Kulturne slike s Kranjskega. Spisal Jos. Giperle. 25. Razširjanje krščanstva. rvo seme kršoanstva se je zasejalo po Kranjskem,  kakor smo že dejali, že v rimski dobi iz Ogleja. Emona je bila škofovski sedež. Toda to seme se je zatrlo v onih nemirnih časih, ki so nastopili potern, ko se je razrušila rimska država, in ko je razdejal Atila že staro Emono, je prenehala tudi škofija. Slovenci so častili še dalje svoje stare bogove. Toda Bavarci in pozneje Franki so zopet začeli širiti krščansko vero med Slovenci. Ali kakor so se njih pradedje pod rimsko oblastjo radi pokristjanili, tako so se sedaj temu odločno upirali njihovi vnuki. Vedeli so namreo dobro, da sledi pokristjanjenju robstvo in popolno uničenje starih običajev. Da so se Kristusove vere branili Slovenci, temu so bili krivi Nemci sami. Saj niso širili Nemci te vere iz pobožnosti, ali pa da bi rešili pekla slovenske duše, ampak gola sebičnost in lakomnost jim je dala povod, širiti krščansko vero med Slovenci. Hudi boji so se vneli. flKri po Kranji, Korotani prolita napolnila bi jezero" — tako poje Prešeren o teh bojih. A bilo je zaman: Slovenci so se morali pokristjaniti; prisilil jih je nemški meč. Tudi pod Pranki so širili na Kranjskera v prvi vrsfci krščanstvo oglejski patrijarhi. Pozneje so poučevali tudi duhovniki iz Solnograda, zraven teh pa tudi brizinski in briksenški svečeniki. Tudi prve cerkve, župnije in samostane so ustanovili Oglejci po Kranjskem, in ker se je pomnožilo v par stoletjih število kristjanov tako ogromno po Kranjskem, je bilo treba osnovati v Ljubljani škofijo. To se je zgodilo 6. grudna 1461. Ali pod njeno oblast v začetku ni spadala cela Kranjska, ampak le nekatere župnije, ki so pa bile takrat mnogo večje nego sedaj. Tako n. pr. je spadala pod Št. Vid nad Ljubljano v začetku tudi Dobrova. Takisto Polhov Gradec, Grni Vrh nad Polhovira Gradcem, Sv. Jošt, Horjul, Sv. Katarina, ki so sedaj saraostojne župnije, in še podružnici Sv. Jarneja v Šiški in Sv. Duha na Golem Brdu. Pod ljubljansko škofijo so spadale tedaj v začetku: vse ljubljanske župnije, potem župnija v Št. Vidu nad Ljubljano, v Šmartnem, v Naklem, v Vodicah, v Radovljici in v Št. Jarneju. — Tudi na Koroškem je imela dve župniji: pri sv. Nikolaju in sv. Mihelu. — Na Štajarskem pa so ji pripadale Braslovče, Skale in Polzela. Pozneje so se ji pridružile: 1. 1507 Kranj, 1. 1518 Dob, 1. 1533 Slovenski Gradec, 1. 1792 Idrija, Loka, Oslice in skoro cela Dolenjska stran, 1. 1830 Vipava, Slavina, Hrenovice, Trnovo, Senožeče, Košana in 1. 1833 Motnik. Zato je pa morala odstopiti svoje župnije na Štajarskem in Koroškem lavantinskemu in krškerau škofu. Od 1788 do 1806 je bila v Ljubljani nadškofija, in 1. 1806 je dobil ljubljanski škof naslov kneza. Prvi škof Ljubljanski je bil bivši župnik v Šmartnem pri Kranju, Sigmund Lambergar. (Dalje prih.) jj^?t