NIKO KAVČIČ 
ŠE O MILOŠU ZIHERLU — NJEGOVI POTI IN DOBI, 
KI JO JE SOUSTVARJAL 
Z zanimanjem sem prebral pripoved o Milošu Ziherlu — umetniku, hu 
manistu in borcu, ki jo je napisal Svetko Kobal v 28. letniku Loških razgledov. 
Nekatere odlomke sem prebral zelo temeljito, saj sem danes še edini živeči član 
prve trojke iz poljanske tehnike. Iz obsežnega prispevka je opaziti, da se je 
avtor Svetko Kobal prebijal skozi kopico dokumentov in nič manj osebnih 
pogovorov. Članek je poučen primer, kako odgovorno in mučno delo je sestav 
ljati zgodovinski mozaik, zlasti če pri tem želiš še kaj dodati ali spremeniti. 
Avtor nam je v uvodu omenjenega spisa pojasnil, kakšni nameni so ga 
vodili k pisanju in k izbrani strukturi sestavka. Hkrati pa spodbuja bralce, 
da bi še sami dodali dejstva, ki njemu niso bila dosegljiva. 
Moje načelno stališče je, naj nam zgodovino NOB opisujejo izključno zgo-
dovinopisci — torej ljudje, ki z neposrednimi dogajanji niso čustveno povezani, 
kot smo na primer mi, aktivni udeleženci. Še posebej bi veljalo to za opisano 
temo, v kateri je avtor stric glavnega junaka. Ko sem pred leti opisoval živ 
ljenje in delo v gorenjskih tehnikah, sem se prav iz teh razlogov ogibal opisom 
podrobnejših akcij in odločitev, da jim ne bi dal lastnega prizvoka. Kasnejši 
čas je pokazal, da se znajo podobne vrzeli hitro izkoristiti in največkrat na 
pačno razlagati. Ce sem ob omenjeni temi vendarle prijel za pero, želim takoj 
poudariti, da nimam prav nobenega namena spreminjati ali celo vplivati na 
avtorjevo nadaljnjo usmeritev, ki jo je zasnoval za drugi del svojega pisanja. 
Ostaja dejstvo, da je treba Milošev delež k zgodovini NOB ali natančneje, go 
renjskih tehnik, vsekakor ovekovečiti v tisku. Vendar menim, da je bila šti 
rideseta obletnica vstaje slovenskega naroda najbolj primeren trenutek, edin 
stvena priložnost, da bi v Loških razgledih posvetili četrtino strani celotnemu 
pregledu in analizi narodnoosvobodilnega boja na Loškem. Po mojem je treba 
od tod začeti sestavljati poglavja in znotraj tega okvira bo potem še dovolj 
prostora za vsakogar izmed nas, če to zaslužimo. Nujno je, da se obdelata po 
ložaj in vloga Škofje Loke, ki je bila prav zaradi svoje zemljepisne lege med 
vsem obdobjem partizanskega boja odskočna deska za sovražnikove operacije, 
hkrati pa bila na stežaj odprta za vse podvige narodnoosvobodilnega gibanja. 
Najprej je bila v ostrem obračunavanju razkrinkana in politično onemogočena 
zahrbtna dejavnost domačih izdajalcev, ki so imeli druge politične cilje. Vzpo 
redno so se morali partizanski organizatorji nenehno varovati in otresati šte 
vilnih provokatorskih zank gestapa. Tako so korak za korakom pridobivali te 
ren in z njim množično mrežo sodelavcev na terenu. Samo in predvsem zaradi 
sistematičnega trdnega političnega dela je bilo možno, da se je že zgodaj leta 
1943 po sami Škofji Loki gibalo precej partizanov z različnimi nalogami, ki jih 
niti gestapo niti domači sovražnik nista nikoli izsledila. Ko bo opisana vsa 
raznovrstnost ilegalnega delovanja številnih sodelavcev, vsa tesna povezanost 
delovanja politične in vojaške organizacije loškega osvobodilnega gibanja, po-
159 
tem bo hkrati tudi jasno, zakaj je med drugimi tudi Miloš Ziherl lahko sredi 
gestapovskega gnezda toliko časa in tako uspešno deloval. 
Kljub vsemu ne morem mimo ugotovitev, da vsebuje prispevek, v katerega 
je bilo vloženega ogromno truda, med mnogo resnicami tudi precej izkrivlje 
nih dejstev, včasih tudi ozkosrčno zasnovanih, mimo katerih kot Milošev so-
borec ne morem iti. Postavljam si vprašanje, kaj se je zgodilo z bogato zbirko 
Miloševih pisem, ki mi jih je med vojno pisal in sem jih osebno kmalu po kon 
čani vojni kot spominsko družinsko darilo poklonil njegovemu bratu Borisu. 
Ta pisma bi avtorju v marsičem pomagala, da bi bil manj pod psihičnim bre 
menom vloge, ki jo je glavnemu junaku že vnaprej zarisal v svoji glavi. Na 
voljo imam še več njegovih originalnih pisem, ki marsikatera dejstva prikazu 
jejo v drugi luči, predvsem zaradi Miloševih kritičnih stališč, in še nič koliko 
dokumentov drugih odgovornih tovarišev, ki piščevo pričevanje spreminjajo 
predvsem v tistih delih, ki si ga je sam zakoličil kot namišljeno Miloševo vlogo. 
Kot eden izmed soustvarjalcev NOB ožjega ali širšega področja Škofje 
Loke želim mimo Kobalovega prispevka in neodvisno od njega opisati še ne 
katera svoja gledanja na prostor in čas, ki ga on uokvirja. Zdi se mi, da bi bilo 
najbolj primerno, če jih razdelim in hkrati povežem v naslednja tri poglavja: 
— Moje misli o rojevanju prve pisane partizanske besede na Gorenjskem. 
— Novi Pokrajinski komite KPS za Gorenjsko pričenja spodbujati delo 
tehnike Poljanskega bataljona. 
— Organizacijsko-politične vojaške okoliščine, ki so Milošu Ziherlu omo 
gočile delo in ga varovale na Primoževi žagi. 
1. Moje misli o rojevanju prve pisane partizanske 
besede na Gorenjskem 
O teh rečeh razmišljam in sodim danes prav tako, kot sem takrat v letu 
1942, ko smo se v našem vsakodnevnem partizanskem življenju neposredno 
srečevali s tovrstnimi problemi. Ko avtor ocenjuje in nam navaja težave, pod 
kakršnimi smo takrat na Gorenjskem prihajali do pisane besede, se v svojih 
dokazovanjih niti za las ne oddaljuje od stališč in ocen, ki jih je takratno go 
renjsko politično in vojaško vodstvo posredovalo svojemu vodstvu, tj. Central 
nemu komiteju KPS, ki je delovalo v Ljubljanski pokrajini. Ne morem se 
ubraniti vtisa, da je zgradbo svojega opisa že predhodno zasnoval v glavi, ker 
ga je cilj, ki ga je zasledoval, omejil, da bi »pot in dobo«, katero je tudi Miloš 
Ziherl soustvarjal, širše in globlje analitično podal. Seveda pa se je lahko le na 
tak iztrgan način podajanja nekaterih zgodovinskih dejstev približal cilju, ki 
ga je že vnaprej želel doseči. Začrtana ožina se kot rdeča nit vleče skozi celotno 
snov in se je ne more otresti. Delno se je tega tudi sam zavedal in se hotel že 
vnaprej zavarovati, s tem da naj bi svoje delo štel le kot prispevek k širši zgo 
dovini NOB na škofjeloškem. 
Ponovno poudarjam, da po mojem skromnem razumevanju in poznavanju 
teh stvari menim, da si bodo morali zgodovinopisci izbrati povsem drugačen 
model opisovanja zgodovine NOB tudi na območju Škofje Loke, ne pa jo že 
vnaprej usmeriti s posameznimi izseki, ki ob štiridesetletnem jubileju ne bi 
smeli biti tako ozko zasnovani, saj sicer nevarno zmanjšujejo veličino zgodo 
vinskega dogajanja. Škofja Loka je gotovo zaslužila, da bi se ob tako visoki 
obletnici prav s takim prispevkom mlajši generaciji predstavila s svojo zares 
bogato zgodovino, obenem pa bi bila to še ena oddolžitev tako mrtvim kot 
160 
živim, ki so si to zaslužili. Zato mi je še toliko bolj nerazumljivo, da se je na 
mesto vsega tega znašla na straneh slavnostne izdaje Loških razgledov celo 
fotografija izdajalca Tarzana. 
V številnih in različnih publikacijah smo se posamezniki, eni bolj in drugi 
manj, razpisali o dogajanjih med narodnoosvobodilnim bojem na Gorenjskem, 
zato se to pot želim držati predvsem tistega dela, ki se ograjuje v okvir ustvar 
janja pisane partizanske propagande. 
V poletnih mesecih leta 1942 nas je bilo razdeljenih po četah okrog 300 
borcev po vsej Gorenjski; sem pa lahko prištejemo številne simpatizerje in so 
delavce po mestih in vaseh, nekje bolj, nekje manj aktivnih. Po svojih ugo 
tovitvah vem, da je bilo med gorenjskimi borci mnogo tovarišev z različnimi 
šolskimi in strokovnimi kvalifikacijami. To mi je sedaj — ko je Kobal na novo 
priobčil pisma Lojzeta Kebeta-Stefana, sekretarja Pokrajinskega komiteja KPS 
za Gorenjsko, ki jih je kot pozive za pomoč glede tehničnega kadra in materiala 
pošiljal Centralnemu komiteju KPS in v katerih je spraševal, kdo naj na Go 
renjskem piše letake, ker teh moči ni — še en razlog več, da se še danes vpra 
šujem in iščem odgovore, kje so bili vzroki, da tega kadra niso poiskali že iz 
vrst gorenjskih partizanov. Tudi tehničnega materiala na Gorenjskem ni manj 
kalo, saj je imela vsa aktivistična mreža z odličnimi zvezami odprte vse poti 
v Reich (rajh), na terenu pa je pravzaprav ostala neaktivirana. Saj smo že v 
snegu spomladi leta 1942 v partizanski četi pod Toščem improvizirali in iz 
gume in linoleja izrezovali simbole OF ter izdelali sto in sto propagandnih 
lističev, ki jih je potem partizanska patrulja raztrosila po Skofji Loki. 
Nič posebnega, vendar le samoiniciativna akcija. V posameznih kombini 
ranih četnih in bataljonskih akcijah smo se srečevali in spoznavali borci — 
od kmečkega fanta, delavca, študenta, uradnika, profesorja do zdravnika. 
Trdim, da je bilo tisti čas v narodnoosvobodilnem gibanju na Gorenjskem, 
bodisi v partizanih ali med aktivisti na terenu, dovolj sposobnih ljudi, ki bi jih 
z uspehom lahko vključili v to prepotrebno tehnično delo. Delno je za tako stanje 
lahko iskati odgovor v sami Kobalovi trditvi, ko nam pojasnjuje, kako je bilo 
z vodstvom tehnike v Poljanski dolini. Tudi njemu se zdi samoumevno, da je 
tehniko lahko vodil le Miloš Ziherl, ker je bil edini izmed nas treh (tj. še Dona 
in mene) ta čas član KP. Res pa je, da se je šele na zimo proti decembru 1942 
začel za borce, ki so že več kot leto dni čakali pred vrati Partije, prebijati led 
in se odpirati vrata za sprejem v njeno članstvo. Le tako so se na novo začele 
tudi odgovornosti širše prenašati. Razvoj dogodkov pa je navsezadnje le zahte 
val in tudi dokazal, da je bilo možno tudi potem, ko so se borčevske vrste od 
poletja do jeseni 1942 tako občutno zmanjšale (saj je od avgusta do decembra 
padlo najmanj 100 prekaljenih borcev), že v pozni jeseni izbrati prve skupine 
partizanov in jih kot domačine poslati na politično delo na teren. Nobenega 
dvoma ni, da, kjer so bili politični in včasih tudi človeški odnosi ozkosrčni in 
ni bilo pravega zaupanja, potem tam tudi ustvarjalnih sil ni moglo biti. Teh 
moči pa na Gorenjskem nikoli in v nobenem obdobju ni manjkalo — le la-
tentne so bile. Zares trd in dolgotrajen je bil proces, ki je bil še potreben za 
pridobivanje zaupanja. Za številne je bilo to nerazumljivo in boleče. Tudi sam 
se na primer čudim tistim, ki so nam poslali Magdo Juran-Sašo v pomoč k nam 
na Gorenjsko. V septembru leta 1942 sem bil skupaj z njo v Poljanski četi. 
Milo se mi je storilo, ko sem se z njo pogovarjal in ko je povedala, zakaj je 
prišla na Gorenjsko. Nekdo nam je na prošnjo Pokrajinskega komiteja poslal 
tovarišico v pomoč, ki naj bi kot mlado dekle, povsem nevešča razmer na Go-
11 Loški razgledi 161 
renjskem, vedela in znala več kakor naše preizkušene aktivistke s terena — kaj 
šele partizani. Kmalu za tem, ko so jo Nemci ujeli, se je o Saši še dosti govorilo. 
Namesto da bi se že od vsega začetka trudili, da bi dvignili in usposobili 
domače sile, smo še v jeseni leta 1942 raje uporabljali partizanske patrulje, ki 
so v številnih nahrbtnikih iz Ljubljanske pokrajine in prek Dolomitov prena 
šale potrebno literaturo in razna tehnična sredstva za Bodinovo tehniko pri 
Štabu grupe na Jelovico. 2e skromni, samoiniciativni začetki iz prve samo 
stojnejše tehnične postojanke v Poljanski dolini v oktobru 1942, kjer sva z 
Donom začela orati ledino, so pripomogli h korenitim in kvalitetnim posegom 
v našo organizacijo. 
Povedal sem, da je to naporno rojevanje partizanskega tiska v teh prvih 
obdobjih v precejšnji meri tudi posledica močno razvitih sektaških odnosov, 
pri čemer je bilo potrebno veliko moči, vere in volje, da se je tudi ta bolezen 
delno prebolela. Danes je zanimivo brati, kako so na razmere na Gorenjskem 
v teh kritično pozno jesenskih dneh leta 1942 gledali naši vodilni tovariši v 
Centralnem komiteju KPS in Glavnem štabu. Iz dokumentov je razvidno, da 
so se zlasti v jeseni leta 1942 pričeli intenzivneje prizadevati za Gorenjsko. 
Njihova aktivna razmišljanja, navodila in pomoč, ki so pričela deževati na 
Gorenjsko, so pomenila zlasti za nas partizane novo obdobje, za celotno na 
rodnoosvobodilno gibanje pa prav gotovo zgodovinsko prelomnico. Kardelj, 
Kidrič in Leskošek so dali izvirne ocene in pripravili vse pogoje za novo raz-
mahnitev odporniškega gibanja in vsestransko poživljanje aktivnosti. 
Kako so dogodke ocenjevali zgoraj imenovani in kaj so o tem napisali — 
naj navedem le nekaj njihovih izrečenih misli in ocen (vse iz »Jeseni 1942«): 
Franc Leskošek-Luka je v svojem pismu, ki ga je napisal 3. novembra 1942 
Edvardu Kardelju, med drugim v svoji daljši razlagi o Gorenjski navedel tudi 
naslednje: »...Mi moramo začeti na Gorenjskem z masovnim političnim de 
lom. Naše delo je moralo biti na Gorenjskevi do sedaj zelo seklaško, zato nas je 
stalo toliko dragocenih žrtev .. .« 
Edvard Kardelj navaja v svojih strnjenih navodilih 5. novembra 1942 
v oddelku za Gorenjsko med drugim še naslednji stavek: »Rudija (Viktor 
Avbelj) nima smisla pošiljati na Gorenjsko, ker ga potrebujemo drugod, razen 
tega bi bilo tudi popolnoma nepravilno Gorenjcem kratko malo postaviti druge 
ljudi, kakor da sami nimajo nobenih kadrov za vodstvo. Na to me je Metka 
posebej opozorila in menim, da je to opozorilo absolutno pravilno.« (Metka je 
bila vdova po padlem Kebetu, kasneje poročena Mira Svetina.) 
In zopet, ko je bil Boris Kidrič na obisku pri gorenjskem vodstvu v Po 
ljanski dolini, je pisal poročila komandantu Luki Leskošku 1. decembra 1942 
in med drugim navedel celo naslednje: ». .. Stričku (misli dr. Jožeta Rusa) 
povej, da so skoraj vsi njegovi za OF (misli na Sokole). Naši (komunisti) imajo 
že precej stikov. Zvižgove (Tone Fajfar) aktiviste (misli krščanske socialiste) 
so Nemci skoraj docela iztrebili. Pač pa so katoliški kmetje vsepovsod za OF 
in Rusijo in naši jih že uspešno pritegujejo v terenske odbore . .. Naši (misli 
komuniste) so sila zreducirani, toda pravi med njimi so izredno žilavi, čeprav 
dostikrat ozki...« 
Položaj na Gorenjskem je dobil tudi vidno mesto v politično-operativnem 
poročilu, ki ga je Edvard Kardelj sestavil in poslal Titu 14. decembra 1942. 
Takole se glasi: »Tu je bila naša vojska vse leto v izredno težkih razmerah, 
pravzaprav v nenehni krizi. Padlo je zelo veliko ljudi, med njimi tudi sam 
162 
Boris Kidrič — Peter Kalan je ob svojem obisku pri vodstvu gorenjskih partizanov 1. decembra 1942 napisal tudi gornjo okrožnico političnim organizacijam. Izvirnik je v zapuščini Jožeta 
Kavčiča-Jernača, na katerem je originalni podpis z rdečim svinčnikom 
komandant grupe in politkomisar (Jože Gregorčič in Lojze Kebe). Število par 
tizanov se je zmanjšalo na nekaj nad 300 ljudi, toda ti so zares neverjetno 
uporni borci, pravi partizani. Dejstvo je, da smo jim nudili premalo pomoči, 
kar poizkušamo sedaj nadoknaditi. V zadnjem času je pri njih nastopilo splošno 
izboljšanje posebno zaradi tega, ker je tudi politično delo med množicami kre 
nilo na bolje, tako da se je tudi tu pričela OF organizacijsko krepiti. Da so 
simpatije velike večine množic na strani OF, o tem ni nobenega dvoma. Prav 
IV 163 
pred nekaj dnevi se je iz Gorenjske vrnil Peter (B. Kidrič), ki je obiskal tam 
kajšnji štab grupe in v zvezi s tem smo sprejeli neke sklepe glede učinkovi 
tejše pomoči Gorenjcem.« 
Čeprav mi partizani po četah o takih pogovorih, ki jih lahko danes beremo 
iz dokumentov oktobra, novembra in decembra leta 1942, takrat nismo ničesar 
vedeli, pa moram vendar reči, da v partizanskih enotah borci sploh nismo 
poznali niti se ni nikdar pojavljala kakršnakoli težnja v nazorskih delitvah ali 
celo razhajanjih. Šteli smo se za vojake partizanske vojske, na svojo vlogo 
smo bili ponosni in smo po dani zaprisegi zvesto izpolnjevali povelja našega 
vodstva. Čutili smo, da so se razlike in posamezne delitve po nekih skritih 
merilih bolj vsiljevale od zgoraj navzdol. To je bil predvsem tudi povod za 
različne notranje stiske, ob katerih je razmišljajoči človek videl in občutil, 
kako so možnosti njegovih ustvarjalnih ambicij omejene ali docela ignorirane. 
Zato smo tembolj čutili spremembo, ki je nastopila z nastopajočo zimo leta 
1942/43 — ko pričenja z vseh strani nov plamen odporniške aktivnosti. 
Ce se sedaj še enkrat ozrem na tisto poglavje, ki ga Kobal razvija pod 
naslovom »Pionirsko delo v Poljanski dolini«, potem bi želel pripomniti, da ga 
je treba na ljubo objektivnosti drugače obravnavati, ker tako uokvirjena pred 
stava, ki jo beremo v omenjenem sestavku, resnična dejstva pači. Po omenje 
nem opisu sem sedaj za mnogo teh reči prvikrat zvedel in človek dobi nehote 
vtis, da bi se po možnosti želelo celo zgodovino po svoje usmerjati. Razumljivo 
je, da Don in jaz nisva mogla vedeti, kakšna navodila je Lojze Kebe-Stefan 
takrat dajal v zvezi z ustanavljanjem tehnik ter kakšno pomoč v zvezi s tehni 
kami je od CK in Zlatnarja vse iskal. Sekretar Štefan je bil s svojim Štabom 
grupe na Jelovici. Adolf Arigler-Bodin, ki je tedaj deloval s svojo tehniko pri 
štabu grupe, se je tudi že od prihoda v avgustu leta 1942 zadrževal na Jelovici. 
Edo Bregar-Don (levo), Niko Kavčič-Gorazd (desno) in kurir pokrajinske tehnike pred 
Hrovatovo domačijo v Davči. Fotografijo je posnel Ivan Bokal 20. marca 1945 tik pred 
zadnjo veliko nemško ofenzivo 
164 
Bodina sem spoznal konec avgusta, ko smo delali bataljonske akcije v Kropo, 
Podnart, Ribno, Sotesko in Nomenj. Tedaj sem s skupino borcev v tovarni v 
Kropi zaplenil večje količine pisarniškega materiala, o katerem sem med po-
vratkom na Jelovico poročal Bodinu. Papirja se je razveselil in sem ga kasneje 
tudi njemu prepustil. 
Pripoved o »poljanski tehniki«, ki jo hočejo sedaj vezati v izključna direk-
tivna pisma o ustanavljanju rajonskih tehnik, bi po tistem, kar je meni znano, 
najprej povezal pod naslov: »Srečanje dveh borcev v Poljanski četi«. 
V začetku septembra leta 1942 sem bil prestavljen v Poljansko četo. Tam 
sem srečal nekatere znance, s tovariši Poljanci pa sem se tudi hitro seznanil in 
udomačil. V četi je bil že tudi moj predvojni znanec iz dijaških časov, Edi 
Bregar-Don, doma iz Trbovelj. Naš komisar je bil znani partizanski pesnik 
Bogo Flander-Kljusov Joža, komandir pa priljubljeni Janez Pohleven iz 
Črnega Vrha. Razpoloženje in morala v četi sta bila izredno dobra, moram reči, 
da sem se počutil bolje kot v domači Loški četi. V pogovoru z Donom sva se 
brž ujela, bila sva enotnega mnenja, da bi četa morala dobiti radioaparat, 
midva pa, da bi borce oskrbovala s poročili. Vedel sem. da je Don tehnično 
vešč in izšolan, da pa je tak tehnični novator, kakor se je kasneje izkazal (bodisi 
v partizanih kakor tudi po vojni), se mi še sanjalo ni. Don je bil pred vstopom 
v partizane že visok strokovni delavec v tovarni celuloze v Goričanah. Svoj 
predlog glede radioaparata sem posredoval komandirju Janezu, komisar Bogo 
Flander pa je idejo o radio poročilih še posebej podprl. Komandir Janez se ni 
obotavljal — seveda je pri stvari že od začetka sodeloval tudi Pavle Inglič-
Bar —• in postavil takoj patruljo; za vodjo je postavil Bara, v njo vključil 
Milana Zaklja-Zirovnika, popularnega borca Bineta Mlakarja in mene. da gre 
mo v Zirovski Vrh po radioaparat, za katerega je Bar vedel, kje ga bomo do 
bili. Meni je ostalo to potovanje v prijetnem spominu, ker sem imel priložnost 
več dni posebej preživeti s poljanskimi prvoborci. ki so pripovedovali svoje 
zanimive dogodivščine o vsem preteklem obdobju. Med potjo so borci opravili 
vsak nekaj svojih obveznosti, na samem Zirovskem Vrhu pa so se sestali z ne 
katerimi žirovskimi aktivisti. Spominjam se, da smo se takrat sestali tudi z 
Ljubom Kržišnikom. Po nekaj dneh smo se z radioaparatom ponovno vrnili 
v taborišče pod Malenskim Vrhom. Najprej je stopil v funkcijo Don, ki je z 
vsem svojim tehničnim znanjem razglašeni aparat toliko usposobil, da je ujel 
prve glasove. Aparaturo je pritrdil na drevo in povezal s slušalkami, ker dru 
gače ni oddajal glasu. Za prvo silo je bilo dovolj, da sem prevzel slušalke in 
sprejel prva poročila. Zaradi znanja stenografije mi sprejem potem ni delal 
nobenih težav. Besedilo sem prenesel v tekst, ga razmnožil in razdelil med 
borce. Vse skupaj je bila zopet skromna improvizacija, ki pa je že čez nekaj 
dni, tj. proti koncu septembra (1942), imela odmev. Komanda čete je o dogodku 
obvestila komisarja Poljanskega bataljona Maksa Krmelja-Matijo in tudi njemu 
poslala naša radijska poročila. Matija je bil takrat s štabom na drugi strani 
Sore pod Vinharji. Ze v začetku oktobra leta 1942 je poveljstvo čete izdalo 
povelje, da se z Donom takoj izločiva in preseliva v star podzemni bunker — 
zemljanko v »Lojgah« za Srednjo vasjo. Tam naj organizirava vse potrebno 
za delo tehnike, da bi najprej oskrbovala borce bataljona z radijskimi poročili 
in po možnosti še aktiviste na terenu. Prvoborec Groga Rupnik-Grogče nam 
je bil kot kurir dodeljen v še drugo pomoč. Matija je tudi takoj poskrbel, da 
smo dobili že nekaj prve literature v razmnoževanje. Tedaj je lahko prišla 
Donova in moja samonikla ustvarjalnost do izraza. Nama je bilo več kot jasno, 
165 
1: Prvi bunker tehnike Poljanskega bataljona je bil v Logah (domačini pravijo v »Lojgah«.) severno od Srednje vasi. Vkopan je bil v levi breg korita Sredenjske grape (420 m), samo 
550 m proč in le 20 m višje od glavne ceste Skofja Loka—ziri. Zgrajen je bil že zgodaj 1942; v zimi 1942/43 pa so ga izdali. Dne 14. januarja 1943 so v njem padli narodni heroj Franc 
Ravbar-Vitez (politkomisar in. Alpske zone), Stane Starc-Fazan (namestnik komandanta III. Alpske zone NOV in POS) in Gregor Rupnik-Grogče (bataljonski kurir). 2: Drugi bunker je 
bil grajen novembra in decembra 1942 ob vodnem izviru (470 m) v južnem pobočju Pivke (Hudo brdo) — okrog 280 m zahodno in dobrih 20 m višje od Jagaršnikove domačije. Vse od 
vselitve decembra 1942' pa do konca vojne je ostal neodkrit. 3: Spomenik padlim v prvem bunkerju 14. januarja 1943. 4: Bunker Pokrajinske tehnike pod Vinharji 
da sama brez zunanje pomoči ne bova dosti ustvarila, in ko sva videla, da 
z najinim delom uživava zaupanje tudi pri Matiji, nisva več čakala prekrižanih 
rok. V dobrem tednu dni sva imela že v Srednji vasi, Zmincu. Loki in Medvo 
dah usidrane postojanke, ki so z nami vred postale sestavni del novega pro 
pagandnega kolesja, ki se je zavrtelo in se vrtelo vse do konca vojne. Kolo naše 
tehnike v Poljanski dolini je z vso ihto zavrtela Milka Mezek-Anjuta (Ja-
garšnikova Milka, kot smo ji pravili). Doma je bila na kmetiji, deset minut 
hoje navkreber nad našim bunkerjem, kjer je imela še sestre in brate. Od časa 
do časa smo se oglasili tudi na njihovem domu. Pri Anžonovi Micki v Srednji 
vasi je Milka dobila prvo zalogo najnujnejših stvari. Pri Sinkovčevi Minki v 
Zmincu, Hafnerjevi Tončki, ki je naprej povezala Meri Govekar, Mici Kršmanc 
in Karla Šinkovca v Skofji Loki, pa je vzpostavila prve informativne točke in 
prenesla navodila o naših prvih najnujnejših delovnih potrebah. Od tedaj 
dalje je začela aktivno delovati redna tedenska zveza med Anžonovčevimi v 
Srednji vasi ter Tončko Hafner v Skofji Loki, ki je trajala vse do aprila 1943. 
Milka je ponavadi v ponedeljek ali torek nesla v Loko seznam naših potreb. 
Med tednom je Tončka Hafner pripravljala vse potrebno, v petek ali soboto pa 
so običajno Anžonovčevi prihajali z vozom v Loko, kjer so naložili poleg svojih 
še vse zbrane stvari za našo tehniko. Da bi naše tehnično delo steklo še bolje 
in hitreje, se je Don lepega dne odločil: v culo je stlačil in povezal posamezne 
dele radioaparata in zapešačil proti Skofji Loki. Okrog poldneva se je ustavil 
pri Tončki Hafner v Skofji Loki. Vzpostavil je neposreden živ stik. pri čemer 
je znova poudaril važnost vseh naših številnih naročil, ki sva jih že poslala po 
166 
Milki, in znova potrdil, da bo Milka odslej edina zveza, prek katere se bomo 
oglašali z našimi potrebami. Don je pri nas doma v Loki dobil očetovo kolo 
in se z njim odpeljal v Goričane, kjer je zelo uspešno opravil svoje tehnične 
naloge in tedaj tudi tam vzpostavil potrebne odnose za vse bodoče sodelova 
nje. Obiskal je tudi Nasto Sesek. Kako so nam te prve zveze stekle, najlepše 
izpričuje moje pismo, ki sem ga pisal že 18. oktobra 1942 sestri Mari Pehar v 
Ljubljano. Medtem ko sem v kratkih besedah omenil nekaj o preteklih me 
secih, sem nadaljeval: »Da sem se po preselitvi znova spet od tod poslovil z 
nekim kolegom, kjer odslej skupaj opravljava važno delo — življenje samo 
od sebe je dosti udobnejše, saj je pod streho in za stenami, zato pa je riziko 
toliko večji . . .. hrana je dobra, posebno še sedaj, ko sama kuhava. Bavimo se 
s samimi kuharskimi specialitetami — razni »ersatzi« so nam prav dobrodošli — 
za vse znamo že skrbeti, za drva, vodo, pri pomivanju se izvrstno obnesemo, 
umazana pa sva skoz in skoz, odmerjeno delo nama pa tudi gre prav dobro 
izpod rok, tako da postaja življenje vse bolj interesantno — ob drugi priliki 
bom obširnejši, saj mi bo odslej predvidoma to lažje.« •— Nekaj dni kasneje, 
23. oktobra 1942, sem se ponovno oglasil sestri v Ljubljano, in v pismu potrdil 
prejem Speransove knjige in nekih pisem in med drugim napisal: »Položaj 
pri nas se bistveno še ni spremenil. . .« (Pomeni, da sva tudi ob tem datumu 
z Donom še vedno sama v bunkerju — op. N. K.) Don je po vrnitvi iz Goričan 
z raznimi tehničnimi sestavnimi deli dopolnil naša osnovna orodja za delo. 
Po tako vzpostavljeni začetni organizaciji so nama uspešno stekli prvi tiskarski 
izdelki. 
Za tragedijo, ki se je medtem pripetila 15. oktobra 1942, v kateri je bil 
ranjen naš sekretar Lojze Kebe-Stefan, sva z Donom zvedela že v bunkerju 
v Poljanski dolini. Novice nam je redno prinašal kurir Groga, ki je hodil na 
razne vojaške zveze. Prav tako čez nekaj dni tudi novico o njegovi smrti. 
Z Donom sva bila prepričana, da Štefan še ni bil seznanjen z najinim delom. 
Primer, ki sem ga zgoraj dokaj skromno opisal, že sam po sebi zgovorno 
potrjuje, da smo se znali tudi sami postaviti na lastne noge. predvsem pa da 
smo zaupane dolžnosti več kot vestno izpolnjevali. Trdim, da je bil z Donovim 
tehničnim znanjem in z mojo pobudo, s podporo komandirja Janeza ter komi 
sarja Kljusovega Joža ter z odločitvijo Maksa Krmelja-Matije led dotakratnega 
nezaupanja (govorim za organizacijo tehnik) v lastne sile Gorenjcev prebit. 
Le tako se je lahko tudi aktivno vključevalo domače prebivalstvo z različnimi 
nalogami, še posebej pa je stekla oskrba s tehničnim in drugim materialom 
naravnost iz okupatorjevih zalog, ki ga je prek Gorenjske gotovo bilo lažje oskr 
bovati kakor iz Ljubljanske pokrajine. Partizanske kurirske patrulje, ki so mo 
rale do tedaj prek Polhograjskega hribovja prenašati težke nahrbtnike na Go 
renjsko, so potem gotovo dobile druge koristnejše naloge. Razmere na Gorenj 
skem so bile v letu 1942 v vseh obdobjih približno enako težke, tako da v njih 
ne bi mogli iskati opravičil, zakaj smo se pozno usidrali na terenu z našo 
tiskarsko tehnično organizacijo. 
Po smrti Lojzeta Kebeta so se na novo uredile vodstvene kadrovske, poli 
tične in vojaške razmere na Gorenjskem. Po decembru 1942 so se tudi za našo 
dosedanjo bataljonsko tehniko bistveno spremenile razmere. Že decembra 1942 
smo se preselili v nov tehnično izpopolnjen bunker. Tedaj smo postali že tehni 
ka Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko. 
Ne vem, kaj je mislil Emil Cesar, ko je v 9. številki Loških razgledov (1962) 
v svojem sestavku »Partizanske tehnike na Gorenjskem v letu 1943« svoj opis 
167 
začel s stavkom: »V zvezi s spremembami v pokrajinskem vodstvu na Gorenj 
skem, ki so nastale s smrtjo Jožeta Gregorčiča in Lojzeta Kebeta-Stefana, se je 
spremenilo in močno razširilo tudi delo gorenjskih partizanskih tehnik.« Po nje 
govih nadaljnjih besedah je razumeti, da je obisk Borisa Kidriča v novembru 
1942 pri gorenjskih partizanih stvari postavil na glavo. Kakorkoli, ko sem 
sedaj na novo prebral Cesarjev opis, se mi je na koncu utrnila misel, da je s 
svojim plastično in skrbno izdelanim opisom razvoja partizanskih tehnik na 
Gorenjskem v letu 1943 hote ali nehote dal več kot sijajen poduk vsem. kaj je 
mogoče napraviti v kratkem času in vsakršnih pogojih, če se k delu pritegnejo 
zlasti domačini in njim zaupajo vodilne vloge. Nemško-nacistično vojno gospo 
darstvo je na desetine ton raznega tehničnega materiala od tedaj naprej nevede 
moralo odstopiti razvoju partizanskega tiska na Gorenjskem. 
2. Novi pokrajinski komite KPS Gorenjske pričenja 
spodbujati delo tehnike Poljanskega bataljona 
Ko nama je z Donom komunikacija s Poljansko dolino in Skofjo Loko že 
popolno delovala in ko naju je Jagaršnikova Milka s svojim vnetim in raz 
sodnim delovanjem v kraju samem tudi pred nepotrebnimi domačimi vohljači 
primerno zavarovala, je bila najina skrb, da je kurir Grogče na svoje dnevne 
kurirske zveze vselej nosil zadostne količine razmnožene literature. Potrebe so 
se stopnjevale in naročila so se množila. Tudi delitev dela se je že nakazovala 
in strokovna problematika postala zahtevnejša. Vsak dan prinese nekaj nove 
ga. Prijetno presenečenje pa nama je gotovo pripravil Grogče. ko nama je lepe 
ga dne, okrog Vseh svetih, pripeljal naravnost v bunker Miloša Ziherla. Čeprav 
pred vojno osebnih stikov še nisva imela, sem jaz njega gotovo bolje poznal, 
saj sem z njegovim bratom Brankom skupaj telovadil v Narodnem domu: Miloš 
pa, kadar je prihajal v Loko, je pač običajno hodil tudi mimo naše hiše. Kot 
partizana, ki sva bila vsak na svoj način povezana z Loko, sva zato oba zlahka 
takoj vzpostavila in sklenila odnos, ki je bil obema nadvse dragocen. Kdaj pa 
kdaj sem že pred vojno imel priložnost celo zaplesati ob zvokih njegovih glas 
bil, ki jih je mojstrsko obvladal. Zelo dobro pa sem poznal tudi njegovo dekle, 
sestro mojega sošolca. 
Miloševa vključitev v delovanje naše tehnike pomeni novo razvojno eta 
po ne samo za našo tehniko v Poljanski dolini, temveč in predvsem tudi novo 
kvaliteto za širši pomen propagandnega dela na Gorenjskem. Ze takoj prvi dan 
smo složno poprijeli za delo in naše medsebojno spoznavanje je bila že formal 
nost. Cez kakšen teden se nam je priključil še četrti član, to je bila Anica Cizej-
Marjanca. S kurirjem Grogčetom je naša enota v dobrem mesecu narasla na 
pet ljudi. Ko smo najmanj trije zavrteli naše delovno kolesje, je naše delo 
odjeknilo tudi v vojaških in političnih organizacijah in mu dalo pomen in 
novo vrednotenje. Ze naši življenjski poklici so nam približali to novo pod 
ročje dela. Brez vsake učne dobe smo lahko s polno paro zagrabili za delo. 
Ko smo se že vživeli v delo, smo prve dni decembra slišali za nove organiza 
cijske spremembe na Gorenjskem. Zvedeli smo tudi, da je gorenjske partizane 
obiskal sam Boris Kidrič. Za nas v tehniki je bilo predvsem pomembno, da je 
Maks Krmelj-Matija postal sekretar Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko 
in da je za propagando postal odgovoren Oskar Šavli-Jakob, član tega komiteja. 
Jakob, ki je bil profesor filozofije, je mnogo pisateljeval. 
168 
Oskar Šavli-Jakob je bil poslan na Gorenjsko že v oktobru 1942 na priporočilo 
Edvarda Kardelja v pomoč političnemu vodstvu. Jakob je zanimiva osebnost. Po rodu 
doma iz Maribora. Pred vojno je v Ljubljani diplomiral na filozofski fakulteti. 
Medtem ko se je zaposlil, je bil hkrati že tudi član MK KPS Maribor. Po zasedbi je 
bil med prvimi izseljen v Srbijo. Tam je takoj začel povezovati in iskati somišljenike 
zlasti med naprednimi Slovenci. Poznano je, da je bil med najagilnejšimi člani tiste 
skupine, ki so že novembra 1941 v osvobojenem Užicu ustanovili prvo slovensko 
četo. Po umiku iz Užica v vzhodno Bosno in težkih bojih v priključeni Prvi proletar-
ski brigadi je bil še nekaj časa pri zaščitnem bataljonu Vrhovnega štaba, da bi se 
v juliju 1942 še z nekaterimi slovenskimi partizani prebil na kočevsko-notranjsko 
področje. V Slovenijo je prišel pod imenom Silvo Marjanovič, na Gorenjsko pa kot 
Jakob. Pisal je članke in razne študije ter skupaj z Maksom Krmeljem-Matijem se 
stavljal in dajal operativne in organizacijske direktive. 
Novo dinamično delo Pokrajinskega komiteja bi si že težko zamislili brez 
take tehnične propagandne delavnice, ki je po razvoju opisanih dogodkov so 
časno rasla ob oblikovanju nove politične organizacije. Za sebe sem prepričan, 
da je naša tehnična organizacija zrasla v največji meri zaradi širokega razume 
vanja, ki ga je tedaj bilo čutiti zlasti pri Matiji, ki je tudi naši samoiniciativi 
dovolil take razsežnosti. To Matijevo razumno, preudarno in napredno roko 
smo lahko še pogosto občutili. Njegovo zaupanje smo občutili in smo še z več 
jim zadovoljstvom opravljali svoje dolžnosti. Instinktivno pa smo vsi trije, 
Miloš, Don in jaz čutili, da z Lenartom, tretjim novim članom Pokrajinskega 
komiteja KPS za Gorenjsko nismo mogli vzpostaviti dobrega in iskrenega od 
nosa. Tako nam je naše notranje razpoloženje nekoliko motila tudi navzočnost 
Marjance. ki je bila Lenartova sorodnica. Vendar nam je bilo vsem jasno, da 
to z našim delom ne more imeti nobene zveze in je ostalo tudi brez vsakih 
posledic — lep primer, kako smo s treznim presojanjem položaja znali dušiti 
svoje notranje nerazpoloženje zaradi dela in sožitja. 
Ko je novo politično vodstvo na Gorenjskem strnilo svoje vrste in začelo 
povezano z intenzivno dejavnostjo, je to imelo tudi daljnosežne posledice za 
nekdanjo tehniko Poljanskega bataljona. Začeli smo skromno konec septembra 
v četi, oktobra in novembra v bunkerju v Lojgeh, decembra leta 1942 smo bili 
že preimenovani v Pokrajinsko tehniko. K takemu razvoju je v precejšnji meri 
prispevalo tudi dejstvo, da je novo politično vodstvo z Matijem na čelu delovalo 
ločeno od vojaške enote in obdržalo svoj sedež pod Vinharji v Poljanski dolini. 
Naš in njihov sedež je ločila Poljanska Sora in kurir je v takratnih razmerah 
potreboval ponoči dobro uro hoda. Prejšnje gorenjsko pokrajinsko vodstvo je 
delovalo v bližini položaja Selške čete. ki je obvladovala območje Jelovice, in 
pri njenem štabu se je zadrževal Bodin. ki naj bi imel na skrbi tehniko. Tako 
je tudi on doživljal svojo odisejado, začenši od avgusta leta 1942 pa prav do 
marca leta 1943, ko se je še rešil iz tehnike pri Podnartu. Medtem ko smo pri 
nas v Srednji vasi v novembru leta 1942 že povsem samostojno delovali z last 
ne terensko mrežo dobaviteljev tehničnega materiala in hrane in bolj ali manj 
neodvisno od organizacij iz Ljubljanske pokrajine, nas je vodstvo podprlo, da 
lahko poiščemo nov prostor in se pripravimo na zgraditev novega bunkerja. 
Pri tem nam je bil prvi svetovalec in pomočnik Jakob Mezek-Jagaršnikov oče 
in skupaj z njim smo se po nekajdnevnih posvetovanjih odločili za eno izmed 
njegovih parcel v terensko najbolj primerni soteski. Od starega bunkerja smo 
potrebovali petnajst minut, do Mezekove-Jagaršnikove domačije pa komaj de 
set minut. Maks Krmelj-Matija je po svojih zamislih preudaril, koliko in kak 
šen les in material nam je potreben, in pač po svoje uredil in preskrbel, da se je 
vsa potrebna količina lesa znašla ob vsej konspiraciji in najkrajšem času pri 
169 
Jakob Mezek-Jagaršnik s svojo družino doma nad Srednjo vasjo. Posnetek je iz leta 1955. 
Foto N. Kavčič 
kmetu Jagaršniku. Vse druge potrebne stvari od žebljev do štedilnika in druge 
ga nujnega inventarja pa smo prejeli po naših utečenih zvezah iz Škofje Loke. 
Vse nadaljnje delo je bilo prepuščeno nam. Don je prevzel vlogo tehničnega 
vodje. Izdelal je načrt za novo tehniko, midva z Milošem pa sva po svojih 
močeh in znanju aktivno sodelovala. Še prej smo ob izdatni podpori Jagaršni-
kovega očeta in njegovih material znosili na kraj graditve. Levji delež pri 
sami gradnji sta imela oče in Milka. Družine Jagaršnikovih, Anžonovih v Sred 
nji vasi in še nekaterih, ki so vedele, da je naše delo. ki je najkonspirativnejše 
delovalo v njihovem življenjskem okolju, tesno povezano z vodilno vlogo Maksa 
Krmelja-Matije, katerega so ljudje v dolini dobro poznali, so nam bile v marsi 
čem v veliko oporo pri delu, obstoju in življenju na vsem ogroženem okolju. 
Naš prvi burker je bil dobrih deset minut oddaljen od glavne ceste v Poljansko 
dolino, ob potoku, ki je tekel skozi Srednjo vas. Ob pravem času je tudi Matija 
spoznal, da je treba zaščititi naša življenja in naše delo, in nas je podprl v želji, 
da se preselimo na varnejši kraj in tudi ukrepal. Promet okrog nas se je nam 
reč nevarno povečal; pravzaprav je Milka z vsakim dnem bolj postajala naš 
nepogrešljivi šesti član. Že v tem skupnem prvem bivališču smo po prihodu 
Miloša zaživeli še bolj dinamično in plodnejše življenje in v skupnem delu smo 
dosegli dosti sti*okovnega znanja — sproti in na novo smo se opremijali s po 
trebnimi delovnimi sredstvi. Ne samo Škofja Loka in Medvode, tudi Kranj in 
Jesenice so postale postaje, kamor smo pošiljali Milko z novimi naročili. Nobene 
poti ni napravila zaman. Vsa pota so bila koristna in uspešna. Naš kurir Grogče 
je ponavadi v zgodnjih jutranjih urah hodil na vojaške in že tudi na terenske 
kurirske zveze. Ker je prevladovala splošna želja, da pošljemo na teren in bor 
cem v čete najbolj sveža poročila, smo zato vpeljali nočni »šiht«. Razdelilnik, 
kam je treba pošiljati literaturo, nam je prej dajalo poveljstvo bataljona, od de-
170 
ccmbra dalje pa je to skrb prevzel Pokrajinski komite. Če je Poljanska tehnika 
postala tudi predmet zgodovinskih razprav, potem to gotovo ne brez razloga. 
Nikakor ne bom neskromen, če trdim, da v tem času na Gorenjskem gotovo ni 
bilo na enem mestu zbrane tako vpeljane delovne enote, ki bi imela toliko 
ustvarjalnih kapacitet — to še posebej, ker tedaj še nismo bili zadolženi za širše 
organizacijske naloge. Morali smo individualno in to najbolj harmonično ustvar 
jati. To se pravi, organizirati smo morali svojevrsten način povezanega sodelo 
vanja, kjer ni smel nihče manjkati. Srečali smo se ljudje z izdelanimi strokov 
nimi poklici, ki so se zares drug v drugega vključevali. Don je bil nepogrešljiv 
strokovno-tehnični steber, ki je že takrat s svojimi slovitimi improvizacijami 
premagoval motnje na radijskih sprejemih, na razmnoževalnem stroju, pi 
salnem stroju itd. Miloš pa je bil kot mravlja hiter in skrajno precizen, najbolj 
poklican za lektorstvo in redakcijo. Imel je že izdelan slog za propagandno po 
litično delo Osvobodilne fronte in tudi v praktičnem pogledu so mu stvari tekle 
zelo uspešno izpod rok. Svoje poklicne sposobnosti iz njegovega prejšnjega 
glasbeno-umetniškega ustvarjanja (npr. njegovo nagnjenje za skladateljstvo ter 
sestavljanje in pisanje not) je znal zelo uspešno in tvorno prenesti na naloge 
partizanske tehnike. Zaradi znanja stenografije in obvladanja pisarniškega dela 
sem bil prvenstveno zadolžen za sprejem radijskih obvestil, zato sem vse nočne 
ure preživel s slušalkami na ušesih in zapisoval vojaška in politična poročila, 
proglase, komentarje itd. To sem takoj predelal v pisano slovensko besedilo, 
končno redakcijo je spretno opravil Miloš. Za pisalni stroj in pisanje matric pa 
se je usedel tisti, ki je bil pač s časom pri roki. Cez dan nam ni primanjkovalo 
dela. Pisanje matric, drugih konceptov ali raznih propagandnih brošur in Slo 
venskega poročevalca, ki smo jih tekoče prejemali iz Pokrajinskega komiteja, 
Jagaršnikova domačija (451 m) nad Srednjo vasjo danes. Foto M. Masterl 
171 
nas je v celoti zaposlilo. S Pokrajinskim komitejem smo bili odslej v neposredni 
dnevni zvezi. Pri našem skupnem delu in življenju se je Don pokazal kot zelo 
svojevrsten človek. Med delom je tu in tam kakšnemu stališču oporekal, ven 
dar se je vdajal »večini« in ker sva z Milošem izredno harmonirala, je v sploš 
nem vladalo med nami tremi plodno delovno vzdušje. Ob dokajšnji in razumni 
strpnosti smo znali premagati sem in tja tudi marsikatere človeške preveč iz 
stopajoče značilnosti, ki sva jih morala zlasti pri Donu večkrat nekoliko blažiti 
in umirjati. Donovi značilni vzdihi »Nasta, Nastica«. podkrepljeni z revirsko 
»madona«, so bili zvočni pretresi, ki so navadno sledili njegovemu transu. 
Navadili smo se tudi taka nenavadna počutja spoštovati. Resna drobna med 
sebojna zbadanja so le še povečala naš delovni zagon, ob tem pa nam je tekel 
čas, ob katerem smo nehote ob delu dozorevali. Tako kadrovsko in strokovno 
izpopolnjeno sestavo z vsemi doseženimi rezultati dela ter z že široko in razvito 
aktivistično mrežo na terenu, ki je skrbela za materialne potrebe tehnike, nas 
je zato politično vodstvo tesno vključilo v svojo organizacijsko-propagandno 
sestavo. 
S tem, ko je PK tudi tehniko docela utelesil v svoje področje dela, je tudi 
moč političnega vodstva dobila nove razsežnosti. Prva posledica takega vredno 
tenja je bila, kot že rečeno, popolna ločitev in osamosvojitev tehnike, ker so za 
bunker vedeli že od prej številni partizani in tudi ljudje na terenu. V začetku 
decembra leta 1942 smo se v celoti preselili v nove prostore, ki so izboljšali 
naše delovne in življenjske razmere. V novih prostorih smo uspešno nadaljevali 
svoje delo. V partizanskih enotah in na terenu je iz dneva v dan naraščalo 
povpraševanje po literaturi. Hitro naraščajočim potrebam tudi pri najboljši 
volji z eno samo tehniko v obsežnem geografskem predelu in kljub povečani 
zmogljivosti nismo mogli biti v celoti kos. Tudi znotraj opravil so se večkrat 
pokazala posamezna ozka grla. Ce danes beremo posamezna poročila terenskih 
delavcev iz tega obdobja, ko so tehnike začele množično pošiljati literaturo na 
teren in v vojaške enote, hkrati prihajamo do čudnih ugotovitev: skoraj sle 
herno poročilo tudi kritizira, da literature povsod primanjkuje in da so območ 
ja, ki so povsem zanemarjena itd. Kakor sem že dejal, zmanjkovalo je matric, 
barve, mrežic, valjev, trakov za pisalni stroj, papirja in tudi okvare so bile 
pogoste. Tako smo sami ugotavljali, da bo treba naše delo prenesti še na druge 
terene. Vse to se je dogajalo sredi najhujše zime in ob največjih vojaških na 
cističnih napadih na svetovnih bojiščih, pri nas pa ob nenehnih napadih na 
partizanske enote. V takih razmerah smo prostor starega bunkerja zapustili in 
zabrisali vse sledi za seboj. Le kurir Grogče, Jagaršnikovi in Jože Galičič, kurir 
PK so vedeli za nas. Tudi sami nismo kršili pravil kcnspiracije. Tako smo v 
novem bunkerju uspešno delovali že skoraj poldrugi mesec, tja do 14. janu 
arja 1943. 
Omenjeni datum je vklesan na spominskem kamnu v Srednji vasi. Postav 
ljen je v spomin borcem, ki so padli v zahrbtnem napadu na bunker v Lojgah 
za Srednjo vasjo. Franc Ravbar-Vitez, Stane Starc-Fazan, Groga Rupnik-
Grogče so imena na tem spominskem kamnu. Nam v novi tehniki ni bilo znano, 
kdo je bil pravzaprav odslej v našem prejšnjem bunkerju. Kurir Groga, ki je 
še zahajal v bunker, nam tudi ni pravil o novih stanovalcih. Zakaj in po čiga 
vem priporočilu so se takratni najvišji partizanski vojaški voditelji na Gorenj 
skem zatekli na prezimovanje v prostor, katerega smo mi. tehniki, zapustili 
zaradi nevarnosti, nam ni bilo znano. To je bil nov močan udarec, ki je znova 
posegel v samo vodstvo partizanov na Gorenjskem. Poleg, pred kratkim ime-
172 
Spomenik padlim borcem v prvi tehniki Poljanskega bataljona v Logah ob cesti v Srednji 
vasi. Foto M. Masterl 
novanega, komandanta I. grupe odredov Staneta Starca-Fazana je padel še 
Franc Ravbar-Vitez. Narodni heroj Vitez je bil kot predvojni komunist eden 
izmed vodilnih članov skupine, ki je skupaj z Borisom Kraigherjem, Ivanom 
Bratkom, Bojanom Stihom in še drugimi organizirala nenavadni pobeg po 
lastno izdelanem podzemnem rovu iz italijanskega taborišča Gonars poleti 1942. 
Franc Ravbar-Vitez je tedaj prinesel na Gorenjsko s seboj tudi navodila za orga 
nizacijo varnostnoobveščevalne službe, ki jo je imel nalogo organizirati. 
Datum 14. januar 1943 je tudi pomemben za dotedanje življenje tehnike v 
Poljanski dolini. Od tedaj dalje se je ritem dela v tehniki bistveno spremenil. 
Hkrati je ta dan tudi ločnica nadaljnjemu razvoju tehnik na Gorenjskem. Tudi 
tu se je še enkrat potrdila ugotovitev, da smrt enih rodi življenja mnogih dru 
gih. Prepričan sem, da je usodni dan za ubite in ujete partizane tudi pomemben 
mejnik pri nadaljnjem razvoju gorenjskih tehnik. Zgodovinarji, ki opisujejo raz 
voj in delovanje tehnik, ga do sedaj še niso objektivno opredelili, Res je, da so 
dogodki, ki so se tedaj pripetili, na videz kazali, da je življenje in delo tehnike 
zastalo, vendar spomladansko življenje dokazuje, da je bil tudi ta čas okupatorje 
vega največjega pritiska uspešno in vsestransko uporabljen. Okrog pete ure zjut 
raj 14. januarja 1943 je vstopil v naš bunker Jože Galičič, kurir PK. S seboj je 
pripeljal Staneta Bizjaka-Kostjo, namestnika politkomisarja I. grupe, z nalogo, 
da ga jaz takoj odpeljem na Jeperco (Medvode), kamor bo ob eni uri ponoči na 
slednji dan prišel kurir iz kamniškega okrožja. Sporočilo in naloga sta me 
dokaj razveselila, saj sem do tedaj prvič po več kot treh mesecih življenja na 
zelo omejenem prostoru in pretežno v bunkerju lahko odšel v druge kraje. 
Se posebej zato, ker me bo pot vodila mimo domačega mesta. S polnimi nahrbt-
173 
niki literature sva se s Kostjo nemudoma odpravila na pot. Od tovarišev, ki 
so ostali v bunkerju, Miloša, Dona, Marjance in Lenarta — ki je prišel natanko 
dan pred napadom v naš bunker, iz bunkerja, v katerem so ostali Fazan in 
drugi — sva se poslovila. Okrog šestih zjutraj sva se s Kostjo pri Anžonovcu 
spustila na poljansko cesto. Nenadni žarometi v razdalji 15 metrov so naju 
opozorili na nevarnost. Prečkati sva morala cesto in prek Poljanske Sore nada 
ljevati proti Vinharjem. Pri skoku čez cesto sem videl medle obrise dveh avto 
busov in slišal tiho odrezano nemško govorico. Rešila naju je le tema. Kakor je 
bilo dogodek lahko rekonstruirati, so policisti hiteli v smer, iz katere sva midva 
prihajala, in naju je od njih ločila le širina gospodarskega poslopja. Za trenutek 
sva se pritajila v jarku na nasprotni strani ceste, le kakih 20 m vstran od avto 
mobilov. Najina skrb je bila, da bi še neopazno prišla čez most v Žabjo vas. 
Plazila sva se naprej po jarku, ki se je iztekal v Soro. Skozi nevarnih 200 m sva 
se srečno preplazila. Krenila sva čez most in zavila v strmino proti Vinharjem. 
Sneg je naletaval, ura se je nagibala proti sedmi zjutraj, ko sva nenadoma za 
slišala eksplozije bomb in strojnično streljanje. S Kostjo nisva našla pravega 
odgovora ali pa nisva želela misliti na najhujše. Bil sem prepričan, da naše 
nove tehnike niso napadli, ker razen Jagaršnikovih nihče ni vedel za njo. 
Nismo pa vedeli, kaj se je odslej dogajalo z našim starim bunkerjem, ali je res 
še samo naša skrivnost? — Odkar smo se v začetku decembra iz njega izselili, 
z njim nismo imeli več nobene zveze. Znano pa nam je bilo, da so zanj vedeli 
tudi ljudje, ki nam niso bili naklonjeni. Ko sva po poljanskih in loških hribih 
s Kostjo gazila sneg, so me jutranji dogodki nenehno glodali. Pohod proti 
Jeperci sem tako usmeril in pospešil, da sva bila zanesljivo nekaj pred eno uro 
na mestu. Pri naših sodelavkah Kalanovih v Pungertu sva se s Kostjo za kratek 
hip ustavila, kjer sem se dogovoril, da bi se na povratku okrog druge ali tretje 
ure zjutraj ustavil in na podstrešju njihove lope prespal in se odpočil. Nekaj 
po polnoči sva prišla na Jeperco. Tudi kurirja iz kamniške strani ni bilo treba 
dolgo čakati. Moja naloga je še bila, da se s kurirjem dogovorim, da bi poslej 
omenjena zveza redno delovala in da bo na zvezo prihajal tudi kurir iz kranj 
skega okrožja. Po dogovoru in kratkem počitku smo se poslovili in odšli, ona 
dva proti Savi, jaz pa proti Pungertu. Po mesečini in po zasneženi gazi sem se 
vračal skozi Reteče in Godešič; pod Lipico sem zavil na most in h Kalanovim 
na skedenj. 
Ko sem se zjutraj prebudil, sem prosil domače, naj bi mi uredili zvezo z 
domačimi v Loki. Najprej sem hotel poizvedeti, kaj se je dogodilo v Srednji 
vasi, ker so samo oni vedeli za naše bivanje v bunkerju. Zveza z Loko je delo 
vala, zato sem popoldan okrog pete ure krenil in bil malo pred šesto uro pri 
očetu v Loki. Sestra in oče sta vedela povedati le to, da so Nemci na Poljanskem 
zajeli in pobili nekaj partizanov. Vedel sem, da moj brat Miha, ki je ta čas de 
loval na terenu Stražišča, želi oditi na poročanje k Matiji v Poljansko dolino. 
Zato mi je sestra naslednji dan uredila sestanek še z Mihom in Stanetom 
Konstantinom-Borutom ob sedmi uri zvečer pri suški cerkvi. Tudi Meri Gove-
kar, s katero sem se sestal naslednji dan, ni vedela kaj več povedati o dogodku 
v Poljanski dolini. Dobrosrčna soseda Ana Marguč pa mi je pripravila in pri 
nesla še kosilo. Zvečer tega dne sem jo mahnil na Suho in ob dogovorjeni uri 
smo se sešli. Veseli smo bili srečanja, saj se že več kot pol leta nismo videli in 
mnogo smo se imeli pogovoriti. Predvsem smo se na hitro domenili, da skupaj 
odidemo v Poljansko dolino. Ne da bi se zmenili za predvčerajšnji nemški napad 
v Srednji vasi, sem vodil oba proti naši tehniki. Mudilo se mi je, zato smo 
174 
ubrali krajšo, vendar nevarnejšo pot ob vodi z namenom, da še v mraku preč 
kamo cesto pri Srednji vasi. Res smo že ob šesti uri zjutraj trkali na Jagaršni-
kova vrata. Zaman sem trkal in klical. Čutil sem, da je v hiši življenje, prije 
male pa so me že čudne slutnje — tudi sneg okrog hiše se mi je zdel neobičajno 
poteptan. Nekaj smo morali storiti, naredil se bo dan — odločiti se moramo. 
Uspelo mi je privabiti očeta do vrat, in ko sva se po glasu spoznala, mi je na 
hitro odprl in z jokajočim glasom izdahnil: »Komplen smo« (oče je to besedo 
prinesel s seboj iz Oselice, kar naj bi pomenilo: z nami je konec) — potem pa 
jecljajoče povedal, kaj se je zgodilo z Grogčetom in še z drugimi znanimi par 
tizani v starem bunkerju. Nemci pa, da se odslej že dva dni potikajo po grapah 
in iščejo nove bunkerje. Njemu in družini so grozili s smrtjo, če jim ne bo 
povedal, kje so še drugi bunkerji. Povedal je, da so se naši v tehniki pritajili 
in da sedaj nikakor ne smemo v tehniko in ustvarjati nove gazi, ker je zapadli 
sneg vse stare gazi pokril. Nemci pa še niso odšli s tega kraja. V tem trenutku 
tudi s sedežem PK ni imelo smisla iskati kakršnokoli zvezo, zato smo pod 
zaščito jutranjega mraka naglo krenili v smer moje prejšnje poti. Hodili smo 
ves dan in proti večeru prišli v Sutno pri 2abnici, kjer je imel Miha svoje za 
točišče. Sekretar kranjskega okrožja, v katerem je delal Miha, je bil tedaj Tone 
Nartnik-Cernivc, ki je bil kot najstarejši partijski delavec na terenu tudi prvi 
pooblaščenec, ki je deloval v imenu PK. Miha mi je pripravil zvezo s Cerniv-
cem, da sem mu poročal o položaju. Cernivec me je zadržal pri sebi in sem 
odslej z njegovo vednostjo šel dvakrat na Jeperco, kamor se je tudi sam enkrat 
odpravil. V zgodovinskem arhivu je moje daljše pismo z dne 25. januarja 1943, 
v katerem podrobneje opisujem to potovanje in tovarišu Matiju in Milanu 
(Jakobu) pojasnjujem, zakaj se mi je pot tako zavlekla. Medtem smo že tudi 
prejeli vest, da so Nemci dobre pol ure nad našo tehniko v bližini Dolnjih Brd 
iztaknili bunker, v katerem je prezimovala Poljanska četa, in v njem pobili 
šest in ujeli sedem partizanov. Padel je tudi komandir čete Bine Mlakar. 
Pogosti sovražnikovi vpadi v januarju so v veliki meri tod zavrli aktivnost. 
Več medsebojnih zvez pa je bilo ohromljenih. Pretekli dogodki so potrdili, da 
so tedaj v tehniki razumno ravnali, ko so svojo dejavnost zmanjšali in zveze 
z zunanjim svetom zožili na minimum. Ko sem se proti koncu januarja vrnil 
v tehniko, so mi pripovedovali o svojih doživljajih. V času popolne izolacije 
je ležala na ramenih Milke skrb za najnujnejšo prehrano, obenem pa je bila 
še na stalni obveščevalni preži. V tej odločilni življenjski preizkušnji je šlo za 
to, da v ozkem sklenjenem policijskem obroču ostanejo neodkriti in se iz njega 
izvlečejo živi. Primer neodkrite tehnike in srečnega preživetja vseh njenih čla 
nov je ponovni dokaz, da smo pravi čas pričeli trezno presojati naš položaj, 
hkrati pa z največjo resnostjo opravljali svoje dolžnosti. Seveda je medtem delo 
tehnike ponovno steklo, čeravno je bilo potrebno marsikaj na novo vzpostaviti. 
Poleg tega, da nas je smrt našega kurirja Grogčeta kot sodelavca občutno pri 
zadela, je bila tehnika za določen čas prizadeta na najbolj občutljivem delu, 
to je na zvezah, ki jih je imel Grogče razpredene z vojaškimi in terenskimi 
centri. Te so bile prve dni povsem umrtvičene. 
Čeprav so to, kar navajam, le organizacijsko-kadrovski detajli, vendar pri 
delovanju tako občutljive enote, kot je bila tedaj tehnika, in nenehnem priča 
kovanju sovražnikovih zahrbtnih napadov, je bil za ponovno vzpostavitev ku 
rirske zveze teden ali več kaj hitro mimo. Nemška januarska ofenziva na bun 
kerje nad Srednjo vasjo je Pokrajinski komite prisilila v novo odločitev. Ze v 
začetku februarja leta 1943 nam je Matija sporočil, naj poiščemo nov prostor 
175 
v gozdovih pod Vinharji, tj. na desnem bregu Sore. V tem mesecu je prišlo 
še do drugih sprememb v tehniki. Kakšen dan po moji vrnitvi v tehniko sem 
ponovno moral z Jakobom na pot v Goričane (pri Medvodah). Jakob je imel 
tam dogovorjen sestanek povsem politične narave s tovarnarjem Miklavcem. 
Že tedaj je bilo z Miklavcem tudi domenjeno, da bi odslej tudi on prevzel skrb 
za dobavo tehničnega materiala, predvsem papirja in matric. Tega dela se je 
Miklavc lotil in v ta namen tudi veliko prispeval. 2e na tej poti sem imel 
priložnost povzeti iz razgovora z Jakobom, da dosti razmišlja o razvoju tehnike, 
seveda v tesni zvezi z mnogimi organizacijskimi vprašanji, ki so se odslej dalje 
venomer kopičila. Številna vprašanja so se odpirala predvsem ob mobilizaciji 
gorenjskih fantov in mož v partizansko vojsko. Okrepljeno politično delo, pove 
čana propagandna dejavnost in z njo tisk so postali vroča delovna vsebina 
političnih delavcev. V političnem vodstvu je bilo čutiti močno delovno napetost. 
Zato npr. v februarju in marcu tudi jaz nisem živel in delal več strnjeno v teh 
niki. Sicer je bila tehnika še vedno moj matični sedež; zato sem se iz mojih 
občasnih poti vedno vračal vanjo. Tako sem bil tudi še v obeh omenjenih me 
secih priča vsem spremembam v tehniki. Zlasti sem od začetka pa do konca 
sodeloval pri graditvi nove tehnike pod Vinharji. Tedaj smo za postavitev teh 
nike porabili precej nočnih ur za prenos gradbenega materiala od Cirila iz 
Žabje vasi na nov prostor pod Vinharje. Omenjeni bunker smo delali s presled 
ki tja do konca aprila. 
Jakoba sem v februarju in marcu ponovno peljal v loški in stražiški rajon. 
Iz teh potovanj sta mi ostala v spominu dva dogodka. Ko sva se po prihodu 
v loški rajon ustavila na Suhi, sem pri Karlinovih prosil za prenočišče. V izbi, 
ki je imela tri okna obrnjena na cesto, sta bili ravno dve postelji. Bilo je konec 
februarja leta 1943. Zjutraj smo domačega fanta poslali v Loko in prosili, da 
nas obišče sestra. Želeli smo potovati v kranjsko okrožje, zato smo potrebovali 
zvezo z Mihom, ki naj bi bil nekje v Zabnici. Jakob je hitel k svojemu cilju 
vedno po najkrajši možni zvezi, zato se je izogibal daljših kurirskih poti. Med 
tem ko je bila v popoldanskih urah sestra že v najini sobi skupaj z dojenčko 
v vozičku, je prikorakala mimo okna nemška žandarska patrulja. V njej j 
strumno korakal tudi nekdanji loški žandar Osovnikar. Bila je na rutinskem 
pohodu in se pri hiši ni ustavila, zato smo olajšano zadihali. Bolj kot patrulja 
je bil pri tem zanimiv položaj, katerega je ustvaril Jakob s svojim profesor 
skim predavanjem, kjer je materi z dojenčkom celo uro »znanstveno« razčle 
njeval tekoče naloge delavcev OF na terenu in kako naj pri delu uporabljajo 
dialektično metodo — in se v svojem govorniškem zanosu sploh ni zavedal, 
da ženo ta trenutek skrbi samo to, kako bo še srečno in pravočasno prišla 
domov. Ko sva se kasneje z Jakobom vračala na Poljansko, sva iz Zabnice 
krenila okrog četrte ure zjutraj, jo mahnila kar prek zasneženih travnikov in 
njiv v smeri suškega mostu. Ko sva prišla v bližino nekdanje Kosove hiše na 
Suhi, ki je stala nedaleč od mostu in Sore, sem se ustavil, ker sem v mraku 
zagledal nemško patruljo, ki se je na drugi strani Sore in mostu vračala po 
klancu iz Hoste proti Puštalu. Medtem ko sem opazoval korakajoče Nemce na 
drugi strani, sva nevede stala že osem metrov pred drugo zasedo pri sami 
Kosovi hiši in le nenaden šum me je opozoril na nevarnost, in ko sem se ne 
mudoma obrnil, so švignili mimo glave rafali iz treh brzostrelk in zaslišal sem 
vpitje »Hande hoch.« Z Jakobom sva zbežala po težkem snegu v smeri Lipice 
in tu srečno prišla čez most na Gostečem, od tod pa dalje v loške hribe. To noč 
sta bila oba mostova na Sori zastražena vse do jutra. 
176 
Tehnika na Primoževi žagi sredi Škofje Loke se ni rodila v Miloševi glavi. 
Odločitev je bila sprejeta v začetku marca 1943, ko sva bila z Jakobom na obi 
sku pri Jernaču. Dogovorjeno je bilo, da naj se v rajonu ustanovi nova tehnika. 
Glede primernega kraja za tehniko je bilo več predlogov. Na koncu smo se od 
ločili, da bi prosili Primoža Prezlja, da bi tehniko zgradili na njegovi žagi. Idejo 
za to lokacijo je dal France Kavčič-Veljko, ki jo je vezal na svoje spomine iz 
leta 1941, ko je ravno tam že v majhnem bunkerju shranjeval svojo pištolo 
in municijo. Pri akciji zbiranja municije je bil z Veljkom že leta 1941 povezan 
tudi Lojze Berčič-Miro, ki jo je tudi sam prinesel na žago. Na žagi se je tudi 
že v prvih mesecih 1943 mudil čez dan kakšen partizan. Primoževo pripadnost 
in njegovo aktivno sodelovanje že od leta 1941 smo dobro poznali. Izredno 
primeren se nam je zdel krajevni položaj žage, še posebej pa ugodne prometne 
okoliščine, ki so bile povezane z njo. S tako nalogo je Jernač kot rajonski se 
kretar komiteja začel zadevo uresničevati s Primožem Prezljem. Pokrajinski 
komite je želel, da bi nova tehnika čimprej začela delati. Zato smo se že v 
začetku aprila 1943 odpravili Marjanca, Miloš in jaz, prepričani, da se dokončno 
poslavljamo od Pokrajinske tehnike v Poljanski dolini in od Dona. To je prav 
zaprav pomenilo radikalno odločitev pokrajinskega vodstva, ki je sklenilo, da 
taka ekipa ne more več ostati na enem kraju, ampak naj bi nastajale nove 
tehnike na novih krajih. Poslali so nas na tvegano pot, ki naj bi si jo tudi 
sami utrli. Poleg Primoževe žage mi je v glavi rojila še misel o tehniki, ki bi 
jo po možnosti organizirali v »Endercovi« sušilnici-pajštvi, ki je stala pred 
Jože Kavčič-Jernač, sekretar rajonskega ko miteja KPS Skofja Loka od decembra 19421 do 
avSusta 1943. Padel je 15. januarja 1945 nad 
Blagovico kot član OK KPs Kamnik 
12 Loški razgledi 177 
Pismo z dne 4. aprila 1943, naslovljeno Lojzetu Hainerju-Slavku. Niko Kavčič-Gorazd je omenjenim pismom želel pospešiti gradnjo tehnike na Primoževi žagi 
178 
vasjo Gabrovo. Ko Anica Cizej-Marjanca govori o tehniki okrog Lubnika, go 
vori pravzaprav o tej nameri. Miloš je v tej sušilnici prebil eno noč, vendar je 
ugotovil, da zaradi položaja ob poti sploh ne pride v poštev, ker pisalnega stroja 
zaradi šuma ne bi bilo moč uporabljati. 
Namera je bila, da bi Marjanca nadaljevala pot v Selško dolino do Mirka 
(dr. Janez Kmet, sekretar rajonskega komiteja KPS, Selca), kjer naj bi tudi 
začeli postavljati tehniko. Miloš in jaz pa sva čakala na možnost, da se prese 
liva na Primoževo žago. V ta namen sem 4. aprila 1943 pismeno posredoval 
prek legalca Lojzeta Hafnerja-Slavka za pospešitev graditve te tehnike. Lojzeta 
Hafnerja sem seveda poznal tudi že od prej in prav dobro sem seveda tudi 
vedel, da je Jernačeva desna roka med legalci — aktivisti in da ima na skrbi 
organizacijo dela okrog tehnike. Se mnogo bolj kot moje pismo (z dne 4. aprila 
1943) je bilo najbrž odločujoče Jernačevo, ki ga je napisal takoj, naslednji dan, 
5. aprila 1943 tudi Slavku, kjer piše: »Tovariš Slavko! Tvoje pismo od dne 
2. t. m. prejel. Vse gre narobe!« Ko podaja kritiko rajonskega odbora se vpraša: 
»•Kaj dela rajonski podsekretar tov. B. M.? (Bogataj Matevž) Njegovo ime je 
odslej Francelj — ali se nič med seboj ne razgovorite? Kdo je Polonca, on 
dobro ve« (itd.). »Sploh pa je vsako nadaljnje delo nemogoče, ako se ne bodete 
med seboj sestajali in temeljito pogovorili o vsakokratnih važnih stvareh, ter 
delo tako razdelili, kot sem že ponovno in ponovno poudaril. 
Primer obračuna, ki jih je sestavljal Lojze Hafner-Slavko in pošiljal naprej na rajonski komite 
12' 179 
Lojze Hafner-Slavko sporoča Mici Kršmanc Babič-Polonci potrebe, ki so bile v glavnem namenjene za tehniko na Primoževi žagi (pisano zadnje dni aprila 1943) 
O vsem delu vam bo kmalu za vzgled mladinska, ki vas bo, ako bo šlo tako 
naprej, prav kmalu v vsem prehitela! Ne smeš se pri tem čutiti užaljenega, v 
mislih imam cel rajonski odbor, zlasti tovariša podsekretarja, ki mu bom isto 
časno tudi posebej pisal.« (Temu sledi še dve strani navodil za delo rajonskega 
odbora — potem pa zopet nadaljuje): »Pri delu naj vam bo vsem za vzgled 
tovarišica Polonca (Mici Kršmanc), ne samo nalogo, ki jo ji damo, temveč še 
drugo delo nam vrši, ne da bi ji naročili — poleg drugega nam je poslala tudi 
pištolo itd. Ti pa poročaš, da niti rajonski podsekretar nič ne ve za delo pri 
onem podjetju (tehnika na Primoževi žagi). Ali naj bo to znak zanimanja? Tako 
važna in nujna stvar, kot je za nas in za vas, pa se brezbrižno reče, nič mi ni 
znanega.« V pismu je predvsem izraženo nezadovoljstvo glede Matevža Boga-
180 
taja, ki je funkcijo sicer sprejel, vendar pa se je izmikal delu — podobnih 
kritik ie potem še več tudi od drugih in še zlasti od Miloša. 
Slavko mi je s svojim pismom 7. aprila 1943 podrobno odgovoril in pojasnil 
potek vseh njegovih ukrepov v tej zvezi in hkrati v posebnem pismu obvestil 
še Jernača. Med čakanjem in pripravami za odhod na Primoževo žago je meni 
pot prekrižalo sporočilo Pokrajinskega komiteja, po katerem bi se moral po 
novno vrniti v Poljansko dolino in oglasiti na njihovem sedežu. Po dokumen 
taciji sem zato malo podrobneje pobrskal, da se bo vedelo in videlo, da je bilo 
oporišče na Primoževi žagi v tistih časih tolikšna drznost, ki jo s »kavbojskimi 
pristopi« najbrž ne bi mogli organizirati. Dne 13. aprila že pišem bratu Jernaču. 
ki je bil prav pred menoj pri Matiji na poročanju, nazaj v Škofjo Loko na 
slednje: »Jaz se zaenkrat vračam na staro mesto — sicer z majhno spremembo 
glede kraja (mišljena je selitev iznad Srednje vasi v novo tehniko pod Vin-
harje, op. N. K.). Jakob sicer pravi, da bom zopet moral na neko novo mesto, 
vendar nekam v Mihovo bližino (tu je mišljeno kranjsko okrožje, op. N. K.). 
Kaj je resnice na tem, ne vem. Ali je Miloš šel na določeno mesto? Zelo mi je 
žal, da ne moreva biti skupaj. Tebe in njega prosim za odgovor. Miloš naj pove, 
kaj dela in kako se počuti.« 
K temu poglavju spada še kratek opis v zvezi z našim pohodom iz Poljan 
ske doline v Gabrovo nad Skofjo Loko. To je bila naša dokončna selitev, zato 
se je v nahrbtnikih nabralo dosti teže; obvezno smo vselej na tako pot jemali 
tudi literaturo. Tako Marjanci kot Milošu je manjkalo telesne moči in sem pri 
hoji ter izbiri poti to upošteval. Zlasti Marjanca je bila za hojo v hrib precej 
nerazpoložena, kajti že prvi del poti v Vinharje in Kremenik je bil za njo že 
zelo naporen. Jaz sem že skoraj na pamet poznal vse steze in bližnjice, ki so 
se ogibale glavnim potem in so bile seveda dostikrat izredno strmo, navkreber 
in navzdol, pri čemer tudi nikoli nisem naletel na nobene nevšečnosti. Drugače 
je bilo to pot. Vrteli smo se okrog Kremenika, hodili smo že po vaški uglajeni 
poti, in ko se je položna pot vse bolj ovijala okrog hriba že za Bukovim vrhom, 
sem jima vnovič jasno povedal svoje mnenje, češ da sem se jaz takih potov 
izogibal, zlasti v predelu, kot je bil naš, kjer sem tudi naletel na telefonsko 
žico in pa ker sem vedel, da je to pot. ki vodi v Črni Vrh. V Črnem Vrhu pa 
je bila takrat še močna nemška postojanka. Na moj predlog, ali ne bi šli raje 
po mojih znanih, malo težjih, a morda varnejših poteh, sta raje vztrajala na 
uhojeni. Korakali smo po vijugasti gozdnati, dokaj ravni poti nekaj korakov 
drug za drugim. Na čelu trojke sem korakal jaz. Na nekem ovinku, v razdalji 
nekaj metrov, naletimo na nemško tričlansko patruljo. Menda tudi Nemci niso 
pričakovali srečanja in smo njihovo zbeganost izkoristili tako, da sta se Miloš 
in Marjanca, ki sta hodila za menoj, na moj klic naglo obrnila in skočila s ceste 
naravnost po strmem desnem bregu navzdol v sotesko. Videl sem, da so Nemci 
zavili v breg, zato sem v naglici ubral nazaj po cesti, od koder smo prišli. Pot je 
bila vijugasta, zato se mi je umik po njej zdel varnejši kot pa bezanje v grapo, 
ki je bila še bližje Črnemu Vrhu. Slišal sem nekaj strelov, ki pa so bili brez 
ciljni. Od tod sem se vrnil na svoje stare izhojene poti in terene; nad sotesko 
Sovpot sem se dalj časa pomudil, celo klical Miloša in Marjanco, ker sta morala 
to dolino obvezno prečkati. Vedel sem, da kdor hoče doseči Zminec oziroma 
Gabrovo, ta bi se moral slej ko prej znajti tam nekje okrog Valterskega Vrha 
pri kmetu Koširju. Vedel sem, da sta tovariša zašla v izredno nevarno ob 
močje, zato mi je bilo tesno pri srcu, še zlasti sem si očital, da nisem odločneje 
181 
uveljavljal svoje volje. Vedel sem, da bo Miloš s svojo iznajdljivostjo in znanjem 
našel izhod; to je tudi dokazal, ko smo se že naslednji dan vsi trije našli v 
Gabrovem. Moja sestra Tončka Hafner v Škofji Loki je v eni uri prejela dve 
sporočili; eno od mene, drugo od Miloša, v katerih poročava o dogodku in da 
odslej iščeva zvezo. Kmet Volčič-Enderc v Gabrovem nas je potem povezal. 
Od tod so potem stekle naše dokončne priprave za »Primoževo žago« in do 
končno zapustitev ideje o tehniki v Gabrovem. Po vsem tem sem se jaz okrog 
10. aprila 1943 ponovno vrnil v Poljansko doline; Miloš je čez dva dni že odšel 
v bunker na Primoževo žago, Marjanca pa je bila dodeljena v selški rajon. 
Moja usoda se je tiste dni na novo reševala v PK. 
V tem času se je hkrati prek Pokrajinskega komiteja v naši novi tehniki 
pod Vinharji oglasil že Bodin, ki se je po marčevskem uničenju njegove teh 
nike v Mišačah pri Podnartu prek selškega in loškega rajona odpravil k Matiji 
v Poljane. Tudi Don je bil zadovoljen, ko sva se potem z Bodinom preselila k 
njemu. Vesel je bil, da je dobil delovno moč, ki mu je delavnico in bivališče 
primerno dokončala. 
Zadovoljni smo bili vsi: Miloš ob novi delovni rešitvi na Primoževi žagi, 
Don, ki je z zavihanimi rokavi prijel za delo v novi Pokrajinski tehniki, in jaz 
zaradi zaupanja, da so me poslali na tako oddaljeno in samostojno mesto, kjer 
sem v gozdovih nad dolino Kokre tudi v kratkem času pestavil tehniko, ki je 
vse do konca vojne z uspehom širila partizansko besedo daleč naokrog na tem 
izpostavljenem ozemlju na levi strani Save. 
Zadnjih štirinajst dni bivanja pod Vinharji smo zadnjič razglabljali Bodin, 
Don in jaz o našem nadaljnjem delu kot novih organizatorjih tehnik po Gorenj 
ski ter tedaj sprejeli marsikatero razvojno misel. Tu je Bodin iz prve roke pove 
dal malo več o zgodovini dela tehnik NOB, o svojem delu na Gorenjskem in o 
bodočih načrtih. Mi pa smo ga pobližje seznanili z našim delom. Veliko je bilo 
delovnih, strokovnih, še zlasti organizacijskih vprašanj, ki smo jih tedaj raz 
čiščevali. Po teh razgovorih smo spoznali, da je Pokrajinski komite želel, naj 
bi prav mi postali jedro, katerega vsak posameznik mora dati od sebe vse, 
kar zmore — celega moža in poleg svojih osebnih strokovnih in moralnih vrlin 
še razvijati široke mobilizacijske sposobnosti. Tedaj so bili tudi naši osebni stiki 
z Matijo in Jakobom zelo pogosti. Pred nami je tako rekoč ležala Gorenjska, 
ki je bila v tej dejavnosti še nezorana ledina. Miloš žal ni več sodeloval v na 
ših razpravah glede širših konceptnih zasnov organiziranja in dela tehnik po 
Gorenjski. Menim, da je bila njegova osamljenost razlog, da je imel zlasti na 
Primoževi žagi nekaj notranjih težav, ki so mu delale preglavice in ga občasno 
spravljale v slabo voljo. Tako so tudi omenjeni zadnji aprilski dnevi, ki smo 
jih trije tehniki preživeli skupaj, imeli svoj pomen za kasnejšo organizacijo 
ter pospešeni razvoj tehnik in kasneje tiskarn. Kasnejši dogodki so pokazali, da 
je Don že takrat v največji tišini razmišljal o gradnji tiskarne; med nami sa 
mimi pa sta trenutno postala najbolj važna oblika in način našega bodočega 
sodelovanja na novih mestih. Bodinova funkcija pokrajinskega tehnika prav 
zaprav šele sedaj začenja dobivati svoje praktične obrise; vsi smo tako obliko 
dela upoštevali in vsak po svojih močeh podpirali. Tako smo imeli že sredi 
junija 1943 tri popolnoma nove in samostojne tehnike na terenu, ki so se raz 
tezale od Poljanske doline prek Škofje Loke do Jezerskega. Če pomislimo, da 
je Miloš deloval v Skofji Loki v specifičnih razmerah, je npr. Don iz svoje prve 
preproste tehnike pod Vinharji in iz njenih temeljev razvil že v letu 1943 orga 
nizacijo do prave tiskarne. Sam pa sem ob odhodu in premestitvi na drugo 
182 
Dolina zgornje Kokre — 1: bunker nad Vobnico in pod Cijanovco; 2: bunker okrožne tehnike 
Kranj v koritih 
delo 16. avgusta 1943 napisal Matiju pismo, »da sem svojo dolžnost v tehniki 
opravil tako, da se bo moglo delo nemoteno razvijati dalje. V mojem zadnjem 
poročilu boste dobili točen pregled dela v tehniki in stanju sploh. Na kratko, 
vse je urejeno tako, da, če bodo prizadeti v redu in do časa dobavljali potrebne 
količine papirja, potem bo leva stran Save zapolnjena z literaturo. Zadnjih 
14 dni je bilo razdeljene na tisoče komadov literature, tudi brošura »Kaj je in 
kaj hoče OF« je bila razdeljena 5. avgusta v 500 izvodih. Sicer boste po ile 
galni kurirski zvezi dobili že prejšnji teden odposlano pošto.« 
Torej dolino Kokre sem po dveh in pol mesecih zapustil z dvema bun 
kerjema in šestimi ljudmi, ki so nadaljevali začeto delo. Bodinova funkcija je 
tako dobila solidno materialno podlago in se je morala nujno razviti v nov, višje 
oblikovani organizacijski center. 
S tega zornega kota je treba ocenjevati med drugim tudi začetno delo 
prve tehnike v Poljanski dolini, kajti njeno pionirstvo je po mojem mnenju 
predvsem v bogastvu izkušenj, ki jih je tehnika s svojim delom v celoti pustila 
za seboj drugim za lažji nadaljnji razvoj. 
3. Organizacijsko-politične vojaške okoliščine, 
ki so Milošu Ziherlu omogočile delo 
in ga varovale na Primoževi žagi 
Ko je Miloš prišel na Primoževo žago, je določene stvari še po svoje pre 
urejal in delavnico kar najbolje prilagodil svojim potrebam. Ko smo se v Gabro-
vem razšli, so tudi prenehali osebni stiki. Namesto tega se je med nama vzposta 
vila pismena zveza, ki je v glavnem trajala ves čas, ko je bil Miloš Ziherl na 
Gorenjskem. Tako sva se tekoče obveščala o vseh pomembnejših dogajanjih, 
čeprav je on prebival sredi Loke, jaz pa na severovzhodni strani Storžiča vi-
183 
Pismo je napisal France Kavčič-Veljko, v katerem prosi Jožeta Kavčiča-Jernača, da bi Miloš Ziherl-Prešern prepisal in razmnožil »Odredbo« o prepovedi izsekovanja gorenjskih gozdov. 
Veljko je takšno odredbo skiciral, Miloš pa jo je razmnožil in so jo potem raztrosili po terenu 
184 
soko nad planino Vobnico. Dobro sem poznal vsa njegova hotenja in bil sem iz 
redno zadovoljen, da je bil Miloš tako sproščen in srečen v okolju, v katerem je 
deloval. Miloš je z Jernačem — mojim bratom — že prvi dan vzpostavil prija 
teljske odnose, ki so ostali zares idealni ves čas do njegovega odhoda z Gorenj 
ske, tj. takratnega kamniškega okrožja v maju 1944. Ti iskreni odnosi so bili 
v mnogočem tudi odločilni za plodne mesece, ki jih je Miloš preživel na Pri-
moževi žagi. V ta okvir je treba šteti številne okoliščine, ki so mu bogatile 
življenje in ustvarjale podlago za njegove delovne dni. Lojze Hafner je Miloša 
ocenil kot molčečega in redkobesednega, vendar je po mojem ocena zgrešena — 
nasprotno, bil je zelo živahen, duhovit, zelo zgovoren in prijeten sogovornik. 
Jaz se nisem ne prej ne kasneje v partizanih z nikomer lahko tako iskreno in 
sproščeno pogovarjal kakor z njim. Zelo rad se je spuščal v razne vsebinske 
pogovore in oba sva želela, da bi se pogosto srečala in pogovarjala. O vseh teh 
odnosih je tudi v moji arhivski dokumentaciji še dosti ohranjenega. Zelo se je 
zanimal za mojo pot z Bodinom v Kokro. Tako sem že z omenjene poti obvestil 
25. maja 1943 Jernača in zapisal: »Prešern mi piše, da mora po nalogu Matije 
izvršiti 750 komadov Mladinskega lista. Vedno bolj ga obremenjujejo. To se 
pravi, da zadeva (op. N. K. — tehnika) na tem mestu postaja iz dneva v dan 
važnejša. Treba bo misliti na sistematično delitev dela, sicer se boste lepega 
dne znašli pred dosti težavnej širni nalogami. Z Bodinom sva premišljevala, da 
bi se postavili posebni kontrolni organi rajonskih tehnik v okrožju. Naloga teh 
bi bila preskrba materiala, kontrola zvez v zvezi z literaturo in kontrola nad 
njeno delitvijo. Prav tako organizacijo za opravljanje raznih akcij, ki bi prišla 
v ta namen v poštev. Kajti treba se bo vreči z vso silo na preskrbo matric, pa 
pirja in barv. Ti pa moraš nujno ustanoviti še eno podjetje — to bi mnogo ko 
ristilo in silno olajšalo delo Prešernu, obenem pa bi se kapaciteta znatno pove 
čala in delo bi šlo lažje ter hitreje od rok. Zato nikakor in pod nobenim pogojem 
ne izpusti dosedanjih možnosti. Rabimo še mlinsko mrežico št. 9 ali 10, natanč 
neje se pozanimaj pri Prešernu, biti mora svilena in najboljša. Vprašaj na Vrbi 
(v Krevsovem mlinu), tam boš verjetno kaj našel, če ne pa ima možnost na 
ročiti. S tem nam boš zelo ustregel; okvire bomo že sami spravili skupaj.« 
Že 4. junija 1943 je pisal Miloš Jernaču pismo. Po njem sta očitni dve re 
akciji. Prva, da je Jernač stališče takoj sporočil naprej, in druga, da je takrat 
Miloš nanj nepravilno reagiral. Takole se glasi del pisma, ki je imelo zelo važen, 
po moje usoden pomen: »Dragi Jernač! Prejel sem tvoje pismo in naročeno 
takoj izvršil. .. Glede drugega podjetja v tem rajonu, o katerem mi pišeš, sem 
pa mnenja, da ni prav nič potrebno. Ko bo začel Gorazd z delom, mi bo od 
vzel mnogo dela in bo naravnost igrača zmagovati samo moje delo. V tem 
slučaju pride v poštev kakih 300 izvodov vsake stvari, kar je ravno prav. Saj 
zmagujem delo tudi sedaj, le neurnno se mi je zdelo, da vse gre ravno na moje 
rame. Le ne skrbi za to, se bom že pobrigal, da bo kot doslej vse točno izvršeno. 
Samo prosim Te, opozori Gorazda, naj javi meni in PK, kdaj bo začel z delom, 
da ne bodo več meni pošiljali naročil.« 
Jernačeva pobuda za postavitev še ene tehnike je zastala. Verjetno ga je 
Miloševa razlaga zadovoljila, ob tem pa je dobro vedel, da tako vestnih in 
sposobnih ljudi za tovrstno delo ni imel v rajonu. 
Maja in junija 1943 je Miloš že dobesedno bruhal nove količine vsakovrstne 
literature, in kot je bilo običajno pri ilegalnem delovanju, je kaka pošiljka kje 
zastala. Sem in tja se je takšna motnja pojavila tudi na zvezi med tehniko in 
PK. Jakob v PK je bil poznan po tem, da se je največkrat spravil prav na 
185 
Pismo Miloša Ziherla-Prešerna, ki ga je pisal Jožetu Kavčiču-Jernaču, izraža skrb nad usodo tehnike, hkrati pa je tudi primer usklajenega sodelovanja 
186 
tistega, ki je pokazal najboljše uspehe. V takem primeru se je iz njega vsul 
plaz kritike. Tudi Milošu se je to pripetilo, vendar jo je on preveč prizadeto 
sprejel. Jakobova logika je bila zelo preprosta, »kako naj kritiziram tam in 
tistega, kjer ni nič«. V tem je Jakob našel opravičilo za svoje tovrstne nastope. 
Po Miloševih pismih je videti, da ga je Jakobova ocena spravljala v slabo vo 
ljo. Iz pisma, ki ga je Jernač 14. junija 1943 pisal Matiji, sklepam, da sta se le 
domenila za skupen nastop, da bi položaj tehnike zavarovala pred morebitnimi 
spremembami. Takole Jernač piše Matiji: 
»Prešeren se mi pritožuje, da mu jemljete voljo do dela s tem, ko se mu 
očita, češ »kaj delaš« ter s tem, ko se mu na drugi strani nalaga nesorazmerno 
mnogo več dela, kot ga je prej napravila tehnika s štirimi tehniki. Pravi, da 
pošilja redno od vsakega njegova dela po dva izvoda v PK, kakor tudi pošilja 
redna tedenska poročila od vsega svojega dela v tednu. Mnenja je. da je tu 
nekje nemarnost pri pošiljanju njegovih rednih tedenskih poročil ali pa nekdo 
zlonamerno prikazuje delo njegovega podjetja. To je slaba stran, ki se je poja 
vila, druga pa je tudi s preveliko obremenitvijo enega samega sektorja, ki ni 
v skladu z nujnim upoštevanjem potrebne konspiracije pri donašanju in odna 
šanju velikih množin materiala. 
Zaradi stvari same, kakor tudi v obrambo tov. Prešerna, ki vestno in točno 
vrši svoje delo, prosim, da se zadeva razčisti in uredi v zadovoljstvo nas vseh. 
Delo naj se sistematično razdeli na vsa slična podjetja ter bo stvar v redu.« 
Iz nadaljnjega poteka dogodkov je razvidno, da je Matija po svojem zdra 
vem razumu znal uspešno ublažiti napete odnose. 
Kako se je položaj glede nujnosti novih prostorov razvijal, razkrivajo 
Miloševa pisma, napisana v juliju in avgustu, s katerimi se obrača na terenske 
delavce s prošnjo, da bi mu pripravili drug prostor. Glede moje teze o usodnosti 
omenjenega Miloševega stališča sem mnenja, da je to posebna in daljša tema, 
s katero ne bi želel obremenjevati tega prispevka. 
Tine Kalan-Dolinski iz Škofje Loke je kmalu po prevzemu nalog še v av 
gustu 1943 poizkušal najti Milošu nove prostore, medtem ko je 13. avgusta v pismu 
Jegorovu zatrjeval, da naj bo glede Prešerna brez skrbi, enako za tehniko, ker 
o njej ne Tarzan ne drugi ničesar ne vedo. Skušal bo urediti tudi za novo pod 
jetje (tehniko — op. N. K.). Tam v mlinu (pri Krevsovih — op. N. K.), kjer smo 
mislili že napraviti, za sedaj ne pride v poštev, ker se je Tarzan že enkrat tam 
mudil. Čeprav samo enkrat, pa je vendar že zadosti. 
Vem, da sta Matija in Jakob že v juniju, ko sta razvijala načrt o poživitvi 
oziroma razširitvi »Agitpropa«, začela pritiskati na Jernača, da bi Milošu pre-
skrbel pomočnika in ga polagoma osamosvojil, kar mu je sporočil v pismu 18. 
junija 1943 (pismo št. 207) z naslednjo vsebino: »Dragi tov. Jernač! Čimprej 
najdi enega tovariša in ga pošlji k Milošu v tehniko. Tam bosta skupno s tov. 
Milošem delala nekaj dni, toliko, da se bo malo privadil, kako je treba izdajati 
radio poročila itd. Miloš bo potem odšel v Mirkotovo tehniko, kjer bo korigiral 
Žepni časopis Gorenjskega odreda, Mladino in Ženo. Zaradi tega je nujno, da 
čimprej najdeš dobrega fanta in ga pošlješ v podjetje, toliko, da ti bo izdajal 
poročila in tudi razne druge stvari po potrebi.« 
Direktiva je bila razumljiva v duhu časa in potreb. Razvoj je moral ne 
usmiljeno naprej in tudi vodstvo je vedelo, da se mora partizanska beseda 
kvalitetno brusiti. Od ljudi, ki so bili v Miloševi neposredni bližini, je zagoto 
vo le Jernač obvladal vse tiste podrobnosti, ki so ga tesno povezale z okolico, 
v katero se je Miloš tako pristno vživel in se tedaj tako nerad ločil od nje. 
187 
Pismo Miloša Ziherla-Prešerna, ki ga je pisal Francetu Kaveieu-Veljku v kamniško okrožje, dokazuje, da je Miloš ta čas (15. 7. 1943) v tehniko že prejemal gradivo Iz raznih krajev 
Gorenjske 
188 
Danes žal teh okolnosti ne morem dokumentirati s pismi, ki mi jih je pisal 
Miloš, vendar je dosti enakih misli razvijal v pismih, ki jih je pisal Jernaču, 
Jegorovu in Veljku. Sam npr. vprašujem 3. julija 1943 Veljka, kaj je s Pre 
šernom, ker mi je Slavko pisal, »da je šel mož po češnje •— vendar ni bila kakš 
na nevarnost?« Sicer mi je Miloš te dni večkrat pisal in povedal, da je preme 
ščen in dodeljen k Marjanci. Bil je izredno slabe volje, ker z Marjanco ni hotel 
delati in zdi se, da tega v vodstvu niso razumeli. Sam sem se pa tudi v Kokri 
prepričal, da je za tako delo potrebno več zraka in tudi manevrskega prostora, 
zato se mi je Miloševa pozicija na žagi zdela ne samo vedno bolj nevarna, pač 
pa tudi vse bolj utesnjena. Zato sem že v pismu Veljku omenil, da ne razumem 
Miloša, zakaj tako vztraja na taki zaprtosti. In tudi ponovno, ko sem 13. julija 
pisal Jernaču, sem v zvezi z Milošem omenil naslednje: »Kakor sem slišal, 
si Prešerna izgubil. S kom in na kakšen način boš to izgubo nadomestil. Jaz 
bi jo na vsak način odprl na drugem mestu in nekoga poslal vanjo (tehniko). 
Le tako boš lahko z uspehom delal. Pogovorita se z Milošem — kje se sedaj 
drži. Tudi meni se je nespametno zdelo, da bi on še naprej vztrajal na svojem 
mestu do zadnjega. Navsezadnje bi ga še dobili. Saj tudi ne škoduje malo 
izpreleteti se. Jaz se (v Kokri) prav dobro počutim. Tako bo, upam, tudi z 
njim.-< Dobro sem vedel, kako je cenil svoje osebne lastnosti in poteze, in ker 
se drugi v ta del človekovega bitja dostikrat niso preveč poglabljali, sem opa 
zil, da so moje napisane misli izzvenele v najbolj sprejemljivi obliki. Ce preso 
jam ukaz Pokrajinskega komiteja in kasneje stališče Miloša in Jernača, potem 
je očitno, da sta mnogo tvegala, predvsem pa se je Jernačeva odgovornost zlasti 
povečala, ker je Matija od njega zahteval kadrovske in organizacijske rešitve. 
Lahko bi medtem prišlo do nesreče in vsa odgovornost bi padla na Jernača. 
Dogajanja s tehniko so potekala med velikimi zunanjimi dogodki, predvsem 
z reorganizacijo partizanske vojske na Gorenjskem, zato so bila prizadevanja 
okrog tehnike za nekaj časa nujno prepuščena odnosom na terenu. 
Ko danes iz precejšnje časovne razdalje ponovno berem različna, danes že 
orumenela, zgodovinska pisma, ki zadevajo te dogodke, ponovno čutim, kako 
nas je kolektivno vodila visoka delovna zavest in enotnost v naših borbenih 
hotenjih. Naše medsebojne vezi so, skoraj bi rekel, premagovale vse ovire in 
delovale brezhibno, naši raznovrstni sodelavci so pri tem imeli odločujočo vlogo 
in obilo zaslug. 
Znano je, da so v juliju in avgustu 1943 zamenjali politično vodstvo v škof 
jeloškem rajonu. Zaradi tega se je gotovo nekaj važnih problemov tehnike na 
novo odprlo. Konsolidacija novega vodstva je tekla vzporedno z novo nastalim 
političnim položajem: poraz Prešernove brigade na Žirovskem vrhu, Tarza-
nova izdaja in pasivizacija Matevža Bogataja-Franceljna. Bogataj je bil tretji 
član legalne trojke (Slavko, Francelj, Razin), ki je skrbela za Miloševe mate 
rialne probleme v tehniki, in je zaradi svojih poslovnih zvez vsepovsod po 
okolici imel zelo važne zadolžitve, predvsem v zvezi z razdelitvijo literature. 
Po moji premestitvi iz Kokre na drugo delo sem se že 18. avgusta v škofje 
loškem okrožju sestal z Dolinskim. Pojasnil mi je vse težave s tehniko v Loki. 
Po razgovorih, ki sem jih tedaj imel v PK z Matijo in potem še z dr. Vitom 
Kraigherjem, sem tudi več izvedel o bližnjih vojaških in političnih namenih 
vodstva, kar je bilo pač povezano z novimi nalogami in povsem novim tokom 
naše dejavnosti na terenu. Imel sem za svojo dolžnost, da Miloša čimprej vidim 
in se z njim pogovorim. Medtem sem Milošu poslal več sporočil in nasvetov, 
med njimi tudi. da naj čimprej zapusti bunker. Prvič sva se potem srečala 
189 
10. septembra 1943. 2e naslednji dan. 11. septembra 1943, sem novico o sre 
čanju takole sporočil Jernaču v Kamnik: »Včeraj se je pri nas oglasil Prešeren. 
Pot ga vodi v Selško tehniko. Tehnika v Loki je s tem prenehala delovati. 
To se bo zelo poznalo. Nič rad se ne poslavlja iz našega kraja. Nekaj dni bo 
porabil za »odmor« in sprostitev živcev, potem pa se bo spet besno lotil dela, 
ki pa bi ga tudi že najraje zamenjal. Pogovorila sva se o tem in onem. Prav 
z veseljem se spominja starih časov.« 
Nekaj lepih zadnjih poletnih dni smo preživeli skupaj v bunkerju pod 
Sv. Lovrencom in prav dobro se spominjam, da sva se tedaj sestala z njegovim 
bratrancem Bojanom Ziherlom. Nagovarjala sva ga, naj odide v partizane, kar 
nama je obljubil, vendar besede ni držal. Čeravno sva z Milošem odslej delovala 
vsak na drugem delovnem področju, sva vendar še naprej redno vzdrževala 
medsebojne stike. 2e v zimi po novem letu 1944 sva bila pogosto skupaj v 
Davči. V tem času nas je Miloš nekajkrat obiskal v bunkerju PK VOS. 
V aprilu 1944 mi je Miloš sporočil, da bo odpotoval v Belo krajino. Nekaj 
toplih aprilskih dni smo še preživeli skupaj v glavnem pri Muštru v Martinj 
Vrhu, s partizanskim imenom »Sarajevo«. Gotovo smo bili mi — naš kurir 
Gašper, Jelovčan, Daša, Tanja in jaz — tedaj zadnji po Miloševih harmonikar-
skih nastopih na znani aprilski konferenci gorenjske mladine, katerim je na 
menil s temperamentnimi gibi zadnje prijetne glasove svoje harmonike. Izraz 
na njegovem obrazu je že kazal znake zahrbtne bolezni. Miloš mi je pripovedo 
val, da bi rad potoval prek Kamnika in se pri Jernaču ustavil še za kakšen 
dan; po počitku pa bi pot spet nadaljeval. Naključje je hotelo, da se je prav tiste 
dni javil na PK VOS dotedanji načelnik PK VOS za Koroško Stanislav Runko-
Posnetek predstavlja udeležence prve Pokrajinske konference gorenjske mladine, ki je bila pri Podgrivarju v Davči 13. in 14. aprila 1944. To je bila hkrati tudi priložnost, kjer so se 
mladinci poslovili od svojega prvega urednika »Gorenjske mladine« Miloša Ziheria. Svoje slovo in uspešen zaključek konference je Miloš obogatil z zabavnim glasbenim programom. 
Fotoarhiv ZMS 
190 
Mišo, ki so ga poklicali v Center v Belo krajino. Tako se je Miloš pridružil 
skupini, ki je imela pravzaprav isto smer Martinj Vrh—Kamnik—Jevnica—Stič 
na—Muljava—Žužemberk—Semič—Točka 24 (Črnomelj—Stražni vrh). Runko 
pripoveduje: ». .. pot do zveze nad Kamnikom je trajala več kakor 24 ur zaradi 
čakanja ob Savi in nočnega prevoza preko nje. Miloš je imel med potjo pre 
cejšnje težave z dihanjem (zaradi bolnih pljuč), zaradi česar so tudi kurirji 
svojo pot oziroma tempo primerno prilagodili. Miloša sem poznal kot popular 
nega, nadarjenega in prijaznega glasbenika še izpred vojne. Osebno sem ga 
spoznal tedaj na tej poti — govoril mi je, da je delal v tehniki, kjer pa je bil 
izredno slab zrak in je zato zelo upadel in da gre sedaj na zdravljenje. Na poti 
je imel s hojo dosti težav, vendar je napore molče premagoval. Po prihodu na 
kamniško kurirsko javko, kjer nas bi morali prevzeti novi kurirji po kratkem 
obedu, pa je tovariš uvidel, da v eni rundi fizično ne more prenesti poti, zato 
sem se takrat s svojim spremljevalcem priključil novi kurirski ekipi v smeri 
prehoda preko Save pri Sevnici in nadaljeval po začrtani poti.-« 
Miloševo življenje, delo in poslednjo pot po Gorenjski lahko še dokumen 
tarno sklenem. To izpričuje v originalu napisano pismo, katerega je Jernač 
napisal 2. maja 1944 in poslal sestri Mari Pehar v Ljubljano. V zvezi z Milošem 
je napisal naslednje: »Ne vem, kdo vam je dejal, da je Miloš padel (op. N. K.: 
— v Ljubljano je prišla vest, da je Miloš zgorel v Vešterskem mlinu in je 
sestra v prejšnjem pismu to sporočila Jernaču). On je živ in ravno sedaj potuje 
preko mojega centra na Dolenjsko k bratu in sestri. Prilagam tudi njegov listič 
za mamo, ki ga bo gotovo zelo vesela. Z Milošem smo se odlično razumeli. 
Mnogo sta bila skupaj s Petrom (Jegorovim) in Hrenovim Pavletom (Razinom).« 
Odgovor, ki ga je sestra Mara napisala in odposlala 18. maja 1944, potrjuje, 
da so zveze kljub počasnosti dobro delovale. V odgovoru, ki se nanaša na Milo 
ša, berem: »Miloš. Mama je bila seveda pisma silno vesela, kar verjeti ni mogla, 
da je res. Zal ji je le to, da mu ne bo mogla odgovoriti. Z onimi kraji je silno 
slaba zveza. Lepo se ti zahvaljuje in te obenem prosi, če bi se lahko pozanimal 
za enega janta, ki je odšel 8. septembra na Gorenjsko. Piše se Lado Habe, 15 let 
star, močan, okroglega obraza, temno blond, zelo živahen in korajžen. Menda 
se drži v kranjskem okraju, če se še, starše zelo skrbi, ker že od odhoda nimajo 
nobenega glasu od njega. Torej, če ti je le mogoče, poizvej. . .« — potem pa na 
koncu še enkrat: »Miloševa mama prilaga pismo za hčerko, ki je menda nekje 
v kranjskem okraju. Delo ima isto kot Mišo v začetku. Prosi te, če ji ga moreš 
odpremiti.« Po tem zadnjem je sklepati, da ta čas Ziherlova mama ni vedela, 
da je njena hčerka Vanda v Beli krajini. 
Čeprav poglavitni del opisovanja črpam iz lastnih doživetij in spominov, 
moram dostikrat poseči tudi v arhive. V največ primerih gre za izvirna pisma, 
ki sem jih po vojni zbral in so v glavnem družinska zapuščina obeh padlih bra 
tov Jernača in Jegorova ter tudi drugih. Zato sem skušal iz omenjenih virov 
zajeti vsebino, ki spada pod naslov imenovanega poglavja. Uradnih arhivov 
v glavnem nisem uporabljal, ker sem menil, da so ti bili že pogosto uporab 
ljeni in objavljeni. 
Ko se je brat Jernač v marcu 1943 kot pristojni odločil za ustanovitev teh 
nike na Primoževi žagi, je bila na terenu v rajonu Skofja Loka že mesece nazaj 
zasidrana močno razpredena ilegalna organizacija, ki je bila vezana na posa 
mezne občinske sekretarje. To so bili sami znani škofjeloški prvoborci: Drago 
Vraničar-Fedja, Justin Dolinar-Adam, Ivan Franko-Zrinjski, Peter Kavčič-
Jegorov, Jože Zupan-Metod, France Kavčič-Veljko, Franc Potočnik-Perun. Po 
191 
192 
Obe pismi Pokrajinskega komiteja sta zgovoren dokaz, kako so v tem ilegalnem delovanju deževala na rajon razna dinamična navodila 
13 Loški razgledi 193 
194 
Prva pismena organizacijska navodila z dne 23. februarja 1943, ki jih je rajonski sekretar Jože Kavčič-Jernae poslal Lojzetu Hafnerju-Slavku, ka je v tem času kot ilegalec že postal vodilni 
funkcionar OF v rajonu Skofia Loka 
13' 195 
zajetnem programu so ustanavljali in širili narodnoosvobodilne odbore in do 
sledno popisovali vse moške (po letnicah). Vsak sekretar je to opravil za svoje 
terensko območje kot sistematično pripravo za njihovo mobilizacijo v parti 
zane. V okviru tega programa so zbirali denar, ki so ga predvsem razdeljevali 
kot pomoč potrebnim družinam, zbirali so razne materialne potrebščine in or 
ganizirali v ta namen potrebna skladišča. Nenehno so zbirali podatke o doma 
čem in tujem sovražniku. Morali so biti zelo dejavni in se dnevno povezovati 
ter sestajati s svojimi sodelavci. Med temi političnimi delavci je morala delo 
vati dogovorjena kurirska zveza. Redno so morali vzdrževati zvezo z vojaško 
enoto in o svoji dejavnosti pošiljati izčrpna organizacijsko-politična poročila. 
Ob tako zahtevnem delu se je vsa problematika še stopnjevala, ko so se parti 
zanske vojaške enote začele množiti z novimi borci. Ta čas so se v loškem hri 
bovju rojevale nove čete in preraščale v nove bataljone. Cim bolj so se v rajonu 
kot v okrožju prizadevali za nov priliv borcev, tem bolj je Pokrajinski komite 
pritiskal rajonske sekretarje, le-ti pa občinske, naj okrepijo in pospešijo mobi 
lizacijo novih borcev. Pritisk pa ni bil hkrati nič manjši za povečano aktiviza-
cijo sodelavcev in aktivistov za politično delo na terenu. Mnogo bremen je bilo 
treba prenesti na žene. 
Rajoni v loškem okrožju so bili v vsakem pogledu najbolj izpostavljeni, 
tako tudi v zvezi z zahtevano aktivizacijo, kajti vsi so mejili na gorenjsko vod 
stvo, ki je delovalo vedno znotraj tega okrožja ali na območju sedanje občine 
Skofja Loka. Zelo učinkovit kazalnik bi bili statistični podatki, ki bi pokazali, 
iz katerega predela okupirane Gorenjske so Nemci odpeljali največ mladincev 
v nemško vojsko. Po neki grobi cenitvi jih je bilo z Gorenjske (vštevši Litijo) 
v nemški vojski približno šest tisoč. Številni, ki so se vrnili na dopust ali po 
vojni, so največkrat zatrjevali, da niso našli zveze, ki bi jim posredovala vstop 
v partizane. Tega na Škofjeloškem ni mogel nihče trditi. Terenski delavci so 
večer za večerom s partizanskimi vojaškimi patruljami in po poprejšnjih do 
govorih pobirali »nemške obveznike«. Tu bi rad mimogrede opozoril, da par 
tizanska mobilizacija predstavlja posebne vrste spopad z okupatorjem, ki ima 
od svojega pričetka v januarju in februarju 1943 pa vse do konca svoje posebne 
razsežnosti. Ker je za rajon Skofja Loka še mnogo dokumentov dostopnih, bi 
bilo za lokalno zgodovino to koristno popisati. Sovražnik seveda vsega tega ni 
gledal prekrižanih rok. Tudi skrbne in vestne zaščite ter posamezni partizanski 
vojaški manevri niso mogli preprečiti posameznih nesreč, ki so se sem in tja 
pripetile na posameznih območjih. Tako vsestranska in izredna aktivnost, ki so 
jo v tem času še posebej razvili mladinci s svojo organizacijo pozimi in spo 
mladi 1943, je takole opisana v knjigi SKOJ na Gorenjskem 1920—1948: 
»Obnova terenskih organizacij, ki se je začela posebej po prihodu Borisa Kidriča 
na Gorenjsko konec leta 1942, je v škofjeloškem okrožju potekala dovolj hitro. Začelo 
se je tudi organiziranje mladine. Ze decembra 1942 je kot mladinski aktivist poslan 
na teren France Kavčič-Veljko. Nemška mobilizacija, ki so se ji zaradi neorgani 
ziranosti terena fantje marsikje odzvali v velikem številu, je v škofjeloškem okrožju 
naletela na organizirano protiakcijo. Škofjeloški bataljon in čete na novo formira 
nega Gorenjskega odreda so bili v stalni zvezi s političnimi delavci na terenu. Ti so 
pripravljali mladince, ki so dobili poziv za nemško vojsko, za vstop v partizane, jih 
zbirali na določenih mestih, kamor so jih potem prišli iskat partizani. Iz vrst borcev 
NOV so potem rekrutirali ilegalne aktiviste, ki so šli aktivirat mladinsko, pa tudi 
druge organizacije na teren. Ze pomladi 1943 je bila ilegalna aktiuistična mreža po 
stavljena v vsem okrožju. 
Leto 1943 je v škofjeloškem okrožju potekalo v znamenju uspešne rasti orga 
nizacije in uspehov pri delu. 
196 
Pismo Lojzeta Hafnerja-Slavka, s katerim odgovarja Jcrnaču na njegovo pismo; ilustrira te danje politično stanje na terenu in hkrati daje informacijo o opravljenih nalogah 
197 
Pismo je napisal Drago Vraničar-Fedja in predstavlja spisek oseb, ki so jih občinski se kretarji sistematično registrirali pretekle mesece. Na skupnih rajonskih posvetovanjih ali 
direktno so se politični delavci dogovarjali o postopkih mobilizacije za vsak kraj posebej 
Priznanje za uspešno delo je mladina dobila na I. kongresu Zveze slovenske mladine, ki je bil od 10. do 12. oktobra 1943 v Kočevski Reki. Prehodno zastavico 
je dobilo škofjeloško okrožje na Gorenjskem, kjer mladina kljub najhujšemu gesta-povskemu terorju ni klonila, kjer je iz nič ustvarila 120 terenskih odborov ZSM, 
podpirala ves čas naše junaške partizane in dala naši NOV 800 novih borcev.« 
Zelo zanimive so tedanje vsebinske povezave, ki so v dokumentih še ohra 
njene in so tekle med Milošem na žagi in mladinskimi partizanskimi funkcio 
narji, ter zlasti veliko navdušenje, ki je mladince prevevalo pri propagandnem 
delu. Se bolj dragoceni pa so bili resnični rezultati, ki so jih pri tem dosegli. 
Ko so se partizanske vrste v tem času tako množično povečale, se je na 
novo spletlo tudi na stotine družinskih vezi s partizani in samim gibanjem. To 
je pomenilo za terenske politične delavce številne nove probleme in kopico 
dodatnih odgovornosti. Medtem ko je vsa skrb posvečena nenehnemu utrjeva 
nju politične oblasti, ki jo je predstavljala vse bolj razvejena struktura posa 
meznih odborov, je bilo potrebno še in še ostriti čuječnost nasproti vsem grobim 
in tudi rafiniranim oblikam, ki jih je začel sovražnik intenzivno uporabljati. 
Poleg vse zločinske okupatorske dejavnosti sta na Gorenjskem ta čas še aktivno 
delovala za razbijanje osvobodilnega boja dva vidna pooblaščenca ljubljanske 
bclogardistične centrale dekan Skrbeč iz Kranja in nekdanji senator Brodar 
iz Šenčurja. Hotela sta ohromiti partizansko vojsko tudi v naših predelih. To 
jima je delno uspelo v Šenčurju in v Cerkljah poleti 1942, ko se je pod njunim 
vplivom razkrojila in razšla glavnina Krvavške čete, delno pa so četo Nemci 
zaradi izdaj pokončali na Krvavcu. Brodarjevi obiski na loškem terenu niso 
imeli uspeha, ker organizatorjev za svoje delo ni več mogel zbrati. S pobegom 
sta dekan Skrbeč (v Ljubljano) in Brodar (na Dunaj) pokazala, da je njuno 
protiljudsko delovanje na Gorenjskem postalo za oba življenjsko nevarno. 
Ne smemo pozabiti na zemljepisno lego Škofje Loke. Tu so bila glavna 
vstopna vrata v tisti del zaledja, kjer se je na Gorenjskem krojila usoda parti 
zanske vojske in narodnoosvobodilnega gibanja. Ne bom našteval in ponavljal 
vseh znanih zgodovinskih dogajanj, ki so se tod razvijala od začetka narodnega 
upora — vstaje pa do njegovega zmagovitega konca. Nedvomno je bil tedaj 
položaj Škofje Loke izjemen in povsem drugačen od drugih mest na Gorenj 
skem. Okupatorjevi varnostnopolicijski organi Siidost so imeli sicer svoj sedež 
na Bledu — koncentracija njihovih podzemnih akcij in policijskih terorističnih 
dejanj pa je bila nenehoma usmerjena proti vodstvu osvobodilnega gibanja, 
ki je bilo na škofjeloškem ozemlju..Iz dokumentov, ki jih lahko berem iz boga 
tega arhiva (nakljub vsem okupatorjevim pritiskom), kako je imelo pokra 
jinsko vodstvo ravno rajon Skofja Loka za vzorec, kako naj bi se organizacija 
gradila tudi v drugih gorenjskih mestih. Tu na tem terenu so se tudi največ 
gibali člani Pokrajinskega komiteja Jakob in I,enart in drugi ter skupaj s poli 
tičnimi delavci pretresali položaj. Neprestano so razprave tekle o uspehih in 
neuspehih mobilizacije, kako in kje se postavljajo NOO, kakšna je njihova 
sestava, kakšna je njihova aktivnost in kako je gibanje zavarovano pred na 
cisti, pred belogardisti in domačimi izdajalci. Največja skrb rajonskega sekre 
tarja je bila, da bi že s samo strukturo oblasti, katero je bil dolžan postavljati, 
gradil hkrati tudi obrambo, s katero bi preprečeval prodor sovražnika v parti 
zansko zaledje. Čeprav takrat mnogih oblik sovražnega delovanja na terenu 
še nismo znali pravočasno ugotoviti niti nam še niso bile znane razne njihove 
metode, so nas vendar že zelo zgodaj opozarjali, kdaj in s kom je v konkretnem 
199 
primeru povezovanje ogroženo. V spomladanskih mesecih 1943 lahko govorimo 
o pravem navdušenju, ki je bilo med ljudstvom za partizansko gibanje. Ljudje 
so sem in tja pozabili, da je sovražnik še v deželi, in so v nedeljah matere, 
očetje, sestre in dekleta hodili obiskovat svoje sinove, brate in fante v posa 
mezne partizanske čete. Občinski sekretarji so v poročilih tako početje ostro 
grajali in v tej zvezi skrbno in podrobno opisovali razmere na terenu. Občinske 
organizacije so na terenu razvile izostren pregled nad tistimi prebivalci, ki so 
živeli zunaj narodnoosvobodilnega gibanja ali pa so bili v neposredni okupa 
torjevi odvisnosti. Ta oblika dela je postala stalna, z njo pa je naraščala avto 
riteta partizanske oblasti. Zelo trezno in z občutljivo življenjsko mero je bilo 
potrebno izvajati navodila vodstva, hkrati pa imeti tudi veliko smisla in pra 
vega občutka za težave ljudi na terenu. V takratnih razmerah je že najmanjša 
napaka skoraj vedno pomenila izgubo glave. Ob tako burnem razvoju je bilo 
tedaj najvažnejše obdržati trezno glavo in še naprej hladno in objektivno pre 
sojati položaj. Danes je zanimivo brati pisma, v katerih Jernač svari pred ne 
katerimi naivnimi ocenjevanji v zvezi s pobudami in nagnjenji določenih ljudi 
ali skupin pred prevelikim vpogledom v organizacije NOB in skoraj preroško 
napoveduje nesreče in žrtve, ki bi jih lahko prineslo preveliko zaupanje. Danes 
so žal le bolj poznane žrtve in nesreče kakor pa razlogi, zaradi katerih je prišlo 
do njih. Zato trdim, da sta bila tudi Miloševa velika prednost in uspeh v tem, 
da se je v posameznostih in širšem konceptu skupnega delovanja popolnoma 
strinjal z Jernačem. Zaradi enotnega gledanja in ocenjevanja vseh dogajanj 
tudi znotraj gibanja sta znala postaviti uspešne obrambne okope — zanj je bilo 
še posebej usodnega pomena, da se je v novem delovnem okolju tudi tako 
vedel. V tem pogledu je bil oster in zelo kritičen — tako tudi v svojih pismih 
ni varčeval z besedami in je kritično obravnaval posamezne poteze nekaterih 
funkcionarjev. S te strani mi je tudi razumljiva ocena, ki jo je Milošu dal 
Slavko, in če vemo, da je bil Slavko njegova prva glavna zveza z zunanjim 
svetom, potem vidimo, da je Miloš v vsakem pogledu visoko spoštoval zakon 
konspiracije in delitev dela. 
Mimogrede poglejmo v zvezi s konspiracijo še primer, ki pove, kako so jo 
spoštovali sami partizani v rajonu. V takratni bližnji krog sodelavcev Jernača 
in kasneje Miloša je spadal še Lojze Berčič-Miro, doma iz Stare Loke. V za 
četku aprila 1943 je bil poklican iz Škofjeloškega bataljona kot novi rajonski 
sekretar ZMS za Škofjo Loko na sedež rajonskega komiteja. To se je dogajalo 
v tistih dneh, ko smo bili tehniki iz Poljanske doline pri Jernaču v Gabrovem 
— Bukovju. Lojze Berčič-Miro se svojih srečanj in pogovorov, ki jim je v teh 
dneh prisostvoval, takole spominja: »Sveže se spominjam, da smo se tedaj 
Miloš, Veljko in jaz podrobneje domenili o programu sodelovanja v mladin 
skem tisku. Miloš je bil zlasti zainteresiran za povečani priliv prispevkov iz 
vojske in terena za mladinsko literaturo. V spomin pa se mi je vtisnila še po 
sebej konspiracija, ki sem jo tedaj moral upoštevati pri svojem delu. Tako na 
primer nisem vedel, kam je Miloš pravzaprav odšel, ko nas je zapustil. In ko 
sem se naslednje mesece z njim dopisoval, sem sicer vedel, da dela v tehniki, 
kje pa se je ta nahajala, tega nisem vedel. Ko se je Miloš občasno pojavil pri 
Jernaču, sim se srečala tudi midva. Čeprav je bil v pogovoru ljubezniv, dosto 
pen in šaljiv, pa vendar Primoževe žage nikoli ni omenjal, zato tudi tedaj nisem 
zvedel za kraj, kje se tehnika nahaja. Nam partizanom je prišlo v kri in meso, 
da nismo vpraševali po nečem, kar se nas ni tikalo. Teh strogih meril konspi 
racije sem se naučil pri Jernaču že na začetku najinega skupnega sodelovanja.« 
200 
Na sliki je »Podskalčnikova« hiša v zgornjem Karlovcu (danes Poljanska cesta 24) na vhodu v Skorjo Loko, v kateri se je OF zasidrala že zelo zgodaj. Po dražgoški bitki (januarja 1942) 
je tod za nekaj časa našel zatočišče oboleli borec Justin Dolinar-Adam. Tudi ranjeni Peter Kavčič-Jegorov je poleti 1943 v tej hiši dalj časa okreval In od tod razvijal mestno organi 
zacijo OF ter vzdrževal zvezo z Milošem Ziherlom na Primoževi žagi. Trije člani »podskalčni-kove« družine, sinova Ciril in Janez ter hčerka Francka Jurjevič, so bili vse do svojega pre 
gona in uničenja (februar 1944) najaktivnejši sodelavci NOB 
Poleg Primoža so bili Milošu posebno odrejeni tovariši Lojze Hafner-Slavko, 
Pavle Gosar-Razin in Matevž Bogataj-Francelj, s katerimi je komuniciral ne 
posredno ali posredno in prek njih dopolnjeval svoje zahteve. Za temi tremi 
se je zvrstila, lahko bi rekel, cela četa legalcev — aktivistov, ki so tako ali 
drugače sodelovali, ko tudi sami niso dostikrat vedeli, komu in zakaj je kakšna 
stvar namenjena. Za lokalno kroniko NOB pa bo le potrebno, da se iz doku 
mentov izluščijo in razkrijejo imena teh številnih aktivistov, ki so kakorkoli 
sodelovali. Danes je to še rešljivo, ljudem, ki dogajanja niso doživeli, pa bo 
dokumente težko komentirati. Poleg sorodnikov, kjer je ob krizah našel zato 
čišče, je legalka Cirila Jamnik-Saša z njim neposredno sodelovala. Marija 
Jamnik-Jadranka, ki je uspešno povezovala mladinsko organizacijo, je bila tudi 
aktivni člen v povezavi med sekretarjem Mestnega komiteja Jegorovim in 
Milošem. V neposredni krog Miloševih sodelavcev poleg Primoževe družine 
spadajo še Ivan Kavčič, Pavle Jamnik. Tončka Hafner-Špela, ker so bili orga 
nizirano zadolženi za opravljanje raznih zaupnih nalog. Iz dokumentov je raz 
vidno, da je bil tudi rajonski sekretar Avgust Barle-Ambrož v Medvodah 
občasen in močan dobavitelj papirja in matric iz znanega Miklavčevega skla 
dišča, v. 
Mimogrede želim omeniti še skromno podrobnost, ki se končno povezuje 
z opisanimi odnosi, kako je bilo s konspiracijo pri vzdrževanju odnosov in 
povezovanju ljudi. Cirila Jamnik-Saša je pripovedovala, da jo je Miloš poslal 
201 
k nekaterim ljudem, in ve povedati, da so se je v Ziherlovi trgovini zelo zbali. 
V dokumentih berem Jernačevo pismo, napisano že 8. aprila 1943, ki ga pošilja 
Slavku v zvezi z gospodarskoorganizacijskimi navodili, tudi naslednje: »Pove 
zati se moraš še z Mileno ali Bojanom Ziherl pod ges!o?n ,Tošč'.« Primer doka 
zuje, kako je bilo potrebno odnose z ljudmi zelo precizno vzpostavljati in za 
gotoviti tajnost in zaupanje. 
Tako se je tudi varnosti in tajnosti vzdrževanja medsebojnih zvez posve 
čala izredna skrb in pozornost. Poleg obstoječe kurirske zveze, ki so jo vzdr 
ževali Slavko, Francelj in Saša, si je Jernač zgradil še popolnoma samostojno 
zvezo, ki so jo poznali le tisti, ki so bili vanjo vključeni. Delovala ie ves čas. 
Razumljivo, da jo je še posebej Miloš kot njen najbolj izpostavljeni član držal 
v strogi tajnosti. V bistvu je bil to preprost »kanal«, ki so ga od Gabrovega 
naprej sestavljali Franc Volčič — po domače Enderc. Pavle Ambrožič-Tonač 
(Sulčkov Pavle), Ivan Kavčič (moj oče), Primož Prezelj in Miloš Ziherl. Primož 
in naš oče sta vpeljala navado, da sta zvečer po končanem delu na hlodih pred 
žago ob medsebojnem pogovoru izmenjala še pošto in obvestila. V času, ko ni 
bilo nevarnosti, je oče stopil na žago tudi k Milošu. Za dva stara soseda in znan 
ca je bilo to nekaj čisto normalnega. Prek omenjenega načina in izmenjave 
pošte je Miloš pošiljal moji sestri Tončki Hafner tudi letake in sestavke, ki jih 
je prevajala v nemščino, in pošto, namenjeno dalje v Ljubljano. 
Glede omenjene zveze pošilja Miloš 23. avgusta 1943 Jegorovu naslednje 
sporočilo: »Literaturo zate bom pošiljal po drugi poti, ni treba, da bi tvoj oče 
preveč hodil tja, kjer je do sedaj dobival, ker je verjetno, da sedaj malo bolj 
pazijo na njega. No, pa to bo še najlažje. Za ostalo bom pa skušal mobilizirati 
mladince, ki menda še največ delajo in so najbolj požrtvovalni.« Povedal je še, 
da je pisal tudi domov in priložil še pismo za brata. 
Nazadnje mislim, da tudi zveze, ki jih je Miloš vzdrževal prek članov naše 
družine z Ljubljano, povezujejo krog uspešnega in širšega sodelovanja. Povsem 
naravna je bila njegova skrb za mamo in ostale družinske člane. Kako vzpo 
staviti stik z mamo v Ljubljani, to je bilo zanj najbrž dvakrat težje kot za 
marsikoga drugega. Preko kakšne in katere zveze naj vzpostavi stik z materjo, 
da je ne bo pri tem sam spravil v nevarnost? Vzpostavljena zveza je morala 
biti taka, da ji je mati resnično zaupala. To je bila za Miloša samega tedaj težko 
rešljiva želja. Ta velika težava je bila zanj premagana v trenutku, ko sva se 
po opisanem naključju novembra 1942 znašla prav midva skupaj v bunkerju 
v Poljanski dolini. Kakor sem že povedal, sem že zaradi potreb pred prihodom 
Miloša Ziherla vzdrževal zvezo z domačimi v Ljubljani. To zvezo so vzdrževale 
moja sestra Tončka Hafner, ki je bila v Škofji Loki, ter druga sestra Mara 
Pehar in svakinja Francka Kavčič. Obe sta z družinama že 1941 pobegnili v 
Ljubljano. Sestra Mara je Ziherlovo mamo poznala še iz mlajših let iz Škofje 
Loke in prek mene tudi partizanske okoliščine. Vse to je pripomoglo, da so bile 
hkrati tudi premagane velike ovire, ki jih je morala Miloševa mati v Ljubljani 
upoštevati zaradi globoke ilegale. 
Se isti mesec, torej v novembru 1942, je Miloš po omenjeni utečeni zvezi 
sporočil mami in svojemu dekletu v Ljubljani, kje je. V Ljubljani je tako 
vzpostavljena zanesljiva ter čvrsta zveza med sestro Maro in Ziherlovo mamo 
trajala vse do konca decembra 1944, ko je zaradi izdaje neke »Neže« morala 
Miloševa mati pretrgati večino svojih dotedanjih stikov in se popolnoma umak 
niti. Od novembra 1942 do aprila 1943 sta Miloševo pošto nosila k Tončki Hafner 
202 
v Škofjo Loko Jagaršnikova Milka iz Srednje vasi. kasneje, ko je bil Miloš na 
Primoževi žagi v Skofji Loki, pa moj oče. Omeniti moram, da na teh zvezah, 
ki so tekle med našimi v Skofji Loki in Ziherlovo mamo v Ljubljani, nikoli ni 
prišlo do nesreče, izdaje ali kakršnekoli provokacije. ker smo čuvali skrajno 
konspiracijo. Nekaj drobnih, vendar spomina vrednih dogodkov ve še danes 
povedati sestra Mara iz teh časov in omenjenih zvez. Povedala mi je naslednje: 
»Gotovo je bil stik, ki sem ga vzpostavila s posredovanjem Miloševe pošte z 
njegovo mamo, tudi zanjo v tistem trenutku nad vse dragocen. Saj je to bila prav 
zaprav edina živa zveza, ki jo je lahko tedaj vzdrževala s sinom. Včasih je morala 
pri nas prenočiti. Vendar moram reči, da o svojih težavnih življenjskih razmerah 
ni nikdar tožila, tudi o svojem ilegalnem delu ni govorila. Pač pa je pokazala dosti 
skrbi za življenjske stiske drugih, zlasti otrok. (To zgovorno dokazuje natančen opis 
dečka, ki ga je iskala pri gorenjskih partizanih.) Cesto je izražala skrb in žalost, ko 
ni bilo nobenih zanesljivih sporočil o sinu Branku. Imela sem občutek —. pravi 
sestra Mara dalje — da čestokrat Zihcrlova mati ni vedela, kje bo lahko noč pre 
spala. Nekoč, ko nas je obiskala oblečena v neobičajno pomlajeno obleko, s črnimi 
lasmi in velikim klobukom, je sprva sploh nisem spoznala. Na mojo vidno osuplost 
je odgovorila, da se je včasih tudi takega načina treba poslužiti. Tudi jaz sem jo, 
mislim, vsaj dvakrat obiskala v njenem stanovanju v Malgajevi ulici — kier je 
živela skupaj z družino. Ob priložnosti, ko nas je obiskovala v stanovanju v Verov-
škovi ulici. nam. je nekajkrat prinesla tudi odrezke za kruh. Sinovi se še danes 
spominjajo, ko so hodili v pekarno in se pri tem bali. če bodo odkrili, da so bili ti 
ponarejeni. Glede pošte sva se po prvem srečanju domenili, da naj jo zadržim r>ri 
sebi, ona se bo pa od časa do časa sama oalasila pri meni. Najbolj mučni pa so bili 
tisti dnevi, in tedni, ko se je tudi v Ljubljani zvedela novica o krvavih dogodkih 
v Skofji Loki po zažigu v veštrskem mlinu. 7,vezc s Škof jo Loko so bile prekinjene, 
ker so tudi sestro Tončko in očeta zaprli. Zato smo nekaj časa ostali brez pravih 
svoročil. Tudi med tem časom se je Ziherlova oglasila pri meni. Nad obema je 
visela težka mora. vendar o tem nisva spregovorili. Zafo ni moč z besedami pove 
dati, kako nama je obema odleglo, ko sem. najprej prejela Jernačevo, ona na Milo 
ševo pismo. Šele tedaj sva spregovorila tudi o veštrskem mlinu in dejala mi je, 
kako tesno ji je bilo tedaj pri srcu. ker ie imela občutek, da ji nekaj prikrivam. 
Podobno kot prejšnja je tudi tedaj prečitala pismo pri meni in se še posebej vzra-
dostila nad novico, ki jo je poslal Milo? in v njej snoroča. da je »mali stric« (Svetko 
Kobat op. N. K.) prišel v nartizane. To je bilo tudi zadnje sporočilo, ki sem rrrr H 
posredovala, čeprav je še čestokrat prihajala, vse do konca decembra J.044. Snomine 
na, te težke dni sva obujali šele v svobodi, ko me je nekoč v Skofji Loki obiskala.« 
Dva poglavitna razloga sta me navedla, da sem tudi dogajanja ob ustvar 
janju pogojev za delo na Primoževi žagi širše in podrobneje opisal. Prvi je ta. 
da je Miloš deloval v posebnih razmerah in sam. Zato jo bilo treba postaviti 
učinkovito zunanjo organizacijo, ki s svojim delom ni zapuščala nobenih sledi, 
ki bi sovražnika lahko pripeljale na njegovo sled. Drugi razlog pa je ta, ki ga 
je prav praksa potrdila, tj. da tehnika mora vzdrževati in opraviti svoje po 
slanstvo. Če se spomnim različnih dogodkov, ki so se v juliju in avgustu 1943 
po vrsti dogodili na ožjem in širšem območju Škofje Loke. kot so: ustanovitev 
Prešernove brigade, sestanek šefa blejskega gestapa Helmutha Rosumecka s par 
tizanskimi vojaškimi voditelji v Davči in nato bitka ter poraz Prešernove bri 
gade v Zirovskem Vrhu in nazadnje izdaja partizanskega dezerterja Tarzana 
ter tragedija znanih loških družin, ki so s tem v zvezi sledile, je preživitev 
tehnike sredi Škofje Loke ne daleč od sedeža gestapa zares velik uspeh in to 
zlasti celotne organizacije OF. 
Osebno sem prepričan, da je na kasnejši položaj tehnike v tem obdobju 
poleg omenjenih dejstev v precejšnji meri vplivala odločitev, da je bil sekretar 
Jernač prestavljen v Kamnik. Prva posledica tega je bila, da je svojo aktivnost 
203 
odpovedal Matevž Bogata j-Francelj. Jernačcvi nasledniki so ob kopici novih 
organizacijskih problemov in tudi poslabšane politične situacije zanemarili novo 
vlogo Franceljna. Že prej je iz Miloševega pisma z dne 15. avgusta 1943, naslov 
ljenega na Jegorova, razvidno, da mu je pisal brat France-Veljko, ki izraža 
bojazen, da bo v domačem okrožju počasi vse zaspalo. Iz pisma je dalje raz 
vidno, da se je Miloš s to oceno strinjal. Zapisal je: »da se tako zdi tudi meni, 
saj okrožni sekretar menda spi, vsaj pošte ni od njega nikakor dobiti. Zato se 
mi zdi potrebno, da sami brez ozira na speče primemo stvar v roke. Sicer je 
moje delo drugo, vendar bom napravil, kar mi je mogoče v tem položaju, da se 
malo razgiba vsa stvar. Mislim, da bomo mi trije z Dolinskim morali precej 
sami opraviti, vse v tem rajonu, ker drugi se res premalo zanimajo za stvar 
pa bodisi legalci ali ilegalci«. 
Miloš je v začetku septembra 1943 zapustil tehniko ne samo s trajnimi re 
zultati, temveč je še posebej pomembno to, da zaradi njega in tehnike ni bil 
nihče zaprt ali celo izgubil glave. Ce iz današnje časovne razdalje napravimo 
vzporednico med dobo. v kateri je delal in živel v Škofji Loki, ter med časom 
v letu 1944, v katerem je delovala tehnika v veštrskem mlinu, in primerjamo 
s takratno tragedijo, ki je potegnila za seboj njen požig in smrt štirih partiza 
nov, ki so zgoreli v njej, petdeset ustreljenih talcev in množične aretacije Skof-
jeločanov, potem moramo potrditi, da je bil obstoj tehnike na Primoževi žagi 
edinstven in predvsem rezultat zrelo zasnovane in pravilno vodene širše poli 
tike OF in vsakega posameznika, ki je bil z njo kakorkoli povezan. Sicer se 
februarska krvava dejanja povezujejo že z verigo široko zasnovanih okupator 
jevih pomorov na Gorenjskem. 
Bralcem lahko povem, da sem se tragedije v »veštrskem mlinu« širše do 
taknil v zapisu, ki sem ga napravil v zvezi z delovanjem VOS na Gorenjskem, 
kjer je opisano razkrinkavanje gestapovskega podzemnega delovanja. Kdor se 
bo seznanil še s temi ugotovitvami, si bo lažje predstavljal, kako je bilo tudi 
gibanje NOB ogroženo, kajti v opisanem obdobju se je pravzaprav spletala 
najbolj drzna igra gestapa proti partizanom na Gorenjskem. Jugoslovanski ob 
veščevalni strokovnjaki so po analizah, napravljenih po vojni, ugotovili, da s 
tako prevejano obveščevalno metodo gestapo ni nastopal nikjer v Jugoslaviji 
in se s tolikimi uspehi uveljavil, kakor je to uspelo doseči šefu gestapa na 
Bledu kapetanu Helmuthu Rosumecku, ko je prodrl v več partizanskih centrov. 
Zaradi njegovih podvigov ga obveščevalni analitiki postavljajo v vrh najspo 
sobnejših in najuspešnejših sovražnikovih obveščevalcev v Jugoslaviji. Zato 
je bilo izrednega življenjskega pomena, kako so izbirali, postavljali in zadol 
ževali sodelavce za posamezne naloge. Izhodišče gestapovske obveščevalne igre 
je bilo, da se je nosilec igre gestapovec Rosumeck predstavljal za simpatizerja 
partizanskega gibanja. Zaradi terorja, tragedij in tudi političnih špekulacij tudi 
naivnežev v vrstah narodnoosvobodilnega gibanja ni manjkalo. Nekaterim so 
oči zamegljevale celo posamezne načrtno izpeljane usluge. Moč in sposobnost 
političnega delavca je prišla ob tem še posebej do izraza, če je znal odkrivati 
in pravilno ocenjevati oblike raznih vabljivih ponudb in jih ljudem pravilno 
in pravočasno razkrinkavati. 
Tehnika na Primoževi žagi in še nekateri ilegalci, ki so tudi delovali po 
mestu, so imeli relativno varno delovno zavetje. Le-to je sestavljala gosta mre 
ža narodnoosvobodilnih odborov s stotinami aktivnih sodelavcev. Znotraj njih 
so delovale posebej zadolžene skupine za posamezne dejavnosti. Vsi pa so bili 
204 
naslonjeni na Škofjeloški partizanski bataljon, ki je bil razporejen po zaled 
nem hribovju. 
Ko zaključujem to svojo pripoved o Milošu Ziherlu, moram povedati, da 
se nisem mogel zadovoljiti z ugotovitvijo, ki jo je dal Svetko Kobal v svojem 
prispevku, češ da sta drugo vzporedno dejavnost o razvoju tehnik že opisala 
Emil Cesar in Jože Krall in da k temu pač nima kaj dodati, zato se bo osredo 
točil posebej na vsebino, ki nam jo je podal. Imel sem za potrebno, da zaradi 
objektivnosti prispevek dopolnim in nekatere bistvene stvari tako rešim iz po 
zabe. Vprašujem se, zakaj je potrebno, da se danes po štiridesetih letih ponov 
no vtihotapljajo v zgodovinopisje NOB preživete in obsojene sektaške metode. 
Tcv.Jernač-
ro vezi Matije dostavijam pismo od tov.Benko.Odgovor prosim,da oddaš po 
isti vezi,ker je najhitrejša. 
Slede :>!atijca prosim,d* s« sončno v četah pojasni kako j« z njegovo 
zadevo.Javil namreč j?.da ima poljanska četa še vedno nalog za njegovo likvi 
dacijo.Jaz sem ga potolažil in zato ponovno prosim,da bi se zadevo uredilo. 
HO.Kranj je po tov.3enko in tov.Borovcu prosil pred 14 dnevi za 
prisilno mobilizacijo Marjana Bajželj / Masterl/ iz Bitnja.MeJtea pa smo 
se prepričali,da je Ua^-jan popolnoma naš človek in prosim,da se vsako i--, 
janje napra.ii njemu opusti.Snako naj se opusti vsak progon proti njegovemu 
bratrancu Masterlu /tovarna ži-™e/ v Bitnju.Tudi glede njega so informacije 
najbo jše.Radi varnosti,ker se ga je namreč od naše strani že iskalo,se je 
začasno umaknil in se bo vrnil,ko bo progon prek ican. 
JJosim bodi tako prijazen in nkreni odnosno odredi vse pot;ebno. 
V nadi.da mi bo kmalu dana prilika spoznati Te osebno,kar iz srca želim, 
Te issreno pozdravljam 
Smrt fašiznu-sv-obodo narodu 
Marko. 23,VI.1943 
Zgornje pismo je napisal in poslal Milko Hojan-Marko. Primer Silve Janša-Darje, za katero .je Hojan sprožil provokatorsko obremenitev, je S. Kobal v svojem zapisu razčlenil in razjasnil. 
Silvo — partizanko Darjo bi morali po tej obremenitvi v partizanih obravnavati kot gesta povsko sodelavko. Februarja 1944 je Darja zgorela v tehniki v veštrskem mlinu. S tem pismom 
pa se Hojan to pot poteguje za Franja Cerarja-Matica in Masterla iz Stražišča, ki naj bi jima pretila nevarnost s strani partizanov. Potrebno je pojasniti, da se Hojan in Jernač nista ni 
koli spoznala, da ljudje iz Stražišča niso spadali v področje škofjeloškega rajona, in da je 
bil Franjo Cerar že pred tem sporočilom povezan z Jernačem. Mlada partizanska obveščevalna organizacija je že zelo zgodaj ugotovila, da je na delu pret 
kana gestapovska igr.a. Na več načinov se je gestapo skušala preriniti v partizanske vrste. Partizani so morali naglo ukrepati in zavreti razbijanje organizacij OF. Izid nove podtalno 
bitke je bil tak, da je široko zasnovana obveščevalna kombinacija gestapa propadla in ji je ostala samo še najbolj surova oblika — pobijanja talcev. 
Iz zgornjega primera je gotovo zanimivo to, da npr. Franjo Cerar nikoli ni vedel, kako ga je partizanska obveščevalna organizacija rešila iz gestapovskih krempljev in tudi kasneje v 
partizanih varovala pred nepremišljenimi dejanji. 
205 
Znova in znova bo še posebej na Gorenjskem potrebno proučevati, zakaj je v 
pozni jeseni 1942 slovensko vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja uvidelo, da 
je v marsičem potrebno menjati dotakratno linijo in ustvariti pogoje za novo 
široko pridobivanje množic. Menim, da bomo morali tudi v zgodovinopisje NOB 
vnesti znova več tistega duha, s katerim je Boris Kidrič decembra 1942 tako 
učinkovito pregnal krizo NOB na Gorenjskem in jo spremenil v nov polet in 
nove zmage. 
Mimogrede bi lahko omenil, da niti Donu, še manj pa meni, ni bila pot 
tako pripravljena. Donove nadaljnje poti nisem raziskoval, vem pa zatrdno, 
da je ubral samosvojo pot, ki jo je naslonil na svoje zveste sodelavce v Goriča-
nah in Medvodah, da je postal že v letu 1943 v našem partizanskem svetu 
popularen in da sem v njegovem družinskem arhivu bral pozdrave in pohvale 
visokih partizanskih funkcionarjev, ki mu jih že jeseni 1943 pošiljajo iz Primor 
ske in Bele krajine. 
Pri roki imam dve lastni izvirni pismi od 3. in 15. julija 1943, pisani iz 
tehnike v Kokri, kjer med drugim pojasnjujem, kako sva z Bodinom dokončala 
tehniko in kako že pošiljamo na teren literaturo. Tehniko da smo zgradili z 
lastnimi rokami in popolnoma samostojno brez terenskih delavcev, ki so se 
najslabše pokazali. Stvari sem izvedel le in izključno po svojih zvezah, ki sem 
jih še vzpostavil na terenu Škofje Loke. Drugič pa sporočam, da bo v kratkem 
zrasla še druga tehnika — napovedujem pa že tudi Uetjo. Pohiteti moramo, 
da bomo nadoknadili zamujeno in prehiteli one na desni strani Save. 
Resnično so tretjo tehniko zgradili moji nasledniki, saj sem jih 10. avgusta 
1943 zapustil že šest, ki so bili tedaj razporejeni že v dveh tehnikah. Iz teh 
sklepnih misli bo bralec lahko razbral, da se je med nekdanjimi tremi pionirji 
iz poljanske tehnike razvila tiha, vendar zdrava tekmovalna borba, zato je opi 
sovanje tega v opisani čas vezanega dela zgodovine ne samo pomanjkljivo, tem 
več tudi neobjektivno, ker je ves Kobalov opis zgrajen in sestavljen tako, kakor 
da je Poljanska tehnika imela samo enega in edinega pionirja. 
Na koncu svojega prispevka bi želel povedati še, kaj mislim o našem tret 
jem pionirju Edu Bregarju-Donu. Pekla bi me vest in vedno skelelo, če tega 
ne bi storil, kajti Don je bil velik in ustvarjalen duh. V četi sva bila le kratek 
čas skupaj, vendar dovolj, da sva se še bolj zbližala, čeprav sva se poznala še 
iz ljubljanskih šolskih dni. Najino sodelovanje je bilo vseskozi složno, obenem 
poučno in tudi zanimivo. Pri tem sem ugotovil, da je njegov pristop k delu 
nekaj posebnega, česar do tedaj nisem poznal. V njegovi ideji in praksi je od 
sevala drznost in neverjetna vzdržljivost. Vse, česar se je lotil, je tudi do konca 
speljal. Lotil se je velikih stvari, ki so bile sprva videti neuresničljive. V par 
tizanih sem srečal dva močna in vendar oba nemirna duhova; prvi je bil Don, 
drugi pa Jakob. Oba sta nastopila na začetku prelomnega obdobja NOB na 
Gorenjskem in vsak po svoje sta dala velik zgodovinski pečat narodnoosvobo 
dilnemu gibanju. Po štiridesetih letih se še danes živo spominjam najinih 
prvih dni v Poljanski dolini. Zagnanost, s katero se je lotil dela in njegove teh 
nične uresničitve, se mi je dozdevala tedaj prav čudaška. Namesto spanja je 
bila vselej še ura »visoke filozofije«, ki se je ponavadi zavlekla še za kakšno 
uro. Njegovo tehnično znanje je bilo že tedaj veliko, sla po njem pa v njem še 
mnogo večja, saj so se tudi njegove duhovne razprave vselej povezovale z za 
konitostjo razvoja tehnike. Pravzaprav je bila to njegova absolutna življenjska 
opredelitev. V idejno-socialnem pogledu pa je bil originalen revirski otrok. 
206 
Uporaba običajnih in ustaljenih meril, s katerimi so tedaj ocenjevali kadre, 
je pri njem popolnoma odpovedala in bila neuporabna. Njegove človeške ele 
mente lahko poenostavim: ideja, njen razvoj in končno proizvod, potem pa 
spet znova nekaj novega. To je bilo njegovo življenje — dokler mu ga ni višja 
sila pretrgala. Miloš se je težko privajal njegovim »knapovskim izbruhom«, 
to pa je bila samo njegova pogovorna oblika; jaz pa sem jo kot tako jemal in 
sva se vselej dobro razumela. Saj to je bil pravi užitek opazovati in tudi skupaj 
živeti z dvema popolnoma nasprotnima značajema, eden od njiju je bil nežen, 
občutljiv, obziren, hkrati pa oster in prodoren v besedi in pisanju, drugi pa 
direkten z zabeljenim in sočnim trboveljskim žargonom, kateremu narava tudi 
ni odrekla darov za vračanje vsakovrstnih udarcev. Taki trenutki so bili prava 
relaksacija in smo je bili potrebni kot hrane. Srečali sta se dve naravi in prav 
zaprav dva izredna talenta. To, kar je bil Miloš v glasbi, je bil Don v strojni 
štvu in elektrotehniki. Tu je imel Don veliko prednost, še bolj pa osvobodilna 
organizacija, ki je dajala okvir in možnosti za njegove tako dragocene umske 
in praktične rezultate. 
Ce preletim Donovo partizansko življenje, potem je moj zaključek kratek: 
To je doba enega samega in edinstvenega ustvarjanja, za njim pa ovekovečeni 
uspehi, ki se bodo v zgodovini morali še raziskovati in na novo oceniti. Odgo 
vorni gorenjski partizanski propagandni forum se pokojnemu Edu Bregarju-
Donu do danes še ni primerno oddolžil, ali bo res treba poklicati njegovo do 
movinsko občino Trbovlje, da mu bo za njegove tehnične in druge dosežke v 
partizanih našla tisto dostojno mesto, ki mu pripada za njegovo delo v partiza 
nih na Gorenjskem. 
Opomba 
Gradivo sem sestavil na podlagi doživetij in spominov. Tam, kjer sem uporabil 
dokumentacijo, sem se poslužil izvirnikov, ki sem jih zbral v preteklih letih. Poleg 
tega sem le-te dopolnil tudi z nekaterimi uradnimi arhivskimi dokazili. 
Lokacije tehnik sem na terenu preveril skupaj z M. Masterlom; kopiji topo 
grafskih kart je izdelala Geodetska uprava občine Skofja Loka. 
207