Heesivisn© politično glasilo za Slovence Izhaja vsak torek in petek: ako je ta dan praznik, pa dan poprej. Velja za celo leto 8 K, za pol leta 4 K, za četrt leta 2 K. — Naročnina se plačuje vnaprej, na naročbe brez istočasno vposiane naročnine se ne ozira. — Posamezne številke po trafikah po 10 v. Pošilja se tudi „Slov. Gospodinja1 2 3* posebej. t Z mesečno prilogo Slovenska Gospodinja t iti Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Uredništvo „Našega Lista** v Ljubljani. Rokopisi se ne vračajo. — Upravništvo je v Kamniku, kamor naj se izvoli pošiljati naročnino in reklamacije. — Oglasi se računajo tristopna petit-vrsta po 12, 10 in 8 vin. za 1-, 2- oz. 3 krat. za večkrat izdatno znižane cene. Vsebina: Dr. H. Tuma: Božične misli. — M. J.: Politični abecednik. — Kanon: Militarizem v šoli. -• Politični pregled. — Štajersko: Dr. V. Ravnihar: Slovenska Štajerska pred novo dobo. Razno. —Koroško: Koroški duhovnik: Nekaj o koroški politiki. Razno. — Primorsko: Razno. — Kranjsko: fff Cankarjeva komedija „Za narodov blagor**. Razno. — Prosveta. — Soeijalno gibanje. — Raznoterosti. Podlistek: Ivan Cankar: Božične zgodbe. — Pavel Grošelj: Simon Gregorčič. — Ivan Svetel: Pastirica Angelka. — K.: Nova knjiga. Božične misli Dr. Henrik Tuma — Gorica. Zimski mrak leži po naši domovini. Dan bori se z nočjo. Pride Božič-Svarožič, in zmaga dan nad nočjo. Prežagajo Babo, zažgemo kresove in zavlada Svarog. Tako menja se noč in dan, smrt in življenje, za naše oko vedno enako in nepremenljivo v vesoljni prirodi — le človek — tako domnevamo, se preminja, si podjarmlja prirodo in se neizmerno razvija. Drevo in zver raste in dorašča, svoje življenske moči zalaga v seme, ter se prenavlja, za naše oko vedno enako brez napredka. Le človek po delu ne skrbi samo za plod, jemlje si iz prirode več nego potrebuje in po „načelu ekonomije“ pridobitve dela preminja v „ved o", njo predaja od rodu do rodu, da se storjenega dela ne izgubi ni atoma, da veda raste v neizmerno in človek zavlada prirodo. Rod druži se z rodom, pleme s plemenom, narod z narodom, da veča moč svojega dela, da veda postane vesoljna in človek zavlada prirodo. In kakor se delo po principu ekonomije preminja v vedo, tako se dotika človeka s človekom po istem principu ekonomije preminja v „vest", ki ga navaja in vodi do ve- Božične zgodbe. Ivan Cankar — Dunaj. Vsa tista literatura, ki je namenjena spodobnim in dobro vzgojenim ljudem, je polna božičnih, velikonočnih in vsehsvetskih zgodb. Človeku je slabo, če se sprehaja po tej papirni aleji, rodoljubno počesani, guvernantsko gen-jjivi, in še bolj mu je slabo, če se spomni, da je bil tudi sam vzgojen pod bridko palico te božičnovelikonočne akuratnosti. Zaradi umetnosti bi človek ne trosil besed; saj je tudi v vsakdanjih zgodbah ni veliko, v tistih namreč, ki so namenjene spodobnim in dobro vzgojenim ljudem . . . Troje urednikov je bilo, ki so me letos vabili, da naj jim napišem „božično zgodbo". Najprej sem stvar takole razdelil: 1. Izgubljeni sin: Zunaj naletavajo snežinke (v vseh božičnih zgodbah naletavajo snežinke); družina sedi za mizo; v kotu jaslice; na mizi sredi izbe božično drevesce; darila; štimunga; ginjenost; sreča družinskega življenja; domače ognjišče itd.; odpro se duri; vstopi razcapan človek; poklekne; joka; osuplost; spoznanje; solze; objemi; izgubljen človek je bil, popoten umetnik, pa se je spokoril natanko na soljne človeške družbe. In kakor je predhodnica in pripravljavka vedi hipoteza, tako je predhodnica vesti „vera". Le po vesoljni človeški družbi postane človek vladar prirode, zato je bila in je vest in vera voditeljica tam, kjer ga zapušča veda. Zato je pred vedo in hipotezo gospodarila vera — i če je bila fetičizem —, zato nastopa vera i sedaj z elementarno silo, kedar se oznanja bankerot vede. In ker je veda v razvoju neizmerna, sili po hipotezah, ter vračajo se često v zgodovini človeštva dobe, v katerih na videz izgublja svojo moč in prepušča prvo mesto veri. In kakor se iz hipoteze popolni veda, tako le-ta zopet nadvlada vero, ter jo kot relativna resnica zožuje, izpodriva — a izpopolnjuje. Večji ko postaja krog vede, manjši jo krog vere — sigurnejša postane le-ta. V večnem boju družita in razdružujeta se veda in vest, hipoteza in vera, prevladuje ena v tem tisočletji in stoletji, druga v drugem, večno stremeč po razvoju človeka in nadvladi človeška družbe nad prirodo. Nju organično orodje sta država in cerkev. Manjša koje moč vede, bolj kruto je vladala cerkev, in bolj ko izpodriva veda vero in se veda bliža vesti, bolj mineva moč cerkve ter zmaga vede in vesti iztisne cerkev iz države in država se združi z državo v vesoljno človeško družbo. Zato priznavamo hipotezo in vedo, vero in vest, državo in cerkev, kolikor in le toliko, kar služijo razvoju človeške družbe. Zato se branimo proti temu, da si vera prisvaja značaj vede, kot relativne resnice in še bolj kot absolutne resnice. Le-ta za človeka ni pojmljiva, kakor ni pojmljivo vesolstvo ne v mikrokozmu ne v markrokozmu. Zato je trditev absolutne resnice — naj večja laž. Zato ji je treba nasil-stva nad vedo in vestjo, in temu kot organično sveti večer, oblekel dostojno suknjo ter postal rodoljub . . . 2. Ljubezen do bližnjega: Pred izložbo, bogato razsvetljeno, stoji siromašen otrok (v vseh božičnih zgodbah stoje siromašni otroci pred izložbami); mraz; snežinke; glad; svetle otroške oči; pohlepnost; noč; onemoglost; omedlevica; pride rodoljub; čestitljiv; debel; postane ; vzdigne otroka iz snega; spozna; se razjoka: nezakonski sin; prime za roko; povede v trgovino; kupi božično drevesce: „Vzemi to skromno zeleno vejico in spominjaj se, da je nekdo mislil nate!" In ginjenost in solzen konec in štimunga . . . 3. Bog je usmiljen: Beraška rodbina (v božičnih zgodbah so skoro vse rodbine beraške); vlažna izba; polumrak; oče bolan; mati bolna; otroci bolni; vsi lačni; mraz; snežinke; obup; smrt; strup; duri se odpro; pride dama; prinese božično drevesce; skromno zeleno vejico; hvaležnost; svetloba; sreča; veselje. . . . Ne samo troje, stotero urednikov bi me bilo lahko vabilo in zdi se mi, da bi ne bil v posebni zadregi. Zdaj mi je žal, da nimam pisača; povedal bi mu naslov, drugo pa bi on že opravil na svojo roko . . . Ni je gnusnejše stvari na svetu, nego je tista božična sentimentalnost. Dolgo sem mislil, orožje služi klerikalizem. Hipoteza in veda, vera in vest so činitelji, ki vodijo k napredku človeške družbe, zamenjavanje in podstavljanje ena drugi v nazadovanje. Zato je za nas zavajanje vere v dogmo — zastoj vede, sprejem dogme kot absolutne resnice — laž. Zloraba hipoteze in vere je bila v zgodovini človeštva vsekdar prehodnjega pomena, zmagovali sta vedno vest in veda. Če se je dogma tudi v potokih človeške krvi in v gromadah človeških črepinj povspela do gospodstva, odprli sta si vest in veda nove poti razvoja človeštva in podsuli dogmo liki mrzla studenčnica — peščen hrib. Zmaguje vedno le in edino relativna resnica, katero si je človek priboril z delom „v potu svojega obraza". Le kar človek vstvari z delom, to je istina — in le taka je „božja". Zato recimo z Bjarnsonom: „po božjih potih t o je po človeških potih". Po tej človeški in božji poti sledi, kedor dela iz ljubezni do dela, posluša svojo vest brez bojazni pred dogmo in smrtjo. Ljubezen do dela radi dela samega stavlja nas v nasprotje z liberalizmom- egoizmom, gospodstvo vesti izbavi nas nasilstva-klerikalizma. Delo in vest okrepita in osvobodita duh in telo, osvobodita nas suženstva. Po tem načelu smo „mladi" propo-vedniki svobode in sreče i lastnega naroda i človeka — in stavljamo se v bran klerikalstvu kot vojski suženstva. Pozdravljen v naših vrstah pravi duhovnik, ki prepoveduje ljubezen do dela in vlado vesti! Da delo ni kazen človeku, ker se je rodil; da je vest odsev vesolstva in slušanju vesti ne sledi — večno in mučno delo po smrti. Vsak nosi pekel in nebo v sebi in je gospodar svoje sreče. Delo je večno, brezdelica je smrt. Proč odkod ta spolzka in nemarna kilavost, in zdi se mi, da sem jo dodobrega spoznal. Vsa ginjenost, vsa sentimentalnost, vsa tista nezabeljena in neosoljena „poezija* ni drugega nič, nego plaho opravičevanje; opravičevanje , hinavstvo in laž. In kadar berem to tiskano ostudnost, mi je prav tako, kakor da bi stal pred manoj debel kujon ter se nerodno smehljal: „Saj je res, da sem kanalja, ampak drugače je moje srce dobro; če ugrabim sosedu hišo, mu vrnem vsaj škornje — za božič!". . . Tudi meni je svet in drag božični čas, Kolikor sem okusil grenkobe in kolikor studa — kadar je blizu sveti večer, me prešine sladko, kakor otroka. Prešine me sladko, toda veliko je bolečine in srda v tej sladkosti. Veliko sem doživel svetih večerov, ki so bili tako žalostni, da bi bil omahnil, če bi ne bilo v mojem srcu srda in humorja. Veliko sem jih doživel, ko sem čutil: sam si, ne bil bi bolj sam, če bi stal sredi ledene pustinje! In sem se ozrl in sem videl daleč naokoli in se nisem jezil na Boga vsegamogočnega, da mi je na tako bolesten način dodelil spoznanje. . . Najprvo, kar sem ugledal, je bil strahovit eksces dobrotljivosti in sočutja. Nikoli ne razgrajata ljudomilost in človekoljubje na tako nesramen način kakor o božiču. Društva, komiteji z duhovnikom, ki uči „vse smeš, ako slušaš naš dogma!11 Ne slušaj to v sebi, kar je del stvarstva, ampak to, kar je stvorila zloraba pridobitev vede v dogmi! Težak je boj z duhovstvom in dogmo, ako pau sledimo na pot negacije. Izvira to iz neizmernosti vede. Zato je „mladim" zapustiti pot gole negacije in nastopiti pot afirmacije. Velja za nas relativna resnica v vedi, klic vesti, ki je pri vsacem človeku v svojem bistvu, brez primesi vzgoje, isti. Na tem torišču smo nepremagljivi — širimo torej vedo — poudarjajmo vest. Ne dokazujmo, kaj ni res ali ne more biti res, ampak kažimo na to, kar je človek pridobil s svojim tisočletnim delom in v dotiki človeka s človekom. Le v delu in vesti je večnost — le kolikor je kedo delal; je živel kot človek — je hodil „po božjih potih." Mitični abecednik. II. Davčni teoretiki so že od nekdaj brskali po gotovih principih, katerim naj bi vstrezal idealni davek. Znameniti nemški narodni gospodar in politik, Adolf VVagner je postavil tozadevno štiri splošna načela. Prvič: finančno-politični prin-c i p. Davek mora biti izdaten, požreti ga ne smejo po večjem upravni stroški. Davek mora biti gibčen, da preskrbi državi v nenadni zadregi (vojska) takoj večja sredstva, davki imajo to prednost, da donašajo trajno enakomerne dohodke — često seveda na račun pravičnosti. Gibčni niso, kajti katastralna cenitev ne upošteva individualnih momentov, konjunktur itd. tako da je le nizek davčni stavek mogoč. Nenavadno zvišanje bi napravila neenakost uprav neznosno. Nasproti temu so indirektni davki zelo elastični, padajo in rastejo s splošnim gospodarskim položajem, njih prihodek je eden najzanesljivejših barometrov narodnega blagostanja. V splošnem rastejo tudi brez zvišanja davčnega stavka z večanjem konsuma. Vladam so indirektni davki zelo prijetni, ker se jih ne da tako lehko odpovedati, kol direktne. Slučaji, kot n. pr. tobačni bojkot avstrijskih Italijanov pred 1. 1859., bojkot na pivo, kakor ga izvršujejo časih socialni demokratje, so le izjeme. Velikega zvišanja tudi indirektni davki ne preneso, ker prebivalstvo omeji konsum in seže po su-rogatih. Kot drugi princip imenuje Wagner narodnogospodarsko načelo. Tudi država mora vpoštevati gospodarstvo. Višina obdačenja mora biti sorazmerna s produktivnostjo narodnega gospodarstva, da ne ovira kapitalne tvorbe, da ne zožuje konsuma, da ne ubija produktivnosti. Država, ki gleda zgolj na to, da iztisne čim več iz gospodarstva, zakolje kokoš, ki bi ji in odbori, ki človek do božičnega tedna ni vedel zanje, ožive nenadoma in vznemirjajo poštene ljudi. Vse debele dame, vsi rejeni filistejci začutijo mahoma, da se jim topi tolšča okoli srca. In kuga dobrotljivosti začne razsajati po deželi. . . Ugledal sem to grdo stvar in sem pomislil: kje njen studenec? Ni treba premišljevati dolgo, samo gledati je treba. Nikoli se strahotnost družabne krivice, groteskno razmerje med delom in bogastvom ne razodene tako očitno, v taki goloti kakor ob božičnem tednu. Lepo je in koristno, da še v vseh naših srcih živi misel o ljubeznivi blaženosti svetega večera; zakaj iz te misli se poraja strašno spoznanje: Jaz, ki grem gol in lačen skozi to alejo bogastva, jaz, ki stojim pred tem svetlim paradižem, zaklenjenim zame — kaj nisem jaz ustvaril tega bogastva, ne jaz sezidal tega paradiža? Vaši otroci, ki stoje v zakurjeni izbi pred jelko, v lučih žarečo — kaj niso ukradli mojim otrokom vso to žarko srečo? Gorje vam in otrokom in vnukom! . . . Kristus, ki ob prvem svojem večeru ni našel prenočišča in je ležal v hlevu, Kristus je premagal svet; vnuki Herodovi, ki se je gostil v palači, begajo brez doma, zaničevani . . . To so jako koristne misli in zato se mi zdi, da je šega svetega večera in svetega dne zlata jajca nesla. Žalosten vzgled nam podaja Avstrija. Naši dohodninski davki, predvsem obdačenje akcijskih podjetij, zemljiški in tržnonajemniški davek so prave coklje našega narodnega gospodarstva. Znižanje in boljša razdelitev bi ne bila le s stališča pravičnosti nujno potrebna, temveč bi bila pogoj narodnogospodarskega procvita in s tem tudi zboljšanja drž. financ. Kot tretji princip navaja Wagner načelo pravičnosti. Davčno breme naj zadene vse državljane — celo državni obrati morajo plačevati davke — in sicer vse enakomerno. Toda ta enakost ne sme biti mehanska, temveč psihološko utemeljena: nakladati ne sme enemu večjih bremen, kot drugemu. To je najtežavnejše vprašanje davčne vede, tembolj ker se pravni čut s časom izpreminja, zategadelj tudi davčna zakonodaja ne sme nikoli mirovati, če se neče postaviti v nasprotje s svojim časom. Glavna zahteva davčne pravičnosti je težja obremenitev večjih dohodkov in sicer progresija davčnega stavka, tako da bogatin tudi procentualno več plačuje kot siromak. Navadno pušča država gotov eksistenčni minimum (v Avstriji 1200 kron, v Angliji celo 3840 kron) ne-obdačen. Odločilni motiv ni še toliko socialni smisel, kakor davčno upravna tehnika, ki bi ob velikem številu malih dohodkov ravno ves dobiček požrla; hkratu pa mu je eksistenčni minimum dober izgovor za indirektne davke, češ pravičnost zahteva, da so vsi državljani obda-čeni. Indirektni davki pa so ravno navzdol progresivni, tem težje jih je prenašati, čim resnejši je prizadeta oseba. Bogatin, ki ima oOkratne dohodke siromaka, ne zavžije oOkrat več, in zato njegovi dohodki niso pravično obremenjeni. Tudi sicer laglje plača človek z letnimi 100.000 kron dohodkov 10.000 davka, kakor pa siromak, ki stolče na leto 1000 K — 100 K davka; prvi žrtvuje le del svojih p r o s t i h dohodkov, do-čim mora revež svoje življenje vsled davka znatno utesniti. To krivičnost naj odpravi davčna progresija (rast davčnih odstotkov pri večjih dohodkih), ki pa ne more popolnoma zravnati tlaka, ki ga povzročajo indirektni davki na ljudske plasti. Često vpošteva davčna pravičnost tudi razliko med dohodki iz posesti in iz dela, dalje število rodbinskih članov, zadolženost itd. Kar nič ne ustrezajo pravičnosti dohodn. davki, ker se ne ozirajo na osebne okolnosti in ker so naloženi često na podlagi zastarelih in netočnih katastrov. Tako n. pr. se mora v Avstriji pri-dobninski davek plačevati tudi če obrat v poslednjem obratnem letu ni prav nič donašal. Končno je omenjati še princip dobre uprave. Davek mora biti jasno določen, da je izključen vsak dvom in vsaka samovoljnost. Uprava (pobiranje itd.) mora biti cenena, preprosta in prikladna. Direktni davki so pač jasno določeni, toda njih uprava je draga, pobiranje izmed najlepših šeg na svetu; zakaj v Betlehemu bo zibka poslednje revolucije, kakor je bila v najglobljem pomenu tudi zibka vseh poprejšnjih . . . Debela dama in rejeni rodoljub nista premišljevala o teh stvareh; ampak slutnja spoznanja se je bila prerila tudi skozi tolščo teh mirnih src — zato tisto na pol smešno, napol ostudno razgrajanje dobrotljivosti in človekoljubja. Poluspoznanje resnice, poluzavest velike krivde — in poluzaveden strah. Družba je zaslutila, da je na ugrabljeno mizo postavila ugrabljeno jelko in ugrabljene darove ter hiti s smešno nerodnimi, capljajočimi koraki, da bi se opravičila. To je strah, ki gleda iz vseh genijivo-solznih ekscesov svetega večera. Na čudovito neroden način se razodeva to plaho opravičevanje. Namesto da bi človek zagrnil svojo krivdo z dolgo suknjo, jo šele naširoko razgali. Doživel sem tole nevarno farso: Neki odbor se je bil namenil, da obdari za božič delavske otroke z obleko in čevlji, pa ni povabil na slavnostno razdelitev samo otrok, temveč tudi očete, delavce; bil sem v dvorani in čutil sem, kako mi je bušila kri v lica, ko so se prikazali očetje in otroci; ozrl sem se na debelega gospoda, ki je stal tam v dolgi črni suknji, z rdečo rozeto na prsih, ter sprejemal nepripravno. Indirektni davki se dado najlaglje prenašati, ker so razdrobljeni na najmanjše dele; posameznik se takorekoč svojevoljno obdači. Tudi uprava je cenena, ker se konsumni davki pobirajo pri velikih proizvajateljih, ki davek sami prevale na svoje odjemalce. Toda indirektno obdačevanje je često zvezano z neprimernim poseganjem v industrijsko produkcijo (kontrola pivovarn, cukrarn, vinskih zalog itd.). Mnogo prednosti imajo tudi prometni davki, zlasti de-dinski davek je razmeroma legak, ker ga plačuje prizadeti v trenotku, ko se mu imetje nenadoma vzmnoži; napaka mnogih prometnih davkov pa je nedoločnost. Naloga moderne davčne teorije je združitev različnih dopolnjujočih se davkov v pravičen davčni sistem; vedno bolj stopa individualizujoče osebno obdačenje v ospredje. Poleg tega bodo še nekaj časa obstali indirektni davki v svrho obdačenja malih, od direktnih davkov nezadetih dohodkov. Dohodninski davki se v novejših davčnih postavah prepuščajo često občinam, ki vsled znanja krajevnih razmer laglje blaže neenakomernosti te davčne kategorije in ki vračujejo zemljiškemu in hišnemu posestvu ugodnosti v mnogo večji in vidnejši meri kot država. Prometni davki končno so nekako dopolnilo, da obremene ne-obdačene dohodke v hipu. ko prehajajo iz enega imetja v drugo in pa dohodke, ki se porajajo izven poklica n. pr. loterijski dobitki, zase zemljiške vrednosti, borzni dobički. (Dalje prih.) SfiHtarizem v šoli. Začetkom letošnjega šolskega leta je bila v Pragi v Topičevem salonu slikarska razstava za šolsko mladino. Brez komentarja je objavilo tukajšnje časopisje notico, da so otroke najbolj vlekle slike predstavljajoče vojske in vojaško življenje sploh. Kje tiči vzrok tega otroškega navdušenja za vojaške stvari? Na vsak način v vzgoji. Šolsko vzgojo imata pri nas v zakupu cerkev in država, ki druga brez druge ne moreta obstajati, zajedno sta pa v najtesnejši zvezi z današnjim kapitalističnim družabnim redom, katerega pa zopet brani njegov služabnik militarizem, ki opravlja v miru policijske posle proti tistim, kateri so nezadovoljni s sedanjo družabno uredbo, v vojski pa je izvrševatelj kapitalističnega brutalnega gospodstva. Vladajoča buržoazija — dinastije ji služijo — je sprevidela, da se njeno kapitalistično gospodstvo more utrditi le s pomočjo mnogoštevilne in dobro izurjene armade. Radi tega je delovala na to, da je država vpeljala splošno vojaško dolžnost. Država imajoč pred očmi Napoleonov izrek: „Vojaki, kateri so bili poraženi v bitki, bili so pobiti že pred bitko" je sprevi- beraške goste; toda gospod je bil najbrž slep, zakaj svetlo se mu je smehljal ves obraz; strahoma sem se ozrl tudi na debelo damo, ki je šumela v Židi in ki je bila pripeljala seboj svoja otroka, da bi se učila usmiljenosti; stala sta tam, fant in dekletce, oba zlatolasa, oblečena v rdeče suknjice z belim kožuhom, in sta gledala osupla na jetično drhal, ki se je prikazala med durmi; ozrl sem se na damo, ampak tudi ona je bila najbrž slepa. Vsi so bili slepi, kolikor jih je bilo debelih in spodobnih; jasno so razločevale samo tiste velike, jetične, udrte oči . . . Naposled je tudi to lepo in koristno, da se razodevata strah in krivica na tako neroden način. Pred sto leti bi se ne bil fevd tako ropo-toma zgrudil, da ni bil slep in neroden. Tudi on je po svoji maniri stavil jaslice za drhal, pa so mu jih nehvaležni povabljenci nenadoma razdrli. . . To dobrotljivo hinavstvo, iz hude slutnje porojeno, ta sočutna laž, porojena iz tihega strahu, si piše vsako leto sama svoj klavern dokument, ki samo za tistega ni dolgočasen, kdor bere še dalje, še tisto, kar ni napisano in kar se bo izvršilo nekoč brez velikega pisanja, če bere človek božične zgodbe, kakor jih piše v tinto potopljeni, življenju tuji literat, so res zelo neumne in časih celo ostudne. Ampak po- dela, da je treba otroke, bodoče vojake tudi militaristično vzgajati, da bodo dobri vojaki, zato je spravila v svojo suženjsko službo šolstvo. Splošni vojaški dolžnosti je sledila splošna dolžnost obiskovanja šolskega pouka. Prusija jo je uvedla prej kot Avstrija, zato se tudi sme reči, da je pri Kraljevem Gradcu premagal Avstrijo pruski učitelj. Militaristična država si je, kakor rečeno, zasužnjila šolstvo in na tem polju je pri nas nje najpokornejša služkinja katoliška cerkev. Sicer se pa hierarhiji ni čuditi, da se je vdinjala državi, ker si je s tem za kratko dobo zopet podaljšala rok svojega životarjenja. Kako militaristično službo opravlja cerkev državi vidi se ravno iz načina poučevanja veronauka. Človek bi na prvi pogled tega ne mogel verjeti, ker se mu zdi nemogoče, da bi religija, ki uči: „Ljubi svojega bližnjega", „ne ubijaj!“ mogla navajati ljudi k premišljenemu prelivanju krvi, k militarizmu. Toda razmotrivajmo: v prostovoljski šoli sem vedno in vedno slišal naglašati, da je le tista armada kaj vredna, v kateri je moštvo brezpogojno pokorno svojim predstojnikom, nadalje da zna izborno streljati, častniki pa morajo znati moštvo voditi. Militarizem potrebuje namreč za svoja početja ljudi, ki ne smejo imeti lastne volje in misli, ampak morajo biti tako pasivni in pokorni, da se da iz njih narediti stroje, ki se obračajo na voljo drugih in ki slepo, vdano in brezpogojno izvršujejo tuja povelja. Konečno je samo ob sebi razumljivo, da, kdor hoče moriti, si mora oči in živce vaditi na prelivanje krvi, mora vzbujati v sebi žival. Vrnimo se k poučevanju verouka. Kako vrši tu cerkev svojo militaristično nalogo? Metoda poučevanja samega je skrajno korporalska. „Poslušaj, ne premišljaj, veruj, molči 1' Te besede so nam vedno in vedno zvenele na uho iz ust gospodov veroučiteljev. Pri verskem pouku se stavijo razumu meje; učenec ne sme imeti lastnih misli, navaja se ga k pasivnosti, zavisnosti na tuje misli in pomoč, k brezmejni vdanosti in pokorščini napram višjim. Ubija se mu razum, nareja se iz njega stroj za militarizem. Ako pa hoče biti kdo pravi vojak, ne sme se strašiti krvi, ampak mirno gledati v oči krvavim činom. Tudi za to se skrbi pri verskem pouku. V „Zgodbah" sv. pisma se mnogo govori o vbojih, prelivanju krvi in vojskah. Vrhutega pa poskrbe še nekatere slike, da se ta krvava fakta vtisnejo otrokom bolj živo v spomin. Da pa se zamori naravni moralni čut v otroški duši, ki ji pravi, da je vsak vboj zločin, pride cerkev in uči, da ljudi pobijati v vojski ni greh, ampak še dolžnost posameznega vojaka. Vojake idoče v boj z namenom moriti, cerkev blagoslavlja. Veroučiteljem se še po- misliti je treba, da v svoji naivni poluzavednosti, v svoji jokavi nerodnosti razodevajo natanko tisto, kar razodeva „odbor za božično obdar-jenje siromašne dece“. . . Berimo torej božične zgodbe, kakor so; zakaj vse je na svetu lepo in koristno urejeno in jaz praznujem svoj sveti večer z veselim upanjem v daljno prihodnost. Simon (trosjorčič. (Konec.) Pavel Grošelj — Ljubljana. Raum! Raumi Brich Bahnen, wilde Brust I das Leben ist des Lobens Lust! Hinein, binein mit blinden Handen, du hast noch nie das Ziel ge-wuflt! Richard Dehmel. „Prostora! — Potov! —“ to je najgloblji klic pesniške duše. Žarkom umetniškega čustvovanja mora biti odprto vesoljstvo; kot solnce mora biti pesnikovo srce, ki sme posijati v naj-te n i n (j š c in najbolj skrite kotičke naše zemlje, — in ki more posijati vanje samo vsled tega, ker je tako visoko nad njimi in v solnčnem sebno naroča, da morajo ravno svetost prisege na prapor še posebno naglašati, čeprav drugače uče, da izsiljena prisega ni veljavna. Iz navedenega je razvidno, da se s pomočjo verouka vzgaja prav „štram" vojake. Tudi ostala šolska vzgoja ima kolikor toliko podobno smer. Iz ljudske šolske knjižnice se nam je izposojevalo knjige o vojskah in krvavih činih raznih junakov. Izdajale so se in se še mladinske knjižice s podobno vsebino. Šolska berila sama so pisana v militarističnem duhu. V zgodovinskem oddelku same vojske in biografije raznih krvnikov. V pesmih isto. Izmed vseh pesmi, katerih smo se učili na ljudski šoli, se še najbolje spominjam, — kar je znamenje, da so jo nam najbolj vbili v glavo — sledeče: „Sin Špartanke pa pobegne . . .“ „Mati sinu meč izdere in mu prsi z njim predere ..." — Kako to mora vplivati na nežno otroško dušo, če se trdi in hvali špartansko brezsrčno mater, da je popolnoma prav ravnala in se jo stavi slovenski materi v vzgled. „Se Slovenka ne sramuješ . . Skrajna brutalnost! Posledice take vzgoje so neizogibne. Mladina skrajno posurovi. Pretepanje med učenci je na dnevnem redu. Med starejšimi pa poboji. Same vojaške predvaje. V mojem rojstnem kraju je bila svoj čas navada, — ne vem, če je še — da je bila vsako leto sv. Jožefa dan vojska med fantiči zgornje in spodnje vasi. Bili so oboroženi z lesenimi sabljami; prišli so skupaj in so se stepli. Povpraševal sem po osebi, ki je vpeljala to navado in zvedel sem, da je bil ta oseba nek učitelj starega tipa, ki je navduševal na ta način otroke za militarizem, to institucijo, ki izkorišča javne sile v prospeh konfesij, buržoazije in reakcionarjev. Lažnjivost, surovost, zverinstvo te versko-militaristične vzgoje javljajoče se v praksi nam nazorno poda jeden prvih čeških modernih slikarjev Kupka v svojem ciklu „Mir", kjer med drugimi podaja sliko, kako se otroci igrajo z lesenimi sabljami vojakov in si iztaknejo drug drugemu oči. Naloga naprednega učitelja je, da preide vse stvari tičoče se take negativne vzgoje. In vzgoja na srednjih šolah? Nič boljša! Pri predavanju zgodovine se govori o vojskah in krvavih činih raznih generalov. Ne govori se pa prav za prav nič o kulturni zgodovini, iznajdbah, o družabnem gibanju razredov. Sicer se pa spominjam izza svojih gimnazijskih let, da smo imeli jeseni velike vojaške vaje, pod vodstvom dveh gospodov profesorjev. Tudi disciplina na srednjih šolah je čisto vojaška. Da se odpravi to zlo, je treba začeti pri korenini. Glavno orožje proti militarizmu je svobodna šola: v svobodni šoli se vzgajajo svobodni in nravni ljudje. Kanon. svitu se nam odkrivajo nočne pokrajine v novi luči, dozdevne temne pošasti se raztope v deviško-čistih njegovih žarkih. „Prvič bi duhovnu pesniku svetovali, naj se kar mogoče izogiblje ljubezni ... Ni zanj", tako poučuje Mahnič Gregorčiča v prvem letniku „Rimskega katolika". In padla je ograja črez eno najbolj zaže-Ijenih, belih cest človeške duše. Po tej cesti je šel Gregorčič mimo „krasnega vrtca", ki mu je stregla devica „rudeča ko kri" in pela sladke pesmice „ko slavček ljubo"; ob tej cesti je videl „dete zalo" pripenjati „kito cvetja" dragemu na prsi, tod ga je srečala „romarica" hiteč na božjo pot, na neblagoslovljeni grob, kjer ji počiva „drag mrlič", „mlad vojak." „Domoljubje, dasi naraven, dasi plemenit čut, vendar ni poeziji dostojen predmet (p. 85).. . nikakor pa v pesmi izključljivo izražati domoljubja, niti podrejevati ga viši ideji!" (p. 86), izvaja kritik dalje. In zopet se je zgrnil zastor nad eno najpestrejših polj poezije prešlega stoletja. Ono vzvišeno sladko čustvo, ki je pustilo vzkipeti deset-tisoč grških src, ki so se ob pogledu na morje spomnila domovine — thalata! — thalata! — ki je vabilo solze iz oči pregnanega Ovidija, in Politični pregled. Volilna reforma zagotovljena. Vzlic vsem oviram, ki so se v gosposki zbornici stavljale volilni reformi, je ista danes zagotovljena. Gosp. zbornica je končno uvidela, da je za boj z avstrijskimi narodi prešibka, tembolj ko nima opore v kroni. Udala se je! Ne brezplačno sicer: prejela bo kot plačilo nu-merus clausus, t. j. cesar bo smel in moral imenovati gotovo število imenovanih članov. Ker si hoče gosp. zbornica na vsak način zagotoviti numerus clausus, ne bo pričela s tretjim branjem volilne reforme prej, dokler ne bo poslanska zbornica sprejela numerusa. (Razmerje med Avstro-Ogrsko in Italijo) se je zadnji čas precej ohladilo, pravzaprav brez trenotnega realnega povoda, ne da bi se poostril kak razpor v interesih. Časopisje je začelo netiti medsebojno nezaupanje; na avstrijski strani si je v tem pogledu stekla velikih zaslug N. Fr. Presse. Konec temu umetnemu razburjanju je napravil govor italijanskega zunanjega ministra Tittonija v italijanskem parlamentu. Omenjal je, da Avstrija priznava jadranske in albanske interese Italije, s čimer je dana podlaga za „prisrčno razmerje" med obema državama. Zanimivo je bilo izvajanje glede balkanskega vprašanja. Dejal je, da stojita obe državi na stališču status quo ante t. j. sedanjega položaja. V slučaju pa da bi zgodovinski razvoj zahteval premembo sedanjega položaja, sta se obe državi sporazumeli na avtonomijo Balkana na podlagi narodnega principa. Jrancija. (Noviverski z a k o n n a Fra n co-skem). Novi verski zakon, ki ga je 17. t. m. Briand predložil zbornici je nekakšen dodatek tozadevnim zakonom in obstoja v celem iz dveh delov: V prvem skuša Briand doseči nekakšen modus, da bi se bogoslužje lahko opravljalo še eno leto, do takrat da se verske družbe ustanove. Interpretira za to precej svobodno društveni zakon in smatra zbiranje vernikov kot nekako društvo, da na ta način odpada dolžnost prijavljenja. Drugi del zakona pa je ostrejši. Odpravlja dekret državnega sveta, s katerim se je dovolilo, da razpolaga cerkev do 11. decembra 1907 s svojim premičnim in nepremičnim premoženjem. Samo cerkve naj še ostanejo — tako določa sedaj novi zakon — nadalje v porabi katoliške cerkve. Zakon obsega tudi nekatere določbe glede duhovniških penzij. — O tem zakonu bo razpravljala najprej stalna komisija za upravne in bogoslužne zadeve. Odpor klerikalcev proti zakonu bo ničev. Zadovolje se bržčas le s kratko izjavo. Levica zbornice pa misli stvar temeljito obravnavati in odločno nastopiti, zato tudi ni popolnoma zadovoljna s prvim — milejšim in manj odločnim — delom ki je bilo temeljni akord evropske romantike — naj bi bilo pregnano iz poezije! Ti krasna si, krasnejše ni, kar jih obseva zarja dneva; krepostna si, vsa vredna ti, da krona venča te kraljeva. A ker nikdo ne šteje te, Ker ves te svet tepta z nogami, Jaz ljubim tem srčneje te, Jaz ljubim tem zvesteje te, a ljubim te — s solzami. Ena bela cesta je zatemnela za drugo na njegovem pesniškem obzorju! Zamračila seje ona, po kateri si je želel nazaj v brezskrbno prvotnost mladih let, izgubila se je v dalji ona, ob kateri so rastli živorudeči erotični cvetovi, zastrla se mu je tretja, ki mu je spajala srce z domovino in nepristopna mu je postala vse objemajoča pot filozofije — „Človeka nikar" — panteizem! Filozof v pravem pomenu besede Gregorčič sicer ni bil nikdar, bil pa je filozof čustva, človek, ki si premotrivajoč prirodo ustvari s čustvi prošinjen nazor o zadnjih gibalih vesoljstva, ne stalen, na umstvenih razlogih sloneč svetovni nazor, ampak s čustvi vred se menjajoč kompleks mikavnih idej — in tudi do teh mu je bila odrezana pot — in ni mu preostalo dru- zakona. Lahko mogoče, da dobi to mnenje vsaj v komisiji večino. O zakonu se bo v zbornici obravnavalo že prihodnje dni. (Pelletau o cerkveni politiki vlade). Camille Pelletau, bivši minister mornarice v Combesovem ministerstvu, objavlja v „Matinu" članek, v katerem kritikuje neodločno postopanje raznih vlad v zadevi cerkvene politike. On je mnenja, da je sama božja previdnost naklonila protiklerikalni vladi papeža Pija X., ki je sedaj že v tretjo s svojim odporom izzval vlado do vedno odločnejših korakov. Toda sedaj — tako meni dalje — naj ne izkuša vlada več božje previdnosti, ampak naj takoj energično in brezobzirno izvede vse konsekvence zakona. Kajti drugače se lahko zgodi, da si papež premisli in potem bo boj proti klerikalizmu težji. Najnovejše vladne odredbe Pelletau odobrava in jo še enkrat opominja k hitremu delu. (Zanimiva korespondenca). V konfisciranih pismih Mgr. Montagninija, papeževega zastopnika v Parizu, so se našle zelo zanimive stvari. Tako je n. pr. papež svetoval bogatim katoličanom, naj igrajo na borzi a la baisse, t. j. na padanje borznih cen; da bi na ta način povzročili nezadovoljnost mej ljudstvom, ki bi se potem morda dala izrabiti proti vladi. Tudi zmerni republikanci so kompromitirani, ker so se našla pisma, v katerih so ti prosili Vatikan, naj jim pri zadnjih volitvah pomaga. Jako interesantna so tudi pisma, v katerih se kaže, kako so se kupovala z visokimi vsotami različna cerkvena dostojanstva. Seveda je marsikdaj denar izginil neznano v čegav žep — in opeharjeni duhovnik je zastonj čakal na imenovanje. Ta praksa diši zelo po srednjeveški simoniji. Rusija. (Iz Rusije) že dolgo ni pomembnejših novic. Same „obligatne vsakdanjosti": atentati, v odgovor seve še številnejše aretacije, politični umori, napadi, ropi javnih blagajn. Zdi se, da jo absorbirala vse sile živahna volilna agitacija, agitacija od zgoraj in spodaj. Kajti, da je vlada mobilizirala poleg druhali z zvenečim imenom „Pravi ruski ljudje" tudi vso armado činovnikov, bo lahko razumel tudi oni, ki so mu znane vsaj razmere onstran Litve. Poleg tega so pa tudi na delu konstitucionalne stranke in zlasti stranke levice. Med te je prišteti socialne revolucionarje, socialne demokrate, delavsko stranko in več ali manj tudi Kadete. Ustavno dedščino poslednjih bodo, kakor vse kaže, podedovali pristaši Stranke Mirnega Obnovljenja (knez Trubeckoj!) in deloma tudi Oktobristi. Sicer je pa prva duma, kakor kaže, zlasti socialiste v marsičem izmo-drila. Kot velik korak naprej v politični raz-bornosti moramo smatrati sklep zastopnikov raznih revolucionarnih strank na kongresu, vršečem se na Finskem, da se ustavi za dobo volitev terorizem. Tudi sicer hočejo nastopiti, vsaj gega kot tožba od sveta zapuščenega, od vseh nesreč preizkušanega „Joba." Kot svečenik, ki ni niti za trenotek zdvomil nad svojim poklicem, ki ga je vedno p oj mil z vso življensko resnobo, seje Gregorčič v tem konfliktu srca in poklica z mehko svojo dušo v značajni doslednosti odločil za zadnjega. „In tako se počasi zaseje mej slovanske katoliške narode seme razkolništva in popolnega odpada od Rima", (Rim. kat. p. 88) s tem očitanjem si vzor-duhovnik Gregorčič ni hotel obremeniti vesti — raje je daroval v sebi poeta mučeniški smrti! Njegove pesmi niso kot klasični vrt Prešernove poezije, kjer šume pinije in se bleste mramorne statuete, kjer se pohotno sučejo kosmati fauni in hodijo deklice z žarečimi južnimi Laurinimi očmi — in nad vsem se smeje vedno modro italijansko nebo — tudi ni kakor kos planinske Zupančičeve zemlje, ki dehti v najsubtilnejših eteričnih dišavah, kakor vrt je, ki sloni ob slovenski hiši, kjer se ogledujejo v žarkem solncu rumene solnčnice in kjer preopojno diše ponižne rezede in ponosne vrtnice — zanj je bil to samostanski vrt, kolikrat je slonela njegova duša ob visoki ograji in hrepenela in strmela ven pod božje nebo. In mehkočutne deklice in sanjajoči mladeniči, ki hodite mimo tega dokler pojde, dalekovidnejši revolucionarji -ustavno pot. Posledica je, da se je razbila Poljska Socialistična stranka. Radikalna frakcija se je konstituirala kot „Poljska Soc. Stranka Revolucionarna Frakcija" Stranki sta objavili svoja programa. (Nekaj statistike). „Ruska korespondenca" je sestavila seznam žrtev revolucije. Od avgusta do 1. novembra je bilo na temelju razsodb vojnih in prekih sudov usmrčenih 465 ljudi. Avgusta sq bili ustanovljeni preki sodi šele v 3 mestih, septembra že v 31, in oktobra v 58 krajih. Torej napredek! Največ trpe Poljaki ter lakoto trpeče gubernije. Sodi in obsoja se po starem principu umirajočega absolutizma, vse vprek: možje in žene, starci in otroci. (Še enkrat vladni socializem). Za Gaponom S u b a t o v! Policijski agent Su-batov je pred nekaj leti izkušal organizirati delavstvo pod vladnim nadzorstvom (subatovi-zem!). Velikih uspehov ni dosegel, kakor jih ni še dosegla nobena akcija, ki ni izšla iz prebujenosti in zavesti delavstva samega. In konec je bil vreden začetka. Ušakov, kupljen pristaš Subatova, je bil pred kratkim javno stigmatiziran kot vohun in tat. Leta 1905 je namreč ustanovil tzv. Neodvisno Delavsko Stranko in izdajal delavski list, ki se ni toliko boril za delavce, kolikor proti „despotizmu" socialne demokracije in jo napadal. Neprevidno proti dvema delavcema naperjen proces ga je razkrinkal, da je poneveril več tisočev za omenjeni delavski list izročenega mu denarja. Z njim je izginila iz politiškega poprišča tudi njegova „neodvisna" stranka. („Mir"). Zakon z dne 22. nov. t. 1.je odstranil znamenito rusko komunistiško institucijo kmetske občine, Mir. Glavno določilo novega zakona je, da sme vsak (hišni) posestnik zahtevati, da mu pripade v last ono zemljišče, ki ga je obdeloval in ki je bilo prej last občine. Ce je pa obdeloval več zemlje, nego mu jo je pri delitvi pripadlo, ima pravico, da odkupi ta prebitek od občine. S tem pa še ni izključen užitek občinskih dober (pašniki, senožeti etc). -— Tudi v Rusiji gre gospodarski razvoj naravno svojo pot: šele preko prvobitnega komunizma in preko gospodarskega liberalizma vede cesta proti bolj in bolj jasno iz megle se javljajočim konturam modernega socializma. Mir, na kojega so stavili slovanofilski socialisti (Hercen) toliko nad, ta mir je šel — in ni ga več. (Lakota). V notranjih ruskih gubernijah razsaja huda lakota. Kmetje jedo kruh pomešan z želodom. In zima je še dolga! -- Zemstva uvedejo najbrž tudi v devetih zapadnih provin-cijah na predlog notranjega ministra. — Atentat. Trije mladi ljudje so izvršili atentat na moskovskega gen. guvernerja Dubasova. Dubasov je samo na nogi lahko ranjen. vrta in si trgate v njem cvetove, ali ne čujete, kot da bi kdo klical za vami: „Le romaj, romaj svojo pot, glej, svet je lep ko vrt; rad bi s Teboj iz teh samot, — izhod mi je zaprt!" Pastirica Angelka. (Ivan Svetel.) Vsa zasopla in zardela je priletela pastirica Angelka iz vasi. Zavezovala je z obema rokama majhno, rdečo ruto okoli glave, ki jo je na poti odvezal veter, in se vedno obračala nazaj, ali ne teče kdo za njo. Njeno drobno lice je gorelo v mrzli sapi, in vsled naglice je kri kipela po njej. Ogrnjeno je imela staro in dolgo kocko, ki jo ji je dala kmetica Juijevka; njeno krilo je bilo tako, da so se na njem poznale ostre oblike njenega ubogega telesa. Obuta je bila v ruj a ve, pastirske čevljice, prevelike za njene noge; zato jih je napolnila z listjem, da ni mogel sneg skozi razpokano usnje. Hodila je še vedno naglo, in njene oči so gledale plaho okoli, da se ne bi nenadoma kje pokazal kmet Jurij. Zavila je z izorane gazi in stopila na sneg. „Saj drži srenj, zakaj ne bi šla kar čez polje! Pridem prej!" Štajersko. Slovenska Štajerska pred novo Sobo. Dr. Vladimir Ravnihar — Ljubljana. Slovensko politiko na Štajerskem v zadnjih desetletjih so imeli v zakupu slovenski deželni in državni poslanci ter njih ožji prija-jatelji. Naroda niso klicali na sodelovanje. Kedar so se bližale volitve bodisi v deželni ali drž. zbor, bodisi v okrajne zastope, povabili so poslanci svoje ožje prijatelje v Maribor ali pa v sejno dvorano celjske posojilnice in tam so postavljali kandidate. Ljudstva niso vprašali. Pri tem je posvetna inteligenca živela v sladki „slogi" zlasti z „višjimi duhovniki" ki jih je seveda potrebovala in skrbno čuvala, da se ni kak nepoklicanec obregnil ob politične predpravice, ki jih je pri vsej „slogi" uživala duhovščina. To je bila vsa umetnost slov. štaj. politike. Da bi črpali svojo moč (politiko) iz naroda, da bi ta narod politično vzgajali, izobraževali in podučevali ga, na to nihče ni mislil. Le posamezniki — in prav častne izjeme štejemo med njimi — so se lotevali tudi tega dela. Politični shodi, ki pa tudi niso vse in ki še ne vstvarjajo trajnega stika med narodom in inteligenco, so postali vedno redkejši. Največ zaslombe tej politiki je dajalo krepko zadružništvo sosebno posojilništvo. Njegovi ustanovitelji morda niso mislili na tako službovanje. Prvaško politiko so imenovali to politiko in njihove nositelje — prvake. Nekaj časa jo trajalo to razmerje in bilo je dobro, dokler je na eni strani še učinkovala „narodna navdušenost" in druge take sladke besede in dokler je na drugi strani duhovščina imela svoj brezpogojni upliv na svoje župljane. Vsled tega se je komodnost še poglabljala. A prišla je reakcija. Spodnještajerska nem-škutarija v svojem brezprimernem sovraštvu do lastnega (slovenskega) rodu pa tudi v svoji povišani delavnosti je zanesla marsikako kuka-vičino jajce v slovenske trge in vasi. Spretno je vedela izrabiti nedelavnost „prvakov" in njihov absolutizem, udarila nekoliko na liberalno struno, češ da „voditelji naroda" prvaki stoje zopet pod komando duhovščine (in za tako pesem je štajerski kmet mnogo bolj dovzeten kakor n. pr. na Kranjskem) in v procesijah so vodili slovenskega kmeta v takozvani liberalni to se pravi nemškutarski tabor. Ptujski „Štajerc" pa je opravljal službo „javnega mnenja". Duhovščina je pričela boj za svojo eksistenco. Odpor je prišel pred vsem z njene strani, ker ona kot nositeljica gori opisane politike na deželi je prva občutila udarce reakcije. Vračala jih je, a v največ slučajih slepo in nepremišljeno. Zapustila je narodno stališče ter Pastirica Angelka se je napotila v Betlehem. Ušla je kmetu Jurju, ki je bil trd in je grdo delal ž njo. Poleti ji je bilo lahko, takrat je pasla v dobravi ovce in ovne, in kmet ni mogel vpiti nad njo. Šele v pozni jeseni, ko je zapadel prvi sneg in jo pregnal, se je vrnila k Jurju. Zdaj pa je zmirom režal: „Ali mi ne boš narezala repe! Alo, po stelje!" In zagnal jo je v les, da je morala izpod snega grabiti listje. Še ni odložila težkega koša, že je kričal: „Ali ne slišiš ovc, kako te kličejo!“ In nesja jim je posušenih ^vej, da jih objedajo. Tako je bilo naprej in naprej, zato se je Angelka naveličala. Zmerom bolj pogosto ji je šumela znana pesem, ki jo je pela v cerkvi: „Jezus male k sebi kliče ..." In pred Božičem se je spomnila: „V Betlehem pojdem. Tam bo Bog rojen na sveto noč, in jaz sem pastirica. Gotovo me bo vesel." Napravila se je in poiskala v svoji skrinjici, ki jo je imela na vrhu pri Jurju, lepo, rdečo jabolko. Imela je še samo to, ki gaje bila shranila jeseni, in zdaj gaje namenila novorojenemu Jezusu. Zavila ga je v robec in dela varno v žep. Bila je že daleč od gazi, daleč od vasi, sredi polja, in takrat se je ustavila. Okoli je bil sam sneg, kamor so nesle oči, sama snežena Priloga „Našemu Listu“ št. 76 z dne 21. decembra 1906. v prvi vrsti hranila svoje pozicije kot rimskokatoliška duhovščina. Crez noč je izpeljala vodo v klerikalno strugo in pričela je živeti svoje politično življenje po kranjskem uzorcu. Znala si je pridobiti na svojo stran tudi nekaj posvetnih mož, župljani so pa v svoji večini itak capljali za njo. Videča, da je pravzaprav ona nositeljica in vzdrževateljica dosedanjega političnega življenja, se je polagoma skušala osamosvojiti. Brez ozira na „prvake" je tuintam imenovala svoje lastne kandidate, ki so tudi prodrli pri volitvah. V povišanje svoje moči, v podkrepljenje temeljem svoje politike pa je v izdatni meri izrabljala „slogo". „Prvaki" so prišli v zadrego. Prve čase, ko še klerikalizem ni tako jasno pokazal svoje barve, so hodili slepo za poveljem iz Maribora. Komur se je upirala duša, da bi jim sledil, so mu natrobili polna ušesa „sloge", ki jo je kakor povedano duhovščina spretno znala izrabljati za se tako, da sprva nihče niti slutil ni, da za to „slogo" tiči vse kaj druzega. V čast „prvakom" pa bodi konstatovano, da je duhovščina prva pričela s klerikalno politiko na Štajerskem. In ni ga bilo izmed merodajnih mož nobenega, ki bi se bil postavil po robu. Grgrali so še besedo „slogo", ko so imeli že polna usta klerikalne vode. Pa ga tudi ni bilo izmed njih moža, ki bi dejal: „nastopili so drugi časi, druge razmere, okrenimo hrbet dosedanji politiki, vodeči od brezdelja k narodni mlačnosti in letargiji, od neodločnosti k nemožatosti in neznačajnosti." A prišlo je samo po sebi in da je prišlo, je ravno dokaz, kolike življenske sile tiči v narodu, ki naseljuje slovensko Štajersko. Znak propasti bi bil, ako ne bi prišlo, znak, da je narod tudi v svojem jedru zapal demoralizaciji. Dvignilo se je iz sredine naroda samega. Dvignila se je žuljeva dlan kmetova: jaz hočem delati; povzdignila sta svoj glas obrtnik in trgovec: hočeva delati; in profesor in učitelj in drugi inteligenti so dejali: mi hočemo delati; in tudi slovenski delavec se je oglasil: delo je moje življenje. Delati hočemo zato, da bomo živeli, živeli kot poedinci pa kot člani naroda slovenskega, zakaj če živi vsaki izmed nas -- živeti mora tudi narod! Zategadelj pa naš iskreni pozdrav „novi narodni stranki", ki si je dala geslo: delo, nesebično delo za narodovo življenje! Dan 8.grudna t. 1., ki nam je narodil novo stranko, je mejnik za novo dobo slov. politike na Štajerskem. Slovenski poslanci in dež. zbor. Sud-oster. Stimmen poživljajo slovenske poslance, da napno strune ter da naj ne spuste proračun skega provizorija brez slov. poljedelske šole na Spod. Štajerskem. Slovenec in Slov. Gospodar se že dalj časa ljuto zaganjata v celjsko „Zvezo". Obsta- ravnina. Nobene hiše ni bilo, gozdovi so vstali za njo v daljavi. Bila je sama in sneg okrog nje in solnce nad njo. Solnce je sijalo, bilo je skoraj gorko, in vse nebo je bilo svetlo in jasno, po polju, po trdem snegu pa so se bliščali in utrinjali biseri. „Ali kje je Betlehem?" Angelka je premišljevala in gledala na vse strani. Še nikdar ni tega slišala. Na prižnici je gospod pravil, da tam pride Bog na svet in da so pastirci zraven. No, potem je šla Angelka kar naprej. „Ze pridem,si je mislila. „Zadaj je vas, kjer sem doma, in nad vasjo so gore. lam ni Betlehema, bo že kje na drugi strani!" ludi zeblo je ni prav nič. Zelo ji je bilo prijetno in veselo. Kadar pa se je spomnila kmeta Jurja, se je zasmejala: „O, to se bo kregal! Kje je pa deklina?" bo vpil. „In nič ne bo vedel, da gre Angelka v Betlehem." Prišla je čez polje na drugo gaz, vso zvo-ženo od sani. „Mogoče je ravno to prava pot!“ In Angelka je šla po tisti poti. Na ovinku je pa srečala staro babo. „Slišite! Ali se pride tukaj v Betlehem?" „A v Betlehem?" je zazijala baba. Angelka je pokimala. nek nestrankarske denarne organizacije je — to razumemo — na poti vsem tistim, ki si hočejo potom hranilnic vtrditi politični vpliv, kupiti si politično somišljeništvo. Nele da je celjska „Zveza" jako solidna gospodarska organizacija baš vsled tega, ker ne zasleduje stranskih političnih motivov, tudi politično vpliva zelo ugodno, ker s svojo nevtralnostjo ovira nemoralno vplivanje političnih denarnih zavodov. Vojaška saniteta. 5. t. m. zgodil se je v Mariboru sledeči nečuven slučaj, glede katerega je že stavil soc. dem. poslanec Resel interpelacijo na ministra deželne hrambe. — Rekrut Bernekar 4. dragonskega polka, ki leži v Mariboru, je odšel navedenega dne iz vojašnice, potem ko je vzdignil iz hranilnice 40 K. Drugega dne v jutru našli so ga v cestnem jarku in ga prepeljali v bolniško sobo v vojašnici. Poklicali so polkovnega zdravnika dr. Svatona, kije komaj pogledal bolnika, izjavil, daje vojak pijan, ga nato pretepel s usnjenim pasom in ga pustil v sami srajci zapreti. Tu mu je stražme-ster Kristl vrgel malo komisa z besedami: „Žri, če si lačen." Ker težko bolni ni mogel ničesar odgovoriti, povprašali so ga, če hoče črne kave ali pa — palico. Bolnik je seveda tudi nato molčal. — Ker se je vsa stvar zdela inšpekcijskemu oficirju vendar malo čudna, poklical je polkovnega zdravnika domobranskega polka, ki je konstatiral, da je vojak nevarno bolan. Zapovedal ga je prenesti v bolnico, kjer so ga preiskali in našli, da ima Bernekar krogljo v glavi. Vsaka pomoč je bila zaman. Mož je drugi dan umrl. Dognalo se je, da je bil roparsko napaden in oropan. Ta slučaj spominja na mnoge slične, katere so že zakrivili brezvestni in surovi vojaški zdravniki. Slučaj Bernekar je še posebno tragičen zato, ker je bil Bernekar edina opora svoji materi. — Vojaška oblast je že odstavila brezvestnega zdravnika, proti kateremu se je obenem uvedlo tudi kazensko postopanje. „Detomor" in „slovenska podivjanost". Razni nemški listi so prinesli pred nedavnim časom pod sličnimi naslovi lažnjivo vest, da je neka Franca Pečnik iz Brdec svoje novorojeno dete zgrabila za noge, je razčesnila in skrila truplo v postelj ter da so to „nečloveško mater" takoj odvedli v zapor. Seveda je vsa stvar zlagana. Dne 27. novembra povila je imenovana otroka; porod je bil težak in dete je umrlo. Nastale so prazne govorice, kakor je to ob takih prilikah navadno in dne 1. decembra pride res orožnik v hišo in aretira porodnico, ki je bila še bolna. Morala se je napraviti peš v Celje. A kmalu je omagala in žandar je bil prisiljen najeti voz. Vso spehano in potno pahnil je orožnik v Celju bolnico v mrzlo sobo, ki jo je dal šele po daljših prošnjah zakuriti. Dne 3. decembra vršila se je v Celju obdukcija, ki je dokazala vso nedolžnost nesrečne matere. Zato so jo 6. t. m. izpustili z njenim očetom skupaj, „Vidiš, da ne vem. Pa še nikoli nisem mislila na to. O, pa nekje se že pride. Ki imaš dobre noge, boš že prišla. Angelka je mislila. „A v Betlehem?" se je starka še enkrat začudila. „Tam, kjer se rodi Bog nocoj!" „O, saj vem! Pa pretežko hodim, še jaz bi šla s teboj! Mislim, da bo tamle črez!" Baba je pokazala z roko predse, in Angelka je šla naprej. „V Betlehem gre! Meni pa ni to nikoli prišlo v glavo! Morda pa bi šel tudi kdo od nas!" se je menila baba s seboj. Angelka je šla po gazi, in skoro ji je bilo že mrzlo. V noge, ni vedela, če jo zebe, prstov ni več čutila, v roke ji je bilo hladno, in v lice jo je peklo. „Daleč je v Betlehem," je mislila. „Že hodim celo popoldne, pa ga še ne vidim." Na polje je legla megla, bela kot sneg, in Angelka časih ni nič videla predse. Vse je bilo tiho in samotno, in Angelki je bilo dolgčas, zato je začela peti s tenkim, trepetajočim glasom božično pesem: Pastirci, vstanite, zbudite se zdaj, le hitro vstanite, da gremo naprej! katerega so vsled sokrivde zaprli. Neglede na to, da se je z nesrečnico tako živinsko postopalo, je treba pribiti tudi še dejstvo, kako zlobno so o tem pisali nemški časopisi. Sedaj pa, ko se je izkazala nedolžnost Pečnikove, molče kot grob. Uradna oblast, ki je na Sp. Štajerskem nemškutarska in nič manj nemško časopisje, ustavilo si je s tem zopet nov kamen v svojo zgradbo „nemške kulture". — Braslovče. Telovadno društvo „odsek Žalskega Sokola v Braslovčah" priredi na Štefanovo t. j. 26. t. m. veselico na Polzeli v prostorih gosp. Cimpermana. Program: I. srečolov, II. koncert z bogatim vzporedom, pri kterem sodelujeta iz prijaznosti Pevsko društvo in tamburaški zbor Braslovče. Naj torej nihče ne izostane, komur je ležeče na tem, da se okrepi mladi Sokol, ki mu bode jako dobrodošel gmotni uspeh, ostalima dvema društvoma, ki koncertu-jeta pa moralni uspeh. Pripomniti je, da nastopi Pevsko društvo s pomnoženimi močmi, (nastopilo bode okoli 40 pevcev) istotako je pomembno, da nastopi tamburaški zbor prvikrat. — Slovence iz Celja, Žalca, Šoštanja itd. opozarjamo na ugodno železniško zvezo. „Zadruga". Ob novem letu preneha izhajati list „Slovenska zadruga" ki ga je izdajal doslej g. Ivan Lapajne v Krškem. Namesto tega začne „Zadružna zveza" v Celju takoj ob novem letu izdavati začasno mesečnik „Zadruga* z izključno zadružnimi razpravami. Uredništvo je v rokah znanih strokovnjakov gg. dr. V. Kukovca in ravnatelja Franja Jošta. Koroško. Jfekaj o koroški politiki.*1 Primerjam slovenski narod na Koroškem človeku potapljajočemu se v valovih germanstva, ki drve z vso močjo proti jugu, podirajoči vse, kar se jim zoperstavlja. In tem germanskim valovom niti Karavanke ne bodo previsoke, da se združijo s sinjo Adrijo. V teh valovih se potaplja koroški Slovenec in steguje svoje roke po rešilni veji. Volilna reforma je bila tudi taka veja, od katere smo pričakovali rešitve, a valovi so jo odnesli, od katere smo upali, da nas potegne iz neusmiljenih valov germanstva. Tudi ta up nam je splaval po vodi in morda še nikoli nismo bili moralično tako tepeni kot ravno zdaj, ko smo mislili, da nam vendar enkrat zasvetijo lepše zvezde, da pridejo za nas boljši dno vi. Varali smo se — a neumno, nezmiselno bi bilo zvenenje po toči in tožijo samo tisti, ki si ne znajo pomagati. *) Članek smo prejeli iz duhovniških krogov, vsled česar so izvajanja tim zanimivejša, iskrenost in odkritost pisateljeva tim simpatičnejša. Prišla je memo stare, lesene bajte, ki je stala ob poti. „Grem povprašat, kod se gre v Betlehem". Stopila je v nizko, zakajeno vežo, stene so bile črne in sajaste, po tleh so se delali ledeni klobučki. „Ali ni nobenega doma?" Njen glas je plaho zaklical. „Kaj pa je?" se je nekdo oglasil v hiši. Angelka je šla za glasom. Odprla je vrata in stopila v izbo. Za mizo sta sedela oče in sin, oba velika in močna. Gledala sta začudeno na pastiričico. „Ali se gre tukaj v Betlehem?" „A—a? V Betlehem?" Angelka je pokimala. „Tja pa ne boš prišla. Predaleč je." Oče je odmajal z glavo, sin pa je vprašal: „A v Betlehem gre ? Tale punčka?" Glasno se je zasmejal in neverjetno se mu je zdelo. „Ti bi rada v Betlehem?" „Opolnoči bi bila že rada tam, ko bo Jezus rojen , je Angelka resno odvrnila. Starec je samo majal z glavo. „Nak, ti pa ne prideš. To je, kje je?" Premišljeval je, kje je Betlehem. „Kako ti je pa ime?" Nisem pesimist in nisem še obupal nad svojim narodom — tudi potapljajoči se ima še zmirom upanje, da se reši iz smrtonosnih valov ■— a upanje v boljšo bodočnost slovenskih Korošcev mi greni nezaupanje v sedanjo koroško politiko. Kot samostojno stranko smatram politično vodstvo slovenskega naroda na Koroškem in to zaradi tega, ker se ne moremo pridružiti nobeni do zdaj obstoječi stranki na Kranjskem in Štajerskem. Liberalna stranka na Kranjskem umirai od klerikalne stranke, s katero smo dozdaj še precej simpatizirali, ne moremo pričakovati več pomoči, ko je nas v najvažnejšem trenotku pustila na cedilu, ker se je borila samo za svoj dobiček in s tem pokazala, da ni vseslovenska. Očitali nam bodo morda separatizem, a dejstvo je, da smo bili ravno mi Korošci morda najmanj separatistični in to že iz praktičnih vzrokov, ker smo morali iskati pomoči pri vseh Slovencih, a žalostne razmere so nas privedle do prepričanja, da smo zapuščeni, da si moramo pomagati le sami. O tem so prepričani vsi koroški Slovenci. Da, edinega prepričanja smo. da je nam treba dela, samopomoči, a različnega mnenja smo, kakšna bi morala biti, po katerih potih bi morala hoditi zdaj naša politika. In to je jako važna točka v našem skromnem političnem življenju, o kateri se pa razmotriva bore malo — celo nič! — Veliko jih je, ki so nezadovoljni s sedanjo našo politiko, a to nezadovoljnost goji samo na tihem in nikdo nima poguma izreči odločne besede, boječ se jeze in očitanja v strankarstvu. Res je, da je boljše, da ni dveh strank na Koroškem, ker je nas itak malo. A da se ne pojavi na Koroškem nova stranka, je samo takrat mogoče, če se predrugači sedanja koroška politika. Iz tega je razvidno, da smo proti raz-cepljenju naših moči. A če se naša politična smer ne predrugači, bo nova stranka čisto naravna posledica. V doglednem času bomo imeli tudi več posvetne inteligence in ravno ta bo sedanji politiki nasprotna. Ti nezadovoljneži bodo ustanovili ali samostojno stranko, ali pa narodno sploh ne bodo delovali, kar opazujemo žalibog že dandanes. Največja napaka naše politike je, da ni politika. Vsaka stranka si postavi gotov cilj. Da pa more tudi doseči ta cilj — in svoj cilj doseči hoče vendar vsaka stranka — mora si zbrati tudi sredstva, ubrati mora gotova pota in sicer pota, po katerih se najprej in najlažje pride do cilja. Ohraniti slovenski živelj na Koroškem bi moral biti glavni cilj koroške politike. Večina na Koroškem pa zahteva več. Ne samo narodnost, ohraniti hoče tudi vero. „Golih narodnjakov, zgolj narodnega lista, se bojimo, ne razumemo, ne maramo“ (Mir štev. 47. 1906.). Ne zamerimo dotičnomu duhovniku, ki je zapisal te besede, a ne da bi hoteli ž njim pole- Fant je bil zelo radoveden in usta so se mu sama smejala. „Angelka." „Ostani pri nas, Angelkal Mati so nam umrli, boš za mater 1“ Oče se je zasmejal sinu. „Ali ti je všeč?" ga je povprašal. Sin je zardel po licu in je dejal: „Malo je majhna, pa bi zrastla!" „No, pa ostani pri nas!“ Angelka je zmajala z glavo. „Moram v Betlehem! Ko se vrnem, pa ostanem pri vas. Ali ne vesta, kje je Betlehem?" „Kje bi bil?“ Oče je vstal in sin tudi-Stopili so na prag. „Na to stran sem že bil, pa tam ga ni. Mislim, da bo ravno tukajle čez!“ Zamahnil je z roko po zraku. Mračilo se je že, in Angelka je šla naprej. Megla je izginila v mrazu, in zopet seje videlo nebo, čisto in jasno. Na obzorju je zasijala prva zvezda. „Nad hlevcem gori zvezda," je mislila Angelka. „Zdaj bom pa kmalu tam." In še hitrejše je stopila, oči pa je upirala v zvezdo. Hodila je nekaj časa po gazi, pa zopet po snegu, po trdi, zasneženi dobravi. Kmalu je bilo vse nebo v zvezdah, pa Angelka je šla vedno proti mizirati, smo trdnega prepričanja, da je ravno naša klerikalna politika bila in je vzrok, da smo skoraj že obupali. Pravijo, da ni klerikalne stranke na Koroškem. Bodimo odkritosrčni in recimo pogumno, daje. In četudi sami nočemo priznati, da smo klerikalna stranka (sicer ne taka kot na Kranjskem), nasprotniki nas smatrajo kot tako. Dejstvo je, da smatrajo naši nemški nasprotniki vsakega narodno zavednega koroškega Slovenca za klerikalca. Narodno zavedne identificirajo s klerikalnimi. To je dejstvo, ki bi se od naše strani ne smelo prezreti! Znan je tudi izrek drž. posl. dr. Lemiša v drž. zboru, „da se bije na Koroškem v prvi vrsti boj med „črnimi" in „belimi". In ta izrek potrdimo tudi mi. V dokaz temu navajamo tudi dejstvo, da so vsi narodni uskoki na Koroškem postali uskoki večjidel zaradi svetovnega naziranja. Ce bi to no bilo res, bi lahko iskali naše narodne odpadnike v nemško-klerikalnem taboru. A iščemo jih v tej stranki zaman, vsi so v nemško-na-prednem taboru. In ni li izrek: „jaz sem slove-nisch geboren in deutsch gesinnt" dandanes na Koroškem v modi? In zakaj tako? Slovenec vidi pri Nem »;■ L>aje in druge glinaste izdelke v vseh barvah, trpežne in poceni priporoča prva in največja tovarna peči in glinastih izdelkov v Ljubljani. (m) Izvirni Singerjev! šivalni stroji se dobe le pri Singer Ko. akc. družba za šivalne stroje (ios) Ljubljana, Sv. Petra cesta BV Svarimo a tem najnujnejše svoje odjemalce pred šlvalnleri stroji, ki jih ponujajo drugi trgovci pod imenom ,izvirne Siogeree'. Ker mi svojih strojev nikdar ne oddajamo takim trgovcem, obstoje taki „izvirni Singerjevi stroji" k večjemu Iz starih rabljenih, R tretje reke dobljenih šivalnih strojev, za katere ne moremo alti prevzeti kakega poroštva, čili dopcslati pesamnih dela«, 82$S8SS8SS82iSB2SSB2$SB2$SB2$S Izborno zalogo vsakovrstnih novih in starih vin v sodih in steklenicah priporoča Anton Muller vinotržec v Domžalah -------- (Kranjsko).---- jR52SS52SB2SS52S53SS53SS2S53 Priporočajte poVsod „Naš Lisf Ustanovljeno leta 1832. oljnate barve zmlete s stroji naj novejše sestave, prekašajo vsako konkurenco po finosti, ki omogočijo z jako majhno množino pobarvati veliko površino, razpošilja po nizkih cenah J^dolf Hauptmann v JLjubljani prva kranjska tovarna oljnatih barv, Arneža, ---- laka in steklarskega kleja. - Zaloga slikarskih in pleskarskih predmetov. D n o d P u. p 9 P P- ■ 0 o1 9 0 llustrovani ceniki dobe se brezplačno. Tiskovine za industrijo, trgovino in obrt od navadnega trgovskega zavitka do obširnega cenika. Tisk umetniških razglednic. Postrežba točna. TISKARNA KNJIG IN UMETNIN A: SLATNAR V KAMNIKU IZVRŠUJE NAJRAZNOVRSTNEJSE ENO- IN VEČBARVNE TISKOVINE IN SPREJEMA V TISK TUDI NAJOBSEŽNEJŠA DELA. d d IZVRŠITEV VEDNO d PRIZNANO LIČNA IN PO ZMERNIH CENAH, d Založništvo „Našega Lista11 s prilogo „Kamničan11 in „Slov. Gospodinja11 ter „Oglasnika11. Trgovina s papirjem in pisalnimi potrebščinami. Knjigoveznica. JSgRSSaSBSSgiJU U U 1 Lastnina in tisk tiskarne A. Slatnar v Kamniku. Izdajatelj in odgovorni urednik Hinko Sax v Kamniku. t