Leto XLII. - Štev. 9 (2086) Četrtek, 1. marca 1990 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 ■ 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO ll/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo del le Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Oasi so se spremenili, spremeniti se moramo tudi mi To in ono iz Jugoslavije
Vojaška uprava na Kosovu
lliliia žalni« zs predsednikom Pertiniiem
Slovenski škofje so za letošnji postni čas izdali postno pastirsko pismo, ki ima dva dela. Prvi del ima naslov kot zgoraj. Uvodoma govori pismo o nepričakovanih spremembah v socialističnih državah Vzhodne Evrope. »V luči vere moramo gledati na desetletja, ki smo jih preživeli z veliko vero v Gospodarja zgodovine, Kristusa, gledati naprej ,« pišejo škofje. Nato dajejo nekaj navodil, kako »gledati naprej«.
Zdaj je čas, da se zavemo, kje smo in kaj moramo storiti, da bo prišlo do preporoda našega verskega, družinskega, narodnega, kulturnega in vsakršnega drugega družbenega življenja.
Človek je po zadnji vojni postajal plen raznih ideologiji in napačnih pogledov na svet, ki so ga oddaljili od pravih vrednot.
Brezglavo tekmovanje v pridobitništvu je vodilo v hlastanje po vedno novih gmotnih dobrinah. Prva posledica tega so vedno večja nasprotja med bogatimi in revnimi deželami in v posameznih družbah nasprotja med bogatimi in revnimi sloji.
Druga posledica sodobnega pridobitniš-tva in hlastanja po imetju in užitku pa je onesnažena in zastrupljena narava. Neodgovorno izkoriščanje narave je pripeljalo do resnega ogroženja naravnega ravnotežja in s tem človekovega bivanja na zemlji. Toda zaradi zastrupljanja ne umirajo samo drevesa, umira tudi človek, ki je v svojem napuhu in lakomnosti podrl ravnotežje, ki ga je Bog kot Stvarnik položil v naravo.
KAKO NAS JE ZAJEL MATERIALIZEM
Pri nas pa smo šli kristjani še skozi druge preizkušnje. Bili smo potisnjeni na rob dražbe. Vrednote, ki smo iz njih in zanje živeli, v javnosti velikokrat niso bile vrednote. Dogajale pa so se še hujše stvari. Materializem, ki je veljal za uradno ideologijo, je večina povezovala s praktičnim materializmom, ki vidi smisel življenja v proizvodnji, menjavi in uživanju gmotnih dobrin. Kjer prevlada taka miselnost, ocenjujejo ljudje vero, življenje po veri, moralnost in duhovnost kot nekaj, kar »se ne splača«. Zato tudi veljajo duhovne vrednote posameznika in verskega občestva za nekaj nepomembnega, zaostalega in nesodobnega. Celi rodovi naše mladine od otroških vrtcev do študentov na univerzi so bili pod vplivom materialistične miselnosti.
V takih življenjskih pogojih je bil kristjan postavljen na veliko preizkušnjo in pred veliko izbiro. Če je hotel vztrajati v svojem dosedanjem prepričanju in življenju lz tega prepričanja, je moral včasih plačati z izgubo poklica, z zapostavljanjem v družbi In službi, z drugorazrednostjo in tudi javnim posmehom. V ospredje so stopile dvomljive in lažne vrednote.
ZAJEL NAS JE STRAH
Ena hudih posledic vsega tega Je bil strah, ki je mnogim kristjanom prišel do kosti. In tega strahu je še danes veliko. Pozabili smo Jezusove besede: »Kdor bo
mene zatajil pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,33). V sedanjem spremenjenem času pa bi nam vedno znova morala doneti na ušesa Jezusova beseda: »Pogum. Jaz sem. Ne bojte se.« (Mr 6,50). Naj Gospod izžene iz nas strah in nam da več krščanske samozavesti in tudi krščanskega zanosa brez sleherne želje po samovšečnem zmagoslavju.
MARSIKAJ SMO ZANEMARILI
Gotovo ne bi bilo Gospodu po volji, če bi kristjani zdaj samozadovoljno ugotavljati, kako smo imeli prav, pri tem pa bi pozabljali, da smo tudi mi na ta ali oni način soustvarjali ta svet.
Kaj smo storili v preteklosti za osnovno celico naše spremenjene družbe, za družino. Morda smo nekritično sprejemali nezdrave poglede na zakon in družino. Vse premalo smo se posvečali csestranskl pripravi mladih na zakon, mladim zakoncem in mladim družinam. In tako sedaj ugotavljamo velik razkroj v družinah, ko po večjih mestih že skoro vsaka tretja družina razpada zaradi ločitve, ko se število splavov bliža številu rojstev, ko so stari starši včasih brez večje potrebe odrinjeni v domove za ostarele, ko bi sicer s svojo življenjsko izkušnjo in nabrano modrostjo še toliko koristili družinam.
Mlade znamo hitro obsojati zaradi njihovih življenjskih napak, zaradi izgube čuta za resnično človeške in krščanske vrednote, zaradi tako pogostnih samomorov, vse premalo pa se vprašujemo po tem, kaj smo zanje storili, da bi bili drugačni. A11 smo jim z besedo in zgledom približali dostojanstvo človekove osebe?
TRDNOST IZ VERE
Kako naj kristjani doživljamo in pomagamo sooblikovati te spremenjene čase? »Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo v njih,« je govorila že stara modrost. Kadar se nas loteva bivanjski strah — pomislimo na majhno napako ob černobilski nesreči — radi govorimo o apokaliptičnih časih, kakršne nam slika knjiga Razodetja, in se nam včasih zdi, da se že uresničujejo Gospodove napovedi o koncu sveta (Lk 21, 5-19), moramo kristjani svojo trdnost, ki izhaja iz močne in žive vere. »Stojte trdno in se držite izročil,« nam govori sveti Pavel (2 Tes 2, 15). Ne smemo biti zbegani, pač pa se v to spreminjajočo se družbo vključimo kot koristni člani, ki vnašamo vanjo krščanske vrednote: mir, pravičnost, ljubezen, dobrodelnost in odpuščanje.
DOLŽNOST MOLITVE
Ne pozabimo, da smo za domovino dolžni tudi moliti. S Cerkvijo bomo tudi mi takole molili: »O Bog, neskončna modrost, ti vse čudovito urejaš in vodiš. Prosimo te za našo domovino. Daj pravo modrost možem ln ženam, ki so odgovorni za skupno blaginjo, nam vsem pa poštenje, da bosta vladali sloga in pravičnost in bomo živeli v miru in blagostanju« (RM 737).
Kosovo je še vedno in bo še dolgo najtežji problem sedanje Jugoslavije. Ob mirnih manifestacijah Albancev je policija streljala in je bilo ubitih 33 ljudi po neuradnih statistikah, ki so bolj verjetne kot uradne. Zaradi tega je zvezno predsedstvo sklenilo, da poveri upravo na Kosovu ljudski armadi. Rekli so, da zaradi tega, ker želijo preprečiti nastop »prostovoljcev«, Srbov in Črnogorcev, ki so se ponudili, da odkorakajo na Kosovo branit prav:ce rojakov. Vojaška komanda je takoj oklicala policijsko uro od 9. zvečer do 4. ure zjutraj ter prepovedala sleherno zbiranje prebivalstva.
Albanci so to vzeli na znanje in tudi na povabilo alternative prenehali z manifestacijami. V znak protesta pa rvsak večer ob 9. uni za pet minut ugasijo vse električne luči ter prižgejo na oknih sveče v spomin na vse žrtve. Pravijo, da se to dogaja po vsem Kosovu.
Srbska partija pa je sklenila, da hoče »vrniti« na Kosovo sto tisoč izseljenih Srbov ter izseliti še večje število Albancev, ki so se naselili na Kosovu po letu 1941. Hočejo torej posnemati Hitlerja, ki je spomladi leta 1942 sklenil, da izseli Slovence z Južne Štajerske in Gorenjske, da »znova naredi to deželo nemško«. Modrec v sv. pismu pravi: »Nič novega pod soncem«. V Delu pa komentira Vojko Flegar, da je to »program razstrelitve Jugoslavije«.
Istočasno Srbija še bolj zaostruje gospodarski bojkot Slovenije. Slovenska vlada pa se je končno zganila in kot protiukrep sklenila, da v sklad za nerazvite ne bo več prispevala deleža, ki pripada Srbiji.
V SLOVENIJI
rastejo nove stranke kot gobe po dežju; registriranih je 19. Po vsej deželi so začeli prirejati volilne shode eni in drugi, razgrinjajo svoje programe, vpisujejo člane. Program enih in drugih je v bistvu enoten: demokratična in pluralistična družba, pravna država, samostojnost Slovenije kot republike. Glede Jugoslavije se še najbolj zavzemajo za konfederacijo, le v skrajnem primeru za izstop iz Jugoslavije. Ločijo se v nebistvenih točkah. Tako socialni demokrati kot slovenski krščanski demokrati iščejo stike s sorodnimi strankami v Italiji in Avstriji.
SPRAVNA DARITEV
Milan Meden, odgovorni urednik 'Nedeljskega dnevnika, ki je najbolj razširjen časopis v Sloveniji ((tiskajo ga v -nad dvesto tisoč 'izvodih) je v zadnji številki, 25.
februarja, napisal uvodnik, ki preseneča. Pod naslovom »Pogasimo srd« se zavzema za spravno daritev. Piše: »Zavzemam se za spravno daritev. Za "modus vivendi”. S tem sem opredelil obliko pobotanja Slovencev na simbolni ravni. Po možnosti naj se opravi v ljubljanski stolnici. S tem sem opredelil kraj spravne daritve. Opravil naj bi jo slovenski metropolit. Tedaj bi moral Slovencem spregovoriti tudi predsednik slovenskega državnega predsedstva. Spravno daritev je treba opraviti zdaj. Na stičišču med enim in drugačnim družbenim redom. S tem sem opredelil čas spravne daritve.«
Tako piše Milan Meden, eden vodilnih slovenskih komunistov. Govori v svojem imenu, a najbrž je takšno razpoloženje tudi pri drugih partijcih. »Lipa sprave« ni bila zasajena zaman. Sedaj smo prišli do »daritve sprave« v ljubljanski stolnici, do daritve sprave, ki naj bi bila spravna maša v ljubljanski stolnici, kot je mogoče razbrati iz njegovega pisanja. Vsekakor izzivalen predlog izpod peresa komunista.
Toda prej bi bila potrebna sprava z mrtvimi in pobitimi, z vsemi, ki ležijo širom po Sloveniji v neznanih grobovih in breznih. Naj sedanja oblast dopusti, da se vsi ti častno prenesejo v blagoslovljeno zemljo ali vsaj, kjer tega ni mogoče, naj se na takih krajih postavijo vsem padlim v spomin primerna obeležja. To naj napravi partija, dokler ima oblast v rokah.
Ne more biti častne sprave .med živimi, če ni prej ali vsaj istočasno sprave z mrtvimi.
Slovenska partija bi morala dati zadoščenje tudi vsem tistim, ki so bili v času stalinizma po nedolžnem zaprti in mučeni. In teh ni malo tudi med duhovniki.
Atentat na albanskega voditelja v Bruslju
Časopisi poročajo, da so v Bruslju neznanci naredili atentat na Enverja Ha-drija, predsednika albanskega odbora za človeške pravice. Ko je čakal ob rdečem semaforju, se mu je približal drug avtomobil, iz katerega so oddali strele nanj in ga ubili.
Zastopniki albanske skupnosti v Bruslju so prepričani, da je atentat delo srbske tajne policije. Atentat je naredil globok vtis v Prištini in tudi drugod. Prištinski odbor za človeške pravice je napravil vlogo na vlado v Bruslju, naj uradno protestira pri državnem predsedstvu v Beogradu in pri predsedstvu Srbije.
Sričii* DEMOS-SInnski skniMst
V Kopru sta se srečali delegaciji Slovenske skupnosti iz tržaške pokrajine in DEMOSa z obalno kraške regije. Podčrtana je bila nujnost in koristnost tesnega sodelovanja med matico in slovensko narodnostno skupnostjo v Italiji na novi kakovostni ravni. Sestanek predstavlja nadaljnji korak k zbliževanju in poglobljenemu poznavanju stvarnosti. Združeno slovensko opozicijo DEMOS so zastopali njeni kandidati na skorajšnjih volitvah in predstavniki strank, ki jo sestavljajo, in sicer Slovenske demokratske zveze, socialnih demokratov, krščanskih demokratov Slovenije, Kmečke zveze .in Zelenih. Predstavniki DEMOSa so orisali aktualni zapleten in težaven položaj v Sloveniji in Jugoslaviji ter zahtevne priprave na volitve ob težavnih pogojih, s katerimi se soočajo nove stranke. Delegacija Slovenske skupnosti je orisala položaj slovenske narodnostne skupnosti v Italiji v zavzetosti za dosego pravične zaščite in za ustreznost vladnega zakonskega osnutka. Edina slovenska samostojna stranka v Italiji odraža v veliki meri demokratično in pluralistično zasnovo DEMOSa. Usta-
novitev in delovanje demokratskih strank na Slovenskem v oblikovanju nove pluralistične družbe evropske razsežnosti in premiki v smeri uveljavljanja slovenske suverenosti so pozitivno vplivali na utrditev zavesti še zlasti pri mlajših generacijah slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Novo demokratično gibanje je tudi bistveno pripomoglo k spoznavanju slovenske stvarnosti v italijanskem vsedržavnem in mednarodnem okviru. Povečala se je tudi pozornost javnega mnenja v Italiji do slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. 'Na sestanku med DE-MOS-om in Slov. skupnostjo v Kopru so se zavzeli za še tesnejše stike in sodelovanje pri pobudah za utrditev enotnega slovenskega kulturnega prostora in pri uveljavljanju na mednarodni ravni ter skrbi za slovensko narodnostno skupnost v Italiji in za italijansko v Sloveniji.
V LITVI so imeli prve svobodne volitve. Na njih je narodna stranka Sajudis dobila ogromno večino 80% glasov, partija pa le 20%.
V zgodnjih jutranjih urah v nedeljo, 25. februarja, je radio sporočil vest, da je prejšnji večer, v soboto, malo pred enajsto uro, umrl bivši predsednik republike Sandro Pertini. Tako radio kot televizija sta potem ves dan poročala in obujala spomine na Sandra Pertinija, prav tako tudi časopisi v ponedeljek.
Pertini je odpotoval v večnost tako kot je bil vajen v življenju: tiho, neopazno, brez ceremonij: zaspal je v snu star 94 let. Prav tako je hotel, naj bo njegov pogreb brez ceremonij, kar mogoče privaten. V nedeljo je smel k mrliču na dom samo predsednik Cossiga in noben drug politik. V ponedeljek zjutraj so njegovo truplo krcmi-rali in žaro s pepelom prepeljali z letalom v Genovo in nato v njegov rojstni kraj Stella (pokr. Savona), kjer so jo odložili v družinski kapelici poleg matere, ki je bila zelo verna žena in jo je sin zelo ljubil, saj je vsako leto, dokler je mogel, obiskal njen grob, tudi ko je bil predsednik republike.
Pok. predsednik Sandro Pertini je bil predan politiki vse življenje. Stopil je v vrste socialistov in bil hud nasprotnik fašizma. Mussolini ga je dal tudi zapreti, pa je zanj zaprosila mati. Sin Sandro ji je dal vedeti, da ga je s tem- globoko užalila. Zbežal je v Francijo in bil med vidnimi antifašisti. Med zadnjo vojno se je zapisal uporniškemu gibanju. V Rimu so ga Nemci odkrili in zaprli. Toda njegovim se je posrečilo, da so ga osvobodili iz zapora Regina Coeli v Rimu skupaj s Saragatom in še nekimi drugimi zaporniki. Iz Rima je odšel v severno Italijo in tu vodil odpor do zloma fašizma 25. aprila 1945.
Po osvoboditvi je ostal v politiki in bil izvoljen že v prvi povojni parlament. V politiki je ostal nato ves čas do izvolitve za predsednika leta 1978. Bil je prvi predsednik laik, to je nedemokrščan. Kot predsednik je ohranil svojo originalnost in se večkrat ni .kaj dosti držal diplomatskih formalnostih. Prav zato ga je ljudstvo imelo rado, politiki pa ne.
Po neki težko umljivi logiki se je spletla prijateljska vez .med njim in papežem Janezom Pavlom II. Takoj po izvolitvi sedanjega papeža sta se srečala in nato še večkrat. Posebno pozornost je Pertini pokazal do sedanjega papeža, ko je ta postal žrtev atentata dne 13. maja 1981. Pertini je takoj odšel v bolnišnico in čakal štiri ure, da so zdravniki papeža operirali in je dobil od njih prve novice o njem. Nato ga je za časa bolezni še večkrat obiskal v bolnišnici. Ko je papež ozdravel, ga je Pertini povabil k sebi v Castel Porziano. Tam sta skupaj obedovala na prostem. Tudi ko je sv. oče odšel na počitnice v Dolomite, ga je Pertini obiskal in z njim večerjal. Sv. oče je Pertiniju njegovo prijateljstvo vračal v enaki meri. Kljub -temu papež ni mogel obiskati Pertinija po smrti, pač ga je Cossiga obvestil o Pertinijevi smrti.
Sandro Pertini je bil svojevrstna osebnost: istoren, nesebičen, neuklonljiv v svojem prepričanju, tudi kot ateist, toda mož vesti in poštenjak. Zbuja mi primerjavo s pok. DorČetom Sardočem, »Si licet parva componere magnis«, bi rekel z Ovidijem, to je, če smemo majhne primerjati z velikimi.
(r+r)
Vstopamo v postni čas.
Tudi križ na Lovcih pri Višarjah nam kliče: O sveti križ, življenja luč!
V PROTITOKII
O predpust, ti čas presneti!
DUHOVNA MISEL ZA 1. POSTNO NEDELJO:
»Pisano je: človek naj ne živi samo od kruha,
ampak od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust.«
(Mt 4,4)
— Se odpoveste grehu, da boste živeli v svobodi božjih otrok?
Tako nas bo Cerkev vprašala tudi na letošnjo velikonočno vigilijo. Naš »se odpovem« bo Iskren, če smo živeli dosledno kot kristjani; kot ljudje, ki zaupajo svojemu Bogu in ne kot ljudje, ki hočejo biti bog samemu sebi. Varovati se moramo Adamovega duha, ki misli na to, kar je človeško in se navzeti Jezusovega duha, ki misli na to, kar je božje.
»Človek naj ne živi samo od kruha (Adam in njegovi potomci, ki računajo samo na svoje moči in potrebe tega sveta), ampak od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust (Jezusova brezmejna ljubezen, zaupanje in predanost božji volji).«
Postni čas je za kristjane priložnost, da zavestno obnovijo v sebi zakrament krsta, ki smo ga večinoma prejeli kot otroci; čas, ko moramo resno premisliti ali je naše zaupanje v Boga in njegovo Besedo brezpogojno in trdno.
Ljudje smo namreč stalno podvrženi skušnjavi, da bi zavrgli Besedo in živeli po svoje; skušnjavi, ki hoče izsiliti od človeka nezaupnico v čudoviti božji načrt odrešenja.
Predvsem pa je skušnjava poskus, ko si človek hoče podrediti Boga in ga oblikovati po lastnem okusu: »Če si Božji Sin, stopi s križa in verovali bomo vate« (Prim. Mt 27,40-42).
Gospod, samo s tvojo pomočjo bomo zmogli premagati skušnjave. Naj tvoja Beseda v letošnjem postu stopi z novo močjo med nas in v nas ter spregovori v našem vsakdanjem življenju.
MILAN NEMAC
Znani slovenski etnograf, član SAZU, dr. Niko Kuret v svoji obsežni knjigi Praznično leto Slovencev (2. izdaja, Ljubljana 1989) kar 70 strani posveča pustu, pustnim običajem in navadam na Slovenskem. Precej prostora je namenjenega prav Tržaški, Goriški, Benečiji in Reziji. Tako beremo o pustnem sprevodu na tržaškem Korzu, o »šjemah« v Zgoniku, Koludrovci, Saležu, Boljuncu, Nabrežini, v Gorici, v Brdih. Človek, ki prebira te strani, se kar ne more načutditi raznolikosti, bujnosti in izvirnosti ljudske domišljije in ustvarjalnosti.
Težko se danes vživimo v ozračje, v katerem ljudska ustvarjalnost ni bila predmet etnografov in folklornih skupin, ampak življenje samo. Slednje je bilo seveda v preteklosti veliko bolj trdo kot danes. Celo leto je bilo pravzaprav en sam post. Zato ni čudno, da je celo triden-ski koncil dopustil nekaj dni »počitnic«, nekaj dni oddiha od vsakdanjega dela in truda.
A ta pozaba, ta oklepaj ni bil to, kar danes označujemo z besedo prestopništvo.
V	nasprotju s prevladujočim mnenjem pustnih norčij v tradiciji in zgodovini nikakor ne gre enačiti z uporništvom zoper ustaljena družbena in moralna pravila. To potrjuje tudi branje Kuretovega Prazničnega leta. Res bo, kar smo pred neikaj dnevi brali v nekem italijanskem dnevniku, da je tako pojmovanje pusta bolj plod mračnih »jakobinskih očetov« in obupanih
V	soboto, 17. februarja, je bil poseben prazničen dan: 80. življenjski jubilej pesnice Ljubke Šorli, praznik njenega življenja in z njim zraščene poezije. V Katoliškem domu se je zbralo lepo število ljudi, ki so s svojo bližino in celotno prisotnostjo izkazali pesnici navezanost, spoštovanje in prijateljstvo.
Lep večer se je začel z recitalom, med katerim sta Franko Žerjal in Fanika Klanjšček prebrala nekaj odlomkov iz del tolminskih pesnikov in pisateljev. Ob glasbeni spremljavi učencev šole »Emil Komel« nas je nujno branje uvedlo v sugestivno in pristno, zdravo atmosfero tolminske pokrajine in njene plodne zemlje, na kateri je Ljubka Šorli zrasla ter se življenjsko in umetniško oblikovala:
»Zemljica tolminska, Bog te živi!
V	tebi viri so neusahljivi, ki ob njih napaja se srce.«
Zelo zgovorne so te besede, ki nam pričajo o tenkočutnosti, s katero je pesnica navezana na rodno zemljo, na svoj domači slovenski Parnas.
Sledila so voščila. Najprej so Franka Žgavec (SKPD Mirko Filej), dr. Damjan Paulin (ZSKP) in Marija Ferletič (SSO) Šorlijevi voščili, se ji zahvalili za življenjsko delovanje ter ji želeli še obilo zdravih in ustvarjalnih let. Nato je pristopil še goriški župan Scarano, ki je pesnico počastil z zahvalnimi besedami, v katerih je poudaril njeno zgledno osebno in umetniško življenje, >ki ni bilo kljub vsem težkim udarcem nikdar zaznamovano z jezo in sovraštvom, ampak vedno z upanjem in ljubeznijo. Poleg lepih besed pa so seveda voščilci poklonili jubilantki tudi bogata darila.
Zatem je večer čustveno popestril gospod Anton Budin iz Mirna, ki je hotel Ljubki Šorli osebno voščiti in ji je v dar recitiral nekaj njenih pesmi in nekaj Gregorčičevih. Njegov sentimentalno nabiti nastop je z donečim tonom prodrl globoko v srca vseh prisotnih, saj se je v izvedenih poezijah recitator dotaknil tistih univerzalnih, občečloveških tem, ki so Šorlijevi še posebno blizu: vera, ljubezen, domovina. Tako je namreč zaključil z Gregorčičevo pesmijo V pepelnični noči:
»Le vstani, vborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je — vstajenja dan!«
Tako optimistično je zvenelo naposled tudi osrednje sporočilo pesnice šorlijeve: upanje — temeljna značilnost njenega življenja in pesnikovanja. Sama je iskreno rekla: »če se je sploh kdaj v meni bil boj med upanjem in obupom, je vedno zmagalo upanje.«
Mislim, da je to tista nadčloveška moč, ki nam jo daje Bog s svoji neizmerno ljubeznijo. To je tista vrlina, ki je danes ne smemo pozabiti, ampak si moramo
psihanalistov kot pa pristnega ljudskega čutenja. V ljudskih navadah prej kot upor izstopajo šegavost, norčije, pačenje, izkrivljanje resničnosti itd. Gre za ozračje šegavosti, ki ga tako posrečeno ustvarja Prešeren v »pustni« romanci Učenec.
Zelo lahko je danes moralizirati proti pustu in sodobnemu načinu praznovanja in doživljanja teh dni. A saj ne gre za moraliziranje, gre za dolgčas. Kako dolgočasen je sodobni industrijski, standardni, elektronsko ozvočeni in osvetljeni pust v primerjavi s pustom naših pradedov, ki ga sicer večinoma mi osebno nikoli nismo doživeli, a lahko o njem slutimo iz etnografskih knjig.
Tako kot ponujajo telekomunikacijski sateliti vsem televizijskim škatlicam na svetu iste prizore, tako se po mestnih ulicah razvitega sveta vrstijo vedno ene in iste, povsod enake šeme, po vseh evropskih in ameriških plesiščih vrtijo te dni isto, serijsko proizvedeno glasbo, megalomanija nadomešča izvirnost, prostaškost jemlje mesto norčijam, nasilje slavi svojo zmago nad potegavščinami. Treba si je pač izmisliti nekaj novega, naj stane kar stane, pa magari par sto človeških življenj (do trenutka, ko to pišem, je slavni karneval v Rio de Janeiro terjal 250 žrtev — sveža novica z radijskih poročil).
Resen in dolgočasen je ta naš pust. Morda ker je celo leto tako pustno...
**
prizadevati, da bi postala bivanjski dih našega življenja. Prav danes, ko mnogi mladi pod vplivom raznih subkultur mislijo, da je obup »moderen«, je to sporočilo zelo pomembno in nadvse pričevalno.
Poleg tega se je Ljubka Šorli veselo in ganjeno zahvalila vsem prisotnim, posebno tistim, ki so sodelovali, ter poudarila, da ni nikdar pisala za pohvalo ali za čast, ampak vedno iz neke globorke notranje potrebe, da bi svoje življenje z besedami prelila v verze, v njih pa našla uteho in upanje. Nenazadnje se je zahvalila še Bogu Očetu in svetogorski Materi božji.
Slovesnost je nato sklenil mladinski zbor glasbene šole »E. Komel« z venčkom narodnih, nakar smo bili vsi prisotni povabljeni na bogat posladek. Tako se je v veselju zaključil večer — jubilej slovenske matere, ki je svoje življenje prelila v pesem. Skozi njeno življenje in skozi njeno pesem pa je Bog govoril njej in vsem nam!
DH
Kaznovana zaradi resnice
V	Moskvi so izključili iz partije dva preiskovalna sodnika. Njuna krivda: pri preiskavi v aferi Uzbekistan, kjer so odkrili velike poneverbe, sta namreč ugotovila, da so v zadevo vpleteni tudi razni člani CK sovjetske partije, ki so sprejemali visoke podkupnine.
Ker sta resnico odkrila, sta bila kaznovana! Glasnost ne velja za vse v Sovjetski zvezi.
■
Novi »finančni minister« v Vatikanu
Sveti oče je imenoval novega predsednika za Prefekturo za gospodarske zadeve pri Svetem sedežu. Novi predsednik je dosedanji nadškof v Detroitu kardinal Ed-mund Kazimir Szoka, star 62 let. Gospodarske izkušnje, ki si jih je pridobil v eni največjih ameriških škofij, mu bodo v veliko pomoč pri vodstvu vatikanskega gospodarstva.
Prejšnji predsednik kardinal Giuseppe Caprio je zapu9til odgovorno mesto, ker je dopolnil 75 let.
V	NIKARAGVI ije na nedeljskih volitvah zmagala opozicija in dosegla večino, čeprav so na predvečer volitev vsi napovedovali, da bo zmagala vladna stranka sandinistov. Predsednik Ortega je poraz priznal in sklenil, da se umakne.
★
TUDI V MOLDAVIJI, ki je bila priključena Rusiji leta 1940, je narodna fronta odnesla zmago. Na volilnih lepakih je pisalo: Vstani demokracija!
Zanimiva primerjava
V	naših razgledih, št. 4, Zdenko Roter pod naslovom »Pravi obrazi« primerja odnos uradne Cerkve do vernikov pred vojno in odnos komunistične partije po vojni.
Za odnos uradne Cerkve do vernikov vzame misli iz predavanja dr. Franceta Rodeta za katoliške izobražence leta 1977. Rode je dejal: Cerkev v Sloveniji je bila sila avtoritarna, duhovnik zelo rad oblasten in med kristjani je vladalo ozračje prisil j enosti in nesvobode. Kot da je duhovščino obhajala domneva, da slovensko ljudstvo v resnici noče biti krščansko, da ga je treba k temu siliti in da ga je potrebno v .krščanski veri držati s silo. Zato je bilo v slovenskem krščanstvu tako malo sproščenosti in pristnega veselja. Zato tudi tako malo resnično velikih, izvirnih in samosvojih osebnosti v cerkvi. V njej so domovali predvsem pridni, zlikani in usahli. Svobodni duhovi, ki so si upali misliti s svojo glavo, so uhajali iz cerkve, ali pa so živeli na njenem robu in niso prišli do veljave. Cerkev je bila neke vrste zavetje slabotnih in plašnih, po vojni in po nastopu komunistične vladavine je med kristjani in v cerkvi zavel drugačen veter. Z revolucijo je cerkev zgubila marsikaj, ne le materialno bogastvo, marveč tudi politično moč. In tako je prišlo do njenega očiščevanja, pomladitve: postala je bolj evangeljska. (... Čeprav komunisti, ki so opravili ta posel, gotovo niso mislili na njeno očiščenje, so bili vseeno orodje v božjih rokah in so nehote izpolnili božji načrt). Slabotni in plašni, pa tudi preračunljivi kristjani, so se v novih razmerah preselili drugam.
Sedaj pa primerjava s partijo!
Mnenje, da je ta stranka dolga leta delovala kot neke vrste cerkev in to najbolj trde različice, najbrž vzdrži tudi resno sociološko presojo. Da so se partijski poklicni delavci na vseh ravneh kar množično obnašali oblastno tako do članstva kot do državljanov in družbenih ustanov, najbrž ne kaže posebej dokazovati. O tem, da so se številni ljudje po letu 1945 vključevali v stranko iz povsem vsakdanjih razlogov, torej tudi iz koristoljubja, pa zaradi pričakovanje, da bodo poklicno in drugače družbeno napredovali, tudi o tem ne kaže posebej dvomiti. In tako so v komunistični stranki v velikem številu domovali »pridni, zlikani in usahli«, (čeprav moramo pritrditi tudi tistim, ki poudarjajo, da so bili v članstvu mnogi, »ki so šli zraven v zgodnji mladosti brez pre-sodka in brez računa, s kompletno vero, upanjem in ljubeznijo« [A. Inkret).] Prav tako lahko pritrdimo mnenju, da so svobodne duhove, ‘ki so mislili s svojo glavo, iz stranke izključevali ali pa so iz nje odhajali sami. Če pa so v stranki ostali, so živeli na njenem robu brez vpliva, veljave in možnosti, spreminjati potek dogajanj. Čeprav moramo biti zelo natančni in občutljivi za mnoge posebnosti... (in različnosti pri ugotavljanju motivov in razlogov, zaradi katerih je tudi na slovenskih tleh povojna komunistična stranka postala množična,) nedvomno ostaja resnica, da je bila monopolna politična sila zanimiva za ene tudi zaradi čisto osebnih koristi, za druge pa zato, da so se s članstvom izognili poklicnim, socialnim in političnim težavam.
In sedaj?
Zadnja leta in še posebej v zadnjih mesecih je prišlo v članstvu komun, stranke do sprememb. Popoln neuspeh družbenega načrta »samoupravne socialistične družbe« je hudo prizadel posebno tisti del članstva, ki je zaradi notranjega prepričanja verjelo v možnost uresničitve zamišljene socialno pravične družbe. ... Razočarani, zagrenjeni in .prizadeti iz stranke tiho izstopajo in se umikajo v zasebnost. ... Vse drugače pa potekajo reči s posamezniki in skupinami, ki so se bili vkrcali na razkošno in osvetljeno ladjo vladajoče stranke z računom, da se bodo oni osebno in še morda tudi njihovi družinski člani popeljali v za njih svetlo prihodnost delitve dobrin po poljubno zamišljenih osebnih potrebah. Potem', ko so se v dolgih desetletjih os‘krbeli s tem in onim, so se v drugačnih razmerah, prepričani, da je ladja zastarela, da se utegne prej ali slej ustaviti sredi morja, ali pa da se celo že potaplja, začeli naglo izkrcevati, celo skakati z nje ali se reševati z nje kako drugače...
Upokojeni škof med gobavci
Škof Pascasio Rettler se je zaradi starosti (74 let) odpovedal svoji škofiji v severnem delu Brazilije. Sveti oče je njegovo odpoved sprejel, škof je sklenil, da bo svoje preostale moči posvetil gobavcem v Braziliji. Škof Rettler je po rodu iz nadškofije Paderbon v Nemčiji.
Kih ura o slovenski
»Gondoliere« je vlak, ki povezuje Trst z Dunajem. Par dni pred našim slovenskim kulturnim praznikom sem se z njim peljal v Beljak. Vožnja se je leno vlekla in na tiho sem se jezil nad vremenom, ker je bil pretežni del poti meglen. Po opravljeni italijanski mejni formalnosti na Trbižu vlak odpelje in kmalu vstopi resen avstrijski obmejni stražnik. Z običajno frazo vpraša po dokumentih in nato spregovori: »Kam se pa peljete?« Najprej sem ga debelo pogledal, misleč, da je vlak zavozil po kdo ve kakšnih tirnicah na jugoslovansko stran, in v zadregi zajecljal: »V Vilah!« Mož postave me ogleduje, sam pa postajam rdeč kot kuhan rak in moker, kot da bi zlezel izpod tuša... 'Počasi se usede na nasprotni sedež, še vedno drži moje dokumente in odpre službeno torbo. Prepričan sem bil, da išče lisice, da mi jih natakne, sicer ne vem zakaj, mogoče zato, ker sem imel v torbi litrsko steklenico žganja, ker je nisem prijavil, pa tudi vpražal me ni, če kaj imam... Na veliko iznenadenje privleče knjigo z naslovom Podgora-Piedimonte. »Vidite, tu je tipično, kako vi tam doli vse popačite. Poglejte te priimke in jih začne naštevati. (Vse je imel lepo podčrtano, sem opazil, ko sem škilil v knjigo, tako od daleč!) Nato se loti naslovov, pa društev, bratovščin in tako naprej. Bil sem ga sit, ker me vse skupaj ni prav nič brigalo. (Edina moja skrb so bili dokumenti, ki so bili še vedno v njegovih rokah)... Delal sem se, da pozorno sledim, obenem pa škilil na svoje dokumente... Mož postave je zapazil mojo vnemo in tudi neznanje o vseh teh problemih, zato počasi knjigo spravi in privleče iz službene torbe novo. »I Parroci di Ugoviz-za — 500 anni di vita paesana«. »Vidite,« nadaljuje, »prvi je napisal obe imeni, ta drugi pa samo italijansko, kot da bi za Uk ve ne vedel. Veste, pa še Slovenec je,« nadaljuje z rafalom... Prvi je menda Furlan, ta pa v knjigo nanese cel kup vaških kvant, pa vi, ki nič ne berete, ne veste, da je bila na cerkvi v Ukvah tudi plošča v slovenskem jeziku, ko pa so cerkev ometali, pa je ni več, .ker verjetno koga moti...« Rafal se nadaljuje... »Koga moti? prav gotovo Slovenca, saj drugi ne vedo, kaj piše...« Zopet ponižno in vdano poslušam, v strahu za moje dokumente, ki jih je v svoji vnemi vtaknil v službeno torbo. Knjige nisem poznal, zato naj se gre solit on in ti pisuni...
Bežno pogledam na uro. Še pet minut in bo konec tudi tega, si mislim. Mož zapazi, da sem nestrpen, zato .pristavi: »Še nekaj vam moram pokazati, preden bo prišel po vaše "Vilah”, po slovensko pa "'Beljak", kot izgleda, tega ne veste saj ste mi rekli, da se peljete v Vilah!« Ko knjigo po nemški natančnosti spravi, s prirojenim policijskim čutom izvleče iz torbe neki časopis. (Prepričan sem bil, da je Katoliški glas, zato sem že hotel zamahniti, da to poznam...) Potem nadaljuje, s tipičnim nemškim r-jem in primorskim naglasom: »Tu neki Mirko Špacapan piše, da... "Veste,” ga prekinem, "tega pa poznam, otroški zdravnik je, prav gotovo piše o ošpicah in mumsu...” Ne, ne, nadaljuje, raje poslušajte... (ponižno prisluhnem, kar ni moja navada!). Kulture živijo, v .kolikor so realni odraz neke tradicije in nekega naroda... Če hočemo kot narod ostati živa veja Slovencev, se moramo ohraniti kot taki, ne pa kot neki hibridi, ki so zmožni samo prevajati v lastni jezik, ki pa počasi tudi sam .po-
MU na Mjsktn
stane jezik prednikov, mrtvi način izražanja prejšnjih generacij, če ga v naših ■krožkih in društvih dan za dan ne gojimo in bogatimo z novimi oblikami in prijemi.«
Vlak je zavozil na postajo v Beljaku. Skupaj izstopiva in na peronu me začudeno čaka znanec, ki vidi, da govorim z možem postave, misleč, da sem že zopet kaj nakuhal... »Kdaj pa lahko dobim svoje dokumente?« ga proseče in z veliko zadrego vprašam. »Tem,« mi pokaže, »v bifeju, kjer bova nekaj popila!«
Ob mizi se pogovor nadaljuje. »Zanima me, odkod prihaja vaše zanimanje za te probleme? Niso vam tuji?« »Nikakor, to so tudi moji problemi,« pravi. Moja nona je bila iz Goriških Brd. Na Koroško je prišla pred prvo vojno. Imela je tri sestre. Ena je živela kot služkinja v Attemsovi vili v Podgori in je zelo mlada umrla. Draga se je omožila v Ukve. Tudi ta nima več potomcev. Nona je mojo mamo zelo navezala na Brda in Gorico. Po prvi vojni niso več obnovili hiše, zemlje pa niso imeli, ker so bili ikoloni. Ded je bil .Nemec, a se je slovenščine zelo dobro naučil. Vsako leto smo skupaj obiskali te kraje. Nona je rada poudarjala, da ima naš rod korenine tam ob Soči, med briškimi griči. To nam je vcepila tudi mama. Hvaležen sem ji, saj sem se slovenščino naučil doma, nekaj v Celovcu. Ko sem končal akademijo na Dunaju, sem se zopet začel ukvarjati z našimi koreninami. Tudi otroci govorijo slovensko... Vidite, od tam so moje korenine,« mi je rekel ob slovesu.
Naše korenine! — Vseeno nam je postalo, ali knjiga, ki obravnava slovensko tematiko in je izšla v tujem jeziku, ima slovenski povzetek... Navadili smo se, da odstranjujemo iz naših pokopališč stare stoletne nagrobnike in jih zamenjujemo z moderno navlako. Zato pa nam te stare nagrobnike odnašajo Furlani in iz njih delajo kamine v svojih tavernah. (Obstaja v Evropi še kak narod, ki bi prav z nagrobniki tako podcenjeval žulje prednikov?) Odstranjujemo slovenske napise, ko obnavljamo vaška znamenja in mimogrede »pozabimo« vzidati to ali ono ploščo, ko obnavljamo pročelja... Vseeno nam je, kje se naša slovenska mladina zbira, samo da ni »v slabi družbi«! Kaj naredimo za pisano in tiskano besedo? Koliko podcenjevanja in poniževanj smo deležni, če skušamo kdaj omeniti, da je dobro, če se bere tudi kaj v slovenščini! — Še bi lahko našteval, pa ne bom... "Narod, ki zametuje korenine, je suho drevo!” Veste, kdo je to rekel in kje? Nobelova nagrajenka Mati Terezija, ko je prvič govorila v ljubljanski stolnici! Kjer ni korenin, ni naroda, kjer ni čuta za narod, tudi ni vere... potem se pa čudimo, kje smo! — Naprej lahko razmišljate sami...
Ambrož Kodelja
Cerkev na Češkoslovaškem nima dovolj bogoslovnih profesorjev
Nekdanji komunistični režim je določal število bogoslovcev, ki smejo vstopiti v bogoslovje. Nova češkoslovaška vlada je tako omejitev takoj odpravila. .Pričakujejo, da se bo v jeseni pri@las.ilo znatno višje število kandidatov za duhovništvo. Ostane pa velik problem: ni dovolj bogoslovnih profesorjev. Primanjkuje tudi novejših bogoslovnih knjig. Skoda 'iz preteklih desetletij je velika in bo treba precej časa in veliko napora, da se vsaj delno popravi.
Poklon Ljubki Šorlijevi ob življenjskem jubileju
Zborovanju Treh Benečij na pot
Kot je naš tednik že poročal, je bilo v Trstu 25. in 26. novembra 1989 pripravljalno srečanje na letošnje cerkveno zborovanje Treh Benečij, ki bo v Ogleju in Gradežu od 28. aprila do 1. maja 1990. Sad tega srečanja in daljšega pripravljalnega dela po župnijah in v osrednjem škofijskem odboru je droben, a vsebinsko bogat dokument z naslovom Zborovanju Treh Benečij na pot. Pripravil ga je škofijski pripravljalni odbor, izdala pa tržaška škofija.
Dokument je razdeljen na dva dela. Prvi je nekakšen povzetek splošnih pripravljalnih smernic, ki so bile izdelane na medškofijski ravni s pomočjo strokovnjakov z različnih področij. Na osmih 'intenzivno pisanih straneh se lahko tako vsakdo seznani s problematiko, ki bo na dnevnem redu v Ogleju.
Drugi del dokumenta obravnava specifične tržaške razmere. Zaustavlja se pri tržaškem gospodarstvu in družbenih trenjih, podčrtuje središčni pomen narodnega vprašanja tako v preteklosti kot v sedanji stvarnosti, razčlenjuje razsežnosti sekularizacije ter pozitivne in negativne vidike sodobne »laičnosti«. Podrobneje obravnava nato novo evangelizacijo na petih področjih, ki so se tržaškemu odboru zdela za Trst najbolj značilna. Ta so: družina, šola in kultura, ekumenizem in dialog, narodne skupnosti, ekonomija in delo. Vse to v vidiku skupnega pastoralnega načrta za devetdeseta leta. Ta načrt je mogoče najučinkoviteje sintetizirati z dve-
ma besedama: nova evangelizacija. O njej dan za dnem govori papež Janez Pavel II., to je tudi naslov bodočega zborovanja Treh Benečij.
Slovenska prisotnost na oglejskem zborovanju je prav gotovo zelo pomembna. Vsaj kar se Trsta tiče, je ta prisotnost že zagotovljena. V škofijskem odboru deluje slovensko predstavništvo, ki bo seveda zastopano tudi v Ogleju. Prav tako pomembna so tista poglavja iz pravkar prikazanega dokumenta, ki izrecno obravnavajo našo problematiko. Govori se o potrebi iskrenega sožitja na meji med latinskim in slovanskim svetom (str. 11), o težavnem položaju slovenskih katoličanov, ki predstavljajo nekakšno manjšino v manjšini (20), o prizadevanjih manjšine v obrambo lastnega jezika in kulture, ki naj bodo obenem usmerjena navzven v dialog in sodelovanje z večinskim narodom, o potrebi po sistematičnem spoznavanju slovenske kulture in zgodovine v tržaški Cerkvi. In končno se dokument zavzema za to, kar je Slovencem zelo pri srcu, namreč za uveljavitev in priznanje slovenščine v javnem življenju (20).
Pripravljalna dela pred zborovanjem še niso zaključena. Prav pa bi bilo, da bi obravnavana problematika zajela širši krog naših verskih skupnosti. Ne gre namreč za akademsko razpravljanje, ampak za probleme, ki so tudi naši, za izzive, na katere lahko ustvarjalno odgovorimo tudi mi s svojo prisotnostjo in sodelovanjem.
Tomaž Simčič
Tinje
Teden za tednom je v tinjskem domu kaj zanimivega na sporedu. V sredo, 14. februarja, sta predavala o »nalogi in samorazvoju Cerkve na Južnem Tirolskem« pater dr. Egger {brat bocenškega škofa, ki se veliko ukvarja z dvojezičnostjo na J. T.) in dr. Innerhofer (urednik cerkvenega lista »Katholisches Sonntagsblatt).
Dr. Innerhofer je prikazal zgodovinsko podobo Južne Tirolske, ki ni samo dvo — ampak celo trojezična (ladinščina), zato imajo po farah dva duhovnika in tudi dva župnijska sveta. Na Koroškem kaj takega ni mogoče, ko mora en duhovnik upravljati kar po več far, pa še glede jezika se kažejo kompleksi. Tamkajšnja Cerkev pa polaga veliko pozornosti razumevanju med sosedi oz. uporabi obeh deželnih jezikov. Diskusijo je vodil dr. Inzko.
Naslednjo sredo oz. prejšnji teden je bila dvorana v Tinjah premajhna. Sprejela je dva ugledna govornika: nadškofa dr. Šuštarja, 'ki je govoril o »miru in pravičnosti za vse«, in avstrijskega ministra za znanost dr. Buseka, ki je skušal odgovoriti na vprašanje: »Ali prenese evropska hiša narodne manjšine«.
Slovenski metropolit je svoje predavanje naslonil na razne dokumente kot so helsinška listina, deklaracija o človekovih pravicah in pismo papeža Janeza Pavla II. o manjšinah.
Gospod nadškof je svoje razmišljanje zaključil z molitvijo, ki so jo sprejeli na ekumenskem zborovanju v Baslu in v kateri se med drugim glasi: »Gospod, naredi nas za orodje svoje pravičnosti in za orodje svojega miru.« Sam je dodal glede na koroške razmere še: Naredi nas za orodje medsebojnega spoštovanja, razumevanja, ljubezni in iskrenega prijateljstva.
Minister dr. Busek je bil mnenja, da Evropa manjšine potrebuje in da je prav
v današnjih razmerah priložnost popraviti, kar je bilo do zdaj zamujenega. Manjšinam v Avstriji grozi izginotje, saj večina nima pravega odnosa do večjezičnosti. Evropa pa bo takega človeka potrebovala. Zato je predavatelj upravičeno dejal, da bo potrebno novo binkoštno doživetje — da bi vsak razumel vsakega v njegovem jeziku. Njegova misel: Kar je Evropa postala, je storilo krščanstvo — in kar zdaj je, je morda zato, ker nismo dovolj dobri kristjani; to da misliti.
V aprilu bo na temo o manjšinski politiki predaval kancler dr. Vranitzky.
R.B.
»Koroška poje«
Prvi dve nedelji meseca marca prireja Krščanska kulturna zveza iz Celovca tradicionalno revijo pevskih zborov »Koroška poje«. Na to pevsko manifestacijo je povabila tudi goriški pevski zbor, ki bo zastopal Zvezo slovenske katoliške prosvete.
V nedeljo, 4. marca, bo namreč v domu glasbe v Celovcu nastopil tudi mešani pevski zbor »Rupa-tPeč«, ki ga vodi Zdravko Klano šček. Drugi del Koroška poje pa bo v Beljaku v nedeljo, 11. marca, kjer bodo izvajali kantato Antona Nageleta za zbor, soli in orkester Miklova Zala.
Rojan 25 let maše po radiu
V	nedeljo, 7. marca leta 1965, je slovenski oddelek tržaškega radia iz cerkve v Rojanu prvič prenašal celotno sveto mašo v slovenskem jeziku. Prenos nedeljske maše je bil že prej, a iz stolnice sv. Justa.
Kulturni praznik v Celovcu
Tudi v Celovcu smo ob Slovenskem kulturnem prazniku imeli slavnostno prireditev. Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza sta jo priredili v spomin na 130.1etnico rojstva Hugo Wolfa v velikem studiu koroškega radia v sredo, 14. februarja, zvečer.
Vprašali boste najbrž — tako kot so mnogi izmed nas — kdo pa je bil to Hugo Wolf? Prof. Jože 'Leskovar je v starih krstnih iknjigah našel izvor tega vrhunskega mojstra samospeva. Njegovo razgibano življenjsko pot nam je zanimivo orisala Jasna Novak-Nemec iz Ljubljane.
Rojen v nekdanjem Windischgratzu — današnjem Slovenj Gradcu — je bil četrti od osem otrok staršev slovenskega
porekla — čeprav nihče od njih slovensko ni govoril. Revnih staršev, pa glasbeno nadarjen, je že s 15 leti prišel na dunajski konzerva torij, vendar (kot povsod, kamor je prišel) ni dolgo zdržal. Podpirali so ga predvsem nemški prijatelji, ki so mu za ustvarjanje dajali na razpolago tudi mirne počitniške hišice. Umrl je komaj 43 leten in je pokopan na Dunaju — poleg znamenitih umetnikov kot so Beethoven ali Schubert.
Z nemškimi spevi so lepo število zbranega občinstva navdušili Eva Novšak-Houška - mezzosopranistka iz Ljubljane -ter baritonista prof. Janez Kampuš in Gabrijel Lipuš, ki delujeta v Celovcu; povezoval pa je Miha Vrbinc.	R.B.
Mešani pevski zbor »Sveti Jernej«
prireja
ob Prešernovem dnevu, prazniku slovenske kulture
VEČER SLOVENSKE PESMI
posvečen 85-letnici skladatelja Ubalda Vrabca v nedeljo, 4. marca, ob 17. uri
v Finžgarjevem domu na Opčinah
Mladika št. 90
Izšla je 1. številka letošnje Mladike. Uvodnik je posvečen Prešernu; napisal ga je mladi Božo Rustja. Želimo, da bi postal stalen sotrudnik.
Zora Tavčar je v lanski Mladiki imela zanimive razgovore — intervjuje — s slovenskimi pisatelji. Letos rubriko nadaljuje in obeta, da se bo razgovarjala s Slovenkami. To pot je na vrsti dr. Majda Marovec. Pavle Merku poroča o Kogojevi operi Črne maske, ki so jo po dolgih letih znova izvajali. Pa še dosti drugega najdeš v Mladiki.
Vendar bi nekaj priporočili: Naj Mladika ima vsakikrat kaj specifičnega za naše družine. Družina je danes največji bolnik.
UTRIP CERKVE
Ob 20-letnici otroškega pevskega zbora Slovenski šopek iz Mačkolj
Otroški pevski zbor Slovenski šopek iz Mačkolj praznuje letos 20-letnico obstoja in delovanja. Ta dogodek bo proslavil z jubilejnim koncertom v nedeljo, 4. marca popoldne, v srenjski hiši. Ob tej priložnosti bo izšla tudi tiskana brošura o zgodovini dn delovanju zbora od prvih začetkov do danes.
Vaški otroci so že od leta 1949 dalje peli ob raznih prireditvah, kot so materin dan, pustovanje in razne verske slovesnosti. Leta 1970 pa je skupina staršev dala pobudo, da bi otroški zbor imel stalne vaje za najrazličnejše nastope. Po treh letih rednega delovanja si je nadel ime Slovenski šopek. Razumljivo je, da se je število pevcev v teku let stalno spreminjalo iz naravnih pa tudi drugih razlogov. Ena takih kriz je za krajše obdobje nastala leta 1981, ko so nekateri starši zaradi razprtij v vasi odtrgali od zbora kar 15 članov, a zbor se je potem kmalu opomogel.
Zelo konkreten sad uspešnega dela je bila izdaja gramofonske plošče z 21 pesmimi, ki jo je Slovenski šopek izdal leta 1980. V vsem tem dvajsetletnem obdobju je nastopal na raznih kulturnih prireditvah tako v domači vasi kot v drugih 'krajih, na mladinskih pevskih revijah, na radiu in nasamostojnih koncertih. Vsako prvo nedeljo v mesecu poje pri mladinski maši v domači cerkvi. Vsako leto tudi prireja praznovanje tepcžnice v vasi. Ob koncu vsae letne sezone pa se člani zbora skupno s starši podajo na poučen izlet v razne kraje tostran in onstran meje.
Kot vse podobne otroške skupine, tudi za Slovenska šopek velja poudariti, da poleg delovanja kot takega opravlja zelo koristno nalogo vzgajanja pevcev za bodoči pristop odraslih ali za kakršno koli pevsko udejstvovanje. Tako je iz njegovih vrst nastal dekliški pevski zbor, ki prav tako uspešno nastopa v naši javnosti.
Otroški pevski zbor Slovenski šopek že od vsega začetka pripravlja in vodi Ljuba Smotlak, ki zanj vsestransko skrbi.
Uniatska Cerkev v Romuniji priznana
Grško-katoliško Cerkev v Romuniji je po zadnji vojni doletela enaka usoda kot v Rusiji. Prepovedali so jo leta 1948. Cerkev pa je kljub temu preživela vse hude čase in dokazala veliko voljo do življenja. Svet za narodno rešitev v Bukarešti je ukinil prepoved. Treba bo rešiti še nekatera vprašanja. Morda bo eno najtežjih vrnitev cerkvene lastnine, ki je leta 1948 prešla v roke pravoslavne Cerkve.
Odstopi v romunski pravoslavni Cerkvi
V	vrstah romunskih pravoslavnih vernikov se množijo očitki, da je vodstvo Cerkve preveč sodelovalo s komunističnim režimom aii da je bilo preveč popustljivo.
Posledice teh očitkov so velike. Odstopil je patriarh Teoctistos, za njim še metropolit mesta Alba Julia Emilijan Birdas. Pojavlja se zahteva po odstopu celotnega 13-članskega sinoda romunske pravoslavne Cerkve.
V skrbi za narodne manjšine
V	preteklih dneh je bila v Bruslju nova seja delovne skupine Evropskega urada za manj razširjene jezike, v kateri iz Italije sodelujeta deželni tajnik Slovenske skupnosti radijski časnikar Ivo Jevnikar in deželni svetovalec Zelenih ter urednik videmske radijske postaje Onde Furlane Federico Rossi.
Skupine se ukvarjajo s potrebami manjšin na področju radia in televizije. Pripravila je dokument o teh vprašanjih, ki ga bo Evropski urad posredoval evropskim oblastem, dala pa je tudi pobudo za evropsko konferenco o manjšinah in sredstvih množičnega obveščanja ter za ustanovitev združenja manjšinskih časnikarjev Evropske skupnosti.
Znova so streljali
Na jugoslovansko-italijanski meji in sicer v Miljskih hribih so graničarji znova streljali. Enega Turka so ubili, drugega pa ranili. Šlo je za skupino kakih deset Turkov, ki so hoteli skrivaj v Italijo. Neki časnikar je zapisal, da so jugoslovanski graničarji postali čuvaji italijanske meje.
 ....................................................................................................................................hi,mn,  ..........  n...............................................................        Himniunuu.....................................................m. mn...  
Jubilej svetogorske Matere božje v Buenos Airesu
V	letih hude gospodarske krize v Italiji (od 1928 do 1935) je lepo število Primorcev odšlo v Argentino. S sabo so nesli slovensko besedo in navezanost na domačo zemljo. V tem oziru jim je ostal živ spomin na Sveto goro in na svetogorsko Mater božjo. Po zadnji vojni je obiskal svoje sorodnike in prijatelje v Buenos Airesu pok. msgr. Andrej Simčič. Kot trajen spomin na rodno Primorsko jim je prinesel kopijo svetogorske Kraljice. To podobo so ustoličili v cerkvi sv. Rafaela. V toj cerkvi so tudi oni in drugi Slovenci z njimi obhajali svetogorski ju-
bilej kot smo ga pri nas. O njihovem praznovanju poroča Svobodna Slovenija (16.11.1989) takole:
Primorski rojaki imajo v buenosaireški četrti Devoto v cerkvi sv. Rafaela (J. P. Varela 5272) podobo svetogorske Kraljice in se zbirajo k slovenski maši vsako prvo nedeljo v mesecu ob 17. uri ter za Božič in Veliko noč. Mašuje jim njihov dušni pastir Jože Škerbec, pri maši pa poje zbor Svetogorski zvon, ki ga vodi organist Gabrijel čamerniik. Ganljivo je videti, kako se mnogi ostareli rojaki tudi iz zelo oddaljenih predelov Velikega Buenos Airesa zgrinjajo okrog podobe Marije s Svete gore, kako zaupno in zbrano molijo, prepevajo ter se udeležujejo mašne daritve v domačem jeziku, po maši pa vsi ostajajo pred cerkvijo v prijateljskem srečanju.
Jubilej smo tu proslavili že ob roma-
nju v lurško svetišče v Santos Lugares v nedeljo, 20. avgusta, ko se je kljub neurju zbralo nad tisoč rojakov, med njimi veliko Primorcev. Okrašeno podobo svetogorske Marije so prinesli v procesiji Albert čuk, Karlo Gojak, Just Pahor in Adri-jan Troha, svetogorsko bandero pa Andrej Troha. Eno od svetogorskih pesmi je ob podobi pri oltarju zapel zbor Svetogorski zvon.
Za prvo nedeljo v septembru smo k maši povabili in pripeljali veliko ostarelih primorskih rojakov, od katerih je med mašo prejelo nad 100 zakrament maziljenja.
Na prvo nedeljo v oktobru, ko je obletnica blagoslovitve in umestitve podobe v cerkvi, smo imeli najprej pete litanije Matere božje in blagoslov z Najsvetejšim, nato je Tončka čotar recitirala Mariji poe-
zijo, ki jo je sama spesnila. Mašo je daroval prelat dr. Alojzij Starc. Za prošnje za vse potrebe so pristopali k ambonu od otrok do ostarelih in izrekali prošnje Mariji še posebej za številne primorske rojake v deželi. Po maši so se rojaki, ki so napolnili do zadnjega kotička prostorno cerkev, napotili v farno dvorano k pogrnjenim mizam. Igralska skupina iz Ca-rapachaya je v režiji Tineta Kovačiča zaigrala Linhartovo Zupanovo Micko, ki so jo vsi navzoči nagradili s hvaležnim aplavzom. Ob prepevanju narodnih pesmi in bogatem prigrizku ter prijateljskem pomenku smo se zadržali do pozne večerne ure.
Za prvo nedeljo v novembru smo povabili novi sanhuški zbor, da nam je ob koncu maše v prezbiteriju poklonil koncert Marijinih pesmi, čeprav je bil to
zborov prvi nastop, je odpel ves spored ubrano in doživeto in ob koncu je polna cerkev občinstva spontano izrazila priznanje in hvaležnost dirigentu Andreju Selanu in članom zbora z navdušenim ploskanjem. Oba zbora, domači in povabljeni, sta se potem ob prijateljskem srečanju zadržala še v farnem ateneju ob zakuski in prepevanju narodnih pesmi.
Jubilejno svetogorsko leto je nedvomno dalo primorski verski skupnosti v Buenos Airesu novega zagona in jo povečalo z rojaki, ki so se ji pridružili v tem letu. Nehote se človeku utme tudi misel, kako prav pobožnost do Matere božje zbližuje in povezuje rojake in kako je vedno več prijateljskih stikov med rojaki, ki so prišli v deželo pred 2. svetovalo vojno, in nami, ki smo kot politični begunci našli v tej deželi zatočišče.
Sveta maša je bila v latinščini. V trenutku pridige je italijanski radijski oddelek prenašal pridigo v italijanskem jeziku, slovenski oddelek pa je vključil slovensko pridigo. Za pridigo po radiu je dolgo skrbel pokojni g. Peter Šorli, za njim pa dr. Stanko Janežič.
Ko je bil v bogoslužje uveden materin jezik, je bilo treba poskrbeti za slovenski prenos nedeljske maše. Pokojni škof Anton Santin se je odločil za cerkev v Rojanu, in tako je še danes.
V	teh letih je večkrat daroval sv. mašo po radiu naš tržaški škof msgr. Bellomi. Na obisku so bili tudi razni slovenski škofje in številni misijonarji.
Vsa leta pri maši redno sodeluje domači cerkveni zbor, gostovali so pa tudi zbori iz drugih 'krajev, večkrat iz Slovenije. Zadnji čas se je opogumil domači mladinski zbor, ki obljublja mesečno sodelovanje.
Samo Bog ve, koliko tolažbe dn vzpodbude prinaša maša po radiu bolnikom in starejšim ljudem, ki ne morejo v cerkev.
Zahvaljujemo se za stalno pomoč dr. Lojzetu Škerlu, 'ki večkrat daruje mašo po radiu in pri njej govori. Nadomešča me zlasti kadar sem prisiljeno odsoten (bolezen).
Lepe obletnice maše po radiu se bomo spomnili v nedeljo, 11. marca, ko bo med nami naš g. škof Bellomi.
Stanko Zorko
Zlata maša na daljnem jugu Italije
V	nedeljo, 18. februarja, je v Altamuri (pokr. Bari) obhajal zlato mašo klareti-nec p. Franc Husu. Na zlato mašo so se pripravljali s tridnevnico. Zadnji dan tridnevnice je pridigal in maševal provin-cial p. Anton Legiša, Slovenec.
Zlatomašnik se je rodil na Proseku 24. januarja 1915. Stopil je h klaretincem in živel po raznih krajih Italije. Sedaj živi v Altamuri. Vedno si je želel priti kam bliže domu, a mu do sedaj ni bilo mogoče. Kljub temu da je od mladih let živel v tujini, je ostal zaveden Slovenec, navezan na svoj dom in na svoj jezik. Ljubezen do svojega naroda je pokazal tudi s tem, da je rad prevajal slovenske pesnike v italijanski jezik. Tako je prevedel Poezije Fr. Prešerna, ki so izšle tudi v knjižni izdaji. Prevedene ima tudi pesmi Simona Gregirčiča, ki čakajo na založnika. Obljubili so mu, da bodo izšle letos za njegovo zlato mašo. Ponovitev zlate maše bo imel doma na Proseku 20. maja.
P. Francu Husu, ki je naročnik tudi KG, naše iskrene čestitke z željo, da bi res videl natisnjenega njegovega Gregočiča v italijanščini. Pa še nekaj mu želimo, da bi se mu izpolnilo: da bi prišel vsaj sedaj na stara leta v Trst, saj imajo tam njegovi sobratje klaretinci svojo župnijo in svojo cerkev brezmadežnega Srca Marijinega, ul. Ruggero Manna, pri kateri so štirje duhovniki.
Novi dekani
Goriški nadškof A. V. Bommarco je podpisal dekret, s katerimi je za pet let imenoval nove dekane. Ti so: dekanat Štan-drež Anton Lazar; dekanat Oglej Carmelo Weffort; dekanat Červinjan Giovanni Car-letti; dekanat Krmin Bruno Vittor; dekanat Devin Ugo Bastiani; dekanat Gorica Sergio Ambrosi; dekanat Gradiška Igino Pasquali; dekanat Tržič Romano Valle; dekanat Ronke Mario Malpera; dekanat Visco msgr. Tarcisio Nardin.
Sovodnje
26. februarja smo se v Sovodnjah poslovili od Ivana Tomšiča. Dolga leta je preživljal veliko časa v bolnišnici, posebno zadnjih pet let. Tako je z ženo in hčerko vdano prenašal težak življenjski križ. Edino trdno oporo je preizkušam krščanski mož našel v rednem prejemanju sv. obhajila na domu. Pred smrtjo je večkrat izrazil svojo edino željo: da bi umrl in bil pokopan ob lepem sončnem dnevu. Bog mu je željo tudi izpolnil. Naj ga Njegovo sonce greje še v večnosti! Družina pokojnega Ivana se iskreno zahvaljuje vsem, ki so ji stali ob strani v njegovi bolezni, vsem, ki so darovali v dobre namene, in vsem, ki so se udeležila pogrebnega obreda. Posebna zahvala gre g. župniku Markežiču, zdravniku Špacapanu in organistu Janezu.
Vrnili bodo romarski dom na Sv. gori
Kot poroča ljubljansko Delo, bodo romarski dom na Sv. gori vrnili bivšim lastnikom, to je frančiškanom in to brez plačila. Dom so po zadnji vojni nacionalizirali, novogoriška občina pa ga je dala v upravo goriškemu muzeju. Ta ni nikoli imel sredstev, da bi dom vzdrževal in je ta zaradi tega propadal iz leta v leto. Sedaj je pa Sv. gora oživela in propada-
joči dom je vsem v sramoto. Morda so tudi zavoljo tega sklenili, da ga vrnejo samostanu v upanju, da ga bodo patri obnovili.
V kakšne namene bo obnovljena romarska hiša služila, bo pokazal čas.
»Bottega del vino«
Na zadnji seji SMReKK(a) so prisotni analizirali učinke in odzive na okroglo mizo o dvojezični simboliki. Tajnik kluba R. Cotič je sintetiziral glavne namene pobude in razmišljal, kako je javnost nanjo reagirala, predvsem pa kako je o njej poročalo naše časopisje. Splošno mnenje prisotnih je bilo, da pobuda še ni dala otipljivih rezultatov, vendar je vsekakor povzročila določeno zanimanje oz. dober del slovenske javnosti je kritično ocenil današnje stanje.
V zvezi s to problematiko je prisotne člane še posebno prizadela novica, o kateri so poročala razna javna občila, da bodo postavljene posebne železne oznake in tablice na gostilne in kmetije briškega območja z napisom »BOTTEGA DEL VINO«. Taki naj bodo simboli oz. tako naj se -predstavi svetu področje od Oslavja in Števerjana pa do Jazbin in Plešivega. Za podoben primer so se na tržaškem Krasu tamkajšnji slovenski gostilničarji, in tudi organizacije, dosledno borili za postavitev slovenskih napisov na tablah, ki vodijo gosta po »poti terana«.
Člani SMReKK(a) so ob koncu izrazili upanje, da bo tudi v goriških Brdih prišel na dan ponos slovenskih vinogradnikov in gostilničarjev, saj napis »BOTTEGA DEL VINO« siromaši ta prostor (v vsakem smislu) in nas same.
Brici, poleg italijanske naj bo še slovenska beseda!
Širite „ Katoliški glas11
In memoriam prof. Viktorije Komjanc
Komjančeva družina na Močverj u v Šte-verjanu, kakršnih malo v zamejstvu. Številna, kamenita, delovna, poštena, verna. Oče in mati sta »garala« od ranega jutra pozno v noč; 7 otrok je imelo po kom se zgledovati! Kaka mati! v težkih gmotnih časih jim je bila dana možnost, da so se tudi socialno dvignili, se skoraj vsi dokopali do -visokošolskih študijskih naslovov in dali svoj doprinos družbi. Štirje akademsko izobraženi v tistih časih! Žal je vojna vihra že leta 1935 odnesla učitelja Mirka; čas je pa neizprosen, dotrajal je Pepe, gospodar na kmetiji, Marjan, župnik v Sovodnjah, doživela je v daljni Kaliforniji v Ameriki prof. Viktorija. Živi še Juština (koliko očem skritega požrtvovalnega dela je opravila v življenju!), farmacevtka dr. Marija (v Kaliforniji), zdravnik dr. Ivo, sloviti direktor in primarij v ortopedičnem inštitutu v Malcesinah pri Veroni. V tej družini je vedno veljalo in se uresničevalo načelo: Glej na človeka, pomagaj mu, kolikorkrat je dano!
V taki družini se je torej rodila Viktorija 11.11.1909. Ob delu na kmetiji je študirala in doštudirala, nato je poučevala na osnovnih šolah v Brdih in Kanalu (1929-1938), kot profesorica italijanščine na italijanskem zavodu za geometre in v Noter-damu (1938-42), od 1945 do 1950 pa na slovenskih šolah (srednja, učiteljišče, gimna-
zija).
Po poroki z dr. Vogričem (1948) je morala za možem v Ameriko, kjer je nadaljevala svoje vzgojno poslanstvo; iztrgana iz svojega naravnega humusa, je posvetila vse sile in zmožnosti tujerodcem v stroki, za katero se je življenjsko pripravila na univerzi, zvesta družinskemu načelu.
Viktorija ni bila kot profesorica zgolj posredovalec znanja, pač pa je tudi kovala značaj s svojo izredno zmožnostjo pri vzgoji mladine. Po izkušnjah v Gorici, kjer se povezujeta dve kulturi, po zablodah med in po II. svetovni vojni, je vlivala v duše svojih učencev na šoli Lone Mouintaiin College bratsko ljubezen, ki naJ goji boljšo bodočnost za sporazum in srečo vseh narodnosti. V priznanje za njene izredne zasluge na šolskem -polju ji je bil, na predlog zunanjega italijanskega ministrstva, po opolnomočnem ministru in generalnem konzulu g. Mussa, dodeljen naslov »Commendatore«.
Med rojaki v Oaklandu (Kalifornija) je sodelovala v slovenski fari in društvu Slovencev in razvijala kulturno in versko dejavnost. Škof Pirih se je na svojem potovanju po Ameriki imel na koga nasla-niti.
Nad Kalifornijo je utrnila še ena slovenska zvezda, Viktorija — Zmaga, njen sij pa je še svetal.
Kako potekajo dela za univerzalni katekizem?
Na izredni sinodi leta 1985 so škofje sklenili, naj se sestavi katekizem, ki bi bil podlaga za vse veroučne knjige in za vse katehetsko delo. Sveti oče je njihov sklep odobril in imenoval mednarodno komisijo za sestavo katekizma. Izmed italijanskih škofov je v tej komisiji samo škof iz Coma Sandro Maggdolini. Delo se je začelo leta 1987. Besedilo novega katekizma je sedaj sestavljeno in poslano v pregled vsem škofom po svetu. Zasnova je naslednja: verske resnice, vera v bogoslužju in življenje po veri. Škofje morajo poslati svoje pripombe ali svoje soglasje do meseca maja. Odgovori škofov bodo odločilni za dokončno redakcijo katekizma, za izboljšave besedila. Možno je tudi, da škofje zavrnejo sedanji osnutek in bo treba začeti vse znova. Ker traja sestavljanje novega katekizma že toliko časa, priča, da so mnenja zelo različna in večkrat med seboj nasprotna.
Potovanje s »Katoliškim glasom«
Vpisovanja se zaključijo proti koncu meseca maja. Cena za posamezne sobe v hotelih: 40.000 lir na noč.
Kdor se odpove potovanju mesec dni pred odhodom, dobi povrnjeno celotno vsoto.
Potovanje bo od 24. do 31. julija.
DAROVI
Za goriško SSk: druž. Minini 25.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Ivanka Pa-vani 25.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: v spomin na Ivana Tomšiča darujeta žena in hči 50.000 lir.
Za SSk: v spomin na pok. starše Mravlje M. M. 50,000 lir.
Za zbor Rupa-Peč: v spomin na Avguština Marušiča darujejo svakinje Ida, Malka in Rozina 50.000 lir.
Za društvo krvodajalcev iz Sovodenj: namesto cvetja na grob Avgusta Marušiča darujejo druž. Prinčič, Cattim dn Klanjšček skupaj 120.000; druž. Speranza 20.000; ga. Clemente 20.000; hči Marjeta 100.000; svakinja Helena 25.000 lir.
Za sklad GMD: Kati in Lojze Burjes 6 USA dol.
Za novo ogrevanje v cerkvi na Vrhu: N. -N. 50.000 lir.
Za lačne po svetu: G. G. 50.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Mira Kraus-Franco 50.000; Ana Jurca-Sosič v spomin na starše Jurca 20.000; v počastitev spomina Angele Šuligoj družina Angele Vremec 30.000; Nives Zulla namesto cvetja na grob Angele Šuligoj 15.000; Anica Ferluga v spomin na moža Danila 20.000; Dora Ceglar v spomin na teto Ivanko Dodič JMalaIan 20.000; Zora Milič v spomin na sestro Valerijo 150.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: Ljudmila Fortunat-Pdščanc 10.000; Rožica Fer-luga-*Mantovan v čast Lurški Materi božji 10.000; Anica Fariuga v spomin na moža Danila 30.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Raffaelle Pi-ronti ob 6. obletnici mamine smrti 300.000 lir.
Za popravilo cerkve v Ricmanjih: N. N.,
Domio 10.000; N. N., Trst 30.000; Marcela Vatovec, Ricmanje 50.000; Nives in Ana Kuret, Log 50.000; N. N., Trst v spomin pok. Tončke Černe 50.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda: druž. Sacchi, Rovigo v spomin pok. sester Stopar 50.000; druž. Moro, Devin v spomin pok. sestre Stopar 50.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Giovanni Zecchini 10.000; druž. Angele Vremec v počastitev spomina Angele Šuligoj 20.000; N. N. 30.000 lir.
Za misijone: N. N. 1.000.000 lir.
★
ZA KATOLIŠKI TISK 1990 štandreškl dekanat
Gabrje	si.ooo
Vrh	48,000
Mavhinje	425.000
Podgora	224.000
Placuta	356.000
Kapucini	94.000
Sv. Ivan (Gorica)	307.000
Sv. Ignacij	281.000
Zavod sv. Družine	402.900
Jazbine	65.100
Števerjan	301.900
Jamlje-Dol	260.000
Sovodnje	255.000
Stolnica {Gorica)	365.000
Cerkev pri Subidi	180.000
Skupaj
3.645.900
OBVESTILA
Večer s pesnico Ljubko Šorli prirejata Kulturni dom in Slavistično društvo. Trst v četrtek, 1. marca, ob 18. uri v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici.
Redna mesečna seja ZSKP bo v ponedeljek, 5. marca, ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorioi.
Slikar Robert Faganel bo imel antološko razstavo svojih del (1963-1989). Razstava bo v goriškem avditoriju od 3. do 17. marca. Otvoritev bo v soboto, 3. marca, ob 18. uri. Razstava ibo odprta ob delavnikih od 10.30 do 12.30 ter od 17.30 do 19.30, ob praznikih pa od 10.30 do 13.00 ure.
SKRD »Jadro« iz Ronk vabi na predavanje, ki bo v sredo, 7. marca, ob 20. uri na sedežu društva v Romjanu. Prof. Aldo Rupel iz Gorice bo govoril na temo: Govorica telesa ali telesne zaznave in sporočanje.
V Marijinem domu ul. Brandesia 27 pri
Sv. Ivanu v Trstu, se bo v nedeljo, 11. marca, ob 17. uri, svetoivanska mladina poklonila spominu Franceta Prešerna s pesmijo, glasbo in besedo. Vljudno vabljeni.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda iz Trsta
bo imelo mesečno mašo za edinost v ponedeljek, 5. marca v Marijinem domu v ulici Risorta 3 ob 17. uri. Gledali bomo tudi zanimive diapozitive.
V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu bo v ponedeljek, 5. marca, večer z naslovom Srečanje s konvertitom. Govoril bo prof. Ivan Mešiček iz Maribora. Začetek ob 20.30.
ŠTANDREŠKA DEKANIJA vabi na
TEOLOŠKI TEČAJ
8. marec: dr. Jurij Bizjak - Pojem pravičnosti v Jobovi knjigi.
15. marec: dr. Oskar Simčič - Krščanski moralni predlog v današnjem času.
22. marec: dr. Ivan Štuhec - Cerkev in njeno misijonsko pričevanje.
29. marec: dr. Ciril Sorč - Cerkev obhaja skrivnost odrešenja (pogled na pokoncilsko liturgijo).
Predavanja bodo
v mali dvorani Katoliškega doma,
začetek ob 20.30
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -te!efax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societi Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta	95.000
Oglasi: za	vsak	mm višine v širini	enega
stolpca: trgovski	oglasi in osmrtnice 500
lir, k temu dodati 19 % IVA
Ha TrstiJ
Spored od 4. do 10. marca 1990
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župn;ijske cerkve v Rojanu. 10.00 Mladinski oder: »Drevo v oblakih«. Radijska nadaljevanka. 10.30 Country glasba. 11.45 Vera in naš čas.
12.00 Ko zgodovina zazveni. 14.10 »Yester-day ali Od jutri ne kadim več«. Satirični kabaret. 14.30' V studiu z vami: Sergej Verč (1. del). 17.45 V studiu z vami (2. del).
Ponedeljek: 9.10 Slovenska lahka glasba. 9.40 Simboli in še kaj. 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 11.30 Slovenski kantavtorji. 12.40 Naša pesem. Moški zbor Vres s Prevalj. 13.25 Gospodarska problematika. 14.10 Igrajmo se skupaj! Pripravlja in vodi Roža Peric. 15.10 Ta dom je naš (o ekologiji). 16.00 Mi in glasba. Simfonični orkester RTV Ljubljana. 17.10 »Vojna in mir«. 17.25 »Mladi val«. Tržaška dijaška tribuna.
Torek: 8.10 Najdaljša pot. $.35 Južnoameriška folklora. 9.40 Dramatizirana glosa: »Na slikarski razstavi«. Napisal Josip Tavčar. 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 11.30 Italijanski kantavtorji.
12.00 Biti človek. 12.40 Naša pesem. Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec iz Ljubljane. 16.00 Mi in glasba. Simfonični orkester RTV Ljubljana. 16.45 Postni govor. 17.10 »Vojna in mir«.
Sreda: 8.10 Kozgodovina zazveni (ponovitev). 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 11.30 Francoski šansoni. 12.00 Zdravniška posvetovalnica. 12.40 Naša pesem. Komorni moški zbor iz Celja. 14.10 Otroški kotiček: »Črno na belem«. 14.30 Na goriškem valu. 16.00 Mi in glasba. Sopranistka Olga Gracelj in pianistka Neva Merlak v našem studiu. 17.10 Vojna in mir«. 17.25 »Mladi val«. Kabaret Borisa Kobala in Sergeja Verča.
Četrtek: 8.10 Slovenski Ikar. 9.10 Južnoameriška folklora. 9.40 »Oj, vojna moja, vojna kruta«. 10.10 S koncertnega in opernega repeertoarja. 12.00 »Nič ni za človeka nemogoče«. 12.40 Naša pesem. Partizanski pevski zbor iz Ljubljane. 15.10 Četrtkova srečanja: Rezija ’89. 15.40 Lahka glasba raznih narodov. 16.00 Mednarodno zborovsko tekmovanje v Spittalu: zbori »Lo-dolakoren« iz Goteborga na Švedskem, »Joža Vlahovič« iz Zagreba in »Ariington Metropolitan Chours« iz Združenih držav Amerike. 17.10 »Vojna in mir«. 17.25 »Mladi val«. Goriška dijaška tribuna.
Petek: 8.10 Aladinova svetilka. 9.50 Or-kestrana glasba. 10.10 S koncertnega in opernega repertoarja. 11.30 Bloues. 12.00 Iz filmskega sveta. 12.40 Naša pesem. Moški zbor Slava Klavora iz Maribora. 13.30 Glasba po željah. 14J0 Otroški kotiček: »Narišimo pravljico!«. 14.30 Od Milj do Devina.
15.10 Kulturni dogodki. 16.00 Mi in glasba. Mladi evropski izvajaloi v palači Labia v Benetkah. 16.45 Postni govor.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki (ponovitev). 9.10 Valčki in polke. 9.40 »Sreča je kakor sonce: kadar je najlepše, zatone«.
10.10 Koncert v Kulturnem domu v Trstu. Kvartet Strawinsky iz Trsta. 11.30 Črnske duhovne pesmi. 12.00 Življenje onkraj življenja. 12.40 Naša pesem. Srečko Kosovel iz Ajdovščine. 14.10 »Tam za goro...«. Oddaja iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. 16.00 Sobotno popoldne - zabavno kulturna oddaja. 17.10 Sobotno popoldne (2. del). 18.00 Ciril Kosmač: »Prazna ptičnica«.
V sredo, 21. februarja, se je rodila za novo življenje naša draga sestra, svakinja in teta
dr. Viktorija Komjanc vd. Vogrič
Vedno nam bo v spominu.
Sestri Justina In Marija, brat Ivo, svakinja Mirjam, svak Stano ter nečakinje in nečaki
Kalifornija, Gorica, Malcesine, Števerjan, 26. marca 1990
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so na katerikoli način počastili spomin našega dragega sina, brata, svaka in strica
Edvina Zotti
Viktorija Komjanc pozdravlja škofa Piriha
Dolžnost slehernega človeka je ne samo, da ljubi druge, temveč tudi predvsem, da postaja vedno bolj vreden ljubezni drugih. (A. Carrel)
Posebna zahvala g. župniku Žoržu, cerkvenemu pevskemu zboru, njegovim sodelavcem (E.N.E.L.) in prijateljem, ki so z nami sočustvovali ob tem težkem trenutku.
Štandrei, 1. marca 1990
SVOJCI