Rudolf Burič skriva svoja leta
Kadar je človek pri sedem-desetih (in nekaj malega čez) videti vsaj deset let mlajši in jih ves prožen in vitalen raje še kakšno leto več skrije, tedaj tudi povsem slučajnega ¦iogovornika zamika, da bi pokramljal z njim še kaj dlje.
RUDOLF BURIč je eden takih. Z njim smo se srečali na občinski Zvezi borcev NOV Ljubljana Center in tam so nam tudi »namignill«, (la on svoja plodna leta krasi z vrsto priznanj, ordenom za zasluge za narod II. reda, or-denom za delo, za hrabrost, za bratstvo in enotnost ter da je nosilec spomenice 1941, kar smo sicer izbrskali v pogo-voru iz njega eisto na koncu.
Beseda pa je tekla vse od pristopa k partiji aprila 1941 in o vseh tistih burnili zgodovinskih vojnih in povojnih dneh. Naš današnji jubilant, Rudolf Burič, ki je rojen v Sarajevu, vendar je takorekoč večino svojega življenja preživel v Sloveniji, ,je namreč izučen tiskar — črkoslikar, Zato je tudi njegova medvojna pot vodlla od osnovne gra-fične celice, ki je bila ustanovljena v Ljubljani v organiza-ciji Zveze grafičnih delavcev in sta jo, kot pripovedujejo, povezovala narodni heroj Jože Moškrič in Zdenka Kidrič. Njegovi spomini tako hitijo tudi v Blasnikovo tiskarao in v »Podmornico«, kjer so tiskali glasilo OF, glasilo KPS — Delo, pesmi Mateja Bora, brošuro »Zakaj je propadla Ju-goslavija«, pa fotografije itd.
In spomini hitijo naprej, v »Tunel« tiskarno na Emon-ski cesti v tiskarno Tone Tomšič v Šubičevi ulici, pa v »Jamo« in »Trugo«.
Potem, leta 1945 ga je pot iz Crnomlja, Gradaca in Mct-like, peljala v Zadar in Kaštele pri Splitu, kjer je bil »za-dolžen za zbijege«.
Po osvoboditvl je bil spet v Ljubljani v mestnem odbo-ru OF, za tem so tistemu povojnemu času sledila delovna mesta, kot so bila: komisija državne kontrole Slovenije za novomeško okrožje (leta 1946), za tem je sledilo delo v repubiiški kontrolni komisi.ji za papir in graflko v Bosni in Beogradu. Leto 1950 je slidela vrnitev v Slovenijo kjer se je leta 1965 na MLO oz. OLO upokojil kot inšpektor de-la.
Značilno pri njem je to, pripoveduje tudi sam, da po vojni nikoll ni delal v svoji stroki — toliko je bilo druglh političnih nalog. A kar je bilo prostega časa, ga je posve-lil športu, kt se mn iudi danes no odreče (Th jf menda tu-di skrivnost njegove vitalnosti?). ->Dn, še vozim av-to,« pripoveduje, »in nerad dolgo poležavam.« Prldem sem, »na borce«, hodim na sprehode na trlm steze in Le hočete recept od mene: nikoli nisem imel, kaj vem, razvratnega življenja. Vedno setn cenil zmernost. Sicer pa sem 60 od-stotiii vojni invalid zaradi hrbtenice in težav s prebavni-mi organi.
D. B. Rakočevič