DUHOVNO
ŽIVLJENJ
°T
Pruz inski ,Wnik za
slovenske
^eljence

LA VIDA ESPIRITUAL
Revista Semanal
A VIDA ESPIRITUAL
Revista Semanal
THE SPIRITUAL LIFE Weekly Rewiew
\
LETO III AnO
knjiga v. libro
BUENOS AIRES 28 — II — 1935
DUHOVNO ŽIVLJENJE
Splošne kulturna tedenska slovenska izseljenska družinska revija.
Ustanovitelj in glavni urednik: Josip Kastelic.
Urednik SLUŽBENEGA VESTNIKA Slovenske katoliške misije za Južno Ameriko: Vsakokratni odgovorni izseljenski duhovnik.
Urednica ŽENSKEGA VESTNIKA: Marija Vodopivčeva, Itosario.
Urednica NAŠEGA MLADEGA BODU: Krista Hafnerjeva, učiteljica, <1 «sanice na Gorenjskem, Jugoslavija.
Naročena znaša:
a)	Za Pepubliko Argentino in vse ameriške dežele, vključeno Sevore-amerišk6 Združene drlave in Kanado, letno (p 5.-- xr/n (arg. pap. pesov), milrem 20.—, severoameriški $ 1.50, uruguajskik pap $ 3.50, čllenskiL $ 35.—.
b)	Za evropske in vsa ostale, države: letno $ O,- - (šest argentinskih pesov v papirju), ali Din 70.—, francoskih frankov 25.—, Lir 2x1.—, mark 4.51, holandskih gcld. 2.50, šilingov 10.—, Sterling 0.35, belgijskih frankov 35.--.
Da slehernemu omogočimo naročitev našega lista, sprejemamo na račun ivčnine vsak :vaesek, tudi če nam ga pošljete v znamkah, in bomo pošiljali naročniku list Jva mes» ca za vsak plačani peso.
Naročnino je najboljše nakazati v argvntinskih pesih m/n, bodisi v priporočenem pismu, bodisi potom bančnega čeka “sabre Buenos Aires”, ali s poštnim girom, ne pa z bančnimi čeki, ki sc glasijo na tuje valute.
Buenos Aires - - Banco Germfuiico, Av. L. N. Alem 150. Kdor ima pri nji vlogo, mu ni treba pošiljati denarja, temveč lahl-.o piše banki, naj nam ona izplača naročnino kar iz njegove hranilne vloge.
Buenos Aires — Banco Ilolandcs, Ume Mitre 231. Kdor ima pri nji vlogo, mu ni treba pošiljati denarja, temveč lahko piše banki, nuj nam ona izplača naročnino kar iz njegovi hranilne vloge.
Buenos Aires, La Paternu!. — J. živec, Osorio 5087, sprejema naročnino in oglase.
Jugoslavija-: Zadružna gospodarska banka v Ljubljani, Miklošičeva cesta, s pripombo: za Duhovno življenje, Buenos Aiies.
Brjudl: Banco Geruiänico, Bio de Janeiro, Bua Alfandega 5	— Banco
(Nadaljevanje na 3. str. ovitka)
LA VIDA ESHEIIDA1 BUENOS AIRES. ARGENTINA
Avalos 250, U. Telef. 59 (Pat.) 3919.
Franc Gabrovšek, ravnatelj Zadružne zveze v Ljubljani:
Razvoj slovenskega zadružništva
Gospodarska svoboda, ki jo je oznanjal v preteklem stoletju gospodarski liberalizem, je prinesla vsem stanovom nekaj dobrega, pa tudi marsikaj slabega. Obrtnike je izpodrinila industrija, mali trgovec je postajal bolj in bolj odvisen od veletrgovca, delavec je bil popolnoma odvisen od kapitalistično navdahnjenega bogatega gospodarja, kmet pa je zapadal oderuštvu.
Leta 1848 se je v stari Avstriji izvršila takoimenovana kmetska odveza. Kmetom ni bilo treba več dajati desetine in delati tlake graščakom. Kmet je postal na svoji zemlji res sam svoj gospod. Pritisnili pa so nanj novi sovražniki, zlasti davki, ki jih poprej ni poznal. Zemljiško odvezo je moral prav za prav v dolgih obrokih sam plačati. Vedno bolj se je uveljavilo denarno gospodarstvo. Vsako stvar je moral kmet plačati v gotovini.
Kastle pa so v vedno bolj modernem življenju tudi vedno bolj moderne potrebščine. Kmetu je zmanjkovalo denarja in je moral plačevati silno visoke obresti, včasih po 20—30%. Hkrati je prišel navadno v tako odvisnost od oderuhov, ki so mu dajali posojila, da jim je moral poleg denarja dajati še razne stvari v naravi. Skoraj ni kraja na Slovenskem, kjer bi se še danes ne spominjali mo-gočnjaltov, ki so posojali kmetu denar za visoke obresti in na njegov račun stalno in težko bogateli, med tem ko so kmetje, naši očetje in naši dedi, bolj in bolj siroteli. Ko so v 90 letih, okrog leta 1890, nastopile še razne druge gospodarske nadloge, je začel naš kmet trumoma bežati iz domače grude v Ameriko in drugam. Posestvo za posestvom je šlo n g boben. Iz sužnjosti pod graščakom je prišel naš slovenski kmet v novo sužnjost pod oderuhom.
V drugih deželah so v tej dobi že krepko delale male kmetske posojilnice po njih začetniku Reiffeisenu imenovane rajfajznovke, ter so uspešno reševale kmeta pred oderuhi. Po tem vzgledu so začele rasti v letih od leta 1890 naprej tudi pri nas male kmetske posojilnice, ki so si postavile za cilj navajati kmeta k varčevanju, zbirati kmetski denar, in potem ta zbrani kmetski denar posojati po nizki obrestni meri spet kmetu samemu. Osnovane so bile na načelu neomejene zaveze. Vsak kmetski grunt, na katerega je bilo vzeto posojilo, je cel garantiral za celo posojilnico. Tako je dobila mala vaška posojilnica velik kredit in je po razmeroma nizki obrestni meri zaradi svojega kredita, to je zaradi popolne varnosti, zlahka dobila dovolj denarja po krajih, kjer je denarja preostajalo m ga spet brez posebnega dobička dajala svojim članom-kmetom po taki obrestni meri, da so jih zmagovali in da so mogli plačati oderuhe ki so jim sloneli za vratom.
Razumljivo je, da so zagnali ti kmečki bogataši in oderuhi silen hrup proti zadrugam, ker so vedeli, da pomenijo konec njihovega paševanja. Odpor je bil toliko hujši, ker je bilo včasih po pol vasi odvisne od enega samega vaškega mogočnika in ker je bila ljudska izobrazba še razmeroma majhna, ti mogočniki pa so bili navadno res najbolj brihtni in prevejani. Liberalno časopisje se je z vso silo vrglo na zadruge in je prerokovalo gotov pogin njim in vsem njihovim članom. Veliko so jih zbegali. Čeprav ne izključno, je vendar v veliki večini vodila slovenske zadruge naša duhovščina. Zaradi zadrug so se slovenski liberalci veliko bolj. kakor bi se sicer vrgli tudi na slovensko duhovščino, ki so jo hoteli čimbolj umazati in med ljudstvom onemogočiti. Nekaj časa je postalo — seveda čisto napačno — slovensko zadružno gibanje istovetno s katolištvom in so na primer celo katoliške študente po šolah sramotili kar enostavno z “zadrugarji” in “konsumarji”. Mnogo odvisnežev, preprostih zbegancev so resnično, tudi med kmeti pridobili da so govorili, delali in vpili proti svojim lastnim koristil’- in za koristi svojih lastnih izkoriščevavcev.
Te razmere pa so samo podžgale slovenske zadrugarske pi-jonirje h tem skrbnejšemu delu za prospeh ustanovljenih in novo se snujočih zadrug. Zadružna misel je na Slovenskem končno popolnoma zmogla. Koncem koncev so se je morali oprijeti tudi njeni dotedanji najhujši nasprotniki, če niso hoteli izgubiti vsake zveze in veljave s slovenskim ljudstvom.
Da bo njihova moč večja, so se zvezale male podeželske posojilnice v posebno zvezo. Če je bilo v kakem kraju več denarja.
kot so ga porabili, so ga pos lali osrednji zvezi in ta ga je posodila v tiste kraje, kjer ga je primanjkovalo. Zveza je tako izravnavala med svojimi elanicami-zadrugami denarni promet. Potrebovale so pa male podeželske zadruge v veliki meri tudi pomoč osrednje zveze za to, da so mogle svoje zadruge pravilno voditi. Zveza jih je učila, kako naj postopajo v enem in drugem slučaju, dajala jim je nasvete, kako naj postopajo s posojili, učila jih je, kako razumevati zakone, ki zadevajo poslovanje zadrug, po svojih odposlancih je poslovanje zadrug tudi nadzirala. Zveza pa je dalje tudi skrbela za ustanovitev drugih kmetskih zadrug, zlasti je imela pred očmi razne prodajne in nabavne, mlekarske in strojne zadruge. Prve naj bi skrbele za skupno nabavo kmetskih potrebščin n skupno prodajo kmetskih pridelkov. Veliko oderuštva je bilo namreč tudi pri raznih prekupc’h, ki so od kmeta njegove pridelke kupili poceni in jih potem prodajali drago naprej. Podobno so imele mlekarske zadruge namen, pospeševati mlekarstvo in poskrbeti, da se mleko in mlečni izdelki našega kmeta čim najbolje prodajo. Strojne zadruge naj bi v izpremenjenih gospodarskih razmerah omogočile kmetu skupno nabavo in uporabo strojev, katerih si posameznik ne more nabaviti.
Prve slovenske zadruge so se zbirale okoli Zveze slovenskih posojilnic v Celju. Vodil je to gibanje Mihael Vošnjak. Bile pa so to večinoma zadruge po malih mestih in trgih. Glavno zadružno gibanje se je začelo po letu 1892. V času od 1892 do 1905 je bilo ustanovljenih nič manj nego 481 novih zadrug. Leta 1895 se je osnovala v Ljubljani Zveza kranjskih posojilnic in poleg nje Gospodarska zveza. Razmere so zahtevale, da se radi vedno bolj naraščajočega števila članic zanje tudi na poseben način poskrbi. Potreba je bilo centrale, ki bo vodila v vsem naše zadružništvo. Tako je bila ustanovljena 19. julija 1900 nova Gospodarska zveza kot središče vsega našega zadružništva. Čez tri leta je izšel nov zakon o reviziji (pregledovanju) zadrug in je morala zveza izpremeniti svoja pravila. Ob tej priliki si je nadela tudi novo ime ki ga nosi še danes: “Zadružna zveza v Ljubljani’’.
29. decembra leta 1902 je bil izvoljen za predsednika Zadružne zveze dr. Janez Evangelist Krek. Z njim se je začelo v Zadružni zvezi novo življenje. Do svoje smrti je načeloval tej organizaciji, po njegovi smrti 1. 1917 pa je prevzel predsedstvo dr. Anton Korošec. Dr. Krek ni samo predsedoval sejam načelstva Zadružne zveze ampak je predno je postal predsednik in seveda še bolj kot
predsednik Zadružne zveze neumorno hodil od kraja do kraja in ljudi učil, da je rešitev slovenskega gospodarstva samo v zadružništvu. Na velikih shodih, na manjših sestankih, pri različnih sejah, povsod je neprestano razvijal svoje misli o zadružništvu in vcepljal ljudem zavest, da je rešitev našega kmeta v geslu: “Vsi za enega, eden za vse”.
Leta 1912. torej pred vojno je bilo včlanjenih v ljubljanski Zadružni zvezi 668 zadrug, med temi 411 malih posojilnic. Dalje 71 kmetijskih in konsumnih, t. j. nabavnih in prodajnih zadrug, 44. mlekarskih, 32 kmetijsko-strojnih, 63 živinorejskih in še nekaj drugih. Pod dr. Krekovim vodstvom je Zadružna zveza raztegnila svoje delo tudi na Dalmacijo, dokler se niso tamkajšnje zadruge osamosvojile in ustanovile lastne zadružne zveze.
Vojna je seveda to delo v veliki meri ustavila. Po vojni je odpadlo veliko število zadrug, ker so prišli naši slovenski kraji na Goriškem, na Tržaškem in v Istri pod Italijo, prav tako del Kranjske. Koroška pa pod nemško Avstrijo. Vendar se je kmalu po vojni začelo znova živahno delo na zadružnem polju. Zadružna zveza se je znova razvila in je štela koncem 1. 1933. 673 zadrug, od katerih je bilo 339 posojilnic, 82 nabavnih in konsumnih zadrug 34 mlekarskih, 38 kmetijsko-strojnih, 57 živinorejskih zadrug, 23 zadružnih elektraren. Poleg tega je bilo še nekaj drugih zadrug, kot so stavbinske, razne obrtne i. t. d.
Na Slovenskem se je od 1. 1892 dalje,kakor smo že omenili zavzelo za zadružništvo zlasti podeželska duhovščina. Domači duhovnik .je najbolj živo čutil, kako slovenski kmet trpi in je zato skušal najti pripomočkov, da ga reši iz oderuških krempljev ode-ruštva. Malo je zadrug iz predvojne dobe, ki ne bi bile ustanovljene na pobudo slovenskih duhovnikov. Danes je že tudi med kmetskim ljudstvom mnogo mož, ki znajo ustanavljati in spretno voditi svoje zadruge. Največ je k temu pripomogla Zadružna šola. Vsako leto je v Ljubljani šest mesečen tečaj, kjer se izvežbajo kmečki sinovi za delo v podeželskih zadrugah.
Na Slovenskem imamo poleg Zadružne zveze še eno zvezo, to je takoimenovana Zveza slovenskih zadrug. Pri njej so včlanjene predvsem zadruge, ki so bile svoj čas pri Celjski zadružni zvezi, nastali iz že imenovane Zveze slovenskih posojilnic v Celju. Vse zadružne zveze cele države Jugoslavije pa so združene v Glavni zadružni zvezi v Beogradu. V tej osrednji zvezi je včlanjenih 22 zvez. Tudi tej Glavni zadružni zvezi v Beogradu predseduje dr. Anton Korošec.
Gospodarska kriza, ki je po vsem svetu tako strašno zadivjala, je tudi slovenskemu zadružništvu zadala mnogo težkih ran. Kmetski pridelki nimajo nikake cene, kmet nima denarja, zato trpi vse kmetsko zadružništvo. Zelo trpe zlasti nabavne in prodajne zadruge ter mlekarne. Najhuje pa so zadete hranilnice in posojilnice, kjer je nastal silen zastoj v obtoku denarja, ker je nastopila poleg gospodarske še posebna denarna kriza.
Odkod ta denarna stiska? Glavni vzrok je pač že omenjena splošna gospod: ruka kriza, ki je povzročila, da kmet ničesar ne more primerno prodati, da delavec nima zaslužka, da s e tovarne zapirajo. Poseben vzrok slovenske denarne krize pa je bilo zlasti splošno nezaupanje, ki je nastalo v državi radi notranjih razmer. Bili so mnogi, ki so mislili, da država v teh zmedah ne more vzdržati, pa so začeli obupavati nad njenim denarjem. Nezaupanje pa je nalezljivo in tako je prešlo iz nekaterih krogov med ljudske množice. Leta 1931 so nastopile tudi velikanske denarne težave skoro po celi Evropi. Pronadle so mogočne nemške banke, banke v nemški Avstriji, bile so težkoče na Češkem in celo na Francoskem. Septembra 1931 je tudi angleški denar izgubil mnogo na veljavi. To je ljudi še bolj razburilo in že imenovano nezaupanje se je tako pomnožilo, da so ljudje naravnost navalili na denarne zavode in hoteli dvigniti ves denar. Denarni zavodi niso mogli tej zahtevi ugoditi, ker tudi oni niso mogli naenkrat izterjati denarja od svojin dolžnikov. Kmet, ki je bil dolžan, ni mogel plačati, ker nimajo njegovi pridelki nikake cene Obrtniki so bili skoro brez dela, in torej tudi niso prišli do denarja, da bi plačali svoje dolgove. Denarja, ki je bil vložen v večja podjetja ni bilo mogoče naenkrat potegniti nazaj, ker bi se sicer podjetje moralo ustaviti in bi bilo še več brezposelnih ljudi na cesti. Nastala je velika zmeda in veliko pomanjkanje gotovine. Da bi kmete, ki niso mogli nikamor naprej in niso mogli plačevati svojih dolgov zavarovala pred prodajo njihovih posestev, je država 1. 1932 proglasila zakon o zaščiti kmetov. Kmet ni bil več dolžan takoj plačati svojega dolga, ampak se je določilo, da te dolgove plačuje počasi v 12 letih. Zakon je bil precej nejasen in večkrat predelan, ni pa nikogar zadovoljil, ne kmeta, ne njegovih upnikov. Kmetje mislijo, da tudi v 12 letih ne bodo mogli plačati, posojilnice, ki so kmetom posodile denar, pa vidijo, da ne morejo plačati vložnikom, kar si žele. Te razmere so povzročile, da se je nezaupanje v denarne zavode še pomnožilo. Država je morala nazadnje s posebnim zakonom zaščititi tudi velike mest-
ne denarne zavode, tako da danes vlagatelji ne morejo iztožiti svoje vloge od tistih denarnih zavodov, ki se poslužijo te zaščite.
Težave naših kmetskih posojilnic so torej danes izredno velike, vendar je opravičeno upanje, da bo prebrodilo naše zadružništvo tudi preko teh težav. Ko bodo te težave premagane, pa se bo Zadružna zveza in ž njo slovensko zadružništvo z novim ognjem vrgla na delo za gospodarsko osamosvojitev našega kmeta in za boljšo gospodarsko bodočnost celega slovenskega naroda.
Pepca Furlan, Buenos Aires:
Zvon
Zvon!
Že samo soboto je slavnostno javil nedeljo in praznik po naših vasicah, čez travnike polja pošiljal glasnike sladke melodije.
Zvon!
Od ranega jutra vse tja do večera do mala ni vtihnil za praznik nedeljo in vabil in klical k molitvi v cerkev odrasle in mlade.
Zvon!
Jz hiš in vasi nas je trgal in vodil smejočih obrazov v gručah prešernih, nedeljskih oblekah med smehom in petjem <>d doma do cerkve.
Zvon!
Za pesem grmečo je znamenje sprožil. n orgel in grl adonela je naših, napolnila cerkev in srca je vnela, najlepša molitev.
Zvon!
Na prižnici župniku dal je besedo, da grajal in hvalil, svarii opominjal z ocetno skrbjo ravnal je na pravo vse verne ovčice.
Zvon!
Vso faro objel njegov glas je srebrni na uho nam je pravil, kako da je v cerkvi in družil, edinil vso ljudsko družino za. božjo družino.
Zvon!
Ko dan se je nagnil in mrak objel zemljo, za duše je molil očetov in dedov. —
•S teboj smo začeli,
S teboj, zvon, končavali, dan in življenje.
Zvon!
Oj zvon domačije1 1 >a danes obiščeš :inove in hčere no svetu vesoljnem razšle, raztepene, jaz mislim: za vedno bi žalosti vtihnil.
Zvon !
Ne hodi za nami! O hčeri in sinu ne pravi očetu, ne materi dragi, ne znani pravice, resnice domačim, ne stri jim srca!
(Nadaljevanje)
Zdrknil j? na tla ob debelem drogu in cula mu je padla iz rok. Nič več se ni mogel zadrževali, glasno je pričel vek ati.
Postaven kmet z bičem v roki ga je opazil. “Kaj pa se dereš, fant, kot bi te živega iz kože devali' Pravi hlapec si že, pa se cmeriš. kot bi še v zibki ležal!” ga je ogovoril s hripavim glasom.
Lipe si je odtrgal mokre roke z obraza, pogledal kmeta in sunkoma iztisnil: “Oče!”
“Kaj, očeta si izgubil, a? Hahaha, tak fant pa se cmeri, ker je očeta izgubil! Zakaj se mu pa nisi za hlače držal? A? Si pa že za lectom in baloni letal! Poznam take tiče, kot si ti. Čigav pa si, a?”
“Šimnov z Vrbe”, je v strahu povedal Lipe.
“Šimnpv z Vrbe, a ? Tistega mešetarja, ki so ga vsi semni polni in ga poznajo vse gostilne širom Gorenjske? Poznam možaka. Podobno mu je. Sam gre pit, fanta pa pusti, da ga zbegan išče po svetu. Toda ne boj se. Kako ti je pa ime, a?”
“Lipe.”
“No, nič se ne boj, Lipe, očeta bova že našla. Šimen z Vrbe se ne izgubi tako lahko. Nekaj gostiln bova obrala, pa ga bova našla. Kar z menoj, Lipe!”
Lipe si je z rokavom obrisal solzne oči. “Ne”, je rekel, “ga bom že šam našel.” Pobral je culo in izginil v nfnpžici.
Sam nase je bil jezen. Kako da se ni sam domislil, kje bi očeta iskal? Počeniti sc je cmeril, da mu je zdaj tak tuj sejmar
očeta s pijancem ozmerjal.
Še ozrl se ni več za kmetom. Napotil se je po klancu navzgor, da poišče Jahača, kjer sta se bila zjutraj z očetom ustavila.
Sredi klanca mu je zmanjkalo - sape, tako se je gnal. Ustavil se je za hip, da se oddahne.
“Pa vseeno", je pomislil, “kaj pa, če ima tujec prav ? Zakaj mu je mati zjutraj tako naročevala, naj ne pije? In naj pazi na očeta?”
Stopil je hitreje, da bi bil preje pri očetu. Pred Jahačem se je ustavil. Glasen vrišč se je slišal iz gostilne. Harmonika je igrala na gramofonu. Vmes so peli hripavi moški glasovi pijano pesem.
Plašno je vstopil v vežo. Natakarica, vsa obložena s kozarci in 'steklenicami, mu je pritekla nasproti.
“Ali je oče notri?” ji je zastavil pot.
“A, ti si, šinm o v z Otoka?” ga ie prepoznalo dekle, ki ga je bila že zjutraj videla. “Seveda je. Kar vstopi.”
Lipe je zbral ves pogum, kar ga je bilo v njem. Pa ga ni bilo malo, vsaj doma v Vrbi se ga je bala vsa otročad. Zdaj pa mu je njegovo junaštvo komaj zadostovalo, da se je boječe splazil za natakarico v gostilno.
Pri vratih je obstal. Zrak v pivnici je bil zatohel, poln dima in prahu. Kakor skozi meglo je gledal in ni razločil ničesar. Oče je bil prvi, ki ga je opazil.
“Lipe”, je rekel in stopil izza mize ponj. “Prav, da si prišel. Pravkar sem mislil, da moram pote.”
Lipe se je ustavil sredi sobe in ni maral dalje.
“Domov pojdiva”, je rekel odločno.
“Domov?” ga je zateglo vprašal oče. “Saj še nič jedel nisi. Mar nisi lačen?”
Tisto že, seveda je bil lačen! Tu duh po pečenki je tako vabil. Hotel je za očetom k mizi, pa se je mahoma domislil:
“Kaj pa bič”
Oče se je veselo zasmejal in potrepljal Lipeta po rami. “Nič se ne boj, Lipe““, mu je rekel. “Sam sem že mislil nate. Na, tu ga imaš.”
Na klopi za mizo je pobral lep rdeč bičevnik z številnimi vozli in ga dal Lipetu ki ga je veselo vzel v roko. Kar onemel je sreče. Najraje bi ga bil kar na mestu tu sredi gostilne, preizkusil, kako da žvižga. Zdaj je bila pozabljena mati doma in njeni nauki. Kaj bo pazil na očeta, ko pa sam ve, česa je treba? In pa tisti kmet, ki pravi, da je oče pijanec! Mar je zdaj kaj pijan? Da bi ga le vi-
•del kako «a vsi poslušajo in se okoli njega drenjajo!
Vse del se je poleg očeta, skrbno stisnil bič med kolena in pričel jesti. Kosilo mu je šlo v slast. Lačen je bil in pa pri tuji mizi vsaka reč bolje tekne ko doma.
Hitro je pospravil krožnike, pa hotel ven.
"Kam pa?” ga je ustavil oče.
“Na dvorišče. Bič preizkusit, kako žvižga.”
“To boš že še lahko storil”, ga je zavrnil visok možak, ki je sedel poleg očeta. “Vse leto boš imel dovolj časa za bič, Saj še nič pil nisi. Danes pijemo likof za moj denar.”
“Ne bom pil”, je odločno odgovoril Lipe. Spomnil se je matere ir. njenih opominov.
“Kaj, ne boš pil?” mu je zateglo ugovarjal možakar. “He, Šime, kakšnega fanta pa imaš? Tak junak je na zunaj, da bi ga bil še jaz za sina vesel, pa ne pije. Pa ne, da se ti je izneveril, kaj, Groga ?”
Lipetu je bil mož nevšečen. Hotel mu je izviti roko, pa trde pesti so ga držale ko klešče. “Domov pojdiva”, je trmasto rekel očetu.
“O kaj še, ne boš se mi izmuznil, fant, meni že ne”, ga je držal sejmar. “Seve da, bič je dobil in najedel se je. negode, zdaj bi pa domov. Pa ne materi za krilo, kaj ? 'Malo prevelik se mi zdiš za kaj takega.”
Mož je bil pijan. Trdo je posadil Lipeta na klop in se sam sesedel poleg njega. Natočil mu je poln kozarec. “Na, zdaj pa pokaži, če je kaj fanta v tebi.”
Vsi sejmarji naokoli so se smejali. Bodrili so Lipeta naj pije. Naj pokaže temu gobezdaču, kaj premore Šimnov fant z Otoka.
Lipe se je trmasto držal svojega. Odmeknil je kozarec in se našobii. Trdno je prijel culo s piškoti v eno roko, v drugo pa bič in hotel znova ustati. Vsa družba se je divje zagrohota.
“ITaha, zdaj bomo videli, kdo bo zmagal, veliki' ali mali Ši-men z Vrbe”, so se režali. “Liter vina stavim, Groga, da bo fant zmagal”, se je drl zopet prvi sejmar.
“Dva, da ne bo”, j? posegel vmes drugi. “Groga mora še likof piti. kupčija še ne drži, kam bi zdaj?”
Groga je bil ravno toliko pijan, da je bil ves mehek in ginjen. Takrat je znal govoriti lepo in sladko, da se mu nihče ni mogel ustavljati.
“Le, kar potrpi, Lipe”, je rekel mehko, “saj pojdeva takoj. Samo tole kupčijo moramo še zaliti. Pokaži, da si fant in ne delaj
mi sramote. Če si hotel z menoj na semenj, moraš tudi z menoj držati. Če ga kozarec spiješ, še nc boš pijan. Ali naj mar'ljudje govore, da je moj sin šleva?”
Kakor očitek in prošnja hkrati so zvenele te besede. Lipe se jim ni mogel ustavljati. Kadar je oče tako milo in mehko govoril, se inu Lipe nikoli ni mogel ustavljati. Nekaj silnega je bilo takrat v njem, da bi šel na konec sveta, čc bi oče tako hotel.
Pohlevno se je vsedel na klop. Vzel je polni kozarec v roko in ga nagnil. Grenko se je nakremžil, ko mu je tekla pijačo po ustih. Ni bil vajen piti.
Odložil je kozarec in pogledal očeta. Zopet je videl oni pogled in prošnjo. Ali bo res šleva in bojazljivec, če ne izpije? Ali bo res. delal očetu sramoto?
Znova je prijel za kozarec, čutil je. da ga vsi gledajo. Vsi ti napol pijani možje, ki so sedeli v zatohli sobi, v dimu in smradu pri politi mizi, vsi so gledali zdaj tega mladega fanta, kaj bo storil... Ali bo rešil svojemu očetu čast? Ali se bo pokazal, da je pravi sin Šimna z Vrbe, ki je bil glavni junak pijanih omizij, ki je vedno radodarno dajal za pijačo in se ji sam nikoli ni odrekel? Tem ljudem je bila čast nekaj posebnega. Morda je imel vsakdo med njimi o tem svoje mnenje, kadar je bil trezen. Toda zdaj so bili pijani in zdaj je bil junak tisti, ki se ni ustavljal polnemu kozarcu.
Zabavala jih je igra z mladim fantom. Marsikateri izmed njih si je morda na tihem mislil, da svojega sina ne bi rad gledal na Lipetovem mestu. Toda sram ga je bilo to glasno povedati.
Lipeta je ta pozornost zbegala. Kar v dušku je izpraznil kozarec.
Preplašen ga je odložil in se ozri naokoli. Rešil je čast sebi in očetu. Kdaj bo ta drhal zadovoljna in mu bo dala mir.
Divje vpitje je pozdravilo njegovo početje. Ploskali so mu, ga hvalili in pili na njegovo zdravje.
“Stavo sem izgubil”, je tulil eden pivcev. “Pepca, liter na mizo .Udaru se, Groga, tvoj Lipe je fant od fare.”
“Jabolko ne pade daleč od drevesa”, se je režal drugi.
“Kakršen oče, takšen sin”, je vpli tretji. Družba je bila razigrana. Po vrsti so napivali Šin;nu, ker ima takega imenitnega sina. Šimen jim je odzdravljal, pil z vsakim posebej in trkal z njim. Nato so zapeli s hripavimi glasovi in Lipe je bil pozabljen.
Sedel je za mizo in sani ni vedel, kako mu je. Nekaj omotičnega mu je prevzelo telo in čute Le to je vedel, da je storil nekaj
posebnega, nekaj imenitnega in da je oče ponosen nanj. Voljno mu je postalo pri duši in ko mu je nekdo znova nalil, se ni več branil. Počasi je izpraznil tudi drugi kozarec.
Popoldan se nm je zdel dolg. Le v megli je še razločil obraze in glasove, ki so se režali okoli njega. Popevka mu je udarjala kot nejasen šum na ušesa. Za drugim kozarcem je izpraznil še tretjega. Takrat je šlo že na nov. Videl je še nejasno, kako se je neki mož, ki je sedel daleč od njega v kotu, primeknil in mu odtegnil kozarec iz rok.
“Dosti imaš”, je rekel.
Lipetu se je vse vrtelo v glavi. Zdelo se mu je, da ves svet pleše okoli njega. Soba je plesala pred njim, natakarica Pepca je plesala, oče je plesal in pivci so plesali. Vse je plesalo. Le kam jih bo pripeljal ta divji ples? Saj se bodo vsi prevrnili nekam, sam ni vedel Ram globoko, globoko...
Hotel se je iztrgati iz tega plesa. Zakrilil je z rokami.
V glavi mu je kovalo kakor s kladivom. Mrzel pot mu je stopil na čelo, zdelo se mu je, da bo umrl.
Vstal je m hotel ven. Brez moči se je opotekel in se znova sesedel na klop. Tedaj ga je prijelo dvoje rok in nekdo ga je odpeljal ven iz dima, iz zatohle sobe.
Iskal je okoli sebe, se mukoma dvignil in videl, da se vozi.
Zunaj mu je nekoliko odleglo. Ozrl se je in videl nad seboj kosmat obraz.
“Ljudje so hujši ko živina”, je mrmral mož. “Pa se jim revež ne smili, še živali bi se. Ampak to ti povem, fant, če boš nadaljeval, kakor si začel, potem iz tebe nikoli ne bo prida. Tvoj oče je dober človek, nič ne rečem, ampak slabič. Zapomni si: slabič!”
Pustil je Lipeta na dvorišču, sam pa se vrnil v gostilno.
Lipe je ostal sam. Bolečine so nekoliko pojenjale. Spoznal je, da je pijan. Spomnil se je matere in njenih besed. Grenko mu bilo v duši in samega sebe ga je bilo sram.Kako je držal, kar je tako samozavestno obljubil materi!
Izbruhnil je iz sebe kislo pijačo. Dolgo se je mučil. Potem mu je odleglo. Zavlekel se je na voz, položil poleg sebe culo s piškoti in bič ter kmalu zaspal.
Ko se je zbudil, je čutil, da se nekaj trese pod njim. Iskal je okoli sebe, se mukoma dvignil in videl, da se vozi. Oče je sedel spredaj na sedežu in kimal. Konj je vozil sam, dobro je poznal pot.	- (Dalje prihodnjič)
Glavni salon vatikanske knjižnjice
Prof. dr. Franc Jaklič, Ljubljana:
Baraga
(Nadaljevanje.'
Gornje jezero je skoro tako veliko ko Jadransko morje in vzvalovi ob viharjih do 12 m visoko. Podnebje tam gori je zelo neugodno; le nekaj mesecev se ne kuri, še v juniju je videti led, v septembru pa že padajo prve snežinke. Čez zimo jezero zamrzne, toda ne čez in čez, ampak le kakih 16 knr od brega^Dežela nima posebnih naravnih lepot, tudi je za poljedelstvo prepeščena. V La Pointu je imela kanadska trgovska družba svoj sedež; dajala je Indijancem obleko, orodje in druge potrebščine za kožuhovino ubite zverjadi in za sladkor, ki so ga kuhali iz javorovega soka, ko so na spomlad navrtali javorova drevesa. Tudi v tej vasi je bil že naseljen protestantski pridigar in je imel šolo s 40 učenci.
La Poiničani so bili prihoda “črne suknje”, kot so katoliškega duhovnika imenovali, izredno veseli. Baraga jih je takoj pridobil za gradnjo cerkvice, ki je bila v 7 dneh postavljena in, jo je blagoslovil na čast sv. Jožefu. Tudi njemu so zgradili stanovanje, zraven pa šolo. Vse to ga je veliko stalo in se je moral zadolžiti.
Ko jih je v La Pointu že precej poučil in krstil, se je v čolničku peljal z nekaj Indijanci v Fond du Lac (Fon du Lek) prav v zapadnem kotu jezera. Pobožen trgovec s kožuhovino je bil Indijance že naučil krščanskega nauka in več nabožnih pesmi iz Baragovega molitvenika. Baraga je sedaj pouk dopolnil pa jih takoj krstil.
Tako ubog je bil, da na jesen še zimske obleke ni imel in je prezebal v letni. Prometne razmere, so bile pa tako slabe, da. so sli nosili pošto cela dva meseca do Detroita.
Zima 1835-36 je bila ostra in dolga. Na zimo so šli Indijanci proti jugu v lovišča z manjšim snegom, dela torej Baraga ni imel veliko in se je lahko posvetil pisanju. Napisal je kar 5 knjig Za Slovence “Premišljevanja štirih poslednjih reči”. V nemščini je za člane in prijatelje Leopoldinske družbe sestavil knjigo “Zgodovina, značaj, šege in navade severoameriških Indijancev”; delo je
izšlo v francoščini in v Kekovem prevodu tudi v slovenščini. Za Očipvejce je pa spisal molitvenik in jim sestavil tudi “Življenje Gospoda Jezusa Kristusa”. To knjigo je prevedel tudi v otavšvino.
Notranjščina mohamedanske mošeje v Kopentala (Indija). V Indiji živi 70 miljjonov moliamedancev.
S temi rokopisi, katerih zaradi uboštva ni mogel dati tiskati v Ameriki, in da si nabere kaj podpore, se je po zgledu drugih mi-sionarjev dne 29. sept. 1836 odpravil proti Evropi. V Parizu je dva meseca nadzoroval tisk indijanskih knjig, ki mu jih je zalo-žilo, honseko “Društvo za širjenje vere”. Preko Rima, kjer se je za podporo oglasil tudi na Propagandi, se je 6. aprila pripeljal v Ljubljano. Koliko je bil storil za P-oga in za duše v 6 letih, odkar je bil zapustil domovino! Rojaki so se tega dobro zavedali in so ga povsod navdušeno sprejeli. Obiskal je znane mu kraje. V Dobrniču se je ob Krstnem kamnu klečeč celo uro zahvaljeval za milost sv. Krsta. V Novem mestu je navdušil petošolca, Knoble-liarja za misijone. V Ljubljani je dal tiskat Premišljevanje štirih poslednjih reči. Pa le nekaj tednov se je mudil v Sloveniji, niti ljubljena sestra Amalija ga ni mogla za dalj časa pridržati pri sebi, srce ga je vleklo nazaj k Indijancem. Ko je nabral precej podpore, se je preko Dunaja, kjer mu je Leopoldinska družba dala še večje prispevke preko Francije in preko morja zopet vrnil v Ameriko.
Z njim je šla rudi njegova mlajša sestra Antonija, ki je bila že več let vdova in se ni imela kam dati; upala je, da bo pri bratu lepo :n plodonosno preživela ostali del življenja. Naposled jo je pa ob bratovi preveliki misijonski zaposljenosti in ob njegovi veliki ljubezeni do skromnosti in uboštva minila dobra volja. Obema je bilo prav, ko sta se ločila. Več let je potem vodila dekliško vzgo-jevališče v Philadelphiji (Filadelfiji) ter je v njej poučevala sko-ro vse moderne jezike, tako izobražena je bila; 1. 1845 pa se je preselila v Rim, kjer jo je brat na drugem potovanju obiskal. Umrla je pa 1. 1871 v ljubljanskem predmestju v velikem uboštvu. Baraga ji je bil pred mašniškim posvečenjem zapisal lepo doto, v svojem misijonstvu se pa ni hotel za gmotno stanje svojcev več brigati, vsega se je daroval za Indijance. Po sestrinem odhodu je bil brez sluge in brez postrežniee. Opoldne mu je zadoščal kruh, zajtrkoval in večerjal je pri dobri gospej, dobre duše so mu zastonj prale in šivale. Starejši sestri Amaliji je pa pisal: “Povem Ti, da še nikoli nisem bolj mirno zadovoljno in poceni živel, kot in si ne želim nobene spremembe”. S 150 dolarji je na Ieto shajal. “O kolika sreča je za človeka, če je prost vsega po-zemskega in nima nikakih posvetnih skrbi! Kako lahko ostane potem vedno z Bogom združen!” veselo vzklika.
podpore, ki jih je ‘oil v Evropi nabral in, ki niso bile majhne, je kmalu porabil. L. 1838 je v La Pointu zidal novo lepšo
cerkev; na glavni oltar je postavil sliko Langusa iz Ljubljane: Sv. Jožef v svoji tesarski delavnici, Marija prede, dete Jezus jima pa pomaga. Lenobi vdane Indijance je z zgledom sv. Družine hotel dramiti k delavnosti.
Po vrnitvi iz Evrope ga je škof Rese imenoval za glavnega vikarja za vso deželo Wisconsin.
V La Pointu je bilo kmalu skoro vse pokristjanjeno. Bara-g;ovo življenje je bilo bolj podobno življenju amerikanskega župnika kot pa misijonarja. Rad bi bil 'šel na druge kraje oznanjat Kristusa in je iz Evrope vabil duhovnike. Ves nesrečen je bil, ko ni našel obzira in ni mogel pomagati Indijancem, katere je tako ljubil, da je bila Antonija s poti pisala o njem: “Čisto drugo bitje je, kadar je med svojim ljudstvom, vsi ga poznajo in ljubijo še preden ga vidijo. Vso pot ga nisem videla tako srečnega kot nekega večera v Mackinacu (Makinaku), ko je sedel med Indijanci in prepeval iz novo natisnjenih knjig. . . Friderik je večkrat pozno v noč pel z njimi, da je bil ves hripav.”
L. 1840 je Slovencem spisal “Zlata jabolka”. Ljudstvo jih je tako rado prebiralo, da so izšla v štirih močnih natisih. Baraga razlaga v tej knjigi ob izrekih svetnikov najvažnejše kreposti.
La Pointska cerkvica je postala popolnoma premajhna in je bilo treba postaviti novo. Zelo ga je tri dolg zanjo in je dolgo zamanj pisaril v Evropo po podporo.
(Dalje prihodnjič)
Franc Dalibor, Buenos Airess
Argentinski Filmi
XV. FILM
Argentina v številkah
(Nadaljevanje)
Tucuman je najbolj gosto naseljena argentinska pokrajina (prostorno ena najmanjših) saj pride skoro 18 prebivalcev na kvadratni kilometer! Tamkajšno prebivalstvo se ima zemljepisni legi zahvaliti za ta razvoj. Govoreč o Tucumanu Argentinec kaj rad s ponosom poudarja “el jardin de la Republica — naš vrt”. Od tamkaj prihajajo v Buenos Aires vse zgodnje zelenjave, vključno sočne melone; ko so v Buenos Airesu paradižniki še zeleni so tam že zreli. Pa tudi sladkorna industrija daje Tucumanu mnogo veljave. Če oi svet ne bil s takimi plankami zabit kot je, bi se izvažalo lahko mnogo slalcorja. Produkcija sladkorja iz sladkornega trsa je namreč vedno cenejša kot iz sladkorne repe. Zato tudi nizka cena sladkorja v Argentini, kajti 40 ctvs. za kg ni noben denar alto pomislimo, da ga plačujejo v Italiji po 5 lir in v Jugoslaviji po Din 15.—.
Los Andes in Ognjena zemlja sta pa najbolj redko naseljeni. V" Los Andes kjer je vse sam krš, sama skala, govedi takorekoč ne poznajo. Kje naj bi se paslo? Vendar pomanjkanja najbrže ne trpijo. Saj pride na vsako osebo po 20 ovac ter po 8 koz! Konj v Los Andes tudi nimajo, saj bi ne mogli plezati po ondotnili skalah, zato imajo pa mul v izobilju. Perutnine imajo pa tako malo, (v celi pokrajini samo 724 glav; baje dobijo kokoši v tej visočini naduho), da si jih za vsake kvatre najbrže privošči edinole gober-nador in njegovi satrapi. Gotovo morajo biti tam jajca draga, tako da bi ne kazalo delati štrukljov, gibanic, potvic, maslenic in krofov! To si naj za ušesa zapišejo tisti Slovenci, ki bodo šli tja h gradnji nove železnice v Huaitiquina na vilenski meji, ki so jo začeli graditi že za vlade pokojnega Irigoyena, jo potem ustavili, pa jo bodo v prihodnjih mesecih zopet nadaljevali, in kjer so si ne-
kateri hrvatski kapatasi (delovodje) napravili prav dosti die-narja.
Vidimo nadalje da so vroče severne pokrajine mnogo bolj gosto naseljene kot južne, kjer o kakšni razsežni civilizaciji sploh še ni govora. To se razlaga na ta način da so španski “conquista-dores — osvojevalci”, ki so prišli v deželo kot južnjaki iz. toplega španskega podnebja, usmerili svoje delovanje bolj na gorki sever novo odkritih dežela.
V	pokrajini Misiones žive najboljši fižolarji.
Maslinovega olja statistika ne navaja, dasi sem pred leti videl
v prov. La Rioja prav obsežne oljčne nasade. Smo in bomo še za mnogo let odvisni od' Španije in Italije kajti oljka najbolj počasi raste in rabi desetletja da se razvije. Argentina kupi na leto od Italije in Španije za 180 miljonov pesov maslinovega olja. brez katerega Španci in Italijani, s svojimi potomci vred glavni prebivalci republike Argentine, kakor znano ne morejo živeti.
Posebno mi je padlo v oči, da v Argentini vsevprek primanjkuje perutnine. Včasih pride v kaki pokrajini samo po ena petna žival na osebo. Slovenci na plan! Perutninarstvo ima v Argentini še ogromno bodočnost ter se predvsem lahko ustanovi z majhnim kapitalom.
V	Rio Negro je toliko detelje, da bi vsi argentinski prebivalci lahko spali na njej, če bi hoteli
Mendoškemu in sanjuanskemu vinu postaja mogočen konkurent vino v Rio Negro. Pomisliti je treba, da rionegrešlco vino po okusu nadkriljuje mendoško, oddaljenost je pa več ali manj ista.
Bogastvo ovac v Santa Cruz je res izredno. Skoro 7 miljonov ovac! Nekaj tega bogastva — menda kakih 200.000 glav — spada dalmatinskemu bogatašu Kusanovič-u, ki ima tam svoje estancijo. Zastavico pa nosi tužno znana Ognjena zemlja, kjer pride na vsakega, torej tudi na slehernega novorojenega otroka kar po 312 ovac! Iz zgornje statistike razberemo lahko nadalje, da v Argentini primanjkuje jablan in njenega žlahtnega sadu, jabolk. V Sloveniji so domala vse državne ceste obsenčene od jablan, kedaj bomo v Argentini tako daleč? Iz Kalifornije prihajajo celi ladijski tovori jabolk v Argentino. Kalifom, jabolko je pobeljen grob prelesten izgled, znotraj pa trhlo in nesočiio. Kako bi se Slovenci starokrajci postavili v Argentini s svojimi jabolki, če bi ne dremali v zapečku ter čakali kralja Matjaža, da jih predrami. Argentinci pa bi dobro storili ako bi prepleskali tiste table “No hay
vacantes”, ki se ob njih obregnešob vsak korak, nadomestivši jih s “Plantad manzanaz”.
Kot rdeča nit se vije skozi vso argentinsko statistiko zvesto spremstvo, ki ga človeku nudita osel in mula. Žal, da niso šteli psov, morda bi bili v nekaterih pokrajinah našteli več oslov in mul. V goratih pokrajinah Argentine kot La Rioja, Catamarca, Salta, Jujuy itd. sta osel in mula verna služabnika revnemu prebivalstvu. Na njihovih hrbtiščih se prevaža vse blago od postaj v hribovite kraje, kjer ni nobenih pravih potov. Na železniških postajah imenovanih provinc sem videl včasih cele karavane, po 100—200 mul, kako so jim nakladali enakomerne tovore, na vsako stian hrbtišča po 50 kg. Kakor si svoj čas na Dunaju nismo mogli predstavljati “gigerla” (mladega in v svoji renosti smešnega gizdalina), brez sprehajalne palice, tako si gorjanca, v La Rio-ja, Catamarca itd. ne moremo predstavljati brez mule.
(Dalje prihodnjič)
Pogled na vatikansko mesto iz zrakoplova
Priprava Jedi
Človeško telo je stroj, čeprav izredno popoln in umeten. Stroj posebne vrste.
Vsak stroj pa potrebuje za svoje delo hrane. Navadno pravimo kuriva. Nekatere stroje hrani elektrika, nekatere premog, nekatere bencin, in tako dalje. Nemogoč je stroj, ki hi delal sam od sebe brez hrane in sile, ki bi ga gonila. To bi bil takoimenovani perpetnum mobile, o katerem ste gotovo že slišali, in o katerem pravi znanost, da ga ni bilo in ga ne bo, ker je nemogoč.
Tudi človeški stroj ne more delati brez hrane. Podobno kakor živalski ne. Še naši slavni Ribenčani pripovedujejo samo za šalo da so odvadili jedi nekega konja. Pa jim je poginil komaj se je navadil stradanja.
V tej razpravici, ki smo jo naslovili “Priprava jedi”, borne govorili o človeški hrani in o njeni različni pripravi. Skušali bomo razložiti našim cenjenim čitateljic&m pa tudi drugim, ki bi jih stvar zanimala —- in po našem je malokaj tako važnega in zanimivega, kakor razprava o hrani s katero imamo vsak po večkrat vsak dan opravka in od katere je odvisno naše zdravje in samo naše življenje — zakaj da je treba pred uživanjem hrano “pripravljati” in kaj, da se pravzaprav godi, ko hrano priprav-
ljamo za jed. Za majhen uvod bomo pokazali, kaj da se s hrano ‘■ploh godi, ko hrano pripravljamo za jed. Zakaj da jo uživamo in kako da se našemu telesu asimilira, kakor se pravi z učeno besedo kako da jo naše telo srka vase in si jo osvaja, kakor bi rekli bolj po domače. Na podlagi te razpravice se nam zdi da bomo globlje spoznali in lažje razumeli kako da je treba hrano za uživanje čimbolj pravdno pripravljti, kar bo koristilo našim gospodinjam, za svoje izseljenske družine, in bo potemtakem v korist vsem slovenskim izseljencem katerih matere in gospodinje bodo čitale naš list, koristno bo pa tudi našim kuharicam, ki bodo toliko bolj pridobivale ua ugledu in sčasoma tudi na plači, kolikor bolj bodo izobražene in praktično usposobljene.
Dokler je človeško telo, to je človeški strojček še mlado, je posebno nežno in natančno za hrano, nikakor ni vsaka hrana zanj. Le počasi ga je treba privaditi od materinega mleka, ki ga je narava prav skrbno pripravila nalašč za nežne otroške želodčke, na trdnejše jedi, ki mu jih skrbna mamica dostikrat že sama prežveči in preizkusi predno mu jih da v usta. Tako pripravljena jed sc zdi odraslim sicer brž odvratna in gnusna. Vendar ne vedno. Saj na primer južnoameriške Indijanke na isti način pripravljajo žganje chicha (Čiča), ki se ga tudi belci ne branijo, stare Indijanke, ki imajo še kaj zob grizejo in žvečijo koruzno zrnje, ki je izplujejo v posebne posode, kjer ta reč zavre in da, baje zelo pitno žganje.
Čeprav ni nič bolj vsakdanjega, kakor jed in hrana, smo najbrž še malokrat pomislili, kaj da se pravzaprav godi, ko kratko pravimo, da jemo ali se hranimo. In vendar to ni samo zanimivo, ampak zlasti za naše kuharice in gospodinje tudi važno, saj nam ravno one pripravljajo hrano, ki jo bo sprejeli v svoje telo.
Pripravljeno hrano vzamemo v usta, kjer jo, če treba zgrizemo in prežvečimo in s slino pomešamo, na kar jo “požremo”, to je stisnemo v želodec. V želodcu ostane potem hrana naj clelj časa, eno uro ali dve. Hrano, ki so jo že usta zgrizla in prežvečila in premešala s slino, želodec znova predela in prepoji še s svojimi novimi slinami in kislinami na kar je potisne v črevesje. Tudi črevesje primeša tako pripravljeni hrani nekaj svojih posebnih sokov. V glavnem pa prihaja v črevesje kri, ki srka iz tako pri-pravljane hrane snovi, ki jih potrebuje posamezni deli našega telesa. Kri, ki jo poganja srce v vsak najmanjši živi delček našega telesa, raztaplja prebavljeno hrano v tako majhne delčke kakor na primer kava raztaplja sladkor ali voda sol. Iz krvi, ki priha-
ja v vse žive dele našega telesa, pobirajo potem stanice, najmanjši deli telesa, raztopljene snovi, ki jih potrebujejo za svoje delo in rast.
Snovi, ki jih je želodec sicer sprejel vase, pa jih njegove kisline iz kakoršnegabodi vzroka ne more prebaviti — pravimo da so nevžitne, neprebavne — vrže želodec nazaj, ali pa jih iztisne v črevesje, odkoder gredo kor nerabne po drugi poti iz telesa ven. Ravno tako iztisne črevesje, iz sebe snovi, ki so sicer užitne in porabne, pa jih je preveč, da bi jim mogla kri v razmeroma kratkem času raztopiti m raznesti po telesu, čeprav je kri požrešna in raztaplja več, kakor telo trenutno potrebuje. Tako odvečno hrano ostavlja kri kot rezervo za slabe čase v obliki masti in tol-šče na raznih delih telesa. Želodec, črevesje in kri včasih tudi zbolijo. Bolan želodec ali črevesje hrane ne morejo prav pripraviti in prebaviti, da bi jo kri sprejela vase, bolna kri pa tudi dobro pripravljene hrane ne more sprejeti. Tako bolan človek vžvi-va lahko tudi najboljšo hrano, pa mu ne bo koristila, ker je kri ne more sprejeti in raznesti po telesu.
Po vsem tem bomo lažje razumeli, kaj da se pravi: pripraviti jed za uživanje, se pravi tako je prirediti, da jo bosta želodec in čreva lažje prebavila, in da jo bo zato kri čimprej in bolj gotovo iriogla sprejeti vase in raznesti po telesu.
Naše kuharice in gospodinje se zelo motijo, če mislijo, da nam samo one pripravljajo hrano za lažjo prebavo in osvojitev.
Ni prazna stara beseda o materi zemlji, ki nas živi vse skupaj. Vse, česar ljudje poleg zraka potrebujemo za svoje življenje, prihaja iz zemlje. Vse iz česar sestoji naše telo — izvzemši seveda duše, ki daje sicer telesu življenje, čeprav ni del telesa — je prišlo v naše telo iz mrtve zemlje, je bilo in spet bo kdaj mrtva snov; oči, zobje, roke, mišice živci, maščoba itd. Vendar je danes znanstveno ugotovljene, da ne more človeško telo ničesar sprejeti vase naravnost iz zemlje, marveč more sprejeti samo tiste snovi, ki so jih rastline ali živali za prebavo človeškega želodca in črev že	pripravile, samo	snovi, ki so	bile neposredno pred vsto-
pom v	človeško telo že	sestaven del	kakšne rastline ali	živali.
Med drugimi ima veliko zaslugo za te ugotovitve pred kratkim umrli luksemburški župnik Neuns. Ugotovitev, ki je zelo važna na primer	za lekarnarje, ki	so do pred	kratkim pripravljali	večino
zdravil	iz mrtvih snovi,	celo rudnih,	in ki zato po tem	novem
nauku bolniku niso mogla koristiti, ker jih njegovo telo ni moglo sprejeti vase. Važne pa so te ugotovitve tudi za splošne nauk o
prehrani in torej tudi za naše kuharice in gospodinje, katerih naloga je lajšati delo želodcu in črevesom in pripravljati take jedi, ki jih želodec in čreva moreta prebaviti in jih v glavnem tako pripraviti, da jili bosta želodec in čreva čim boljše prebavila in s pomočjo krvnega obtoka v človeškem telesu čim bolj izkoristila.
Razmeroma malo je živil, ki jih moremo uživati sirove, to je živil, ki jih bilo treba gospodinji samo malo ali nič pripraviti, kakor na primer mleko, sadje, razna zelenjava. Ravno ta živila prehranjevalni znanstveniki zadnji čas vedno bolj priporočajo, tako zlasti zdravo, sveže kuhano sadje, neprekuhano mleko zanesljivo zdravih živali, surova jajca, čim manj pripravljeno zelenjavo, na primer samo z oljem, limonovim sokom in takoimenovanom rastlinsko, ne rudninsko in ne morsko soljo. Tudi med Slovenci je dobiti zadnji čas ljudi, ki bodisi telesno bodisi duševno teško bolehajo, pa leto in dan ne uživajo ničesar drugega, kakor raznovrstno pravilno mešano surovo sadje.
REŠITEV UGANKE
Pravilna rešitev naše božične zlogovniee, ki je bila izredno lahka, se glasi: Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.
Izmed številnih rešileev so bili tile izžrebani za razpisane nagrade: Stana Gombač, Frane Krumpestar, Ivan Hajnšek, Frančiška Stenovec, Marija. Ličen.
Vsem ostalim našim cenjenim naročnikom, ki še ne poznajo zanimivega in koristnega športa reševanja ugank priporočamo, da si od blizu ogledajo uganko in njeno rešitev, da bodo lahko prihodnjič tudi oni sami med rešilci in ee mogoče tudi med izžrebanci.
VI LAHKO ŽIVITE BREZ SKRBI
ČE SE OBRAČATE ZA VSE VAŠE BANČNE OPERACIJE NA
Banco Holandes
SLOVENSKI ODDELEK
Centrala: Bme. MITRE 234, Podružnica: CORRIENTES 1900
ZAKAJ?
ZATO KER, potom BANCO HOLANDES lahko nakažete Vaši družini denar VARNO, HITRO in z NAJMANJŠIMI STROŠKI.
ZATO KER, BANCO HOLANDES plača za Vaše hranilne vloge NAJBOLJŠE OBRESTI.
ZATO KER, pri BANCO HOLANDES lahko kupite prevozne karte za najboljše in najhitrejše parnike, po najnižjih cenah.
VAŠ DRUGI DOM: BANCO HOLANDES
Pridite osebno ali pa nam pišite — da se boste prepričali.
Uradujemo od. 8.30 do 19. ure. Ob sobotah do 12.30.
Da bodo Vaši otroci boljši, bolj razumni in bolj pridni, jim kupite VIGILOVE OTROŠKE POVESTICE o katerih je naš list že obširneje pisal. Doslej je izšlo 63 zvezkov, okusno vezanih in ilustriranih. Po deset centavov.
Dr. JUAN ANGEL MARTINOLICH odvetnik
MONTEVIDEO 481 U. T. 35-5223
Edino glasilo slovenskih izseljencev v zapadni Evropi, Franciji, Belgiji, Holandiji, Nemčiji in Luksemburgu, je mesečnik
RAFAEL
Kdor bi rad vedel, kako da se godi njegovim prijateljem in znancem, ki so se izselili v te dežele, ali sploh slovenskim izseljencem, naj si list naroči pri Upravi RAFAELA, Kruinstrat 28, Heerlen, Holandia. Stane za vse leto samo en peso in pol. Ravno tam se nahaja tudi uredništvo, kateremu pošiljajte kratka pa zanimiva poročila, kako da se Vam godi, kjerkoli že živite.
Vazno
Vsakomur, kdor je piacal naročnino za naš list Duhovno življenje bo izstavil naš uradnik gospod Mirko Peljhan pohotnico, opremljeno s tiskano sliko platnic našega lista kakor jo kaže gornja slika. Na pohotnici bo točno napisano plačnikovo ime in naslov, vplačana svota in datum do katerega je s plačanim zneskom naročnina poravnana. Vsaka pobotnica je opremljena tudi s tiskano tekočo številko v gornjem desnem oglu. Ker sprejemajo naročnino mnogi pooblaščenci, vljudno prosimo, DA NAM VSAKDO, KI JE KOMURKOLI PLAČAL NAROČNINO ZA NAŠ LIST V LASTNO KORIST NEMUDOMA JAVI: svoje točno ime in naslov, kdaj, komu in koliko naročnine da je plačal, kakor tudi, če mu je bila izdana predpisana pobotnica.
Kadarkoli Vam kakšna zadeva, ki je v zvezi z našim listom ni jasna, pišite r.am, da jo uredimo in pojasnimo.
Ugotovili smo, da je pošta v dveh ali treh slučajih zahtevala neko doplačilo za poštnino našega lista. Odklonite vsako morebitno ponovno podobno zahtevo, slučaj sam pa nam čimprej javite, ker franki-ramo vse naše pošiljke točno po predpisih.
Na razpolago imamo še nekaj popolnih polletnikov august—december 1934, skupno 13 številk in 5 |8 strani, ki jih oddajamo po $ 2.50 za Argentino in vso Ameriko, in po $ 3.— za vse ostale države. Ne zamudite ugodne prilike, ker je naša zaloga majhna. Pošljite celotni polletnih svojcem v domovino, katerim boste težko napravili toliko veselja za tako majhen izdatek.
Nekaj številk našega lista smo poslali na ogled nekaterim spoštovanim gospem in gospodom o katerih upamo, da bi hoteli postati naši naročniki in sodelavci, in ki jih vljudno prosimo, naj list sami pregledajo, ga pokažejo svojim prijateljom in znancem in nam čimprej nakažejo naročnino, če jim je naš list všeč in če mislijo, da je vreden njihove podpore. V nasprotnem slučaju vljudno prosimo, naj nam list vrnejo, kar ni združeno z nobenimi stroški: na isto kuverto v kateri ! so list prejeli naj napišejo Rehuse — ne sprejmem ter dajo pismonošu in stvar je urejena. Izvzemši že večkrat naštete bolnike, brezposelne, izseljenske šole in seveda naše sotrudnike, ne moremo lista nikomur pošiljati brezplačno.
Uprava DUHOVNEGA ŽIVLJENJA,
Avalos 250
Buenos Aires, Repüblica Argentina
DUHOVNO
življfj

W ’

M
* *
*
*■
Mr
*
Kristuse je
Boletin de la Mision Catolica Eslovena Službeni vestnik Slovenske katoliške misije
CERKVENI KOLEDAR
3. marec — tretja predpustna nedelja, imenova petdesetnica — najprimernejša sveta maša za Slovence na Paternalu ob ošinili zjutraj.
•1. marec — spomin svetega poljskega kraljeviča Kazimira, čudovito radodarnega, spokornega in čistega.
5. marec — torek, pustni torek — spomin svetega puščavnika in opata Gerasima.
0. marec — sreda — pepelnica, začetek štridcsetdnevnega posta, zapovedano je pritrganje v jedi. Natančna postna zapoved, ki je v Argentini veliko lažja, kakor v naši domovini je podrobno razložena v štv. 39 našega lista z dne 17 febr. 1934.
7.	marec — četrtek — spomin svetega Tomaža Akvinskega, največjega krščanskega učenjaka, zavetnika vseli krščanskih šol.
8.	marec — petek —< spomin svetega Janeza od Boga, ustanovitelja reda usmiljenih bratov in zavetnika vseh krščanskih bolnišnic in ustanov v korist bolnikom.
9.	marec — sobota — spomin svete vdove Frančiške Bimske, sloveče vsled svetosti in mnogih čudežev.
19. marec — prva postna nedelja — bo desetih dopoldne sveta maša) za Slovence z domačim petjem in pridigo. Popoldne ob štirih slovenske litanije. Oboje kakor po navadi na Paternalu, Avalos 250.
NEDELJSKO BERILO
1 Kor. 13.1-13.
Bratje!
Ko bi človeške in angelske jezike govoril (1) ljubezni pa bi
(1)	Ko bi, imel najbolj dovršen govorniški dar.
ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale (2).
In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost, in ko bi imel vso vero tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič (3).
In ko bi razdal v živež vse svoje imetje (4) in ko bi dal svoje telo, da bi zgorel (5), ljubezen pa bi ne imel, mi nič nei koristi.
Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša se ne napihuje;
ni prešerna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega;
se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje (6), vse upa, vse prenaša.
Ljubezen nikoli ne mine: če so preroštva (7), bodo ponehala; če jeziki bodo umolknili; če vednost, bo prešla.
Zakaj nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo. Ko pa pride popolno (8), bo minilo, kar je nepopolnega.
Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok; sem pa postal mož, sem opustil, kar je bilo otroškega (9).
Zdaj namreč gledamo v zrcalu (10), nejasno, takrat pa iz obličja, v obličje.
Zdaj spoznavam deloma takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan (11).
(2)	če ima kdo najbolj dovršene naravne in nadnaravne darove, pa nima ljubezni, je kakor glasbeno orodje, ki je brez življenja, in nima zato nobena koristi in nobene zasluge od lepo donečega glasu.
(3)	Celo vera sama, brez del, brez življenja po veri, brez ljubezni, ni nič, nič ne pomeni, nič ne koristi.
(4)	Na primer za časa kake hude stiske, lakote; ampak ne iz ljubezni, marveč iz kakega drugega vzroka, na primer iz častihlepnosti.
(5)	Če bi se do konca žrtvoval za svojega bljižnjega, ampak ne iz ljubezni.
(6)	Ni nezaupljiva.
(7)	če ima kdo dar prerokovanja.
(8)	Zveličanje v nebesih.
(9)	Kar je v človeškem življenju otroška doba v primeri z moško dobo, to je' naše stanje na svetu v primeri s stanjem popolnosti, ki bo v nebesih
(10)	Zrcalo v katerem gledamo Boga, je stvarstvo. Božje bistvo nam je nedoumno in neizrekjivo.
(11)	Moje spoznanje bo podobno božjemu spoznanju, s katerim Bog od vekomaj pozna svoje stvari.
Prizadevajte si, da boste imeli ljubezen! med temi pa je ljubezen.
Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to je troje; največja pa je ljubezen.
Nedejska misel, ki jo večkrat med tednom prevdarjaj: Ljubi Boga z vsem svojim srcem, in svojega bljižnega kakor samega sebe.
APOSTOLSKA DELA
Naslednjo soboto se je zbralo skoro vse mesto, da bi slišali besedo Gospodovo. Ko so pa Judje videli množice, jih je navdala zavist in so s sramotenjem ugovarjali temu, kar je govoril Pavel. Tedaj sta Pavel in Barnaba pogumno povedala: “Vam je bilo treba najprej oznaniti besedo božjo; ker jo pa zametujete in se imate za nevredne večnega življenja, glejte, se obrneva k poganom. Zakaj tako nam je zapovedal Gospod:
“Postavil sem te za luč poganom, da bi bil v zveličanje do konca zemlje.” (125)
Ko so pogani to slišali, so se veselili in poveličevali besedo Gospodovo; in sprejeli so vero vsi, kateri so bili določeni za večno življenje. (126) In beseda Gospodova se je širila po vsej deželi.
Judje pa so nadražili pobožne, ugledne ženske in mestne poglavarje ter povzročili preganjanje zoper Pavla in Barnaba; in izgnali so ju iz svojih krajev. Onadva pa, sta stresla z nog prah proti njim in šla v Ikoni j. In učenci so se navdajali z veseljem (127) in Svetim Duhom.
V Ikoniju sta šla skupaj v judovsko shodnico in sta govorila tako, da je sprejela vero velika množica Judov in' Grkov. (128) Ti-
(125)	Iz 49. 6. — Prerokove besede so naslovljene na božjega služabnika Mesija. Pavel pa vidi v nji htudi opomin apostolom, naj gredo oznanjevat evangelij poganom.
(126)	Za verno življenje so bili določeni vsi tisti, ki so voljno sledili klicu božje milosti.
(127)	V preganjanju se je spolnila Kristusova napoved o bodoči usodi misijonarjev. Za antiohijske vernike je bilo preganjanje Pavla in Barnaba dokaz resničnosti njunega nauka in zato povod za veselje ter zaupanje v končno zmago.
sti Judje pa, kateri so ostali neverni, so zoper brate naščuvali in nadražili pogane. Vendar sta so tam precej časa pomudila, in govorila sta z zaupanjem v Gospoda, ki je spričeval besedo svoje milosti z znamenji in čudeži, ki jih je delal po njih.
Razdvojil?, pa se je množica v mestu: eni so bili z Judi, drugi z apostoloma. Ko pa so se pogani in Judje s svojimi poglavarji vred vzdignili, da bi ju sramotili in kamnali, in sta to zvedela, sta pobegnila v likaonski mesti Listro in Derbo ter v okolico in sta ondi blagovest oznanjala.
V Listri je bil neki mož, ki je bil brez moči v nogah, hrom od rojstva in ni nikdar hodil. Poslušal je Pavlov govor. Ko ga je ta pogledal in je videl, da ima vero v ozdravljenje, je rekel z močnim glasom: “Postavi se pokonci na noge!” In poskočil je ter hodil. Ko so množice videle, kaj je Pavel storil, so povzdignile! glas in po likaonsko govorile: “Bogova v človeški podobi sta prišla k nam!” (129) Barnaba so imenovali Jupitra, Pavla pa Merkurja, ker je ta govoril prvo besedo. In duhovnik Jupitrovega svetišča, ki je bilo pred mestom, (130) je dal pred vrata pripeljati volov in prinesti vencev in hotel z množicami vred darovati. Ko sta apostola Barnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja', oblačila, skočila med množico in vpila: “Možje, kaj to počenjate? Tudi midva sva umrljiva človeka, vam enaka. Oznanjujeva vam blagovest, da bi se od teh praznih reči spreobrnili k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemlji in morje in vse, kar je v njih.
(127) Naziv Grki na tem mestu ne pomeni samo Grkov v ožjem smislu, temveč vse, kateri niso bili judovske narodnosti, torej pogane sploh; govorili so večinoma grški jezik, ki je bil takrat najbolj razširjen.
(129) V Likaoniji je bila razširjena pravljica, da sta se bogova Jupiter (Zevs) in Merkur (Hermesi oglasila pr j dobrem zakonskem paru Filemonu in Baueidi in bila ‘am lepo postrežena (Ovid, Metamorfoze). Prebivalstvo je ob Pavlovem in Barnabovem prihodu menilo, da sta se Jupiter in Merkur vnovič oglasila.
' (130( Dobesedno po izvirniku: In duhovnjk Jupitra, ki je bil pred mestom.
Germänico, Sao Paulo, Eua Almrez Penteaüo 19 — Eanco Germänico, Santos, Eua 15 de Noviembre 164 — Banco Ilolaudes, Sao Paulo, Eua da quintanua 9.
Paraguay: Banco Germänico, Asuneiön, Calle Frei. Franco esq. Chile.
Chile: Banco Germänico de la A. S., Santiago, Calle Kuerfanoi 833 llanco Germänico, Valparaiso, Calle Pratt 238.
Francosko, Belgija in Luksemburg: Banque Barucli et Cie., Pare, IC rue
LafayeUe.
Holandsko: Hollandsclie Bank — ■ Unle N. V., Geerengracht 432, Amsterdam, Holandia.
Nemško: Deutsch-Südamerihruische Bank A. G., Molirenatrasn-j 20, Berlin.
SLOVENSKA KROJAČNICA IN TRGOVINA
z manufakturn'm blagom po konkurcčnih cinah.
Priporoča so: Sebastian Mozetič
Buenos Aires	OSORIO 5025 (La Patemal)
ZAVOD NAŠIH ŠOLSKIH	ZAVOD 	
SESTER v EOSARIJU	SV. CIRILA IN METODA
c alle CORDOBA 1646	sprejema dečke v popolno varstvo
sprejema na stanovanje in hrano	Obrnite se pismeno ali osebno na:
deklice, ki obiskujejo notranjo	ASILO LIPA, VILLA MADERO
ali katerokoli zunanjo šolo.	O.G.B.A. (Bs. Aires)
“ GLINICA DENTAL DEL PLATA ” CARLOS CH. LALANNE
CARLOS PELLEGRTNI 311 esq. SARMIENTO Sprejema vsak delavnik od C—11.30 in 14—18 h GARANTIRANO VSE V STROKO SPADAJOČE DELO. BREZPLAČNA POSVETOVANJA. — SPECIJALIZIRAN ZA BOLEZNI (PEELTJKNJANJE) NEBA.
Banco Germänico !
DE LA AMERICA DEL SUD
Av. L. N. Alem 150 - BUENOS AIRES - 25 de Mayo 149-59 I
Javljamo našim cenjenim poslovnim prijateljem, da po-! novno pošiljamo v:a denarna nakazila:
BRZOJAVNO PO AEROPLANU PO POŠTI naravnost v Jugoslavijo potom:
POŠTNE HRANILNICE - BEOGRAD
PRVE HRVATSKE ŠTEDIONICE - ZAGREB ZADRUŽNE GOSPODARSKE BANKE - LJUBLJANA
W- '
Sigurnost! Točnost! Uslužnost! Zaupanje!
Uradne ure: od 8% do 19, v soboto od 8i/2 do 12y2.