Žid Mousa in Turek Mustafa
V Sirskej deželi na Jutrovem je iivul Turek, Hadži Mustafa imeaovtfl Kupčeval je s kozjo dlako in 8i pridobil toliko preniofcnja, da se je mog« prištevati k najbolj imovitim trgovefem doniačega juesta Hamaha. Da bi^M za tollko srefo zahvalil proroku, uainenil se je na romarski pot v mesto Me^J Njegora družina nij biJa obila, razvtm aene je imel saino še dva stižuja. V ker žena flij hotela ostati gaina douia, nego je želela ž njim obiskati grob Mohameda proioka, zato je mož prodal, kolikor je iinel koisje dlake nabraue, Tzel je ženo in snžnja s6 soboj ter J6 ostavil prazno UUo brez varuha.
Samo nekaj je skrbelo Mustafo, iu to je bilo, kara bi za čas svojega potOTanja 'skril svoje novce. Se soboj je jemati uij kazalo, ker bi ga v puščavi lchko uapadli Beduini iu bi ga oropiiJi; doma je pustiti tudi iiij varno, ker je hiža brez Taniha; zvesteiuu prijatelju je zanpati je bilo se mauj mogoCe, kor prarega prijatelja uij inifl nobeuega. Vo dolgeui premislje-Tanji si nekaj izmisli, knr se uiu ju najboljSe zdclo. Vse STOje uovce (denarje) lepo zavije in dane v petero loncev, katere poteta z in&sloui do vrha uapolui. Te loace oducse t hiSo svojoga soseda, žida Mouse, proseč ga, naj uiu je brani, doklcr se vme od grolia, ker v loueih inia pripravljeiio maslo za zimski 5a9. A po teži teh posod je Mousa kmaln spozual, da je v loncib. vse kaj dntsega nego-li maslo. Kornaj se ju Mustafa h doina odpraril m z npko reijo karavano v Dauiask odpotOTal, uže je žid lonce pregledal, nov™ iz ujil pobral in je z uiasloin zopet do Trha tako zalil, <Ia jim storj^ue škode nij biio znati.
Ubogi Turek j« po svojcj Tiaitvi kmalu zupazil, da ga je zviti žicl okradel, a ker so lonci od sunuj bili nepoškodovimi, in Uer nij imel nobene prKe, da so v Joncil bili hranfni novd, zato se tudi pri sodiiiji nij jnoge] in tudi jiij smel oglasiti. Mislil je zatorej uoč in dan, kako bi kako drugače kaznoval hndobnegn Mouso in zopot nazaj dobil svoja uovcc. 0 svojej izgubi aij niko-mur niSesar povedal iu So ceW Bjegova žena mu je morala na Mohauiedovo brado priažči, da o tej zadevi bode iinela zrairom jezik za zobini.
Necega dn^ gre Mustafa v bližnje inesto Homs, da proda kozjo dJako v ondotnili tovarnah. Pri ti»j priložnosti vidi družbo kcmedijantOT, ki so irueti posebno lepo ia izurjeuo opko. To iiral kupi, tzmuc jo s6 soboj dom6v in jo zapre v posebno izljo, v katero jb samo on zahajal iu aikdo dnigi. Votlvj si kupi ua trgu staro obnošeao obleko, kakorSoo navadno nosijo židje, tudi Sapko ia pisan pas, kakor ga je nosil sosed Housa. V tcj obleki je vsak dau po Tečkrat obiskoval opico, posebno kadar jej je nosii živeža in se je igral ž njo. Opita se ga je kmata tako privadila, da mu je hitro skocila na vrat, (ilijemala ga ia poljubovala. kadarkoli je stopil v izbo.
Bilo je necega po p61udjie, da stvl* Mustafa na ulici sosedoTega sina, mladega Mouso.   frijamo ga pozdravi, dobrika sc mu, ter tako dečka vabiT
21
hiSo. ker mn žeh' dati smofcev in druzega filadkoga oročja (sadjai. Defek vr-jame prijaznirim besedam dobrikavega Torka t*r grč za njim. Ali komaj prideta t hišo, prime Mnstafa židovskega dečka za roko in ga pelje na vrt, kjor ga dobro zapre v samotno hišieo, od koder ga ne sliši živa duša. Stari Monsa je bil v reiikih skrbeh zaradi izgnbljenega sina. Po vseb krajih ga skrbno išče. ali zaman; o sTojem Ijubem sinu ne more pozTedeti nič gotovega. Ves poliit ia žalosten. ker je bil ain njegoT jedini otrok, mislil si je oče. da je prej ko ue padel v vodo io ondu utonil. ali so ga pa Tjeii blizu mesta se tlat.t"-i Bednini in so gn sč solioj odpeljali. Na glas se je jokal in klical Je-hova na pomoč. kajti nih& ga nij mogel ntolažiti.
Še le za nekaj dni zv^ po aokem flovekn, da so videli njegOTega sina lakrat. ko se je biJ agabil, pri soaedu Mnstafi. Zdaj mn se t glavi posveti, t«r si misli. da bi Turek res utegnU njegOTega sina TJeti, samo da bi se ma-gSeTal zanidi okradenih Joneev. To mislžč, pokliče tak6j Mustafo pred sodnika in ga toži. da po krivici skriva njegovega otroka, tudi zahteva, da mu naj otroka takGj nazaj di. S prtcga Tnrek vse taji, ali ko priče pritrdijo, da so videle. ko je pcljal Hadži otroka v svojo hišo, in ko ga je sodnik uže hotel obsoditi, da mora otroka živega ali mrtvega postaviti pred sodnijo, zakliče Torek: ^V resaici je Bog relik, in njcgora mogoCaost je neskoatna! On dela čud^že, kakor se um zdi primerno. Videl sem, Effendi, Mousovega sina gre-dOdega miiuo moje hiše; porabil sem ga naj pride z mcnoj, da ga glede stare prijaznosti z njcgovim oSetom malo pogostiin. A sliibo mi je deček poTrail gostoljubnost; grdo eo je vedel in še ceI6 klel je imč našega svetega proroka. Ali glejte čudo! Komaj je zaklel, izpremenil se je v opico. V tcj podobi vam ga hoCcm pokazati in takAj se prepričate, da bode sin spoznal srojega očeta." Komaj Hadži Mustafa izgovori te besede, izpusti njegov zunaj stoječi 8lužabnik opieo v sodmjsko dvorano. Opica vse priBujoče naglo poglcda, ter skoči na Mouso, ki je jedini nosil oHeko. kakoržne je bila opiea Davajena. Ker je mislila, da je to njeni pravi gospodar, obesila se mn je okoli vratu, poljnborala ga je in božal« kakor otrok srojega odeta, katerega po dolgej ločitvi zopet vidi. — To vidčfi, vsi ao misliii, da je Turek resnico govorU. nČodo se godi," vpili so vsi jednoglasiiG, ,,Alah je velik iu njegoT i>rorok Mohamed!" Žid je moml opico vzeti in sodojjo zapustiti, saj je bilo dovolj izpričaoo, da je ta žival njegov pravi sia!
Kaj je bilo zdaj židu početi. ko si je pritožil sramoto ? Tudj nij liUo upati, da bi si s hudiin pridobH sina nazaj; poskusil je tedaj z dobrim. Ko se oaredi noC . obišč-e skrivaj soseda. poiiuja mn novce z obresti nazaj, ako mn da preljubega sina. Ker je Turek s tem dosegel, kar jo namerjal, zat6 je tad v to privolil, samo to si je isgovoril. da mora Monsa otroka ae to noS skriraj odpeljati in z tso evojo družino odpototati. Tako se je tndi zgodilo. A Turki so prisegali na ta (udež, ter so rokli, da se je vse to zgodilo v Mo-bamedovo slavo in češCenje. Židje so bili od te dobe tako zaničeTani, da so moraii vsi iz mosta pobegniti. Odsihmal ima mesto Hamah samo tnrške pre-bivalce. A zgodba uii, da nij nihče Uko zrit, da mu ne bi naSel jednakega soInCiii svit.                                                                                  F. Rup