Sin v svojem časnem bivanji ne le materno preserčnost, ampak tudi očetovsko Iju- beznjivo resnobo. Dal mu je čuječnost očetovsko, da mu v vseh potrebah pomaga. On mu je dal oblast očetovsko, da mu je Jezus pokoren v vsem, kar mu veli. O zares neskončno ponižanje Božje! o prevelika čast svetega Jožefa! Ta deviški zakon preblažene Device Marije in svetega Jožefa je pa tudi poln resnic in lepih naukov vsem kerščanskim zakonom. Znano nam je, kako je od Boga samega postavljen in posvečen za¬ kon v teku več stoletij gerdo oskrunjen in onečasten bil in kako je bila zlasti zaveržena in poteptana vsa čast zakonske žene v prekletstvu pregrešne strasti ter je v nečloveški sužnosti ječala. Ker je pa Božji zdravnik prišel, da bi zacelil vse rane človeškemu rodu, hotel je in je moral ozraviti korenino vsega zla, in ta je bila v oskrunjenem zakonu. Meseni svet naj se prepriča, da sveta zakonska zaveza ni postavljena na meseno in ne- čimerno podlago, ampak da mora moža in ženo družiti sveta, duhovna ljubezen, nasprotno spoštovanje in zvesto podpiranje. In ker je bila Marija v to izvoljena, da bi bila vsem prihodnjim rodovom in v vseh človeških zadevah najpopolniši zgled, bilo je tudi to v previdnosti Božji, da je bila, že v začetku novega časa milosti Božje, prelepo ogledalo vsem zakonskim; kakor predpodoba, ktero naj bi vsi po¬ snemali, da v zakonu živijo v duhu čiste ljubezni, če ne v deviški zderžljivosti. Ona je bila preč v začetku prelep zgled čistosti in svetega Božjega strahu zlasti še o času velike nevarnosti in prehudih skušnjav, v kterih so velikrat zaročeni pred zakonom. 199 5. Volitev stanu. Sveti Jožef je bil od Boga samega izvoljen ženin Mariji preblaženi Devici in nebeški Oče sam ga je zmed vseh druzih odbral rednika svojemu edinorojenemu Sinu. „Ni vsak stan vsakemu kristjanu primeren in zveličaven “, pravi sv. Gregor. Tisti stan je vsakemu primeren, v kterem zamore voljo Božjo spolnovati in si zve¬ ličanje zagotoviti. Marija je bila z Jožefom zaročena. Videli smo pa, da je nihče ni vprašal, tudi sama po svojem sercu voliti ni smela. To je bila teža stare zaveze. In to je poseben blagoslov kerščanstva, da zdaj v novi zavezi mož in žena prosto voliti smeta in da naj tudi vselej prosto volita. O nezmerno velik dobiček je, do¬ kler devica z goljufivo zavezo ni raz¬ dražena, ne preslepljena, ampak vsa mirna premišljuje in se z Bogom in pametnimi ljudmi posvetovati zamore. O srečen mla¬ deneč, ki svojega serca ni še raztergal in brez opovere lahko prostovoljno in s čistim sercem po nevesti poprašati sme. Kerščanski mladeneč, kerščanska de¬ klica in vi starši mladih ljudi, o vzemite si k sercu, da znanje pred zakonom ne sme imeti nikakoršnega druzega namena, kakor da se ženin in nevesta toliko po¬ znata, da sprevideti zamoreta, sta li eden za druzega ? bota li srečno živeti mogla ? Tako znanje je pripuščeno le takrat, ko se v resnici, z vso resnobo sme misliti na urno sklenitev svetega zakona. Dolgo, nepotrebno znanje pred zakonom je vse¬ lej pregrešno in potisne nepremišljene ljudi v časno in dušno nesrečo. Dolgo znanje je bližnja priložnost v greh, je nekak Božji rop, s kterim človek svoje serce in dolžno ljubezen Bogu vkrade, in človeku da, kar je le Bogu dolžan. Za mladenča in za deklico, ki hočeta v zakon stopiti, ni bolj resnobnega časa, kakor je čas tega nasprotnega znanja. Kakor si takrat odločiš, odločena je sreča ali nesreča tvoja za časno in večno. In vendar imate mladi ljudje to znanje le za igračo. Vi igrate neskušeno, pa tako prederzno z največim zakladom svojim, z nedolžnostjo svojo; vi igrate z ognjem; vi igrate z milostjo Božjo; vi igrate s srečo svojo; vi igrate z nebesom in s peklom! In kako bo končana ta toliko nevarna igra, ko lastno meso in zviti satan napne vse orožje mikavnosti in ©slepljenja; vi pa toliko potrebno na¬ sprotno orožje, vest, molitev, priporočilo Bogu, Mariji in angelju varhu, in vso sramežljivost zaveržete ? O jaz ne mislim tistih očitnih pregreh, ktere kerstne bukve skrunijo, vašim staršem in znancem oči pokrivajo, celemu kraju sramoto delajo, pri kterih je poznejši, skoraj gotovo ne¬ srečni zakon le plajšč sramote; — jaz ne mislim očitnih hudobij, ampak le no¬ tranjo, nespodobno razdraženost, vse, kar deviško občutljivost rani in se pred dru¬ gimi skriva. V tako resnobnem času bi moralo tvoje serce mirno biti, da bi zmožno bilo razsvetljenje Božje sprejeti, da bi zamogel preiskati in razsoditi, kaj bo v tvojo časno in večno srečo ali ne¬ srečo. Ako si pa pravi mir čistega serca zapravil, si v gerdem poželjenji razdražen, nisi več spreten za viši namene. Pred podobo preblažene Device Marije, v po¬ gostni in vredni prejemi sv. zakramentov, tukaj, kerščanski mladeneč, kerščanska deklica, tukaj zamoreš dobiti serčnost in moč, da svoje meso premagaš, da se v zanjke peklenske ne vjameš, tu zadobiš razsvetljenje v tej občutljivi pa toliko pomenljivi zadevi svojega življenja. Kerščanski mladeneč! bodi resnoben in previden, kadar si voliš pajdašico za življenje svoje. Naj te ne slepijo reči, ki te danes mikajo, v nekterih letih pa zginejo in se ti studijo. Obilna petica in rdeča lica niso gotov porok, da bo ljubi 200 mir in blagoslov Božji v hiši. Vetrasti, nedelavni, občutljivi in gizdavi prilizniti ne daj svoje roke. Kar išči, in kar ti bo vsak dan dobro delo, je: Nepokvarjeno, čisto, prosto in dobro serce, pobožna vera, tiha ponižnost, zatajevanje in mirna poterpežljivost, odkritoserčna vdanost, ur¬ nost v svetu, v tolažbi, v pomoči in pri 1 domačih delih, milota pa vendar spodobna resnoba proti domačim. O ljuba kerščanska deklica! prosim te zavoljo tvoje lepe nedolžne duše, ne delaj nobene zaveze z mladenčem, ne imej nobenega znanja; ne verjemi priliz¬ njenim obljubam, ker marsikdo dirja za teboj, ki mu ni mar ne za to tvojo roko, ne za tvoje serce, ki mu le satan kuri ogenj gerde poželjivosti in išče le, kako bi ti ukradel naj veti, najdrajši zaklad, tvojo nedolžnost. Ne pozabi, da tvoje telo je tempelj svetega Duha. Ako si pervo nevarno stopinjo že storila in si v strašni nevarnosti bila, da se te je kdo nespo¬ dobno le dotaknil, urno odstopi, z vso resnobo ga zaverni in hitro, hitro beži, kakor pred strupenim gadom; prepričana si, da tak ne spoštuje in ne ljubi ne tvoje duše, ne tvoje časti, ne tvoje čed¬ nosti. Nikdar ne daj svoje besede mla¬ demu človeku, ki svojih sv. dolžnost in svojih obljub do Boga ne ierži. Ako se Boga ne boji, Boga ne ljubi, Bogu ni zvest, mar bo tebe spoštoval? mar bo tebe ljubil? mar bo tebi zvest? Ne bo te srečne storil možki, ampak zvest pri¬ jatelj in moder vodnik, varh tvoje vere in tvoje pobožnosti, ki bo s teboj delil veselje in žalost ter te spremljeval in ti pomagal v večno življenje. Nikdar in pod nobeno pogojo ne jemlji pijanca: pijanec je zapravljivec, domač tat. Ne verjemi njegovim obljubam; ne misli tega, da ga boš spregovorila, na dom navezala; ver¬ jemi mi, skušnja me uti, pijanec se spre- oberne, ko se v jamo zverne. Kdorkoli pošteno ne misli, se proti tebi pošteno ne obnaša; verjemi, da tudi pošten mož ne bo. O kerščanska deklica, moli, moli veliko in preserčno, ako hočeš stanovitna ostati in srečna biti! Pomislita, kerščanski mladeneč in kerščanska deklica, kako sta se Jožef in Marija na zakon pripravljala! Jožef je v tihi samoti terdo in zvesto, vse iz lju¬ bezni do Boga delal; Bog mu je zvolil najlepšo nevesto. Marija je v tempeljnu Bogu služila, in Bog jej je preskerbel pravičnega ženina. S pobožnim življenjem se pripravljajta, da vaji Bog v svojem času razsvetli, da prav volita. Glej, da bo tvoje serce mirno; hudemu nagnjenju, razburjeni strasti ne zaupaj. Strast člo¬ veka oslepi, in ker je prestop v zakon tako imeniten, za celo življenje odločiven, ne daj se slepemu nagnjenju prevariti, ampak dalj časa mirno, pa resnobno pre¬ mišljuj v Božjem strahu. Poprašaj svojega dušnega pastirja, pametnega, modrega človeka, zlasti svoje starše; ti so od Boga postavljeni vodniki in svetovalci, ki tvoje zmožnosti bolj poznajo, kakor ti sam. „Kdor le sebi verjame, le sebe uboga, ima norca za vodnika", pravi sveti Bernard. Za svet pa ne vprašaj še le, ko so že pisma narejena, ko že brez sramote in škode odstopiti ne moreš. Pregrešijo se pa starši, ki svojega otroka le zavoljo časnega silijo v zakon O kerščanski starši! zares srečno in Bogu dopadljivo preskerbljenje vaših od- raščenih otrok je sklep, je krona vašega truda, vaše izreje. Ali, o moj Bog! koliko¬ krat bo z vašo zanikernostjo ali z vašo nespametjo ta otroška sreča zapravljena, ta krona zgubljena! Vi imate v tej ime¬ nitni zadevi svojih otrok prednost svoje skušnje in svoje veljave: rabite to pred¬ nost po svoji dolžnosti in v srečo svojim otrokom. O kolikokrat zadene pravično oči¬ tanje in prekletstvo nesrečnega zakona 201 nemodre starše! Kolikokrat so le starši krivi nesrečnega padca svoje hčere! Glas skušnje, glas vesti, glas Božji vas glasno in resnobno opominja, da svojih hčer ne puščajte v nevarnost, kije ravno v tem, če so samb v nevarnosti ali pri nevarnosti. Ne zanemarjajte te svete dolžnosti z ne¬ spametnim zgovorom, da se na poštenje svojega otroka zanesti smete, in pravite, da je otrok še nedolžen. Prav, da je ne¬ dolžen, ali skerbite tudi, da nedolžen ostane. Ne zanemarjajte te svete dolž¬ nosti z otročjim zgovorom, kakor da bi se bali svojemu otroku se zameriti; otrok vam bo enkrat zato gotovo hvaležen, ako ga časne in večne nesreče varujete. O čisti ženin, sveti Jožef! o neoma- dežana nevesta, preblažena Marija! varujta in branita vse mladenče in vse deklice, peljita jih v Bogu dopadljivi stan, raz¬ svetlita jih, da prav volijo; s svojim zgledom in s svojo priprošnjo pomagajta, da vsi kerščanski zaročenci z neomade- žanim sercem stopijo pred altar Gospo¬ dov, da v vsi obilnosti prejmejo blago¬ slov Vsegamogočnega. Amen. 6. Marijin zakon. Sveto pismo naravnost imenuje Marijo ženo Jožefovo. (Luk. 2, 5.) In vendar nekteri premišljujejo, kakovi zakon je bil zakon Marijin. Tudi mi ta zakon nekoliko preglejmo. Splošna misel cerkvenih učenikov je, da je Marija, razsvetljena od svetega Duha, že v svoji pervi mladosti storila obljubo vednega devištva, kar smo že večkrat slišali. Taka sveta obljuba pa stori nemogočo vsako zakonsko zavezo. Zakon je nasprotno darovanje, s kterim dva človeka, mož in žena, pravico do svojih teles eden drugemu prepustita. Od te pravice govori sv. Pavelj v pervem , pismu do Korinčanov. (7, 4.) Kako se | toraj to strinja; ako je Marija v pervi mladosti svoje prečisto telo Gospodu v večni dar darovala, kako bi bila ona ta dar preklicala in se z Jožefom zaročila? Sv. Hieronim pravi, da tistim, ki so I čistost zaobljubili, ni le zakon, temuč že sama želja po zakonu pregrešna in za- veržljiva. In ako žena, ki je svojemu možu zvestobo prisegla dokler njen mož živi, nima pravice drugemu možu zvestobe priseči; kako gerdo in zaničljivo bi bilo, Gospodu priseženo zvestobo prelomiti, in s človekom v zakon stopiti! Kako je toraj to mogoče, da je pre¬ blažena Devica Marija obljubo vednega devištva storila in s svetim Jožefom v veljavni zakon stopila? Tega vendar ne moremo in ne smemo misliti, da je mi¬ losti polna Mati Gospodova v tem se pregrešila in zoper voljo Božjo ravnala. Tega nikakor ne. Da bi se te zadrege ognili, so ne¬ kteri cerkveni očetje mislili, da Marija pred svojim zaročenjem z Jožefom ni storila še obljube vednega devištva, ampak da je imela le resnično željo, tako obljubo storiti, in da je to obljubo še le po poroki s svetim Jožefom vred slovesno in veljavno storila. Drugi pa menijo, da je Marija že pred poroko obljubo vednega devištva storila; da toraj njen zakon s svetim Jožefom ni bil resnični zakon, in da sveti Jožef je bil Marijin mož le v tem in takem pomenu, kakor je bil oče Jezusu Kristusu. Zato pravi sv. Gregor iz Nise, da sveti Jožef je bil le ženin Marijin, pa ne njen zakonski mož. Tako sv. Hieronim pravi, da sv. Jožef je bil rednik, ne oče Kristusov, hišnik pa ne resnični mož Marijin. Ravno tako terdi sv. Krjzolog. Vsi ti nauki svetih očetov pa ne govorijo zoper pravi zakon preblažene ; Device Marije in svetega Jožefa, ampak | le zoper zveršenje tega presvetega zakona, 202 ter se poganjajo zoper tiste, kteri so ta¬ jili vedno devištvo preblažene Device Marije. Zares, kdor bi tajil, kakor da bi sveti Jožef ne bil pravi mož Marijin, on bi besedam svetega pisma ne verjel, ali bi jim silo delal. „ Jožef, Davidov sin! ne boj se k sebi vzeti Marije svoje ženej beremo v sv. pismu. (Mat. 1, 20.) In sveti Lukež piše: Šel je pa tudi Jožef iz Nazareta v Betlehem, „da bi se po¬ pisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča.“ (2, 4, 5.) Toraj je bila Marija njemu zaročena žena. Tako jo sveti Duh naravnost imenuje. Sveto sporočilo pravi, kar smo že slišali, da sta Joahim in Ana svojo pre- blaženo hčer Marijo v njeni pervi mla¬ dosti v Jeruzalemski tempelj prinesla, da bi po obljubi svojih staršev v tempeljnu Gospodu služila. Navada pa je bila, da so take hčere v tempeljnu ostale tako dolgo, da so za možitev dorastle; potem so jim starši ženina preskerbeli; ali če so starši odmerli, skerbela je zato bližnja žlahta ali pa tudi Gospodovi duhovni. Če tudi nam sv. pismo ne pove, kako sta ozelenela vejica in beli golobček na¬ znanila svetega Jožefa ženina presveti Devici Mariji, vendar to nobeni resnici nič ne nasprotuje. Kako pa vendar se strinja Marijina obljuba z njenim zakonom, bi zamogel kdo premišljevati? Sv. Tomaž, Hugo od sv. Viktora in in drugi cerkveni učeniki učijo, da je Marija po Božjem razodenji ta zakon sklenila. V vsem jo je sveti Duh po¬ polnoma vodil, zlasti še v tej tako ime¬ nitni zadevi, ki je bila v tako tesni zvezi z njenim celim življenjem in s skrivnostjo včlovečenja Sinu Božjega. Bog jo je pa tudi razsvetlil, da je spoznala, da njen ženin bo v njeno vedno devištvo privolil, in popolnost njenega devištva ne bo nič omadežana. Tako privoljenje v zakon ne škoduje devištvu in obljuba devištva ne nasprotuje privoljenju v zakon, kakor volja, kako pravico oddati ali prevzeti, ne nasprotuje volji, se te pravice tudi poslužiti. (Suarec disp. VIL sec. 1.) In cerkveni učeniki so te misli, da je tudi sveti Jožef v to privolil. Sv. Tomaž pravi: „Ker je Gospod svojo Mater, Devico, devici (sv. Janezu) izročil, kako bi bil pripustiti mogel, da bi tudi njeni ženin vedna devica ne bil?" Sv. Hieronim pa piše: „Gotovo je, da on, ki je bil vreden, da so ga imenovali očeta Gospodovega, je z Marijo vedno devica bil." In sv. Auguštin popisuje, kako je angelj Jožefu govoril: »Ohrani toraj Jožef z Marijo svojo ženo devištvo telesa, ker iz deviškega telesa izhaja moč angeljev. Marija je po telesu Mati Kristusova, ker je devištvo ohranila, tako bodi ti oče Kristusov, v skerbi za čast in devištvo." (Ser. de nat.) In sv. Tomaž še pravi: »Ko je Marija v zakon stopila, predenj jej je angelj oznanilo prinesel, je spoznala, da je Bogu dopadljivo, da se z Jožefom zaroči, ter je s svojim ženi¬ nom vred obljubo devištvastorila." (disp.V.) Bistvo zakona je v tem, da se mož in žena z nasprotnim privoljenjem eden druzemu darujeta, da ima sleherni pravico do telesa druzega. „Žena čez svoje telo nima oblasti, ampak .mož, ravno tako tudi mož nima oblasti čez svoje telo, am¬ pak žena.“ (I. Kor. 7, 4.) Ker sta v svetem zakonu postala eno telo. V tem nasprotnem odstopu pravice je bistvo zakona. Pri vsem je pa pravica do kake stvari in raba te stvari različna, je dvoje; in pravica lahko je brez vse rabe; tako je tudi v sv. zakonu lahko pravica, ktero si zakonska eden druzemu odstopita, brez da bi se te pravice po- služila. Tako je bil sv. zakon Marije in Jo- 203 žefa resničen zakon. Marija in Jožef sta si dala nasprotno pravico do svojih de¬ viških teles; vedela sta pa po Božjem razodenji, da se te pridobljene pravice posluževala ne bosta, in vse to je bilo prostovoljno. In tako je pri teni zakonu bilo bistvo zakona. Pa tudi vse dobrote zakonske so bile. In te dobrote, ki zakon popolnoma delajo, so: Zvestoba, sad in skrivnost. —■ Zvestoba je v tem, da vsak del pravico druzega do svojega telesa ohrani in nikakor ne oskruni. Sad zakona so res otroci; ali vendar otroci ne delajo bistva zakona. Zakoni brez otrok so vendar vse eno pravi zakoni. In ako zakonski z nasprot¬ nim privoljenjem, ali z obljubo za en čas ali za zmeraj se zderžijo zakonskih pravic, zato zakon nič manj ni zakon, ne v svojem bistvu ne v svoji popolno- mosti; ampak je le še svetejši, ker je čistejši. Pravi in najsladkejši sad sv. za¬ kona je nasprotna ljubezen in prijaznost, v kteri sta mož in žena celo svoje živ¬ ljenje zedinjena, da eden druzemu v večno zveličanje pripomoreta. Skrivnost zakona pa je v edinosti in nerazvezljivosti, od ktere govori sv. Pavelj v pismu do Efe- žanov. (5, 32.) Zakon preblažene Device s svetim Jožefom je pa tudi res vse te dobrote imel. Sv. Auguštin pravi: „Vse dobrote je imel zakon Kristusovih staršev: Dete, zvestobo in skrivnost. Dete je bil Jezus Kristus sam; zvestoba, ker zakona nikdar prelomila nista; skrivnost, ker se ločila nista. In kakšno je bilo to Dete? Sicer je bilo edino in ne po natori rojeno;'* ampak bilo je sad devištva. Pa to edino Dete, ta edini sad je bil več vreden, je bil veča dobrota, kakor vsi človeški otroci skupaj/ Tako je bil toraj zakon preblažene Device Marije s svetim Jožefom res pravi zakon. Obljuba devištva mu ni nič na¬ j sprotovala; ni nam treba zvijati besedi j sv. pisma, ne tajiti obljube, ki je Mariji v veliko čast. Ona ni delala zoper svojo obljubo. Bila je sveta volja Božja, da je v zakon stopila; od svetega Duha raz¬ svetljena, je vedela, da bo njeno storjeno obljubo spoštoval ženin, kterega jej je Bog odločil. Z lahko vestjo in s polnim zaupanjem je zato temu možu odstopila pravico do svojega deviškega telesa, kar je tudi sveti Jožef storil. Bila je ta za¬ konska zaveza, kakor nasprotno darovanje dveh predrazih svetinj, dveh svetih teles, kar je bilo z velikim spoštovanjem spre¬ jeto in s sveto zvestobo ohranjeno. In takrat, ko sta si to zakonsko zvestobo obljubila, sta pa tudi Bogu ponovila ob¬ ljubo vednega devištva, ter sta tako po¬ polnoma sklenila zakon z devištvom. Čudna, prečudna je modrost previd¬ nosti Božje, ktero moramo spoznati in jo moliti ravno v tem, da je Bog svetega Jožefa preblaženi Materi svoji ženina zbral, akoravno sta oba obljubo vednega devištva storila. Tako se je spodobilo zavoljo Kristusa, zavoljo Matere Božje in tudi zavoljo nas; tako uči učeni Suarec. (Quaest. 29. art. 1.) Zavoljo Kristusa se je to zgodilo: 1. da ga neverniki niso zaničevali, kakor nezakonsko rojenega; 2. da je bil njegov rod zapisan po možu, kakor je bila v stari zavezi navada; 3. v varstvo Detetu, da ga satan ni mogel toliko zalezovati; kakor pravi sv. Ignacij, da je bila Marija zaročena, da je bilo rojstvo Gospodovo satanu prikrito; in 4. da je sveti Jožef nebeško Dete zredil, zato je njegov red¬ nik imenovan. Oziroma na Marijo se je to spodo¬ bilo; da je 1. bila Marija obvarovana pred kaznijo; da jo, kakor pravi sv. Hieronim, Judje niso kamnali, ako bi jo neomoženo Mater videli; da je bila 2. Marija tako obvarovana vsega slabega 204 natolcevanja; in 3. da jej je Jožef s svojo postrežbo pomagal. Zavoljo nas je pa tudi tako najbolje bilo, in sicer: 1. Sveti Jožef nam je gotova priča, da je Kristus od Device rojen bil; 2. so tako veliko bolj verjetne, zaterjene besede, s kterim je Devica Marija svoje devištvo spoznala. Ta dva vzroka poterjujeta našo vero; 3. da tiste, ki s svojo neskerbjo svoje dobro ime zgubijo, nobenega izgovora nimajo, kakor da bi bila tudi Mati Božja kdaj na sla¬ bem glasu; 4. ta zakon je lepa podoba svete katoliške cerkve, ki je devica, pa vendar zaročena enemu možu, Kristusu, kakor pravi sv. Auguštin. Peti vzrok, da je Marija Devica in omožena bila, je tudi, da v njej častimo deviški in zakon¬ ski stan nasproti krivovercem, kteri enega ali druzega zaničujejo. Imeniten učenik Nikolaj pristavi k temu. Da je bila preblažena Devica s svetim Jožefom zaročena zato, da je bil Sin Božji, kar in kakor je sam hotel, spoznan in imenovan za Sinu človekovega, kteri očeta in Mater ima, kteri dalje časa ž njima živi, ž njima dela in je njima pokoren, ter nam kaže v tem po¬ nižnem, domačem življenji najlepši zgled, in da je tako posvetil družino, moža in ženo, očeta in Mater in Dete, ki je vez svete ljubezni; to je, da je bila sveta družina. 7. Prečuden zakon. Svet ni videl tako veličastnega, tako popolnega, Božjim očem ne tako prijet¬ nega, angeljem in ljudem ne tako pre¬ čudnega zakona, kakor je bil zakon pre- blažene Device Marije s svetim Jožefom. O kolika sreča je bil ta zakon sve¬ temu Jožefu! Kako veličasten dar je on s svojo poroko dobil! Dobil je v last čisto, nedolžno, deviško telo tiste, ki je bila zvoljena Mati Boga samega. Tisto telo, iz kterega je večna Beseda mesa na se vzela. In kako nekako lahko rečemo, da telo Zveličarja našega je bilo lastnina Jožefova; prav so toraj imenovali svetega Jožefa očeta Kristusovega. Je li mogoče, da bi dosegel človek večo srečo tu na zemlji, kakoršne se je vdeležil sveti Jožef s svojim zaročenjem s preblaženo Devico Marijo? Saj ravno to je bilo za¬ četek, studenec vsega blagoslova, kterega je sveti Jožef tu na zemlji vžival. Iz tega izhajajo imena »'mož Marijin", »oče Kri¬ stusov" in vsi drugi lepi priimki, s kte- rimi svetega Jožefa častimo. Tudi za Marijo je bilo zaročenje z Jožefom velike veljave. Ona je kot na¬ sprotni dar dobila pravico do deviškega telesa svojega ženina, ki je bil pravičen mož in tako tempelj svetega Duha in gotovo s posebnimi darovi Božjemi ozalj¬ šan; dobila je zaklad, čigar cena je bila le Bogu samemu znana. Jožef je bil mož po volji Božji; in on je bil Mariji odločen, da so naredbe Božje ž njo se spolniti mogle. On je varoval in ohranil njeno deviško nedolž¬ nost, on je odvernil od nje vse slabo na¬ tolcevanje. On je pomagal, Božje Dete rediti in zrediti. On je bil njeni tolažnik, sve¬ tovalec, pomočnik in prijatelj v vseh nad¬ logah tega življenja. In tako je bil ta zakon sreča Mariji in Jožefu; in ker je v zavetji tega za¬ kona se veršila skrivnost "včlovečenja Sinu Božjega, ki je začetek našega odre¬ šenja, zato je ta sv. zakon tudi za nas velike veljave. Besede, ktere piše sv. apostelj Pavelj v drugem listu Korinčanom: „ Zaročil sem vas enemu možu, Kristusu vas dati, čisto devico,“ (11, 2.) lahko na ta sv. zakon obernemo. Glej, zaročil sem te enemu možu, da te dam Kristusu, kot čisto Devico, da ohranjeno ostane tvoje 205 devištvo. Ti si temu možu zaročena; tvoja obljuba te pa veže na Boga; on se s teboj zaroči po tem možu, ki je namest¬ nik njegov. On je tvoj pravi, resnični mož; pa zavoljo tvoje in svoje obljube se odpove rabi ene svojih zakonskih pra¬ vic. Ti si in ostaneš Devica ter boš de¬ viška Mati Jezusa Kristusa. Zares je velika in prečudna skrivnost v tem zakonu! Tu se strinja, kar člove¬ škemu umu na videz nasprotuje. Zakon sklenjen z obljubo devištva: deviški za¬ kon, ki naj bo vendar rodoviten, in sicer naj rodi najdrajši sad na drevesu člove¬ štva ! Resnični mož, ki pa vendar ni na- torni oče otroka svojega zakona. Sv. vera pa, pismo in nauk sv. cerkve nam po¬ maga v teh nerazumljivih skrivnostih in ponižno se podveržemo naredbam Božjim. O kako ljubo je bilo Bogu nebeško življenje deviškega ženina in deviške ne¬ veste; kako prijetno vsem angeljem; pa tudi kako veličasten in resnoben zgled vsemkerščanskimzakonskim! »Zato, pravi sv, Auguštin, je Bog hotel ta zakon, da je vsem zakonskim vernim pokazal, da zamore biti in je resničen zakon, ako tudi mož in žena obljubo sv. devištva ohranita. “ In ta zgled ima v vseh časih kerščan- stva toliko moč, da so vselej pobožni zakonski, ki vso poželjivost zatajijo, se, čez natorne nagibe resnobno povzdignjeni, prostovoljno in veselo odpovejo pravicam zakonskim ter v deviški ljubezni Gospodu služijo. Ne ]e v revnih kočah, tudi v kraljevih palačah so posnemali zgled Nazarenskega tesarja. Kako čisto je živel v enajstem stoletji cesar sv. Henrik s svojo ženo Kunigundo v deviškem zakonu, da je na smertni postelji lahko rekel njeni žlahti: »Devico sem vzel; devico vam nazaj dam/ In katoliška cerkev. sv. Kunigundo ko devico časti. Tako deviško je živel kralj gališki Koloman s svojo ženo Salome; tako Eduard, angleški kralj, z Edito; tako Boleslav, poljski kralj z Kunigundo; tako Alfonz , imenovan čisti, s svojo ženo Berto; sv. grof Eleazar s sv. Delilno, in veliko druzih, ki za sve¬ tost svojega zakonskega življenja niso imeli druge priče, kakor Boga samega. V čast sv. ženinu preblažene Device pra¬ vijo takim zakonom »Jožefov zakon". O da bi ne zamerlo tako nebeško, an- geljsko življenje v kerščanskem zakonu, da bi bilo nekaka sprava za toliko mese- nost in toliko oskrunjenje tega svetega stanu, kterega je Jezus Kristus v čast svetega zakramenta postavil! Sicer je, v trenutku svete vneme hitro storjena obljuba, ki ima imenitne in to- । like nasledke; ali da se pa taka obljuba vselej in povsodi natančno in vestno ohrani, to pa ni tako lahko, ker satan se s svojo zvijačo celo v svetišče splazi. Vedna čuječnost, pobožna in resnična molitev, ponižno zaupanje na pomoč Božjo zamore pa vsako nevarnost premagati, in z zatajevanjem samega sebe veliko in obilno zasluženja si pridobiti. Vsem zakonskim je potreba čuječnosti, | molitve in zaupanja na Boga, da zakon¬ sko zvestobo in čistost ohranijo. Veliko je zlo, zares grozno je hudo, pod kterim stoka človeški rod dan današnji; pa no¬ beno ne nakopava toliko prestrašno pre¬ kletstvo človeštvu, pa nobeno ga tako pogreznilo ne bo, kakor podivjanje zakona. O kako nesrečni so, ki sklepanje zakona imajo le za posvetno pogodbo, ktero sto¬ rijo brez Boga, brez mašnika pa tudi brez vse milosti Božje. In koliko pre¬ greh se zakriva pod plajšč resničnih za¬ konov. Ako je studenec življenja skaljen, otrovan, kje se bo zajemalo zdravo živ¬ ljenje? O starši, glejte, da so otroci v svetosti spočeti, s svetosti rojeni in zre¬ jeni in da zopet v svetosti sklepajo svoje 206 zakone; da ne ho popačena vsa zemlja, ' kakor v času Noetovem. O prečista Devica Marija, o prečisti ženin, sveti Jožef! s svojim prelepim zgledom in s svojo mogočno priprošnjo zamoreta pomagati, da kerščanski mladenči in kerščanske device le čisti in pobožni stopijo v sveti zakon; pa tudi, da v sv. zakonu sveto živijo ter se nikdar ne pre- derznejo, s nespodobnim obnašanjem oskru¬ niti svetost tega toliko imenitnega stanu. O vidva poznata nevarnosti, ktere protijo današnje čase kerščanski družini; vesta, kako so ljubi, nedolžni otročiči celo pod domačo streho velikrat v velikih nevar¬ nostih. 0 sveta varha kerščanskih zakonov, naj zasluženje vajnega prečistega življenja rosi nebeški bogati blagoslov v serca naša! 8. Zaklad. „Z njo vred pa mi je došlo vse dobro, slave brez mere po njenih rokah* (Modr. 7, 11.) To besede sv. pisma je sveti Jožef pač lahko govoril oziroma na Ma¬ rijo, svojo preljubljeno nevesto in deviško ženo. Povej nam, povej, ti presrečni očak, ktere in kakšne zaklade si dobil z milosti polno Devico, v kteri je sveti Duh z vso polnostjo svojih nebeških darov prebival! O ta preimeniten naslov „mož deviške Matere Božje* je bil vir nezmerne sreče, vir predrazega zaklada! Ako že prijateljska in ljubeznjiva ob- hoja s pobožnimi in bogoljubnimi ljudmi človeka posvečuje in blagruje, kako lepo in sveto je moralo prihajati serce svetega Jožefa v tolikoletni pa tako ljuheznjivi obhoji z Marijo, ki je kraljica vseh svet¬ nikov ! V njej je videl in tako dolgo gledal najpopolnišo podobo Božjo; v njej je imel najčistejše ogledalo prave popol- nomosti. Videl je, kako je molila, kako vse iz čiste ljubezni delala; občudoval je tiste njene preljubeznjive čednosti, ktere človeško serce ginejo in pridobijo: Ponižnost, krotkost, poterpežljivost, po¬ korščino in čistost. Kot gospodar in hišni oče je bil nad Marijo; ali vedel je, da njegova sveta nevesta ga v velikih in posebnih sprednostih visoko preseže; zato mu je ljubo in prijetno bilo, da ga je kaj podučila in vodila. Tako se je učil od nje Božje naredbe premišljevati, kakor jih je ona premišljevala, ljubiti, kar in kakor je ona ljubila , zaničevati, kar je ona zaničevala, delati, kakor je ona delala. 0 koliki zaklad milost Božjih je prejemal sveti Jožef v sveti zavezi s svojo pre- blaženo nevesto Marijo. „Ž njo vred mu je zares došlo vse dobro. “ Lahko je govoril sveti Jožef od Ma¬ rije prelepe hvalne besede sv. pisma, ki pravi: Više sem jo cenil, kakor kraljestva in kraljeve sedeže; in bogastvo sem štel ko nič v primeri ž njo . . . Vse zlato je v primeri ž njo slab pesek, in srebro, zraven nje ima ceno kakor blato. Z njo vred mi je došlo vse dobro, slave brez mere po njenih rokah . . . Zakaj ona je ljudem nezmeren zaklad; kteri si ga v prid obračajo, so deležni Božje prijaznosti in se priporočajo z darovi krotitve ... V njej je Duh umnosti, kteri je svet, enojen, mnogoter, tenek, zgovoren, gibčen, neomadežan, resničen, prijeten, dobroljuben, bistroumen, kterega nič ne ustavi, dobrodeljen, priljuden, do¬ brotljiv, stanoviten, nezmotljiv, gotov, vsega zmožen, vsegapreviden, in kteri vse duhove pozna .... Ona je namreč dih Božje moči, in čist iztok svetlosti vsegamogočnega Boga; zato ne pride nič omadežanega k njej. Ona je svetloba večne luči, in brez madeža ogledalo Božjega veličastva in podoba njegove dobrote*. (Modr. 7, 8—27.) Te besede sv. pisma veljajo v pervem pomenu modrosti Božji; sv. cerkev pa jih večkrat na Marijo oberne. Smemo jih 207 toraj svetemu Jožefu na jezik položiti; saj sreča, ktero je ta sveti očak v obhoji s preblaženo Devico celih trideset let vžival, je zares tako velika bila, da je človeške besede opisati ne morejo. Marija se je vsa njemu vdala, vsa njegovemu vodstvu in njegovemu varstvu prepustila. Dana mu v tovaršico, bila je sicer revna pozemeljškili zakladov, pa nezmerno bo¬ gata nebeških sprednost. Sv. cerkveni očetje ne morejo nikakor dopovedati, ne morejo nikoli prehvaliti nebeških zakladov, ktere je preblažena Devica imela in ktere je v doto svojemu deviškemu ženinu pri¬ nesla. Kakor v lep venec spletene najdemo te hvalne izreke, ki popisujejo ta nebeški zaklad, v apostoljskem pismu našega ne¬ pozabljivega sv. Očeta Pija IX. o neo- madežanem spočetji Device Marije. V tem pismu pravi ta veliki častivec naše ljube Matere Božje: „Misli sv. oče¬ tov so očitne in splošne te, da preblažena Devica, kteri je velike reči storil On, ki je mogočen, se je svetila v toliki bliščobi vseh nebeških darov, v toliki polnosti vseh milost in v tako veliki nedolžnosti, da je nedopovedljivo delo Božjih čudežev, ali velikoveč verhunec vseh Božjih djanj, vredna Mati Božja: da je Bogu tako blizo, kolikor se stvar njemu le približati zamore, da je povzdignjena bolj, kot vse druge stvari, k visokosti, ktere ne an- geljska ne človeška hvala zadosti opisati ni v stanu. Da bi dopovedali nedolžnost in pravičnost, v kteri je bila vstvarjena Mati Božja, so jo sv. očetje primerjali Evi, ktera, dokler se ni v zanjke zape¬ ljive kače upletla, bila je devica, nedolžna in čista; pa so jo tudi visoko nad Evo povzdigovali, ter so sto in sto prelepih izrekov znajdli, da bi njeno sprednost dopovedali. Imenovali so Mater Božjo lilijo med ternjem, nedotaknjeno, deviško, neomadežano, vedno blaženo, vsega greha j prosto zemljo, iz ktere je bil narejen I novi Adam; ves bliščeč paradiž; lep vert neumerljivosti, in vse radosti, kterega je Bog sam zasadil in pred vsemi zanjkami ! zapeljive kače obvaroval; nestrohljiv les, kterega se grešni červ nikdar ni lotil; vedno čist, z močjo svetega Duha za¬ pečaten studenec; tempelj Gospodov: za¬ klad neumerjočnosti; edino hčer ne smerti, ampak življenja; mladiko milosti, ne jeze ... In kakor da bi vse to še za¬ dosti ne bilo, so naravno terdili, da kadar se govori od greha, se preblaženi Devici nikakor pripisovati ne more, ker je imela obilnost Božje milosti, da je greh popolnoma premagala. Spoznali so, da preblažena Devica je svoj rod na novo ustanovila, da je ona studenec življenja vsemu človeškemu rodu; da je od veko¬ maj zvoljena, da jo je Vsegamogočni pripravil, da jo je On obljubil, ko je kači rekel: „ Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo.“ (I. Mojz. 3, 15.) in da je ona tista, ki je kači glavo sterla. Zato vsi terdijo., da je preblažena Devica s posebno milostjo Božjo čista vsega ma¬ deža greha . . .“ O presrečen očak, sveti Jožef, kte- remu je Bog dal in izročil Marijo, ki je tako velik zaklad! 0 trikrat srečen zato, ker tega zaklada nisi le ohranil, ampak si ga v svojo dušno popolnost modro rabil! Pa tudi nam je Marija prelep zaklad, ogledalo vseh čednost, ako jo le resnično častimo, in se v njeno varstvo zatečemo. Saj tudi nam deli darove modrosti in čednosti, ako jih le poželimo in se ober- nemo k njej, ki je srednica naša in de- livka vseh milost Božjih. O da bi tudi mi s svetim Jožefom reči zamegli: njo vred pa mi je došlo vse dobro«. 9. Ženitnina. Ko je bil po Božji naredbi odločen dan ženitnine, bili so povabljeni znanci 208 in prijatli bližnje žlahte preblažene De¬ vice Marije in svetega Jožefa. Bili so sami sveti ljudje. Saj se je tudi spodo¬ bilo, da so bili na tej najsvetejši ženit¬ nim le sveti gosti. O s koliko pobožnostjo sta se na dan svoje poroke pripravljala svete čistosti, kjer se je devištvo z ne- omadežano čistostjo zaročilo. Njuno serce je bilo v ljubezni do čistosti vedno bolj preblažena Devica in njeni deviški ženin! Saj ju je sveti Duh razsvetlil, da sta spoznala, da ta poroka je bilo godovanje 209 vneto, da sta preserčno želela in hrepe¬ nela po srečnem dnevu svoje poroke. Ženitovanje je bilo več dni v Jeruzalemu 'na Sionskem hribu v hiši, ki je bila na¬ vadno najeta za tako slovesno godovanje. Med povabljenimi je bilo nekaj žen, ktere so v tempeljnu Marijo učile, nekaj mladih devic, ki so bile tudi iz tempeljnove šole in več bližnje žlahte Marijine. Ženitovanje je bilo slovesno. Več jagnjičev so zaklali in darovali. Posebno lepa in praznična je bila ženitovanska obleka presvete Device, da so pričujoče še v svoji starosti rade od taiste govorile. Ker je bila Marija v tempeljnu zrejena in so jo njene učiteljice in njene tovaršice visoko častile in pre¬ serčno ljubile, so jo ta slovesni dan, kolikor moč praznično okinčale. Blažena nuna Ana Katarina Emerih popisuje v svojem razodenji ženitovansko obleko pre- blažene Device tako: Marija je imela obleko, ki je bila kakor širok plašč s širokimi rokavi. Ta obleka, ktere rob je bil z mrežicami in šopki obšit, je bila viš¬ njeva, pa vsa z velikimi belimi in rume¬ nimi cvetlicami in z zelenimi peresci vezana in prešita. Čez to je imela drugo odperto obleko brez rokavov, ki je bila Židana z zlatimi nitkami prevlečena, ki je segla do roba perve obleke, in spodej tudi z mrežicami in bunčicami obšita; na persih je bila z biseri in svetlimi kam- nički ozaljšana; pod pazdiho pa z zlatimi vervicami prepasana. Za vratom je imela robec z belim lepotičjem in z biseri ozalj¬ šan. Čez vso to obleko je imela, po šegi judovskih žen, dolg plašč nebesne barve, kteri je čez rame visel in je bil o robu z zlatimi cvetlicami vezan. Na glavi se'jej je svetila za dlan široka, z lepo¬ tičjem okinčana krona. Ta krona je imela na čelu tri bisere v versti in na strani en biser. V levi roki je imela Marija venček belih in rudečih svilnatih cvetlic; v desnici pa pozlačen svečnik v podobi žesla in na verhu je bila mala skledica, v kteri je luč gorela. Njene tovaršice v tempeljnu so Mariji njene lasje prav umetno spletle. Na temenu razprečene so jih spletle v mnogo tanjkih kitic, ki so bile s svilo in biseri pokrižno vezane, podobno lepi umetni mreži, ki je čez pleča do srede plašča segla. Marija je bila tako lepa in popolnoma tudi z natornimi darovi toliko ozaljšana, da jej nobena druga stvar ni bila enaka. In taka je bila preblažena Devica vsa sramežljiva in resnobna v svoji prelepi opravi. Marija je bila toliko ponižna, da te praznične obleke obleči ni mislila; le iz pokorščine se je oblekla v toliko lepo opravo. Baji bi bila v revni in priprosti obleki stopila pred altar Gospodov. Po poroki je urno spremenila to slovesno opravo. Tudi Jožef, kakor nekteri mislijo pri tri in tridesetih letih, je lep mož, vse časti vreden in ljubeznjiv. In tako je šla ženitovanska družba v tempelj, kjer sta bila sveta nevesta in njeni ženin po judovski šegi blagoslovljena in po duhovnu poročena. V znamnje te svete zaveze je Jožef svoji zvoljeni ne¬ vesti dal perstan zaročitve. Ta perstan ni bil ne srebern, ne zlat; nobene drage cene ni imel; za perst širok je bil s čer- kami in podobami opisan. (Omenil bom in popisal ta perstan, ko bom na zadnje teh bukev od Marijinih svetinj nekoliko povedal.) V nekterih krajih imajo navado, da nevesta svoj venček, ki ga v dan poroke na glavi ima, pred podobo ali v kapelo Matere Božje prinese, v znamnje, da se v svojem novem stanu v posebno varstvo preblaženi Devici izroči. To je lepo, po¬ snemanja vredno. Kaj pa, če bi tudi mi Mariji en venček spletli ter ga jej daro¬ vali? Pa ne iz cvetlic, ktere hitro zvenejo ali naglo obledijo; ampak iz cvetlic, ki svojo lepoto vedno ohranijo. Jaz bom 14 210 nasvetoval sedem cvetlic, v spomin in v čast sedem Marijinih veselj, ktere je na tej zemlji imela. Te cvetlice zvežimo v lep šopek, pa jih ponudimo naši preljubi Materi Mariji. Perva cvetlica naj bo kraljica cvetlic, temno rudeča vertnica; ta je pre- serčna goreča ljubezen Božja. Bolj se Mariji prikupiti ne moremo, kakor če njenega Božjega Sina čez vse, iz celega serca ljubimo. »O Jezus, moj Bog, ljubim te čez vse!" (100 dni odp. Pij IX.) Druga cvetlica naj bo bledo-rudeča vertnica, ki se k temnorudeči tako lepo poda; ta je prava resnična ljubezen do bližnjega; pa naj ima tudi prelepo peresce s seboj, ki se mu pravi »ljubezen sovražnikov. “ Glejmo in skusimo, da svo¬ jemu sovražnica kaj dobrega storimo. Tretja cvetlica je šn e ž nab e 1 a lilij a; ta je stanu primerjena čistost. Naredimo zavezo s svojimi očmi, ušesi, z jezikom in s sercem, da svoje duše nič ne oma- dežamo. Brez te cvetlice ne bo lep venec. Brez te čednosti Mariji dopadli ne bomo. Četerta cvetlica naj ho dišeča vi¬ jolic a; ta je resnična ponižnost. Opustimo vso občutljivost, vso častilakomnost in slavohlepnost, ki ima svoj vir le v napuhu. »Glej, dekla sem Gospodova!" je rekla Marija. Oh, kaj bi se povzdigovali, ki smo že tolikrat pekel zaslužili? Peta cvetlica v našem vencu naj bo prijazna resedica ali rozetelj; ta pa pomeni krotkost. Ponižnost in krotkost ste lepi dvojčiki. Ako se nam krivica godi, nas slabo sodijo, poglejmo krotko Jagnje Božje, Jezusa, in svoji dobri Ma¬ teri Mariji prinesimo majhen darček. Šesta cvetlica naj bo d i še č i n a g e 1 j; ta je podoba zatajevanja, zlasti v tisti napaki, ktera nas največkrat premaga. Ker je pa venček še le popolnoma in tudi očem prijeten, ako je med razne cvetlice vpleteno zeleno perje, pridenimo v svoj venček še vedno zelenega beršlina, ki nam pomeni zvestobo in stanovitnost. Storimo obljubo, da bomo zvesti v vsem dobrem, da vedno popolniši prihajamo. In tako je venček spleten. Podajmo se v duhu na ženitnino v Jeruzalem. Z otroškim sercem se bližajmo svetim gostom; le višej in višej se pomikajmo, da pridemo prav blizo preblaženi nevesti in svetemu ženinu; ponudimo svoj venček, pa ga ozaljšajmo in zedinimo še z vsemi darovi, ktere so kdaj pobožne duše Mariji daro¬ vale; oh, in Marija našega daru ne bo zavergla! Ona se bo prijazno v nas ozerla, nas bo blagoslovila. Ona bo naš venček ljubeznjivo sprejela, pa bo ž njim stopila, tam v nebesih, pred Jezusa in bo kakor Gospa in Mati Božjega Serca zajela iz tega presvetega Serca polno mero Božjih milost, ter jih bo dala nam že zdaj; še bolj pa nas bo obsula s svojo materno ljubeznijo o naši smertni uri. Da, Marija bo ta naš venček, ki nikdar zvenil ne bo, skerbno shranila in bo ž njega spletla veličastno krono, ki bo naše čelo vso neskončno večnost kinčalo. — O prebla- žena nevesta Marija! o sveti ženin Jožef! prosita za nas, varujta nas in vodita nas tako, da pridemo k vama na nebeško ženitovanje, kjer so, kakor na vajni ženit¬ nim, le sveti svatje, le čisti duhovi. Amen. 211 II. V Nazaretu. I. Nazaret. a žaret je za ves človeški rod ne¬ izrečeno imeniten kraj. V stari za¬ vezi to mesto ni nikjer imenovano. Dobilo je svojo znamenitost še le od presvete dru¬ žine. Zato naj ga tu nekoliko opišem. Arabci in domačini pravijo zdaj temu Ob času križarskih vojsk, ko so Sa¬ raceni komaj nekoliko pozidano mestice zopet razdjali, bila je oteta hišica Marijina. Angelji so jo leta 1291 prenesli na Tersat pri Reki, in čez nekaj let od ondot v Loreto, kjer se še zdaj časti. (To hišico in Loretansko Božjo pot bom pozneje popisal.) Skoraj do 400 let je bil Nazaret mestu en-Nasra. Nazaret, kakor pišejo romarji v sv. deželo, je na prijetni višavi; pa vendar v ne¬ kakem kotlu ali zakrit med dru¬ gimi gorami. Vi¬ nogradi in verti z granati in olj¬ kami mesto ob¬ dajajo. Do ce¬ sarja Konstan¬ tina so stanovali v Nazaretu sami Judje, ki niso zdaj v pustoti; sami turki so se v njem naselili. Še le leta 1620 so dobili očetje frančiškani pri¬ voljenje, da smejo nad kra¬ jem oznanjenja zopet postaviti novo cerkev, ki je bila pa še le 100 let pozneje dozidana, ven¬ dar ne v poprej- šni velikosti in lepoti. Tudi sa- med seboj nobenega drugoverca terpeli. Cesar Konštantin s svojo materjo, sv. He¬ leno, je ondi pervo cerkev postavil. Sv. Hieronim piše, da, ko je on v Nazaret prišel, ste bili ondi dve cerkvi; na tergu cerkev oznanjenja, in druga na kraju, kjer je Jezus odrastel in svetemu Jožefu delati pomagal. Po pervi križarski vojski je bil v Nazaretu škofijski sedež. Leta 1187 je dobil Saladin Nazaret v svojo oblast. Ko mostan je bil pozidan in od tistikrat se kerššansko prebivalstvo množi v tem imenitnem mestu. Zdaj šteje okoli 4000 prebivalcev. Dobra tretjina je muhame- danov, četertina katoličanov, drugi so nekaj zedinjeni, nekaj nezedinjeni Gerki. Leta 1837 je mesto veliko terpelo po hudem potresu. Kerščanska olika je mes¬ tice-povzdignila; ljudstvo je bolj priljudno, kakor po drugih sirskih mestih, tudi je pa kralj sv. Ludvik prišel v sveto de¬ želo, je zopet kristjanom pridobil to mes¬ tice. Ali za malo časa. Leta 1263 je egiptovski sultan Bibaro Bondukdar Na¬ zaret do čistega razdjal. čednejše rasti je. Cerkev Marijinega oznanjenja je po¬ stavljena na razvalinah poprejšne velike cerkve. V sredi pred velikim altarjem se gre po sedemnajstih marmornih stop- 14* 212 nicah v kapelo, kjer je nekdaj stala hi¬ šica Marije Device. Razdertine od večkrat razdjane cerkve in mesta so storile, da je to svetišče tako globoko pod zemljo. Prostor je 17 do 18 čevljev dolg in 8 do 9 čevljev širok. Zadej pa je še mala votlina. Hišica Marijina je tedaj stala pred neko votlino ob hribu, kakor je po¬ gosto pri hišah v Nazaretu, ker je mesto na obrežje naslonjeno. Pred votlino je altar, oznanjenje Devici Mariji; na desno, nekoliko bolj nazaj je altar sv. Joahima in Ane; na levopaaltar sv. angelja Gabriela. Zadej za velikim altarjem je še en altar, sv. družine. Pred velikim altarjem na tleh je na beli marmorni plošči napis: „ Verbum car o hic factum est.“ , Beseda se je tukaj včlovečila.“ Nad tem napisom neskončnega po¬ mena visi več srebernih svetilnic z večno lučjo. Preč za altarjem, že na prostoru kamrice, stojita dva stara stebra, kterih eden, ki je bližej velicega altarja zaznam- njuje mesto, kjer je Marija stala, drugi pa mesto, kjer je stal angelj pri oznanjenji. Druga cerkev je nekoliko proti severu, namreč kjer je bila nekdanja delavnica svetega Jožefa. Tukaj je bil naš Zveličar Jezus Kristus zrejen v svojih mladih letih. Tukaj je pomagal Jožefu in Mariji delati ter je zapustil vsej mladini prelep zgled. To zaznamnjuje tabla ob altarji v tej cerkvi, z napisom: „JIic illis subditus erat.“ „Tukaj jima je bil pokor en.“ O, da bi tudi slovenska mladina prevdarjala, koliko imajo te besede v sebi! Še nekaj imenitnega je v Nazaretu. Zunaj mestica proti vzhodu je studenec Marije Device, kamor je Mati Božja po vodo hodila in zanesljivo velikrat tudi Jezus ž njo, ali pa tudi sam. Kako po¬ svečene so stopinje, zaznamnjane s hojo presvete družine! Stena je ob kraju ne¬ kega poslopja; iz stene je šest duškov, iz kterih voda teče več ali manj; nekteri se s pipo odpirajo. Ljudi je vedno polno pri studencu; jutrovci vodo posebno spo¬ štujejo in se radi umivajo. Voda, kakor sploh po unih krajih, ni tako hladna, kakor pri nas. Tukaj toraj, v malem mesteci, v Na¬ zaretu, so se godile največe skrivnosti Božje. 2. Razodenje. Po končani ženitninski slovesnosti sta Marija in Jožef zapustila Jeruzalemsko mesto. Marija je po svojih starših po¬ dedovala majhno posestvo v Nazaretu; zato sta se tje podala. Ginjenega serca in s solznimi očmi je preblažena Devica zapustila sveti tempelj Božji. Poslovila se je prijazno od svojih ljubljenih tovar- šic; zahvalila se še enkrat svojim učite¬ ljicam in duhovnom ter jih poprosila za odhod njihovega blagoslova. Nekoliko ju je bližnja žlahta iz Jeruzalema spremila, ko sta se napotila v tiho hišico v Naza¬ ret, ki je bila priča prelepih čednost Joahima in Ane, pa tudi priča njunih bridkost in poskušenj in tudi otroških razveseljevanj in posebnih milost Božjih, ktere je Marija v pervih svojih letih tu doživela; kmalo pa je postala ta mala hišica priča še večih čudežev Božjih. Stopimo v duhu tudi mi z vsem spo¬ štovanjem v to hišico, kakor v tempelj Gospodov. Pri teh svetih zakonskih ni bila perva skerb, kako bota gospodarila, kako si premoženje množila, ampak kako bota lepo in sveto Bogu služila. Neki pobožen častilec meni, da je vstal med preblaženo Devico in svetim Jožefom mali, pa sveti prepir. V svoji ponižnosti je sleherni hotel le podložen biti, le vbogati, ne pa zapovedovati. Premagala je Marija, ki je svetemu Jožefu v ljubezni dokazala, da po volji Božji in po deželni navadi je mož glava in gospod vsaki hiši. Le 213 dvoje si je prečista Devica izgovorila; prosti čas za molitev in prostost v spol- novanji dobrih del. Prišel je pa zdaj resnobni čas, da je prečista Devica morala svojemu ženinu razodeti presveto skrivnost svojega serca, svojo obljubo vednega devištva. O pač je preserčno želela v svoji ponižnosti in v svojem boječem blagočutji, da bi bila ta sveta skrivnost znana le njej in Bogu samemu! Saj je s tem odkrila vse bo¬ gastvo svoje dušne lepote in svojih po¬ da to svojo obljubo zvesto spolniti za- morem. V vsem drugem sem tvoja zvesta dekla, ki te hočem častiti, ljubiti in ti po Božjem sklepu v vseh rečeh podložna biti. Poterdi toraj, ljubi moj ženin! s svojini privoljenjem ta moj sveti sklep, da ga Bog sprejme kakor ljubeznjivi dar in nama zato dodeli večne darove/ Pri tem razodenji pa je bila prečista Devica pred svetim Jožefom tako sveta, tako zvišana in veličastna, njeno čelo se je razvilo v tako prečudni bliščobi, da sebnih milost. Ali vedela je tudi, da po¬ polna odkrito- serčnost je za- služivna in po¬ trebna, in no¬ tranji glas jej je rekel, da tudi njeni že¬ nin bo rado- voljno privolil in poterdil njeni sklep vednega deviš¬ tva. Zato o- krepčana s po¬ močjo Božjo odpre svoja usta in pravi pri njenem po¬ gledu svetega Jožefa ni mogla obiti nobena in nikakoršna ne¬ spodobna mi¬ sel ; bilo mu je pri sercu, kakor da bi gledal čistega angelja pred seboj. Poln pre- blaženega ve¬ selja reče čisti služabnik Go¬ spodov: »Ma¬ rija, moja ljuba nevesta! Tvoja čista in sveta misel je tudi svojemu svetemu možu: »Moj gospod in moj ženin! mnogoteri in veliki so uzroki, da čast in hvalo dajeva Izraelovemu Bogu, ker njegove naredbe so nerazumljive in njegova dobrota je neskončna, da se je v visokosti svojega usmiljenja ozerl in naju v svojo posebno službo odbral. V svoji pervi mladosti sem to že spoznala in zato sem se Najvišemu z dušo in te¬ lesom v živ dar posvetila in mu večno devištvo obljubila. Upam, da tej moji obljubi ne boš nasprotoval, temuč mi boš, kakor resnični služabnik Božji, pomagal, moja. Vedi, da že pred veliko leti sem ravno tako obljubil, da hočem v vednem devištvu Bogu služiti in da je tudi moja terdna volja, da to obljubo neomadežano ohranim. S pomočjo Najvišega hočem biti tvoj zvest služabnik in tovarš; imej me, kot svojega resničnega prijatla in brata.“ Tako sta si najsvetejša zakonska ob¬ ljubila ljubezen in zvestobo, kakoršna je med čistim bratom in nedolžno sestro. V tem presrečnem pogovoru je bilo njuno serce prečudno v sveti čistosti poterjeno 214 in v Božji ljubezni vneto, da sta v bla¬ ženem veselji se radovala. Sveti Jožef je bil z novo lučjo razsvetljen. Občudoval je modrost, ponižnost in čistost presvete Device ter je neprenehoma hvalil Gospoda, ki ga je toliko počastil, da mu je dal tovaršico, ki v svoji sveti ljubezni preseže celo angelje nebeške. Z velikim spošto¬ vanjem je premišljeval svojo nevesto in njeni pogled je njegovo serce le vnemal v vedno veči ljubezni do Boga in do bližnjega. Zdaj sta po zgledu svojih sprednikov razdelila svoje imetje v tri dele. En del sta posvetila tempeljnu, drugi del sta razdelila med uboge, in za se sta pri¬ hranila, kolikor je bilo za največo potrebo; ker v svetem uboštvu sta hotla Bogu služiti; dobro sta namreč vedela, kako velika čednost je radovoljno uboštvo. Sta¬ novala sta v majhni hišici v Nazaretu, kjer sta v presladkem miru živela. V delo in molitev je bil razdeljen ves čas. Vsako delo je bilo z molitevjo posvečeno in polahčano. Jožef je tesaril v svoji delavnici, ki je bila kakih sto in trideset stopinj od male hišice. Na tem mestu, kterega je pozneje sam Božji Sin z delom svojih rok posvetil, napravljal je sveti rednik drevesa, jarme in drugo kmetijsko orodje ah’ pa je obrezaval les za razne stavbe. Tako pa je sveti in pravični mož delal ne zavoljo dobička, ampak da bi spolnil zapoved Gospodovo, ki zahteva, da človek dela in si v potu svojega ob¬ raza svoj kruh služi. Tudi presveta Devica ni v nemarnosti svoj kruh vživala. Po šegi jutrovih žen je imela preslico ter je sama napravljala obleko svojemu svetemu možu, in pozneje tudi svojemu Božjemu Sinu. Modro, de¬ lavno in skerbno je gospodinjila. Žlahtna hči Davidova se ni sramovala, ter je, kakor druge hčere očakov, zavita v svoje zagrinjalo, hodila na bližnji studenec in je v kamnitem verču za hišne potrebe vode nosila. Še dandanašnji kažejo zunaj Nazareta »Marijini studenec 8 . Tako je s prečudno zvestobo, z ljubeznijo in s popolnostjo spolno vala vse dolžnosti stanu, v kterega jo je ljubi nebeški Oče poklical. Življenje teh dveh svetih de¬ viških zakonskih je bilo vse priprosto. Še le proti večeru, ko je njeni sveti mož z dela prišel, je Marija pogernila mizo po domači šegi in le domača jedila so bila za majhno večerjo. Zmernost, ki je mati vseh čednost, bila je pri vsakem obedu, ki je bil vselej z nebeškimi po¬ govori in s sveto zahvalo osoljen. O to je bilo sveto življenje ! Vsi, ki hočejo popolnoma živeti, imajo naj lepši zgled v skritem in tihem živ¬ ljenji presvete Nazarenske družine. Duše, ki res Boga ljubijo, pravi sv. Alfonz , ljubijo sveto samoto; v samoti se Gospod Bog preserčneje ž njimi pogovarja, kjer jih najde proste posvetnega šuma, proste pozemeljskega nagnjenja. Zato pravi sv. Hieronim: O blažena samota, v kteri se Bog sam s svojimi dušami pogovarja in ljubeznjivo raduje! Bog ne govori v po¬ svetnem šumu, kjer s krohotanjem in z nepotrebnim blebetanjem čas tratijo; on govori le v samoti, in tu govori besede, ktere dušo v sveti ljubezni vnemajo. Tako tiho življenje ni žalostno, kakor posvet- njaki mislijo; veliko bolj je tako življenje začetek in predokus tistega presrečnega življenja, kterega vživajo v nebesih svet¬ niki in angelji, ki v tem nezmerno ve¬ selje imajo, da so v čisti ljubezni in vedni hvali svojega Boga sklenjeni. Da bi pa človek v taki srečni zvezi s svojini Bogom že tu na zemlji bil, pa ni ravno potreba , da bi v temni berlog' ali v neznano puščavo se skril; v vsakem stanu se človek lahko z Bogom pogovarja, z Bogom občuje, kdor le hoče. Sv. Al¬ fonz pravi: »Ne išči nobenih shodišč, ne 215 hodi v nepotrebne družbe, ne poslušaj praznih pogovorov; bodi raj sam, ako te dolžnost in ljubezen do bližnjega dru¬ gače ne veže. Kolikokrat greš v druščino, večidel vselej se slabši verneš nazaj. Ljubi toraj samoto; pa bodi sam ne le telesno, ampak z dobrim namenom. Kar se da, tudi pri svojih vsakdanjih opravilih bodi v Bogu zbran ter spodi vse nagnjenje iz serca, ki ni obernjeno v Boga, Taka samota ti bo nevsahljiv studenec duhov¬ nega veselja, čistost in nedolžnost ti bo kot lilija cvetela ter bo obrodila obilni sad vseh čednost/ O preblažena Devica Marija in ti čisti ženin, sveti Jožef! prosita za nas, da ne navezujemo svojega serca na po¬ svetno nečimernost, ki nikdar našega serca nasititi ne more; ampak da smo po vajnem zgledu v Bogu zbrani in in iščemo le, kar nas k Bogu pripeljati zamore. Amen. 3. Priprava. Zares prečudna je naredba Božja, s ktero je Vsegamogočni vodil zvoljeno hčer svete Ane, ter jo od dne do dne priprav¬ ljal in jo neskončno velikemu namenu vedno bližej in bližej pripeljal. Zunanja priprava je bila skoraj dognana. Marija je dozorela v starosti in v čednosti. Bila je zaročena. Tako je hotel Naj viši skriv¬ nost Marijinega devištva prikriti priseže- nemu sovražniku človeškega rodu, da hu¬ doben duh, z zagrinjalom čistega zakona zmoten, v zaročeni ni spoznal tiste ob¬ ljubljene Device, ki bo spočela in rodila Sina, in njegovo ime bo Emanuel (Iz. 7, 14.) Ne, kakor da bi se Gospod nebes in zemlje bal gospodovalca tega sveta; am¬ pak da je toliko bolj ponižal naš napuh in hudobo peklensko. Tudi je bilo potrebno, da je bila Marija zaročena z možem iz Davidove hiše, da je bilo po Jožefovem rodu neoveržljivo dokazano, da je Jezus po svoji človeški natori iz kraljeve hiše Davidove, kakor so preroki prerokovali. In tudi je hotel naš Zveličar nam v vsem, razun greha, enak biti. On je hotel vse človeške slabosti preživeti; kakor majhno Dete vsaktere človeške pomoči se poslu- žiti. Zato je v svojih pervih letih potre¬ boval rednika in varha, njegova deviška Mati pa, zlasti na begu v Egipt tolažnika in pomočnika. Sv. Bernard pravi: „Z Marijino poroko je bilo preskerbljeno, da presveti je nesvetemu skrit ostal; z ženinom je devištvo nevestino bilo vterjeno, njena nedolžnost ohranjena, in njeno dobro ime zagotovljeno." O zares prečudne naredbe Božje, ki so bile dosežene s tem svetim zakonom! Pripravljena je bila pot, po kteri je Sin Božji k videzu in na ime Jožefovega Sina na ta svet prišel. — Vse to, kar smo dozdaj premišljevali, je bilo le bolj zunanja priprava. Ali tej prečudni zunanji pripravi je bila pa za tolike prihodnje skrivnostni potrebna tudi znotranja priprava. In ta je še veliko bolj prečudna. Marija je morala biti vedno bolj, vedno globokeje vpeljana v toliko skriv¬ nostni namen našega odrešenja. Velike, vesoljne naredbe imajo vselej svoja znamnja, po kterih se soditi zamore, kdaj pri¬ dejo, kdaj se bodo godile. Opiraje se na tolika prerokovanja je bilo vterjeno upanje, da je čas Mizo, v kterem bo prišel Zve¬ ličar sveta. Ravno to prepričanje je mo¬ ralo pa še posebno čisto in živo biti v duši preblažene Device Marije; zlasti zato, ker je pomen svetih pisem dobro vedela, ker je za vse Božje toliko bila vneta, ker je v svojih preserčnih molitvah tako pobožno z Bogom se pogovarjala in je bila tako bogato razsvetljena. Prečudno včlovečenje Gospoda našega Jezusa Kristusa je in bo vedno neraz¬ umljiva skrivnost tudi nam, ki živimo v svetlobi razodenja. Še veliko bolj skrito 216 je bilo, predenj se je zgodilo. Da je toraj zvoljena Mati Jezusa Kristusa potrebno spoznanje tega včlovečenja in oziroma spoznanje njenega vdeleženja pri tem za- dobila, da je potem z vso vednostjo spo¬ znala, kaj pomeni, kako dalječ seže njeno privoljenje, kako imenitna bo njena beseda „fiat“ — naj se zgodi; da je to besedo v vsem pomenu zgovoriti mogla, bilo je potrebno, da jej je Bog prečudno razodel celo versto globokih resnic, ktere je še le Kristus pozneje razložil in učil. Med temi perva in najimenitniša je skrivnost presvete Trojice. Iz raznih in imenitnih namenov se Bog Izraelcem ni razodeval v treh osebah; ampak nasproti neštevilnim ajdovskim bogovom, kot edini Bog. Le ta ali uni prerok je imel pa le temno misel tega prečudnega Božjega bitja. Da je druga Božja oseba meso postala in to s pomočjo zopet tretje Božje osebe, s pomočjo svetega Duha, je bila vednost te nerazumljive skrivnosti potrebna Božji Materi, ki je bila sodeležna pri spolnovanji te največe skrivnosti ljubezni Božje. Prav in spodobilo se je, da je Mati Božja tudi spoznala potrebo in sad od¬ rešenja. Veljava človeške duše, ki je po¬ doba Najvišega; njena pervotna veličastna veljava; velikost in žalostni nasledki per- vega greha; prestrašno razžaljenje Božje; nemogočnost, da bi se zagrešeni človeški rod z Bogom sam spravil, da bi svoj dolg sam poplačal in da bi se novega padca obvaroval. Spoznanje teh imenit¬ nih resnic je bilo potrebno njej, ki je bila od vekomaj odločena, da se po Božjem sklepu vdeleži odrešenja zagrešenega člo¬ veškega rodu. Smemo toraj misliti, da je Marija po skrivnostnem potu spoznala vse te resnice; gotovo je Vsegamogočni tej pervi najlepši stvari svoji razgernil in odkril v svitli luči vse skrivnosti, ktere so jej bile potrebne v prečastno službo, h kteri jo je Gospod odbral. Komur niso po vsem neznana čudna razodenja višega duhovnega življenja, kdor z vernim sercem bere ali posluša veličastne prikazni, ktere so imeli nekteri izvoljeni Božji, kakor sv. Gera, sv. Mehtilda, Marija Agreda, Ana Katarina Emerih; on si mora tudi misliti, da je Bog v svoji modrosti, enaka, še globokejša in skrivnostnejša razodenja dodelil kraljici vseh svetnikov; to toliko bolj gotovo, ker je bilo vse to potrebno v pripravo, da je bila Marija vredna Mati Božja. Ko je Najviši Marijo že v pervem trenutku njenega življenja tako visoko povzdignil, da nobenega druzega člove¬ škega otroka ne tako; koliko milost jej je Vsegamogočni še pozneje dodelil, s koli¬ kimi nebeškimi darovi je on zaljšal njo, ki je bila Mati njegovega edinorojenega Sina! Kako jo je bogatil, kako jo je kin- čal do tistega trenutka, ko je v njej naj- veči čudež svoje vsegamogočnosti in svo¬ jega usmiljenja storil! Da bi ta najlepša stvar Božja za Boga samega vredno pri¬ pravljena bila, je vsegamogočni Bog zlasti še zadnje dneve jo pripravljal in ozaljšal. Zdaj se je spolnilo, kar je kraljevi prerok toliko let poprej napovedal, da bo Gospod Bog z vso obilnostjo napolnil to svoje mesto: „Natok voda razveseljuje Božje mesto. Najviši posvečuje svoje prebivališče. Bog je v njegovi sredi. “ (Ps. 45, 5, 6.) Naj tukaj le nekoliko zapišem, kar je zapisala od svojih prečudnih prikazen pobožna nuna Marija iz mesta Agreda, kar je ta devica videla, kako je Vsega¬ mogočni preblaženo Devico zadnje dni še posebno pripravljal na največi čudež svo¬ jega usmiljenja. Ni sicer to verska resnica, je le pobožna misel, ki pa vendar zoper vero nič nima. Devet zadnjih dni pred včlovečenjem Besede Božje je Bog Marijo 217 posebno zaljšal in bogatil z nebeškimi darovi. Pervi dan, ko je Marija, po navadi kralja Davida, o polnoči vstala in Boga molila, (Ps. 118, 62.) jo zakličejo angelji, ktere je Bog v njeno postrežbo in varstvo odločil: Vstani nevesta našega Gospoda, glej, veličastvo Božje te kliče! In Marija reče: Glej Gospod, dekla sem tvoja! In njena duša je bila zamaknjena, povzdig¬ njena najbližej Boga samega. Po posebnem razodenji v gledanji Božjega veličastva je gledala skrivnost nerazumljive presvete Trojice, bolj kot angelji je spoznala njene popolnomosti; videla je, kako se je Bog v svoji ljubezni razodel v vstvarjenji vseh stvari; videla, da On teh stvari ni po¬ treboval, ampak da le v svoji dobroti in radodarnosti jih je vstvaril. In ko je Marija v tem spoznala neskončno željo Božjo, s ktero se zunanjo razodeva, je nebeškega Očeta preserčno prosila, naj skoraj pošlje svojega edinorojenega Sina, da odreši ljudi in njegovi razžaljeni pra¬ vici zadosti. Ta Marijina prošnja je bila Bogu ljuba; bila je kakor škerlatni pas (vis. pes. 7, 5), s kterim je bila ovita ljubezen Božja, da je skoraj pripravil in ozaljšal tempelj, v kterega je Beseda Božja iz večnega naročja svojega Očeta stopila. Zato je Bog razodel svoji ljubljeni hčeri vse, kar je njegova vsegamogočnost vstvarila pervi dan. In Marija je videla in spoznala, kako je v začetku vstvaril nebo in zemljo, svetlobo in angelje. Tu je videla padec nesrečnih angeljev. Spoznala je, da tudi ona je ubog červiček te zemlje, da je le reven prah. To spoznanje je bilo potrebno, da se je globoko ponižala ona, ki je bila izvoljena, da se osebno sklene s Stvar¬ nikom svojim. In v svoji ponižni pa pre- serčni molitvi je prosila svojega Boga, naj vendar usliši zdihovanje prerokov in starih očakov in silne prošnje vseh pra¬ vičnih in naj skoraj pošlje obljubljenega Odrešenika Po dnevu je preblažena Devica pre¬ serčno svoje prošnje ponavljala. Razpro- stila je svoje nedolžne roke, kakor je pozneje njeni Božji Sin na križu razpro- stil svoje roke. Taka molitev je bila pre¬ sveti Trojici neizrečeno dopadljiva, ker v nedolžni Devici, ki se je tako Najvišemu popolnoma vdala, je bila vpodobljena daritev Jezusa Kristusa samega, ki se je na križu za naše grehe poznej daroval. Drugi večer je bila preblažena Devica Marija v svoji molitvi zopet zamaknjena; z Božjo pomočjo toliko razsvetljena, da je bila zmožna gledati bitje Najvišega. Videla in spoznala je, kako in zakaj je Vsegamogočni razdelil vode in naredil nebes in oblake. Ker je ta čudež v Bogu videla in spoznala, je bila v občudovanji, v hvali in v ljubezni do dobrote in vse- gamogočnosti Božje tako silno prevzeta, da je obudila v sebi s vso mogočo vnemo vse čednosti, ter se je v bitje Božje vso vtopila, da je, kakor prejšni dan, Božje modrosti zdaj se vdeležila, po moči nje¬ gove vsegamogočnosti, da so jej bili nebes in oblaki kakor pokorni in podložni. In to po pravici; ker ta prezvišena Gospa je bila izvzeta splošne postave izvirnega greha in njegovih žalostnih nasledkov; tora j ni bila všteta med sovražnike, zoper ktere je Gospod oborožil vse stvari v maščevanje. (Modr. 5, 18.) Ker je bila zvoljena kraljica nebes in zemlje, je bila tudi kraljica vseh stvari. In ker je tej nebeški kraljici, kakor svoji Materi bil pokoren sam Sin Božji, ki je Stvarnik vseh stvari, so bile tudi vse stvari pri¬ pravljene v njeno službo. Ravno ta spred- nost je pa čednosti in zasluženje Marije Device povikšala, ker se te svoje pravice ni poslužila, temuč je hotela, da so stvari tudi njej bile nadležne in težavne, da je britkosti te solzne doline občutila in tako 218 v terpljenji svojemu Božjemu Sinu enaka bila. Tako je v svoji ljubezni in v svoji ponižnosti občutila vso težo pozemeljske reve, da je bila deležna zasluženja ve¬ likega in mnogoterega terplenja, kar jo je v očeh Božjih tako drago storilo. — V tem spoznanji se je preblažena Devica vdeležila modrosti in mogočnosti Božje, akoravno namena teh posebnih milost Božjih ni vedela poprej, kakor še le pri resničnem včlovečenji Besede Božje. Med tem pa je toliko bolj preserčno zdihovala po prihodu Zveličarja tega sveta; ker spoznala je, da se njegov čas bliža. Vsegamogočni je Mariji nekak prost vhod do svojega Božjega bitja pripustil, ker je odbral njeno dušo in njeno de¬ viško telo v svoj tabernakelj, v svoje stanovanje; zato jo je z lepoto svojih neskončnih lastnost bolj in bolj zaljšal. Nebeška Devica pa, vsa vtopljena v ne¬ skončno bitje, se je dan za dnevom, vedno bolj odtegnila od vsega pozemeljskega, in vedno bolj si prilastila vsega nebeš¬ kega. Nobena stvar v spoznanji Božjem in vseh njegovih stvarjenj ni tako visoko prišla, kakor preblažena Devica; pa noben ne človeški ne angeljski duh razumeti ne more, koliko milosti in kolike nebeške skrivnosti je prejela Marija, da je po¬ stala vredna Mati Božja. Tretji dan te prečudne devetdnevnice pred včlovečenjem Sinu Božjega, je Vsega¬ mogočni zopet z novimi darovi zaljšal svojo izvoljeno nevesto. Božja modrost in njegova vsegamogočnost je storila po¬ polno tisto, ki naj bo Mati Besede Božje, da bi, kolikor je mogoče, stvar dosegla enakost in spodobno in dostojno primero z osebo Božjo. Kdorkoli pa bolj spozna, kako nezmerno dalječ vsaksebi, kako neskončno različna sta si večni Bog in ubogi revni člo¬ vek, bo tudi bolj natanko razumel pripo¬ močke, kteri so bili potrebni, da se je večni Bog z umerljivim človekom sklenil in zedinil. Preblažena Devica je v svojem za¬ maknjenji ta tretji dan videla v novi po¬ dobi Božje nezmerne moči in njegove last¬ nosti, ter je spoznala stvarjenje tretjega dneva. Videla in spoznala je, zakaj in kako je Vsegamogočni vodo spravil v en kraj, kako je postala suha zemlja in ro¬ dila tolika raznotera zeliša in drevesa. In kakor je spoznala čudno vez, ki veže morje, studence in oblake, je tudi ra¬ zumela korist vsega, kar raste na zemlji. Ta dan jej je Bog razodel svojo nezmerno ljubezen do ljudi, ko je videla, da vse te prečudne reči je Bog le zavoljo človeka vstvaril. In ko je v tej Božji ljubezni spoznala, kako dober je Bog človeku, kako želi človeka vsega hudega rešiti; je Bog preblaženo Devico posebno vdeležil svojega neskončnega usmiljenja, da bo kakor Mati in priprošnica vseh grešnikov za nje molila, za nje prosila. Ta nagib, s kterim se je Marija vdeležila ljubezni Božje do ljudi, je bil tako popolnoma, pa tako močan, da bi bila v preserčni vnemi za zveličanje grešnikov omagala, ako bi je moč Božja podpirala ne bila. Vse muke, vse terpljenje od začetka do konca sveta bi bila neskončna ljubezen te Matere usmiljenja Božjega na enkrat rada pre¬ vzela, samo da bi človeški rod rešila. Ta tretji dan je Božja Devica postala Mati usmiljenja in milosti Božje. Ko je namreč spoznala ljubezen Božjo do ljudi, je s preserčnimi željami hrepenela le po tem, kako bi vdeležila vse ljudi tistih zakladov, tistih darov, ktere je sama spre¬ jela in spoznala, in v tem hrepenenji je občutila prečudno sladkost, ktero bi bila rada vsakemu dala, mu jo v serce vsadila, da bi vsi se vdeležili in goreli v tisti Božjej ljubezni, ktera je v njenem pre¬ svetem Sercu gorela. — Drugič je Ma¬ rija ta dan postala Mati milosti Božje, ker ta ljubezen, ktero je Marija za zve¬ ličanje vseh ljudi v svojem Sercu imela, 219 je bila ena tistih najimenitnejših milost in darov, kteri so jo storili sposobno, dostojno in pripravno, da je sprejela Be¬ sedo Božjo v svoje deviško telo. To se je spodobilo, da je bila vsa mila, vsa dobra, vsa milostljiva tista, ki je spočela in rodila včlovečeno Besedo, ki je v čisti ljubezni in iz samega usmiljenja se to¬ liko ponižala, da je človeško natoro na se vzela v njej, od ktere naj bi človeško sočutje sprejela. Vse rojeno se ravna po telesu, ktero ga rodi in si navzame nje¬ govih lastnost, kakor si voda nabere moči tistih rud, po kterih teče. Akoravno je včlovečena Beseda z vsemi sprednostmi Božjega bitja prišla na ta svet, je pa vendar nekako mogočno stopnjo lastnost svoje Matere sprejela; in prečisto spo¬ četje od svetega Duha bi ne bilo mogoče, ako bi Marija ne bila enaka svojemu Sinu v človeških lastnostih, kolikor je to stvari mogoče. Marija je po zamaknenji tretjega dneva ves dan v molitvi in preserčnih zdihljejih preživela, kakor jej je bil Gospod ukazal. Njena sveta ljubezen je vedno močnejša prihajala, ter je vedno bolj in bolj ra¬ nila Serce Božjega ženina, tako da je nebeški ženin (po človeško govoriti) komaj čakal trenutka, da bi videl svojo nevesto in se v njenem Sercu sklenil ž njo. 4. Le še priprava. Milosti Božje so v Mariji vedno bolj rastle s prečudnimi skrivnostmi, s kterimi jo je Vsegamogočni pripravljal k časti Matere Božje. Nastopil je četerti dan tega pripravljanja, in Marija je bila vnovič v neskončno bitje Božje zamaknjena, in njena prečista duša je imela novo, zopet višje rasvetljenje. V Božji vsegamogočnosti in v njegovej modrosti ni nobenega konca; le naša nezmožnost jej stavi meje. Ma¬ rija pa Božji vsegamogočnosti ni stavila nobenih mej, ker bila je vsa sveta, da je Serce Božjega ženina s svojo preserčno ljubeznijo ranila. (Vis. pes. 4, 9.) Ta četerti dan je Marija spoznala stvarjenje četertega dneva, kako je Vsega¬ mogočni prižgal čudne luči na nebu, ki delijo noč in dan in razsvitljujejo in ogre¬ vajo to zemljo, ktero je Bog pripravil v stanovanje človeškemu rodu. Marija je spoznala podobo, velikost in lastnost teh nebeških luči; zvedela je tudi imena in števila teh prečudnih svetov, ktere je Bog vse zavoljo človeka vstvaril. Ta dan je Najviši svoji preljubljeni hčeri odkril v prečudni bliščobi novo za¬ poved ljubezni, ktero je Odrešenik sveta s svetimi zakramenti ustanovil. Spoznala je, zakaj je Gospod to novo kraljestvo, svojo sv. cerkev postavil, zakaj jo je s tolikimi pripomočki, s tolikimi milosti in darovi razsvetlil, kakor je na nebu prižgal neštevilne luči; videla in spoznala je v tem voljo Božjo, da bi nihče ne zašel, da bi vsi ljudje pri luči prave vere in v svetlobi Božjih milost se zveličali in se tako sadu odrešenja vdeležili. Modrost, ktero je Marija v tem razodenji prejela, je bila neskončna, ker v Serce najpopol- niše se je razlilo morje Božje ljubezni, ktera je bila zavoljo greha in mlačnosti zadolženega človeka sama v sebi nekako zaperta. In kakor je bilo vstvarjenje sveta z lučjo na nebu še le prav razodeto, tako se je razodela ljubezen Božja Ma¬ riji, tej nebeški hčeri, v tem, da jej je bila razodela svetloba, ki je tekla v sed¬ merih zakramentih. V sladkosti tega spoznanja pa je Ma¬ rija občutila, novo, sicer ljubo pa vendar prebritko bolečino. Videla je, da je Bog odperl nezmerne zaklade svojih milost in darov, s kterimi je ljudi obsul, le da bi jih s svojo ljubeznijo navezal na se in jih večno zveličal. Pa ob enem je videla žalostni Stan sveta, kako je veliko 220 ljudi oslepljenih, da pri vsej svetlobi ne¬ beških milost po temoti tavajo, in Bož¬ jega veličastva spoznati nočejo. To je bilo novo terpljenje, v kterim je obžalo¬ vala pogubo toliko ljudi, pa preserčno zdi¬ hovala, da bi to pogubljenje zabranila. Zato je v vsej ponižnosti in v svetej mo¬ litvi vsa se vnela v velikej ljubezni do Boga in do ljudi, da bi, ako mogoče, nihče pogubljen ne bil, ampak da bi vsi vsegamogočnega Boga spoznali, molili in ljubili. Nove darove je Marija prejela ta dan; pa s pomnoženjem Božjih milost je tudi množila svoje čednosti in zasluge, s kterimi je včlovečenje Božje Besede po¬ speševala. — Nastopil je peti dan, da je presveta Trojica pripravljala v preblaženi Devici stanovanje večni Besedi Božji. Ta dan se je zagrinjalo Božjih skrivnost še bolj odperlo, in prečista duša Marijina je bila obogatena z novimi darovi neskončne do¬ brote Božje, da je bila vedno bolj enaka Božjemu bitju. Ta dan je Najviši svoji ljubljeni hčeri pokazal, kako majhno je število izvoljenih in kako veliko bo po¬ gubljenih; spoznala je, kako hudobija človeška zabranuje in se vstavlja milosti Božji. Marija je vsa prevzeta od ne¬ skončne dobrote Božje, nasproti pa pre¬ sunjena oziraje se na neizrečeno hudobijo človeško, pa vsa vneta v ljubezni Božji, se oberne k svojemu Bogu in moli: O moj Gospod in moj Bog! neskončna je tvoja modrost, nerazumljiva tvoja svetost; kakšna je ta skrivnost, ktero si mi raz¬ odel? Je li mogoče, da bi hudobija človeška tvoji ljubezni opoverala? Nebo in zemlja bota prešla, besede tvojih obljub pa ne bodo prešle; obljubil si pa po svojih prerokih, da boš poslal Odrešenika sveta. Za spolnenje te svoje obljube ne išči nikjer nobenega zasluženja, nobenega druzega uzroka, kakor le v svojem usmiljenji in v povikšanji svoje svete časti. Nihče ne more spoznati, kakšne skriv¬ nosti je Bog Mariji razodel. Ta dan je videla v Bogu vse ljudi od začetka sveta do konca njegovega, vse dobro in hu¬ dobno, pa tudi veseli ali žalostni konec, kterega bo vsak imel. V razodenji teh pregrozovitih skrivnost bi bila omagala, ako bi je Vsegamogočni krepčal ne bil. Kakor je pa Bog v teh prečudnih pri¬ kaznih Marijo le bolj in bolj pripravljal za največi vseh skrivnost, ravno tako radodaren je bil svojej izvoljeni hčeri. Kakor je ona, kraljica nebeška, serkala vse te vednosti iz Serca Najvišega, tako jo je vnemal ogenj večne ljubezni, da je vsa vneta v tej ljubezni le zopet molila: Gospod in večni Bog! Ti vidiš hudobijo človeško, ktera te žali in tvojo pravico na maščevanje kliče; pa ti, o Gospod! tudi vidiš včlovečenje svojega edinoroje- nega Sina, vidiš njegovo neskončno za- služenje, ki je nezmerno veči, kakor so vsi grehi sveta: in to bo pravico tvojo potolažilo. In da to milost v imenu vsega človeškega rodu prositi zamorem, se ogernem z Duhom včlovečene Besede Božje, da se to včlovečenje skoraj zgodi in da dosežejo zveličanje vsi otroci člo¬ veški. To je bila res kakor vojska ali boj svete ljubezni, ker Gospod je rad poslušal prošnje svoje izvoljene hčere, ki je v sveti ljubezni vedno bolj gorela. In kakor nekdaj starega očaka Jakoba, ki se je bo¬ jeval v prikazni z Bogom, je Najviši vprašal Marijo, kakšno ime ima. Hči Adamova sem, delo tvojih rok, o Bog! prah in pepel sem, mu odgovori. Od zdaj boš „izvoljena“ imenovana, jej reče Go¬ spod. In ker je v tem boju svete lju¬ bezni se bližal čas, da je bilo Serce te „izvoljene“ vedno bolj in bolj vneto, pri¬ pravljeno, je presveta Trojica jej razodela, 221 da bo Zveličar sveta skoraj prišel. In ostala je iz tega boja močna žena, moč¬ nejša kot nekdaj Jakob, ker bogata, močna in polna milosti je bila; nasproti pa je bil Bog (po človeško govoriti) kakor ranjen, premagan v ljubezni te mogočne žene, tako rekoč prisiljen, v njenem presvetem telesu človeško slabost našega mesa na se vzeti, da je moč svojega Božjega bitja zakril, da bo, ki je premagan bil, sam premagal, in nam s svojo smertjo živ¬ ljenje kupil. — V tem vsi spoznamo, da je Marija za Jezusom Kristusom v naše zveličanje največ pripomogla. V tem času je Marija spoznala stvar¬ jenje petega dneva. Videla je, kako je Vsegamogočni vstvaril tiče pod nebom in ribe v vodi; in vsem tem živalim je Bog zapovedal, da so podložne in pokorne bile njegovi izvoljeni hčeri. — Kolikor bolj se je bližal čas včlove- čenja Besede Božje, toliko bolj skriv¬ nostno in toliko bolj prečudno je bilo pripravljanje neveste svetega Duha. Vse¬ gamogočni je vedno bolj zaljšal stano¬ vanje večne Besede, in Marija je vedno bolj preserčno zdihovala po prihodu ob¬ ljubljenega Odrešenika. Dalje ko poprej je bila zamaknjena šesti dan; bližej Bož¬ jega bitja je bila povzdignjena, veči skriv¬ nosti so jej bile razodete. V stvarjenji šestega dneva, ko je bilo za človeka vse pripravljeno, je Ma¬ rija prav natanko spoznala, kako je Vse¬ gamogočni vse ]e iz čiste ljubezni do človeka vstvaril, in koliko hvaležnost je človek zato Bogu dolžan. To spoznanje jej je bilo potrebno, da je za vse stvar¬ jenje vsegamogočnemu Stvarniku dala spo¬ dobno zahvalo, kar niso storili zadostno ne ljudje ne angelji. Ljudje svoje dolž¬ nosti niso storili, angelji pa tudi vsega razumeli niso. In zdaj je Marija nado¬ mestila, kar mi nismo mogli in nismo hotli. Marija se je postavila med pravico Božjo in med vse stvari, kakor srednica, in je s svojo nedolžnostjo in s svojo hvaležnostjo bila Bogu bolj dopadljiva, kakor vse stvari. Po vstvarjenji vseh nepametnih stvari je Marija spoznala, kako je presveta Tro¬ jica sklenila, vstvariti človeka po svoji podobi. In zdaj jej je Bog pokazal presrečni stan pervotne nedolžnosti in pravice naših pervih staršev. Spoznala je lepoto in popolnost te nedolžnosti; vi¬ dela je pa tudi, kako kratka je bila ta sreča, kako je zvita kača Evo zapeljala in kako globoko je bil pogreznen ves človeški rod. Marija se je vnovič poni¬ žala pred veličastvom Božjim, kot hči teh zagrešnih staršev. Pripravljena je bila, pervi greh in vse iz tega izvirajoče grehe obžalovati in objokovati, kakor da bi bila vseh sama kriva; ter je v za- dostenje perve nepokorščine obljubila Bogu večno pokorščino. Ta vdanost Marijina je bila Najvišemu tako dopadljiva, da je zdaj v resnici se zgodilo v pričo vseh nebeških duhov, kar je kazala predpodoba v zgodbi kralja Asuera, ki je kraljico Vasti zavergel in jej zavoljo njene nepokorščine vsa kral¬ jeva znamnja odvzel, pa je ljubeznjivo in ponižno Estero na kraljevi sedež posadil. Prečudno se vjemajo te skrivnosti. Pravi in najviši kralj, da bi razodel ve¬ likost svojega veličastva in zaklade svoje vsegamogočnosti, je napravil veliko ve¬ čerjo svojega vstvarjenja, in ko je bila miza z vsemi vstvarjenimi rečmi bogato pregernjena, povabil je človeški rod v osebi pervih staršev. Nepokorna pa je bila Vasti, naša mati Eva. Angelji, ti nebeški poslanci, so začudeni hvalili pra¬ vemu Asueru ponižno Estero, preblaženo Devico Marijo, in nebeški Asuer jo je zvolil zmed vseh hčer tega sveta, sred- nico in Mater Najvišemu, ter jo je od- 222 ločil in povzdignil na sedež kraljice vsega stvarjenja. In da se je vsa ta predpodoba natanko spolnila, navdal je Bog Marijino Serce z novim gnjusenjem proti hudobnemu duhu, kakor se je ljubeznjivi Esteri studil prehudobni Aman. In tako se je zgodilo, da je Marija satana od dosedanjega go¬ spodarstva sveta doli vergla, mu glavo njegovega napuha sterla ter ga obesila na vislicah križa, kjer je včlovečenega Boga premagati hotel. In kakor je peklenski drakon v svojem serdu se vstopil pred ženo, ki je bila s solncem obdana, tako je njegova hudobija vdelovala tako dolgo, da mu je ta žena kraljevanje odvzela. In kakor je bil namesto prevzetnega Amana odbran in časten prezvesti Mardohej, tako je bil izvoljen prečisti in najsvetejši Jožef, da je varoval našo Božjo Estero, ter jo opominjal, da je še bolj prosila prostost vsemu ljudstvu. In po Mariji je bil pov¬ zdignjen Jožef k veliki svetosti in k tako imenitni časti, da mu je Najviši dal oblast, da je včlovečenemu Bogu zapovedal in mu je bil Jezus pokoren. 5. Še ni zadosti. Človek zamore le človeško govoriti. Nato tudi nihče z nebeškimi besedami opisati ne more nebeške oprave prebla- žene neveste svetega Duha. Zato bo tudi ta popis kinča izvoljene hčere nebeškega Očeta le človešk, toraj ves pomanjkljiv. V duhu se zberimo, in kolikor je oslab¬ ljenemu umu našemu mogoče, premišljujmo to največo čudo vsegamogočnosti in mo¬ drosti Božje. Velika so dela Najvišega, vsa storjena z modrostjo in dobroto njegovo po meri in številu in po teži; (Modr. 11. 21.) nobena stvar ni nepopolnoma, nobena ne- prisojna, nobena nekoristna, vse so iz- verstne in veličastne, kakor jih je Gospod po meri svoje volje imeti hotel; tako da bo On v vseh spodobno spoznan, časten in hvaljen. Vse to zunanje delo Božje, vse stvari njegove, če tudi zares pre¬ čudne, nam nerazumljive, pa niso nič druzega, kakor le prav majhna iskrica, ki se je otrenila iz neznanosti neskonč¬ nega bitja velicega Boga. Ta skrivnost pa, da je hotel Bog umerljiv človek po¬ stati, to je veliko delo cele vsegamogoč¬ nosti in večne modrosti Božje; to preseže nezmerno vsa druga dela Božja. V tej prezvišeni skrivnosti ni le iskra bitja Božjega, ampak tu je cela razbeljena peč tistega neskončnega ognja, kteri je Bog sam. Ako ta čudež Božji hočemo meriti v zares nezmerni velikosti Božji, potem moramo soditi, da žena, v kteri bo Bog človek postal, mora biti vsa popolnoma, ozaljšana z vsem resničnim bogastvom, da jej vseh mogočnih darov in milost nič ne manjka, ampak da je z vsemi pre¬ napolnjena. Spodobilo se je, da je Go¬ spod Bog preblaženo Devico s takimi in s tolikimi milosti in sprednosti obogatil, da ko jo je pokazal vsem angeljskim ko¬ rom, so jo vsi nebeški duhovi spoznali svojo kraljico in hvalili vsegamogočnost Božjo. In ko je Vsegamogočni v svoji modrosti ženo si v Mater izvolil, jo je vedel tudi tako vredno storiti, da je sam njeni Sin biti mogel. Nastopil je sedmi dan njene posebne priprave. Zopet je bila preblažena De¬ vica zamaknjena. Gospod jo je poklical: „ Vstani, hiti, moja prijateljica, moja zala, in pridi!“ (Vis. pes. 2, 10.) Mi¬ lost si našla v mojih očeh; izvoljena si zmed tisuč in tisuč; ti si edina nevesta moja; dati ti hočem kinč in opravo, ki je primerna in vedna mojim željam. V pričujočnosti Najvišega se je Ma¬ rija toliko ponižala, da tega naš um ne more zapopasti, kakor bi rekla: Gospod, 223 glej, prah in pepel sem, tvoja dekla sem, da se zgodi z menoj po tvojem Božjem dopadenji; delaj z menoj po svoji pre¬ sveti volji. In ko je Vsegamogočni vsem angelj- skim korom pokazal to ponižno Devico, jim razodel nebeško kraljico, povzdignjeno čez vse druge stvari Božje; ko so videli to močno ženo (Preg. 31, 10.), svetu neznano; ko so videli človeško natoro povzdignjeno celo nad angeljsko natoro; o kako so se veselili, kako so na novo hvalili in častili Stvarnika svojega. V tem trenotku (človeško govoriti) je vsa ponižna, preblažena Devica dopadla presveti Trojici, ker se je vsa popolnoma v voljo Božjo vdala, vso čast le Bogu skazala; da jej ni nič manjkalo, postati Mati Božja. In sklenila je presveta Tro¬ jica, to svojo prelepo stvar povzdigniti na najvišjo stopnjo vseh milost, jo pri¬ vzeti v prijaznost Božjo tako visoko, tako tesno, kar ni dosegla nobena druga stvar poprej in kar ne bo nikdar več nobena dosegla. In takrat je Najviši preblaženi Mariji v svoji vsegamogočnosti dodelil več milost svojih, kakor vsem drugim stvarem skupaj. Oziroma na obilnost teh darov Božjih in v znamnje svojega posebnega dopa- denja, da jo je Bog svojega Božjega bitja, kolikor je to stvari le mogoče, vdeležil, je Vsegamogočni sklenil, da je bila prečista Devica ozaljšana s predra¬ gimi biseri, s svatovskim kinčem, kar je pomenilo notranje milosti in posebne sprednosti; kakor se je spodobilo nevesti svetega Duha in Kraljici vseh nebes. Serafmi so Marijo Devico ogernili z obleko, ki je znamnje njene nedolžnosti; bila je tako lepa, tako čeznatorno bela in tako nebeško svetla, da edini njeni žarek bi bil svet bolj razsvetlil, kakor če bi vse zvezde solnce postale. Takrat jej je Bog dal resnično spoznanje imenitne | dolžnosti, da naj mu z vedno zvestobo in ljubeznijo služi. — Še zmiraj pa je bil njenemu Sercu prikrit namen, kterega je Vsegamogočni ž njo imel, da bo namreč v njenem deviškem telesu človeško natoro na se vzel. Vse drugo je čisto spoznala, ter se je z nezmerno modrostjo globoko poniževala in se tako vredno storila vseh teh posebnih milost. Gez to pervo obleko je prejela od Serafinov prečudno lep pas v znamenje svetega strahu. S tem je zadobila po¬ polno spoznanje, zakaj naj vse stvari vsegamogočnemu Bogu v svetem strahu služijo. S tem pasom Božjega strahu je bila prelepo opasana, kakor se je spo¬ dobilo čisti stvari, ki je stopila v tako tesno zavezo s svojim stvarnikom in je bila zvoljena, biti Mati njegova. Serafini so zdaj preblaženi Devici v njene zlate lasce vpletli predragi trak, kar je pomenil, da vse njene misli bodo celo njeno življenje, vse po volji Božji, vse vnete v vedno goreči, sveti ljubezni. Ob enem je prejela dar modrosti popolne vednosti. Za čevlje je dobila posebno milost, da so bile zares lepe njene stopinje (Vis. pes. 7, 1.), vse obernjene le v povikšanje Božje časti, kakor se je spodobilo pervej poglavarjevi hčeri. Dobila je zlate zapestnice novo ve¬ likodušnost za imenitna djanja. Tudi perstane so jej Serafini dali, to je, pre¬ jela je nove darove svetega Duha, da je vse, tudi najmanjša dela opravila iz vi¬ sečega namena. Zavratnik jej je bil pre- žlahtni trak s tremi čerkami, ki so po¬ menile tri Božje čednosti, vero, upanje in ljubezen, s kterimi se je preblažena Devica vsa oklenila presvete Trojice. „ Zlate navratnice ti bomo naredili, s srebrom pisane*. (Vis. pes. 1, 10.) To je, vse tri osebe Božje, vsegamogočnost Boga Očeta, modrost Sinu in ljubezen svetega Duha so skupaj delale, da so 224 nevesto prav lepo, čisto in sveto opravile, ter jo z novimi darovi ozaljšale in jo tako vso na se navezale. Vsa ta rajska obleka je bila opisana z leskečimi čerkami, ki so pomenile: »Marija, Mati Božja", ali »Marija, De¬ vica in Mati". Ona pa takrat ni razu¬ mela teh čerk. Lepotičje te obleke so bili zvoljeni, vliti darovi vseh čednost na najviši stopnji. V polnost te neprimer- jene lepote je prijela v dišeče mazilo prečudno razsvitljenje, ki je v presveto Devico teklo od tako bližnje pričujočnosti Božje. Ker spodobilo se je, da je že zdaj deležna bila v najviši stopnji vseh milost Tistega, kterega je v svojem de¬ viškem telesu resnično spočela. S tem kinčem je bila naša angeljska Devica tako lepo in tako drago ozaljšana, da je kralj nebeški želel njene lepote. (Ps. 44, 12.) O kdo bo pregledal, kdo bo razumel nezmerno morje vseh ne¬ beških darov in angeljske lepote, s kte- rimi je presveta Trojica sama pripravila in ozaljšala preblaženo Devico tako pre¬ obilno, da je bila vredna, biti Mati Božja? — Zdaj je bila preblažena Devica že tako polna milosti in lepot, da je, člo¬ veško govoriti, ranila Božje Serce. Go¬ spod jej je rekel: „ Ranila si moje Serce, sestra, moja nevesta, ranila si moje Serce z enim svojih oči“. (Vis. pes. 4, 9.) Njena nezmerno velika ljubezen je Go¬ spoda nekako prisilila, da je stopil iz naročja svojega nebeškega Očeta v ozalj¬ šani in pripravljeni tempelj njenega de¬ viškega telesa; da je poderl steno, ktera ga je štiri tisuč let zaderževala priti na zagrešeno zemljo. Kakor je pa ta čudež z vso polnostjo modrosti Božje moral storjen biti; tako je Bog hotel, da je Marija bila ne le vredna Mati včlovečene Besede, ampak tudi srednica njegovega prihoda na ta svet. V Marijinem Sercu je gorel ogenj, kterega je Bog sam zažgal in brez ne¬ hanja je hrepenela, da bi skoraj bil od¬ rešen človeški rod; akoravno v svoji pre¬ veliki ponižnosti si skoraj ni upala pro¬ siti, ker vedela je, da je pravični Bog zavoljo pervega greha smertno sodbo iz¬ rekel čez človeški rod. Svet boj je vstal v Marijinem Sercu; ljubezen in ponižnost ste se bojevali. Gotovo je v svoji goreči ljubezni in v svoji veliki ponižnosti večkrat zdihovala: Kdo bo toliko močan, da bo prinesel pomoč mojim bratom? Kdo bo Edino- rojenega potegnil iz naročja njegovega Očeta in ga prestavil v umerjočnost našo? Kdo ga bo nagnil, da poda naši natori kušljej svojih ust? (Vis pes. 1, 1.) Kako bomo mi privabili njega, kterega so naši z grehom zavergli? O luč vse luči, o resnični Bog pravega Boga, kdaj boš nagnil svoja nebesa in stopil doli, (Ps. 143, 5.) da razsvetliš nje, ki so v te- moti ? Kdaj boš potolažil Očeta in poterl z mogočno roko prevzetnega Amana, na¬ šega prehudobnega sovražnika, peklen¬ skega satana ? O ktera bo vendar srednica, ki bo z nebeškega altarja z zlatimi kle¬ ščami potegnila živ ogelj, Boga samega, kakor je Serafin potegnil živ ogelj, da bi zemljo očistil? (Iz. 6, 6.) Tako in enako je molila Marija osmi dan, ter je v Bogu zamaknjena slišala glas Najvišega: pridi moja nevesta, pridi moja zvoljena, ker ta postava ni narejena za te (Est. 14, 13.), ki si izveta vsega greha in njegovih nasledkov v začetku svojega spočetja. Ko sem te vstvaril, odvernil sem od tebe palico pravice, pa sem položil na tvojo glavo žeslo svojega usmiljenja. Pridi toraj, ker ponižne pov¬ zdignem in moja milost ti je vdana. Stopila je zopet pred obličje Božje, obdana z vsem zakladom milost Božjih, tako lepa, tako veličastna, da so angeljski kori vsi zavzeti zlasti takrat se vprašali: „Kdo je ona, ki pride iz puščave, polna oveseljenja, naslonjena na svojega lju¬ bega? (Vis. pes. 8, 5.) „Kdo je ona, ki pride, kakor vzhajoča zarija, lepa kakor luna, izvoljena kakor solnceV (Vis. pes. 6, 9.) Kako je tako mogočna, da hoče premagati Vsegamogočnega? In ko so nebesa zaperta vsem Adamovim otro¬ kom, kako se bodo odperla tej ženi, ki je tudi ena Adamovih hčer? Gospod Bog je sprejel svojo zvoljeno, svojo preljubljeno hčer. Vsa obsuta, vsa prenapolnjena je bila z neskončnim raz¬ svetljenjem, kterega je Gospod do zdaj prihranil, ter ga zdaj v vsej popolnosti nad njo razlil; tako da je Vsegamogočni sam nad njo svoje dopadenje imel, in jej zaklical: „ Verni se, verni se Sulamita! verni se, verni se, da te gledamo. u (Vis. pes. 6, 12.) Verni se, moja nevesta, moja prijatlica; verni se, da se radujemo lepote tvoje. Naj nebeški duhovi spoznajo zdaj, da je prav in spodobno, da si zvoljena nevesta, da si kraljica vseh stvari. Naj spoznajo vsi, da si vredno ozaljšani tem¬ pelj, v kterem bo Edinorojeni češčen; naj spoznajo vsi, da ko je bila zavoljo ne¬ pokorščine zaveržena Eva, perva kraljica sveta, si ti povzdignjena k najviši časti zavoljo svoje velike ponižnosti. Ta dan je bil vsem nebeškim prebi¬ valcem dan veselja in radosti. Ko je presveta Trojica zvolila preblaženo Devico v kraljico vsem stvarem in jo namenila v Mater večne Besede, so jo vsi nebeški duhovi spoznali in sprejeli za svojo Gospo, ter so Stvarniku zapeli novo hvalo in zahvalo. Ko je Marija v bitju svojega Boga in v luči njegove popolnosti vsa zamaknjena bila, po Božji naredbi še ni spoznala, da je zvoljena Mati Edino- rojenega. Vsegamogočni jo še nagovori: Moja nevesta, moja zvoljena! ker si milost 225 našla v mojih očeh; prosi, karkoli hočeš; in tvoja prošnja bo uslišana. In Marija se poniža in na to Božjo obljubo s terd- nim zaupanjem zaprosi: Moj Bog in moj Gospod! ako sem milost našla v tvojih očeh, ki sem prah in pepel, naj govorim v pričujočnosti tvoji in naj ti odkrijem svoje serce. Ne prosim za se, o vsega- mogočni Stvarnik! Prosim te pa za člo¬ veški rod, za svoje brate. Prosim te, o mogočni kralj! pošlji v svoji neskončni dobroti svojega Edinoroj enega, da za nas zadolžene zadosti in sklene zavezo miru (Eceh. 34, 25); da bo potolažena tvoja pravica, in se nam odprejo zaperta ne¬ besa; da bomo gledali zveličanje našega Boga; naj se milost in resnica srečate ; naj se pravica in mir objameta (Ps. 84,11). O naj skoraj pride naš učenik, naš Odre¬ šenik in naš vojvoda, da živi med nami in se spolni tvoja obljuba! Vsegamogočni je milostno slišal to preserčno prošnjo svoje zvoljene neveste, ta jej je dal svojo besedo, da Edinorojeni bo zdaj zdaj stopil na to zemljo in člo¬ veško natoro na se vzel in spolnil njeno sveto željo. S to Božjo obljubo je Marija v svojem prelepem Sercu občutila novo luč, novo razsvetljenje, ter novo zagoto¬ vilo, da nesrečna noč, greha bo prešla in nastopil bo dan odrešenja. In ker je bila s sohicem pravice tako blizo obsijana, se je svetila, kakor prelepa jutrajna za¬ rija, ozaljšana z lepoto nebeško, ter je vsa prevzeta v ljubezni in hvaležnosti za¬ voljo bližnjega odrešenja celi dan hvalila Boga. Zadnji in deveti dan, v kterem je Najviši pripravljal in posvetil svoje pre¬ bivališče (Ps. 45, 5), je Bog sklenil, zdru¬ žiti še enkrat vse milosti in darove, s kterimi je Marijo zaljšal; pa tako, da je iz svojega zaklada k poprejšnjim darovom nove pridjal. (Mat. 13, 52.) Vsi ti da¬ rovi pa so imeli svojo neskončno ceno v 15 226 tem, da se je Bog' toliko ponižati hotel, da je človek postal in da je žena povzdig¬ njena v Mater njegovo. Ko je Bog človek postal, se sam na sebi ni spremenil; ne¬ spremenljiv sam na sebi je s svojo osebo našo naturo sklenil; da je pa žena tako visoko povzdignjena, da je dala svoje bistvo, ktero se je z Bogom sklenilo, je bilo potreba, prestopiti nezmerno daljavo, in povzdignjena je bila čez vse druge stvari toliko bolj, kolikor bolj je bila z Bogom samim sklenjena. Nastopil je tako dan, v kterem je bilo pripravljenje preblažene Device Marije končano, v kterem je bila najbližej Boga samega, kakor njegova prihodnja Mati. Tisto noč, ob uri vesolne tihote, jo je Gospod zopet zaklical, in ponižna dekla njegova je odgovorila: Pripravljeno je moje Serce, o veliki Bog! da se spolni z menoj tvoje Božje dopadenje. In pre¬ stavljena je bila v pričujočnost Božjega sedeža, in Vsegamogočni jo je povzdignil in posedel na svojo stran, ter jej odločil sedež, od vekomaj odločen. In ta sedež je bil najviši in najbližej Boga, ter je visoko presegel vse sedeže svetnikov v nebesih; izvzet je bil le sedež, namenjen človeštvu Božje besede. Tu, tako visoko povzdignjena, je vi¬ dela Boga prečudno, nam nerazumljivo, (in visione abstractiva) in akoravno jej je bila čast Matere Božje še prikrita, so jej bile pa razkrite nove skrivnosti. Kar je poprej v stvarjenji Božjem posamezno videla, je zdaj vse ob enem gledala; vi¬ dela je pred seboj nebesa, zemljo, vice, predpekel in pekel in vse prebivalce teh krajev. Kakor je sedež, na kterega je bila kot kraljica nebes in zemlje povzdig¬ njena, najviši, najbližji Bogu, tako je bila njena vednost višej, kakor vseh druzih vstvarjenih reči. Ko je bila Marija tako v nezmernem začudenji v hvalo Božjo vsa zamaknjena, je v Bogu spoznala, kako je Najviši vse le iz ljubezni do .človeka vstvaril. Videla je pa tudi, kako je Bog zmed vseh duš, ktere je vstvaril od začetka sveta in jih bo še vstvaril do konca njegovega, njih veliko zvolil in odbral, to je trupla nje¬ govih zvestih, „ki so prišli is velike nad¬ loge in so oprali svoja oblačila, in jih obelili v kervi Jagnjetovi.“ (Skriv. raz. 7, 14.) Ti vsi so prečudni sad odrešenja, in bodo vživali milosti nove zapovedi ljubezni, ki tečejo iz sedmerih zakramentov nove zaveze. In takrat je Gospod svojo nevesto postavil Gospo vseh stvari in Gospo njegovih milost, da jih obilno deli vsakteremu, ki jih na njeno priprošnjo poželi. In tako je presveta Trojica posta¬ vila preblaženi Devici na glavo krono, v ktero so bile vlite čerke, ki so pomenile Mater Božjo. Vsi nebeški duhovi so to brali in spoznali, ter so občudovali milost in veličanstvo Boga, ki je to preblaženo Devico, zmed vseh žen odbrano, tako visoko povzdignil, in so jo počastili svojo Gospo in Kraljico. Vse to prečudno zaljšanje je Najviši dopolnil v prelepem redu svoje neskončne modrosti. Preden je v njenem deviškem telesu hotel človek postati, se je spodo¬ bilo, da vsi nebeški duhovi, vsi dvorniki njegovega nebeškega kraljestva, so njegovo Mater spoznali, kot svojo kraljico, in jej spodobno češčenje skazali. Prav in spo¬ dobno je bilo, da je Marija poprej bila spoznana kraljica, kakor je postala Mati kralja nebes in zemlje. Da je čudež vseh čudežev dokončal, je Bog stegnil svojo vsegamogočno roko, ter je tam ponovil duha in vse dušne moči te nebeške Gospe, jej vlil novo luč, nove milosti, nove darove, kterih noben človeški jezik dopovedati ne more, da je bil zadnji potez, s kterim je Vsegamo¬ gočni dokončal živo podobo svojo, ktera naj potegne na se Besedo večno, ki je po- 227 doba bitja njegovega. (Hebr. 1, 3.) Celi tempelj preblažene Device Marije je bil pač vse lepši, kakor je bil tempelj Salo¬ monov, znotraj in zunaj pokrit s preči¬ stim zlatom Božjega bitja. Ker je Beseda Božja iz naročja večnega Očeta v naročje Marijino stopiti hotla, je bila Marija to¬ liko visoko ozaljšana in pripravljena, da je med Materjo in Očetom vsa mogoča enakost bila. Kje in kako bi človek dobil novih besed, da bi napovedati mogel, kaj je občutilo Serce Marijino, ko jo je Gospod s tolikimi darovi obsul? Najbolj moramo občudovati njeno zares nezmerno poniž¬ nost, ko vidimo, da je bila preblažena Devica povzdignjena k najviši časti, pa da se je ravno tako globoko ponižala; da v veliki svoji ponižnosti jej še na misel ni prišlo, da bi ona bila Mati ob¬ ljubljenega Mesija. Saj še tega ni videla, še na to ni mislila, kar se je ž njo go¬ dilo , da je lahko z Davidom rekla: „ Gospod, moje Serce se ne napihuje in moje oči se ne povzdigujejo.* (Ps. 130, 1.) In kolikor bolj jo je roka Vsegamogoč- nega zaljšala, povikševala, toliko poniž- nejša se je sama sodila. Spodobilo se je toraj, da se je Gospod „ozerl na nizkost svoje dekle;* (Luk. 1, 48.) in da jo vse stvari blagrujejo in jo srečno imenujejo vsi narodi. 6. Hrepenenje. Kako visoko je povzdignil Bog Oče svojo zvoljeno hčer, kako lepo in bogato je ozaljšal Bog Sin svojo presveto Mater in s kolikimi darovi je obogatil sv. Duh svojo ljubljeno hčer, tega vsega mi s svojim pičlim in oslabljenim umom ni¬ kakor razumeti ne moremo. To pa mo¬ ramo verjeti, da preblažena Devica je imela tako bogato doto in da je bila po vsem toliko z milostjo Božjo obsuta, da je bila vredna Mati večne Besede. Njeno presveto Serce je bilo v ljubezni Božji tako vneto, da je vse hrepenelo, gorelo po Zveličarju sveta. Da bi to Marijino presveto ljubezen, to neskončno in nezmerno hrepenenje njenega Serca po obljubljenem Odreše¬ niku le nekoliko razumeli, spomnimo se hrepenenja vseh pravičnih stare zaveze po Mesiju. Ko so ti pravični žalostno gledali nasledek prekletstva zavoljo stor¬ jenega greha, ki je bilo razlito čez vso zemljo; ko so z grozo poslušali javkanje pretepanih sužnjev, zdihovanje zaverženih žen, stok od svojih lastnih staršev mer¬ jenih otrok, rjovenje obupljivih in krivično preganjanih; ko so premišljevali tolike in tako jasne obljube od Boga poslanega Odrešenika in tudi premišljevali veličastvo novega kraljestva Božjega; kako je bilo ogreto in vneto njihovo serce v sveti in neogasljivi želji po Zveličarju sveta! Kli¬ cali so v sveti vnemi s prerokom Izaijem: „ O da. bi prederl nebesa in doli stopil! Pred tvojim obličjem bi se tajale gore; kakor ogorek v ognji bi zginjale; vode bi od ognja vrele, da bi bilo tvoje ime znano tvojim sovražnikom; pred tvojim obličjem bi ljudstva trepetala* (64,1, 2.) Kako silno so hrepeneli po obljublje¬ nem Odrešeniku pravični pred peklom! Oni so tu na zemlji Gospodu zvesto slu¬ žili in so se v prijaznosti njegovi v več¬ nost preselili. Ali nebesa so bila zaperta in čakati so morali na kraju, kjer jih je tolažilo upanje, da bodo odrešeni. Če tudi niso nobenih občutljivih muk terpeli, vendar je bilo hrepenenje po odrešenju neizre¬ čeno hudo. Kakor jetnik, ki upa, da bo skoraj rešen, nateza svoja ušesa, se na¬ slanja na vrata, če bi vendar že kako slišal stopinje vratarja ali rožljati ključe, tako so hrepenele in prežale te uboge duše sto in stoletja. Kolikor več časa je preteklo, kolikor bolj so se množili, to- 15* 228 liko preserčnejši, toliko milejši so zdiho¬ vali in klicali s psalmistom: »Doklej o Gospod! se boš jezil 'neprenehoma? Bo li gorela, kakor ogenj tvoja gorečnost “i.. Ne spominjaj se naših starih krivic; kmalo nas prehiti tvoje usmiljenje, ker smo močno obožali. Pomagaj nam Bog, naš Zveličar!'in zavoljo slave svojega imena reši nas ... Pride naj pred tvoje obličje zdihovanje jetnikov.* (Ps. 78,5-11.) Zdaj pa še ‘pomislimo, kako pre- serčno so tudi angelski kori hrepeneli, da bi bili skorej rešeni Adamovi otroci prestrašnih nasledkov nesrečnega greha. Ti ljubeznjivi duhovi so videli nezmerno revo Božjih otrok, ki so na zemlji še živeli, pa so videli in poznali tudi brit- kost že umerlih. Njihovo sočutje je bilo tako veliko, da bi bila kaljena njihova nebeška sreča, če bi to mogoče bilo. Vidili so grozovito silo, s ktero je lucifer tlačil svet in prebivalce njegove od Ada¬ movih dneh sem, tako da se je polnil pekel s pogubljenimi, stanovanje nebeško pa je le prazno bilo. O kako so hrepe¬ neli po trenutku, v kterem bi smeli sto¬ piti na zemljo in predpekel, in prinesti veselo oznanilo : „ Glejte ! oznanim vam veliko veselje, ktero bo vsemu ljudstvu, ker danes vam je rojen Zveličar , kteri je Kristus, Gospod* (Luk. 2, 10.) 0 kako težko so čakali tiste presvete in presrečne ure, v kteri so preveselo častno pesem peti smeli: „ Čast Bogu na viso¬ kosti in mir na zemlji ljudem dobre volje!* (Luk. 2, 14.) Ako vse to skupaj vzamemo, bomo nekoliko razumeli tisto neskončno veliko hrepenenje, ktero je v toliko razsvetljeni, čez vse stvari povzdignjeni, z Božjimi darovi toliko ozaljšani, vseh milost polni duši preblažene Device in Matere Marije, sicer mirno, pa tako mogočno in pre- serčno bilo. Ako vse to ob enem povza¬ memo, ne bom preveč rekel, ako terdim, da veča in mogočnejša, kakor je bilo hrepenenje vseh pravičnih stare zaveze in vseh angelskih korov po Odrešeniku člo¬ veškega rodu, je bila goreča želja v pre¬ svetem Sercu Marijinem po Zveličarju sveta. Mnogo cerkvenih učenikov terdi, da ne¬ beški Oče je včlovečenje svojega edino- rojenega Sina ravno zato pospešil, da je presveto in preserčno lirepenenje svoje ljubljene, zvoljene hčere nasitil. Saj v življenju svetnikov večkrat beremo, da je Jezus Kristus v presvetem zakramentu Rešnjega Telesa v presveti hostiji večkrat tabernakelj zapustil ter se je v svetem Obhajilu ž njimi sklenil, ko so v hrepe¬ neči ljubezni po tej nebeški hrani zdiho¬ vali in čas ali okoliščine navadnega Obhajila niso pripustile. Mar bi Bog v ljubezni do svoje zvoljene neveste Marije ne bil storil enacega čudeža, ko je njo čez vse stvari povzdignil, njo in le samo njo to¬ liko ozaljšal, da jo je v Mater Božjo zvolil ? Se ve da to hrepenenje Marijino po včlovečenju Jezusa Kristusa je bilo samo¬ stojno, le v poveličanje Božje in v od¬ rešenje človeškega rodu, ne pa, da bi ona bila Mati Gospodova; saj v svoji po¬ nižnosti tega ni mislila pa tudi še zdaj vedela ni, da je ravno ona zvoljena Mati Odrešenikova. 7. Molitev. V molitvi, v premišljevanji, v tem svetem pogovoru z Bogom, je bila pri¬ pravljena, je bila zaljšana preblažena Devica Marija. V tem vedno preserčnejšem zedinenji z Bogom je ogenj Božje lju¬ bezni vedno bolj vnemal presveto Serce zvoljene neveste sv. Duha. V tem svetem premišljevanji je vedno bolj rastlo njeno hrepenenje po obljubljenem Odrešeniku. In ravno to sveto občevanje z Bogom, molitev in premišljevanje, je Marijino de- 229 I viško Serce pripravljalo v gorečem pože- Ijenji, da je, kakor z rokami svete lju¬ bezni, z nebes potegnila in objela toliko zaželjenega Zveličarja sveta. Molitev toraj in zlasti še premišlje- valna molitev je tiste preimenitno sred¬ stvo , ktero nas vdeleži vseh nebeških milost, ktero tudi nas z Bogom samim sklene. Premišljevanje odpre duši duhovno oko, da spozna vedno bolj in bolj neči- mernost tega sveta, pa tudi spozna lepoto in ljubezen svojega Boga. Premišljevanje kaže človeku njegovo lastno slabost, mu odkriva njegove pregreške in njegovo rev¬ ščino; pa mu tudi razodeva pripomočke, s kterimi se krepčati zamore. Nasproti mu pa tudi kaže prečudno usmiljenje Božje in njegovo neskončno ljubezen do nas. Brez vsega premišljevanja je človek, bi rekel, duhovno slep. Kdor meži, ne more spoznati pota, ki ga pelje proti domu, pravi sv. Avguštin. Kdor ne pre¬ mišljuje, ne pozna imenitnost večnega zveličanja, pa tudi ne pozna pripomočkov, kterih se poslužiti mora, ako hoče zve¬ ličan biti. In sv. Bernard pravi, da človek, ki ne premišljuje, ne vidi svojih napak, se nič ne boji in je neobčutljiv v nevar¬ nostih svojega zveličanja. V premišlje¬ vanji se serce otaja, omehča, ogreje, kakor železo v ognji ter postane z Božjo mi¬ lostjo spretno za vse dobro; tako, da se Božjemu navdihu več vstavljati ne more. »Moja duša se je tajala, ko je govoril“ (moj ljubi). (Vis. pes. 5, 6.) Brez premišljevanja postane duša merzla, terda, neobčutljiva; zato človek, ki v premišljevanji se ne pogovarja s svojim Bogom, nekako oterpne in se na¬ padom hudobnega duha ne bo mogel dolgo vstavljati. In le v pobožnem pre¬ mišljevanji zadobi duša tisto milost, da zamore zares preserčno k Bogu zdihovati ter se tako vdeleži tiste podpore Božje, ki je k vsemu dobremu potrebna. Posebno pa bo ravno v notrajni mo¬ litvi se vnelo naše serce v ognji Božje presvete ljubezni. „Moje serce se je v meni vnelo, in v mojem premišljevanji se je ogenj užgal.“ (Ps. 38, 4.) Molitev, pravi sv. Alfonz, je tista presrečna peč, v kteri se vnemajo duše v ljubezni Božji. Kdo nek bi zamogel premišljevati pre¬ čudno lepoto, popolnost, ljubezen in terp- Ijenje svojega Zveličarja in bi se ne vnel v nasprotni preserčni ljubezni? V premišljevanji se vname hrepenenje po ljubljenem; in to vedno veči hrepe¬ nenje potegne Boga na se, da se z dušo preserčno sklene, v njej prebiva, ter zlije v njo vse milosti, vso ljubezen, mir in presladko radost. Premišljevalna molitev je tisti prelepi nebeški trak, ki dušo z Bogom zveže. Zato pa v duši, ki se v• premišljevanji z Bogom pogovarja, cvetejo vse čednosti. Res je taka duša enaka »drevesu, ki je zasajeno ob potocih, in daje sad ob svojem času.“ (Ps. 1, 3.) Nasproti pa, pravi sv. Alfonz, je duša, ki ne premišljuje, podobna pusti, nerodo¬ vitni, suhi zemlji. Blagor toraj duši, ki pridno, vsaki dan premišljuje, se s svojim Bogom preserčno pogovarja, in je od tega ne odverne ne skušnjava hudobnega duha, ne lenoba in ne noben drugi zaderžek! O sveti Duh, z Očetom in Sinom prav živ Bog, ki si preblaženo Devico tako veličastno ozaljšal, pridi, oh pridi tudi v naše serce ter razsvetli vsa otemnela kota svojega tempeljna, kterega smo toliko za¬ nemarili ; ponovi v njem vse, kar je zve¬ nelo , se posušilo; s polnostjo svoje ne¬ beške rose stori rodovitno naše serce za vse dobro in tebi dopadljivo! Rani naše merzlo serce s pšico svoje ljubezni; vnemi našo mlačno dušo z vse prešinjenim pla¬ menom in ogrej nas s svetim ognjem, da bo tudi naša duša in naše telo vse vneto v ljubezni do tebe, kakor je gorelo presveto Serce Marijino o ljubezni do Tebe. 230 Razlij tudi čez nas polnost svojega usmi¬ ljenja, da zaničujemo in zaveržemo za vselej s svetim studom še tako zapeljivi strup vsega pregrešnega in vsega neči- mernega. Pridi, pridi, o sveti Duh in pripravi si v našem sercu vredno prebi¬ vališče ! O Gospod, naj bo tudi naše serce, po Marijinem zgledu, s Teboj tako skle¬ njeno, da ga nobena posvetna stvar od Tebe odtergala ne bo. Amen. 8. Sv. Jožef. Odkar je sveti Jožef v majhni, tihi hišici v Nazaretu s svojo preblaženo Božjo nevesto živel, je ljubezen in svetost v njegovi blagi duši prečudno rastla. To dvoje svetih sere je bilo v mislih, pobož¬ nostih in čednostih tako zedinjeno, tako ubrano, kakor so ubrane strune na dobrih citrah. V svetih pogovorih je tekla bogata vednost sv. pisem in se je sprejelo razcvet- Ijenje Božje iz Marijnega prečistega Serca v prelepo serce sv. Jožefa. Pa tudi narav¬ nost je milost Božja zaljšala lepo dušo sv. Jožefa, kolikor in kakor je to zaslužil in bil deležen velicega odrešenja člove¬ škega rodu. In kako veliko je bilo nje¬ govo zasluženje, pa tudi zares veliki delež je imel pri včlovečenji Jezusa Kristusa! Vse to že vemo. Kakor ga je milost Božja v njegovi mladosti vodila ter ga dostojno vterdila in pripravila, da je bil vreden, z vsemi čednostmi ozaljšan ženin zvoljene Matere Božje; tako je ravno ta milost Božja svoje delo nadaljevala, da je zamogel vredno opravljati svojo veli¬ častno službo, ki je bil odbran rednik in varh samemu Sinu Božjemu. Tudi bi ne bil mogel prestati hudih in britkih sku¬ šenj , ktere so ga čakale, ako bi ne bil po milosti Božji in z lastnim prizadeva¬ njem zadosti uterjen s potrebno serčnostjo in z neomahljivo, živo vero. Kakor je pa Vsegamogočni preblaženo Devico Marijo tako prečudno pripravljal, tako bogato zaljšal ne toliko oziroma na njeno osebno vdeleženje pri odrešenji sveta; ampak Najviši je razsvetljeval njeno pamet zato, da je toliko bolj spoznala potrebo tega odrešenja, On je njeno presveto Serce vnemal z ljubeznijo svojo zato, da je toliko bolj hrepenelo po obljubljenem Odre¬ šeniku ter je s tem hrepenenjem pospe- ( sevalo njegov prihod; tako je Gospod Bog pripravljal tudi svetega Jožefa, ga s svojo milostjo zaljšal ih bogatil, da je tudi on vedno bolj in bolj spoznal potrebe odre¬ šenja in vedno bolj občudoval nezmerno ljubezen Božjo, ki hoče zveličati ves člo¬ veški rod. In kolikor bolj je v svetih pogovorih s svojo preblaženo nevesto vse to spoznaval, toliko bolj je ž njo zdi¬ hoval in v sv. ponižnosti klical z vsemi pravičnimi stare zaveze: »Rosite ga ne¬ besa od zgorej,- in oblaki dežite pravic- ' nega; odpre naj se zemlja, in naj rodi Zveličarja!“ (Jez. 45, 8.) Saj ljuba po¬ nižnost in resnična nezaupnost sama na sč je bila vselej in povsodi tista srečna in rodovitna zemlja, v kteri poženejo naj¬ lepše cvetlice Božje. Vemo zdaj, kako preserčno goreče je hrepenela preblažena Devica Marija po Zveličarju sveta, kako sveto silo je delala neskončni ljubezni Božji s svojimi po¬ nižnimi in stanovitnimi prošnjami. Soditi moramo, da sv. Jožef je njenim gorečim prošnjam prideval tudi svoje ponižne prošnje; da sta združeno zdihovala po obljubljenem Mesiji. Oh, mar li to vse vneto hrepenenje teh najsvetejših duš ne osramoti naše merzlote in naše neobčutljivosti! Ne le enkrat v svojem življenji, ampak vsako leto obhajamo s sveto cerkvijo skrivnost presvetega včlovečenja Jezusa Kristusa in v duhu sv. cerkve bi mogli, v adventnem času, s priserčnim hrepenenjem in z do- 231 brimi deli se pripravljati na presveti Božični praznik. Pa kako je navadno v adventnem času merzlo in ledeno, o veli- krat so naša serca še veliko merzlejša, vsa ledena tiste dneve neskončne milosti Božje in ravno tako neobčutljivo preživimo sveto Božično noč! Pa še nekaj. Po lastnem prostem na¬ gibu, ali z navade in celo zavoljo nad- ležnosti drugih gremo večkrat na angelsko gostijo, pristopimo k sveti večerji Gospo¬ dovi ; in pri tej sveti večerji pride v našo dušo, v naše serce ravno tisti, tako težko pričakovani, toliko poželjeni Mesija, kteri je nekdaj stopil v deviško naročje pre- blažene Device Marije. Kakor se je Marija pripravljala, in, kakor smo slišali, s ko¬ liko vnemo je ona po tem Zveličarju hrepenela; in kakor se je sveti Jožef pripravljal na prihod Gospodov; ravno tako bi tudi mi morali pripraviti svoje serce na častitljivi prihod Gospoda našega in Zveličarja Jezusa Kristusa. O da bi se takrat tudi naše serce topilo v svetem hrepenenji in v gorečem poželjenji pb Gospodu, ki hoče tudi v nas svoje sta¬ novanje imeti, ki hoče tudi v nas pre¬ bivati, kakor je nekdaj v naročji prebla- žene Device Marije prebival! O da bi pač tudi mi, ko se pripravljamo na Go¬ spodovo večerjo, vselej iz vse svoje duše, iz vsega svojega serca in z vso svojo močjo klicali k svojemu Gospodu in Bogu v svetem tabernakeljnu: »Kako ljuba so mi tvoja prebivališča, Gospod vojskinih trum! Moja duša hrepeni in koperni po lopah Gospodovih. Moje serce in moje meso se veseli v živem Bogu . . . Ker usmiljenje in resnico ljubi Bog; Gospod bo milost in slavo dal.“ (Ps. 83.) »Kakor hrepeni jelen po studenčni vodi, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog! Mojo dušo žeja po močnem, živem Bogu; kdaj bo prišel in se prikazal pred Božje ob¬ ličje ? Moje solze so moj kruh noč in dan, ker mi vsak dan pravijo: Kje je tvoj Bog? To mi na misel hodi, in izlivam v sebi svoje serce, ker pojdem na mesto prečudnega šotora, do hiše Božje, z glas¬ nim veseljem, in s hvalo in s šumom, kot gostovalec. u (Ps. 41, 1 — 8.) »Kmalo nas prehiti tvoje usmiljenje, ker smo močno obožali. Pomagaj nam Bog, naš Zveličar! in zavoljo slave svojega imena nas reši. “ (Ps. 78, 8, 9.) »Moje serce se je v meni vnelo, in v mojem premišljevanji se je ogenj užgal.“ (Ps. 38, 4.) III. Ceščena si Marija. I. Poslanec-Gospodov. i vemo čas, da je že ura, da od spanja vstanemo. Zakaj zdaj je naše zveličanje bliže, kakor takrat, ko smo verni postali. Noč je prešla; dan pa se je približal. Verzimo tedaj od sebe dela teme in oblecimo orožje svetlobe. “ (Rim. 13, 11, 12.) Vstanimo toraj z dremanja svoje mlačnosti, otresimo svojo merzloto, popustimo dela in pota nesrečnega greha; vzemimo v roko orožje luči, živo vero, zaupno ponižnost in gorečo, pa hvaležno ljubezen, da velike in prečudne skrivnosti bližajočega odrešenja vredno in koristno premišljujemo. 232 Prišel je čas, v kterem naj bo razo¬ deta največa skrivnost Božje milosti in sicer v preblaženi Devici Mariji, ktera je bila od vekomaj zvoljena, biti Mati ob¬ ljubljenega Odrešenika. Najviši je njeno dušo in njeno telo s tolikimi milosti že ozaljšal in obogatil, da je bila vredno pripravljena, spočeti v svojem deviškem telesu večno Besedo Božjo. Marija, ta prečudni tempelj presvete Trojice, je bli- ščela v svoji nezmerni lepoti vse lepši, kakor tempelj Salomonov; očiščena vsega pozemeljskegn madeža, okinčana znotraj in zunaj z naj čistejšim zlatom Božje svetosti. Na altarji njenega deviškega Serca se je plamen presvetega hrepenenja vedno više in više stegal. Prišel je sto in stoletja poželjen trenutek, v kterem naj veličastvo Najvišega popolni tempelj in posede altar, ki je bil vredno in spo¬ dobno pripravljen. S svetim spoštovanjem in z veselim sercem poslušajmo preime- nitno oznanilo, ktero nam sv. evangelist Lukež tako-le pove: „ V šestem mescu pa (ko je Elizabeta svojega sina Janeza Kerstnika spočela), je bil angelj Gabriel od Boga poslan v mesto Galilejo, ki mu je ime Nazaret, k Devici, zaročeni možu, kteremu je bilo ime Jožef, iz hiše Davi¬ dove, in Devici je bilo ime Marija. In angelj je prišel k njej, in je rekel: Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami. 11 (Luk. 1, 26—28.) Kdaj se je to godilo ? Pet in dvajseti dan mesca sušca. Ta je dan, kterega je Gospod naredil, da je odrešil ljudi. Zares je ta dan srečen, imeniten dan. Bolandisti, možje, ki so popisali veliko cerkvenih zgodb, terdijo, da ta mesec ima največ imenitnih prigodb, ktere nam sveto pismo pripoveduje. Po misli teh učenih mož je Bog ta mesec svet vstvaril in ta mesec je bil Zveličar sveta spočet. Strinja se vsegamogočni „Fiat“ (naj bo luč!) ne¬ beškega Očeta s premilim „Fiat“ zgodi se mi po tvoji besedi!) preblažene Device. Na pervi „Fiat“ je bila luč na zemlji; na drugi „Fiat“ je prišla na ta svet luč v razsvetljenje nevernikom. Tudi smert je bila ta mesec. In če tudi taka izročila nimajo veljave sv. pisma, vendar so ver¬ jetna. Po tem izročilu je bila perva zmaga Božja pet in dvajsetega sušca, ko je sv. Mihael premagal luciferja ž njegovimi angelji vred. In ta dan je bila vstvarjena luč, da je ločenje teinote od luči skriv¬ nostni pomen ločenja hudobnih duhov od dobrih angeljev. Ta dan, pravi to izročilo, je bil Adam pokopan na hribu Kalvariji, kjer je drflgi Adam v prestrašnih bole¬ činah na križu za nas ta mesec umorjen bil. Ta dan je daroval Melhizedek kruh 1 in vino, kot predpodobo presvete daritve naše svete cerkve. Tudi Abraham je ta mesec peljal svojega sina Izaka na hrib, kterega mu je Gospod pokazal, da bi ga mu bil v pokorščini daroval. In Izak je pomenil Kristusa. Sušca so Judje pre¬ stopili rdeče morje; ta mesec so obhajali svoj velikonočni praznik. Tako je veliko imenitnega ta mesec se godilo, in Bolan¬ disti menijo, da tudi konec sveta bo ta mesec in da poslednja sodba bo obletnica stvarjenja. Pet in dvajseti dan sušca je bil toraj tisti preimenitni dan, kterega je Gospod Bog od vekomaj odločil, da je poslal višega angelja Gabriela v Nazaret. Nazaret, kar že vemo, je bilo majhno, neznano mestice v mali galilejski deželi, ktera je takrat svojo posvetno imenitnost že pre¬ živela, ktera je svojo narodno samostoj¬ nost že zgubila in njeno mesto, nekdaj slavni Jeruzalem, je bilo ponižano. Rim¬ ljani so bili tu ošabni gospodarji. V tej takrat zaničevani deželi je bilo pa mestice Nazaret še v pregovoru zaničevano. In v tem Nazaretu je bila majhna ubožna hišica; njen gospodar si je v potu svojega obraza svoj vsakdanji kruh služil; bil je reven tesar 233 Jožef, že pol leta, zaročen s svojo pre¬ sveto nevesto Marijo. Ta je tista lepa Marija, ktero je Vsegamogočni tako Božje ozaljšal, da jo je zvolil v Mater svojemu edinoroj ene¬ mu Sinu. Akoravno je bila njena lepota vsa no- trajna, „vse veličastvo kraljeve hčere je znotraj, “ (Ps. 44, 14.) je bila pa tudi zunajno ozalj¬ šana , kakor nobena druga človeška hčer. Izvoljene duše so v duhu gle¬ dale njeno le¬ poto in pra¬ vijo, da pre- blažena Devica je bila takrat v pet¬ najstem letu, popolno dora- ščena, visoke postave, čez vse spodobne rasti; njen obraz je bil podolgoličen, čiste, milo za¬ gorele barve; čelo veli¬ častno jobervi lepo okro¬ žen!; oči res¬ nobne, nezrečeno sveto-mile, zelenkasto- začernele; podolgasti, lepo zraščen nos; majhne, rudečkaste ustnice. Marija je bila tako lepa, tako popolnoma, tudi z nator- nimi »prednostmi tako bogato obdarovana, da noben Adamov otrok toliko ne. Kdor¬ koli jo je videl, bil je veselo z vsem spo- špovanjem in z ljubeznijo do nje prevzet; s svojo nebe¬ ško svetostjo je vsako serce napolnila s strahom Bož¬ jim. Njena navadna ob¬ leka je bila ponižna, čedna, pepel¬ nato višnjeva. Ko se je preblaženi Devici posla¬ nec Božji bli¬ žal, bila je vsa zamišljena v nerazumljive skrivnosti,' s kterimi jo je Gospod Bog pretečenih devet dni tako prečudno pri¬ pravljal. In ker je imela zagotovilo, da Edinorojeni bo zdaj zdaj prišel na ta svet in bo človek postal, bila je polna svete radosti; in v živi veri te obljube, je njeno pre¬ sveto Serce prenapolnjeno bilo v gorečem hrepenenji po obljubljenem Mesiju; zato je v preserčnih zdihljejih klicala k Naj- višemu: O Gospod! je li vendar prišel 234 čas, ko bo Beseda rojena, in bo med ljudmi prebivala? (Bar. 3, 38.) ko se bo razodevalo veličastvo Gospodovo in ga bo jse meso videlo, (Iz. 40, 5.) da bo ljud¬ stvo, ki je v temi hodilo, ugledalo veliko luč. (Iz. 9, 2.) O veselite se nebesa in raduj se zemlja! (Ps. 95, 11.) Vsi Ada¬ movi otroci, zdaj zdaj vam bo odvzet jarm vaše sužnosti! O vsi pravični, ki čakate v Abrahamovem naročji, vaše odrešenje bo gotovo prišlo in se ne bo mudilo; (Hab. 2, 3.) zato ga hvalimo in častimo vsi in pojmo mu nove hvalne in zahvalne pesmi. O ktera bo vendar sužnja tisti Devici, ki bo spočela in Sina rodila, in njegovo ime se bo imenovalo Emanuel? (Iz. 7, 14.) O Emanuel, Bog in človek, o ti ključ Davidove hiše, (Iz. 22, 22.) ki odperaš vrata nebeška! o večna mod¬ rost, pridi, pridi, o Gospod ! in reši svoje ljudstvo njegove sužnosti, da vse meso vidi zveličanje tvoje! Poslanec pa, kterega je Bog poslal, bil je eden najviših knezov nebeških; bil je Gabriel „moč Božja", kterega po vsi pravici imenovati smemo angelja včlo- večenja Jezusa Kristusa. Sv. Tomaž, ta angeljski učenik, piše te-le zares lepe besede: Vselej je nekaj posebno velicega, kedarkoli se je angelj človeku prikazal; in kedarkoli so ljudje angeljem svoje spo¬ štovanje skazati zamogli, jim je bilo v največo čast. Da bi pa angelj človeku svoje spoštovanje skazoval, tega ni nih če slišal, dokler ni angelj preblažene Device pozdravil in jej z vsem spoštovanjem rekel: »Ceščena si!“ In človek angelju, ne pa angelj človeku spoštovanje skazuje, to se spodobi zato, ker je angelj v trojem oziru imenitniši, kakor človek. Pervič v časti; ker angelj je duhovne, človek trohljive natore. Drugič oziroma na obhojo z Bogom; ker angelj je žlahtnik, hišnik pri Božjem sedežu; človek pa je od Boga odločen in zavoljo greha izgnan. Tretjič je angelj poln bliščobe in milosti Božje, ker angelj je v vsi polnosti deležen Božje luči, človek pa, če je tudi v milosti Božji, pa ima le nekako temni in manjši delež. Ker toraj pri oznanjenji včlovečenja Go¬ spodovega ni človek angelja, ampak je angelj človeka pozdravil, počastil, je go¬ tovo, da Marija je angelje visoko presegla v vsem tem trojnem oziru: v časti, v obhoji z Bogom in v polnosti milosti Božje. (Opuse. 3.) Ako je pa nebeški knez, poslanec Božji, Marijo, našo Gospo, s tolikim spoštovanjem pozdravil, ko je še tukaj v tej solzni dolini, v umerljivem telesu bila; koliko bolj smo dolžni mi ubogi grešniki jo častiti in slaviti zdaj, ko je kraljica naša v nebeškem veličastvu! 2. Ljubezen Božja. „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sinu.“ (Jan. 3, 16.) Slednjič je napočil tisti presrečni dan, kterega je Najviši od vekomaj odločil, da se je razodel ljudem, in je delo našega odrešenja pričel. O prihodu Besede Božje so se gibala nebesa in vse vstvarjene reči. In ker je presveta Trojica nerazdeljiva, so stopile na zemljo vse tri Božje osebe z večno Besedo, ki se je sama včlovečila. Vse verste nebeških duhov so spremile svojega Boga in Gospoda; akoravno ni potreboval, da bi mu bili pot pripravljali, ker On s svojim Božjim bitjem napolnjuje vse in ga nič ne zaderžuje' Vendar so se vsa nebesa nagnila (II. kralj. 22, 10.), da so svojemu Stvarniku čast skazala. V novi bliščobi so se zvezde lesketale; solnce in mesec in vsi nebeški svetovi so svoj tek obernili v novo službo svo¬ jemu Stvarniku, da so počastile čudež vseh čudežev. Tudi nektere pravične je Bog ta čas s posebnim veseljem napolnil- Tiče in cvetlice, vse druge stvari so pri¬ jele novo življenje, novo moč. Največ 235 veselja so občutile duše starih očakov in svetih v predpeklu, kterim je velik angelj Mihael prinesel nezrečeno veselo oznanilo. Le za pekel je bil ta čas novo, neznano terpljenje. Ko je Beseda Božja z nebes stopila, čutili so hudobni duhovi težo vsegamogočnosti Božje, ki jih je, kakor morski valovi, zadela. Kod napovedovalec te največe skriv¬ nosti Božje ljubezni je bil poslan veliki angelj Gabriel v majhno Nazarensko hišico, spremljan od neštevilne trume drugih angeljev. Nebeška kraljica ga zagleda vsa mirna, ker vsa v Bogu zbrana. Pogleda ga le toliko, kolikor je bilo treba, da je videla in spoznala, da je angelj Gospodov. V svoji navadni ponižnosti se mu hoče do tal prikloniti; toda nebeški knez tega ne pripusti, temuč on se z največim spoštovanjem prikloni svoji Kraljici in Gospej, v kteri je spoznal in častil skriv¬ nosti Božje. Spoznal je, da pretekel je čas in jenjala navada, ko so ljudje angeljem se prikljanjali, kakor nekdaj Abraham (I. Moj. 18, 2.); ker je bila po včlove- čenji večne Besede človeška natora k Božji časjti povzdignjena in so ljudje po¬ stali otroci Božji,sodeleži in bratje angeljev; kakor je to pričal sv. Janezu angelj, kte- rega je moliti hotel in mu je rekel: »Glej, da tega ne storiš, ker služabnik sem s teboj vred in s tvojimi brati." (Skr. raz. 19, 10.) Sveti angelj Gabriel pozdravi našo in svojo kraljico s temi besedami: »Češčena, milosti polna, Gospod je s teboj, blažena si med ženami.“ (Luk. 1, 28.) Najpo- nižniša zmed vseh stvari se začudi in prestraši; vendar ni zbegana, ampak je vsa mirna. Da se je zavzela, je bil dvojni uzrok. Pervi uzrok je bila njena velika ponižnost, v kteri je sama sebe za naj¬ slabšo zmed vseh ljudi imela. In ko je ravno takrat sebe tako ponižno sodila, pa sliši, da jo poslanec Gospodov »blaženo med ženami“ imenuje; je bilo to njej nekaj novega, nekaj nepričakovanega. Drugi uzrok pa je bil ta, da jo je Gospod notrajno razsvetlil tisti trenutek, ko je slišala pozdravljenje angeljevo, in je spo¬ znala, da je ona zvoljena Mati Božja; in nad tem se je toliko bolj zavzela, kolikor bolj je v svojih očeh revna in ponižna bila. Zato jej je pa angelj Gospodov raz¬ ložil to preveselo oznanilo, in je rekel: »Ne boj se Marija, ker milost si našla pri Bogu. Glej, spočela boš v svojem telesu, in rodila Sinu; in imenuj njegovo * Ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišega imenovanj (Luk. 1, 30—32.) Le Marija, edina ona, najmodrejša pa najponižnejša kraljica naša je razu¬ meti zamogla to novo, to posebno skriv¬ nost ljubezni Božje; in ker je visokost te skrivnosti spoznala, se je začudila, zavzela. Svoje ponižno Serce je povzdig¬ nila k Gospodu in je preserčno zaprosila novega razsvetljenja, nove pomoči, da bi se znala prav obnašati v tem preimenitnem poslu; ker takrat jo je Gospod Bog pre¬ pustil navadnemu stanu vere, upanja in ljubezni. In zato je Marija odgovarjala angelju: »Kako se bo to zgodilo, ker moža ne spoznam ?“ (Luk. 1, 34.) Ravno takrat pa je ponovila Gospodu dano obljubo ved- nega devištva in zaročenja ž njim samim. Poslanec Gospodov pa jo je potolažil: »Sveti Duh bo prišel v te, in moč Naj¬ višega te bo obsenčila; in zatega voljo bo Sveto, ktero bo rojeno iz tebe, imenovano Sin BožjiJ (Luk. 1, 35.) In v poterjenje resnice, da bo Zveličar prečudno rojen, pove angelj Mariji, da je njena teta Eli¬ zabeta prečudno spočela; in kakor je Bog dal Elizabeti moč spočeti, dasiravno je stara in nerodovitna bila, bo tudi njo rodovitno storil brez omadežanja njenega devištva. Spomnila seje preblažena Devica v tem presrečnem trenutku prerokovanja Izaija, ki pravi, da bo Devica spočela in 236 rodila Sinu, ki bo imenovan Emanuel, to je, Bog z nami. (Iz. 7, 14.) Videla je goreči germ Mojzesov, ki je gorel, pa ni zgorel, ter je pomenil Božjo in člo¬ veško natoro obljubljenega Mesija, v kterem pa Božja natora človeške ni povžila; ki je. tudi pomenil, da bo Mati Mesija rodila, pa zato svojega devištva ne bo zgubila. Spomnila se je obljube, ktero je Bog dal Abrahamu (I. Mojz. 15, 16.), da v četertem rodu bodo njegovi mlajši iz Egiptovske sužnosti prišli nazaj v svojo deželo, in ■ spoznala je skrivnost te obljube, da v četertem rodu bo zdaj po njej odrešil človeški rod sužnosti hudobnega duha. S temi in z drugimi opomini na stare obljube in prerokovanja je nebeški po¬ slanec Marijo tolažil in v veri vterdoval, da bi ne imela nobenega strahu, nobene boječnosti v njegovem poslanstvu. Pre- blažena Devica Marija, modrejša in sve¬ tejša, kakor vsi angelji Božji, vendar pre¬ mišljuje, preden da odgovor, kteri mora biti spodoben najimenitniši skrivnosti vsegamogočnosti Božje. Nebeška kraljica premisli, da njeni odgovor naj bo spol- nenje tiste obljube, ktero je presveta Trojica storila; vedela je, da njen od¬ govor bo spolnenje vseh prerokovanj, bo najprijetnejši dar, ki je bil kdaj Bogu darovan. Spoznala je, da njen odgovor bo odperl vrata nebeška, bo premagal celi pekel; bo rešil ves človeški rod; bo zadostil pravici Božji; bo podstava novi zavezi; bo v slavo ljudem in veselje angeljem. Spoznala je, da njen odgovor bo imel v sebi vse, karkoli je v nezmerni skrivnosti včlovečenja Edinorojenega, ki naj v njenem deviškem telesu podobo hlapca na se vzame. (Eil. 2, 7.) Velika kraljica je spoznala visokost in čast Matere Božje. S čeznatorno močjo okrepčana je spoznala stezo Božjih skrivnih namenov. In ozaljšana z močjo in lepoto, in ko je sama seboj in z nebeškim po¬ slancem, velikim angeljem Gabrielom, se posvetovala v teh tako visokih in Božjih skrivnostih, in ko je to prečudno oznanilo popolnoma spoznala, se je njena presveta duša vsa utopila v začudenji, moljenji in goreči ljubezni Boga samega. In v tej, vse človeške misli presegajoči vnemi, je bilo njeno presveto, prečisto Serce tako prenapolnjeno in v tej silni ljubezni k Bogu tako povzdignjeno, da je spustilo tri kaplje svoje prečiste kervi v spočetje presvetega telesa Jezusa Kristusa, ktero je bilo s pomočjo svetega Duha zdaj vpo- ■ dobljeno; tako, da snova, iz ktere je bilo storjeno presveto telo Zveličarja našega, je tekla iz Serca preblažene Device Marije po moči resnične in presvete ljubezni. In v tem trenutku je Marija v svoji nikdar zadosti pohvaljeni ponižnosti, s prekrižanimi rokami, z nekoliko nagnjeno glavo, izrekla tiste preimenitne besede, ki so začetek našega odrešenja: „Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi!“ (Luk. 1, 38.) Pri izgovorjenji teh Božjim ušesom tako ljubih, nam zaverženim otrokom Eve- I nim toliko srečnih besed so se zgodile štiri preimenitne reči: Pervič je bilo stor¬ jeno presveto telo Gospoda našega Jezusa Kristusa iz prečiste Kervi Marijinega Serca. Drugič je bila vstvarjena duša Kristusova, kakor je vstvarjena duša vsacega človeka. Tretjič je bila duša njegova sklenjena s telesom in Kristus je bil popolni človek, četertič se je Bog v osebi Besede sklenil s človeško natoro in sicer v eni — Božji osebi; in bil je Kristus Bog in človek skupaj, naš Gospod in naš Odrešenik. Takrat, ko je Vsegamogočni storil največi čudež svoje ljubezni in se je pod presvetim Sercem preblažene Device včlo- večil, je bila Marija, ta nebeška nevesta povzdignjena, zamaknjena v resnično gle¬ danje Boga samega, ter je spoznala vi¬ soke skrivnosti nam nerazumljive previd- 237 nosti Božje. Ona je bila nebesa, tempelj in stanovanje presvete Trojice, vsa spre¬ menjena, vsa povzdignjena, z Bogom res¬ nično in popolnoma sklenjena. Pa tudi njena majhna hišica je bila posvečena v novo svetišče Najvišemu. Nebeški duhovi, priče tega čudeža Božje ljubezni, so v novih hvalnicah poveličevali Vsemogoč¬ nega, ter so s preblaženo Materjo hvalili in častili včlovečenega Odrešenika v svojem imenu in v imenu vsega človeškega rodu, kteremu je bila velikost te ljubezni Božje še neznana. Ko je preblažena Devica iz tega za- maknenja zopet k sebi prišla, je klečč molila svojega presvetega Sina, Boga in človeka, v svojem deviškem telesu spo¬ četega. In akoravno je bilo vse njeno življenje popolnoma, je vendar po včlo- večenji Besede Božje bila vsa nebeška, napolnjena z novimi darovi, z novimi milostmi. Nikar pa ne mislimo, da preblažena Devica je sprejela vse te milosti in te posebne darove, da bi, zedinjena z Bogom, v vednem veselji živela, da bi nobene britkosti več ne čutila. O ne, Marija, ki je v vsem svojega Božjega Sina posne¬ mala, je pri vseh nebeških radostih pa tudi pila kelih britkega terpljenja. Oster meč, ki je njeno presveto Serce prebodel, je bilo čisto spoznanje, v kterem je videla terpljenje, trud in smert svojega prelju- beznjivega Sina. In ta bolečina se mora meriti z ljubeznijo, ktero je tako sveta Mati svojemu Božjemu Sinu skazovala. In ker je v svoji neskončni ljubezni vedno pred očmi imela britkost in terpljenje svojega Božjega Sina, je njeno presveto Serce več ko tri in trideset let prebadal meč bolečin. Lahko si mislimo, da je v tej svoji ljubezni večkrat zdihovala k svo¬ jemu Božjemu Sinu, kterega je pod svojim maternim Sercem nosila: O Gospod in Bog moje duše, iz moje kervi si na se vzel telo, brez kterega bi ne mogel ter- peti, ker si večni Bog; ker sem tako jaz mogočnost Tvojim bolečinam dala, naj tudi jaz s Teboj terpim! O ko bi Te braniti mogla pred vsem terpljenjem, ktero Ti je zavoljo nesrečnega greha odločeno! Pa naj se zgodi volja Gospodova! — Take in enake zdihljeje je Marija večkrat po¬ navljala in nebeški Oče jih je sprejemal kot najprijetnejši dar, preljubljeni Sin pa kot ljubeznjivo materno božanje. Pri tem pa je bilo njeno presveto Serce zopet nebeško razveseljeno, ko so • angelji vidno molili svojega včlovečenega Boga, in Marijo častili svojo mogočno kraljico in svojo Gospo ter so se vnovič njeni službi ponudili. 3. Kraljestvo Božje. Nikdar zadosti ne bomo občudovali te največe skrivnosti ljubezni Božje, ktero nam je Vsegamogočni v včlovečenje večne Besede skazal. Premislimo še enkrat s spodobnim spoštovanjem to sveto pri- godbo. „In angelj jej je rekel: Ne boj se Marija! ker milost si našla pri Bogu. Glej, spočela boš v svojem telesu, in ro¬ dila Sinu, in imenuj njegovo Ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišega imenovan; in Gospod Bog mu bo dal sedež Davida, njegovega Očeta; in bo kraljeval v hiši Jakopovi vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca . . . Sveti Duh bo prišel v te in moč Najvišega te bo osenčila; in zategavoljo bo Sveto, ktero bo rojeno iz tebe, imenovano Sin Božji. In glej! Eli¬ zabeta, tvoja teta, je tudi spočela sinu v svoji starosti, in ta mesec je že šesti tiste, ki je imenovana nerodovitna. Ker pri Bogu ni nemogoča nobena reč.“ (Luk. 1, 30—37.) Kdo bo dopovedal, kdo bo razgernil vso velikost polnih resnic, ktere nam na¬ števajo te besede svetega evangelija. Ko- 238 liko češčenje Matere Božje, kolike obljube prečudnega Sina so v teh besedah! Čudne, prečudne reči smo že premišljevali v Na¬ zarenski hišici. Osem sto let poprej je prerok Izaija prerokoval: „ Glejte, Devica bo spočela in Sinu rodila in njegovo Ime se bo imenovalo Emanuel,* to je Bog z nami. (7, 14.) In zdaj pravi angelj Go¬ spodov Devici: „ Glej spočela boš v svojem telesu, in rodila Sinu, in imenuj njegovo Ime Jezus!* to je Gospod, Odrešenik. Čudno spolnenje Božjih obljub! Postojmo saj trenutek; še. tukaj zberimo se v duhu in iz celega svojega serca izrecimo dolžno zahvalo očetovski ljubezni Božji, s ktero je v preblaženi Devici spolnil svoje obljube in je poslal Odrešenika človeškemu rodu. Ta Sin, kterega je spočela ponižna dekla Gospodova, je Sin Najvišega. Tedaj Sin Marijin je Bog. Ta Sin pa ima sedež Davida, njegovega očeta. Kot Sin, kot mlajši hiše Davidove, ktere je bila tudi Marija, je On človek. Jezus Kristus je toraj Bog in človek in On bo v hiši Ja- kopovi kraljeval vekomaj. Ko angelj Go¬ spodov pravi, da bo Sin Marijin imel sedež Davidov, mu prilastuje resnično kraljevo čast; da bo tudi kraljeval v hiši Jakopovi, s tem naznanuje njegovo duhovno, cerkveno oblast; obedvoje opi¬ suje toraj njegovo večno, kraljevo duhov- stvo. Jakop je bil pomazilil kamen, po¬ dobo altarja, in je skrivnostno z Bogom se bojeval, ko so angelji nad njim gori in doli hodili. Od Jakoba sem je bila nekako postavljena vpodobljena cerkev, vidna, edina, vesolna in sveta, ktero je Sin Marijin povikšal, razširil in dokončal ter jo za vse ljudi in vse čase odperl, kot cerkev nove in večne zaveze. »In njegovemu kraljestvu ne bo konca. “ O presrečna, tolažilna obljuba! Kraljestvo Božje, kot zenofov zern vsajeno, je po¬ gnalo in razširilo svoje zveličanske veje čez vso zemljo, da ljudje v tej senci svoj pokoj imajo in ange*lji nebeški po njegovih vejah stanujejo. Koliko se je pekel že napenjal, koliko je hudobija človeška že razsajala, da bi se poderlo to drevo spo¬ znanja v sredi zemeljskega raja; ali peklenska vrata ga ne bodo premagala. Zato ne bodimo boječi, ne maloserčni; naj zbera satan dan današni vse valove sovraštva, vso moč svojih prekanjenih zvijač zoper kraljestvo Kristusovo, nje¬ govemu kraljestvu ne bo konca.* In ko bo nekdaj bojevalna cerkev na zemlji in terpeča cerkev v vicah jenjala, bo živela in kraljevala preslavna cerkev v nebesih vso večnost, zbrana okrog poveličanega Sina Marijinega in — njegovemu kraljestvu« ne bo konca. 4. Spočet od sv. Duha. Čudno — prečudno, skrivnostno in nerazumljivo nam je, kako je Sin Božji človek postal. Čudno — prečudno, skriv¬ nostno in nerazumljivo, pa tudi Boga vredno je, kako je Marija večno Besedo spočela in vendar čista Devica bila. „Sv. Duh bo prišel v te, in moč Najvišega te bo obsenčila.* (Luk. 1, 35.) Keršanska duša! v ponižnosti se vkloni tej nerazum¬ ljivi skrivnosti. Kaj hočeš s svojim pičlim umom se napenjati? Živo vervaj pa serčno se veseli, da se je zgodilo, če tudi ne razumiš, kako se je zgodilo. S to največo skrivnostjo Božje lju¬ bezni do nas, z včlovečenjem večne Besede, se je pričelo novo stvarjenje. To novo stvarjenje v Mariji, prečisti Devici se po vsem strinja s pervim stvarjenjem. V Marijo pride sv. Duh, da bi v svoji vse- , gamogočnosti s stavljivo močjo v neoma- dežani Devici pričel prenovljenje sveta v vstvarjenji človeške natore Kristusove; kakor se je pri pervem vstvarjenji Duh Božji sprosteral nad pervinami prihodnjih reči. (I. Mojz. 1, 2.) Človeška natora 239 Kristusova in njeno zedinenje z natoro in osebo večne Besede v naročji prebla- žene Device ni bila vzeta iz bistva sve¬ tega Duha. Kristus, drugi oče človeškega rodu, je bil po svoji človeški natori brez očeta, le s stvarljivno močjo sv. Duha v deviški materi storjen; da je bil iz nje rojen; kakor je bila iz deviškega Adama nekdaj vstvarjena in storjena naša perva mati, brez matere, le po vsegamogočni roki Božji. Marija je po skrivnosti včlo- večenja Gospodovega, da je Bog prišel na svet ter je v njej prebival, postala resnična skrinja zaveze, pravi sedež Naj- višega, svitli tabernakel Najsvetejšega. Zato imenuje angelj to nerazumljivo skriv¬ nost, kako se bo Božja natora in oseba večne Besede v Mariji s človeško natoro zedinila, obsenčenje. Tako je Gospod prišel nad skrinjo zaveze, tako je prebival v presvetem Salomonovega tempeljna, tako napolnil hišo Gospodovo nad perutami kerubinov v svetišču. (III. Kralj. 8,10-12.) Pri tem obsenčenji preblažene Device Marije pa ne smemo misliti, da je pri čeznatornem včlovečenji Jezusa Kristusa tretja Božja oseba sama delavna bila. Sveta vera nas uči, da dejanje Božje je lastnina vsem trem osebam. Storjenje pre¬ svetega telesa Jezusovega prilastujemo sv. Duhu, kakor vstvarjenje svetil Očetu, in kakor sv. Duhu sploh posvečenje pri¬ lastujemo. Da pa to presveto skrivnost bolje si v serce vtisnimo, pomislimo še: a) Kar je preblaženo Devico za spo¬ četje Sinu Božjega posebno pripravno storilo, je bila njena sveta ljubezen, ktera je, nasproti vsi posvetni ljubezni, v Sercu te najlepše Device, kakor sveti ogenj gorela, in je tako veliko in tako pre¬ čudno v njej delala. Ker pa podeljenje te svete ljubezni Božje zlasti sv. Duhu prilastujemo, je pač pristojno, da spo¬ znamo : Kristus je spočet od sv. Duha. b) Tako nam se razodene resnica oziroma na zadnji nagib, ki je Boga na¬ klonil, da je človeško natoro na-se vzel, in ta nagib ni bil drug, kakor le dobrota in ljubezen Božja. Sv. Duh pa je ravno osebna nasprotna ljubezen očetova proti Sinu. c) S tem tudi spoznamo, da je naši človeški natori zares posebno nezaslužen dar, da je bila z Božjo natoro večne Besede bistveno zedinjena, ker sploh vse milosti in darove sv. Duhu prilastujemo. d) Slednjič je v spočetji Kristusovem njegova človeška natora g spremil do groba? Kdo, ki je zadnjikrat pogledal za njim v grob, kdo ne pozna tiste nove pre- britke žalosti, kdo ne pozna tistega pre¬ sunljivega čutja velike zapuščenosti, ki z vso silo napada serce, kadar se ločimo od novega groba ljubljenega človeka in 27 418 se podamo domu? Ko je ljubljen merlič še v hiši bil, zapuščenost še ni bila po¬ polna. Ta zapuščenost še takrat ni cela, ko gremo jokajoči za ljubljenim merličem. Cela, popolna zapuščenost prezvame serce še le, ko žalujoči stopi nazaj čez hišni prag, ko je očeta, ali mater, ali svoje dete v grobu pustil. Takrat je še le hiša prazna, prazno pa je tudi serce. Ali kako hočemo vse to primeriti z Marijino ža¬ lostjo? Njena bolečina je neizmerna; ker ona, ki žaljuje in On, kterega obžaljuje, sta neizmerna, nedosegljiva. Zapuščena vdova, zapuščena sirota je bila, kakor nihče drugi na zemlji ne. Kaj je mati, oče ali dete oziroma na včlovečenega Boga ? Brez očeta, brez matere, brez otroka biti, naj bo tudi še tako hudo v teh britkih besedah, kaj je to oziroma na besede: Brez Kristusa biti! In to za Marijo! Brez Kristusa biti, in to po noči, ki je nastopila po velikem petku! O dete Marijino! morebiti tudi tebe tlači težka, nepozabljiva zguba? Kar si priserčno ljubilo, leži tam na pokopališči, in morebiti si osamelo, si čisto zapuščeno ? Rana se ti noče zaceliti, daritev se ti zdi prevelika, in morebiti te britkost prema¬ guje, da bi celo tožil in mermral zoper Božjo presveto previdnost? O nikar? Ozri se na žalostno Mater Božjo, glej njeno zapuščenost. Pa ne le to! podaj se na njeno naročje in potoži njej svojo brit¬ kost. Glej, Marijina britkost ni samo- pridna, kakor je to pri ljudeh veči del, ki le na svojo lastno žalost mislijo, za druge se ne zmenijo. Marija pa je ža¬ lostna Mati, tudi zato, da je tolažnica žalostnim in zapuščenim. Njeno materno naročje, na kterem je Jezus bil, je zdaj spraznjeno zato, da je odperto tebi, saj je Jezusa zavoljo tebe proč dala, in po Njegovem testamentu ti na Marijino na¬ ročje na Njegovo mesto stopiš. O dete užaljeno, glej! tu je tvoja Mati! Pojdi toraj k njej v svoji žalosti, v svoji brit- kosti! Potolažila te bo, okrepčala te bo s svojim zgledom, sprosila ti bo spoznanje, da vse, kar Bog stori, prav stori, in je tebi in tvojim v zveličanje. Ona ti bo sprosila pravo, resnično ljubezen Božjo, ki je tudi ljubezen do križa. Ona te bo s svojo materno roko peljala v večno domovino, kjer boš pri njenem sedežu, ako Bog hoče, zopet videl, zopet dobil vse svoje ljube. Ako pa nimaš nobene britke zgube objokovati, vendar ozri se na zapuščeno žalostno Mater. Saj si ti ravno dete te njene prebritke zapuščenosti; saj je za¬ voljo tebe dala najdrajše, najljubezniviše, kar je imela — zavoljo tebe je dala svo¬ jega Jezusa v grob. O vendar zasluži, da si jej zato vse svoje življenje hvaležen. Le oziraj se na podobo žalostne Matere Božje! S svojimi solznimi očmi morebiti tudi tebe prosi, da bi jej kak dar pri¬ nesel. Ta ali uni greh, to ali uno slabo nagnjenje iz ljubezni do nje opusti. Mo¬ rebiti bi te to težko stalo? Če tudi. Le poglej in premisli, kaj je ona za tč da¬ rovala, in terdovratnost tvojega serca bo premagana, če le ni tvoja duša vsa za- guljena. 7. Pervi sveti križev pot V temni noči je Marija zapustila Je¬ zusov grob, in šla, kakor pravi izročilo, domu v hišo svetega Janeza. O kakšna je vendar prišla v to stanovanje! Od ve¬ čera poprejšnjega četertka ni vzela no¬ bene hrane, ni imela nobenega spanja. Duša in telo sta bila ves ta čas na pre- strašni natezavnici. Lačna in žejna, oči zavoljo nepokoja in britkih solz trepeče, na vseh udih utrujena, njena duša v pre- strašnem spominu vsa užaljena, serce vse poterto in osamljeno; taka pride Marija v temni noči v hišo aposteljnov. Bo li zdaj mir in pokoj imela ? O ne! V tihi 419 samoti še le prav občuti vso velikost in vso težo svoje zgube. Sicer je dobro ve¬ dela, da Gospod bo od mertvih vstal. Ali vtopljena v brezno neznanskih bo¬ lečin, ni občutila nikakoršne tolažilne misli. Ako bi jo bila tudi kaka tolažilna misel obšla, bila bi se saj v grenkem morju njenih žalosti vtopila in zgubila, kakor kapljica sladke vode v slani morski glo¬ bočini. Jezusu enako je terpela brez vse tolažbe, da je ž njim do zadnje kaplje kelih terpljenja izpila. Kako je vendar Marija to žalostno noč preživela? Kdo bi le trenutek dvomil? V premišljevanji britkega terpljenja in smerti svojega v grob položenega Jezusa. To premišljevanje, ki je izmed vseh po¬ božnosti keršanskih najkoristneje, je tisto noč v Marijinem sercu se pričelo. Vso tisto noč je bilo pred očmi njene duše vse, kar so po dnevi njene telesne oči gledale. Ko pa je dan bil, kakor pravi izročilo, šla je Marija zopet vso tisto pot, po kteri je njen Božji Sin, pred ta dan, s težkim križem obložen, šel od sodnje hiše na goro mertvaških glav. Lahko je dobila sled, kjer so se poznale kervave stopinje njenega Sina, šla je po brazdi, ktero je Njegov sveti križ po cestnem prahu potegnil. Videla je kraj, kjer je Jezus pervič pod križem padel; sled je bil še na cesti. Tu Mu je Veronika po¬ dala potni pert. Tu na ovinku Ga je sama srečala. Tu je Simon Cirenejski Mu težo križa prevzel. Tako gre naprej. Vsaka stopinja je skrivnost, polna bolečin in ljubezni, da pride na goro Kalvarijo — poleg križa. Tu pade na svoja kolena še pred kervavi križ in moli, objema in po- Ijubuje sveti križ. To je bil p e r v i sveti križev pot. Marija pa ni bila sama. Mala družba jo je spremila po pervem križevem potu. Sveti Janez, Magdalena in druge pobožne žene, Jožef in Nikodem, in kakor nekteri mislijo, tudi spokorjeni Peter in nekteri drugi aposteljni in stotnik Longin. O kako je pač Marija tem zvestim dušam hvaležna bila! Kako tega ljubeznjivega sočutja in spremljevanja nikoli ni pozabila! Gotovo so se pa tudi vsi pri tem pervem križevem potu posebnih milosti Božjih vdeležili. Mai¬ ne bi ti, Marijino dete! želelo, da bi tudi zraven bilo? Glej, če le hočeš, si danes lahko. Sveti križev pot je nadaljevanje tiste svete procesije, ktero je Marija ve¬ liko saboto perva pričela. Ako Marijo res ljubiš, ako njeno materno serce razvese¬ liti ali nekako potolažiti hočeš, moraš sveti križev pot večkrat in pobožno ob¬ iskati. V duhu pridruži se Mariji, imej prav živo pred očmi žalostno Mater Božjo, ko je pervikrat sveti križev pot molila in imel boš pravega duha, da boš ko¬ ristno opravljal to pobožnost. Žalostna Mati Božja bo tvojo dušo sama vodila in te bo po vsaki hoji toliko ljubeznjiviši na svoje prečeščeno serce navezala. 8. Sedem Marijinih besedi. Večkrat slišimo besede, ktere je naš Zveličar Jezus Kristus na križu govoril ; in sicer je On še na križu sedemkrat spregovoril. Sveti Duh nam je v svetem evangelji ohranil tudi sedem besedi, ktere je govorila preblažena Devica Marija. Naj jih tukaj zaporedoma omenim. Perva prelepa, toliko pomenljiva Ma¬ rijina beseda, ktero nam sveto pismo omeni, je: »Kako se bo to zgodilo, ker moža ne spoznam?* (Luk. 1, 34.) To je pervi bli- ščeči biser v prečastni kroni naše nebeške kraljice, in pomeni njeno neomadežano, deviško čistost in nedolžnost. — O da bi mi večkrat gledali in premišljevali ta svetli demant v Marijini kroni, to snežno- belo, to sladko dišečo lilijo v njenem prečastnem vencu, pa se tudi prizadevali za to lepoto vseh čednosti: za čistost in nedolžnost! 27* 420 Druga beseda Marijina je: „Glej, dekla sem Gospodova/“ (Luk. 1, 38.) Ta je beseda ponižnosti; ta je nepre¬ makljiva, terdna in močna podstava, na ktero je preblažena Devica zidala vse svoje čednosti. S to besedo in zavoljo te besede je prejela Marija najvišo čast — čast Matere Božje. „In Beseda je meso postala" — v Mariji. Bog ponižne po¬ vzdiguje. — Kako je s tvojo ponižnostjo? Brez ponižnosti ni nobene čednosti. Tretja beseda je: „ Zgodi se mi po tvoji besedi!“ (Luk. 1, 38.) Ta je be¬ seda pokorščine; pokorščina je najbolj težka čednost. Ta je beseda vdanosti v voljo Božjo, s ktero je Marija priprav¬ ljena, in se radovoljno podverže vsemu terpljenju, vsemu darovanju, vsem po- skušnjam, ktere so jo zadele kot Mater Zveličarjevo. Ta pokorščina je nova, mi¬ gi ajoča zvezda v njeni bliščeči kroni. — Spolnuj tudi ti zvesto dolžnosti svojega stanu. Bolje je ubogati, kakor zapovedovati. Čet er ta Marijina beseda je prelepi „ M a g n i f i k a t “. Tu n j ena preblaga duša razodeva radost in zalivalo svojo Vsega- mogočnemu za vse milosti. Ta beseda je beseda svetega veselja v Bogu, je slavilna, častilna in hvalilna molitev; razodeva njeno veliko ljubezen do Boga, kteremu vse prilastuje. Je pa tudi prerokovalna beseda njenega vednega, splošnega če- ščenja. „ Odsihmal me bodo srečno ime¬ novali vsi narodi 11 . (Luk. 1, 48.) Tudi mi smo ti narodi. Tudi mi častimo Ma¬ rijo, našo preljubo Gospo! Peta beseda je beseda britkosti: „Sin! kaj si nama tako storil? Glej! tvoj oče in jaz vsa te z žalostjo iskala 11 . (Luk. 2, 48.) Glej! o duša, koliko je Marija, tvoja Mati, za tvoje odrešenje terpela, od britke zgube svojega preljub- Ijenega edinega Sina do Golgate pod križem in da so Ga v skalnati grob po¬ ložili. Obriši njene solze, polajšaj njeno bolečino, ter moli za spreobernjenje tistih, ki njenega Sina z velikimi grehi vnovič križajo, pa skerbno se varuj, da nisi sam med njimi, zato zapusti in se pazljivo ogibaj tega ali unega greha, ki je uzrok Marijinim solzam in njenim serčnim bo¬ lečinam. Šesta beseda je beseda ljubezni, do¬ brote in usmiljenja. „ Vina nimajo, “ (Jan. 2, 3.) milo poprosi na ženitnini v Kani. Kakor bi rekla: Moj Sin, pomagaj v tej zadregi, v tej potrebi; saj si sin Božji; saj lahko s čudežem pomagaš. Duša ker- šanska! spominaj se pogosto vsega, kar bereš ali slišiš lepega o Mariji, ki je pri¬ bežališče grešnikom, tolažnica žalostnim, usmiljena pomočnica kristjanom, zdravje bolnikom, in potem ponovi svoje zaupanje, svojo ljubezen do te svoje predobre Matere. Sedma in poslednja beseda je opomin dobre Matere vsem svojim otrokom: „Kar- koli vam poreče, storite/“ (Jan. 2, 5.) Tu nam kliče z maternim sercem. Bodite pokorni zapovedani mojega Sina, spolnujte Njegove zapovedi, ohranite Njegovo pri¬ jaznost, Njegovo ljubezen, Njegovo do- padenje, in karkoli Ga bodete prosili, zaupajte, če bi tudi čudeža treba bilo, vse bote prejeli. Popolna ljubezen nam zagotovi popolno pomoč Božjo, in vse varstvo Marijino. 421 VI. .S „Marija je najboljši del izvolila, kteri jej ne bo odvzet. “ (Luk. 10, 42.) I. Marijino veselje. I. Marija tolaži aposteljne. omagaj mi, o Bog! ker so vode pritekle do moje duše ... Prišel sem v globočino morja in vihar me je pogreznil*. (Ps. 68, 2. 3.) Tako je Marija po vsi pravici lahko zdihovala tisto noč, ko je bila pustila Gospoda v grobu in je bila z Janezom in pobožnimi ženami v hiši, kjer je bil pred ta večer Jezus velikonočno jagnje jedel. Ko je Janez po Marijini želji pobožnim ženam postregel, da so se nekoliko okrepčale, ostala je Mati Božja v posebni sobi čisto sama. Tako osamljena se je pripustila celi sili, vsemu navalu neskončnih britkosti, v pre¬ mišljevanji vsega, kar se je godilo ves dan z njenim nebeškim Sinom. V tem pa je še bolj natanjko spoznala skrivnosti Njegovega življenja, Njegovih naukov in Njegovih čudežev, spoznala je neskončno veljavo odrešenja, spoznala je novo, pre¬ lepo, s tolikim zakladom milosti Božjih in s sedmerimi zakramenti obogateno cerkev. Spoznala je neizmerno srečo tako obilno in častito odrešenega človeškega rodu. Videla je večno zveličanje izvoljenih, ki so s svojim prizadevanjem se vdeležili odrešenja. Videla je pa tudi neskončno nesrečo zaverženih, ki so z lastnim za- dolženjem nevredni postali večne slave, ktero jim je njen Sin s svojim britkim terpljenjem zaslužil. V premišljevanji teh skrivnosti je Ma¬ rija vso noč od petka do sabote prečula. Kako pa je Mati Božja celo to saboto prebila, posnamemo iz besed, ki jih je angelj sveti Brigiti govoril, rekoč: »Ko je bil Sin Božji umeri in bil pokopan, zgu- bovala se je žalost Matere Božje počasi, in začele so se zopet ponavljati v njej vesele tolažbe, ker je vedela, da so brit¬ kosti njenega Sina zdaj popolnoma kon¬ čane, in da bo tretji dan, kot Bog in človek k večni slavi zopet vstal. Zato ni samo pravo vero v vstajenje svojega Sina zvesto ohranila, temuč je zopet k pravi veri pripeljala tudi več tistih, ki so se bili v veri zmotili. Ko je bil namreč njen Sin umeri, zapustili so Ga, in le malo jih je bilo, ki so še verovali, da bo zopet vstal. Ko je na vse zgodaj veliko saboto prišel Janez k žalostni Materi Božji, da bi jo tolažil, naroči mu Marija, naj gre v mesto in poišče Petra in drugih apo- steljnov in naj jih pripelja k njej. Ko je namreč sv. Peter spoznal svoj greh, bežal je in se skril v jamo za Sionsko goro, kjer je bilo več skalnatih votlin, 422 po kterih so se tudi drugi aposteljni poskrili v velikem strahu pred smertjo. Sveti Peter je ves dan in vso noč britko objokoval svoj greh. Veliko saboto je prišel iz svoje jame in je šel v mesto na Sionsko goro, da bi videl, je li kdo znanih tam, ki so bili z Jezusom. Ko je tedaj sveti Janez po naročilu Mariji¬ nem tudi na Sionsko goro prišel in je srečal svojega objokanega Petra, ga milo nagovori: O moj ljubi Peter! zakaj si Učenika tako zapustil? Debele solze se mu zdajci vlijejo po obrazu in britko zdihne: O Janez! jaz sem se grozno pre¬ grešil, ker sem Gospoda zatajil in za¬ pustil. Oh, kako bom pred Bogom obstal ? Sveti Janez ga tolaži, da mu bo Bog vse odpustil, naj le gre k Gospodovi Materi. Petra prevzame nova žalost in sram ga je, stopiti pred Mater Božjo, ker je njenega Sina zatajil. Janez mu prijazno prigovarja, in ko še nekaj druzih aposteljnov dobita, grej o vsi k Mariji, ki jim je edino pribežališče, edina pomoč. Mislimo si lahko, kako pohleven in skesan je Peter pred Marijo stopil. Na svoja kolena pade in zopet ga solze polijejo, da komaj izreče besede: Grešil sem, o Gospa moja! razžalil sem svojega Uče¬ nika, pa tudi tebe, o mila Mati! Preblažena Devica vidi pred seboj na kolenih Petra, ki je priserčno obžaloval svoj greh, spozna pa tudi v njem apo- steljna, kterega je njen Božji Sin izvolil in postavil poglavarja svoji sveti cerkvi. Zdi se jej nepristojno, da bi pokleknila pred pastirja, ki je malo prej svojega Učenika zatajil; njena ponižnost pa jej zopet ne pripusti, da bi mu ne skazala časti, ktera se njegovi službi spodobi. V svoji modrosti mu skaže spodobno čast, pa mu uzrok tega prikrije ter ga opomni, rekoč: Prosimo mojega Sina, da ti odpusti tvoj greh. Kratka Marijina prošnja je skesanega Petra okrepčala v zaupanji, ter se je spomnil usmiljenja, kterega je Kristus skazoval grešnikom. Marija ga tudi opomni, da kot poglavar aposteljskega zbora ima sveto dolžnost, da s svojim zgledom druge v stanovit¬ nosti in v spoznanji svete vere okrep- čuje, kakor mu je Gospod poprej naročil. S takimi in enakimi opomini vterjuje preljubeznjiva Mati svetega Petra v to¬ lažilnem zaupanji, da mu je Gospod vse odpustil. Tudi drugi aposteljni pridejo zdaj ter kleče vsi skesani prosijo, naj jim odpusti njihovo nestanovitnost, ker so zapustili svojega Gospoda. Vsi britko jokajo; po¬ gled na užaljeno Mater Božjo jih je še bolj poterl. Svojo nestanovitnost so še bolj priserčno obžalovali in toliko bolj ljubili svojega Učenika. Marija jih tolaži ter jih zagotovi, da jim je odpuščanje sprosila. Aposteljni zdaj po versti pripovedujejo, kaj se jim je na begu pripetilo. Prelju¬ beznjiva Mati jih poterpežljivo posluša, jih v veri poterdi in v ljubezni do Go¬ spoda vname. 2. Materno hrepenenje. Daritev je bila končana. Zveličar je umeri na križu v odrešenje človeškega rodu. Tudi Marija je končala svoje da¬ rovanje; s sedmerim mečem je bilo pre¬ bodeno njeno presveto serce. Kakor je presveto Rešnje Telo mirno počivalo v grobu, tako je bil mir v Marijinem sercu. Kakor nam prelepa večerna zarja obeta lep prihodnji dan, tako je milo hladilo utrujeno dušo Matere Božje terdno za¬ upanje, da bo njen Božji Sin prihodnji dan od mertvih vstal, kakor je poprej sam rekel. Že Job je v svoji britkosti rekel: „ Vem namreč, da moj Odrešenik šivi u . (19, 25.) S koliko bolj živo vero je pač Marija lahko rekla ! Kakšna čutila pa napolnujejo človeku serce, ako za 423 gotovo pričakuje resnične in velike sreče ? Bližej je čas, da bo dosegel to srečo, bolj se mu širi serce, bolj hrepeni po namenjenem blagru. Tako silno je osamljena, zapuščena Mati Marija hrepenela in želela, da bi skoraj videla svojega Jezusa živega. Cer¬ kveni učeniki terdijo, da je Marija s svo¬ jimi prošnjami in s svojim hrepenenjem pospešila včlovečenje Odrešenikovo; tako smemo tudi misliti, da je s svojim maternim hrepenenjem pospešila Nje¬ govo vstajenje. Ko pa je bil storjen največi čudež, s kterim je Gospod vse svoje popred storjene čudeže poterdil, ko je namreč z lastne moči si zopet živ¬ ljenje dal in je od smerti vstal: o kako neizrečena radost je bil ta čudež Mariji¬ nemu presvetemu sercu! Kakor je kamen od Kristusovega groba odvaljen, tako je zginila vsa britkost, ki je neusmiljeno tlačila Marijino britkost. Kakor neizmerne so bile poprejšne bolečine, tako neskončno velika je bila zdaj tolažba njena. Prav po pravici je lahko pela s kraljevim pev¬ cem : „ Po obilnosti bolečin v mojem sercu so tolažbe tvoje razveseljevale mojo dušo“. (Ps. 93, 19.) Zato nagovarja sveta cerkev o velikonočnem času preblaženo Mater Božjo, naj se veselo raduje v slavi svo¬ jega Božjega Sina, ko poje: Veseli se, kraljica nebeška, Aleluja! Kterega si za¬ služila nositi, Aleluja! je vstal od smerti, kakor je rekel, Aleluja! Prosi za nas Boga, Aleluja! In kako se je Marija veselila! Pervič zavoljo svojega nebeškega Sinu, ki se je prej tako ponižal, po svojem vstajenji pa tako se poveličal in sedaj prejel plačilo za toliko britko in pre¬ strašilo terpljenje. Potem se je veselila Gospodovega vstajenja zavoljo nas, ki smo njeni duhovni otroci, ker Nje¬ govo vstajenje je zagotovilo tudi našemu vstajenju. Pa tudi sama za s d se je ve- | selila, ker vstajenje Gospodovo je tudi njo najbolj tolažilo in jej bilo najlepše plačilo. 3. Jezus se Mariji prikaže. Sveto pismo nam nič ne pove, kako in kdaj se je Gospod svoji preljubljeni Materi po svojem vstajenji prikazal. Vendar je gotovo, da se je Jezus v vsem svojem veličastvu najpoprej Mariji prikazal. Tako učijo sveti Ambrož in drugi cerkveni uče¬ niki. Res, da je preblažena Devica vedno terdno verovala, da njen Božji Sin ne bo v grobu ostal; da bo tretji dan z lastno močjo od mertvih vstal; res da njena živa vera ni potrebovala prikazni Gospo¬ dove. Pa njena neskončno velika ljubezen je to zaslužila. Kako in zakaj bi bil Sin Božji svoji Materi to potrebno veselje odrekel? Kako bi bil bolj razveselil, bolj počastil druge, ki Ga niso toliko ljubili, ki niso toliko terpeli, niso tako blizo Njegovega križa bili, pa so vendar Njega po vstajenji videli? Vedno izročilo vseh keršanskih časov je, da se je Jezus najpoprej svoji pre- Ijubljeni Materi prikazal. Kakor je Vsega- mogočni preblaženo Devico po svoji mo¬ drosti in dobroti vselej prečudno pripravil, z novimi darovi ozaljšal in obogatil, tako jo je pripravil tudi na to posebno spred- nost. Kdo bi li se lotil, da bi popisal veselje Marijino, ko je zagledala svojega Božjega Sina z nebeško spremenjenim Telesom po častitem vstajenji? Imeti je morala ravno tako močno serce in njena oresveta duša je bila v Bogu vsa vtop- jena, da ni svetega veselja umerla, kakor jej je bilo to potrebno, ko je poleg križa stala, da ni britkosti in žalosti umerla. S koliko častjo je gledala svete rane na Njegovih rokah in nogah, ki so bile znamenje zmage greha in smerti ! Kako je bilo prenapolnjeno njeno serce nebeške 424 radosti, ko je po tolikih prestrašnih bo¬ lečinah, po ločitvi sicer le nekterih ur, ki so pa ljubeči Materi neskončno dolge bile, se zopet snidila s svojim Božjim Sinom! O gotovo se je njena duša v sveti zahvalni pesmi očitno razodevala, ko je zagledala svojega predragega, poveliča¬ nega Sina in Boga, kolikor jej je preobil¬ nost veselja in spoštovanja to pripustilo. 4. Aleluja. Veseli se, o keršanska duša! in raduj se v svojem sercu, ker je Gospod od smerti vstal, ker se je svoji Materi tako veličastno prikazal in razodel. Marija pa je bila v duhu in v ljubezni s Kristusom pokopana in je zdaj v duhu in v ljubezni s Kristusom vstala k še bolj popolnemu, nebeškemu življenju, tako da je zanaprej bolj v nebesih, kakor na zemlji. Ravno v tem je njeno velikonočno veselje, to je njen Aleluja. Mar ne bi tudi ti vstala, duša moja? Marija, neomadežana Devica od smerti greha ni mogla vstati. Kako pa je s teboj? Kakor Mariji, je tudi nam vsta¬ jenje Gospodovo dognana zmaga črez smert in grob, podstava naše vere, za¬ stava našega vstajenja, pa tudi naše upanje in veselje. Kakor je Kristus res od smerti vstal, tako gotovo je On Sin Božji, tako gotovo je Njegov nauk Božji, tako go¬ tovo je Njegova cerkev prava, in tako gotovo bomo tudi mi, kot udje Njegovega duhovnega Telesa, svoj grob zapustili, in ako bomo Njegovi resnični učenci, bomo s spremenjenim telesom, Njemu enaki, vstali. Da bomo pa te sreče deležni, mo¬ ramo zdaj iz groba grehov vstati. Mi moramo postergati stari kvas svojih pre¬ greh, moramo se znebiti slabih navad, ktere naše duše kot mertvaški pertovi ovijajo. Mi moramo kamen zadolženja od¬ valiti od svoje vesti. Moramo pretergati ''pečat, kterega je hudobni duh nam, kot svoji lastnini, vtisnil. Moramo razpoditi čuvaje, ki nas v grešnem grobu zader- žujejo. In le, če bomo k novemu svetemu življenju iz groba pregreh vstali, bomo z Marijo veselo peli: Aleluja! Z Marijo se bomo veselili, ako bomo v veri v Jezusa Kristusa se ponovili in poterdili. Kakor je Jezus Kristus vstal od mertvih, tako tudi mi v novem živ¬ ljenji hodimo. Na to nas opominja vsaka velika noč, to nam priporočuje sveta cerkev, ki nam celo zapoveduje, da v tem času očistimo svojo dušo v zakramentu svete pokore in se z Marijo veselimo, sklenjeni z Gospodom v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa. K temu nas kliče vsa natora, ki se v tem času zbudi k novemu življenju. Saj nam vsaka spomladanska travica kliče: Tvoj Jezus je od smerti vstal; tvoj Jezus je svojo Mater razve¬ selil, tudi ti boš enkrat vstal, se z Jezusom in Marijo veselil, ako zdaj iz grešnega spanja vstaneš in z Jezusom sklenjen živiš. Ne toraj, da bi večno Ale¬ lujo svoje nebeške Matere in svoje mo¬ gočne varhinje s kakim grehom kalil! Prizadevaj se veliko bolj, da z nedolžnim življenjem, z molitevjo in z dobrimi deli množiš svoji nebeški Materi veselje, ktero je imela, ko se je Jezus, tvoj Zveličar, po svojem častitem vstajenji jej prikazal. O ostani tudi ti združen z Marijo v živ¬ ljenji, da boš po smerti združen z Marijo na dan vstajenja popeval večno: Alelujo! 5. Jezus in Marija. Marsikdo gotovo radovedno premišljuje ali tudi poprašuje, kje je Gospod bil tistih štirideset dni po svojem častitem vstajenji do svojega vnebohoda! Sveto pismo nam druzega ne pove, kakor le, da se je sem ter tje svojim ljubim učen¬ cem prikazal. Kje pa je bil drugi čas? Kje je bila Marija ta čas? Pobožne duše 425 rade mislijo, da je Jezus bil ves ta čas pri svoji preljubljeni Materi, kakor to pobožna nuna Marija iz Agrede v svojem razodenji popisuje. Če tudi ta misel ni verska resnica, vendar to misliti smemo. Gospoda so spremljevale vse duše pra¬ vičnih stare zaveze, če jih tudi drugi niso videli, kakor le sama Marija, kraljica nebes in zemlje. V hiši zadnje večerje je bila Marija ves ta čas. Tam je bil tudi Jezus. Lahko si mislimo, da v čez- natornih, nad vse človeške misli visokih pogovorih in delih je pretekel čas, v kterem je bilo zedinjeno dvoje najsvetejših sere. Pogovori, s kterimi se je Marija s svojim Božjim Sinom radovala, so bili neskončno modri, in so dajali ljubeznjivi Materi veselje in tolažbo, kakor noben človeški jezik dopovedati ne more. Večkrat je ne¬ beška kraljica s preroki in očaki in z vsemi svetimi Najvikšemu čast in hvalo prepevala. Marija je vedela in poznala vsa dela in vse zasluženje svetnikov; ona je poznala vse milosti, ktere jim je Vsegamogočni skazal; ona je poznala vse skrivnosti in prerokovanja stare zaveze. Modra Devica je dobro razumela vse na¬ gibe, zavoljo kterih so pravični stare za¬ veze Bogu čast in hvalo dolžni bili, ter jih je s svojo presveto ljubeznijo v tem češčenji podpirala in vnemala. Lahko si mislimo, s koliko radostjo so zagnali vsi pravični svoje hvalne pesmi ter so vsi združeni se verstili z kraljico nebeško, ki je sama bolj povzdigovala čast Božjo, kakor vsa družba izvoljenih. Ž njimi vred je pela slavo Božjo velika truma nebeških angeljev. Kako Bogu do¬ padljivo je ta sveta družba z Marijo slavo in čast Božjo prepevala te dni, to pre¬ seže vse človeške misli. Njene prezvišene misli in vsa čutila njene modre duše so bila primerjena njeni prezvesti ljubezni. Ker je spoznala in dobro vedela, da njen Sin je te dneve še na zemlji, da poterdi svoje zbegane učence, zlasti pa tudi, da je njej v pomoč in tolažbo; zato je z vso svojo priserčnostjo hotela poverniti Gospodu Njegovo posebno ljubezen. Zato je skerbela, da Gospodu na zemlji ni bila odtegnjena vedna hvala in slava, kakoršno Mu v nebesih vse verste an¬ geljev neprenehoma skazujejo. Sama je pričenjala presveto slavljenje svojemu Bož¬ jemu Sinu in vsa družba pravičnih je ž njo pela, da je hišo zadnje večerje spre¬ menila v nebesa na zemlji. V takih svetih vajah so urno tekli dnevi po Gospodovem vstajenji, in več hvale in zahvale so Bogu v čast speli, kakor so vsi preroki in svetniki zapisali. V tem slavljenji so spoznali vse skriv¬ nosti Davidovih psalmov in vsa prero¬ kovanja stare zaveze. Kako so preroki, spoznaje svoja prerokovanja, visoko hva¬ lili in častili našo kraljico, ter so še le zdaj prav spoznali velike darove in mi¬ losti, ktere jim je Bog skazal, da so tako velike in veličastne skrivnosti toliko časa naprej pripovedovali! Koliko veselje je občutila preblažena Devica, kadar se je o nebeški slavi pogovarjala s svojo sveto materjo Ano, s svojim svetim očetom Joahimom, ali s svetim ženinom Jožefom; ali kako je nebeške radosti polno bilo njeno presveto serce, ko je starim očakom in prerokom razlagala pomen njihovih pisem. V umerjočem telesu ni mogoče vživati više stopnje nebeškega veselja, kakor ga je tiste dni vživala presrečna Mati Božja. Še nekaj posebnega, zares čudnega se je godilo tisti čas, ko je Gospod v svoji ljubezni Marijo razveseljeval. Vse duše pravičnih, ki so tisti čas v milosti Božji se ločile od svojih teles, so se zbirale v hiši zadnje večerje; in ktere so bile brez madeža, so se v tej pre¬ srečni družbi radovale. Ktere so bile pa obsojene v vice, niso Gospoda gledale, 426 temuč so se morale čistiti svojih ma¬ dežev, da so družbe svetih vredne po¬ stale. Kdo bi ne verjel, da je Mati usmi¬ ljenja vse svoje češčenje, zlasti svojo neskončno veliko ljubezen in svojo pre¬ sveto molitev svojemu Božjemu Sinu vnovič darovala, da je tem dušam vse neizmerno zasluženje Njegovo v zadostenje naklo¬ nila ter jim tako prikrajšala terpljenje in jih pridružila zboru pravičnih? Pa je ravno tako gotovo Gospodu skazala novo češčenje, novo zahvalo za vsako dušo, ktera je po njeni priprošnji pristopila v to presrečno družbo. V tem nebeškem veselji, kterega je Mati Božja v vsi polnosti vživala, pa ni pozabila reve in nadloge zapuščenih Evinih otrok. Kot kraljica Božjega usmiljenja je v svojo materno ljubezen sprejela vse ljudi in je za nje prosila svojega nebe¬ škega Očeta, naj bi novo zapoved milosti in ljubezni po vsem svetu razširil, naj bi otroke svete cerkve pomnožil in ohranil, da se vsi vdeležijo milosti odrešenja Go¬ spodovega. Posebej še je gotovo prosila za aposteljne, zlasti za Petra in Janeza, ker je Janeza za svojega sina in Petra za poglavarja svete cerkve spoznala. 6. Zadnji dan. Ko je od Božje modrosti odločeni čas dotekel, da se Sin večnega Očeta nazaj poda v svoje veličastvo, in ko se je svojim izvoljenim po svojem terpljenji živega skazal z mnogimi znamenji, ko se jim je prikazoval štirideset dni in jim govoril o Božjem kraljestvu, (Ap. dj. 1, 3.) hotel je Gospod zadnjikrat prikazati se svojim aposteljnom in drugim izvoljenim učen¬ cem in sicer v hiši zadnje večerje, kjer je Mati Božja vseh teh štirideset dni stano¬ vala. Aposteljni so bili po ukazu Gospo¬ dovem v Galileji (Mat. 28, 10, 17.), kjer so Ga videli in molili; potem se jim je zopet prikazal pri Tiberijaškem morji (Jan. 21, 1.); potem se je prikazal več ko pet sto bratom vsem kmalo, kakor piše sv. Pavelj (I. Kor. 15, 6.). Po teh prikaznih so po Božji naredbi zopet šli v Jeruzalem, da so bili priče Njegovega prečudnega vnebohoda. Ko so enajsteri aposteljni v hiši zadnje večerje pri mizi bili, je Go¬ spod med njimi bil, ž njimi prijazno go¬ voril, celo ž njimi jedel; in da so Ga vsi lahko videli, prikril je bliščobo svoje nebeške slave. Po jedi pa jim je sicer milo pa vendar resnobno govoril: Ljubi moji! vi veste, da mi je moj nebeški Oče dal vso oblast v nebesih in na zemlji; in to oblast vam hočem zapustiti, da mojo cerkev po vsem svetu razširite. Neverni in terdega serca ste bili, da mojega vsta¬ jenja niste verjeli; prišel je čas, da se, kot moji zvesti učenci, skažete terdni v veri vsem ljudem. Pojdite torej po vsem svetu in oznanujte sveto evangelje, kakor ste slišali, vsem ljudem in kerščujte jih v imenu Očeta, Sina in svetega Duha; vsak, kdor veruje in bo kerščen, bo zveličan. Med tem, ko Gospod svojini apostelj¬ nom še pripoveduje, kakšna znamenja poj¬ dejo za njimi, pridejo še drugi učenci in tudi več pobožnih žen, skupaj okoli sto in dvajset (Ap. dj. 1, 15.), v hišo zadnje večerje, kakor je Gospod sklenil, da so bile priče Njegovega vnebohoda. Ko so vsi ti enega duha skupaj zbrani bili, raz¬ odel se je začetnik vsega življenja vsem v pričo svoje preblažene Matere Marije. Sveto evangelje nam sicer tega ne pove, pobožne duše pa nam pripovedujejo, da je Gospod vse zbrane svoji Materi izročil, in da je tem besedam enako govoril: Preljubi moji! grem nazaj k svojemu Očetu, iz čigar naročja sem izšel, da sem človeški rod odrešil. Zapustim vam v po¬ moč, v tolažnico in priprošnico svojo Mater, ktero poslušajte in vbogajte jo. Kakor sem vam rekel, da kdor mene vidi, vidi tudi Očeta (Jan. 14, 9.), in kdor mene spozna, 427 spozna tudi Očeta; tako vas zdaj zago¬ tovim, da kdor bo spoznal mojo Mater, bo mene spoznal; kdor bo poslušal mojo Mater, bo mene poslušal; kdor bo vbogal mojo Mater in jo častil, bo vbogal in častil mene. Vi in vsi nasledniki vaši jo imejte kot svojo Mater. Ona bo odgo¬ varjala vašim dvomom, ona bo rešila vaše pritožbe; v njej me bote našli, kadarkoli me bote iskali, ker v njej ostanem do konca dni. Pri tem je Gospod pogledal svojo preblaženo pričujočo Mater, ter jej razodel svojo voljo, da jo vsa družba ker- šanska spozna svojo Mater in Gospo, kakor se spodobi Materi Božji. Lahko si mi¬ slimo, kako je Marija, ponižna dekla Go¬ spodova, želela in prosila, naj se njej le tolika čast skazuje, kolikor je potreba, da sveto evangelje širi in nad vse časti le ime Gospodovo. Gospod je privolil v to željo svoji Materi; pa si je odločil čas, ko bo češčenje Matere Njegove po¬ višano in njena visoka čast vsem očitna postala. To preljubeznjivo opominjevanje, ktero je Božji Učenik vsem zbranim dal, in Njegovo slovo, je serca vseh premilo pre¬ vzelo. V skerbi, da Njegovega presvetega obličja več gledali ne bodo, jih polijejo solze in slišijo se britki zdihljeji. Radi bi Ga še med seboj imeli, ali to ni mo¬ goče. Radi bi se poslovili; ali besedi jim manjka. Milo so zdihovali: Kaj bomo po¬ čeli? kam se djali? ko ne bomo več sli¬ šali nebeških naukov, ne več gledali Nje¬ govega milega obraza? Gospod pa jih le še izroči svoji ljubljeni Materi, ter jim naroči, naj ne hodijo iz Jeruzalema, dokler jim ne pošlje tolažnika, svetega Duha. 7. Gospodov vnebohod. Prišla je presrečna ura, v kteri se je Edinorojeni večnega Očeta z lastne moči nazaj v nebesa podal, da sedi na desnici Vsegamogočnega v časti, ktera se spodobi Njemu, ki je od vekomaj rojen od Boga Očeta, ž Njim in s svetim Duhom ene natore in enega bitja. Da je ta veličastni dan zadosti slovesno obhajal, odbral je Gospod v posebne priče tistih sto in dvajset presrečnih, s kterimi se je v hiši zadnje večerje pogovarjal in jim poslednje nauke dajal. Ti so bili, preblažena Mati Marija, enajsteri aposteljni, Njegovi iz¬ voljeni učenci, Marija Magdalena, Marta in njun brat Lazar in nekaj druzih po¬ božnih mož in žen. S to malo množico gre Božji pastir iz hiše zadnje večerje skoz Jeruzalemske ulice na Oljsko goro. Vsa družba angeljev, ki so bili v službi Gospodu in Materi Njegovi, in vsa družba svetnikov, ki so bili rešeni iz predpekla in vic, je spremila častitega premagovalca z novimi hvalnimi pesmami; videla in slišala je to nebeško družbo le Marija, Mati Gospodova. Prišli so na verh Oljske gore. O presrečna Oljska gora! tri kore svetih je imela. Velika versta nebeških angeljev, nešteta versta pravičnih stare zaveze in sto in dvajset pervih krist¬ janov. Ko so verni na dve strani stopili, je preblažena Mati, po misli pobožnih duš, pokleknila pred svojega Božjega Sina, Ga v ponižnosti molila kot svojega Boga in Zveličarja in Ga blagoslova prosila. Po zgledu svoje kraljice in Matere so ravno tako storili vsi pričujoči verni in so Ga zdihovaje vprašali, bo li v tem času po¬ stavil Izraelovo kraljestvo. Gospod jih je opomnil, da to je skrivnost večnega Očeta, in da jim tega ni treba vedeti; ampak da bodo po sprejemu svetega Duha skriv¬ nost človeškega odrešenja po Jeruzalemu, po vsi Judeji, celo po vsem svetu ozna- novali. (Ap. dj. 1, 6—8.) Tukaj na Oljskej gori je Gospod pričel svoje britko terpljenje. Tukaj stoji zdaj po končanem delu; stoji na strani svoje ljubljene Matere in svojih izvoljenih, v družbi angeljev in svetnikov. Še enkrat 428 se ozre Njegovo Božje-milo oko čez Je¬ ruzalemsko mesto, čez hribe in doline, čez reke in morje; ozre se čez vsa ljudstva, čez vsa stoletja, do konca vseh časov. On vidi zgodbo svoje svete cerkve; vidi zgodbe sleherne duše posebej; vidi in nam spričuje, da poterpežljivo in vdano pre- našan križ vselej in povsodi pelje k po¬ veličanju, kakor poveličan in zmagovalen je prišel On na kraj, kjer je bil od svo¬ jega Očeta in od svojih aposteljnov ves zapuščen, v neznani smertni britkosti s poljubom nezvestega prijatelja izdan. Preblažena Devica je dobro spoznala prečudno skrivnost terpljenja in poveli¬ čanja na ravno tistem mestu, ter je po¬ nižno molila modrost Božje previdnosti. V duhu pa je tudi videla čast in zmago, plačilo in moč svetega križa skoz vsa stoletja. Jezus vzdigne svoje presvete roke, da še enkrat blagoslovi svojo ljubo Mater in svoje učence. Gospod se začne vzdi¬ govati od zemlje, počasi, veličastno, bla¬ goslavljajoč, vedno višej in višej. Slednjič Ga sprejme svetel oblak, ki ga zagerne in za Njim gledajočim odtegne. Nebesa se odprejo in Gospod pelja seboj nebeški kor angeljev, vse svete očake in druge, ki so Ga spremili. O srečne, presrečne duše, ki se že toliko sto let veselite tam v svetih ne¬ besih pri svojem Gospodu, pri svojem Bogu! O ozrite se na nas, ki še hodimo v tej solzni dolini, pa prosite za nas, da tudi mi pridemo k vam! II. Marija naša mati. I. Kraljica aposteljnov. o so verne priče častitljivega vnebo¬ hoda Gospodovega žalosti in ču¬ denja se nekoliko oddahnile, vernili so se vsi skupaj v Jeruzalem, v hišo zadnje večerje in so šli gori v zgornjo hišo, kamor so hodili molit. Vsi so bili enega duha, stanovitni v molitvi z ženami in z Marijo, Jezusovo Materjo, kakor nam pri¬ poveduje sveto pismo. (Ap. dj. 1, 12—14.) Vsaki dan so ponavljali skrivnosti polno večerjo in so prejemali sveto Obhajilo. Tako so pričakovali svetega Duha, kterega jim je Gospod obljubil, in deset dni so se pripravljali na njegov milosti polni prihod. Že zdaj, v tej družbi je preblažena De¬ vica nadomestovala svojega Božjega Sina Jezusa Kristusa. Ko je bil Učenik v za¬ četku svojega terpljenja zmed njih poteg¬ njen in zvezan odpeljan, razkropili so se vsi učenci na vse kraje; le Marija jih je zopet zbrala. Ko je Gospod od smerti vstal in se jim večkrat prikazal, bili so tudi večidel pri Mariji. Ko pa je Gospod vpričo njih v nebesa nazaj se podal, kam bi se bili djali, ako bi Marije več ne bilo. Častita Devica Nazarenska je bila ž njimi. Bila je med njimi, ozaljšana in obogatena s častjo Matere Božje, s pre¬ čudno svetostjo, s posebno modrostjo in z nespremenljivo serčnostjo. Vsi, akoravno toliko boječi, so bili enega duha, pravi 429 sveto pismo, ker vse je vezala vez ene duhovne Matere, v edini veri, v edini ljubezni do Jezusa Kristusa. Tu je bila Marija, ne le serce vsi množici, bila je glava, bila učiteljica. Prihodnjim učenikom vseh narodov je bilo še marsikaj vedeti iz življenja Božjega Učenika; zlasti od Njegovega včlovečenja, od Njegove mla¬ dosti. Kdo bi jim bil to skrivnostno živ¬ ljenje Božjega Sina vedel bolj in lepše popisati, kakor Njegova preblažena Mati? Tukaj je Marija tista žena, o kteri pripoveduje sv. Duh (Preg. 31.): »Njena cena je iz daljnega in iz zadnjih pokrajin najviših nebes. V njo je presveta Trojica postavila zaupanje, na ktero se lahko za¬ našamo in ne bo nam nič manjkalo. Ona je, kakor kupčeva ladja, ki je sveti cerkvi z nebes kruha prinesla. Ona je z močjo prepasana; ima vterjeno roko za velike reči. Ona odpera svojo roko ubogemu, in svoje dlani steguje proti potrebnemu. Skusila in videla je, kako dobra je ta kupčija oziroma na plačilo večnega zve¬ ličanja. Vse svoje je oblekla z dvojnim oblačilom. Njena luč v sredi temote ve¬ likih britkost ne ugasne; nič se ne boji v hudi stiski skušnjav". Tako jo je večni Oče z močjo, Bog Sin z modrostjo in sveti Duh z ognjem svoje ljubezni obo¬ gatel, da je bila zmožna slabe otroke perve cerkve rediti ter jih zrediti v po¬ polne može, ki so bili odločeni v pervo podlago ali stalo imenitnega zidovja ve¬ soljne katoliške cerkve. (Efež. 2, 20.) Tako je svetila presveta Devica Ma¬ rija, kakor mila in ljubeznjiva luna v začetku svete cerkve, ko je Božje solnce pravice za svetle oblake svetih nebes člo¬ veškim očem se odtegnilo. 2. Nevesta svetega Duha. Deviška Mati Marija, napolnjena z modrostjo Božjo, je spoznala čas in uro, ktero je Vsegamogočni odločil, da bo poslal svetega Duha. Binkoštni dan se približa, in obljuba Božjega Učenika se spolni. „Tolažnik sveti Duh, kterega bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil vse, in vas bo opomnil vsega, karkoli sem vam rekel“. (Jan. 14, 26.) Sveti Duh je s privoljenjem in sodelovanjem blažene Device neskončno veliko skrivnost včlo¬ večenja Jezusa Kristusa dopolnil. Vpričo in s sodelovanjem blažene Device je ravno ta sveti Duh hotel dopolniti tudi veliko delo spreobernjenja dozdaj tako omahljivih in nezanesljivih učencev v stebre in pod¬ stave resnici in vesoljni cerkvi. Mlada, še majhna množica pervih krist¬ janov je zbrana v molivnici na Sionskem hribu, kjer je Gospod zadnjo večerjo ob¬ hajal. Častita Devica in Mati je med njimi. Vsi verni so, kakor oplašeni otroci okoli skerbne Matere ter željno pričakujejo spol- njenja Gospodove obljube. Zbrani so, da bi obhajali spomin imenitnega dneva stare zaveze, ko je Vsegamogočni svojemu iz¬ voljenemu ljudstvu na Sinajski gori svoje zapovedi dal. Ali ta spomin so obhajali v keršanskem duhu; namesto v stari za¬ vezi zapovedanih pervin poljskih sadov so opravljali presveto daritev nove zaveze — sveto večerjo. »In vstal je nagloma z neba šum, kakor prihajajočega silnega piša, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. Prika¬ zali so je jim razdeljeni jeziki kakor ognja, in je sedel na njih slehernega. In so bili napolnjeni vsi s svetim Du¬ hom, in so začeli govoriti v mnogoterih jezikih, kakor jim je sveti Duh dajal iz¬ govarjati". (Ap. dj. 2, 2—6.) Aposteljni so bili napolnjeni s svetim Duhom. Milost Božjo so v toliki meri prejeli, da jih ni nikdar več zapustila. Vse darove svetega Duha so prejeli, ter so bili prenovljeni in vterjeni; ker sveti Duh jih je storil pripravne služabnike nove zaveze, ne po čerki, ampak po duhu. (II. Kor. 3, 6.) 430 S temi novimi darovi so zadobili toliko moč in toliko serčnost, da so bili pri¬ pravni za najimenitnišo čednost, za naj¬ više svetost. S to Božjo močjo vterjeni so najtežavniše britkosti lahko in veseli prenašali, ne pa z žalostjo ali po sili. (II. Kor. 9, 7.) Tudi drugi učenci in verni so spre¬ jeli darove svetega Duha, pa le v tisti meri, ktere so bili zmožni po službi, ktero jim je Gospod v sveti cerkvi od¬ ločil. V taki različnosti so tudi aposteljni prejeli darove svetega Duha, da sta sveti Peter in sveti Janez posebne darove pre¬ jela oziroma službe, ktero sta od Gospoda imela. Sveti Peter, da je kot poglavar vladal cerkev; sveti Janez, da je osker- boval Mater Gospodovo. Sveti Lukež pravi, da je sveti Duh napolnil vso hišo, kjer so sedeli; (Ap. dj. 2, 2.) toraj so bili napolnjeni z nebeškimi darovi vsi in da vsa hiša je bila v prečudni bliščobi. Vsi pobožni v Jeruzalemu, ki so milovali in obžalovali Gospoda v Njegovem britkem terpljenji in Njegovi smerti, ter so tako Njegovo presveto osebo častili, so bili z Božjo milostjo razsvetljeni, ki jih je pri¬ pravne storila, da so sveto vero sprejeli. Moč svetega Duha se je očitno razodela nad vsemi, ki so po pervi pridigi od sve¬ tega Petra se kerstiti dali. Zakaj pa je preblažena Devica prejela darove svetega Duha, in kaj je sveti Duh s svojo močjo v njej še storil? Saj je bila Marija že polna milosti Božje. Zares! takrat že in vedno je bila izvoljena po¬ soda svetega Duha kakor Mati vernih, Mati svete Jezusove cerkve. Sveti aposteljni so bili ta dan napolnjeni z Du¬ hom modrosti, moči, učenosti in z darom raznih jezikov in z darom čudežev, da so postali zmožni, prevzeti veličastno poslan¬ stvo po vsi zemlji. Tako je bila prebla¬ žena Devica z novo veliko bolj bogato polnostjo vseh milosti oborožena, da je bila zmožna, spolnovati preimenitno službo Matere vseh ljudi v sredi svete cerkve — do konca sveta. Marija darov svetega Duha zdaj ni prejela toliko zase, kakor le za verne svoje otroke, za sveto cerkev. Ako je po¬ soda do verha nalita, vendar se le še vanjo vliva, da čez teče in ta preobilnost je drugim v korist in dobiček. Ta duhovna posoda je Marija. Vseh milosti polna je le še prenapolnjena s preobilnostjo Božjih darov. Zares bogata nevesta svetega Duha, prebogato obdarovana. V koliki obilnosti vživa ubogi človeški rod bogastvo milosti in zasluženja, modrosti in moči te nebeške kraljice že skoraj devetnajst sto let! Vsi prihodnji rodovi bodo enako lahko zaje¬ mali iz tega studenca neizmernih milosti. 3. Marija in katoliška cerkev. O srečna hiša, kjer je Gospod zakra¬ ment presvetega Rešnjega Telesa postavil! Tukaj je bila zbrana tudi perva katoliška srenja, tu je bila zibeljka svete cerkve! Tukaj je bil poglavar, sveti Peter; tu so bili škofje, aposteljni, tu je bil nauk Kri¬ stusov, tu je bila prava služba Božja! O tej pervi keršanski srenji piše sv. evan¬ gelist Lukež: JBili so stanovitni v nauku aposteljnov, in združeni v lomljenji kruha, in v molitvah«. (Ap. dj. 2, 42.) Je li pa to že zadosti? Je li to že sveta kato¬ liška cerkev ? O to še ni zadosti! Tu mo¬ ramo še pristaviti: Tu je bila tudi Ma¬ rija, Mati Jezusova! Saj tudi to pove sveti evangelist: „ Vsi ti so bili enega duha, in stanovitni so bili v molitvi z Marijo, Materjo Jezusovo«. (Ap. dj. 1,14.) Tedaj nobena verska družba ni nikakoršna cerkev Jezusova, ako v njeni sredi ni Marije, Matere Jezusove, ako v njej ne kraljuje in se ne časti Gospodova Mati. Edino katoliška cerkev pa je tako srečna, da ima ta veličastni delež, to preimenitno zapuščino iz rok svojega Božjega začetnika, 431 in to zapuščino sveta cerkev še dan da¬ našnji zvesto ohrani in goji. Veseli se toraj, o duša keršanska! da si tako srečna in da imaš to neza¬ služeno milost, da si ud te svete Kri¬ stusove cerkve, kteri je Gospod v delež dal svoje presveto Meso in svojo Rešnjo Kri, in kterej je tudi zapustil svojo pre- Ijubeznjivo Mater, ktero je z vsemi da¬ rovi svetega Duha tako bogato napolnil, da je mogočna varhinja, da je kraljica ravno tej sveti katoliški cerkvi. Kakor nam je Marija, naša ljuba Gospa, v vseh rečeh najlepši zgled; tako je tudi I oziroma svete cerkve nam prelepo ogledalo. Akoravno je preblažena Devica kraljica aposteljnov, akoravno je ona vsa polna milosti Božje in jo vsa množica vernih z največim češčenjem povzdiguje, pa je vendar najbolj pokorno dete sveti cerkvi. Vsa ponižna se podverže naukom apo¬ steljnov, ter je v zvesti ljubezni vdana njim, ki so podstave sveti cerkvi, ki so delivci Božjih skrivnosti. V Petru, pervaku svete cerkve, spozna svojega poglavarja. O duša keršanska! pač silno potrebno je, da si v naših razburjenih, hudih dnevih ta prelepi zgled svoje veličastne Matere k sercu vzameš! Vsakoverstno orožje sile in zvite laži se rabi, da bi zvesti otroci svete cerkve se odtergali od pravega Je¬ zusovega naslednika svetega Petra, od papeža; pa tudi vse peklenske zvijače se kujejo, da se ž njimi škofje in mašniki obrekujejo in černijo, in tako pravoverni begajo, da bi nezvesti postali sveti ka¬ toliški cerkvi. O duše keršanske! bodite zveste in posnemajte Marijo in perve kristjane, ki so bili vsi enega duha, sta¬ novitni z Marijo, združeni s sv. Petrom! Ti pa, o dobrotljiva in mogočna De¬ vica Marija, podpiraj nas v teh žalostnih revnih časih s svojo mogočno priprošnjo pri Božjem sedežu! Pokaži nam svojo moč, pomagaj nam s svojim svetom, s svojo tolažbo. Ohrani nas v pravi veri, prosi, oh prosi za nas, da smo vsi ze¬ dinjeni s sveto katoliško cerkvijo, zedi¬ njeni z njenim vidnim poglavarjem, rim¬ skim papežem, zedinjeni z njenimi škofi in mašniki. Prosi pa tudi, da te sedanje splošne in hude poskušnje v Božjo čast in v zveličanje naših duš skoraj jenjajo. Prosi, da so vsi pravoverni v sveti veri poterjeni, neverniki in krivoverci pa se spreobernejo, da bo en hlev in en pastir! III, Marijina zadnja leta. I. Marija v Jeruzalemu. akor nam sveto pismo od Božje le zares čisto malo nam pa od njenega življenja po Matere govori, smerti Jezusovi čisto nič ne pove. Samo sveti Lukež jo omeni v aposteljskem djanju, ko piše, da so se verni po vnebohodu Gospodovem z oljske gore vernili v Je¬ ruzalem in pravi: „Vsi ti so bili enega duha, in so stanovitni bili v molitvi z ženami in z Marijo, Materjo Jezusovo, in z Njegovimi brati“. (1, 14.) Gotovega toraj od njenega življenja o tem času nimamo. Zanašati se smemo le na ustno izročilo. 432 Ko so aposteljni svetega Duha pre¬ jeli, so se razšli na vse kraje, da so oznanovali sveto evangelje vsem ljudstvom, kakor jim je Gospod ukazal. Marija je ostala v Jeruzalemu pri svetem Janezu, kteremu jo je umirajoči Jezus na k ižu izročil. Molitev, premišljevanje in d^bra dela, ktera je kadarkoli mogoče oprav¬ ljala, to je bilo njeno najljubše in edino opravilo. Za gotovo smemo imeti, da kolikor bolj se je sveta cerkev razširjala, toliko več pobožnih vernih je romalo v Jeruzalem, da so videli in častili Mater Gospodovo. O kje je kristjan na svetu, ki bi ne želel, videti in počastiti kraljice nebes in zemlje in občudovati najlepše stvari Božje; ako bi to le mogoče bilo! Pogled preblažene Device je bil čudovit; in kakor terdijo cerkveni učeniki pervih časov, je bil njen pogled tako mil, da je celo najterdovratniše grešnike spreobernil. Njene premile besede so polahčale vsako britkost, so zadušile vsako slabo nagnenje, so vnele vsako serce v sveti ljubezni in ga okrepčale za vsako terpljenje. Tako je bila preusmiljena Mati Božja, zlasti še s svojo materno priprošnjo pod¬ pora, varhinja perviin kristjanom — Mati katoliški cerkvi. Le tiho in skrivno je živela. Njena skoraj edina in najljubša hoja je bil sveti križev pot njenega Bož¬ jega Sina. Spremljevale so jo nektere žene ali tudi sveti Janez, in tiho, v molitvi zamišljena je večkrat v ljubečem spominu prehodila pot, ktero je njen Sin s svojo presveto kervjo zaznamnjal, in ktera je bila že v pervih keršanskih časih vsem pravovernim sveta in k ljubezni Božji spodbudljiva. Ako je bilo le mogoče, je vsaki dan romala po tej poti, kakor je Marija sama sveti Brigiti razodela, rekoč: „Vse dni, ki sem jih po vnebohodu svo¬ jega Sina še doživela, obiskovala sem kraje, na kterih je terpel in svoje čudeže delal". Šla je tedaj zjutraj zgodaj iz svojega stanovanja v hišo, v kteri je njen Sin poslednjo večerjo obhajal in presveto Rešnjo Telo postavil. Ondi je Boga za to veliko dobroto zahvalila. Od tod je romala memo Kajfeževe hiše z gore Sion doli po tisti poti, po kteri je bil njen Sin k Pilatu peljan. Od Pilatove hiše je šla po poti, po kteri je Kristus svoj križ nosil, do gore Kalvarije, kjer je navadno dalje molila. Od kraja, kjer je križ stal, šla je do svetega groba, in od tod nazaj do Herodeževe hiše. Od Herodeževe hiše je šla v tempelj; po opravljeni molitvi v tempeljnu je šla skoz zlata vrata vun iz mesta, čez potok Cedron do kraja, kjer je Kristus kervavi pot potil. Od ondot je šla do verh gore, kjer je njen Sin v nebesa šel. Potem se je vernila nazaj na goro Sionsko. Tako je v resnici spolno- vala prerokove besede, ki pravi: »Pojdem na goro mire in na hrib kadila*. (Vis. pes. 4, 6.) Na vseh teh, ne le Mariji, ampak tudi nam toliko pomenljivih krajih je naša ljuba Mati v duhu ponavljala svojo daritev in svojo materno ljubezen. Vsak dan je sveti Janez v pričujočnosti Matere Božje opravljal nekervavo daritev svete maše v spomin kervave daritve na križu. Vsak dan je preblažena Devica z največo pobožnostjo in z najpriserčnejšo ljubeznijo prejela sveto Obhajilo. O kakšno nam nerazumljivo radost je vživala Marija v tem presrečnem in resničnem zedinenji s svojim Božjim Sinom, in v koliki obil¬ nosti je prejemala sladko tolažbo za se, in zveličanske milosti za mlado keršansko cerkev. 2. Popotovanje v Efez. Tako je Mati Božja vedno molila in skerbela za sveto cerkev, premišljevala svete resnice v varstvu svetega Janeza, kteremu jo je Gospod na križu izročil, in kteri jo je kot resnično Mater s 433 presveto serčnostjo ljubil in jej pobožno in častitljivo stregel. Mnogo učenikov p ervih keršanskih časov nam pripoveduje, da je preblažena Devica nekaj časa bila v Efezu pri egejskem morji, ki je bilo največe tergovsko mesto v mali Aziji. V tem mestu je bil namreč sveti Janez dalje časa škof. Keršanska občina v Efezu je posebno lepo častila Mater Božjo. Mariji v čast je postavila veli¬ častno cerkev, ki je bila perva cerkev Materi Božji posvečena. Po prečudni na- redbi Božje previdnosti je pozneje — leta štiri sto in edentridesetega po Kristu¬ sovem rojstvu — ravno v tem mestu čast Matere Božje v slovesnem sklepu vesolj¬ nega cerkvenega zbora očitno spoznana bila, kjer je Marija z učencem svete ljubezni Božje živela. Kaj je pač Marijo nagnilo, da je za¬ pustila Jeruzalemsko mesto. Navstalo je hudo preganjanje štirideseto leto po Go¬ spodovem rojstvu. Ko je sveti Janez pre- videl nevarnost, ktera proti tudi prebla- ženi Materi, prosil jo je, da se poda v varnejši kraj, da se njeno, sveti cerkvi tako drago življenje še dalje ohrani. Tudi drugi aposteljni in učenci so prigovarjali temu. Bali so se vsi, da ne bi začeli z enako serditostjo preganjati tudi Mater zdivjani Judje, ki so njenega Sina tako neusmiljeno morili. Lahko si mislimo, kako britko-milo je bilo vsem vernim v Jeruzalemu in po okolici, ko so zvedeli, da jih bo Marija zapustila? Kako so žalovali še le hišni znanci, s katerimi je Mati Božja v pre¬ sveti ljubezni živela! Ko je sveti Janez za popotovanje vse potrebno preskerbel in je tudi zvedel, da je pri morji barka, ki je namenjena v Efez iti, naznanil je preblaženi Materi čas odhoda. Mati svete ponižnosti, vselej zvesta dekla Gospodova, I se brez ogovarjanja vda volji Božji. Vendar ■ prosi svetega Janeza, da še enkrat obišče [ svete postaje križevega pota. V njegovi družbi še enkrat gre po skrivnostni poti, po kteri je nesel njen Sin težki križ. Kako priserčno se je poslovila Božja Mati od gore Kalvarije in še od oljske gore, tega'nihče dopovedati ni v stanu. Gotovo so jej verni v svoji ljubezni marsikaj po¬ nudili za popotnico, pa premodra Mati se jim ponižno za vse zahvali. Mislimo si Gospodovo Mater zopet na osličku romati proti morju, kakor je bila sploh navada proti daljnem popotovanji v jutrovih de¬ želah. Pač se je preblažena Devica spo¬ minjala popotovanja in bega v egiptovsko deželo, ko je s svojim Božjim Sinom v družbi svojega svetega ženina Jožefa po¬ potovala. Ta spomin je v njenem sercu obudil novo pobožnost. Da je v vsem najpopolniša bila, vdala se je vnovič vsa Božji volji, da bi s tem popotovanjem čast Božjo in povišanje njegovega pre¬ svetega imena pospešila. Nebeškemu Očetu je vesela darovala britkost, ktero je ob¬ čutila, da ni hodila več v družbi svojega Sina in svojega ženina, od kterih je na poprejšnjih potih toliko tolažbe imela. Pogreševala je toliko potrebni pokoj, po- greševala prijetno družbo veliko pobožnih vernih. Za vse to je hvalila svojega Go¬ spoda in posebno še zato, ker jej je svo¬ jega najbolj ljubljenega učenca odbral, da jo spremlja na tem potu. Lahko si mislimo, kakšni občutljeji so prevzeli njeno prelepo dušo, ko je za¬ gledala neizmerno široko morje, v kterem je premišljevala vsegamogočnost Božjo. Mar ni takrat Marija spoznala, koliko ljudi neizmerno morje konča, ter se je spominjala, kar je že modri Sirah rekel: „Kteri se po morji vozijo, njegove ne¬ varnosti pripovedujejo; in ko to s svojimi ušesi slišimo, se čudimo“. (43, 26.) V tem premišljevanji se je usmiljena Mati gotovo ozerla proti nebu ter je v svoji materni ljubezni prosila za vse, ki svoje 28 434 življenje nevarnosti razburjenega morja prepusta, ko se po širokih vodah vozijo. Prosila je, naj mili Bog varuje vse po¬ potnike na morji, ki bodo v velikih ne¬ varnostih klicali njeno ime na pomoč. Po pravici je Marija postala že takrat prava morska zvezda vsem pravovernim mornarjem. Ona jih reši še v toliki sili, ako so njene milosti le vredni in zaup¬ ljivo kličejo njo na pomoč. Se ve da je bilo Materi Božji v Efezu vse neznano in ptuje. Spominjala se je na Egipt. Ali tam je imela svojega pre- Ijubljenega Sina pri sebi, zdaj pa je be¬ žala iz svetega kraja, ki jo je tako živo spominjal na Jezusa, in kteri edini tu na zemlji je njej še drag bil. Takrat je bila mlada in močna, zdaj v britkosti vsa prevzeta. Kolikrat je pač premilo se ozi¬ rala po morji za barkami, ki so veslale proti Palestini in bi jo bile bližej domovini peljale! Pa tudi v Efezu je sveti cerkvi koristila. Gotovo je njen zgled in njena priprošnja pripomogla, da so Efežani vredni bili hvale, ktero jim daje sveti Pavelj v svojih pismih. 3. Nazaj v Jeruzalem. Kako dolgo je Marija v Efezu bila, tega ne vemo. Njena presveta duša pa je v tej ptuji deželi vedno bolj hrepe¬ nela nazaj v svojo domovino. Še bolj pa je hrepenela po nebeški domovini. Vendar je želela še enkrat videti svojo zemeljsko domovino, predenj se poda v večno, ne¬ beško domovino. Serčno je želela, videti še enkrat sveto mesto, obiskati še enkrat preljubljene kraje in poklekniti še enkrat pod sveti križ na Kalvarski gori. Sveti Janez je to materno željo imel za povelje Božje, ter se je s tem pre¬ dragim zakladom še enkrat izročil mor¬ skim valovom. Ni bilo pa nobene nevar¬ nosti, ker je ta „morska zvezda* tako milo in varno barko vodila. Po sicer trudnem pa s hrepenenjem polahčanem popotovanji pridejo sveti romarji v sveto mesto nazaj. Kakšno veselje je obhajala keršanska občina takrat v Jeruzalemu! Kako vesel je bil Jeruzalemski škof, sveti Jakob! Šla je Marija z Janezom v hišo na Sionskem hribu, v kteri so svetega Duha prejeli. Kako dolgo je preblažena Mati Božja v Jeruzalemu še živela, zopet ne vemo. Ves ta čas pa je bilo njeno življenje skrito s Kristusom v Bogu, kakor sveti Pavelj tako življenje imenuje. (Kol. 3, 3.) V sveti ljubezni z Jezusom skle¬ njena je bila noč in dan ž Njim. Notranjega življenja Matere Božje nihče popisati ne more, ker lepota njenih čed¬ nosti je prevelika in neizmerna je globo¬ čina njenih skrivnosti. Raji se ponižajmo pred svojo nebeško kraljico in spoznajmo, da nimamo nobene razumnosti, nikakoršne mere za toliko visokost, in da vemo in spoznamo le svojo revščino, svojo slabost; toliko bolj pa se veselimo njene svetosti in njenega zasluženja, in nikdar ne za- bimo, da smo toliko potrebni njene po¬ moči, s ktero nam v svoji materni rado¬ darnosti tako rada pomaga. Če je tudi celo zemeljsko življenje neomadežane Device bila lepa priprava na smert, pripravljala se je te zadnje dneve posebno na popotovanje v večnost. Ne moremo si misliti, da bi, oziroma na večno zveličanje, bila se zanašala na tisto zagotovilo, ktero je po svojem zasluženji po pravici imela. O, v svoji veliki poniž¬ nosti ni zaupala na se, ampak le v usmi¬ ljenje Božje; le usmiljenje Božje jo je tolažilo oziroma na veliko odgovornost, ktera jo je po njeni ponižni misli čakala zavoljo toliko obilnih sprejetih milosti in zavoljo njej podeljene, nezaslužene časti. O keršanska duša! Ako se je prečista Devica Marija pripravljala na srečno smert, mar ni tvoja sveta dolžnost, da velikokrat in skerbno premišljuješ smert, večnost in 435 odgovor, ki te čaka pri ostri sodbi. O moj Bog, kako lahkomišljeno, kako igraje in smehlaje tečejo ljudje proti večnosti, in smert jih napade, kakor ponočni tat O človek! bodi star kolikor si bodi, za¬ piši si globoko v svoje serce, in vedno imej pred očmi, kar pravi sveti Auguštin: »Vsi dobro vedč, da dan smerti pride; ali vsi, vsaj večjidel vsi, ta dan odrivajo. Pa zadnji dan nam je prikrit, da vse dni dobro porabimo. Prepozno je takrat se ozirati, takrat iskati pomočnikov, ko nas smertne nevarnosti že napadajo. Zato naj vsak kristjan vedno čuje, da ga prihod Gospodov nepripravljenega ne najde". O sveta Marija, Mati Božja! prosi za nas grešnike, zdaj in na našo smertno uro. Amen. 4. Priserčno hrepenenje zadnje ure. Kamen v svojem natornem teku, v kterem proti svoji sredini leti, toliko hi¬ treje teče, kolikor bližej je omenjeni sre¬ dini. Tako Marija, preblažena Mati Božja! Bližej je bila cilju in koncu svojega živ¬ ljenja, hitrejše, urnejše so bile peruti njene prečiste duše; veče je bilo njeno preserčno hrepenenje, biti skoraj v sredini, v viru večnega miru in pokoja. V trenutku svo¬ jega neomadežanega spočetja je izšla kakor bister studenček iz neizmernega morja Božjega veličastva, v kterem je bila od vekomaj sem vpodobljena. V svojem pre¬ lepem življenji je z mnogoterimi studenci Božjih milosti, darov in dobrot, v čednosti, svetosti in zasluženji toliko narastla, da jej je ta zemlja premajhna, pretesna; in s silno močjo svoje ljubezni hiti, da se poverne nazaj, od koder je izšla, da se potem v svoji ljubezni na sveto cerkev zopet razliva nazaj; kakor pravi sv. Duh, । da na kraj, od koder izvirajo, se reke povračujejo, da zopet tečejo. (Prid. 1, 7.) Marija je te zadnje dni v svoji pre¬ sladki in neskončni ljubezni vedno živela ) v nekaki duhovni muki. Hrepenela je e edino le po tem, da bi bila skoraj skle- , njena z Gospodom, pa tudi Gospod jo je ! s toliko večjo močjo na-se potezal, kolikor - bolj se mu je Marija bližala. Akoravno ) ni zahtevala natorne smerti, pa jo je : vlekla moč ljubezni, da je čutila silo ; umerljivega življenja in njegove vezi, ki . so jej hranile k Gospodu. Z Davidom je i zdihovala: »Kdo mi da perute, kakor go- ) lobu, da bi zletela in počivala?" (Ps. 54, 7.) > Ker le še ni bilo od večne modrosti i odmenjenega časa, da bi bile rešene vezi 1 telesne, čutila je Marija bolečine ljubezni, 1 ki je bila močna kakor smert. (Vis. pes. > 8, 6.) Klicala ga je, ljubi moj, pojdiva . na polje, mudiva se v vaseh; poglej cvetje in ljubi sad svojega vinograda. (7, 11, 12.) S takimi zdihljeji, je kakor s psicami ra¬ nila serce svojega ljubega (4, 9.), ter ga je potegnila z visočin doli k sebi. V teh dnevih priserčnega hrepenenja je presveta nevesta svetega Duha res medlela v lju¬ bezni do svojega Boga ter so se nad njo spolnile vse skrivnosti, ktere so zapisane v visoki Salomonovi pesmi. Kje bomo do¬ bili besed, s kterimi bi saj nekoliko za- mogli dopovedati stan, v kterem je bila preblažena Mati Božja zadnje ure svojega zemeljskega življenja? Kdo neki bi nam zamogel le od dalječ kaj popisati tiste želje, v kterih je njeno serce se vnemalo, da bi skoraj dosegla svoj namen in se sklenila s svojim Bogom? Prave podobe tega hrepenenja pač nimamo, čudna je moč ognja nad vse druge stvari. Nobena stvar ni tako nesterpljiva, kakor je ogenj, ki nikakoršnega zapora ne sterpi. Ali po¬ gine, ali pa z vso svojo lahkoto švigne na kviško. Ako je v sredini zemlje, raz- j gerne jo, in razpoči celo hribe, da izmeče s prečudno lahkoto velike teže pred seboj. Ako je zabit v terdo železo, razžene ga, ali pa mu naloženo težo z neznansko ur¬ nostjo v strah in grozo vsem pričujočim 28* 436 dalječ ven iz sebe verže. Kdo z grozo ne misli na merilno vojskino orodje, ki težke kroglje s čisto majhnim ognjem dalječ zažene? To dela prečudna moč ognja. S to primero si nekoliko zamoremo misliti stan, v kterem je bila preblažena Devica Marija zadnje dneve svojega živ¬ ljenja na zemlji. Takrat je njeno prečisto, materno serce v ognji Božje ljubezni vse gorelo. Marija je bila vedno ptujka v svo¬ jem telesu tu na zemlji; to je, nobena stvar ni je na zemljo vezala; zlasti še, kar je Jezus, njen Božji Sin, se nazaj k Očetu podal. Ko je pa za vhod v nebesa vsa pripravljena bila, in jej je srečen konec njenega popotovanja zagotovljen bil, vzdigoval se je plamen njenega presvetega duha, če je tudi deviško telo še na zemlji bilo, z največjo urnostjo tje, kjer je bil živež zanj, in ta je bil Bog sam. Silne moči svojega, v sveti ljubezni gorečega serca ni mogla zaderževati, ker svojo pro¬ stost je podvergla ravno tej ljubezni, s ktero je hrepenela po zedinenji najvišega Boga, v kterem samem je živela. Ni še izšla iz zemeljskega življenja, ker to je bilo prečudno še ohranjeno, tudi ni seboj potegnila umerljivega telesa, ker čas zato še ni bil, akoravno bi bila v moči svoje pre¬ velike ljubezni to storiti zamogla. Vendar so bile v tem sladkem boju materne moči nekako ustavljene; da niso bile pokon¬ čane, bilo je potrebno, da so bile čezna- torno ohranjene in od zgoraj krepčane; drugače bi bila vsak trenutek vgasnila. V teh zadnjih dnevih, pravi pobožna nuna Marija iz Agrede, se je godilo, da je Božja Porodnica po prejemi svetega Obhajila vselej nekaj ur bila vsa v bli- ščobi in prečudni svetlobi, kakor da bi bila z darom večne slave že obdana. To nebeško svetlobo jej je dajalo presveto Meso in rešnja Kri Jezusa Kristusa. Ne le sveti Janez tudi drugi verni so videli to Marijino slavo, ter so bili vsi polni veselja in nebeške tolažbe. — Kteri pravi častilec Matere Božje ne bi tako pobožnega premišljevanja rad gojil v svojem sercu? O naša ljuba nebeška Gospa! ti si toliko hrepenela po svojem Božjem Sinu, ti si tako priserčno želela, biti skoraj rešena iz te solzne doline in vživati ne¬ beško radost; oh, ljuba naša Mati! sprosi pri svojem Sinu tudi nam to veliko mi¬ lost, da tudi naše serce ne bo navezano na posvetno nečimernost, da bo tudi naše serce hrepenelo po svetih nebesih, da tudi mi željno pričakujemo ločitve iz tega sveta, da se s teboj pri Jezusu vekomaj veselimo. Amen. IV. Marijina smert. I. Marijin testament. iniraj bližej in bližej je bil čas, kterega je Gospodova Mati tako željno pričakovala. Predenj pa se je lo¬ čila iz te solzne doline, poslovila se je ■ od vseh posvečenih krajev. V družbi učenca । nebeške ljubezni, svetega Janeza, je ob¬ hodila še enkrat sveti križev pot in več j posvečenih krajev. Po misli pobožnih duš je Marijo spremljevala od začetka njenega življenja velika množica nebeških duhov. 437 Svoji Gospi so stregli po vseh potih in po vseh krajih, pri vsakem delu jej zvesto služili; razodevali so se jej na tej zadnji poti z večjo lepoto in bliščobo, da je vživala obilnejše veselje, ko je za popo¬ tovanje v večnost že vsa pripravljena bila. Ko je Božja Devica vse človeško delo zapuščala, in se na svoj pravi nebeški dom odpravljala, je obiskovaje svete kraje našega odrešenja, povsodi še enkrat sladke solze točila v preserčnem spominu vsega, kar je na teh krajih njen Božji Sin terpel, ter je prosila za vse verne, ki bodo v prihodnjih časih te kraje obiskovali. Zopet se je na Kalvariji dalje mudila ter je svojega Božjega Sina prosila, naj bi nje¬ gova smert vsem dušam bila v odrešenje in večno zveličanje. Po dokončanem zadnjem obiskovanji teh posvečenih krajev se je vernila nazaj na Sionsko goro v svojo molilnico, oblita s sladkimi solzami, v priserčnem spominu na vse, kar je tako sveto ljubila na tej zemlji. Kako priserčno je v teh zadnjih trenutkih prosila Gospoda še za blagor svete katoliške cerkve, predenj se je tudi od nje poslovila? Slednjič je hotela na¬ praviti še svoj testament. Kakšen je ta testament ? Že večkrat omenjena pobožna nuna Marija iz Agrede ga v svojih premišlje¬ vanjih takole popiše: Ko se je preblažena Devica postavila v pričujočnost presvete Trojice in je ponižno molila svojega Boga in Gospoda, obljubil jej je Gospod Bog, da bo spolnil vse njene želje. Mati Božja je svojo poslednjo voljo tako izrekla: Naj- viši Gospod in večni Bog! jaz ubogi čer- viček zemlje te spoznam in molim z naj- ponižnišim češčenjem iz dna svoje duše. Bog Oče, Bog Sin, Bog sveti Duh, tri različne osebe v enem nerazdeljivem več¬ nem bitji, neskončno veličastvo v svojih lastnostih in popolnostih! Spoznam Te edinega in resničnega Stvarnika in Ohra- nitelja vsega, kar živi in se giblje, in v Tvoji Božji pričujočnosti sklenem, da je to moja zadnja volja: Dobrot tega umer- Ijivega življenja in sveta, na kterem ži¬ vim, nimam nič, kar bi zapustiti mogla; nisem nikdar nobene reči imela ali po¬ sedla, kakor le Tebe, moj Bog, in moje vse. Nebesom, zvezdam in vsem drugim stvarem se zahvalim, da so mi po Tvoji volji brez mojega zasluženja služile; želim iz dna svoje duše in jih prosim, naj Te hvalijo v službah, ktere si jim odločil, naj hranijo moje brate in vse ljudi. Da to toliko bolje storijo, odstopim in izročim ljudem posestvo in kolikor mogoče tudi gospodstvo, ktero mi je Tvoje veličastvo čez vse brezumne stvari dalo, da služijo mojemu bližnjemu in ga hranijo. Svoje telo izročim zemlji, da ga sprejme v Tvojo službo; ker ona je vesoljna mati in Ti služi, kakor Tvoja stvar. Svojo dušo, lo¬ čeno telesa in vsega vidnega, izročim v Tvoje roke, o moj Bog! da Te ljubi in poveličuje vso večnost. Svoje zasluženje in zaklad, kterega sem s Tvojo pomočjo in s svojim delom in trudom prislužila, zapustim vsega sveti cerkvi. S Tvojim privoljenjem ga jej izročim ter želim, da bi še veliko veče bilo. Najpoprej želim, naj to moje zasluženje služi v povišanje Tvojega presvetega imena, da se Tvoja sveta volja vselej zgodi, kakor v nebesih tako na zemlji, in da vsa ljudstva spo¬ znajo, ljubijo, častijo in molijo Tebe edi¬ nega pravega Boga. Drugič zapustim svoje zasluženje apo- steljnom in mašnikom, sedanjim in pri¬ hodnjim, da jih Tvoja neskončna dobrota stori prave služabnike, vredne svojega stanu in svoje službe, da zamorejo sebi izročene, s Tvojo drago kervj o odrešene duše prav voditi in jih posvetiti. Tretjič zapustim svoje zasluženje v dušni prid mojim pobožnim častilcem, ki bodo meni služili, k meni se zatekali. 438 mene na pomoč klicali, da vživajo tu na zemlji Tvojo milost, in varstvo, potem pa posedejo večno življenje. Četertič še prosim, da Ti, o moj Bog! sprejmeš moje delo in moje zasluženje za vse grešnike, vse Adamove otroke, da vstanejo iz nesrečnega stana svojih grehov. To urno sklenem, da hočem v Tvoji Božji pričujočnosti vedno za nje prositi, dokler bo svet stal. — To, o moj Bog! je moja zadnja volja; vselej in po vsem pa Tvoji volji podveržena. Tako, si smemo misliti, je nebeška kraljica, storila svoj testament. Presveta Trojica ga je poterdila. Gospod Jezus Kristus pa je zapisal v presveto serce deviške Matere te besede: „Naj se zgodi po tvoji besedi!" Ako bi mi, zapuščeni otroci Evini, zlasti še mi pravoverni kristjani, nobene druge dolžnosti do Marije ne imeli, kakor le to, da smo dediči njenega neskončnega zasluženja in vsega, kar nam je zapustila; vendar jej svoje dolžne hvaležnosti samo za to nikdar zadosti skazati ne moremo, če bi jej tudi vse svoje življenje s terp- Ijenjem vseh spričevalcev in svetnikov za to darovali. Ne moremo zasluženja pre- blažene Device primerjati zasluženju in neizmernemu zakladu, kterega je Jezus Kristus svoji cerkvi zapustil; kajti tu ni nikakoršne primere. Ali, o moj ljubi Bog! kako se bodo izgovarjali pogubljeni, ki se ne poslužijo nobenega teh neskončnih zakladov ? Kako sram jih bo, pa kako po pravici bodo obsojeni, da so tolike za¬ klade zavergli in zgubili za nasitenje svo¬ jega pregrešnega poželjenja, ki je le en trenutek terpelo. Spoznati bodo morali pravico, kterajih bo zavergla spred obličja Gospodovega in spred obličja njegove pre¬ mile Matere, ktero so v svoji nespameti prederzno zapustili. Oj, bodimo toraj sami sebi dobri, in zajemajmo iz zakladov, ktere nam je pri¬ služil naš Zveličar Jezus Kristus in ktere nam je zapustila njegova preblažena Mati Marija. 2. Potovanje je končano. Zedinjenje z Bogom. Ko je kralj Salomon dokončal svoje delo v Gospodovi hiši, prenesel je z vso mogočo slovesnostjo skrinjo zaveze v ve¬ ličastni tempelj. (III. Kralj. 8.) Ko se je približal dan od Boga samega odločen, bila je resnična in živa skrinja zaveze prenešena v tempelj nebeškega Jeruza¬ lema z vso večo slavo in slovesnostjo, kakor njena predpodoba v stari zavezi. Sveti Frančišek Salezi o smerti Matere Božje tako le piše: „Fenis, nek zares čuden tič, pravijo, ko se je že postaral, nanese na verh visocega hriba veliko dišečega lesovja, na ktero se potem vleže kakor na častno postelj, na kteri hoče svoje življenje končati. Ko solnce opoldne hudo pripeka in svoje žarke naravnost v zemljo vpira, ta čudni tič ne jenja, da s solnčno vročino dela, in s svojimi peruti na ger- madi toliko piha, -da se vname in on ž njo vred gori in v tem dišečem plamenu konča. — Ravno tako je deviška Mati v živem in vednem spominu nabirala v svojem sercu vse ljubeznjive skrivnosti življenja in terpljenja svojega Božjega Sina, ter je pregoreče navdihljeje vedno prejemala od svojega Sina, ki je solnce pravice, in ktere On iz visokosti svojega večnega dneva na ljudi razpošilja. Ko je perute svoje duše v vednem premišljevanji neprenehoma pov¬ zdigovala, povžila jo je slednjič ravno ta Božja ljubezen kot žgavni dar najprijet- niše dišave. Tako je umerla, in vsa vneta šla v naročje presvete ljubezni svojega Sina". Kdaj in kako je preblažena Devica Marija umerla, tudi o tem nam sveto pismo nič ne pove. Za terdno pa smemo misliti, da življenje prečiste, neomadežane 439 Device, življenje izvoljene Božje Porodnice, presrečne pa tudi prežalostne Matere, je bilo končano, če tudi ne temu svetu slavno, pa gotovo častito in sveto, Bogu predrago. Sveti učeniki pervili keršanskih časov nam pripovedujejo, da je angelj Gospodov Božji Materi prinesel veselo oznanilo, da bo v treh dneh stopila pred obličje svo¬ jega Božjega Sina. Temu se pač ni treba nič čuditi. Saj so ponižno Nazarensko De¬ vico Božji poslanci velikrat obiskali v njenem presvetem življenji. Tudi mnogo druzih svetnikov imamo, kterim je usmi¬ ljeni Bog poprej že naznanil dan njihove smerti. Gotovo je tudi zdaj presveta De¬ vica, kakor nekdaj velikemu angelju Ga¬ brielu rekla: „Glej, dekla sem Gospo¬ dova; sgodi se mi po tvoji besedi /“ (Luk. 1, 38.) Lahko si tudi mislimo, da je Marija zadnji čas gotovo želela, še enkrat videti Gospodove učence, svete aposteljne. Kdo bi ne mislil, da jej je Bog to pravično željo tudi spolnil? Zato pripovedujejo, da so se vsi aposteljni iz svojih misjonov povernili v Jeruzalem in se zbrali pri smertni postelji preblažene Matere Božje. Duh Božji je vse navdal in pripeljal, da so še enkrat videli Mater svojega Božjega učenika, da so prejeli njen materni bla¬ goslov ter so bili z njeno presveto smertjo okrepčani in z novo serčnostjo navdani za svoje težavno delo. Z aposteljni so bili še drugi učenci in verniki zbrani v hiši, kjer je bila pre- blažena Devica. Vsi jo premilo in pobožno pogledujejo. Glasno ihtenje in britko jo¬ kanje napolni hišo. Mirno in tiho leži pre¬ sveta Devica na svoji postelji. Ni bila bolna; ali ogenj Božje ljubezni je vzdi¬ goval njeno presveto dušo, da se skoraj loči in razpne vezi njenega deviškega telesa. Lahko si mislimo, kako britko je vsem bilo pri tej sveti ločitvi, čez vse pa je bil vžaljen sveti Janez, učenec ljubezni. | Toliko let je imel neizmerno srečo, da je v svoji hiši, v svoji skerbi imel resnično skrinjo zaveze; zdelo se mu je, da mu ne bo mogoče živeti brez Marije, svoje ljubljene Matere. Sicer se je veselil ve¬ like sreče svoje presvete Gospe, ali svojih zdihljejev in svojih solz prikriti ni mogel. Vsem skupaj pa je Marija obljubila, da bo za vse, kakor skerbna Mati prosila, kadar pride pred obličje Božje. Mnogo je še govorila z zbranimi o nebeškem ve- selji, o slavi in veliki sreči gledanja tro- jedinega Boga, tako, da je serca vseh vnela v sveti ljubezni in priserčnem hre¬ penenji po lepih nebesih. Zadnji dan je bil. Vedno bolj milo, vedno bolj tiho, vedno bolj nebeško je bilo Marijino govorjenje, ko je slovo jemala od svojih ljubih aposteljnov in Gospodovih učencev. Skrivnosti polna ura pride. Ma¬ rija vtihne. Še enkrat prosi, naj vsi mo¬ lijo ž njo. Le milo zdihovanje ljubih učencev se sliši. Ko je vse tiho, povzdigne presveta Mati Božja svoje preblažene roke, da še enkrat blagoslovi svoje toliko ljub¬ ljene otroke, ktere osirotene zapušča. Zdaj povzdigne svoje prelepe in čiste oči proti nebesom, ktere se zdajci odprejo. Nebeški angelji gredč v trumah z nebes, da bi poveličali slavni vhod, v kterem bodo svojo kraljico v nebeško kraljestvo spre¬ mili. Pa ne le angelji gredo naproti pre¬ sveti Materi Gospodovi; o Gospod sam jo počasti in pride po svojo preblaženo Mater. V tem trenutku postane Marijino obličje bolj živo, ponovljeno; njene oči se svetijo v bliščobi materne ljubezni in maternega veselja, ona zamaknjena moli svojega Bož¬ jega Sina; ker On Edinorojeni večnega Očeta spremljan od neštevilnih nebeških duhov, stopi iz visokih nebes, da pozdravi svojo deviško Mater še zadnje trenutke njenega pozemeljskega življenja. Sveti Janez Damaščan pravi, da je Jezus sam svoji ljubljeni Materi podal sveto Popotnico, 440 ter jej je rekel: ,, Prejmi, o moja ljuba Mati, z mojih lastnih rok tisto telo, ktero si mi ti dala!“ Ko je preblažena Devica, nebeško zamaknjena, presveto rešnje Telo svojega Božjega Sina prejela in zavžila, slišala je nebeško petje svetih angeljev: „ Vstani, 'hiti, moja prijatljica, moja go¬ lobica, moja zala, in pridi! Ker zima je že minula, dež je jenjal in prešel; cvetlice so se prikazale v naši deželi. . . Cveteči vinogradi so zadišali. Vstani, moja prijatljica, moja zala in pridi! 11 (Vis. pes. 2, 10—13.) Vživaje že nebeško ra¬ dost, vsa bliščeča v preljubem veličastvu, gleda Marija svojega Božjega Sina, in vsa vesela zdihne: Bodi mi pozdravljen studenec vsega dobrega! Bodi mi pozdrav¬ ljen, ti nevstvarjena luč! Čast ti bodi in večna hvala in zahvala, da si se ponižal, in si se včlovečil v mojem naročji. Glej! jaz pridem; zgodi se mi po Tvoji besedi! Sveti Hieronim pravi: „ Tisti trenutek, ko je Mati Najvišjega v presvetem za¬ maknjenji svoje oči zatisnila, prišle so ne¬ beške trume, ter so pele svete pesmi, ktere so tudi pričujoči slišali. Njena pre¬ sveta duša je brez bolečin, brez vseh brit- kosti zapustila svoje neomadežano telo, ter je bila v naročji svojega Boga. Sveta tihota je nastala. Ne britko in žalostno, ampak s svetim začudenjem so bili pri¬ čujoči prevzeti. Obličje preblažene Device ni imelo nobenega znamnja hude smerti, ljubeznjivo se je bliščalo; z nebeško bli- ščobo je bilo obdano. Prijetni duh je na¬ polnil vso hišo. Ko so bili aposteljni prepričani, da preblažena duša Matere Božje je šla s svojim Sinom v večno nebeško domovino, slišalo se je milo ihtenje, in s solznimi očmi so gledali prelepo obličje svoje ljub¬ ljene Matere. V tihi noči že so zapeli veličastne psalme, ktere so dolgo v noč peli. Vmes pa se je le še razlegalo an- geljsko petje. Kakor pišejo pervi cerkveni učeniki, prišli so bolniki, slepi, hromi, ter so se pobožno in zaupljivo dotaknili devi¬ škega telesa in so dosegli zaželeno zdravje. Gospod Bog je zahteval, da so skrinjo zaveze z vso mogočno častjo prenesli v Davidovo mesto. „ David pa in ves Izrael so pred Gospodom igrali na razno iz lesa izdelano orodje, na citre in na harfe, in na bobne in na zvončeke, in na cimbale, “ pravi sveto pismo (II. Kralj. 6, 5.) O ko¬ liko veličastnejše je uredil Gospod Bog vhod svoje Matere, ko se je preselila s te solzne doline v presveta nebesa! Prerok Elija je bil na gorečem vozu v nebesa vpeljan. Cerkveni učeniki mislijo, da ta voz ni bil druzega, kakor truma angeljev, ki so Elija s te zemlje v nebesa prenesli. Ko je bila pa Mati našega Boga v ne¬ besa prenešena, ni zadostovalo le nekaj angeljev, pravi sveti Rupert, ampak kralj nebes in zemlje sam z vso trumo nebeških vojsk jo je spremil. Za nas je zares žalostno, da se je naša ljuba Mati ločila od nas, ter nas je same zapustila. Pa vendar se veselimo te častite skrivnosti. Kteri sin, vpraša sveti Alfonz, bi ne bil vesel, ako bi se moral tudi ločiti od svoje matere, ko bi pa vedel, da bo njegova mati prejela veliko kra¬ ljestvo? Marija je danes krono nebeško prejela; ako jo resnično ljubimo, bomo se veselili v njeni časti. Veselimo se toraj, ker je naša preljuba Mati tako visoko povzdignjena! če je tudi naša ljuba Mati se ločila od nas in je šla k svojemu Bož¬ jemu Sinu v visoka nebesa, vendar se s svojim sercem od nas ni ločila. O da bi jo le tudi mi tam v nebesih videli! Saj pogled njenega veličastva bo nas celo večnost razveseljeval. V nebesih zdaj Marija kraljuje in vživa veselje toliko, kakoršnega je zmožna le ktera stvar. Akoravno je pa to zveličanje dosegla s pomočjo Božjo, vendar je tudi sama z milostjo Božjo delala, da si je 441 tako s svojimi čednostmi krono nebeško pridobila. Ako hočeš ljuba duša! kedaj tam v nebesih pri Mariji biti in se ž njo vred vekomaj veseliti, moraš tudi ti hoditi tisto pot, po kteri je Marija hodila; le pot čednosti je pot v nebesa. O sladka kraljica nebeška in naša ljuba Mati! zapustila si to zemljo, zdaj si kraljica vseh angeljskih korov, in mi, ubogi grešniki, smo še v tej solzni do¬ lini. To pa vemo, da naše reve nisi po¬ zabila. O preblažena Devica! ozri se s svojega veličastnega sedeža s svojimi mi¬ lostljivimi očmi na nas in bodi nam mi¬ lostljiva. Saj si pri svojem odhodu oblju¬ bila, da nas ne boš pozabila, toraj oziraj se milostljivo na nas in stoj nam na strani tako dolgo, da pridemo tudi mi k tebi v sveti raj! Amen. 3. Sveti pogreb. Ni mogoče popisati britkosti, ktero so občutili aposteljni, učenci in drugi po¬ božni verni, ko je Mati Gospodova umerla. Presladko, ljubeznjivo občevanje mogočne nebeške kraljice je vsako serce z vzajemno ljubeznijo napolnilo. Zdaj so bili brez nje, vsi zapuščeni! Gospod pa, ki je poznal uzrok te opravičene žalosti, jih je s svojo milostjo tolažil in okrepčal, da so pre- skerbeli, kar je bilo za pogreb presvetega telesa potrebnega. Odbrali so v dolini Jozafat nov grob, ki je bil posebno lep in častitljiv. Pobožna nuna Marija iz Agrede nam v svojih raz- odenjih Marijin pogreb tako le popiše, kar je, se ve da, le pobožna misel in ni¬ kakor ne verska resnica. Spomnili so se aposteljni, da Jezu¬ sovo telo je bilo v tančico zavito z di¬ šavami vred, kakor je pri Judih šega po¬ kopavati. (Jan. 19, 40.) Ravno tako so sklenili, da se tudi deviško telo prebla- žene Matere Gospodove tako v grob po¬ loži. V ta namen, pravi omenjena nuna, pokličejo dve pobožni devici, kteri ste Mariji že poprej stregli. Tema so naro¬ čili, naj telo Božje Matere z vso mogočo častjo in skerbjo mazilite, v čisto tančico zavijete in ga na mertvaško nosilo polo¬ žite. Deklici greste s strahom in s svetim spoštovanjem v hišo, kjer je prečastito telo na postelji ležalo. Ali prečudna bli- ščoba je presveto telo obdajala; ta bliščoba je bila tako velika, da presvetega telesa niste mogli ne videti, ne se ga dotakniti. Devici stopite nazaj in greste iz hiše še z večim strahom in z večim spošto¬ vanjem, kakor ste noter šli. Z začudenjem pripovedujete aposteljnom, kaj ste videli. Po Božjem navdihnenji spoznajo, da ta posvečena skrinja zaveze se ne more po navadni, splošni šegi pokopati. Peter in Janez gresta zdaj v hišo in vidita ravno tako bliščobo, slišita pa tudi angeljsko petje: Češčena si Marija, milosti polna, Gospod je s teboj! Drugi angelji pa so peli: Devica pred porodom, v porodu in po porodu! Od takrat že so verni perve cerkve prečudno Mater Gospodovo s tem angeljskim petjem pozdravljali in častili; po ustnem izročilu se je to češčenje vedno ponavljalo do današnjega dne. Sveta apo- steljna Peter in Janez sta vsa zavzeta poslušala to nebeško petje in sta gledala presveto telo svoje kraljice. Da bi pa zvedela, kaj jima je početi, padeta na svoja kolena in prosita Gospoda za razsvit- Ijenje. Spoznala sta, da presvetega telesa ne smejo ne preobleči, ne se ga dotakniti. Po tem spoznanji volje Božje prine¬ sejo nosila, in ko nebeška bliščoba ne¬ koliko pojenja, primejo z vsem spošto¬ vanjem Marijin plašč, s kterim je bila ogernjena, in s svetim strahom vzdignejo prečisti, deviški zaklad, ter jo položijo na nosila, kakor je na postelji ležala. Lahko so to storili, ker niso čutili no¬ bene teže in zdelo se jim je, da so se le plašča dotaknili. Ko je bilo presveto 442 telo na nosila položeno, zginila je še bolj prečudna bliščoba; in vsi so lahko gle¬ dali in spoznali neizrečeno lepoto devi¬ škega obraza in njene roke, kakor je Go¬ spod sam v tolažilo vsem pričujočim vredil. Božja vsegamogočnost je storila, da te žive skrinje zaveze, v kteri si je Gospod sam stanovanje izvolil, ne v življenji, ne o smerti, nihče več ni videl, kakor le, kar je v človeškem občevanji potreba; to je, le njen častiti obraz, da so Marijo spoznali, in njene deviške roke, s kterimi je delala. Tako velika je bila skerb in pazljivost Božja oziroma spoštovanja prečiste Matere, da Kristus ni toliko skerbel za svoje lastno, z Božjo natoro sklenjeno Telo, kako za telo svoje deviške Matere. Njeno deviško telo je zakril in varoval bolj skerbno, kakor svoje lastno, kterega je v svojem britkem terpljenju za odrešenje sveta celo sleči pripustil. In gotovo je, da je preblažena Devica želela, da tudi po smerti njenega prečistega telesa nihče ni videl, nihče se ga ni dotaknil. Po Božji naredbi se je zbrala vsa množica vernih v Jeruzalemu in kar jih je bilo okoli tam, z gorečimi svečami. Tudi drugi prebivalci Jeruzalemskega mesta so se zbrali k slovesnemu pogrebu. Aposteljni vzdignejo presveto telo, ta pervi taber¬ nakelj Najvišega, in kakor novi duhovni evangeljske postave nesejo spravno skrinjo Božjih milosti na svojih ramah. V pre¬ lepem redu stopijo iz hiše na Sionskem hribu, da v dolgi versti spremijo ta ime¬ nitni sprevod skoz mesto v dolino Jozafat. To je bilo vidno spremstvo Jeruzalemskih prebivalcev. Zvraven je pa ta sprevod po¬ častila nevidna truma nebeških duhov, ktere je Jezus sam poslal, da so pri po¬ grebu njegove deviške Matere pričujoči bili. S tem neštevilnim vidnim in nevidnim spremstvom nebes in zemlje so šli s pre- blaženim telesom proti dolini Jozafat. Veliko čudežev se je zgodilo. Vsi bolni, ki so v velikem številu pričujoči bili, so ozdraveli. Veliko obsedenih je bilo odre¬ šenih, ker hudobni duhovi so bežali, ko so se bližali s presvetim merličem. Še veči pa je bil čudež, da se je veliko Judov in nevernikov spreobernilo. Takrat so se zavoljo Marije zakladi Božjega usmiljenja v vsej obilnosti odperli, veliko duš je spoznalo, da je Jezus Kristus resnično Bog in poslani Odrešenik sveta; in ti so sveti kerst sprejeli. Več dni so jih apo¬ steljni podučevali in kerščevali, kteri so ta dan sveto vero sprejeli. Aposteljni, ki so deviško telo Božje Matere nosili, pa tudi nekteri učenci, ki so za pogrebom pobožno šli, so bili pre¬ čudno razsvetljeni in oveseljeni. Zavoljo prijetne dišave, ktero so občutili, zavoljo nebeškega petja, ktero so slišali, in za¬ voljo druzih čudežev, ki so se zraven godili, se je zbralo čuda ljudstva. Vsi so hvalili in častili Boga, ki je tako čudno poveličal presveto telo svoje preblažene Matere; skesani in poterti so terkali na svoja persa. Tako v najlepšem redu dospejo do groba v dolini Jozafat. Pobožne Jeruza¬ lemske žene so grob preblažene Device z ljubeznjivo dišečimi cveticami ozaljšale. Ali ves ta balzamovi duh je bežal pred prijetnostjo rajske dišave, ktero je imelo presveto telo samo. Ko so odločene psalme speli, in je marsiktera tiha solza pretekla, sta zopet sveti Peter in sveti Janez z ravno tistim spoštovanjem in s tisto lah¬ koto vzdignila presveto telo z nosil, ter sta ga položila na dišeče cvetlice, v grob, z milim zaupanjem, da meso Gopodove Matere ravno tako ne bo strohljivosti podverženo, kakor ni strohnelo ono meso, ktero je Jezus Kristus na se vzel. Za- gernila sta ga še z drago tančico. Pri vsem tem pa so delale bolj angeljske, kakor človeške roke. 443 Grob je bil zapert s kamnom po do¬ mači šegi. Nebeške trume so se vernile nazaj. Tisuč angeljev varhov prečudne ne¬ beške kraljice pa so varovali presveto telo in peli svoje nebeške pesmi, s kterimi so jo do groba spremili. Ljudstvo se je razšlo, aposteljni in učenci so se podali nazaj v hišo na Sionsko goro, kjer je leto in dan ostala prijetna dišava, ktero je zapustilo telo Matere Božje. Ta hiša je bila zares svetišče in pribežališče vsem revnim in nadložnim, ki so v njej pomoči iskali in jo tudi prečudno prejeli. Aposteljni so sklenili, da nekteri zmed njih in zmed učencev naj čujejo pri grobu nebeške kraljice, dokler bodo slišali ne¬ beško godbo; vsi so želeli, videti konec tega čudeža. Zato so nekteri učili in ker- ščevali novo spreobernjene; drugi pa so bili pri grobu. Vsi pa so tiste tri dni več¬ krat bili pri grobu. Zmed vseh najzve¬ stejša sta bila tudi v tem zopet sveti Peter in sveti Janez. Če tudi sta po svojem opravilu bila večkrat v hiši na Sionski gori; vendar sta se kmalo vernila nazaj, kjer je bil zakopan njun predragi zaklad. Tri dni in tri noči so aposteljni in drugi verni čuli pri svetem grobu svoje nebeške kraljice, ter so hvalne pesmi in tihe molitve opravljali. Vse je žalovalo. Le nekteri terdovratni Judje, terši kot skala in grozovitniši kot tiger, ti niso pokazali nikakoršnega sočutja pri smerti svoje priprošnice in svoje srednice. Terdi, neobčutljivi so ostali, kakoršni so bili pri smerti svojega Zveličarja in Učenika. 4. Na grobu Matere Božje. Tri dni in tri noči so aposteljni in pobožni verni čuli pri grobu Matere Božje. Prepevali so psalme in združeno so mo¬ lili. Ljubezen, sveta ljubezen jih je ve¬ zala na presveto telo preblažene Device. Nebeško petje so slišali, to jim je bil dokaz, da presveto telo častijo in varu¬ jejo angelji Božji. Ostanimo še mi, vsaj en trenutek, v družbi aposteljnov na grobu naše pre¬ ljube Matere Marije. Ozrimo se v duhu nazaj na končano, na zemeljsko življenje presvete Device. O njeno življenje je bilo bogato obsejano z predragimi biseri vseh čednosti; je bilo vse okinčano s popolno vdanostjo v voljo Božjo; obrobljeno s predragim zlatom najčistejše ljubezni, zato je bila pa tudi njena smert tako lepa, tako sveta, tako lahka, brez vse britkosti in težave. O duša keršanska! skerbi že zdaj, skerbi vse svoje življenje, da bo tvoja zadnja ura tudi lahka, vesela, jasna in brez skerbi. Ne odlagaj, ne odrivaj naj- imenitniših opravil svojega časnega in večnega življenja na zadnje, negotove ure. Odpravi posebno skerbno in prej ko prej, vse dvomljive reči, poravnaj vso krivico, če tudi na videz čisto majhno, vredi ves nepokoj svoje vesti, pa ne odlašaj vsega tega; vsak odlog je silno nevaren in ne- spokornost pospešuje in zadnje ure pekel vse svoje moči napne, z vso silo pritiska, da ti serce in usta zapre in nič več po¬ praviti ne moreš. Priporočuj se Mariji, da ti bo smertno uro pomagala, se s teboj vojskovala. Zato jo pobožno časti vse svoje življenje, moli bolj zbrano „češčena si Marija;" zlasti zadnje besede v priprošnji zares priserčno izrekuj. Že zdaj pa zdihni k njej: O predobrotljiva Mati Marija, zares in priserčno se veselim tvoje tako lepe, v Božjih očeh tako drage smerti. Veselim se, da je bila spolnjena največa želja tvojega serca; veselim se, da je bila krona nebeška postavljena tvojemu presvetemu, z vsemi čednostmi ozaljšanemu življenju. Veselim se, da si prišla pred obličje Božje, da si povzdignjena tam v nebesih na kra¬ ljevi sedež, ki ti je bil na desnici tvojega 444 Božjega Sina od vekomaj pripravljen in odločen. Veselim se pa tudi zato, ker si pri odhodu iz tega sveta v mogočnost in v veličastvo nebeške kraljice povzdignjena; in sicer zato, da to moč in veličastvo obračaš v prid nam, svojim zapuščenim otrokom tu na zemlji. Bodi in stoj mi na strani, pri moji smerti. O sveta Ma¬ rija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in našo smertno uro. Amen. V. Marija v nebesih. I. Jezus pelja Marijino dušo v nebesa. veličanske slave in radosti, ktero izvoljeni v nebesih vživajo, piše sveti apostelj Pavelj ne more nihče dopo¬ vedati ; on pravi: „ Oko ni videlo, uho ni slišalo, in v serce človekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil tem, kteri ga lju¬ bijo«. (I. Kor. 2, 9.) Sveti Auguštin, eden najimenitniših cerkvenih učenikov, si je veliko prizadeval, da bi opisal slavo in srečo zveličanih prebivalcev. Ko je pa s svojim bistrim umom premišljeval nebeško veselje, prikaže se mu njegov zvest pri¬ jatelj, sveti Hieronim, ki je ravno takrat umeri in v veselje Gospodovo stopil, ter mu zaterdi, da zastonj je njegovo priza¬ devanje, zastonj njegov trud, ker nobeno pero in noben človeški jezik nikakor do¬ povedati ne more, kar svetniki v nebesih vživajo. Ko bi iz svetega pisma nič dru- zega ne vedeli, kakor samo to, da veselje izvoljenih Božjih je večno, preseže že samo to naš um, ki večnosti z vso svojo močjo preudariti ne more. Ker je Bog, večen in nespremenljiv, kterega izvoljeni v nebesih vživajo; zato je pa tudi ne¬ razumljiva slava vsacega, tudi najmanjšega svetnika tam v nebesih. Premišljevali smo dozdaj življenje naše ljube Gospe in Matere Marije. Ako sem že njeno pozemeljsko življenje tako slabo, tako nevkretno opisal, kako hočem še le dopovedati ali opisati njen veličastni vhod v stanovanje svet¬ nikov? Kaj hočem govoriti še le o njenej nebeški slavi? Kako hočem dopovedati, kaj tam dela? Kako velika je njena ma¬ terna skerb, kako mogočna njena pri¬ prošnja za nas, svoje zapuščene otroke? O vse to je nemogoče. Le kaj čisto ma¬ lega zamore o tem pisati moje revno pero; in to le, kar drugi pobožni učeniki pišejo o tem. Jezus, naš Zveličar, pripelja v nebesa prečisto dušo svoje Božje Matere. (Saj drugače, kakor človeško govoriti ne mo¬ remo.) Marije, edine zmed vseh ljudi, ni zadela nobena in nikakoršna sodba in pre¬ iskava. Nobenega odgovora ni bilo treba oziroma vseh neizmernih, prejetih milosti; izvoljena kraljica, prosta tistih postav, kterim so podverženi vsi Adamovi otroci, je izvzeta splošnega zadolženja. Tako tudi poslednji dan ne bo sojena, ampak prišla bo na desnici svojega Božjega Sina, ter bo ž Njim vred sodila vse ljudi. Gospod Jezus Kristus jo sam pripelja pred sedež presvete Trojice. Vpričo vseh zveličanih, ki so prevzeti tega čudeža, nagovori v svoji človeški natori večnega Očeta: Glej, večni Oče! moja pr eljubij ena Mati, Tvoja izvoljena Hči, in deviška 445 nevesta svetega Duha je prišla, da pre¬ vzame večni sedež in večno slavo, ktera je njenemu zasluženju pripravljena. Ona je edina zmed vseh Adamovih otrok ro¬ jena, cvetlica med ternjem, čista in lepa, vredna sedeža, kterega ne doseže nobena druga stvar. Ona je izvoljena, izvzeta zmed vseh stvari, njej je dan zaklad Božjega bitja in vseh milosti njegovih. Ona je milost našla v Božjih očeh. Prav je toraj, da sprejme plačilo, ktero se Ma¬ teri spodobi. Kolikor je bila v svojem življenji meni enaka, kolikor je stvari to mogoče, tako naj bo zdaj deležna tudi slave nebeške. Ta sklep včlovečene Besede je bil storjen v presveti Trojici. Presveta duša deviške Matere je bila na desnico njenega Sina, pravega Boga, na kraljevi sedež nerazdeljene Trojice postavljena, kamor ne človek, ne angelj nikdar, vso večnost, povzdignjen ne bo. To je posebnost naše velike kraljice in Gospe, da je na sedeži Božjega veličastva kot kraljica in vsi drugi so služabniki najvišega kralja. V tej po¬ sebni, vsem drugim stvarem nedosegljivi visokosti so zedinjeni vsi darovi spoznanja in vživanja, da Božja Mati spozna Božje neskončno bitje in vse njegove popolnosti, in ljubi in vživa njegove neizmerne skriv¬ nosti bolj, kakor vsi drugi izvoljeni svet¬ niki skupaj. Ako zveličani duhovi vživajo novo ve¬ selje, kakoršnega nobeno človeško serce tu na zemlji občutiti ne more, kadarkoli se kaka pozemeljska duša grehu in več¬ nemu pogubljenju izvije in v veselje svo¬ jega Gospoda pride; kdo pa bo nam do¬ povedal, kdo bo le misliti mogel tisto neizmerno radost, ktero so vživali vsi čisti duhovi, ko je najsvetejša, najčistejša duša preblažene Device se v nebesih prikazala? V Mariji so bili zedinjeni vsi darovi Božji, ona je imela vse prednosti in presegla zasluženje vseh svetnikov; zato po pravici 0 njej poje kraljevi prerok: „Kraljica stoji na tvoji desnici v zlatem oblačilu, ogernjena s pisano obleko u . (Ps. 44, 10.) O presrečni nebeški prebivalci, ko so za¬ gledali svojo kraljico v toliki slavi, v toliki lepoti! — O da bi jo tudi mi en¬ krat gledali! 2. Marija z dušo in s telesom v nebo vzeta. Po misli pobožnih duš je presveta duša preblažene Matere Božje že tretji dan vživala slavo nebeško, v večni delež odločeno. Gospod Bog je svojim izvoljenim naznanil svoj večni sklep, da se poverne Marijina preblažena duša nazaj na zemljo, da obudi svoje presveto telo in sklene ž njim, da bo Božja Mati povzdignjena z dušo in s telesom na kraljevi sedež na desnici svojega Božjega Sina, da ne bo čakala splošnega vstajenja. Spoznali so svetniki, da se nebeški kraljici spodobi ta posebna milost. Saj je ta resnica tudi nam vsem toliko ljuba in sveta, da bi hudobnega in nespametnega imenovali vsacega, ki bi jo tajiti hotel. Svetniki pa so jo spoznali bolj na tanjko, vedeli so celč uro in dan, ko jim je Vsegamo- gočni ta svoj večni sklep razodel. Vse preblažene človeške duše so Go¬ spoda hvalile za to dobroto; zlasti še duše pervih staršev Adama in Eve, potem Ana, Joahim in Jožef so posebno povzdi¬ govali Gospoda zavoljo tega čudeža Nje¬ gove vsegamogočnosti. Na povelje Božjega Sina je duša nebeške kraljice stopila v svoje deviško telo, ter ga je oživela in mu dala novo, neumerjoče in častito živ¬ ljenje, navdihovaje mu vse štiri darove svetlosti, neterpljivosti, luči in tankote, da je bila tudi v tem enaka Gospodu po Njegovem vstajenji. S temi novimi darovi ozaljšana se vzdigne Marija iz groba z dušo in s te¬ lesom. Kamen na grobu pa ni bil odvaljen. 446 V grobu je ostala le obleka in tančice, in sicer tako, kakor je bilo njeno pre¬ sveto telo zagernjeno. Kdo bi se pač lotil in bi popisati hotel lepoto, bliščobo in mičnost preblažene Device in Matere Božje po njenem vstajenji iz groba? Tega nihče ne premore. To naj bo zadosti, da tukaj pomislimo: Kakor je Božja Mati svojemu presvetemu Sinu v svojem deviškem te¬ lesu človeško podobo, in sicer najlepšo, najčistejšo, neomadežano, vsega greha ne¬ zmožno podobo odrešenja sveta dala, ravno tako je Gospod svoji preblaženi Materi, v povračilo v tem vstajenji, ali v tem pre- rojenji, dal novo sebi podobno lepoto in slavo. V tem prečudnem, Božjem djanji je storil vsak po svoji moči. Marija je Kristusa rodila, kolikor mogoče sebi ena¬ kega, in Kristus je Marijo obudil in jej svoje lastne slave podelil, kolikor je je gola stvar bila spretna. Vredi se nova procesija preč pri grobu z nebeško godbo in angeljskim petjem, ter se vzdigne v najviša nebesa. Svetniki in angelji stopijo v svojem redu v sveti raj, na zadnje Gospod Jezus Kristus, in na njegovi desnici je kraljica, oblečena z zlatom svoje neumerljivosti, tako veli¬ častna in lepa, da jo stermeči občudujejo vsi nebeški prebivalci. Vsi se v Marijo ozirajo in jo z novimi pesmi slavijo. Zdaj se slišijo tisti prelepo slavni izreki, ktere je že kralj Salomon zapisal: „Pridite hčere Sionske in poglejte svojo kraljico, ktero jutranje zvezde hvalijo in jo sinovi Najvišega slavijo in častijo. Kdo je ona, ki se iz puščave vzdiga, kakor dimni steber iz dišav mire in kadila?“ (Vis. pes. 3, 6.) „Kdo je ona, ki pride, kakor vzhajoča zarja, lepa kakor luna, izvo¬ ljena kakor solnce, strašna kakor zverstena vojskina truma?* (6, 9.) „Kdo je ona, ki pride iz puščave, polna oveseljenja, naslonjena na svojega ljubega^“ (8, 5.) Kdo je ona, ki Bogu samemu nad vse druge stvari dopade, in ktero je postavil na sedež svojega nedosegljivega veličastva? O čudež, kakoršnega nebesa še niso vi¬ dele ! O novost vredna neskončne modrosti! O čudež Božje vsegamogočnosti, ki je svojo Mater tako visoko povzdignil, tako veliko storil! O srečna, presrečna nebesa! dobila ste svojo kraljico; ona bo vam vekomaj kraljica in Gospa. 0 koliko, novo, rajsko veselje je pa tudi bilo preblaženi Materi Gospodovi, ko je videla zdaj vse neštevilne trume angeljev Božjih, videla njihovo lepoto, njihovo čistost in je občudovala njihovo ljubezen do vsegamogočnega Boga! O kakšen razloček! Tu na zemlji je živela v sredi nevernih, lahkomišljenih, hudobnih ljudi; zdaj pa je vsa obdana od milijonov čistih duhov, ki vsi hrepenijo in gorijo v presveti ljubezni do svojega Boga. O kakšna rajska bliščoba v tem veličastnem ognji prečiste ljubezni! Ali, kakor se majhna, slaba oljnata lučica zgubi v bliščeči svetlobi čistega solnca, tako nekako zginejo vse angeljske trume pred veličastvom in slavo Božjega Sina, kterega zdaj Njegova presrečna Mati z dušo in telesom v Njegovi nebeški luči gleda in vživa. O kakšno snidenje! o kakšen pogled! Zdaj je v vsi obilnosti poplačana za neskončno britkost, ktero je občutila, ko je svojega Sina na kri¬ ževem potu srečala. Zdaj vidi in spozna Njegovo Božje veličastvo. Vsa prevzeta rajskega veselja, neskončnega spoštovanja in materne ljubezni pade preblažena De¬ vica na svoja kolena in zakliče: Moj Bog in moj Sin! Jezus pa jo z otroško lju¬ beznijo vzdigne in jej pripusti, da počiva na Njegovem Božjem serci. Neizmerno morje novega veselja jo oblije, ko pelja Sin svojo Mater pred se¬ dež Božji, ki ga obdajajo Kerubim in Se- rafim, in Bog Oče pozdravi in objame 447 svojo preljubljeno hčer! Kakšno veselje, ko vidi in spozna v presveti Trojici sve¬ tega Duha, čigar preblažena nevesta je že tu na zemlji bila in bo zdaj vso ne¬ skončno večnost! V tem rajskem veselji se zopet snide s svojim preljubim ženi¬ nom, svetim Jožefom, vidi zraven sebe svoje ljube starše, Joahima in Ano, vidi vse svete duše, ki so po njeni priprošnji že vživale nebeško veselje. O duša moja! povzdigni, razširi se, napni vse moči svoje, da po svoji revni zmožnosti saj nekoliko občutiš ali razumiš nebeško rado vanje tega veličastnega vhoda v sveta nebesa! — O srečna, presrečna Marija, ozri se iz svetih nebes na nas zapuščene reve! Le en po¬ gled, o ljuba Mati Božja! 3. Marija kronana. Ko je prišla mati kralja Salomona pred Njegov sedež, vzdignil se je modri poglavar s svojega sedeža, je hitel svoji materi naproti, ter se je globoko priklonil in peljal svojo mater na desnico svojega slovečega, kraljevega sedeža. (III. Kralj. 2, 19.) Pozemeljskemu knezu se je zdelo spodobno, da je tako počastil svojo mater, ki po svoji človeški slabosti gotovo ni bila vselej zvesta Božjim zapovedani. Kako je počastil še le kralj nebeški, Sin Božji, v svoji hvaležnosti, pravici in ljubezni, svojo preljubljeno Mater, svojo prečisto in zvesto, v prebritkem terpljenji toliko skušeno Mater! Saj je pravično in se spodobi, da ona, ki je z Jezusom ternjevo krono zasramovanja in dušnih britkost nosila, je ž Njim tudi tam v nebesih Njegovega kraljevanja deležna. Saj se spodobi, da ona neomadežana, ki je zmed vseh stvari nebes in zemlje odbrana res¬ nična Mati Božja, je zdaj tudi spoznana in tam v nebesih slovesno postavljena Mati nebeškega kralja. Prav in spodobno je, da ona, kteri je tu na zemlji sam Sin Božji pokoren bil, tudi tam v nebesih se vdeležuje Njegovega vladanja in prejema počeščenje od vseh druzih stvari. Ko je naš Zveličar Jezus Kristus pred svojim terpljenjem od svojih ljubih učen¬ cev slovo jemal, prigovarjal jim je rekoč : »Vaše serce naj se ne prestraši... V hiši mojega Očeta je veliko prebivališč". (Jan. 14, 1, 2.) Vsak bo prejel, kakor si bo zaslužil, ter bo popolnoma zadovoljen, in kar bo ena največih milosti v večni slavi, da bo slehern ves srečen in ne bo nikogar zavidal ter se bodo vsi skupaj veselili in vekomaj radovali. Marija pa je bila povzdignjena na najvišo stopnjo, v najlepše prebivališče, na desnici preve- ličastnega sedeža presvete Trojice. Bog, ki je prečisto, neskončno bitje, sicer nima nikakoršnega sedeža; On napolnuje vse; pa nobena stvar Ga ne more zapopasti, nobena objeti, nobena obdati; On pa je povsodi in obdaja vse. Vendar, ker dru¬ gače kakor človeško govoriti ne moremo, pravimo, da ima Bog svoj sedež, kjer se svojim izvoljenim razodeva, kakor Gospod sam pravi, da se je vsedel s svojim Očetom na Njegov sedež. (Raz. 4, 21.) Tam je Kristus, kakor kralj, Gospod in najviši sodnik, svetniki pa so Njegovi služabniki, akoravno vživajo slavo in veličastvo, ki preseže vse človeške misli. Marija je, kakor kraljica na desnici svojega Sina, in kakor Gospa in zapovednica vsemu stvarjenju; in ona kraljuje tako, kakor kraljuje njen Sin, le v drugačnem pomenu. Ko je bila Marija prišla na kraljevi sedež, naznanil je Gospod Bog nebeškim prebivalcem milost in sprednost, ktere je imela zavoljo tega poveličevanja. Bog Oče, začetek vsega, je angeljem in svetnikom razodel: Naša hči Marija, izvoljena po našem večnem sklepu izmed vseh stvari, ni nikoli zgubila te njej podeljene spred- nosti, zato ima pravico do našega kra¬ ljestva, ktero naj jo spozna in ima kot svojo Gospo in kraljico. Včlovečena Beseda 448 pravi: Moji resnični in pravi Materi naj bodo podložne vse stvari, ktere sem vstvaril in odrešil; in kar jaz kot kralj imam, naj ima ona kot najvišja kraljica. Sveti Duh govori: Marija je moja zvesta nevesta, prijatljica in izvoljena; zato se jej spo¬ dobi kraljeva krona na vse večne čase. Že je pripravljena krona slave in ve¬ ličastva, krona tolike bliščobe in tolike veljave, kakoršne stvar ni videla ne imela poprej in je ne bo nobena več dobila. Pa kakšna je vendar ta krona, nebeški kraljici namenjena? O to ni krona zlata in z žlahtnimi biseri obsuta! O ne. Krona je napravljena iz predragih, prebogatih milosti in sprednosti, ktere je sam Vsega- mogočni ponižni Devici v vsi mogočni polnosti podelil. To krono ovija venec vere, upanja, ljubezni, zvestobe, čistosti, serčnosti in vdanosti. Ta venec prelepih čednosti si je Marija spletla, ker je z Božjo milostjo tako zvesto delala. Naj¬ žlahtnejši biser v tej častni kroni pa je otroška ljubezen, spoštovanje in hva¬ ležnost, ktero ima Zveličar sveta tudi tam v svojem veličastvu do svoje pre- blažene Matere; vsaj On tirja, da vsak človek spoštuje svoje starše, če bi celo tega vredni ne bili. To krono nebeške slave položi pre¬ sveta Trojica na glavo preblaženi Devici Mariji. Zdajci se sliši glas Vsegamogoč- nega, ki pravi: Prijatljica, izvoljena! ti si kraljica in Gospa vsem Serafinom in Ke¬ rubinom in vsem angeljskim korom. „F svoji lepoti začni, srečno hodi in kraljuj zavoljo resnice in pohlevnosti" . (Ps. 44, 5.) Po našem večnem sklepu ti damo moč in gospodstvo. Ker si bila polna milosti, pa si se deklo Gospodovo imenovala, bodi zdaj povzdignjena, kakor se spodobi, in sprejmi tebi podeljeno kraljevanje čez vse, kar je vsegamogočnost naša storila. S svojega kraljevega sedeža gospoduj do sredine zemlje in v moči, ktero ti damo, ti bo pokoren pekel z vsemi svojimi pre¬ bivalci ; bali se te bodo, kakor previsoke kraljice in Gospe duhovi vseh peklenskih temot in naših sovražnikov. Kraljuj čez zemljo in vse njene stvari. V tvojih rokah je nebes in dež v oblakih, in sadovi vse zemlje, da jih deliš po svoji naredbi. Zdaj si kraljica in Gospa vsem Ijuden: Smert in življenje ti je izročeno. Zdaj si kraljica, varhinja, priprošnica in Mati voj- skovalni cerkvi. Posebna varhinja si ker- šanskim kraljestvom. Vsem vernim, vsem Adamovim otrokom bodi verna pomočnica, kadarkoli te v svojih potrebah in težavah kličejo. Bodi prijatljica in dobrotnica vsem pravičnim, tolaži, okrepčuj jih, napolnuj, bogati jih z dobrotami po meri pobož¬ nosti, s ktero te bodo častili. V tvoje roke položimo vse darove naših milosti, da jih deliš. Vse milosti naše naj tečejo po tvojih maternih rokah. Ničesar ne bomo odrekli, kar boš ljudem želela dati. Na tvoje ustnice je izlita milost (Ps. 44, 3.) za vse, kar želiš v nebesih in na zemlji. V vsem naj ti bodo podložni angelji in ljudje; ker vse naše je tvoje, ker si ti vedno bila naša. Kraljevala boš na ve¬ komaj. Da se izpolni Božji sklep, na¬ znanil je vsegamogočni Bog vsem nebe¬ škim prebivalcem, naj skažejo podlož- nost preblaženi Materi in jo spoznajo svojo Kraljico in Gospo. Vsi jo počastijo i n pozdravijo svojo Gospo in Kraljico nebeško. To poveličanje in kronanje Ma¬ tere Božje je bilo Mariji prečudna slava, angeljem in svetnikom novo veselje in nova radost, presveti Trojici posebno do- padanje, vsem nebesom prečasten dan in nova slava. O duša moja! mar ne bi tudi ti saj majhno cvetličico vpletla v častni venec, v nebeško krono svoji ljubi Materi Mariji? O deni, jo deni, in sicer s tem, da pre- blaženo Devico in nebeško kraljico vedno priserčno, pa prav otroško častiš, njene 449 čednoti posnemaš in iz ljubezni do nje čistost in nedolžnost serca ohraniš. O kakšna radost ti bo v nebesih, ako boš enkrat pri pogledu te veličastne krone reči zamogla: »Tudi jaz sem en perešček priložila! “ 4. Prazni grob. • Pustimo zdaj našo ljubo Gospo in kraljico nebeško na desnici svojega pre- češčenega Sina, in podajmo se nazaj k aposteljnom in učencem, ki z objokanimi očmi žalujejo in čujejo pri grobu deviške Matere v dolini Jozafat. Kaj jih je der- žalo pri samotnem grobu? Ljubezen in spoštovanje do Gospodove Matere jim ni¬ kakor ni pripustilo, da bi le misliti mogli, da neomadežani tabernakelj Zveličarja sveta bi kdaj trohljivosti zapadel. Živo in ve¬ selo so se spominjali častitega vstajenja svojega Božjega učenika tretji dan. No¬ tranji glas, morebiti pa celo posebno raz- odenje, jim je rekel, da Gospod bo tudi svojo preblaženo Mater od smerti obudil. Ustno izročilo pravi, da sveti Peter in Janez, ki sta skoraj zmiraj pri grobu čula, sta tretji dan zapazila, da nebeška godba in petje je končano, da se več ne sliši; razsvetljena s svetim duhom, sta sodila, da Marija, prečista Mati Božja, je vstala in da je z dušo in s telesom vzeta v sveta nebesa. Presodili so to misel med seboj ter so se v tem vterdili. Smemo tudi verjeti, kar nam stari cerkveni očetje pripovedujejo, da je sveti Tomaž prepozno prišel v Jeruzalem in ni več videl žive preljubljene in častite Ma¬ tere Jezusove. Žal mu je bilo in priserčno je želel, vendar še enkrat videti presveti obraz preblažene Device. Zato je milo prosil, naj mu odprejo grob, ker je tako dolgo pot storil in prepozno prišel. Kdo bi ne verjel, da vsi aposteljni in vsi učenci so ravno tako priserčno želeli, videti še enkrat prelepi obraz Gospodove Matere ? j Ker sta Peter in Janez, in tudi drugi aposteljni so mislili, da Gospod je svojo Mater z dušo in telesom v nebesa vzel, je sveti Peter, poglavar svete cerkve, sklenil, da se hočejo te resnice popolnoma prepričati. Zato so zbrali vso množico vernih, ktera je bila pri smerti in pri grobu Gospodove Matere. Vsi pridejo k grobu. Sveti Peter je razložil svojo misel ter je hotel, naj bo sveti cerkvi razodet čudež, kteri bo vsem vernim vse čase častit, veličasten pa Gospodu in Njegovi presveti Porodnici. Vsi so priterdili misli in besedam poglavarja Kristusove cerkve. Na njegovo povelje vzdignejo kamen groba. Težko je vsem pri serci, strah in upanje jih prevzame. Nebeška vonjava puhti iz groba; čudna bliščoba se razgerne, vsi radovedno gledajo v grob. Ali grob je prazen, telesa nebeške kraljice ni več v njem. Le tančica, s ktero je bilo pre¬ sveto telo pregernjeno, in cvetlice, ktere so pobožne žene v grob djale, so bile še v grobu ter so lepo dišale. In zares! kako bi bilo nek strohnelo telo, v kterem je bilo življenje spočeto. Mariji je bila ravna in lahka pot v nebesa pripravljena. Saj je Kristus, resnica sama, rekel, da kjer je On, naj bo tudi Njegov učenec; mar ne bo posebno še Njegova Mati pri Njem? Ko je toraj grob odpert, zaženejo vsi glas začudenja in neznanega veselja. Vstala je presveta Devica in z dušo in s telesom je šla v nebesa, tega so vsi za terdno prepričani. Nova serčnost in živa vera pa se je vnela v sercih vseh vernih, kterikoli so slišali ta veseli glas. Saj je vsegamogočni Bog tako očitno pokazal, da ima v svojem mogočnem varstvu sveto cerkev in da pre¬ obilno plačuje zvestobo, ljubezen in vdanost vsem svojim ljubim. V terdnem zaupanji, da imajo zdaj mogočno priproš- nico tam v nebesih, bili so aposteljni uterjeni ter so na svojih potih, zlasti še 29 450 oh uri britkostih in težavah, še posebno ob uri grozovitega mučenja, spoznali in čutili pomoč svoje nebeške Gospe. O smertni uri jim je Marija proti prišla in je njihove duše pred Jezusa v nebesa spremila. 5. Marija je res v nebesih. Splošna vera cele katoliške cerkve od apostoljskih časov do današnjega dne je, da ljuba Mati Božja je s svojim pre¬ čistim poveličanim telesom v svetih nebesih. Tudi mi vsi veselo in terdno verujemo prečudno vnebovzetje preblažene Device in Matere; vendar naj nektere dokaze na¬ štejem, da si še bolj vterdimo naše pre¬ pričanje. Že praznik vnebovzetja Device Marije nam spričuje to veselo resnico. Ta praznik so verni že v pervih časih keršanstva ob¬ hajali. Gotovo je, da o času cesarja Kon¬ stantina Velikega, ki je umeri tri sto in sedem in tridesetega leta, so po Jutrovem prav slovesno obhajali ta praznik. V še¬ stem stoletji najdemo zapisano, da tudi po naših deželah je bil ta spomin eden največih praznikov. Tudi cerkvene mo¬ litve tega praznika nam kažejo, da sveta cerkev ta častni dan nebeške kraljice ob¬ haja spomin, da ni le vzeta njena duša, ampak vzeto tudi njeno telo v nebesa. Cesar Marcijan je v sredi petega sto¬ letja poklical Jeruzalemskega škofa Ju- venala v Carigrad, ter ga je vprašal, je li telo Matere Božje še v grobu pri Je¬ ruzalemu, da bi ga slovesno prenesel v veličastno cerkev, ktero je njegova žena Pulherija zidala. Škof pa mu je povedal, da preblažena Devica je bila z dušo in telesom v nebesa vzeta, in da po vsi Palestini se spomin njenega veličastnega vnebovzetja slovesno obhaja. Zares še nihče se ni upal dokazati, da bi bil videl ali imel kako svetinjo Marijinega presve¬ tega telesa. Sveti Gregor, Tourski škof, ki je živel v sredi šestega stoletja, tudi v svojih spisih očitno spričuje, da neomadežana Devica je bila s telesom vred v nebesa vzeta. Eden najimenitnejših papežev, sveti Gregor pervi, je v čast v nebo vzete Ma¬ tere Božje zapovedal to le lepo molitev: »Prosimo te, o Gospod! da nam zdatno pomoč dodeliš v slovesnem praznovanji tega dneva, v kterem je Božja Porodnica sicer časno umerla, pa s smertnimi vezi ni oklenjena bila". Sveta cerkev na Jutrovem je ta splošni nauk tako terdno verovala, da je v ar¬ menskem zboru leta trinajst sto in dva in štiridesetega očitno razglasila: »Znano naj bo vsem, da armenska cerkev veruje in terdi, da presveta Porodnica Božja je bila po moči Kristusovi s telesom in z dušo v nebesa vzeta. Ko sta nesrečna krivoverca Luter in Kalvin sveto vero kazila in tergala, rekla je gerška cerkev v Jeruzalemskem zboru: »Presveta De¬ vica je ne le veliko in prečudno znamenje na zemlji, ampak ona je tudi veliko in prečudno znamenje v nebesih, kamor je bila z dušo in s telesom vzeta; ker, ako- ravno je bilo njeno neomadežano telo v grobu zaperto, se je, kakor telo Gospo¬ dovo, tretji dan v nebesa povzdignilo". Smert je plačilo nesrečnega greha. Smert in trohnenje je po nevošljivosti hudobnega duha in po grehu na svet prišlo. Ker je pa Vsegamogočni tako velik čudež storil, da je presveto Devico ob¬ varoval vsega madeža greha, spodobilo se je pač, da je storil tudi manjši čudež, kterega je še pravica zahtevala, in je neomadežano obvarovala tudi kazni tega greha, gerdih, pokončalnih červov, in ostudnega trohnenja. Tudi čast Matere Božje tirja njeno telesno vnebovzetje. Z grozo se brani verno serce že te misli, da bi telo pre¬ blažene Matere Božje kdaj trohnobi zapasti 451 moglo. Ker je Marija kralju večne slave svoje deviško telo v stanovanje dala, je pač tudi prav in spodobno, da tudi Gospod svojo ljubljeno Mater v kraljestvo svoje večne slave vzame; kakor to sveti Ber¬ nard lepo opiše, ko pravi: „Ko je Gospod na svet prišel, sprejela Ga je Marija v prežlahtno stanovanje, v tempelj svojega deviškega naročja; zato je Gospod tudi njo današnji dan povzdignil na preveli- častni sedež svojega nebeškega kraljestva. Kteri človeški duh si zamore misliti slavo, v kteri je prečastita devica bila v nebo vzeta ? Kdo si zamore misliti spoštovanje in ljubezen, s ktero so jej naproti prišle vse nebeške trume? Kdo bo razumel slavne pesmi, s kterimi so jo spremili pred njenega Božjega Sina? Kdo še le ve, kako ljubeznjivo in veselo jo je Go¬ spod sprejel in jo povzdignil visoko čez vse druge stvari!“ In še dostavlja ta sveti učenik: „Skrivnostno je včlovečenje Kristusovo in vnebovzetje Marijino; kdo zamore to dvoje vredno in spodobno opi¬ sati? Kakor je Marija tu na zemlji vse druge presegla v polnosti Božje milosti; ravno tako tam v nebesih preseže vse v polnosti njej posebej podeljene nebeške slave. Saj je Marija kraljica angeljev, kra¬ ljica očakov, kraljica prerokov, kraljica aposteljnov, kraljica mučenikov, kraljica devic, kraljica sveh svetnikov; ker je kra¬ ljica brez madeža izvirnega greha spočeta". Tudi očak Henoh je bil v raj po¬ stavljen, kakor pravi sveto pismo. (Sir. 44, 16.) Tudi prerok Elija se je v go¬ rečem ognji peljal v nebesa. Zato pravi imenitni papež Benedikt XIV., da hu¬ dobno in smešno, nespametno in neumno bi bilo, dvomiti nad tem tolažilnem, to¬ liko uterjenem nauku. Zemlja ni obder- žala tega, kar je nebeškega; trohnoba se ni dotaknila, kar je neomadežanega bilo. Zato je neomadežano telo s prečisto dušo vred bilo vzeto v sveto nebo. 6« Sreča Marijina. Po besedah svetega Pavla nihče raz¬ umeti ne more, kako neskončno srečo je Bog v nebesih pripravil njim, ki Ga tu na zemlji ljubijo. Kdo bo pa še le raz¬ umel, kaj je Bog pripravil njej, ki Ga je na zemlji rodila? Kakošno veličastvo je Vsegamogočni odločil svoji preljubljeni Materi, ki Ga je tukaj bolj ljubila, kakor vsi drugi ljudje? Sveto pismo in cerkveni učeniki nas učijo, da v nebesih so razne stopinje slave in zveličanja po zasluženji in časti. Veče zveličanje, ali višja stopnja nebeške slave je mogoča tako, da bodo priprav¬ nosti in zmožnosti zveličanih razširjene in spretneje, da nebeško veselje v obil¬ nejši meri vživati zamorejo. Spoznanje bo razsvetljeno, da Božje nerazumljivo bitje bolj spoznajo. Čutnost bo uterjena, da lepoto nebeških prostorov, lepoto nebeških prebivalcev, pred vsem pa veličastvo Boga samega priserčnejše občuti in občuduje. Volja bo okrepčana, da se v viši stopnji Bogu vda in ž Njim sklene. Po tem nauku, ljuba duša keršanska! zamoreš nekoliko soditi, da zveličanje Matere Božje tam v nebesih preseže vse človeške misli. Saj je Marija že tu na zemlji Boga in Njegove skrivnosti najbolj spoznala. Saj je imela že tukaj za Boga in za vse Božje vse vneto serce. Saj je bila njena volja vsa z voljo Božjo sklenjena. Zdaj pa je njeno poveličanje, njeno plačilo v nebesih ravno v pomnoženji in razširjenji teh zmožnosti njene prelepe, neomadežane duše. Kakor morje bila je velika Marijina potertnost tu na zemlji, pravi prerok (Žal. pes. 2, 13.). Kakor morje velika, še veča mora zdaj biti njena blažena ra¬ dost v nebesih. Marija preseže v teh zmožnostih, pa tudi v čednosti in svetosti vse izvoljene Božje; zato je pa tudi njeno plačilo večje 452 in njeno zveličanje obilnejše; saj pravi sveti apostelj: „Kdor seje v obilnosti, bo tudi v obilnosti žel“. (II. Kor. 9, 6.) Ker je Marija kraljica vseh nebes in je najbližej Boga, vživa tudi višo stopinjo zveličanja, kakor vsi angelji in svetniki. „ Kakor pri vshodu sobica zgine vsa svet¬ loba zvezd in lune, tako zakrije Marija bliščobo angeljev in svetnikov v nebesih", pravi sveti Peter Damijan. Sveti Bernard pa uči, da zveličani v nebesih imajo vsak svoj sedež v slavi Božji, Marija pa je tako prenapolnjena, da nobena stvar z Bogom tako sklenjena biti ne more. O zato častimo tudi mi Marijo, Mater Jezusovo! Saj so jo vsi pravoverni vseh časov častili in slavili. Odkar jo je angelj Gospodov milosti polno imenoval, razlega se njena slava vsa stoletja; in mi bi je ne častili, ne slavili ? Po vseh krajih cele zemlje jo dan na dan, vsak trenutek, po¬ božne duše neprenehoma častd in poveli¬ čujejo; in mi bi se ne pridružili temu veličastnemu koru? Cerkve, soseske, cela kraljestva se izročujejo njenemu mogoč¬ nemu varstvu; in kje je katoliška cerkev, kje je keršanska vas, kje je verna hiša, ki bi Marijine podobe ne imela? Zedi- njajmo se tudi mi s temi pobožnimi gla¬ sovi in častimo Marijo; zlasti še, da po¬ snemamo njene čednosti, ki so nam zares lepe, odperte bukve. Veselimo se spred- nosti in veličastva naše ljube Gospe Marije. S svetim Anzelmom zdihnimo: »Vesel vsem vernim je dan spomina tvojega vnebovzetja ; ker nas opomni veličastnega poveličanja, ktero ti je, o presveta Marija! pripravil tvoj Sin, Jezus Kristus! Veli¬ časten in slaven je ta dan, ker nisi bila le ti, o Gospa! čez vse povzdignjena; ampak Gospod je ta dan z bliščobo tvo¬ jega neomadežanega devištva, z novim bi¬ serom ozaljšal nebesa, v ktera si ti prišla. Vsi zavzeti, na novo oveseljeni so bili •ta dan celo angelji, ki so od začetka stvarjenja v nebesih prebivali. Ta dan je bila porosena tudi zemlja s preljubez- njivo radostjo, ker vedela je, da si hči te zemlje; pa je tudi zvedela, da si po¬ vzdignjena na sedež vsegamogočnega Stvar¬ nika. Zavoljo te posebne milosti, s ktero te je, o preljubeznjiva kraljica mojega serca, Gospod Bog tako visoko povzdignil, sprosi mi, da tudi mene enkrat vdeleži večnega življenja. Sveta Marija, nebeška kraljica! jaz ne bom jenjal, te častiti in slaviti svojo kraljico; ker teh ne zapustiš, ki v tebe zaupajo!“ 7. Marija v nebesih za nas skerbi. Dolgo je že to moje revno pisanje. Na široko sem popisal Marijino čast tu na zemlji. Kolikor je mogoče sem tudi obširno narisal slavo Matere Božje tam v nebesih. Morebiti bo marsikomu že vse predolgo to premišljevanje. Ali, ljuba ker¬ šanska duša! imej poterpljenje z menoj. Kar človek rad ima, tega se težko tvega; kar le kolikanj ljubi, od tega se ne more z lepa ločiti; in če tudi ve, da tega, kar ljubi imeti, posesti ne more; vendar se le še ozira po tem, na kar je navezano njegovo serce. — Povzdignjena je Marija, naša ljuba Mati, v sveta nebesa, spremili smo jo v duhu tje med angeljske kore — do sedeža presvete Trojice. Milo se ozi¬ ramo za njo iz te solzne doline. O kako bomo prišli tudi mi k njej, v svoj pravi dom? Kdaj se bomo snideli s svojo pre¬ ljubo Materjo tam v družbi angeljev in svetnikov? Kakor majhno dete hrepeni in zvija svoje roke po svoji ljubi materi, ker brez nje živeti ne more; tako naj se obrača naše serce proti svetim ne¬ besom, kjer je Marija, naša Mati! Tudi ona, nebeška kraljica, se ozira na nas, svoje zapuščene otroke; kolikor bolj mi hrepenimo po njej, toliko bolj ona skerbi za nas. Ker ravno ta resnica nas vse 453 tako tolaži, premišljujmo in oglejmo si jo le še od vseh strani. Kaj dela nebeška kraljica v svetih nebesih? O kdo nam bo to dopovedal? Človeku je prirojeno, da mora nekaj po¬ četi. Ker ima človek dušo in telo, raz¬ odeva se tudi njegovo djanje znotranje in zunanje. Zato je Bog že naše perve starše, že pred grehom, postavil v vert veselja, da bi ga obdelovala. (I. Mojz. 2, 15.) Ker pa človek tudi v nebesa seboj vzame človeško naturo, le bolj požlaht- njeno, zato so tudi zveličani v nebesih po svoje delavni. Tako tudi o svoji pre¬ ljubi Materi, nebeški kraljici Mariji lahko rečemo, da njeno zveličanje v nebesih je delavno. Njena delavnost pa je dvojna, obernjena gori na Boga in doli na ljudi. Sveti evangelist Janez je imel na otoku Patmos prečudno nebeško prikazen. Na Sionski gori je videl Jagnje in ž Njim sto in štiri in štirideset tisuč izvoljenih, kteri so imeli Njegovo ime in ime Nje¬ govega Očeta na svojih čelih. „ Slišal je glas, kakor glas citrarjev; in so peli novo pesem, ktere nihče drugi ni mogel peti, kakor oni odkupljeni iz zemlje. Ti — per- vine — hodijo za Jagnjetom, kamorkoli gre 11 . (Skriv. raz. 14, 1—4.) Kdo pa vodi to prečastno spremstvo Vsegamogočnega? Kdo drugi, kakor kraljica nebeška! Kdo drugi, kakor prečista Devica Marija! Ona časti, slavi in moli neprenehoma trikrat svetega Boga v nebesih, to je pervo, zve- ličansko delo nebeške kraljice. Marijina delavnost je pa obernjena tudi doli na to solzno dolino, na nas, ki smo njeni otroci. Ni je duše na zemlji, za ktero bi Mati Božja ne skerbela. Ta mater. S porodom dobijo žene pravico do lepega imena „mati“. Tudi Marija pre¬ jema nas svoje otroke od Boga, kakor poseben dar, nas nosi v svojem maternem sercu, ter nam kliče, kakor nekdaj sveti Pavelj svojim ljubljenim Galačanom: „Moji otročiči! ktere spet rodim, dokler ni Kri¬ stus upodobljen v vas.“ (4, 19.) Po pra¬ vici obernemo na Marijo, kar sveti Ci- prijan o sveti cerkvi pravi: „ Ona je edina Mati prav veliko otrokom, ktere z ne¬ beško rodovitnostjo rodi. Njej bodimo hvaležni za duhovno rojstvo naše: z nje¬ nim mlekom smo hranjeni, z njenim du¬ hom poživljeni. Ona nas za Boga rodi ter nas pripravlja za sveti raj. Kdor Ma¬ rije ne spozna Matere svoje, tudi Boga Očeta svojega imenovati ne more. O kdo bo nam dal otroško serce, da bi spoznali veliko materno ljubezen Marijino? Kdo bo očistil naš um, da spoznamo dobroto Marijino? Kdo nam bo dal dušne oči, da vidimo lepoto te ljubezni? Marija nas ljubi prav goreče, pre¬ čudno skerbno, vedno delavno in stano¬ vitno. Marija razodeva vedno nove pripo¬ močke, s kterimi se nam skerbna Mati skazuje. Miloserčna nam je v vseh po¬ trebah naših. Njeno usmiljenje preseže ljubezen vseh ljudi. Zato nam kliče sveti Bernard: „Pridite in hitite k tej krotki Materi; saj ona nima nič ostrega nad seboj; nič kar bi vam boječnost ali strah delalo. Ona je vsa mila, zato jo modri Sirah primerja mleku, in volni na roki“. Sveti Ambrož jo primerja mam, z neba poslani, ki ima vse razveseljenje in slad¬ kost vsakoršnega okusa v sebi. (Mod. 16, 20.) Vendar je to le revna podoba mile ljubezni preblažene Device, ki preskerb- Ijuje miljone otrok, pa vsakemu dati zna, kar potrebuje. Sveti Auguštin jo primerja obljubljeni deželi, ki je bila tako rodo- njena materna ljubezen je neskončno ve¬ lika. Marija sama pravi: „Jaz sem Mati lepe ljubezni 11 . (Sir. 24, 24.) Ako bi mi ljubezen vseh mater celega sveta zedinili in bi jo primerili Marijinej ljubezni do nas, skoraj bi zginila vsa ljubezen druzih vitna, da se je mleka in medli cedila; I on želi, da bi nikakoršne dežele ne iskal, 454 kdor je našel preblaženo Devico, kajti ona je najprijetniše domovje, ktero je Bog zveličanim obljubil. Zato so milovanja vredni, kteri nimajo nobenega serca, no¬ benega nagnjenja do Marije. Sveti Pavelj pravi: „Ce pa kdo Kristusovega duha nima, ta ni njen. O bodimo mi vsi njeni zvesti otroci, kakor je ona nam vedno zvesta Mati. „ Njena ljubezen do nas je močna, kakor smeri, njeni žarki prese¬ žejo ogenj in plamen. Vse vode ne mo¬ rejo pogasiti njene ljubezni do nas“. (Vis. pes. 8, 6, 7.) Njena ljubezen ne jenja, dokler nas ne pripelja v sveta nebesa. Tam bomo v njej, po njej in ž njo vži- vali preljubeznjivi sad večnega veselja, kterega nam je pridobila njena materna lju¬ bezen. Tam še le bo naša ljubezen se vkoreninila, da se spreminljivosti in omah¬ ljivosti bali ne bomo. Tam jo bomo tudi mi resnično ljubili, in ona nas bo ljubila. Tam bomo spoznali, kaj vse je za nas storila, ter jo bomo vekomaj zato hva¬ lili in častili. Tam bomo mi zares njeni otroci, in ona nam bo večno ljuba Mati; vsi skupaj pa bomo Božji. O presrečno veselje! o sladek sad svete ljubezni! o blažena večnost! Da bomo pa zagotovljeni te priserčne ljubezni, ktero naša nebeška Mati do nas ima, bodimo jej hvaležni. Sveti Ciril pravi: „Kakor Vsegamogočni ne meče psom sve¬ tega, ampak pečat svoje milosti vtisne tam, kjer najde pripravljeno serce; tako tudi preblažena Devica svojo neizmerno radodarnost vstavi onim, ktere si je brez njihovega zasluženja izvolila, pa jej ni- kakoršne hvaležnosti ne skazujejo". Ravno Marijina ljubezen naj nas toraj posebno spodbuja, da jej toliko zvestejše služimo, in novih dobrot vredni postanemo. Kako bi Marija, nebeška kraljica, ljubila ali nove milosti delila njim, ki bi je ne ča¬ stili in bi v svoji lenobi roke križem deržali ? Bolj v čednosti napredujemo, bolj bomo Bogu dopadljivi. Ravno s tem bomo tudi preblaženi Devici dopadli. Sinu Bož¬ jemu se bližamo, kolikor bližej smo Nje¬ govi Materi. Z nasprotno ljubeznijo bomo tudi njeno ljubezen ne le ohranili, ampak le še množili. To svojo ljubezen bomo skazovali s tem, da terdno in popolnoma zaupamo na njeno mogočno priprošnjo in da resnično posnemamo njene prelepe čed¬ nosti: zlasti njeno ponižnost, njeno po¬ korščino, njeno ljubezen do molitve, njeno tihoto, njeno zatajevanje in ljubezen do bližnjega. „Otroci naj bodo svojemu očetu podobni", pravi sveti Auguštin. Nebe¬ škemu Očetu pa bomo gotovo dopadljivi, ako bomo svoji nebeški Materi vedno bolj podobni. Ako bomo Mariji vedno bolj po¬ dobni, njeni resnični otroci, gotovo nam bo milo klicala: Kjer sem jaz, naj bodo tudi moji otroci! Prav in spodobno je toraj, da se ne¬ prenehoma oziramo iz te solzne doline v sveta nebesa in pred sedež nebeške kra¬ ljice, svoje veličastne in mogočne pri- prošnice, da pred sedež svoje ljube Matere vsak dan pošiljamo svoje prošnje in mo¬ litve, svoje zdihovanje in pritožbe, pa tudi svojo zahvalo in svoje častenje. Saj je vedno odperto, vedno pripravljeno ma¬ terno serce, ki ljubeznjivo sprejema vse klice terpečih, vojskovalnih in pobožnih duš. Da sprejema zdihovanje vseh nad¬ ležnih in njih prošnje svojemu Božjemu Sinu izročuje in priporočuje, to je vsak¬ danje delo usmiljene Matere Božje, dokler terpeči in zaupljivi ljudje na zemlji živijo. Ravno to je, preljuba keršanska duša! kar ti priserčno želim popisati v drugem delu teh bukev. Rad bi ti pokazal prečudno zvezo, v kteri je preblažena De¬ vica in Mati Marija vedno z vojskovalno cerkvijo na tej zemlji, pa bi te tudi rad prepričal, v kakšni zvezi je nebeška kraljica s teboj in z vsakim Adamovim otrokom. 455 Ali, kakor očitno spoznam, da zares pre- derzna je bila misel, opisati Marijino po- zemeljsko življenje, tako se bojim doka¬ zovati, kako velika je Marijina ljubezen in kako ljubeznjivo še zdaj za nas skerbi. Kakor je to pisanje na vse strani po¬ manjkljivo, zares prerevno in nevkretno, tako se bojim, da tudi drugo nič boljše ne bo. Zato prosim, ljuba duša keršanska! imej poterpljenje z menoj! Zdaj pa se obernem k tebi, o ljuba Mati Božja! ... O veličastna nebeška kraljica! ako se ozrem pred sedež tvo¬ jega veličastva in tvoje moči in te vidim na desnici tvojega Božjega Sina, povzdig¬ njeno nad vse angelje in svetnike, obide me strah in groza. Kaj sem mislil, da sem se lotil tega dela? Oh, sram me je! bežal bi pred teboj in se skril! Pa, o Marija! kam hočem iti? kam in zakaj bežati? saj si ti v vsi tvoji neskončni, nebeški slavi še zmiraj preljubeznjiva, premila in priserčna Mati! O kako me tolaži resnica, ktero uči tvoj posebni častilec, sveti Alfonz, da ti, o Marija če si tudi še tako visoko pov¬ zdignjena, vendar nas ubozih, zapuščenih Evinih otrok pozabiti ne moreš, in da je tvoje usmiljenje do nas vedno le še veče. To poterduje moje zaupanje in veselo se oziram proti svetim nebesom k tebi, o kraljica in Mati moja! Bližej si studencu večnega zveličanja, ložej nam milost deliš. Zdaj z Bogom sklenjena še bolj spoznaš naše reve in nadloge, kakor si jih po¬ znala nekdaj tu na zemlji. Pred tvoj kraljevi sedež se v duhu pogreznem in padem na svoja kolena. Ponižno, pa vendar zaupljivo položim v tvoje materno naročje svoje prošnje in svoje želje. Ozri se, o moja kraljica, o moja Gospa, o moja Mati, ozri se na-me in poglej me ubozega grešnika s svojimi milostljivimi očmi! O ne zaverzi me! Ge sem kaj milosti našel v tvojih očeh, pre¬ lepo te prosim: Blagoslovi ti to moje prerevno delo, ktero sem tvoj najnevred- nejši otrok spisal v veče počeščenje tvoje in tvojega deviškega ženina, svetega Jo¬ žefa. Ake sem milost našel v tvojem pre¬ svetem sercu, prosim te še premilo, tako lepo, kakor te je kdaj tvoj najzvestejši služabnik prosil: blagoslovi vsacega, ki bo ta revni popis bral ali brati slišal, in skerbi za vse te s svojo materno lju¬ beznijo in pripelji gotovo vse k sebi v sveta nebesa. O še več! o Marija! ne zameri moji prederznosti! Zavoljo tega prerevnega spisa reši toliko duš in zveličaj jih, kolikor čerk je v teh bukvah! — 0 ne zapusti pa tudi mene, prosi za me! skerbi za me, da bom tudi jaz en¬ krat tako srečen, da te v tvojem veli¬ častvu gledam, in te vso večnost ljubim! O Marija, ne zapusti me! — O kraljica nebeška: še enkrat: Ne zapusti me! O predobrotljivi vsegamogočni Bog! premišljeval sem čudeže Tvoje modrosti in Tvoje milosti v izvolitvi, v življenji, v terpljenji, v smerti in v poveličanji preblažene Device in Matere Božje Ma¬ rije; veselo sem se spominjal posebnih milosti, ktere si skazal tudi svetemu Jo¬ žefu, kterega si odbral rednika svojemu Edinorojenemu in čistega ženina neoma- dežani Materi. Sprejmi, o Bog! ponižno zahvalo za vse te neizmerno velike mi¬ losti, ktere si Mariji in svetemu Jožefu skazal iz ljubezni do nas zagrešenih ljudi! Posebna hvala ti bodi, da si v svoji neskončni milosti in dobroti nam dal Marijo toliko sveto Mater in tako mogočno priprošnico! Vse te neizmerne sprednosti Matere Božje in svetega Jo¬ žefa in vse zasluženje in čednosti teh Tvojih pervih ljubljencev, darujem Tebi, o moj Bog! v prijetno in zdatno spravo 456 za vse svoje grehe in za grehe vseh ljudi. Zavoljo milosti polne nebeške kra¬ ljice in njenega prečistega ženina, Te prosim, bodi nam milostljiv v življenji in v smerti! Amen! Jezus, Marija, Jožef, Vam darujem svoje serce, svojo dušo in svoje življenje! Jezus, Marija, Jožef, pomagajte mi v smertnem boji! Jezus,. Marija, Jožef, naj se moja duša loči z Vami v miru! AMEN. Opazka. Viri, po kterih sem pisal ta I. del „Življenja preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa", so mi bili: Monat-Rosen. Insbruck. — Leben d. allers. J. Maria n. ihr. glorr. Brantigams d. h. Josef von P. B. Rohner. — Nazaret und Betlehem. — Sendbothe d. h. Josef v. Dr. Jos. Deckert. •— Marzveilchen v. D. Jos. Deckert. — Popotovanje v sv. deželo. Luk. Jeran. — Herz Maria-Bliithen, — Offenharungen d. Maria Agreda in Ka T ‘ , "' ,r 'ch. —St. Benedikta Stimmen. — Kristusovo življenje. Stef. Kocjančič. — Molu — Vec druzih bukev. I vin Stran 3. Simeon in Ana .331 4. Darovanje 333 5. Pervi meč za Marijino serce . . . 335 X. Beg v Egipt. 1. Jok in stok 338 2. Drugi meč za Marijino serce . . . 340 3. Beg 343 4. Puščava .344 5. Na ptujem 346 6. Nazaj v domovino 348 XI. Marija zgubi Jezusa. 1. Sveta družina v Nazaretu . . . 351 2. Romanje v Jeruzalem 352 3. Zguba neizrečena 353 4. Tretji meč za Marijino serce . . . 354 5. Sveto snidenje 357 6. V cerkvi 360 XII. Jezus je svojim staršem pokoren. 1. Jezus je pokoren 361 2. Jezus raste 362 3. SPeta družina 362 4. Hišni red .364 5. Sveto ogledalo ....... 365 V. Marija vdova. I. Smert Jožefova. 1. Srečna bolezen 368 2. Sladka smert 369 3. Sveti Jožef pri pravičnih stare zaveze 371 4. Sveti Jožef v nebesih 372 II. Mati Odrešenikova. 1. Ločitev 375 2. Marija sama 376 3. Gospod v puščavi 377 4. Ženitnima 379 5. Zadrega 380 6. Pervi čudež 381 III. Mati učenikova. 1. Čas poskušnje 383 2. Marijina ponižnost in njega sreča . 384 3. Marijina britkost 386 4. Podoba Golgate 387 IV. Žalostna Mati Božja na križevem potu. 1. Slovo 389 2. Marija terpi 390 3. Kozana! — Križan naj bo! . . . 391 4. Četerti meč za Marijino serce . . 394 5. Premišljevanje 396 6. Naš dobiček 397 V. Žalostna Mati Božja pod križem. 1. Stabat mater 399 2. Za nas terpi 401 3. Tri dolge ure, in peti meč za Marijino serce'- 4. Žeja 5. Svet testament 6. Marija naša Mati 7. Bodimo Marijini VI. Marija pri smerti Jezusovi. 1. Marija le še stoji poleg križa . . 2. Šesti meč za Marijino serce . . . « 3. Jezusa snamejo s križa in Ga Mariji na naročje položijo 4: Žalostna Mati Božja 5. Maziljenje 6. Sedmi meč za Marijino serca . . 7. Pervi sveti križev pot 8. Sedem Marijinih besedi . . . . VI. Marija v nebo vzeta. I. Marijino veselje. 1. Marija tolaži aposteljne . . . . 2. Materno hrepenenje 3. Jezus se Mariji prikaže .... 4. Aleluja 5. Jezus in Marija 6. Zadnji dan 7. Gospodov vnebohod II. Marija naša mati. 1. Kraljica aposteljnov 2. Nevesta svetega Duha 3. Marija in katoliška cerkev . . . III. Marijina zadnja leta. 1. Marija v Jeruzalemu 2. Popotovanje v Efez 3. Nazaj v Jeruzalem 4. Priserčno hrepenenje zadnje ure . . IV. Marijina smert. 1. Marijin testament 2. Popotovanje je končano. Zedinjenje z Bogom 3. Sveti grob 4. Na grobu Matere Božje .... V. Marija v nebesih. 1. Jezus pelja Marijino dušo v nebesa 2. Marija z dušo in telesom v nebesa vzeta 3. Marija kronana 4. Prazni grob 5. Marija je res v nebesih .... 6. Sreča Marijina 7. Marija v nebesih za nas skerbi . . Stran 402 403 405 407 408 411 412 413 414 416 416 418 419 421 422 423 424 424 426 427 428 429 430 431 432 434 435 436 438 441 443 444 445 447 449 450 451 452